Šišenski borci in življenje
Trkanja po prsih so odveč
V šišenski občini živi in deluje več kot 4.000 borcev. Razdeljeni v krajevne organizacije na terenu sodelujejo v današnjem zapletenem vsakdanjiku, z aktivnim sodelovanjem vzpostavljajo svoj odnos do tekočih gospodarskih in seveda tudi človeških dogajanj. Zdi se pa, da je v zrelih razmišljanjih Ijudi, ki so nekoč za ta danes postavljali na kocko svoja življenja, vendarle namenjena velika skrb razvija-nju najboljših tradicij, kot so tovarištvo, resnica, zavednost, odločnost, borbenost, poštenost.
Pogovarjali smo se s trojico članov organizacije Zveze borcev v KS Komandant Stane I. Naši sogo-vorniki so bili Milan Volčič, predsednik te 182-član-ske organizacije, Lovfo Prek, tajnik in predsednik kadrovske komisije ter Kristina Zupančič, članica. Kako torej vse tisto, kar je opajalo, navduševalo, ka-zalo pot v najtežjih trenutkih, danes borci prenašajo na mlajši rod?
»Ko se je končala vojna, smo bili tudi mi mladi. Ta-krat s prenašanjem tradicij ni bilo težav. Gradili smo domovino, sodelovali, si povedali vse. Kasneje smo mnogo tega opustili in prenašanje tradicij nemara vse preveč prepustili volji in zmožnosti posamezni-kov. Vse seje bolj aii manj končalo v osnovni šoli, še manj je tega ostalo v srednjih šolah, potem pa je bilo prenašanja tradicij navadno konec«
Hoditi po šolah in pripovedovati zgodbe je prema-lo, trdi trojica. Pogosto je tudi način podajanja staro-kopiten:
»Premalo povemo o vzrokih za takratne odločitve mladih in trkanje na prsi mlade odbija. Pripovedi mo-rajo biti nevsiljive, predvsem pa morajo ta pripove-dovanja biti podkrepljenaz našim lastnim ravnanjem in zgledom. Tudi mi nismo bili posebna generacija, vojna nasjepačzatekla. Zato jepravreči, da spora med mlado in staro generacijo v bistvu sploh ni.«
Vendar se prva vzgoja začenja doma, v družin-skem krogu. Drugo bo v tem smislu nemara iskati kmalu v podružbljanju prenašanja tradicij prek orga-nizacij Socialistične zveze. Zakaj?
»Mi smo namreč edina organizacija, ki usiha in bi bilo prav vključiti tudi tiste, ki so pripravijeni na pri-meren način podajati naprej. Marsikaj je mogoče vplesti v učno snov, pokazati z javnim zgledom, drobnimi medčloveškimi dejanji, ki delujejo nepo-sredno, brez velikih govorov. Način prenašanja tra-dicij tudi ne prenese več suhoparnosti. Saj imamo kar precej zgledov, kako je mogoče to popestriti. Spomnimo se različnih pohodov, ko gredo mladi
skupaj z borci in armado, pa Pohoda ob žici okupi-rane Ljubljane, Kurirčkove pošte. Naša organizacija je denimo letos praznik žena 8. marec čestitala sku-paj s pionirskim odredom šole »Valentina Vodnika«. Bilo je zabavno, ne prisiljeno, tovariško, prijetno tako mladim kot borcem.«
Zato tudi boli Ijudi, da naša najrazličnejša infor-macijska sredstva, naj gre tu za časopisje ali druge medije, pogosto predstavljajo neki del mladine brez jasno izdelanih in opredeljenih ciljev, ki pa zanesljivo predstavlja le manjšino. Velika večina mladih ven-darle dela, se bori za svoj obstoj, ima kritičen odnos do sedanjosti in je pripravljena za izboljšanje polo-žaja kaj tudi storiti.
Del našega pogovora smo potem posvetili tudi sami organizaciji Zveze borcev Komandant Stane I. Povprečna starost je 68 let, številni člani organiza-cije so se znašli v teh časih na socialnem robu z niz-kimi pokojninami. Številnim je torej potrebna pomoč:
»Toda, vidite, naši Ijudje so taki, da nekateri svojih težav sploh ne omenjajo. Naša organizacija v teh časih mora ravnati obzirno, taktno. Ne sme žaliti ču-stev Ijudi, ki so mnogo dali in danes prejemajo tako malo, da je ogrožena njihova eksistenca. Pomoči zato ne obešamo na veliki zvon. In, glejte! večinoma so to zelo skromni in ponosni Ijudje. Obiskujemo bolne, organiziramo brezplačna okrevanja v Banjoi-lah, menim tudi, da se kar dobro poznamcfmed seboj.«
Odnos borcev do današnje stvarnosti? Aktiven. Nič jim ne uide, dogodke spremljajo stalno, kritično:
»Toda kljub težavam so borci vendarle optimisti. Res pa večina borcev zdaj ne more več tako aktivno posegati v dogajanja, saj je večina upokojenih. Zato pa je treba pohvaliti zagnanosl tu, v krajevni skup-nosti, kjer zagnano in disciplinirano delujejo. Smo sicer za spremembe, nikakor pa ne za take, da bi tisto podirali, kar smo si nekoč zastavili...«
Bogomir Šefic