LETO V. ŠT. 37 (231)/TRST, GORICA ČETRTEK, 12. OKTOBRA 2000 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 11 24 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77€ NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SLOVENIJA PRED - VOLITVAMI ■ Le nekaj dni nas še loči od parlamentarnih volitev v Sloveniji. Gre vsekakor za pomemben mejnik, ki bo odločal o prihodnjih letih razvoja in življenja sploh v republiki Sloveniji. To še posebno po dolgi vrsti političnih sprememb, ki so v naši matični državi že korenito spremenile družbeno in seveda tudi politično podobo. Le nekaj mesecev je od zamenjave slovenske vlade. V začetku poletja je namreč padla Drnovškova vlada. Zamenjala jo je vlada Andreja Bajuka, ki je ob podpori pomladnih strank lahko začela s svojim rednim delom. Vedelo se je, da bo ta vlada sicer kratkotrajna, saj je sedaj zapadel rok parlamentarnega mandata. Vseeno pa je nova koalicija Slovenija le začela z nekaterimi pomembnimi potezami, čeprav se je zavedala lastnih časovnih meja. Že v samem začetku pa so nastopile znotraj same koalicije (SLS+SKD, SDS) nove težave. Prišlo je do nepotrebnega razkola v novi združeni stranki krščanskega idejnega nazi-ranja. Predsednik vlade Bajuk je skupno z zunanjim ministrom Peterletom, ki je medtem žal zapustil lastno stranko, ustanovil stranko Nova Slovenija - Krščanska ljudska stranka. To gotovo ne koristi enotnosti pomladnih strank in zlasti za zaupanje volivcev v te stranke oz. v skupni tabor. Viribus unitis še vedno velja! Slovenska politična scena je danes gotovo zelo raznolika. In to je tudi prav. Vsekakor pa bi pričakovali neko širšo politično etiko, ki bi narekovala določeno zadržanje tudi v perspektivi evropskega združevanja. In na vse to nas tudi lahko spomnijo izjave raznih voditeljev slovenskih strank. Kakšne so danes perspektive za bližnje volitve? Politična dialektika namreč narekuje dialog (tudi polemičen) med večino in opozicijo. To je splošna pridobitev demokracije v njenem več kot stoletnem obstoju. Sedanja vladna večina je vsekakor pokazala določeno voljo do sprememb in nekaterih važnih političnih pobud. Tako si zlasti odločno prizadeva za kar se da aktiven pristop k Evropi in s tem v zvezi ustvarja pozitivne stike z evropskimi državami ter izpolnjuje roke za svojo vključitev v Evropsko unijo. Večje motnje danes prihajajo s strani Avstrije, ki tako ali drugače hoče pogojevati - kot nekoč Italija - slovenski vstop v Evropsko unijo. Sicer v tem oziru ni velike razlike s prejšnjimi vladami, ki so tudi delale v tem smislu. Kako naprej? Volitve, zlasti parlamentarne nujno prinašajo v politično dialektiko več ostrine in polemik. Na tem mestu se ne bi spuščali meritorno v polemike oz. stališča za ali proti posameznim političnim strankam, ki na volitvah nastopajo. To je zadeva državljanov republike Slovenije, ki bodo na teh volitvah izbirali svoje predstavnike v parlamentu. Želimo si, da bi med političnimi silami boj ostal na kulturni in civilni ravni (česar pri kaki stranki ne opazimo). Kot Slovenci v Italiji pa pričakujemo in si želimo, da bi novoizvoljeni slovenski parlament imel dovolj posluha tudi za vprašanje slovenske manjšine v Italiji. STRAN 2 PO PADCU SLOBODANA MILOŠEVIČA ANDREJ BRATUŽ ■pan Seveda se z nastopom tako imenovane "slovenske pomladi'' začenja rojevati tudi potreba po uveljavitvi zatajevanih in zatajenih komponent slovenske nravi, zato smo priče tako različnemu tipanju in iskanju v vse smeri, kar večkrat daje vtis nezdrave konfuznosti, a gre v bistvu za prerojenje, ki potrebuje samo čas in možnost, da se zrelo izoblikuje. In v tem prenovitvenem kontekstu ima svojo pozitivno vlogo tudi medvojni upor, (...) vendar redimenzioniran v smislu pluralističnega sporazuma za osvoboditev slovenske domovine ter dokončne potrditve njene suverenosti. BORIS PAHOR, POGLEDI IZ JAMBOROVECA KOŠA NOVA STRAN V ZGODOVINI BALKANA? DRAGO LEGISA "Prizadeval si bom, da bo Srbija postala pravna, demokratična, evropska država, da bo razpisala redne predsedniške in parlamentarne volitve, s čimer bo konec mojega mandata, ki ne bo trajal dlje kot poldrugo leto." Tako je dejal dr. Vojislav Koštunica(na sliki) v trenutku, ko je bilo popolnoma jasno, daje bil izvoljen za novega predsednika Zvezne republike Jugoslavije. Dosedanji predsednik Slobodan Miloševič je priznal svoj poraz na volitvah šele potem, ko seje prepričal, da sta mu odpovedali poslušnost tako vojska kot policija, saj sta mu oboji sporočili, da ne bosta s silo nastopili proti večstotisočgla- vi množici, ki je v Beogradu in ostalih mestih širom po državi čedalje glasneje in odločneje zahtevala, naj se spoštuje volja večine volivčev. Slednji pa so na volitvah 24. septembra glasovali za 56-letne-ga pravnika in vseučiliškega profesorja mednarodnega prava Vojislava Koštunico. Nič ni pomagal Miloševičev pritisk na ustavne sodnike, ki so najprej razsodili, da Koštu-nica ni prejel absolutne večine glasov in da so zato potrebne ožje volitve (balotaža) med obema tekmecema, samo nekaj ur kasneje pa so taisti sodniki proglasili volitve za nične! Medtem ko so se zahodne demokratične države takoj postavile na stran Vojislava Koštunice, ki mu je večina volivcev izkazala zaupanje, in so mu tako Clinton kot Blair in Chirac takoj sporočili, da bodo odpravili sankcije proti Srbiji, je ruski predsednik Putin povabil oba tekmeca v Moskvo, da bi se njun spor mimo rešil. V Srbiji pa so se manifestacije nadaljevale vse dotlej, dokler ni v Beograd priletel ruski zunanji minister Ivanov, se srečal z Miloševičem in Koštunico, hkrati pa sta tako zvezna volilna komisija kot ustavno sodišče priznala, da je na volitvah zmagal Koštunica. Ob tej priložnosti seje na televizijskih zaslonih pojavil sam Miloševič, ki je priznal svoj poraz, a tudi naglasil, da se ne umika iz politike, češ da ima še vedno svojo politično stranko in svoje somišljenike. S tem je h uda napetost, ki je grozila, da se sprevrže v državljansko vojno, namah popustila in so se lahko začele "celiti rane" (naj samo omenimo, da je razjarjena množica vdrla v beograjsko skupščinsko palačo in v poslopje RTV Srbije, kjer so zgorela štiri nadstropja). Kaj sedaj ? To je vprašanje, ki si ga postavljajo vsi resnični demokrati po svetu. Po prisegi pred zveznimi poslan-i ci - zasedanje je potekalo v i Centru Sava, ker je skupščinska palača poškodovana - je Koštunica že moral ugrizniti v kislo jabolko. Črnogorski predsednik Milo Djukanovič, ki je bil volivcem svoje republike priporočil abstinenco, češ da so volitve nezakonite, je Beogradu sporočil: "S Koštunico se bomo Črnogorci seveda pogovarjali, a ne kot i s predsednikom ZR Jugoslavije, temveč kot s predstavnikom nove srbske politične misli." Djukanovič je naglasil, da zahteva Črna gora vrsto ukrepov, ki naj omogočijo, da bodo odnosi med obema republikama temeljili na medsebojnem spoštovanju in pravičnem ravnovesju. "Če se bo izkazalo, da takšne poti ni - je zaključil -, Črni gori preostane ena sama pot, in sicer neodvisnost." Trd oreh torej ostaja seveda tudi Kosovo. Koštunica Jobro ve, da resolucija OZN govori v zvezi s Kosovom o Zvezni republiki Jugoslaviji, kateri pripada tudi Kosovo. Prav tako dobro ve, da sta OZN in demokratični svet, z ZDA na čelu, za enakopravno sožitje tako srbskega kot albanskega ljudstva na Kosovu. To je tudi glavni razlog, zaradi katerega je zdaj na Kosovu 40 tisoč vojakov mirovne sile KFOR iz 18 držav članic NATO (med temi vojaki je 4.500 Italijanov). Za enakopravno sožitje obeh narodnostnih skupnosti pa so potrebni ustrezni zakonski ukrepi. Naj se obnovi nekdanja "avtonomna republika" s pristojnostmi, ki jih je predvidevala ustavaSFRJ iz leta 1974? Bodo na to pristali Srbi in Albanci po tolikšnem krvoprelitju? Kako moremo pričakovati, da bo na to pristal tudi Koštunica, če drži očitek, daje "srbski nacionalist, čeprav s človeškim obrazom"? V ljubljanskem Delu smo v soboto, 7. t.m., lahko brali, da "Koštunica na prvo mesto ureditve zadev z mednarodno skupnostjo poleg umika sankcij EU uvršča navezavo rednih odnosov z vsemi sosedami, zlasti z nek-danjimi jugoslovanskimi republikami". 'Tudi to, da naša država nima nikakršnih odnosov s Slovenijo, dokazuje ne-človeškost Mi-loševičevega režima," je dejal Koštunica. Kaj pa bo z Miloševičem? Svoj kratki nastop na televiziji je končal z napovedjo, da bo odslej imel več časa za svoje vnuke. To pa za nekaj časa ne bo držalo, ker se je vnuk skupaj z očetom Markom in materjo v soboto, 7. t.m., z letalom odpeljal v Moskvo, ker mu je baje nudil varno zavetje vele-poslanikZRJ, ki je - glej čudo! - nič manj kot brat poraženega predsednika Slobodana Miloševiča - Borislav. V domovini so namreč demonstranti razdejali Markovo imetje: butik v Beogradu, disko Madona v Požarevcu in veliko zabavišče Bambiland. O-četu Slobodanu pa se nikakor ne obeta mirna prihodnost. Doma ima mnogo sovražnikov, v tujini pa stalno preži nanj glavni pravdnik Haaške-ga sodišča Carla Del Ponte, ki je od Koštunice že zahtevala, naj ji izroči Miloševiča, obtoženega vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo. ZDA se z njo strinjajo, Evropa pa - kot vedno - ni povsem enotna. 80 LET PO PLEBISCITU NA KOROŠKEM Iva Koršič / pogovor GLEDALIŠKI PORTRETI: JANKO PETROVEC Erika Jazbnr / intervju IGOR TULL Milan Gregorič NEVARNE IGRE OKROG HITRE ŽELEZNIŠKE... Jurij Paljk FATIMA IN NAŠ ČAS Ivan Žerjal ROŽANČEV NAGRAJENEC V DSI ŠOLSKA AVTONOMIJA: POTREBNA JE RAZPRAVA Erika Jazbar / pogovor DAMJAN HLEDE O SCGV EMIL KOMEL BORIS PAHOR PREJEL VISOKO ODLIKOVANJE Peter Szabo OČIŠČENJE ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 SVET OKROG NAS POSLABŠANJE V BLIŽNJEM VZHODU V PALESTINI VRE URADNE PROSLAVE IN POLEMIKE 80 LET PO PLEBISCITU NA KOROŠKEM ČETRTEK 5. OKTOBRA 2000 Dne 10. t.m. je poteklo natančno 80 let od plebiscita, katerega izid je bil odločilen za nadaljnjo državno pripadnost Koroške in tudi naravnost usoden za nadaljnji narodnostni obstoj slovenskega življa na Koroškem. Po sklepu pariške mirovne konference je sporno o-zemlje na Koroškem bilo razdeljeno na dve coni: A in B. Dne 10. oktobra je bil plebiscit v coni A in so se volivni upravičenci morali odločati ali za Kraljevino SHS (kasnejšo Jugoslavijo) ali za Avstrijo. Plebiscit je potekal v 51 občinah, njegov izid pa je bil naslednji: za Avstrijo se je izjavilo 22.025 ali 59,04% upravičencev, za Kraljevino SHS 15.279 ali 40,96% upravičencev. V skladu s sklepom pariške konference v coni B spornega ozemlja ni bilo plebiscita, saj seje izkazalo, daje večina prebivalcev cone A za Avstrijo. Plebiscit je pokazal, da je tudi večje število slovenskega prebivalstva glasovalo za pripadnost koroškega ozemlja Avstriji, saj je po podatkih ljudskega štetja iz leta 1910 v obeh omenjenih conah bilo kar 61 tisoč ljudi, katerih občevalni jezik je bil slovenski. Tako so namreč sami izjavili. Tudi slovenski govornik, predsednik NSKS Ber- - S 7. Sl KANI SLOVENIJA Prav v tem času se bo še bil v rimskem senatu zadnji boj za izglasovanje naše zakonske zaščite. V bistvu pa pričakujemo, da bo novi slovenski parlament odraz določene politične volje. To je predvsem pričakovanje demokratične, evropsko naravnane, moderne in svobodne družbe, ki naj dokončno prekine s preteklostjo in spoštuje vse tradicionalne vrednote slovenskega naroda. nard Sadovnik (na sliki) je na uradni proslavi 80-letnice plebiscita - proslava je bila v ponedeljek, 9. t.m., v Celovcu - poudaril, daje na takšno držo precejšnjega dela volilnih upravičencev gotovo močno vplivala uradna izjava začasne koroške deželne vlade, ki je 28. septembra 1920 poudarila, da bo "glavno načelo bodoče deželne politiki sprava in pravičnost in da bo dežela zdaj in vselej varovala | slovenskim sodeželanom nji-: hove jezikovne in nacional-I ne značilnosti". Vsi vemo, ; kakšna je bila nadaljnja usoda naših koroških bratov. Najbolj zgovorno priča dejstvo, daje po ljudskem štetju leta 1991 ostalo na Koroškem le 15 tisoč Slovencev, j Kljub 7. členu avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ki slovenski narodnostni skupnosti v Avstriji priznava zaščito njenih osnovnih narodnostnih pravic, se Ije proces germanizacije nadaljeval in se še vedno nadaljuje. Avstrijska država nikakor ni izpolila danih obljub in mednarodno sprejetih obveznosti. Zato zvenijo nekako precej hinavsko besede, ki jih je na omenjeni proslavi v Celovcu izrekel avstrijski zvezni kancler Schussel, a je namreč Koroška "Evropa v | malem”, kar je povedal celo v slovenskem jeziku! Taisti gospod pa se ni pomišljal ' skleniti zavezništvo s Haiderjevimi svobodnjaki, ki vemo, da bi slovenske ljudi na Koroškem najraje čimprej potujčili. V ta namen jim pride vse prav, tudi avnojski sklepi in staronemška manjšina v Sloveniji, za katero zahtevajo enak status, kot ga imata italijanska in madžarska manjšina. Na takšno stanje bi morala slovenska država oziroma njene pristojne institucije primerno odgovoriti, kar pa do zdaj hudo pogrešamo. VSEDRŽAVNA STAVKA ŠOLNIKOV V ponedeljek, 9. t.m., so v Italiji stavkali šolniki. Prosvetni minister De Mauro je na začetku septembra nepričakovano označil njihove plače za sramotne, zaradi česar so šolniki upravičeno pričakovali ustrezne poviške. Zgodilo pa se je, da jim je vlada konec prejšnjega meseca ponudila 260 tisoč lir letnega poviška. Če odbijemo davčne in druge prispevke, bi šolniki - tako pravijo njihovi sindikati - dejansko prejeli nekakšno "napitnino". Sindikati so se zato odločili za splošno enodnevno stavko s protestnim sprevodom po rimskih ulicah. Nova stavka pa je že napovedana za prihodnji ponedeljek, 16. oktobra. Učitelji in profesorji na šolah s slovenskim učnim jezikom so se seveda pridružili stavki, a so ob tej priložnosti opozorili na svoje posebne težave in probleme slovenskih šol. Glavni očitek obstoji vtem, da pristojne oblasti ne upoštevajo specifičnosti naših šol, od česar imajo škodo predvsem učenci in dijaki (o tem objavljamo poseben članek na kulturni strani). NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU BREDA SUSIC Prvič po maju, ko je prišlo do delnega umika izraelske vojske iz zasedenih območij v južnem Libanonu, je prišlo zopet do direktnega obračunavanja med pripadniki Hez-bollaha in izraelsko vojsko. Mrtvi na palestinski strani in ugrabitev izraelskih vojakov na drugi so tako zaostrili stanje, da je libanonska vojska v najvišjem pripravnem stanju. Barak pa je poklical k odgovornosti Sirijo in Libanon. "Napočil je čas resnice za sosede Izraela," je dodal, ko je poudaril nujnost, da Sirija zagotovi izpustitev ugrabljenih vojakov in konec neredov ob meji. V resnici pa so gverilci Hezbollaha zopet postali zgled za številne Palestince, ki so v minulih dneh skušali obračunati z izraelskimi vojaki. V uporu proti domnevnemu izsiljevanju oziroma nepopustljivosti Izraelcev v mirovnih pogajanjih (predvsem v zvezi s problemom Jeruzalema) sojih podprli demonstranti iz številnih arabskih držav (iz Maroka, iz Je-mena, v Iranu so celo proglasili sveto vojno proti Izraelu). Bližnjevzhodna kriza zaobjema široko zemljepisno in politično območje. Sam A-rafat je v minulih dneh intenzivno tkal mrežo mednarodne podpore. Prejšnji teden se je srečal z voditelji vplivnih arabskih in drugih držav - E-gipta, Jordanije, Tunzije, Španije - in se udeležil tudi Pariškega vrha, ki ga je spodbudila ameriška diplomacija. Mnogi pa so pogrešali kak njegov odločnejši poseg do- Hudi neredi na območju Bližnjega vzhoda, ki trajajo ze enajst dni in ki so povzročili že več kot osemdeset žrtev in dva tisoč ranjenih, postajajo zelo podobni pravi vojni. ma, kjer sta tačas napetost in nasilje nevarno rasla. Ko se je palestinski voditelj vrnil v Gazo, se je zaprl v krog svojih najtesnejših sodelavcev - kot bi se vrnil v čas gverile - in se izognil kateremukoli direktnemu posegu za pomiritev svojega ljudstva. Sicer pa so njegovi napori le pripeljali do izjemnega rezultata. Varnostni svet Združenih narodov je : - ob vzdržanju ZDA - izglasoval obsodbo Izraela zaradi nasilja nad Palestinci. Tudi Barak se je obnašal, kot bi bil oddaljen od hudih dogodkov zadnjega tedna: o nasilju je prvič javno govoril, ko je to divjalo že več dni. Sploh se je - tako kot drugi Izraelci - zdel presenečen nad tem, kako hitro in silovito so se spopadi razširili v državi. Laura King, dopisnica Associated Press, ugotavlja, kako sta Arafat in Barak v zadnjih dneh spremenila odnos drug do drugega. Medtem ko sta se prej imenovala za partnerja v naporih pri iskanju miru, sedaj iščeta načine, da bi ob poudarjanju šibkosti in napak drugega pridobila na lastni moči. Barak, ki je za svoje vojaške uspehe prejel največ vojaških odličij v zgo-dovini Izraela, je v nedeljo A-rafatu zagrozil z ultimatom: če ta ne bo dosegel pomiritve palestinskih upornikov, je Barak pripravljen ne samo na to, da prekine mirovna pogajanja, pač pa celo na široko vojaško akcijo. Arafat, ki ima tudi nezanemarljive izkušnje v bojni strategiji, ve, da si ne more privoščiti direktnega vojaškega spopada z Izraelom. Lahko pa računa na drugo orožje: na poulične boje civilnega ljudstva, ki se s kamenjem u-pira tankom, na paravojaške sile in reakcijo svetovnega javnega mnenja. Ponovno zbližanje nekdanjih partnerjev v mirovnih pogajanjih v zadnjih urah o-težkoča tudi približevanjeo-beh voditeljev nasprotnikom kompromisnih dogovorov v mirovnem procesu: Barak se je na eni strani začel pogajati s konservativnim Likudom za razširitev vladne koalicije, Arafat pa je na drugi strani popustil islamskim skrajnežem, ko je iz zapora izpustil njihovega pristaša in prvič o-mogočil predstavnikom Ha-masa udeležbo na sestanku palestinske vlade. Politične poteze, ki bi lahko za vedno pokopale mirov-na pogajanja, je zadnji trenutek zamrznil predlog ameriškega predsednika za štiri-stranski vrh med Barakom, A-rafatom, egiptovskim predsednikom Mubarakom in Clintonom samim (ali Albrightovo). V trenutku, ko pišemo, ni še znano, ali sta sprta voditelja pristala na pogovore, ki bi morali biti v Šarm El šeiku že v torek. Na pogovore z vsemi vpletenimi sta se v ponedeljek odpravila tudi ruski zunanji minister Ivanov in generalni sekretar ZN Kofi Annan. POVEJMO NAG LAS JANEZ POVSE Sl SLOVENIJA ŽELI SPREMEMBE ALI NE? Vsake demokratične volitve so v nekem posebnem smislu slovesne, saj na njih svoje mnenje izrazijo vsi ljudje, kar ni nikdar docela predvidljivo. Isto velja tudi za sedanje volitve v Sloveniji. Takšni in drugačni izvedenci so napovedovali vse mogoče prognoze, politični voditelji so prepričevali volivce s svojimi pozivi, toda zares odločilna bo volja ljudi, ki pa bo znana šele ob objavi volilnih rezultatov. Ob tej priložnosti ni odveč želja, da bi slovenski volivci izbrali čim bolje, oziroma da bi bila njihova izbira vsestransko uporabna in državi v prid. S tem v zvezi prevladuje občutek, da sta v bistvu možna le dva volilna rezultata: prvi je tisti, ki bi potrdil sedanjo podobo Slovenije, kakršna je v veljavi zadnjih osem let, se pravi zadnji dve zakonodajni dobi, drugi pa tisti, ki bi se zavzel za spremenjeno podobo države. Si torej Slovenija želi spremembe ali ne? Priznati je treba, da je predvolilna razporeditev volivcem preprečila, da bi naravnost izbirali med eno ali drugo možnostjo. Zagovorniki kontinuitete so se potrudili, da so skupaj tudi z delom pomladne strani tovrstno temeljitost volilnega izbiranja omehčali in nemara celo zameglili. O tem priča nedavna znana zgodba o ustavni spremembi volilnega sistema, ki pravzaprav ohranja vse po starem. Toda tudi znotraj praktično starega volilnega sistema bo mogoče videti, kaj menijo Slovenci o svoji državi in kakšno si jo želijo. Ne smemo namreč pozabiti, da je v zadnjem obdobju duh novega časa zelo močno posegel in spodbudil korenito politično spremembo na Hrvaškem ter prelomne dogodke v srbskem delu Zvezne republike Jugoslavije. V kolikor bi s podobno prodornostjo posegel sedaj tudi v Slovenijo, bi na primer Janševa in Bajukova Koalicija Slovenija skupaj dobila več volilne podpore, kot bi je bila deležna Drnovškova Liberalna demokracija. Zelja po spremembi bi se pokazala tudi v primeru, ko se to sicer ne bi zgodilo, bi se pa uveljavil isti nagib, se pravi delna okrepitev obeh navedenih pomladnih strank in delna stagnacija Liberalne demokracije, to pot seveda brez večjih političnih posledic. V kolikor pa bodo slovenski volivci potrdili sedanjo usmeritev ter izrazili privrženost in priznanje rezultatom kontinuitete, bo slika ravno obratna. Vtem primeru se razmerje med strankami ne bi bistveno spremenilo, oziroma bi lahko celo prišlo do okrepljene Liberalne demokracije, kar bi pomenilo nadaljevanje osem let starega slovenskega koalicijskega vladanja. Si Slovenija želi spremembe ali si je ne želi? o/rtve bodo to pokazale. Pokazale bodo pa tudi kakšna je Slovenija v tem zahtevnem trenutku, ko se je nenadoma znašla med demo-raticnimi sunki vedno vplivnega Balkana in med vse bolj proti vzhodu segajočo in odločnejšo novo Evropo. AKTUALNO DEŽELNO TAJNIŠTVO SSk VOLITVE IN ZAŠČITNI ZAKON INTERVJU / IGOR TU LL V četrtek se je sestalo na redni mesečni seji deželno tajništvo SSk. Na dnevnem redu je bil sveženj tehtnih problematik, začenši z obravnavo zaščitnega zakona za našo manjšino. SSk je že večkrat povedala, da bo glede obravnave v senatu ravnala preudarno in odgovorno. Glavnino energij je SSk posvetila obravnavi v poslanski zbornici in sprejemanju izboljševalnih amandmajev, to pa z neprecenljivo pomočjo poslancev narodnih manjšin, ki so razumeli pomembnost načel, kakršna sta npr. zajamčeno zastopstvo ali točna določitev teritorija zaščite. Kot zastopniki narodnih manjšin in ne kot izvoljeni predstavniki ideoloških strank so si zato v tej smeri tudi prizadevali. Žal pa so jim pri tem bili v oviro celo sami predstavniki slovenske manjšine v naši deželi, ki jim je strankarska pripadnost očitno bolj pri srcu od kvalitete zakonskega predloga, ki čaka v senatnih komisijah. Kot je znano, praznuje letos SSk 25. obletnico ustanovitve. Od svojega ustanovnega kongresa 1.1975 v Devinu je stranka ostala zvesta svojim idealom, simbolu in imenu, česar ne moremo trditi o drugih strankah, ki sooblikujejo politični spekter v naši deželi oz. državi. S tem v zvezi je stranka avgusta priredila v Števerjanu družabno dvodnevno srečanje Naš praznik, v začetku novembra bo na programu slavnostna akademija v Gorici, decembra pa strokovni seminar. Nemalo pozornosti so člani deželnega tajništva posvetili bližajoči se volilni preizkušnji, in sicer državnim volitvam, ki naj bi bile spomladi 2001, ter pomembnim upravnim volitvam na Tržaškem in Goriškem. Stranke in strančice seže pripravljajo, nekatera imena kandidatov prihajajo v javnost, nastajajo nove federacije strank ipd. Deželno tajništvo je s tem v zvezi zavzelo jasno stališče: SSk ne bo na državnih volitvah podprla kandidata, ki ne bi bil odraz glavnine slovenske manjšine. SSk ne bo niti sprejemala odločitev, ki so se izrodile v italijanskih strankah. V tem smislu je SSk že dokazala na prejšnjih pokrajinskih volitvah v Gorici, daje s premišljeno izbiro kandidatov, ki so sprejemljivi za širši krog slovenskih volivcev, mogoče doseči zelo dober rezultat. Predstavniki slovenske manjšine bi morali biti zato politično neasimilirani, se domeniti in se enotni predstaviti levosredinski koaliciji. SSk ne bo podpisovala belih menic in ne bo nekritično sprejemala kandidatov, za katere so se stranke predhodno domenile. SENATNI KOMISIJI O NAŠEM ZAŠČITNEM ZAKONU V torek sta pristojni komisiji senatne zbornice vzeli končno v pretres besedilo zakona o zaščiti slovenske narodne manjšine v Italiji, ki gaje poleti bila odobrila poslanska zbornica. S tem seje tudi v gornjem domu parlamenta začel postopek, ki bi se moral končati z glasovanjem in tudi odobritvijo tega za slovensko manjšino zelo pomembnega zakona. Omeniti je treba, da je na razpolago le malo dni, saj se naglo bliža razprava o proračunu, nato pa se bo že uradno začela volilna kampanja. V NEDELJO, 22. OKTOBRA, VSI V KOČO NA MATAJUR! ERIKA JAZBAR Končno vam je torej uspelo! Kdaj in kako bo potekala otvoritev? Otvoritev koče bo 22. oktobra, t.j. predzadnjo nedeljo v mesecu oktobru. Imeli smo stike z duhovniki, ker bo sredinski del programa zasnovan na prisotnosti slovenskih duhovnikov. Na sporedu je namreč slovesna slovenska maša na Matajurju; svojo prisotnost so mi obljubili vsi slovenski beneški duhovniki, in sicer g. Božo Zuanella, msgr. Marino Qualizza in msgr. Dionizij Mateučič. Upam, da se bo našega praznika udeležil tudi špetrski dekan Mario Qualizza, čeprav mi svoje prisotnosti ni potrdil. Srečanje se bo začelo ob 12.15, ko se bodo začeli zbirati planinci; ob 12.30 se bo začela slovesna maša, pri kateri bodo peli vsi slovenski zbori iz Nadi-ških dolin, in sicer MoPZ Matajur, mlada skupina Beneške korenine, MePZ Rečan in MePZ Pod lipo. Ob 13.30 bo krajša slovesnost otvoritve, pri kateri bom v svojstvu predsednika povedal, kako je potekalo naše delo, povedal bom, kdo nam je pomagal, in se vsem prostovoljnim delavcem lepo zahvalil. Ob 14. uri bodo pa na vrsti gostje, t.j. planinska društva, ki nam bodo prinesla pozdravne besede. Zakaj ste se odločili za 22. oktober? Datum je vezan na več pogojev. Mislim in upam, da se bodo naša dela pri koči končala komaj teden prej. V nedeljo pred našo slovesnostjo pa so državnozborske volitve v Sloveniji, tako da smo omenjeno nedeljo izključili. Iz Slovenije namreč pričakujemo vsa posoška planinska društva, obljubilo nam je prisotnost Obalno PD Koper; pričakujemo PD z Jesenic in Koroško PD, zelo verjetno se bo slovesnosti udeležilo tudi zastopstvo Planinske zveze Slovenije. Slovenski planinci se bodo veselili našega podviga tudi zato, ker so s svojimi prispevki na našem tekočem računu pripomogli h gradnji koče. Nekatera društva iz Slovenije so nam pomagalaz denarjem tekočega računa. Kako je s kočo, ali je končana? Potrebujete še pomoč? Kdo se je posebno izkazal pri pomoči? Koča je končana v vseh svojih delih. Zunanja okolica je popolnoma urejena, pokosili smo tudi travo, uredili smo nabavo vode, saj se nahaja v bližini koče studenec, ki nam bo pomagal pri pridobivanju pitne vode. Notranjost koče je tudi urejena, tako da lahko trdimo, da so dela končana. Sanitarije so urejene, imamo dnevni prostor, ki bo opremljen s klopmi, štirimi mizami in stolicami, tako da bo dovolj sedežev za vsaj 30 gostov; imamo zidan štedilnik, na katerem bomo kuhali, poskrbeli smo za vodno in plinsko napeljavo. Gornji prostori so namenjeni prenočišču; opremljeni so s 17 ali 18 blazinami, na katerih pa bi se lahko stisnilo do 30 planincev. Na gornjem nadstropju namreč ni sob, saj ni dovolj prostora, zato bo skupno ležišče, kamor se lahko stisne več ljudi. Maksimalna sprejemljivost koče je do 30 prostorov. Pritličje šteje 45 kvadratnih V našem časopisu smo že večkrat pisali, da je Planinska družina Benečije društvo, ki zbira največje število slovenskih ljudi iz Nadiških dolin. PDB je nastala leta 1992, vanjo pa se je doslej včlanilo več kot 250 ljubiteljev gora. Predsednik beneških planincev je Igor Tuli. Z njim smo se pogovorili o koči, življenju in delu beneškega človeka, ki živi pod Matajurjem; za povod pa je tokrat krasna novica, in sicer otvoritev koče pod Matajurjem. metrov, gornji prostori pa 38 m2. Kdo pa vam je pri delih najbolj pomagal in se izkazal? Na začetku je bila vsaka pomoč dobrodošla, ker so bila dela pač taka, da jih je lahko vsakdo opravljal, od nošenja materiala in kamnov do kopanja temeljev. V zadnjem obdo-; bju pa, ko smo zaključevali dela pri koči, ko smo opremljali notranje prostore, je bil nujen strokovni pristop. Na začetku so prihajali planinci z velikim navdušenjem, v zadnjih časih pa se je tudi dogajalo, j da so marsikaj zgrešili in nam ustvarili novega dela. K sreči imamo pri PDB nekaj planincev, ki opravljajo obrtniške poklice, tako da so nam priskočili na pomoč in nam ni bilo ! treba iskati delovne sile drugod. Težko bi povedal, kdo se je najbolj izkazal... PDB ni posameznik, temveč skupina, ki sooblikuje naše delovanje. Lik predsednika je seveda pomemben, pri delu pa seje izkazala skupina od 5 do 10 planincev, ki so se precej redno udeleževali naših delovnih akcij. Pomočso nam gotovo nudila posoška planin-! ska društva (Tolmin, Kobarid, Bovec), Goriška Brda, Nova Gorica, Ajdovščina, Trst in Gorica so bila , tudi soudeležena pri delu, po drugi strani pa gre posebna zahvala prefektu upravne enote Tolmin Zdravku Likarju, ki je stal no spremljal vse ! faze našega dela in nas navdušeno bodril. Posebna zahvala pa tudi Dragu Ergaverju, predsedniku meddruštevenega odbora. Ali bi na kratko povzeli trnjevo pot, ki je privedla do začetka gradnje koče? Omenjena birokratska pot je bila menda težja od samega i dela pri koči... Zamisel o koči se je rodila z nastankom PDB leta 1992. Takrat smo pomislili, da bi bilo primerno, če bi imela PDB svojo kočo, in logično je bilo, da bi to kočo postavili na Matajur. Problema sta bila v glavnem dva: potreben je bil denar, saj po-i trebuješ za tako potezo velike vso-j te in prostor kot tak, to pomeni lastnino določenega zemljišča. Prvič: kako do denarja? Značilnost PDB je bila in je še ta, da se ; kot društvo nismo opredelili za eno ali drugo krovno organizacijo, čeprav nismo ne ene ne druge zavračali. S tem da nismo opredeljeni, nismo mogli črpati cenarja pri eni ali drugi organizaciji. Kako smo si pomagali? Zaprosili smo za prispevek Gorsko skupnost. Vedeli smo namreč, da je imelaGS sklad za razvoj gorskega turizma; vedeli smo tudi, da ni prosilcev. Prošnjo smo vložili mi inCAl za obnovitvena dela i koče Pelizzo. Takratna uprava GS ! je bila še stara krščanskodemokrat-’ ska in vem, da večeri, ko so odločali, ali nam dodelijo prispevek, ni-i so bili lahki. V bistvu pa ni bilo drugih prosilcev, zato so nam morali nakazati denar. Takrat smo dobili 35 milijonov; tako smo imeli začetno garancijo, da se lahko podamo v to akcijo. Bilo je leta 1994. Za tem smo dobili od SSO-ja zelo pomembno vsoto 70 milijonov, tako da je bila vsota zelo dobra za začetek. Kako pa je bilo z zemljiščem? Treba je biloizbrati lokacijo. Matajur leži na ozemlju občin Sovod-nja in Podbonesec. Za gradnjo koče smo imeli dve možnosti, in sicer obnovitev stare strukture (kazona) ali pa novo gradnjo na starih temeljih. Izhajali smo torej iz dejstva, da moramo najti nekaj že obstoječega. Iskali smo celo leto in pol. Problem lastnine zemlje je pri nas v tem, da se je ogromno Benečanov izselilo in je zato veliko lastnikov po svetu, tako da je prodaja zelo težavna. Vsak kazon seveda ni bil primeren; iskali smo lepo pozicijo, to pomeni razgledno točko, bližino pitne vode in tak predel Matajurja, ki je obiskan; na Matajurju so namreč tudi taka območja, kamor se ne podajajo niti živali. Predlagali so nam npr., da bi gradili kočo v gozdu v smeri Livka, vendar je bilo to za nas nesprejemljivo. Nato pa smo izvedeli, da predvideva GS tudi novo gradnjo objektov, ker je območje podvrženo posebnim predpisom v zvezi z gorskim turizmom. Nekoč so bila na Matajurju smučišča, ki jih danes ni več, zato se je nekdo lahko tudi odločil, da gradi čisto novo strukturo. Tako smo šli v to smer. Naša čla-nica, ki je od vsega začetka pri PDB, je bila z družino lastnica večjega zemljišča na vrhu Matajurja, kjer so se v prejšnjih desetletjih ukvarjali z živinorejo. Prepričala je družino, ki ni včlanjena v PDB, za odstop dela zemlje. Pristali so na njeno željo in nam dejansko podarili 2300 metrov zemlje. Pri notarju smo uradno podpisali vse potrebne dokumente. Kako pa je bilo z načrtovanjem, predstavitvijo in odobritvijo le-tega? Do načrta je prišlo po prijatelj-i ski poti. Poznali smo geometra, izrazili smo mu naše želje in nam je pripravil načrt koče v skladu z normativi. Načrt smo nato predstavili na občini Sovodnja. Takrat je upravljala občino levosredinska večina z županom Pasqualejem Petricigom. Prvi občan nam je takoj povedal, da se bo za našo kočo zavzemal, in besedo je tudi držal. V občinskem svetu so sicer doživljali težke trenutke, prihajali so pritiski z vseh strani. Nato je načrt romal na pristojno komisijo na deželo. S tem v : zvezi smo doživeli tudi poučno sre-čanjez deželnimCAl-em, predstavniki tega so nam jasno povedali, da si naše koče ne želijo oz. ne v takšni lokaciji. Načrt seje kljub temu ponovno vrnil na občino, ki ga je potrdila, tako da smo lahko začeli s fizičnim delom. Bilo je meseca maja 1999. Vsako nedeljo smo hodili na I Matajur in tam preživljali vse nede-ževne nedelje od pomladi do konca oktobra. Delali smo z navdušenjem, občasno so se nas oprijeli tudi težki trenutki, predvsem zato, ker nam je zmanjkalo potrebnih ! sredstev. Problem zaseje bilo prenašanje materiala na Matajur. Na začetku smo to delali s pomočjo helikop-! terjev, vendar to ogromno stane. I Ko smo uporabili ves denar, ki smo ga imeli na razpolago, smo cement in ostali material nosili kar na ramenih, tako da je bilo to podobno tistemu, kar se je dogajalo pred petdesetimi leti. Delali smo s polno paro. Seveda je bilo delovanje Planinske družine Benečije v zadnjem letu nekoliko okrnjeno, saj smo vse razpoložljive nedelje izkoristili za gradnjo koče. Kako ste zbrali ostali denar? Zaslužili smojih z raznimi tečaji plavanja, smučanja in telovadbe, ki jih prirejamo pri društvu. Sodelovali smo z vsemi tistimi, ki so hoteli sodelovati z Zvezo Slovencev iz videmske pokrajine in z nami, ki smo bili med glavnimi pobudniki praznika na Matajurju. Prirejali smo burnjake, ki privabljajo veliko obiskovalcev. Pomagali so nam tudi prostovojni prispevki, ki so prihajali s strani planinskih društev in Planinske zveze Slovenije. Spregovoriva o PDB. Kako si razlagate veliko število članov? Na katerih načelih gradite svoje delovanje? Leta 1992 se je zbrala skupina mlajših Slovencev, ljubiteljev narave in zavednih Slovencev. Pomislili smo, da bi lahko ustanovili organizirano skupino; ta pa je presegla naša pričakovanja. Mislili smo, da se nas bo zbralo 30 ali 40, število članov pa je stalno naraščalo. Zakaj pa? Bila nas je skupina mlajših ljudi, polnih energije in načrtov, ponujali smo bogato delovanje, tako so se beneški Slovenci stalno vpisovali v društvo; bilo je vedno več novih članov. V vseh teh letih smojih našteli prek250, čeprav ne moremo trditi, da so vsi aktivni. Veliko planincev je nadalje aktivnih za določene dejavnosti: nekateri se npr. udejstvujejo le s smučanjem ali katero od drugih panog, mislim pa, da je normalno in da se to dogaja v vseh naših društvih. ——■STRAN 12 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, I NEDELJO ZA NEDELJO • ••••••••••••••••••a 28. NAVADNA NEDELJA "Molil sem... klical sem in name je prišel duh modrosti." (Mdr 7,7) "Gospod, daj nam... da pridemo do srčne modrosti." (Ps 90, 12) "Božja beseda je... ostrejša kakor vsak dvorezen meč." (Heb 4, 12) "Pri Bogu je vse mogoče." (Mr 10,27) Nekateri kristjani se, nevprašani, sami opravičujejo, ker se ne udeležujejo nedeljske maše, češ da doma lahko bolje berejo Sv. pismo ali da samo v naravi doživijo Boga; nadalje trdijo, da zahajajo v cerkev le površni ljudje, ki nimajo drugega razvedrila. Še drugih izgovorov imajo na pretek. A vsi taki in podobni izgovori so zrcalo nevednosti in zaprtosti vase, a so predvsem krivične sodbe o bližnjem. Prav je, da si prikličemo 4 v spomin, daje Božja beseda "živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, skle- • • • ... pov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč 12. oktobra stvari' ki bi bila nevidna pred njim..." (Heb 4,12-13). Kot tako 2000 jo doživljamo najprej in najbolje pri nedeljskem bogoslužju, v skupnosti z drugimi. Bogati mladenič ni našel miru in veselja, ki si gaje pričakoval od Jezusa, kljub izpolnjevanju črke postave ali zapovedi, saj mu je Jezus rekel: "Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj! "Ta beseda ga je potrlainje žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje (Mr 10,21-22). Nič mu ni koristilo branje in premišljevanje Sv. pisma doma in v sinagogi. Medtem ko je beseda v cerkvi segla do srca bodočemu svetniku Antonu puščavniku, tako daje prodal vse, kar je imel, poskrbel za življenje mladoletne sestre in tako živel Božjo besedo. Enako so svetniki vseh časov razumeli Božjo besedo kot nekaj živega, vsakdo na sebi primeren način. Eden izmed tolikih je sv. Avguštin, ki gaje Beseda iz ust sv. Ambroža pri maši tako prevzela, da se je popolnoma spreobrnil. Božja beseda vabi namreč večino ljudi v pričevanje Božje ljubezni v poročenosti, druge v uboštvu, pokorščini enemu predstojniku in v samskem stanu. Pri vsakem človeku upošteva različnosti in sposobnosti. Vendar od vseh zahteva odločnosti in vztrajnosti pri delu za Božje kraljestvo. Zahteva se namreč modrost v vsem. Ker je pa modrost Božji dar, zanjo molimo. Prvo berilo nam to potrjuje: “Molil sem in dana mi je bila preudarnost, klical sem in name je prišel duh modrosti" (Mdr 7,7). Za modrost, kakor za vse ostalo, je treba vedno moliti in se ne naveličati (Lk 18,1; Apd 1,14; Fil 4,6). Ni dana namreč enkrat za vselej. Salomon jo je zapravil, ker se je vdal malikovanju po svojih številnih ženah (1 Kr 11,1 -13.33). Modri Sirah ga ostro graja: "Svoja ledja si prepustil ženskam in pustil, da so dobile oblast nad tvojim telesom. Spravil si madež nad svojo slavo, oskrunil svoje potomstvo, tako da si spravil jezo nad svoje otroke, da je njih prizadela tvoja neumnost" In: "Salomon je šel počivat k svojim očetom (umrl je), za seboj je pustil enega od svojega potomstva (sina), najneumnejšega izmed ljudstva, moža kratke pameti, Roboama" (Sir 47,19-20. 23). Spoznavanje, razločevanje, vedenje, kaj je Božja volja, kako naj služim drugim, kako naj posredujem Božje kraljestvo, kako naj se znajdem v življenju, kako naj torej pridem do modrosti, mi daje poleg molitve tudi pogovor z duhovnim človekom, ki ni nujno duhovnik. Sv. Ignacij Lojolski je zapisal zlata pravila o razpoznavanju, razločevanju delovanja dobrih in slabih duhov (Duhovne vaje, 313-327; 328-336) še kot laik. Njegove duhovne vaje so oblikovale do danes in bodo v bodoče neštevilne množice ljudi. V duhovnih vajah je čutiti življenjsko Božjo besedo, ki nagovarja in vodi. "Potrošniška družba", v kateri živimo, pa nam hoče vsiliti vse, kar naj bi bilo po njeni nespameti neobhodno potrebno za življenje. Saj je neke vrste pošastna lakomnost, ki s svojimi nenasitnimi tipalkami ponuja vedno več in več ter zna prodajati svoje neumnosti kot nujno potrebne. Odtod izziv, da bi znali razpoznati tisto "eno", ki je zares potrebno za čas in večnost. Do modrosti pridemo tudi v srečanjih po krožkih in skupinah, npr. po zakonski skupini, po predavanjih, po primernih knjigah, po ljudskem misijonu, po karitativnem delovanju za uboge in potrebne. Post in miloščina ter odpoved samemu sebi, zlasti odpoved bogastvu, dajejo človeku čudovit polet v svet Duha. Jezus odkrito pove, da bo bogataš težko prišel v Božje kraljestvo (Mr 10, 23-25). Bogataš pa je lahko vsak človek, ki postavi vse svoje upanje v to, kar ima, ne pa v to, kar bi moral biti, namreč človek, podoben Bogu in njegovi modrosti in vednosti, prežet z njegovo ljubeznijo. Saj je le ta blažen: "Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo" (Lk 6,20). Jezus uči, daje umetnost modrosti v izgubi samega sebe, v ponižanju in ponižnosti, v služenju po hoji za Jezusom. Končno najdemo Boga v preganjanjih (Mr 10,30): "Od dni Janeza Krstnika do zdaj - pravi Jezus - si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo" (Mt 11,12). Kličimo k Svetemu Duhu! KRISTJANI IN DRUŽBA OB SVETOLETNEM SREČANJU ŠKOFOV V RIMU FATIMA llšTNAŠ ČAS V PRISOTNOSTI KIPA IZ FATIME V RIMU PAPEŽ IZROČA ČLOVEŠTVO V VARSTVO MARIJI V nedeljo, 8. t.m., je bilo v v Rimu veliko slavje, bogoslužje, ki se ga je udeležilo 80 kardinalov in več kot 1500 škofov z vsega sveta in velikanska množica vernikov, ki so se zbrali, da bi skupaj s svetim očetom Janezom Pavlom II. molili pred kipom Matere Božje iz Fatime. To je že drugi "obisk" kipa Matere Božje iz Fatime v Večnem mestu, saj je fatimska Mati Božja obiskala Rim že leta 1984, ko je papež pred njo molil, da ne bi prišlo do jedrskega spopada med velesilami, in tudi takrat seje obrnil na Mater Božjo za pomoč in jo poprosil za varstvo nad človeštvom. Tokrat pa je sveti oče na Trgu sv. Petra v Rimu kleče pred Materjo Božjo iz Fatime molil za človeštvo v tretjem tisočletju in prosil Marijo, naj bo pri-prošnjica vseh ljudi pri Bogu. "Smo možje in žene dobe, ki je po eni strani navdušujoča, po drugi pa polna nasprotij. Danes človeštvo razpolaga z neizmerno močnimi sredstvi: iz našega sveta lahko naredi vrt ali pa ga spremeni v razvaline," je dejal papež Janez Pavel II. in nadaljeval: "Človek je dosegel izjemne sposobnosti in znanja, ki mu omogočajo, da lahko poseže v sam vir življenja; to znanje lahko uporabi v dober namen, in to v okviru moralnega zakona, ali pa lahko kloni pred kratkovidnim ponosom znanosti, ki ne priznava meja in lahko potepta vsako spo- štovanje do vsakega človeškega bitja. Danes je zato človeštvo kot še nikdar v svoji zgodovini na križpotju." Sveti oče je tu izrecno mislil na genetske manipulacije, katerim smo priča, na biotehnologijo in na kloniranje, na poizkuse na človeških zarodkih in na umetno oplojevanje žena, na vsa tista področja poseganja človeka v sam začetek življenja, o katerih je zadnje čase že velikokrat govoril. Seveda pa sveti oče ni pozabil prositi Svetega Duha tudi za mir v svetu. Zato je molil k Svetemu Duhu in ga prosil, "naj odpre človeška srca pravici in ljubezni in naj popelje ljudi in narode k medsebojnemu razumevanju in k trdni volji za mir." Potem je sveti oče prosil Mater Božjo, naj vzame v varstvo človeštvo, naj "vzame v varstvo vse ljudi, najprej najšibkejše: še ne rojene otroke in otroke, ki so se rodili v revščini in sredi trpljenja, vse mlade, ki iščejo smisel življenja, ljudi, ki nimajo dela, in vse tiste, ki trpijo za lakoto ali pa so bolni, nesrečne in razbite družine, starejše ljudi, ki nimajo nobene pomoči, in vse osamljene in tiste, ki nimajo nobenega upanja več." Sveti oče je tudi prosil Mater Božjo, naj vzame pod svoje varstvo 'Vse ljudi, vse nas, Cerkev, ves svet z vsemi izzivi, ki jih prinaša s seboj prihodnost." Z vsega sveta zbrane kardinale in škofe pa je papež Janez Pavel II. nagovoril, naj "se zavedajo svoje izjemne vloge oznanjanja vesele Kristusove novice, ki paje tudi velika odgovornost." Škofe je papež imenoval "priče zgodovine Cerkve in še posebno zgodovine 20. stoletja". Izrecno je omenil "štiri škofe, ki so bili mučenci na Kitajskem", in vse tiste škofe, "ki so umrli v nacističnih taboriščih med drugo svetovno vojno, vse tiste, ki so umrh med državljansko vojno v Španiji, in vse tiste škofe, ki so bili žrtve dolgega komunističnega totalitarizma." Papež je v nedeljo izročil v vastvo Matere Božje človeštvo sredi polnega Trga sv. Petra na izjemno lepo okrašenem kraju; belo cvetje vseh vrst, s katerim sta bila okrašena oltar in ves trg, je bilo poklonjeno Mariji v čast. Tudi angelsko češčenje je sveti oče zmolil kleče pred kipom Matere Božje iz Fatime, kipom, ki se je po tridnevnem slavju v Rimu vrnil v Fatimo na Portugalsko. JUP Bogu zahvaliti, če je danes še živ. Tudi zato je papež Janez Pavel II. poslal v Fatimo zlati prstan, ki mu gaje bil ob imenovanju za papeža podaril sloviti poljski kardinal Višinski. Prstan je papež poslal takoj po imenovanju v Fatimo in je danes obešen na rožni venec, ki ga drži v rokah fatimska Mati Božja. Tako so minulo soboto številni verniki, duhovniki, redovniki, škofje, kardinali in sam sveti oče molili rožni venec pred kipom fatimske Matere Božje v baziliki sv. Petra. Molitev rožnega venca je prenašala televizija v več držav po svetu in papež je želel, da eno desetino moli tudi edina še živeča vidkinja iz Fatime sestra Lucija, kar je bilo mogoče zaradi sodobne tehnike, saj je bila sestra Lucija v svojem samostanu v mestu Co-imbra na Portugalskem. O molitvi rožnega venca je v soboto, 7.t.m., sveti oče Janez Pavel II. dejal: "Naša nocojšnja molitev je v luči "fatimske skrivnosti", katere vsebina nam pomaga razmišljati in razumeti zgodovino 20. stoletja." JURIJ PALJK Že v soboto, 7. t.m., je bilo v baziliki sv. Petra v Rimu izjemno slovesno, saj seje zbralo pred baziliko in v sami Petrovi cerkvi izjemno število ljudi. Poročevalci trdijo, daje prišlo naenkrat v Rim doslej samo za II. vatikanski koncil toliko kardinalov in škofov z vsega sveta, saj sojih v soboto našteli več kot dva tisoč. Res je, da je bilo v Rimu minuli konec tedna jubilejno romanje škofov v Sveto mesto, res pa je tudi, da si je za to priložnost sveti oče Janez Pavel II. toplo zaželel, da bi v Rim prenesli za nekaj dni kip Matere Božje iz Fatime. Tako seje tudi zgodilo in v soboto je bil svet priča molitvi rožnega venca pred kipom fatimske Matere Božje. Kot zanimivost povejmo še to, da je kip Matere Božje iz Fatime iz lesa izdelal portugalski u-metnik Jose' FerreiraThedim leta 1920, in to po opisu, ki ga je o Materi Božji dala vidkinja in še danes živeča sestra Lucija Dos Santos. Kip je visok 110 centimetrov. Leta 1946 so kipu Matere Božje dodali še krono, ki tehta 1,2 kilograma in ima premer 25 centimetrov. V krono fatimske Matere Božje so vgradili 1400 dragocenih kamnov, v notranjost krone pa je bila vgrajena tudi krogla, ki je ostala v papeževem prsnem košu po atentatu nanj. Turški terorist Ali Agcaje namreč streljal na papeža 13. maja leta 1981, na dan, ko se je Mati Božja prikazala (leta 1913) trem pastirčkom v Fatimi in jim razodela tri skrivnosti, od katerih je bila zadnja razkrita šele letos poleti. Sveti oče Janez Pavel II. je velik častilec matere Božje iz Fatime in je sam trdno prepričan, da se ima prav njeni roki in njenemu posegu pri ZGONIK / PRAZNOVANJE ŽUPNIJSKEGA ZAVETNIKA SVETNIK TEDNA OBISK ZLATOMASNIKA Prvo nedeljo v oktobru smo praznovali župnijskega zavetnika sv. Mihaela nadangela. Za to priložnost smo povabili nabrežinskega župnika g. Bogomila Breclja (na sliki), naj ponovi zlato mašo tudi v Zgoniku. V letih 1972-76 je bil namreč župnik v Zgoniku. Lepo okrašena cerkev in u-brano petje cerkvenega pevskega zbora sta primerno sprejela zlatomašnika. Domači župnik je zlatomašniku izrekel dobrodošlico in mu zaželel, da bi v tej cerkvi obhajal še svojo biserno in diamantno mašo. V imenu cerkvenega občestva je pozdravil zlatomašnika g. Jožko Gruden. Poleg pozdrava in iskre-nil želja je v daljšem nagovoru opisal izredno plodovito delovanje g. Breclja na vseh župnijah, kjer je deloval kakor tudi vZgoniku, ko je s pokon- cilsko obnovo skušal vsem približati evangelij in Kristu-sa-Boga. Odprl je vrata župnišča predvsem mlademu rodu, po vseh vaseh zgoniške župnije je pripravil ljudi in prostor za darovanje sv. maše bodisi na dvoriščih bodisi v skednjih ali v hišah, skrbel je tudi za bolne in ostarele. Prirejal je izlete, številna srečanja, igre in se vsestransko razdajal v dušnopastirskem delu. Zato je tudi prav, da smo sega spomnili ob njegovi zlati maši. Sam slavljenec pa je v svojem govoru prikazal svo- jo duhovniško pot, ki je bila zaznamovana tudi s tragedijo | družinskih članov, ki sojih krivično in nasilno umorili, ker i so bili zvesti Bogu in slovenskemu narodu. Preko številnih dogodkov, tako veselih in žalostnih, gaje Božja previdnost vedno vodila, da je ostal zvest svojemu poklicu in poslanstvu v službi Bogu in na-j šemu ljudstvu. Zlata maša pa je posebna milost za slavljenca in tudi za vernike. Po slovesnosti v cerkvi so bili vsi navzoči povabljeni na prigrizek v župnišče, kjer so zlatomašniku lahko nazdravi-\ li in zapeli na mnoga leta ter se z njim pogovarjali. Zlatomašniku g. Bogomi-i lu Breclju iskrena zahvala za opravljeno slovesnost ter zahvala vsem, ki so poskrbeli za pecivo, prigrizek in pijačo, ter ! cerkvenemu pevskemu zboru. ■■■' JM O SAMOLJUBJU IN ODPOVEDI ALI SEM RES SVOBODEN? RUDI BOGATEČ Sem svoboden, ko delam vse, kar se mi ljubi? Ali je otrok svoboden, ko mu prepoveš, kar mu škodi? Kaj lahko o-mejuje mojo svobodo? Rdeče znamenje na cesti, plačevanje davkov ali avtobusnega listka ali prepoved voziti v pijanosti? Ali da moram pisati nalogo za šolo, čeprav se mi ne ljubi? Ali da se napijem za svoj denar, se na vse načine zabavam, si vbrizgnem mamilo, razgrajam z motorjem do jutranjih ur? Ali nisem svoboden, ko vestno opravljam svoje delo v službi? Ali štedim in se mar- sičemu odpovem zato, da pridem do svojega stanovanja? Neki francoski pisatelj je zapisal, da se moja svoboda konča, kjer se začenja svoboda drugih. Kdor se vdaja strasti, je njen suženj, čeprav bi drugim ukazoval. Skopuštvo, meseno poželenje, častihlepnost in oblastiželjnost so različne oblike sužnosti. Vsi smo nagnjeni k slabemu! Sv. Pavel je celo zapisal, da večkrat dela ravno tisto, česar noče. Je pa druga vrsta svobode, ko se marsičemu odpoveduješ iz višjih idealov. Menih, sestra, družinski član; revno živiš, da revnejšim pomagaš. Namesto nedeljskega izleta greš pitat bolnika, ki bi drugače ostal brez kosila. Učiš se obrti za potrebne v misijonih, se učiš težkega tujega jezika, da boš lažje prinesel Kristusa nevernim. Ožigosaš napake in pregrehe z vso ponižnostjo, kandidiraš na volitvah zato, da bi ljudem pomagal. Svobodna odpoved pomeni višek svobode. Kristus je bil najbolj svobodna oseba in je dal življenje za druge. Ni imel, kamor bi glavo položil, bil je lačen in žejen, čeprav je po njem vse nasta- lo. Dobrote je delil, čeprav so mu sovražniki vse slabo pripisovali in, ko je visel na križu, so se iz njega norčevali. Pa je zanje prosil nebeškega Očeta, naj vsem odpusti. Bil je najbolj svobodno bitje, ker ga je bila ena sama ljubezen. Edino prava ljubezen naredi človeka svobodnega. V današnjem svetu slavijo samo uspešnega človeka, ki pride na oblast, prido- biva bajne vsote denarja na loteriji ali kot igralec uspešnih filmov. Tak človek večkrat nima čuta za pravičnost, lepoto in poštenost. Samo strah ga sili k izpolnjevanju zakonov: strah pred ječo ali globo. Kristus nam je prinesel pravo svobodo. Sv. Avguštin lepo pravi: “Ljubi in delaj, kar hočeš." Ljubezen do Boga te bo vodila po pravi poti, ljubezen do bližnjega ti bo dala razumeti, kaj drugi potrebujejo, in jim to lahko poskrbiš. Ge pa človek ne pozna ljubezni, je kakor brneč zvon, ki ga vsi slišijo, a ne marajo, je kakor ploha, ki nezadostno zaliva njivo. Tak človek lahko dobi največja priznanja, a ne uživa prave svobode. Svoboda se začenja v srcu človeka, ko premaga svoje strasti. Za tako svobodo je vredno dati življenje. DROBCI TEOLOGIJE Verjetno se je marsikomu že zgodilo, da je v trenutku postal prenasičen, sit in poln zakonov, pravil in določb, ki jih je treba v vsakdanjem življenju upoštevati in izpolnjevati. To se ponavadi zgodi mlademu človeku, ki še raste in si mora nabrati prepotrebnih izkušenj za prihodnje umirjeno in uravnovešeno življenje. Vzemimo na primer cestna pravila: treba bi bilo upoštevati pravilni parkirni prostor, sredi mesta ne bi smeli voziti več kot petdeset kilometrov na uro, pešci, ki čakajo na rdeč semafor, ne bi smeli prekoračiti ceste, čeprav ni ne duha ne sluha po avtomobilih. Seveda še nisem spoznal človeka, ki bi se dejansko držal vseh pravil, kajti takšen človek verjetno tudi ne obstaja. Zakoni so v korist človeku, ne pa v njegovo mrtvičenje. Jezus nas zelo modro opozarja, da ni človek narejen zaradi nedelje, ampak je nedelja ustvarjena zaradi človeka. Nekateri poznavalci pisem ter del svetega Pavla in nekateri njegovi življenjepisci MORALA IN NJENE ZAHTEVE MARTIN MARUSSI pravijo, da je sveti Pavel v svojem življenju doživel nekaj podobnega. Bil je sin ugledne judovske družine, po časti farizejec, kar pomeni še posebno zvest do postave, torej človek, ki mu je bilo v ponos izpolnjevati in se držati več kot 700 zakonov, ki jih je hebrejska postava zahtevala. Ni čudno, da se mu je, kakor 1 pravijo nekateri strokovnjaki, po domače rečeno "obrnilo v glavi". Ni videl več smisla vseh teh zakonov in vse to je samo na sebi propadlo. In prav zaradi tega je potem lahko spoznal Jezusa Kristusa in njegovo postavo, postavo ljubezni, ki človeka najprej osvobaja in ga na tak način rešuje. Osvobaja ga, da lahko potem toliko bolj ljubi in se daruje. Za svetega Pavla je postava postala Jezus sam in njegovo življenje. Kdor se ukvarja z moralno teologijo in pravzaprav vsak vernik, ki se trudi za sve- tost, dobro ve, kaj pomenijo obsedenost z osebnimi grehi, občutki krivde, notranji boji proti skušnjavam. Vse to ie potrebno, da pridemo ao neke notranje zvestobe, s katero znamo sami sebe sprejemati in si odpuščati. Ta notranja zvestoba je najprej zvestoba Njemu, ki nas osvobaja in rešuje. Osvobaja, ker njegova zapoved ljubezni nas uči, naj umiramo svojemu egoizmu in se tako odpiramo darovanju za druge. Sad zvestobe pa je odgovornost. Odgovornost pomeni, da znamo poslušati in izpolnjevati to, kar nam On ukazuje in kar nas vabi, da delamo. Tudi moralna teologija se je od drugega Vatikanskega zbora spremenila. Posebno se je spremenil pojem vesti. Če je bila vest od Tridentinskega koncila dalje tisti aktivni element razuma, ki sodi i moralno stran v nekem deja-; nju, je vest po drugem Vati-! kanskem koncilu tista mreža | odnosov, ki mora upoštevati vse situacije, dimenzije in norme v neki odločitvi. V tej razliki je opazna sprememba moralnega sistema: če je bilo v prejšnjih stoletjih moralno to, da so se upoštevala pravila in norme, ki jih je Cerkev prek cerkvenega učiteljstva Eosredovala, danes ni več ta-o. Nekoč je zadostovala logika razuma, ki je v določeni | konfliktni situaciji upoštevala vse norme in prek tega prišla do iskane rešitve. Bilo je podobno kot v algebri, kjer je z danimi spremenljivkami zadostovalo uporabiti pravilno funkcijo in tako sestaviti enačbo. Danes to ne zadostuje, i ker se upoštevata tudi vest in situacija posameznika v dani okoliščini. Sveti Avguštin je po dolgem času in prek življenjskih izkušenj prišel do svoje osebne norme: "Ljubi in delaj, kar hočeš! " si je ponavljal. Boj med tem, kar hočemo, in tem, kar moramo, je večkrat tako majhen, a obenem vseeno zaznaven, da nas spravi v spor, v katerem moramo najti pravo pot, da se lahko ločimo. 13. OKTOBER SILVESTER CUK EDVARD, KRALJ Že leta 61 6 so v Londonu, prestolnici Anglije, na otoku reke Temze ob samostanu redovnikov benediktincev postavili cerkev. Današnji godovnjak, angleški kralj Edvard III., se je zaobljubil, da bo romal v Rim, toda njegovi svetovalci so mu to branili. Papež Leon IX. mu je svetoval, naj del denarja, ki biga porabil za romanje v Rim, razda ubogim, en del pa naj obrne za zidavo ali obnovo kakšne cerkve apostolu Petru na čast. Edvard se je odločil, da obnovi vvestminstrsko cerkev. Zidali so jo petnajst let v gotskem slogu in postala je angleško narodno svetišče. V njej kronajo angleške kralje, tudi potem ko je država zapadla protestantizmu. Kralje kronajo s krono svetega Edvarda, kraljice pa s krono njegove deviške žene Edite. Naš svetnik Edvard se je rodil leta 1 004. Že v deških letih je spoznal bridkost pregnanstva. Leta 1014 se je namreč moral pred Danci zateči k materinim sorodnikom v Normandijo. V domovino se je vrnil leta 1041 kot dedič angleškega prestola. Leta 1043 je bil kronan za angleškega kralja. Ljubezen svojih podložnikov si je osvojil s svojo izredno dobrotljivostjo, prizanesljivostjo in čistostjo. S svojo ženo Edito je živel v deviškem zakonu. Med Edvardovimi krepostmi sta bili najbolj izraziti njegova ljudomilost in krotkost. Nikoli se ni maščeval za krivice, temveč je vse sproti odpuščal. Od države ni maral prejemati ni kakih prispevkov in se je vzdrževal samo z dohodki svojih posestev. Stiskane je branil pred nasiljem. Imel je velik dar čudežev. Omenimo le enega, ki je pogosto upodobljen na Edvardovih slikah. Nekoč je šel s spremstvom proti westminstrski cerkvi. Naproti mu pride siromašen Irec, ohromel na obe nogi, in mu potoži, da že dolgo časa hodi prosit svetega Petra za zdravje, sveti Peter pa mu je razodel, da ne bo ozdravel drugače, kakor da ga kralj sam nese v cerkev. Kralj Edvard se je brez pomisleka sklonil, vzel hromega na rame in ga nesel v cerkev, kjer je bil le-ta ozdravljen. Svetemu kralju je Bog razodel tudi čas smrti. Začel se je pripravljati nanjo in prosil, naj tudi duhovščina in ljudstvo molita za njegovo dušo. O Božiču leta 1065 ga je napadla mrzlica, vendar je še šel k posvečenju vvestminstrske cerkve, ki je bila šele tedaj povsem dokončana. Potem je obležal. Kraljico je tolažil, da ji gre v nebesa pripravljat bivališče, kjer bosta za vedno skupaj. Bogat dobrih del je umrl 5. januarja leta 1066. Edvardov naslednik Viljem Osvajalec, Norman po rodu, je bil poln spoštovanja do njega. Pripravil mu je dragoceno grobnico v Westminstru. Čez 36 let so grobnico odprli in videli novo čudo: truplo je bilo nestrohnjeno, kakor da bi kralj pravkar umrl. Leta 1161, malo manj kot sto let po smrti, je bil kralj Edvard cerkveno uvrščen med svetnike. Ko so prezidali vvestminstrsko katedralo, so ga po naročilu nadškofa svetega Tomaža Becketa slovesno nesli v novo grobnico. Kralj Henrik II., njegova dva sinova in njegov brat Rihard so v sprevodu nesli svetnikovo truplo. To se je zgodilo na današnji dan leta 1269, zato sega Cerkev na današnji dan spominja. 1 400-LETNICA KOPRSKE ŠKOFIJE TIK PRED ZAČETKOM PROSLAVLJANJA Leta 1999 je minilo 1400 let, odkar se prvič v znanih pisnih virih omenja škofija Koper. Škofijski ordinariat je prenesel obhajanje te častitljive obletnice na letošnje leto zaradi povezave z letom velikega jubileja in duhovnim ozračjem, ki preveva to obletnico. "Prav to jubilejno vzdušje je potrebni predpogoj, da bo praznovanje obletnice škofije pomemben duhovni in znanstveni dogodek," so sporočili v Kopru. V okviru praznovanj visoke obletnice koprske škofije, ki je najstarejša slovenska, se bo konec tega tedna začel niz proslavljanj 1400-letnice. Krona praznovanj bo slovesno somaševanje slovenskih škofov v koprski stolnici v petek, 13. t.m., ob 18. uri. Somaševanja se bodo udeležili tudi škofje sosednih škofij, vodil pa ga bo apostolski nun- j cij v Sloveniji msgr. Edmond Farhat. V okviru praznovanj bo otekala od 12. do 14. okto-ra tudi mednarodna konferenca, znanstveni simpozij, v Pokrajinskem muzeju v Kopru na temo 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri. Pripravljajo ga Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko v Kopru v soorganizaciji z zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU iz Ljubljane, filozofska fakulteta v Pulju, Accademia dei Concordi iz Roviga in sama škofija Koper. Simpozij bo obogatila razstava arhivskih virov, ob njej pa še slovenski prevod knjige koprskega škofa Pavla Nal-di ni ja Krajepis koprske škofije, ki bo izšel ob tristoletnici izvirne izdaje. ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 KULTURA ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 ŠOLSKA AVTONOMIJA IN TEŽAVE V NAŠIH ŠOLAH POTREBNA JE POGLOBLJENA RAZPRAVA Kot je Novi glas že poročal, je začetek šolskega leta 2000-2001 prinesel nižjim in višjim srednjim šolam s slovenskim učnim jezikom novo težavo. V skladu z avtonomijo je bila namreč šolskim skrbnikom odvzeta pristojnost, ki je bila doslej dolgo v veljavi, da dodelijo šolam, ki so imele t.i. logistične probleme, pravico, da učne ure skrajšajo na 50 minut, ne da bi morali zato učenci oziroma dijaki izgubljene minute nadoknaditi. Te pravice so se slovenske šole posluževale desetletja in desetletja. Po uradnih tolmačenjih nove zakonodaje in pravilnika o avtonomiji pa velja, da morajo učne ure trajati po 60 minut. Uvedba 60-minutnih učnih ur bi na naših šolah konkretno pomenila, da bi morali na primer učenci nižjih srednjih šol sedeti v učilnicah od 8. do najmanj 14. ure, in to od ponedeljka do vključno sobote. Njihov urnik bi bil tako težji od delovnega urnika vsakega delavca ali uradnika v tej državi, saj je tudi del učenčevega oziroma dijakovega popoldanskega časa namenjen šoli, to je pisanju nalog in učenju. Kolegij ravnateljev slovenskih šol je v pismu z dne 17. avgusta t.l. (vendar so pod pismom podpisani samo predstavniki ravnateljev vseh naših šol na Tržaškem) opozoril ministrstvo za šolstvo v Rimu na težave, ki bi ga slovenskemu šolstvu povzročilo togo spoštovanje pravilnika o avtonomiji. Sklicujoč se na zgoraj omenjeno več-desetletno prakso, je tudi predlagal, naj bi za naše nižje in višje srednje šole še naprej veljali urniki s 50-minut-nimi učnimi urami. Na to svoje pismo ni kolegij doslej baje prejel nobenega odgovora. Tržaški šolski skrbnik je v nekem dopisu, odposlanem na šolsko ministrstvo v Rimu okrog 25. avgusta t.l., izrazil povoljno mnenje o tem krčenju učnih ur na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom. Toda kasneje je iz neznanih razlogov popolnoma spremenil svoje mnenje in je v novem pismu ministrstvu, na njem je datum 25. september 2000, preklical svoje prejšnje stališče in zahteval, naj se tudi na slovenskih šolah v celoti spoštuje pravilnik o avtonomiji. Vse to dogajanje je zlasti na slo-! venskih nižjih srednjih šolah na Tržaškem povzročilo velike zadrege. Danes ima praktično vsaka izmed njih drugačen urnik: ponekod so ohranili stari razpored učnih ur po 50 minut, večina šol pa skuša tako ali drugače uvesti urnik s 60-minutnimi učnimi urami. Kjer se je to zgodilo, so starši učencev reagirali s protestnimi pismi šolskim oblastem, nekateri izmed njih so se odločili, da prihajajo po svoje otroke ob 13.15, ob uri torej, ki je za veliko večino naših nižjih srednjih šol desetletja in desetletja ;■ pomenila konec pouka. Zavodni sveti so ponekod izglasovali izjave s predlogom, naj se ponovno uvedejo učne ure po 50 minut, saj je po mnenju njihovih članov vsakodnevna do o-koli 14. ure podaljšana šolska obveznost nevzdržna. Ta bi med drugim praktično pomenila, da bi učenci prihajali do toplega obroka v najboljšem primeru šele okoli 15. ure. Tudi s pedagoško-didaktičnega stališča je takšno podaljšanje nesmiselno, in tu se ponekod sklicujejo na povsem negativno mnenje, ki ga je o podaljšanju urnika izrekla Slovenska socio-psiho-pedagoška služba pri Krajev- ni zdravstveni enoti št. 1 v Trstu. To poročilo je omenjena služba poslala Združenju staršev Državne nižje srednje šole sv. Cirila in Metoda pri Sv. Ivanu v Trstu dne 27. septembra t.l. Člani zavodnih svetov nadalje poudarjajo tudi potrebo po enotnem nastopanju teh najvišjih zbornih organov na naših nižjih srednjih šolah, in to predvsem za izoblikovanje skupnih akcij pri pristojnih oblasteh, da se odpravi nastala nenormalna si-' tuacija. Ta prizadevanja so rodila vsaj delen uspeh, saj je tržaški šolski skrbnik 5. oktobra sprejel delegacijo predsednikov zavodnih svetov in staršev. Ti so mu predočili težave, ki nastajajo : z uvajanjem novega urnika, in ga o-pozorili, da imajo učenci slovenskih nižjih srednjih šol tedensko vsaj po 6 učnih ur več kot italijanski sovrstniki. Menili so tudi, da se niso razlogi, zaradi katerih so tukajšnja skrbništva do lani dovoljevala slovenskim srednjim šolam krajšanje učnih ur na I 50 minut, v ničemer spremenili. Trža-I ški šolski skrbnikje na to obljubil, da i se bo sestal s slovenskimi ravnatelji in skupaj z njimi skušal urediti nastali položaj. Kljub tej obljubi obstaja bojazen, da se ta zgodba ne bo tako hitro končala. Zato bi bilo najbrž zelo umestno, da bi se o našem šolstvu čimprej začela poglobljena razprava, pri kateri naj sodelujejo vse naše organizacije, od kulturno-prosvetnih do političnih, sindikalnih in gospodarskih. Dosedanje izkušnje so namreč pokazale, da se z avtonomijo šolski sistem temeljito spreminja in da ji naše šole same žal niso kos. UG SLOVENSKE PESMI MED 2. SVETOVNO VOJNO "BREZ NAD IN SONCA JE BILO SRCE..." Mostje naslov lepe in zajetne antologije "pesmi iz druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani so se znašli njihovi avtorji", ki jo je pripravila za tisk prof. Marija Stanonik. Knjigo je natisnila Tiskarna Novo mesto, izdala pa jo je Dolenjska založba. Rafko Vodeb je napisal knjigi na pot kratek uvod, v katerem pravi, da je knjiga pogumno in nujno dejanje: "Pogumno, ker je razdvojenost slovenskih ljudi še živa; nujno, ker je to cena za našo prihodnost. 'Edinost, sreča, sprava' se lahko vrnejo le v zaporedju sprava - edinost - sreča. Po mnenju Rafka Vodeba pa je antologija slovenske poezije med drugo svetovno vojno tudi "odločilen korak k spravi, kajti poezija V svoji mili govorici ni dejanje razločevanja, marveč dejanje ljubezni', torej sprave". Marija Stanonikje izbrala pesnike in poezijo, uredila antologijo Most in tudi napisala spremno besedo ter o-pombe, ki bodo bralcu v pomoč. Sicer pa je knjiga lepo urejena in so pesmi razvrščene v sedem razdelkov, sklopov: prvi razdelek vsebuje pesmi, ki jih označujejo domovina, narod, materinščina; v drugega so uvrščene pesmi, ki jih označujejo zapori, izgnanstvo, taborišča, vojaki v tujih vojskah; tretji sklop označuje ljubezen; v četrtem sklopu so pesmi, ki jih najbolj zaznamujejo osebna izpoved, reflek- sija in žanr. Smrt je tema petega sklopa pesmi; upanje in vera sta rdeča nit šestega sklopa pesmi in konec vojne, zmaga, poraz in begunstvo označujejo sedmi sklop pesmi. V antologiji slovenske poezije med drugo vojno bo bralec našel veliko neznanih pesnikov in nepoznanih imen slovenskega pesništva, ki stojijo ob boku znanih in tudi velikih imen slovenske književnosti, kot so: Karel De-stovnik-Kajuh, Edvarsd Kocbek, Joža Lovrenčič, Jože Udovič, Ljubka Šorli-Bratuž, Josip Vandot, Oton Župančič, Ivan Albreht, Lojze Grozde in drugi. Prav uvrstitev pesmi Odmevi iz ječe, ki jo je Ljubka Sorli-Bratuž napisala leta 1944 v Tolminu, kažejo na to, da je avtorica antologijeMosf skrbela, da bi v zbirko uvrstila tudi tiste pesnike, ki so bili v matični domovini predolgo zamolčani ali pa potisnjeni na rob. Pesnica in znana goriška kulturna delavka Ljubka Šorli-Bratuž je napisala pesem Odmevi iz ječe 24. aprila leta 1944 v zaporu v Tolminu in je zato njeno pričevanje še toliko bolj pretresljivo. Antologija Most ima zaradi svoje širine v izboru in zaradi pretresljive izpovednosti velikega števila pesnikov vso pravico, da najde ugledno mesto na vsaki slovenski spodobni knjižni polici. —..... JUP SLOVENCI V ZAMEJSTVU IN PO SVETU V slovenski diaspori "še zdaleč ni vse izgubljeno, kot mislijo nekateri". Tako je zapisal predsednik komisije državnega zbora Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Marijan Schiffrer v uvod priročne knjižice, ki jo je omenjena komisija izdala ob koncu mandata in predstavila prejšnji teden. Knjižica, ki jo je izdal oddelek DZ za informiranje, nosi naslov Slovenci v zamejstvu in po svetu. Vsebuje prikaz dela komisije od njene ustanovitve, maja 1997, do zadnje seje septembra letos, pa tudi pravna določila in pomembne sklepe DZ, temeljne dokumente, ki urejujejo področje odnosov med matico, zamejci in zdomci, in seznam ter naslove slovenskih društev in organizacij v slovenski diaspori. V uvod je Schiffrer zapisal tudi to, da je "glavni uspeh te komisije v prebujenju Slovencev v matici iz dolge dremavice. Komisija je pokazala drug svet, svet slovenske diaspore." Po mnenju podpredsednika komisije Davorina Terčona seje po ustanovitvi komisije začel izoblikovati državniški in nestrankarski odnos do zamejcev in zdomcev, kar je velika pridobitev. Med nedokončanimi nalogami pa je Terčon omenil zlasti krepitev gospodarske moči manjšine. Komisija je tudi že sprejela izhodišča za pripravo resolucije o Slovencih po svetu, ki naj bi jo sprejela v prihodnjem mandatu. RAZSTAVA ROBERTA FAGANELA HARMONIJA ČLOVEKA IN NARAVE V Kulturnem domu v Gorici so v petek zvečer, 6.t.m., na dobro obiskani kulturni prireditvi svečano odprli likovno razstavo goriškega umetnika Roberta Faganela, ki bo na ogled štirinajst dni v jutranjih urah med 9. in 13. uro terv popoldanskem času med 16. in 18. uro in seveda med večernimi kulturnimi prireditvami. Slavnostno odprtje razstave je v obeh jezikih uvedel ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel, ki je poudaril predvsem dejstvo, da vsako leto v Kulturnem domu poskrbijo, da se na prvi letni razstavi predstavi domači likovni umetnik, kar je bilo v preteklosti za nekatere naše umetnike tudi možnost, da so se prvič predstavili javnosti z večjim in kakovostnim izborom svojih del. O umetniku je na razstavi v slovenskem in italijanskem jeziku spregovoril likovni kritik prof. Joško Vetrih, ki je bil opravil tudi izbor akvarelov in slik v bogatem arhivu Roberta Faganela, kije na področju likovne umetnosti med nami prisoten že štirideset let in je za svoja dela prejel vrsto nagrad tako doma in v Sloveniji kot tudi na tujem. Robert Faganel se nam v Kulturnem domu predstavlja z dvema zaokroženima ciklusoma svojih lepih likovnih del, saj je kritik prof. Joško Vetrih želel predstaviti tudi Faganelove odlične, a manj znane akvarele, ki nam prikazujejo umetnika v popolnejši luči, kot smo ga sicer vajeni. Tako je razstava razdeljena na dva dela: v pritličju Kulturnega doma so razstavljeni akvareli, na stopnišču in v prvem nadstropju pa olja in akrili na platno. Tako akvarelom kot oljem in akrilom pa je skupna tematika, ki je vsa uglašena na lepo slovensko naravo in na svet, ki je odšel v zgodovino, ne da bi se sami tega zavedali: Faganel nam namreč predstavlja tudi svoja videnja slovenskega kmečkega sveta, ki ga danes ni več. Če za Faganelove akvarele lahko rečemo, da so prijetno presenečenje, ker nam odkrivajo umetnika v novi luči, pa za vedute, krajinske izseke in za njegove slike iz kmečkega, polpreteklega slovenskega sveta lahko zapišemo, da samo potrjujejo, kako je Robert Faganel izjemen mojster barv in odslikavanja svetlobnih iger v naravi. Tako akvareli kot slike na platnu nam namreč govorijo o Robertu Faganelu kot umetniku, kije zavezan naravi in njenim prelestnim barvam v vseh letnih časih in umetnikovi veliki navezanosti na slovensko krajino in na svoje, kmečke korenine, na svet, ki je za vedno odšel. Da je Robert Faganel pravi mojster barve in odslikavanja svojega videnja in doživljanja narave, nam pričajo razstavljeni akvareli, ki jih je kritik poimenoval lirične pejsaže, lirične zato, ker je na belih listih umetniku uspelo skozi lastno videnje narave naslikati doživljanje, pravzaprav predvsem veliko veselje, ki umetnika prevzame, ko se s svojo skicirko, stojalom in barvami poda v naravo. Robert Faganel se namreč že vrsto let redno udeležuje slikarskih delovnih tednov - kolonij v Sloveniji in je zato izbor njegovih slik in akvarelov v Kulturnem domu tudi lep prikaz čudovite narave v Sloveniji, saj umetnik predstavlja lepote Brd, Vipavske doline, Krasa, Dolenjske in Štajerske, gorenjskih kotičkov in Posočja. Če nam Faganelovi akvareli kažejo lirično dušo umetnika, ki pozna sodobno likovno govorico in nam z njeno suvereno pomočjo pričara svoje videnje narave in odstrnetudi vpogled v svojo mehko notranjost, pa nam olja na platno in umetniška dela v tehniki akrila kažejo odličnega slikarja, ki se naslanja na slikarska dognanja iz časov realizma, impresionizma in poimpresionističnega obdobja. Robert Faganel je namreč zavezan naravi in njeni vidni skladnosti, ki jo seveda sam interpretira s svojo bogato paleto barv, s svojim občutjem in seveda velikim slikarskim znanjem. Da gre za mojstra, se vidi iz njegovih vedut in naslikanih krajin, saj ima slikar občutek tako za kompozicijo kot za barve ter seveda tudi oseben odnos do narave in dediščine, kateri sam pripada. Zato bo obiskovalec razstave lahko užival v lahkotnih akvarelih, kjer nam Robert Faganel ponuja svoje občutke pred večnostjo naravne lepote in pa v imenitnih slikah, kijih umetnik naslika z mastnimi nanosi svetlih in zvenečih, a med seboj usklajenih barv. Gledalec lahko občuduje umetnikov velik smisel in pretanjen občutek za igro svetlobe v naravi, ki pride najbolj do izraza v tistih krajinskih vedutah, ki jih je narisal sredi zelene slovenske krajine; znano je namreč, daje prav zelena barva v svojih tisočih odtenkih izjemno zahtevna za vsakega slikarja. Poglavje zase so na razstavi tisti motivi, na katerih je Robert Faganel ujel utrinke iz slovenskega kmečkega sveta, kmečkega življenja, kije preminilo. Slikarju uspe na teh likovnih delih prikazati življenje in delo kmeta, ne da bi samo enkrat upodobil človeka. O človeku pričajo zato na Faga-nelovih slikah seniki, kmečka orodja na borjačih in ob seniku, klet, stari sodi pred kletmi, znamenja na polju, vinogradi, nasadi hmelja in sorodno; med tem omenimo vsaj še preprosto, a izjemno lepo slovensko kmečko arhitekturo, ki se harmonično spaja z naravo, v katero je postavljena. Gre za hvalnico naravi in našim koreninam, hvalnico, vpeto med igrivost svetlobe, ki se spaja z umirjeno umetnikovo dušo in bogato paleto soskladnih barv; vse pa sloni na močnem notranjem doživljanju narave in slovenske pokrajine, lastnih korenin in samega sebe. JUP BORIS PAHOR PREJEL ČASTNI ZNAK SVOBODE VISOKO ODLIKOVANJE GLEDALIŠKI PORTRETI Predsednik republike Slovenije Milan Kučan je v petek, 6. t.m., v predsedniški palači v Ljubljani podelil visoko državno priznanje tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju. Na uradni, a občuteni krajši slovesnosti sta spregovorila tako predsednik Slovenije kot tržaški pisatelj Boris Pahor. Srebrni častni znak svobode republike Slovenije je pisatelj Boris Pahor prejel "za življenjsko delo, nepopustljivo prizadevanje v prid svobode Evrope in zoper nacifašizem, za demokratično in samobitno Slovenijo ter za dobrobit zamejskih Slovencev". Predsednik Milan Kučan je na podelitvi visokega državnega odlikovanja tudi dejal: "Življenjska izkušnja najbolj bridke in dramatične vrste mu je namreč že zgodaj narekovala in utrdila načela glede narodnosti, duhovnosti in tudi političnosti: ne nacionalizem, temveč nacionalni demokratizem; ne politična avtoritarnost in monolitnost, temveč demokratični pluralizem." Pisatelj Boris Pahor pa je v svojem nagovoru po podelitvi odlikovanja izrazil predvsem globoko hvaležnost vsem, ki so mu na življenjski poti pomagali, in izrecno omenil revijo Zaliv in sodelavce; poimensko pa se je spomnil preminulih prijateljev in so-trudnikov: Milana Lipovca, Edvarda Kocbeka, Ubalda Vrabca, Josipa Merkuja, Vekoslava Špangerja in Lojzeta Pegana. Prof. Pahor je svoj poseg zaključil z besedami: "V posebno zadoščenje mi je, da v tem trenutku v imenu vseh sodelavcev revije Zaliv in v svojem lastnem čestitam uresničitvi slovenske državnosti z željo, da bi se le-ta učinkovito uveljavila v jutrišnji Evropi ter pri tem poudarila svojo srednjeevropskost, še bolj pa, zaradi svojskega zgodovinsko-kul-turnega primorskega izročila, svojo mediteransko komponento." Predlog predsedniku slovenske države, da bi odlikovali tržaškega razumnika Borisa Pahorja, je dal prejšnji predsednik slovenskega mednarodnega združenja pisateljev PEN Marko Kravos, ki je v utemeljitvi predloga za odlikovanje med drugim zapisal, da sta bili pisateljeva "usoda in pisateljska angažiranost v dobrem in zlem zaznamovani z zgodovinskim dogajanjem v tem stoletju, s slovensko in človečansko izkušnjo v njem: z bojem proti fašizmu, s peklom nemških koncentracijskih taborišč, s povojno skrajno kritično odzivnostjo na totalitarizem v Sloveniji, z dejavnostjo v rodnem Trstu in v mednarodnih organizacijah za zaščito manjšin in manj razširjenih jezikov." Pisatelju Borisu Pahorju gredo iskrene čestitke v imenu naših bralcev in uredništva našega tednika! DNEVNIŠKI ZAPISI VINKA BELIČIČA OBČUTENO PRELISTAVANJE POLSTOLETJA Takje naslov knjige lansko leto preminulega pesnika Vinka Beličiča, ki jo je izdala tržaška Mladika, natisnila tiskarna Graphart, le-po pa je knjigo oblikoval Matej Susič. Na zavitku knjige je Beličičev prijatelj in sopotnik v Trstu, časnikar Saša Martelanc, ki je knjigo tudi lektoriral, napisal nekaj besed o samem avtorju in o nastanku knjige. Tu bralec tudi izve, da gre za drugo knjigo dnevniških zapisov, pravzaprav za izbor iz dnevniških zapisov, ki jih je Vinko Beličič opravil tik pred smrtjo in zajemajo obdobje od prelomnega leta 1948 do leta 1998. Prvo knjigo z izborom iz svojega dnevnika je Vinko Beličič objavil pod naslovom Prelistavanje poldavnine leta 1980 pri Goriški Mohorjevi družbi. 'V tej knjigi so jasne besede. Iz njih govori človek, ki sta ga na življenjski poti spremljala čut za vrednost stvari in dobra želja za urejenost v odnosih med ljudmi. Seveda se vmes zaleskeče tudi kaj poetičnega in večkrat zau-triplje lepota narave. Skoraj simbolično pa se zdi, da je zadnja beseda v Prelistavanju polstoletja prav tista, ki je bila avtorju posebno pri srcu gmajna," je končal svoj zapis Saša Martelanc in zadel v bistvo drobcene Beliči-čeve knjige. Knjigo toplo priporočamo v branje predvsem zato, ker nam kaže Vinka Beličiča z druge, javnosti manj zna- 1 ne strani: kot razmi-šljujočega človeka, ki dan za dnem sega po peresu in si sproti beleži predvsem tiste stvari, ki se ga globlje dotaknejo. Pred bralca Beličič razgrne paleto svojih prijateljev, svoja opažanja in občutja tako pred velikimi političnimi premiki kot pred kulturnimi dogodki, predvsem pa bo bralec sam uvidel, kako se Beličič zaveda, da je prej kot vse drugo predvsem pesnik in krščansko čuteči človek, ki se ga zato življenje dotakne do najglobljih kotičkov srca. Vinko Beličič je bil skrajno občutljiv človek in v tej luči lahko beremo tudi njegovo opazko na zadnjih straneh knjige, ko piše o tem, kako je šla skoraj neopazno mimo večine slovenskih ljudi v zamejstvu njegova knji-gaA/a vetrovni postojanki, ki jo je bila izdala Celjska Mohorjeva družba. Vinko Beličič se namreč sprašuje, kako to, da mu te knjige niso predstavili v Društvu slovenskih izobražencev, in o tem, kako to, da tudi Novi glas o i njej ni poročal. Ker pri Novem glasu vedno poročamo o domala vseh knjigah slovenskih avtorjev pri nas, nam je seveda žal, da o njegovi knjigi takrat nismo poročali; skoraj gotovo je i prišlo do tega neljubega dogodka predvsem zato, ker predstavitve v naših krajih ni bilo in smo jo zato po pomoti in zaradi nevednosti prezrli. Najprej bi vas vprašala po vašem rojstnem kraju in kdaj se je začela vaša umetniška pot. Po rodu sem Savinjčan, doma sem iz Prebolda, kraja med Ljubljano in Mariborom, moje korenine so pa mešane; večinoma sem Štajerec, po priimku sem Rovtar iz Poljanske doline, po eni prababici pa celo Furlan. Dvanajst let sem že zdoma, rad se vračam v domači kraj, vendar ne čutim izjemne pripadnosti nekemu lokalnemu ambientu. Imam 29 let. Srednjo šolo sem začel v Celju, na gimnaziji, dve leti sem bil na Jadranskem zavodu združenega sveta v Devinu, kjer sem maturiral. Nato sem eno leto delal kot prostovoljec na višji šoli v Lesotu v Južni Afriki. L. 1991 sem začel študirati na filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in angleščino. Po enem letu sem ta študij o-pustil in opravil sprejemni izpit na Akademiji za gledališče, radio in film, kjer sem začel študirati dramsko igro. Po štirih letih študija sem postal igra-lec-svobodni umetnik. Eno leto sem delal v Ljubljani, nakar mi je SSG ponudilo pogodbo in sedaj sem že četrto sezono v Trstu. Kako se počutite v našem gledališču? V zamejskem gledališču se počutim zelo dobro. Tu je vse komorno, od igralskega ansambla do tehničnega osebja; igralci smo si tako ali drugače prijatelji med sabo, kar ne ovira naših profesionalnih odnosov; ko delamo, točno vemo, kakšna je naloga vsakega in do kod sega njegov prostor. Morebitne težave se med nami hitro poravnajo brez formalnosti in sindikalnosti, saj je tudi administracija nekako "komorno zasedena". V gledališču je zmeraj cel kup problemov; to se sicer v manjši meri tiče nas igralcev, saj smo mi tu, da igramo. Svoje delo opravljamo z največjo resnostjo. Toda če pade med nas novica, da stopamo v novo sezono s tretjino proračuna manj kot doslej, vpliva to negativno na produkcijske zmogljivosti našega teatra in ne samo na naše plače. Igralec se takoj počuti o-groženega kot umetnik. Če ni denarja za uresničenje programa, pomeni, da ni sredstev za realizacijo predstav. Finančne težave so pri nas na dnevnem redu, a vodstvo gledališča, predvsem ravnatelj Marko Sosič, zelo dobro vesla med temi ogroženostmi. Proračun tega gledališča je zelo nizek, če ga primerjamo s tistim iz drugih gledališč. Mimo teh kroničnih stisk, ki pač zaznamujejo že celo zgodovino zamejskega teatra, se v gledališču počutim zelo dobro. Publike je toliko, kolikor je pač je. Mi si prizadevamo, da bi več ljudi zahajalo v gledališče. Mislim, da nam to počasi tudi uspeva. Naravni zakon vsake manjšine je pač ta, da je jez leti zmeraj manj. To se dogaja tudi s slovensko. Različne pobude, način življenja in osebne odločitve ta proces lahko u-počasnijo ali pa ga pospešijo. Iluzor- no je pričakovati, da bi v gledališču blazno raslo število-abonentov, če se splošno število Slovencev, ki so v tem prostoru, manjša. Mi igralci vidimo našo nalogo v tem, da se trudimo graditi umetniško čimbolj prodorno gledališče. Polagoma postajamo zanimivi tudi za širšo skupnost, v kateri ustvarjamo. Žal, večina italijanskih občanov še zmeraj ne ve, da tu obstaja slovensko gledališče. Zato je nujno potrebno se odpirati tudi italijanski publiki. Vodstvo SSG se trudi, da bi se ta želja uresničila. Ste naš kulturni prostor poznali že pred prihodom v gledališče? Ta kulturni prostor sem spoznal, ko sem obiskoval mednarodni šolski zavod v Devinu. Takrat sem se prvič soočil z njim in tudi z gledališčem, kot abonent. Število publike je nihalo tudi tedaj in spominjam se, da so bile dvorane bolj prazne kot sedaj. Kako se počutim med manjšino, je pa zgovoren ta podatek: pred dvanajstimi leti sem se v Devinu lahko povsod pogovarjal v slovenščini, danes se ne morem več. JANKO PETROVEC S pogovorom z dramskim ume- IVA KORŠIČ tnikoin Jankom Petrovcem, članom Slovenskega stalnega gledališča, mojstrskim izvajalcem Ba-riccove monodrame Devetsto -premiera je bila v Gorici 15. septembra se začenja nova rubrika, ki se bo pojavljala občasno. Iz zapisanega bo bralec lahko poskusil sestaviti oziroma razbrati pravi obraz igralcev, ki se v odrskih stvaritvah preobražajo, da nam lahko posredujejo značajske poteze ter dušo, mišljenje in dejanja na desetine likov, v katerih gledalec večkrat najde tudi kanček sebe. Janku Petrovcu se iskreno zahvaljujem za prijetno srečanje, ki je potekalo konec septembra v kavarnici blizu gledališča po jutranji vaji Lorcove drame Krvava svatba. Odkar ste v našem gledališču, ste odigrali že veliko posrečenih likov. Kateri izmed teh vas je najbolj prevzel in zakaj? Iz treh sezon, kar jih je za menoj, bi izpostavil tri vloge, ki so mi največ pomenile in mi prirasle k srcu. Mislim, da sem v njih pokazal največ tega, kar kot igralec zmorem. Prvi je bil Pozzo v igri Čakajoč Godota. Zdi se mi, da sem takrat vanj vlil vsa svoja akademska iskanja in se spoprijel z igralsko energijo. Druga pomembna vloga je bila dr. Kozarcky v Jovanovičevi Kliniki Kozarcky, in sicer zaradi nekaterih tehničnih težav. Takrat sem moral paziti, do katere mere se lahko igram z nekim naglasom, da ne bi motil sporazumevanja, da me ta govorna posebnost kot igralca ne bi o-mejevala pri izrazu. Velika naloga je bil v tej vlogi tudi začetni monolog. Režiserje namreč postavil dr. Kozar-ckya skoraj deset minut pred mikrofon. Tedaj sem prvič spoznal, kaj pomeni imeti začetek predstave v svojih rokah: na nikogar se ne moreš naslanjati. Zavedaš se, da je odvisno od tebe, kako bo predstava sprejeta. Takrat sem prvič igral v komediji; prej sem jo samo okusil v Večerji bedakov. Kateri gledališki žanr vam je najbolj pri srcu? Ne ukvarjam se s tem, kaj mi najbolj ugaja; zanima me vse. Rad imam pameten tekst, tak, ki hoče povedati neko resnico o svetu. Všeč mi je lik, ki zagovarja neko življenjsko težo. Lik mora biti nosilec nekega konflikta, goreti mora za neko idejo. Pri srcu so mi pač močne vloge, ki nosijo neko sporočilo v sebi. Manj me zanimajo karakterne vloge. Bi morda kako vlogo iz kateregakoli vzroka radi izbrisali iz spomina? Od vlog, ki sem jih odigral v Trstu, bi ne izbrisal nobene. Mogoče katero od tistih, ki sem jih igral, ko sem bil še na akademiji, sicer pa so bile to le “študijske” vloge. Kako se pa ujemate z režiserji? Včasih se zgodi, da je umetniški nazor režiserja ali pa način njegovega dela zelo sprt s tem, kar ti čutiš in pričakuješ, da bo on zahteval od tebe. Priznati pa moram, da sva si s Sosičem res v sozvočju. Prvič sva se srečala pri študiju Čakajoč Godota in že takrat je bilo tako. On je tak "tip" režiserja, ki meni strahotno odgovarja, verjetno - če neskromno rečem - sem tudi jaz “tip" igralca, ki njemu odgovarjam. Pri študiju Bariccovega Devetsto sva se neverjetno ujemala. Čeprav sem bil zgaran, sem bil in sem zelo zadovoljen z delom. Sosič je izrazito subtilen človek, pri njem se ne počutiš ogrožanega. Igralci potrebujemo "malo crkljanja", smo zelo občutljivi za to. On to razume. Je pronicljiv, globok, ima veliko analitično moč. Do igralca je zahteven, toda o-benem ima občutek za igralčev ritem, kajti igralec rabi določen čas, da se vanj vseli nova vloga. Pri prvi vaji na odru ne more režiser zahtevati, da bo lik izdelan kot na premieri. Lepo je delati z režiserjem, ki zna prisluhniti igralčevi duši, ko se počasi preobraža v nov lik. Nekateri režiserji so nestrpni; ne upoštevajo igralčevih ritmov. Pri velikih vlogah, kot je npr. Devetsto, je vsebine toliko, da seje igralec lahko ustraši, zato ga mora režiser polagoma uvajati vanjo. Kakšni občutki vas prevzenmjo pred premiero in po njej? Na dan premiere generalno počistim stanovanje. Pri tem hišnem o-pravilu vidiš takoj učinek svojega dela. Vesel si, da si to opravil. To mi pomaga, da nisem nestrpen, da se ne ukvarjam s predstavo cel dan. Ko drgnem pohištvo, mi pridejo na misel besede, situacije nove igre, toda s čiščenjem se sprostim. Poznam več kolegov, ki to počenjajo. Preden pa stopiš na oder, je zmeraj malo treme; prava doza mora biti, mislim, da jo jaz imam. Toliko treme je treba občutiti, da so vsi živci zbujeni, da si popolnoma pozoren, buden; ne sme pa je biti preveč, da ti o-nemogoča igranje. Srednja mera mora biti tudi v tem. Po predstavi ponavadi sem po eni strani žalosten, ker je konec nekega obdobja, po drugi pa vesel, ker je tudi zadnji napor za menoj in se lahko oddahnem. Sploh pa sem vesel, če se ob koncu oglasi dober aplavz; to pomeni, da so ljudje dobro sprejeli predstavo in da so od nje nekaj odnesli. Ko odidem po premieri domov, se počutim zelo praznega. Dva meseca ali tri namreč goriš za neki dogodek. Ta pa ni tak kot pri arhitektu, lepa velika hiša, ki bo ostala in jo boš še prišel pogledat. Od premiere ostane samo nekaj fotografij in nič več. Naše delo ni otipljivo, zato se po premierskem naporu počutiš tudi izpraznjen. Ta depresija sicer traja en dan ali dva, potem pač mine, tudi zato, ker se začne študij nove predstave. Za konec pa še to: s kakšnimi željami začenjate novo sezono? Mislim, da me v tej sezoni čaka kar nekaj igralskih vlog. Trenutno delam z Damirom Zlatarjem Freyem v Lorcovi drami Krvava svatba. Igra je zelo zahtevna, posebna, drugačna. Delamo s “polno paro"; ljubiteljem gledališča, ki so dovzetni za spremembe, bo predstava nudila nekaj, česar v našem gledališču niso vajeni. Poleg te postavitve me čakajo še druge naloge. Prva bo otroška predstava. Vsekakor pa mislim, da je ta sezona zame zaznamovana z monodramo Devetsto. Želel bi si, da bi jo igral čim več in da bi jo publika povsod lepo sprejela, kot jo je v Gorici, Trebčah in drugod. 7 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 8 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 KRIŽANJE DRŽAVNIH STRATEŠKIH INTERESOV NEVARNE IGRE OKROG HITRE ŽELEZNIŠKE PROGE BENETKE-TRST-LJUBLJANA MILAN GREGORIČ . .................. SEDEM PREDSTAV ZA OTROKE NOVA SEZONA GLEDALIŠKEGA VRTILJAKA V nedeljo, 15. t.m., bo v dvorani Mariji nega doma pri Sv. Ivanu v veselje malih in velikih potekala prva predstava v letošnjem abonmaju Gledališkega vrtiljaka, ki ga prireja Radijski oder v sodelovanju s Slovensko prosveto in Slovenskim stalnim gledališčem. Na sporedu bo lutkovna predstava Vesele zgodbice, ki jo bo izvajala lutkovna skupina Mi smo mi Slovenskega kulturnega društva iz Celovca v režiji Tineta Varla. Predstava, ki se bo pričela ob 17. uri, sodi istočasno v o-kvir prireditev v sklopu Koroških dnevov na Primorskem v priredbi Slovenske prosvete iz Trsta, Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Krščanske kulturne zveze iz Celovca (o Koroških dnevih poročamo na drugem mestu). Gorice s predstavo Žogica nogica. 11. marca bo na sporedu predstava Palček, ki jo bo uprizorilo SSG iz Trsta, zadnja predstava v okviru abonmaja Gledališkega vrtiljaka pa bo 1. aprila, ko bo Lutkovno gledališče iz Ljubljane uprizorilo Kekca. Po besedah organizatorjev gre za zelo klasične predstave, saj Si otroci želijo, da se na odru nekaj dogaja in da je to razumljivo. Tudi čas trajanja predstav ni predolg, povečini 45-50 minut. Ve-| činoma gre za lutkovne pred-| stave. Na razpolago so tri vrste abonmaja, ki je zelo ugoden za družine: abonma red A, za katerega se bo moralo odšteti 40.000 lir, velja za prvega o-troka; abonma red B velja za drugega otroka ali spremljevalca in stane 30.000 lir, a- Gledališki vrtiljak, se pravi 1 niz abonmajskih gledaliških I oz. lutkovnih predstav za o- j troke, je na Tržaškem doživel že nekaj uspešnih sezon. Kot smo pred časom že poročali, je največja novost letošnje sezone sodelovanje prirediteljev s SSG, ki bo sodelovalo z eno samostojno predstavo in s koprodukcijo krstne predstave. Letos bo v abonmaju sedem predstav od oktobra do aprila, vse pa se bodo odvijale ob nedeljah v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu v Trstu z začetkom ob 17. uri. Poleg že omenjenih Veselih zgodbic, ki bodo na sporedu v nedeljo, 15. t.m., bo torej še šest drugih predstav: 19. novembra bo gostovalo Lutkovno gledališče iz Maribora z Zvezdico zaspanko, 3. decembra bo na vrsti koprodukcija Radijskega odra in SSG Za koga so igračke (igra je tudi vezana na bližnji Miklavžev praznik], 18. januarja bo Gledališče Španski borci iz Ljubljane uprizorilo predstavo Lisička zvitorepka, 18. februarja pa bo gostovalo Gledališče na vrvici iz Nove bonma red C pa velja za ostale člane družine in je zastonj. Po besedah prirediteljev je a-bonmaje doslej rezerviralo že veliko družin, zato svetujejo, naj zainteresirana pohitijo. Abonmaji se lahko rezervirajo oz. kupijo na sedežu Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3 v 1. nadstropju (tel. 040 370846) od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure ali pred prvo predstavo v Marijinem domu. Prireditelji tudi priporočajo, naj zainteresirani dvignejo abonma nekoliko časa pred začetkom prve predstave v nedeljo, 15. oktobra. Cena posameznih vstopnic pa je 7.000 lir. Pred začetkom vsake predstave bo potekala krajša animacija. Tudi letos prireditelji razpisujejo likovni natečaj za domišljijsko risbo z naslovom Moj najljubši gledališki junak. Prispevke je treba oddati najkasneje na predzadnji gledališki predstavi (11. marca). Ob zadnji predstavi 1. aprila bodo vse risbe razstavljene, najboljše pa bodo tudi nagrajene. Že nekaj časa curljajo v javnost informacije o zapletu okrog izgradnje slovenskega odseka bodoče hitre železniške proge Benetke-Trst-Ljub-Ijana. Od različnih možnih tras tega odseka, ki je sestavni del 5. evropskega prometnega koridorja, ostajata zaenkrat v igri dve različici, in sicer: goriško-vipavska, ki jo zagovarja Italija, in tržaško-ko-prska, ki jo zagovarja Slovenija. Pri obeh bi proga prišla iz Ronk prek Opčin v Trst v predoru. Pri prvi različici bi se v Trstu odcepila v Vipavsko dolino (s krakom za Gorico in povezavo s hitro tabeljsko progo) in se nato navezala na obstoječo ljubljansko progo nekje med Logatcem in Vrhniko, pretežno v predorih, Koper pa bi se nanjo priključil s posebnim železniškim krakom do Trsta. Po drugi, slovenski varianti, pa bi se proga iz Trsta prek Doline in naprej v predoru povezala z dvo-tirno železniško progo Koper-Divača. Novo železniško o-mrežje naj bi bilo zgrajeno v desetih letih; temu EZ daje prednost zlasti zaradi gospodarskega prodora na Vzhod. Za samo Slovenijo odsek Benetke-Trst-Ljubljana ni večjega gospodarskega pomena, pač pa je zanjo strateškega pomena predvsem izgradnja drugega tira Divača-Koper. Z morebitno uveljavitvijo italijanske inačice grozi nevarnost, da bi, prvič, koprska Luka postala slepo črevo tržaške in, drugič, da bi iz obeh pristanišč glavnina prometa zdrknila po hitri tabeljski progi in tako obšla slovensko železniško omrežje, ki bi s tem ERIKA HROVATIN V Peterlinovi dvorani je v soboto, 7. t.m., gostovala gledališka skupina Koroške dijaške zveze Oder mladje iz avstrijske Koroške. Srečanje sta gostila Slovenski kulturni klub in MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti), odvijalo pa se je v sklopu 10. Koroških dnevov na Primorskem. Gostje so se mladi publiki predstavili z Ionescovo enodejanko Učna ura, katere vsebina je kar precej enostavna: služkinja sprejme mlado u-čenko, ki pride na dom norega profesorja, od katerega si želi učne ure iz raznih predmetov; srečanje je sprva umi- degradiralo iz nosilnega v obrobno oziroma pomožno o-mrežje 5. koridorja. Tako so trčili skupaj zelo različni in protislovni interesi, saj naj bi, po nekaterih navedbah v dnevnem tisku, slovensko inačico podpirali tudi Avstrija in Nemčija ter naj bi jo bili pripravljeni celo sofinancirati. Izhod iz tega zapleta še ni jasen. Italija, ki seje z mednarodnim sporazumom obvezala, da bo sofinancirala novo hitro progo s 300 milijardami lir, tudi na slovenskem o-zemlju, ima nesporno pogajalsko prednost. Slovenija pa se tudi ne bo mogla, Evropi in Italiji na ljubo, kar tako odpovedati svojim temeljnim državnim strateškim interesom. Če je že zaplet razumljiv, ni sprejemljivo, da ena (močnejša) stran izvaja vsakršne pritiske na drugo (šibko) stran. Od groženj “z barikadami", ki so izšle iz ust deželnega odbornika F-Jkza pre- rjeno, postopoma napeto, na koncu pa kar tragično, s smrtjo učenke. Od samega začetka je pozornost gledalca pritegnilo mračno in nadrealno vzdušje; stopnjevanje napetosti in grotesknost situacije sta ga kar priklenila na sedež, vse do razburljivega viška. Za tem je oder in dvorano prekrila vznemirljiva tišina, podobna tisti, ki jo je ob koncu svojih filmov spretno ustvarjal Hitchcock. Izbiro teksta je pogojevala številčna omejenost skupine, ta pa nikakor ni negativno vplivala na končni rezultat, ki je slonel na tipični ljubezni, ki jo mladi igralci gojijo do gledališkega sveta. Ob tem so voze, prek direktnih pritiskov na slovensko prometno ministrstvo pa vse do novejših izsiljevanj, ko poskuša tržaški župan Riccardo llly prisiliti Bruselj, da bi se postavil za razsodnika in mu, seveda, pomagal uveljaviti italijansko inačico. Pa čeprav se dobro zaveda, daje dvojni tir Divača-Koper temeljnega strateškega pomena za razvoj slovenskega gospodarstva. Ob teh in še drugih pritiskih (v zvezi z zapuščenimi dobrinami, dvojnim državljanstvom, istrsko regijo, ustanavljanjem primorske univerze itn.) se nam tako nova "obljubljena dežela" (Evropa) predstavlja v mnogo manj idilični luči, kot bi jo sicer želeli videti. To je hkrati opozorilo, da nam verjetno tudi v bodoče ne bo prav nič podarjeno in da bo treba zagrizeno braniti lastne interese ter se pri tem naslanjati predvsem nase. minimalna scenografija in surealistični dialogi dodatno postavili v ospredje učinkovito kombinacijo fizionomija igralca-vloga, predvsem pa interpretativno sposobnost skupine, ki je publiko kar presenetila. Predstavi je sledila zakuska, med katero so imeli mladi priložnost, da se med seboj spoznajov duhu pobude Srečanja mladine s predstavniki Koroške dijaške zveze, Katoliške mladine in mladinci in pa Slovenske gimnazije, kamor je spadalo tudi minulo sobotno srečanje med pripadniki slovenske manjšine v Italiji in Avstriji. Z IGRO Tl IN JAZ MALI MEDO VELIK USPEH SSG NA FESTIVALU OTROŠKIH PREDSTAV V soboto, 7., in nedeljo, 8. oktobra, je Slovensko stalno gledališče iz Trsta gostovalo na vsedržavnem festivalu predstav za otroke v Padovi s predstavo Martina VVaddel-la Ti in jaz Mali Medo, ki jo je v lanski sezoni zrežirala Katja Pegan. Kot piše v tiskovnem sporočilu SSG, sta igralka Vesna Pernarčič in igralec Danijel Malalan odigrala kar tri predstave v italijanskem in slovenskem jeziku in dosegla izjemen uspeh, saj si je predstavo ogledalo nad tisoč otrok. Slednji so na treh ponovitvah spremljali predstavo z velikim navdušenjem in ploskanjem. V selekciji stotih predstav jih je bilo na festivalu povabljenih deset, kar predstavlja za SSG veliko priznanje. Dolge vrste otrok in staršev so po predstavi čakale in prosile za avtogram. Vesna in Danijel sta seveda z veseljem privolila in še dodatno razveselila množico otrok. O odločitvi žirije festivala, je pisano v tiskovnem sporočilu, pa bodo še poročali. SREČANJE ZSŠDI Z DAMIANIJEM V torek, 10. t.m., je v Kul-turno-športnem centru v Lon-jerju potekalo srečanje med predstavniki Zveze slovenskih športnih društev v Italiji in tržaškim podžupanom ter odbornikom za kulturo Robertom Damianijem. Beseda je tekla o športnih strukturah Slovencev na Tržaškem in o prizadevanjih občinske uprave zanje. Obširneje bomo o pomenu tega srečanja poročali prihodnjič. V OKVIRU KOROŠKIH KULTURNIH DNEVOV GROTESKNI IONESCO V PETERLINOVI DVORANI V TRSTU vmvtvi*! TRŽAŠKA KRONIKA ROŽANCEV NAGRAJENEC DR. EDI KOVAČ V DSI NAGRADA KOT PRIZNANJE ZA DESETLETNO RAZMIŠLJANJE IN POGOVARJANJE Z LJUDMI IVAN ŽERJAL Kot znano, je letošnjo Nagrado Marjana Rožanca, ki je namenjena najboljšemu eseju, ki je bil napisan na Slovenskem, prejel frančiškanski pater in teolog dr. Edvard (Edi) Kovač. Nagrado je prejel za knjigo esejev z naslovom Oddaljena bližina. Dr. Kovač je bil zaradi tega dalj časa v središču pozornosti na kulturnih straneh slovenskih javnih občil, v ponedeljek, 9. t.m., pa je stekel razgovor z njim v Peterlinovi dvorani v Trstu, kjer seje nagrajenec mudil na povabilo Društva slovenskih izobražencev. Dr. Kovač je sicer že dobro znan zamejski javnosti, saj je večkrat predaval v DSI in na študijskih dnevih Draga, poleg tega se vedno rad vrača na Tržaško ozemlje, ki ga ima za svojega, saj je tu živel njegov oče. Na ponedeljkovem večeru v Peterlinovi dvorani je kljub nevelikemu številu udeležencev stekel prijeten in globok pogovor z uglednim gostom, ki je na začetku povedal, da mu nedavna podelitev Rožančeve nagrade veliko pomeni. Bila je kronanje ne le pisanja, ampak desetletnega razmišljanja in pogovorov z ljudmi, iz katerih so nastale ideje, ki jih je avtor pozneje prelil v pisano besedo. Brez žive izmenjave ne bi prišlo do spoznanj, ki so v knjigi. Nagrade pa je vesel tudi, ker je sam prijateljeval s pokojnim pisateljem Marjanom Rožancem, saj ga je ravno le-ta prigovarjal, naj kaj napiše o njunih razgovorih. Blizu sta si bila tudi v pozitivnem odnosu do potrebe po mediteranski odprtosti slovenstva, združeni tudi s t.i. "slovansko dušo", ko le-ta pomeni bogoiskateljstvo. Zakaj pa je knjigi naslov Oddaljena bližina, se je glasilo eno od vprašanj na ponedeljkovem večeru. Kovačev odgovor je bil v tem, da je zelo nevarno biti zgolj eno. Potrebno je res eno, ampak v raznolikosti, v mnoštvu. Po njegovem mnenju je treba začeti z razliko. Le-ta morao-stati, kljub temu da pride do povezanosti, do simbioze in intimne bližine. Nekdo, ki mi je blizu, mora istočasno ostati daleč, mora ostati vzvišen. Samo tako se lahko ohrani, drugače izgine. V tem duhu so pisani njegovi eseji. V razgovoru z udeleženci večera se je Kovač dotaknil tudi vprašanja besede, ki je s tehničnim napredkom in novimi načini komuniciranja res obubožala, po drugi strani pa je pridobila na svetosti. Za pisatelja je beseda kot otrok, ki ga nekdo rodi. Pisatelj, ki avtentično izvaja besedo, jo neguje in mu ta beseda pomeni več kot on sam. Kljub vsemu je danes avtentičnega pisanja kar nekaj. Vprašanje pa je, ali je tudi doživljanje avtentično, saj se marsikdaj zgodi, da pogosto prihajajo do besede pozerji in je tako beseda večkrat zlorabljena. Po Kovačevih besedah imajo današnji mladi pisci sicer pristna čustva, vendar se jih sramujejo, so zapeti, ne upajo si priti na dan z neko čistino, neko ubranostjo. Imajo v bistvu predsodek biti dober v literaturi. Pomembno pa je imeti rad besedo. Vsak, ki se odpre duhu in trpečemu pogledu, je občutljiv za lepoto in je lahko pisatelj. Govor je bil tudi o krizi ne samo slovenske oz. slovanske, ampak tudi na splošno nacionalne identitete v današnji Evropi. Pri tem je dr. Kovač podčrtal pomen "slovanske lekcije", po kateri nacionalnost ni nujno vezana na državnost, ampak raste predvsem iz kulture, je torej predvsem kulturna identiteta. Pri tem je opozoril na pomanjkljiva pojmovanja tradicije, ki pa, če se hoče ohraniti, se mora obnavljati in bogatiti. Dr. Edi Kovač je nadalje izrazil kritično oceno t.i. mondializacije oz. globalizacije: do le-te prihaja ne samo glede hrane, ampak tudi glede mentalitete. Uspešnost in užitek sta npr. moralni kategoriji, neuspeh in odpoved užitku pa sta pojmovani kot greh. To privede do nove zapetosti, do novih jarmov, medtem ko je treba priti do spoznanja, da z neko pomanjkljivostjo in trpljenjem je treba živeti. Danes pa je preraščeno tudi vprašanje med vero in nevero, saj je propadla iluzija, po kateri bi bil človek lahko ateist. Po Kovačevih besedah naj bi bilo preraščeno tudi pojmovanje konfesionalnosti v religioznem čutenju. Treba je pač sprejeti, da ima religioznost mnogo oblik, konfesionalnost pa je ena od le-teh. Univerzalne človeške drže pa dobimo povsod. NASTOPA NA KONTOVELU IN V POSTOJNI PRI ZBORU GALLUS-RESONET SO Sl ŽE KREPKO ZAVIHALI ROKAVE Članice in člani mešanih zborovJacobus Gallus, ki deluje v okviru Glasbene matice, in Resonet, ki deluje v o-kviru pevskega društva Vesela pomlad, so v tej sezoni združili svoje moči. Zaradi pričakovanja veselega dogodka v družini zborovodkinje zbora Resonet Aleksandre Pertot vodi trenutno oba zbora Janko Ban, dirigent zbora Gallus. Nastal je tako mešani zbor Gallus-Resonet, ki vadi izmenično v novih prostorih Glasbene matice v Rojanu in v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah. Pevci obeh zborov so sicer skupaj nastopili že ob koncu prejšnje sezone junija lani na reviji v cerkvi pri Sv. Ivanu v Trstu. Prvi uradni nastop zbora Gallus-Resonet pa je bil v nedeljo, 17. septembra, na igrišču SD Kontovel na Kon-tovelu ob priložnosti zaključka praznovanj ob 10O-letnici tamkajšnjega Gospodarskega društva. Ob tisti priložnosti je zbor izvedel nekaj slovenskih ljudskih, ki so bile znane pevcem obeh zborov. Drugi nastop pa je bil ravno prejšnjo nedeljo, 8. oktobra, v dvorani Glasbene šole v Postojni. Zbor Gallus-Resonet je nastopil na koncertu, ki sta ga oblikovala še Mešani pevski zbor Postojna in Mešani pevski zbor Mavrica z Vrhnike. Šlo je za vrnitev o-biska, saj je MePZ Postojna decembra lani sodeloval na tradicionalni zborovski božični reviji zbora Gallus v Doli- ni. Poleg lepega koncertnega večera pa je bil čas tudi za lepo družabno srečanje. Sedaj se zbor pripravlja na nastop v Fiumicellu v nedeljo, 29. oktobra. Nastopil bo v okviru tamkajšnje prireditve Glasbeni oktober (Otto-bre musicalefiumicellese), ki predvideva nastop kakega glasbenika oz. zbora vsako nedeljo v oktobru. Zbor Gallus-Resonet bo sodeloval pri dopoldanski maši v cerkvi sv. Valentina z Gallusovo mašo Missa super Undique flam-matis (njeno Glorio je zbor prvič izvedel v Postojni) in z drugimi Gallusovimi moteti v počastitev 450-letnice rojstva tega našega glasbenega velikana. IŽ KNJIGA O "TRDNJAVI GRMADA1' V petek, 6. t.m., je v prostorih Grudnove rojstne hiše v Nabrežini potekal prvi večer nove sezone Krožka 91, pri katerem so sodelovali tudi Športno društvo Grmada, de-vinsko-nabrežinska ob-čin-ska uprava in združenje Zeno-bi iz Vidma. Večer je bil posvečen predstavitvi knjige zbiratelja in raziskovalca Roberta Todera Fortezza Her-mada 1915-17 (Trdnjava Grmada 1915-17). Kot že sam naslov govori, je knjiga posvečena vlogi Grmade v prvi svetovni vojni, ko je veljala za neosvojljivo avstro-ogrsko o-porišče, ki ga italijanske čete kljub neštetim napadom niso zavzele. Knjiga želi biti tudi turistični priročnik po bivših bojiščih in vsebuje tudi bogato dokumentarno gradivo. Na petkovem večeru so o To-derovem delu spregovorili avtor ter zgodovinarja Franc Fabec in Lucio Fabi. OBVESTILA VOKVIRU10. Koroških dne-vov na Primorskem bo v petek, 13. oktobra, v Peterlinovi dvorani v Trstu, Donizettijeva 3, okrogla miza z naslovom Koroška in Primorska: problemi dveh manjšin. Govorili bodo predstavniki krovnih organizacij Slovencev na Koroškem in Primorskem: Bernard Sadovnik za Narodni svet koroških Slovencev, Marjan Šturm za Zvezo slovenskih organizacij, Rudi Pavšič za Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Sergij Pahor za Svet slovenskih organizacij. Pričetek večera ob 20.30. GLEDALIŠKI VRTILJAK vabi letos spet na mladinske gledališke predstave, ki jih Radijski oder pripravlja v sodelovanju s Slovensko prosveto in Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta. Prva predstava bo v nedeljo, 15. oktobra, ob 17. uri v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ulica Brandesia 27. Na sporedu bodo Vesele zgodbice v izvedbi Lutkovne skupine Mi smo mi iz Celovca. Režija Tine Varl. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev vabi v ponedeljek, 16. oktobra, v okviru Koroških kulturnih dnevov na et-no-kulturni večer, na katerem bodo odprli razstavo Oblačilna kultura v Rožu avtorice dr. Marije Makarovič. Predstavili bodo tudi publikacije Kr-ščanske kulturne zveze in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Knjige bodo predstavili dr. Janko Zerzer, dr. Marija Makarovič, mag. Martina Piko-Rustja in Lajko Milisavljevič. Prikazali bodo tudi kratek film o Urbanu Jarniku, za glasbeni okvir pa bodo poskrbeli koledniki iz Radiš. Začetek večera v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3, ob 20.30. Vljudno vabljeni. v SREDO, 18. oktobra, bo v župnijski dvorani v Nabrežini ob 20. uri mesečna konferenca. Gospa Solange De-genhardt, nekdanja misijonarka v Togu (Afrika), bo s pomočjo diapozitivov predavala o svojih izkušnjah. Sledila bosta razgovor ob veliki misijonski nedelji in družabnost. SLOVENSKO KULTURNO društvo Barkovljevabi na dobrodelni koncert okteta Vrtnica iz Nove Gorice v četrtek, 19. oktobra t.i., ob 20.30. Predstavil se bo s programom, izbranim iz slovenske zborovske zakladnice. Umetniški vodja: Aleksandra Pertot. Vhod v dvorano iz ulice Bo-nafata 6. ZSŠDI prireja ob 30-letnici ustanovitve fotografski natečaj, ki je odprt vsem, pod geslom Naš šport v našem prostoru. Posnetki, v formatu 30x40 ali pa prilepljeni na kartonček takega formata, morajo biti izvirni, čeprav lahko stari ali letošnji, tehnika pa je prosta. Diapozitivov organizatorji ne sprejemajo. Tematika naj bo športna in naj po možnosti ovrednoti športno udejstvovanje v zamejstvu. Organizator si pridržuje pravico, da dela obdrži. Prijave do 30. oktobra, do 16. ure, v uradih v Trstu (ul. Cicerone 8) in Gorici (ul. Malta 2). Informacije na telefonski številki 040 635627 oziroma 0481 33029. DAROVI OB SMRTI tete Eme Legiša darujejo nečakinje Nada, Anica in Pina za cerkev v Mavhi-njah 100.000 lir, za cerkveni pevski zbor v Mavhinjah 100.000 lir in za slovenske misijone 55.000 lir. NAMESTO cvetja na grob pokojne Pine Cunja darujejo za katinarsko župno cerkev: Cunja Savo in Vesna 100.000 lir; Cunja Viktorija, Aldo in Laura 150.000 lir. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE v sodelovanju z občino Dolina prireja komedijo izven abomnaja Špas Teater RIFLETOV ŠUŠTAR S pevoigra za enega dedca in kup čevljev Nastopa Janez Hočevar - Rifle V nedeljo, 15. t.m., ob 17. uri v gledališču France Prešeren v Boljuncu. Abonenti, ki so svoj abonma potrdili v poletnem roku, lahko izkoristijo priložnost, da si predstavo ogledajo brezplačno. SKLAD MITJA ČUK prireja ob svoji dvajsetletnici v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem iz Ljubljane razstavo IGRAČE NA SLOVENSKEM Odprtje v razstavni dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah 16. t.m. ob 18. uri z recitacijami otrok OŠ France Bevk in nastopom otroškega zbora Vesela pomlad. ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 itumiil' GORIŠKA KRONIKA ZAKON 482/99: ODGOVOR VEČINI ZSKP ZA PRAVIČNO IZVAJANJE ZAKONA POGOVOR / DR. DAMJAN HLEDE 10 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 V prejšnji številki našega lista smo že omenili, kako namerava večina, ki upravlja goriško občino, odgovarjati pokrajini v zvezi z izvajanjem zakona 482/99. Kot znano, predvideva omenjeni zakon, da pokrajinski sveti, na podlagi stališč, za katere se izrečejo občinski svetovalci oziroma volilni upravičenci z zbiranjem podpisov, določi teriotorij, na katerem bodo veljale zaščitne norme. V občini Gorica bi po mnenju desnosredinskih strank Fl, NZ in CDGO, živijo Slovenci le v rajonu Štandrež, medtem ko so Furlani prisotni v rajonu Ločnik. S tem v zvezi se je prejšnji teden odzvala Zveza slovenske katoliške prosvete s predsednikom Paulinom, ki v pismu za javnost podčrtuje svojo užaljenost nad o-menjenimi stališči. ZSKP se namreč oglaša tudi v imenu slovenskih društev, ki delujejo v občini Gorica, med katerimi so tudi tista iz Pevme in Štmavra (3), mestnega središča (4), Podgore (3) in seveda Štandreža (2). Teh je kar dvanajst. Gorica se pripravlja na o-beležje tisočletnice prve dokumentirane omembe, v zgodovini našega mesta pa je slovenska narodnostna skupnost odigrala nedvomno pomembno vlogo. Sam toponim Gorica je med drugim slovenskega izvora, piše v sporočilu ZSKP. Nekdanji samostojni občini Štandrež in Podgora (ki je obsegala tudi ozemlje Pevme) sta bili leta 1927 do 90 odstotno posejani s slovenskim prebivalstvom, danes je tam slovenska prisotnost še zelo močna. Med drugim razpolagajo z dvojezičnimi tablami. V mestnem središču pa lahko mirno trdimo, da živi glavnina ; slovenskega prebivalstva go-I riške občine. V mestu so se-! deži obeh krovnih ustanov, šole s slovenskim učnim jezikom, osrednja kulturna domova, dve glasbeni šoli s 300 dijaki, slovensko pastoralno središče, dva verska inštituta, SLORI, knjižnica, GMD, mediji, dva dijaška domova, ZSŠDI, | skavtje in taborniki, osrednje gospodarske ustanove, banka, Planinsko društvo, SSk, društvo upokojencev, zavod za poklicno izoraževanje, VZPI, Kmečka zveza, Kinoa-telje itd. Resolucija, ki jo je s tem v zvezi predstavila večina, je v | velikem protislovju z vsebino j zakona 482/99. ZSKP zato vabi podpisnike, naj umaknejo i omenjeno resolucijo ter naj pokrajini predočijo dokument, ki naj odraža realno stanje v naši občini, in sicer zahtevo, naj se zakonska do-| ločila normativa 482/99 uresničujejo na celotnem območju občine Gorica. SKUPNO NAČRTOVANJE O TISOČLETNICI GORICE OB MEJI V sredo, 4. oktobra, se je sestala na redni seji kon-zulta za slovensko manjšino, ki deluje v sklopu go-riške občine. Ob izvoljenih in imenovanih predstavnikih slovenske manjšine na Goriškem, so se srečanja udeležili tudi predsednica komisije za mednarodne odnose pri mestni občini Nova Gorica Alenka Saksida, predsednik krajevne skupnosti Solkan Tomaž Vuga in direktor uprave rnestne občine nova Gorica Štefan Krapše. Ob njih pa je spregovorila tudi slovenska občinska svetovalka Slovenske skupnosti, sicer pa zastopnica Oljke v občinski komisiji za kulturo, Erika Jazbar. Na seji je bila glavna točka dnevnega reda priprave in načrti za obeležje tisočletnice prve dokumentirane pisne omembe Gorice in Solkana prihodnje leto. Predsednik konzulte Damjan Paulin je gostom predstavil pobude, ki jih namerava s tem v zvezi izpeljati slovenska manjšina, podčrtal je kritičen odnos, ki ga ima do naše narodnostne skupnosti občinska uprava, ki se je s tem v zvezi izkazala lansko leto pri odobritvi regulacijskega načrta ter pred kratkim s stališčem glede iz- vajanja zakona 482/99. Kljub temu imajo slovenska društva in ustanove v pripra- vi in načrtujejo vrsto pobud kulturnega in družbenega značaja, na programu je tudi izdaja monografije o slovenski prisotnosti v mestu Gorica ipd. Kaj pa se pripravlja pri domači upravi oziroma odborništvu, je povedala E-rika Jazbar. Za tem so besedo prevze- li gostje in izčrpno predsta-! vili vrsto pobud, ki so že stekle in se pripravljajo za prihodnje leto. Posegli so tudi nekateri člani konzulte, ki so v svojih i besedah podčrtali odnos, ki i ga imata občina Gorica in Nova Gorica do slovenske manjšine, ki živi na Goriškem. Obmejni občini sicer sodelujeta, pri tem pa naša manjšina ne igra vloge, ki bi jo lahko sicer. Ob vstopu Slovenije v EZ pa bi lahko ena in druga stran odigrali pomembno vlogo. Tisočletnico Gorice bi lahko izkoristili in nave-| zali tesnejše stike med matico in manjšino ter med manj-; šino in goriško stvarnostjo. —— SP NOVOSTI NASE GLASBENE USTANOVE ERIKA JAZBAR S kakšnimi občutki si sprejel odgovorno fu nkcijo? Kako je potekal občni zbor? Že v prejšnjem triletju sem bil član upravnega odbora centra Emil Komel. V njem sem opravljal tajniško funkcijo. Na razpolago sem se dal tudi za nov odborniški mandat, tako kot je storila večina prejšnjih odbornikov, med katerimi seje že v prejšnjem triletju razvila lepa mreža odnosov, ki jih je označevala skupna skrb za bodočnost šole in tudi precejšnja enotnost v mnogih z njo povezanih pogledih. Predsedniško mesto je novoizvoljeni odbor najprej ponudil dosedanjemu predsedniku Martinu Srebrniču, ki pa ga je zaradi preobremenjenosti in družinskih razlogov odklonil. Odborniki so se nato obrnili name in moja odločitev ni bila lahka, saj sem dobro vedel, da šola ne potrebuje zgolj for-malnega predsednika, ampak osebo, ki se mora celostno vključiti v življenje šole, ga razumeti v vseh njegovih obrisih (izobraževalnem, vzgojnem, kulturnem, upravnem, v širšem smislu tudi političnem) in ga skušati harmonično uravnavati, upoštevajoč tudi vse zunanje družbene, politične, kulturne izzive. Poleg tega pa mi je občni zbor pustil v srcu nekaj grenkobe, ker je iz nekaterih posegov na njem bilo razvidno, da nekateri posamezniki niso hoteli razumeti naporov dosedanjega odbora v smeri čimboljše notranje organiziranosti šole, upravne transparence in demokratičnosti. Seveda vseh načrtov prejšnji odbor ni uspel uresničiti, postavil pa je dobre temelje za delo, ki ga bo lahko novi odbor nadaljeval in dopolnil. Nekaj pripomb je bilo tudi v zvezi s prisotnostjo učencev in nekaterih učiteljev italijanske narodnosti... Na občnem zboru je bila izrečena opazka v zvezi z narodnostnim vidikom šole z o-zirom na naraščajočo prisotnost italijanskih učencev. To je sicer zelo resno vprašanje, ki se ga je že prejšnji odbor dobro zavedal. Žalostno pa je bilo predvsem to, ker se je izkazalo, da nekateri tega problema, ki zadeva celo manjšinsko stvarnost, vključno z javnim šolstvom, v bistvu nočejo reševati globalno, ampak ga skušajo zgolj čustveno odstraniti. Prepričan sem, da bo moral novi odbor posvetiti veliko pozornost tem vprašanjem, najprej bo treba institucionalizirati in bolje organizirati že obstoječi pouk slovenščine (upoštevati je pač treba tudi, da gre v mnogih primerih "italijanske11 prisotnosti za pojav deasimilacije), vprašanje šolske narodnostne identitete pa bo možno rešiti tudi statutarno. Dr. Damjan Hlede je nov predsednik upravnega odbora Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. Do njegovega imenovanja je prišlo na prvi seji novoizvoljenega devetčlanskega odbora v ponedeljek, 2. oktobra. S temi vprašanji se bo vsekakor morala čimprej soočiti naša širša krovna in politična stvarnost. Osebno sem mnenja, da se ne smemo povsem ograjevati od pripadnikov italijanske narodnosti, ki z dobrimi nameni pristopajo v naše kroge; koristneje bi bilo pomisliti, kako to situacijo o-brniti v naš prid. Dejstvo je pač, da se vsi tisti, ki prihajajo na našo šolo, ne morejo načuditi veliki odprtosti, sprejemanju, toplini, prijateljstvu, spoštovanju, kijih najdejo pri nas. Morda bi lahko podobne situacije v dolgoročni perspektivi postale zametek nove, prijaznejše drže večinskega naroda do slovenske manjšine. S takimi situacijami bi se morali ponašati, saj je to podoba nove Evrope, ki bo prijazna predvsem do tistih manjšin, ki bodo sposobne graditi mostove med narodi in državami, ne pa do tistih, ki se bodo ograjevale od dialoga z drugimi. Vse to pa - ponavljam - ne pomeni zanemarjanja slovenske identitete ali nevarnosti pred vdorom Italijanov v naše ustanove. Prav bi bilo postaviti določene meje in kriterije. Tako kot pri vseh vprašanjih, je tudi pri tem potrebna pozornost, ne pa naivnost ali celo grobost Mnogim nevarnostim se lahko izognemo že na statutarni ravni in z večjo skrbjo za slovenski jezik. Slovensko glasbeno šolstvo centra Komel doživlja zelo živahno in zanimivo obdobje, vezano na vsakoletno rast šole in izzive, ki čakajo tudi vse nas v prihodnjem petletju... Res je, da živahnost in uspešnost centra Komel lepo rasteta, njegova vloga in delo sta vedno bolj cenjena tudi v vseh goriških glasbenih in kulturnih krogih, številni in plodni so tudi stiki s sorodnimi matičnimi ustanovami. Polno obetov je predvsem sodelovanje z nastajajočo čezmejno glasbeno-umetniško gimnazijo A. Gradnik in z novim goriškim združenjem Arsate-lier; slednje seje v bistvu rodilo v okviru umetniške glas-beno-poustvarjalne in raziskovalne dejavnosti, ki je prej bila pod okriljem šole Komel. Velik del zasluge za to rast ima ravnatelj prof. Kerševan, ki daljnosežno in izvirno vodi tako izobraževalno kot obstransko kulturno delovanje. Veliko priznanje gre tudi izkušenim profesorjem, ki so že mnogim dijakom pomagali priti do lepih in zavidljivih rezultatov. Obetavna je tudi generacija mladih učnih kadrov, od katerih so nekateri izšli ravno "iz Komelovih vrst." Najpomembnejši izzivi, s katerimi se bo morala šola so- očati, pa so brez dvoma tisti, ki zadevajo njen šolski status. Center Komel bo moral nanovo zarisati svojo izobraže-I valno vlogo v skladu s tremi novimi zakonodajnimi dejstvi: z nedavno reformo konservatorijev, z reformo šolskih ciklusov in šolske avtonomije, s prihajajočim zaščitnim zakonom. Te tri zakonske smernice so tako same po sebi kot v njihovem medsebojnem koordiniranem branju precej nedorečene, potrebovale bodo dodatne izvajalne norme, v tem zakonodajnem razvoju pa šola ne bo smela ostati zgolj pasivni zunanji opazovalec. Morda se bodo lahko prav na tem področju odprle nove možnosti sodelovanja in skupnega načrtovanja tudi z Glasbeno matico. Obetam si, da bodo nekateri nesporazumi iz preteklosti čimprej preseženi, tako da se bomo lahko neobremenjeno in v vzajemnem spoštovanju do pomembnih vlog, ki jih obe ustanovi imata za našo manjšino, začeli konstruktivno pogovarjati o bodočnosti. Katere so problematike, ki morda še zavirajo vaše delovanje? Največja težava je strukturalnega značaja in se tiče prostorske stiske, v kateri je šola že nekaj let Problem bo v kratkem postal še bolj kočljiv, ker se z januarjem ne bomo več mogli posluževati dodatnih prostorov, ki smo jih doslej imeli v najemu v Alojzijevi-šču. Prostori na sedežu v sklopu KC Lojze Bratuž so sicer u-dobni, a so za potrebe šole, ki je z leti zrasla tako v kvaliteti kot kvantiteti, daleč neza-! dostni. Dosedanji poskusi u-rejevanja tega vprašanja z u- Eravitelji prostorov žal niso ili uspešni. Do dogovora nismo uspeli priti niti v zvezi z uporabo komorne dvorane, ki je za šolo bistvenega pomena, ker je edini prostor, v katerem se lahko izvajajo vaje v nastopanju, vaje raznih instrumentalnih sestavov, razni tečaji itd. Ti problemi močno zavirajo redno šolsko delovanje. Profesorjem in dijakom je treba nuditi čim boljše pogoje za njihovo delo. Center Komel ni nikdar zahteval kakšnih brezplačnih rešitev, zaveda se stroškov, ki jih imajo lastniki za vzdrževanje nepremičninskih struktur, verjame pa, da bi se z medsebojnim sporazumom lahko našle rešitve, ki bi bile sprejemljive in koristne za vse. Eden drugemu bi se morali vsaj delno prilagoditi. Če pa še naprej ne bi našli nobene dialoške pripravljenosti na strani lastnikov, bo novoizvoljeni odbor prisiljen globalno in ne samo delno rešitev poiskati kje drugje, kar bo gotovo imelo negativne posledice za našo skupnost. Kaj pripravljate zanimivega v novi sezoni? Ali imaš v mislih kakšen poseben načrt oz. zamisel? Kaj si obetaš od prihodnosti? Prihodnji teden se bodo v sodelovanju z združenjem I Arsatelier in združenjem Orkester Alpe Jadran pričela Srečanja z glasbo, že utečena ; koncertna sezona, s katero šola kulturno in umetniško dopolnjuje svoje pedagoško delo, s posebnim poudarkom I na krajevnem in na matičnem glasbenem snovanju. Želja vseh organizatorjev je seveda, da bi bila Srečanja čimbolj i številno obiskana, predvsem s strani učencev, profesorjev in drugih ljubiteljev glasbe. Od prihodnosti si obetam naprej to, kar si vsakdo lahko obeta od neke šole: da bi se poučevalo čimveč različnih in novih instrumentov, da bi čimveč gojencev uspešno zaključilo študij, da bi izobraževanje bilo vedno bolj usklajeno z vzgojo, da bi starši, ki svoje otroke vpišejo v gla-j sbeno šolo, njim tudi odgovorno sledili in jih podpira- li. Zgrešena je namreč vsaka oblika prisile, prav tako zgrešeno pa je tudi pojmovanje glasbene vzgoje kot zgolj rekreativne dejavnosti. Zelo pomembno je tudi, da se nadaljuje in krepi šolsko delovanje po podružnicah na vaseh, v plodnem sodelovanju z vaškimi društvi in z župnijami ter v iskanju plodnih oblik sodelovanja s šolami. Sploh pa verjamem v glasbo kot privilegirano umetniško zvrst, ki v človeku vzbuja občutek za lepoto, za harmonijo, ki mu vzbuja spomin na "ta zlati, izgubljeni človekov raj", kot je zapisal Pavel Flo-renskij o Mozartu. Največja želja je torej ta, da bi čim več besede dajali glasbi sami, da bi poplemenitila naš narod in druge narode, s katerimi se srečujemo, pa tudi nas same, ki smo jo poklicani od znotraj ali od zunaj 'Vzdrževati", da bi se vsi bolje zavedali, ka-ten so cilji in katera so sredstva PRIZNANJE PROF. LOJZKI BRATUŽ PAPEŠKO ODLIKOVANJE V soboto, 7. oktobra, je bil v Zavodu sv. Družine lep večer, na katerem je goriški nadškof msgr. dr. Dino De Antoni izročil prof. Lojzki Bratuž papeško odlikovanje "Pro Ecclesiaet Pontifice". Na željo odlikovanke je podelitev potekala v zasebni obliki ob prisotnosti stolnih pevk in najbližjih sorodnikov. Slovesnosti so se še udeležili škofov vikar msgr.dr. Oskar Simčič, ki je v kapeli prebral priložnostno berilo sv. Pavla, ter msgr. dr. Kazimir Humar, pa še g. Jožko Kragelj. Po branju berila je goriški nadškof izrekel uvodne misli in nato prebral uradni vatikanski dokument o podelitvi odličja. Msgr. De Antoni je nato spregovoril o delu Lojzke Bratuž in razlogih za podelitev odličja. Med drugim je nadškof v svojem nagovoru poudaril njene zasluge na področju cerkvenega petja in orglarske službe in njeno raziskovalno delo zlasti v zvezi s prvim goriškim nadškofom Karlom Mihaelom Attemsom. Pri tem je odlikovanki izrazil čustva zadovoljstva celotne škofijske in posebno slovenske skupnosti. Lojzka Bratuž se je nadškofu iskreno zahvalila za podeljeno papeško odličje in podčrtala, da to velja tudi vsem pevkam pri slovenski maši v stolni cerkvi. Posebej je še spomnila na doprinos, ki ga je na področju cerkve- SCGV KOMEL: SREČANJE S KOROŠCI V okviru izmenjav med Koroško in Primorsko bodo v petek, 13. t.m., na oblisku v Gorici mladi glasbeniki, ki študirajo na Glasbeni šoli na Koroškem. Obiskali bodo naše mesto in njegove zanimivosti, zvečer ob 19. uri pa bo skupni glasbeni nastop v komorni dvorani KC Lojze Bratuž. Srečanje daje tudi priložnost pedagogom, da izmenjajo svoje izkušnje. Upravitelji obeh šol pa ob tej priložnosti pregledajo stanje in perspektive glasbenih ustanov, ki delujejo v podobnih razmerah in se ukvarjajo s sorodno problematiko. Drugi teden pa se bodo začela letošnja t.i. Srečanja z glasbo. Sezono bosta uvedla novopečena diplomiranca, o-boist Matija Faganel in pianist David Trebižan. Vsi vabljeni v sredo, 18. t.m., ob 20.30 v komorno dvorano KC Bratuž! MARIJA TEREZIJA NA GRADU V soboto popoldan so pompozno, kot je že to ustaljena navada pri občinskem odborništvu za kulturo, odprli razstavo o avstroogrski cesarici Mariji Tereziji. Na gori-škem gradu bodo življenje in delo, družina in osebnost najslavnejše habzburške kralijce na ogled do 26. novembra vsakdanvjutranjih in popoldanskih urah, razen ob ponedeljkih. Na razpolago je tudi, kot običajno, bogat katalog. Podrobneje bomo o razstavi pisali v prihodnji številki našega časopisa. ne glasbe dala tudi sama njena družina, kar je gotovo tudi prispevalo k njenemu delu na tem področju. Iskrene čestitke izrekajo odlikovanki tudi člani našega uredništva. MEDNARODNI CENTER ZA GLASBO IN UMETNOST SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL GLASBENA SREČANJA ALPE JADRAN SREČANJA Z GLASBO 2000-2001 Sreda, 18. oktobra 2000, ob 20.30 Komorna dvorana KC Lojze Bratuž Diplomski koncert Matija Faganel - oboa, David Trebižan - klavir Sreda, 25. oktobra, ob 20.30 Velika dvorana KC Lojze Bratuž Šolski orkester in solisti Konservatorija G. Tartini Victor Guraziu - klavir, Marianna Prizzon - sopran, Stojan Kuret - dirigent Sreda, 8. novembra, ob 20.30 Dvorana Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu The last Bach na zgoščenki Aleksandra Rojca Nedelja, 26. novembra, ob 17. uri Sedejev dom v Števerjanu Liki naše preteklosti - Breda Šček Zbor Lojze Bratuž in Arsatelier, Stojan Kuret - dirigent Četrtek, 30. novembra, ob 20.30 Dvorana Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu Trio skozi stoletja Trio Forum lulii: Paola Chiabudini - klavir, Aleksander Sluga - violončelo, Fabio Devetak - flavta Sobota, 16. decembra 2000 ob 20.30 Komorna dvorana KC Lojze Bratuž Cecilia Seghizzi med nami Komorne skupine Arsatelier Sreda, 10. januarja 2001, ob 20.30 Komorna dvorana KC Lojze Bratuž Viva Memoria Poklon skladatelju Primožu Ramovšu Massimo Favento - violončelo, Corrado Gulin - klavir Nedelja, 11. februarja, ob 18. uri Komorna dvorana KC Lojze Bratuž Vam ugaja Brahms? Luca Lucchetta - klarinet, Anna Baratella - klavir Sobota, 24. februarja, ob 18. uri Dvorana Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu Glasbeni sprehod Od renesanse do baroka Trio Stravagante Torek, 6. marca, ob 20.30 Dvorana Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu Tartini in njegov čas Črtomir Šiškovič - violina, Luca Ferrini - čembalo April 2001 izven abonmaja Glasbena prireditev ob tisočletnici Gorice praizvedba nove skladbe OBVESTILA DRUŠTVO KRVODAJALCEV in Kulturno društvo Sovodnje organizirata 20-urni tečaj prve pomoči. Prvo srečanje bo 16. t.m. ob 20. uri v spodnji dvorani KD Sovodnje. Tečaj bo vodil Uroš Kobal. Vpišite se do 12. t.m. pri Magdi, tel. 0481 882032, in pri Marinki, tel. 0481 882043. vGALERIJI Kulturnega doma v Gorici je na ogled razstava goriškega slikarja Roberta Faganela. Odprta je do 22. t.m. od 10. do 13. ure in od 16. do 18. ure ter v večernih urah med prireditvami. KLNOATEIJF.Vokviru 15. Film Video Monitorja in v sodelovanju s Slovensko kinoteko (Ljubljana) in goriško Državno knjižnico vabi na odprtje razstave Fritz Lang - skulpture / Film v slovenskem slikarstvu dvajsetih let, ki bo v sredo, 18. t.m., ob 18. uri v Državni knjižnici v ul. Mameli 12 v Gorici. Razstava bo trajala do 31. oktobra. V ČETRTEK, 19. oktobra, bo ob 18. uri v Kulturnem domu v Gorici (ul. Brass 20) v okviru Srečanj z avtorji predstavitev zbirke izvirnih dokumentov Narodni dom - Balkan Erika Dolharja in Marka Korošica, ki je izšla pri založbi Branko ob 80-letnici požiga kulturnega centra. DRUŠTVO TRŽIČ pri reja Tečaj sprostilne telovadbe za odrasle in starejše v telovadnici osnovne šole Duca dAosta v središču mesta, ob sredah od 18. do 19.30. Informacije na tel. 0481 482015. ČESTITKE Odborniki Združenja cerkvenih pevskih zborov - Gorica se veselijo s svojo predsednico prof. LOJZKO BRATUŽ ob prejetju priznanja Pro ecclesia etpontifice. Čestitkam se pridružuje tudi KC Lojze Bratuž. Prof. LOJZKI BRATUŽ čestita ob prejemu izjemnega papeževega priznanja Goriška Mohorjeva družba. Vsi po cvetje k MARTINU' Glasbeni šopek z najlepšimi voščili za uspešeti posel mu poklanja MePZ Hrast. MePZ Hrast se veseli z ANO ČERNICofc uspešno opravljeni diplomi iz flavte na videmskem konservatoriju. Sladke medene tedne BARBARI in TIZIANU želi MePZ Hrast. DAROVI lič ob krstu pravnukinje Deborah 50.000; Wally in rena-to ob poroki 150.000, starši ženina 50.000; Romano Čev-dek z druž. namesto cvetja na grob pok. Kristine Godnič 100.000, druž. Ožbot, Peč 42/a v isti namen 50.000 lir. ZA CERKEV v Podgori: v spo-min na pok. Kristino Godnič vd. Tomažič druž. Calligaris, Podgora 100.000 lir. V SPOMIN na mamo Kristo Godnič Tomažič hčerki Danila in Vida ter sin Stanko 300.000 za cerkev v Rupi, 150.000 za cerkev na Peči in 150.000 za MePZ Rupa-Peč. Ostali darovi prihodnjič. ZA CERKEV na Peči: starši ob krstu hčerkice Deborah 200.000; Draga Malič Semo- PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ sklicuje REDNI OBČNI ZBOR v torek, 17. oktobra 2000, ob 20.30 v mali dvorani župnijskega doma Anton Gregorčič v Štandrežu. PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ vabi na ogled igre PLESKARJI NIMAJO SPOMINA Dario Fo NASTOPAJO člani Katoliškega prosvetnega društva Planina iz Sel na Koroškem. REŽIJA Franci Končan Štandrež, župnijska dvorana Anton Gregorčič, sobota, 14. oktobra 2000, ob 20.30. Igra sodi v okvir Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih organizirajo Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice. 11 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA - CELOVEC SLOVENSKO KULTURNO DRUŠTVO GLOBASNICA PRIKAZ ZENITOVANJS OBIČAJEV V PODJUNI Izvajajo: Folklorna skupina SKD Globasnica Folklorna skupina SPD Trta - Žitara Mešani pevski zbor Peca - Globasnii Moški pevski zbor Franc Leder U|sič Dekliška skupina Stem - Globasnica GORICA KULTURNI CENTER LC NEDELJA, 15. 0KT0B1 OB 17. URI na Primorskem ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE GORICA 12 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 GORIŠKA KRONIKA BENEŠKA SLOVENIJA KONCERTNA SEZONA KC LOJZE BRATUŽ BISERI LJUDSKE ZAKLADNICE Pričakovana koncertna sezona 2000/01 Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici se je začela v četrtek, 5. t.m., s prijetnim večerom odlično izvedenih slovenskih ljudskih pesmi, ki so lepo poustvarile v našem zamejskem kulturnem hramu živega duha slovenskega narodnega izročila od Prekmurja do naše sončne Primorske. Gost goriškega občinstva je bil mešani pevski zbor O-bala iz Kopra, ki se že od svojega nastanka pred več kot 30 leti uvršča v sam vrh slovenskega zborovskega petja. Kot primorski zbor se lepo uveljavlja tudi na evropskih odrih in tekmovanjih, kjer je že dosegel zavidljive uspehe, pa tudi v ZDA, kjer se je lani novembra posebno izkazal. Ustanovil gaje mag. Mirko Slo-sar, nato gaje vodil tržaški dirigent VValter Lo Nigra, od leta 1998 pa ga vodi mladi in u-veljavljeni slovenski pedagog in skladatelj najmlajše generacije Ambrož Čopi, doma iz Bovca, ki še vedno dopolnjuje svoje znanje pri skladatelju Urošu Rojku, torej v kompozicijski šoli Uroša Kreka. Naj povemo še to, da Čopi veliko sodeluje s tržaškim rojakom, dirigentom Stojanom Kuretom, ki vodi APZTone Tomšič; sploh pa si prizadeva za utrjevanje stikov in sodelovanja zlasti s Primorci in zamejci. Večer z naslovom Z ljudsko pesmijo po slovenski zemlji je prikazal vrsto biserčkov PREJELI SMO ljudskih priredb v glavnem sodobnih slovenskih skladateljev (Srebotnjak, Čopi, Pompe, Krek, Jež, Gabrijelčič, Vremšak, Lebič, Merku, Kumar), ki so znali stopiti v dušo narodnih napevov in jo s svojim talentom še požlahtniti. V prvem delu smo slišali štajerski ljudski in umirjen napev, dva prekmurska, živah-j no belokrajnsko kolo in, kot dodatek, krepkega Gabrijel-čičevegaKralja Matjaža. V drugem delu so sladko zazvene-j le vedno lepe koroške ljudske pesmi, v zamejstvu znana Merkujeva^n/en čeua jtigna, Krekova priredba tržaške Skrinja orehova in na koncu tri istrske; svoj nastop je zbor Obala sklenil z dodatkom Pa se sliš, ki je nagradil navdušeno občinstvo. Iz Kopra so pevci prinesli val topline in svežine, sonce in morje, saj so se v lepi go-riški dvorani razživeli ter z vedrim in muzikalnim podajanjem pokazali, da predstavljajo, kljub številčno šibkejši moški sekciji zbora, soliden in kakovosten sestav. DD POJASNILO Spoštovani g. urednik, pišem vam, ker se kot občinski svetovalec SSk iz Doberdoba čutim dolžnega, da pojasnim občanom svoje pomisleke ob odprtju novega socialno-kulturnega centra v Jamljah, kot sem jih že sicer izrazil na občinski seji dne 27. septembra. O tem je vaš časopis poročal v petek, 29. septembra. Odprtje katerekoli nove stavbe ali dvorane je za nas Slovence velika in pomembna pridobitev. Otvoritev novega jameljskega poslopja se je začela z županovim govorom, nakar smo pričakovali blagoslov duhovnika A Prinčiča. Do tega pa žal ni prišlo. Na občinski seji sem s svetovalcem I. Černičem to nevšečnost pojasnil in upal, da bo večina imela vsaj toliko občutljivosti, da bo priznala napako. Ob našem prvem posegu se je nekdo celo zaničljivo nasmehnil. Ali je to morda kultura sožitja? Gospod župan se opira na nekonfesionalnost, na enako spoštovanje vseh prepričanj in veroizpovedi ter na dejstvo, da je občina “podprla" gradnjo nove cerkvice v Dolu. To pa so le prazne besede. 7. Nekonfesionalnost ne pomeni preprečiti blagoslov javnega poslopja, saj so si tega želeli domačini. Kot sem že povedal na seji, mi ni znano, da bi v naši občini, poleg katoliške, obstajala kaka druga verska skupnost s svojimi predstojniki. Kdor pa v blagoslov ne verjame, nima česa se bati, da bi mu duhovnik s tem dejanjem "oskrunil" novo poslopje. Svetovalec Černič je ob tem dal zelo lep primer o Rižarni, "kjer se ob 25. aprilu zberejo poleg civilnih oblasti tudi predstavniki katoliške, judovske in pravoslavne veroizpovedi, ko z molitvijo počastijo spomin žrtev1'. Ali se tu krši zakon o nekonfesionalnosti, saj je Rižarna državna last! 2. Kar se tiče cerkvice v Dolu, je treba pojasniti to: "Občinska uprava je namenila tej 500.000 lir, za katere se širo-kousti. Prikriva pa dve dejstvi: a) da je morala Cerkev odkupiti zemljo po 25.000 lir m2; b) da je morala cerkvena skupnost v Dolu podreti in na novo dograditi avtobusno čakalnico in za to plačala 5 milijonov lir. Občina je sicer obljubila, da to poravna, vendar do sedaj še ni! Sedaj naj vsak občan dobro premisli, v čem je občina podprla gradnjo nove cerkve. Po teh pojasnilih pričakujem, da se občinska uprava u-radno opraviči prizadetim katoliškim vernikom in krivico tudi popravi. SVETOVALEC SSk DARIO BERTINAZZI Wr) STRANI / IGOR TU L L 22. OKTOBRA NA MATAJUR! Planinsko družino Benečije smo ustanovili ljubitelji gora in narave, ob tem pa še zavedni Slovenci. Binom je popolnoma jasen vsem, ki nas poznajo. Ob gojenju odnosa do narave je zato pomemben moment našega delovanja tudi ljubezen do slovenskega jezika in kulture. Pridružili so se nam tisti, ki verjamejo v naša načela, pomembna naša lastnost pa je tudi v tem, da nismo vključeni v nobeno točno določeno ideološko organizacijo. Tisti, ki se čutijo Slovence, vendar se ne razpoznavajo v teh ali onih ustanovah, so v našem društvu našli primeren forum. Kako gledaš na slovensko stvarnost, ki živi v Nadiških dolinah? Od prihodnosti si lahko pričakujemo svetlejše in veselejše trenutke? Kako je s kulturnim delovanjem? Težki trenutki, ki jih je doživljala beneška zemlja v prejšnjih desetletjih in o katerih zelo zgovorno piše g. Zuanel-la v knjigi Mračna leta Benečije, so mimo in mislim, da ni poti nazaj. Današnja slovenska stvarnost v Nadiških dolinah pa je precej problematična. Do pred nekaj desetletij je bil pogovorni jezik v slovenski Benečiji slovenski, občine so bile 99% slovenske, danes pa opažam, daje pogovorni jezik italijanski. Dvojezični šolski center je pri tem seveda ogromno pomagal, vendar slovenščina je tam učni jezik, pogovorni jezik pa prepogosto italijanski. Omenjena ugotovitev velja seveda tudi za naše kulturne prireditve. Italijanščina je zelo prisotna. Na kulturnih večerih marsikdaj opaziš, daje italijanskega jezika več kot slovenskega. Tudi v cerkvah ne gre na bolje. Msgr. Dionizij Mateučič je spet vpeljal slovenščino v mašno darovanje, imeli smo namreč enkrat mesečno v eni od cerkva špetr-ske župnije mašo v slovenskem jeziku. Žal je prišlo do pritiskov in danes je msgr. Mateučič na Sv. Višarjah oz. vŽa-bnicah. Upali smo, da bo novi župnik, ki izhaja iz beneške družine, nadaljeval po začrtani poti, vendar smo se motili. Stopnja zavesti med beneškimi ljudmi ni zelo visoka. Nekaj pa se je vendarle spremenilo, saj je bila prisotnost Benečanov na majski manifestaciji v Trstu večja od pričakovanj. Med člani PDBje veliko mladih iti družin. Kakšno stopnjo zavesti imajo mlajše generacije, alijim je prosvetno življenje pri srcu? Problem v Nadiških dolinah je v glavnem v tem, da je mladih malo. Lahko seveda trdimo, da se za našo stvarnost zanimajo in so aktivni v naših društvih, poglavitna u-gotovitev pa ostaja tista, ki sem jo povedal na začetku: mladih je malo. Kako pa je s povezanostjo z ostalim delom slovenskega zamejstva?Kot Tržačan, ki živi v slovenski Benečiji, ali si se novi stvarnosti prilagodil s težavo? Kako se lahko Gorica in Trst približata Špetru in obratno? Mislim, da igra pri tem veliko vlogo razlika v jeziku. Marsikaterega Benečana je sram svojega narečja pred Goričanom in Tržačanom, kaj še pred matičnim Slovencem. Ko PDB nastopa v javnosti, moram za mikrofon vedno jaz. Res je, da imamo zelo tesne in prijateljske stike s kobariškimi oz. posoškimi ljudmi, velja pa podčrtati, da sta si inačici slovenskega narečja zelo podobni. To pomeni, da se pred njimi ne čutijo v zadregi. Mislim, da so odnosi z ostalim delom zamejstva dobri, stalno gostujemo in smo gostje pri raznoraznih iniciativah, mislim, da so se spletle tudi prijateljske vezi. Kako misliš, da se bo beneška stvarnost spremenila, če se bo seveda, ob vstopu Slovenije v EZ?Ali se na to pripravljate? Mislim, da z našega zornega kota ne bo velikih sprememb, saj odlično sodelujemo že danes in tudi med občinami je sodelovanje zelo tesno. Slovenski človek je že danes prisoten; predstavljam si, da bo s padcem meja šlo še na bolje. Kaj še pripravljate pri PDB? Kaj si obetaš za prihodnost? V prvi vrsti si želim krasno vreme za nedeljo, tako da bo lahko naš praznik lepo uspel. Po toliko letih dela, truda, skrbi in težav mislim, da bi si lepo vreme tudi zaslužili. Če me sprašuješ za načrte in želje, ti lahko povem le za svojo skrito željo, ki pa mislim, da ni tako neizvedljiva. Rad bi se z ožjo skupino beneških planincev podali na višji vrh, npr. na Kilimandžaro. TRG KOSTANJA IN DOMAČEGA SADJA JESEN, BOGATA Z DAROVI DOMAČE ZEMLJE . J t,) x •V & V*** 7 v V prejšnji številki našega časopisa smo povedali, da se je prejšnji petek začela priljubljena jesenska pobuda Vabilo na kosilo v Nadiške doline. Jesenski meseci predstavljajo za Nadiške doline bogato turistično sezono, saj ob prelepi naravi in jesenskih barvnih odtenkih nudijo tudi najznačilnejše pridelke domače zemlje. Družbeni in prosvetni delavci se tega dobro zavedajo, zato prirejajo razne pobude in srečanja ravno v tem času, jih sooblikujejo in bogatijo z gastronomskega, kulturnega ter gospodarskega vidika. Iz leta v leto raste števi- lo obiskovalcev, kar pomeni, da je to zanimivo ne le za domače gostince, temveč za vse, ki v Nadiških dolinah živijo. Vabilo na kosilo v Nadiške doline ne potrebuje velikih predstavitvenih plakatov ali promocije, saj ga vsi že dobro poznamo, tako da finančna sredstva, ki sojih v prejšnjih letih namenjali promociji Vabila, tokrat lahko usmerijo drugam. Letošnja izvedba Vabila je že deseta po vrsti, na njej pa sodeluje kar 17 beneških gostincev, ki ponujajo ljubiteljem domačih jedi značilne recepte slovenske kuhinje iz Nadiških dolin. Slav- ERIKA JAZBAR nostne predstavitve letošnje jubilejne izvedbe so se udeležili tudi ugledni gostje, med katerimi omenimo generalno konzulto RS v Trstu Jadranko Šturm Kocjan. Ob Vabilu na kosilo pa se vsi obiskovalci Nadiških dolin lahko tudi letos pomudijo v industrijski coni v Špetru, kjer so poskrbeli za Trg kostanja in domačega sadja in pridelkov beneške zemlje. Prodajo pridelkov prirejajo že 19. leto zapored beneški kmetovalci v sodelovanju z Gorsko skupnostjo Nadiških dolin. Vsakoletni protagonist trgaje seveda domači kostanj. V Nadiških dolinah se namreč pridela kar 80% kostanja na deželni ravni. Ob kostanju pa so še jabolka, med, povrtnina, suho sadje in mlečni izdelki, nad vsem pa jamstvo, da kupujemo domače pridelke, ki so dozoreli naravno brez kemičnih pripomočkov v Nadiških dolinah. Trg je odprt vsak dan od 9. do 19. ure, v oktobru tudi ob nedeljah, ko bodo stekle tudi družabne in kulturne pobude. SPOMIN NA ZASLUŽNA BENEŠKA SLOVENCA Pred približno desetimi dnevi so se v slovenski Benečiji spomnili dveh zaslužnih protagonistov slovenskega družbeno-političnega in verskega življenja, ki sta delovala v prid slovenskih ljudi, jim pomagala in si zanje prizadevala. V Viškorši je bila maša v spomin na g. Artura Blasutta ob obletnici njegove smrti. Blasutto je bil kaplan v Reziji in na Lesah. Bil je preganjan zaradi delovanja v prid slovenskemu človeku, zaradi pritiskov je zapustil župnijo in se vrnil v domači kraj. V Gorenjem Bardu pa so se spomnili na Doriča - Izidorja Predana, pomembnega družbenega delavca in novinarja, ki je ostal živ v spominu beneških ljudi. V organizaciji KD Rečan so v Doričevi rojstni vasi odkrili spominsko ploščo. 50 LET MATAJURJA V petek, 20. oktobra, bo za bralce in prijatelje Novega Matajurja pomemben dan, saj praznuje tednik beneških Slovencev, ki izhaja v Čedadu, svojo 50-letnico. Za počastitev visokega jubileja pripravljajo dve srečanji, in sicer odprtje fotografske razstave tržaškega mojstra Marja Ma-8ajne ob 18. uri v Beneški galeriji v Špetru in ob 20. uri večer z bralci v gledališču Risto-ri v Čedadu, na sporedu pa bodo kulturni program in pozdravni nagovori. NOVI GLAS / ŠT. 37 2000 SLOVE N IJ A NAPREDEK SLOVENIJE ZA ČLANSTVO V EU SLOVENIJA NAJ POHITI ZA EVROPO! MARJAN DROBEZ V Sloveniji zlasti vlada in državni zbor pričakujeta, da bo tudi letošnje poročilo o napredku naše države za v-ključitev v polnopravno članstvo EZ vsaj tako dobro, kot je bilo lansko. Evropska komisija (vlada) naj bi to poročilo objavila 8. novembra. Takšno pričakovanje naj bi izhajalo predvsem iz dejstva, da je bil program sprejemanja evropske zakonodaje po zadnjih podatkih, ki jih je posredoval namestnik direktorja službe vlade za evropke zadeve Andrej Engelman, uresničen 80-odstotno. Kljub takemu optimizmu o prilagajanju Slovenije merilom, zahtevam in duhu omenjene evropske povezave, pa nekatere izmed najvažnejših nalog naše države še zmeraj niso izpolnjene ali pa jih prepočasi uresničujejo. Ni izvedena preobrazba državne oz. javne uprave, končanih pa je le 54 odstotkov vseh denacionalizacijskih postopkov. To je zelo malo, če upoštevamo, da je bil zakon o vračanju premoženja dejanskim lastnikom sprejet že pred devetimi leti. Nadalje ni pričakovati, da bi do konca tega leta zaprli oz. preoblikovali brezcarinske prodajalne na mejnih prehodih z Italijo in Avstrijo, kar bi Slovenija po obljubah njenih predstavnikov morala napraviti že leta 1998. Evropska komisija (vlada) je o brezcarinskih prodajalnah zelo občutljiva in o-pozarja, daje to vprašanje ze- lo važno pri ocenjevanju verodostojnosti (iskrenosti) Slovenije pri njenem vključevanju v EZ. Skoraj nič ni bilo napravljenega pri privatizaciji bank, zavarovalnic in gospodarstva. Predsednik vlade dr. Andrej Bajuk je v neki publikaciji, ki je izšla prejšnji teden, zapisal, "da se naša zgodba ne more nadaljevati na tak način. Narodne zmogljivosti je treba vključiti v evropski okvir. Država še zmeraj obvladuje 60% gospodarstva". Kritike Sloveniji glede izpolnjevanja meril in zahtev pri vključevanju v evropske povezave je v resoluciji, namenjeni naši državi, zapisal tudi Evropski parlament na zasedanju 4. oktobra. Parlamentarni poročevalec za Slovenijo Claudio Martelli je v obrazložitvi omenjenega dokumenta sicer ugotovil, "daje Slovenija med bolje pripravljenimi kandidatkami za sprejem v EZ", toda evropski parlamentarci so med razpravo o resoluciji tudi opozorili, "da mora naša država še naprej izpolnjevati znane koe-benhavenske politične kriterije za članstvo, kar velja tudi za procesa denacionaliza- cije in zapiranje brezcarinskih prodajaln". V Sloveniji kljub kritikam oz. opozorilom, ki prihajajo iz organov ali krogov EZ, vse politične stranke, razen Jelinčičeve Slovenske nacionalne stranke, soglašajo, da je treba priprave za vključitev Slovenije v evropsko povezavo pospešiti do te mere, da bo prevzem pravnega reda EZ končan do leta 2002. Pri tem pa izražajo željo, da bi tudi EZ določila roke za sprejem prvih članic, kar naj bi se sicer zgodilo na decembrskem vrhu EZ v Nici. Glede rokov vključitve držav kandidatk v polnopravno članstvo EZje zaniniva študija, ki jo je izdelal oddelek za raziskave osrednje nemške Deutsche Bank. Po tej raziskavi obstajajo trije možni scenariji širitve EZ, povsod pa je zraven Slovenija. Tako imenovani scenarij malih konvojev predvideva, da bi bila Slovenija, ob Češki, Estoniji in Madžarski, v evropsko povezavo sprejeta leta 2004. V političnih strankah v Sloveniji, ki se zavzemajo za čim hitrejšo vključitev v EZ, ob vsem tem opozarjajo, da bo uspeh teh prizadevanj odvisen predvsem od tega, ali bomo znali dovolj pametno predstavljati svoje interese in ali bomo sposobni ustvariti in zagotoviti enotnost doma. ODNOSI Z JUGOSLAVIJO V Sloveniji so z veliko pozornostjo in zanimanjem spremljali dogodke ob spreminjanju oblasti v Srbiji oz. Zvezni republiki Jugoslaviji, kjer je novi državni poglavar postal Vojislav Koštunica. Predsednik vlade dr. Andrej Bajuk in zunanji minister Lojze Peterle sta mu med prvimi tujimi predstavniki poslala čestitki, v katerih sta poudari la željo, da bi v novih razmerah čimprej prišlo do izboljšanja odnosov oz. do vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Zvezno republikojugoslavijo. Državi bi nato lahko pričeli reševati najnujnejša vprašanja v svojih odnosih. Gre zalsti za vprašanja nasledstva nekdanje skupne države Jugoslavije, liberalizacijo potovanj med državama in za sporazume o blagovnih oz. gospodarskih izmenjavah. Zunanji minister je tudi dejal, da Slovenija želi čimprej ustvariti pogoje in zagotoviti primerno o-zračje za obisk slovenskega pooblaščenca pri novih oblasteh v Beogradu. Predsednik Slovenije Milan Kučan pa je v intervjuju za lokalno radijsko postajo v Grosupljem 7. oktobra glede sprememb v Jugoslaviji poudaril, "daje bil to dolgo in zelo težko pričakovan in željen trenutek. Ko bo Jugoslavija oz. Srbija izpolnila evropska merila, ne bo nobene ovire, da jima Slovenija pomaga odpirati vrata v evropske ustanove". SEVERNA PRIMORSKA O IMENU POKRAJINE Predstavniki Goriškega foruma, predsednik Sergij Peljhan in podpredsednika dr. Cvetko Vidmar ter Joško Štrukelj, so zavrnili ime Severnoprimorska pokrajina. To ime je namreč uporabljeno v predlogu zakona o ustanovitvi o-menjene pokrajine, ki gaje v parlamentu vložil Borut Pahor. Pokrajina naj bi pomenila drugo stopnjo lokalne samouprave v Sloveniji in naj bi obsegala občine Ajdovščina, Bovec, Brda, Kanal ob Soči, Kobarid, Miren-Kostanjevica, Nova Gorica, Šempeter-Vr-tojba, Tolmin, Vipava, Komen in Sežana. Omenjeni vodilni predstavniki Goriškega foruma, ki kot oganizacija civilne družbe deluje v Novi Gorici, nasprotujejo nazivu Severnoprimorska pokrajina. Opozarjajo, da si je to ime izmislila politika, ki ga še zmeraj uporablja in vsiljuje. Glede na zgodovinska dejstva, ki natančno porazdeljujejo območja med rekama Sočo in Vipavo in del Krasa, je pravilna zgolj uporaba imena Goriška ali Posočje. Goriški forum je pripravil svoj predlog o ustanovitvi pokrajine Goriška. Javnosti ga bodo predstavili še ta mesec. ■ M. AVTOCESTNI ODSEK ZAMUDE PRI DELIH Župan mestne občine Nova Gorica Črtomir Špacapan je županoma občin Ajdovščina in Vipava, Princesu in Poljšaku, poslal pismo, v katerem ju opozarja, da pri gradnji odsekov avtoceste od Razdrtega do Vipave in Ajdovščine prihaja do zamude. Pri tem navaja, da so vsa gradbišča avtocestnih odsekov v Sloveniji odprta, razen odseka Aj-dovščina-Vipava. Zamude najbrž nastajajo zaradi arheoloških najdb na omenjenem odseku. Špacapan poudarja, da bi omenjeni odsek avtoceste morali začeti graditi že v avgustu, kot kaže pa se gradnja ne bo začela niti v oktobru. To tudi pomeni, da pred I. 2002 odsek ne bo zgrajen, kot tudi ne bo zgrajen odsek od Razdrtega do Podnanosa. Novogoriški župan v pismu, ki ga je poslal v vednost tudi bivšim poslancem Branku Tomažiču, Ivu Hvalici, Borutu Pahorju in Ivanu Božiču, zahteva, da se po svojih močeh zavzemajo pri družbi za avtoceste Slovenije za pospešitev gradnje odsekov po Vipavski dolini. V pismu je tudi zapisal, da bi bilo zanimivo izvedeti, kako in kdaj bo porabljenih 94 milijard lir, ki jih je za gradnjo odsekov v Vipavski dolini namenila Italija. —-—- M. KIP PRED OBRAMBNIM MINISTRSTVOM SPOMENIK GENERALU MAISTRU severno mejo slovenske domovine. Slavnostni govornik ob odkritju spomenika je bilobram-brni minister Janez Janša, ki je poudaril, da je Maister o razpadu Avstro-Ogrske začutil priložnost za nastanek slovenske državnosti, zaradi česar je vse svoje znanje in vojaške izkušnje namenil uresničitvi tega cilja. Spomenik, ki upodablja generala Rudolfa Maistra kot jezdeca na konju, je izdelal akademski kipar Boštjan Putrih, odkrili pa so ga prvoborci za samostojno in neodvisno Slovenijo, Ivan Borštner, Marko Pogorevec in Tone Krkovič. Po okritju so v centru vojaških šol na Kardeljevi ploščadi odprli razstavo z naslovom Prelomni čas 1990, ki prikazuje dogodke ob osamosvajanju Slovenije. V avli zgradbe obrambnega ministrstva pa je mogoč tudi o-gled multimedijske predstavitve življenja in dela Jurija Vege, velikega slovenskega matematika in balistika. V Ljubljani sicer že eno leto imajo spomenik generalu Rudolfu Maistru, ki ga je v parku nasproti železniške in avtobusne postaje postavila mestna občina. Na ploščadi pred zgradbo obrambnega ministrstva Slovenije so v petek, 6. oktobra, ob udeležbi predsednika vlade dr. Andreja Bajuka, več ministrov in visokih predstavnikov slovenske vojske odkrili spomenik generalu Rudolfu Maistru, ki je v prelomnih zgodovinskih dogodkih po razpadu Avstro-ogrske monarhije po prvi svetovni vojni z izjemnim pogumom in odločnimi vojaškimi posegi o-svobodil Maribor ter ubranil M. NOVA GENERACIJA SLS V NOVI GORICI Tudi v Novi Gorici je podobno kot drugod po Sloveniji prišlo do združitve Mladih krščanskih demokratov in Mladih SLS v skupni Občinski odbor Nove generacije SLS. To seje zgodilo v soboto, 30. septembra, za to priložnost pa so mesto obiskali in prisostvova- li temu dogodku člani republiškega vodstva Novegenera-cijeSLSs predsednico Natašo Kaveš na čelu. Dogodek seje pričel z družabnim delom že dopoldne, ko so mladi z Goriškega, pa tudi od drugod iz Slovenije, pod strokovnim vodstvom o-biskali nekatere kulturnozgodovinske znamenitosti na Goriškem in kasneje še na Krasu. Ob petih popoldne so se zbrali v Obrtnem domu v Novi Gorici, kjer je sledil združitveni občni zbor obeh podmladkov. Predsednik novega občinskega odbora je postal Toni Harej, absolvent politologije, za podpredsednika pa sta bila izvoljena Uroš Kavčič in Alojz Šinigoj. Po koncu občnega zbora, ki so se ga udeležili tudi nekateri starejši člani SLS+SKD, je sledilo srečanje z dosedanjim varuhom človekovih pravic in kandidatom za državni zbor stranke SLS+SKD na Gorenjskem Ivom Bizjakom. Ugledni gost seje izkazal s temeljitim analitičnim poznavanjem aktualnega političnega položaja v Sloveniji, prav tako tudi s prepričljivim govorniškim nastopom. —— MV GIMNAZIJA V VIPAVI / DIJAKI IN STARŠI ZADOVOLJNI S KVALITETO ZNANJE IN VZGOJA 111 11 »■ III - ' *c * V, i • V. •'*. Za roditeljski sestanek prvih dveh razredov Škofijske gimnazije Vipava ob začetku šolskega leta so starši pokazali veliko zanimanja, saj sta se ga v večini udeležila kar oba roditelja. Pričakovanja o kvaliteti te šole so se začela potrjevati tako s prvimi vtisi dijakov kot staršev ob dosedanjih stikih in na omenjenem roditeljskem sestanku. Po mnenju mnogih staršev zanje ni bil le zanimiv in poučen, ampak je naredil celo korak naprej v njihovi osebnostni rasti. Dober pedagog se namreč zaveda, da pogojuje osebnostni razvoj mladostnika vzporeden tovrstni napredek pri starših za dober zgled v družini. Po mnenju mnogih staršev je bil omenjeni roditeljski sestanek veliko več, kot so si lahko prej predstavljali, v primerjavi s tem, kar je to povabilo pomenilo v osnovni šoli in na državnih srednjih šolah. Skupni pogovori o delu v šoli, o življenju v domu, so se prepletali s pravimi predavanji o vzgoji in odgovornosti, specifični vzgojni usmeritvi in soglasnosti staršev zanjo. Posebno zanimanje kažejo dijaki in starši za nadstandardne programe oz. storitve, ki jih učni načrti sicer ne predvidevajo, vendar jih je šola z bogatim znanjem profesorjev in sodelavcev sposobna ponuditi in kvalitetno izvajati. Nič ne bom pretiraval, če zapišem, da so bili starši ob koncu navdušeni, saj prispevajo te vsebine h kvaliteti odnosov med dijaki samimi, med 13 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 dijaki in profesorji ter bistveno k celostnemu razvoju mladostnika in tako odnosom znotraj njegove družine. Starši tako dobivajo ob vsakem novem stiku z vsebino šole in življenja v domu več potrditev, da so si njihovi otroci izbrali šolsko ustanovo s pravo podobo in kvaliteto. Zal tej šoli Ministrstvo za šolstvo in šport (če izvzamemo sedanjo vlado) v znanem slogu antiverske kontinuitete ne krije stroškov za izvajanje omenjenih nadstandardnih storitev kot drugim takšnim šolam. Zato je obseg izvajanja in financiranja le-teh prepuščen prostovoljni odločitvi in prispevkom staršev. Seveda pa bi bilo vse to bistveno dražje in za večino preveliko finančno breme, če ne bi brezplačno sodelovali duhovniki in še kdo od animatorjev. Koliko žrtev in zbiranja materialnih sredstev je tukaj potrebnih, pove podatek, da je bil letos s strani staršev sprejet predlagani program za kar 27 nadstandardnih storitev v obliki krožkov, tečajev, izletov po Sloveniji in ekskurzij v tujino ter različnih dejavnosti. Zato je bil sprejet predlog šole, da bodo starši sredstva v te namene zbirali v določenih časovnih obdobjih in za namensko uporabo. Posebno pozornost je vzbudilo predavanje o življenju v dijaškem domu in o vzgoji, ki se gradi na dobrem zgledu, njen cilj pa je, da se mlad človek odloči za samovzgojo. — MM SLOVENIJA VINSKA KLET NA DOBROVEM O LETOŠNJI TRGATVI 14 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 Vodja vinske kleti na Dobrovem v Goriških Brdih inž. Iztok Mikulin je javnim občilom, med njimi našemu časniku, poslal poročilo o letošnji trgatvi grozdja. Iz njega povzemamo nekaj najvažnejših podatkov in ugotovitev. V kleti na Dobrovem lahko prevzamejo toliko grozdja, da pridelajo osemnajst milijonov litrov vina. Vanjo oddaja svoj pridelek 746 vinogradnikov, ki so člani kmetijske zadruge Goriška Brda. Vinska klet je med trgatvijo, ki se je pričela 30. septembra in končala 5. oktobra, prevzela v predelavo trinajst milijonov 160 tisoč ton grozdja poleg tega je imela klet 5,5 milijona litrov neprodanega vina iz prejšnjih let. Kakovost grozdja je bila prav dobra, sladkorne stopnje v njem pa višje od lanskega sicer zelo kakovostnega pridelka. Strokovnjaki nadalje ugotavljajo, da je agrotehnika, ki jo uporabljajo vinogradniki, na visoki ravni, kar je rezultat izobraževanja vinogradnikov in strokovnega dela svetovalne službe na Dobrovem. Ugotavljajo zmanjšanje gnojenja, kar ugodno vpliva na kakovost pridelka. V vinski kleti na Dobrovem so letos izvedli tudi nekatere nove naložbe, ki bodo omogočile nadaljnje izboljševanje kakovosti vin iz Goriških Brd. M. OBLETNICA AJDOVSKEGA PODJETJA PETINPETDESET LET FRUCTALA Živilska industrija Fructal v Ajdovščini, ki po proizvodnji, izvoru in donosnosti sodi med najbolj uspešne gospodarske družbe v Sloveniji, je 5. oktobra praznovala 55. obletnico ustanovitve. V tem obdobju se je Fructal razvil v vodilnega slovenskega proizvajalca visoko kakovostnih, naravi in zdravju ustreznih proizvodov in se zdaj uvršča med 50 največjih proizvajalcev pijač v Evorpi. Tudi poslovni rezultati, doseženi v prvih devetih mesecih tega leta, so ugodni. Še posebej so v Fructalu zadovoljni s prodajo, ki je bila 22,5 % večja kot v istem obdobju lanskega leta. V omenjenem obdobju so prodali za 10 milijo- nov tolarjev svojih izdelkov, od tega polovico na slovenske trge, polovico pa v razne tuje države. Fructal izvaža tudi v Italijo. Delavci in uprava Fructala z zaskrbljenostjo in nejevoljo spremljajo težnje in poizkuse, da bi njihovo gospodarsko družbo z nakupom delnic in z uporabo drugih metod prevzela Pivovarna Union v Ljubljani. To bi bil t.i. sovražni prevzem, čemur pa se v Ajdovščini zoperstavljajo. Predsednica uprave Fructala je ob omenjenih poizkusih v časniku Novice zapisala, da so se odločili "za samostojno pot rasti in tekmovanja v svetovni konkurenci". M. SLOVESNOST NA LIGU OGRAJEN PRVI DEL CESTE PREK KOLOVRATA Nova, dobra cestna povezava pomeni veliko pridobitev za kraje na območju med dolinama reke Soče in obmejne reke Idrije na tako imenovanem Kolovratu. Greza kraje, ki so bili vedno, zlasti pav prvem povojnem obdobju, močno zapostavljeni in so prav zaradi tega doživeli tudi hudo izseljevanje. S pomočjo sredstev iz Phare programa pa so v minulih mesecih uredili turistično slemensko cesto po Kolovratu. Slovesnost ob odprtju nove trikilometrske ceste je bila v petek, 6.t.m., na Ligu nad Kanalom ob Soči. Prenovljeni odsek ceste bo omogočal hitrejšo in boljšo povezavo med kanalsko in briško občino, gotovo pa bo bistveno prispeval tudi k turistični ponudbi teh krajev. Prav v tem smislu je občina Kanal ob Soči poskrbela za izdajo nove zgibanke z naslovom Kanalski Kolovrat, ki v besedi in sliki prikazuje le- pote neokrnjene narave in kulturno bogastvo tega hribovitega območja. Jasno je, da čeprav do Vr-hovelj v Goriških Brdih ostaja še dobrih 6 kilometrov dolg odsek makadamske poti, je za demografski in turistični razvoj Kanalskega Kolovrata nova asfaltirana cesta pomembna pridobitev. Ta pot, tako je bilo poudarjeno, predstavlja prvi korak na poti k vračanju življenja in napredka v po vojni razseljeno območje in odpira še neizkoriščene možnosti za razvoj turizma, s poudarkom na naravni, kulturni in zgodovinski dediščini. Celotna investicija prvega dela gradnje nove poti je znašala 67 milijonov tolarjev. Večji del sredstev je prispevala EZ iz programa Phare, slabo polovico pa sta dodali ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem ter občina Kanal ob Soči. O RAZVOJU SEVERNOJ ADRANSKIF1 PRISTANIŠČ SVETLE IN TEMNE STRANI INTEGRACIJE KOPRSKE IN TRŽAŠKE LUKE ■M. MILAN GREGORIČ Že nekaj časa tečejo razgovori o nujnosti koordinacije dela in že zlasti nadaljnjega razvoja severnojadran-skih luk, predvsem pa dveh največjih sosednjih, t.j. Kopra in Trsta, v njuni bitki z bistveno večjimi, boljše organiziranimi in bolj konkurenčnimi severnoevropskimi lukami. Kljub izkazani obojestranski dobri volji zaenkrat dialog še ni napredoval dlje od proučevanja in nakazovanja možnosti sodelovanja. Kvaliteten skok naj bi bil storjen pred kratkim, ko se je prijavila na razpis za upravljanje 7. (kontejnerskega) terminala v Trstu koprska Luka, v sodelovanju z velikim tržaškim špediterjem Parisijem, logistično deželno družbo Alpe-Adria in družbo prista-niščnikov kot edini potencialni kandidat. In to z zelo resno in tehtnega razmisleka vredno ponudbo. To je potrdil tudi predsednik tržaškega pristanišča Michele Mare-sca. Posel še ni sklenjen, vendar se o ponudbi zelo resno razpravlja. Bojan Brezigar je bil v e-nem svojih zadnjih uvodnikov v Primorskem dnevniku dobesedno vzhičen nad domnevnim "velikim političnim premikom", ki naj bi ga Trst končno napravil, s tem da prepušča v upravljanje koprski Luki "ta najbolj strateški del najbolj strateške strukture tržaškega pristanišča,... to svetinjo tržaškega gospodarstva." Tudi avtor (S.P) daljšega teksta v isti številki PD (20.9.2000) ni skrival navdušenja nad dogodkom, z izjavo, da bi naj to bil "dogodek zgodovinskega pomena" in da se s tem "na stežaj odpirajo vrata integracije koprskega in tržaškega pristanišča". Ne bi jima želel kvariti razpoloženja, saj bi tudi sam rad videl, da se med obema lukama res začne resen dialog o njunem bodočem razvoju, vendar samo na enako- pravni osnovi! In ravno tu se nam utegnejo stvari zatakniti. Ob vseh mogočih pritiskih, ki so se z italijanske strani doslej izvajali na mlado slovensko državo (v zvezi z zapuščenimi dobrinami, dvojnim državljanstvom, izgradnjo 5. koridorja, ustanavljanjem primorske univerze, istrsko regijo itn.), preprosto ni mogoče verjeti, daje bil v Trstu res že storjen ta "veliki korak naprej". Pri tem še posebej bode v oči dejstvo, da je ob tem dogodku povsem obmolknila agresivna tržaška desnica, ki je še pred nedavnim, ob prvih namigih, da bi lahko Koper konkuriral za u-pravljanje 7. pomola, lepila tržaške zidove z napisi, da se pomol ne sme dati "ščavom". Če namreč oni molčijo, potem imajo verjetno za to zelo tehtne razloge. Človeka sili v razmišljanje tudi opozorilo, da se bo morala Luka Koper, v kolikor bo njena ponudba sprejeta, v enem letu odpovedati svojemu kontejnerske- mu terminalu ter te tovore preusmeriti v Trst. Tudi nakazana možna bodoča delitev dela (Trstu kontejnerski terminal in Ro-Ro promet, Kopru razsute tovore in blagovni promet za potrebe slovenskega gospodarstva) nevzbuja ravno navdušenja, saj se na prvi pogled zdi, da se s tem perspektivni in čisti tovori selijo v Trst. Tudi namig predsednika tržaškega pristanišča, da bo v pogojih sodelovanja obeh luk "manj problematično iskanje skupnega jezika glede novih železniških povezav", bi si lahko razlagali predvsem v smislu, da bo v tem primeru lažje uveljavljati italijansko inačico. Kajti čemu potem surovi pritiski Italije in zlasti tržaškega župana lllyja na Slovenijo in celo že na Bruselj, da bi tudi z njegovo pomočjo za vsako ceno z novo traso hitre železnice zaščitili predvsem italijanske in tržaške interese na račun slovenskih? DELOVNI SESTANKI V SRCU EVROPE FURLANI J A-JULIJSKA KRAJINA V BRUSLJU NEKAJ NASVETOV ZA DELO V VRTU JESENSKE SETVE Načelniki urada predsedstva deželne vlade in načelniki svetovalskih skupin deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine so se v ponedeljek, 9. t.m., odpravili na tridnevni delovni obisk v Bruselj. V ponedeljek so jim predstavili delovanje Odbora za evropske dežele ter pristojnosti tega evropskega organizma. Seznanili sojih nato s pristojnostmi raznih komisij in Evropskega socialnega sklada. Obravnavali so tudi razne vidike vstopanja Slovenije v Evropsko zvezo. V torek so obiskali evropski parlament in se soočili z vprašanjem usklajevanja pravic evropskih državljanov. Na sedežu stalnega predstav- ništva Italije v Bruslju pa so se udeležili posveta o državnih prispevkih in postopkih notifikacije, a tudi o vsebini Cilja dve in razvojnih možnostih, kijih nudi načrt Interreg III. V sredo je deželna delegacija sodelovala pri zasedanju Medvladne konference 2000 o institucionalni reformi Evropske zveze v funkciji širjenja proti Vzhodu. Po obisku nekaterih deželnih predstavništev iz Srednje Italije v Bruslju pa se bo delegacija iz Furlanije-Julijske kra-j jine udeležila srečanja, ki bo namenjeno usklajevanju načrtov med Slovenijo in F-Jk v okviru načrtov Interreg. DEŽELNI NAČRT ZA ODPRAVO ODPADKOV Deželna uprava F-Jk je pripravila nov načrt za odpravo hišnih odpadkov. Po odobritvi deželnega tehničnega urada se bodo morale angažirati pokrajinske uprave, ki bodo morale v prihodnjih šestih mesecih pripraviti stvarne izvajalske načrte, da bi nato prišlo do usklajevanja vseh potreb in zahtev na ravni občin. Deželni načrt upošteva zelo raznoliko stvarnost na celotnem teritoriju. Upoštevali so načela zaščite okolja, učinkovitosti zbiranja in odstranjevanja odpadkov ter gospodarnosti izvedbe. Načrt predvideva tudi skrbno izbiro novih možnih zbirališč odpadkov ter uvedbo najsodobnejše tehnologije, ki naj omogoča predelavo organskih odpadkov v kompost oz. organizirano ločeno zbiranje odpadkov, kar omogoča reciklažo snovi. RURALIA: AGROJESTVINE IN INTERNET V četrtek, 12. t.m., bodo predstavili ob 18.30 na sejmišču v Gorici tretjo izvedbo pobude Ruralia. Sejem specialitet naravnih in kvalitetnih jestvin, ki jih daruje zemlja, bo trajal do 15. oktobra. V štirih dneh se bo zvrstilo kar nekaj zanimivih pobud, od predstavitev specifičnih kultur do o-kroglih miz in raziskav. Tudi letos so pripravili razstavo in predstavitev kuhinje, kulture in ljudskega izročila manjšinskih skupnosti (med temi je tudi slovenska), ki je lansko leto žela lep uspeh. Ob vsem tem pa letos še pomembna novost: razstava-posvet o odnosu med kmetijskimi pridelki in e-trgovanjem. Kako uskladiti navidezno protislovna pristopa? Kdor si želi razširitve trga na svetovno raven s pomočjo interneta, bo lahko spoznal, kako to izgleda. V deželo prihaja jesen in na zelenjavnem vrtu se praznijo gredice s poletno povrtnino. Sicer to ne velja za vse, saj še mnoge pridno rastejo, druge pa še vedno lahko sejemo ali posadimo. Ko se bo zemlja nekoliko osušila, bomo lahko ponovno posejali motovilec in špinačo in mogoče tudi kak rdeč radič ali zimsko solato, če je gredica vzavetju. Zdaj pa je vsekakor primeren čas za sajenje čebule, zlasti sorte majski Srebrnjak in ozimnega česna. Čebula majski Srebrnjak dobro prezimi na prostem in nam pomladi postreže z belo, nekoliko ploščato čebulo. Primerna je še zlasti za svežo u-porabo in za kuhanje Čebulje juhe. Slabo se skladišči, zato jo bomo na družinskem vrtu posadili le toliko, kolikor je bomo potrebovali za sprotno uporabo. Čebulček dobimo v vsaki semenarni in ga posadimo v propustna tla, po možnosti na površine, kjer so pred tem rastli krompir, grah ali paradižnik. Čebuli ne gnojimo s hlevskim gnojem, kvečjemu bomo na površino gredice rahlo vgrabili nekaj komposta; če spomladi in poleti nismo gnojili, bomo v prst vdelali še 20 do 25 gr na kvadratni meter NPK gnojila. V mešanici naj bo čim manj dušika. Z dušičnim gnojilom bomo čebuli pognojili spomladi. Vendar ne bomo uporabili gnojila, ki vsebuje dušik v amonijski obliki, ampak le onega v nitratni, ker amo-nijak čebulo zažge. Važno je, da kolobarimo in se s čebulo vsaj štiri leta ne vrnemo na isto površino. Na ta način se bomo izognili mnogim boleznim in težavam. Za sajenje ozimnega česna pa imamo še več časa, saj ga lahko posadimo, vse dokler prst ne zmrzne. Posadili ga bomo nekoliko globlje, kot bi ga spomladi, pognal bo in se pred hujšo zimo dobro ukoreninil. Tako kot čebula tudi česen ljubi propustna, humo-znatla. Primerni predhodniki so krompir, paradižnik, korenček, rdeča pesa, kumare, solata in še kaj, neprimerni pa stročnice, kot sta fižol in grah, ter kapusnice. Važno je, da ga sadimo na dobro osvetljeni gredici, da lahko razvije dovolj listov. Po potrebi mu bomo dognojili spomladi, ko bomo gredico opleli in odstranili plevel. Sadimo seveda le zdravo seme, uporabljamo pa zunanje stroke, ker iz njih zrasejo večje česnove glavice. TEČAJI ZA UPORABO FITOSANITARNIH SREDSTEV (ŠKROPIL) Deželni center za socialno in ekonomsko izobrazbo v kmetijstvu (C.I.A.S.E.) v sodelovanju s pokrajinsko Zvezo neposrednih obdelovalcev iz Trsta organizirata tečaj za pravilno uporabo fitosanitarnih sredstev (škropil). Kmetje, ki uporabljajo škropila 1. in 2. razreda, se morajo udeležiti tečaja in opraviti ustni izpit za pridobitev dovolilnice, saj si drugače ne morejo nabaviti pripravkov. Kdor je že opravil izpit pred letom 1996, mora obnoviti dovolilnico, ker ima veljavo petih let. Za vse informacije pokličite na sedež strokovne službe Zveze neposrednih obdelovalcev v Trstu na tel. štev. 040 631494 (M. Klanjšček). ZGODOVINSKI PODVIG SLOVENEC PRVI PRESMUČAL "STREHO SVETA" JADRANJE / REGATA ZA 32. JESENSKI POKAL ENA OD NAJTRŠIH BARCOLAN »•••••••< ERIK DOLHAR Slovenski ekstremni smučar Davo Karničar je v soboto, 7. oktobra, kot prvi človek neprekinjeno presmučal najvišjo goro na svetu Mount E-verest z 8.848 metrov visokega vrha do baznega tabora. Karničar seje povzpel na vrh skupaj s Francem Oderlapom zgodaj zjutraj po slovenskem času, smučanje pa je uspešno končal ob 9.30, ko je prešel tudi zadnjo nevarno oviro, Ledeni slap, ter se napotil proti baznemu taboru. Karničar se je bil z O-derlapom povzpel na vrh 8.848 m visoke gore ob 3.15 po našem času, nato pa zaradi hudega mraza takoj začel s smučanjem. Ob 5.45 je uspešno prismučal do tabora 3 na višini 7.300 metrov. Četrti bazni tabor leži 7.950 m visoko in je zadnji pred naskokom na vrh Mount Everesta. Kot je Karničar sporočil spremljevalnemu osebju, so se tako on kot obe šerpi, ki sta ga spremljali do vrha, počutili odlično, tako da ni bilo zadržkov, da se zgodaj zjutraj po slovenskem času ne bi spustil v dolino. Vzpon proti vrhu, ki ga je osvojil po dobrih desetih urah plezanja, je otežkočal silovit veter. Na vrhu si je privoščil enourni počitek, nato pa je sledil spust po najnevarnejšem delu, Hil-iaryjevi stopnji, kar je bilo mogoče neposredno spremljati prek interneta na spletni strani www.everest.simobil.si. Po tem delu prenosa so se kamere in satelitska oprema preselile na novo lokacijo, tako da spremljanja zgodovinskega podviga ni bilo, konec spusta pa je spet potekal v živo. Davo Karničarje torej kot prvi človek v zgodovini neprekinjeno presmučal z najvišje gore na svetu. Pa naj se naši nekdanji južni bratje še kar naprej norčujejo, da smo Slovenci narod smučarjev! F E R RA RIJ U NASLOV PO 21 LETIH! SCHUMACHER PRVAK! Po petih letih v moštvu Ferrari je Michaelu Schumacherju končno uspelo. V nedeljo, 8. t.m., je namreč po razburljivi dirki v Suzuki na Japonskem zmagal in eno dirko pred koncem prvenstva v formuli 1 osvojil težko in 21 let pričakovano svetovno prvenstvo. 'Tudi zame se je končala pet let trajajoča mora," je po dirki, na kateri je ugnal svojega športnega, a izjemno hudega tekmeca Mikko Hakki-nena, dejal Schumy, ki ima sedaj že tri svetovna prvenstva v žepu in se je upravičeno vpisal med velikane formule 1. "Od danes naprej mi ne bo potrebno več odgovarjati na vprašanje, zakaj s Fer-rarijevim bolidom ne uspem osvojiti svetovnega prvenstva," je še dejal najbolje plačani športnik na svetu in se seveda tako smejal, da ga je čeljust bolela. Glava pa gotovo boli ekipo McLaren-Mer-cedes, za katero dirkata Hak- kinen in Coulthard, kajti vse kaže, da bo šlo tudi svetovno Ervenstvo konstruktorjev dir-alnikov v Maranello. Schumacher je v številu zmag že prehitel legendarnega Senno in je tako živa legenda; vse tudi kaže, da se ne bo zadovoljil s številko 42, saj bi na tihem le rad dohitel sedaj že upokojenega Prosta, ki je osvojil štiri svetovna prvenstva in je s številom zmag še vedno pred njim. Sloviti Fangio s petimi prvenstvi je za sedaj še daleč. Nikoli se ne ve... Za kroniko še to, da so navijači iz Maranella popolnoma ponoreli, predolgo so namreč čakali na svetovno prvenstvo. Ferrari gor, ferrari dol, prvenstvo je tu, ledeni Nemec je prvak, rdeča barva slavi in pozabljeno je tudi dejstvo, da se Schumy v petih letih ni naučil Dantejevega jezika. Vse po načelu: kdor zmaga, ima vedno prav! — ZUT Polemike ob letošnji regati za 32. Jesenski pokal, imenovani Barcolana, se verjetno ne bodo kmalu polegle. Lahko rečemo, daje bila letos e-dina prava zmagovalka burja, ki je na morju pihala s sunki do čez 50 vozlov (kar pomeni nekaj več kot sto km/h); ta je najprej pripomogla k temu, da letošnje število vpisanih jadrnic ni bilo rekordno kot lani, nato pa še k številnim nesrečam, ki so v veliki meri zaposlile reševalne ekipe. Najhuje jo je skupilo 27-letno avstrijsko dekle, ki jo je jambor udaril v lobanjo in sedaj leži v komi na oddelku za oživljanje s pridržano prognozo. Kar se tiče tekmovanja, je treba zabeležiti odličen start Velikega Viharnika krmarja Dušana Puha, ki je takoj prešel v vodstvo. Za petami sta mu bili obe jadrnici TuttaTrie-ste (na prvi je bil krmar Va-sco Vascotto skupaj s slavnim Paulom Cayardom, na drugi pa je bil Federico Stoppani), lanskoletna zmagovalka @dria.com s krmarjem Robertom Ferraresejem pa je zaostajala. Kljub nepriliki (raztrgalo seje eno od jader) je Viharnik ostal v vodstvu do približno tretje boje, ko je zastal zaradi brezvetrja, tako da sta ga prehitela tako @dria.com kot Riviera di Rimini, ki jo je vodil krmar Paolo Cian. Na koncu pa je kot prvi uspelo priti skozi cilj jadrnici @dria.com, drugi je bil Veliki Viharnik, tretja pa Riviera di Rimini. Naj povemo, da vreme ni prizaneslo niti nekaterim velikim favoritom za zmago: tako sta se morali u-makniti obe jadrnici TuttaTri-este, nič boljše pa ni šlo npr. Esimitu (jadrnici z mešano italijansko-slovensko posadko, sad sodelovanja med Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino) Matjaža Antonaca in m Goose&Ganderju (bivši Gaji Legend) Mitje Kosmine. Marsikateri udeleženec je imel povedati precej ostre besede na račun organizatorjev, ki po mnenju nekaterih ne bi smeli dovoliti regate v takšnih razmerah. Predsednikjadral-nega društva iz Barkovelj in Grljana, ki je glavni organizator regate, Fulvio Molinari, pa je vsekakor branil odločitev, ki je bila po njegovih besedah sad kolektivne presoje stanja. Na koncu naj rečemo, da so, kot vsako leto, v velikem številu sodelovali tudi člani dveh naših zamejskih jadralnih klubov, Sirene in Čupe, bodisi kot tekmovalci bodisi kot sodelavci. Mladi Sirenini jadralci so z 9-metrsko jadrnico Areki prišli na 4. mesto v svoji 6. kategoriji, absolutno pa so bili 161.; dobro so se odrezali tudi člani JKČupa na jadrnici Grand Soleil. ——- iž ODBOJKA / SLOGINE EKIPE KOŠARKA / JADRANOVA MOŠTVA SKRB ZA STRUKTURO POTRJENE IZBIRE MATJAŽ RUSTJA Športno združenje Sloga je predstavilo v ponedeljek, 9. oktobra, moške in ženske ekipe, ki bodo letos nastopale v kar trinajstih prvenstvih, pa še v minivolleyu. Da ostaja društvo eno najmočnejših in najbolje organiziranih v naši deželi, je potrdilo zelo dobro zastopstvo tiska, posebno pa prisotnost vidnih predstavnikov pokrajinskega in deželnega odbojkarskega združenja. Za dolgo mizo so sedeli še zastopniki letošnjih sponzorjev: Mauro Sgubin (Mirna Eu-rospin), Robert Vidoni za Eurosavo (Sava), Odo Kalan (Multinvest), Igor Križman-čič (RM.L. - Precision Mecha-nics Laboratory) in Nada Debenjak (Pizzeria Veto). Predstavitev nove sezone je vodil Ivan Peterlin, prava duša Sloge in zamejskega športa sploh. Po lanskem neuspehu, ko sta izpadli iz B2 lige ženska in moška ekipa, je vodstvo Sloge razumelo, da butanje v višje lige nima smisla, posebno zaradi tega, ker za B2 ligo ekipi nista bili še zreli. Zato je bilo letošnje poletje pravi trenutek za razmislek, kije rodil triletni program ojačenja strukture, gojenja podmladka in ne iskanja rezultatov za vsako ceno. Na podlagi smernic državne odbojkarske federacije seje odbor odločil za novo metodo dela, ki bi konkretneje vključevala mlade in jih počasi, a konstantno pripravljala na zmagovitejšo igro v prvenstvih, ki bi tako avtomatično nagrajevala celotno društvo. Da je Sloga vedno uspešno gojila podmladek, ni nobena novost, letos pa je šla v to brez oklevanja, ker je npr. v moški ekipi C lige morala nadomestiti kar šest igralcev (med njimi tudi lanskega kapetana Edija Božiča, ki bo le- tos igral pri goriškem O.K. Valu). Zato je najprimernejša odločitev za letošnjo sezono prav utrjevanje mladih moči, tudi z dobro besedo in izkušnjami starejših. Triletni korak priprave za višja prvenstva je bil izdelan z letošnjimi sponzorji, ki tako idejno in gmotno podpirajo društvo. Ob koncu lanske sezone je odbor obšel strah zaradi odstopa lanskega sponzorja NTKB. j Tržaško podjetje Eurosava pa je prisluhnilo in razumelo potrebe društva ter prevzelo pokroviteljstvo ženske ekipe deželnega prvenstva C lige (Sloga Sava), katere trener bo Franko Drasič. Eurosava je sicer bila z blagovno znamko i Sava že osem let tehnični sponzor nekaterih Sloginih ekip, za večjo investicijo pa so se odločili zaradi prepričanja v resnično vzgojiteljsko moč športa in zaradi širjenja tržišča. Tehnični sonzor Sloge Save bo letos P.M.L. Moški ekipi deželnega prvenstva C lige (trener je Ivan Peterlin) je pokrovitelj diskont Mima Eurospin. Ostalim ekipam pa bodo v pomoč še Multinvest in Pizzeria Veto. Peterlin seje iskreno zahvalil vsem sponzorjem, ki so pravi stebri Slogi nega delovanja, saj bi brez te pomoči ne mogla tako razvejano nastopati. Resnici na ljubo prejšnja sezona sploh ni bila neuspešna, če izvzamemo prvi dve ekipi, saj so dosegle mladinske ekipe zelo dobre rezultate. Poudarek na mladinskem sektorju je torej že obrodil sadove; če pa pomislimo, da je Sloga vedno delovala po programih in da so se zelo pogosto uresničili, ne moremo mimo ugotovitve, da bo Slogino ime v kratkem spet tekmovalo za najvišja mesta v prvenstvih. V sredo, 4. t.m., je bila v novem sedežu deželnega odbora košarkarske zveze FIP predstavitev Jadranovih moštev za sezono 2000/2001. V letošnjem poletju se je namreč košarkarska športna zveza preselila v stavbo, kjer je pred časom delovalo društvo baseballa na Proseku ob nogometnem igrišču domačega Primorja. Tiskovno konferenco je vodil časnikar Sergio Tavčar, ob njem pa so sedeli glavni protagonisti letošnje sezone: trener Peter Brumen, predsednik združenja Jadran Edi Sosič in ne nazadnje predstavniki treh finančnih pokroviteljev Jadranovih ekip (Robert Vidoni za podjetje Eurosava, Corrado Borghi za zadrugo Coop Consumatori Nordest in Dragotin Danev za Zadružno kraško banko). Edi Sosič je v uvodnem nagovoru dejal, da letošnja sezona potrjuje izbire lanskega leta, ko je bila prva ekipa temeljito pomlajena. Predznaka zrelosti in izkušenosti bodo ekipi prinesli starejši igralci, od mladih pa si odbor pričakuje, da se bodo čimprej naučili zmagovite igre in to tudi pokazali na igrišču. Letošnji cilj je obstanek v C1 ligi po najkrajši poti, torej v play-offu. Lani seje namrečjadran boril za obstanek še v play-outu. Igralski kader je zelo podoben lanskemu, največja letošnja novost so torej sponzorji, saj je odboru uspelo pritegniti nova pokroviteljstva, da je črne oblake kritičnega finančnega stanja vsaj za letos odpihala burja. Glavni pokrovitelj članske ekipe bo tržaško podjetje Eurosava z blagovno znamko Sava. Kot je povedal direktor Robert Vidoni, so se po sedmih letih tehničnega sponzorstva odločili za glavno pokroviteljstvo, ker verjamejo v politiko združe- 15 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 vanja naših najboljših atletov in ker ekipa igra na področju, ki postaja s tržnega vidika vse bolj zanimivo. Drugi sponzor Jadrana Sava in prvi državnih mladincev je zadruga Coop Consumatori Nordest. Odgovorni za stike z javnostjo Corrado Borghi je poudaril, daje zadruga samoumevno pristopila k Jadranu, ker je v njenih ciljih čim tesnejša povezava s teritorijem in ljudmi, ki v njem živijo; pa tudi zaradi tega, ker je na Tržaškem in Goriškem res veliko Slovencev članov zadruge. Tretji sponzor Jadrana Sava in prvi ekipe kadetov je Zadružna kra-ška banka, ustanova častitljivih 92 let. Predsednik upravnega sveta Dragotin Danev je : z zadovoljstvom dejal, da ni v zamejstvu društva, ki bi ne bilo deležno prispevka banke. Letos pa so zapustili to vodilo kapilarnosti, da bi Jadran srečno prebrodil finančne težave in z zmagami postal ponos vseh nas. Vse tri ekipe Jadrana bo letos treniral Peter Brumen, le pri kadetih mu bo desna roka Robert Jakomin. Brumen je poudaril, da so igralci za leto starejši, torej bolj izkušeni in si zato pričakuje, da bodo sami sebe nagradili in dosegali mirnejše vode lestvice. Od navijačev si želim, da bi bili na tekmah čimbolj številni, od igralcev, da bi bili dobri sodelavci, pa da bi mi ob vsaki potrebi podali roko, je zaključil Brumen. Vsaj začetek sezone pa bo z organizacijskega vidika nekoliko neroden, ker je zaradi prenovitvenih del dom Ervatti še vedno zaprt (po najnovejših vesteh naj bi Ervatti odprli do decembra letos). Treningi bodo zato potekali v treh različnih telovadnicah, domače tekme pa še naprej v mestni športni dvorani Pa-lacalvola. ■MR AKTUALNO »JE, KA1J JE« TUDI PRISPEVEK K POZNAVANJU SLOVENCEV V ITALIJI OČIŠČENJE SLOVENSKI SLAVISTIČNI KONGRES 16 ČETRTEK 12. OKTOBRA 2000 "Zgodil se je" narod, pravijo v Jugoslaviji. Rahlo nepravilen stavek še bolje izraža posebnost, nenavadnost in predvsem nepričakovanost dogodka. Zgodil seje narod, ker je, čeprav je bila stvar spretno zrežirana, narod končno uspel izraziti svojo voljo. Policisti so stopili na stran demonstrantov, toda to ni bila novost. Pred leti sem slišal za policista, ki je v službi na ulici nasprotoval demonstrantom, v prostem času pa je na ulicah demonstriral z ženo. In prav gotovo ni bil edini. Toda Miloševič je bil takrat še močan in je policija morala vztrajati, čeprav tega ni hotela. V četrtek pa so se stvari obrnile. Dejstvo je, da so bili opozicijski voditelji v četrtek v neprestanem telefonskem stiku z vodilnimi osebnostmi iz Miloševičeve stranke. Namen tega dogovora pa je bil, da demonstracije ne bi povzročile krvavih obračunov. Dejansko je večina Miloševičevih ljudi prestopila na stran opozicije, saj so razumeli, da politika starega diktatorja ne vodi več nikamor. Miloševič se je znašel brez oblasti. Prehod oblasti je stekel mirno. Kaj se bo zgodilo v prihodnosti? Osebno me najbolj zanima eno: bodo Miloševiča res predali haaškemu sodišču? Koštunica seje jasno izrekel proti temu. Sam pravi, da je haaško sodišče politična in ne moralna institucija in je Srbi ne morejo sprejeti. Dejstvo pa je, da je tudi Koštunica moral, kot večina politikov, govoriti to, kar bi radi volivci slišali. In čeprav se mnogi vsaj deloma zavedajo velikega vpliva medijev in dejstva, da so toliko let bili pod Miloševičevo propagando, se vendar tega vpliva ne morejo osvoboditi kar čez noč. In Miloševič jih je lani tudi delno prepričal, da je Zahod fašistoiden in sovražen. Miloševič nima kam iti, Koštunica ga v Jugoslaviji ne potrebuje, še najmanj ga pa potrebujejo Jugoslovani. Slobodanov sin Marko je takoj po revoluciji uspel uteči v Moskvo z lažnim priimkom Jovanovič. Rusi ga najbrž niso hoteli, zato je odpotoval na Kitajsko, kjer so ga prav tako zavrnili. Medtem ko to pišem, še ne vem, kam bo poskusil še iti ta teden. Če torej nočejo sina, je jasno, da bodo toliko manj prenašali vojnega zločinca. Ena možnost za Koštunico bi bila ta, da ga obsodi v Jugoslaviji ali Srbiji zaradi zločinov nad srbskim narodom, zlorabe oblasti, kraje državnega denarja ali korupcije ali celo veleizdaje. To bi bila polovična rešitev, saj je Evropa v ponedeljek ukinila nekatere sankcije, vendar ostajajo najhujše še v veljavi, kot je npr. sodelovanje s svetovno banko. Te pa določajo ZN oz. ZDA ki pa glede Miloševiča nimajo namena popuščati. Glede balkanskega morilca obstajata še dve rešitvi. Prva je tista, ki smo jo nekateri predvideli pred leti kot konec v skladu z družinsko tradicijo. Tako Miloševičev oče kot mati in stric so naredili samomor. Druga možnost bi bila upravna. Dovolj bi mu bilo odvzeti vse prednosti, ki so bile povezane s predsedniško funkcijo: strogo varovano rezidenco, telesno stražo, bunkerje in kdo ve še kaj. Vse to je šlo na državni proračun in edini, ki ima trenutno pravice do tega, je sedanji predsednik. Slobo najverjetneje tudi nima vsega denarja v Srbiji, ki bi ga potreboval za takšen sistem varovanja. Ko bo torej Koštunica odločil, da mu država tega več ne bo plačevala, se bo znašel brez varovanja. In takrat mu bo po vsej verjetnosti srbski narod priredil"piaz-zale Loreto". Koštunica pa je naredil vse, da bi se izognil nasilju, zato bo najbolj pametno, da ga čimprej izroči pristojnim oblastem. Srbski narod je začel proces nacionalnega očiščenja. TV je takoj začela oddajati dokumentarce o srbskih hudodelstvih na Balkanu. Končni ko rak za dobro naroda bi bil haaški proces, ki bi očistil Srbijo tudi Šešlja, Dra-škoviča in mnogih drugih, kot je num-berški proces očistil nemški narod. PETER SZABO GROBOVI, KJER KRIZ NE KAMEN NE STOJI V dneh od 5. do 7. oktobra je potekal v Kopru vsakoletni slavistični kongres, ki ga prireja Slavistično društvo Slovenije. Letos je bil program zelo široko zasnovan in je potekal v več paralelnih sekcijah; sodelovalo je skoraj 50 predavateljev in se gaje udeležilo okrog 300 slavistov. Zamejstvo je dalo svoj prispevek s predavanji v sklopu o sodobni slovenski narečni poeziji: Marija Pirjevec Paternu je predstavila avtorsko narečno poezijo Benečije in Rezije, Michele Obit je poglobil tematiko novejšega narečnega ustvarjanja v Beneški Sloveniji, Lojzka Bratuž je govorila o briških pesmih LudvikaZorzuta, Rada Cossutta pa je analizirala istrsko narečje vzbirkiOsta voda Alferije Bržan. Razen omenjene tematike je zborovanje obsegalo še razprave o delu Cirila Kosmača ob 90-letnici rojstva, okroglo mizo o tekmovanju v znanju materinščine za Cankarjevo priznanje ter okroglo mizo o izdaji Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je vodil Jože Faganel. Sicer pa seje letošnji kongres začel z občnim zborom, na katerem je imel daljše poročilo dosedanji predsednik Zoltan Jan, ki je v zadnjih letih močno utrdil in okrepil delovanje društva. Njegovo dediščino bo zdaj prevzel Marko Jesenšek. Občnemu zboru je sledil slovesni začetek kongresa s kratkim kulturnim programom, z razglasitvijo novih častnih članov (Janez Gradišnik, Silvo Fatur, Zinka Zorko in Janko Kos) ter s slav- nostnim nagovorom prof. Borisa Paternuja, posvečenim 200-letnici Prešernovega rojstva. V dopolnilnem programu kongresa se je zvrstilo še veliko drugih prireditev, predstavitev knjig, srečanj z različnimi avtorji, družabni večer in celo gledališka predstava ter literarno branje v galeriji Loža. V soboto pa so udeleženci imeli na izbiro tri strokovne ekskurzije: po istrskih vaseh pod Kraškim robom ali na Kosovelov Kras ali v Trst in okolico. Tržaški izlet sta vodili Vera Tuta in Olga Lupine; udeležence sta popeljali skozi spomenike preteklosti (Rižarna, Sv. Just) in skozi kulturno, politično in šolsko stvarnost, tako da so si slavisti mogli ustvariti vsaj bežen vtis o življenju Slovencev v Italiji. ——— VTB Bližata se praznika Vseh svetnikov in Vernih duš dan. Na grobovih na pokopališčih in na krajih smrtnih nesreč bodo zagorele lučke in okrašeni bodo s cvetjem. Svečke pa bodo prižgane in šopki cvetja položeni tudi ob breznih in jamah po gozdovih, kjer ležijo pobite žrtve komunistične revolucije v Sloveniji, predvsem tiste po vojni v maju in juniju leta 1945: čez deset tisoč je teh žrtev. Žal pa ne bodo svečke gorele pred vsemi brezni, jamami in jarki - preko dvesto jih je širom slovenske domovine -, kajti niso še povsod postavljena obeležja, ki bi jih zaznamovala. O tem priča zbornik z naslovom Tudi mi smo umrli za domovino, ki ga je letos izdalo Društvo za ureditev zamolčanih grobov. Obsežna knjiga z več kot 700 stranmi odkri- va strahotno resnico, daje Slovenija dežela množičnih grobišč! Tudi Primorski in zlasti Goriški ni prizanesla komunistična revolucija in njeno ''neusmiljeno iztrebljenje sovražnika" (Neuberg, Načrt pravil za državljansko vojno). Že prvi teden meseca maja 1945 so partizanske enote brez sodbe pobile in zmetale v brezna domobrance, ki so jih zajeli v soški dolini. Bili so to povečini mladi fantje domačini, mnogi mobilizirani malo pred koncem vojne. Dne 18. maja so bili umorjeni ranjenci, ki so bili v bolniški sobi v Malem semnišču v Gorici. Komunistična partija, zvesta nasilni osvojitvi oblasti, je takoj začela “likvidirati" civiliste, ki niso simpatizirali s komunizmom in Osvobodilno fronto. Pobiti so bili tudi mnogi ujeti nemški vojaki in italijanski orožniki ter javni funkcionarji fašisti in nefašisti. Množična grobišča se nahajajo predvsem vTrnovskem gozdu. V bližini vasi Trnovo sta brezni Zalesnika in Cvetrež, pri Grgarju je brezno Zgomila (vanj je bilo vrženih okoli sto domobrancev). Na Angelski gori (blizu Predmeje) sta znani Jama za Medvedovšem in Jama za Robom, na črnovrški planoti pa Andrejškov brezen in Ajharjevo brezno. Eno grobišče so odkrili pri Ajdovščini (tam so verjetno zakopani orožniki, pobrani v Gorici). Zlasti pa je znano in obeleženo brezno-grobišče na Laj-šah pri Cerknem. Vsa ta množična grobišča pričajo, da seje komunistična revolucija tudi na Primorskem po vojni krvavo zaključila. MK S 0 ČASI, KI BEŽI, IN NOVI STRANKI Jakec: Taku! Tle smo. Ma, kej te skrbi? Nekem strešno čmeren se mi zdiš? Kej si kej slab, si bolan? Mihec: Prouzeprou, nečtašnega, samo štediren, keku hitro teče čas. Jakec: Mene praveš! Tle na ten turne ne djelemo druzga, kuker touče-mo ure. Be teu videt, de ne be znau, keku hitro tječe cejt. Mihec: Ja, ma tudi tu je relativno. Videš, muj nono, Buh mu dej nebje-sa, je zmerej pravo, de je čas ana čudna stvar. Kedersi zdroujen mlad jen se ti zmerej nekem medi, gre strešno počasi, be teu bet velik, ma si še mulo, jen muereš čaket jen moučet. Ke-derpej rateš star jen ti zdrauje nagaja, gre pej vse strešno hitro. Jakec A, jen zatu, kader si zraso, si si zbral ta meštir, de toučeš ure tle, na tržašken županstve, teku de leh-ko zmerej povješ, kerko je ura. Mihec: Pestme pr mire! Ne se he-cet. Videš, keku hitro se lehko vse o-brne. Denmo rečt stanje u Jugosla-vji. Še učirej, de teku rečemo, so ledje ploskeli Miloševiči jen se zbrali na plače jen ljudstvo se je zgodilo -kuker praveju uane -jen kerčalo, jen vse je blo"hoču" al pej “noču", kuker je rjeko Slobo. Ze usako ejeno je tou bet na oblasti. Že prej pod Titoten je stau dobro jen je hoto stat še bulše. Eh, dobro je poznal soje tičke jen je vjedo, de bo užgala ideja ued Velike Srbije. Jen pole vsi vjemo, keku je šlo. Ma še mu ni blo zadoste. Zrihta si volitve po mjeri, sej rečuna, de bo osto predsednikzezmirej... jen kej ti rata... zgebi na volitvah. Sama bratska Ru-sja pej mu tječe, de nej pesti vse u-kep, jen se sprave s puti. Ma si mi-sleš, keku hitro se lehko vse menja na ten svjete?! Jakec: Ja, tu je pej stara stvar. Nikoli ni blo drgači. Kerko sva jeh vidla midva, ki so misenli, de držijo sam-ga Boga za... brado, ma na konce... sej veš: se je šopiro Mušolini, so ga obejsli, de je v/so sez glavo dol. Je kričo Hitler, ma na konce niso nejdli nenker muštač ued njega. Stalin je zgledelo, de ga ne mure neč usta-vet, ma je peršo Hruščev jen poveu, de ni bil neč bulše ued uneh dvjeh. Smo vidle, kaku so sesuli Mao Ce Tun-ga jen Titota,... Mihec: Ustavse, ustavse, sej prou tu praven. De se če malo, jen ti ljudstvo obme hrbet. Jakec: Ja, po svjete, je teku. Ma buede miren, pmes se je cejt ustavo. Mihec: Ne bi rjeko, sakramensko hitro se staremo. Vsajjest. ..vse me me boli, reume me martrajo, jen muren vmes vsaj enkrat počivat, prej ku se spraven sen gor na tum. Jakec: Ma ne, perjato. Govorin ued politike. Mihec: Ma ne, a. Glej, tudi per-nes se svjet vrti neprej. Ledje sledijo razvoju. Prej - denmo reč - smo jemeli titovce jen vidalijevce, pole so se zedinil jen so vsi bliPCl, pole so se stau- li pod hrast, pole so se tisti"duri jen pun" delili na prenovitelje al pej ob-novitelje, kuker čemo reč, ma še ni blo konca jen zdej jememo leve demokrate, ki so zmerej bolj poduebni socialisten ze cajta Craxita, še zmerej obnovitelje, ki če/o te staro par-tjo, jen še taljanske komuniste, ki so samo pmes tedi slovenski. Se ti ne zdi zedosti ku dokaz, de grejo stvari v Italji dergači, jen tle pmes pej še drgači hitro naprej. Ne samo! Pomi-sle, spouni se. Pred kešnin mescen je taljanska poslanska zbornica odobrila zaščitni zakon za slovensko manjšino, se ti ne zdi, de je tu zgodovinska novost, de ana veja taljan-skega parlamenta ne rdi tu fadigo jen taku vestnu, kuker de be šlo za finančni manever, huede na seje jen zvesto glasuje zenes, ze Slovence u ta-Ijanski republiki? Jakec: In pole?! Jest praven, da se u bistve ni menjalo. Novost be bla, če bi se slovenskin levičarji uedločli jen nerdili svojo slovensko stranko, tudi če be pole ze volitve sklepali koalicije jen volilne naveze sez taljan-skimi somišljeniki. Tu be bla novost, de ne govorimo ued zaščitnega zakona, ki ga še nimamo jen bomo vidle, keku bo u senati... Mihec: Dej, ne bet pesimist. Boš vido, de bo ta jesen pemesla marsikej nuga. Sez novin Ijeten pej morda dobimo še kešno novo stranko. Jakec: Ne mi reč! Tu je pej zani- I mivo. Pej, kaj bo za ena? Mihec: Pomisli malo. Se ti ne zdi, de sta Pavšič jen Pahor pokazala, de delasta sojo politiko? Skupej orga-niziresta manifetsacije jen spominske slovesnosti. Huedesta u Rim jen hue-desta v Ljubljano, delasta use, kar je prej djelala rajnka enotna delegacja, se pravi, kar so djelele stranke. Pišesta skupne deklaracije jen izjave, ustanovili so tudi koordinacijo, de sprue-te rešavajo najbolj pereče manjšinske probleme. Jakec: Orpo, ma znaš. de morbet jemeš prou? Pej, keku se bo klicala jen kašen znak bo jemela? Mihec: Ma ne prehitevet cajta! Lepu, počasi, jen vse bo, kuje prou: ena čreda jen en pastir! Jakec: Ja, jen Ljubljana se bo od-dahenla, končno! PO SY D N EYU 2000 PRIZNANJA SLOVENSKIM OLIMPIJCEM Predsednik republike Slovenije Milan Kučan je 4. t.m. sprejel slovensko reprezentanco, ki je nastopila na Olimpijskih Igrah (Ol) v Syd-neyju. Poleg vodstva izbrane vrste, olimpijskih športnikov, na čelu z zlatimi olimpijci: strelcem Rajmondom Debevcem ter veslačema Iztokom Čopom in Luko Špikom, so se sprejema udeležili tudi vodilni predstavniki športnih zvez, predsednik Olimpijskega Komiteja Slovenije (OKS) Janez Kocjančič ter minister za šolstvo in šport Lovro Šturm. Slednji je v govoru izpostavil, da bodo morale naslednje vlade športu posvetiti še več pozornosti, "ker je ta panoga največ storila za promocijo Slovenije v svetu". V imenu športnikov se je zahvalil Debevec, ki je osvojil zlato odličje z malokalibrsko puško v trojnem položaju. "Debevec, veslača Čop in Špik, ki sta zlato osvojila v dvojem dvojcu, ter četrti mesti a-tletinje Brigite Langerholc in veslaškega četverca, pa tudi številne druge uvrstitve kažejo, da je šport pri nas dobro razvit. Upam, da bodo športnim uspehom sledili tudi predstavniki kulture v najširšem pomenu besede, znanosti in gospodarstva," je dejal Milan Kučan in se zahvalil OKS-u in sponzorjem, ki so poslali na Ol najštevilnejšo odpravo doslej, ta pa je bila "porok za vrhunske dosežke in požlahtnitev srebrnih odličij Brigite Bukovec in Andraža Vehovarja iz Atlante". Obrambni minister Janez Janša je za tem sprejel pripadnike športne enote Slovenske vojske, ki so bili člani slovenske olimpijske reprezentance v Sydneyju. Minister Janša se je pripadnikom športne enote zahvalil za vrhunske športne rezultate, dobitniku zlate olimpijske medalje Rajmondu Debevcu pa je podelil zlato medaljo Slovenske vojske. "Lažje mi je bilo veslati, kot govoriti pred vso to množico," je dejal Iztok Čop, šef zlatega dvojnega dvojca, pred okrog 3.000 Ljubljančani, ki so na Prešernovem trgu pričakali slovensko olimpijsko delegacijo, na čelu z zlatima veslačema in olimpijskim prvakom z malokalibrsko puško v trojnem položaju. Na Prešernovem trgu se morda res ni zbralo toliko ljudi kot pred šestimi leti, ko se je vrnila delegacija iz Lillehammer-ja ali lani novembra po uspehu v kvalifikacijah za Euro, toda dejstvo je, da imajo letošnji olimpijci, tudi zaradi uspehov, precej več spreje- mov. Rajmond Debevec se ie vrn že pred tednom in v preteklih dne opravil "javne formalnosti", veslač pa so že ob prihodu v Slovenijo i. Brniku pričakali zvesti navijači, pre prihodom na Prešernov trg so se c glasili pri predsedniku države Mil; nu Kučanu, nato pozdravljali mimc idoče Ljubljančane, nakar jih je č; kalo še verjetno najbolj pristno dri ženje v veslaškem klubu na Bledi Največ aplavza je bilo poleg zlatir namenjenega atletinji Brigiti Langi rholc: "Pravijo, da je četrto mest nahvaležno, toda jaz sem z njim pri senečena"; nato kanuistu Simon Hočevarju, rokometašem ozirom Zoranu Lubeju in četrtemu četve cu brez krmarja. Predstavniki Mednarodnega i limpijskega komiteja so medter sporočili, da so odkrili še dva nov primera zlorabe prepovedanih p< živil na letošnjih olimpijskih igrah Sydneyju, avstralski olimpijski min ster Michael Knight pa je napovi dal svoj umik iz politike. ED