75
Prvi prebivalci elevzine naj bi bili Tračani, ki naj bi elevzino poselili v letih 1580-1500 
pr. n. št., toda prvo svetišče je bilo zgrajeno že v 
15. stoletju2, v istem stoletju pa so bili uvedeni 
tudi misteriji. različne razprave in študiji si na-
sprotujejo o izvoru elevzinskih misterijev, toda 
sprejeto je splošno mnenje, da jih je uvedel 
erihtonij Atenski, in jih spremenil mitološki 
kralj Trakije evmolp nekje v 14. stoletju pr. 
n. št.3 evmolp velja za začetnika elevzinskih 
misterijev in prvega demetrinega svečenika. 
zgodba naj bi nastala kot pojasnilo elevzinske-
ga obreda in ne obratno, saj je tamkajšnji kult 
smrti in ponovnega rojstva žita izpričan že v 
mikenski dobi in je zato starejši od demetre.4 
Misterije so v elevzini slavili skoraj dva tisoč 
let, zgradbe in rekonstrukcije od Pejzistratove 
dobe naprej pa pričajo o razmahu in narašča-
jočem ugledu kulta. Bližina Aten in socialno 
zasidranje skupnosti, ki je služilo kot ogrodje 
za kultno povezavo, sta zagotovo pripomogla k 
vzponu elevzinskih misterijev v samo središče 
vsegrškega religioznega življenja, kamor je 
bil kult preko lokalne aristokracije vključen.5 
elevzinski misteriji, ob osrednji vlogi, ki so 
jo odigrali v zgodovini grške religioznosti, 
so posredno tudi pomembno prispevali k 
zgodovini evropske kulture - interpretaciji 
iniciacijske skrivnosti. njihov enkratni ugled 
je povzdignil elevzino v simbol poganske reli-
gioznosti. Požar v svetišču in zatrtje misterijev 
zaznamujeta 'uradni' konec poganstva, kar pa 
ni pomenilo, da je poganstvo s tem izginilo, 
temveč se je le prikrilo.6
viri in PriČevAnJA: HiMnA deMeTri 
'Srečen tisti med ljudmi na zemlji, ki je uzrl te misterije!' vzklika pisec Himne 
demetri.' Tisti pa, ki ni bil posvečen, in tisti, ki 
se ni udeležil obredov, po smrti ne bo užival 
blaginje tam spodaj, v mračnem domovanju.'7
najstarejše besedilo, ki pripoveduje 
osrednji mit o demetri in Perzefoni, je 
SAndrA STAnek
elevzinski in kibelini misteriji
elevzina v Atiki, okoli 20 kilometrov od Aten, leži v rodovitni ravnini, kjer je že od prazgo-
dovinskih časov bil nasad žita in kjer seže že v arhaične čaše svečeniški tempelj za čaščenje 
mogočne matere in zemeljske boginje z imenom demetra. v njenem kultu se spajajo elementi 
maloazijskih mitov z indogermansko predstavo o Žitni Materi.1
MISTERIJSKA VERSTVA
76    TRETJI DAN    2013    9/10 
homerska Hvalnica demetri8, ki jo strokovnja-
ki uvrščajo v 7. stoletje pr. n. št. njen namen je 
bil pojasniti tradicionalne temelje elevzinskih 
misterijev v čast demetri.9 Hvalnica demetri 
ima tridelno strukturo, ki je značilna za 
homerske himne; vsebuje kratek obrazec, na-
menjen božanstvu, pripovedni del, v katerem 
bralec izve osnovne podatke o nastopajočih, 
t. i. epica pars, in zahtevo, ki je neposredno 
namenjena božanstvu, ki ga zadeva.10
Medtem ko kora (Perzefona), demetrina 
hči, trga cvetje na planoti nisa, jo ugrabi 
Pluton (Had), bog podzemlja. 
Čašice cvetne se blagodišeče poganjajo 
kvišku, da od veselja se smeje nebo od vonjav 
tisočerih, z njim pa še zemlja cvetoča in slano 
morsko vodovje.11
demetra jo išče devet dni in se v tem času 
ne dotakne ambrozije. končno ji Helij pove 
resnico: zevs je sklenil poročiti koro s svojim 
bratom Plutonom. Strta od bolečine in besna 
na kralja bogov se demetra več ne vrne na 
olimp. Pod privzetim videzom starke odide v 
elevzino in sede k vodnjaku devic. na vpraša-
nje hčera kralja keleja boginja odgovori, da ji 
je ime doso in da je ušla gusarjem, ki so jo na 
silo odpeljali na kreto. Sprejela je vabilo, da bi 
dojila zadnjega novorojenca kraljice Meta-
nejre. demetra ne podoji demofona, ampak 
ga natre z ambrozijo in ga čez noč skrije 'kot 
ogorek' v ogenj. demetra je otroka želela nare-
diti za nesmrtnega in večno mladega, vendar 
ga Metanejra odkrije v žerjavici in začne 
tožiti, kar demetra pospremi s temi besedami: 
'nevedni, nespametni ljudje, ki ne prepoznajo 
svoje usode ne v sreči ne v nesreči!' 12
Svojemu sinu si zdaj škodovala z nespame-
tjo svojo, kajti pri Stiksu, prisegam pri večnih 
bogovih na nebu, da bi bil sin tvoj nesmrten, 
zares, ne poznal bi starosti, dala bila bi mu 
večne časti, zdaj pa konec je sanjam, vse 
je zaman, ne ubeži več ne smrti ne usode 
boginjam.13
 demofon zato uide nesmrtnosti, demetra 
pa se razodene v vsem svojem sijaju kot bogi-
nja. zahtevala je, naj ji postavijo velik tempelj 
z oltarjem na vrtu, kjer bo sama naučila ljudi 
svojega obredja. ko je bilo svetišče postavljeno, 
se je demetra umaknila v njegovo notranjost, 
obsedena od hrepenenja po svoji hčeri. 
Povzročila je strašno sušo, ki je opustošila 
zemljo, medtem ko jo je zevs zaman rotil, naj se 
vrne med bogove. demetra je zavračala prihod 
na olimp, dokler ne bo videla svoje hčere, zato 
je bil zevs prisiljen zahtevati od Plutona, naj 
Perzefono pripelje nazaj. vladarju podzemlja 
je uspelo položiti v Perzefonina usta seme 
granatnega jabolka (krvni zakrament podze-
mlja) in jo prisiliti, da ga je pogoltnila: tako bi 
se Perzefona morala vsako leto za štiri mesece 
vrniti k možu.14 nazadnje je prišlo do pogodbe, 
po kateri je bila kora-Perzefona tretjino leta 
pri možu, ostali čas pa je lahko preživela pri 
bogovih na olimpu. Ta kompromis je demetri 
ugajal in ponovno je bila vsa zemlja posejana 
z listjem in cvetovi.15 ko je demetra srečala 
svojo hčer, je privolila, da se pridruži bogovom, 
zemlja pa je čudežno ozelenela. A preden se 
je vrnila na olimp, je boginja razodela svoje 
obredje in naučila Triptolema, evmolpa, diokla 
in keleja vseh svojih misterijev,'vzvišenih 
obredov, ki jih ni mogoče prekršiti, razvozlati 
ali izdati drugim: spoštovanje do boginj je tako 
močno, da vzame dar glasu.'16
razlaga posvečenosti v mitu ni zaključena, 
prav tako jo je težko primerjati z zgodo-
vinskim pomenom. kora je označevala drugi 
jaz demetre, njeno mlajšo podobo. njen mož 
Had je utelešal smrt v podzemnem kraljestvu. 
Pomembno vlogo igra Triptolem, mož s tremi 
rameni, ki žito preseja in očisti. izvirni lik se je 
od 6. stoletja vse bolj razvijal kot heroj polje-
delstva, ki je s posvetitvijo agrarne dejavnosti 
prinašal ljudem kulturo in civilizacijo. Himna 
demetri sicer le enkrat omenja poljedelstvo, 
ko pravi, da je bil Triptolem prvi posvečenec 
v elevzinske misterije; po izročilu pa ga je de-
metra poslala učit Grke poljedelstva. nekateri 
pisci so razlagali strašno sušo kot posledico 
odhoda Perzefone, boginje rastlinstva, v 
podzemlje, vendar himna pripoveduje, da je 
sušo povzročila demetra veliko pozneje, ko 
se je umaknila v svetišče, ki so ji ga postavili 
v elevzini.17 Poljedelstvo-žito-podzemlje so tri 
77
področja, iz katere so te osebe in kult nastali. 
Perzefona je predstavljala seme, ki ga jeseni 
posejejo in spomladi vzkali, demetra pa 
staro žito preteklega leta.18 Himna demetri je 
govorila o pričakovanju in upanju v srečnejše 
onostranstvo-tako kot seme jeseni in pozimi 
umre in se pomladi prebudi novo življenje, 
tako se kora vrne iz podzemlja.19
kadar spomladi vzcvetijo vsi gaji s cvetjem 
dišečim, znova prikaže se iz nočnih temin 
in mrakov, vsa cvetoča, čudež bogovom in 
smrtnim ljudem, naj živijo kjerkoli.20
Prikaz požetega klasa kot vrhunec mis-
terijev je bil po trditvi krščanskega pisatelja 
klementa Aleksandrijskega (2. stoletje n. št.) 
prikaz mita o demetri in Perzefoni kot o sveti 
drami. Po njegovem zapisu je demetra prišla 
v elevzino tako silno žalostna, da je odkla-
njala hrano. neka ženska, Bavbo po imenu, 
je boginjo spravila v smeh, ko je vzdignila 
krilo,vendar je težko reči, ali je to poznejši 
dodatek k mitu ali del izvirnika.21
druga homerska himna, posvečena de-
metri, je poznana po rokopisu, najdenem leta 
1777 v Moskvi. nastal je najpozneje v sedmem 
stoletju pr. n. št., kar nakazuje jezik in dejstvo, 
da dioniza himna sploh ne omenja, Triptolem 
pa ima le nepomembno vlogo.22
rAznoLikoST deMeTre in PerzeFone
V grški religiji je bila demetra predvsem božanstvo zemlje, setve in žetve. Po teoriji 
W. Mannhardta prvi del demetrinega imena 
izvira iz domnevne kretske besede deai, ki 
pomeni ječmen, zato naj bi beseda 'demetra' 
pomenila ječmenova mati ali žitna mati23. ne 
glede na to, ali če je bilo njeno ime res kretske-
ga izvora, je bila demetra najprej boginja žita, 
kot jo poznamo iz Heziodove Teogonije.24 
'demetra je zemlja, imenuj jo, kot ti je volja.'25 
veljala je tudi za učinkovito zdravilko, k 
kateri so prihajali bolni ljudje in pri njej iskali 
ozdravitev.26 Po priljubljenosti naj bi prekosila 
ostale boginje, ki so jih častili v vseh grških 
pokrajinah in kolonijah, kar je morda delno 
posledica tega, da je bila tudi najstarejša in 
morfološko nadaljevanje velikih boginj neo-
litika.27 v Atenah je bilo svetišče, posvečeno 
boginji zemlji in hkrati demetri, kar kaže na 
razširjenost primerjave materinstvo-ornica.28 
Bila je čaščena v mnogih različnih mestih in 
vaseh, v mnogih svetiščih in vaških kapelah. 
v Apulejevem zlatem oslu je omenjena tudi 
podoba demetrine kapele.29 
Plutonova30 žena Perzefona (ime je iz ob-
dobja pred Grki) se včasih imenuje tudi kora, 
kakor grško žitno dekle, katere žetev pomeni 
večno obnavljanje življenja. Poleti, ko so polja 
do jesenskega deževja neobdelana, stopa kora 
v podzemlje, kjer hrepeni po vrnitvi.31 
Legenda o demetri in Perzefoni je prastara. 
Tri tisoč let stara besedila v klinopisu so pripo-
vedovala o ujetništvu mezopotamskih boginj 
rodovitnosti - sumerske inane in semitske 
ali akadske ištar - v kraljestvu mrtvih in o 
njuni končni vrnitvi v deželo živih. demetra 
in Perzefona sta včasih dva vidika ene in iste 
podobe. Po neki arkadijski različici so ugrabili 
demetro, ne pa njene hčere. da je Perzefona 
zaužila granatno jabolko in da se mora zato 
vrniti v podzemlje, ustreza razširjeni veri, da 
mora slehernik, ki v kraljestvu mrtvih zaužije 
kakšno jed ali pijačo, ostati na vse večne čase 
v podzemlju.32 
demetrino iskanje Perzefone se lahko 
primerja z iskanjem egipčanske boginje izide, 
ki je podobno iskala moža ozirisa. Tudi izida 
je bila v skrbeh za kraljevega otroka, držala je 
dečka nad ognjem in ga iztrgala plamenom 
šele, ko je vstopila otrokova mati, bibloška 
kraljica Aštarta. Materino božanstvo je 
vplivalo tudi na čaščenje Marije v začetnem 
obdobju krščanstva, zlasti v Mali Aziji, kjer je 
v nasprotju z deželami s patriarhalno-herbrej-
skim izročilom veljala mati še iz pradavnine 
za najvišje in najpomembnejše izmed vseh 
božanstev.33
vLoGA dionizA v eLevzinSkiH 
MiSTeriJiH 
Mitološki lik, ki ni bil povsem izključen iz čaščenja demetre v elevzini, je dioniz. v 
MISTERIJSKA VERSTVA
78    TRETJI DAN    2013    9/10 
mitu o zagreju-dionizu je Perzefona njegova 
mati. Upanje v nesmrtnost in odkup, značilni 
za demetrin in Persefonin kult, sta prisotni 
tudi pri dionizu.34 ko je bila vera v uradne 
bogove grške polis povsem izpodkopana, kar 
je bila posledica grškega političnega sistema 
konec 6. in v začetku 5. stoletja pr. n. št., se je 
začel prebujati interes za religije misterijskega 
značaja in tudi za religijo dioniza, ki je kakšno 
stoletje prej povsem izgubil orgiastične 
elemente, ušel v elevzinske misterije in 
bil čaščen skupaj z demetro in koro.35 kult 
te božanske trojice je bil tudi prvi v nizu 
tujih kultov, ki so jih začeli uvajati rimljani 
na osnovi navodil v preroških Sibilinskih 
knjigah. Grško demetro so poistovetili s staro 
italsko boginjo žita, razmnoževanja, rasti in 
zorenja Cerero, Jakha (dioniza) z italskim 
bogom plodnosti Liberom in Perzefono (rim. 
Prozerpino) z njegovo žensko ustreznico 
Libero.36 Medtem ko je bilo čaščenje demetre 
v znamenju transcedence, je obeleževala 
čaščenje dioniza ekstaza. Beseda izhaja iz 
grščine in dobesedno pomeni 'izstop iz sebe'.37
oBred in SkrivnoSTno rAzodeTJe
Ozadje elevzinskih misterijev je torej mit, povezan z letnim ciklom in polaganjem 
semen, zato je bila vsa mitološka in obredna 
vsebina povezana z žitnim zrnjem; poljedel-
ska mistika in svetost spolnega dejanja sta 
vsaj delno sooblikovala iniciacijski scenarij. 38
Atiške tezmoforije so bile jesensko prazno-
vanje, ki so ga oktobra obhajale samo ženske 
in na katerem so žalovalni obredi predstavljali 
spust Perzefone (ali demetre) v podzemlje, 
z veseljem pa njeno vrnitev od mrtvih.39 
Prvemu dnevu praznovanju so pravili 'spust' 
ali pa 'vzpon', tretjemu pa kaligeneje ('eden 
izvrstnih plodov'). na prvi dan slovesnosti 
je glasnik vabil k iniciaciji ljudi, ki so bili 
čistih rok, razumljivega govora (mišljena je 
bila grščina) in pravičnega življenja.40 Pri 
tezmoforijah so imeli običaj, da so metali 
prašiče, pogače in borove veje v 'demetrina 
in Perzefonina brezna', ki so bila svete votline 
ali podzemni prostori; votline naj bi varovale 
kače, ki so pojedle večino vrženega mesa. 
Svinja je bila za demetro sveta žival; svinje so 
tudi redno žrtvovali pri njenih misterijih, ker 
naj bi delale škodo v žitu in so bile zato sov-
ražnice boginje. obredi enega izmed njenih 
praznovanj, tezmoforij, podpirajo domnevo, da 
je bila svinja prvotno utelešenje boginje žita 
same, ali demetre ali njene hči Perzefone. ob 
naslednjem praznovanju so pobiralke, ki so se 
tri dni držale pravil čistosti, spustile v votline, 
s ploskanjem prebudile kače, prinesle ostanke 
na plano in jih položile na oltar.41 
Posvetitev v misterije je zajemala več 
stopenj: male misterije, kamor je sodilo očiš-
čenje oz. katarza, in velike misterije (telete) 
s posvetitvijo in spoznavanjem skrivnosti, 
t.i. epopteja, ki ni bila nikoli razkrita.42 kljub 
velikemu število udeležencev je bila posve-
titev individualni akt, sestavljen iz tipičnih 
značilnosti misterijev: čiščenje in post, petje, 
molitev, žrtvovanje majhnih prašičkov - to so 
bila prej pripravljena dejanja, ki so končno 
stopnjo doživela v posvetitvi.43 obredje je 
bilo zaupano dvema družinama, pri katerih 
je prehajalo opravljanje dolžnosti iz roda v 
rod.44 Grška beseda telete (cilj, konec) označuje 
tudi posvečeni ritual in praznik. iz te besede 
je izpeljan telesterion, ki predstavlja blagos-
lovljeno hišo demetre v elevzini.45 dostop so 
imeli tako moški kot ženske, pogoj je bil le, da 
so bili Grki in 'čiste krvi'. Tudi sužnji, če so bili 
grškega rodu, so se lahko udeležili misterijev, 
če so le pred tem opravili spomladanske 
obrede v Agri. Po izročilu naj bi bil ustanovi-
telj malih misterijev Herakles, ki pa kot tujec 
ni imel dostopa do velikih misterijev.46
Male misterije so običajno slavili enkrat 
letno, spomladi (februarja in marca), v 
mesecu anthesterionu. Slovesnosti so potekale 
v atenski četrti Agri, sestavljene pa so bile 
iz vrste obredov (posta, očiščenj in žrtvenih 
daritev), ki jih je vodil mistagog. Svečanosti so 
prvi in drugi dan obsegale obredno čiščenje 
in žrtvovanje v čast demetri in Perzefoni pod 
vodstvom svečenika. Tretji dan je bil name-
njen uprizoritvi drame, kjer so prikazovali 
79MISTERIJSKA VERSTVA
dogodke iz življenja boga dioniza. kandidati 
za posvečence naj bi uprizorili nekatere 
epizode iz mita o obeh boginjah. nato pa 
so bila udeležencem posredovana gesla, na 
osnovi katerih so imeli dostop do skupnih 
srečanj.47 enkrat letno so v mesecu boedro-
mionu (september-oktober) slavili velike 
misterije. Prvi dan se je slavje odvijalo na 
atenskem elevziniju, kamor so na predvečer 
praznika slovesno prinesli svete predmete 
(hiera) iz elevzine, drugi dan se je sprevod 
odpravil proti morju. vsak od kandidatov je 
v spremstvu svojega skrbnika nosil s seboj 
mladega prašička, ki ga je umil v valovih in 
ga ob vrnitvi v Atene žrtvoval. naslednji dan 
sta v navzočnosti predstavnikov prebivalstva 
Aten in drugih mest arhont basileus (arhont 
kralj) in njegova žena opravila veliko žrtveno 
daritev. Peti dan je zaznamoval vrhunec 
javnih slovesnosti.48 ob zori je iz Aten krenil 
velikanski sprevod. neofiti, njihovi skrbniki 
in številni Atenci so spremljali svečenice, 
ki so nosile hiera, nazaj. Proti koncu dneva 
je sprevod prečkal neki most na reki Kefizij, 
na katerem so zakrinkani moški obsuli z 
žalitvami najpomembnejše državljane. ko se 
je zmračilo, so romarji s prižganimi baklami 
stopili na zunanje dvorišče svetišča. del noči 
je bil posvečen plesu in petju v čast obeh 
boginj. dan kasneje so se kandidati postili 
in darovali žrtve. Slovesnosti, ki so potekale 
pred telesterijem in v njegovi notranjosti, so se 
verjetno navezovale na mit o boginjah. Misti 
(mystai, novinci na nižji stopnji iniciacije) so z 
80    TRETJI DAN    2013    9/10 
baklami v rokah posnemali demetrin pohod, 
ko je s prižganimi plamenicami iskala koro.49
nekatere slovesnosti so vsebovale legome-
na, kratke liturgične obrazce in zarotitve, o 
katerih ni podatkov, pomen pa naj bi imele 
precejšen, saj je bil to tudi vzrok, da je bila 
iniciacija prepovedana za tiste, ki niso znali 
grško. Ponoči naj bi se zgodilo osrednje 
dejanje iniciacije, najvišje videnje-epopteia-ki 
je bilo dostopno le tistim, ki so bili posvečeni 
že leto dni. naslednji dan je bil posvečen 
predvsem obredu in darovanju vina za mrtve, 
dan kasneje -deveti in zadnji dan slovesnosti 
- pa so se misti vrnili v Atene. v prizadevanju, 
da bi prodrli v skrivnost telete in epopteia, 
se strokovnjaki niso opirali le na namige 
antičnih piscev, temveč tudi na nekatere 
podatke, ki so jih posredovali krščanski 
apologeti. od Foucarta naprej je bilo pogosto 
sklicevanje na neki Temistijev odlomek, ki ga 
navaja Plutarh in povzema Stobej. v njem se 
izkušnje duše neposredno po smrti primerjajo 
s preizkušnjami posvečenca v velikih misteri-
jih: ta sprva tava v temi in prestaja vse mogoče 
grozote, nato pa ga oblije svetloba in odkrije 
čiste pokrajine in travnike, sliši glasove, vidi 
ples. novinec se z vencem na glavi pridruži 
'čistim in svetim ljudem'; gleda neposvečene, 
nagnetene v blatu in temi, kako se mudijo 
v svoji bedi spričo strahu pred smrtjo in 
nezaupanja v srečo v onostranstvu. Foucart je 
menil, da je tudi obredje (dromena) obsegalo 
pohod v temi, različne grozljive prikazni 
in nenaden prihod novinca na osvetljen 
travnik, vendar so izkopavanja v demetrinem 
svetišču in telesteriju pokazala, da ni bilo 
podzemnih prostorov, v katere bi novinci 
lahko simbolično sestopili v podzemlje. Bili 
so tudi poskusi, da bi rekonstruirali potek 
iniciacijskega obreda iz skrivnega obrazca, 
synthema, ali razpoznavnega gesla mistov, ki 
ga je sporočal klement Aleksandrijski: 'Postil 
sem se; pil sem kikeon50; vzel sem jerbas, vzel 
iz njega in položil v košaro, potem sem spet 
vzel iz košare in dal nazaj v jerbas.' Po mnenju 
nekaterih piscev le prva dva stavka pripadata 
elevzinskemu obrazcu, saj se nanašata na 
demetrin post in zaužitje kikeona, medtem 
ko je ostanek uganka. G. H. Pringsheim, 
nilsson in Mylonas so menili, da se synthema 
nanaša na slovesnosti v demetrino čast, 
ki so bile izpričane šele veliko pozneje, v 
helenistični dobi. obstaja možnost, da so se 
mystai udeležili zakramentalnega obreda; 
v tem primeru bi bil obrok na začetku, pred 
izpitjem kikeona (pred samim telete). o 
drugem obredu je mogoče sklepati na podlagi 
podatkov, ki jih je sporočal Proklos: misti 
so se ozrli v nebo in zavpili 'dežuj!', nato so 
pogledali proti zemlji in ukazali 'spočni'. 
Hipolit je zagotavljal, da sta prav ti dve besedi 
predstavljali veliko skrivnost misterijev. šlo je 
za obredni obrazec, ki se je navezoval na hieros 
gamos, značilen za kulte rastlinja. škof Asterij, 
ki je živel okoli leta 440, v času, ko je kr-
ščanstvo že postalo uradna vera cesarstva, je 
govoril o podzemnem prehodu, potopljenem 
v temo, kjer naj bi potekalo slovesno srečanje 
hierofanta in svečenice, o ugašajočih baklah 
in 'veliki množici, ki verjame, da je njen 
blagor odvisen od tega, kar onadva početa v 
temi'. Med mnogimi pomembnimi svečeniki 
in uradnimi izvajalci bogoslužja je bil najvišji 
prav hierofant; ta svečenik je lahko razkril 
častilcem misterij, pokazal jim je hiera, svete 
objekte - njegov naziv pomeni 'ta, ki razkrije 
hiera'. viden položaj je imel tudi demetrin 
svečenik, ki je živel v sveti hiši. Mnogi izmed 
teh svečenikov so prejeli določeno vsoto 
denarja od vsakega posvečenca kot pristojbi-
no za njihove usluge.51 
najverjetnejša možnost naj bi bila, da se je 
Asterijevo poročilo nanašalo na misterije, ki 
so jih v helenistični dobi izvajali v aleksan-
drijskem Eleusionu. iz pričevanj, ki zadevajo 
hiera, skrite v košarah, sledi, da so jih slovesno 
kazali, ne pa, kako drugače skrivaj ravnali 
z njimi. končno razkritje (hiera) naj bi bilo 
povezano s transformacijo elevzinske planote 
v območje zlatega žita (kot v himni); verni-
kom naj bi bilo odkrito le zrno žita.52 Hipolit je 
trdil, da so epoptom (novincem na višji stopnji 
iniciacije) žitni klas pokazali v 'slovesni tišini', 
in da 'ponoči, v slepečem ognju, hierofant 
81
zakliče: 'Sveta Brimo je spočela svetega otoka, 
ki slavi velike in neizpovedljive misterije, kar 
pomeni, da je mogočna rodila Mogočnega.'53 
Besedi Brimo in Brinos naj bi bili traškega 
izvora; Brimo označuje kraljico mrtvih; njeno 
ime je bilo zato mogoče uporabiti tako za 
koro in Hekato kot za demetro. Perzefonina 
epifanija in snidenje z materjo sta bili osrednji 
epizodi epopteje in za religiozno izkušnjo je 
bila odločilna prav navzočnost obeh boginj. 
iniciacija je razodela bližino s svetim bogom, 
ki je zagotavljalo nadaljevanje življenja in 
smrti, ter spremenila človeško naravo; redka 
stara besedila, ki so se neposredno nanašala 
na elevzinske misterije, so poudarjali blaže-
nost posvečencev post mortem.54
Tisti, ki so bili posvečeni v elevzinske 
misterije, so bili o najglobljih doživetjih mis-
terijev prisiljeni molčati, sicer bi jih doletela 
smrtna kazen. Sama beseda 'misterij' izhaja 
iz grškega izraza myein, ki pomeni 'imeti usta 
zapečatena'.55 Govorjenje o transcendentalnih 
stvareh je pomenilo degradacijo božjega. Le 
tisti, ki je opravil prvi del preizkušenj, je bil 
deležen tudi razsvetlitve. Posvečeni v elevzin-
ske misterije niso bili združeni v nikakršno 
skrivno združenje, podobno misterijem hele-
nistične dobe, zato so po vrnitvi iz elevzine še 
naprej sodelovali v javnih kultih. elevzinski 
misteriji so samo dopolnjevali olimpsko 
religijo in kot taki niso nasprotovali tradici-
onalnim mestnim religioznim institucijam. 
Posvečenci so se zbrali skupaj šele po smrti, 
ko so se ločili od množice neposvečenih.56 
eden izmed posvečenih članov je dal na svoj 
nagrobnik napisati: 'Slovit zares je ta misterij, 
ki so ga blagovolili dati blaženi bogovi, kajti 
smrtniku poslej smrt ni več nesreča, prej mu 
je blagoslov.'57
Tudi mnogi grški filozofi, znanstveniki, 
umetniki in državniki so bili posvečeni v elev-
zinskih misterijih; tako sta dramatika Ajshil 
in Sofokles v demetrinem svetišču prišla do 
globljega razumevanja grških mitov, kipar 
Fidija do izraznih možnosti božanskih likov, 
zakonodajalec Solon pa do modrosti svojih 
zakonov.58 Ciceron je po obredu dejal: 'naučili 
smo se živeti in umreti v boljšem upanju.'59 
Temistij je okoli leta 310 po n. št. pisal: 'duša 
čuti v smrtnem boju podobno kakor duše, ki 
so jim razodete velike skrivnosti. duša blodi 
naprej brez cilja po neskončni temačni poti, 
strah jo obhaja, smrtne srage jo oblivajo, kar 
na lepem pa zagleda čudovite poljane in trate, 
sladka glasba zadoni in sveta luč zasije. Posve-
čeni stopa v prostor, kronajo ga in z drugimi 
vred zapoje v svetem zboru. Čisti sveti možje 
so njegovi tovariši. zviška pogleda na bedni 
kup neposvečenih. Le-ti živijo v umazaniji 
in sparinah, v bedi, smrtnem strahu in brez 
vere.'60
iz povezovanja zasebnih in javnih obredov 
je razviden pomen teh slovesnosti, saj so v 
imenu atenske države posvetili dečka (včasih 
deklico), znanega kot pais aph' hestias oz. 
otrok ognjišča, ki je zagotavljal demetrin 
blagoslov domačemu mestu.61 Antika pa je 
poznala tudi druge demetrine misterije; naj-
slavnejši so bili v Andaniji in Likosuri. Tako je 
Samotrakija, iniciacijsko središče za severne 
dežele - Trakijo, Makedonijo epir - slovela 
po kabirskih misterijih in po tem, da so od 
5. stoletja naprej v Atenah slavili misterije 
traško-frigijskega boga Sabazija, ki je bil prvi 
vzhodni kult, ki je prodrl na zahod. 62
širJenJe in PriSoTnoST kULTA v riMU
Kult demetre in Perzefone (kore) se je razširil v maloazijski Pergamon, v izmir in 
efez, v Lerno na Peloponezu, in v Aleksandri-
jo, kjer je bilo najdeno svetišče kore, v rim pa 
je bil vpeljan na začetku 5. stoletja pr. n. št.63 
nastanjeno na griču Aventinu, so demetro, 
identificirali z rimsko Cerero. Prisvojili so si jo 
plebejci kot svojo božansko zaščitnico. Cere-
rin tempelj je postal verski center ljudstva.64 
kult so slovesno podpirali rimski aristokra-
ti in cesarji Sula, Ciceron, Hadrijan, Mark Av-
relij in zadnji poganski cesar Julijan (361-363 
n. št.), kar pa ne pomeni, da je imelo čaščenje 
demetre samo elitarne poteze. kult je namreč 
imel številne privržence med tujci, sužnji in 
zlasti ženskami.65 Čaščenje je bilo namreč 
MISTERIJSKA VERSTVA
82    TRETJI DAN    2013    9/10 
odprto za vse tiste, ki so želeli biti posvečeni; 
v zgodnjih časih je bilo sicer omejeno na ljudi 
iz elevzine in Aten, vendar so verniki kmalu 
prihajali iz vsega helenističnega sveta, tudi iz 
rimskega imperija.66
SoCioLoški in PSiHoLoški PoMen kULTA 
Stari mitično-obredni scenarij, ki so ga elevzinski misteriji prenesli in razvili 
naprej, je oznanjal mistično soodvisnost 
hierogamije (hieros gamos), nasilne smrti, 
poljedelstva in upanja na srečno bivanje v 
onostranstvu. Perzefonina ugrabitev - sim-
bolična smrt - je imela pomembne posledice 
za človeštvo, zato je odtlej olimpska boginja 
začasno bivala v kraljestvu mrtvih in je 
izničila nepremagljivo razdaljo med Hadom 
in olimpom.67 Plutonov zakon s Perzefono 
je prispodoba zveze med življenjem in 
smrtjo. odločitev, da mora Perzefona 
prebivati v obeh svetovih, ustreza kot simbol 
ljubezni in ločitve v človeški zavesti, da 
se je potrebno sprijazniti z življenjem in s 
smrtjo, smrtniku pa je odločitev vzbujala 
upanje, da lahko komunicira z bogovi in celo 
izkusi božanske privilegije.68 Friedrich W. J. 
Schelling je poudaril, da je simbol smiseln 
le, če simbolizira nekaj višjega in ne nižjega 
od podob, ki jih uporablja. Tako za ugrabitev 
Perzefone materi demetri ponudi drugo 
razlago: po njegovem gre za podobo gibanja 
svetovnozgodovinske zavesti, v kateri je 
presežena faza njenega razvoja odtrgana od 
zavesti ter odpeljana pod zemljo, zavest pa, ki 
še ni pripravljena na prehod v naslednjo fazo 
svojega samorazvoja, za njo žaluje. Seme je 
bilo nato v naravi šele naknadno izbrano kot 
primeren simbol za to gibanje in uporabljeno 
v obredih, ki ga opisujejo: del narave je torej 
uporabljen kot kulturni simbol za duhovno 
dogajanje in ne kulturna tvorba kot simbol 
za naravni pojav.69
zgodba o demetri in Perzefoni jasno 
upodablja človeška vprašanja o življenju in 
smrti. oba krščanska praznika, tako velika 
noč, ki govori o življenju in smrti, kot božič, 
čas upanja in preporoda, sta njen odsev.70 
PriSoTnoST deMeTre in PerzeFone v 
knJiŽevnoSTi in UMeTnoSTi
Literarna in likovna pričevanja se nanašajo predvsem na prve stopnje iniciacije, ki 
niso bile skrivne. Tako so umetniki lahko upo-
dabljali elevzinske prizore na vazah in ploskih 
reliefih, Aristofan pa je celo pripovedoval o 
nekaterih vidikih iniciacije, ki je vsebovala 
več stopenj.71
Mit je navdihnil tudi klavdija klavdijana, 
ki je zgodbo uporabil v nedokončanem epu 
z naslovom Ugrabitev Prozerpine (de raptu 
Proserpinae), ohranjenem v treh knjigah z 
obsegom 1172 verzov. ep velja za njegovo 
največjo mojstrovino. v njej opisuje mitolo-
ško zgodbo, ki je prešla v rimsko izročilo iz 
grškega; kako je bog podzemlja (grško Had 
ali Pluton, lat. dis) ugrabil hčer žitne boginje 
Cerere in jo odpeljal pod zemljo kot svojo ne-
vesto. Cerera je vztrajno iskala izgubljeno hčer 
in v nadaljevanju zgodbe, ki ga ep ne zajame 
več, naposled dosegla, da je Prozerpina vsako 
leto nekaj časa preživela pri njej in nekaj 
časa v podzemlju. klavdijanova upesnitev je 
najdaljša književna obravnava te tematike, kar 
se jih je ohranilo iz antike, vendar se je pesnik 
lahko oprl na mnoge predhodnike. zgodba 
je bila že prej pogost motiv v grški in rimski 
književnosti: v najstarejših grških ohranjenih 
besedilih, iliadi in odiseji, je sicer ni moč 
zaslediti, vendar jo omenja že naslednji znani 
grški pesnik za Homerjem, epik Heziod, ki je 
ustvarjal okoli leta 700 pr. n. št.; omenjal jo je 
v Teogoniji, pesnitvi o mitični zgodovini sveta 
in rodoslovju grških bogov.72 za tem so mit 
omenjali grški liriki in tragiki (npr. evripid 
iz 5. stoletja pr. n. št. v tragediji Helena), pa 
tudi številni rimski pesniki, zlasti v obdobju 
cesarstva. Tako po kakovosti kot po obravnavi 
Prozerpinine ugrabitve in vplivu na klavdi-
jana je bil med slednjimi najpomembnejši 
Publij ovidij nazon (43 pr. n. št. - okoli 17 po 
n. št.), ki je doživel prehod rimske države iz 
83MISTERIJSKA VERSTVA
principata pod Avgustom v pravo cesarstvo 
pod Tiberijem. zgodbo o Cereri in Prozerpini 
je izčrpneje opisal na dveh mestih; v epu 
metamorfoze in v pesnitvi Fasti, kjer je podal 
zgodbo v zvezi z 12. aprilom, ko so rimljani 
prirejali letne igre v Cererino čast. kot pri 
Homerju tudi pri ovidiju Perzefono ugrabijo 
med nabiranjem cvetlic. demetra je blodila 
po vseh deželah sveta. nekoč se je ustavila 
ob koči neke stare ženske. Mladeniča, ki je 
starko zasmehoval, je spremenila v kuščarja.73 
Ugrabitev Prozerpine sta omenjala npr. tudi 
Publij Papinij Stacij v epih Tebaida (Thebais) 
in Ahileida (achilleis) in Gaj valerij Flak v epu 
Argonavtika (argonautica), oba iz 1. stoletja po 
n. št. Poleg pesnikov so navajali zgodbo tudi 
pisci mitoloških priročnikov, npr. Higin iz 2. 
stoletja po n. št. v svojih zgodbah (Fabulae), 
evhemeristi - zastopniki teorije, da se za 
mitološkimi bogovi skrivajo zgodovinske 
osebnosti, ki so jih ljudje začeli častiti po 
božje, in krščanski apologeti, npr. sirakuški 
pisec Julij Firmik Matern v delu o zmotnosti 
posvetnih verovanj (de errore profanarum 
religionum, 1. polovica 4. stoletja po n. št.). 
Med religioznimi besedili je najpomembnejša 
omenjena Himna demetri, druga v zbirki 33 
grških himn bogovom in manjšim božan-
stvom, ki so nastale med 8. in 6. stoletjem pr. 
n. št. in so jih sprva pripisovali Homerju.74 
demetri je posvetil himno še grški pesnik 
kalimah (okrog 305-240 pr. n. št.). Poseben 
sklop predstavlja delno ohranjena orfiška po-
ezija - pesmi, povezane z misterijskimi kulti, 
ki so nastajale od sredine 6. stoletja pr. n. št. 
Tiste iz 6. in 5. stoletja naj bi bile dela predho-
merskega pevca orfeja, poznejše helenistične 
(obdobje grške kulture od smrti Aleksandra 
velikega leta 323 pr. n. št. do rimske pripojitve 
Grčije in grškega vzhoda konec 1. stoletja pr. 
n. št. ) pa dela zgodnejših orfiških pesnikov. 
izročila o elevzinskem mitu lahko razdelimo v 
štiri veje: atiško in elevzinsko izročilo, orfiško, 
sicilsko in naposled aleksandrinsko izročilo.75
elevzinski misteriji so pri Pindarju, Platonu 
in Ajshilu imeli mistične in patetične ele-
mente.76 'Srečen tisti, ki je to videl, preden je 
šel pod zemljo!' je vzkliknil Pindar, 'ta pozna 
konec življenja! Pozna tudi začetek…!' 'o 
trikrat srečni tisti med ljudmi, ki bodo, potem 
ko so uzrli te misterije, odšli k Hadu; samo oni 
bodo lahko tam živeli; za druge bo vse samo 
trpljenje!' (Sofokles). 77
Cererina tožba je naslov pesmi Friedricha 
Schillerja (1759-1805), ki opisuje žalost 
boginje demetre za izgubljeno hčerko Perze-
fono. demetra se na koncu sprijazni s svojo 
usodo, saj otrok ni povsem izgubljen, kajti: 'v 
veselem blišču pomladi/naj vsake nežne prsi 
čutijo/enako kot v jesenskem uvelem vencu/ 
mojo bol in mojo radost.'78 Goethe je leta 1775 
napisal dramo Prozerpina. Milton je uporabil 
staro različico, po kateri je bila boginja 
ugrabljena v Heni (enni) na Siciliji, in to snov 
je vpletel v svoje delo: 
'ne čudovita trata ennska, kjer je ugrabil 
mračni dis Proserpino, ko trgala je cvetje, 
sama cvet najlepši, v veliko žalost Cerere, 
ko z bolečino v srcu iskala je po celem svetu 
hčerko svojo, ne ljubki gaji dafnini tam ob 
orontu, ne vir kastalijski se kosati ne morejo s 
krasoto paradiža.79
Percy Bysshe Shelley je napisal Prozerpinino 
pesem: 
o zemlja, mati sveta, 
življenja vir si slehernemu bitju; 
bogovom in ljudem, živalim,
in klasju, cvetju, popju, listju;
o vdahni svojo božjo moč
Prozerpini, otroku svojemu.80
 Tennysonovo delo demetra in Perzefona 
(leta 1889) je nastalo v osemdesetem letu 
njegovega življenja in razodeva svoje misli o 
skrivnosti življenja, ljubezni in materinstvu. 
Tudi Swinburne je to snov obravnaval v 
svojih delih Himna Perzefoni in Perzefonin 
vrt. Andre Gide je leta 1934 napisal operno 
besedilo Persephone za Stravinskega; v njem 
stopa Perzefona, žrtvujoča samo sebe, polna 
usmiljenja, prostovoljno in brez Plutonovega 
nasilja v podzemlje.81 
nikjer drugje v antični religiji ni bila ljube-
zen, obžalovanje, upanje in hrepenenje tako 
jasno izraženo kot v mitu in ritualu demetre, 
84    TRETJI DAN    2013    9/10 
zato ne preseneča, da je zgodba navdihnila 
tudi številne umetnike.82 Bernini je ustvaril 
kiparsko delo, ki ga je skušal Francois Girar-
din prekositi s svojo marmornato skupino v 
versaillesu (1677-1679).83 Ugrabitev Perzefone 
je oblikoval Filarete (okoli 1400-1469) na 
eni izmed bronastih vrat Petrove bazilike v 
rimu. isto temo obravnavajo tudi slike Petra 
Paula rubensa (1577-1640), Museo del Prado, 
Madrid; Francesca Albanija (1578-1660), Brera 
Milano; Artemisie Gentileschi (1597-1651), 
Palazzo Pitti, Firence. Boginjo demetro so 
naslikali še Baldassare Peruzi (1481-1536), 
villa Farnesina, rim; Giorgio vasari (1511-
1574), Arezzo; Jacob Jordaens (1593-1678), 
Museo del Prado. Auguste rodin (1840-1917) 
je izdelal marmorni kip demetre.84 Marmorni 
kip demetre, ki ga je našel newton pri knido-
su in je sedaj na ogled v Britanskem muzeju 
(British museum), je imel izraz Madone.85
kibela, velika mati
kibela, imenovana tudi velika mati ali Mati bogov, je bila največja boginja 
starega Bližnjega vzhoda, in prvo božanstvo, 
ki so ga rimljani uradno posvetili znotraj 
obzidja, ter zadnje, ki so ga uvedle Sibilinske 
knjige. v Mali Aziji, od koder je izvirala, je 
bila mnogo let čaščena kot boginja zakona in 
rodovitnosti, imenovana boginja zemlje ali 
Mati zemlje, saj je poosebljala vegetacijsko 
moč in plodovitost narave. kot zaščitnica 
mrtvega je bila tesno povezana z mogočnimi 
gorami in pogosto videna v spremstvu divjih 
živali, večinoma dveh levov.86 v ikonografiji 
in obredih, posvečeni veliki Materi, se v 
njenem spremstvu velikokrat pojavlja 
tudi kača, ki je v različnih religijah veljala 
za boginjo meseca.87 ko je agrikulturna 
praksa začela prevladovati nad zbiranjem, je 
boginja zemlja postopoma izgubljala svojo 
pomembnost in se razvila v veliko boginjo.88 
na glavi je nosila stolpasto krono, ki je 
izvirala iz njenega poistovetenja z Materjo 
zemljo. v vlogi zemlje je namreč podpirala 
mesta in veljala za njihovo ustanoviteljico 
ter zaščitnico, njen diadem pa je predstavljal 
obzidje, ki jim ga je dala.89
za njeno domovino so veljala široka in 
razklana anatolska gorovja, ki so jih okoli 
1000 let pr. n. št. naselili Frigijci, ki so kibelo 
častili v ekstatičnih obredih.90 v Frigiji, 
osrednjem delu današnje zahodne Turčije, 
sta bili dve poglavitni bogoslužni središči, 
primerni za zaščitnico gorovij: gora dindim 
pri mestu Pesinunt in gorovje ida.91 v grški 
mitologiji sta se dve gori imenovali Gora 
Ida ali Gora boginje. Gora na kreti in gora 
v Troadi, ki je obkrožala Trojo, in je bila 
poznana tudi kot Frigijska ida; omenila sta jo 
Homer v iliadi in vergilij v eneidi. Gora Ida pri 
Troji je bila posvečena kibeli, včasih imeno-
vani Idejska mati. iz gozdov trojanske ide so 
enej in njegova druščina vzeli les za vesla, ki 
so jih prinesla do italije. kibela je spremljala 
romulove prednike in je bila povezana z reo, 
veliko Materjo s krete (njej je bila posvečena 
gora Ida na kreti), kot je Apolon spomnil eneja 
v vergilovi eneidi.92
velika Mati je predstavljala posebno 
osvoboditev, ki so jo verniki iskali, in njen kult 
je omogočal širjenje tako v geografskem kot v 
družbenem pogledu.93
MiT
Različne verzije mita se ujemajo glede dejstva, da je velika Mati imela lepega in 
mlajšega ljubimca, večinoma imenovanega 
Atis, ki ji je bil nezvest. Atis je bil ponekod 
tudi njen sin.94 
Po eni izmed različic se je Atis rodil tako, da 
je njegova mati nana, devica, zanosila, potem 
ko si je v naročje položila zrel mandelj oz. 
granatno jabolko (v frigijski kozmogoniji je 
bil mandelj oče vseh stvari). deček je odrasel 
v čednega mladeniča, ki je pasel čredo ob 
bregovih reke Gallos. vanj se je zaljubila 
boginja kibela in zahtevala njegovo zvestobo, 
vendar se je Atis zaljubil v rečno nimfo 
Sangarijo. za kazen ga je boginja pahnila 
v blaznost, da se je skopil in izkrvavel pod 
drevesom, ki je postal simbol umrlega Atisa. 
85
Po tem dejanju mu je boginja oprostila in 
ga vzela k sebi v nebo.95 Po drugi legendi ga 
je ubil merjasec, tako kot Adonisa.96 Po tej 
različici je bil Atis žrtev pošasti Agdistisa, 
dvospolnika, spočetega iz nebeškega semena, 
ki je padlo na zemljo. Agdistis se je zaljubil v 
lovca Atisa in na njegov poročni dan vdrl na 
slavje. zaradi te nasilne prekinitve je nevesta 
umrla od ran na prsih, ki si jih je zadala sama, 
Atis, ki se mu je od žalosti omračil um, pa je 
svojo moškost pohabil pod borovcem, ki je 
postal njegov simbol.97 Po še eni različici je 
iz hermafroditove krvi zrasel mandljevec. ko 
je nana, hči reke Sangarija, pojedla mandelj, 
je zanosila in rodila dečka Atisa. ko je Atis 
odrasel, se je Agditis, ki ga je imel rad, med 
njegovo svatbo vtihotapil v slavnostno 
dvorano. Svatje so pobezneli, kralj si je odrezal 
ud, Atis pa je pobegnil, se pod borom pohabil 
in umrl. Agditis ga je želel obuditi, toda 
zevs se je temu uprl in dovolil le, da postane 
Atisovo telo nestrohljivo, edini znamenji 
življenja pa rast las in premikanje mezinca. 
ker je Agditis samo epifanija velike matere, je 
Atis kibelin ljubimec in žrtev hkrati. Boginja 
je svojo ljubosumnost obžalovala, se kesala in 
objokovala svojega ljubega.98
Bajka o Atisovi samopohabi naj bi bil 
poskus razlage samopohabljanja njegovih 
svečenikov, ki so se ob nastopu službe boginji 
redno kastrirali. z bajko o merjascu naj bi bila 
razloženo, zakaj so se njegovi častilci odrekali 
svinjskemu mesu. Tudi Adonisovi verniki 
so se odrekali svinjskemu mesu, saj je tudi 
njihovega boga ubil merjasec. Atis se naj bi po 
smrti spremenil v bor.99
opazno je naraščanje pomembnosti Atisa, 
čigar kult je sprva samo nekako vegetiral v 
senci velike Matere v svetišču na Palatinu. Ta 
naraščajoča popolnost se je ujemala z vrsto 
identifikacij, ki so mu dovolile absorbirati 
moč in vpliv ostalih božanskih osebnosti. 
napis iz Lidije je razglašal skoraj monoteistič-
no prepričanje: 'Samo en bog je v nebesih.' 
z dodajanjem značilnosti naraščajoče lune, 
je Atis pridobil posebne pravice lunarnega 
boga.100
Žrtvovanja so bila strogo omejena na 
notranjost templja, z izjemo vsakoletne 
procesije, pri kateri so žrtev popeljali v kopel. 
Samokastracija je v rimu veljala za sramot-
no - kastriranec je z njo izgubil osebnost in 
moškost. Tako je ovidij gale večkrat označil za 
napol može in mehkužneže, pojasnil pa je tudi 
izvor njihovega imena: reka Gallos v antični 
pokrajini Bitiniji ob Črnem morju je človeka, 
ki je pil iz nje, pripravila do tega, da je pobes-
nel.101 kljub omejitvam uradne oblasti niso 
mogle preprečiti, da kibelini kulti proti koncu 
republike ne bi postajali vse bolj krvavi.102
Čaščenje kibele in Atisa je bilo obeleženo 
z glasbo, ki je največkrat prihajala iz timbrel 
in cimbal. k divjemu spremstvu kibele so 
spadali leopardi in levi, ki so vlekli vozove, 
in oboroženi mladi možje koribanti, ki so 
boginjo spremljali pod nevarnostjo orožnega 
plesa (z meči so udarjali ob ščite).103 njihov 
ples je dosegel podobne efekte kot ples 
bakhantk.104 Arheolog Slavko Ciglenečki je 
prvi opozoril na podobnosti med slovenskimi 
kurenti/koranti in grško-rimskimi kureti/
koribanti, med tradicionalnim prekmurskim 
praznovanjem borovega gostüvanja in borom/
smreko v Atisovem sprevodu ter celo med 
imeni in oblačili udeležencev borovega 
gostüvanja in kibelinimi svečeniki. S svojo 
funkcijo odganjanja sovražnih demonov in 
prebujanja spečih naravnih moči se korant/
kurent uvršča v galerijo podobnih likov, ki 
jih pozna vsa evropa, hkrati pa ohranja vez z 
antiko in s staroselsko kulturno dediščino.105 
kULT veLikiH MATer 
V predgrškem času so v vsem Sredozemlju častili 'veliko Mater', katere kult se je po-
zneje nadaljeval v Afroditi in drugih boginjah. 
Med drugim jim je bilo skupno, da si je velika 
mati v obliki svoje svečenice izbrala mladega 
moškega, s katerim je spala na polju. Ta 'sveta 
poroka' naj bi zagotavljala rodovitnost polj. 
ob koncu leta so mladega moškega, kralja 
za eno samo leto, ubili. Spomladi je simbo-
lično znova vstal v obliki nekega drugega 
MISTERIJSKA VERSTVA
86    TRETJI DAN    2013    9/10 
mladeniča - in cikel rojstva ter smrti se je začel 
znova. v olimpski religiji Grkov, ki je bila 
religija patriarhalne družbe, boginje matere 
niso imele več osrednjega pomena, vendar 
kaže mit veliko sledi kulta velike Matere, ki je 
bil pred prihodom Grkov na Balkan verjetno 
splošno razširjen. Posebej med podeželskim 
prebivalstvom in v odročnih območjih je bil 
kult boginje matere živ tudi še v klasični dobi. 
Pod vplivom boginj mater z vzhoda, kot sta 
bili kibela in izida, je ponovno oživel med 
spodnjimi plastmi meščanstva v poznejši 
antiki.106
Materinska božanstva so bila včasih 
čaščena v obliki posvečenih kamnov. neka-
tere od teh boginj, npr. Artemida iz efeza, so 
bile večprsne: njihovi kipi so bili stoječi, togi, 
ob straneh obdani z živalmi. druge so bile 
ustoličene, mogočne in med dvema levoma. 
Posvečeni so jim bili spomeniki v skalovju, ki 
so bili interpretirani kot grobnica. vzhodni 
mediteranski svet je dobro poznal podobo 
boginje, ki kraljuje divjim živalim. kretski in 
mikenski dragulji predstavljajo zanimive pri-
mere, vendar je najstarejši dokaz (okoli 6000 
pr. n. št.) terakota, najdena pri Catal Höyüku 
v Frigiji, ki prikazuje boginjo z ogromni prsmi 
med dvema mačkama. ime boginje v tem času 
ostaja neznano.107
Materinska božanstva, ki so v starem 
orientalskem svetu bogov igrala osrednjo 
vlogo, so samo v omejenem smislu imela 
individualni profil. demetra je najbolj znana 
velika Mati, vendar je imela inačice v rimski 
Cereri, Artemidi v efezu, kibeli, devi v indiji, 
izidi v egiptu in inani-ištar v Mezopotamiji.108 
na zgodnje kulte rodovitnosti, v katerih je 
moral ljubimec svečenice, ki je zastopala 
boginjo Mater, potem ko je z njim spala 
na polju, umreti, spominja med drugimi 
zgodba o Afroditi in Adonisu. Tudi Afrodita 
je bila utelešenje velike Matere, preden so jo 
Grki vključili v božjo družino na olimpu.109 
Materinska božanstva so imela ženske in ma-
terinske lastnosti, ki so jih začinile regionalne 
posebnosti. Tako je npr. demetra skrbela 
za žito, izida pa za pokojne.110 Tudi moška 
brada v povezavi z ženskim telesom je bila 
njihova značilnost. Te boginje so prevzemale 
moške značilnosti le občasno ali pa so bile 
stalna dvospolna bitja (npr. ištar in indijska 
vedska boginja Aditi/Aditya). Takšne boginje 
so imele pretežno lunarne lastnosti, a tudi 
določene solarne afinitete. Bile so ustvarjalke 
in obenem uničevalke življenja; nastopale 
so lahko tako v svoji prijazni kot v strašljivi 
podobi.111
velika Mati je bila pri rimljanih znana 
kot Bona dea; rimljani so jo identificirali z 
ops (staroitalska boginja plodnosti), Favno 
(boginja plodnosti, polja in gozdov) in s 
kibelo. za nekatere je bila mati Favna in je 
veljala za skromno, sramežljivo boginjo, ki je 
imela dar prerokovanja, vendar je prerokbe 
razodela le ženskam. Smrtnica je nekega dne 
popila preveč vina, kar je razjezilo Favna, ki 
jo je zato ubil. Po smrti je postala nesmrtna 
in posebna zaščitnica rima, vendar je bila 
v podobi kibele bolj boginja seksualnosti.112 
Mnogi kulti bližnjih ali sorodnih boginj so bili 
povezani s kibelo. vojne, ki so potekale v Mali 
Aziji proti Mitridatu, so legionarje soočile z 
drugimi kulti Matere. v državnih templjih v 
Pontu in kapadokiji so častili boginjo Ma, ki 
so jo rimljani enačili z Belono. Ma, Belono 
in kibelo je družila domovina maloazijskega 
gorskega sveta, divje in neukročene moči. Be-
lonini svečeniki so se prepustili oboroženim 
plesom. oblečeni v črno, kot svečeniki kibele, 
so nosili krone in dolge črte volnenih oblačil. 
naravo teh plesov je opisoval Tibul. kristjani 
so trdili, da so pri žrtvovanju Beloni verniki 
pili človeško kri. Juvenal je kibelo in Belono 
združil, medtem ko ju je Apulej le primerjal.113
izvor
Ime Kubab (Kubebe) ali kibela se je pojavilo v klasični dobi, vendar njegov prevod 
ostaja neznan. Bizantinec janez iz Lidije je 
ime povezal z besedo 'cube' zaradi črnih 
kamnov, ki so predstavljali kibelo v kraju 
Pesinunt, mestu v Anatoliji. Bizantinec 
Hezihij ga je s pomočjo etimologije kubba/
87
kumbe primerjal s cimbalami. r. eisler je ime 
postavil ob bok kaabi (Meka), kjer je v kotu 
svetega prostora Črni kamen. Problem izvora 
so nekateri poskušali razjasniti z mitom o 
božanstvu Agdistisu. v napisih iz Sard se 
kopija pravil perzijskega guvernerja iz 4. stol. 
pr. n. št. nanaša na misterij Agdistisa114, ki 
se ga svečeniki zevsa niso smeli udeležiti. 
relief iz Pireja (okoli 300 pr. n. št. ) kaže Atisa, 
ki se sooča z Agdistisom, ki pa ima profil 
kibele. drugi relief (izvor neznan, vendar je 
poreklo grško) je nosil posvetitev Agdistisu, s 
portretom boginje kibele s cimbalami, stoječe 
med dvema levoma. Pavzanija pripoveduje 
o mitu, po katerem se je hermafroditski 
Agdistis rodil iz skale, ki jo je oplodil zevs.115 
Bogovi so sklenili, da bodo pošast skopili in 
jo spremenili v boginjo kibelo. Črni kamen, 
v katerem je bila kibela obredno navzoča, je 
tako tudi pričevanje o starodavnosti kulta, 
ker je bila skala eden od najstarejših simbolov 
Matere zemlje.116
GALi, kiBeLini SPreMLJevALCi
S kibelo naj bi v rim prišel tudi Atis in njegovi verniki, čeprav to ni nikjer izrecno 
navedeno. rimljani naj bi že pred koncem 
republike poznali gale117, skopljene kibeline 
duhovnike, ki naj bi se ob vstopu v njeno 
službo sami skopili v verski blaznosti. Gali so 
bili brezspolna bitja, vzhodnjaško opravljena, 
ki so s podobicami, obešenimi na prsih, 
postopala po rimskih ulicah in prepevala 
hvalnice ob spremljavi cimbal in tamburinov, 
piščali in rogov, kar jim je bilo dovoljeno 
enkrat letno, v času praznika v aprilu. na 
samem vrhu je bil višji svečenik, ki je nosil 
ime Atis. Po vklesanih napisih sodeč naj bi 
se v Pesinuntu in tudi v rimu kibelin veliki 
duhovnik redno ponašal z imenom Atis, zato 
je najverjetneje na vsakoletnem praznovanju 
igral vlogo svojega soimenjaka, Atisa. na 'dan 
krvi' (24. marec) si je iz rok puščal kri, kar naj 
bi bilo posnemanje smrti, ki si jo je Atis zadal 
pod borom. Atisa je pri obredih predstavljal 
tudi kip, ki so ga nato uničili.118 
Glavni svečenik (pontifex maximus) in sve-
čenica iz Frigije sta bila odgovorna za kler, ki 
so ga rekrutirali z vzhoda. Uradni rimski kult 
je nadziral mestni pretor.119 za orgije, ki so jih 
izvajali svečeniki, naj bi vedelo malo rimlja-
nov, z odlokom senata pa je bilo prepovedano, 
da rimski meščani v njih sodelujejo. noben 
meščan se ni smel kastrirati kot gali ali biti 
udeležen v orgijah, prepovedano jim je bilo 
tudi žrtvovati kibeli po anatolskem obredu ali 
se barvito oblačiti.120 osebje je bilo omejeno 
na enega svečenika, eno svečenico in njune 
pomočnike; vendar ne rimljani in ne njihovi 
sužnji niso smeli opravljati teh nalog.121
kiBeLini in ATiSovi orGiASTiČni oBredi
Orgiastični obredi in plesi, povezani z Atisom, so bili morda preneseni v Frigijo 
s kultom Sabazija.122 ni povsem jasno, ali 
ima maloazijski mit o samoskopljenju in 
oživitvi Atisa hetitske korenine, vendar je 
znano, da se je Atisov in kibelin kult veliko 
prej, preden so ga sprejeli v rimu, razširil po 
Grčiji in tam doživel nekatere spremembe.123 
zaradi odpora, ki so ga tako v Grčiji kot 
rimu čutili do krvavih kastracijskih obredov 
in svečenikov evnuhov, je bil Atis dolgo 
odrinjen. orgiastična narava kulta, predvsem 
pa navzočnost evnuških svečenikov, je bila v 
prevelikem nasprotju z rimsko miselnostjo, 
zato je senat s številnimi uredbami predpisal 
potek bogoslužja.124 ker v rimu ni bil deležen 
nikakršnega javnega čaščenja, je kult Atisa 
ostal omejen na pristanišča in imigrante, šele 
pod klavdijem125 in nasledniki je bil skupaj s 
svojimi obredi postavljen v ospredje.126
Atis torej ni bil takoj vključen v javne 
ceremonije, vendar je med mnogimi 
izkopaninami v templju kibele na Palatinu 
vrsta figur predstavljala kibelino spremstvo, 
datirano tudi v zgodnjo fazo. v nasprotju s 
hipotezami, ki kažejo na vpeljavo kulta šele v 
času cesarske dobe, naj bi bog že v 2. stoletju 
pr. n. št. imel svoje mesto. Že v 4. stoletju pr. 
n. št. pa so se slavile nočne ceremonije, kjer so 
odmevali kriki Hyes, attes, attes.127
MISTERIJSKA VERSTVA
88    TRETJI DAN    2013    9/10 
Praznike so slavili v času pomladanskega 
enakonočja, med 15. in 23. marcem. Praznik 
je najprej podprl zaskrbljenost Matere za 
otroka, ki ga je rešila iz vode in je predstavljal 
devetdnevni čas pokore. Ljudje so se vzdrže-
vali kruha, kutine, svinjine, rib in tudi vina, 
verjetno je šlo hkrati za čas spolne vzdržnosti. 
Post, ki so ga Atisovi misteriji nalagali novin-
cem, pa je zahteval predvsem odpovedovanju 
kruhu, ker je bil bog klas, ki je bil požet zelen. 
Prvi posvetitveni obred se je omejeval na 
izkustvo vrednosti kruha in vina, izkustvo, ki 
je bilo mestnemu prebivalstvu redko dosto-
pno. Prvi dan (canna intrat, prihod trstičja) 
je bratovščina kanoforov (nosačev trstičja) 
prinesla šop posekanega trstičja; po legendi 
naj bi kibela našla malega Atisa na breku 
reke Sangarija. Čez teden dni (22. marca) je 
bratovščina dendroforov (nosačev drevesa) 
prinesla posekan bor (arbor intrat); bor je bil 
odrezan pred polnočjo.128 deblo je bilo zavito 
kot truplo in na sredini je bila pripeta Atisova 
podoba. drevo je predstavljalo mrtvega boga, 
spomin na trenutek, ko je Atis izgubil svojo 
moškost. 23. marca so salli, svečeniki plesalci 
boga Marsa, hodili v procesiji ob zvokih 
posvečenih trobent. ko so dosegli svetišče, je 
bil bor izpostavljen množičnemu oboževanju. 
Slika Atisa je bila okrašena z vijolicami, ki so 
zrastle iz njegove krvi po legendi. na ta dan 
so ljudje polagali cvetlice na grob. drugi dan 
je bil namenjen žalovanju. krvavi dan (dies 
sanguinis), 24. marec, je predstavljal vrh žalo-
valnega cikla. visoki svečenik je dal znamenje 
za divji ples okoli posvečenega bora. Gali 
in novinci so se ob zvokih piščali, cimbal in 
tamburinov predajali divjemu plesu, kjer so 
se bičali in tolkli po prsih do krvi, se porezali 
z noži po ramenih in rokah tako, da je njihova 
kri tekla čez drevo in oltar, oddajajoč vzklike 
in krike, ki so odmevali v množici. nekateri 
novinci so si z delom zlomljenega kozarca 
ali kremena odrezali spolni ud in ga darovali 
boginji. Postali so Atis. Samokastracija galov 
in nekaterih vernikov je jamčila za popolno 
izročitev božanstvu. kastracija je pomenila 
delno usmrtitev. Moda so skrbno očistili in 
jih darovali boginji. Po emaskulaciji so nižji 
del trebuha galov tetovirali, kar je tudi bil 
simbol za pripadnost kibeli.129 nato sta bila 
bor in venec cvetja zažgana, kot je kibela 
storila s telesom Atisa. na ta dan so sveče-
niki in častilci prosili za zaščito vladarja in 
imperija.130 Pogrebno žalovanje v noči s 24. 
na 25. marec se je zjutraj, ko je bilo oznanjeno 
vstajenje boga, sprevrglo v izbruh veselja. Bil 
je dan veselja, hilaria.131 To je bil prvi dan, ko je 
bil dan daljši od noči (Makrobij, Saturnalije), 
dan, ko je bil praznik poletja in življenja 
ponovno odkrit. v procesiji, na čelu katere 
sta bili podobi kibele in cesarja, so maskirani 
senatorji kot tudi osvobojenci nosili prestižna 
dela umetnosti, ki jih je posodila rimska 
aristokracija. Po dnevu počitka (requietio), 
26. marca, je sledila velika procesija na rečni 
breg, kjer so umili kibelino soho (lavatio). ob 
reki Almo so vprašali kibelo, ali se strinja, da 
se vrne v rim. ne ve se, kako je odgovorila, 
vendar se je procesija odvijala pod kopeljo 
cvetov ob plesu in pantomimi.132 kibela je dala 
blagoslov za obilne pridelke. nekateri avtorji 
so mnenja, da so individualne iniciacije 
potekale 28. marca; novince so posvetili s 
krvjo žrtvovanega bika ali ovna (taurobolium 
in criobolium) za rodovitnost grških območij. 
Žrtvovanje naj bi nadomeščalo obred samo-
kastracije mista, saj je ta zdaj boginji daroval 
spolne organe žrtev. v poročno sobo (pantos, 
cubiculum) ali pod baldahin je vstopil kot 
kibelin mistični ženin, prav tako kot gallos, ki 
je vkorakal v ta prostor, da bi Materi daroval 
preostanke svojega pohabljenja.133
osem dni kasneje, 4. aprila, so se začele 
megalensia, kot v dobi republike, ko so prazno-
vali prihod črnega kamna, kar je označevalo 
novi čas za javne prireditve po tem, ko so bili 
štiri mesece brez iger.134 Ta datum je Publij 
ovidij nazon v pesnitvi Fasti (4. knjiga, 
179–372) izkoristil za obširno predstavitev 
izročila, povezanega z boginjo in praznikom 
samim.135
 Pomladni praznik čaščenja velike Matere 
je označeval proces umiranja in ponovnega 
rojstva vegetacije. Misteriji so ponazarjali 
89MISTERIJSKA VERSTVA
90    TRETJI DAN    2013    9/10 
skrivnost vegetacije; kri in spolni organi 
(darovani kibeli) so zagotavljali plodnost 
matere zemlje, sčasoma pa so ti obredi postali 
sredstvo za odrešenje.136 'Sveta, neizgovorljiva 
žetev boga!' kot je vzkliknil cesar Julijan v 
svojem govoru veliki materi, je pomenila, 
da je potrebno materinsko zemlje nahraniti 
z moško močjo.137 Svetišče je bilo odprto 
od 4. do 10. aprila. Ljudje so kibeli prinesli 
jedi iz muretum, mešanico sira in zelišč. od 
leta 194 pr. n. št. so igre v kibelino čast (vse 
do desetega aprila) potekale kot gledališke 
predstave, sprva tudi z resnimi igrami, v 
dobi cesarstva pa skoraj izključno s farsami 
in pantomimo. Cirkuškim igram – prvim v 
koledarskem letu – je bil namenjen zgolj en 
dan. za to priložnost je bilo zaigranih nekaj 
Terencijevih komedij in tudi tekmovanje 
vozov v Circus maximus, kjer je bil v procesiji 
med drugimi bogovi tudi kibelin kip. igre so 
vsebovale kibelino ljubezen in strast do Atisa 
in njegovo smrt.138
Videl sem leve nositi srebrnega jarma 
okove,
kakor da skupaj bi vlekli cvileče lesene 
vozove,
desno in levo od Nje so uzde srebrne držali
sami izbrani glavarji, Kibelin so voz 
varovali-
tega je vlekla najemniška četa po igrah 
končanih-
hlod podrtega bora s seboj so po mestu 
peljali,
atisa skopca, ki s tem je Sonce nanaglo 
naznanil.139 (Proti poganom, neznani 
avtor.)
TAvroBoLiJA
Čaščenje Atisa je vsebovalo mistične obrede z namenom, da pripeljejo novinca do 
tesnejšega stika z bogom. z zakramentom je 
novinec postal udeleženec misterija, tako da 
je jedel iz bobna in pil iz cimbal, dveh glasbil, 
ki sta igrali pomembno vlogo v Atisovem kra-
ljestvu. namen posta ob žalovanju za umrlim 
bogom naj bi pripravil telo obhajanca za 
sprejem zakramenta, da bi se očistil od vsega, 
kar bi lahko z dotikom omadeževalo svete 
predmete. Pri krstu se je krščenec, okronan 
z zlatom in ovenčan s trakovi, spustil v jamo, 
ki je bila pokrita z lesenimi rešetkami. na 
rešetke so zagnali bika, okrašenega s cvetnimi 
venci in zlatim listom, in ga do smrti zabodli s 
posvečeno sulico. njegova kri je oblila krščen-
ca, ki se je znova rodil, in se v bikovi krvi 
očistil grehov. krščenca so kot novorojenca še 
nekaj časa hranili z mlekom, da bi uprizarjali 
novo življenje. krščenec je doživel prerojenje 
ob istem času kot njegov bog.140
Prva omemba tavrobolije sega v leto 160 n. 
št., vendar o njej izvemo samo od krščanskih 
avtorjev. ko so napadali misterij kibele, so 
cerkveni očetje veliko povedali o iniciaciji, 
predvsem Firmik Matern in Prudencij. 
klement Aleksandrijski je govoril o obredu 
mistične zveze s kibelo, medtem ko Firmik 
Matern svete poroke ni omenjal.141
edini dokument o iniciaciji je obrazec, ki 
ga je navajal klement Aleksandrijski in ki je 
novincu služil kot geslo: 'Jedel sem ob tam-
burinih in pil ob cimbalah, nosil sem kernos 
in stopil pod baldahin.' Tamburin in cimbale 
sta bili kibelini najljubši glasbili. Tamburini 
so predstavljali zemeljsko glasbo, zvok cimbal 
pa je približal melodijo agrikulturnih orodij.142 
ker so Atisa imenovali 'klas, ki je bil požet 
zelen, sta obredni obred verjetno sestavljala 
predvsem kruh in vino. Firmik Matern ga je 
razlagal kot demonično in pogubno obliko 
krščanske večerje. kernosa, posode iz žgane 
gline, pri Atisovem kultu niso uporabljali 
za darovanje hrane, ampak so v njej kibeli 
prinašali spolni organ bika ali ovna.143
Tavrobolija se je začela na ukaz kibele, ki je 
najpogosteje prihajal po glasu visokega sve-
čenika. Sredi 2. stoletja n. št. je bil vatikanski 
grič, v bližini današnje bazilike sv. Petra, 
središče za posvetitev v kibelin kult. ko so v 
letih 1608-09 širili cerkev, so odkrili mnoge 
napise, ki so pripovedovali o teh obredih. 
iz vatikana se je kult razširil še na druge 
konce rimskega cesarstva. napisi, najdeni 
v Galiji in Germanija, so dokazovali, da so 
91
se v provincialnih središčih zgledovali po 
rimu.144 Tavrobolija je pogosto bila povezana 
s kriobolijo, žrtvovanjem ovna, ki so mu 
odstranili testise. Po nekaterih trditvah naj bi 
bil tavrobolija za kibelo, kriobolija pa za Atisa, 
kar ni obvezno. Udeleženec v tavroboliji je bil 
ponovno rojen kot Atis. Sodeč po delu Historia 
augusta naj bi se samo en vladar, Heliogabal, 
dal tavrobolizirati, vendar z namenom, da 
bi dobil črni kamen, kar je zgodovinsko 
nepotrjeno.145
ob koncu 3. stoletja in zlasti v 2. polovici 
4. stoletja so spomeniki tavrobolov razkrili 
strastno pripadnost poganske aristokracije 
čaščenju Matere, v istem času, kot sta cvetela 
kult izide in Mitre. zadnja datirana tavrobolija 
je iz leta 390. Leta 295 je Scipio orfifus posvetil 
spomin na tavrobolijo z oltarjem, na kateri je 
v ladji z narisanimi levi zmagoslavno sedela 
kibela, nasproti njej pa je sedel Atis. okoli 
20 let kasneje je ponovil otvoritveno dejanje 
krvavega zakramenta in obeležil spomin z 
novim oltarjem.146 
kiBeLin PriHod v riM
Najdaljši del ovidijevega odlomka iz 4. knjige (Fasti) je posvečen načinu, kako 
je prišel kibelin kult v rim. Pri svojem opisu 
delno, vendar ne dobesedno sledi pripovedi 
zgodovinarja Tita Livija (59 pr. n. št.–17 n. št. 
) v 29. knjigi njegove velike rimske zgodovine 
od ustanovitve mesta. Po Liviju so rimljani 
okoli leta 204 pr. n. št., ko so jih pestili druga 
punska vojna in še nenavadna znamenja (z 
neba je večkrat deževalo kamenje), iskali 
nasvete v zbirki prerokb, t.i. Sibilinskih 
knjigah. 147
ko so za nasvet vprašali Sibiline knjige, 
so le-te dale neobičajen odgovor: 'Hanibal, 
četudi premagan, se je še vedno mudil v južni 
italiji, in bo deželo zapustil, če bo v rim pri-
nesena velika Mati.' dodatno spodbudo jim je 
vlilo poročilo iz delfskega svetišča: poslanci, 
ki so se bili odpravili tja z darovi, so namreč ob 
žrtvovanju prejeli ugodna znamenja in izrek 
preročišča jim je obetal veliko zmago. Tako 
so k pergamonskemu kralju Atalu i. (vladal 
je v letih 241–197 pr. n. št.), pod katerega je 
sodila Frigija, poslali diplomate, ki naj bi se 
vrnili z boginjino podobo. S petimi galejami 
je odrinilo pet odličnikov: Mark valerij Levin, 
Mark Cecilij Metel, Servij Sulpicij Galba, Gnej 
Tremelij Flak in Mark valerij Falton. Po Liviju 
(Zgodovina rima) (ne pa tudi po ovidiju) naj 
bi jim Atal zares rade volje izročil sveti kamen 
iz kultnega središča na dindimu, ki je po bese-
dah prebivalcev predstavljal mater bogov.148 
Pergamonski kralj Atal i. je tako menil, da je 
pametneje biti na strani rima kot na kibelini 
strani.149 
delfski Pajan jim odvrne, ko prosijo sveta: 
‘Pojdite
mater bogov poiskat v Idine strme gore.’
Plemstvo odrine na pot. Nad Frigijo ta čas 
je vladal 
atal; italskim možem prošnjo je gladko 
odbil.
Čuj zdaj čudo. med dolgim bobnenjem je 
zemlja vzdrhtela,
v srcu svetišča pa glas božji tako je velel:
‘Sama želim; ne pomišljaj si, voljne na pot 
me poslati.
Ni ga boga, ki prihod v rim bi si štel za 
nečast. 
Kralj, presunjen od groze ob glasu, odvrne: 
‘Le pojdi;
naša ostaneš, saj rim vzklil je iz naše 
krvi.’150(ovidij, Fasti.)
ko so med potjo vprašali za nasvet delfsko 
preročišče, so dobili od Apolona ugodno 
napoved in še naročilo, da mora boginjo v 
rimu sprejeti najboljši mož v mestu. Publius 
Cornelius Scipio, Scipion Mlajši, nečak Scipi-
ona Starejšega, se je zdel za to čast primeren. 
4. aprila 204 pr. n. št je Scipion Mlajši odšel 
v ostijo z vsemi matronami senatorjev. vzel 
je kamen iz čolna in ga dal ženskam, da so ga 
nosile.151 nato je mlada, elegantna matrona 
odstranila svoje pasove in jih zavezala k 
čolnu. ime ji je bilo klavdija kvinta. o njeni 
nravnosti so rimljani prej nekoliko dvomi-
li,vendar se je s tem pobožnim opravilom 
zapisala v zgodovino kot zgled kreposti152.153 
MISTERIJSKA VERSTVA
92    TRETJI DAN    2013    9/10 
ko so si matrone podajale kamen od rok do 
rok, je boginja stopila v mesto. Boginja je 
bila provizorično nastanjena na Palatinu 
v templju zmage, medtem ko je čakala na 
lastno svetišče. Ta dan, 4. april, so odslej 
slavili kot ludi megalenses; megale je ženska 
oblika grškega pridevnika, ki pomeni velik. 
Aristokratske družine, ki so tudi to pot imele 
na vesti svoje trojansko poreklo, so ustvarile 
združenja, ki so bila pod pokroviteljstvom 
zaščitnice. naslednje leto, tako kot so predvi-
devale knjige, je Hanibal zapustil italijo.154 10. 
aprila 191 pr. n. št. je bil tempelj posvečen. Bil 
je tudi žrtev ognja, zato je bil ponovno zgrajen 
leta 111 pr. n. št., nato še v 3. stoletju n. št.155 
kot zanimivost, Atenci so leta 498 v Sardah 
zažgali tempelj, ki ga je dal kserks obnoviti 
in okrasiti z umetninami iz templjev njej 
sovražne boginje Atene, ki jih je uplenil med 
pohodom leta 480.156 
PriPAdniki kULTA in PodPorA CeSArJev 
Leta 204 je senat dovolil organiziranje bratovščin, v katerih so bili izključno 
pripadniki aristokracije; njihova osrednja 
funkcija je bila omejena na prirejanje gostij 
v čast kibeli. Tako je prvo azijsko božanstvo 
uvedla aristokracija. Patriciji so menili, da je 
bil rim poklican, da igra pomembno vlogo na 
vzhodu. kibelina navzočnost ni takoj spod-
budila ustreznega nasledstva, saj je do vdora 
vzhodnih kultov prišlo več stoletij kasneje. Po 
drugi punski vojni so rim začela toliko bolj 
privlačiti azijska božanstva.157
k sprejetju kibelinega kulta je pripomogla 
predvsem podpora političnih organov; tako 
se je korneliju Suli (88 pr. n. št.) boginja Ma 
pokazala v sanjah in mu napovedala uspeh pri 
političnih nasprotnikih. z Gajem Avgustom 
oktavijanom je tempelj kibele na Palatinu 
dobil nov sijaj. Cesar klavdij (41-54 n. št.) je 
podpiral novi kult in mu dal fiksni cikel, saj je 
bil on tisti, ki je vpeljal in vpisal v rimski kole-
dar ceremonije, ki so odprla 'sveti teden' boga 
Atisa (vstop drevesa/ arbor intrat).158 klavdij je 
verjetno tudi reformiral uradno duhovništvo 
z vpeljavo arhigalov (archigalli). kot visoki 
svečenik je bil archigallus rimski meščan z 
uradno dolžnostjo, ki je bila nekompatibilna 
z kastracijo.159 Julijan odpadnik (rimski cesar 
v letih 361-363) je v Nagovoru božanski materi 
branil helenizem in rimsko tradicijo. 160
Medaljoni v času Hadrijana so prikazovali 
kibelo na levu, kibelo v družbi z Atisom ali 
kibelo, ko s čolnom prispe ob ustju Tibere, in 
tudi obred kopeli. Pod komodovo vladavino je 
podoba kibele odsevala cesarjevo hvaležnost 
in pripadnost kultu. kibela je preživela dina-
stijo Severov, saj se je pojavila na medaljonih 
še v 4. stoletju n. št.161
ČAšČenJe kiBeLe in ATiSA v riMSkeM 
CeSArSTvU in v koLoniJAH
Čaščenje velike Matere in njenega ljubimca Atisa je bilo v rimskem cesarstvu zelo 
priljubljeno. napisi nakazujejo na čaščenje 
po vsej italiji, pa tudi po provincah, zlasti v 
Afriki, španiji, Portugalski, Franciji, nemčiji 
in Bolgariji. zlasti trgovska mesta in križišča 
so pripomogla k njenemu razširjenju v 
province. v italiji sta bili najpomembnejši 
mesti Puteoli (Pozzuoli) in ostija, v Afriki 
Leptis Magna in kartagina, v Galiji in Germa-
niji Lyon, Trier, köln.162 v Grčiji so kibeli in 
Atisu izkazovali malo naklonjenosti.163 njuno 
čaščenje je uspevalo tudi v ozadju; na velikih 
posestvih, kjer so delali sužnji iz vzhoda, 
v municipijih, v gorovju ali gozdovih, kjer 
se je boginja počutila kot doma, ob vznožju 
Alp, blizu jezer in rek, kjer je kot v Mali Aziji 
ostala boginja vode. Pri Korfiniju (Pentima) je 
bila kibela istovetna z Belono; tam je imela 
pozlačen kip v spremstvu zlatolasega Atisa, 
ki je za njenim hrbtom nosil veliko srebrno 
luno. Pri Formijah (Formia) je njen marmorni 
kip imel modro obleko, dragocene zapestnice, 
ogrlice, prstane in uhane. Spomeniki kibeli 
so bili pogosti v kampaniji, Bajah (Baia/ 
italija), kumah, okoli vezuva in pri Pompejih. 
Pri kapui je bila velika Mati kot zaščitnica 
divjih živali izenačena z diano Tifatino.164 v 
akrah (italija) je bilo kibeli posvečeno veliko 
93MISTERIJSKA VERSTVA
skalnato svetišče, čigar kipi so bili izklesani 
iz kamna. v kalabriji so na 'sveti četrtek' sku-
pine mladih tekmovale v povzročanju lastnih 
ran, tako kot gali na 'krvavi dan'. v rimski 
Afriki je kibela vstopila v javni in privatni 
panteon. v Tripolitaniji jo je bilo težko najti, 
razen pri Leptis Magni (domovina Septimija 
Severa), kjer je prokunzul inavguriral njen 
tempelj leta 72 n. št. na starem forumu. 
iberski polotok ni bil tako dovzeten za njen 
kult. Prisotnost kibele je bila osredotočena 
na zahodno polovico, na Betiko in Luzitanijo, 
kjer je bilo veliko število sužnjev. Čaščenje 
Atisa se je pojavljalo na jugu in vzhodu iber-
skega polotoka, vendar brez globljih sledi. v 
kolonijah - kordoba, Merida, Beja (Pax Iulia) – 
naletimo na omembe tavrobolije in kriobolije. 
Leta 234 n. št. je v kordobi državljan vzhodno-
grškega izvora žrtvoval za Septimija Severa. v 
Meridi in valeriji je posvetitev kibeli izvedel 
arhigal (archigallus), ki je nosil ime mysticus. 
Atis je tukaj igral večinoma pogrebno vlogo, 
kot zaščitnik smrti in božansko zaobjetje 
posmrtnih upanj. kibelin kult je prišel tudi 
v Galijo - nobena druga regija v imperiju ni 
zapustila toliko tavrobolijskih oltarjev (čez 
60). v mestu Lectoure je bilo 21 oltarjev, štirje 
od njih so bili posvečeni 18. oktobra leta 
176, devet pa 8. decembra leta 241, nekateri 
na čast vladarju, drugi privatno. v provinci 
narbonski Galiji je bilo opazno več tavrobo-
lijskih oltarjev ob koncu antoninske dobe in v 
času dinastije Severov. kibela in Atis sta bila 
slavljena v kolonijah z rimljani vzdolž doline 
rona in tudi v območjih die (Francija), kjer se 
je kibela srečala z boginjo Andarto, zaščitnico 
medvedov in zmage. velik center kulta je 
bilo glavno mesto Galije, Lyon, medtem ko 
se je severovzhoda Francije komaj dotaknil. 
velika Mati je bila tukaj povezana z ostalimi 
božanstvi vzhodnega izvora; npr. z Mitrom 
ali Belono. kibela in Atis sta prešla rokavski 
preliv, vendar brez sledu o tavroboliji. retija 
in norik (današnji švica in Avstrija) nista 
bili povezani z kultom. Bolj vzhodno, v obeh 
Panonijah, so kibelo častili lokalni verniki v 
velikih centrih vzdolž vojaških poti. v dakiji 
je bila kibela čaščena kot zaščitnica eneja in 
potomcev, v spomin na njihov trojanski izvor. 
na obalah Črnega morja so grški kolonisti 
dolgo bivali ob boginjini prisotnosti in ljudje 
so ji ostali zvesti tudi v rimski dobi. v dalma-
ciji je izpričanih mnogo dokazov o njenem 
čaščenju, predvsem v pristaniščih-Saloni, 
zadru (Iader) in Senju.165 
SiMBoLni PoMen kULTA
Porfirij, Plotinov učenec in urednik Plotinovih izbranih del, imenovanih 
Eneade, je Atisa imel za simbol rože, ki ovene, 
preden obrodi sadje. nekateri intelektualci so 
ponudili nekaj drugega kot razlago materi-
alnega sveta; tako vladar Julijan in njegov 
prijatelj Salustij, prefekt vzhoda, v nasprotju 
z Plotinom nista gledala na kibelo kot na 
pasivno in negativno Mater, ampak kot na 
Previdnost, na Mater intelektualnih bogov. 
Avantura Atisa z nimfo je ustrezala gibanju 
božanske radodarnosti, ki je naslikalo temno 
zadevo nižjega sveta, kot sončni žarki, vendar 
brez padca v totalni kompromis s tem.166
rimski cesar Julijan odpadnik v Nago-
voru božanski materi pravi: 'Atis je zadnji od 
bogov…on je ljubil spust (katabasis, spust v 
podzemlje) in se obrnil k materiji…prišel je do 
meje materialnega sveta…do zvezdne ceste 
(astralnega sveta), kjer se mešata trpljenju 
podložno (zemeljsko) s trpljenja prostim 
(nebeškim) in kjer se pojavi snov. združitev z 
njo pa ni nič drugega kot spust v pekel.167 
vzpon duše, ki se obrne in vrne v nebo, je 
utelešen v Atisu, česar ni opazil samo Julijan, 
ampak so to odkrivali tudi sočasni spomeniki. 
Mnogi medaljoni iz 2. polovice 4. stoletja 
označujejo poganska praznovanja, ki kažejo 
kibelo in Atisa v ladji. 'Atis je voznik njene 
ladje', je poročal Julijan v omenjeni hvalnici. 
zmagoslavje duše nad smrtjo, predvsem 
pri Salustiju, pa tudi pri Julijanu, je vrnitev 
k božanstvu.168 ofiki so menili, da misteriji 
Atisa pričajo o milosti v človeku, skriti in 
istočasno razodeti v naravi, ki išče nebeško 
kraljestvo.169
94    TRETJI DAN    2013    9/10 
vzPoredniCe S kršČAnSTvoM 
Teologi in filozofi v prvih stoletjih krščan-ske dobe so Atisa istovetili s samimi načeli 
stvarjenja in dialektičnega procesa (življenje
-smrt-ponovno rojstvo). Atis se je nazadnje zlil 
s soncem in postal središče solarne teologije, 
ki je bila zelo razširjena proti koncu poganske 
dobe. neki rimski zapis iz leta 376 razglaša, da 
je tisti, ki je opravil tavrobolijo in kriobolijo, 
'vnovič rojen za večnost', kar naj bi nakazalo 
na krščanski vpliv, četudi je tudi scenarij 
hilarij (hilaria) vseboval obljubo vstajenja 
ali vnovičnega rojstva. Božično drevo je 
spomin na večno zeleno drevo Atisa, na drevo 
Življenja, ker je tudi kristus nosil na Golgoto 
mrtvo drevo, bil na njem križan in tretji dan 
vstal od mrtvih. Julijan odpadnik je menil, 
da je bilo najstarejše Atisovo ime Papas. Tako 
je pisal tudi Hipolit: 'ofiki pravijo, Jezus je iz 
nepredstavljivega izhajajoče predstavljivo, 
popolni človek, ki ga Frigijci imenujejo 
Papas.' Ime Papas se je vse do danes ohranilo v 
nazivu najvišjega krščanskega duhovnika.170 
Atis je zato bil pogosto istoveten z Jezusom 
kristusom. rimski cesarji, zlasti iz antoninske 
dinastije, so podpirali frigijski kult v upanju, 
da bi tako zajezili razmah krščanstva.171
UPodoBiTev v UMeTnoSTi
Atis je bil prisoten v helenistični umetno-sti, vendar veliko manj kot velika Mati, ki 
ima časten prostor na hrbtu leva na velikem 
oltarju v Pergamonu. kip kibele je viden 
v Sorrentu, majhnem mestu v kampaniji, 
zgrajen pa je bil v Avgustovem času v čast 
kraljevi družini, kjer se je boginja nahajala v 
družbi plesočih koribantov. 172
Atisa so upodabljali v frigijski noši, v 
hlačah, s koničasto kapo in pastirsko palico. 
neki bronasti kip ga kaže s storžem pinije v 
desnici in z rogom izobilja, napolnjenim s 
sadeži, v levici. ohranjeni oltarji razkrivajo 
skrivnost boga-človeka Atisa; nek primer kaže 
na prednji strani kibelo na vozu, ki ga vlečeta 
leva. za pinjo stoji Atis s palico in timpanom 
(bobnom). zadnja stran kaže bika, ovna in 
drevo, na katerem so obešeni kultni predmeti: 
dve cimbali v obliki zvonca, pastirska piščal, 
patera (poznejša krščanska patena, krožnik 
za evharistijo), kadilnica in posoda. Stranici 
oltarja kažeta dve goreči bakli, cimbale in 
različne piščali. neki drug oltar kaže kibelo z 
modijem (kot Serapis) namesto običajne krone. 
Poleg stoji kora z dvema povešenima baklama 
(smrt). na drugi strani je demetra z gorečo 
baklo, ovito s kačo in Atis z dvignjeno gorečo 
baklo (življenje, prerojenje). na eni stranici 
oltarja je kibela na prestolu in zraven nje Atis, 
na drugi stranici pa sta dve piniji, timpanon, 
pastirska palica in daritvene posode: vrč s 
tekočino in patera s hostijo. Po zaužitju zakra-
menta so verniki peli: 'iz pavke sem jedel. iz 
cimbale pil, postal sem posvečenec Atisa.'173
Priljubljena literarna tema je bila kastracija 
Atisa. ob koncu 3. stoletja je pesnik dioskorid 
pripovedoval o kastriranem Atisu. v verziji 
pri diodoru Sicilskem (1. stol. pr. n. št.)je 
kibela 'Mati gore', zaščitnica domače živine 
in ponovno rojena, v lastnostih zelo podobna 
demetri. 174
ATiS in AdoniS
Po mitu, lastnostih in simboliki, je Atisu zelo podobno božanstvo Adonis. Tudi 
Adonisov kult se je razširil iz Sirije oz. Frigije 
v Grčijo in rim ter se ohranil še stoletja po 
kristusu.175 Atis, čigar smrt in vstajenje sta 
pustila globoke sledi v verovanju in obredih 
zahodne Azije, je bil za Frigijo to, kar je bil 
Adonis za Sirijo. Tudi on je bil bog rastlinstva, 
njegovo smrt in vstajenje pa so praznovali na 
vsakoletnem praznovanju spomladi.176
Mit o Adonisu je feničanskega izvora; 
njegov kult je bil v 5. stoletju pr. n. št. pre-
nesen v Grčijo. Prvotno semitsko ime adon, 
adonai pomeni gospod in iz tega so Grki izo-
blikovali ime Adonis.177 'Gospod' so prvotno 
imenovali babilonskega boga Tamuza, čigar 
kult se je razširil v Grčijo.178 
največji središči čaščenja Adonisa sta bili 
v Biblosu na obali Sirije in v Pafosu na Cipru. 
95MISTERIJSKA VERSTVA
96    TRETJI DAN    2013    9/10 
v kanaanu je stal njegov največji tempelj.179 
v Biblosu je Adonisu posvečeni tempelj stal 
v bližini izliva reke nahr ibrahim, takrat ime-
novane Adonisova reka, ki je izvirala visoko 
v gorovju Libanona, in ob njenem izviru, kjer 
naj bi Adonis umrl, je stalo njegovo svetišče. 
180
MiT o AdoniSU
Mit pripoveduje nenavadno zgodbo o njegovem rojstvu; devici po imenu 
Mira (myrrha) je boginja Afrodita vzbudila 
željo po ljubezni do lastnega očeta. z njim je 
zanosila, ko je bil omamljen z vinom. ko je to 
pozneje izvedel, jo je želel ubiti, toda bogovi 
so jo spremenili v drevo, iz katerega se je rodil 
Adonis. Bil je lep otrok in ljubljenec Afrodite. 
nekega dne ga je ta v pokriti košari prepustila 
v varstvu Perzefoni, ki jo je odprla, vzljubila 
otoka in ga več ni želela vrniti.181 Spor je rešil 
zevs tako, da je otrok odslej del leta bival na 
zemlji pri Afroditi, drugi del pa v podzemlju 
pri Perzefoni. Adonis je odrasel v čednega 
mladeniča in postal Afroditin ljubimec. ko je 
bil nekoč na lovu, ga je smrtno ranil merjasec 
in umrl je v naročju svoje prijateljice. Bion, 
starogrški pesnik iz Smirne, je v svoji žalostin-
ki za Adonisom, zapisal: 'Tam leži Adonis … 
ranjen v stegno s čekanom merjasca.' ovidij 
je govoril o smrtni rani v dimljah, kar je še 
vedno skriti pomen za dejansko mesto, za 
aidoion, spolni ud, po tajni izreki misterijev. 182
o Adonisovem mitu obstajajo v antiki 
različne verzije. Tako je enkrat odgovorna 
za njegovo smrt Perzefona, drugič pa Ares, 
ljubosumni Afroditin ljubimec. v postavi 
divjega merjasca naj bi ubil Adonisa - tako 
vsaj poroča pesnik nonos iz Panopole v egiptu 
(rojen okrog leta 400) v svojih zgodbah o 
dionizu. najbolj natančno poroča o Adonisu 
rimski pesnik ovidij (43 pr. n. št.-18. n. št.) v 
Metamorfozah (10. knjiga).183
Po mitu je Adonis nato vstal od mrtvih 
in šel med nesmrtne bogove. njegovo 
smrt so objokovali vsako leto ob praznikih, 
imenovanih adonidi. kot je nekdaj za 
umrlim ozirisom žalovala izida, so Adonisa 
še posebno objokovale žene. njegov kip so 
nosili v procesiji in ga naposled vrgli v reko 
ali morje. v Aleksandriji so ga položili na 
ležišče skupaj z Afrodito in okrasili s sadjem, 
kruhki in rastlinami. Prvi dan so slavili njuno 
poroko, naslednji dan pa so, oblečeni v žalna 
oblačila odnesli njegov kip v morje. Tretji dan 
je Adonis vstal od mrtvih, kar so ponazorili 
z Adonisovimi vrtički. To so bile košare ali 
posode z zemljo, v katere so vsadili pšenico 
ali rože in jih gojili sedem dni. rastline, ki 
so vzklile osmi dan, so predstavljale vstalega 
Adonisa. anemmone, Adonisove rože, cvetijo v 
Siriji pomladi; prav tako se je po deževju, ki v 
tem času spira v gorah Libanona rdečo zemljo, 
pobarvala Adonisova reka. Adonisov kult je 
bil tako obred plodnosti; po amijanu marceli-
nu pomeni usmrtitev Adonisa žetev dozorelih 
sadov. Sveti Hieronim je zapisal, da je umrli 
Adonis skrit v žitnem zrnu, vstali pa v žitnem 
klasu.184 Grški pisec Lukijan, ki je v 2. stoletju 
obiskal Biblos, je opisal tamkajšnje verovanje, 
po katerem se je Adonis ubil v breznu. zapisal 
je, da obrede spremlja objokovanje in da ljudje 
ob vsaki vrnitvi boga pred hiše postavijo lonce 
z zelenjem, jih skrbno zalivajo in tako počasti-
jo spomladansko prenovo rastlinja.185
UMeTnoST in LiTerATUrA o AdoniSU
Okrog Adonisa se spleta ena najlepših ljubezenskih zgodb svetovne literature. 
William Shakespeare (1564-1616) je napisal 
dolgo pesem z naslovom Venera in adonis. za 
podlago je uporabil ovidijev opis, vendar ga je 
razširil z opisi okolice in z živalskimi zgodba-
mi, ki ponazarjajo človeška dejanja. Ljubezen 
med Adonisom in venero opeva tudi L'adone, 
pesnitev v dvanajstih spevih italijanskega 
pesnika Giambattiste Marina (1569-1625). 
elegijo z naslovom adonis je angleški pesnik 
Percy Bysshe Shelley (1792-1822) posvetil 
pesniškemu kolegu Johna keatsa (1795-1821), 
ki je v 26. letu starosti umrl za pljučnico. v 
tej pesnitvi je Shelley obdolžil novinarje in 
97
kritike, da so krivi za keatsovo smrt, saj naj bi 
ostre kritike njegovega epa Endimion pesnika 
tako potrle, da je zaradi tega umrl. Adonis je 
prisoten tudi v liriki 20. stoletja; npr. v pesmih 
ameriške lirikinje Hilde doolittle (1886-1961) 
in njenega sonarodnjaka kennetha rexrotha 
(1905-1982) ter irskega pesnika Williama 
Butlerja Yeatsa (1865-1939). 186
Skladatelj igor Stravinski (1882-1971) je 
obdelal mit o Adonisu v operi razuzdančeva 
usoda. dogajanje se odvija v Angliji v 18. 
stoletju. Toma rakewella, ki srečno živi s 
svojo zaročenko Ann Trulove, obsede hudič. 
delo prikazuje, kako Toma vedno bolj vleče 
v propad in nazadnje konča v norišnici. do-
mišlja si, da je Adonis, v Ann pa vidi boginjo 
venero, ki ga s petjem uspava.187
Tizian (okrog 1488-1576) je naslikal 
adonisovo rojstvo (museo Civico, Padova) in 
'venera in Adonis' (museo del Prado, Madrid). 
venerino žalovanje za umrlim Adonisom sta 
naslikala Paolo veronese (1528-1588) (narodni 
muzej, Stockholm) in dvakrat francoski slikar 
nicolas Poussin (1594-1665).188
kip Adonisa so našli v razvalinah sirskega 
svetišča na griču Janikul v rimu. v notranjo-
sti oltarja je ležal njegov kip v obliki mumije. 
okoli njega se je vila kača, ki je imela glavo 
na temenu boga, poleg pa je ležalo sedem 
jajc. ohranil se je tudi kip, postava, ovita s 
kačo, ki so ga prvotno imeli za Astarto, po 
poznejših ugotovitvah pa je bila podoba 
Adonisa-Atisa.189
1. Hans Kloft, Mysterienkulte der Antike, München 1999, str. 
17 (dalje: Kloft, Mysterienkulte der Antike). 
2. Takrat je elevzinski kralj Kelej dal na pobočju pod mestno 
akropolo postaviti tempelj boginji. Ostanki templja so se 
delno prikrivali s kasnejšim Anaktoronom, osrednjim pro-
storom misterijev iz grškega obdobja. Anaktoron so obdali s 
templjem - Telesterionom, v katerem je stalo 42 stebrov. Leta 
394 je bil tempelj požgan in dogodek je nekakšni simbol 
za konec poganstva. Mateja Rijavec, Simboli podzemlja 
v grških misterijskih obredih: Diplomsko delo, Ljubljana 
(FDV) 2006: (dalje: Rijavec, Simboli podzemlja), str. 36; 
Mitologija, ilustrirana enciklopedija, Ljubljana 1988, str. 146 
(dalje: Mitologija, ilustrirana enciklopedija). 
3. George Ryley Scott, Phallic Worship: A History of Sex and 
Sexual Rites, London 1966, str. 132 (dalje: Scott, Phalic 
Worship). 
4. Klavdij Klavdijan, Ugrabitev Prozerpine, Ljubljana 2006 
(dalje: Klavdijan, Ugrabitev Prozerpine), str. 17.
5. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 24.
6. Mircea Eliade, Zgodovina religioznih verovanj in idej, 
Knjiga 1, Ljubljana 1996 (dalje: Eliade, Zgodovina religioznih 
verovanj, Knjiga 1), str. 194-195.
7. Ibidem, str. 188-189.
8. Grške himne iz 8. stoletja pr. n. št. so poznane kot Homerske 
himne. Njihova glavna naloga je pripovedovanje mitov; 
prvine čaščenja, zahvale in molitve imajo drugoten pomen. 
V antiki so jih pripisovali Homerju. Prvič se homerske 
himne omenjajo šele v 1. stoletju pr. n. št. Michael Grant, 
Miti starih Grkov, Miti starih Grkov in Rimljanov, str. 110 
(dalje: Grant, Miti starih Grkov). 
9. James Frazer, Zlata veja: Raziskava magije in religije, knjiga 
1, Ljubljana 2001, str. 460-461 (dalje: Frazer, Zlata veja). 
10. Claude Calame, Greek Myth and Greek Religion, v: The 
Cambridge Companion to Greek Mythology, Cambridge 
2007 (dalje: Calame, Greek Myth), str. 266.
11. Grant, Miti starih Grkov, str. 116.
12. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 188-189.
13. Grant, Miti starih Grkov, str. 117.
14. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 188-189.
15. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 18.
16. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 188-189.
17. Ibidem, str. 189.
18. Frazer, Zlata veja, str. 460-461.
19. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 22.
20. Grant, Miti starih Grkov, str. 118.
21. Mitologija, ilustrirana enciklopedija, str. 145.
22. Grant, Miti starih Grkov, str. 118.
23. V 13. stoletju pr. n. št. je ime označevalo božanstvo in 
površinsko mero za orno zemljo. Grant, Miti starih Grkov, 
str. 119.
24. Frazer, Zlata veja, str. 471.
25. Grant, Miti starih Grkov, str. 119.
26. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 18.
27. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 194-195.
28. Grant, Miti starih Grkov, str. 119.
29. Andrew Lang, Myth, Ritual and Religion, London 1996 
(dalje: Lang, Myth), str. 282.
30. Pozneje so strogega, toda pravičnega vladarja mrtvih, Pluto-
na, podzemeljskega brata Zevsa, zamenjali s Plutom, bogom 
sreče in darovalcem dušne veličine. Podobi obeh bogov sta 
se kasneje zlili v eno. Grant, Miti starih Grkov, str. 124.
31. Ibidem.
32. Egipčanska boginja Hator je z isto namero ponujala hrano, 
kakor tudi božanstva Nove Kaledonije in Nove Zelandije. 
Snov je prisotna tudi v zgodbi o Amorju in Psihi. Ibidem. 
33. Ibidem, str. 122.
34. Mark P. O. Morford in Robert J. Lenardon, Classical Mytho-
logy, New York 1955, str. 268 (dalje: Morford in Lenardon, 
Classical Mythology). 
35. Branimir Gabričević, Studije i članci,o religijama i kultovima 
antičkog svijeta, Spli 1987, str. 139 (dalje: Gabričević, Studije 
i članci). 
MISTERIJSKA VERSTVA
98    TRETJI DAN    2013    9/10 
36. Klavdijan, Ugrabitev Prozerpine, str. 17.
37. Stepjen Bertman, Vzpenjanje na Olimp: Miti in modrosti 
starih Grkov, str. 106 (dalje: Bertman, Vzpenjanje na Olimp). 
38. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 194-195; 
Mitologija, ilustrirana enciklopedija, str. 144.
39. Frazer, Zlata veja, str.542.
40. Mitologija, ilustrirana enciklopedija, str. 146.
41. Frazer, Zlata veja, str.542.
42. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, str. 190.
43. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 20.
44. Mitologija, ilustrirana enciklopedija, str. 146. 
45. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 8.
46. Darja Kalan, Olimpi: Med vzhodnimi in miselnimi državami, 
Ljubljana 1995, str. 83-84 (dalje: Kalan, Olimpi). 
47. Ibidem.
48. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 190.
49. Ibidem, str. 192.
50. Po Himni Demetri naj bi šlo za mešanico vode, ržene 
moke in metinih listov, ki je omamljajoča. Rijavec, Simboli 
podzemlja, str. 40.
51. Morford in Lenardon, Classical Mythology, str. 266.
52. Ibidem, str. 268.
53. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 192.
54. Ibidem, str. 189.
55. Bertman, Vzpenjanje na Olimp, str. 106.
56. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 193.
57. Mitologija, ilustrirana enciklopedija, str. 146.
58. Kalan, Olimpi, str. 86.
59. Mitologija, ilustrirana enciklopedija, str. 146.
60. Grant, Miti starih Grkov, str. 123.
61. Mitologija, ilustrirana enciklopedija, str. 146.
62. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 194-195.
63. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 24.
64. Marcel Le Glay et al., A History of Rome, Chichester 2009, 
str. 71 (dalje: Le Glay, A History of Rome). 
65. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 24.
66. Morford, Classical Mythology, str. 265.
67. Ibidem, str. 190.
68. Grant, Miti starih Grkov, str. 124; Calame, Greek Myth,  
str. 256.
69. Izar Lunaček, Ciklična vera popularne kulture, Maribor 
2010, str. 23 (dalje: Lunaček, Ciklična vera). 
70. Grant, Miti starih Grkov, str. 127.
71. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 190.
72. Klavdijan, Ugrabitev Prozerpine, str. 20.
73. Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih, str. 189.
74. Klavdijan, Ugrabitev Prozerpine, str. 21.
75. Ibidem.
76. Lang, Myth, str. 280.
77. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 1, str. 189.
78. Gerold Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih: Miti, Kranj 
2011, str. 189 (dalje: Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih). 
79. Grant, Miti starih Grkov, str. 127-128.
80. Ibidem, str. 128.
81. Ibidem.
82. Lang, Myth, str. 280.
83. Grant, Miti starih Grkov, str. 128.
84. Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih, str. 189.
85. Lang, Myth, str. 279.
86. Robert Turcan, The Cults of the Roman Empire, Oxford 1996 
(dalje: Turcan, The Cults), str. 28.
87. Damjan J. Ovsec, Slovanska mitologija in verovanje, 
Ljubljana 1991 (dalje: Ovsec, Slovanska mitologija), str. 354.
88. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 56.
89. Nada Grošelj, Kibelin praznik v Ovidijevi pratiki, Monitor 
ISH, letnik 10, številka 2, 2008 (dalje: Grošelj, Kibelin 
praznik), str. 188. dLib. si, http://www.dlib.si/?URN=UR-
N:NBN:SI:doc-LPUYQPB7, 15. 1. 2013.
90. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 56.
91. Grošelj, Kibelin praznik, str. 188.
92. Turcan, The Cults, str. 35.
93. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 61.
94. Ibidem, str. 57.
95. Marjan Cilar, Per aspera ad astra: Misteriji, Idrija 2009, str. 
481 (dalje: Cilar, Per aspera ad astra). 
96. Frazer, Zlata veja, str. 391.
97. Arthur Cotterell, Miti in legende: Ilustrirana enciklopedija, 
str. 71 (dalje: Cotterell, Miti in legende). 
98. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 172.
99. Frazer, Zlata veja, str. 392.
100. Turcan, The Cults, str. 67, 68.
101. Grošelj, Kibelin praznik, str. 189.
102. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 59.
103. Ibidem, str. 56.
104. Turcan, The Cults, str. 30.
105. Zmago Šmitek, Mitološko izročilo Slovencev: Svetinje 
preteklosti, Ljubljana 2011 str. 59 (dalje: Šmitek, Mitološko 
izročilo Slovencev). 
106. Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih, str. 29, 182.
107. Turcan, The Cults, str. 29.
108. David Adams Leeming, The World of Myth, New York, 
Oxford 1990 (dalje: Leeming, The World of Myth), str. 134.
109. Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih, str. 186.
110. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 56.
111. Šmitek, Mitološko izročilo Slovencev, str. 188.
112. Wilkinson, Myths and Legends, str. 84.
113. Turcan, The Cults, str. 42.
114. Agdistis je veljal za božanstvo, ki je zahtevalo strogo 
moralnost med pripadniki. Agdistis je obsojal morilce in 
splav. Njegova kastracija je legitimirala evnuhe. Turcan, 
The Cults, str. 33.
115. Turcan, The Cults, str. 29, 32.
116. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 172.
117. Tudi drugim azijskim boginjam rodovitnosti so služili 
duhovniki evnuhi. Ti duhovniki, ki so poosebljali božanske 
ljubimce, so morali svojim ženskim božanstvom priskrbeti 
99
sredstva za opravljanje njihovih dobrodelnih nalog. Bogi-
nji, ki so jima tako stregli duhovniki evnuhi, sta bili velika 
Artemida iz Efeza in velika sirska Astarta iz Hierapole. 
Duhovniki Astarte so zelo spominjali na Kibeline in 
nekateri so jih imeli za iste. Herodot jih ni omenjal. Frazer, 
Zlata veja, str. 394; Turcan, The Cults, str. 29.
118. Frazer, Zlata veja, str. 399.
119. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 85.
120. Ibidem, str. 30, 37.
121. Stewart Perowne, Rimska mitologija, Opatija 1986, str. 62 
(dalje: Perowne, Rimska mitologija); Frazer, Zlata veja, str. 
393.
122. Turcan, The Cults, str. 29; Cilar, Per aspera ad astra, str. 483.
123. Jeleazar M. Meletinski, Bogovi, junaki, ljudje, Ljubljana 
2001, str. 93 (dalje: Meletinski, Bogovi, junaki, ljudje). 
124. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 85.
125. Zaradi orgiastične narave kulta je bilo rimskim državlja-
nom v obdobju republike prepovedano sodelovati pri 
duhovništvu in obredih z izjemo megalenzij, toda cesar 
Klavdij (vladal 41–54 n. št.) je te omejitve odpravil. Grošelj, 
Kibelin praznik, str. 190.
126. Turcan, The Cults, str. 30.
127. Ibidem, str. 30, 40.
128. Ibidem, str. 44.
129. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 174.
130. Turcan, The Cults, str. 45.
131. V času Komodove vladavine se je hotela skupina 
zarotnikov okoristiti z maškarado tako, da se je našemila v 
uniforme cesarske straže, se pomešala med množico in se 
skušala približati cesarju. Frazer, Zlata veja, str. 396.
132. Turcan, The Cults, str. 47.
133. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj Knjiga 2, str. 173.
134. Turcan, The Cults, str. 47.
135. Grošelj, Kibelin praznik, str. 188.
136. Frazer, Zlata veja, str. 394, 398.
137. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 63.
138. Turcan, The Cults, str. 38, 47.
139. Praznično leto Rimljanov v pesmi: verzi o praznikih, 
običajih, ozvezdjih, Mladinska knjiga, Ljubljana 2006 
(dalje: Praznično leto Rimljanov v pesmi), str. 81.
140. Frazer, Zlata veja, str. 397.
141. Turcan, The Cults, str. 49, 53.
142. Ibidem, str. 40.
143. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 173.
144. Frazer, Zlata veja, str. 398.
145. Turcan, The Cults, str. 52.
146. Ibidem, str. 70.
147. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 59.
148. Turcan, The Cults, str. 36; Nada Grošelj, Kibelin praznik, 
str. 189.
MISTERIJSKA VERSTVA
149. Perowne, Rimska mitologija, str. 70; Kloft, Mysterienkulte 
der Antike, str. 58.
150. Grošelj, Kibelin praznik, str. 192.
151. Turcan, The Cults, str. 36.
152. Rimski avtorji so se sicer trudili, da bi prikazali samo 
moška dejanja, pomembna za državo in naslednje 
generacije, toda primer Klavdije Kvinte je naletel na 
določeno prepoznavnost. Sarolta A. Takacs, Vestal Virgins, 
Sibyls, and Matrons: Women in Roman Religion, Texas 
2008 (dalje: Takacs, Vestal Virgins), str. 18. 
153. Grošelj, Kibelin praznik, str. 189.
154. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 59.
155. Turcan, The Cults, str. 37.
156. Plutarh, Življenja velikih Grkov, Ljubljana 2003 (dalje: 
Plutarh, Življenja velikih Grkov), str. 261.
157. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 85.
158. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 60.
159. Turcan, The Cults, str. 49.
160. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 65.
161. Turcan, The Cults, str. 48.
162. Kloft, Mysterienkulte der Antike, str. 61.
163. Frazer, Zlata veja, str. 405.
164. Turcan, The Cults, str. 57.
165. Ibidem, str. 58, 60, 61, 64, 65.
166. Ibidem, str. 69, 71.
167. Cilar, Per aspera ad astra, str. 481.
168. Turcan, The Cults, str. 72.
169. Cilar, Per aspera ad astra, str. 482.
170. Cilar, Per aspera ad astra, str. 481, 483.
171. Eliade, Zgodovina religioznih verovanj, Knjiga 2, str. 174.
172. Turcan, The Cults, str. 43.
173. Cilar, Per aspera ad astra, str. 484.
174. Turcan, The Cults, str. 35.
175. Cilar, Per aspera ad astra, str. 478.
176. Frazer, Zlata veja, str. 391.
177. Cilar, Per aspera ad astra, str. 478.
178. Cotterell, Miti in legende, str. 57.
179. Ibidem.
180. Cilar, Per aspera ad astra, str. 478.
181. Meletinski, Bogovi, junaki, ljudje, str. 93.
182. Cilar, Per aspera ad astra, str. 478, 480.
183. Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih, str. 31.
184. Cilar, Per aspera ad astra, str. 478, 479.
185. Cotterell, Miti in legende, str, 57.
186. Dommermuth-Gudrich, 50 znamenitih, str. 31.
187. Ibidem.
188. Ibidem.
189. Cilar, Per aspera ad astra, str. 480.