258
MOLlERE  NA NAŠEM  ODRU*
Na premieri obeh Sganarelov je moj sosed v parterju glasno vzdihnil — zakaj taka mašila sredi sezone! — in dan, dva na to je dnevna kritika pograjala »karikirano podobo Molierove uprizoritve, ki da je imela značaj comraedie delFarte.« Mož iz parterja ni bil proti Molieru, toda očitno se mu je tožilo po Molieru moralistu in dnevna kritika je pogrešala »prirodne«, se pravi realistične igre na odru, kajti ali ni naloga komedije biti ogledalo narave, družbenih nravi in značajev?
Vprašanje moralizma in realizma oziroma kakor pravijo Francozi naturalizma je v molieroslovju star problem, ki ga je gojila zlasti francoska literarna zgodovina preteklega stoletja, čeprav problem Molierove umetnosti verjetno zgolj po metodah literarne zgodovine ni v celoti rešljiv. Literarna zgodovina, zlasti pozitivistična, vidi v nekem umetniškem delu predvsem njegovo moralno vsebino, ki jo razlaga z biografsko in sociološko vzročnostjo, pri dramatikih pa le prepogosto prezre dejstvo, da so njihova dela v veliki meri gledališka literatura, ki sledi zakonitostim svojega, gledališkega sporočila ter se z oficialno literaturo dotika samo' v splošni moralni tematiki in stilnem hotenju nekega časa, in še to ne zmeraj. Svojevrstni značaj gledališkega pisanja potrjuje tudi dejstvo, da odrska dela, ki so izšla neposredno iz literarnih laboratorijev in mimo gledaliških izročil, kakor Diderotova realistična, Schleglova romantična in Zolajeva naturalistična, niso najboljša dramatika. Samozakonitost gledališkega pisanja je seveda še večja tam, kjer je avtor, kakor Moliere, poklicni igralec.
Ustrezno svojim metodam je francoska literarna zgodovina z Brunetierom in Lansonom vred v Molieru iskala in našla samo pisatelja moralista, nekakega modernega družbeno-moralno zdražljivega Aristofana, ki mu je bilo edino opravilo in skrb, vihteti bič nad slabostmi svoje dobe in malopridnostjo njene družbe. V zvezi s takim pojmovanjem je ta šola razumljivo dvigala Molierove »visoke komedije in komične drame« in sramežljivo omenjala njegove farse, ki bi jih najrajši označila kot grehe avtorjeve začetne vajenske dobe, da jih ni bil Moliere pisal in igral z največjim veseljem prav do svoje smrti. Pišoč o moralni vsebini Molierovih del je literarna zgodovina dokazovala, da je Moliere z njimi zmagovito odpravil številne moralne zablode svoje dobe, preciozništvo, markijstvo, staroversko vzgojo otrok, moralno hinavščino — toliko, da ni trdila, da po Molieru na Francoskem ni bilo več rogonoscev in žensk, ki so svojim možem nasajale rogove. Kulturna zgodovina francoske družbe pa brez predsodkov do Moliera ugotavlja, da je
* Moliere, Šola za može in Izsiljena ženitev. Režija: France Jamnik, in-scenacija: Niko Matul, uprizoritev ljubljanske Drame.
preciozništvo za družbo 17. stoletja preje pozitiven kot negativen pojav in da je bil tudi v svoji najbolj spačeni, to je smešni podobi za družbo nenevaren pojav in je kot šola izbranega, čeprav cesto iskanega izražanja Moliera daleč preživelo. In vrhu tega, kar je značilno za Moliera, ki je sprejemal pobude in motive za svoje igre ne toliko iz sodobne družbe kot iz arzenala starega komedijskega izročila, so pojav preciozništva kot komedijski motiv že pred njim obravnavali italijanski komedijanti, ki so tedaj igrali v Parizu. Tudi svojih številnih rogonoscev Moliere ni jemal iz sodobne francoske družbe niti iz lastnega izkustva, saj jih je stavil na oder že pred svojo zvezo z gospodično Molierovo, marveč iz italijanske renesančne pisane ali ljudsko improvizirane komedije, od koder ima tudi svoje domišljave, nevedne zdravnike, čeprav tudi teh ni manjkalo v družbi njegove dobe. Tudi teme staroverske in napredne vzgoje mu ni dala družba njegovega časa, saj pozna ta problem sleherna družba in sleherna generacija, marveč Menander-Plav-tovo komedijsko izročilo. Edini tehten in za tedanjo družbo res nevaren pojav, pojav družbene hinavščine, laične in verske, je bil resnično pereč problem dvorjanske in meščanske družbe Molierovega časa. To temo je obravnaval Moliere v svojem »Ljudomrzniku« in »Tartuffu«, ki sta njegovi edini komediji s tragičnim prizvokom in v katerih je Moliere res moralist in res nravopisec.
Toda celo Tartuffe je po svoji karakterni podobi komična maska, komični tip, z vsemi bistvenimi lastnostmi komične maske, kakor jih poznamo na njeni dolgi poti od grške ljudske komedije preko Menandra, Plavta do renesančne: je nespremenljiva, nerazvojna, je poosebitev ene same človeške slabosti, te pa v ekspresivni obliki, je neverjetna, ako jo prenesemo, takšno kot je, v življenje. Skoraj vse Molierove figure so komične maske, prevzete po komedijskem izročilu in s svojim razširjenim psihološkim obsegom samo prilagojene novi družbi, ali pa so komične maske, ki jih je Moliere izumil sam, to so njegovi številni markizi, o katerih govori v »Improvizaciji v Ver-saillesu«, in njegovi številni Sganareli. Komična maska pa ni v direktni službi nravopisnosti, je predvsem sredstvo za smešenje človeških slabosti. Šele če se komična maska razvije v komični značaj, postane sredstvo za slikanje družbenih nravi. Iz »Ljudomrznika« izvemo več o moralni labilnosti dvorjanske družbe sončnega kralja kot iz vseh drugih Molierovih komedij skupaj.
Z Molierovimi osebami kot komičnimi maskami pa je povezano vprašanje Molierovega domnevnega realizma in z njim vred realističnega igranja Moliera. Molierova komika ni realistična, marveč je, če že iščemo najbolj ustrezno stilno oznako, ekspresionistična. Pot od vzroka do učinka smešnosti je pri Molieru ekspresionistično poenostavljena, psihološko motiviranje akcij in reakcij njegovih komičnih figur je skrajšano na minimum. V Molierovih delih vlada ekspresionistična logika komike, logika neverjetno naglih in pogostih komičnih akcij in reakcij. Vsa Molierova genialnost je prav v tem skoraj neverjetnem odkrivanju nenehnih komičnih kontrastov, v neizčrpnem postavljanju komičnih tez in antitez v njegovih osebah, ki jih vsakdanja resničnost v tej zgoščenosti ne pozna. Moliere stilizira človeške like v njihovi maksimalni komični funkcionalnosti. V tej njegovi sposobnosti je njegova velika gledališka odlika za one, ki ljubijo ekspresivni gledališki smeh, in velika pomanjkljivost za one, ki hočejo v njegovih g^ledaliških likih videti psihološke značaje v smislu realizma ali naturalizma. Ali v prispodobi: razlika med Shakespearovim Falstaffom in katerim koli Molierovim Sgana-
c
""                                                            259
relom,   tudi  najbolj  bistrim,  je  razlika  med  realističnim  portretom  in  eks-presionistično karikaturo.
Prvi, ki se je v novejšem času uprl Uterarno-zgodovinskemu pojmovanju Moliera kot moralista in nravopisca svojega časa je bil Louis Jouvet, naj-genialnejši odrski tolmač Molierove umetnosti v našem stoletju. Jouvet je v svoji študiji o Molieru (Les Annales, i^i juin 1936, citirano po Jacques Audi-berti, Moliere, 1934) napisal, da je bil Moliere igralec, preden je bil pisatelj, da so bile njegove igre igrane, preden so bile spravljene na papir, da večina Molierovih oseb ni posneta po socialnih modelih, marveč zgrajena za odrske potrebe po tradicionalnih odrskih tipih in da je Molierov »naturalizem« eden najbolj nevarnih predsodkov literarne zgodovine. Jouvet je v tej zvezi tudi opozoril, kar jo gledališki zgodovini že davno znano, da je pisal Moliere svoje komične figure na osebe svoje gledališke družine, se pravi, na sebe, na Ma-delednc Bejart, na Armande Bejart, Na La Grangea, Du Croisva, Du Parca, Du Parcovo, De Briejcvo itd., skratka na sposobnost svojih igralcev, igrati te in take komične tipe.
Nove poglede na Moliera so neodvisno od Jouveta osvojili tudi novejši angleški molieroslovci, tako H. Carrington Lancaster (A History of French Dramatic Literature in the KVIPh centurv) in W. G. Moore (Moliere, a new criticism). Slednji poudarja, »da v Molierovih delili estetski red prevladuje nad moralnim redom«, z drugimi besedami, da se je Moliere manj razburjal nad tem, kar je bilo v družbi narobe, kot se je veselil nad tem, kar je bilo v tem neredu očitno komičnega in za njegov oder uporabnega in »da so osebe, ki na njegovem odru moralizirajo, samo zato tu, da vzdržujejo simetrijo v njegovem baletnem ansamblu«.
Bistvo teh novih pogledov na Moliera je torej v tem, da je Moliere kot gledališki človek hotel predvsem zabavati svoje gledališko občinstvo in da je moraliziral pač v toliko, kolikor je proti smešnim pojavom zagovarjal stališče narave in razuma, da svojih oseb ni slikal po modelih, marveč jih je svobodno komponiral po izročenih tipih komedijske umetnosti, da torej njegova umetniška prizadevnost ni bila slikanje družbe, ki samo posredno odseva iz njegovih komedijskih tipov, marveč razkrivanje komičnih potez na človeku in da je v tem vsa njegova doslej, še neprekošena genialnost. Vse to pa izhaja bolj ali manj iz njegove dramatizirane dramaturgije — »Improvizacija v Versaillesu«, če jo beremo pozorno.
Razdelitev Molierovih del v visoke komedije, komične drame in farse je literarno-zgodovinsko rubriciranje Moliera po moralni tematiki njegovih del, oziroma po zgodovinskem razvoju evropsko komedije na njeni poti od Plavtove »brezčasne« pa do nravopisne moralizujoče komedije, idealu po-molierovskega, 18. stoletja. V umetniško strukturnem pogledu pa med Molie-rovimi deli ni takih rubričnih pregrad, v zasnovi vseh njegovih komedij je bolj ali manj vidno načelo komičnega, grotesknega baleta, t'o je zavestnega stiliziranja prirodne resničnosti na odru.
Svojo študijo o Molieru sklepa Jouvet z besedami: »Treba se je torej vrniti k Molieru, h gledališkemu umetniku (artiste), režiserju, komedijantu Molieru, k akciji, to se pravi, opustiti Moliera moralista, filozofa in zopet odkriti Moliera dramatika in odkriti to, kar v vseh njegovih komedijah bije v oči — irealnost in nadrealnost sižeja. Ne naturalizem, ne socialna satira.
260
Ljubiti ga moramo tako, kot je on sam želel, da ga ljubimo, ljubiti ga v njegovi izvenčasovni  ravni, kamor je postavil svoja dela.«
France Jamnik je oba SganareJa za naše razmere zelo dostojno predstavil občinstvu, zlasti ako pomislimo, da je moč ansambla SNG v realistični in ne v stilni igri. Režiserjevo bivanje v Parizu je očitno zaostrilo njegov pogled za Moliera. Stilno preprosta, odrsko funkcionalna in s svojo harmonijo linij in barv lepa scenska podoba inž. arh. Nika Matula je gotovo ena najboljših molierovskih scen, kar smo jih videli v SNG.
Sganarela je v obeh igrah igral Edvard Gregorin, naš zadnji še aktivni molierovski igralec iz drugega obdobja molierovskega repertoarja v našem gledališču. Igral ga je z velikim igralskim ognjem; videti je bilo, da igra Moliera rad in da mu leži; kar pa je motilo, je bilo njegovo mestoma naturalistično preigravanje ostro profilirane mimike in kretenj tega lika in naturalistično ohlapno govorjenje Molierovega izrazito dialektičnega besedila. Valera, potomca zaljubljenih mladeničev iz antične komedije, je igral Andrej Kurent stilno manj ubrano, kot bi to mogli od njega pričakovati. Mestoma je hotel skrbeti za komiko na odru, kar ni njegova, marveč Sganarelova zadeva. Molierovi ljubimci so komedijske inačice lirskih tenorjev v operi in ves njihov opravek na odru je v uglajenem, bleščečem ponašanju in pre-cioznem čustvovanju, kajti tudi Moliere je nekoliko preciozen, kadar govori na usta svojih ljubimcev, ne samo njegove precioze. Jurij Souček, ki je igral Ergasta, se izza Vilaro.vega komedijskega gostovanja v Ljubljani očitno trudi, da bi dal svojemu ležernemu in zanemarjenemu komičnemu talentu ostrejšo stilno podobo. Arista je igral Ivan Jerman, Iza-belo Alajda Potokarjeva. Leonoro Helena Erjavčeva, Lizeto Vika Grilova, komisarja Pavle Kovic in notarja Dušan Škedl.
Uprizoritev »Izsiljene ženitve« je bila bolj enotna, nemara zato, ker je njena stilna podoba bolj preprosta in njena komika bolj neposredna. Težišče komične igre je bilo v zabavnih duetih Sganarela z obema modroslovcema. Pankracem (Anton Homar) in Marfuriusom (Jurij Sonček). Dorimena Vike Grilove je bila sicer kurtizansko bohotna, toda Vika Grilova po svojem igralskem materialu ni molierovska igralka in njen težji igralski temperament ni za posmehljive spogledljivke (cocottes riseuses), ki jih je pisal Moliere večidel na osebo svoje lahkožive žene. gospodične Moliere. Kot nesramno porogljivi Alcidas je bil Andrej Kurent to pot bližji Molieru. Geronima je igral Ivan Jerman. Alkantorja Pavle Kovic. Likasta Dušan Skedl. Od obeh cigank (Majda Potokarjeva in Ivanka Mežanova) bi nad zadnjo imel svoje dopadenjem sam Jean-Baptiste Poquelin, avtor številnih komičnih baletov.
Vladimir   Kralj
261