Za zadovoljevanje večine skupnostnita potrdi narodu zadostuje lastna državna oblast. Za zadovoljitev nekaterih širših potreb, ki niso kulturno specifične, stopajo narodi v medsebojno pogodbeno povezavo, v smislu katere nastajajo skupne večnarodne zveze in ustanove, katerih pristojnosti, sestava in poslovanje sc razvijajo v pogodbeno določenih okvirih. Ciril A. Žebot sLovenslcA FOR A..F REE. SLOVENIA Novejši družbeni in politični razvoj v Jugoslaviji se giblje v smeri naraščujočega pritiska za uveljavljenje izvirne suverenosti republik. Pritisk v tej smeri je zaradi Izrazitih kulturnih posebnosti ter kričečega gospodarskega izkoriščanja in zapostavljanja po sebno močan in vztrajen v Sloveniji. Ta razvoj narekuje tudi Slovencem v svetu, da podprejo novo slovensko državno in demokratično uveljavljanje. Ciril A. Žebot LETNIK XXIV. Sveče smo prižgali . . .. Pod tem naslovom opisuje znani New Yorksi dopisnik Am. Domovine g. Tone Osov-nik blagoslovitev nove cerkve v Fairfieldu Co. Ne bomo dodajali nič svojega, le nekaj njegovih misli in trditev bomo objavili. Takole modruje: "Vskamcu prižgemo krstno svečo, slehernemu od nas pa prižgemo tudi svečo, ko se mu zemeljsko življenje skončava, ko pada v objem smrti. Obe ti sveči smo prižgali v sosednji bridgeportski narodni srenji v nedeljo 26. nov. 1972. "Da sem pozen s poročilom je krivda temu pač borba in pa nek vihar v mojem počutju, ki mi ga je dal obisk sosednje slovenske fare v Bridgeportu, kjer se je njeno skoraj 60 letno delovanje skončalo. Z zadnjo slovensko mašo smo ji prižgali smrtno svečo. Ta maša je bila darovana ob 8. zjutraj. Pa obisk fare Sv. Križa v Fairfieldu, kjer smo ob 11. dopoldne prižgali drugo svečo, krstno namreč, toda z angleško mašo. . . ." "Oboje mi je dalo globoko doživetje in počutje, ki je bilo viharno in sem čakal, da sc vihar poleže, da razklanost najde neko vezavo . . ." "Mnogi so me v naši new-yorski sredi po obisku vpraševali: "Tone, kako je bilo v Bridgeportu"? Jaz sem jim odgovarjal takole: "Če vam pokažem svoje vtise človeka, ki je kristjan, pa povrhu tega še katoličan, rojen v tej deželi, bodo le-ti lepi mestoma celo vtisi vzhičenja, če vam pa podam tiste, ki sem jih doživel ob tem obisku kot Slovenec, pa so moji vtisi, vtisi žalosti ter vsesplošne zaskrbljenosti za slovenstvo na tujem in za narodno zavest, kateri mi sami s svojim početjem kopljemo neštete prepade in jame . . ■" Nato opisuje razmerje med obema slovenskima farama v Bridgeportu in New Yorku od njunega početka, ki sta bili večkrat posestrini. Pove, da imajo še danes v slovenski cerkvici Sv. Cirila in Metoda v New Yorku vsako nedeljo dve popolnoma slovenski maši in prav tako tudi ob nezapovedanih praznikih. Tako lepo pove: "Isto doživlje-no na lepo našo Cvetno nedeljo, pa v vseh obredih Velikega tedna pa na svetonočni božični večer. V vseh teh dnevih v verskih obredih pri njujorškem Sv. Cirilu ne poznamo več dvojezič nosti, ki so jo pred leti tudi že vpeljevali. Skušamo biti kar moč prava pokoncilska ccrkev in skupnost v mnogih pogledih". Potem nadaljuje: "In kako bo pri lepi, novi cerkvi St. Križa v Fairfieldu, Conn.? Prvi kratek odgovor na to vprašanje bi jaz sam dal takole: Če bodo naši sosednji slovenski srenj-čani našli medsebojno razumevanje po ukazu krščanske ljubezni in ee bodo sledili živo zavzetim besedam za dejavno slovenstvo v bogoslužju in skup-nostnem življenju, kot jim je v dušo in srce polagal njihov domači brideportski škof Most Rev. Walter W. Curtis, potem bodo lepo preboleli trenutno "slovensko" krizo in bodo naprej živeli kot zdrava verska in slovenska narodna skupnost daleč od rodne zemlje". Kako je bilo na dan posvetitve 26. nov., opiše g. Osovnik tallóle: "Za 8. uro zjutraj je bila napovedana zadnja sv. maša v stari bridgeportski cerkvi sv. Križa. Seveda bila je slovenska tudi po rednem masnem razporedu. Pri njej sta somaševala slovenski koprski škof Janez Jenko in domači župnik Alojzij Hribšek ter škofov nečak Alojzij Jenko . . . Močno je lilo, ko je prišel čas za iti v cerkev. S prijateljem smo v hudem nali- VOIUME XXIV. JAN.—FEB. 1973 Published monthly by: Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave. Toronto, Qnt. Canada. AVSTRIJA IN JUGOSLAVS ŠTEVILKA 1 & 2 — NUMBER 1 & 2 Uvodnik v THE WASHINGTON POST dne 1. january pod naslovom "O zaskrbljenosti Jugoslavije", ki je komentiral o vzporednih dogajanjih v Avstriji in Jugoslaviji, potrebuje nekaj pojasnil. V. Avstriji, ki je severno'-zaho-dna soseda Jugoslavije, je izbruhnil v ospredj e pozornosti edinstveni primer diskrimancije proti eni narodni manjšini v zahodni Evropi. Prizadeta manjšina je slovenska narodna skupost v avstrijski pokrajini Koroški vzdolž avstrijske meje z republiko Slovenijo, severnozahodno od šestih republik, ki sestavljajo zvezo republik Jugoslavijo. Leta 1955. je Avstrija podpisala z zavezniškimi državami takoi-menovano "državno pogodbo", ki je bila osnova za njeno dvojno rehabilitacijo: od zavezniške, vključno sovjetske, vojaške zasedbe v štirih conah in od njene predhodne nacistične obremenjenosti, ki je bila posebno zlobna do slovenske manjšine na Koroškem. V državni pogodbi je Avstrija prevzela posebne obveznosti do njene tako dolgo zatirane in preganjane manjšine v pogledu na šole in druge kulturne ustanove, uporabo slovenskega jezika v javni upravi in na sodiščih, dvojezične napise za kraje in ceste, i I d. Z izjemo ene srednje šole, ki pa še vedno čaka na lastno poslopje, je ostala slovenska manjšina v Avstriji do danes brez slehernega varstva svojega mednarodno priznanega manjšinskega položaja. Ko so leta 1970, polnih petnajst let po podpisu državne pogodbe, mladi slovenski Korošci začeli pripisovati manjkajoča slovenska imena na samo-nemške cestne napise na manjšinskem ozemlju, je postal škandal avastrijske diskriminacije proli njeni slovenski narodni skupnosti predmet javnega spora. Sledeči sodili- postopek proti nekaterim mladim koroškim Slovencem, ki so bili obtoženi Udeležbe pri spontanem dvoje-zičenju cestnih napisov, je javnost opozoril na avstrijsko neizpolnjevanje njene lastne državne pogodbe. Bilo je tedaj, da se je avstrijska vlada končno odločila napraviti vsaj eno gesto k izpolnitvi svojih manjšinskih obveznosti. Tako je bil lansko leto sprejet zakon, po katerem bi uradno postavili djovezične krajevne napise v približno 200 od okoli 800 krajev, v katerih živi slovenska manjšina. Priznavajoč, da je bil s tem napravljen simbolični začetek tako dolgo zavlačevane primene do- ločb državne pogodbe, so predstavniki slovenske manjšine protestirali proti samovoljni omejitvi dvojezičnih napisov na malo število raztresenih vasi in odmaknjenih gorskih naselij, medtem ko ni bilo storjenega ničesar, kar bi popravilo neizpolnitev drugih manjšinskih obeznosti državne pogodbe. Toda najhujše je šele prišlo. Bržko so bila postavljena prva uradna dvojezična znamenja, so tolpe iz protislovenskih organizacij, ki so bile svojčas povečane za nacističnim režimom, začele te napise mazati in podirati. Pripadnike slovenske manjšine so fizično napadali ali jim grozili, Ozračje nasilja in ustrahovanja, spominjajoče na nacistično dobo, se je razširilo čez vse obmejno območje. Namesto da bi odločno uveljavila svojo oblast za pošteno izpolnitev svojih pogodbenih obveznosti, je avstrijska vlada poputisla pritisku in je še bolj omejila število krajev, ki bi bili upravičeni do dvojezičnih napisov. Na tej stopnji razvoja dogodkov na Koroškem je vle-žila zvezna vlada Jugoslavije, ki je sopodpisnica avstrijske državne pogodbe. 8. novembra 1972 uradni protes na Dunaju proti množičnemu nasilju na Koroškem obenem z opozorilom na avstrijsko obveznost za izpolnitev manjšinskih določb državne pogodbe. Ker je avstrijska vlada zavlačevala odgovor, so se kot plaz sprožile in monžile manifestacije v podporo slovenski manjšini ne le v Slovenski republiki, temveč tudi širom vse Jugoslavije. Tako, na kratko, je ozadje sedanje napetosti med sosednjima dršavama v Srednji Evropi, Vzporedno z označenim lanskoletnim razvojem v Astriji so se v Jugoslaviji odvijale večje notranjepolitične spremembe. Staropartijski zagovorniki trde roke so s pomočjo vojaškega vodstva in s pristankom Tita izločili mlajše "liberalne" osebnosti z vodilnih partijskih in vladnih položajev, posebno v ključnih republikah Hrvaške, Srbije in Slovenije. Očitno je Prišla v Jugoslaviji dolgotrajna prikrita borba za to, kdo in kaj bo nasledilo osemdesetlet-nega predsednika Tita, v akutno stopnjo. Ta vzporednost dogajanj v Jugoslaviji z onimi v Avstriji je dala slednji pretvezo, da je škusala tolmačiti protest in manifestacije v Jugoslaviji pro- ti nasilju nad slovensko manjšino na Koroškem kot diverzijo proč od njenih lastnih notranjih težav. Toda čistke v Jugoslaviji niso spremenile njenega stališča do razmer na Koroškem. Glede na avstrijsko diskriminacijo proti slovenski manjšini v Jugoslaviji ni deljenih mnenj, Nasprotno. Odločnost, da mora tokrat Avstrija izpolniti manjšinske določbe svoje državne pogodbe, narašča. V tej zadevi mednarodnega prava in zavzetosti Avstrija nima druge izbire kot da preneha s svojim zavlačevanjem. Do tega Avstrija ni le zavezana po mednarodnem dokumentu, ki je vpostavil in ki varuje njeno neodvisnost, temveč je to v njenem lastnem najboljšem interesu. Preminulo habsburško cesartvo, v katerem je sedanja Avstrija imela položaj vladajočega nemškega jedra, je razpadlo zaradi njegovega zapostavljanja neneinških narodov, ki so sestavljali veliko večino njegovega prebivalstva in ozemlja. Ko bi bili vladajoči avstrijski Nemci voljni cesartstvo preurediti v pristno zvezo enakopravnih narodov, bi bili Evropi in svetu verjetno prihranjeni obe svetovni vojni. Današnja mala Avstrija ima enako močan razlog in priložnost, da naknadno popravi negativne posledice več kot stoletnega zatiranja in diksrimina-cijc proti koroški slovenski j manjšini. Avstrija meji ne le na Jugoslavijo, temveč tudi na več narodov vzhodne Evrope. Kako ravna Avstrija s svojo slovensko manjšino odseva pri | teh narodih kot slika zahodne Evrope in celo Združenih držav. V preteklosti sta obe Avstriji —cesarska in njej sledeča nemška Avstrija po prvi svetovni vojni — kratkovidno sledili Berlinu v njuno lastno pogubo. Današnja zahodna Nemčija nudi boljši zgled. Bilo bi modro, ko j bi potegnila današnja Avstrija svoj lasten zaključek iz nove nmeške "vzhodne politike". Poštena izpolnitev manjšinskih določb njene državne pogodbe bi bil dober začetek za Avstrijo, da si napravi prijatelje med sosednimi narodi v Jugoslaviji in vzhodni Evropi. Prijateljski nasvet v tem smislu od strani Zdručenih držav, kot sopodpis-nice avstrijske državne pogodbe in kot končnega zaščitnika avstrijske neodvisnoti, bi v tem trenutku mogel pomagati. (Gornji komentar je profesor Žebot poslal uredništvo "The Washington Post). vu vozili proti stari cerkvi sv. Križa . . . Prijatelj je vzdihnil". Pri tej zadnji slovenski maši, na katero se je dalo tako malo poudarka, in ko tako lije, gotovo ne bo dosti ljudi . . ." "Prišlo je preko 300 vernikov. Niso bili samo starejši ljudje. Veliko jih je bilo srednjih let. Pa še dosti mladih sem opazil . . . Močno me je presenetilo tudi dejstvo, da je znala pretežna večina teh slovenskih vernikov odgovarjati duhovnu kar na pamet. Če vzamem to v poštev skupno s prvim dejstvom, da je bilo pri tej j maši preko 300 ljudi, potem j šele znam ceniti očetovsko naklonjenost bridgeportskega škofa Curtisa Slovencem v tem naselju, ko je značaj narodne fare sv. Križa povdarjal tako v svojem pismu župniku Hribšku od 30. septembra 1972 kakor v svoji pridigi v novi cerkvi sv. Križa pri maši ob blagoslovitvi te cerkve ter na svečanem kosilu v Journey's Inn. "Prezv. škof Curtis je to tragiko bridgeportskih Slovencev vzel k svojemu srcu in izdal do- voljenje, ki ga zgoraj z že omenjenim pismom utrjuje s temi besedami". ". . . With the dedication of the new Holy Cross Church in Fairfield and with relocation of the parish center in this area a new phase for you and the Slovenian Community in Bridgeport . . . were you may gather with your families and friends to offer fitting praise to God . .' . and to keep alive the beatiful traditions of the country of your origin ..." V duhu te narodne tradicije je prišla v narodni noši Helen Klezinova s petimi otroki, vsi v narodnih nošah. Istočasno pa pc prišla v perfektni noši Marija Babni-kova z bratoma Janezom in Andrejem ob strani. Iz Bridge-porta samega pa so bili štirje, dva moški in dve ženski. Vsi tri so bili v sprevodu pred duhovščino. "Mnoge moti praznost sten. Ne mene! Tudi jaz sem našel v škofovih besedah, ko je v pridigi dejal: Ta na novo posvečena cerkev naj vam bo določen in posebno okvirjen prostor — v tisti vseobsegajoči božji zgradbi Vsemirja — kjer boste v svojem jeziku, na svoj način molili Boga in naprej razvijali svojo narodno kulturo in tradicijo". "Pa sem že v stari cerkvi ob 8. v cerkvenem oznanilu bral: "Ne prezrite novega urnika za sv. maše: na prvi petek ni sv. maše opoldne, pač pa zjutraj ob 8h in popoldne ob 5h. V nedeljo so sv. maše pol ure kasneje, kakor smo jih imeli doslej: ob 8h zjutraj slovensko, ob 9.30 angleško, ob lih pa angleška maša s slovenskim petjem. Tako je odločil župnijski svet z veliko večino na sestanku preteklo nedeljo." "In posvetilna maša nove cerkve sv. Križa je padla v ta nedeljski mašni urnik. Nič izjemnega, nič izrednega. Prva v novi cerkvi slovenske fare je bila v angleščini, med katero se je pelo 12 pesmi in sicer 2 latinski, 2 slovenski in osem angleških. "Pa tu je tista bol, katero sem ob začetku omenil . . ." "V novi cerkvi bi se lahko začelo z no- • 29. Jan. 1973 je naš urednik V. Mauko vodil delegacijo osmih kot predsednik "Canada Ethnic Press Federation" v Ottawo, kje so bili sprejeti pri ministru Dr. S. Haidasz, ki vocii oddelek za "mnogokultur-nosi", ter imeli razgovore tudi z zunanjim "ministrom g. M. Sharpom, ministrom za vselje-vanje in delovno silo g. R. And-rasom (ta je tudi trenutni častni predsednik federacije) in 8 glavnim tajnikom minister-ske^a predsednika g. M. 0'Con-nellom. Imel so tudi krajše razgovore z drugimi ministri ter daljšega z ministerskim predsednikom g. P.E. Trudeau-jem. On in vsi omenjeni ministri so bili tudi na skupnem kosilu s delegacijo. Razgovori so bili o etničnem kanadskem tisku in stvareh, ki se tičejo mnogokulturnosti. Sprejeti so bili na zelo ljubezniv način in so vsi razgovori potekali v okviru razumevanja in preučevanja ter predlaganja konkretnih rešitev. • 7. februarja je bil naš urednik ponovno izvol jen za dobo 2 let za predsednika "Ethnic Press Association for Ontario med drugimi, je g. P. Čekuta iz Oshawe bil izvoljen na mesto preglednika. Obema za izvolitev in izkazano zaupan-jp čestitke! Druga mesta so zasedli zastopnkii listov, ki iz. hajajo v naslednjih jezikih: polskem, ukrajinskem, slovaškem, litvanskem, letonskem, madžarskem, italijanskem, portugalskem, japonskem. • "Pisma uredniku" in drugo pradivo pridejo vsled pomanjkanja prostora prihodnjič-; na vrstu. —Urednik. • Kanadski Svet potrošnikov — The Canadian Consumer Council — v Ottawi je izdal svoje letno poročilo za 1. 1971. Izvod poročila je na razpolago vsakomur brezplačno, kdor piše zanj v Ottawo, Room 101, 207 Queen Street, Ottawa KIN 8V1. • Jesenska številka The Baraga Bulletina (leto 26. št. 1.) prinaša obširno poročilo o letošnjih proslavah Baragoveda dne. Vestnik prinaša tudi sliko p. Jamesa Wolf a, postularorja, s 14 vezanimi zvezki procesa bea-tifikacijo, ki so jih poslali v Rim po zaključku škofijskega procesa v Marquetteu. • Na Ravi Shankar vseučilišču v Raipuru v Indiji so ustanovili stolico za zadružništvo. • Junija 1953 so ustanovili Slovenci v Torontu Hranilnico in posojilnico Janeza E. Kreka. Iz skromnih začetkov poslovanja v hiši se je kmalu razvila v močno gospodarsko ustanovo. Člani nameravajo primerno slaviti dvajsetletnico njenega obstoja v začetku maja. • V centralni odbor Mednarodne zadružne zveze (ICA) sta bila ponovno izvoljena Breen Melvin, predsednik Kanadske zadružne zveze in Ken Harding, ravnastelj ribiške zadruge v Prince Rupertu. Melvin je bil tudi izvoljen za člana izvršilnega odbora ICA, ki šteje 16 članov. Na kosila z ministerskim predsednikom Kanade. Od leve na desmo g. P.E. Trudeau, ministerski predsednik g. Dr. S. Haidasz, minister za multikulturalisem in nas urednik. W~ í5 IIS Ä Jlf jpii j&^H^^^H ^^^^^Hk JpsBHHbBM^B P 1 % v , Urednik našega lsita v razgovor s g. M. Sharpom. fed. zunanjim ministrom mie /, íeoiuüija je oniarijsKa obnornike. tiskovna zveza izvorna nove vim duhom, naporom in težnjo v smislu škofovih navodil in želja bridgeportskih Slovencev." "Berilo je bilo slovensko. Evangelij je bral škof Jenko slovensko in tudi pridigal je tako. Najbolj slovenski pa je bil ob blagoslovitvi, ko je bridgeportski škof končal kadilni obred in izročil kadilnico še škofu Jenku. Jenko je bil tu ves domač, ves slovenski. Dom smo na Slovenskem obkadili v vseh prostorih in vseh kotih in tako je storil tudi škof Jenko ob blagoslovitvi novega slovenskega božjega do- POT DO SVETOVNEGA MIRU Na lanskem svetovnem kongresu Mednarodne zadružne zveze (ICA) v Varšavi so sprejeli resolucijo, v kateri nakazujeja pot do svetovnega miru, ki je bil vedno eden temeljnih ciljev zadrugarjev. Za uvod v razpravo j.e navedel predsednik dr. Mauritz Bo-now nekaj dejstev: Po cenitvi švedskega mednarodnega zavoda za raziskovanje miru porabljajo države letno za oboroževanje 180 milijard dolarjev. 80% te vsote porabljajo ZDA, SSSR, Kitajska, Anglija, Francija ter Zapadna Nemčija. Razvite dežele porabljajo letno vsaj 20 krat več za oboroževanje kot za podporo deželam razvoja. Znanstveniki se boje, da bo kmalu možno, da se. tudi manjše terorostične kupine opremijo z atomskim orožjem in ga začenjajo izrabljati za izsiljevanje. Resolucija zastopnikov 250 milijonov zadrugarjev naglaša, da je oslvaritev in zagotovitev miru najbolj pereči svetovni problem. Brez miru ni rhogoče, doseči gospodarskega razvoja in družbenega napredka. Mir se spočenja v miselnosti posameznikov. Duha sodelovanja je treba zato uveljavili v vseh medsebojnih odnosih med posamezniki, med skupinami in med narodi. ma. Prav tako je eno oltarno svečo prižgal bridgeportski škof Curtis, drugo pa koperski slovenski škof Jenko. Prva je močno in hitro zagorela, druga je oklevala in v plamenu dolgo trepetala, predno je zagorela. Daj Bog, da bi bila ta sveča simbol slovenstva pri novi cerkvi sv. Križa v Fairfieldu, Conn. V trepetajočem žaru je bilo tu kol pohabljenec spočeto, skupno s krstom nove cerkve stare slovenske fare. Ta trepet naj kot tista oltarna sveča pre- SPOROČILO ZUNANJEGA MINISTERSTVA Ottawa, January 3, 1973 • The Secretary of State for External Affairs, the Honourable Mitchell Sharp, today announced that the Canadian and Yugoslav Governments have agreed in principle to commence negotiations in the near future with a view to achieving a settlement of claims of Canadian 'citizens arising out of property rights and interests nationalized by the Yugoslav Government decrees after December 23, 1948. Canadian citizens whose property was taken before that date were eligible to recieve compensation under the compensation agreement signed on that date between the United Kingdom and Yugoslavia. Canadian citizens who have had- property nationalized by the Yugoslav Government should submit details of their claims to the Department of External Affairs, Ottawa by July 31, 1973. Failure to notify the Department of a claim by that date will prejudice the eligibility of such claims to share in any eventual settlement All enquiries and information on claims should be directed to: Claims Section Legal Advisory Division Department of External Affairs Daly Building, Room 540 555 Mackenzie Street Ottawa K1A 0G4, Ontario In accordance with well-established international practice in Lhis field, the Canadian Government will be able to take into consideration only claims in respect of property which belonged to persons who were Canadian citizens at the time the property was nationalized or ortherwise taken by Yugoslavia. maga in zagori v vsem žaru, to keep alive the beatiful traditions of our Slovenian origin." — tč. 2 "SLOVENSKA DRŽAVA" — TORONTO — CANADA JAN.—FEB. 1973 IVI^ sLouensk^ >01 A Mil SlOtfJilfiA Subscription rates $4.00 per year: 30c per copy Advertising 1 column x 1" $2.80 jjgp^^ Published monthly by Slovenian National Fedeiation of Canada 646. Euclid Ave., Toronto 4. vlcxnDer ot C.E.P.F. SLOVENSKA DRŽAVA Izhaja prvega v mesecu. ustna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado 4 $, za Argentino 250 pe-'.ov. za Brazilijo 60 kruzeirov, za Anglijo 20 šilingov, za Avstrijo 35 Jilingov, za Avstralijo 2.50 avstr. L., za Italijo in Trst 800 lir, za Prancijo 600 frankov. Naročniki v Argentini morejo poravnati naročnino tudi v upravi „Slovenske poti", ¿a podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva aaziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatetya. tifaftpJioifEA/C/ jft Toronto • Zadnjo nedeljo v januarju so imeli skavti in skantinje v New Torontu svoj redni banket, katerega se je udeležilo izredno veliko število ljudi. Lepo in potrebno je, da podpremo našo mladino pri njihovih akcijah. • Slovenske šole so zaključile prvo polletje delovanja z razdelitvijo spričeval, šola pri Mariji Pomagaj pripravlja posebno proslavo za 20. letnico obstoja, ki bo prvo nedeljo v aprilu. • 11. februarja je imela v cerkveni dvorani na Manning Ave. svoj 20. letni občni zbor Hranilnica in Posojilnica J.E. Kreka, katerega je obiskalo čez 300 ljudi. Občni zbor je potekal naglo. Navzoči člani so bili po občnem zboru potreženi s prigrizkom in že tradicionalnim slovenskim čajem. Na izpraznjena mesta so bili ponovno izvoljeni gg. Ivan Zakrajšek v Upravni odbor, Jože Mihevc v kreditni odbor in dr. France Habjan v nadzorni odbor, Ča-stitamo vsem za izkazano jim zaupanje. Odbor je izdal tudi lično tiskani program s poročili za občni zbor, z zanimivimi podatki ob 20. letnici obstoja ki kažejo da je: V letu 1953, je bilo 139 članov z $24.399.50 vlogami in $11.348,50 posojile, ob koncu leta in ob desetletnici 1963. je bilo 1244 članov z $889.896.73 vlogami in $823.422.12 posojila ob-koncu leta in dane ob dvajsetle-nici 1972 je 2721 članov z $2,658.-462.80 vlogami in $1.946.771.21 posojil ob koncu leta. častita-mo odbornikom in članom. • Petega maja letos bo posebna proslava 20. letnice Hranilnice in Posojilnice J.E. Kreka, ki bo zvečes s posebnim banketom v cerkveni dvorani na Manning Ave. • Vse naročnike našega lista opozarjamo na našo novo poštno označbo, ki je M6G 2T5. Ista velja tudi za vse dopise na naslov Slovenske Narodne Zveze v Kanadi. Chicago * Božični prazniki so bili tudi letos prav lepi in globoko občuteni. Slovesna polnočnica— latinska maša, katero je pel župnik p. Tomaž ob somaše-vanju p. Alojzija, je bila nekaj doživetega. Cerkveni pevski zbor pod vodstom g. Fišingerja in spretnim dirigentstvom g. Janeza Arka, se je lepo vostavil. Pol ure pred polnočnico je pel izbrane slovenske božične pesmi. Na božič ob 8. je bila spet slovenska maša, med katero je pel otroški zbor Slomškove sobotne šole pod vodstom gospe Fanike Humar. Ob 10, je bila spet velika slovenska peta sv. maša, katero je pel p. Tomaž.— Sosedje v. Jolietu nam kar zavidajo. Zato radi pridejo k nam. "Pri vas imate tako lepo vse slovensko, pri nas pa samo angleško..." • Silvestrovanje v veliki sve-toštefanski dvorani so pripravila slovenska farna društva. Bilo je veselo ob lepi udeležbi. Cisti dobiček je šel za popravilo odra te dvorane in za Slomškovo sobotno slovensko šolo. • 75 letnica obstoja slovenske cerkve sv. Štefana bo letos. Priprave so v teku. Župnik p. Tomaž Hoge večkrat povdari: "ohranimo ta dragocen slovenski biser v naši sredini. Vedno dragocenejši nam postaja".... • Božič v Muzeju, kjer so poleg številnih drugih narodnosti sodelovali tudi Slovenci, je bil prav lep. Pod vodstvom skrbne ge. Metode Fišinger in drugih sodelavcev so nastopili tudi otroci Slomškove sobotne šole. Prikazali so, kako v Sloveniji obhajajo Miklavževo. V čast si moramo Slovenci šteti, da je bilo to Miklavževanje prikazano v nedeljo po božiču tudi na televiziji. ....• Družba Sv. Mohorja v Celovcu obhaja letos 120 letnico obstoja. V Koledarju ni v seznamu vseh, ki imajo Mohorjev-ke. Iz cerkvenega oznanila pa zvemo, da jih je letos mnogo več kot lani, namreč 40. Letos so Mohorjevke prav lepe. V vsaki slovenski družini bi morale biti! • Slovenska šola za odrastle kar lepo napreduje. Vodja šola g. Jože Rus pravi, da je izredno zadovoljen. So učenci slovenskega porekla, ki se slovenski doma niso naučili in bi le radi znali slovensko. • Tetka štorklja se je oglasila kar dvakrat pri Burjeko-vih. Za Miklavža je prinesla sinčka, ki je krščen na ime Saša g. Stanku in Mileni Bur-jek, za Novo leto pa je poklonila hčerko Tatjano g. Pavletu in Marinki Burjek v soseščini. Naše čestitke staršem, stari materi in staremu očetu ter tet-kam in stričkom! • Slikarska razstava ge. Emilije Razman-Bucik v glavnem uradu Slov. ženske Zveze je kar lepo uspela. Slike so lepe. Če bi imel denar, bi marsikatera romala v moj domek. Tudi nakup je bil dober. Naj bi slike ostale kar tam. Morda bo se kateremu še zahotelo, da kaj odkupi. TAKO POTVARJAJO DEJSTVA Sjovenska držalvljanSka Zveza za I Illinois, s sedežem v Chicagu, je dne 20. novembra 1972 poslala I Glavnemu tajniku Združenih | narodov dr. Kurt Waldheimu v | New Yorku protestno pismo v i zvezi z nasiljem koroških nacistov proti slovenski narodni manjšini na Koroškem. Kopije protesta so bile poslane tudi sopodpisnikom mirovne pogodbe z Avstrijo. Na ta protest je odgovoril avstrijski ambasador dr. Arno Halusa. Njegov odgovor objavljamo posebej. Dolžni smo, da mu odgovorimo. Avstrijski ambasador opstavlja trditve, ki niso samo neresnične, ampak so nov udarec v obraz slovenski manjšini na Koroškem. Ambasador dr Arno Haluso trdi, da segajo cenitve Slovence celo tako nizko kot 8000. Kako je le to mogoče? Poglejmo rezultate uradnih ljudskih štetij: Leta 1800 91.927 Slovencev, 1. 1890 92.068,1. 1900 58. 311,.1951 32.320. Od kod toliki padec v tako kratki dobi? Leta 1910 so slovenski duhovniki sami izvedli lastno štetje. Ugotovili so 123.000 Slovencev. Leta 1918 je bilo na Koroškem 98.000 Slovencev. V plebiscitu 10. okt. 1920 je glasovalo za državo SHS 15.279 Slovencev, za Avstrijo je bilo oddanih 22.025 glasov. Sam Neme? Gruenberg priznava, da je za Avtsrijo glasovalo nad 11. 000 Slovencev. To so bili od-rastli volilci. Če upoštevamo, da ima povprečno vsaka slovenska družina na koroškem po 6 otrok, lahko vsak otrok izračuna, da je bilo Slovensev na Koroškem takrat daleč nad 100.000. Dejstvo je, da so uradna štetja krivično potvorjena. Theodor Vei-ter v knjigi "Die Slovenishe Volksgruppe in Kaernten" pri znava da je bilo nad 70.000 Slovencev na Koroškem še pred drugo svetovno vojno. Kam so šli vsi ti Slovenci, da jih avstrijski ambasador sedaj našteje samo 8.000? (Podatke o uradnem ljudskem štetju smo povzeli iz Zbornika Svodbone Slovenije 1. 1966). Ali so se izselili, ali so pomrli od kuge, ali pa so bili pobiti? Mnogo zavednih Slovencev je bilo pod Hitlerjem izseljenih v nacistična taborišča in so tam pomrli. Mnogo jih je padlo v svetovni vojni, lepo število j Slovencev je bilo ustreljenih pod Hitlerjem kot talci. Toda razlika je tolika, da se trezen človek zgrozi. Kaj je storila Avtsrija, ki je tik pred plebiscitom obljubljala enakopravnost in narodno zaščito slovenski narodni manjšini? S silo jih je ponem- čila! Potem je umetno ločila Slovence, ki so glasovali za SHS od onih, ki so glasovali za Avstrijo. Prve je smatrala za Avstriji sovražne, druge pa je razglasila za "windisch". (Avstriji zveste). Nemški poslanec Mayerhofer pravi v Die Furche dne 5. 11. 1955, da je "Windish častno ime". S tem hoče nekako opravičiti narodno nezavednost ali celo narodno odpadništvo. Ime "windish" je in ostane za zavednega Slovenca žaljivka! Pri ljudskih štetjih je bil vedno izvajan velik pritisk. Premnogi Slovenci so se odločili za "windish" samo iz strahu, da izgube službo, ali da ne bodo osumljeni koti titovci, komunisti ali protiavstrijci. Slovenci so danes smatrani za manjvredne na Koroškem. Na vsak način hočejo avstrijske oblasti, kateri žal, gre zelo na uslugo celo Cerkev na Koroškem, število Slovencev zmanjšati, da ne bo tre-ha več slovenskih šol, ne slovenske gimnazije, ne dvojezičnih napisov itd. Od časa cesarice Marija Terezije je vidno načrtno ponemče-vanje Slovencev. Lepa slovenska imeno so načrtno pačili. Slovence z izarzito nemškim imenom, a so zavedni Slovenski Največje zlo je povzročila dvjelluna čola. V teh šolah so zastrupljali otroško dušo in otroke učili, da je samo nemški jezik kaj vreden, slovenski jezik pa je jezik hlapcev in dekel . . . Ni čudno, da so avstrjski nacisti takoj po odhodu Angležev načrtno presprečevali pouk slovenščine v ljudskih šolah. Starši so morali odjavljati svoje otroke od slovenskega pouka, Slovenke učitelje, teh itak ni bilo, pa so pre ganjali. Pečat ponemčevanja pa ¡e dala končno še cerkvena oblast, ki je odločila, da se mora tudi verouk poučevati v nemskči-ni. Kjer je še kaj dvojezičnih šoj, so pač Potemkinove vasi, da v skrajni sili prikažejo obiskovalcem, saj se tudi mi držimo sporazuma . . . Poslanik trdi, da slovenski voditelji odklanjajo ugotovitev slovenskega prebivalstva. Povedali smo že, kak pritisk so nemški nestrpneži izvajali nad koroškimi Slovenci pri ljudskih štetjih, kako so se gnali proti vpisu slovenskih otrok za slovenski pouk. S kakšnimi grožnjami so nastopali! Mislite, da bi bilo pri teh "ugotavljanjih" slo venstva kaj drugače? Še teh ambasadorja Halussa) bi kaj 800& Slovencev (po ugotovitvi kmalu skrčili na številko, da bi lahko svetu rekli: Slovencev na ONTARIO MTlNti OF IFttKTUNITY Government Information INFORMACIJE ONTARIJSKE VLADE Sporočilo z Ministerstva za izobrazbo Vlada Ontarijske province je razglasila v posebnem sporočilu vsem Ontarijskem šolskim odborom, da Ministerstvo za izrobarzbo ne bo odobrila gradnjo katerekol nove šole, dokler ni dokazano, da je potrebna in je ni možno dobiti od katerega drugega šolskega odbora v isti zemljepisni bližini. Ta odločitev je del programa z dvema točkama, ki hoče zagotoviti posvetovalne razgovore med "javnimi" in separatnimi "šolskimi odbori, na regularni podlagi v pogledu vpisnih vari-jacil in obstoječih prostornih možnosti, ki so na razpolago v okrožju. Vlada je pokazala točno, da ni njen namen da bi učenci "javnih", in "separatinih" šol imeli skupne razrede, ker je potrebno, da vsaka skupina oborži svojo po sebnostno razpoznavnost. Seveda, vlada m pripravljena financirati gradnje nove šole, če je blizu na razpolago zadostno in prazno šolsko poslopje. Ni več možno za šolske odbore, da bi gledali na stvar šolskih prostorov z pogledom izoliranja. Pogledati ga je trega iz širše perspektive, s polaganjem manj važnosti na jurisdiktične meje gotovega šolskega odbora. Ta načrt meri na to, da se prepreči razmetavanje in duplika-čija v šolskih možnostih, a istočasno hoče zagotoviti, da bo pravilna oskrba in izobrazba otrok zagotovljena. Vlada je pripravljena zadržati | vse odobritve za novo gradnjo tam, kjer je čista zaznava, da načrtovanje in odločitve niso bile v interesu ljudstva in tam kjer se vidi natančno, da nova grandja ni potrebna. Po novem načinu morajo odbori skupno upoštevati njihove vpisne potrebe in od skupnega ' načrtovanja in predvidov števila učencev odločati kateri bo- j do obiskovali "public" ali pa "separate" šole v njihovi okolici. Izdelati morajo način po katerem bodo njihove možnosti prostorov pravilno vpostavlje-ne in nato uporabljane. Vlada je tudi razglasila ustanovitev telesa, ki bo preučilo težave, ki so posledice skupnega uporabljanja šolskih prostorov ali premeščanja učencev iz enega sistema v drugega. Ta grupa bo preučevala vprašanja te-go premeščanja učencev iz efte-ga sistema v drugega. The Hounourable WILLIAM G. DAVIS Premier of Ontario Koroškem ni več, čemu še torej tistih nekaj dvojezičnih šol, čemu dvojezični napisi itd. Zgodovina koroških Slovencev uči, da so bili zatirani, poniževani in vedno bolj potiskani v manjvrednost in nepotrebnost vse od Časa, ko je prenehala svobodna kneževina Karantanija. Hitlerjev duh je ne Koroškem še živ. Trdnjava tega duha je koroški Heimatsdienst (domovinska služba). V njega so se zatekli slovenski renegati, v njem vo dijo bivši nacisti. Tisti, ki so največ gorja povročili domačim koroškim zavednim Slovencem na Kranjskem Hitlerjevi zasedbi. Po smislu meddržavne mirovne pogodbe bi morala Avstrija razpustiti vse nacistične organizacije. Pa tega ni storila. Vse avstrijske vlade, klerikalne in socialistične, so tiho podpirale to gibanje in preko njega pomagale zatirati slovenstvo na Koroškem. Nasilje nad koroškimi Slovenci, tudi fizično, na južnem Koroškem še danes obstoja. NOVI KANADSKI DAVČNI FORHD LARJ1 Letos imamo samo en davčni formular za vse prebivalce Kanade, neglede na to če so nameščenci ali samostojno zaposleni. Večina kanadskih davkoplačevalcev so dobili iste po pošti, če jih pa niste, lahko iste dobite v vašem okrožnem poštnem uradu. Izpolnite jih in jih odpošljlte po pošti pred končnim terminom 30. aprila. Ko izpolnjujete vaše davčne formularje zagotovo napravite pravilne odpise — in listo vseh mest kjer ste dobili plačo, — vklučno napitnine, delno zaposlitev in tudi denar, ki ste ga dobili izven mej Kanade. Navodila, ki so pridejana davčnim lormularjem vsebujejo odgovore na veČino vprašanj. Če imate še kašen problem, zaupni nasvet lahko dobite v okrajnem davčnem uradu in to brezplačno. Telefonska številka in naslov vašega okrajnega urada je v "Navodilu" ("Guide"). Za klice izven kraja, kličite operatorja in zahtevajte številko ZE-04000; tudi to je brezplačno! Mnogi naši ljudje govore različne jezike, ali pa lahko pripeljete s seboj za prevajanje vašega prijatelja. I* National Revenu Revenue, national, Taxation Impôt The Austrian Ambassador Washington Dec. 12, 1972 Dear Dr. Humar: This is to acknowledge receipt of your letter of November 20, 1972, the contents of which were brought to the attention of the Austrian authorities. I should like to assure you that the Austrian government is fully aware of its responsibilities under Article 7 of the Austrian State Treaty of 1955. The Austrian authorities have taken all necessary measures to insure the Slovene minority of its rights such as> the right to their own organizations, meetings and press in their own language, elementary instruction and secondary schools in the Slovene language. The Slovene language has also been accepted as an official language in addition to German. The incidents to which you referred were in connection with another measure set by the Austrian government in order to safeguard the rights of the Slovene minority. Howevér, it seems to me that you are somewhat misinformed as to what actually happened. The occurences in Southern Carinthia which were condemned by the respective Austrian authorities were the removal of bilingual road signs. There was absolutely no record of any "brutal physical asaults" against members of the Slovene minority. One of the difficulties in assuring the protection of the Slovene minority is the fact that the minority itself — unlike the Austrian minority in Italy (South Tyrol) — rejects the taking even of a secret census by which means the number and the location of the Slovene population in Austria could be determined. It is for this reason that the estimates concerning the numerical size of the minority fluctuate between the figure of 8000, advanced in some quarters, and te 21% of the total population REV. DR. FARKASU V SPOMIN Ob koncu še to: na Spomenico Slovenske državljanske zveze v Chicagu (gl. SD nov. dec. 1972 str 1.) je doslej odgovoril angleški poslanik, da je bila "vzeta na znanje". Niso odgovariti generalni tajnik ZN, ne ameriško tajništvo za zunanje zadeve, ne francoski ambasador, kaj šele ruski ambasador. Znamenje: Kaj nas briga? Beseda o enakopravnosti je tudi tem nepoznana! Ker pač nič ne nese . . . Mirko Geratič Fairfield, Conn. V soboto, 20 jan. je bilo že šest let, kar ste nas nepričakovano zapustili. Kako Vas pogrešamo! "So stvari in osebe", tako je začet svoj govor preč. dr Blatnik na Vašem pogrebu, "ki jih začenjamo prav ceniti šele, ko jih več nimamo". Takrat te resnice j še nisem občutil v vsej globini, kot jo dane$. Naša cerkev Sv. Križa je bila J za Vašega časa res naša, slovenska, V njej smo se čutili res kot doma. Vse je bilo slovensko: molitve, razen mašnih, ki so takrat pač morale biti latinske. Vaše pridige in petje. Joj, kako se je vse to v kratkem času spremenilo! Zdaj smo imeli blagoslovitev nove cerkve, pa je bila tako blagoslovitev kot maša, ki je sledila, angleška. Na novega leta dan so bile vse maše v novi takoi-menovani "slovenski" cerkvi samo v angleščini, slovenske nobene. Ste videli koliko Slovencev se nas je zbralo na dan blagoslovitve nove cerkve k poslovilni slovenski maši v stari cerkvi ob sorazmerno zgodnji uri, ob osmih zjutraj, in kljub hudemu nalivu, da smo, kot se zdi, pokopali slovensko službo božjo pri Sv. Križu? Nad 300. Ali ne bi zaslužili, da bi imeli tudi v novi cerkvi vsako nedeljo službo božje ob za nas ugodni uri? Poglejte boliko Mohorjanov nas je še tod okrog, kako naš pevski zbor ZVON nosi slovensko pesem celo v New York in Washington, in pomislite, kako of Southern Carinthia which you report. I may add in conclusion that it is the sincere desire of the Austrian government to secure the existence of the Slovene minority in Austria and to safeguard its rights. The Austrian government considers the Slovene minority to be a valuable link between Austria and the neighbouring country of You-goslavia. There are strong historical and cultural bonds as well as common interests between the two countries and it is regretted that the incidents mentioned were casting a shadow on the friendly relations between the two nations. Sincerely yours Dr. Arno Halusa Ambassador. Dr. Leopold Humar Chairman American Slovenia Civic Alliance of Illinois Chicago 8, Illinois. lepo bi bilo, če bi še naprej sodeloval s cerkvenim pevskim zborom, kakor je nekoč, ko ga je škof dr. Lenič na koncu službe božje javno pohvalil, češ da sasluži, da bi pel v ljubljanski stolnici. Da, takrat je bila glavna služba božja pri Sv. Križu še slovenska, zdaj je pa angleška. Mi, Vaši farani, smo bili ponosni na Vas, ko smo videli, kako so Vas slovenski duhovniki cenili in radi obiskovali! S tem smo se počutili počaščene tudi mi. Pri blagoslovitvi nove cerkve, kjer sta bila navzoča dva škofa, eden celo iz Slovenije, je pa odsotnost slovenskih duhovnikov naravnost udarjala v oči: Le trije tukajšnji so prišli: slovenski župnik pater Regan iz New Yorka, nečak škofa dr. Jenka preč. Lojze Jenko in preč. Weber. Ko ste govoril v New Yorku na proslavi petdesetletnice tamkajšnje slovenske cerkve, ste močno poudarili misel, da gre predvsem slovenskim župnijam zasluga, da so priseljenci ohranili materin jezik in narodno zavest. "Naša beseda je močna edino okoli stolpov narodnih cerkva", ste rekli. Kako človeka boli, ko zdaj gleda, da je prav slovenski duhovnik tisti, ki slovensko besedo zapostavlja in v slovensko cerkev vpeljuje angleščino! Do pred kratkim smo mislili, da to dela po naročilu našega škofa Curtisa, pa nam je ta ob blagoslovitvi nove cerkve tako z živo kot s pisano besedo zatrjeval, kako zelo mu je pri srcu, da ohranjamo svoje narodne običaje Prva narodna dobrina pa je njegov jezik. Dajte, lepo Vas prosimo, zavzemite se pri Bogu, da bo naša slovenska cerkev zopet na razpolago Slovencem, da bodo v njej v svojem jeziku častili Boga. Lepo jo bomo napolnili vsako nedeljo in molili ter prepevali, da nas bo Bog vesel. A.K. • Novi evropski prvak v namiznem tenisu je Slovenec Miran Savnik iz Maribora. • V Winnipegu imajo novo poslopje za študente, ki je bilo zgrajeno kot zadruga — Colle-ge Housing Cooperative Ltd. Vsebuje 89 stanovanj s po eno spalnico in 103 stanovanja s po dvema spalnicama. V stanovanjskem bloku je tudi kreditna zveza, dnevno zavetišče za otroke, študijska soba ter čitalnica kot tudi prilika za sončenje aa strehi v vrtu. \ Zakaj je padel Stane Kavčič? Potrebna razlikovanja Pod tem naslovom sem se lansko spomlad (po začetnih čistkah na Hrvaškem) odzval vabilu, da napišem nekaj misli za drugo londonsko zbirko razmišljanj o "Demokratični Jugoslaviji". Čeprav sem svoj kratek prispevek za ta simpozij napisal več mesecev pred sledečimi čistkami v Srbjii in Sloveniji, želim iz njega navesti eno misel, ki se mi ždi posebej primerna kot uvod v ta dodatni komentar k sedanjim zaostritvam v Jugoslaviji, s posebnim ozirom na Slovenijo: Spričo obstoječega razvojnega položaja in izgledov v Jugoslaviji imajo podrobnostni programi za celotno ustavno in politično preureditev, kot da bi bilo treba vse začeti znova, malo verjetnosti, da bi bili učinkovito upoštevani v deželi sami. Bolj je verjetno, da bi te vrste napori od zunaj v deželi povzročali oz. omogočali zmotne predstave, kakor da v svetu res obstoja akcijsko organizirana politična sila, ki zarotniško priravlja in komaj čaka na ugoden trenutek, da bi "prevzela" oblast v Jugoslaviji ali v posameznih republikah. Po izkušnjah z romantičnim navduševanjem med hrvaškimi izseljenci v razbodju pripravljanja, sprejemanja in uveljavljanja ustavnih dopolnil pred deccmbersko čistko na Hrvaškem bi taki zavajajoči vtisi samo zmanjševali domaČo vplivnost konstruktivne zunanje učinkovito stedstvo v naših kritike, ki je tisto pošteno in rokab kiga stalinistični skrajneži v Zvezi komunistov edinega fesnično boje, ker proti njemu nimajo ne preventivne ne depresivne obrambe. Dejanske politične alternative pa se tudi bodo, ker je tam vedno več preizkušenih lujudi, v partiji in izven nje, ki nekatere možne alternative že ugotavljajo in uveljavljajo. (DJ. II, 1972, str. 83) Na to sem spomnil, ko sem v decembcrskem KT čital o nekih govoricah, češ da je Stane Kavčič padel, ker da ga je del slovenskega zamejstvazdomstva "podpiral ali vsaj toleriral kot nosilca novih tokov v slovenski politiki itd". Skrbno ugotovljena dejstva v Kavičevem primeru ne dajejo osnove takemu simplističnemu tolmačenju. Sicer slednje skopni že spričo podobnega vprašanja glede na vzporedne oz. predhodne čistve v Srbiji in Macedoniji: "Kdo pa je zakrivil padec Nikežiča, Pcrovičeve in Misloslavleskega?" Na ta vprašanja v zvezi s sledečimi si čistkami v Srbiji, Sloveniji In že prej na Hrvaškem je odgovor eden in isti. Tripalo, Nikežič Kavčič in druge žrtve teh čistk so bili odstranjeni, ker je tokrat Tito pritegnil centralistični skupini v svojem neformalnem vodstvenem krogu. vodstvih zato, ker so le-ti gospodarske reforme in ustavne spremembe jemali preveč dobesedno, tj. kot postopno sproščč-vanje družbenega samoupravljanja in državnega upravljanja od neposrednega partijskega vposeganja. Vodilni funkcionarji v republikah so bili odžagani, ker so preveč vztrajno poskušali ravnati v smislu uradne verzije titovskega socializma: da partija prestrukturirana na osnovi republiških samostojnosti in medrepubliške partitete (Zveza komunistov) samo usmerja družbeni razvoj, v okviru teh smernic pa se dejanski nosilci razvoja (podjetja, ustanove, občine, republike in zveza republik) sami upravljajo po lastnih organih v smislu ustavnih in zakonskih določil. Uradno so čistke razlagali očitki "deviacij" od sistema. Ti očitki pa bi bolj upravičeno bili naslovljeni na Edvarda Kardelja in druge staropartijce. Očitanja kot npr. rastoča avtonomnost upravljanja v družbenih edini-cah in državnih organih; močno različna udeležba delavcev pri-izvrševanju samoupravljanja v podjetjih in ustanovah; velike razlike v gospodarski uspešnosti podjetij; ter funkcionalno dife-renciranje osebnih dohodkov — Ciril Žebot to so bile uradno predvidene značilnosti sistema samega. Resnične slabosti kot npr. verižna "nelikvidnost" podjetij, visoka stopnja inflacije, ter množenje gospodarškega kriminala in upravne korupcije pa so bile nič manj predvidljive posledice nekaterih bistvenih nedograje-nosti in mnobih podrobnostnih nedoslednosti v sistemu. Odgovornost za sistem in za vanj vgrajene pomanjkljivosti pa leži na njegovih arhitektih, med katerimi je bil najbolj viden in glasen Edvard Kardelj, vse od prvih reform leta 1950 do sedan- i jih ustavnih sprememb. Očitki deviacij torej niso j mogli izražati resničnega razloga za politične čistke republiških funkcionarjev. Dejanski razlog zanje je treba iskati v ožnačeni razliki med taktičnim in vsebinskim pojmovanjem pluralističnih posebnosti titovskega socializma. Ta osnovna razlika je dolgo bila bolj ali manj la-tentna; spričo naraščujoče moz nos ti nenadnega Titovega odhoda pa je postala izredno akutna. Zato so sistemski formalisti sedaj odžagali sistemske realiste: "demokratični centralisti" so izločili "samoupravne poli-centriste". v kozarcu s svojo proizvodnjo ne morejo pokriti vsega. Ostajajo reze, vmesni prostori, to pa je priložnost za slovesnko gospodarstvo in slovensko izvozno politiko. "Tako je pred nekaj leti govoril časnikarjem znani slovenski voditelj, ki od nedavna nima več svoje funkcije . . . "Pri slovenskem izvozu je leta 1961 razmerje med konvertibilnim (tj. zahodnim — CAZ) in klirinškim (tj. vzhodnim in nerazvitim — CAZ) območjem znašalo 60.5% proti 38.5%, leta 1970 pa 73.7% proti 26.3% . . . "Takšna menjava je navezana na dnevni profit ... v njej so | zapostavljene ali pozabljene posledice političnih implikacij. Kajti odkar svet stoji, spremlja trgovino tudi določeni idejni in politični vpliv, in to nikakor ne bi smeli pozabiti. Zlasti tedaj ne, kadar se zunanjetrgovinska menjava tako izrazito obrne samo v eno smer . . ." Ta gospodarsko-politični očitek Kavčičevi slovenski vladi nedvomno potrjuje domnevo, da so čistke bile naperjene proti vsebinskemu samoupravljanju, v tem primeru proti narodnogospodarskemu samo odločanju Slovenije v skladu z njenimi gospodarskimi prednostmi. SAMOUPRAVLJANJE: RESNIČNOST IN UTVARA Tem, v bistu stalinistično nas-trojenim staropartijcem so ti-tovske kategorije kot "soinou-pravljanje", "decentralizacija" in "ustavne spremembe" bile in ostale predvsem psihološka sredstva za ohranjanje leninin-sko-stalinističnega "demokratičnega centralizma", ki pomeni neprizivno vladanje samozvanega pratijskega vrha z uporabo tolike mere in takih oblik nasilja kot se jim zdijo potrebne v spreminjajočih se okoliščinah. Stalin je odkrito povedal in prakticiral, da se Marksova napoved družbenega samoupravljanja nanaša le na zaključno, po-socialistično fazo zgodovinskega razvoja, "medtem" pa je potrebna partijska "diktatura proletariata" v smislu "demo- kratičnega centralizma". Staro-partijski titovci so Stalina in Marksa v tej točki revidirali, ko so leta 1950 uradno proglasili družbeno samoupravljanje kot operativno načelo tudi že v obstoječi socialistični fazi. V tej razliki je bil njihov ideološki spor s stalinizmom. Vendar je za staropartijske titovce to bila predvsem taktika potrebnega diferenciranja po izključitvi is Kominforma. Povojni titovci pa so formalno sprejeto in ustavno oblikovano načelo socialističnega samoupravljanja razumeli v njegovem vsebinskem — ne zgolj taktičnem — smislu. In v tem je razlika med "liberalnimi" in "dogmatičnimi" titovci. Staropartijska klika je padla po funkcionarjih v republiških SLOVENSKO GOSPODARSTVO V EVROPI čistko v Sloveniji so upravi-čevali še z enim specifično slovenskim argumentom. V dolgi obtožnici, ki jo je na seji CK ZKS bral Andrej Marine (takratni tajnik ZKS, ki je nato prevzel Kavčičev položaj predsednika Izvršnega sveta), beremo: "Z vso pravico in odgovornostjo lahko trdimo, da smo vložili velike napore v graditev koncepta razvoja Slovenije. Ob tem smo razgibali mnoge ustvarjalne sile, tako znanstvene kot politične. S sprejetjem resolucije o dolgoročnem razvoju Slovenije imamo dokaj realno zasnova našega nadaljnjega razvoja." "Ni nepomembno, da ugotovimo, koliko smo se dejansko poenotili na osnovnih vprašanjih družbenoekonenomskega in političnega razvoja Slovenije in Jugoslavije. Želimo opredeliti nekatere tendence, ki so prišle do izraza ob graditvi koncepta. Opisana usmeritev je namreč rezultat ustvarjalnega boja z dotedanjo prakso in s tistimi idejnimi zasnovani, ki so bile očitno — vsaj nekatere — v nasprotju in interesi Slovenije in Jugoslavije. Zato so bile nekatere začenne zasnove zavrnjene, nekatere pa se trdoživo ohranjajo in negativno" vplivajo na družbeni razvoj. "Zavrnjena je bila ideja o nekakšni tercializaciji naše družbe torej usmeritev v to, da bi postali nekakšen servis razvite Evrope in s tem njen privesek. . ." Bolj jasno je to razložil Božo Bogdanovič v beograjski POLITIKI (in v DELU 28 novembra 1972): "Ledenih kock kozarcu ni mogoče nikoli tako idealno zložiti, da bi zapolnile ves prostor. Tako je tudi v Evropski blagovni menjavi. Močne nacionalne ekonomije ali ekonomske grupacije tako kakor kocke ledu VLOGA ZUNANJE KRITIKE Poleg domačih deviacij so, posebno odstranjenim Hrvatom, očitali tudi zveze z "emigraci jd". Tudi v Kavčičevem primeru je bilo nekaj namigavanj te vrste; a nobenih resnih obtožb, kaj šele dokazov ni bilo zaslediti. Vse njihove tajne službe — policijske, Vojaške in diplomatske — so namreč dobro vedele, da teh zvez ni bilo. Da pa je Kavčič bil simbol izvrševanja republiških in drugih avtonomij v razvojnem okviru samoupravnega sistema, tega nista odkrila zamejstvo ali zdomstvo; to je bila njegova splošno znana domača politična značilnost že mnogo let. Prav zaradi, ali vsaj vkljub njej, je Kavčič bil trikrat po vrsti potrjen za predsednika slovenske vlade. Naj še omenim svoje osebne izkušnje, o katerih je zunaj in doma bilo toliko nepotrebnih ugibanj. Ko sem se na povratku iz češkoslovaške tik pred sovjetsko okupacijo avgusta 1968 ustavil v Ljubljani, nisem tam iskal Kavčiča ali on mene, temveč sem se v skladu s točno opredeljenim strokovnim namenom obiska sestal z nekaterimi člani Instituta za gospodarsko raziskovanje, kjer so takrat zaklučevali osnutek dolgoročnega programa za gospodarski razvoj Slovenije. In ko sem se poleti 1969 pri Mednarodni banki V Washingtonu zavzel za izigrane kredite za zgradbo slovenske avtomobilske magistrale, tega nisem storil za Kavčiča, ne na njegovo prošnjo, niti z njegovo vednostjo, temveč v lastnem imenu kot priročni in zavzeti poznavalec tega škandala. Tudi to so doma dobro vedeli; saj je celo Edvard Kardelj to moral javno priznati, ko me je eno leto po mojem obisku v Ljubljani osebno napadel zaradi znanih stališč, ki sem jih bil razvil v dveh knjigah o "Sloveniji včeraj, danes in jutri" leta 1967 in 1969. Vse to je opisano v mojem "Odgovoru Edvardu Kardelju", ki je bil publiciran decembra 1969. Na podlagi skrbnih analiz domačega razvoja sem se v svojih spisih zavzemal za narodno spravo, ki naj bi po tolikih letih končno izravnala posledice medvojnega pobijanja. Za olajšano izvedbo socialistične demokracije in za utrditev družbenega samoupravljanja sem svetoval, naj bi se Socialistična zveza razvila v samostojno politično organizacijo na ustavno definiranih temeljih samoupravnega socialističnega sistema. Za učinkovitost gospodarske reforme iz leta 1965 sem predvidel potrebo dopolnilne denarne, fiskalne, protimonopolistiene, dohodkovne in socialne politike. Poudarjal sem, da bo treba naglo rešiti in okrepiti družinske kmetije v hribovskih in gorskih predelih obmejne Slovenije. V interesu zveznega sožitja sem utemeljeval, naj se sedež decentralizirane Zveze prenese ven iz Beograda. Za bolj zanesljivo in uspešno obrambno sodelovanje, obenem pa kot preventivo proti izkoriščanju vojaške organizacije za protiustavne politične pritiske, sem predlagal, da se osnovno načelo narodne enakopravnosti uresniči tudi v vojski in da se slednja decentrali- zira po republikah, v Zvezi pa koordinira. Več drugih slovenskih strokovnjakov, profesorjev in urednikov v svetu je delilo podobna spoznanja, ki smo jih skupno izrazili v Izjavi za zavarovanje slovenske suverenosti poleti 1970. Te in druge poglede iz sveta na sodobno Slovenijo smo razvijali v obliki konstruktivne kritike domačega sistema in razvoja, ne pa kot akcijski program neke zarotniško organizirane "politične emigracije" namišljeno proicirane v Slovenijo. REAKCIJA NE MORE USPETI Pa bi kdo morda ugovarjal, da je tudi take vrste konstruktivna kritika od zunaj razvoju doma bila bolj v škodo kot korist. Vsebinsko je ta kritika mogla samo koristiti, ker je po svoji odmaknjeni sproščenosti in zaradi ovir domačemu svobodnemu izražanju bila za več korakov pred domačim razvojem. Formalno bi ugovor imel nekaj veljave, če bi se taka stro-kovnokritična dejavnost vršila pod zunanjimi diplomatskimi okrilji. Toda tisti Slovenci v svetu, ki smo delo v svojih strokah usmerili tudi v kritično spremljanje novega sistema in razvoja v povojni Jugoslaviji in Sloveniji, smo to vršili iz zavzetosti do svoje rojstne dežele, ne iz zunanje-političnih vidikov svojih adoptiranih držav. Tudi drugačnega pisanja nekaterih naših vrstnikov v svetu, ki zveni kot da bi leti pravljično nadaljevali državljansko vojno v medvojni Sloveniji, ne odklanjamo zato, kerni "diplomatsko" temveč zato, ker je tako do kraja preživelo in berz zveze s sodobno stvarnostjo. Poznanje posebnih značilnosti sistema in dejanskih silnic razvoja v Jugoslaviji in Sloveniji me vkljub trenutnemu uspehu staropartijske reakcije navdaja z mero optimizma. Tudi ta reakcija je v odnosu do sedanje stvarnosti anahronistična. Nazaj pod Sovjete, tudi če bi mogli, se tudi večina staropar-tijcev boji. Kako naj potem njihova reakcija uspe? ZNANSTVENO PREUČEVANJE ZADRUŽNIŠTVA NA VSEUČILIŠČIH N1SKEGA JEZIKOVNEGA PODROČJA Že v zgodnji dobi razvoja sodobnega zadružništva (1) v nemških in avstrijskih deželah so mnogi vseučiliški profesorji vključevali zadružništvo v svoja strokovna predavanja in preiskave. Najbolj pogosti predmeti, kjer je ta ali ona stran zadružništva našla svoj prostor, so bili gospodarske vede, pravo, obratne vede in pozneje se drušboslovje. Dr. Helmut Faust je izdal antologije del o zadružništvu v preteklih sto letih? Pri izbiri snovi je izločil vse ob času izdaje knjige še živeče pisce. Kljub temu so v knjigi vseučiliški profesorji zelo vidni. Vključena so dela, večinoma odlomki, s področja zadružnega prava | Otto von Gierke | , gospodarstva | G. von Schmol-ler E. von Philippovich, F. Op-penheimer, W. Sombart, H. Muller | in družboslovja | F. Tonnies J, če se omejimo samo na bolj znana imena. (3) Dr. Faust je to značilnost očitno sam opazil, ker piše v uvodu, da so bili naj odličnejši zadru-garji predvsem aktivisti, ne pa tudi obenem najboljši pisci. Sam nadaljuje: Zadruge imajo zato še večji razlog, da izrazijo zahvalo tistim predstavnikom znanosti, ki so vključili v svoje preučevanje tudi zadružno misel in zadružništvo. (4). Vključitev zadružništva v znanstveno poučevanje in raziskovanje je zaviselo od poedi- nih profesorjev, ki se jim je zadružništvo zdelo vredno—iz kakršnegakoli razloga — znanstvene pozornosti. To velja v veliki meri še danes, vendar pa obstoja v okviru vseučilišč nemškega jezikovnega področja sedaj še cela vrsta posebnih ustanov, ki so kot take posebej namenjene preučevanju zadružništvo, ki ga je ustanovil Johannes Conrad 1. 1911 na vseučilišču Halle / Wittenberg. V okvirju tega seminarja je poučeval tudi Ernst Grunfeld, ki je izdajal v dobi od 1. 1923. do 1934. četrtletno znanstveno revijo za zadružništvo "Vier-teljahresschrift für Genossenschaftswesen. Napisal je tudi zadružni priročnik "Handbuch des Genossenschaftswesens". Podoben Seminar je ustanovii na vseučilišču v Kölnu profesor Vleugels 1. 1926. V letih 1927— 1929 je objavil Seminar šest zanstvenih del o zadružništvu. Na pobudo profesorja Hellau-erja so ustanovili 1, 1930 na vseučilišču v Frankfurtu na Maini Inštitut za zadružništvo, ki je tudi izdajal znanstvene razprave o zadružništvu. Podoben Inštitut se je ustanovil na Trgovski Visoki Soli v Königs-bergu na Pruskem, ki je pokazal velike uspehe v izobraževanju zadružnikov v vzhodni Nemčiji. V okvirju Inštituta za obratno vedo Tehnične Visoke Sole v MUnchenu je ustanovil i. 1929 profesor Rössle Seminar za zadružništvo, ki se je posvetil predvsem preučevanju obrtniških zadrug. Že za časa nacističnega režima je moralo večje število teh ustanov ali ustaviti ali pa vsaj znatno okrniti svoje delovanje, vojna pa je ustavila še preostale dejavnosti. Ko se je življenje po 1. 1945 zopet začelo počasi normalizirati in so tudi zadruge obnovile sVoje delovanje ter ga v mnogih strokah še povečale, je prišlo tudi do obnovitve in reorganizacije znanstvenega preučevanja zadružništva. Leto 1947 pomeni začetek ponovnega dela na tem področju z ustanovitvijo inštitutov za zadružnižtvo na vseučiliačih v Marburgu in Munstru. Prihodnje leto je dobilo enak Inštitut vseučilišče Erlangen—Nurnberg j kot tudi dunajsko v Avstriji. | Poleg omenjenih imajo posebne i ustanove za poučevanje in j preučevanje zadružništva še' vseučilišča Berlin, Franfkurt j j Main, Hamburg, Giessen, Koln ter Suttgart | Hohenheim. Inštituti so sestavni del vseučilišča. Univerza jim nudi potrebne prostore in njegovi vodilni člani so redni člani profesorskega zbora. Ker je možno/ preučevati zadružništvo z več vidikov, predstavljajo inštituti večdisciplinsko enoto, v kateri so zastopani ekonomske vede, finančne vede, obratne vede, pravo in družboslovje. Število strok, ki so zastopane v vsakem j inštitutu, ni povsod enako in zavisi delno od zgrajenosti instituta, ko je bil ustanovljen, delno pa tudi od tega, ali so na razpolago profesorji v teh vedah, katerih delo je osredotočeno na zadružništvo. Opaža se prizadevanje, da pripadajo redni profesorji—člani inštituta— različnim strokam, da imajo tako študentje možnost vsestranske osvetlitve zadružništva, vodstvo inštituta pa prehaja od časa do časa na zastop-1 nika druge stroke. Predavanja profesorjev in ^ drugega učnega osebja so del! učnega načrta, ki je na razpo-: lago načelno vsem slušateljem.' Seminarsko delo in različne preiskave, ki jih vodi inštitut,1 pa so namenjeni predvsem tistim, ki se hočejo posebej posvetiti zadružništvu. V inštitutih je zlasti osredotočeno delo tistih, ki pripravljajo bodisi diplomske bodisi doktorske teze iz zadružništva. V večini primerov se osnujejo taki inštituti na zasebno pobudo posebnih društev za pospeševanje takih ustanov. Člani takih organizacij so predvsem zadružne organizacije krajevnega, okrožnega, pa tudi državnega značaja, toda člani morejo biti tudi poedinci. Tako društvo postane zakoniti nosilec inštituta ter odgovarja tudi za njegove izdatke. Društvo, ki dobiva finančna sredstva iz rednih prispevkov svojih čla- nov, mora plačevati vse izdatke inštituta, v kolikor jih ne krije vseučiliška uprava. Praktično pomeni vse izdatke z izjeme plač redno nastavljenim profesorjem ter najemnine za prostore | kurjava in luč sta navadno vključena, ne pa vedno pisarniške potrebščine, telefon, poštnina, itd. |, tako n. pr. plače dodatnih oseb bodisi za preiskovalno ali za pisarniško delo, izdatke za nabavo knjig in revij, zlasti pa za objave inštituta. V primeru, da kdo zaprosi za kako posebno preiskavo | n. pr. zvezna ali deželna vlada ali kaka zadružna organizacija ] , mora ta nositi tudi vse stroške, ki so z njo zevezani. Poleg dela v okvirju vseuči-liškega programa | predavanja, seminarji j so inštituti zapleteni še v raznih drugih dejavnostih, ki so v veliki meri povezane z željami ter potrebami organizacij, ki so članice društva za pospeševanje tega inštituta. Take dejavnosti kot konference, tečaji, predavanja, so organizirane predvsem v korist zadru-garjev iz krajevnega območja vseučilišča. Znanstveno delo tako članov inštituta kot tudi študentov pa obsega vedno tudi predmete, ki so praktičnega pomena za zadružnike | n. pr. študije, ki so osvetljevale razna kočljiva vprašanja v dobi, ko je vlada pripravljala revizijo zadružne zakonodaje j . Večina inštitutov objavlja za) splošnost kot tudi za teorijo zadružništva bolj pomembna dela v raznih serijah publikacij, ki so označene z imenom inštituta. (5). Člani inštitutov objavljajo tudi veliko v strokovnih revijah svoje stroke, pa tudi v publikacijah raznih zadružnih organizacij. Nekateri inštituti si grade tudi specialne zadružne knjižnice, ki zbirajo bodisi vse zadružno slovstvo, bodisi slovstvo, ki zadeva poe-dino vrsto zadrug | n. pr. pot-rošno zadružništvo | ali pa poseben vidik | n. pr. zadružno pravo / , drugi pauporabljajo skupno vseučiliško knjižnico. Med razpravljanjem k predlogom za reformo vseučiliške-ga študija so nekateri izrazili mnenje, da je inštitutov za zadružništvo preveč ter predlagali, naj bi se vsi združili v osrednji inštitut za zadružništvo. Kakor tudi bi morda bila ta misel zapeljiva in bi verjetno imela to ali ono prednost, bi prinesla taka rešitev gotovo več škode kot koristi. Ne samo, da je na danes splošno priznano, da ima tudi vsaka centralizacija celo v gospodarstvu in Jršavni birokraciji svoje meje uspešnosti, bi bila taka centralizacija tudi težko izvedljiva. Nihče tudi ni predlagal, naj 'bi spravili vse univerze pod eno streho. Povezava institutov za zadružništvo z različnimi vseučilišči omogoča tako pro£a«®i-jem kot tudi *tu