Totemi, simboli indijanskih plemen. tmmmt PRIPOVEDKA Z lesorezi ilustriral E. JUSTIN ralj Srečko je sklical veliko skupščino modrijarhov, da bi pod smrtno kaznijo dognali, kakšna je in kje živi nezgodna ptica, ki si je njegova hčerka ne more izbrisati iz spomina. Štirideset dni in štirideset noči so modrijanci mozgovrtali ter ugibali, pa si niso mogli nič izmisliti. »Veličan« stvo«, so naposled priznali, skrušeno kleče na tleh in s častitim čelom bijoč v prah, »puhloglavci smo. Obesiti nas daj. Naša veda je beda. Ne vemo, kdo je zelena ptica. Samo to si zdrznemo slutiti, da je nemara ptica fena iz Arabije«. »Vstanite,« namigne kralj velikodušno. »Odpustim vam in sem zadovoljen z vašo domnevo o ptici feni. Brez odloga vas pojde sedem z bogatimi darovi h kraljici v Sabi. S seboj vzamete zadosti priprav, da boste mogli loviti ptiče. Fena mora gnezditi v sabejski deželi in odondod mi jo prinesite. Drugače vas zadene moj srd, ako tudi bi se hoteli skriti globoko pod zemljo.« In odrinili so v Arabijo najboljši jezikoslovci, med njimi tudi minister vnanjih poslov, iz katerega je tatarski kanovič tako rad norce bril. Ta kanovič je poslal pismo svojemu očetu, ki je bil najglasovitejši čarovnik one dobe, in ga poprašal, kaj je z zeleno ptico. Kraljična je bolna čakala in pretakala toliko solz, da je na dan pomočila nad 50 robcev. Pericam v palači je bilo to do sile nerodno, in ker tačas niti najmogočnejše osebe niso imele toliko rutic, kolikor jih premoremo danes, jih je bilo treba venomer prati v potoku. III. Ena teh peric, srčkana osebica, je šla nekdaj proti večeru prat solzne robce. Spotoma se je začutila trudno in je sedla pod drevo. Iz žepa potegne pomarančo, da bi jo olupila in se pokrepčala z njo. Kar se ji rumeni sadež izmuzne in se jame trkljati z izredno lahkoto po bregu. Dekle steče za svojo pomarančo. A čim bolj se je žurila, tem urneje ji je pomaranča uhajala. Dolgo je brezplodno begala za njo. Upehana se ustavi in, čeprav kaj malo izkušena po svetu, ma« homa zasluti, da žolti sadež ne more biti pravdanski. Kakòr hitro pa je obstala, se je tudi pomaranča nehala kotaliti. 2e jo je mislila za» grabiti, ko se pomaranča prične vnovič valiti. In to se je večkrat ponovilo. V tem mlada perica zapazi, da jo je zaletela noč, temna ko volčje žrelo. Spreleti jo groza in spusti se v krčevit jok. Mrak se jadrno gosti, pomaranče ni več videti, pa tudi razvedeti se ni mogoče. Tako tava mladenka na slepo srečo, potrta, napol mrtva od gladu in truda; kar zamigljajo v bližavi svetle lučke. Misleč, da ima pred seboj mesto, zahvali Boga in nameri korake proti oni svetlini. Toda kako se zavzame, ko v kratkem kar sredi zarasle šume naleti na vrata bleščeče palače, slične zlati žerjavici. Napram tej zgradbi se je zdel dvorec kralja Srečka uborna koča. Pred vhodom ni ne stražnika ne služabnika, ki bi ji branil vniti. In mladenka, ki ni bila plaha, pač pa na moč radovedna in radogledna, pre* stopi prag, potlej pa navzgor po širo« kern in razkošnem stopnišču od lika« nega jaspisa. Nato se spusti skozi prebogate in okusne dvorane, da si ni mogoče lepših misliti, pa še zmeraj nikogar ne sreča. Dvorane so bile raz« svetljene s tisočerimi zlatimi svetilj« kami, njih dišavno olje pa je širilo blagodušno vonjavo. Perica se je čudoma čudila, kar jo požgačka v nosu duh slastnih in soč« nih jedi. Na ta način dospe v kuhinjo. Pa glej ga spaka! Ne glavnega ku« harja, ne sokačev, ne pomivačic ni nikjer na spregled. Vse je bilo zapuščeno. Vendar ogenj je gorel, peč je bila polna ponvic, kožic in kotlov. Naša pustolovka dvigne pokrov s kastrole ter uzre v njej jegulje. Odkrije še drugo in vidi merjaščevo glavo brez kosti, nadevano s fazanovim oprsjem in gomoljikami. Skratka, zapazila je najbolj izbrane poslastice, ki prihajajo na mizo carjem in cesarjem in vsem dobrim papežem; nekatere jestvine so bile tako odlične, da bi se bili proti njim kraljevski in kneževski zakuski zdeli borni kakor ovsen močnik ali ječmenček. Navdušena ob tem, kar je videla in duhala, je malčica pograbila oster nož in odločno stopila proti merjaščevi glavi. Ko si je hotela košček odrezati, je dobila krc po roki. Hkrati pa je začula glas ne* vidne osebe, in sicer tako blizu, da je začutila dih na licu: »Proč!... to je za mojega gospoda princa.« Tedaj krene proti glavaticam, meneč, da so manj kneževsko jelo. Toda nevidna dlan jo je zopet kaznovala za njeno predrznost in ta* jinstveni glas je dejal: »Stran!... to je za mojega gospoda princa.« Slednjič hoče pokusiti tretjo, četrto in peto jed, vendar vsako« krat se ji pripeti isto. Zato se rada ali nerada sprijazni z mislijo na post in odide nejevoljna iz kuhinje. Na novo se jame šetati po sobanah, koder vlada še vedno ista skrivnostna tišina in najgloblji molk. Tako dospe v prezalo čumnato, kjer so le dve ali tri svetilnice, postavljene v alabastrove žare, lile nejasno in nasladno sijajino, ki je mikavno vabila na počitek in spa« nje. V pregradku je stala tako priležna in mehka postelja, da se naša perica, trudna in upehana, ni mogla upirati skuš« njavi. Sede na stranico, da bi se zleknila po udobnem -ležišču. Kar začuti skeleč zbodljaj na onem delu života, s katerim se je dotaknila odrca, in vnovič ji za» doni na uho svarilni glas: »Poberi se!... to je za mojega gospoda princa.« Povedati ni treba, da se je zaspanka prestrašila in se odrekla počivanju, kakor se je poprej odpovedala večerji. Da bi pozabila na lakot in dremavico. je pričela preštevati, koliko oprave je v spalnici. V svoji radoznalosti je celo privzdignila zastore in preproge. Za eno zaveso je odkrila lična vratca iz sandalovine, obite z bi« serno matico. Nalahno pritisne na kljuko in stopi na zavojnate stop« nice iz belega marmora. Po njih pride v nekak rastlinjak, kjer so klile in dile dehteče, neobičajne cvetlice. Na sredi pa je stala neizmerna banja iz enega samega prosojnega topaza. Iz sredine je brizgal kvišku velikanski curek odišavljene vode, ki se je izpreminjala v mavričnih odtenkih. Prizor je bil veličasten, to si lahko misliš. Kaplje so štropo« tale s tako ubranostjo nazaj v kotlino, da se ti je zdelo, kakor bi svirale najnežnejšo Mozartovo popevko. (Dalje prih.i LETALEC Z OSMEGA LETALA: Čudovita dogodivščina zračnega borca. aj boš delal jutri popoldne?« me je nekega dne iznenada vprašal prijatelj Peter. Ko sem mu izjavil, da ne kanim nič posebnega, me je povabil prijazno: »Pridi torej na letališče. Izvajal bom letalske umet« nije, ki te bodo zanimale. Jutri popoldne ob dveh bom namreč igral za film Letalskega društva. Pred« stavljal bom napadača, ki ga njegov tovariš odbije in pahne iz letala. Med borbo bova oblečena v suknjiča z zaprtimi padali na hrbtu. Pri padcu na tla z velike višine bom odpel suknjič in razstrl svoje padalo.« Rečeno — storjeno. Točno ob dogovorjenem času se je vzdignilo v zrak osem letal. V prvem so sedeli naš glasoviti letalec Peter, njegov protivnik in pilot. Za njim so se dvignila štiri letala s kino«pripravami, šesto sta vodila dva ravnatelja Letalskega društva, sedmo neki zasebni foto« graf, a v osmem sva sedela jaz in mlad uradnik letališnega urada. Kakih dvajset minut smo se zgolj dvigali, kajti glavni ravnatelj je odredil, da Peter ne sme pričeti borbe, dokler ne dosežemo vsaj dva tisoč metrov višine. Drug za drugim smo pluli po zračni višavi. Ker sem nameraval borbo zgolj opazovati, sem se zasukal z letalom iznad območja sli« karskih priprav. Po napetem pričakovanju je dal naposled ravnatelj znamenje za pričetek borbe, zamahavši s pisano zastavo. Zračni pustolovec in njegov protivnik sta se brez obotavljanja dvignila s sedežev in se pričela poditi po letalu. Fotografske omarice so zaškrebljale; gledali smo filmske posnematelje, ki so stoje odvijali film, meter za metrom, kakih trideset metrov pod nami. Zdajci je protivnik nagnal Petra do roba zgornjega krila in raz« vila se je resna borba. Po prvem udarcu z obeh strani je odfrčala Petru čelada z glave. Odletela je v trenutku preko krova in zafrfotala proti zemlji. Nato je zadal Peter protivniku krasen sunek v brado, da je možakar za hip omahnil, kakor da bi ga hotelo krilo radi pre« hudega pritiska vetra otresti s sebe. Sledil je udarec za udarcem in možanca sta se drevila in spenjala po letalu liki veverici po visokem drevesu. Ali — joj nesreče! Zdrznil sem se, ko sem bistro pogledal podse. Protivnik je pri« solil Petru tako bunko na levo lice, da je ta onemogel strmoglavil s krila. Zašumotal je po zraku v zapetem suknjiču in z zamotanim padalom na hrbtu. usnjata letalska Brez diha sem gledal, kako mož pada in pada ter se s suknjičem in padalom vred prevrača po zračnem prostoru. Nazadnje sem raz* bral zgolj še nejasno pego, na kar sem se ozrl drugam, da ne bi videl žalostnega prizora, ko bo telebnil moj dragi prijatelj liki izpodnebnik na tla. Ko sem na novo uprl oči na usodno mesto pod seboj, nisem videl na letališču drugega ko vrvenje ljudi, podobno gomazenju drob= nih, črnih mravelj po mravljišču. »Peter je mrtev,« sem bolno vzkliknil svojemu sopotniku. »Da, ubogi moj Peter; dovršil je —« je odvrnil uradnik. »Zaprl sem oči, da ne bi videl nesrečnikovega konca.« Stal je pred menoj živ, brez praske na telesu, miren in pokojen, kakor da je pravkar stopil iz letala po čisto vsakdanji zračni vožnji. »Ali, Peter!« sem vzkliknil v zadregi. »Kako si prišel živ na tla? Gledal sem, kako si padal in sem bil prepričan, da si se ubil!« Povedel me je v stran in pozneje pripovedoval v letališnem uradu pred mnogobrojnimi časnikarji, letališkimi uradniki in predstavitelji kinematografa: »Sredi borbe mi je zadal protivnik tak udarec po čeljusti, da sem za trenutek izgubil zavest. Nenadoma pa sem začutil, da padam navzdol. Imel sem baš tak občutek kakor človek, ki se mu sanja, da pada. Letel sem z glavo naprej in hipna sprememba zračnega pritiska Nato smo se začeli krože spuščati proti zemlji. Sukali smo se nekaj časa nad leta« liščem in naposled pristali kakih dve sto metrov od me« sta, kamor so se zgrnile ra« dovedne množice okoli zrač« nega pustolovca liki jate samogoltnih ptic okoli mrho« vine. Z gnusom sem se ozrl na tiste ljudi. Zlezel sem iz letala, vzel s seboj velik pokrivač, da bi pokril z njim Petrovo truplo, in se prerival skozi gnečo. Ko sem dospel do sredine množice, me je kakor strela iz jasnega neba presenetil znani glas: »Evo me, stari moj znanec!« Bil je Peter. Prvi hip se nisem zavedel, ali je to on ali samo njegov duh, ki se je prikazal z drugega sveta. Toda nisem se motil. v ušesih me je opominjala na brezupni položaj. Grozno je šumelo za menoj in spoznal sem, da padam kakor kamen proti zemlji v propast. Razločeval sem vse podrobnosti zemeljskega površja — oddaljeno gorovje, mesto, morje, letališče in vse. Zračni pritisk je bil tako hud, da se mi je zdelo, da mi bo počila ušesna mrenica. Težko sem čakal, da me padec na tla reši blaznih muk v glavi. Hkrati sem sprevidel, da bi si mogel zgolj na ta način rešiti življenje, če si odpnem usnjati suknjič in raztrem padalo. Pri« čel sem obupno trgati zapono pri vratu in gumbe. Toda to mi ni šlo po sreči. Grozni zračni pritisk mi je vzel moči. Seveda je vse to tra« jalo le nekaj sekund. Naposled sem se lotil odpenjanja gumbov na navaden način. Imel sem celo toliko prisotnosti duha, da sem najprej odpel spodnje gumbe. Če bi si odpel najprej zgornje gumbe, bi me zamotal veter v plašč tako nerodno, da bi povsem izgubil možnost nadaljnjega reše« vanja. Ko sem odpel zadnji gumb na suknjiču, se je nekaj pretrgalo nad mano — veter mi je treskoma potegnil suknjič s telesa. Liki meteor sem padal navzdol. Zdaj mi je bilo padalo edina nada. Toda bal sem se silno, da se spričo silovitega sunka ne bi pre« trgalo, kadar bi ga razprostrl. Potegnil sem za obroč z vso močjo, kar je je bilo v meni. Zdajci je omot bušil vsaksebi. Držalo se mi je sprožilo med noge, a streha se je odprla z glasnim treskom, ko da bi počil top. Bliskoma sem se postavil pokonci s tako silo, da bi mi skoro kosti popokale. Mislil sem, da se bo padalo pretrgalo na drobne kose, ali na srečo je vzdržalo. Prva misel mi je sedaj šinila k odprtini v padalu. Zložena padala imajo namreč na vrhu avtomatsko odprtinico s prožnim trakom, ki se takoj, če je zračni pritisk v padalu prevelik, razširi in služi padalu za vetrilo. Kadar se padanje ublaži, se odprtina sama po sebi zapre, da zaustavlja padanje. Ozrl sem se navzgor in na silno zaprepaščenje opazil, da je zev široma odprta. Nova nevar« nost, ki nisem mislil nanjol V smrtnem strahu sem pogledal podse — bil sem komaj še kakih trideset metrov nad zemljo. Na novo sem se ozrl v odprtino. Bila je še široma odprta. Ali, hvala Bogu, v tem trenutku se je zaprla. Brzina padanja se je zmanjšala na kakih deset kilometrov na uro in prej, nego vam morem povedati, sem bil na tleh. Napravil sem z odprtim padalom korak naprej, a potem sem se onesvestil — padec z nad tisoč petsto metrov višine je bil prehud za moje srce. Prvo, kar sem nato razbral, je bil moj sopotnik, ki je stal poleg mene in mi močil glavo s hladno vodo.« S tem je Peter končal svojo dogodivščino. Čez dva meseca sem ga srečal na ulici. »Hoj, Petre,« sem vzklik« nil, »kaj počenjaš sedaj? Ze dolgo časa te nisem videl na letališču.« »Ne,« je odvrnil, »in me tudi ne boš več. Nikoli več!« JULIJ NARDIN: Ali teče voda sama od sebe po zidu navzgor? leko jutro se je primuzal k meni najmlajši sosed. »Prosim, gospod, ali je res, da teče voda tudi navzgor?« »Seveda, kamor jo potiskaš ali vsrkavaš.« »Janez je pravil, da teče sama po zidu iz tal, da je zato v pritličju vlažno.« Deček je na tak način upiral v mene svoje zve« dave oči, da ga nisem mogel kar tako odpraviti. Povabil sem ga s seboj v delavnico. Ko je vstopil, je na široko odprl oči in bi mi bil stavil brez števila vprašanj, da ga ni pritegnila vodo= vodna pipa. Bil je žejen. Natočil si je in tako hlastno požiral, da se je ves polil. »No, kam teče voda?« sem se mu smejal. »Na tla?« »Veš zakaj?« »Ker pada.« »Zemlja jo priteguje z nevidnimi rokami, in sicer tem jače, čim več je je. Ako bi zemlja ne imela teh rok, bi ostala voda na mestu, kjer bi jo izlil. Obvisela bi v zraku in se zaokrožila v lepo prozorno kroglo.« »V kroglo? Zakaj? »Ker se napravi na površju prav tenka kožica. Ta se skuša krčiti, kakor napet mehur iz proževine ali kavčuka.« »Kako pa vi vesto to?« »Tako, kakor boš tudi ti kmalu zvedel, če se ti bo zl j ubilo«. »Res?« Od veselja je začel ploskati. Odščipnil sem pol metra dolg kos tanke železne žice, jo obdrgnil s parafinom, da se je nekoliko omastila, in jo zvil v ravno spiralo. Konec na sredi svitka sem upognil pravokotno na spiralno ravnino, da je služil za ročaj. Potem sem vzel široko stekleno skledo, katero sem napolnil do vrha z vodo. »Ali plava železo na vodi?« sem ga vprašal. »Ne,« se je moško odrezal. »Tedaj se mora ta zavojica ali spirala potopiti, če jo položim na vodo, kakor jo tudi hočem.« »Seveda,« je bil zopet kratki odgovor, ki ni kazal nobenega dvoma. Svitek je pa zaplaval. »Čudno, ni res? Poglej natančneje površje vode. Vidiš, da je povsod vdrto, kjer se žica dotika kapljevine? Ali ni to znak, da leži na tenki koži? Koliko ta nese, spoznaš, ako jo polagoma bolj in bolj obremeniš.« Spiralo si je ogledal od vseh strani in se prepričal, da ni nikjer podprta, kakor je mislil v prvem trenutku. Spoznal je tudi, da ima vodena mrenica (kožica) le določeno trdnost in da zato prenese samo neko obremenitev. Ko je postal tovor prevelik, se je vse potopilo. Moj malček je reševal predmete in jih sušil. Medtem sem ga iznena« dil s sanmi. Napravil sem jih v naglici tudi iz žice. Najmanjši udar je zadostoval, da so zdrčale od enega konca sklede do drugega. Za« nimivo je bilo dejstvo, da so se na stran le težko pomikale. Ob teh poskusih se je moj gost spomnil na žuželke, ki drsajo po vodi. »Sedaj že vem. zakaj ne utonejo drsalci. Tudi pod njihovimi nogami se B: vidijo vdrtine. Živalce polzijo tedaj po V vodni koži in ne po vodi. Ali ne bi mogli tudi mi tako, vsaj na takšnih saneh?« »Dragi prijateljček! mi smo pretežki za kaj takega. Če prideš še kdaj sem, • ti bom napravil majhen račun, da spoznaš, koliko žice bi rabili samo za krivine sani, ki bi nas lahko nosile. Sedaj pa ti hočem pokazati še nekaj drugega.« Vzel sem par cevi različne širine in jih držal pokonci nad vodo. »Pazi, kaj se zgodi, ko se dotaknem vode s spodnjimi konci teh steklenih makaronov.« Oprezoval je, kakor da ima opraviti s sleparjem. »Ah, vidite, da teče voda res sama navzgor. Le špasno je, da se je dvignila v ožjih ceveh više nego v širših.« »Izvleči ti čem še ožje, po katerih bo zlezla tekočina še više.« Prižgal sem gorivec. Modri plamen, v katerem sem držal široko cev, je naglo porumenel. Steklo je zažarelo in se vedno bolj mečilo. Ko se mi je zdelo zadosti mehko, sem odmaknil cev iz plamena in jo hitro nategnil v prav dolgo nit. Mojemu gostu se je imenitno zdelo, da se vleče steklo kakor ptičji lim. Pa ni hotel verjeti, da je ta nit na sredi votla. »Le napni dobro svoje oči in videl boš, kako se bo voda dvigala v tem steklenem lasu.« Opazil je še prej nego jaz. Načuditi se ni mogel, da je kaj takega mogoče. Tekočina je počasi lezla kvišku. Mirno je lahko zasledoval potek. V višini kakih dveh decimetrov se je ustavila. »Ne gre več, ne more več. In če bi odlomili cev niže kakor stoji voda, kajne, bi ta tekla ven?« »Motiš se. Vedeti moraš, da vodo vlečejo delci stekla s svojimi kratkimi, a močnimi rokami. Če te delce odstraniš, ne morejo več vleči. Niti kapljica ne bo iztekla.« Seveda, moral sem odlomiti cev, kakor je želel, da se je prepričal o resničnosti moje trditve. »Veste, gospod, tega ne razumem prav čisto nič. Mi« slite, da bom to kdaj razu« mel?« »Če boš le hotel. Za se« daj znaj, da je omet ves pre« —| j-H- "" j w prežen s finimi kanali, ki se ' obnašajo kakor ta lasna cev. Kakor po tej, se dviga voda tudi po njih tem više, čim ožji so. Višina, ki jo doseže voda po zidu, je odvisna tedaj od širine njegovih brez« številnih rovov. V pritličju je vlažno, ker je tam zid najbližji mokrim tlom. Pa ni samo omet tak, tudi opeka in celo tisti lepi, beli kvadri, iz katerih je sestavljen Napoleonov spomenik, so tako luknjičavi. Le vrzi košček takega kamna v vodo, pa boš videl, kako bo ta izstiskala zrak iz njega«. Nisem se utegnil baviti dalje s tem novim učencem, ker me je zvonec klical k drugim. Učenjaček. Kakšno je najlepše petje? — To pač žabje je regljanje. — Kakšno je najlepše cvetje? — To gotovo tulipan je. — Kakšno je najslajše vino ? — To se ve — dolenjski cviček. — Kakšno mi poznaš višino? ■— Oh, na paši krtov griček. — Katero je najgloblje morje? — To bo luža sredi ceste. — Kaj največji umotvor je? — Kadar mati speče preste. Verd Albrechtova. Veseli dan. Današnji dan je bil vesel, zabaven dan. Po zajtrku so se vsi odpravljali na delo. Nenadoma so se z bližnjega drevesa, kjer so bile kočice sosedov, razlegli presunljivi kriki. Odrasli in mali šimpanzi so se strahoma raz» bežali. Bili so vsi preplašeni. Nekateri so popadali celo na zemljo. Kri= čali so do neba. Atek je pogledal proti njim in prebledel. »Bežite!« je zakričal na nas. Bil je jezen, ker se je začel tolči s pestmi po prsih. Odmevalo je okoli od silnih udarcev. Zbežali smo, pa še nismo vedeli zakaj. Naposled se me je lotila radovednost. Obstala sem in se ozrla. Za bežečo našo tropico se je podilo nekaj zelo zabavnega. Skakalo je z veje na vejo, oprijemajoč se visečih lijan, kričalo in žvižgalo. Ne vem, kako bi se bila končala ta gonja, če ne bi bilo atka. Namah se je ustavil, poklical ostale brambovce in zavpil: »Moramo se braniti... Dalje bežati ne moremo ... Na kraju gozda smo. 2e vidim reko ...« Vsi so obstali. Odrasli šimpanzksamci so se zrinili na čelo. Grozno so mrmrali in se tolkli po prsih. Oči so se jim besno bleščale. Atek in ogromni Kir sta kazala ostre zobe. »Kaj je to, mar me niste spoznali?« se je zaslišal vesel glas. »Jaz sem OrisOri...« »Stoj!« je odgovoril atek. »Obstani v daljavi in govori!« »Ha, ha, ha!« se je smejalo nekaj, bližajoč se nam. »Pravim, da sem OrisOri, sin postavnega U=Ha in dobre Fo ...« Vsi so molčali. Zopet se je oglasil atek: »Ori=Ori je bil v mladosti ujet... Črni ljudje so ga ugrabili...« »Vračam se iz ujetništva, ha! ha!« je odgovoril Ori=Ori, preska* kujoč kvišku štrlečo vejo. »Prodali so me bili lajnarju!« »Kaj je to — laj nar?« so se razlegli začudeni glasovi. »Star človek v raztrgani obleki. Gode na škatlo, ki ima ročico... Stari mož me je naučil raznih umetnosti. Poglejte!« OrisOri se je prekopicnil, hodil po rokah, potem je stisnil ustni in zažvižgal skcrai zobe. Zadrgetali smo vsi. Boječa Kitki je omedlela in zdrknila z veje. Ori