s 8 ! g KULTURNI VESTNIK M 1 . . V; ■ V : ‘ ' □ □ VSEBINA □ □ Dr. IVO ŠORLI: POGOVORI — Stran 97. STANKO KLEMENČIČ: RAZPOLOŽENJE (Pesem) Stran 101. MARIJA KMETOVA GOLOBOVI (Nadaljevanje) Stran 102. JANKO SAMEC: MESIJA (Pesem) — Stran 104. MILAN SKRBINŠEK: MODERNA REŽIJA IN TRŽAŠKI ODER — Stran 104. Dr. RUDOLF PERHAUC : SOLNCE - Stran 107. MIROSLAV PRETNER : ŠOLSKI , IZLETI V OKROŽJE TRSTA — Stran 109. PREGLED: KNJIŽEVNI — ZNANSTVENI — UMETNIŠKI — GLEDIŠKI — GLASBENI — ŠOLSKI — SOCIJALNI — Stran 111, 112. * Letnik I. V TRSTU, DNE 19. JUNIJA 1919 IZHAJA VSAK ČETRTEK. NAROČNINA : ČETRTLETNA 7 L“-, POLLETNA IN CELOLETNA SORAZMERNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA 60 ST. UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO TRST, ULICA MADONNINA 15, II. TELEFON 15-70. IZDAJA ZA „VIŠJI KULTURNI SVET IN ODGOVARJA ZA UREDNIŠTVO IVAN REGENT. TISKA TISKARNA EDINOST V TRSTU ■ 8 S ■ ■ ■ ■ S ■ ! : ■ ■ ■ S ■ g ■ ■ ■ registrovana zadruga z omejenim poroštvom 123 ustanovnih'ilanov 16720 vpisanih članov Otvoritev prvega skladišča 3. decembra 1903 Dosedaj razdeljenih podpor vdovan, sirotam in bolnim članom K 182.797.72 Zadružno imetje................................................ 257.733.84 Zadružni skladi............................................. „ 732.221.66 Vloge v hranilnem oddelku...................................fl 4,277.653.89 Skupni Inkasso od razdeljenega blaga.........................„ 58,672.831.40 Dividende razdeljene v dobah od 1903-1916 .................„ 217.171.94 Doba , • Svota Doba Svola 1903—1904 64609 38 1911-1912 1258363 : 68 1904—1905 143390 i 95 1912—1913 ' 2436233 26 1905—1906 148450 19 1913—1914 4263591 69 1906-1907 201206 i 58 1914—1915 j 4911718 ! 92 1907—1908 3664*82 97 J915—1916 i 6262462 1 25 1908-1909 615508 12 1916-1917 - 8967505 48 1909—1910 873392 i 40 1917-1918 12394163 i 11 1910-1911 1050829 j ,18 1918—1919 14714923 27 , od 1. jUlija do ; 28. februarija |i 1 Skupaj 58672831 ; 40 Osrednji urad: Via San Francesco d’Assisi 21 in 23. Osrednja Skladišča : Via S. Francesco d’Assisi 21, 22, 23, 27, 40 in Via C. Battisti 23. ■ MEHANIČNA PEKARNA: Povprečna dnevna produkcija 120 stotov. SKLADIŠČA ZA RAZPRODAJO : Skladišče i Via TRST: deiristria 10 Skladišče 16 „ Kjadin (S. Luigi) 800 ISTRA : Skladišče 5 Milje »» 2 »» del Belvedere 34 »» 17 „ Skedenj, na trgu 1» 9 Pulj *» 3 »♦ Settefbntane 6 *» 18 Vrdela, delavska stano- »* 11 Izola ♦ » 4 »» deH’Acquedotto 67 vanja ♦ ♦ 15 Koper »» 6 *» Donadoni 2 A ♦ » 26 Via P. P. Vergerlo 871 »» 19 Pulj t» 8 ♦ ♦ Girolamo Muzio 6 ♦ » 31 Rojan, fra i Rivi »» 25 Ghiatnpore t» 10 »t S. Marco 13 »» 34 Pončana, delavska sta- »» 27 Rovinj »» 12 »t del Pozzo Bianco 5 novanja 196 »» ' 28 Bertoki »t 13 del Lloyd 10 »» 35 Sv. M. M. zgornja »* 29 Vižinada MESNICE Via dell’Istria 10 (1), Via Via S. Marco 22 (30), Settefontane (III), Milje (V), ”\ >♦ 32 Volovsko-Opatija Buje Kruh se razprodaja v vsakem skladižču. SKLADIŠČE OBLEK Št. 20 : Via Raffineria št. 3, I. in II nadstr. Skladišča v popravi: Furlanija: Gorica (7) I Farra d’Isonzo (23) Tržič (14) Moša (21) Panzane (klet) (24) Kormin (22) Gradiška (33) Nova skladiiča (skorajšnja otvoritev) : TRST: ISTRA: Via Giulia ^Piran Via Malcanton Škofije Piazza dell’Ospedale FURLANIJA: Via Barriera | Žagrad Priprava novih skladišč. TRST: Novo mesto, Barriera nuova in Škorklja, Sv. Jakob, Carbola, Sv. Vid, Greta, Barkovlje, S. Sabba. ISTRA: Vodnjan, Villa di Rovigno, Valle di Rovigno, Momian, Sicciole, Strugnan, Sv. Lucija, Umago, Sv. Rok, Krevatini, Ika, Ičiči, Lovrana. FURLANIJA : Oglej, Aielo, Červinjan, Fiumicello, Fogliano, Romans, Ronki, Mcdca, Visco. KRAS : Nabrežina, Šcžana. V PROJEKTU : Zadružna mlekarna. TRST, aprila 1919. VODSTVO ŠTEV. 7. M 11 \ / A LETNIK I. INI J 1 V A Dr. IVO ŠORLI: POGOVORI 5. Preizkušnja. O EP AR (je ravno zalepil pismo in napisal 1\ naslov, ko začuje trkanje na svoja vrata): Naprej! (Ko se vrata odpro, nekoliko vznemirjen): O, ti si Ravnik? Zdravo! Ravnik (flegmatično): Zdravo! Kako je kaj? Repar: Hvala! In ti? Kake novice pri* našaš? Ravnik: Od tvoje žene? Pozdravlja te in pravi, da pride drugi teden, če dobi dos voljenje. Repar: Hm, potrpeti je treba ... (Čez hip, prežeče): In si opravil? Ravnik: Sem. In ti? Repar: Sem. (Se nasmehne.) Torej — kdo začne? Ravnik (vzame iz žepa novec): Ti mož — jaz baba. (Strese v roki in vrže.) Mene je zadelo! Repar (pokaže Ravniku stol in se udobno nasloni v svojem nazaj): Potem začni! Kako si napravil? Ravnik: Kakor sva se dogovorila. V sredo ob enajstih dopoldne sem se oblekel malo bolj mračno, stopil na tramvaj, potrkal na vrata tvoje žene, naredil tudi primerno mračen obraz in vstopil. Tvoja žena je ležala na di? vami in pušila cigareto------- Repar (ravnodušno): Da, moja ljuba ženka se ne dotakne dela, to vem. Dalje! Ravnik: Sprejela me je zelo prijazno, toda seveda je takoj opazila, da veje od mene duh večnosti ter je s široko odprtimi očmi strmela vame. »Vi mi prinašate zle vesti.« je zajecljala. »Ne mučite me in povejte takoj: od otroka ali od moža?« Moram ti že reči, da se ji je obraz skoro razvedril, ko sem povedal, da od tebe. Repar (mirno): To je samo naravno. Mati je najprej mati. Ravnik: Moram pa priznati, da so se zdaj njene misli takoj obrnile spet k tebi. Ali si samo težko bolan ali-------Besede ni iz? rekla. No, kakor sem bil prej trdno odločen, nočem tajiti, da mi je nekoliko zmanjkovalo poguma. Začel sem nekaj plesti, da imam vest šele iz tretjega in zelo kalnega vira. Toda reči moram: vzela je stvar takoj za definitivno rešeno. Repar: Hm — čudno ... In vendar sem vedno čul, da ljudje, posebno ženske dolgo kar verjeti ne morejo, celo če vidijo dotičnega na lastne oči mrtvega pred seboj ... Ravnik: Tu pač odloča srce .. (Se na? enkrat ustavi in počasi pogleda Reparja.) Toda dovoli, prijatelj: ali hočeš res čisto in golo resnico? Povem ti pa naprej, da mi tu ne bo zmanjkalo poguma, kakor mi ga je pred tvojo ženo! Torej: golo brutalno resnico tudi na nevarnost-----------?. Repar (mirno): Golo, brutalno resnico tudi na nevarnost, da mi gre pri tem na kose takozvana zakonska sreča. Sicer pa se ne udajam nobenim iluzijam, in sem bil ravno jaz tisti, ki je trdil, da se bosta najini ženski prokleto hitro potolažili. Le reži torej! Ravnik: Potem moram že reči, da se mi je tvoja malo le prehitro potolažila. Sicer, kar je res, je res: Deset minut, morda celo četrt ure te je pošteno objokavala. Dokler ni bilo vsaj meni, a najbrže tudi njej dovolj. Stopil sem namreč tja, ji počasi in rahlo po? ložil roko na rame — moram namreč reči, da ima res prekrasna ramena, kakor je bila celo kljub vsi žalosti še vedno naravnost sijajna. Res si se mi iz srca smilil, revež, da si moral zapustiti tako vdovo! Repar: Hvala na sožalju! Le dalje! Ob? računava že potem! Ravnik (nekoliko zbegan); O? (Spet mirno): Toda tvoje opazke me ne smejo spra? viti iz tira, ki gre naravnost skozi nekoliko hladne poljane čiste resnice. Položil sem ji torej desnico na prelepo ramo, in sem se lo? til tolaženja. Najprej, da vnovič zatrjujem, kako malo zanesljive so moje vesti, za vsak slučaj pa da je treba vedno sprejeti, kar bi bog ali usoda naložila. Sicer pa, da je bolje tako. Sam da si mi priznal, kako so te zdrav; niki že pred letom dni odklonili, ko si se hotel za večjo svoto zavarovati: začeta arterijos; kleroza in leva pljuča do polovice posu; šena--------- Repar (vsplamti): Toda oprosti----------! Ravnik: Oprosti ti! Način tolažbe je bilo menda vendar popolnoma moja stvar! Položaj je bil mučen; tvoja Pepina je prelepa, da bi se človeku ne smilila; tega ji vendar nisem mogel reči, da sem jo prišel osel samo skušat/in da ti, opica, med tem trapiš mojo ženo — gledal sem torej, da jo lahko čim prej poberem, da se potem lahko tudi čim prej vrnem in ji pokažem tvoje »pravkar dospelo pismo,« ki izpremeni žalujočo vdovo spet v presrečno soprogo! In čeprav gre gotovo njej glavna zasluga, se imam morda vendar malo zahvaliti i moji spretni tolažbi, da je bilo pri obedu že čisto prijetno in pri črni kavi že celo — kako bi rekel-------- Repar (plane): Kaj? Na obed te je po; vabila? Ravnik: Moj bog — povabila! Na obedu me je pridržala, recimo! V taki strašni uri da je vendar ne bom puščal same, ko nima žive duše v tem tujem mestu; in tako dalje. Sedela sva torej za mizo in se pogovarjala o tebi- Repar: No vendar! Ravnik: 1, moj bog! To je vendar tako naravno! O čem pa hočeš, da bi bila govorila? Kakor kmetje na osmini: ali se bo prej Rdečka ali Cika otelila in ali bo treba na Pologu letos namesto žita deteljo nasejati? Ne, prijatelj: sedel si med nama, sicer še ves lepo okrogel in živahen kakor v življenju, toda že zavit v rahli flor milobnega pozabljenja, ki se ti je res izborno podal, da sem bil še sam malo ganjen in mi je bilo skoro težko, ko sem te moral tako v nič devati. Repar: O! Spet hvala lepa! Ravnik : O, spet prosim! Tepec, kaj res ne veš, kaj se to pravi — tolažiti? Pa sem res radoveden, kako si ti to opravil. Vendar ne boš zahteval, da slikam tvojo izgubo kot nenadomestljivo? In kar je še važnejše: kako naj drugače izvlečem iz tvoje žene, kaj prav; zaprav misli o tebi — in za to je vendar šlo, ne? Menda pač ne bo sama začela, da te ipak ni bilo mnogo škoda — če pritrdi prijatelj; skemu prigovarjanju tvojega prijatelja, ti bo menda dovolj, ne? In to sem več ali manj dosegel. Ne rečem, da sva te ravno obirala — celo tisto sem zamolčal, kako si se v Buka; rešti rumunščine učil, pač, ker si še živ, mr; cina — toda v tem sva se naposled, vsaj molče, zložila, da bi te bil v dveh, treh letih ipak vrag vzel in da se svet radi tvoje smrti tudi še ne ustavi. Glavno pozornost pa sva kajpak obr; nila na drugo stran, to je, da lepa vdova na tem lepem svetu še vedno lepo mesto najde. Svetoval sem ji Zagreb, češ, da je belo in veselo mesto in da bo malemu Radu tam šo; lanje do konca še najlaže. Vprašanje draginje sva rešila s pomočjo tvojega testamenta, ki sem ga izvlekel seveda čisto po programu v primernem trenutku, torej takoj po končanem prvem objokavanju, in ki ga je ona, ko ga je, bila prečitala, iskreno poljubila, kar je na po; lovico veljalo menda tebi, na polovico pa brezdvomno polovici tvoje zapuščine. Toda s tem naj bo moj referat za zdaj končan! Detajle ti na zahtevo lahko pozneje sporočim. Razumel boš, da tudi mene nekoliko zanima, kako je končala moja stvar. Pripoveduj zdaj ti! Repar: O, prosim! Bom vendar smel še prej izvedeti, kako je moja žena sprejela mojo vest o — mojem vstajenju od smrti? Koliko časa si jo pustil-----no, si jo pustil, zibati se v nadi, da bo lepa vdova lepo mesto našla? Ravnik: A da, saj res! Tudi po programu seveda. Ob dveh sem odšel, ob petih sem pri; dirjal nazaj, jo našel, ko se je ravno naprav; Ijala ven in ji vihral pred očmi s tvojim »ravno došlim«, šele pred dvemi dnevi dati; ranim, vsak dvom, da se ona vest ne nanaša na te, nego kvečemu na kakega soimenjaka izključujočim pismom.« Repar: No, in? Ravnik; Hm ... Ne morem reči, da bi se vesti ne bila razveselila ... Celo nasprot; no ... Videča i moje velikansko veselje, se mi je kar na prsi vrgla in se tam prisrčno izpla; kala. In jaz sem jo očetovski poljubil na lase. Repar: O! Ravnik: Nic hudega! Potem sem jo peljal do stola in jo rahlo potisnil vanj, češ naj se umiri. In ona se je umirila in je najprej pomislila, da je fatalno, ko je že svoj lepi kos črnega blaga, ki ga je hranila za take slučaje, poslala k šivilji, katera ga je najbrže že raz; rezala. Potem jc tudi obžalovala, da zdaj go; tovo ne dobi potnega dovoljenja, da gre čez demarkacijsko mejo k svojemu malemu, dočim bi ga bila na temelju te žalostne vesti brezdvomno dobila, lagati pa se ne upa. In sploh: zdaj da je treba najprej priti tebe po* gledat, kak si po smrti. Repar: Ne bodi neslan in povej rajši, če je še kaj naročila? Ravnik: Kaj bi drugega? Da ti sporoči, kdaj lahko pride in da jo pridi čakat na kolo* dvor. In zdaj začni že enkrat ti! Repar (počasi vstane in stopi tik pred njega): Ti, ljubi Ravnik, dovoli najprej, da ti izrazim svoje občudovanje. Ravnik: Na čem; ljubi Repar? Repar: Na tvojem neverjetnem po* gumu! Ve človek, kaj ga čaka... to je: ve, ■ da začnem takoj jaz pripovedovati historice, in morda še vse drugačne, pa me ironizira, zafrkuje-------- Ravnik : Oprosti, — toda potem si moje namene krivo razumel. Stvar je nekoliko mučna, in človek nehote ubere malo bolj za* bavni slog... Toda, ker sva si bila obljubila popolno odkritosrčnost in si danes celo na novo zahteval, takšno golo in magari bru* talno resnico------ Repar: Ali objektivno in ne subjektivne resnice! Da se je moja žena razjokala, ko je čula, da sem še živ, to je objektivna resnica — ti pa si takoj subjektivno*hudobno prime* šal zraven njeno razočaranje radi par metrov blaga in postavil to razočaranje najmanj v isto vrsto------ Ravnik (mirno): Na objektivnega gle* dalca je napravilo skoro takšen vtisk. Sicer pa se ti čudim! Hotel sem ti, fantastu tako* rekoč samo pokazati, kako v resničnem živ* Ijenju zaman pričakuješ takozvanih velikih scen. Vse se izvrši banalno, najmanj vsak* dan je, in tiste velike scene se vrše samo po gledaliških odrih, pa še mora pisatelj posta* viti norce ali polnorce gori. In ko sva že pri tem, ti bom povedal, še eno glede velikega poguma, ki ga ti na meni občuduješ. Prvič sem lahko govoril z vso brutalno odkritosrč* nostjo, ker tvoj slučaj nikakor ni tragičen. Ravno ker si nisi delal nikakih iluzij, kakor si sam želel — oprosti, če moje besede, brez moje krivde kajpak, spet zvene nekoliko iro* nično, — ravno ker nisi preveč pričakoval, si s svojo ženo lahko zadovoljen, ne? Ali bi bi) rajši, da bi jo bil jaz našel ob petih, ko sem se vrnil, mrtvo na strupu ali celo na — po* čenem srcu? No, torej! To je bil pa tudi, ka* kor pravim, prvi vzrok, da sem ti stvar opisal lahko kakor je. Drugič je bil moj »pogum« čisto naraven, ker sem jaz — svoje žene po* polnoma gotov! Repar (presenečen): O! Ravnik: Da! Moje razmerje do moje žene je vendar malo drugačno nego tvoje do tvoje. Ne trdim, da te tvoja žena nima iz srca rada; toda vidva imata otroka in v takih slučajih je ženska, kakor si že sam rekel naj* prej mati, potem šele žena. Otroci veljajo sicer za vez med možem in ženo, a to je res samo tam, kjer je treba — da rabim to primero — kjer je treba dva kamna šele z železnimi spoji zvezati; kjer pa je skala že od prvih početkov celotna, otroci delujejo nekako tako, kakor one rastlinice, ki jih botanika imenuje saxifraga — kamnolomne: grebejo jim nožiče v često naravnost neopazljive raz* pokline, dokler sčasoma celo granita ne raz* ženejo ... Jaz si zato otrok nikoli niti želel nisem; in sem ob svoji ženi vedno imel ob* čutek te nevarnosti, če bi prišli... Repar: O! Kar ti pa ni bilo na poti, da se sicer v Bukarešti nisi rumunščine učil, a da si si povsod, kamor nas je zaneslo, pomagal brez rumunščine, brez poljščine, brez ruščine, brez ukrajinščine, brez italijanščine, brez — Ravnik: To nima s tem ničesar opraviti! Moja žena mi je pri vsem tem ostala vedno — moja žena! Repar: Bum! Tako, da bi se obesil, ako bi je več ne bilo? Ravnik: To ravno ne. Zakaj moj zna* čaj je tudi v tem pogledu dovolj krepak, da bi prenesel i najhuje. Ali dokler je------- Repar: Ti je žena! Ravnik: Mi je žena! In zdaj začni že! Opozarjam pa te na to, da bi takoj opazil, ako bi se ti zahotelo, da bi v svoje poročilo vmešal nekoliko revanše. Ne samo vsako njeno besedo naprej slišim, še vsako kretnjo naprej vidim; na las te lahko kontroliram, tako natanko vem, česa je moja žena zmožna in česa ni zmožna. Repar: Velikih scen na primer? Ravnik: Ne! Teh ne! Vzela je stvar go* tovo, kakor jo je treba vzeti. Repar: Torej — kakor moja? Ravnik: Ne popolnoma ... Celo precej drugače... Tvoja je izgubila v prvem redu očeta svojemu otroku, ki je ... ki je naposled nadomestljiv. Moja je izgubila svojega edb nega pravega prijatelja in tovariša na svetu. Repar (se zasmeje): Ki je nenadomest* Ijiv! Ravnik (začuden): Kaj se smeješ? Repar: Ker je preneumno! Zdaj pa res začnem. Najprej naj ti odkrito povem, da se mi je najina ideja takoj drugo jutro zazdela strašno neumna. Sicer ste najini ženi za sedaj res temeljito sprti, a lahko bi se kedaj spet našli; ali pa bi stvar po drugih ljudeh prišla do njih ušes. Najmanj bi bilo treba, da bi dela vsako na nekoliko drugačen način na po« skušnjo. Ravnik (vskipi): Da kdo jo je sprožil to strašno neumno idejo — jaz ali ti? Repar: Jaz. Ali v pijanosti! Ravnik : Oprosti, pijan nisi bil ne ti ne jaz. Repar: Popolnoma pijan nisem bil nikoli. Ali tisti večer sem ga imel vsekakor precej čez mero. Ravnik (jezno): Pa si mi moral drugo jutro reči, ko te je obšlo tisto veliko spoznanje! Kaj si morda pričakoval, da jaz to storim, jaz, ki še nikdar nisem umanjkal, kar sem enkrat rekel?! Ti, ki si šema — tebi bi ne bi! nihče zameril, jaz najmanj! Repar: Ko sem imel pa tak rešpekt pred teboj! Stopiti pred tebe in te prositi odveze - rajši bi te bil zares ubil, da sva se tako do« menila. Nič—, treba je bilo izvajati posledice! Prisega sveta stvar, a strašna, pravi pesnik. In tako sem se torej usodnega dne, čeprav ves majhen in klavern; a odločen napravil na pot. Toda, ko sem stal pred tvojo ženo in videl vase uprte njene široko odprte pre« krasne oči — kot revanša: ima res prekrasne oči — mi je, kakor celo tebi, zmanjkalo po« guma ... Ne samo; da je bila misel —- to sem občutil zdaj z že kruto jasnostjo brezkončno bedasta in banalna, bila je tudi do vseh mej brutalna. Le značaj tvoje jakosti bi je mogel izvršiti, jaz pa sem uboga šema. Ravnik (zaničljivo): In si torej požrl be» sedo? Repar: Skoro da je bolj ona mene. Toda kar me je Scostalo, se je spomnilo svečane obljube in liotelo dokazati, da je odrezek ostanek dobrega blaga. In mi je bilo v tem hipu tudi jasno: ni ravno, da moraš z betom suniti v sod, če hočeš videti, kaj je v njem. Ti si nekoliko tudi vpošteval to resnico, ko si razlito tekočino spet skrbno zbiral in sod mašil — oprosti, da rabim tako prozaične pri« mere: gre za mojo ženo. Kar se tvoje tiče, sem si rekel, da se zadovoljim lahko tako« rekoč z vzorcem. Gre vendar samo za ugoto« vitev, koliko stopinj ima ljubezen pri tvoji ali moji ženici. Karamo moža, kateri je s sve« drom vola drl, karamo nasprotno pa tudi njega, ki je s kolom bolhe lovil Ravnik: Koliko nepotrebnega blebe« tanja! Repar: Potrpi! Prišel bi rad na pravi tir. Sam si rekel, da je tako poročanje malo mučno. Dejal sem si torej: gre za preizkušnjo ljubezni - čemu kar s fizično smrtjo nad človeka? Ljubezen lahko preneha tudi drugače. Naj« navadnejši konec ji je nezvestoba. Evo — našega Ravnika napravimo samo za nezve« stega. Če se bo kdaj treba pred najinima ženskama upravičevati, bo tako tudi nekoliko lepše, sem si dejal. S tolikimi Amerikanci je prišla sem čez tudi bogata Amerikanka, sem ji rekel, se zaljubila v našega Ravnika, in pretekle dni sta jo skupno popihala tja nekam proti Parizu. Ravnik (plane): Take oslarije si pripo« vedovai moji ženi? • Repar: Nič oslarije! Poskušnja je vspela popolnoma, kakor boš kmalu videl. Ko sem ji predstavil tvojo Amerikanko: smeh in smeh in smeh! Ravnik: Kaj? Smeh? Repar: Da, ko sem ji po dolgi in oprezni pripravi povedal, da si jo pobrisal, je sicer kakih pet, morda celo deset sekund strmela vame precej z istim izrazom, kakor prej, ko je morala jiričakovati, da si težko zbolel ali celo umrl toda kar naenkrat se je iz vsega srca zasmejala in se smejala, smejala, da ni bilo več lepo. In ko nisem in nisem mogel spraviti iz nje, zakaj se smeje, sem jo neko« liko poparjen pobral. Res, da potem s tvojim »ravno dospelim pismom« pravzaprav nisem vedel kam, toda ko je že bilo v programu in ko vsekakor ni moglo škodovati, sem dve uri pozneje spet pozvonil pri njej. Odprla mi je služkinja in mi izročila tale list (počasi izvleče iz notranjega žepa zaprto pismo) in mi naro« čila, naj ga dam tebi pa naj ti sporočim, da se je odpeljala k Idinemu očetu, kjer je seveda ni treba iskati. Ravnik (plane): K Idinemu očetu je rekla? Kaj si napravil, osel, tepec! Ali veš, kdo je Idin oče? (Se zgrabi za glavo, potem s tresočimi se rokami odpira pismo.) Repar (presenečen): Idin oče je vendar oče njene sestrične Ide? Gospod Jurič v Mas tinju ne? V dveh urah si lahko tam. Če je rekla, da je ni treba iskati, je vendar samo zaradi lepšega, ne? Toda kaj ti je? Ravnik (ki je prečital ženino pismo, začne dirjati po sobi in stoka): O, o, o! Ti tes pec, ti osel! O, ti -----! (Se ustavi): Sicer pa —,------(Naenkrat se mu široko odprejo oči, nehote): O, zdaj šele vse razumem Ida je njena hči! Repar: Kaj? Tvoje žene?! Ravnik (dolgo molči in nadaljuje svoje korakanje po sobi, bolj sam zase): A ... Tako je torej vsa stvar! ... Zato je torej takrat tako silila v Zagreb! ... In tam se seveda slučajno spoznala s tistim ljubeznivim gospodom Sla* vojem, ki vodi, ubogi »udovec« tako ganljivo svojo malo hčerkico, svojo Idico za roko... In moja žena se kar zaljubi v »angelsko dete« in se kar topi v solzah, ko naposled morava oditi! O, nesramnost čez nesramnost! Repar (čez dolgo časa): Toda ali se nisi malo informiral, kaj vzameš, ko si se ženil? Ravnik: Kje se boš informiral, prh smoda? Pri kakem »Argusu«? Pridemo takrat na tistem Sokolskem izletu na kolodvor in že stoji pred mano stara dama s hčerko, »ili go* spodin imade več stan?« Čez tri tedne mi stara sovodnica izroči »svojega andjela«. Repar: Pa bi bila vendar onega vzela in ne tebe, če bi bilo tako, kakor ti sumiš Ravnik (srdito): Tako? Gospodin Slavoj je bil še potem, ko me je doletela velika čast in sreča njegovega poznanstva, ubogi pisar pri vladi. Najbrže si je celo ravno z mojim denarjem, ki ga moji ženi ni bilo nikdar do* volj, pomagal, da je danes vojni milijonar. Repar: A? Potem je stvar seveda drm gačna. In (kakor opravičujoče se) pravzaprav sem ti nehote napravil celo veliko uslugo ... Ravnik (besno): Pa res nehote. Na tu beri! Oziroma čakaj! (Bere sam): »Tvoj prh jatelj si je morda na svojo roko, najbrže pa vsaj s tvojim privoljenjem dovolil z mano ne* primerno šalo. Da bi ti, s tvojim značajem, ušel, to je vendar izključeno! Ta tvoj značaj ti je sicer dopuščal------« Toda to ne spada sem. (Nato hoče čitati dalje.) Repar: Oprosti! Ali je značaj v ušescih? Ravnik: Saj to je ravno nesramnost! in ti bi bil moral mene in njo vsaj toliko po* znati, da bi bil razumel, kaj o meni lahko ver* jame in česa ne. Tudi inteligentno žensko — ir. to je moja žena — kljub vsemu lahko pré* variš, ali paziti moraš, da — kako bi rekel? — da je stvar psihološko verjetna. Meni moja žena naprimer nikakor ni mogla prisojati ka* kih ... recimo ;— velikih neumnosti... Tisto namreč, kar si ti prej nablebetal... tiste moje dogodbice po svetu ... tisto niso neumnosti v tem smislu... (Bolj modrujoč, nego hoteč se s prijateljem osebno pečati). Takih si na* primer zmožen ti, druge za drugo, kakor sem jih jaz; a dočim pri tebi tvorijo nekake posa* mične kamenčke za zgradbo tvojega bistva, obstoji moj značaj iz enega samega bistva, iz enega samega--------- Repar (se veselo zasmeje): Iz enega sa* mega — granita. (Še veseleje): Iz ene same — piramide! Le da je ta piramida iz ene same skale! Katera je vsa ali ena sama piramidalna pametnost ali pa ena sama piramidalna ne* umnost!... In na kateri niti ni mogoča, ka* kor pri meni — vsaj nekoliko saksifragne ra* zumnosti... (Nekoliko resneje): Toda zato ti bo lažje tudi izgubo tvoje žene prenesti, kaj Ravnik (ga pol srdito, pol zaničljivo po* gleda): Vsekakor laže nego tebi! (Stopi po sobi dvakrat gori in doli): Da, celo zelo lahko! Takoj danes pišem svoji Poljakinji! Repar: O, nezrušljivost, o večnost pi* ramid! STANKO KLEMENČIČ: RAZPOLOŽENJE Al bi mislil na oblak, ki jadra prek nebà al na tulipan na oknu tvojem ? Al bi mislil na oba, al nate ljubica ki tak sama ždiš za oknom svojim? Še najboljše bi bilo, če bi ne mislil nič, ker oblak gre, ni ga več, in tulipan uvene, ti pa z drugim pojdeš. Kaj bi misli zapuščene, kaj bi razprostiral perotnice bedni ptič ! RAČILO se je že. Ljudje so begali; vse 1 V je šumelo, povpraševalo, govorilo in se čudilo. Glasen vzklik je bilo čuti tu pa tam na cesti. »Jezus! Ubili!« In zopet je završalo. Kakor velika pošast je zagrnila vso vas ta grozna novica. Pravili so drug drugemu: »V tepežu je bil ubit.« »Sporekli so se fantje. Zakaj, nihče ne ve.« »V gostilni so se sprli. Izvabili so ga v gozd.« »Napadli so ga tam.« »Kaj pravite?« »Maščevali so se. Dolgo so bili gorki nanj.« »Da. Preošaben je bil.« »Pa prebogat. Z berači jih je zmerjal.« »No, in zdaj je izkupil.« . »Pa ni bil napačen fant. Škoda ga je.« »Eh, nihče ne ve, kaj ga čaka!« »Uboga mati!« »Reva! Kako ga je ljubila!« »Kaj bi ga ne! Edinec je bil. Mož pa pb janec.« Drugi dan je vprašala Manca Ceneta: »Torej zdaj pojde vendar Anica v Ljub* Ijano v šolo, ali ne?« »Naj gre kamor hoče!« je zarobantil Cene. Bil je radi Tonetove nesreče strašno slabe volje in nekaj dni ni govoril z nikomur. O Brglezu pa ni nihče pričakoval, da ga bo sinova smrt potrla tako zelo. Nič več ni bil vesel v družbi. Ni se smejal in norčeval iz drugih, kakor je bila to njegova navada. Še je prihajal v gostilne, še plačeval pijačo ali le redko. Pa bil je nekam tih. 'Sklonil se mu je život, in roki sta se mu tresli. Doma je pil žganje in se ni popolnoma nič brigal za de* lavce in posestvo. Po dveh mesecih so bili po* kopali tudi Brglezovko. Vzela jo je žalost. Onemogla je in umrla. Odslej je šlo Brglezovo bogastvo hitro navzdol. Razlezlo se je nekam, da sam ni vedel kako. Hlapci in dekle so se sedaj še manj brigali za delo. Brglez je bil osamljen in pozabljen. Še je živel v mislih ljudi oni Brglez, bogatin in veseljak med pivci. Sedanjega Brgleza pa ni poznal nihče več. Njive in gozdove je bil razprodal. Ob* držal si je hišo, in neka stara dekla mu je stregla. Kovač Drnulc je na dolgo in široko modroval o prošlosti in minulosti človekovi. Dejal je, da je bil vedel že preje vse, kako bo z Brglezom in njegovim bogastvom. In končal je vselej z besedami: »Človek je kakor kaplja na veji--------« V. Rdečilo se je listje. Poželi so žito, otresli sadno drevje. Slana je pobelila večkrat trav* nike. Pastirji so ukali na paši in pekli krompir. Ponekod so že zaorali strnišča za ozimino. Hitro je napredovalo delo na železnici. Vse poletje so delali hitro in neumorno. Delavci so bili večinoma Furlani. Ti so dali najmanj zaslužiti gostilničarjem. Vedno so si kuhali polento, jedli solato in česen. Časih so izpili nekaj žganja. Seveda so bili vsi drugačni drugi delavci. Posebno domačini. Vse poletje je bila Polonca v nekih sanjah. Sanjala je v blaženi ljubezni. Ni imela več notranjih bojev. Ljubila je Tomaža z neko posebno nenavadno ljubeznijo. Morda je prišla ta od tega, ker je bil Tomaž duhovnik. Pošiljala je kaplanu vse mogoče stvari: jedila, pijače, cigar in še vse drug.o. Veliko so jo stala ta darila. Denar se je krčil. Pa kaj! Saj je to vse le zanj! Kaplanu se je godilo dobro. Četudi mu je bilo časih zoprno to Polončino malikovanje. Ljubil je ni. Vse njegovo krivo življenje se je rodilo iz brezdelja. Zjutraj je odpravil mašo — in ves dan je bil prost. Tistih nekaj krstov in pogrebov — kdo jih je štel! Čutil pa je in slutil nekaj o prestavi. Župnik mu je večkrat namigoval, da ga misli škof prestaviti. Da v Št. Juriju ni dela za dva du* hovnika. »Saj to je res,« je rekel župnik. »Še jaz nimam nič dela. Kaplan potem pa le pije in uganja neumnosti. Pohujšuje ljudstvo.« Tudi Polonci je povedal kaplan o svoji prestavi. To je za* delo kakor strela! Jokala je nekaj noči zato. * * * Neko nedeljo je bilo. Ljudje so šli od maše. Veselo so potrkavali zvonovi. In prav po tistem napevu: „Bom Je dal za en bokal, bomo pili, vin’ točili, in hvalili vsi boga, stvarnika, k’ nam ga da — bom - bom - bom - bom itd. Možje so šli naprej, ženč zadaj. Glasno so žvenketale težke verižice po telovnikih. Sre* brni tolarji so viseli na njih. Fantje so imeli klobuke po strani, na suknjiču šopek. Čevlji so škripali — oni lepi, težki »meksikajnarji«. Starci so vlekli iz vivčka, da so se jim poznale kotanje v licih. Mlajši pa so kadili viržinl^e in imeli slamo zataknjeno za ušesom. Otroci so tekli spredaj kolikor so mogli. Seveda fantje prvi. Ženske so hodile v svilenih rutah, šumeč s krili. Bahato so bile našopirjene. V solncu so se lesketali rumeni gumbi na eižmih in okraski na oblekah. Vse je govorilo o kaplanovi pre* stavi. Župnik je bil oznanil s prižnice, da prh hodnjo nedeljo ne bo več dveh maš, ker od* didejo gospod kaplan in jih ne bo več nazaj. — Sploh nobenega kaplana več. Tomaž Gre* gorin da je bil zadnji. To je zašumelo po cerkvi! Polonci se je stemnilo pred očmi. Vse se je zavrtelo krog nje. Srce ji je utripalo, kakor bi hotelo skočiti iz prsi, a noge so se tresle kakor v hudi bolezni. Sesti je morala in obri* sala je mrzli pot s čela. Ženske za njo so nekaj šepetale in se hihitale v pest. Cene se je za* smejal skoro glasno na koru. Vedel je o pre* stavi, pa zdaj se mu je zdelo še bolj dobro. Niso mu bili neznani Polonični darovi. V pijanosti je bil kaplan izblebetal marsikaj. >'Zdaj je dobil svoje. Iti mora! Ha*ha — prav, prav!« je mislil Cene in nehote pritisnil na tipko, da je glasno zapiskala piščal. »Pip!« je reklo, in vsi ljudje so se zgentli. Nekateri so bili veseli, da odide kaplan. Drugim je bilo zopet vseeno. Žaloval pa ni nihče za njim. Polonca je šla po bližnjici domov, tam za cerkvijo po stezi, za bregom, po brvi preko Temenice in dalje po travnikih. Doma je jq* kala in je mislila, da umrje vsled žalosti. Pa • kaj! Tudi to je prebolela. Nekaj mesecev je jokala. Potem pa je utihnila. Srce je bilo prazno in pusto. Kaplan se še poslovil ni od nje. Prišla je bila sama k njemu, pa ni ga bilo doma —-so ji rekli. Zunaj pa je videla, da je gledal skozi okno. »Mrcina — o ti človek!« se je razjezila in premetavala doma vse vprek. Jeza in žalost vse jo je minulo. Nekam daleč v hribe je bil prestavljen Tomaž Gregorin. Tja nekam na Kočevsko. »Med medvede grem!« je dejal, ko se je poslovil pri Cenetu. »Le glejte, gospod kaplan, da vas ne požro!« mu je smeje rekla Manca. »Z litrom v roki posveti kosmatincem — pa se te bodo zbali!« se je šalil Cene. Kaplan pa je obrnil oči in nakremžil obraz. »Lahko je govoriti vama! — A jaz? Oh, taka nesreča me zadene —!« »Kaj pa Polonca? Kaj? — In povalnice? He*he!« ga je dražil Cene. »Fii — takole!« je zažvižgal kaplan, in zardel. »Gospod Tomaž — kaj tako?« se je čudila v smehu Manca. »Prosim, prosim!« je hitel v zadregi kaplan: »Jaz sem nedolžen! Prosim — popolnoma nedolžen!« »O jagnje belo, mlado jagnje!« ga je potre* pai po rami Cene in se smejal. Manci je bilo sitno. Tedaj je kaplan brž segel obema v roke, se priklonil in odšel. * * * Pri Golobovih je bilo treba novega vina. Polonca je štela in štela denar. Ustrašila se je. Ni ga bilo dovolj. »Za božjo voljo, kam je denar!« je zaklicala in zopet preštevala. Ni in ni bilo zadosti. »Kaj hočem? Izposoditi si? Kaj bo rekel Cene, če izve? In kam naj grem po denar?« se je izpraševala. Sedla je na skrinjo in premišljala. »Kam je šlo toliko de* narja! Moj bog, saj smo vendar iztržili nekaj!« Poklicala je Lojzeta. »Lojze!« »Precej, precej!« je rekel ta in prišel z dvo* rišča. »Kaj pa je, da me kličeš?« »Ti Lojze,« je rekla Polonca — »denarja ni za vino.« »Kako da ne?« »Ni ga. Na, preštej!« »Kaj bom štel, če si že ti preštela!« »Pa poglej vendar!« ga je silila Polonca. »I kaj bom gledal! Ampak to, to, to je pa čudno. Saj je vendar nekaj denarja prišlo k hiši, menim.« »Prišlo, seveda,« je rekla Polonca. »Pa tudi odšlo. Jaz se sama čudim. Biti bi moralo vendar dosti za nakup. Še ostati bi moralo nekaj.« »No?« je vprašal Lojze. »Kaj, no? — Ni pa ni!« »Kaj ga bom naredil jaz, če ga ni — de* narja?« »Ne govori tako brezbrižno! Svetuj mi rajši!« je rekla jezno Polonca. »Če ni — ni. Noben svèt ne pomaga.« Lojze je hotel oditi. »Tak čakaj vendar! Vino morava kupiti! Kaj bo gostilna brez vina?« je rekla Polonca in vstala. »Tisto je,« je rekel zamišljeno Lojze in pri* stavil: »I — izposoditi si moraš.« »To mislim tudi jaz. Pa na kaj?« je rekla Polonca. »Na hišo vendar — ne?« »Že. Pa ni najina,« se je nasmehnila Polonca. Lojze je zmajeval z glavo in se odkašljeval. Rekel je končno: »Skoro tako je, kot bi bila hiša najina. Da — celo je najina.« »Kdo mi bo pa posodil? Tu na Grič ne grem za ves svet nikogar prosit!« »Hm — kam pa?« »Na Žabjek bi šla. Peteline ima.« »Saj res. Prav imaš — kar pojdi!« je rekel Lojze. Čez nekaj časa je pristavil: »Čudno se ' mi pa le zdi, kam je denar.« »No? Pojedla ga nisem.« »To ne. Ampak kaplanu bi bila lahko malo manj znosila! To je bilo tudi nekaj, to!« je godrnjal Lojze in odšel. Polonca je zardela in prebledela po vrsti. Stisnila je ustnici in krčevito zaihtela. Vedela je, da je dosti kriva na pomanjkanju denarja. Čutila je, da je govoril Lojze resnico. »O, ko bi ne bilo nikdar tako, kakršno je bilo! Zakaj se je zgodilo vse to? Zakaj je bil kaplan tu? Zakaj sem ga ljubila?« je vzdihovala. Sklenila pa je, da ne mara misliti nikdar več na To* maža, ki ji je zasekal take rane in 'jo tako onesrečil. »Še na denarju se pozna,« je pride* jala. To je zapazila šele sedaj. Preje je bila zaslepljena preveč. Zadnji čas je bil, da bi šel Lojze po vino. Zato se je Polonca kar oblekla in je odšla proti Žabjeku. Pivcev tako ni bilo navadno ob delavnikih popoldne. Pa če bi prišli — saj sta Mina in Lojze doma. Glede Mine je potihem sklenila, da jo takoj odslovi, ko končajo železniška dela. Preveč jo je stala ta dekla. Objestna je bila in prevzetna, da malo takih. Čedalje bolj se je šopirila. Kar ji je rekla Polonca, vse je odjecljala. Naredila je pa potem po svoji glavi. In koliko je zahte* vala! Nič tako kot druge dekle! Zdaj ji je morala kupiti novo ruto, zdaj predpasnik, zdaj zopet čižme in kako obleko. »Presneto — lepše se nosi kot jaz!« je končala Polonca in sklenila prav za trdno, da jo da proč. Tudi se ji je nekaj zdelo, da jemlje denar. Dokazati ji ni mogla tega, zato je molčala. Pa videla je, koliko novih oblek si je Mina že nakupila v tem času. Kje morejo to storiti druge dekle? Še hišne gospodinje ne! Je tiča, je! — Tako je razmišljala Polonca, ko je šla h Petelincu po stezi ob grmičevju in njivah. Kmalu je zagle* dala Žabjek. Ni daleč od Griča. Nekaj hiš je ondi. Zadnja gori je Petelinčeva. Peteline je bil bogat mož, vdovec. Star je bil kakor zemlja. JANKO SAMEC MESIJA In vedno ista pesem vsepovsod! Vseh duše krvavijo: „0, Gospod, Poln hrepenenja, sit vsakdanje tlake, ki sence si izvor in luči vsake, oči uprte venomer v oblake zakaj le nas, prebedne siromake, Mesije čaka naš človeški rod. si pahnil na trpljenja večno pot?“ In stiskajo se srca v' lastni krvi in kot da planil srd bi raz obrvi • jim zmršene, gredo mi dva po dva razdvojeni po svoji trdi poti.. . A vem, če pride Krist jim kdaj nasproti, spet bodo poteptali ga na tla ! MILAN SKRBINŠEK: MODERNA REŽIJA F^RED nekaj tedni sem se pogovarjal s 1 človekom, ki se zelo zanima za gleda* 'išče in je tudi sam bil že napisal dvoje dra* IN TRŽAŠKI ODER matičnih del, o neki predstavi, in opozoril sem ga na enega izmed igralcev, češ, kako dobro je razumel moje občutenje njegove uloge, ce* lotnega sloga, v katerem se je v moji režiji dotična drama igrala, in prav posebno še »štimunge« neke gotove scene, in kako je zato tudi ustvaril svojo ulogo sledeč čisto mojemu, režiserjevemu razumevanju. Pogledal me je začudeno in vskliknil: »Kaj, tako daleč sega režiserjevo delo?« Drugi slučaj. Akademično naobrazen go* spod me je ustavil na cesti, da mi izreče svoje zadovoljstvo nad dobro uspelo uprizoritvijo komedije »Za narodov blagor«, češ, šlo je vse tako gladko in točno, kar pri velikem številu nastopajočih gotovo ni za režiserja lahka stvar. Odgovoril sem mu, da sem bil v splošnem tudi sam zadovoljen in da se je prvo dejanje res prav lepo odigralo, tako da sem sledil igri tudi jaz na stojišču z užitkom. — »Na sto* jišču? Med občinstvom ste bili? — Jaz sem pa mislil, da ste bili za kulisami, ker so bili na« stopi tako točni in se je tako lepo vezalo drugo z drugim!« Citai sem neko letošnjo kritiko o neki pred« stavi v ljubljanskem gledališču. — »Režija je bila dobra«, pravi kritik, »samo — odmori so bili predolgi.« In takšnih slučajev bi mogel našteti brez števila. Pa zakaj kažem nanje? — Ker pričajo vsi o tem, da niso le redni obiskovalci gledališča, temveč celo ljudje, ki stoje gledališču čisto blizu, avtorji in kritiki, največkrat veliki lajiki v vprašanju moderne režije. Režiser, ki bi bil to, kar mislijo oni, bi ne bil umetnik, temveč čisto navaden aranžer, oderski policist, ki stoji za kulisnimi vratmi, kakor stražnik ob uličnem križišču, in pošilja ljudi na oder, zakulisni bog, ki zapoveduje električnemu solncu in mescu in zvezdam, vi« harju, blisku in gromu, in nadzornik kulisnih postavljalcev, ki jih naganja k čim hitrejšemu delu. — Ti ljudje ne vedo, da je režiserjevo delo končano s trenotkom, ko se dvigne zastor prvič ob premijeri na novo naštudirane drame, in da bi mogel biti takrat sto milj daleč, in bi vendar bil prisoten v scenični sliki, ki jo oder kaže, v posameznih igralcih, ki nastopajo, v duhu, ki preveva vso predstavo in posamezne scene, v ritmu dogodljajev na odru, zdaj v šepetanju sredi večernega mraka, zdaj mogoče celo v posameznem kriku kakšnega igralca, zdaj zopet sredi viharnega prizora, ki zažene gručo ljudi kakor hudournik na oder, zdaj zopet v velikem molku, ko lije skozi okno neme sobe tiha mesečina ... Ti ljudje ne vedo, da ni na dan predstave režiserjeva zasluga ali krivda, če so nastopi točni ali netočni in da ni njegova krivda, če pleše mesečina v veseli polki po živi sliki ro« kovnjačev v »Črnem Grabnu«. Zakaj torej? Kako in kdo torej? V odgovor naj poskušam skicirati režiser« jevo delo, pričenši s trenotkom, ko prvič čita za režijo mu poverjeno dramo in končujoč v hipu, ko se dvigne ob premijeri prvič zastor. Pred vsem naj povdarjam, da ni le iz teh« niških vzrokov potrebno, da vodi vaje (čisto nedostatno rečeno) en sam za to določen člo« vek. Sploh je ta samo tehniška potreba narav« nost malenkostna napram oni drugi, ki zahteva, da se dramatični proizvod, ki je umetniška ustvaritev iz ene same glave, uresniči umet« niško na odru tudi iz ene same glave, ker samo tako je mogoče, da nam poda oder nekaj enotnega. Kajti, kakor je vsak pisatelj zase človek čisto posebne individualnosti, na« zorov in čuvstvovanja, tako da bi isti predmet, obdelan od različnih avtorjev, zadobil tudi povsem različne oblike, tako je tudi vsak re« žiser individualnost zase, in isto delo bi ob oderski ustvaritvi različnih režiserjev zadobilo različno obliko. Razumevno je, da so pa vse te različne oblike lahko vse popolnoma na mestu, kar se tiče umetniške resničnosti in verjetnosti. Ali — da zaidemo na kratko stranpot — še z enega vidika je treba presojati režiserjevo ustvaritev dramatičnega dela, z onega vidika, ki ga kritika skoraj nikdar ne vpošteva, kakor analogno tudi ne pri posameznem igralcu. Za« vedajmo se, da sta režiser in igralec po svojem čuvstvovanju bogata človeka, ki zamoreta ob« čutiti poverjeno jima dramo oziroma ulogo na več načinov, in da je isti način, v katerem svojo ustvaritev podasta le izmed več na« činov izvoljeni, da torej vedno vesta, kaj hočeta, in da bi mogla tudi drugače, če bi ho« tela. Največkrat tudi od njiju izvoljeni način razumevanja ni zato izvoljen, kar se jima zdi najprimernejši, temveč samo zato, ker se za enega morata odločiti. Če je pa ustvaritev res nekaj enotnega, to je pa, posebno pri nas, vedno vprašanje časa. Tako na primer sem stremel pri režiji »Tekme« za tem, da bi bila ta uprizoritev in torej tudi igra posameznika takšna, da ustvarim nekak protiutež napram za moj občutek preveč efektnim, glasnim, ve« ledramatičnim scenam, s katerimi je drama natrpana od začetka do konca. Hotel sem do« seči kolikor mogoče umerjeno, tiho igro, igro zadržanih čustev in izbruhov. Ali ves označeni značaj tega dramatičnega dela sili igralca v kričavi ton, treba bi bilo torej to silo šele streti. Ali to je veliko delo, ki zahteva mnogo časa, in ni ga mogoče dovršiti tekom maloštevilnih vaj. Tako pride torej na oder nekaj nepopol« nega, neenotnega. Mogel bi se pa odločiti tudi za čisto, rekel bi, sudermanski slog, ki bi občinstvu tudi gotovo bolj ugajal, ali bi ne vzgojil njegovega okusa, ter ga odtujil moderni oderski umetnosti, ki kaže na odru umetniško iluzijo pravega življenja, ki je redkokedaj glasno gostobesedno in v gestah veliko. — Ni bilo torej časa spraviti na oder to, kar sem hotel, ali dosegel sem vsaj, da smo se vsi od prvega do zadnjega izogibali preglasnih in preburnih momentov. Če nas je pa potegnil dramatični moment za seboj, smo se tega takoj zavedli in nastavili takoj sordino. In tako se je seveda zgodilo, da je tu pa tam scena padla, kjer bi morala rasti. A kritika nas ni ra« zumela in je mislila, da igralec tam, kjer gra« dacije ni hotel, gradacije ni bil zmožen. Danes, ko pišem to, še ni izšla kritika o »Po« hujšanju v dolini Šentflorjanski«. Ali mogoče je, da kritika ni bila zadovoljna s slogom v ka« terem se ta farsa pri nas igra, in bo obsodila, kjer bi morala razumeti ali pa vsaj raziskovati, To pot sem se bil odločil za čisto naturalistični slog, pretkan samo tu pa tam z lahkimi karika« turnimi nitkami.*) Za poskušnjo! Če naštu« diram to farso kdaj drugič, poskušam ustvariti fino karikirani slog, tretjič mogoče celo gro« teskni. Če je pa ob tej uprizoritvi bil natura« listični slog tu pa tam kršen, in je ta ali oni igralec zašel trenotkoma v karikaturo ali gro« tesko, je to krivda prekratkega časa, v kate« rem mi ni bilo mogoče postaviti vsakega posa« meznega igralca trdno na njegovo mesto. In zdaj spremljajmo režiserja po tem uvodu pri njegovem delu. — Prvi predpogoj za uspešno režijo je, da režiser delo, ki ga ima režirati, vzljubi kakor lastno dete, da se navdušuje zanj. Ali to vendar ni mo« goče, da bi vzljubil vsako mu poverjeno dra« matično delo! Saj vemo iz izkustva, da vsaka igra ne prija vsakemu človeku, kakor se, kar je vendar čisto naravno, navdušuje na primer ta le za filozofične romane, oni samo za histo« rične, za psihološke, ali celo šamo za detektiv« ske, kakor prija enemu predvsem le simfo« j nična, a drugemu le programna glasba. In vendar je tako! In tu je prvi dokaz, da ne zadostuje, če je oni, ki se hoče posvetiti režiji, le literarno naobražen, da ima smisel za oceno in da si zna psihološko razlagati posamezne značaje nastopajočih ljudi; da ima okus za slikovit arangement scene itd. itd. Ne, režiser mora biti oderski človek, po njem se mora pretakati gledališka kri, to se pravi, biti mora iz dežele igralcev, če« tudi mogoče sam igralec, in kakor oni, mora biti obdarjen tudi on z ono močno avtosuge« stijo, ki mu omogočuje v umetniškem deliriju vzljubiti vsako dramatično delo -— kakor hitro mu je poverjena njega režija, kakor more vzljubiti tudi vsak igralec vsako ulogo, kakor hitro mu je poverjena njena ustvaritev. In ta avtosugestija je tako močna v njem, da more vzljubiti celo ono delo, ki ga je dozdaj mogoče smatral kot slabo in ga čisto zavrgel, in ki ga bo tudi tako sodil potem, ko je dovršil svoje umetniško delo. In režiser gre s tem delom v samoto, in ga bere, in čisto drugače bere, kakor ga je do sedaj; s posebno ljubeznijo, in tu se pri« č e n j a njegovo ustvarjenje. Beroč živi z ljudmi, ki jih srečuje v delu, živi čisto z njimi, tako, da jih vidi kot čisto dolo« čene osebe s čisto določenim čuvstvovanjem, s čisto določenimi kretnjami in govorico, in vsako seveda drugače. Živi z njimi, razume jih vse, a le rahlo se oprijema tega prvega razu« mevanja, ne sme se mu vsaditi še globoko v dušo, seznanja se z njimi, kakor človek, ki hoče dognati značaj in čuvstvovanje ljudi, ki mu pridejo na novo‘na pot, sodi s pridržkom in raziskuje naprej, potrjuje svojo sodbo, ali jo popravlja, zmote spozna ob dani priliki na prvi hip, človek, ki je stal preje mogoče še v dvomljivi luči, stopi naenkrat v solncc, ali pa nasprotno in vzporedno s to zmoto glede njegovega značaja je šla tudi zunanja slika tega človeka, kajti estetični čut režiserjev in igralčev zahteva, da se združita značaj in zu^ *) Kritika, vsaj naša, je namen g. režiserja to pot prav dobro umela, in je njegov način podajanja odobravala. (Op. nred). nanj ost od avtorja ustvarjenega človeka v t i= pično celoto. Ves notranji in zunanji človek ostane torej tudi končnoveljavno takšen, kakor ga vidi režiser že ob prvem sre? Čanju, ali pa se pretvarja tekom branja do konca drame, ko se sklenejo vse te sodbe, zmote in poprave v čisto določeno obliko, in stoje vse figure drame jasno pred njim. Ali s tem spoznanjem posameznih ljudi, vsakega zase, gre vzporedno tudi spoznavanje njihovega medsebojnega razmerja, in to ne samo v toliko, v kolikor spozna to tudi drug bralec. Zanj ne obstojajo v teh razmerjih le dolžnost, prijateljstvo, ljubezen, antipatija ali sovraštvo, ki vežejo ali ločijo te'ljudi, jih ženejo na isto pot ali jih razdvajajo. Režiser pojmuje ob tem branju tudi najmanjše tres? ♦♦••»♦•••»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•♦♦♦♦ Ijaje vseh teh duš, najrahlejše in najbledejše nijanse v njih medsebojnem čuvstvovanju. Nehote, izhajajoča iz umetniške indivi? dualnosti, ki ga je privedla v ta poklic, in hoté zbog svoje ustvarjajoče volje pa obliva vse te ljudi, vse te scene in dejanja neka posebna luč ali pa senca, ki se pa morda tudi, zdaj ob kakšnem prizoru, zdaj ob kakšnem dejanju, za spoznanje izpremeni, dokler se ob koncu prebranega dela ne zlijejo vse te sence, svet? lobe in boje v harmonično celoto, ki daje vsej oderski ustvaritvi drame čisto poseben — slog. Ena poteza tega sloga je tudi čisto do? ločen ritem, v katerem se dejanje odigrava. Vendar se pa ta ritem v posameznih delih dejanja izpreminja, a le v toliko, v kolikor ne krši enotnosti. (Dalje prihodnjič^ Dr. RUDOLF PERHAUC : SOLNCE MK ED nebesnimi telesi je Solnce ono, ki i \ ima največji vpliv na Zemljo in orga? nizme na njej. Od njega prihaja luč, sila in toplota; njegova različna lega napram Zemlji je vzrok letnih časov, ono ustvarja noč in dan. Tako je solnce večna ura, po kateri urejuje človeštvo svoja dnevna opravila, in je uredila priroda svoj časovni razvoj. Od Solnca dobiva Zemlja luč. Ta je neob? hodno potrebna za razvoj rastlinskega in ži? valskega organizma. Kako se stegujejo cve? tlice Solncu naproti, kako obračajo listje in cvetje proti solnčnim žarkom! Tudi na naše osebno razpoloženje vpliva Solnce. Kako ne? strpni in čmerni smo, ko zakrivajo temni oblaki večnega stvarnika življenja! Kako hre? penimo po njegovih blagodejnih žarkih, ki razganjajo tugo in vzbujajo veselje in radost! Kako težko pričakujemo po dolgi, mrzli zim? ski noči njegove ogrevajoče žarke, ki raz? ženejo z zmagovito silo ledeni oklep in priča? rajo vsepovsod novo življenje! Tudi silo nam daje Solnce. Predno so živeli ljudje na Zemlji, je vladal tu tropični klima in obširni gozdovi ogromnih praprotov in preslic so skrivali velikanske predpotopne živali. Morje in veletoki so poplavili in pokrili s kamenjem, gruščem in peskom cele pokra? jine, po katerih je klilo bujno življenje. Pod visokim tlakom teh plasti so se spremenile rastline tekom milijonov let v črn ogljik, v premog. S tako nakopičeno solnčno energijo se ogrejemo v času, ko nam odmeri čudo? tvorno nebesjko telo svoje darove bolj skopo. S to energijo gonimo stroje, ki nam odvzamejo čimdalje več telesnega dela, da moremo gojiti svoj duh in se naslajati ob tisočerih lepotah vesoljstva. Naše telo živj tudi od solnčne sile. S po? močjo solnčne svetlobe ustvarjajo rastline one snovi (ogljikove spojine), iz katerih so sestav? Ijene stanice v našem telesu in ki dajajo pri počasnem zgorenju potrebno telesno toploto. Zato sme Helmholtz *) reči: »Mi živimo in delamo samo s solrtčno energijo in tako velja za nas laskavo spoznanje, da ima vsa sila, s pomočjo katere živi in se giblje naše telo, svoj izvor v naj čistejši solnčni svetlobi in da se smemo meriti v plemenitosti rodu z velikim kitajskim vladarjem, ki se sicer edini imenuje solnčnega sina.« Solnce je bilo človeštvu simbol prvega bo? žanstva. Duševno višja plemena je dovedlo do tega spoznanje njegove važnosti za naš obstanek, manj razvite pa nejasen občutek njegovega trajnega vpliva na vsa živa bitja. *) Hermann v. Helmholtz (roj. L 1821. v Potsdamu, umrl 1. 1894. v Berlinu) je bil eden največjih znanstvenikov vseh časov. Sprva vojaški zdravnik, se je kot samouk tako poglobil v liziko, da je pozneje deloval plodonosno na vseh poljih teoretične in praktične fizike. Pečal se je tudi z -zdravilstvom in s spoznavno teorijo. V starih mitologijah je solnce večinoma bog Dobrega, noč pa strašna zaščitnica Zlega; oba sta v večnem boju med seboj. Toda bog Do* brega ima tudi mnogo drugih sovražnikov, razne hudobne duhove in zmaje, ki ga začasno tudi premagajo; tedaj stemni Solnce ali mrkne. Tako si razlagamo navado pri mnogih pleme* nih, da delajo ob solnčnih mrkih velikanski ropot, misleč, da s tem odganjajo nevarna bitja. Tem ceremonijam so prisostvovali tudi vladarji. Zato je bilo važno napovedati te po* jave v naprej, kar se je že precej zgodaj po* srečilo na podlagi izkušenj o njih periodičnem nastopu. Ti pojavi so dali tedaj prvi povod za teoretično, računajočo astronomijo. Država je nastavljala astronome, ki so morali sestaviti koledarje in navesti v njih datum solnčnih mrkov. Kaznovali so jih že tri tisoč let pred Kristovim rojstvom zelo občutno, navadno s smrtjo, če je nastopil mrk, ne da bi ga bili napovedali. Znamenit je v tem oziru solnčni mrk, ki je bil po raziskovanjih astronoma Theodor j a v. Oppolzer dne 22. oktobra 2137, pred Kristovim rojstvom. Stare kronike poročajo, da sta bila tedaj kitajska dvorna astronoma Hi in Ho, ki sta sc »pogreznila ma* lomarno v vino«, tako da je naštopil mrk ne* napovedan in povzročil velike zmešnjave med ljudstvom: »Slepec je dal boben k ušesom, štedljivci so trosili denar, navadni ljudje so tekali,« Hi in Ho pa nista ničesar videla, ni* česar slišala. Svojo malovredno glavo sta mo* rala dati krvniku. Navedeni mrk pa je ob enem najstarejši nebesni pojav, o katerem imamo zanesljiva poročila. Ni čudno, da je mrknenjc Solnca tako glo* boko dojmilo človeka. Saj se v onih malih minutah popolnega solnčnega mrka izpremeni narava tako, da napravi na najbolj najivnega človeka, da celò na žival globok vtisk. Solnce stoji hipoma na nebu kakor črna plošča, ob* dano od posebnega sijaja, ki sega v srebrnih nepravilnih šopih daleč tja v rumeno*sivkasto nebo. Ta sijaj je t. zv. korona in ni samo optičen fenomen temveč nekaj reelnega. Nebo postaja tako temno,- da vidimo svetlejše zvezde kakor o mraku po solnčnem zahodu. Splošni vtis je sličen onemu ob bližajoči se nevihti. Na obzorju prehaja siva barva nebo* sklona v mračno vijoličasto*rdeče trake, za kar je treba iskati vzrok v onem delu ozračja, ki ga še ni dosegla ali pa ne dosega več Lunina senca. V hipu, ko nastopi popolen mrk, vidimo čudne (leteče) sence, ki letijo čez pokrajino. Njih izvor ni še z gotovostjo dognan, najbrž izvirajo v nepravilnem lomu svetlobe v zemlji* nem ozračju. Veter spremlja Lunino senco ob njenem pohodu čez zemeljsko oblo; tem* peratura pade za 2 do 3 Celzijeve stopinje. Tudi živa bitja se odzovejo. Ptiči vzlete pre* plašeni; senca, ki hiti preko njih, jih prestraši. Tudi muhe zletč z zida, misleč, da se bliža ne* varnost, da gre čez nje senca bližajoče se roke. Kokoši in druge živali se poskrijejo v svoja prenočišča; cvetilce zaprejo svoje čaše. Ni* koli ne občutimo tudi mi tako globoko, da smo popolnoma odvisni od Solnca, kakor tedaj, ko visi Solnce zatemnjeno, umirajoče na sivem nebosklonu, kakor da bi nam oznanjalo konec stvarstva. Površina Zemlje bi bila mrzla, če je ne bi ogreli solnčni žarki. Ob enem se segrevajo nižje zračne plasti, ki se vsled tega raztezajo in postajajo lažje ter se dvigajo od tal. Pri tem vzamejo s seboj velike množine vodnih par. Čim višje pridejo, tem bolj se ohlajujejo, vodne pare se zgoščujejo v kapljice, in tvorijo oblake. V obliki dežja pada voda zopet na zemljo, v rekah teče s hribov in goni mline in elektrarne, ki oddajajo električno silo v naj* bolj oddaljene kraje. Različna temperatura zraka v različnih krajih povzroča vetrove, ki predstavljajo tudi energijo, ki se da izrabiti. Vse te oblike energije so končno le energija Solnca. Solnce je tedaj vir vse energije na Zemlji, ono pa je tudi vir energije vsega planetnega sestava,*) ki se vrti v mogočnih krogih okoli njega. Naravnost ogromna mora biti sila, ki drži tako velika telesa kakor je naša Zemlja in še večja v takih razdaljah priklenjena nase in jih prisili, da se premikajo leto za letom, od večnosti v večnost po isti velikanski, krogu podobni tirnici. Ta silna moč spreminja tudi *) Okoli Solnca kroži osem velikih planetov in sicer uvrščeni po razdalji od Solnca sledeči: Merkur, Venera (sedaj takoj po solnčnem zahodu na zapadnem delu neba vsled svojega močnega sijaja za dobro oko celo po dnevu vidna), Zemlja, Mars, Jupiter (ki je bil 25. maja v največji bližini Venere), Saturn, Uran in Neptun. Poleg tega pa kroži okoli Solnca velika vrsta manjših planetov med Marsom in Jupitrom. Do sedaj so odkrili nad 900 teh malih planetov in odkrivajo še vedno novih. Eden teh planetov se imenuje — Croatia. smer repatic, ki prihajajo od onstranskega obrežja večnosti in zabredejo v naš solnčni sistem. V močno zakrivljenem tiru frčč z bajno hitrostjo mimo Solnca, in se vrnejo zopet v neizmerne globine vsemirja. Z dolgotrajnim, marljivim opazovanjem se je posrečilo mas lemu človeku raziskovati in spoznati ustroj in delovanje mogočnega velikana — Solnca. MIROSLAV PRETNER: Šolski izleti v Ooj za obstanek na eni in razkošje ter D uživanje do izžetja na drugi strani tirajo dandanes človeštvo v kulturnih sres diščih v degeneracijo mnogo bolj nego v prej s nšji dobi, ko še nismo živeli s parno in elek; trično brzino, in ko se je le neznatno število rodbin ponašalo s kupi zlata. Po ulicah veliš kega nfesta in njegovi okolici bega večina preš bivalstvo s trebuhom za kruhom, izmozgana in utrujena do dna duše, ostali del pa hiti blas ziran od užitka do užitka, do dušne in telesne preperelosti. Naravno življenje onemogočujeta i krutost razmer i prenapeta kultura, ki prepad med človekom in prirodo le globi in razširja in s tem pripravlja degeneracijo. To nevarnost pa človek instinktivno sluti in ji skuša uteči. Začutil je, da se je nevarno oddaljil od življenja, ki bi mu jamčilo ne le trdnega zdravja temveč tudi prave sreče v življenju. Človek je iskal in vedno išče sreče; strems Ijenje po sreči je izvor in razvoj življenja, stremljenje po sreči je dalo človeku vero, umetnost in znanost. In da se je dandanes veliko število ljudi z vso strastjo oprijelo pos letov v prirodni svet, ima svoj povod v tem, da priroda človeka krepi, dviga, blaži in podučujc. Bivanje pod milim nebom, v solnčnem svetu, občevanje z zemljo, rastlinami, delo s fizičs nim naporom, to je, kar bogato donaša poleti Y prirodni svet. Zato pa na plan — pod milo nebo tudi z mladino, da bode občevala nemoteno in svo* hodno s prirodo ter si odpirala pot k zdra* vemu dušnemu in telesnemu razvoju. Ker pa je moj namen popeljati vas na ste* žice in pota, ki naj bi bili cilj šolskim izletom, zato mi bodete gotovo oprostili, ako vas bom nekoliko utrudil. Podati hočem na kratko nekak seznam le nekaterih krajev, ki jih smatram povsem prh OKROŽJE TRSTA kladne in tudi ne naporne, kar se tiče izletov šolske mladine. Izleti naj bi bili poldnevni ali celodnevni — kolikor dopuščajo čas in druge okoliščine. Vem, da ne prihajam z novimi načrti, ven» dar je še naše mladine, ki ne pozna niti svo» jgea naj bližjega okoliša. *Ni to krivda ravrro šole, pač pa često tudi staršev, ki odtegujejo mladino od takih po» letov, češ saj mu hoja lahko škoduje na zdravju. Nikakor ne! Hoja v svežem zraku je po» sebna vrsta telesne vadbe, ki tudi oslabelemu otroku vrača telesno delavnost na prav pri» jeten in lahek način. Šolski izleti v prirodni svet, naj bodo va= * bilo mladini, da jo odtegnemo pohajkovanju po zaprašenih cestah in ulicah ter še marši» kateremu drugemu zlu. Ih res, tudi v tem oziru ses tvar obrača na bolje. Kar si prej redk oopazil, vidiš danes že pogosteje. Tu očeta, tam mater z nežno ljub» Ijeno ji deco na pisani trati, v senčnem logu, v zelenem, vinogradu, ob morski obali in na razglednem vrhu griča. Oglejmo si nekoliko ta prirodna pota, ki ljubeznjivo vabijo ter vodijo na plan. Ob ranem jutru, ali popoldanskih urah po» leti z mladino na krajše poldnevne ture, ki jih imamo povsod na izbiiro. Po kratki hoji iz Sv. Ivana po bregu na Kal, po senčnatem robu ali skozi Padriče in Trebče do Trebenskega sedla v Kolonjo in nazaj v Sv.-Ivan (približno 2 ja uri hoda). Iz Rojana na prijazne Piščance ali pa po gozdni poti na Konkonel in od tam v Škorkljo (približno 2 uri). Iz Barkovlj po stezici na Trstenik, dalje po Napoleonovi cesti na' Prosek (3 ure). Iz Proseka k Sv. Primožu in v Sv. Križ (1 uro). Iz Skednja k Sv. Mariji Magdaleni spodnji na Reško cesto, Katinaro in po obrobni razgledni poti pri Sv. Mariji Magdaleni nazaj (2 14 ure). Vse te poldnevne ture je napraviti lahko tudi obratno in povsod boš odprl mladini obširen dnevni razgled na okrožje Trsta, del Istre in Goriške ter jih seznanil še z nebrojnimi dru* gimi prirodnimi divotami. Poln lepote je tudi dolinski svet. Prijazni Lonjer, Rocolska dolina, Žaveljska ravnina, Osapska dolina, orjaška dolina, oziroma kot* lina Draga pri Orleku itd. Med celodnevne izlete bi priporočal krasen izlet iz Boršta v dolino Glinčice ali Rožane — Drago, potem Jezero—Bazovico—Trst. Ni ga, lahko trdimo, izleta, ki bi združeval v sebi tolikanj podučnega gradiva nego ravno ta pot. Prehodiš vasice, obširno dolino, kjer žu= bori v globini gorski potok s prekrasnim sla* pom. Mogočno, skoraj nepristopno zelenkasto in sivo skalovje, kakor v mogočnih Alpah te pozdravlja na desni in levi. Ob njih pobočju se vije železnica s predori in9mostovi. Ropo* tanje mlina te spremi na gorsko stezico do starih razvalin, nekoč mogočnega gradu, in od tam te popelje pot po gozdiču v Drago, dalje v Jezero, Bazovico, kjer si ogledaš lahko ostanke premogokopov. (Hoda 4—4 V2 ure.) Temu izletu naj bi sledil drug celodneven zlet na Veliko Gradišče. Iz Drage po stezi, deloma poti na Pesek—vas Gročano, na vrh do cer* kvice in potem na Veliko Gradišče, Sestop na Bazovico ali Lokev—Lipico—Trst. (Hoda 4 ure). V Istri bi priporočal lep izlet iz Milj k Sv. Barbari—Elerjem v Škofije (2 V2 ure), ki ga združiš lahko s potjo na Tinjan in po Osapski dolini v Trst. (Skupno hoda 5—5 V2 ur.) Dalje na Artviže, dohod iz Rodika ali Her* pelj; na Slavnik, dohod iz Herpelj ali Pod* gorja. Pri zadnjih dveh izletih je treba vpo* rahljati seveda vlak. Po različnosti pota in njega lepoti se odli* kuje izlet k izviru Rižane. Po osapski dolini do Črnega Kala, povrat na Dekane. (Hoda 5—6 ur.) Udarimo jo pa sedaj na nasprotno stran. Če hočeš seznaniti mladino z raznovrstno floro, ki jo najdeš le v visokih gorah, ni treba nikake daljne poti, temveč pohiti v cvetočem maju na Volnik, dostopen najprimerneje z Opčin, Proseka ali Repentabra. Odičena s cvetkami visokih gora se bo vra* čala mladina veselo domov. Nagradil jo boš pa tudi še z obširnim, bogatim razgledom tja do Triglava, julijskih in karnskih snežnih planin. (Hoda 3 V2—4 ure.) Priporočljivi celodnevni izleti so še na Sv. Lenart, dohod s Proseka. Sestop v Nabrežino (3—3 V2 ure). Terstel dohod iz Nabrežine, sestop v Prvačino ali Rihemberg (4—5 ur). Dalje Štjak z romantično dolino Raše, dohod iz Štanjela, povrat na Tomaj*Dutovlje (5 ur). Sedovnik pri Sežani (3 ure). Če te mika senč* nata dolina, pohiti v Braniško Dolino in od tam na Erzelj z obširnim razgledm na Vipav* sko dolino in Kras. In tako si izberemo lahko še drugih izletov v lepe prirodne kraje, kjer bo črpala mladina lepoto, uk in znanje, vzljubila prirodo, ter se telesno in duševno ojačila. Izlete sem računal s približnim časom hoje, vendar se isto lahko vsak po svoje uredi. Pri* poročam odpočitke, ki naj bodo združeni s kako mladinsko igro. Da ne sme manjkati na izletih nahrbtnikov s primernim živilom, to se razume samo ob sebi, sa jve vsak, kako gre v slast mladini vse, zlasti na planem. Nadaljnih načrtov ne bom podajal, gotov pa sem, da si bo nabrala mladina na izletih nezabnih vtisov, ki jih boš lahko uporabljal pri poduku z najboljšim uspehom. In če donašajo šolski izleti tolikanj koristi, kdo bi ne navduševal mladine za pot v pri* rodni svet. Že znani pedagog J. J. Rousseau je postavil prirodni svet kot vzor. Bolj ko sta zašli veda in kultura v ideologijo in frazeologijo, s tem večjim veseljem in navdušenjem je Rousseau odklanjal kulturo in civilizacijo in silil v ob* jetje prirode. In kakor širok potok se je izlival za njim po vsej Evropi kot kulturni pojav romanticizem, ki ne pomeni ničesar drugega nego odvrnitev človeštva od ideologije k pri* rodi in čustvu. In to čustvo in to ljubav do prirode naj vzbujajo v mladini ravno šolski poleti. Šolski izleti utrjajo v mladini iskrenost in dobrosrčnost, oni oživljajo plemenitost mišljenja in ga jačijo. Zato pa z mladino na plan v prirodni svet, ako jo hočemo vzgojiti iskreno, dobrosrčno, plemenito in zdravo! PREGLED Književni. Laza K. Lazarevič: Izabrane pripovijesti. »Matica Hr-vatska« je izdala v drugi izdaji povesti znanega srbskega pisatelja. Cena za matične člane K 6'—, za druge K 8'___. Dante Alighieri: »Božanstvena komedija«, »Pakao«. Prevel in tolmačil dr. Iso Kršnjavi. Druga izdaja. Okrasil s 30 slikami Mirko Rački. Zagreb 1919. V založbi grafičnega umetniškega in založbenega zavoda »Jugoslavija«. Cene K 60'—. »Savremenik« za junij je izšel kot Vidovdanska številka. Vsebina: M. Marjanovič: Vidovdanski misterij. N. Gjurič: Vidovdanska misao i Meštrovičev Vidovdanski hram. Pesmi: R. Kataliniča, Jeretova, Mičača, V. Nazorja, J Mitroviča, A. Ujeviča in J. M. Marjanoviča. Še drugi literarni prispevki. Trije članki o Zrinjskem in Frankopanu. Priložena je reprodukcija Mestrovičevega Vidovdanskega hrama. Publikacije »Jugoslovanske akademije« v Zagrebu. Letošnje publikacije jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu so zelo mnogobrojne. V prvi vrst: so dela, ki se pečajo s staro hrvatsko zgodovino in književnostjo. Ferdo Šišič je uredil peti zvezek' »Hrvalskih saborskih spisov«, ki vsebuje dokumente iz dobe 1570—1630. Izšla so v drugi kritično urejeni in izpopolnjeni izdaji dela pesnika Ivana Franja Gunduliča. Uredil je in izdaja prof. dr. Gjuro Kòrbler. Akademija je izdala dve obsežni študiji o Branku Radičeviču. Poleg tega so izšli 36. zvezek »Rječnika hrvatskoga ili srpskoga jezika« pod uredništvom prof. Tome Maretiča, VII. zvezek »Prinose za hrvatski pravnopovjesni riječnik«, katerega je sestavil Vladimir Majiiranič. Od »Zbornika za narodni život i običaje«, ki ga urejuje prof. dr. D. Bo-ranič je izšla XXIII. knjiga. Razun tega je izdala Akademija redno publikacijo »Rod (ugoslovanske akademije« v dveh delih, primerno obema razredoma Akademije, zgodovinsko-fliološkega in ma-tematično-prirodoslovnega. V kratkem izidejo v založbi »Zastave« v Splitu pesmi Guida Tartaglie, pod naslovom »Na raskrenici«. Cena K 4'—. »Stradaoci«. Znana Brinxòva drama, ki se bavi s težkim socijalnim problemom spolnih bolezni, je izšla v hrvatskem prevodu. Prevedel jo je Isa Velikanovič, izdalo jo je »Hrvatsko društvo za čuvanje narodnega zdravlja«. Znanstveni. Nastopni predavanji ob otvoritvi slovenske tehnike. Ob otvoritvi tehnike visokošolskega tečaja v Ljubljani dne 19. maja t. 1. sta imela nastopno predavanje dr. ing. Milan Vidmar in prof. dr. Rihard Zupančič. Zadnji je predaval »o matematiki v okvirju tehnike«. Predavanje je bilo ponatisnjeno v binkoštni številki »Edinosti«, zato sc bom omejil na kratek obris njegovih izvajanj. V matematiki moramo razločevati troje struj: logično, iznajdljivo in formalno. Te struje so matematiki prirojene, ker se v njej vedno znova pojavljajo. Matematika je bila najprej iznajdljiva; bila je tesno spojena s problemi tr- govstva in tehnike. Trgovstvo je pospešalo razvoj aritmetike, tehnika pa razvoj geometrije, seveda le v toliko, kolikor sta mogli obe vedi služiti trgovstvu oz. tehniki. Logična struja se je pojavila prvič jedva tedaj, ko je ženijalni grški narod začel proučevati bistvo vsega, kar je možno šteti in meriti. Grki so dognali temeljne pojme aritmetike in geometrije s tako strogostjo in preciznostjo, da jih je mogla moderna znanost le v maločem prekositi. Sledil je srednji vek: matematika je živela naprej, razvijala pa se je samo formalno. Duh grških spisov je bil preglobok za tedanjo plitvo dobo. Nova doba prinese tudi novo življenje: zopet se pojavi iznajdljiva struja: Dekartes (Kartezij) »iznajde« analitično geometrijo, Newton in Leibnitz pa diferencijalni račun. Iznajdljiva doba matematike gre vzporedno iznajdljivi dobi v fiziki, zlasti v mehaniki. Za proučevanja logičnih temeljev novih teorij ni bilo smisla ne časa. Ta doba vpliva tudi na srednješolski pouk, prirodne vede slavijo svoj vstop med šolsko tvarino, (žalibog pa odgovarja ves didaktični sistem zlasti v matematiki in fiziki še danes po večini potrebam in nazorom tistega časa.) Uspehi fizike pa so dali novo žvljenje tehniki. V času velike francoske revolucije se ustanovi prva tehniška visoka šola. Matematiki so odkazali na tej šoli prvo mesto. Toda prišlo je razočaranje. Fizika je lahko šla roko v roki z matematiko svojo pot, ker je teoretična znanost kakor matematika sama. Tehniški problemi pa so dani v Življenju in so pretežki, da bi se dali matematiško popolnoma razrešiti. Gradivo matematike pa se množi, pojavi se potreba, proučevati logične temelje novih teorij; delo je težko, logično orodje tako fino, da »kdor ni izrecno matematik, sploh ne ve, s čim se ukvarja matematika.« — Matematika se je osamosvojila in odtujila tehniki, le teoretična fizika ji lahko še sledi na njeni poti. Drugi del predavanja je posvečen vprašanju: kakšno stališče naj zavzema tehnika napram matematiki sploh, in napram vsem trem navedenim strujam. Zupančič je mnenja, naj sledi slovenska tehnika izgledu velikih zapadnih narodov. Tam je matematika vodnica tehniškega poučevanja. Tehniške visoke šole vzgajajo tam le tehniške znanstvenike. Praktično osobje pa vzgajajo nižje šole. Temu izgledu je sledil tudi že Belgrad. Gotovo je avstrijski sistem tehnike produciral dobro uporabljive inženirske moči zgolj praktične smeri, toda za matematično preiskavo novih problemov mora biti inženir prešinjen z matematičnim duhom, ta duh pa se je na avstrijskih visokih šolah le prehitro izgubil, ako so si ga dijaki sploh pridobili. Glede omenjenih treh struj navaja: Kar je v matematiki formalnega, to je stvar rutine, in to se da in se mora naučiti. Rutina je neobhodno potrebna. Iznajdljivosti pa se ne moremo naučiti, iznajdljivost je naravni dar, tudi dar cele dobe, celega naroda. Logični struji v matematiki pa pripisuje on največjo važnost. Proučevanje logičnih temeljev matematiških teorij je najvažnejše delo v matematiki za duševno vzgoja učencev. Navadil se bo učenec na strogo kritiko * vsake teorije, neglede na mnenje raznih večjih in manjših avtoritet. Razločeval bo pravo vsebino besed od njilt zgolj formalne vrednosti. In tudi se ne bo čudil, ako vidi, da se je že marsikaj zrušilo in da se marsikaj se zruši, v kar so in smo trdno verovali, kar nam je bilo »resnica«. Tudi najstarejših navad našega duševnega mišljenja, ki se nam zdijo nedotakljive, čaka radikalna obnovitev. Nova zgradba pa mora biti dobro premišljena in zmagala bo le po velikem duševnem trudu. »Da so pa učinki matematičnega pouka na tehniki, kjer je matematika vendar samo en predmet, res dostojni glede rutine, še bolj pa glede matematične rutine in razumevanja njenih lepot, zalo je potrebno, da jo proučujejo na tehnikah samo matematiki, ki so dospeli do lastne plodovitosti.« In v tem oziru je imela slovenska tehnika srečno roko. Ime Zupančičevo nam jamči za »dostojne učinke«, saj so njegove učne knjige za srednje šole, kjer je z najboljšim uspehom primerno uvedel tudi v srednješolski pouk logične temelje matematike, in ki so prišinjene s pravim matematičnim duhom, splošno pripoznane kot najboljše in najbolj odgovarjajoče sedanjemu stanju in potrebam matematike; njegovo predavanje na tehniki pa je, kakor sem mogel izvedeti, pravi »užitek« za poslušalce, med katerimi je tudi nekaj precej starih gospodov-nedijakov (O drugem predavanju prihodnjič.) —Ij. Umetniški. Umetniška razstava v Ljubljani. V tem oddelku že naznanjena umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu \ Ljubljani se je otvorila 8. t. m. Prvi oddelek je namenjen umetniškemu naraščaju. Od slikarjev so zastopani: F. Anžih, B. Jukarc, G. S. Kos, M. Milunovič, V. Pilon, F. Sterle, F. Šubic, F. Zupan, A. Zupanec; od kiparjev: L. Dolinar, F. Kralj, M. Struchin. — Drugi oddelek vsebuje stare umetnine iz privatnih zbirk. Glediški. Občni zbor »Dramatičnega društva v Trstu«, se je vršil dne 13. t. m. ob udeležbi, ki kaže, da naša inteligenca ne pojmuje kulturne važnosti tega društva. Rak-rana vsega našega društvenega delovanja je, da so pri občnih zborih kateregakoli društva vedno eni in isti kulturni delavci navzoči, tako da prenaša vse kulturno delo morda dvanajstero ramen. Med tem stoje zmožni elementi ob strani križem rok ter se čudijo in zgražajo, ako ne desluje to ali ono društvo točno in brez oddiha, kakor stroj. Predsednik dr. Boštjančič opiše v kratkih besedah delovanje društva v zaključeni sezoni: Vsled nastalih razmer je odšel dobršen del odbornikov iz Trsta. Te je bilo treba nadomestiti z novimi, ki niso bili izvoljeni na občnem zboru. Enega najmarljivejših je pobral^ smrt. (Učit. Waschte.) Z veseljem je konštatirati, da je društvo zaključilo s prebitkom, med tem ko je začelo popolnoma brez sredstev. Sezija v preteklem letu je bila moralno in kvalitativno ena najboljših, kar jih Trst doslej pozna. Gledališče v prošli sezoni ni bila hiša zabave, olajšilo vsakdanjih naporov, ampak šola, hram božji. Razen izvanrednih sej, so se odborniki sestajali redno enkrat na teden. Nato podaja blagajnik svoje poročilo, ki zaznamuje skupnih prejemkov: 48.901'82 L, ter izdatkov 46.521 02 L; torej prebitka 2.470 '80 L. ' V začetku sezije je društvo začelo z akcijo za nabiranje podpor. Ta akcija je bila udarec v vodo. Nekateri denarni možje, ki so se zavezali, da plačajo gotovo vsoto, niso, in najbrž tudi ne mislijo izpolniti svoje obveznosti. Tupatam se je pač nekaj nabralo, a vsote so bile tako malenkostne, da se z akcijo ni izplačalo nadaljevti. Kar ni zmoglo središče, je izpolnila daljna okolica: Ajdovci so nabrali na poziv te akcije 1000 K, Postojnčani pa 500 K. Po absolutoriju, ki ga zborovalci dado odboru, se izvoli sledeči novi odbor: Predsednik: Dr. Agneletto Josip; odborniki: Josip Bra-toš, Kenda Robert, dr. Mikuletič Srečko; Ekar Anton, Ponikvar Franc, dr. Ražem Joahim, Ribičič Josip; v nadzorstvo: Fran Venturini, Stepančič N.; namestnika: Kovačič Karel, Modrijan Vinko. R.- Glasbeni. Nova jugoslovanska opera. Znan dirigent Aleksander Gjknič je uglasbil na podlagi dparovrenja srbskega narodnega življenja novo opero »Ksenija«. Premijeri te opere je bila pred kratkim v Curihu, kjer je imela velik uspeh. Opera bo izšla v založbi Edition Slave na Dunaju. Šolski. Nova navtična akademija se bo otvorila v Dubrovniku. Šola bo dvoletna in je namenjena absolviranim srednješolcem. Preureditev visokih šol. Minister za prosveto je predložil narodnemu zastopništvu v Belgrado načrt za preureditev vseučilišč. Mesto treh dosedanjih fakultet (pravne, modroslovne in teološke) naj bi imela vseučilišča šest fakultet in sicer: pravno, modroslovno, teološko, medicinsko, tehniško in poljedelsko. Socijalni. Protialkoholni oddelek pri poverjeništvu za socijalno skrbstvo v Ljubljani. — Celokupna deželna vlada za Slovenijo je izdala naredbo, s katero se ustanavlja pri poverjeništvu za socijalno skrbstvo protialkoholni oddelek. Ta oddelek: 1. nadzira a) gostilne, dalje prodajo alkohola sploh in izvrševanje policijskih predpisov, kolikor se tičejo omejitve alkohola, b) produkcijo brezalkoholnih pijoč, 2. skrbi za protialkoholni pouk in protialkoholno propagando, zlasti tudi v šoli, pri vojakih in v kaznilnicah, 3. skrbi za alkoholike in člane njih družin a) kot posvetovalni in posredovalni organ, b) s tem, da skrbi za pravno varstvo družinskih članov alkoholikov, zlasti otrok, c) za zdravljenje alkoholikov, 4. zbira alkoholno in protialkoholno statistiko, 5. posreduje med protialkoholnimi organizacijami in vlajo. Organi protialkoholnega oddelka smejo v nujnih primerih (n. pr. ako se proizvajajo ali prodajajo zdravju škodljive pijače, pri prestopkih proti policijskim odredbam itd.) na licu mesta izdati primerne odredbe, ki stopijo takoj v veljavo. Zoper te odločbe se stranka lahko pritoži na pristojno politično oblast. Priziv nima odložilne moči. Prestopki zoper te odločbe se smatrajo za obtoževalno okolnost pri odmerjenju kazni, ki je določena za prestopke, zoper katere so te odločbe naperjene. CE VLJ ARNICA JOSIP KOLENC TRST VIA COMMERCIALE 14, I. naprošamo vse tiste razprodajalce, Kateri dosedaj še niso obračunal! preteklih številk, da to pre] ko mogoče store in nam zaostale vrnejo. Upravo »njive:* :—........ ^ Vsi in od pOVSOd ki prihajate v Trst; zasebniki, trgovci, 2ut>ani, i uradniki i. t. d. izvolite se oglasiti v moji trgovini in nakupile česar potrebujete na drobno ali na debelo. Kam pa naj bi šli drugam? Sprejmite moje srčne in domače pozdrave! Na svidenje! J. STOKA TRST ulica Milano št. 37 (prej Molino piccolo St. 19) r ulita Madonnina 15 A Izborna domača kuhinja. Izbrana domača in ptuja-vina. Cena brez konkurence. Točna postrežba. Posebnost: gn„Ti2č"cee Za obilen obisk, se priporoča Viktorija Ploder gostilničarka 11111111 ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ Veletrgovina z vinom žganimi pijačami in deželnimi pridelki TRST - Ul. Torre bianca 22 TELEFONO it. 18*07 p«HvHtaa9,N J I V E“ izide v četrtek dne 26. junija založna knjigarna, trgovina s papirjem, zaloga vseh pisarniških predmetov i. t. d. cigaretni papirčki, vseh vrst i. t. d. '' □ KAVARNA O UNIONE TRST, ul. XXX ottobre štv. 9 Shajališče slovenskih sodrugov Preskrbljena Je z mnogobrojnimi ..... Časopisi in revijami = Ljubljanska kreditna banko Podružnica v Trstu. Centrala v Ljubljani. Podružnice: Celje, Celovec, Gorica, Sarajevo, Split Delniška glavnica: K 15,000.000 Rezervni zakiad : K 3,600.000 Obavlja vse v bančno stroko spadajoče posle. Sprejema vloge v lirah na hranilne knjižice proti 31/2°/o obre-stovanju, na žiro-račune proti 3u/o obrestovanju. Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naloge in daje v najem varnostne celice. Tel. št. 5-18. Blagajna je odprta od 9-13. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□bnnDnnnDaDnnnnnDDnnnDnDnnnannnDDnnnnnnnnnnnn JADRANSKA BANKA Delniško Slovnico K 30,000.000. Reserve K 8,000.000 CENTRALA : TRST dio Cosso di Risparmio 5. □ dia S. Nicolò 9 ■....I PODRUŽNICE: !■...... Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Ljubljana, Metkovič, Opatija, Split, Šibenik, Zadar. - EKSPOSITURA: Kranj Obavim vse v bančno stroko spadajoče posle Sprejemi! vloge e Liroli na hranilne knjižice proti SVIo letnim obrestim v bancogiro-prometu proti 3°!o letnim obrestim. Na odpoved navezane zneske sprejema po najugodnejših pogojih, ki se imajo pogoditi od slučaja do slučaja Dlje v m varnostne unitale Un deposita) Blagajna posluje od 9 do 12