PoSfnina platana v go<o>ini
ILUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN D E 2 E L O
Cena 2 din
DRUŽINSKI TEDNIK
Leto X.
Ljubljana, 3. marca 1938.
štev. 9.
Med liubečima se srcema je ni mrzle/še stvari od denarja.
Hegeslppe Moreao
francoski pesnik (1810—1838)
»DRUŽINSKI TEDNIK«	»sak	Četrtek. Uredništvo In uprava v Ljubljani, CregorSičeva ul. 47/111. Telefon Jt. S3-32.
PoStni predal tt. 345. Račun Poitne hranilnice v Ljubljani It. 1S.393. — NAROČNINA: za !U leta S» din, */• leta «0 din, */t leta 80 din. V Italiji na leto 4« lir, v Franciji 68 frankov, v Ameriki 2</: dolarja. Narotnlno Je treba plačati vnaprej. ROKOPISOV ne vračamo, netrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za S dinarje znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (vitina 3 milimetre In iirina 55 milimetrov) din 7’—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4’SO. — Notice« — vsaka beseda din 2*—. Malt oglasi: vsaka beseda din 0'50. Oglasni davek povsod Se posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust.
Danes:
Senzacionalna operacija v Parizu
(Gl. str. 3)
»Imel i
je pač srečo!«
RAZGLED PO SVETU
Skoraj vsak dan beremo ali pa slišimo o tern ali onem slavnem možu, ki je v življenju to ali ono dosegel. Marsikdo pri čitanju takšnih poročil odloči: »Tudi jaz moram v življenju nekaj doseči, tudi jaz moram napeti vse sile, da bom dosegel tisto, kar si želim.«. So pa Uidi ljudje, ki jih nobena ostroga ve spodbode, in ti samo nebrižno skomignejo z rameni: »Imel je pač srečo.«
Ali je to res? Ali utegne res imeti nekdo tolikšno srečo, da premaga vse ovire in pride — samo po sreči — do svojega cilja? Mislim, da boste takoj vsi odgovorili: »Ne, to ni mogoče.« Res je, da spremlja nekatere ljudi vse življenje sreča, a še bolj res je, da je navadno ravno ti ljudje ne znajo izkoristiti.
V 2 primerih od 3 podjeten človek srečo lahko izkoristi, a še enkrat naj poudarim — samo podjeten, navzgor stremeč človek, kajti šibak in nebri-žen človek še nikoli ni zgrabil sreče za roge, kakor pravimo po domače. Ljudje, ki so imeli srečo in ki so v življenju kaj dosegli, so skoraj brez izjeme sami delavni, pridni in podjetni ljudje. To nam pričajo izjave raznih uglednih ljudi, ki jim njihovi bližnji za hrbtom neupravičeno očitajo, da so ,imeli srečo'.
Neki dunajski tovarniški ravnatelj je takole povedal radovednim časnikarjem o svoji sreči:
»Še pred pičlimi desetimi leti sem stal v vrsti tistih, ki mi danes zavistno očitajo, kakšno ,prešmentano srečo‘ sem imel. Ravno ti ljudje pa pozabljajo, da sem sreči tudi sam s svojimi rokami in možgani pomagal. Ko sem končal svoje visokošolske Hudije, sta resda prišla k meni dva premožna tovariša in sta me povabila, vaj sodelujem z njima. Ali je bila to sreča? Ta. ali oni bi utegnil reči: »Da«, vendar moram pa pripomniti, da bi lahko ta dva tovariša za sodelavca izbrala tudi kogar koli drugega, a vedela sta, da se name-lahko zaneseta.
In tedaj je prišel drugi del moje sreče. Eden izmed tovarišev mi je namreč ponujal zelo ugodno službo, z malo dela in s sijajno plačo. Drugi mi je pa ponudil službo, kjer je bilo dela čez glavo, vendar so se mi zdele okoliščine zanesljivejše, čeprav manj zapeljive. Površen, užitka željan človek bi nedvomno hlastno segel po prvi pomidbi, jaz sem pa natanko vse pretehtal in spoznal, da je druga Pogodba sicer manj rožnata, a zato resnejša. Prijel sem za delo in sem kmalu spoznal, da se nisem uštel.
Tisto podjetje, kjer bi imel tako malo dela in tako lepo plačo, je že Po dveh letih zaradi gospodarjeve nezmožnosti docela propadlo. Naša tovarna je pa pričela rasti, vsako leto smo kaj novega prizidali in vsako leto smo najeli več delavcev. Po devetih letih sem si kupil vilo v predmestju in štirisedežen avto. Ljudje, ki mi ne privoščijo uspeha, trdijo, da sem imel srečo. Oni pač ne vedo, da sem moral tej sreči žrtvovati marsikatero noč in da sem si sam krčil pot navzgor, čeprav so mi bile okoliščine spočetka res naklonjene.
Ali naj damo še enemu takšnemu isreenika‘ besedo? Mislim, da bomo tako nebrižneže prejrričali, podjetne Pa spodbodli, da ne bodo popustili v svojih načrtih in pri delu.
Dr. Pavel F., ravnatelj neke dunajske banke, je v šestih letih napredoval od skromnega bančnega Uradnika do glavnega ravnatelja. Kako je le to mogoče? Nebrižneži se bodo nejeverno smehljali in bodo dejali: »Sreča mu je pomagala navzgor, kajti vsako leto se je izpraznilo kakšno višje mesto, in mladi mož Je hočeš nočeš plezal kvišku.« Gospod ravnatelj pa kajpak nekoliko dru-Oače sodi:
»Priznam, da sem napredoval v dokaj srečnih okoliščinah, to se pravi, zelo hitro, vendar pa ne smemo pozabiti, zakaj sem napredoval. Ali ni z menoj vred delalo in računalo za skromnimi pisalnimi mizavii še tucat 'J* tucat mojih tovarišev, pa ni ven-dar nihče nikoli prišel na izpraznjeno ^esto? Zakaj? Ker so delali, kakor ,a jim razen neluij dinarjev ni ničesar več mar; ker niso nikoli čutili v prsih vnema po pravem delu, po napredovanju in po izpopolnitvi, zmerom sem pazil, da sem vse svoje delo opravil kar najbolje, in tako sem dosegel, da me predstojniki niso ni-
MOŽATA BESEDA Z DUNAIA
Dr. Schuschnigg Je postavil berchtesgadenske razgovore v novo luč. Prihodnji teden se začno pogajanja med Londonom In Rimom
V Ljubljani 2. marca.
Hvala Bogu: tempo je popustil, temperatura je padla. Ne sicer bogzna koliko, a vendar vsaj toliko, da smo utegnili sapo zajeti. Bo menda le držal tisti dunajski pregovor, ki pravi, da nobene juhe tako vroče ne použiješ, kakor je skuhana. Samo brž potrkajmo ob les. da se ne uštejemo s prezgodnjo pohvalo...
Minili so časi, ko si veljal za slabega patriota ali celo še za kaj hujšega, če si videl kaj dobrega v državi, ki nam je nekoč bila mačeha. Drugače danes ne bi smeli zapisati tele resnice; v mali, od vseh zatajeni in sami nase navezani Avstriji je vstal njen kancler (ministrski predsednik) in možato zaklical svoji desetkrat večji in stokrat močnejši severni sosedi: »Do tod — dalje ne!« žal bi nam bilo, če bi ne mogli ali ne smeli zapisati, da je dr. Schuschnigg s svojim četrtkovim govorom stopil v vrsto tistih v politiki preredkih mož, ki znajo v najhujši sili pokazati, da so res možje. Zal bi nam bilo tem bolj, ker smo nekako prav te dni videli v neki drugi državi, eni izmed najmogočnejših na svetu, nekaj docela drugačnega. In naposled bi nam bilo žal, če bi ne mogli zapisati:	junaški	nastop
dr. Schuschnigga se da v novejši zgodovini primerjati morda samo z možatostjo Nikole Pašiča nasproti oblastni in oholi Avstriji leta 1914. — le s to razliko, da se je takrat mala Srbija vendarle lahko zanesla vsaj na rusko pomoč, medtem ko so današnjo Avstrijo pustile tako rekoč prav vse velesile na cedilu.
Ko smo tako izkazali dolžno priznanje nasledniku nesrečnega Doll-fufia, je prav, da si stvar ogledamo Še brez romantičnih naočnikov, z očmi političnih realistov,
Schuschnigg se doma opira na domovinsko fronto in na starejši uradniški štab. Bojimo se, da je to za njegov neodvisnostni boj preskromno orožje in da z njim ne bo mogel trajno kljubovati navalu avstrijskih hitlerjevcev. Sicer ne drži trditev, ki jo slišimo celo med našimi simpatizerji hitlerizma — da, ne čudite se: tudi med slovenskimi Ljubljančani srečate včasih takšno species hominis sapien-tis — da bi bila Avstrija 75- ah celo 90?»no hitlerjevska. Predvsem je avstrijski kmet (kakor kmet v kateri koli državi) konservativen, torej že od narave proti sleherni revoluciji, tudi hitlerjevski; drugič je znana reč, da so avstrijski kmetje morda najbolj klerikalni* na svetu in si torej že zato ne morejo želeti nacizma, če računamo, da je kmetskega prebivalstva samo tretjina, smo gornjo trditev že
ovrgli. Mislimo dalje, da se ne motimo, če računamo, da je delavcev in njihovih družin približno tudi za tretjino avstrijskega prebivalstva; med njimi iskati hitlerjevce, bi bilo pač jalov opravek. Nedvomno je pa hitlerjevska do malega vsa srednješolska in visokošolska mladina in lep odstotek državnega uradništva, zlasti mlajšega; naj-brže je inficirano tudi že vojaštvo. Sodimo, da ne bomo preveč mimo zadeli, če rečemo, da je razmerje
* Besedo rabimo v njenem sociološkem pomenu ln se vnaprej zavarujemo pred morebitnimi očitki tistih, ki hočejo videti v besedi .klerikalen' in njenih izvedenkah kakšno sramotenje — prav tako kakor ne morejo pojmi .liberalizem*, .socializem*, ,fra-masonstvo* itd. sami po sebi za nikogar biti žaljivi ne sramotni. To se nam je zdelo potrebno pripomniti, da ne bo nesporazumljenja med nami in našimi cenj. bralci, pristaši različnih svetovnih nazorov.
Dr. Milan' Stojadinovič,
predsednik jugoslovanske vlade in zunanji ' minister (na desni) se je na vožnji iz.Ankare domov ustavil v Sofiji in se sestal s predsednikom bolgarske vlade dr. KjoseivanOviirt (na levi),
♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦»»»»»♦♦»♦♦♦♦»♦♦♦♦♦»♦»»♦»♦
koli prezrli, kadar je bilo kakšno višje mesto prazno. Znal sem pač svojo srečo tudi izrabiti, torej ji nisem ničesar več dolžan.»
Ali ste si zapomnili jedrnate in ponosne besede teli dveh mož? Mislim, da bodo vsakomur izmed nas še prav prišle, posebno pa tistim, Ici jim je pač do sreče, ne pa do dela. Res je, vsakomur se vsaj enkrat v življenju nasmehne sreča, ponudi mu svojo roko, hoče ga dvigniti navzgor, vendar pa le malokdo ta klic razume. O pravem trenutku moramo zgrabiti srečo, potlej ji pač tudi pozneje ne bomo nikoli ničesar več dolžni!
S.
zadušiti; kakor hitro bi se pa dr-; žavljanska vojna zavlekla, bi Nem-; čija porabila dragoceno priložnost; in bi vkorakala v Avstrijo, češ da; mora braniti kulturo in civilizacijo pred... komunizmom; takšnemu zgledu smo že skoraj dve leti priče na španskem.
Vsega tega se dr. Schuschnigg nedvomno prav dobro zaveda; zato tudi ve, da bo navznotraj uspel le tedaj, če bo imel za seboj dobro organizirano delavstvo, socialnodemokratsko prav tako kakor kr-: ščansko-socialno. Toda po drugi strani ve tudi to, da ne sme dati Hitlerju prav nikakšnega povoda za »slabo voljo«. Zato mora biti njegova politika zelo premišljena, taktična in pripravljena na vse možnosti, od znotraj hi od zunaj
— vsaj dotlej, dokler položaj v Londonu, Rimu in Parizu ne dozori do kolikor toliko normalne temperature.
Schuschnigg je s svojim četrtkovim govorom razkril berchtesgadenske razgovore v pravi luči; to je bilo velepotrebno, kajti drugače bi bili vsi prijatelji avstrijske neodvisnosti vrgli puško v koruzo in prepustili Avstrijo njeni usodi. S svojim nedeljskim nastopom, ko je prepovedal hitlerjevski pohod na Gradec, je pa pokazal, da zna biti energičen in dosleden tudi v dejanju. Kdor si ne želi pruskih škornjev na Karavankah, je danes na Schuschmggovi strani, žal bi nam bilo, če bi ne mogli ali ne smeli zapisati, da spadamo med te ljudi tudi mi.
Angleži morajo V Rim
Kaže, da tudi po Ednovem odhodu ne bo tako kmalu dozorel sporazum med Londonom in Rimom
— razen če misli Velika Britanija (kakor očitajo laburisti Chamberlainu) pred Italijo formalno in
med hitlerjevsko in nehitleijevsko i stvarno kapitulirati.
Avstrijo ravno nasprotno, kakor 1 Kaj zahtevajo Angleži > Predvsem trdi gornja navedba: kvečjemu; odpoklic italijanskih prostovoljcev 25 do 33 % hitlerjevcev pr e-j e španskega. Baje je Italija na to more današnja A v s t r i j a. i že pristala, in baje se je Velika če bi se danes vršilo svobodno!Britanija s tem pristankom zado-glasovanje za Hitlerja ali proti j voljila. Toda v francoskih listih njemu, zelo dvomimo, ali hi naci- s beremo, da bi Italijani odpoklicali zem dobil več ko ta-etjine o c* 3 ■?. -samo 15.00G vojakov (od 90.000, ko-nib glasov.	jlikor	se jih zdaj bori na špan-
 __________________________________ I sker/ji. zato bi pa s istimi ladjami,
katerimi bi prišli po svoje »pro-K istovol.icec pripeljali nacionalistom i novegi*. vojnega materiala...
E Seveda, Eahtevajo Angleži še druge reči, večjideJ v Sredozemlju; odpoklic prostovoljcev naj bi bila le prva Mussolinijeva gesta, ki naj olajša Chamberlainovo stališče v angleški javnosti. Videti je namreč,, da. angleški narod ni tako silno! lmvdušen za pogajanja z Italijo; po vsaki ceni, da bi pozabil, kako; nelepo je Chamberlain izkrcal Ed-; na ravno tisti dan, ko si je Hitler; tako prezirljivo privoščil britanske-; ga zunanjega ministra. (Laburisti; so zadnji teden priredili več ko; 3000 shodov proti Chamberlainovi; politiki; nevtralni opazovalci trde,; da ni bila angleška delavska stran-: ka še nikoli po MacDonaldovi se-; cesiji tako močna kakor danes;; njeno naraščanje gre izključno na: rovaš konservativcev Chamberlai-: nove smeri.)
Kaj zahtevajo Italijani? če sme-: mo verjeti dobro informiranemu: francoskemu in angleškemu tisku,: je Mussolini naštel šest točk;
1. priznanje abesinskega cesarstva;
2. pomorska enakost med Italijo in Anglijo v Sredozemskem morju;
3. opustitev angleškega utrjevanja otoka Cipra;
4. italijanska udeležba v upravnem svetu Sueškega prekopa;
5. italijanska udeležba pri obrambi Sueškega prekopa;
6. posojilo 30 milijonov funtov šter-lingov (7 milijard din).
Avstrijski kancler dr. Schuschnigg
Kljub temu se prijatelji neodvisne Avstrije ne čisto neupravičeno boje, da Schuschnigg trajno hitlerjevstvu ne bo kos. S 33% avstrijskih hitlerjevcev namreč nikakor ni moči primerjati vseh ostalih 67% prebivalstva. Kmetje in uradniki ne bodo šli na barikade, če pride do skrajnega, in tako nam nehitlerjevska večina na lepem skopni. Proti 33% dobro oboroženih hitlerjevskih fanatikov bi nastopih v primeru državljanske vojne — in razvoj dogodkov v Avstriji kaže, da bi hitlerizem prišel do popolne oblasti le s silo — samo slabo oboroženi delavci in del domovinske fronte; armada sama bi pa najbrže imela dovolj dela, da nasprotujoče si elemente v sebi nevtralizira, če bi torej prišlo do skrajnjega, se je bati, da zakonita oblast ne bo mogla čez noč upor
Pogajanja se začno drugi teden v Rimu; tudi ta okoliščina ni po okusu angleške javnosti, češ da že sama po sebi pomeni britansko kapitulacijo pred Italijo.
Observer
Qlaswi časofusfa
Po Schuschniggovem govoru
JUTRO, Ljubljana: Morda se ni nikdar v vsem povojnem času tako jasno pokazalo, kaj je avstrijski problem, kakor prav te februarske dni med sestankom v Berchtesgadnu in Schuschniggovimi izjavami v četrtek. Odmev Evrope je silno značilen. V češkoslovaškem parlamentu j« prišlo do pravih ovacij za avstrijskega kanclerja — najboljši dokaz, s kakšnim olajšanjem so sprejeli njegov govor. Ali je to olajšanje upravičeno? Ni dvoma, da so Schuschniggove izjave iskrene in da točno izražajo voljo vodilnega moža današnje Avstrije. Ni dvoma tudi o tem, da jih je Dunaj, ki po svoji ogromni večini ni hitlerjevski, sprejel z velikim odobravanjem. Toda precejšen del avstrijskega prebivalstva je danes prežet nacizma in avtoritativna politična organizacija Patriotske fronte je na široko odprla vrata narodnim socialistom, ki so že opetovano pokazali, da znajo tako priložnost dobro izrabiti. Leta 1933. je pokojni dr. Doll-fuss v krvi zadušil avstrijsko socialistično stranko, najjačjo obrambo avstrijske neodvisnosti proti legiti-mizmu in nacizmu. Na tisoče in tisoče delavcev je prešlo med narodne socialiste. Danes mobilizacija delavstva in njegovo sodelovanje pri ;obrambi Avstrije najbrž nista več :v polnem obsegu mogoči.
:	Toda naj sodimo o skladnosti
jSchuschniggovih izvajanj z dejanskim stanjem in razvojem v Avstriji kakor koli, priznati moramo, da je ^avstrijski kancler tako rekoč na ostri-ini noža svarilno zarisal meje med ■ožjim in širšim avstrijskim problemom v današnji Evropi. Do tam, •kjer je Schuschnigg v svojih izja-jvah postavil skrajno mejo, gre še za ■Avstrijo v ožjem smislu, gre za pre-; poved vmešavanj« v njene, recimo, ■notranje razmere. Vse, kar je preko [te skrajne meje, pa postavlja v ■ospredje že drugo Avstrijo, na kamero je dr. Schuschnigg v svojem ;vzkliku »Za Avstrijo gre!« nedvomno ;prav tako mislil kakor na prvo: za ; Avstrijo, ki je del Podonavja in ka-;tere problem je s tega vidika najširši podonavski in s tem tudi evropski problem. Ta problem zadeva v ;živo vse avstrijske sosede in dr. [Schuschnigg se sam zaveda, da tu [prepoved vmešavanja ne drži. Avstrijski kancler je storil veliko uslugo [mirnemu razvoju v tem predelu Ev-[rope, ko je z vso jasnostjo in odločnostjo zaklical svoj: »Do som in nič [dalje!«
; VENKOV, Praga (glasilo agrarne [stranke):	Priznajmo, da je bila
; Schuschniggova izjava izpoved vere [in volje za neodvisnost Avstrije. Iz-[java nas je presenetila s svojo od-; ločnostjo. Postojanke avstrijskega [kanclerja med prebivalstvom so trdnejše, kakor bi bil človek mislil še pred nekaj dnevi.
ČESKf: SLOVO, Praga (glasilo čsl. narodnosocialistične stranke; organ dr. Beneša): Na Schuschniggova usta je ponosno in pogumno govoril avstrijski patriotizem. Viharni aplavz je bil dokaz, da je dr. Schuschnigg govoril Avstrijcem iz srca.
POLITICKI LIST, Praga: Kdor je pričakoval medel zagovor, dokaz, da je Avstrija igrala v Berchtesgadnu podrejeno vlogo, je doživel presenečenje. Schuschnigg je pokazal več poguma kakor mnogi državniki velesil.
NARODNI LISTY, Praga (glasilo konservativne in nacionalistične na-rodnodemokratske stranke): Schuschniggova izvajanja so vsem alarmantnim novicam, ki so se širile zadnje tedne o Avstriji, dala pravi okvir. Pomiritev med Nemčijo in Avstrijo bo imela ugodne posledice za vse sosede in za vso ostalo Evropo.
; Schuschniggov avstrijski patriotizem ;je miren in možat.
AZ EST, Budimpešta (neodvisno-:liberalen): Pred našimi očmi se je ; rodil nov avstrijski patriotizem: mo-Ičan, pogumen, kultiviran. Iz njegovih loči ne srše bliski, njegove pesti ne : groze. Avstrijski patriotizem so kul-Itivirani možgani, obrušena duša in ! mišičasto mlado telo. Razmerje med I Avstrijo in Nemčijo in Evropo se bo ! nedvomno uredilo trezno in premišlje-
I Nadaljevanje na 3. str. v S. stolpcu
«
\ALAD1H MAMIC z vozički kar Jr J mrgoli ob lepem vremenu po vseh parkih in sprehajališčih. Menda se kosajo, katera ima lepšega otroka in lepši voziček, kajti marsikatera se tu pa tam škodoželjno ozre na drugo. Zavist je povsod doma, med ženskami menda še prav posebno. Zato ni nič čudnega, če katero zadene takšen hud pogled. Vsaka mati vidi v svojem otroku pač najlepšega »angelčka« in vsaka se rada postavi z njim, če se le more. _
Mnogokrat srečamo ob vozičkih z mladimi mamicami tudi vrle očete, ki z rokami, prekrižanimi na hrbtu, ponosno stopajo ob vozičku. Kar veselje je pogledati takšno majhno družinico! Možje se navadno sramujejo pred ljudmi pokazati svoja čustva in zato gredo z ženo tako, kakor bi ne spadali k njej ali pa ona ne k njim. Gredo ali malce spredaj, ali pa malce zadaj, in kadar otrok zaveka, niti z očesom ne trenejo.
Ondan sem pa videla, da ni vse čisto tako, kakor se kaže na zunaj. Takšnale mlada mamica je namreč pred moje okno zapeljala voziček in naročila očetu, naj za trenutek popazi na otroka. Medtem je skočila v bližnjo trgovino in se tam zamudila kakšnih pet minut. Na cesti slučajno ni bilo ljudi, ponosni možiček je pa najbrže pozabil, da je stal voziček natanko pred oknom. Komaj je mamica dobro odnesla pete, že se je previdno ozrl na vse strani, in ko se je za trdno prepričal, da ni nikjer žive duše, je počasi odgrnil zaveso in poškilil v voziček. Otrok je bil najbrže buden, kajti očetove ustnicei so te zadovoljno raztegnile, okoli oči so se mu pa nabrale drobcene gubice. Vse to je pa trajalo le nekaj trenut-
Kronika preteklega tedna ! ®a2Sfij!?*
kov. Ko je kmalu nato zaslišal, da se vrata trgovine odpirajo, se je spet; ni mogel p-^buditi nebrižno oziral naokoli, le v voziček) iti po nobeni ceni hotel pogledati. Ker ' žene še ni bilo, je to še nekajkrat ponovil; ko se je pa vrnila in ga
(Južna Srbija), To je nesrečnega fanta tako potrlo, da se je ustrelil.
d S stradanjem in pretepanjem je spravil v smrt lastno sestro Aleksander Stanisavljevič iz Gornje šatornje pri Kragujevcu. Po poroki ga je namreč žena Natalija neprestano nagovarjala, naj se iznebi bolne 251etne sestre Ane. Dekle je večkrat zbežalo od doma, a se je vselej spet vrnilo. Sodišče je moža in ženo obsodilo na 6 mesecev strogega zapora.
d Najboljšega prijatelja je v pijanosti ubil Pero Katic iz Vrdžanov pri Bosenskem Noviju. Fanta sta se sprla zaradi 20 dinarjev, ki jih je bil Mile Jovič prijatelju dolžan. Po krvavem dejanju se je hotel Pero ustreliti, a so ga v zadnjem trenutku rešili sosedi.
d Ko je zvedela, da se bo fant, ki je bila vanj zaljubljena, v kratkem poročil z drugo, si je 181etna lepotica Mara Rosičeva iz Hašanimov pri Bosenskem Noviju prerezala trebuh. Ker v bližini ni bilo nikogar, da bi Ji pomagal, je dekle kmalu izdihnilo.
d Noč in dan je žalovala za možem 601etna Soja Vučenovičeva iz Marička pri Prijedoru, ondan se je pa obesila. Mož ji je bil umrl pred nekaj meseci.
d Spalna bolezen je napadla mlado Hajrijo, ženo železniškega uslužbenca iz sarajevskega predmestja. Zenska spi že več tednov in se naspol prebudi le vsak tretji ali četrti dan. Mlado bolnico zdravijo vražarke in mazači zelo okrutno. Neki mazač ji je vlival na roko in čelo razbeljen svinec, a je
Nesreče
bil. Kljub smrtno nevarni rani je Mate živel v bolnišnici še celih 17 dni, vendar je bil ves čas v nezavesti.
* Delo je dobil nezaposleni delavec Jovan Demezdi iz Horgoša pri Stari Kanjiži, ker je pojedel 12 sarm, 2 kg kruha in spil 6 litrov vina. Stavil je bil z bogatim posestnikom, da bo pojedel 15 sarm, a ko jih je pojedel 12, ni mogel spraviti vase niti grižljaja več, posestnik se ga je pa vendarle usmilil in ga vzel v službo.
“■'.Poldrugi liter žganja in ko j nato še poldrugi liter vina je spil v neki kragujevški gostilni 801etni cigan Mirko Pavlovič iz Bambula. Vsi so mislili, da mu bo postalo slabo, a starec se je kljub zaužitemu alkoholu držal čvrsto na nogah, kakor da bi bil pravkar vstal.
Naš napredek
n Po carinskih podatkih smo lani uvozili za svojih 300 milijonov dinarjev zlata.
n Stanje pri naših denarnih zavodih se je na splošno izboljšalo. Zadružna gospodarska banka začne v kratkem izplačevati iz svojih lastnih likvidnih sredstev vloge do 10.000 dinarjev.
n 650 gramov težak dat nakit so
našli delavci v nekem rimskem grobu, ko so kopali temelj za nov hotel v Budvi. Odkrili so 50 grabov iz feni-čanske in rimske dobe.
n Narodna banka bo t Kratkem začela v Slavonskem Brodu zidati svojo podružnico. Kupila je že parcelo za 150.000 dinarjev, n Veliko moderno bolnišnico za 2
l milijona dinarjev je sklenil zidati v č Požar je izbruhnil v hotelu »Con- Zenici Okrožni urad za zavarovanje
x ’	. . . »	. I ••	•_	I	v Kirnu JC UUllUliUI V DVVUU	ŽJCUHii V&iU&lU Uiau
vprašala, ali je otrok kaj jokal. ji je | tinental« na Rabu. Ogenj se je naglo j delavcev v Zagrebu. Bolnišnica bo malomarno dejal:	j	jz	pritličja	na	vse	strani.	Reše-	• nonolnomn ustrezala notrebam vseh
»Nisem nič poslušal!*
Kronistka.
PolNični deden
Narodna banka je dobila novega ravnatelja dr. Dušana Biaelca, za njegova pomočnika sta pa imenovana Radojkovič in Niko Petrovič. — Slovenski kmetje so do 25. februarja t. 1. plačali Privilegirani agrarni banki
33.682.000 dinarjev dolgov, ostali kmetski dolžniki v državi so pa plačali
119.400.000 din. — Državni proračun je narodna skupščina v načelu sprejela. Zanj je glasovalo 183 poslancev,
valci so rešili le pol hotela, a tudi v rešenem poslopju e vsa hotelska oprava uničena.
č V pristanišča Metkoviču je aase-del na skale italijanski parnik »Lia« iz genovske luke. S pomočjo naših parnikov so »Ido« po dolgotrajnem trudu spravili na varno.
č V potok je padel 731etni preužit-kar Matija Stanjko iz Logarevcev blizu Maribora. Starček je pri padcu omedlel in utonil. Ponoči je voda zmrznila in so ga šele drugi dan opazili pod ledeno skorjo.
č Žrtev poklica je postal 501etnl zva- njaki.
popolnoma ustrezala potrebam vseh članov.
n 350 kg težko ploščo so dvignili iz Drave pri Osijeku. Ugotovili no, da je ta plošča edini ostanek starega mosta, ki so ga bili Rimljani zgradili pri Osijeku; most Je seveda te popolnoma razpadel.
n Motorne vlake bodo konec julija uvedli na ozkotirni progi Beograd— Sarajevo—Dubrovnik. Na večjih ovinkih bodo motorni vlaki baje vozili s hitrostjo 40 km na uro, na ravnih progah pa s hitrostjo 60 km na uro. Spočetka jih bodo vozili nemški strokov-
ničnik državnih železnic Franc Jančič iz Maribora. Ko se je tovorni vlak
proti njemu 96, eden se je pTvzdržai ^vil v Rimskih toplicah, je za tre-
glasovanja.
*
»Do tod — dalje ne!« je vzkliknil avstrijski kancler dr. Schuschnigg, ko Je v četrtek zvečer v 2urnem govoru odgovarjal Hitlerju in pojasnjeval vsebino in pomen berchtesgadenskih dogovorov. Hitlerizem bo v Avstriji slej ko prej prepovedan. — Angleška spod-
nutek izstopil, medtem je pa zdrvel mimo osebni vlak in lokomotiva je Jančiča zgrabila za suknjo, ga vlekla nekaj metrov po progi, nato ga je pa vrgla v jarek. Z zdrobljeno glavo in zlomljenimi rokami in nogami so ga mrtvega prepeljali v Maribor.
č V 28 m globokem vodnjaku se je zemlja začela na lepem trgati in je zasula 5Netnega težaka in veščaka
vodnjake Milisava Zivkoviča iz ne-lavske stranke o nezaupnici Chamber- .	u«	t*	tintei	no
lainovi vladi zaradi 'Ednove ostavke. 330 poslanosv je glasovalo za vlado, 168 pa proti njej. Odstopivši minister Eden se je vzdržal glasovanja. — Prvič v japonsko-kitajski vojni je sedem kitajskih bombnikov priletelo nad japonsko ozemlje. Kitajske vesti pravijo, da so letalci razrušili letališče, ki Je bilo glavna opora za japonske letalske napade na južno Kitajsko, pa tudi v mestu Tajhoku je bombardiranje povzročilo veliko razdejanje. Kitajci napovedujejo, da bodo njihova letala začela sistematsko napadati vsa večja mesta na Japonskem. — Maršal Go-rlng se je te dni mudil v Varšavi na Obisku pri predsedniku poljske vlade Sladkovskem, pri zunanjem ministru Becku in pri maršalu Rydz-Smiglem. — Lord Halifaz je definitivno postal Ednov naslednik v zunanjem ministrstvu. V spodnji zbornici ga bo zastopal dosedanji državni podtajnik za delo Butler. — Za novo romunsko ustavo je po uradnih podatkih glasovalo 4,295.308 (99'88»A) volilcev, proti njej pa 5.415 (0T2*/») — Španski nacionalisti trde, da so v bojih na teruel-skem bojišču zajeli od 5.—22. februarja 16298 republikancev in zavzeli 1100 km8 ozemlja. — Štajerski hitler-jevci so za nedeljo napovedali pohod na Gradec. Vlada je pa pohod prepovedala in zasedla Gradec z močnimi vojaškimi oddelki. Na graški univerzi, središču narodno-socialističnega gibanja na Štajerskem, so morali na dunajski ukaz ustaviti predavanja. — Tri dni trajajoča zunanjepolitična debata v francoski poslanski zbornici se je končala z velikansko zaupnico vladi: vlada je dobila večino 439 glasov, proti njej sta glasovala samo dva skrajna desničarja, pristaša razpuščene fašistične organizacije »Ognjenih križev«. — Na ankarskem zasedanju balkanske zveze konec preteklega tedna so sklenili priznati italijansko Abe-sinijo.
Drame in tragedije
d V nekaj dneh so drug za drugim umrli oče, mati in tri tete 231etnemu Ismailu Ramizu v Milinu pri Stipu
ke vasi pri Cupriji. Mož je hotel po vsaki ceni priti do vode in se je pri tem premalo zavaroval.
č 14 ovc je poklal volk kmetu Sulji Mediču iz Pod blizu Beran. Ogorčen je kmet z velikim kolom planil nadenj in ga pobil, žival se je obupno branila in je Suljo nekajkrat ugriznila v nogo.
č Ker ni imel denarja, si je sam naredil puško Mikije Adamovič iz Ovanjske pri Sanskem mostu. Vzel je vodovodno cev in jo pritrdil na leseno kopito, ki si ga je naredil sam. Namesto nabojev je nabil v puško staro železo in malce smodnika. V lovski strasti je ondan počakal vepra ki ga ustrelil, pri tem je pa cev počila in je tudi lovca nevarno obstrelila.
č Na železne vile je padel s senika 181etni sluga Stjepan Demeter v Erde-viku pri Sremski Mitroviči. Vile so mu prebodle trebuh in prsni koš. Fant ima ranjena pljuča in srce. Prepeljali so ga v bolnišnico.
č Požar je upepelil hišo posestniku Jakobu Končarju na Vačah pri Litiji. V zadnjem trenutku so iz gorečega hleva še rešili živino. Sumijo, da je ogenj podtaknila zločinska roka.
č Pri delu se je ponesrečil v Trbovljah 40 letni Miha Korošec. V rovu se je nad njim vdrla zemlja in velikansko kamenje. Pokojnik zapušča ženo in tri otroke.
Wcvsal«ianiosfi
* Tri dni je stradal, da bi se iznebil trakulje Avdo Hafizovič iz Dervente. Vse te dni je jedel samo »pfeferone«, najhujšo papriko. Vse to mu pa ni prav nič pomagalo in možak se je moral navsezadnje le zateči po pomoč k zdravniku.
* Na Ovčjem Polju je nekdo ukradel bogatemu kmetu mačko. Zato je kmet spravil na noge vso vas. Stara srbska vera namreč uči, da se pri tistem, ki ukrade bogatašu mačko, naseli sreča.
* Brez možganov je živel 17 dni Mate Corluk iz Dervente. V ljubosumnosti ga je Ivan Dispara iz zasede udaril s sekiro po glavi in mu jo raz-
n Ker zanimanje Poljakov za naše Primorje stalno narašča in jim je samo en dom premajhen, bodo v kratkem začeli na otoku golti graditi nov dom za 40 oseb. Poljaki bodo vsako leto prihajali na naše Primorje v skupinah po 30 oseb, ki se bodo menjale vsakih 20 dni.
n 7 milijonov dinarjev posojila je odobril finančni zakon za preureditev oceanografskega zavoda na Marjanu v Splitu. S tem denarjem bodo strokovnjaki zavod razširili in si nabavili razne naprave in ladje za raziskava-nje morja.
Posestniku Feldhoferju so iz kleti odnesli vino in razno orodje, pri posestniku Vogrinu so zaklali dva prašiča in si ju kar v tamošnjem sadovnjaku razdelili. Iz kleti posestnika Ljubca je zmanjkalo 150 litrov vina. Kradli so
[no, ker odlični avstrijski politiki vedo, :kaj hočejo, in niso politični pustolovci.
Francija—češka
V češkoslovaški reviji DEMOKRATIČEN STRE D razpravlja Stanislav
pri vseh kmetih po vrsti. Tatinska * Raster o strateških posledicah novega tolpa je morala imeti voz, da je nanj »političnega položaja. Zveza med Č3R nalagala svoj plen. Orožniki upajo, daj;n Francijo ter Rusijo postaja čeda-bodo rokovnjače kmalu izsledili. jlje pomembnejša, ker postaja letal-p Za sleparska naročila v raznihfstvo čedalje važnejše in ker imata ljubljanskih trgovinah je kazenski se-J navedeni državi nemškemu enako-nat v Ljubljani obsodil Josipa Tur-*vredno in številčno močnejše letalsko nerja na 2 leti in pol ječe in na 4 leta*brodovje. Strateško pomenijo zadnji izgube častnih državljanskih pravic in | dogodki poslabšanje položaja ČSR; Antona Jevmkarja na 10 mesecev |če pride Avstrija pod nemški vpliv, strogega zapora in na 2 leti izgube*bodo namreč Čehi morali braniti še
častnih državljanskih pravic, p Iz džamije (mohamedanske cer-
• južno mejo in bodo zato šibkejši na •zahodu, češkoslovaško-nemška meja
kve) je ukradel olje, zastavo in petro-? je. danes dolga 800 km (nemško-fran-lej bogati posestnik Meho Cepič izteoska samo 300 km); po anschlussu Prijedora. Ugotovili so, da ima starec |bi merila 1200 km. Francija in An-
na vesti še več drugih tatvin.
Igli ja imata interes na neodvisnosti
d Ker ga je pekla vest, se je obesili ČSR. če Francija pusti, da Nemčija Joso Filipovič iz Poljara blizu Slavon-X zasužnji ČSR, je konec francoskega skega Broda. Fant je bil namreč ne-Xvpliva v Vzhodni in Srednji Evropi; kemu bogatemu kmetu pred kratkim X Franci ja bi takrat padla nekako na zažgal senik.	X vlogo Španije; bila bi docela pritis-
p V steklenico za žganje je ljubo- X njena na periferijo Evrope. Anglija sumna Desanka Jovanovičeva iz Osi-«mara Pa takole razmišljati: romun-paonice pri Novem Sadu nalila svo- ♦sk*. petrolejski vrelci so 1300 km odjemu možu Nikodiju kamene sode. t kaljeni od nemških letalskih oporišč; Mož si je nič hudega ne sluteč nalili®^ ondod do petrolejskih vrelcev pri žganja v kozarec in je takoj začutil	,u	Je ISOOkm, m od ondod do
Indijskega oceana 800 km. Angleški azijski imperij je varen le dotlej, do-
v grlu in želodcu hude bolečine. De sanko so zaprli.
p Veliko tihotapsko družbo so raz-ikl« SrodnJe EYrof “ °tb^lada krinkah v Bjelovaru. Oblasti so Ugo-|^ko	-
tovile, da je oškodovala monopd^ol^0- ^ krotkim je zapisal letal-upravo in nekatere trgovce m več!skl strokovnjak polkovnik v. Butar:
sto tisočakov.
E ^Anglija mora Sueški prekop v Al-'"p.Fantovski	pretep	je	terjal	smrtih daniti«. Prhalo oborožena Ru-
27 letnega	kmetiškega	fanta	Franceta«j Pu.st^*	M
Tomažina iz Jelš na Krškem polju, f66??	*	F	drugače	velesile	dvo^
Imue o njenem pogumu m o njeni zvestobi do dane besede. Premalo
Orožniki so ga našli mrtvega, ležečega
na trebuhu. Tomažina so ubijalciX^3UiUI u" uanK.	5™““"
je z nožem l0”01,0^6113 Francija je prihitela na
ustrelili v glavo, nekdo ga zabodel v hrbet, glavo so mu pa razbili s trdim predmetom. Orožniki so5fi“ajJ' uvedli strogo preiskavo in prijeli ne-IDeseao' kega fanta, ki je že priznal, da je bil pri uboju.
Osebne vesti
pomoč premalo oboroženi Rusiji: tvegala je poraz, samo da izpolni dano isedo.--------
Anglija si pušča zmerom dovolj svobode za diplomatsko manevrira-p Ljubezensko pismo, ki ga je ne-fnle> a tmli zanjo obstoji debela črta: previdni zaljubljenec pisal svoji lju-t** tod in ne dalje, drugače bo vojna, bici, je izdalo nevarno tatinsko tolpo J To smo videli lota 1914. Nemčija, iz Plitvic in okolice. Dekletovo pismolttalija in Avstrija skupaj predstav-je namreč odprla njena gospodinja in It)aJ° danes nekako tolikšno moč ka-je v njem čitala o nekem ukradenem 2kor J	.	mcija ^n Avstro-
blagu, ki so ga tatovi skrivali v bliž-J »grška. Rusija je za 700 km odn-nji cerkvi. Tako so orožniki tolpo z J njena proti vzhodu, med »osjo« m lahkoto razkrinkali.	t Rusijo pa lezi pas držav s prav to-
p Iz maščevanja so pri Sv. Bolfenku|liko Prebivalci, kakor jih ima »os«, nad Mariborom umorih gradbenega la z,.“ tolikšnim ozemljem m tehnika Staneta Dolničarja in magi-Jf velikim bogastvom poljskih pridel-stratno uradnico Milko Gorupovo izfko^> radn3? m Petroleja, le države Maribora. Orožniki so koj po odkritju |6odo odloctle vojno. zločina prijeli 421etnega Blaža šego izf Yaster analizira dalje politično Zgornjega Radvanja, 201etnega delav- J stališče teh držav. Samo ČSR in Roča Ivana Bevardija iz Spodnjega Rad-tmunija držita z zahodom. Tudi Jugo-vanja in 201etnega Ivana šajtegla s Islavija se še nagiba tja, toda en sam Pobrežja. Krvavo dejanje zvračajo mo-»sunek bi jo utegnil spraviti na stran
»neodločnih« držav: Poljske in Ogrske. Iz tega vidimo, kolikšna je ne-
o Poročili so se: Na Bledu: Jože Munih iz Podbrda in Olga Turnškova iz Nazarjev. — Na Brezjah: finančni podpreglednik Senk in Angela Frčejeva, uslužbenka kmetijskega društva. — Pri Sv. Juriju ob Taboru: Anton Kovač, šolski upravitelj v Lokah, in Angela Habjanova s črnega vrha. — Novoporočencem iskreno čestitamo!
t Umrli so: V Celju: GOletni upokojeni predmetni učitelj Adolf Radič.
V Cerknici: Ivan Arhar, cerkovnik in kamnosek. — V Dražgošah: posestnik Peter Frakelj. — V Kranju : 711etni Franc Hvasta, cerkveni ključar. — Na Lanišču pri Škofljici: Alojzij Javornik, mesar, gostilničar in posestnik. — v Ljubljani : Franc Rebernak, veterinarski major v pokoju; Alojzij Vašič, banovinski sluga; Avgusta Rudova, roj. Bohmova, žena višjega davčnega upravitelja v pokoju; Ivan Pucelj, orožniški narednik v pokoju; 541etna Josi-pina Božičeva, pismonoševa žena; Julija Maurer jeva, roj. Sillyjeva; 671etni stolni kanonik dr. Mihael Opeka. — V Mariboru: 751etna zasebnica Terezija Weissova. — V Osluševcih : Franc Lah, bivši stavbenik, trgovec in posestnik, — V Ribnici na Dolenjskem: Ivan Arko, posestnik in tajnik tamkajšnje posojilnice. — VSkoplju: 221etna odveniktova hči Sonja Sedmakova. — Na Spodnji Hudinji pri Celju: 33Ietni Rudolf Štraus, upravitelj tvrdke Majdič. — V S t r i h o v -cu pri št. liju: 601etna posestnica Jožefa Baumanova, vdova Schallha-merjeva, roj. Roškerjeva. — V Šmarju na Dolenjskem:	771etni	Anton
Škerjanc, posestnik, gostilničar in bivši župen. — Žalujočim naše iskreno so žal je!
Po krivili potih
p Nič manj ko 12 vlomov so v eni
noči izvršili drzni vlomilci okoli Svetega Antona v Slovenskih goricah.
rilci drug na drugega.
p Za tatvine v veletrgovini Ster- .	-	...
mecki v Celju je dobil 251etni strojni t varnost, da^ Nemčija ne postane go-ključavničar Viljem Leskovšek z Je- j sP?dar Sr«h'le Evrope z njenimi 2o0 žice pri Ljubljani tri leta zapora. Ob- »milijoni prebivalcev, in kolikšen 111-sodili so ga tudi na izgubo častnih Jteres imata Francija m_ Anglija, da državljanskih pravic za 4 leta in na »preprečita taksen razvoj, povračilo tvrdki 9685 dinarjev. Nekemu 1 inštalaterskemu vajencu iz Celja so pa j prisodili 5 mesecev strogega zapora.
Italija spravljiva
GIORNALE /TITALIA, Rim: Ev-
nici pri Mariboru aretirali celo Riž-narjevo družino. Pod streho so našli v senu 59 kg saharina in več kresilnih kamenčkov. Vso družino so odpeljali v mariborske sodne zapore.
p Eni ljubici je odrezal jezik, drugo je pa zabodel do smrti kmet Milutin
Miljkovič iz Toboi ca pri Kruševcu. | r Ta dva si pa »na ta pomagati! Ondan so ga na sodišču v Kruševcu J Ondan sta postreščka Tone in Janez
I fašizma ne od narodnega socializma. !Oba režima sta se združila samo v I skupnem boju proti komunizmu in Injun boj ni naperjen proti demo-' kracijam.
obsodili na dosmrtno ječo.
p Z nožem in gnojnimi vilami so zahtevah denar trije vlomilci pri 70-letni posestnici Mariji Pušnikovi v Štatenbergu blizu Maribora. Prejšnji dan so se ji predstavljali kot vinski trgovci, ponoči so pa vdrli k njej in jo prisilili, da jim je izročila 550 dinarjev — ves denar, ki ga je hranila doma. Orožniki so ugotovili, da je bil napadalec že desetkrat kaznovani Ivan Soršak iz Vrhloge z dvema pajdašema. Oblasti ga zasledujejo s tiralico.
Razno
r.Lani smo do konca leta izvozih 211 ton aluminija za 4"3 milijona dinarjev. 97 ton ga je šlo na Japonsko, 51 ton v Anglijo in 44 ton v Belgijo.
r 100 vagonov jajc smo v februarju poslali v Anglijo. Nekaj vagonov smo jih poslali tudi v Švico, Italijo in na Češkoslovaško.
r Za muslimanski veliki praznik »kurban bajram« bodo v Sarajevu zaklali na tisoče ovnov, ker mohame-danci po verskih predpisih ne smejo jesti svinjskega mesa.
r Bat’a v Ljubljani noče zidati palače, ker mu mestna občina ne da kavarniške koncesije. Pač pa bo nov moderen nebotičnik začel zidati v Zagrebu, kjer ima v bližini glavne železniške postaje svojo parcelo. Zagrebška mestna občina je Bat’evi podružnici v Zagrebu brez oklevanja izdela koncesijo za kavarno. Tako bodo milijoni, namenjeni Ljubljani, romali v Zagreb.
selila neko stranko izza Bežigrada v mesto. Spotoma sta opazila, da iz kuhinjske omare na vozu curlja nekaj črnega. Pogledala sta in videla, da sta pozabila vzeti iz nje steklenico črnila, ki se je med prevozom prevrnila in razlila. Ugibala sta, kaj bi naredila, da ne bi imela neprijetnosti. Na srečo sta bila blizu Miklošičeve ceste in Tone je hitro skočil v trgovino R. Hafnerja štev. 36, kupil pol kile belega »Durlin« laka in čopič, nato je pa z Janezom zapeljal voz na neko dvorišče, kjer sta omaro naglo prepleskala. Spotoma se jima je že posušila. Nihče ni ničesar opazil, pa tudi o nesreči ni nihče nič zvedel.
r I* Grčije smo lansko leto uvozili 3.000 ton smokev. Naša država je za Nemčijo in Italijo glavna uvoznica južnega sadja iz Grčije.
r Po novi trgovinski pogodbi z Avstrijo bomo odslej izvažali v Avstrijo 600 do 800 vagonov koruze na mesec. Izvoz bo odvisen od stanja šilinga.
r Dalmatinske tovarne eementa s O zaradi slabe prodaje svojega blaga ustavile delo. Na tisoče delavcev je ostalo brez dela.
r Po petih letih se je pokazalo, da je po krivem sedel kmet Vojislav Pavlovič iz Brzana pri Kragujevcu. Leta 1925. so ga obsodili na 13 let ječe, češ da je oropal nekega Svetozara Djor-djeviča.
r Novo jezero je nastalo pri vasi Domanoviču v Hercegovini. Iz mnogih vrelcev je privrelo toliko vode, da je zalila več kmečkih hiš in se je napravilo pravcato jezero
Trikrat pi vrsti mn je med operacijo umrl...
...v četrto je pa kirurgova spretnost zmagala nad naravo
Senzacionalna operacija treh mladih pariških zdravnikov
(»UD) Pari*, februarja.
V našem tastu smo pred dvema tednoma poročali o nenavadno draui “de ji nekega italijanskega kirurga, ki je svojemu sedemdesetletnemu j bolniku srce z masažo ,oživil'. Starček je bil zbolel za pljučnico; ko mu je srce na lepem prenehalo utripati,
‘ se je zdravnik odločil za najskrajnejše; prerezal je bolniku prsi, vzel srce v roko in ga nalahno masiral, dokler ai »pet pričeto biti. Vendar je pa starček tri dni po operaciji zaradi pljučnice vseeno umrl.
Dauea pa beremo v »Paris-Soiru J Poročilo še o drznejši in prav tako uspeli operaciji srca. ki ga je moral kirurg med šivanjem rane štirikrat z masažo obuditi v življenje.
Brenupen primer
V pariški bolnišnici sv. Antona, v Petek 11. febsuarja zvečer o poli devetih. V veliki jedilnici so zbrani zdravniki pri večerji. Tišino prekine rezko brnenje telefona. Koj nato vstane od večerje dežurni internist in odhiti na kirurški oddelek, kamor ga tako nujno kličejo. Najbrže ne bo hudega; morda kakšna prometna nesreča ali se je pa poslabšalo kakšnemu davišnjemu operirancu.
, Ne prvo ne drugo. Klical« je reševalna jKistaja. Na nosilnici že nesejo ekoai vrata nezavestnega človeka, njegova obleka je prepojena s krvjo. Policist hiti pripovedovati:
»Brezposeln, star 40 let. Že pet let 5)rez dela. Zvečer, ko je bil v kuhinji j s svojo ženo, je na lepem potegnil iz predala dolg kuhinjski nož in si ga zabodel v prsi. Zgrudil se je. Zena je izdrla nož iz rane in tekla na policijo.«:
Ranjenec se ne premika in ne stoika, samo njegove ustnice se nalahno gibljejo in mrmrajo neko ime: ime njegove žene,
Priprave za operacijo
Ranjenca takoj routgenizirajo; slika pokaže, da se je sre« razširilo na petkratno normalno velikost in da j« že prenehalo utripati. Vrhu tega ga je kri tako zalila, da ni več mogoče (ničesar razločiti. D?9fnnza je lahka: »HBa- v srcu. Operacijo bo treba izvršiti takoj. Ura je četrt na deset.
Novica, da bodo operirali rano v srcu, se je z bliskovito hitrostjo raz-Hr*1a po vsej bolriSn.ici Vsi zdravniki -o odhiteli v operativno dvorano, kajti operacija srca je za mladega zdravnika vsaj tako. važna, kakor za raziskovalca odkritje novega, neznanega otoka.
Ranjenec že leži na operativni mizi, že so ga uspavali; zdravnik zareže v prsi, prežaga lebra in naposled se prikaže srce, vidno in otipljivo. Zdravnik ugotovi, da je srčna mrena vsa zalita s krvjo Rana v levem krilu je globoka skoraj 2 centimetra. Srce še utripa, vendar tako nalahno, da je razumljivo, zakaj tega rontgen ni pokazal.
Rana je na zelo nerodnem kraju, skoraj na vrhu srca tik ob koncu glavne srčne žile. Tukaj je najteže priti do rane, kajti zdravnik srca ne fflore pritegniti k sebi, po drugi strani je pa srčno tkivo tukaj tako nežno fin občutljivo, da bi vsak nepreviden ^bodljaj povzročil novo ranico in da bi po končani operaciji namesto iz ene velike rane drla kri iz dvajsetih majhnih vbodljajev. Tedaj .bi bila sleherna operacija zaman Kirurg mora imeti torej silno spretno roko, da rav-ma s srcem kakor godbenik z najobčutljivejšim glasbilom...
V takšnih, vse prej ko ugodnih okoliščinah gredo kirurg in njegova dva pomočnika na delo. Ura je tri Setrt na deset.
Srce se ustavi
Zdaj pa, kar na lepe™, postajajo Utripi tišji in tišji, srce se pričenja 'ustavljati. Kirurg okleva. Ritem srca Postaja vse počasnejši, še kratek, a silno lahen utrip, in srce se ustavi. 1’ljuča se ne napenjajo več, zdravniki 'niajo pred seboj ie Se mrtvo truplo, žila preneha utripati,, v nekaj trenutkih bo nastopila dokončna smrt.
Hitrejši od smrti
Tedaj pa, v enem kratkem trenutku, se mladi kirurg odloči tvegati vse. Izrabiti velja negibnost srca! In že naredi hlastno nekaj šivov z iglo. Vse skupaj traja komaj petnajst, dvajset sekund; zdaj pa prime kirurg ranjeno Sl'Co s svojimi gibčnimi, lahnimi pr-fti in ga prične čudovito rahlo gladiti masirati. Hkrati pa jame vbrizgavati njegov pomagač v pljuča kisik Sekunda čakanja — cela večnost — in z'! pričenja srce nalahno utripati, Pljuča se napno in iztisnejo dih; « je oživeli
Štirikrat je srce tako prenehalo utripati, • štirikrat je spretni kirurg ukanil smrt.’ Po četrti obuditvi no
pricurlja več niti kapljica krvi iz rane; prva faza bitke je dobljena.
Ob četrt na enajst so prsi že zašite in zaprte. Operacija je trajala natanko e u o uro.
»Ali sem bil res mrtev?«
Se prenos krvi, ranjenec dobi 500 gramov zdrave tuje krvi; nato vbrizg morfija. O polnoči »e zbudi iz narkozts.
Boje se za.>tlupljenja (kuhinjski nož je pač kuhiujski nož), a pokazati bi se moralo že drugi dan; hvala Bogu, o zastlupljenju ni ne duha ne sluha.
Dvanajsti dan po operaciji je bolnik že docela zunaj nevarnosti; kajpak mu reporterji ne dado miru; po vsaki ceni hočejo zvedeti, kaj je bolnik občuti! med svojo navidezno smrtjo.
»Ali sem res spet živfc se ves srečen sprašuje rešeni samomorilec, ki se mu zdi zdaj življenje silno dragoceno. Ne more se spomniti, kaj bi bil občutil med operacijo; med nekdanjim in sedanjim življenjem zeva v nj<?govi zavesti samo črna vrzel — vrzel, ki jo je preživel na operacijski
Maharadža na obtožni klopi
Tragična zgodba miade Indijke, ki jo je oče prodal v harem
(nKI) Kalkuta, februarja.
Indija, ta skrivnostna dežela, se še zmerom ne more čisto otresti svojih starih navad, čeprav po njenih mestih in vaseh že vihrajo angleške zastave. Se zmerom se primeri, da kakor v nekdanjih dneh zaljubljen mladenič ljubljeno dekle meni nič tebi nič s sUo odpelje iz očetove hiše.
Ženske imajo v Indiji sicer že več pravic kakor svoje dni, ko so bile še na slabšem kakor domače živali in ko so vdove kratko in malo sežigali, vendar se pa marsikateri zastopnici nežnega spola še zmerom zgodi bridka krivica, ki jo pa naposled angleško sodišče le popravi. Kako stroge so angleške oblasti, utegnemo spoznati iz; okoliščine, da je pred kratkim stal pred najvišjim sodnikom v Patni celo pravi maharadža Aul iz Orisse in se zagovarjal za krivice, ki jih je storil mlademu indijskemu dekletu.
Žalostna povest lepe Indijke
Kajpak je bila sodna dvorana nabito polna, kajti ljudje česa takšnega še niso doživeli in niso mogli verjeti, da bo lijihov zapovedovalec in vladar res moral stopiti pred stroge sodnike. Poslušalci so torej napeto pričakovali, kaj bo povedal sodnik; državni pravd-nik je res kmalu pričel pripovedovati žalostno zgodbo lepe indijske deklice, ki jo je maharadža skrivaj ugrabil in odpeljal v svoj harem.
Dekletce, še zelo mlada hčerka nekega čevljarja, je večkrat posedala pred očetovo delavnico in strmela s svojimi krasnimi črnimi očmi v mi-mohiteče ljudi, čeprav še skoraj otrok, je to dekletce z vso svojo strastno dušo ljubilo mladega pomočnika, ki je delal pri njenem očetu. Za nikogar drugega niso gorele njene črne oči in na nobenem se ni ustavil njen nemirni, živahni pogled. Kadar je ta vitka lepotica hitela po mestnih ulicah, so se za njo obračali radovedni pogledi, ki so slutili opojne dražesti pod temnim ogrinjalom, ki ji je zakrivalo ves
obrazek razen oči. Njen oče, mohame-danec Omar, se za svojega otroka ni dosti brigal, edina njegova strast je bil denar, dosti denarja.
Usoda je hotela, da je lepa Fatima nekega solnčnega dne ždela pred očetovo prodajalnico, ko je mimo nje čisto slučajno prijahal sam maharadža. Njegovo izkušeno oko se je takoj ustavilo na komaj vzcveteli deklici in visoki gospod se je sklonil k Fatimi in ji velel, naj gre z njim v palačo. Deklica pa ni marala, kajti vedela je, kaj jo tamkaj čaka. Maharadža ni odnehal; pošiljal je v ozko ulico svoje sle in snubače, a zaman. Ljubezen mlade Indijke je veljala drugemu in niso je mogli omajati dragulji in zlatniki.
Zdaj se je maharadža odločil za edini izhod. Dekletca ni maral pustiti in neke noči so mu Fatimo pripeljali v harem. Tamkaj je ubožica silirala, kakor uvene cvetlica, če jo s sotaca presadimo v temo. Fatima je kmalu po svojem prihodu v palačo zbolela in umrla...
Ugrabitev z očetovim privoljenjem
Ko so oblasti zvedele za ta dogodek, so pozvale maharadžo, ki se je moral kakor vsak smrtnik zagovarjati pred sodiščem zaradi ugrabitve.
Vendar pa pred sodnike ni stopil samo maharadža, e njim vred se je moral zagovarjati tudi Fatimin ode, ki je svojo hčerko prodal v harem za 37 angleških funtov, t j. za nekako 8.500 dinarjev. Revnemu čevljarju je menda pomenil ta denar bogastvo, za ubogo Fatimo pa ni bil nič drugega kakor trpljenje in prezgodnja smrt.
Sodišče je maharadžo obsodilo na plačilo 45 angleških funtov, ki mu pa niso šli tako do živega kakor moralna sramota, ki jo je moral prestati, ko se je moral vpričo svojih najnižjih podanikov zagovarjati pred sodniki. In tako so angleške kolonijske oblasti znova dokazale staro resnico, da smo pred pravico vsi enaki.
Usoda vojnega najdenčka...
(n) Budimpešta, februarja. Leta 1917. so madžarski vojaki našli med razvalinami podrte albanske vasice d2gobnega črnookega fantiča. Otrok se jim je smilil in neki dobrodušen konjenik ga je dvignil v sedlo. Od tistega trenutka dalje je postal fantiček ljubljenec polka. Vojaki so ga spraševali po njegovih starših in sorodnikih, a deček je vedel povedati samo to, da so mu očeta pred nekaj dnevi ubili razbojniki in da mu je mati že poprej umrla.
Vojaki so siroto odpeljali s seboj na Madžarsko in so ga ob koncu vojne oddali v otroški dom, kjer so ga vpisali kot številko 75.748. Vojni najdenček se je dobro razvijal, rasel je in se redil in je bil zelo ubogljiv otrok. Ko je toliko dorasel, da je lahko delal, so ga dali v uk k nekemu vaškemu ključavničarju, ki ga je klical »Bela Mehmed c. To ime se je najdenčka tudi prijelo.
»Bela Mehmed« se je že izučil in je postal priden in zanesljiv delavec; čeprav je bil sirota, ni bil nikoli nikomur napoti in vsi so ga radi imeli. Pred kratkim se je pa zaljubil v neko dekle in odločil se je, da se bo z njo poročil.
Tedaj pa je »Bela Mehmed« v svojo veliko žalost spoznal, da se še lep čas ne more poročiti, kajti njegova žena gotovo ne bi bila zadovoljna z njegovim »imenom« ali pa s priimkom »št. 75.748«. Mladi ključavničar se je zdaj obrnil do oblasti, ki mu bodo podelile kakšno lepše ime. Do tistihmal bo pa moral »Bela Mehmed« ali »št. 75.748« s svojo poroko še počakati...
Kupon štfev. 11
Ali iitate »Probleme našega lasa”, ki Jih prinaiamo na naši 6. strani?
Odgovor :____________________________
(Odgovorite samo .Da‘ ali ,Ne‘l)
Kolike ljudi mislite, da redno lito »Probleme naSega lasa**!
Odgovor
(Napišite številko)
Ime in priimek
HIHWWHIWN
Ženske in zdravniki najbolj vedo, koliko laži je ljudem potrebnih in kako so jim blagodejne.
Anatole France
poldio
kraj in zadnja pošta
Za naše veliko nagradno tekmovanje vlada med našimi bralci veliko zanimanje. Nekateri nam že zdaj pošiljajo kupone, to pa seveda ni pravilno, kajti treba bo poslati vse kupone skupaj, in sicer šele ob koncu tekmovanja^ torej v času, ki ga bomo ml določili število bralcev ni odvisno od velikosti naklade. Vsi tisti, ki bi radi tekmovali, a jim pogoji še niso čisto jasni, naj si ogledajo naše prejšnje številke, kjer bodo našli natančni popis vseh pogojev, pa tudi vseh praktičnih in lepih nagrad.
Uredništvo
Velemesto vso noč brez luči — zaradi zobobola
(nEi) Newyork, februarja. Ker je odpovedal električni tok, je ostalo pred nekaj tedni mesto Buffalo vso noč v temi. Vzrok pokvare je bil precej nenavaden.
Trgovec Albert de Freest iz Buffala je bil ravno odpotoval na deželo, kar ga je na lepem pričel boleti zob. Zatekel se je po pomoč k nekemu podeželskemu zobozdravniku, a bolečine vzlic injekciji niso ponehale. Bolniku ni kazalo drugega, kakor da je velel obrniti avto in z veliko hitrostjo voziti domov, nazaj v Buffalo.
Avto je bliskovito drvel po cesti, kar je na nekem ovinku šofer izgubil oblast nad krmilom in avto se je z vso silo zaletel v drog z električno napeljavo. Trgovec in šofer sta zletela iz avta v bližnji jarek, a kakor po čudežu sta ostala cela in zdrava, še več; trgovec je že med tem, ko se je pobiral, opazil, da je zobobol ponehal, kakor bi ga odrezal.
S tem pa čudnega pripetljala še ni bilo konec. Ko se je avto zaletel v drog, se je le-ta prevrnil in vse žice za električno napeljavo so se kakor tenke nitke poh-gale. Tok ni imel zveze in tako je ostalo mesto Buffalo zaradi avtomobilske nesreče, ki ji je bil prav za prav vzrok zobobol, vso noč brez luči.
Najtežji mož na Grškem
(nUi) Atene, februarja. Nekdanja država Spar ta, ki je svoje dni priporočala skromnost v jedi in pijači kot glavno pravilo vzdržnosti in naprgdka, je postala zdaj v modernih časih domovina najtežjega moža. Modemi Spartanec Koltias se ne meni več za Likurgov zakonik, ki je svojim podanikom kot glavno jed predpisoval črno juho iz živalske krvi, temveč je prijatelj obilne in tečne hrane.
Pred kratkim se je Kollias vrnil iz Aten v š part o in je že koj prvi dan v tamošnji restavraciji zbudil pozornost s svojim nenavadnim tekom, ki že skoraj meji na požrešnost. Možak je namreč pri kosilu pojedel* 2'/« kg pečenke, V; kg ribe, 2‘/s kg kruha in 2 kg sadja, To .kosilce' je zalil s 4 litri vina.
Ko so ga po obedu vprašali, ali zmerom toliko poje, je požeruh odgovoril, da je bila to samo .preizkušnja' jedi, ki se pa nikakor. ne more primerjati s pravim kosilom. Kollias tehta 160 kg in je najtežji mož na Grškem.
12,350.000 funtov čistega dobička
Angleška poštna uprava je izračunala, da znaša Čisti dobiček lanskega poslovnega leta, trajajočega do 31. marca 1937. leta, 12,350.000 funtov čistega dobička, ali v našem denarju nekaj več ko dve in pol milijarde dinarjev. V zgodovini angleške pašte je ta ogromni znesek drugi največji čisti letni dobiček.
Uradna statistika, ki so jo pred kratkim izdali, nam kaže, da je bilo lansko leto res rekordno leto za poštni promet. Celotni poštni promet je znašal 962 milijonov funtov (več ko 206 milijard dinarjev) — največ kar so ga kdaj dosegli.
31, marca 1937. leta je bilo v prometu 2,827.000 telefonov, še nekaj zanimivih številk; pisem in zavojev je bilo 7.700 milijonov (za 350 milijonov več kakor prejšnje leto) velikih zavojev 174 milijonov (zvišanje za 12 milijonov), domačih brzojavk 49 milijonov (zvišanje za 5 milijonov) in 16 milijonov denarnih pošiljk (zvišanje za Vi milijona).
Bilančna vsota poštne hranilnice je lani poskočila za 42 milijonov funtov na 432 milijonov.
<»News Chronlcles, London)
Ducejev prehlad — vzrok za spremembo italijanskih uniform
Ob svojem obisku v Nemčiji je Mussolini govoril na prostem zbranim množicam, a smola je hotela, da ga je ujela huda ploha in ga do kože premočila. Njegovo uniformo so morali zato poslati nekemu krojaču zlikati, italijansko blago očitno ne prenese nemškega podnebja. Baje je tudi črni ducejev fes po berlinski paradi prišel ob barvo.
Kmalu po teh dogodkih je izšel odlok, ki odreja, da bosta dobili italijanska armada in fašistična milica nove uniforme. Fes bodo baje nadomestili s čepico alpinov, kakršno so doslej uporabljali pri manevrih, pri slavnostnih prireditvah pa s čepicami, kakršne so doslej nosili samo v armadi.
Nove italijanske uniforme bodo iz ,khakija‘ (iz trojno tkanega, zelo močnega bombažastega blaga v umazano rumenkasti barvi). Ta svetla .imperijska uniforma* — tako so jo namreč krstili — bo torej v kratkem nadomestila zelenosive uniforme, ki jih je doslej nosilo italijansko vojaštvo. Premenjavo bodo izvršili čim prej.
(»Sunday Times«, London)
Najeleganlttejsi moški v Ameriki
(nPI) čikago, februarja, čikago se ponaša s slovesom, da žive tamkaj
najelegantnejši Američani. Newyorlc odloča o ženski modi in skuša kon-! kurirati celo s Parizom, Dunajem in Londonom — čikago se pa zadovoljuje s tem, da vodi v moški modi.
Vsako leto prirede v tem mestu tudi modno tekmo, ki se je udeleže mnogi i filmski igralci," pa tudi razne druge ugledne ameriške osebnosti. Pred leti je »odnesel« prvo nagrado za eleganco sam newyorški župan Jimmy Wal-ker. Letos je bila borba spet zelo ostra in pred umetniškim razsodiščem so se kar kosali elegantno oblečeni indu-strijci in bankirji s slavnimi filmskimi igralci in pevci. Po daljših posve-l tovanjih so prisodili prvo nagrado znanemu filmskemu zvezdniku Clarku Gablu, ki je zadnjikrat nastopil v filmu »San Francisco« kot partner ljub-■ ke Jeanette MacDonaldove. j Clark Gable velja tudi med filmski, mi zvezdniki za najelegantnejšega. igralca, zdaj si je pa na čikaški tekmi ; pridobil še sloves najelegantnejšega Američana.
Mladi mož, ali bos dober družinski oče?
Dekleta, izprašajte svojega izvo-Ijenca po naših vprašanjih. Če bo odgovoril ,da' na vsa vprašanja, ne lahko iia vrat na tios poročita s njim: imel bo rad svoje črvičke. Če bo okleval... potrpite. Če bo pa odgovorU- ,ne‘... dobro premislite: njegova ljubezen je tiranska in sebična!
1. Ali boš zadovoljen, če bom več časa posvečala svojim otrokom kakor tebi?
2. Ali boš tiho potrpel, če bi ti sem in tja kaj skalilo sladki sen?
8. Ali boš brez godrnjanja ostajal, zvečer večkrat doma?
4. Ali se boš znal z otroki igrati igre, ki bodo njim in ne samo tebi všeč?
5. Ali si boš umel vzlic družabnim in službenim dolžnostim urediti družinsko življenje in svoj prosti čas po telesnih in duševnih potrebah svojih otrok?
C. Ali boš znal doraščajoče otroke vzgajati in duhovno oblikovati, tako da boš ločil splošno veljavne svetovnonazorske resnice in svoje osebne misli in predsodke, ki jih otroci lahko zavržejo, če jim ne gix;do v račun?
7. Ali boš pri opominjanju in kaznovanju razlikoval med velikostjo prestopka in svojo slabo voljo? (n)
Sirom po sveto
v 66 vrsticah
laponske gejše so iz svoje domovine, kjer jim je zmanjkalo dela, zbežalo na Kitajsko in nastopajo zdaj v vseh večjih pekinških zabaviščih; tam so docela izpodrinile slovite ruske baletke in plesalke. — Strela je udarila v letalo južnoafriške zračne unije; k sreči se ni nobenemu potniku nič hudega zgodilo in tudi letalo je lahko nadaljevalo polet. — Volk se Je zatekel v šolo pred psom v naselbini Knaje ob Bugu; otroci so že izčrpano žival napadli s palicami, potem jo je pa učitelj ustrelil. — Stavko je napovedalo tehnično osebje v varšavski operi, ker mu operno vodstvo noče izpolniti obljub glede zvišanja plač. — Velika eksplozija v tovarni karbida je nastala te dni v Jarrowu na Angleškem; poškodovanih je sto hiš in ranjenih in ožganih deset ljudi. — Hud orkan je pred kratkim divjal na otoku Sahali-nu; z goratih predelov se je utrgalo več plazov in pokopalo pod seboj 51 oseb. — Železniška nesreča se je te dni pripetila pri Veroni: brzovlak Milan—Benetke je zavozil v tovorni vlak, čakajoč na progi; strojevodja in kurjač sta bila takoj mrtva, več ljudi je pa hudo ranjenih. — Električne mreže proti letalskim napadom bodo pričeli v kratkem izdelovati na Angleškem; razpeli jih bodo s posebnimi baloni. — Kepanje je terjalo smrtno žrtev v Jičlnu blizu Prage; otroci ao se na cesti kepali, po nesreči je kepa zadela nekega avtomobilista; moS j« izgubil oblast nad volanom, avto se je zaletel v brzojavni drog, ki se je zlo« mil in padel na delavca Cernega, očeta petih otrok in ga pri priči ubil. — Češkoslovaški ministrski predsednik Milan Hodža je te dni promoviral za častnega doktorja na češki univerzi v Pragi. — Poroko albanskega kralja so od godili do konca maja, ker papež doslej še ni dal grofici Apponyijevi dovoljenja za možitev. — Tekmo s samokolnico okrog sveta bodo prirediU štirje Avstralci, stavili so, da bodo s njo prepotovali ves svet. — 690.00* havanskih smotk so sežgali v neki tobačni tovarni na otoku Kubi, ker so zdravniki ugotovili, da je v njih škodljiv tobak. — Kopalne vagone, s ko-kopalnim bazenom in kopališčem ssa višinsko solnce bodo uvedli na progi Newyork—San Francisco. — Najvtčjo hišo na svetu bodo zgradili v Cikagu; donebnica bo imela 200 nadstropij in 400 dvigal. — Hišo za DolfuBova otroka so kupili prijatelji pokojnega avstrijskega kanclerja; to trinadstropno hišo so podarili sirotama Evi in Rudolfu, da bosta z njeno najemnino vsaj skromno preskrbljena.
Poravnajte naročnino!
»Da, je,« je zamišljeno menil Petm.
»Prav zato vas prosim, povejte mi, kaj ste občutili, ko ste dobili prvo ljubezensko pismo?«
Petrik je prijel mladeniča za roko.
»Občutil sem isto ko vi... Fantje so vsi enaki... Meni je prvo ljubezensko pismo vrnilo življenje, upanje,' zaupanje... Takrat so se mi odprle oči... Sele takrat sem opazil, kako človeka lahko razvesele še tako neznatne stvari... Kamenje, drevesa, oblaki so se pogovarjali z menoj. Takrat sem bil brezmejno srečen... še zdaj mi privro solze na oči, če pomislim nazaj na tiste lepe čase.«
»Tako rad bi tisto pismo čital, ako ga še imate...«
Petrik je resno pogledal mladeniču v oči in trpek nasmeh mu je zaigral okoli ustnic. Iznenada.se je obrnil, pobrskal med pismi na pisalni mizi, potem je mlademu možu ponudil neko pismo.
»Prosim,« je dejal, »pravkar pospravljam predal... Kakor da bi bil pismo pripravil za vas.«
Mladenič je hlastno preletel lažnive besede. Oči so mu gorele, na obraz mu je legla žalostna senca in z globokim vzdihom je vrnil Petriku pismo.
»Koliko, lepše je to pismo od mojega!... Koliko prisrčnejše!... O mojem pismu sploh nj vredpo govoriti.«
Pobesil je,glavq. Petriku bridkost napolnila srče. Molčal je in je mla-
pogledal. Predla iz rok. Pri-
i in se ustopili okoli > negibno strmel pred-bilo kakor zadrgnjeno.
ušesih tisti razočaranja koli več do-strme opa-vrger stran,
Plačajte
Vstopil ga je
je de-
-dr*.vni£o?
moram
pismo...
gospod
Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 20 din
Zrcalce, zrcalce poglej...
Dandanes nisi moderen, če se ne voziš v avtu, ne zahajaš v kino in v gledališče in si v predpustu ne privoščiš vseh prireditev. In ni moderna tista gospodinja, ki nima doma vsaj postrežnice in pestunje in ki ne tiči-do vratu v »pufih«.
Skratka, pokazati moraš svetu, kaj-zmoreš, in se pelješ lepo v Trst poslušat slavnega pevca. Doma pa pestunja tolaži postreinico in postrež-; iiica pestunjo in obe ugibate, kdaj; jima bo milostljiva plačala dvomeseč-; tli zaostanek.	Pika.;
Neverjetno — a resnično
Snoči sem. bil v nekem imenitnem; ljubljanskem lokalu. Ko stojim pri; točilni mizi in jem hrenovke, opazim; strmeč, kako se sprehaja vrhu nalo-; Ženih paštet živalca, ki ima ime po; največji slovanski državi. Ne bi verjel, da v tako finem lokalu in celo pozimi najdem to žival, če se mi ne bi prav tukaj zgodilo pred mesecem dni, da mi je stekel mimo klobasice ogromen rus, da sem se ga kar ustrašil.
Ker sem pa diskreten, nisem tega povedal niti prvič niti drugič. Povem pa po tej poti vsem lastnikom, naj temeljito pregledajo in prečistijo f\ oje lokale, da ne bo kdaj kateri doživel kakšne večje blamaže.
Star gost
Srčna kultura
V naši vasi živi slepec, star okrog 60 let. Slep je že več ko deset let.; Četudi že starček, vendar se giblje; na zraku in tudi v lepem vremenu; koraka po vasi. Ima izreden, dober; tip in tudi njegov sluh je dober. Ker; je v svoji mladosti živel v domači; vasi, se spominja vsake hiše in poti,; tako da mu ni težko priti do bližnjih; sosedov. Tudi v gostilno pride, če ga; kdo povabi na kozarec vina, ali pa; poseda in posluša. _	:
Pred nekaj dnevi, ko je zunaj bri-; la burja in je menda mraz dosegel; vrhunec v letošnji zimi, je mladi go-; spodični... zmanjkalo cigaret. Ker se sama ni hotela potruditi do kakšnih 30 korakov oddaljene trafike, je na-; ročila slepemu 60 letnemu starčku,; naj on skoči, ker je »mlad«, v tra-; fiko po cigarete in naj dobro »po-; gleda«, da bodo cigarete res »Mora-! va«. Za plačilo bo pa dobil »čik«.
Slučajno smo poznali »gospodično«! in smo se spogledali.
Tako torej: zdravo dekle pošilja v: mrazu in snegu slepega starčka po; cigarete z obljubo, da mu bo podarila »čik«.	Janez
Otroci niso za kino!
Bil sem v nekem ljubljanskem kinu. Poleg mene je sedela mlada mati: z otrokom v naročju. Med predstavo: mi je otrok kar na lepem položil svoje blatne čevlje v naročje. Lepo sem opomnil gospo mamico, naj po-: gleda malo bolje na sina, da ne bodo: gledalci okoli otroka umazani. Gospa se je pa zadrla:
»če vam ni prav, pa lahko greste!«:
Nisem se več prerekal, ampak sem: se lepo umaknil na priklopni stol —: kaj sem drugo hotel? Prizadet
Naši bližnji
Ker sem zelo daleč od železniške postaje, se moram pač posluževati tudi avtobusnih zvez. Vesela sem, da jih sploh imamo. Ti naši avtobusi nam ga pa tudi večkrat zagodejo, pa ne zaradi morebitnih vremenskih nezgod, temveč so gospodje, ki so pri avtobusnem podjetju uslužbeni, zelo »sodobni«.
Za Svečnico sem bila v Ljubljani. Vračala sem. se z jutrnjim vlakom nazaj na svoje službeno mesto, ker se moje uradne ure začno ob osmih. Ko sem na postaji, kjer čaka avtobus, izstopila, sem stopila in povedala šoferju in sprevodniku na avtobusu, da takoj pridem; izročila sem sprevodniku tudi svojo prtljago in mu povedala, da sem v vagonu pozabila dežnik. Avtobusni sprevodnik mi je še zagotovil, da sem lahko brez skrbi. Takoj ko sem odšla, sta si šofer in sprevodnik namignila: pripravila sta avtobus za odhod.
Ko je moja prijateljica, ki je sedela že v avtobusu, opomnila šoferja, da sem jaz pravkar odšla na peron in v vagon, je nekdo pripomnil: »Mi ne utegnemo čakati in gojiti pozabljivost! Naj si le zapomni v bodoče — sicer imajo pa učiteljice čas, da hodijo peš, tudi denarja jim ne manjka, pa naj si najame taksi, ali pa kavalirja, ki jo bo rad prepeljal še kam drugam, ne samo v službo.«
Sapieiiti sati	Mica
MEDICEJČEVA LJUBICA
Resnična ljubezenska zgodba Iz časov beneške republike
11.	nadaljevanje
Ako bi ponižni služabnik lahko odkrito povedal svoje skromno mnenje, potlej bi takole dejal: Cappellova je telesno že takp izčrpana, da ne more več imeti otroka. In vendar ga mora imeti, ker ga potrebujeta s svojim luiežjam ljubimcem. In njeno pričakovanje je prav po beuečansko zapleteno, podla igra s sleparskima kvartarni.
To so bile res zanimive novice!
Nadvojvoda je zdaj pohitel sleherno prosto urico k Bianchi, ki je že dalj časa ležala in se zelo pazila. Včasih je Francesco že rano zjutraj odšel v vas k svoji oboževani ljubici.
Tenki, zaviti stebri so nosili rožnato-rdeč baldahin in v vsakem njegovem oglu je vihralo sinje pobarvano nojevo pero. Odeje in blazine te razkošne postelje so bile iz bleščečega se baržuna v škrlatnordeči barvi.
»Ali pa tudi veš, Francesco mio«', je vdano zašepetala Bianca, »da si mi
pred kratkim dal zdravilo, ki si mi ga bil sam pripravil v svojem laboratoriju? Čutim, da mi je samo to zdravilo pomagalo.«
Izpod zglavja je potegnila majhen amulet in ga pobožno poljubila. Bila je majhna, kakor panterjeva koža obarvana morska školjka, ki jo je lepa Be-nečanka v svoji najnežnejši mladosti nosila vdelano v zlatem uhanu. Kakor je.bilo videti, je Bianca ostala zvesta svojemu amuletu.
Nadvojvoda ee je polaskano nasmehnil, kajti silno rad je slišal, ako je kdo hvalil njegove kemijske in lekaruarske zmožnosti. In da bi poplačal Bianohino pozornost, je dejal: »Nekaj sem ti danes prinesel...«
»Avtomatsko igračo?«
»Uganila si.«
Francesoo je vzel iz majhne skrinjice ljubko mehansko igračo: iskrega cen-tavra z vitko golo jahalko na usločenem hrbtu. Vse skupaj je bila pa dra-
Francesco je vzel iz majhne skrinjice ljubko mehansko igračo
Ko je Petrik pospravljal pisalno mizo in je potegnil predal ven, mu je prišlo v roke tudi njegovo zrelostno spričevalo. Pred približno dvajsetimi leti je naredil zrelostno skušnjo in kmalu nato je dobil službo v neki pisarni, kjer je še zdaj. Tovariši so ga pogosto spraševali:
»No, gospod Petrik, kdaj se boste poročili? Leta beže!«
Petrika je tedaj vselej neprijetno stisnilo pri srcu. Namesto da bi bil odgovoril, je stisnil ustnice in molčal; ali je pa na videz ravnodušno dejal: »Ne bom se poročil!«
Ogledoval je stvari, ki jih je potegnil iz predala. Nobene ženske slike ni bilo med njimi, nobene posušene cvetlice, nobenega vezenega žepnega robca, ki bi mu govoril o preteklosti. Njegova mladost? Da, tudi on je nekoč sanjaril in se razvnemal — a dekleta se niso zanj nič kaj posebno navduševala...
Petrik je segel po majhnem zavojčku pisem. Stara bol je znova oživela v njegovi duši. še pred maturo je nekoč dobil neko ljubezensko pismo, pisano z drobceno, tanko pisavo. Nežne besede so zbudile njegovo zaupanje, hrepenenje in upanje. In ko so nekaj dni prihajala pisma drugo za drugim, polna ljubezenskih izpovedi dekleta, ki ni | hotelo imenovati svojega imena, je
• bil Petrik ves blažen. Zmerom ižnova
• je prebiral vsako pismo in neprestano mu je plaval pred očmi ideal, ki si ga j je ustvaril o svoji brezimni dopisovalki.
> Nekega dne je Petrik spet dobil ; pismo. Dekle ga je povabilo na sesta-•nek. Mladega dijaka je prevzela biez-
• mejna blaženost. Uresničilo se mu bo •hrepenenje in upanje!
| Že pol ure pred napovedano uro je ; prišel Petrik v park. kjer je vladala ; globoka tišina. Sedel je na klop, ki se ;je nad njo sklanjal velik jasminov ;grm. Nepotrpežljivo je vnovič pogledal ;na svojo uro in se nemirno oziral na vse strani. Na posuti poti se je utrnila
Ljubezensko
pismo
Madžarski napisal J. Pasztor
ženska postava. Petrik je zardel in skočil s klopi. Z belo rožo V' rokah je drhte čakal — a dama je -ravnodušno šla mimo njega.
Spet je ujel korake.
»Zamižal bom,« je pomislil, »žele ko bo čisto blizu mene, bom iznenada pogledal...«
Koj nato je pa že bledel je, roža mu je padla iz hajal je njegov sošolec in za šlo še okoli deset fantov, ki glasno grohotali in se ustopili njega. Petrik je negibno strmel se. Grlo mu je
Oprijel se je klopi, obraz se mu spačil in stoka je je izdavil:
»Podle duše...«
. še zdaj mu je zvenel v porogljivi smeh. Večjega in večjega ponižanja ni nikoli živel. Prijel je pismo in ga zoval. Zakaj ga ni rajši zakaj ga ni sežgal?
Zdajci je potrkalo na vrata, je Petrikov mlajši tovariš, ki le-ta imel .aares rad. Mladenič jal z zardelimi lici:
»Gospod Petrik, nekaj vam pokazati... Danes sem dobil sko pismo... Prvo ljubezensko Samo nikar se mi ne smejte,
Petrik... Tu je pismo, preberite!
Petrik se je zazrl v mladeničeve oči. Vzel je pismo, ga prečital, in mu ga vrnil.
»Oprostite mi, gospod Petrik,« je povzel mladenič, »a rad bi vedel, kaj ste občutiti vi, ko ste prejeli prvo ljubezensko pismo?«
Petriku se je čelo zmračilo, ustnice so se mu bolestno skrivile.
gocena in natančna ura, ki je, če si jo navil, zaigrala nežno ljubezensko melodijo.
Bianchine 6inje oči so hvaležno zableščale. Kakor otrok je segla pa dragoceni igrači in jo zaverovano od vseh strani ogledovala.
In potem so kmalu prišli tedni, ko je imel Bianchin hišni upravnik polne roke skrivnostnega dela...
Tople avgustove noči leta 1576., ko se je nadvojvoda Francesco že ves utrujen in tudi že nekoliko zlovoljen vračal od Bianche, je Benečanka že proti jutru povila krepkega dečka. Otroče se je pogumno drlo, čeprav sta Bianchi pomagala samo neki zdravnik in njeni zvesta strežnica.
Nikjer pa ni bilo opaziti gladko obritega stotnikovega obraza.
Vendar je pa okrog polnoči neki kavalir s kozjo bradico spremil 6kozi stranska vrata v Cappellovo hišo gosto zastrto nosilnico. Ko se je zjutraj že danilo, je prav ta kavalir korakal ob isti nosilnici, ki sta jo dva tujca nesla skozi Cappellovo vežo ven.
Nekaj ur pozneje, ko je sonce že zlatilo strehe hiš, se je kavalir s kozjo bradico v popotni kočiji odpeljal skozi mestna vrata Porta al Pralo. Zdaj je bil pa v vojaški obleki in čez široke rame mu je vihralo kratko vojaško ogrinjalo. Mestnim hlapcem je pokazal neko listino, ki je kakor čudežen rek učinkovala na stroge straže, da so takoj odprle vrata.
Kočijaž in njegov pomočnik, ki sta 6edela na kozlu, sta bila za čudo podobna skrivnostnima nosačema, ki sta nesla nosilnico v Cappellovo hišo in iz nje.
V notranjosti kočije sta pa sedeli dve mladi ženski, do vratu zagrnjeni v tople in debele odeje. Ena je držala v rokah majhno dete, ki je bilo nedvomno šele pred nekaj dnevi zagledalo luč sveta. Otrok — dekletce — je poželjivo stikalo za materinimi prsi, ki niu jih je mlada mati ponudila, ne meneč se za svoje spremljevalce.
Njeno sopotnico, mlado, bujno žensko je pa usodna ura še čakala. In vendar, kako neki je le mogla odpotovati v takšnem stanju! Ni se menila za bodrilne besede mlade matere, niti za spodbude bradatega kavalirja, ki se očitno v tej druščini m posebno dobro počutil.
Voz je odddrdral proti Bologni, Ko je prispel v vas Montepiano, je prišla za mlajšo popotnico ura in morali so ustaviti in teči po babico.
Kozjebradec je razburjeno vihral pred skromno kmečko hišico gor in dol. In ko je babica naposled stopila na prag in vsa zasopla zaklicala: »Deček je, signore, deček!« je kozjebradec samo zlovoljno zarenčal: »Prepozno!«
Po dveh dneh se je gladko obriti Bianchin stotnik spet vrnil v Florenco. Na obrazu sta se mu zrcalila utrujenost in nejevolja.
»Pustiva to.«
Mladi mož je pa v svojem prekipevajočem veselju silil vanj:
»Prosim vas, povejte mi!«
Petrik je sklonil glavo in je tesnobno zašepetal:
»Dolgo... dolgo je že od takrat...« Mladenič je tiščal vanj z otroško radovednostjo:
»A spominjate se vendarle... Kajne, gospod Petrik, da je nekaj vzvišenega, če vam piše dekle?«
je,« je zamišljeno menil Petrik.
prosim, povejte mi, ko ste dobili prvo
V
Vsak
nima toliko denarja, da more potovati v kopališče
Toda vsakdo
bi moral dafl za zdravje letno 100 — 150 dinarjev In piti mesec dni mesto druge vode samo našo anamenito:
Radenski zdravilni vrelec
omga s rdečimi srci iz
Radenskega zdravilnega kopališta Slatina Radenci
(pri Mariboru) Zahtevajte gratls prospekte!
se bil
mi privro
M n rt n i no
bokim
Pobesil je ,g!avq. Petriku jq napolnila srpe. Molčal _ je in demu možu samo pokimal, da bi se mu nasmehnil...
In teden dni pozneje je spet drdrala proti Bologni popotna kočija. V njej je sedel zdravnik, ki je pomagal Bianohi ob porodu. Zraven njega se je pa stiskala v najtemnejši kot kočije mlada ženska, zavita v tople odeje, kakor da bi po Florenci že strašila huda zima. Sem iu tja je njeno telo pretreslo krčevito ihtenje, ki ga je pa takoj z robcem udušila.
Bianchino priznanje
Že okrog sedmih zjutraj je nadvojvodo v palači Pitti zbudil služabnik in mu povedal, da je prispel v palačp sel iz Cappellove hiše. Njegovo sporočilo je nedvomno zelo nujno in važno, kajti drugače možak ne bi tako odločno zahteval, naj takoj zbude njegovo visokost.
Francesco je zvedel veselo novico, da je Bianca ponoči povila dečka. Nadvojvoda je takoj odšel na pot.
Nekaj trenutkov pozneje je že stal ob postelji mlade matere, tako vesel in srečen, da skoraj ni mogel doumeti sreče, ki mu jo je usoda naposled vendarle naklonila. Vzdignil je krepkega dečka, ki je smešno mahal z zalitimi nožicami in se na vse grlo drl, visoko v zrak; pozibal ga je kakor ljubeča mati in se hvaležno nasmehnil Bianchi, ki je utrujena in bleda ležala med škrlatnordečimi blazinami. Njene oči so se v bledem in upadlem obrazku zdele še večje in svetlejše, njena polna, a bleda usta je obkrožal medel smehljaj.
»Antonio naj mu bo ime. Reci vendar. Bianca mia, ali ti je všeč?«
»Sam sveti Anton Padovanski nama je pomagal, da sva dobila, kar sva si že tako dolgo želela, zatorej naj bo najinemu sinu ime Antonio,« je svečano odgovorila mati.
*
Štiri tedne pozneje je korakala Bianca v svečanem sprevodu skozi bronasta vrata osmerokotne krstne cerkve San Giovaiinija. V naročju je ponosno držala svojega novorojenčka.
Bilo je kristalno čisto, sončno septembrsko jutro leta 1576. Skozi zlate sončne pramene, ki so se poigravali pred cerkvijo, je korakala Bianca ka kor kraljica, ki nosi v naročju svoj najdražji zaklad.
Ravno tako je že nekoč korakala proti tej cerkvi, a tedaj so korakali v svečanem sprevodu za njo njen mož Pietro in vse njegovo sorodstvo. In še nekaj je bilo icdaj drugače kakor tokrat: Bianca je v naročju držala dekletce, 6amo hčerko, tokrat pa nosi dečka, sina.
Za Bianco je po vojaško vzravnan stopal njen hišni upravnik, ,il capi-tano‘, in belo perje na njegovem klobuku je prešerno vihralo v iahnein jutrnjern vetru. Za njim je pa korakala vsa služinčad Cappellove hiše.
Ko je Bianca stopila iz jarke svetlobe v temačno cerkev, je njen pogled vprašujoče radovedno zletel po klopeh. Krstna cerkev je bila nabito polna. Bianca se je na lepem srečno nasmehnila, njeno oko je bilo našlo tistega, ki ga je klicalo njeno srce.
Ko je duhovnik dejal: »Krstim le Antonius«, se je v prvih vrstah neki mož za nekaj trenutkov vzpel, potlej je pa spet klecnil na kolena. Ta rado. vejdnež je bil florentinski nadvojvoda don Francesco de Medici.
V Bianchiuih očeh je tedaj vzplamtel svetal žarek in ee je kakor žgoč plamen ustavil na žarečem nadvojvodovem obrazu. Bianchtno telo je spreletela sladka vročica. Ob takšnih dneh se ji je zdel svet kakor ena sama vesela, razigrana pesem.
DmlJ« p t Ib od d Ut
naročnino!
SPREDAJ
ZADAJ
BAYER|
To bluzo bo-toplih dneh, tenka. Ne bo
UP!
Poznam gospo, ki ni lepša, nc grša kakor toliko drugih, tudi ni več posebno mlada, denarja nima nikoli na prebitek, vendar jo imajo vsi radi, povsod, v vsaki družbi je dobro došla t» marsikdo bi jo pogrešal, a ko bi na lepem odpotovala in se ne bi več vrnila. Kakšno čarobno moč ima torej ta ženska, da je tako zelo priljubljena pri svojih bližnjih?
Naj vam povem z enim samim stavkom: rada se od srca nasmeje. Na njenem obrazu je dosti gub in gubic, vendar ne zlovoljnih, in otož-nik, ampak hudomušnih in nagajivih. Kadar se zasmeje, se ji dobrodušno razlezejo okrog oči in po vsem obrazu >« kličejo in vabijo, da se prično smejati tudi tisti, ki so se dotlej držali resno in zapeto.
Kako to, du se ta preprosta ženska v današnjih težkih časih še zmerom tolikokrat, iskreno nasmeje? Kako to, da se ravno ona nikoli ne pritožuje proti slabim* časom, potratnemu možu in nezvestim prijateljicam? Zato, ker je vesele narave in se zna prilagoditi razmeram.
Ta pametna in vedra ženska se zaveda, da ni nič na svetil popolno. Nihče na svetu nima najlepšega obraza, najzvestejših prijateljev, največ denarja, najostrejšega uma in 'še toliko vrlin in dobrin, hi se vse pričenjajo z ,naj‘. Kdor torej toži, da nima ne tega ne onega, pa vendar nekaj ima, ravna napak in nič čudnega ni, če godrnjavci pri svojih bližnjih niso priljubljeni.
Ženska, ki o njej govorim, je spoznala, da sta dom in otroci njena usoda. Ona. ima rada svojega moža, takšnega kakršen je, in ga ne skuša popravljati in izboljšati. Ve, da so vsi otroci na svetu bolj ali manj poredni in živahni in da se sleherne nogavice lepega dne strgajo. Zna se prilagoditi razmeram, ki mora v njih živeti, iz vsake bridke skušnje ne naredi svetovne bolečine, in ne nadleguje svojih bližnjih s tožbami in pritožbami
Njen dom je skromen a čeden, njeno gospodinjstvo uspeva tako lepo, kakor bi imela vsak mesec na razpolago vsaj dvakrat toliko denarja, kakor ga ima. Živi zadovoljno, od
časa do časa kajpak tudi pomeri svojim paglavčkom -zadnjo stran, vendar jim nikoli pozneje ne očita, kaj je že zanje pretrpela, koliko bridkosti so ji že prizadejali; tako jo imajo otroci vseeno zelo radi. Morda se tudi z možem včasih sporeče, vendar tega ne obeša na veliki zvon in tako o ■ tem nihče ničesar ne izve.
Ali mislite, da ne bi kazalo posnemati to pametno in bistro žensko? Ali ne bi bili v srcu zelo zadovoljni, ko bi vedeli, da vas v vsaki družbi že komaj pričakujejo, da vas ljudje z veseljem poslušajo in da mnogim s svojo veselostjo pomagate pri premagovanju vsakdanjih križev in težav? Večkrat smo že pisali o dolžnostih, ki jih imajo ljudje do svojih najbližjih, o taktu in o vljudnosti in o vseh teh lepih lastnostih, ki ozar-jajo vsakdanjo življensko prozo.
In vendar lahko trdim, da ne takt, ne vljudnost ne moreta ljudem tako zadostiti in jih tako zadovoljiti kakor smeh in dobra volja. Prava veselost je nalezljiva kakor zehanje, in zato je ne kaže zamotavati, ampak gojiti kakor dragoceno rastlino.
Saj ni treba, da bi bil človek zaradi svoje vesele, neskrbne narave površen in nezanesljiv; narobe, veseli ljudje so navadno boljši delavci kakor večni godrnjači in čemmeži, ki kar venomer rinejo v svojo žalost.
Kadar vas obide žalostna, otožna misel, jo odženite, kakor bi bila nečista. Kakor hitro se človek prične vdajati otožnosti in potrtosti, ga mine veselje do življenja, hkrati pa izgubi tudi pravo razsodnost in ne ve več piesoditi, zakaj je vredno povešati glavo in zakaj ne.
Vsak človek se lahko do neke meje sam vzgoji, in če se že vzgaja, naj se vzgaja pravilno. Menim, da je vzgoja k vedrosti in veselosti glavni pogoj za napredovanje in uspevanje v življenju. Dobra volja nam bo pomagalo premostiti marsikatero težavo, ki bi nam sicer prizadela mnogo skrbi. In ko bodo ljudje videli, da se ne daste kar tako upogniti in streti, bodo dobili zaupanje v vas, in zaupanje je menda že pol uspeha.
Pomni: bolje je ljubiti tisto kar imaš, kakor pa imeti vse kar ljubiš.
Saška
juho. ali pa ludi ne. II koncu vzemi meso ven in omako pretlači skozi sito. 11 golaževi pečenki 6erviraj močnate cmoke ali pa rezance.
4 Čebulna omaka: Na 4dkg margarine ali svinjske masti opraži 2 dkg sladkorja da se speni in porjavi, nato dodaj polovico drobno narezane čebule; ko zarjavi, dodaj 2—3 dkg moke, in ko prične tudi moka rumeneti, zalij z vodo ali govejo juho, osoli, omako dobro pokuhaj in jo pretlači skozi tenko sito. Okisaj in osladkaj z enim koščkom sladkorja, pridaj še nekoliko go rži e e in nesi na mizo.
Naša kuhinja
kaj bo ta teden na mizi?
Četrtek; Goveja juha. z masno gibanico, fina mešana solata,* pražen krompir, govedina. — Zvečer; Presno maslo, sir. olive, ržen kruli.
Petek: Krompirjeva juha, rižev narastek z mandlji. — Zvečer; Jajčne palačinke z gobami.**
Sobota; Goveja julia z vlivanci, krompirjev pire, kuniarična omaka, govedina. — Zvečer: Golaževa pečenka.***
Nedelja: Telečja pečenka s krompirjevo kašo, kisle kumarice, marmornati kolač — Zvečer: Mrzla pečenka z majonezo.
Ponedeljek: Riževa juha, krompirjev pire, čebulna omaka.* — Zvečer: Pečenice s kislim zeljem.
Torek; Zelenjavna juha, pražen krompirček z zabeljenim ohrovtom; zdrobovi žličniki v mleku. — Zvečer: Hrenovke s krompirjevim pirejem in gorčico.
Sreda: Goveja juha z rezanci,krompirjeva solata, kuhana govedina. — Zvečer: Goveji golaž.
Pojasnila;
* Fin« mešana solata; Nareži tri l,'do kuhana ;ajca v dolge rezance, Prav tako 3/» kg kuhanega krompirja jn ’/« kg kuhanega korenja. Vse skupaj hkrati z lepimi solatnimi listi mariniraj, solatne liste pa zvij v koničaste zavojčke. Potrosi s sesekljanim peter-šiljčkom in serviraj.
** Jajčne palačinke z gobami; skrbno očisti 10 dkg gob; na nekaj presnega masla zarumeni drobno narezano čebulo in pridaj nekaj na drobno sesekljanega peteršiljčka in na reziine narezane gobe. Pokrito vse skupaj j duš; in zalij z dvema ali tremi žlica-1 •ni juhe. Nato vnieSaj nekoliko kisle ^»etane z moko, dodaj oboje gobam ; |n še enkrat pokuhaj. Začini s soljo ‘n poprom. Palačinke pripravi iz 4 ru-; "lenjakov, nekaj soli in Val 'mleka. V! ‘o vmešaj h koncu še 5:dkg moke in naposled eneg S! i rih beljakov. Peei palačinke v dobro bmaščeni pouvi, po-niaži jih z gobovim nadevom, pokrij se z enim krogom palačinke in posuj * parmskim sirom.
***Golaževa pečenka; 3 velike čebule x,eži na rezanee in jih skoraj eno toro 11 a masti cvri. da postanejo bledo-futnene Pielolei 1 kg dobre govedine, v<lfgni s soljo, od vseh strani dobro °tnokai in hitro pri močnem ognju v vroči masti rjavo opeci, tako da se , J>krog ju okrog naredi skorjica, ki j oranj da bi ae odtekala kri ki sili iz j niesa. Poišči visok lonec, ki bo njem 1 Hieso kolikor mogoče stisnjeno; daj yaili najprej ocvrto čebulo, potlej pa »e pečenko- Pripravi prežganje iz
10 dkg presnega masla in 3 jedilnih žlic sladke rdeče paprike in ga vlij čez meso. Pridaj v lonec še precejšen kos rženega kruha, vrečico s kuminom, dve jedilni žlici paradižnikove mezge, 5 dkg na koščke narezane slanine in 2 kocki sladkorja. Lonec dobro pokrij, postavi v pečico, večkrat potresi in počakaj, da ©e meso čisto zmehča. Potlej lahko po okusu nekoliko zaliješ z
Ob dolgih večerih za tople dni
Dnevi so se nam že nekoliko raztegnili, že nas zjutraj zbudi solnce in že se zvečer raztegne mrak do šestih. In vendar so večeri še zmerom tako hladni in dolgi, nič nas še ne mikajo sprehodi, rajši sedimo doma ob peči ali štedilniku, čitamo lepo knjigo ali pa kaj šivamo ali pletemo. Za zimo smo že precej napletle, kmalu bomo oblekle pomladanske kostime 111 plašče in kmalu bo solnce tako toplo, da se ne bomo branile bluz s kratkimi rokavi. Treba se je že zgodaj pripraviti, da nas pomlad ne prehiti.
Zdaj pa poglejte našo spodnjo bluzo in povejte, ali ni ljubka in čedna? Če vam še povem, da jo je lahko narediti in da je poceni, boste menda vse takoj navdušene zanjo. To bluzo bomo1 nosile posebno ob toplih dneh, kajti zelo je zračna i n tAnk« k(i
nam pa škodilo, če jo bomo pričele delati že zdaj, bo vsaj o 'pravem času končana.
Za bluzo potrebuješ 3 do 4 pramene belega bombaža, 1 pramen rdečega in 1 pramen modrega bombaža znamke ,Indanthren‘, eno precej debelo kvačko in pet usnjenih gumbkov temnomodre barve.
Vzorček : bluzo kvačkamo v luknjicah, ki jih dele enkrat ovite ši-bične. Torej enkrat ovita šibična, ena zračna, spet enkrat ovila šibična, ena zračna itd. Gostejši vzorček ob ovratniku in ob rokavih dobiš tako, da med enkrat ovitimi šibičnami ne delaš nič zračnih.
P r e d n j i k : Nasnuj 150 zračnih petelj in naredi šest vrst v gostem vzorčku, brez zračnih med enkrat ovitimi šibičnami; zdaj kvačkaj dalje v luknjičastem vzorčku, in sicer tako.
da na vsake štiri vrste na vsaki strani 6kvačkaš po eno luknjico več. Ko boš nakvačkala ie 16 cm visoko, razdeli delo na* dvoje, pusti eno polovico kakor je, drugo pa kvačkaj dalje, in sicer tako, da boš kvačkala spredaj rob v gostem vzorčku; v enajsti vrsti naredi gumbnico, potem pa še štiri v vsaki deveti vrsti. Ta gosti rob delaš vse do vratnega izreza.
Izrez pri rokavih narediš tako, da pri 28 cm višine spustiš naenkrat 4 luknjice na vsaki strani, v drugi vrsti 3 luknjice, nato pa 14krat po eno luknjico. Delaj zdaj ravno vse do rame, hkrati pa oblikuj pri 41cm višine vratni izrez: najprej spusti 12 gostih stebričkov, nato pet luknjic, dalje 7krat po eno luknjico, nato pa kvačkaj 10 vrst ravno do ram. Zdaj naredi še drugo polovico prednjika; najprej prikvačkaj šest luknjic za spodnjo stran roba, kamor boš prišita gumbe, nato pa kvačkaj prav tako, samo da ne delaš gumbnic.
Hrbet d°laš in oblikuješ prav tako kakor prednjik, samo da ne delaš robu za odprtino in da ob vratu kar ravno končaš, takoj ko prideš do ram.
H o k a v ; Nasnuj 100 verižnih, kvačkaj 4 vrsie v gostem vzorčku, potlej pa dalje v luknjičastem vzorčku, tnko da na vsake šliri vrste na vsaki strani pridaš eno luknjico; ko prideš do 13 cm višine, oblikuj rokavov lok,
tako da na vsaki strani v vsaki vrsti eno luknjico spustiš, in to tako dolgo, dokler jih ne ostane samo še dvajset. Tedaj nitko utrgaj in zadelaj.
Ovratnik; Nasnuj 150 verižnih petelj; skvačkaj 4 vrste gostega vzorčka, nato pa pleti v luknjičastem vzorcu dalje, a tako, da boš na vsaki strani pustila 9 goslih šibičen, ki bodo videti kakor rob. Pri višini 6 in X> cm razdeli delo na dvoje, pusti v sredi 22 luknjic in delaj vsako stran posebej, dokler ne bo ovratnik ob straneh visok 8 cm.
Vezenje te ljubke bluze je zelo lahko. Vezeš z barvastim bombažem, vendar pa samo s takšnim, ki pri pranju ne pušča barve. Z iglo greš po luknjicah tako, da eno šibično dvigneš, drugo pa [»kriješ z nitko. To je prva vrsta. Druga vrsta je ravno takšna, samo da pri tej vrsta tisto šibično dvigneš, ki si jo prej pokrila, in narobe. Tako dobiš vezeno črto, k" kor jo vidiš na naši sliki. Zelo ljub' bo bluza, ako jo boste izvezle v - ' in modri barvi.
To bluzo boš lahko nosila pod Ko-stimovo jopico, pa tudi poleti za vse mogoče izlete, kajti lažja in prijetnejša bo od drugih pralnih bluz. Ako si pridna, jo lahko skvačkaš in izvezeš v dobrem tednu, zatorej ne oklevaj in prični delati — ne bo li žal!
Simona
»On« pričakuje goste
Navadno vabi v goste gospodinja, zgodi se pa tu in tam. da ima nekaj besede ali pa celo glavno besedo pri tem tudi možiček. Morda povabi svoje ,vojne tovariše" nq kozarček cvička in na obujanje spominov, morda si zaželi ,vreči karte1, ali bi pa rad preživel lep 'večer s svojimi poklicnimi tovariši. Kajpak bi mu bilo zelo všeč, če bi se tudi ženka pozanimala za njegove goste in jih primerno pogostila.
»S čim naj pa postiežemk se bo vprašala ta ali ona gospodinja, >saj moški niso zadovoljni s skodelico čaja in s kosom potice.« Res je lo, vendar bi bilo napak, ako bi mislili, da so moški bolj razvajeni od žensk. Narobe; vešča in spretna gospodinja bo znala moževim gostom ravno tako dobro postreči kakor svojim prijateljicam; upoštevala bo samo, da je moški okus nekoliko drugačen od ženskega.
Glede zabave naj bo gospodinja brez skrbi, kajti moški se med 6eboj sami najboljše zabavajo, dolžnost gospodinje je le, da sem in tja pogleda v sobo. ali je vse v redu. da goste prijazno sprejme an da vsakemu ob slovesu reče nekaj ljubeznivih besed. Kakšna naj bo pa potem jedača in kako je s pijačo?
Ker gospodje nimajo radi, da se vrsti jed za jedjo in da je druga ne-navadnejša od druge in ker moramo dandanes varčevati, naj bodo jedi okusne, prij>ravljene za moški okus in skrbno izbrane. Nikoli ne mislite: »Naj imajo tudi enkrat kaj boljšega,< to bi na skromnejše goste slabo vplivalo, posebno ako žive sicer v zelo skromnih in ozkih razmerah.
Pogostitev: popoldne vsekakor lahko serviraš najprej čaj, a ne s kolačem, ampak z majhnim pecivom, 6 kruhki Obloženimi s sardelnim maslom, gosjimi jetrci, prekajenim jezikom, slanino in sirom. Ti kruhki naj bodo majhni, za dober založaj veliki, a okusno in slikovito pripravljeni. Kot podlago namaži sardelno maslo, na vrh rezino ali dve prekajenega jezika, rezino kisle kumarice, rezino sira in morda kaprno ali sardelico.
Na posebno željo tega ati onega gosta, ki ti jo je morda že poprej na skrivaj zaupaj možiček, skuhaj kavo in serviraj zraven sirovo pecivo, ki je nenavadno okusno in zelo poceni. Po tej malici serviraj doma pripravljen liker, pikantno pecivo pa pusti na mizi, da si bo vsakdo sam po svojem okusu postregel. Liker uaj bo trpek in ne presladek.
Zvečer:	najpripravnejše so spel
mrzle jedi, lako narezki in obloženi kruhki, zelo pripravno jih serviraš kar v obliki bufletta, t. j. prevrneš srednjeveliko mizico in namestiš po njej jedi in krožnike, tako da 61 vsakdo sam vzame, kolikor hoče. Sicer imajo pa gospodje radi krožnik močne golaževe juhe, jetrno pašteto, peklan ie*ik, mrzlo perutnino, sadje v kisu
in gorčici, pikantne kompote, brusnice in kaj podobnega; zraven serviraj črn in bel kruh, polovico ga kar takoj namaži s presnim ali sardelnim maslom. Po večerji serviraj dobro črno kavo, zraven pa spet sirovo pecivo ali kaj podobnega pikantnega za poti zob.
S sladkarijami je pri gospodih križ, kajti nekateri jih imajo radi, večina pa ne. Zato ja dobro, ako pripraviš zmerom tudi nekoliko sladkih piškotov, nikakor pa ne sladkih kolačev, biskvitov in tort. Ako serviraš vino postrezi zraven tudi s slanimi mandlji ki jih imajo gospodje brez izjeme ze’ radi. Kajpak ne smeš pozabiti n-> garete in smotke in ludi n<- " pelnike.
Menim, da boš zdaj lahko nuiau kaj primernega za pogostitev moževih prijateljev. Marsikatera žena si je namreč že zapravila moževo ljubezen, ker je nalašč ali pa tudi nehote zanemarjala moževe znance i.11 prijatelje. Saj veste, moški so tako prepričani o svojem dobrem okusu, da jim ga ne kaže oporekati...
Vocafaii nasvtii
še sveže mastne madeže odpraviš, če jih namažeš s kašo iz bencina in magnezije, Ko se posuši, iztepeš in skrtačiš.
Oljnato barvo spraviš iz tkanine s čistim terpentinovim oljem,
S svečo pokapano obleko zlikaj na podlagi iz pivnika ali filtrirnega papirja. Likalnik včasih nadomesti tudi razbeljena noževa konica.
Ogledala najlepSe očistiš z namočeno nastrgano kredo.
Vinske ali sadne madeže odstraniš z žveplovim dioksidom. Madež zmočiš in pustiš, da vplivajo nanj pare žvepla, ki ; ga pod tkanino zažigaš. Potem Izpereš.
| Zelene travne madeže namdči v gli-! cerinu, potem izperi v čistem alkoholu. | Madeže od črnila odprav) s klorom, potem izperi v kisu, rdečilo izperi v j raztopini vodikovega prekisa. j Kadar sije na okna sonce, jih ne i umivaj z milom in vodo, ker postanejo motna. -
!; Etiketa bo tudi na kovini držala, če | boš tisto mesto nekoliko nadrgnila s i čebulo.
Prispela nova pošiljka prvovrstnih nemških
KOLES
■ A J112 i E C EI E
NOVA TRGOVINA
TY1S EVI IDUIUSM) CESTI t?.36| Za kolesa sam* »DirliB.lik«)
P R
LEMI
N A S E Q A
S A
Aktovke in čevlji gospodov odposlancev
Nočna klinika za ljudi, ki slabo spe
TEDNIKOV
TEDENSKI
Leksikon
Pomembni dnevi povojne Avstrije
Ol.tobra 1918: Avstrija se načne pogajati n zavezniki za sklenitev miru. Razpad avstro-ogrske monarhije.
Septembra 1919:	Podpis	saint-
germainske mirovne pogodbe, ki določi Avstriji sedanje meje.
Julija 1931: Mednarodno razsodišče v Haagu razveljavi avstro-nem-ško carinsko unijo, ki sta jo bila podpisala nemški in avstrijski zunanji minister Curtius in Schober, češ da je navzkriž z mirovnimi pogodbami.
Maja 1932: Kancler Dollfuss, zagovornik avstrijske neodvisnosti, sestavi svojo prvo vlado.
Februarja 1931: Zatrtje socialnodemokratske vstaje na Dunaju.
Marca 193/t: Podpis gospodarske pogodbe med Avstrijo, Italijo in Ogrsko; pogodba je bolj znana pod imenom rimskih protokolov.
Julija, 1931,:	Narodni	socialisti
ubijejo Dolifussa. Dr. Schuschnigg postane njegov naslednik. Mobilizacija italijanske armade, na Brenner-skem sedlu.
Junija 1936: Uvedba obveznega vojaškega roka.
Julija: 1936: v. Papen, nemški poslanik na Dunaju, in dr. Schuschnigg podpišeta dogovor o nemškem nevmešavanju v avstrijske zadeve.
Februarja 1938: Schusehniggova navidezna kapitulacija pred Hitlerjem.
Marca 1938: ?
Elastična marka
Najnovejši dogodki v Nemčiji so imeli svoj odmev tudi pri denarju, t. j. pri tečaju marke. Pri nas to sicer ne pride tako do izraza, ker imamo devizno nadzorstvo kakor Nemci, toliko bolj se pa sleherna sprememba nemške valute občuti na svobodnih trgih. Zelo zanimivi so bili n. pr. tečaji nemških mark na pariški borzi. (Pri tem morate vedeti, da Nemci nimajo samo »ene« marke, ampak celo vrsto različnih valut; ustvaril jim jih je njihov fi-nančno-gospodarski čarovnik, pred kratkim oastopivši dr. Schacht.) Tako so prejšnji teden notirale poglavitne vrste nemške valute (preračunali smo franke v dinarje):
uradna marka  19 25 din
tujskoprometna marka 12-17 „ marka v bankovcih , . 8-50 „ »kreditsperrmarka« . . 2-34 „ »effektensperrmarka« . 2-18 „ izseljenska marka . . . 1-95 „
Humor
Pred sodiščem
Sodnik: »Vaš poklic?«
Priča: »Ključavničar.«
Sodnik: »Samostojen?«
Priča: »Ne, poročen.«
Zloben jezik
»Premisli, včeraj zvečer me je hotel na cesti neki moški poljubiti. Tekla sem, kolikor so me noge nesle.«
»In si ga še ujela?«
Nekaj ni v redu
Striček pride svoji nečakinji čestitat k zai-oki: »No, ali je s tvojim zaročencem vse v redu?«
»Da,« odgovori Metka. »A le pomisli, vse mojo prijateljice mi ga privoščijo; zato se bojim, da morda le ni kaj narobe.«
Nesporazum
»To je pa res škoda, da je vaš prvi mož tako hitro umrl, gospa Černače va.«
»Da, da, moj drugi mož tudi zmerom tako pravi.«
Zmožnosti
Včeraj sem bil na koncertu in sem poslušal nekega pianista, ki je igral samo z eno roko.«
»To še ni nič; Jaz sem pa zadnjič poslušal neko pevko, ki sploh ni imela glasu.«
Vozli
»Zakaj imaš pa prav za prav toliko vozlov na robcu?«
»Da ne bom pozabil, da ne smem več piti alkohola.«
»Pa imaš spet pred seboj kozarec piva.«
»Da, žal opazim vozle na robcu šele tedaj, ko si po pitju obrišem usta.«
Sedem jabolk in praktična gospodinja
»Trgovec s sadjem mi je dal samo
sedem jabolk, a razdeliti sem jih morala med osem gostov.«
»Kako si pa neki to naredila?«
»čisto preprosto; skuhala sem jabolčni kompot.«
Po »Ranni Noviny< (Praga)
Berty 2enšty opisuje v Koh-i-noot-jevem mesečniku vtise in skušnje, ki si jih je bil pridobil na mednarodnih zborovanjih in kongresih. Tako pripoveduje:
Pri mednarodnih kongresih navadno pregovor »Molk je zlato« ne velja, kajti pogosto vidijo v molku nezanimanje ali neznanje. Zato je važno, da se naši ljudje ne samo ,za domačo uporabo', ampak tudi za tujino uče tujih jezikov; kadar morajo pa predavati v inozemstvu, naj referat doma skrbno pripravijo in ga predavajo tako, da bodo z n jim zbudili zanimanje. Svet ne more zahtevati od nas, da znamo govoriti vse jezike in celo s pravilnim naglasom, lahko pa s pravico zahteva — in to zahteva tudi mednarodna omika — da vsaj kolikor mogoče razločno govorimo.
Tudi nekoliko znanja etikete spada k nastopu v tujini. Nikakor ne znanja zapete, lesene, ampak naravne etikete, ki proti njej ljudje tako pogosto greše. Trohica mirnega opazovanja nam pomaga do samozaupanja; tako nismo drugim samo tarča za zasmeh, in tudi meni nič tebi nič prezreti nas ne morejo.
Ako se udeležimo kakšnega mednarodnega kongresa in sedimo za dolgo, zeleno mizo, zbude vse mogoče stvari našo pozornost. Posebno nas zanima način predvajanja pri. posameznih narodih. Francoski odposlanci govore z vsem obrazom; mršijo obrvi, migajo z očmi, brado, ušesi, skratka' vse na njih je živo in igra v živahnem gibanju. Njihova mimika je tako izrazita, da druge odposlance njihova teatrali-ka kar prevzame, tako da skoraj pozabijo poslušati.
še slabše je z Italijani: ti govore o sleherni, še tako nepomembni stvari kakor igralci na odru. Zdaj vzkipe, zdaj se spet sladko smehljajo, škripajo z zobmi in si gladijo obraz, zdaj sklepajo roke, koj nato pa s pestjo treskajo po mizi, ko da bi šlo za zavzetje kakšne trdnjave.
Nemški odposlanci so se v zadnjem času navzeli prav posebne tehnike. Govore izrazito, a zelo počasi in se hkrati drže pravila, da je po vsem svetu dovolj dobrega, najboljše pa samo v Nemčiji. In tudi kadar inženirji kjer koli zgrade kaj posebnega, kar po svoji velikosti ali drznosti zasenči in preseže vse drugo, tedaj nemški odposlanci vselej mojstrsko iščejo korenike in sledi tega podjetja in naposled vselej dokažejo, da je bil oče te zamisli prav za prav ta ali oni možak tretjega rajha.
Poljski odposlanci z imeni, ki jih ni mogoče izgovoriti, se odlikujejo na splošno po tem, da so čez mero ljubeznivi in imajo zmerom poklonov na prebitek, čeprav mislijo s srcem drugače ko z jezikom; ti odposlanci so navadno tudi parfumirani. Njihovo angleščino je težko razumeti, v francoščini so pa doma kakor izlepa ne kdo.
Rusi navadno večjidel le poslušajo in se vmešajo v pogovor le pri najvažnejših vprašanjih, vendar tudi takrat nastopajo tako, ko da se zavedajo, da jih Evropci ne prištevamo čisto medse. Sicer se pa včasih nekateri drugi odposlanci res tako vedejo, ko da bi mislili, da nosi sleherni ruski zdravnik ali inženir v svojih žepih bombe.
O naših odposlancih ne bom govoril, kajti predobro se med seboj poznamo — Dovolj je, da se postavimo pred ogledalo in zdrdramo govor v tujem jeziku. Zadeva z ogledalom je pa resnejša, kakor bi utegnil kdo na prvi pogled misliti; zato je priporočljivo, da nekajkrat opustimo' govor pred njim ali pa pred dobrim prijateljem, ki mu pa ne smemo zameriti, ako nam namesto zrcala resnico pove.
Večkrat imamo priložnost opazovati odposlance, ki z vsemi mogočimi gibi, ali pa s podzavedno, živčno igro rok našo pozornost odvrnejo od bistva govora ali jo pa zmanjšajo. Pri nekem kongresu je neki odposlanec natezal živce svojih poslušalcev s tem, da se je s svojim kazalcem in palcem venomer igral z urno verižico; vsi prisotni so kajpak sledili tem gibom in so se na tihem spraševali, kdaj bo govornik vendar že potegnil uro iz žepa in pogledal nanjo. Govornikovi prati so pa kakor začarani drseli po verižici, ne da bi se dotaknili ure in tako dražili živce vsem poslušalcem.
Neki drugi govornik je imel navado, da si je zdaj pa zdaj potegnil za uho. Neki Francoz se je pa posebno rad poigraval s svojo brado, ki jo je venomer vihal do ust. Prav nič se ni zavedal, kako smešno učinkuje ta moški okras na druge, po večini gladko obrite odposlance. Neki govornik Je med govorom držal roko v svojem žepu in se igral z drobižem, Glavo stavim, da se je v slehernem poslušalcu zbudil speči Sherlock Holmes in da je vsakdo računal in ugibal, koliko denarja in kakšno valuto utegne imeti govornik v žepu. Neki drugi govornik,
starejšega tipa, je med svojim govorom zdaj pa zdaj potegnil iz žepa svoj žepni robec, ga razprostrl, potlej ga pa spet skrbno zgenil in vtaknil v žep, ne da bi se bil useknil vanj. Med svojim ognjevitim govorom je to storil več ko desetkrat; poslušalci so napeto pričakovali, kdaj si bo obrisal nos, a zaman.
Cela vrsta govornikov se igra s svinčniki ali pa počenja še hujše stvari. Neki širofcopleč Holandec je nekoč med svojim govorom potegnil iz žepa smotko in šmaril tako dolgo okrog nje, da je je ostala samo še polovica. Nekadilci si kajpak ta nenavadni izraz živčnosti niso znali čisto pojasniti.
Zanimive so tudi aktovke zastopnikov raznih držav. Pri romanskih narodih opazimo, da imajo posebno izbran okus za lepe aktovke; kadar jih odpirajo ali zapirajo, delajo to s takšno gesto in izrazom, kakor da bi nosili v njih državne tajnosti ali pa težke tisočake. Aktovke angleških odposlancev so navadno iz težkega usnja in že precej obrabljene; pozna se jim, da so že dosti služile. Na aktovkah nekaterih odposlancev lahko na prvi pogled spo-
znamo, da jih jemljejo s seboj le na potovanja v tujino, da jih uporabljajo le za posebno svečane priložnosti; da so torej le nekakšne .praznične* aktovke.
Se eno je zanimivo pri odposlancih: njihovi čevlji. Ako gremo zvečer ali zjutraj po hodnikih hotela, ki v njem prenočujejo odposlanci, utegnemo že po čevljih sklepati na državljanstvo in na prepričanje njihovih nosilcev,
Francozi nosijo po večini lahke, nekam nemoško okrašene čevlje. Pete navadno niso v redu; iz gumija so in pošvedrane. Pred vrati angleškega odposlanca stoje navadno močni čevlji z debelimi podplati. Nemški čevlji so tudi močni in zde se kakor ustvarjeni za vojaški »Pozor«, čevlji odposlancev vzhodnih držav, kakor sta Poljska in Rusija, navadno niso posebno nared. Najbrže je tamkaj čiščenje in popravljanje čevljev precej drago. Pred vrati čeških odposlancev vidiš skoraj zmerom vsaj dva ali tri pare čevljev in tako se lahko že na hotelskem hodniku prepričaš, da so Čehi med vsemi narodi sveta s čevlji najbolje preskrbljeni,
V Stuttgartu so pred tremi leti ustanovili nočno kliniko za ljudi, IS, tožijo, da spe slabo in nemirno, ali pa da sploh ne za-spe. Zdravnik na tej moderni Kliniki dr. M. Bretvninger piše na podlagi svojih triletnih izkustev v zdravniški reviji »Hi]*pokratcs<t tole:
»Nespečni ljudje prežive v naši kliniki samo noči. Ob pričetku in ob koncu noči jih pregleda zdravnik. Namen tega zdravniškega zdravljenja je doseči izboljšanje spanja in s tem tudi tisto spočitost, ki ji pravimo ,ju-tmja svežost*.
Zdravljenje se prične tako, da zdravnik nespečnežu prepove vsa lekarniška uspavala, ki jih je bil morda do tistihmal vajen. Lahko si mislimo, kako težko je ljudi, ki so morda že leta in leta uživali kemijska uspavala, tega odvaditi,
Jutmje zdravljenje se prične takole: bolnik mora zdravniku preteklo noč natanko opisati; zdravnik pa najprej omili pretirane pojme o .strašansko slabi noči' in o .grozno slabem spanju", potlej pa z bolnikom vred izračuna število ur, ki jih je bolnik prespal, in pa globino tega spanja. Navadno se pokaže, da je rezultat tega računanja vzlic bolnikovim negativnim izjavam še zmerom kolikor toliko zadovoljiv.
Zelo je pa važna za zdravnika še .religioznost" njegovih bolnikov. Ne mislim s tem ravno na versko ali pa kakšno drugače ostro začrtano obliko religioznosti, ampak na. tiste skoraj zmerom razvite in trdno ukoreninjene človekove odnose do višjih sil. Ob pričetku spanja, že v temi, skuša zdravnik bolniku s pomočjo vaj za sprostitev duha približati vesoljstvo in mu sugerirati prijaznost in naklonjenost do obdajajočega ga sveta in ga tako po možnosti odrešiti od sveta njegovega napačnega in obupanega Jaza".
Ker zdravijo v nočni kliniki le tiste nespečneže, ki ne morejo spati zaradi duševnih nevšečnosti, jih razen s popolno odtegnitvijo uspaval zdravijo tudi tata), da energično nastopijo proti razvadam bolnikov in jim ne dovoljujejo nikakršnega »veselja do budnosti«. V mirnem, taktnem pogovoru zdravnik sistemsko izpodbije tisoč in tisoč vzrokov, ki zaradi njih ljudje ne morejo zaspati.
Klinika pa ne stoji, kakor bi utegnil kdo misliti, na čisto mirnem kraju, kjer ni nikakršnega ropota, ampak na nekem stuttgartskem trgu, kjer sta promet in ropot srednje hrupna. Kakšno korist bi tudi imel nespečnež, ako bi ozdravel v kliniki, kjer je tiho ko v cerkvi, ko se pa mora tako prej ali slej spet vrniti v svoje stanovanje sredi mestnega hrušča in trušča? Zdravnik niti otrok ne odstrani iz pacientove bližine. Vse vzroke, ki jih bolnik našteje za svojo nespečnost, strogo kritizirajo in pretehtajo, da tako čimprej izslede pravi vzrok nespečnosti.
In uspeh? Z mirnim srcem lahko rečemo, da je zelo dober, saj so se ljudje, ki so deset in celo dvajset let spali samo z uspavali, v nekaj tednih tako popolno popravili, da zdaj brez slehernih zdravil mirno in trdno spe.
V starosti več ko 70 let so uspehi sorazmerno najmanjši; razumljivo, saj stari ljudje nimajo toliko potrebe po spanju. Zdravljenje otrok je uspešno, prav tako so pa tudi skoraj vsi kronično oboleli mlajši ljudje ozdraveli že po 8 do 10 dneh zdravljenja. Naposled naj še pripomnim, da uspešno zdravimo tudi nespečnost, ki nastopi ob času klimakterija.«	(n)
Vrtnica Beatrika
(n) Amsterdam, februarja. Holandski vrtnarji, ki slove po vsem svetu zaradi svoje nenavadne spretnosti in ogromnega znanja pri odgoji novih cvetlic, so pred kratkim ustvarili novo, belo vrtnico, ki so jo sklenili posvetiti kraljevski rodbini.
Nova vrtnica je snežnobela in tako lepa, da takoj očara slehernega ljubitelja cvetlic. Ob rojstvu holandske princeske je prispela na kraljevski grad v Soestvik posebna deputaclja vrtnarjev; prosilil so, da bi krstili novo vrtnico na ime novorojene princese. In tako je snežnobela vrtnica dobila ime Beatrika.
V zahvalo so vrtnarji poslali pre-stolonaslednci Julijani velikansko košaro najlepših snežnobelih vrtnic.
Človek mora verovati, da je nepojmljivo pojmljivo, sicer ne bo nikdar ničesar dosegel.	Goethe
Odgovor na inteligenčno vprašanje
v prejšnji številki Požrešni črv
V 2 dneh. Kajti preglodati ima samo oboje platnice, a stran 1 prvega svezlca se v urejeni knjižnici do-[ tika strani. 1200 drugega zvezlca.
0 slepih in gluhih klopih
zaljubljenih 6r16kih In
Pogled v naravo
Koliko čudes je v naravi in vendar jih v današnji hitrici življenja komaj opazimo, ali pa celo docela prezremo. Za spremembo se pa spustimo danes po lestvici razvoja in življenja globoko navzdol in se ustavimo šele pri majhnih, nadležnih gozdnih živalcah, ki jim pravimo klčpi.
Klopi spadajo v grinje, vrsto paj-koveev; obešajo .se na veje pri drevesih in grmičju in tamkaj preže na svoj plen. Nepopisno pusto in bedno poteka življenje tem čisto slepim in gluhim živalcam — in vendar je tudi to življenje polno čudes in ugank. Z natančnimi in dolgotrajnimi poskusi so dokazali, da žene klope navzgor, na veje, neke vrste smisel za luč in Svetlobo. Njihova koža namreč nekako reagira na svetlobo in jih pripravi do tega, da se podajo na prežo v višine, Tamkaj klop sede in preži tako dolgo, dokler ne pride pod drevesom kakšna žival ali pa človek; tedaj pa se spusti, pade na svojo žrtev in poišče na njenem telesu kolikor mogoče golo, neporaslo kožo. Ko se mu zdi .teren* pripraven, se zarije z glavico pod kožo in prične počasi srkati kri; to je pa prvo in zadnje kosilo v klopovem življenju. Ko se namreč takšnale klopova samica napije človeške krvi do sitega, ji ne preostane drugega ko spustiti se na tla, zarediti jajčeca in — poginiti.
Kaj nam pa znanost pripoveduje o tem bednem, nezanimivem življenju? Kar najčudovitejše stvari! Najprej je bilo treba odgovoriti na vprašanje, kako more klop vedeti ali vsa; slutiti, kdaj gre pod drevesom človek ali pa žival in kdaj se mora torej spustiti in pasti nanj. In ugotovili so, da ima klop vonj, in sicer čisto poseben vonj. Ta mali vampir lahko zavoha en sam duh, to je duh po masleni kislini, ki se zmerom in povsod nahaja v človeškem znoju in v znoju sesalcev.
In komaj živalca zavoha ta vonj, že se v njej sproži alarm: »Spusti se!« Vsi drugi vonji Ji ničesar ne pomenijo, kajti ta slepa in gluha žuželka ne zaznava opojnih vonjev, niti ostrega amonijakovega smrada, ne drugih dušečih vonjev. Samo masleno kislino klop lahko zaznava; kajti da jo zavoha, skoraj ne moremo reči, saj nima ne vonja in ne okusa. Poskusi s koži podobnimi mehurji, ki so jih napolnili z vsemi mogočimi kiaHnniT|j so pokazali, da klop požrešno loka vsako tekočino, samo da je njena toplota takšna, kakršna je toplota človeške krvi. In tako sestoji ves svet, ki se razkriva klopu in ki ga klop lahko dojame, samo iz nekaj luči, iz vonja po masleni kislini in občutljivosti ra tekočine, ki imajo isto toploto kakor človeška kri. Kakšno bedno življenje in kako boren mora biti tak svet!
Ljubezen pe zvočniku
Kakšne groteske sl je dovolila narava a nekaterimi svojimi bitji, je šele prav pokazala moderna tehnika s svojimi čudovitimi napravami. Zaslovel je tale presenetljivi poskus: postavili so poljskega murna pred mikrofon in ga pustili, da je tamkaj cvrčal in godel. V neki drugi sobi so pa namestili zvočnik, ki je prenašal in ojačeval koncert tega murna-samca. Zraven so postavili na drugo mizo steklen poveznik, vanj pa položili še enega zaljubljenega murna-samca; steklo je bilo pa tako debelo, da ni prepuščalo glasu, in tako ni bilo slišati »godbe« tega drugega črička ki je pa v resnici tudi cvrčal in vabil samice.
deževnišklh inženirjih
Tedaj so na mizo prinesli mumovke-samice. Kajpak so takoj zagledale samca, ki je zanje neslišno godel svojo ljubezen pod steklenim zvoncem. Pogled na murna pa samice ni prav nič ogrel; vse so se gnetle le okrog cvrčečega in pojočega — zvočnika, čemu? Zakaj? čisto preprosto: murnov-ka ne verjame svojem očem, ampak se da voditi le svojemu sluhu, in sicer celo tedaj, če jo tako kruto preslepari, kakor v našem primeru. V svetu murnov menda .vidni* svet ničesar ne pomeni, ali pa samo prav malo...
Deževnik — inženir kemije
»Kako majhna, neumna in omejena postane strigalica — kadar začne misliti,« je nekoč ugotovil duhoviti nemški pesnik Wilhelm Busch. Za potrdilo te modrosti je poskrbel naš vrli deževnik. Denimo, da stojimo v prvih solnčnih pomladanskih dneh na vrtu in izgrebemo iz zemlje deževnika. Eno je neizpodbitno: obadva, človek in črv sva v istem vrtu in v isti okolici; vendar je pa okolje, še bolje, doživljanje sveta, pri naju obeh čisto različno!
Naš deževnik ne more videti zmagoslavno sijočega pomladanskega sobica, saj je revež kot podzemeljska žival toliko' ko popolnoma slep. Vendar pa svetlobo le nekako občuti skozi svojo kožo, najbrže pa samo v obliki nadležne toplote, ki mu ne obeta nič dobrega. In tako pomeni za deževnika to občutje toplote, ki je človeku tako prijetno, samo signal za obrambo: »Solnce sije name!« in najhujšo nevarnost, saj se utegne posušiti ali ga pa utegne kavsniti kakšen požrešen ptičji kljun.
In naš deževnik takoj reagira; skuša se rešiti tako, da neugnano vrta v zemljo, kamor bi se rad skril. Pojdimo dalje, nekaj suhih listov, ki leže na tleh, mi ljudje niti ne opazimo, v našem svetu so čisto nepomembni. Za deževnika so pa dragocena pridobitev, morda najdragocenejša, kar jih more srečati na svoji skromni življenjski poti In zato tudi o njih marsikaj ve, o čemur se nam ljudem niti ne sanja. Tako jih na primer zmerom pri konici vlači v svojo duplinico, kjer jih uporabi kot obrambo in hrano. Kako pa more vendar vselej najti ravno konico lista, ko si llstove oblike gotovo ne more predstavljati?
Genialni poskusi so razkrinkali tudi to deževnikovo .skrivnost*. Najprej so ponudili deževniku več različnih stebelc; tudi te je deževnik zvlekel v svoje skrivališče, vendar pa brez reda, enkrat pri prednjem, drugič pri zadnjem koncu. Zadeva se je pa takoj spremenila, ko so konce teh stebelc posuli s prahom, ki so ga zmleli iz posušenih listov. En del stebelca so posuli s prahom, ki so ga namleli iz prednjega dela lista, drugi del pa s prahom, ki so ga zdrobili iz zadnjega dela lista. Takoj je naš deževnik spet vpeljal svoj stari red in je vsa stebelca vlačil v duplinico pri prednjem koncu, to je pri koncu, ki je bil posut s prahom iz prednjega listovega dela. S tem je poskus dokazal: ubogi, slepi deževnik je mojstrski kemik, ki lahko v trenutku tako natanko kemično loči tvarine, kakor človek ne more niti z vsemi svojimi znanstvenimi pripravami.
Naravo lahko gledamo z dvojnimi očmi: z očmi ravnodušnega gledalca, ki ga zanima samo njegova oseba, in z očmi radovednega in znanja željnega opazovalca, ki v sleherni, še tako majhni živi stvarci, vidi del velike in prekrasne celote — narave.
(Po »Woehcnausgabi«, Dunaj)
s. m. 1938.
DRUŽINSKI TEDNIK
MIGLJAJ USODE
Po nemškem izvirniku priredila B. K.
Začnite danes!
Kratka vsebina 1.—I. nadaljevanja
Po družinskem dogovoru Brankowo-rth in Dankmarjevih bi se morala jeseni zadnja potomca obeh družin poročiti. Ervinu je namreč pred kratkim umrl oče in mu je zapustil rodbinsko posestvo Rodenstein; toda graščina je do vratu tičala v dolgovih, kajti njegov oče se je brigal le za Politiko, vse drugo mu je bila postranska stvar. Ervinov stric dr. Eckard, Slavni urednik nemškega časopisa »Prapora«, vidi edino rešitev posestva v poroki svojega nečaka z bogato de-dično Hano Dankmarjevo. Ervin se te rešilne bilke spočetka z vsemi štirimi Otepa; v Nici se je bil namreč zaljubil v bogato Rusinjo, zapeljivo štiridesetletno vdovo Olgo Arnikovo, ki ga je čisto zapletla v svoje mreže. Olginega Prvega moža, Riharda Brunolda, najboljšega Eckardovega prijatelja, je Pred 15 leti A mikov ovadil kot političnega zločinca, zato so ga izgnali v Sibirijo. Pičlo leto po moževem izgnanstvu se je življenja žejna Olga dala od svojega moža ločiti in se je koj nato poročila z bogatim bančnim ravnateljem Arnikovim, a tudi ta ji je pred petimi leti umrl. Odslej je Olga uživala neomejeno svobodo'ln je'živela zelo razkošno. — Ko Ervin le ne najde drugega izhoda, se po dolgem oklevanju odloči za snubitev sicer bogate, drugače pa skromne Dankmarjeve Hane, Čeprav do nje ničesar ne čuti.
5.	nadaljevanje
Mladenka je tedaj zaprla gospodinjsko knjigo, vzela košarico s ključi in hotela oditi, a gospa Dankmarjeva jo je ustavila.
»Počakaj Hana, še nekaj se morava pogovoriti. Danes pride Ervin s svojim stricem dr. Eckardom. Najbrže bosta nekaj dni ostala tukaj, da se o tem in onem pogovorimo. Ervin mi je pisal In mi je sporočil zelo neprijetne stvari zastran Rodensteina. To boš pozneje zvedela.«
Hana ni pokazala nobene posebne radovednosti, čeprav je šlo za njen bodoči dom. že od svoje birme sem je vedela, da so ji Ervina Brankova določili za moža, in to je bila brez ugovora vzela na znanje. Poznala ga je že iz mladosti. Družini sta sklenili, da se bosta poročila in ona je pač ubogala, kakor je bila navajena.
»Osemnajst let ti je,« je nadaljevala stara gospa. »To pomlad smo nameravali praznovati tvojo zaroko, tvoj zaročenec bi potem prevzel očetovo posestvo in jeseni bi se poročila. Zdaj se je pa primerila žalostna zadeva, toda vse kaže, da ne bi Ervin nič imel proti temu,, če ostane pri prvotnem dogovoru; jaz sem takisto za to. Kot sedanji dedič Rodensteina potrebuje predvsem ženo, zlasti še spričo sedanjih razmer. Ti se v poljedelstvu razumeš in ti je pri srcu, zato boš svojemu možu zvesto stala Ob strani.«
»Seveda, babica,« je mimo odvrnilo dekle. Gospa Dankmarjeva je zadovoljno pokimala.
»O tem tudi ne dvomim. Toda, otrok moj, zakon je resna in sveta stvar in nalaga zlasti ženskam tudi velike dolžnosti. Svojega moža boš morala spoštovati in ljubiti, mu služiti in ga ubogati, kakor pač pravi stari pregovor; žena bodi možu pokorna!«
»Pokorna!« je počasi ponovila Hana. »Da, babica, tako si me Zmerom učila. Ti si gospodovala vse svoje življenje.«
Babica jo Je vprašujoče pogledala. To je bila spet ena tistih •čudnih izjav njene vnukinje, ki ji kar niso šle v glavo. Potem je resno odvrnila:
»Izpolnjevala sem samo dolžnosti, ki mi jih je Gospod naložil. In to ni bilo lahko, ko sem tako talada ovdovela in so mi ostali trije majhni otroci. Graščakom je takrat trda predla. Zunaj negotove, grozeče razmere, doma težke skrbi. Tvoj stari oče je kupil graščini šele malo pred najino poroko. Dotlej so ju imeli v rokah slabi gospodarji in zato ju je bilo treba čisto prenoviti in preurediti. To je stalo mnog^, mnogo več, kakor sva mislila. Temu so se pridružile še denarne izgube in slabe letine. Hudi časi so bili to. In prav tedaj mi je moral mož umreti. Ostala sem sama, brez opore, in niti trideset let mi ni bilo!«
Za trenutek je umolknila, a njen Blas se ni pri spominu na stare ocse nič omehčal. Odločnost, ki bi takrat mlada žena brez nje ne mogla vsemu kljubovati in vse prelesti, se je še zdaj razodevala v starkinem vedenju.
»Tedaj sem morala sama zgrabiti za vajeti,« je nadaljevala.
»Skoraj petnajst let sem se trdo borila za svoje otroke. Dva mi je Bog poklical k sebi, samo tvoj oče je dorasel in dozorel v moža. A tudi on ni učakal starosti, saj je umrl, ko ti je bilo komaj deset let in te je izročil v moje varuštvo. Vedel je pač, da bo tako najbolje, kajti tvoja mati za kaj takega ni bila.«
»Moja uboga mati!« je tiho rekla mladenka. »Tako drobna in nežna je bila, in zadnja leta p bila zmerom tako bolehna in trudna.«
»Nič ji ne očitam,« je hladno dejala gospa Dankmarjeva. »So pač ljudje, ki v svoji slabosti niso kos nobenim težavam. A morali bi sprevideti, da solzava pomehkuženost in nesrečna romantika njihovih dekliških let nista več prikladni za ženo in mater. Tega ni nikoli spoznala, in tako je onesrečila sebe in druge. Ti si v svojih otroških letih marsikaj podedovala po njej, a na srečo sem ti to še o pravem času izbila iz glave. Od mojega lastnega značaja ti kajpak nisem mogla dati ničesar. Odločna in samostojna nisi prav nič. Naučila si se pa vsaj spoznati svoje dolžnosti in jih zvesto in vestno izpolnjevati. To je vsekako dovolj.«
Vstala je in odšla iz sobe. Hana ni bila ničesar odgovorila. Vedela je pač, da zakon njunih staršev ni bil srečen, čeprav ji je bilo komaj štirinajst let, ko ji je mati umrla. Očetu je šlo samo za denar. Poročil se je s hčerko iz plemiške hiše, ki mu je prinesla bogato doto, a mlada, malce romantično navdahnjena žena ni bila prava Žena za neotesanega graščaka in oblastno taščo, ki je imela svojega sina čisto pod svojim vplivom. V takšnih razmerah je zelo trpela in tako je počasi shirala.
Dekle je uprlo oči v sliko na steni. Bled, nežen obraz s hrepenečimi temnimi očmi in z bolestno črto okoli mehkih ust. Sodeč po sliki, ni bila hči svoji materi prav nič podobna. V tem mirnem dekliškem obrazu ni bilo nič tiste romantike, ki se je babici zdela tolikšno zlo, in ki je že prva rahla znamenja o njej udušila pri vnukinji, ko je bila še otrok. Dankmarjeva Hana je spoznala, kakšne dolžnosti ima, in jih bo zvesto in vestno izpolnjevala; to je za njen bodoči zakon dovolj.
Gosta sta prišla natanko ob napovedanem času. Ervin Brankov je kaj kmalu sprevidel, da mora ukreniti nekaj resnega, če noče izgubiti Rodensteina in z njim vsega, kar ima. In on, pomehkuženi ljubljenček svojih staršev, ki so ga že v rani mladosti razvadili in mu dali vsega, česar si je le poželel, ne bi nikoli mogel sam od sebe dati slovo svojemu dosedanjemu udobju in začeti novo življenje v revščini in pomanjkanju.
Zaradi njegove pesniške nadarjenosti so ga v berlinskih salonih seveda zelo čislali in občudovali. Sploh je veljal za mnogo obetajočega mladega pesnika. A medtem ko so vse njegove pesmi zagledale beli dan na njegove lastne stroške, ni niti ena izmed njegovih neštetih dram doživela te časti, da bi jo vprizorili. Stalnega zaslužka od poezije torej ni mogel priča-
kovati. In kako naj bi si ga sploh ustvaril sredi vsakdanjih skrbi v boju za vsakdanji kruh! Za to je treba prostosti in neodvisnosti.
Rodbinski dogovor, ki mu je zagotovil roko Dankmarjeve dedične, mu je bil edina rešitev. Toda tisto, za kar se ni prej skoraj niti zmenil, se mu je po onem romantičnem doživetju v Nici zdajci zazdelo neznosno. Sicer pa, to je bilo zdaj za njim; uklonil se je nujnosti, ker mu drugega ni kazalo.
Ervin je bil svoji stari teti že pismeno sporočil, kako je z Roden-steinom, in ji ni ničesar zamolčal. Slutil je pa, da ga čaka še mnogo mučnih razgovorov, zato je naprosil svojega strica, naj bi šel z njim. Le-ta se je spočetka branil, češ da ima dela čez glavo, nazadnje je pa le pristal; bal se je namreč, da se ne bi njegov nečak kar na lepem premislil, ko se je že odločil za ta korak, kajti doktor Eckard je videl v tej poroki edino možnost, da nečaka iztrga iz pogubnih mrež, ki se je bil vanje zapletel.
Bilo je drugi dan po prihodu obeh gospodov. V sprejemnici v gornjem nadstropju je sedel dr. Eckard za pisalno mizo in je sestavljal odgovor na nujno brzojavko, ki jo je davi dobil. Odložil je peresnik in pogledal svojega ne-
V 24 URAH
barva, plisira in kemitno čisti obleke, klobuke itd Škrabi Id svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere. suši monga in lika domače perilo Parno tisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
čaka, ki je molče in z mračnim čelom stal pri oknu.
»Uredništvu sem sporočil, da se pojutrišnjem vrnem v Berlin,« je
rekel. ?Dalje ne morem ostati tukaj. Danes ali jutri mora biti tako in tako vse urejeno, ko si že tako ljubeznivo vso zadevo naprtil na moja ramena.«
Ervin se je nejevoljno obrnil.
»Samo prosil sem te, da bi mi v teh neprijetnih razpravah stal ob strani. Ali si s teto že govoril?«
»Le nekaj malega sva snoči govorila, v glavnem glede Rodensteina, a pogovor ni bil posebno zabaven. Nekaj ti pa t lahko povem. Dankmarjevo premoženje sva podcenjevala. Mnogo večje je kakor sva mislila.«
»To je tudi moj oče zmerom trdil. Plačilo za to bo pa tudi moja svoboda.«
»...ki ti jo bodo v začetku kajpak nekoliko pristrigli. Gospa Dankmarjeva namreč ne bo odložila varuštva nad svojo vnukinjo, kakor smo mislili, ko se bosta vidva poročila. Zaradi izrednih razmer hoče še nekaj časa obdržati žezlo v svojih rokah; sinova oporoka ji daje za to vso pravico. Ostala bo Hanina varuhinja vse do njene polnoletnosti, in dotlej so še tri leta.«
Ervin se je vgriznil v ustnice.
»Ali si ji morebiti ti to svetoval, stric?«
»Ne, toda popolnoma odobravam njeno namero. Na njenem mestu bi ravnal prav tako. Devet in dvajset let ti je, v praktičnem življenju si še čisto neizkušen in sploh še nisi spoznal nobenih resnih dolžnosti. Vse doslej si samo življenje užival. Zato bi bilo nevarno, da bi ti kar takoj prepustili takšno premoženje. Reineck in Elmsdorf bosta še dalje ostala pod staro upravo, ti boš pa s svojo ženo stanoval v Rodensteinu in se boš najpoprej posvetil svojemu posestvu.«
čelo mladega moža, ki se je bilo že malce zjasnilo, se je še bolj zmračilo. Ta odkritja so ga očitno v živo zadela, kajti odgovoril je zelo razkačeno:
»Teta najbrže misli, da bo tudi nad mano gospodovala kakor nad svojo vnukinjo! Pa se moti!«
»Ona ima vajeti v rokah, in bojim se, fante, da jih bo nekam trdo nategnila. Moral boš plesati kakor bo ona hotela.«
Ervin je kljubovalno vrgel glavo kvišku.
»če bom hotel! Samo po sebi je razumljivo, da bova stanovala v Rodensteinu. Po nobeni ceni ne bi hotel živeti v Reinecku. Ta suhoparnost tukaj mi je kar neznosna. Kamor pogledaš, vidiš samo praktičnost, suhost in preprostost. Tako je, kakor hi se jim niti ne sanjalo, da je na svetu tudi še kaj lepega. Rodenstein je vsaj odličen in gosposki. Do jeseni bom seveda ostal tam. že zaradi žalovanja se bom moral držati bolj doma; tako se bom lahko pobliže seznanil s svojo dediščino, Kaj bom pozneje počel, je pa moja stvar.«
»Vendar pa tudi stvar tvoje mlade žene. Mislim, da se boš moral malce že ozirati na njene želje.«
»Hanine želje?« Spet je govoril po starem, naspol pomilovalno, na-spol zaničljivo. »Sploh dvomim, da bi si upala kdaj kaj zahtevati, kajti navajena je samo ubogati. Zdaj si jo imel priložnost videti kot odraslo dekle in mi boš pač pritrdil, da je dokaj omejena «
»Nemara je pa zgolj oplašena in vase zaprta,« je oporekel Eckard.
»Vase zaprta? In kaj naj bi jo tako oplašilo?«
»Vagoja. Pred žensko, ki je s tako močno in odločno roko vodila osirotelo posestvo svojega moža in pozneje svojega sina, ki je znala to posestvo obdržati spričo najtežjih razmer in ga potlej vsako leto še povečati — pred to žensko imam brezpogojno spoštovanje, kajti taki odločni ljudje ne poznajo nobenih zaprek in če se jim postavijo na pot, gredo brezobzirno čeznje. Deklici je bilo deset let, ko ji je oče umrl, mati je leta in leta bolehala, dekletce je vzgajala babica in le-ta ji ni dovolila, da bi se samostojno razvijala. Ali si svoji bodoči ženi že pogledal kdaj globlje v oči?«
»Hani v oči? Kolikor vem, so rjave, drugače pa dokaj brezizrazne.«
»Zlatorjave so! Sploh so takšne oči zelo redke in ljudska vera pravi, da se v njih skriva potopljeno zlato, ki zdaj pa zdaj tudi zablesti. Smeješ se? Da, ljudstvo je pač naivno, in če vidi namesto navadnih sinjih ali rjavih ali črnih oči takšne zlatorjave, misli, da to srečo prinese. Zdi se mi pa, da te nič kaj ne mika, da bi ta zaklad odkopal.«
»Saj se mi trud najbrže tudi ne bi poplačal,« je hladno menil m la-
(NI VE A')
' CDFME /
CREME
Jaz Vam varujem kožo!
Rdeča, hrapava in spokana koža dokazuje, da Vaša koža nima dovolj odporne sile, da je torej slaba. Zato je potrebno, da jo krepčate in sicer z NI-VEO. Kajti NI VE A vsebuje »Euccrit« in prodira skozi kožne luknjice globoko v kožo, ji dovaja brano, jo krepča in ji zvišuje odporno silo. Zato uporabljajte redno N1VEO, da bi Vam ostala koža' nežna, mehka in gibčna kljub vlažnemu in hladnemu vremenu!
di mož. »Sicer j« pa vseeno. Odločil sem se, da se bom žrtvoval za naše ime in za Rodenstein, da preprečim bankrot. Zato je prav, da pridem čim prej z besedo na dan, najboljše še danes. Prosim te, stric, uredi ti s teto kupčijske reči. Meni se to upira, zato polagam vse to z zaupanjem v tvoje roke.
»Z zaupanjem!« se je porogal doktor. »Tebi je že prirojeno, da nevšečne stvari zvališ na druge rame. To pot ti bom še pomagal, kajti ti bi z neumestno samozavestjo lahko vse pokvaril. V bodoče se boš moral pa sam pomeniti z njo in rečem ti, da to ne bo lahko.«
Ervin je molčal. Razdražen in jezen je odšel v sosednjo sobo, medtem ko je stric pozvonil, da bi oddal brzojavko.
Bil je jasen, sončen majski dan. Ervin je popoldne povabil svojo mlado sorodnico na sprehod. Hodila sta skupaj po senčnih stezah. Reineški park se ni mogel meriti z rodensteinskim, kjer so se menjavale slikovite skupine dreves s prostranimi tratami. V Rodensteinu je povsod umetnost prihitela naravi na pomoč, v Reinecku so pa imeli park samo zato, ker so ga kupili že s hišo in ker je pač spadal h graščini. Drugače je naredil malce divji vtis, zdaj je bil pa odet v sveže pomladansko zelenje.
Povsod je bilo samo sonce in bujna majska krasota, duh po cvetočem španskem bezgu in ptičje žvrgolenje. Tu sta se našla dva. mlada človeka, da izrečeta nepreklicno besedo, ki bo odločala o njunem življenju. Pogovor pa ni bil nič kaj posebno živahen in so je sukal vse bolj okoli vsakdanjih stvari. Ervin je drugače veljal »a skrajno ljubeznivega družabnika, ki je kramljal o vsem mogočem zelo zanimivo in živo — a kaj naj bi govoril s tem preprostim podeželskim dekletom, ki ni poznalo nobenih salonskih pogovorov in ki o svetu sploh ničesar ni vedelo? Svojo bodočo ženo je poznal sanap kot enostransko vzgojeno dekle.
In kakšna je sploh bila! Danes, v nedeljo, je nosila belo obleko, a kako neokusno narejeno! In kako je bila počesana! Na sencih je imela lase polizane kakor šolarka in zadaj pripete debele kite! Pred Ervinovimi očmi se je prikazala slika neke druge ženske, ki je znala z izbranim okusom in skrbno nego pretkano skriti svojo starost. A nanjo zdaj ni smel misliti. Kar se je moralo zgoditi, naj se zgodi, najboljše je, da to čim prej opravi, zato — naprej!
»Ljuba Hana!« je iznenada začel in prekinil dotedanji pogovor, »to pot ne prihajam kakor navadno, kakor vesel gost. Menda veš, kakšna izguba me je zadela.«
»Da, oče ti je kar na hitro umrl,« je mirno odvrnilo dekle. »Samo teden dni je ležal.«
»In ti veš, kakšna je bila njegova zadnja volja, ki nama mora biti obema sveta. Menda tudi tvoja babica to vroče želi.«
Hana ga je poslušala, ne da bi bila količkaj v zadregi, ne da bi se bila kaj začudila. Saj so ji že i dovolj pravili o tem dogovoru, in samo po sebi se ji je zdelo razumljivo, da bo postala bratrančeva žena. Danes ji je Ervin prvič govoril o tem. Najbrže je pričakoval odgovora in ko je Hana molčala, je hitreje nadaljeval:
»Morebiti bi bilo bolje, da bi počakal, dokler ne bi bilo žalovanje pri kraju. Morebiti tudi ti misliš, da ne kaže ravno zdaj o tem govoriti, a ne smeš me napak razumeti. Po očetovi smrti sem postal roaensteinski gospodar in kakor veš, je bila očetova najsrčnejša ln zadnja želja, da bi bila gospodinja v Rodensteinu ti. Tega ni več doživel, in zdaj te vprašam jaz, tudi v njegovem imenu, ali se strinjaš s to željo, s tem dogovorom najinih družin, ki sta naju določili drugega za drugega? Ali hoče S postati moja žena Hana, moja ljuba zvesta gospodinja v Rodensteinu?«
Govoril je mirno in ljubeznivo, toda njegova snubitev je bila kljub temu zelo stvarna in suha, kajti Ervin Brankov se to pot ni mogel hliniti. Hana drugega najbrže niti pričakovala ni. Mirno ga je pogledala, kakor je bila že njena navada, položila roko v njegovo in preprosto odvrnila:
sDa, Ervin.«
Ervin se je oddahnil. Mislil je, da se bo stvar mnogo bolj zavlekla; olajšano je svojo zaročenko objel.
»Najlepša hvala za tvoj pristanek. Ne bo ti žal. Storil bom vse, da te bom osrečil. Ali me boš ljubila, Hana?«
Vprašanje je bilo odkrito in prisrčno in zares ga je vsega prevzelo toplo čustvo, ko je držal v objemu to mlado, cvetoče življenje in poljubljal te sveže ustnice. Toda njen odgovor ga je docela streznil.
»Seveda, Ervin. Zmerom bom izpolnjevala svoje dolžnosti, o tem si lahko prepričan.«
Izpustil jo je iz objema, kajti njen odgovor je zvenel, kakor bi se ga bila na pamet naučila — bil je kakor babičin odmev, kajti
le-ta je poznala samo dolžnosti. Tudi prav: še bolje zanj! Ce bi mu poklonila pravo ljubezen, bi ga moralo biti samo sram, ko pa on njej ničesar ne bo dal. On se pokori sili razmer, ona svojim dolžnostim — in ■ tako bosta bot.
Hitro je napeljal pogovor drugam, na Rodenstein. Hana naj bi z babico čimprej prišla k njemu, da bi določili, kje in kako bosta stanovala. Velika graščina ima sob na prebitek. V salonih z dragocenim pohištvom ne bo treba mnogo preurediti, zato bo pa kajpak stanovanje mladoporočencev treba opremiti z novim pohištvom. Ervin je govoril zelo mnogo in zelo vneto, ker je čutil, da, mora pač o nečem govoriti; njegova zaročenka je pristala na vse.------------
Prav tisti čas se je v graščinskih sobah v Reinecku pletel pogovor, ki se ga je mladi Brankov tako bal in ki ga je tako modro prepustil svojemu stricu. Le-ta je gospo Dankmatjevo poznal še od prej, ko je pogo«to zahajal na Rode nstein. Sicer se že dolga leta nista videla, a vendar sta oba takoj našla zaupni ton, ki je bil za tak razgovor potreben. Govorila sta brez ovinkov.
»že dolgo sem slutila, da na Ro-densteinu ni vse v redu,« je rekla stara dama. »Toda moj nečak mi ni nikoli niti besedice črhnil o tem. Takim pogovorom se je znal zmerom nekako izogniti. Vendar si ne bi bila nikoli mislila, da bo pustil, da pride tako daleč. Tega mu ni k<^; ne oprostim!«
»oaj najbrže sam natanko ni vedel, koliko je ura,« je oporekel doktor. »Ukvarjal se je samo s svojo politiko, vsega drugega mu pa še mar ni bilo.«
»Na žalost! Sicer je res častno sedeti v državnem zboru in mi smo bili zmerom ponosni na to, da je član naše družine zastopal naše volilno okrožje. A najprej bi moral človek lastno hišo postaviti na trdna tla in zanjo skrbeti. Brankov je za svoj mandat več žrtvoval, kakor je zmogel, toda neizogibno potreben pri svoji stranki najbrže ni bil. čisto odkrito mi povejte, gospod doktor, ali je res Igral tisto vlogo, ki si jo je lastil?«
»Ne, gospa, ker že želite odkritosrčnosti: manjkalo mu je osebnosti in govorniškega daru. Bil je povprečen človek in zato ni bil sposoben za političnega voditelja. Njegovo pošteno liberalno nazira-nje so sicer cenili in spoštovali, toda posebno resen se nikomur ni zdel.«
Deseti^ brat
Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu
V sedanji čas postavil In v stihe prelil Ivan Rob
IV.
K očetu svojemu je stopil, mu vse povedal, vse priznal, da bi krivico, ga je prosil, namesto njega poravnal, lušalo oče v roke vzame i policiji sporoči,
,a nekdo Kvasu je podtaknil, zato naj hitro ga spusti.
In policija je ugodila, iz ječe Kvasa je spustila,
TRI IN DVAJSETO POGLAVJE
Sidrni, vklhn ti se anaš, ti povraibe ne poznaš, potnika s pogledi panaS, '/« obupu v roke daš.
Koseski.
I.
Med tem ko sem junakom trebil v življenja džungli trudno gaz, težav sem svojih se iznebil, pozabil sem svoj lastni jaz. Pozabil vendar nisem Olge, pri njej sem v duhu bil vse dni. A nekaj vendar sem pozabil: pozabil pisati sem ji.
Za to usodno pozabljenje se bom pokoril vse življenje.
II.
Ker Kvas mi s Slemenic je pisal, da se pripravlja stari grad kot mrzličen na svatovanje, da mene spet bi. videl rad; sprejel sem povabilo to in šel na slavne Slemenice, kjer cvrejo, cmazijo, peko širokogrudne kuharice.
Ko sem na gradu vse opravit, sem k svoji Olgi se odpravil.
III.
Beseda prva, ki zletela iz njenih ust mi je v obraz, me bridko v dušo je zadela, da vsega me je stresel mraz.
da je njegova srajca bela...
mm:
mmmž
- :'
Mi
mmmmz
Odkod ta razlika ffied&e* lim in belim? Dokler ni pesnaga temeljito izprana, ostane perilo Se vedno sivkasto, Zato naj se pofd perilo vedno le z Radi« onotn, M ne odstranjuje umazanost samo s površine* temveč tudi nesnago, Jel je zajedena globoko v tkanini. Rad i o n namreč tvOri pri kukanju milijone drobnih kisikovih mehur« čkov, kateri pronicajo sko* zi tkanino in isto temeljita operejo. Ravno to dejstvo je vzrok Radionove beline!
Schichfov
RADION
VARUJE PERILO
»Prepozno«, pravi mi, »prepozno! Kaj nisi mogel priti prej?
Zakaj mi nisi niti pisal?
Med nama konec je odslej!
Zdaj loči najina se cesta: bom kmalu Marjanu nevesta.
IV.
Razumel moje boš početje, > če si imel zares me rad.
Jaz ljubim ga, ker on je lirik, in ne zato, ker je bogat.
Jaz više od bogastva cenim pri svojem fantu pevski dar, a mene to prav nič ne moti, če druži s pevcem se denar. —*
V spominu lepem me ohrani in še prijatelj moj ostani!«
V.
Ker ljubil Olgo sem goreče, zato sem dobro jo umel.
Pred njo sem stal ko kup nesreče, obup mi v jetrih je rohnel. Bridkost za grlo me zagrabi, besede skozi ne pusti, solz tolažilnih ne izvabi, roko molče ponudim ji.
Molče ml je desnico dala, namesto mene se zjokala.
V par vrstah
Steklo razločiS od kristala, če ga približaš ustnicam: kristal je zmerom mrzlejšl od stekla.
Bajkalsko jezero v Sibiriji je najgloblje jezero na svetu; globoko je 1500 metrov.
Radio Ljubljana
od 5. do 9. marca 1938.
ČETRTEK 3. MARCA:
12.00: plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00 Napovedi ■ 13.20: Slovenske
narodne š spremljevanjem Radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Koncert Radijskega orkestra ■ 18.40: SloveTišSina za Slovence ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: 10 minut zabave ■ 20.00: Prenos simfonijskega koncerta iz Zagreba ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15; Baletna glasba ■ Konec ob 23. uri.
PETEK 4. MARCA:
11.00: Šolska ura ■ 12.00: Plošče 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi 13.20: Plošče ■ 14.00: Naipovedi ■ 18.00: Kako 6i ustvarim svoj dom ■ 18.20: Plošče ■ .18.40: Francoščina* 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.35: Prenos z Dunaja B 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Plošče ■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri.
SOBOTA 5. MARCA:
12,00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20; Plošče ■ 14.00: Napovedi B 17.00: Vesel delopust ■ 17.40: Obramba mest pred zračnimi napadi B 18.00: Šornov Šramel kvartet ■ 18.40: Pogovori s poslušalci ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura B 19.50: Pregled sporeda ■ 20.00: O zunanji politiki ■ 20.30: »Deset resnic za vesele ljudi«
■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Za vesel konec ■ Konec ob 23. uri.
NEDELJA, G. MARCA:
8.00: Instrumentalni dueti ■ 9.00: Napovedi, poročila ■ 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz franc, cerkve ■ 9.45: Postni govor ■ 10.00: Plošče ■ 11.00: Otroška ura ■ 11.30; Radijski orkester B 13.00: Napovedi ■ 13.20: Slovenske plošče ■ 16.00: Kmečki trio
■ 17.00: Prenos koncerta iz Avstralije
■ 17.30: Plošče ■ 18.00: Ljudska zvočna igra ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Slovenska ura ■ 20.30: Slovenski vokalni kvintet ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK 7. MARCA:
12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Ruske plošče
■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Zdravstvena ura ■ 18.20: Plošče ■ 18.40: Slov. narodno kulturni problem ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zanimivosti ■ 20.00: Češke plošče ■ 20.30: Prenos iz Prage ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri.
MENZA KOLODVORSKA ulica I
nudi cenj. gostom obilen in okusen zajtrk od 6. ure dalje; belo kavo vel. 2 din, orno l-50 din, mleko vel. 1 din, ka-abo vel. 2 din, čaj 2 50, 3 din. KORUZNE ŽGANCE 1 do 150 din, razno pecivo 0-50, 1, 2 din, izboren golaž, vampe s parmezanom, jetrca, obare 3 din, pristno domačo šunko 10 dkg 4 din, domače kranjske klobase, polovica 2-50 din. KOSILO:	Zakuhana juha, dve prikuhi in goveje meso .... din 4 50
Isto s pečenko ali močnato jedjo	din	7’~
Isto s pečenko in močnato jedjo . . ,	*.din	9'—
VEČERJA: Goveji ali telečji zrezki v omaki, pečen rajželc, fašir. s krompirjem, meso z makaroni, telečja jetrca v omaki, piška v papriki itd., 3 din. Koruzni, beli ali ajdovi žganci, kakor	vseh	vrst	prikuhe in solate 1-50 din, mlečna jedila	2-—,	2'50	din,	močnata
1, 2 din. — Stalni abonenti popust!
TOREK 8. MARCA;
11.00: Šolska ura ■ 12.00: Plošče
■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi
■ 13.20: Koncert Radijskega orkestra
■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Pevski zbor mestne ženske realne gimnazije
■ 18.40: Racionalizem in judovstvo
■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zabavni zvočni tednik ■ 20.00: Koncert Radijskega orkestra B 20.50; Plošče B 21.00: Češka moderna klavirska glasba a 22.00: Napovedi, poročila a 22.15: Radijski orkester B Konec ob 23. uri.
SREDA 9. MARCA:
12.00: Godbe na pihala B 12.45: Poročila B 13.00: Napovedi B 13.20; Radijski Šramel B 14.00: Napovedi B 18.00: Marec v naravi B 18.20; Plošče B 18.40: Zgodovina gorenjskih mest B 19.00: Napovedi, poročila B 19.30: Nacionalna ura B 19,50: Uvod v prenos B 20.00: Prenos iz ljublj. opernega gledališča. V I. odmoru: Glasbeno predavanje (g. V. Ukmar); v II. odmoru: Napovedi, poročila B Konec ob 23. uri.
FR. P. ZAJEC
IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI Til O O Velka utr ta vraKovrslnih naočnikov, povečevalnih slekel, daljnogledov, toplomerov, barometrov. Darotermomeirov, higromelrov itd. - Raznovrstne ure, llatnini in srebrnina. - Ceniki breiplačnol
Pomladne novosti vseh oblačil, športne, kamgam, obleke, perilo itd. najceneje
Presker
Ljublfana, Sv. Petra c. 14
Izdaja za konsoretj »Družinskega tednika« K. Bratuža, novinar; odgovarja Hugo Kem, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d, v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek — vsi v Ljubljani