Meta Kusar
Tatjana T. Jamnik: Brez.
Ljubljana: Center za slovensko književnost (Aleph; 129), 2009.
Naslov prve pesni{ke zbirke Tatjane T. Jamnik (pesnice, pisateljice, prevajalke in lektorice) je predlog. Uporabljamo ga za izražanje odsotnosti ali za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo, ali pa z njim izrazimo tisto, kar dejanje preprečuje, hkrati pa b^ei označuje izvzemanje. Tudi kadar je ob {tevniku, govori o tem, da do popolnosti manjka {e delček.
Pesni{ka knjiga Brei nam kaže odsotnost čustvenega sveta v sodobnem času. Prvenec ima koncizno oblikovno zgradbo. V zbirki so opazno poudarjena {tevila dve, {tiri in pet, pet samo enkrat, in knjiga je vanje dobesedno vklenjena: ima {tiri cikle, katerih naslovi so v rodilniku, torej v tistem sklonu, s katerim se veže predlog brez: zaprtih oči; tebe, sebe; jezika; hise.
Vemo, da je dvojka {tevilka dvojnosti, znak vseh antagonizmov, ki pobudijo dialektiko in boj ter tudi napredek. Štiri je {tevilka kvadrata in križa, kvaterniteta zaznamuje totalnost ustvarjenega in seveda ob tem tudi totalnost minljivega. Štiri je znamenje potencialnosti, sposobnosti, hkrati pa kaže na uresničitev izražanja, ki pride s {tevilom pet. V ciklu pesmi tebe, sebe, v katerem ima vsak sklop po pet pesmi, simbolika nakazuje največ možnosti za izraženo preobrazbo.
Takoj prva pesem se konča z minljivostjo, z neiibirčno smrtjo, druga pa programsko, deklarativno zaukaže raz{iritev ega, dialektiko empatije, {e več, veliko stopnjo intimnosti, saj predlaga, da z drugim zamenjata koži: za trenutek si preobleciva koži, / ker takrat / sva najbolj / ko se izmakneva samopodobi / ko postaneva / ti jaz, jaz ti" (str. 10). Že vox populi trdi, da drugega razumemo {ele takrat, ko "smo v njegovi koži", {e več pa pove člove{ki embrio, pri katerem je koža skoraj izenačena z možgani. Kljub taki intimnosti pa se v naslednji pesmi pojavijo noži: morilska sla, / tudi v molku. / ker ta {e najgloblje zareže, neopazno, pod kožo, / naravnost v / veno" (str. 12). Zamenjani koži pa nista nahranili čustvenega sveta, ki ga v tej pesmi izraža vena. Zdi se, da je kri najprej metafora za
toploto življenja in šele pozneje sok za prenašanje strasti. Zadnja pesem prvega cikla evocira duha, svetlobo, iskrico. Zavest o enkratnosti se prebije prav tu, skozi trpljenje ustvarjanja. Za~ne se z nelagodjem, nekaj "kipi, brbota, š~emi, / _ zbada ^ bode ^ neizre~ene / prazne / besede" (str. 13). Geneza slovenske poezije vse od Prešerna naprej kaže, da je poetološka tema najpomembnejša in najodpornejša. Ni~ presenetljivega, saj je ~lovek v tistem, za kar je poklican, najbolj resni~en: "pesem / edina barka / ki ne potone / skozi prostor in ~as" ( str. 16). Verjetno bo pesnica v poeziji iskala tisto, kar ustreza sodobni ideji sveta, einsteinovski logiki, zaradi katere prvi postavki nista ~as in prostor, ampak svetloba. Ali bo pesnica do konca knjige morda razcepila atom?
Gre za pesmi, ki nas silijo v poglabljanje, brez katerega, mislim, poezije ni. Pesnica ugotavlja, da gre za dva svetova, med katerima je morje. Katera svetova se dotikata podzavesti? Konkretni in arhetipski. V pri~ujo~em razmišljanju ni možnosti, da bi se natan~neje ukvarjali s simboli preobrazbe, ki zaznamujejo arhetipa o~eta in matere. Arhetip o~eta se na koncu knjige deklarativno izluš~i v pretresljivem ciklu tvoja hiša. Za vsako žensko je ukvarjanje z o~etovskim kompleksom podobno cepljenju atoma. Če me pesnice nismo pazljive, se nam akumulira neznanska sila, ki je sposobna raznesti življenje.
Tudi bralec in bralka morata razmišljati o dveh svetovih in o morju vmes, ker morje oba svetova izziva tako s prehodom kakor z brodolomom. Prevladujo~i pesni~ini orodji za poskus obvladovanja morja sta razum in ~uti; to velja tudi za ve~ino sodobnega zahodnega sveta. Razum se v pesniški zbirki uveljavlja predvsem z ugotovitvami in sklepi, v~asih kar ukazi, ~uti pa se radi ~isto direktno zataknejo v pridevnike: "~utni spomin" (str. 16), "~e bi si izpulila jezik, bi ga okusila" (str. 25), "~utnih prevar" ( str. 31) in tako naprej. Danes ~lovek težko sprejme resnico, da se mu bo modrec v pe~ini srca oglasil samo takrat, ko bo prišel do njega. Njegov glas seže zelo dale~, ~e smo le sposobni dojeti, da ni~ ni samo ta dolo~ena stvar. Pesnica odli~no zadene držo ženske, ki se ranjena, polna bole~in, z nenehno izkušnjo izdajstva, kljub feminizmu, ki je v sodobnem svetu v zavidljivi kondiciji, zate~e v samopomilovanje: boš ubožna in raztrgana / po~itka potrebna / pogleda žejna / in dlani oropana / hodila / do sodnega dne /^ od sebe vase" (str. 21), kakor beremo v pesmi otroška stopala na beli odejici. Drugi kolektivizem, ki ne prinese olajšanja in ne izbriše razo~aranja, pa je strogost vztrajanja, togo insistiranje v splošnosti, ki ~loveka oropa živosti in mu iz življenja naredi puš~avo: mene ni~ ne boli, / a boleti mora zrak, ki se v valovih / zaletava ob steno. / morje / je usahnilo. Življenje / se je zalezlo v sloje posušenega morskega / dna. /
do dna" (str. 26). Prilagoditev navzven in individualni enkratnosti je edini odgovor, ki podpira življenje samo in ne uničuje tistega, za čemer težimo. Med trpljenjem in tesnobo je velika razlika. V pesmi poslušaj me, kaj ti imam povedati, je tesnoba v ženi, ki se prilagaja možu z okovanimi železnimi čevlji. Ni prilagoditve med čevljem in stopalom, kakor ga poznamo pri Pepelki, hkrati pa nekatere razlage železnega čevlja nakazujejo, da gre morda za nezakonito ljubezen - tako pogosto v življenjih sodobnih mladenk, ki kljub neznanski svobodi plačujejo enak davek tesnobe kot njihove davne prednice.
Naslednje poglavje, ki je povezano s prej omenjenim togim vztrajanjem, je ranjenost instinkta, s katerim se srečujemo v ciklusu tisto. Neimenovano tisto je povezano z nesrečno usodo posameznika, morda z neko zgodnjo rano, ki človeku prilepi zgodovino grešnega kozla. Ne krivdo, ki se je rešimo s spravo in pokoro, ampak občutke krivde, ki povzročajo zmedo celo v našem nagonu po samoohranitvi: bežim / ko ni treba / ko ostajam / me ni" (str. 36). To je stanje, ko je videti, da je narobe vse, kar naredimo. Kadar je duševna sila v ženski, ki je moškega spola, definirana kot tragični junak, me ženske pod vplivom negativnega animusa pademo v nesrečo in rigidnost, kakor natančno upesnjujejo verzi: drži ne izpusti / umri / to nosim" (str. 38). O, kako nas to tepe! In še nekaj verzov naprej, kjer je enaka bridkost: bij ta boj / in izgubi" (str. 39).
Ali to pomeni, da je kraljestvo človeških odnosov nedostopno? Ali gre za stari razkol med notranjo vzvišenostjo pesnika in banalno vsakdanjostjo, ki ga poznamo iz stare romantične bolečine, razkol med lepo pesnikovo dušo in nepravičnim svetom? Ne ne, v vseh časih je tu bolečina, ki nastane, ko je realnost zasuta z vsebinami nezavednega. Libido je apetit v svojem naravnem stanju, pesmi pa nam omogočajo, da razmišljamo o tem, kako dobimo "hrano" ali kako stradamo. Pesniki in pesnice puščajo sledi, celo na tistih, ki jih imajo manj radi. Afrodita je vražja boginja, ki smo ji me ženske podobne, a nas rane učijo, da naše vsebine ne morejo ostati samo arhaične, ker so preveč grozeče. Vražja božanskost uničuje čustva, cepi atome in ustvarja strašno razdiralno silo v nas. Ženska poezija se srečuje s svojo moškostjo, nečimrni ljubimci mislijo, da s hrepenenjem po njih, moška poezija pa se srečuje s svojo ženskostjo in naivne bralke mislijo, da gre za ljubezensko poezijo, posvečeno njim.
Na koncu knjige je ciklus pesmi, posvečen očetovski psihodinamiki, ki pa je ne bo rešilo samo to, da se nekdo mota okoli očetove hiše, ki je dojeta kot kocka v robatem svetu, in naprej: ko bo odšel, / ne bom več hči" (str. 92). Bo nekoliko bolj zamotano, kot pravi ta verz, kajti v družinah je vedno vse zamotano. Tudi stališče: tvoja senca sem: neločljiva"
(str. 89) bo pobudilo se veliko verzov. Očetova hiša tukaj ne ponuja samo stabilnosti, gotovosti, ampak daje nekaj oglatega, enostavnega, brez faset, brez izbrušenosti. Zato brušenje do popolnosti, potrebujemo občutek. Ni ga človeka na tem svetu, ki mu ne bi bilo treba z neskončnim občutkom obravnavati svojega starševskega kompleksa.
S poglobljenim branjem dojamemo pomembno in veliko sporočilo pesniškega prvenca Brez: občutek človeka potegne iz trdote, iz fosila intelektualizma ali iz terorja čutov. Knjiga Tatjane T. Jamnik omogoča prepotrebno testiranje naše notranjosti, tako ženskam kot moškim.