V Ljubljani v petek 14. avgusta 1863.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6gl. — kr.a. v. za pol leta3 „ 20 „ „ „ začet. „ 1 „ 75 „ „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 60 „ „ „ začet. „ 2 „ 5 „ „ „
Rokopisi se ne vraeujejo.
NAPREJ.

Za navadno dviistnjino
vrsto se: plaoiij^: 5 kr., Kteifft^enkrat, S „ „ n dvakrat, 10 „ „ „ trikrat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu bišna št. 15.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
m. 65.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj S.
Avstrijske novčne zadeve.
(Konec.)
Ni ugodno, če mora država izbirati med tacima neprili-kama; toda tajiti se ne more, da bi Avstrija zares utegnila priti v zadrego, če se ozremo «v poprejšnjo avstrijsko nov-čno zgodovino, vidimo, da vsaj od cesarja Jožefa II. vsako leto primanjkuje dosti milijonov, in da se v zadnjih 50 letih posebno težko brani omage v novčnih zadevah. Vse to je prevzelo Nj. veličanstvo Franc Jožef I., ko je nastopilo vlado-vanje, in vsi dovolj vemo, da ni bilo poboljška niti po Baho-vem narodnem posojilu, niti po Brukovem otujavanji kronskih posestev in železnic, in da novčni minister g. pl. Plener ne more novčnih čudežev delati poleg svoje najboljše volje, o kterej nismo nikoli dvomili, da bi zopet poravnal med stroški in dohodki ravnotežje, ki uže tri človeške dobe omahuje. Kakor pri vsakdanjem gospodarstvu, tako mora tudi v državnem upravljanji vedno izmanjkovanje narediti nekak nastopek, in prav za prav dosti ne pomaga prizadevanje, da bi se ta nastopek odložil. Gosp. pl. Plener se ne veseli neprijetne besede „omage," ki naredi, da se dolgovi ne morejo plačevati, in za to ga ne moremo grajati; rad bi vse poskusil, da bi se le umeknil neprijetnej dogodbi. Umetalno v red spravlja številke svojega novčnega preudarka, in vsako ugodnost novč-nega upravljanja ve tako postaviti, da dobro kaže; povzdiguje dozdanje davke, celo tiste, kakor davek od soli, ki se več lehko ne dade povikšati; marljivo išče, kterej stvari bi se mogli še naložiti davki, dasitudi so uže vse dačne reči zelo obložene; s kratka, prizadeva si skoraj z nečloveško močjo, da bi navdoljal, česar potrebuje država, in da bi odvrnil neprijetni dogodek. To je vredno, da se pripoznava. Ali more pa delj časa tako biti ? Ali more delj časa obstati, če primanjkuje v mirnih časih 93 milijonov goljdinarjev? Ne vemo, kako g. pl. Plener misli o tem; ali to pa lehko zagotovimo, da največi nemški možje, ki umejo novčne zadeve, menijo, da se ne more odvrniti neprijetni prigodek. Vsak domoljub se mora bojevati z neprilikami, ktere se dade odvrniti; kar se pa ne da premeniti, temu se mora udati vsak razumen človek. Vzeli smo v misel čudno zadrego, v kterej smo, iz ktere si pa moramo pomagati, ako nečemo v njej opešati. Ne govorili bi tako, da bi le imeli količkaj upanja, da bi se te neprilike za vselej dale odpraviti, ako bi država vse svoje dačne moči napela, kar največ more; ali povedati nam je, da se nikakor ne moremo zibati v tem upanji. Znanstvene in djanske izkušnje podpirajo naše misli, da je nevarno zanašati se na dolgo napenjanje avstrijskih davkovih moči vzlasti poleg sedanjih okolnosti raznih pridobitkov, ktere najbrže ostanejo še delj časa take; pa tudi ne moremo najti druzega pripomočka, nego da se pomanjšajo — kar pa zopet ne bode
všečno obresti državnega dolga. Vemo, da smo izrekli neprijetno besedo; ali čutimo v sebi domoljub namen, in mislimo, če država v svojej potrebi uže mora komu naložiti veče teže, da stori boljše, ako jih naloži posameznikom, nego vsemu ljudstvu. Ko bi se na polovico ponižale obresti državnega dolga, ki so zdaj po 5, po4'/2in po 4 od sto, moramo opomniti, da bi se to smelo narediti samo začasno pa tudi ne povsod; da bi smelo veljati samo dotlej, dokler bode potreba, da ostane vojska (armada) tolika, kolikoršna je zdaj z ozirom na sedanji preudarek vojaških stroškov, in tudi bi to ne smelo nikakor zadevati niti sirotinskega (pupillar) v državnih papirjih naloženega, niti po kacem naročilu ustanovljenega imetka (stiftungsvermogen.) Ne more se tajiti, da bi to bilo trdo; ali dalo bi se poboljšati s tem, da bi vsako leto na srečkanje prišlo nekoliko državnega dolga, ki bi potem zopet užival poprejšnje obresti. To pač priporočajo politični in novčni vzroki bolj nego da bi se vedno vikšali davki, ali da bi segli po obupnem pripomočku, da bi se namreč vzel in otujil (veraussern) cerkveni imetek. Ni še dolgo, kar so nekteri mislili, da bi to utegnilo biti zdravilo novčnih zadev, dasitudi so otujena kronska posestva morala drugače pokazati celo tistim, kterim se ta reč ne zdi državnopravna krivica. Dobro vemo, da naš svet ima v sebi tudi državnopravno krivico; kaj tacega bi tudi ne bili svetovali, ko bi ne bili priverjeni, da tukaj gre za pravico državne potrebe, za pravico, ktera bode vendar le morala priti na vrsto poprej ali poznejše. Saj cel6 sam g. pl. Plener je moral nasvetovati, naj se vpelje kupon-ski davek, po kterem se odkrši nekaj obresti državnih dolgov tujim državnim upnikom, kterih ne veže nikakoršen evropski zakon, da bi morali nositi avstrijske državne teže. Vsak mora potrditi, da je do zdaj storil novčni minister g. pl. Plener, kar je skoraj bilo komaj mogoče, ker je vedno tenko plačeval obresti državnega dolga; toda kdo je porok, da mu to bode mogoče tudi 1864. leta, ker stiska na Ogerskem in v Banatu davke precej poniža, preudarek pa je tako narejen, da bi se morali povikšati? Ni to«ej dvombe, daje res potreba, in samo eno stopinjo imamo pravno od kuponskega davka do manjšanja tistih obresti, ki se morajo plačevati za državne dolgove; ta stopinja se morda sicer še nekoliko odloži, ali menimo, da naposled bode pa vendar le morala priti na vrsto. Naravno se nam zdi, da g. pl. Plener ne poprime našega nasveta; želimo le, da bi ta reč prišla na pretresanje, in veseli boderno, ako bi se kdo oglasil, kako naj se drugače z menj trdim pripomočkom doide ta namen.
Čitalnična slovesnost o pevskej zastavi.
V nedeljo 9. dan t. m. o poldne so ljubljanske rodoljube
gospe, in gospodičine darovale ljubljanskim čitalničnim pevcem krasno zastavo, ktero so jim naredile po nasvetu čestitih Kosovihin Arcetovih gospodičin. Zastava ima tri slovenske barve dolga je 6 črevijev in 8 palcev, široka pa 4 črevlje in 8 palcev, narejena iz težke svile. Na enej struni zastave se sveti velika zlata lira, opletena z lipovimi listi, nad njo pak je polumesec, ki ima zvezdo nad seboj. To je vezla gospodičina Ana Šmidova, in njeno delo priča, da je vrla domačinka izmed prvih umetnic te vrste; na drugej strani zastave pak se lepo bliskečejo zlate črke: „Narodnim našim pevcem." Praporišče, ktero je naredil naš domači pasar Valentin Zadnikar, ima tri pozlačene obročke z vrezanimi napisi: „Naprej zastava slave;" — „ZaBoga, Cesarja, Domovino;" „Pesmi le tamo slišati ni, kjer poštenih ni lj udi." Na vrhu praporišča pa je 20 palcev dolga, pozlačena medena sulica, ki ima na enej strani besede: »Slovenke ljubljanske pevcem Slovenije," na drugej pa z lipovimi listi ovito letnico: 1863. Pravijo, da velja zastava nad 300 gld. — Pri izročevanji tega dragocenega darila v čitalničnej, z lipovimi listi in drugimi znaki lepo okrašenej dvorani je stopila na oder, kjer je stala zastava, mlada gospodičina Pavlina Arcetova, v obleki domačih barv, in izročila zastavo g. dr. Dragotinu Bleiweisu s tem ogo-vorom:
„Budeči izgledje naših slavnih voditeljev nam kažejo, da je prišla tista važna doba, v kterej posebno Slovenec ne sme držati križem rok, če mu je kolikaj do sreče svoje drage domovine, do sreče svojega rodu, kterega je treba vedno buditi in izobraževati. Marljivo se mora gibati, kdor hoče zaslužiti hvalo poznega vnuka. Da bi se nekoliko pospešilo izobraževanje slovenskega naroda in jezika, zato so čitalnice po slovenskih mestih in trgih začele pod svoja krila zbirati sinove in hčere slovenskega rodu. Ustanovila se je tudi v našem, vsemu slovenstvu tako važnem mestu, v belej Ljubljani, ki je slovensko duševno središče, uže zdaj krepko stoječa, in vedno še rastoča narodna čitalnica. Obrodila je v kratkem času obilo sadu nam, in upamo, da morda celo tudi vsemu slovenskemu narodu, ker, podobna srečnemu drevesu, komaj zasajena imela je uže krepko deblo, razprostirala senčne veje, razsipala obilo cvetje, in poleg cvetja podajala precej bogate sadove. V malej dobi nam je ponudila dosti krasnih duševnih, tudi kratkočasnih, vedno pa čisto narodnih slovesnosti in veselic. Glasile so se v njej bistroumne in navdušene besede slovenskih rodoljubov; čuditi se nam je bilo izborniin peresom mnozih pisateljev drazega domačega jezika; vzdigo-vali so nam dušo glasovi slovenskih pesmi, ktere ste nam navdušeno prepevali vi slovenski pevci! Iu vzlasti petje v sebi hrani ono čiiravno, ono skrivno moč, ki presune vsako srce; ki vžiga v cvetočej mladini žarek svetega rodoljubja; ki tolaži bridko dušo; ki budi iz trdnega spanja dremljoče sinove. Uže davno pak se trdi povsod, daje žensko srce posebno odprto nežnim čutom, dosti bolj, nego po dejanji hrepeneča strastna duša viharnega moža; torej menimo, da nam ne bode nepristojno, ako se me predrznemo tukaj denes javno izreči iskreno zahvalo vam, slovenski pevci! ki se tako goreče trudite; ki nam navdušeno prepevate krasne pesmi v blagoglas-nej maternej besedi. Namenile pak smo tej prisrčnej zahvali spomin, ki naj bi oznanjal vzlasti vam pevcem, in za vami vašim nastopnikom, da ste sinovi slovenskega naroda, kteremu ostanite zvesti v sreči in nesreči, v radosti in žalosti. Tej zahvali odločeni spomin je domača zastava, kterej smo dale narodne barve, ki naj vam pevcem, in vsem, kteri se bodo kdaj zbirali v njeno senco, bude v srcih ljubezen do vere, cesarja in domovine; ki naj vam podajajo trdno upanje,
da so ti dnevi kal prihodnje bogate žetve narodnega napred ka, in ki naj kažejo svetu, da je namen vsega našega prizadevanja in truda tako čist in plemenit, kakor dišeči cvet nam Slovanom svete lipe, čegar listi na zastavi vam pomenljivo ukazujejo, da se je trdno držite, kakor se marljive bučele rade obsipljejo lipovega cvetja. Pevci drazega slovenskega naroda! prejmite iz naših rok vam namenjeno zastavo, okoli ktere se vrstite narodu na korist in sebi na slavo! Dolžnost vam je, da jo venčate s ponosno slavo pevskih zmag; da pod njo ostanete zvesti svojemu pevskemu namenu, in da nikoli ne pozabite zlatih črk vrednih pesnikovih besed: „biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos!"
Gosp. dr. Drago t in Bleiweis pa se je zahvalil v imeni pevskega zbora, in potem izročil zastavo g. Francetu Vidcu, kije odločen, dajo bode nosil pred pevci. Gosp. dr. Dragotin Bleiweis je govoril te-le besede:
„Prečestite gospe! blage gospodičine! Dali so mi gospodje pevci, moji tovarši! čestito naročilo, da vam izrečem srčno zahvalo za dragoceni dar — za krasno zastavo, ki ste nam jo prav zdaj izročile s tako ljubeznjivo besedo. Hvala vam, prisrčna hvala tedaj za velik pomenljiv spominek! Zastava je zdaj naša; — in to jej daje največo vrednost, da je prišla iz vaših rok, ki ne dajo daru tako, da bi srce nič ne vedelo za-nj, ampak dajo ga le iz srca, polnega domoljubja, to je onega svetega občutka, ki dan denašnji poveličuje vsak dar. Zato prečestite, nam je vaš dar tako pomenljiv; zato nam bode ta zastava vedno središče, okoli kterega se bodemo zbirali, da naša pesem, slovenska pesem, bode donela še krepkejše za domovino, vero in vladarja; V tem trojnem veličastnem pomenu si slovenski pevec misli tri barve, ktere krase narodno našo zastavo. Hvala tedaj še enkrat za vaš pomenljivi dar. Da se pa vredni izkažemo krasnega spominka, prizadevali se bodemo, ne le, da bodemo peli, kar razveseljuje srca, ampak da se čedalje bolj množi število našega pevskega zbora. Ali naj nas bode kolikor listja in trave — nekaj bode našemu zboru vedno manjkalo, vedno bode le polovičen, dokler se ne izpolni živa želja, ki nam uže dolgo, dolgo v prsih klije, da se namreč našemu zboru pridružijo tudi vaši mili glasovi prečestite gospodičine in gospe!
„Kjer krepko se in mehko snide, Kjer z ostrim rahlo v družbo pride, Tam čist je glas in dober ves."
Tako je pel nekdaj slavni pesnik. — Zato domoljube gospe in gospodičine! kterim je podan lepi dar petja, srčnej zahvali družim enako srčno prošnjo: stopite blagovoljno v kolo z nami, in pojte z nami. Ce poje neinka, zakaj bi ne pela Slovenka? In potem še le bode ponosno vihrala ta zastava nad nami, tedaj še le, ko čist bode glas in dober ves. S tem sladkim upanjem od vas prejeto zastavo izročam zdaj gospodu Vidcu, kterega smo si izbrali, da bi jo nosil s tako krepko roko, kakor mogočno doni njegov glas, ljubljanskej čitalnici na čast in slavo in vedno veči napredek.
Gosp. France Videč je navdušen prijel zastavo, rekoč:
„Ne najdem skoraj besede, s ktero bi se spodobno zahvalil, slavni pevci! za toliko čast, ki ste mi jo dali, ker ste izmed svojega velicega števila izbrali mene, da bodem pred vami nosil krasno zastavo, ktero so naredile in poklonile nam nežne roke rodoljubih Slovenk, s kterimi se lehko ponaša slovenski narod. Ne čutim se vrednega te velike česti; ali vendar se je nikakor ne smem braniti, ker sicer bi žalil vero, ki jo imate do mene. Prejemljem tedaj iz roke g. dr. Dra-gotina Bleivveisa domačo pevsko zastavo, in slovesno obetam, da bode moj trud vedno in povsod, da bi jo pred vami nosil tako čestno, kakor boste gotovo tudi vi čestno ho-
dili za njo; slovesno obetam, da jej ostanem zvest, kakor je gotovo pripravljen ves naš veliki zbor držati jej trdno zvestobo. V mojih rokah se bode nad vami vila in igrala z vetrovi prostega zraka naša zastava, in pod njenimi krili bodo vaša grla povzdigovala krepke glase na slavo svoje domovine. Stati moramo okoli njenega droga trdno, stati moramo nepre-mekljivo, kakor stoji sinja skala, pa naj se tudi va-njo zaganjajo valovi, naj va-njo lete strele iz oblakov. Naša zastava je slovenska, in slovenska so tudi naša srca; slovenski so glasovi naših pesmi; naš namen je domoljuben, kakor so krasne gospe in gospodičine, od kterih smo prijeli ta pomenljivi dar, kterega bodemo najvrednejši potem, ako bodemo hvaležno ustrezali blazemu namenu lepih darovalk. Posvetimo ta krasni dar s krepkimi, narodnimi glasovi junaške pesmi, čegar prva vrsta objemlje drog nam poklonjenega praporja, in zakličimo soglasno žive besede, ki se uže razlegajo po gorah in ravninah skoraj vsega obširnega slovanstva: „naprej zastava slave!"
Po teh besedah je okoli zastave zbrani pevski zbor krepko zapel: „Naprej zastava slave" in rHej Slovani." Po poldne so gg. pevci naredili gospem in gospodi-činam veselico v zgornjej Šiški na Strmolu, na vrtu trgovca g. Jožefa Pleiweisa, kamor se je bilo zbralo nad 300 čitalničnih udov. Gosp. Vojteh Valenta se je tu še enkrat zahvalil v navdušenem govoru Slovenkam, ktere je zopet vabil, naj pristopajo k pevskemu zboru; njegovim zadnjim besedam: „slava Slovenkam!" pa je zagrmelo klicanje: „ži-vele!" in umetni ogenj je razsvitlil vso okolico, možnarji so pokali nad vasjo, in rakete so letele v zrak, kar je zopet oskrbel in vodil vrl domoljub, posebno izurjen v tacih pripravah. To slovesnost je bil tudi počastil gosp. Blaž Potočnik, župnik iz Sent Vida. Pevci so zapeli njegovo vsemu južnemu slovanstvu znano pesem: „pridi Gorenec," in „živio!" mu je donelo, čaše pak so žvenketale v njegovo zdravje. Godba, petje in ples je razveseljeval društvo. Zadnji gostje so se vrnili pozno po noči proti Ljubljani. — Ta dan so zopet zlate črke zapisale v zgodovino naše čitalnice, ker so pokazale vrle Slovenke, kako so živo vnete za slovensko reč!
Dopisi.
Iz Tomina. Obhajali smo prav radostni in zadovoljni veselico, ktero nam je bila napravila naša čitalnica 4. dan t. m. Dasitudi se niso mogli bohinjski pevci vdeležiti „besede," vendar se je bilo zbralo toliko domačih in vnenjih gostov, da toliko še nikoli ne. Posebno gospej in gospodičin je bilo lepo število. Pokazala nam je bila ta dan tudi goriška čitalnica svojo ljubav s tem, da nam je poslala dva, za našo reč iskrena zastopnika. Radostni vidimo, da so našim ljudem narodne veselice čedalje bolj po godi. To nam gotovo poroštvuje, da ne pogine narodno, v domača tla vsajeno seme, ampak obrodi zaželeni sad. „Beseda" se je pričela s tem-le govorom: „Slavno društvo! Nikdar se nisim tako vesel stopil na to mesto, kakor denes. Denes pa radosten tu govorim zato, ker so ljubi gostje nas počastili se svojim prihodom. V čitalničnem imeni pozdravljam iz dna svojega srca vas došlo gospodo. Dragi prijatelji, prišli ste iz Gorice in druzih krajev; zahvaljujemo se vam vsem, ker smo prepričani, da le domoljubje vas je k nam pripeljalo; kajti tukaj niste našli posebno lepe narave, kakor po Gorenskem, in mestnega ni pri nas nič; našli ste le srca, ki bijejo za Slovence in za našo drago domovino, in ta srca so vam udana. Dasitudi nas ločijo od vas manjše ali veče gore; vendar te gore niso nam duševne pre-
graje, kar dokazuje vaš prijazni prihod. Narodu je potrebno, da se po gosto obiskujejo čitalnice, pevske družbe in Slovenci vsi, ker le tako se narod seznani, pobrati in svojega visocega poklica se zaveda. Gospoda! naš mali narod je prav podoben družini, ktere členi so se preselili na več krajev. Pri takej družini, če je omikana, imajo navado, da se raztreseni udje shajajo vsako leto ali vsaj po daljšej dobi, in ti shodje so veliki prazniki vsem, ker se opominjajo preteklih časov in svojih ljubih nepričujočih, ter uživajo prav veselo sedanjost, razgovorj&je se o svojih zadevah, in vzajemno si pomagaje. Ljubezen se tako med njimi goji, naravne vezi se tudi še bolj natezajo, in srečna je taka družina, ki se zaveda svojega rodu. Tako zedinjena, tako srečna družina bodi naš slovenski narod! Da pa to bode, mnogo pomore vzajemno obiskovanje. Očevidno je, da smo uže na pravem poti. Čitalnice si uže dalje časa prijazno dopisujejo, kakor ločeni prijatelji; narodno petje in časopisi budijo čutje sorodnosti, in vse to nas je pripravilo, da živo želimo, naj bi se tudi osobno seznanili in osobno prepričali, ali naša slovenska reč zares lilije, naj-si živimo na Štajerskem, Kranjskem, Koroškem ali Primorskem. Ker so pa te želje tako žive, nadjati se smemo, da se bode po zdaj čedalje bolj množilo to vzajemno obiskovanje. Zagotavlja nas to vse najlepših nastopkov, teh namreč, da bodo vezi našega prijateljstva in domoljubja objemale vse, ki si prizadevajo za omiko in blagost svoje domovine. To priduje vsemu narodu, ker domoljube in duhovite besede nikdar niso zastonj govorjene; duh vnemlje duha, svobodna beseda seza lehko v srce, in razširja se sama po sebi med ljudstvom. Prav koristna so pa ta obiskovanja narodu posebno zato, ker nas pripravljajo ti mali shodje, te majhne skupščine za občne narodne slovenske shode na blejskem jezeru. Ti občni shodje bodo nedvomljivo od leta do leta ime-nitnejši in važnejši, pravi termometer naše navdušenosti za narodno reč. Dasitudi nimamo edinega slovenskega deželnega zbora, vendar si lehko napravimo na blejskem jezeru drugo narodno središče, ktero je nam Slovencem potrebno, kakor drugim narodom in vsakej stvari. Brez središča razpada vsaka reč, razpada tudi narod. Vaše obiskovanje torej preljubi gostje, ni samo nam prijetno in prav zanimljivo, ampak tudi važno je in koristno v narodnem oziru. Zatorej gospoda, zakličimo prav srčno našim velespoštovanim gostom: „živeli!" Poleg raznih pesmi, izmed kterih nam je bila „Gorenka" posebno všeč, deklamovale so se te-le: „roža med trnjem," Ce-gnarjeva, „Lenora" Preširnova prestava, „pogovor iz Marije Stuartke med Ivano Kenedy in Marijo" po Cegnarjevej prestavi. Potem je bil ples. Kakor so do zdaj mladenči in deklice zvesto poslušali govore in petje, še veselejše pak so se potlej zasuknili po ozaljšanej dvorani. Da pa ni bila veselica preenolična, zato so bile med ples vpletene te-le deklamacije: „domovina" Praprotnikova, „Ljudmila" Vilharjeva, ,, pozdrav" Praprotnikov in odkršek Tomanove „edinosti." Razun „Le-nore" in „Ljudmile" so dekleta govorila vse drugo. Mladež se je pleše radovala; starci pak smo poleg premišljenih in modrih besed pri večerji napijali na srečo in dober vspeh naših čitalnic in tudi na potrebni napredek slovenskega izobraževanja. Veseli smo se prepričali, kako lep sad je pri nas obrodilo to, da se je razlagala deklamatorika. Naše mlade gospodičine so bile poprej tako bojazljive, da ni lehko bilo pripraviti ktere, da bi se pokazala na odru; zdaj pa uže dobro umejo deklamatorična pravila, in tako so vnete, da bi vsaka rada deklamovala, in da komaj čakajo dne, kterega se napove „beseda." Iz prijateljske in domorodne ljubezni svetujemo torej, naj bi tudi po druzih slovenskih čitalnicah ro-doljubje razlagali potrebno deklamatoriko.
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. Uže delj časa je slišati, da je g. Jožef Mam potrjen za pravega učitelja, in da bode prihodnje leto razlagal v štirih razredih niže gimnazije verstvo, in v štirih razredih više gimnazije slovenščino. Tudi berilo za 8. razred je neki uže jako pripravljeno.
—	Hitropisno društvo, ki se je bilo med sejami deželnega zbora ustanovilo v Ljubljani, ima uže potrjena pravila.
—	V Dolu je bil 11. dan t. m. po poldne ogenj, ki je požgal 6 hiš in mnogo druzega poslopja, celo menda tudi nekaj živine. — Čuti je, da je te dni po Gorenskem na več krajih gorelo. — 12. dan t. m. je utonil 13 let star deček pri Treovej opečnici, ko se je kopal v jami, iz ktere so izglobali glino.
Kranj. Glavni program za „besedo" kranjske čitalnice 16. t. m. oznanja: 1) ob osmih zjutraj se v čitalnici izroči zastava kranjskim pevcem; 2) sprejmo se ljubljanski pevci ob devetih do poldne na Laborah; 3) sv. maša ob 11 uri v farnej cerkvi; 4) izroče kranjske gospe in gospodičine trak narodnim ljubljanskim pevcem ob 12. uri v čitalnici; 5) kosilo na starej pošti ob enej po poldne; 6) društvo pojde na grob slavnega Preširna; 7) velika beseda ob osmih zvečer. — Slišimo, da k tej slovesnosti pridejo tudi novomeški pevci.
Zagorje na Pivki je pogorelo 10. dan t. m. precej po polnoči; pogorelo je 9 hiš s poslopji vred.
Trst. Gosp. vladika Strossmajer je bil o. dan t. m. prišel v Trst, da bi se zarad zdravja kopal v morji. Zboga velike vročine se je pa uže 8. dan vrnil domu.
Štajerska. V Laškem bodo igrali 17. dan t. m. milorad-niki (dilettanten) veselo igro „dobro jutro" na korist sadnej šoli. — 31. dan julija je bil ogenj na Vranskem. Pogorel je poštarju kozlec, hlev in drvnica.
Dunaj. Nj. veličanstvo je 4. dan t. m. potrdilo koroškemu deželnemu zboru sklep, po kterem bode za upravno 1863. leto in za 14 mesecev 1864. leta po 48 odstotkov priklada k vzacemu goldinarju pravega davka razun vojnego priklada, in sicer po 22 odstotkov za deželno blagajnico in po 26 odstotkov za blagajnico zemljiščne osvoboditve.
—	Pismo zarad rusko-poljske vojne še ni šlo v Petrograd.
—	11. dan t. m. je šel g. nadvojvoda Ferdinand Maks na Dunaj, kjer se bode posvetovala presvitla cesarska rodo-vina, kako je odgovoriti zarad meksikanske cesarske krone, ponujane g. nadvojvodi Ferdinandu Maksu.
—	Priti v Frankfurt na knežji zbor do zdaj razun pruskega kralja samo še niso obljubili hanoveranski, ho-landski in danski kralj, potem altenburški vojvoda in mek-lenburg-šverinski veliki vojvoda.
Trojedina kraljevina. 3. dan t. m. je 5 let star deček zažgal Virje v hrvaškej granici. Pogorelo je 312 raznih poslopij, izmed kterih 77 graničarskih hiš, 1 državno poslopje, 1 srenj-ska hiša in 1 vojaško hranišče za žito; škode je nad 40.000 gld.
Dalmatinska. Gosp. Duplančič, poprejšnji vrednik in zdaj še deželni poslanec, pišejo, da je zarad svoje tiskarne tožbe pobegnil v Italijo.
Moravska. 24. in 25. dan avgusta bode v Brnu posvetna veselica v spomin tisočletnega godu sv. Cirila in Metoda. Snide se 843 pevcev iz Češke, Moravske in z Dunaja.
Ogerska. „Wiener Abendpost" pripoveduje, da kmetje niso ubili grajščaka Lazarja.
Erdeljska. Druge volitve za erdeljski deželni zbor so od 12. dneva t. m. prestavljene na 14. dan.
Ruska. Gospodičino Pustovojtovo so začele tudi še druge posnemati. Gospodičina Barbara Zajčeva je prosila, da bi se smela v družbi dveh svojih bratov bojevati v druzem
kozaškem polku. Car je dovolil, ker je obljubil nje oče, da
jej bode vedno dajal, česar bode potrebovala.
, - __— - ■
Loterija 12. avgusta 1863. Dunaj: 30, I, 46, 34, 73. Grailcc: 14, 35, 37, 71, 7.
Dunaj 13. avgusta. — Nadavek (agio) srebru 11.00.
Ljubljana,
(Burka.)
'Jem zidane volje,	Strelišče pod gradom,
Sem denes vesel,	(Maison tres — honette),
O belej Ljubljani	Strel iščejo tamkaj
Bom eno zapel.	Že trikrat sto let.
Ljubljana je nekdaj	Domače gledišče
Emona bi 14,	Le vnenje redi;
Zidar je bil Jazon,	Zakaj nima kruha
Na grškem domi.	Za naše ljudi?
Grimm-Ize bi sodil:	Redu t a pripravna
Tam ni bil dom4,	Ftir Hans und Marie,
Ker Jazon pomenja	Nikadar za Micko
„Den Sohn des I-a."	In Janeza m.
Emona je stala	Kazina od zunaj
Let dvajsetkrat sto,	Je lepa, to znam;
Pa Atila pride,	Od znotraj ne znam nič,
Razruši jo vso.	Ker surko imam!
Le zopet se zdrami,	Čitalnica naša
Zagleda bel dan,	Ko stena stoji,
Rodi se Ljubljana,	Je varna od strele
Krsti jo Slovan.	Nasprotnih oči.
Za n&rodom narod	Od novega trga,
Vali se do nje;	Vam tole povem,
Obstalo je naše	Da trava po trgu,
Junaško srce.	Bo dana v najem.
Pridrli so Turci	Od nemškega grunta
Na našo goro,	Se skoraj ne ve,
Spodili smo vraga	Zakaj zabavljivo /
Čez sedmo vodo.	Ima to ime.
Po tmini je zora,	Ne mara so nekdaj
Po zori je dan,	Kočevarji b'li,
Napoleon kliče:	Ki so polastili
„Ilirij9 vstatf!"	Se te-le ravni.
Za dnevom mrači se,	Pod rožnim potokom,
Za mrakom je noč,	„Beim glasehen kafe,"
Po noči smo vili	Se mnogo klepeta
Roke zdihajoč.	Med lončki razve.
Še dvakrat sijalo	Pred mestom je krasen,
Je solnce gorko,	Košat drevored,
Pa zdaj še ne vemo,	Dvonoge bučele
Kaj je, in kaj bo!	Tam srkajo med!
Ljubljanica topla,	Sred mesta je zvezda,
Pa „lauer Bach" ni,	Ki srca hladi;
Ugodna je rakom,	Za „griissat" in „dankat"
Se karfom diši.	Pripravnejše ni.
Bi mirna, bi hladna,	Dekline so lične,
Bi čista bila,	So mleko in kri,
Pa vodo kalita,	Da ta kraj Balkana
Možička jej dva.	Krasotnejših ni.
Če hiše gorijo,	Le neke med njimi
Na gradu grmi';	So take ko sod,
Če srca gorijo,	V nezmernih obročih,
Na gradu molči.	Prav „zukerfass-mod!"
Še eno vam pravim, Razširi naj se: Slovenec d4 roko,
rodi se pa ne!	Miroslav.