181. številka. Ljubljana, četrtek 11. avgusta. XIV. leto, I88L
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po pošti prejemau za a v s tr o-o ger s k e dežele /a celo leto 1<> #1., za pol leta 8 gl., ca Četrt leta 4 gl. — Za Ljubljano brez pošiljanja na doin za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom se računa 10 ki. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tujo dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode nčitoljo na ljudskih šolah iti ca dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 60 kr., po pošti prejemati /.a četrt leta 3 gold. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat, tiska, .'> kr., če se dvakrat, in 4 kr., če »e trikrat ali večkrat, tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanov»*j hiši gledališka stolba". Oprav ništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne stvari, je v „Narodnej tiskarni" v Kolmanovej hiii.
1  I j mI>iJani. 10. avgusta.
— .r.— Deželni kranjski zbor je sklican. Kmalu se bode odprla redutna dvorana in „nemška" naša večina priromala bode z znano svojo ošabnostjo vanjo. Mi vemo natanko, kolikega pomena da je visoka ta zbornica in mi v nobenem oziru ne cenimo previsoko njene vrednosti in veljavnosti! Malo se bodemo brigali za to, kar bode nemška večina sklepala in dežele mir ostane tudi meseca septembra neskaljen, naj si slavna družba, ki „zastopa" našo deželo, izmisli ta ali on zakon. Da je kranjski zbor nenaravna zbornica, je jasno uže samo ob sebi, ker nenaravno je vselej in povsod, če zastopniki neizmerne manjšine terorizirajo v minoriteto potismme poslance, kateri imajo Čast uživati zaupanje neizmerne večine v deželi.
Ker ima čas dobro lastnost, da hiti, napočil bode tudi tej slavnej zbornici trenutek smrtne ure, in mandati zdanjih nemških ve-likašev se bodo iztekli, ne da bi pravična vlada posegla vmes s svojo roko.
Koristno pa je, če se uže zdaj pripravimo, in če si uže zdaj prepariramo svojega sluha organe, ker toliko je gotovo, da bode večina z velikonemško zavestjo zasedla svoje pro store, in da se bode čutila kot nemško korporacijo. To bode bliskalo in gromelo proti grof Taaflejevej vladi; njeni čini se bodo kritizirali z ostrim nožem, in na celej zdanjej vladi se ne bode niti laščeka dobrega dobilo! Kolikor poznamo mi zdanjo veČino kranjskega deželnega zbora, prepričani smo, da ne bode ostalo brez resolucij proti praškim ekscesom in da se bode na vseh voglih kričalo, da je I
Novela umetnice.
i.
Sijala je, vse po mestu je govorilo o njej. Kajti bila je slavna umetnica, nova zvezda na gledališkem obzorji, in predstavljala je tako krasno, tako zvesto po živenji!
Da, lepa, ponosno-lepa je bila ta Leonora! In skoro zaničljiv smehljaj zazibal se je na njenih fino rezanih ustnih, ako so jo obsipali venci — bila je trđega srca. Niti jeden se nij mogel hvaliti, da je vjel prijazen pogled njen...
In ipak jih je bilo toliko — kakor metulji frčali so okolo  razcvitajoče se cvetlice, kakor bučele okolo medu, in nijso našli dru-zega, nego ponosen pogled, ironičen smeh. * *
Megleno jutro je bilo. Mrzel veter je bril po strniščih, neprijetno vreme je neprijetno vplivalo na ljudi.
NemŠtvo v Avstriji in posebno na Kranjskem! v velikej nevarnosti! Gospodje, katerim se pečat slovenskega rojstva na obrazu bere, in katerim se zibelj slovenska pozna na tem, j kako nemščino izgovarjajo in naglašajo, vsta-j jali bodo, ter z izposojenim navdušenjem re-klamovali to kronovino za veliko Nemčijo! Sto in stokrat se bode prorokoval Avstriji žalosten pogin, ako ne odstopi takoj zdanja vlada in ako se avstrijsko ministrstvo ne izroči v hipu nemškim rokam. Z jedno besedo, nepotrebnega besedovanja in praznega govoričenja se bode cedila slavna naša zbornica; naši narodni poslanci pa bodo morali poslušati vse te nemške enuncijacije in visoka vlada bode imela nehvnležno nalogo, odgovarjati na vse to, da bi se ne reklo, da se našej nem-škej logiki nič odgovarjati ne da.
Najkrasnejša situvacija pa nastane tedaj, če pride v reduto tudi gospod vitez Vesteneck. Kdor pozna železne živce tega nemškega mučenika, ve, da bode gospod vitez prvi na mestu. Komaj bode odprt jeden tečaj zborničnih vrat, bode uže gospod graški okrajni glavar silil na svoj prostor! In mi smo prepričani, da bode takoj mej prvimi govorniki in da bode pri naj-manjšej priložnosti odpiral svoja usta.
Poprej, ko je gospod vitez imel še mnogo izgubiti, je bil predrzen, in grof Taaffejevo vlado je primerjal črnemu oblaku, katerega brez vsake težave kmalu prežene nemška burja iz političnega obnebja! Tak je bil poprej! Kak bode pa še le zdaj, zdaj, ko gospod vitez Vesteneck nema ničesar izgubiti več?!
Neprijetne situvacije se bodo vrstile jedna za drugo, in brez škandalov to zborovanje preteklo ne bode. Ali mi smo nedolžni na vsem!
Leonora sedela je pri oknu ter zrla na ulico na mimogredoče. V elegantnej jutranjej obleki je bila.   Dolgočasila se je.
Prijela je knjigo z malo belo roko, a vrgla jo v stran, segla po pletenji — roki sta jej pali v naročje. In oči sta jej hiteli po sobi — zopet zaničljiv smeh! Zagledala je bukete, polu uvele.
„Marietta!" zakliče naposled in takoj se odpro vrata, stara strežnica stopi v sobo.
„Marietta", de Leonora, „nesi to-leproč! (menila je bukete). In še nekaj — kje je on medaillon, ki ga imam po umrlej materi?"
„Medaillon? Gospića, na mizici je ležal, tam v plavobaržunastem etuiju, morda —"
„Pogrešam ga, Marietta", do Leonora bolj hitro, nego navadno, „od sinoči uže!"
Zvončkanje pri durih zapre strežnici odgovor.
„Idi, pogledi, kdo je", dejala je mlada dama. „Oh, gotovo zopet jeden onih gospodi-čev s puhlimi frazami, omlačenimi pokloni me
I To zavest pa vender smemo objaviti, da bi bila visoka vlada bolje ravnala, če je z mo-I gočno svojo roko prestrigla nit življenja temu j nelegalnemu zboru.   Mnogo nepotrebnih sit-! nostij   bi   bila  prihranila  deželnej   vladi, in mnogo sitnosti j tudi grof Taaftejevemu mini-sterstvu 1 Ti gospodje bodo namreč vestno skrbeli, da raznese  telegraf zabavljanja, katera bode porodila nemška naša večina pri soptem-berskem zborovanji. In Bvet, ki ne pozna razmer v našej kronovini, sodil bode po tem kričanji, in nemški listi bodo upili, da je dežela razburjena, ker je razburjena njena zbornica. Jedino iz tega razloga obžalujemo, da slavni naš deželni zbor — še vedno živi!
Politični razgled.
\olninN <l<->«'l«>.
V Ljubljani 10. avgusta. Umazane nemško-libemlnih listov nadeje, da namreč vrli Tirolci in Predarelci ne bodo sprejemali potujočega presvitlega našega r< ■ *arja navdušeno in mu skazovali svojo popolno udanost in posredno tudi zadovoljnost z zdanjo vlado, so popolnem uničene. Listi nam donašajo vesti, da povsod prebivalstvo navdušeno pozdravlja cesarja in mu izraža v obilej meri lojalno svoje mišljenje. O potovanji cesarjevem po Tirolah piše „Politik" : „Pri zistemu, ki je očividuo podloga temu cesarjevemu potovanju, pri njegovem eminentno političnem značaji, nij dvoma, da ga je ministerski predsednik na konstitucijonelno korektnem potu na-svetoval. Centralistična opozicija je koj začetkom pretila, da prenese vse težnje na ulico. Grof Taafie je tudi preložil v nekem pomenu svojo akcijo na ulico, a ne le na kamenita, marveč tudi na poljska pota, in s Um daje dokaz, da mestno in kmetsko ljudstvo pod zdanjim, baje „vznemirjujočim" vladanjem,  veselo in udano
nadlegujoč", mrmra, ko je odšla strežnica. „Naj bode!"
Marietta pride nazaj, elegantno karto v roci držeč. Na srebrnej ploščici poda jo Leonori.
„ Alfred Geldern", mrmra le-ta, pogledavši jo, „popolnem neznano ime. Kakov je, Marietta?"
„Gospod je mlad, eleganten —u „A, ba, tega ne vprašam — nu, naj pride." Takoj potem vstopi Alfred Geldern, doktor prava, kakor je stalo na njegovoj karti. Mrzlo se je poklonil Leonori ter baš tako mrzlo sedel na fauteuil, na katerega je pokazala lehno Leonora. —
„Kaj mi je nagnilo čast vašega pohoda, gospod?" vprašala je Leonora ter opazovala svoj vis-a-vis.
„Vaša slava — vaša lepota" — navadne fraze, mislila si je, a doktor nij odgovoril ničesar tacega.
„Mene pošlje baron S., prijatelj moju, dejal je malomarno, „vsaj ga poznate, gospica?"
pozdravlja cesarja, kakor malo katero drutro ljudstvo .svojega vladarja". To potovanje je torej n-ttfetoval Taaffe in cesar je z veseljem ustregel tej želji, podal se je mej popolno nemške Tirolce in tam se mu izkazuje vsa čast in spoštovanje, tam se izraža njemu uda-nost in zadovoljstvo z zdanjo vlado. Popolno nemški Tirolci kažejo s tem, da je ono kričanje ustavovercev o zatiranji nemstva pretirano, zlaga.no. V Nemcih-Tirolcih ne ve nihče nič o zatiranji, vsi so zadovoljni. Gotovo bode to potovanje cesarju še bolj utrdilo zaupanje do zdanje vlade, gotovo bode presvitli vladar še bolj odločno zahteval, naj se vsem narodom dado jednake pravice. In to njegovo zalitefanje more izvesti jedino le zdanje Taaffejevo mini- , bterstvo.
„Czas" prhlaša jako zanimljiv članek o politiki grofa TaaffVJn. Grof Taaffe, piše pCzas", imel je veliko srečo koj pri svojem nastopu; Čehi popustili so prejšnjo pasivno politiko in vstopili v državni zbor in h tem pokazali srvojo apruvljivost S tem je dobila grofa TaaiTeji spravljiva politika mogočen faktor, na katerega se je mogel zanašati in varno z njim rafioniti Grofu Taaffe ju pa se tudi nij bilo treba bati nasprotovanja od O^er-ske, ker so Mag j ari takoj se izrekli, da ne bodo podpirali cislajtanskih liberalcev in ne ovirali Taafteja, ker njegova vlada nikakor ne alterira situvacije v Ogerskej Tudi od Nemčije nij pretila nevarnost Taaffeju. Bismark ima dosti oprav iti z liberalci doma, sit jih je do grla, torej nij kazal nobednega veselja poslušati večne lamentacije avstrijskih liberalcev o zatiranji, Mnisterski predsednik pa je poka:al tudi obili politični razum, on je umel te ugodne; položaje tudi previdno za se vpo-rabiti. To k.ižt' iijegovo zmerno postopanje, on se varuje na. katerej strani škodljivo razburjenje pouzročit'. Grof Taatfe ima le v notranjem sovražnike; poleg ustavovercev so sovražniki njegovi birokrat je. Grot Taaffe pa bode s previdnim svojim opeiiranjem podvrgel si tudi to slednjo trdnjavo, upognil birokratom glave. Grof Taaffe je torej, končuje „Czas", prvi minister sprave, ki n;j ostal le metafizičen, marveč postal je resničen in fizičen. On lehko zaupljivo gleda v prihodnjost. — „Budap. Corrensp." javlja, sestavil da se bode s kup ni budgetni proračun, ko se vrnejo skupni ministri, ki so do srede avgusta na odpustu. Tudi termin za zasedanje delegacij se bode pozneje določil, ki pa bode skoro gotovo sredi meseca oktobra.
Vlit* u J«* fltržtav«*. Iz ViIi|»o|>IJa se javlja, da misli Kara ve lov stopiti  v vzhodnje-rumelijsko državno službo.
Iz TiMrelj«* se poroča, da misli vlada na radikalne reforme v turškej poštnej upravi. Te reforme pa misli s tem izvesti, da odpusti VBe dozdanje neranljive uradnike in jih nadomu. A kaj želi gospod baron V" „Ker jt bil sinoči tako nesrečen — oprostite, srečen, hočem reči, gospica", popravil je brž, „da je našel vaš medaillon, je le obžaloval, da ga vam nij mogel osobno izročiti, kajti odpotoval je. In tako ga vam torej na njegovo željo jaz izročam, gospica — evo ga!"
Mehanično je segla Leonora po medaillonu. JI vala vam, gospod doktor", dejala je. „Ne zamerite —" „Želite, gospica?"
„Da nijsem indiskretna, vprašala bi vas, kam je odpotoval gospod baron V Je-ii? Morda rodbinske zadeve — oprostite?"
„Ah, Vi se interesujete zanj", de doktor, „nij skrivnost. A tako", popravil je brž, zapazivši iznenadejan pogled Leonorin, „v B** je sel k nevesti".
Z nepopisno mrzloto in zaničljivostjo izgovoril je zadnje besede.
„TakoVu meni Leonora.
„Da, gospica!"
Nastane premolk.
mesti z novimi, ki bodo morali podvreči se ostrej in natančnej skušnji. Kaj pač koristi reformirati, Če so pa vse razmere gnjile.
Afera Bradlaughova je pouzročila, da zdaj misli angleški kabinet v prihodnjem zasedanji vpeljati mesto prisege le obljubo.
V H«KmclJi tudi nij vse tako zdravo in redno, kakor se poroča; nu pa se veda, kar se zgodi pri Slovanih, Rusih, je pač drugačno, ker so Slovani barbari. V Nemcih se ponav ljajo nemiri proti Židom. V Jastrovu (vzhodnja Prusija) so oni dan hodile cele trume ljudstva po ulicah in metale kamenje na judovska poslopja. Iz Schivelbeina (Pome-ransko) se poroča, da 80 se Židom razdejala stanovanja in se jim pobrale dragocenosti. Antisemitski študentje poslali se Bismarku brzojav, v katerem izražajo svojo zadovoljnost o njegovem postopanji.
Dopisi.
Iz Trata 7. avgusta. [Izv. dop.] (Raz- i stava.) Uže parkrat st m mimogrede omenil, i kako se je rodila misel o bodočej razstavi  v , Trstu.   Poročal  sem  tudi,  kako  se je v ta ] namen bil 13. junija t. 1. ustanovil velik odbor . 'j 45 članovi, ki je zopet izmej sebe bil izbral | pododbor s 15 članovi.   Ta pododbor je na- j taueno pregledava) in premišljava! vse potrebe za razstavo.   Ko so bile izvršene in dognane . vse te priprave, sklicali so bili dn teden mno- , go broj ni odbor za razstavo  ter mu razložili vse načrte in sklepe. i Glavni odbor naj bi pritrdil, da se leta i 1882. v Trstu napravi razstava avstrijskih prirodnin,  raznih pridelkov  in izdelkov.   Po i načrtu bode ta razstava obsegala 24 raznovrstnih oddelkov, v katerih vsakem bodo zdru- : ženi jednaki ali podobni si pridelki in izdelki. — Tako obsegal bode prvi oddelek rudniške in kovinske prirodnine in  izdelke;  vode rud-nlce; kamene in izdelke iz kamenolomov; povodno maz. Drugi oddelek: kmetijske pridelke; kmetijske izdelke; kmetijske stroje; gozdarske pridelke, gozdarske izdelke; les za stavbe; tesarske in sodarske izdelke; navadno hišno po-sodje in orodje;  razne pletenine; živalske in rastlinske   surovine za   razne  obrte (volno, sviloprejkine mešičke, ščetine, rogove itd.); živinorejo (mlekarstvo,  sirarstvo);   surovine za stroj  (kože in kožuhovino).   Tretji oddelek: redila in užitila;  moko  in  močnate izdelke; ličilo; sladkor; razne redilne izvlečke; ponarejena užitila;  čokolado;  žgane pijače; tabak. Četrti oddelek: razne ločbarske izdelke; razne
„Vi nas črtite, gospod doktor", de Leonora naposled.
„ Črtim — koga?"
„Nas — ženstvo sploh. Nij-li tako, gospod?"
Doktor zmiga z ramami. „Iz vaSih besedij posnemljem to", nadaljuje ona. „Ko ste prej s tako mrzloto dejali, ka je Sel g. baron k nevesti, nehote se mi je vrinila misel, ka sem popolnemu sovragu žensk nasproti. — Vi se ne opravičujete gospod?"
„Moja navada nij", odgovori on, „da bi tajil to, kar res občutim, in nasproti temu se ne delam, kakor da občutim, kar mi je popolnem tuje. Tega ne morete, ne smete zahtevati od mene. In tako sem Vain odkrito povedal svoje mnenje. Našla boste, da sem morda neuljuden. Vsaj reznica peče, kakor pravijo. Baš tako prav imate, ako ste rekla, da Vas črtim —u
„A jaz ne pojmim, gospod", de Leonora in lehek smehljaj se zaziblje na njenih lepih rudečih ustnih. „Vi črtite vse ženstvo —"
soli;  ločbarske izdelke za razne obrte (za le-karja, fotografa, razne učenjake itd.)
Da ne bodem našteval vseh naslednjih oddelkov, povem naj le, da bode n. pr. IX. oddelek obsegal: raznovrstni papir in vse izdelke iz papirja; mej temi tudi papir za cigarete; XVI. oddelek: razno godbinsko orodje; naj se uže vanje piše, ali po njem žaga in kleplje ali drugače ž njim gode; XX. oddelek bode mej drugim razkazoval raznovrstne peči; katerih skoro vse tržaške hiše toliko potrebujejo. Gotovo hodemo v tem oddelku in še v kakem drugem zasledili umotvore domačega narodnega inženirja.
Jedenkrat sem uže poročal, da Trst zdaj nijma primernega prostora za razstavo. Potem se pač ne bodemo čudili, da so bili zaradi tega cHo v pododboru nastali prepiri. Nazadnje so se zložili in večina je bila za prostor Campo Marzio, ki drži doli onostran iz mesta proti Llovdovim delavnicam. Manjšina je bila za prostor pred novim kolodvorom in poleg njega. Konjska železnica se bode gotovo veselila tega sklepa, kajti nabrala si bode mnogo grošev, če pride razstava res na ono stran mesta.
Odsek je določil 20.000 □ metrov prostora za razstavo z 24 oddelki. Napravil je tudi vse načrte zanjo ter preraČunil po njih, da bi vsa naprava veljala okolo 300.000 gold. Ods^k je tudi povedal, kako mislijo dobiti teh 800 000 goldinarjev: 100.000 gold. bodo darovali razni zasebniki (in od teh je baje res uže 95.000 gl. na papirji podpisanih), 100.000 gl. bodo dale razne korporacije in država, od države se odsek nadeja podpore, ki bode gotovo 40.000 gld. močno presegla. Vplivna in merodajna gospoda mora pač vedeti, ali bode vlada za razstavo tržaško res segla tako globoko v državno blagajnieo. Nam Tržačanom na ljubo bi to pač želel (bodemo vsaj zopet jedenkrat imeli nekoliko komedije), a z ozirom na velike težave, s katerimi kmetje plačujejo davke, tega ne morem želeti, zdaj tem menj, ker strahovite nesreče zadevajo nam sosednje Kranjce, Štajerce in Korošce (veliki požari, toča in druga uima). Zadnjih 100.000 gold. se pa odsek nadeja nabrati po loterijo, katero naj bi vlada v ta namen dovolila. Če bi po tej poti nabrali še več denarjev, nameravajo ž njim razširiti razstavo. Kam V V morje?
S temi nasveti, katerim je odbor po vsem pritrdil, je sklenil pododbor svojo nalogo ter
„Povedal sem".
„In torej tudi mene ž njim", nadaljuje ona z lehno se tresočim glasom, „a jaz ne znam — vsaj ne spominam se, da bi Vam bila kaj hudega učinila. In menim, da morem črtiti le onega, ki me je razžalil, ali sploh kaj hudega učinil —u
„Vedno to nij les", de on določno, „pre-verila ste se gotovo sama na sebi. In tako n. pr. prav dobro znam, da občutite i do mene nevoljo, da gospica, i do mene —"
Leonora nij vedela kaj odgovoriti na to očitanje. Molče se je igrala z urno verižico.
„Vaše molčanje mi je porok, da je res, kar sem dejal", de doktor rezko. „Zdel se Vam bodem, kakor uže rečeno, neuljuden —u „Vsaj naša sodba itak nič ne velja", odgovori Leonora, „ksjti ženstvo bi Vas obsodilo, gospod doktor — malovredna stvar, na katere sodbi Vam nij nič ležeče. Ker ste Vi branitelj svojih načel, gospod, menim, da mi ne boste odrekali branjenja našega spola". „Govorite, gospica", preseka jej on be-
odboru izročil podeljeno si oblast; na konci mu je nasvetoval le, da naj zbrani izbero poseben izvrševalen odbor a 30 članovi. Ta naj se po potrebi sam pomnoži s potrebnimi zve-denci ki naj bi naštete sklepe izvršili. Temu izvrševalnemu odboru so podelili oblast porabiti toliko uže nabranih denarjev, kolikor jih potrebujejo za nujna pripravljalna dela. Tako daleč je dospela zdaj bodoča rastava v Trstu.
Iz Primorja 6. avgusta. [Izviren dop.j (Poljedelstvo na učiteljiščih.) Predvčerajšnji „Slovenski Narod" nam je prinesel poročilo o okrajuej učitcljskej konferenci v Sežani, v katerem je bilo tudi čitati, da je učitelj gosp. Janko Leban govoril, da učitelji ne morejo na deželi v poljedeljstvu poučevati, ker se na učiteljišči v Kopru kot pripravniki premalo poljedeljstva uče in še to malo le teoretično. Naj bode dovoljeno tudi meni nekoliko besedic o tem izreči.
Ako se morejo učiteljski pripravniki na katerem učiteljišči sploh naučiti nekaj o poljedeljstvu, mislim, da se uče v Kopru bolje nego kje druge, ker v Kopru je nastavljen učitelj za poljedeljstvo. ki se je na višjih šolah poljedeljstva učil in pozneje si tudi mnogo prakse pridobil. Zakaj se pa pripravniki v obče nijso naučili dosti kmetijstva? Prvič zato, ker se nekaterim pripravnikom ne poljubi temeljito učiti se poljedeljstva. ampak le toliko da do bijo prvi red. Drugič za to, ker če se tudi učijo teoretično po razlaganji in knjigah, pa nečejo hoditi na vrt k praktičnim vajam, bojo se morebiti, da si roke umažejo, tako da je učitelju poljedeljstva večkrat treba groziti jim z dvojkami, če se ne hote udeležiti praktičnih vaj. Ali večkrat tudi to groženje nič ne koristi, posebno pri pripravnikih italijanske narodnosti ne, ker vedo, da imajo o ravnatelji svojega zagovornika, ki ne pusti dati nobenemu drugega reda, če zna teoretično kaj o kmetijstvu, če tudi se nij hotel udeležiti praktičnih vaj. In slednjič se smatra ta predmet (poljedeljstvo) od nekaterih strani menj važnim kakor n. pr. telovadba, gosli in petje; če tudi je g. učitelj poljedeljstva večkrat temu ugo var j al.
Gospodu učitelju kmetijstva bi toraj jaz priporočal, da odslej še bolj strogo zahteva od pripravnikov, naj Be uče kmetijstva, ka ne bodo pozneje govorili, da se nijso ničesa naučili, če tudi le s kakim „komaj dovoljno" mej
svet prilezejo za učitelja. Pripravnikom bi pa' tudi priporočal, naj se radi predmetov uče, ker učitelj predmeta nij kriv, ako „XU ničesa ne zna, če se pa učiti nij hotel. In ravno taki potem najrajši zabavljajo proti dotičnemu profesorju.
sedo, „prav imate. Brani se vsakdo, prosim govorite!"
„Sofistka nijsem", de Leonora, „da bi z rafinovano zvijačo dokazala Vam svoje pravo in sploh nemam upanja da bi Vas preverila".
„Hm, hm!" naredi doktor.
„Ne tajim", nadaljuje mlada dama, „v nekaterih stvareh imate prav. Naš <čas je poln presodkov, in baš ti prouzročujejo mnogotere sitnosti. In ako se jim pridružijo še lastne izkušnje, prekipi kozarec — kajti misliti si moram, gospod, da ste prebili neljube izkušnje, je-li?" —
Trdo je uprl svoj pogled v njene temne oči, ter potem tiho dejal: „Ne motite se".
„In iz neljube izkušnje se je vrgel Vaš srd na vse ženstvo, zavoljo jedne same na celoto ?•
„Morda".
„Morda? Samo morda? Usojam se trditi, da gotovo — oprostite mi, — a vsai smem reči, kar hočem, iz prejšnjega razloga?"
„Na prosto voljo".
(Konec prih.)
Notranjski narodni praznik v Dolenjem Logatci.
(Dalje.)
Dno 20. maja meseca zbrali so se rodo-Ijubje Notranjski na Rakeku in pogumno določili slavnost. Vreden, prevreden odbor vstopil se je podjetju na čelo ! Mej vodniki so stali možje, da si boljših želeti in zbrati nijso mogli, gospodje: Ign. Grunt ar, c. k. notar kot prvosednik, I v. Itesman, železnični uradnik kot tajnik, Ad. Mullev, župan kot blagajnik, F r. A r k o, kot dekorater in A d a 1 b e r t U i b-nikar. nndučitelj kot reditelj petja. In potem se je pripravljal ta narodni praznik — reči smemo — tako, kakor ne kmalu kaka slavnost! Tako umno in zistematično! Kadarkoli je doSel glas iz Dolenjega Logatca, središča In sedeža izvrševalnemu odboru, kadarkoli se je zagibalo R«smanovo pero z Rakeka: t»koj se je Čvrsto ganilo 00 veljavnih mož po notranj-skej domovini. Organizacije je treba pa delavnega patrijotizma! Dan za dnevom je bilo več določenega in več pripravljenega. Ali „Sokol" ljubljanski, ta je zopet zdaj, kakor uže tolikrat, krepko posegel tudi v stroj te slavnosti! Na čelništvo „Sokolovo" si je zopet mnogo nas obdolžilo, da je Ljubljani in njenim okoličanom pridobilo poseben vlak, ki naj bi o pravej uri pripeljal gostov k logaškej svečanosti. In ko je napočil 7. dan avgusta, dan gospodov, je popoludne krog 2. ure o krasnem vremenu drdrala dolga vrsta vagonov preko ljubljanskega polja. Ko smo dospeli na bo-rovniški kolodvor, zagrmi veseli pozdrav /branemu narodu, neomahljivemu narodu iz Borovnice in njene okolice! Cvet tega naroda pa je stal krog prekrasne zastave „narodnoga bralnega društva v Borovnici." In veselilo nas je videti, da so vsi ti veljavni možje in gospodje, gospe in gospodičine iz Borovnice in Bistre — do 70 vseh vkupe — šli za zastavo m vsi stopali na vlak. Po poti smo zvedeli, da se je v Borovnici pritrkavalo in da so možnarji pokali, ko se je dolga vrsta slavnostnih gostov iz tega kraja pomikala proti kolodvoru s svojo zastavo. Pravilo se nam je tudi, da se je zastava omislila navlašč za to slavnost in da one tri vence vrhu zastave pripete, darovalo je narodno ženstvo, kakor kažejo napisi po tribojnicah: »Borovniška dekleta narodnemu bralnemu društvu v Borovnici za narodni praznik v Logatci 7. avg. 1881"; „Josipina Medenova in Ivanka Škrljeva narodnemu bralnemu društvu v Borovnici 7. avg. 1881" in na tretjem venci: „Domovini v slavo! Slovenska mati (gospa Vrbičeva — op. pis.) v Bistri." Bog Te blagoslovi, Borovnica, in Tvoje narodno ženstvo!
Tam, kjer se z Vrhnike privije v klanec bela cesta proti Trstu in prekriža cesto že lezno, tam se je pomikalo navzgor v vrsti osemnajst voz ... bil nam je to preugoden pogled! Na tistih vozeh pa (vseh v zastavah!) hiteli so k slavnosti Vrhničanje, sami Vrh-ničanje! Tamošnji domoljubje so ta dan ponosno rešili čast Vrhnike.   Slava jim!
V Logatci na kolodvoru je bilo vse polno preštevilnega naroda. ' dravi in „živio"-klici segali so do neba!   1 i godba zaigra.
Komaj da je bilo še prostora za na«, novo došle, ko smo izstopili. Iz goste gnječe odseval je bel pas! To so bila lepa logaška dekleta, stoječa v dolgej vrsti, z našimi lepimi, slovenskimi pečami na glavi! Godba utihne in ljubka gospica Mušičeva govori pritrjuje na „Sokolovo" zastavo lavorov venec, milo ta-le pozdrav:
„Sokoli! bodite radostno pozdravljeni mej nami: saj ste tukaj mej nami doma, saj je ta zemlja — naša in vaša draga slovenska zemlja! Pridite k nam v naše domače, narodno selo, ki praznuje danes notranjski narodni praznik.
„Hvala Vam, da poveličate v družbi narodnih društev in tolike slavne, domoljubne gospode naš narodni dan. Ta dan pričaj, da se Slovenci in Slovenke v Notranjskej zavedajo svoje dragocene narodnosti, da jim je v dolžnost narodni napredek in svoboda!
„In zastava Vaša, ki je tolikrat budila in uuemala po celej našej domovini za narod in dom, bodi tudi danes svitla zvezda našej slavnosti opominaje nas, da ljubimo brezkončno slovensko domovino, da služimo skupno in složno z besedo in dejanjem njej v korist in slavo."
Sokolov starosta, g. Ravnikarje tako-le odgovarjal: „Mile mi slovenske hčere! Ponižnost je navadno lepa čednost, a v javnem življenji, posebno nas Slovencev, je nemaren greh, katerega znebiti se nam je sveta dolžnost. Da sto nas tako sijajno sprejeli, da ste nam skazali toliko ganljive naklonjermsti, da ste tako divno okrasile našo zastavo: s tem vcepili ste v naša srca ponos, narodni ponos. Ponosni smo in bodemo ostali na vas, mile Slovenke, da netite tako živ plamen narodnega navdušenja, tako zvesto ljubezen do naše domovine. Ponosni smo in bodemo ostali na vas, notranjske Slovence, ki imate narodno obnebje vedno brezoblačno, čisto kot ribje oko, in narodna srca čisto kot zlato. Slava vam! Dovolite, da vam iz polnega hvaležnega srca za-kiičem v imenu Sokolov in vseh ljubljanskih gostov: živele notranjske Slovenke, živeli notranjski Slovenci!"
Ko so na to vrla logaška dekleta vsako zastavo, kar jib je bilo zbranih na kolodvoru, obdarovale z lavorjevim vencem in tudi marsikatere prsi osrečile s šopkom : tedaj je stopila „požarna hramba logaška" (narodna!) naprej a za njo se je počasi zvrstil ves narodni zbor proti kraju slavnosti. Bila je to dolga vrsta. Saj je vsaka notranjska vas odposlala svoje zastopnike, več ali menj, z zastavo ali brez zastave! (Haljo prih.)
Domače stvari.
— (Velikodušen dar.) Nj. veličanstvo presvitli naš cesar daroval je Štajarcem po uimah poškodovanim iz svoje privatne blagajnice 8000 gld. Dotične prošnje za podporo je oddajati g. državnemu poslancu baronu G o e-del-La nnoy u.
— (Odbor „ Glasbene Matice") ima jutri zvečer ob 6. uri v čitalnici sejo z naslednjim dnevnim redom: 1. Branje zapisnika o odborovej seji dne 7. julija t. 1. 2. O zadevi Vilharjevega spomenika in v to nabranih novcev. 3. Odpis si. vladi na odborovo prošnjo za državno podporo. 4. O razpošiljanji dotiskanih muzi kalij za 1881. 5. Zastran razprodaje še hranjene društvene muzikalne zaloge. 6. Nasveti. Vsled predsednikove prošnje objavljamo to vabilo, ker morebiti dopisi ne bodo prišli vsem g. odbornikom v roke, ako so slučajno odšli z doma na počitnice.
— (Knjige iz zapuščine Jurčičeve,) tako imenovano „Slovensko knjižnico", katere čisti dohodek je namenjen po oporoki Jurčičevej njegovej starej materi, prodajeta knjigotržca M. Gerber in J. Giontini v Ljubljani po navadnih cenah. Te knjige so: „Na Žerinjah", „Dr. Zober", „Mej dvema stoloma", „Tugomer", „Župnik Wakefieldskia, „Kalifornske povesti", „Zimski večeri" pa „Cvet in sad". Z ozirom na blagi namen, da se podpira s strženimi novci Jurčičeva stara mati, je pač želeti, da slovensko občinstvo obilo sega po teh knjigah.
— (Mesečni živinski somenj) v dan 8. t. m. je bil le srednje obiskan, kajti kmetovalci imajo zdaj mnogo posla doma. Goveje živine se je prignalo kakih 250 glav; kar je bilo pitane, prodalo se je jako drago, pa tudi za slabše blago je bilo dovolj kupca iz Trsta in Gorice. Konj je bilo le kakih 100, mej njimi malo lepih, vender so kupci z Laškega še dosta nakupili.
— (Nesreča.) Vtorek 9. t. m., ko je komaj dobro odzvonilo poludne, igral si je (kakor je to uže sploh grda razvada nemarnih stanovnikov ob Ljubljanici, da puste svoje otroke na bregovih reke brezskrbno sem ter tja letati in ribe loviti) na sv. Petra nasipu blizu dvanajstleten dečko ob vodi in se je po nesreči prekopicnil vanjo. Utonil bi bil, da se ni j še o pravem hipu našel rešitelj, ki je ne-zavestnika srečno zopet spravil na suho. Bodi vender ta žalostni vzgled roditeljske malomarnosti v bodoče primerno svarilo, da ne bodemo vsak dan imeli prilike gledati cele gruče vsakovrstnih paglovcev od 3—15 let na nevarnih strminah Ljubljaničnih bregov skakati in ribariti. Tudi si. magistratu priporočamo, da to početje — posebno na sv. Petra nasipu — ostro prepove in brezvestne stariše strogo kaznjeva.
— (Iz Kranja) nam piše prijatelj, ki se tam gori „hladi" mej Kokro in Savo: V nedeljo zvečer proti koncu strašnega bliskanja in gromenja švigne strela na polji mej Primsko-vim in Sv. Jurjem še jedenkrat iz oblakov na zemljo, od zemlje pa nazaj proti nebu in videl se je za tri do štiri trenutke žareč steber, vežoč nebo z zemljo; strela je tako rekoč stala ter obsevala okolico groznim žarom. S tem prizorom, kakor konečnim, nehalo je | bliskanje in gromenje popolnem, dozdanji naliv spremenil se v pohlevni dež. Ljudje, ki so to gotovo redko prirodno prikazen videli in takrat ne ravno v kupice gledali, so jako osupli vprašali jeden druzega, kaj to pomeni.
Razne vesti.
* (Realni gimnazij v Serajevu) imel je letos koncem leta 101 učenca. Največ je bilo Srbovy (74), razen teh je obiskavalo gimnazij 18 Špancev, G Nemcev, 2 Magjara in 1 Francoz. Provizorni ravnatelj je bil dr. Jovan B. Coh, poleg njega pa še deset profe-
sorjev. Na čelu letnega poročila je spis v latinskem jeziku, ki ga je spisal naš rojak Rajko Perušek: De scholiorum Bernensium origine et auctoribus, argumente et indole.
* (Spomenik carjuAleksandru II.) bodo postavili v Moskvi. Umetniki vseh dežela so povabljeni, da predlože svoje načrte.
* (Žrtva ljubosumnosti.) Strašen prizor je bil videti te dni v Hernalsu pri Du-naji. Težak, ki je imel opravilo pri preva žanji hišne oprave, hotel si je trudne svoje ude nekoliko okrepčati, zato je hotel popiti kozarec vina. Mej tem pa pride mimo njegova žena, v roki je imela steklenico polno vitrijola. Ko je ugledala svojega moža, plusknila mu je v obraz to peklensko tekočino in zavpila: „Hudobnež, poginiti moraš". Mož se je zgrudil nezavesten na tla, ves ožgan od vitrijola.
* (Čudno zahteva nje.) Pred nekaterimi dnevi oglasil se je v Pešti v blaznici tamošnji kupec in zahteval od bolniškega sluge, naj ga zveze, ker ve, da bode takoj zblaznel. Sluga poklical je zdravnika. Zdravnik jel se je pogovarjati s kupcem, a videl je, da mu daje prav pametne odgovore. Ko sta se četrt ure pogovarjala, odpustil je zdravnik kupca, zatr-javaje mu, naj se le brez skrbi vrne domov, ker je popolnem zdrav na duhu. „Prav čudim se", odgovori kupec; „pretečeni teden sta mi umrla dva otroka in prav trdno sem se nadejal, da bodem vsled tega osodinega udarca prišel ob pamet".
Dunajska borza 10. avgusta
(Izvirno telegratično porodilo.) Enotni drž. dolsr v bankovcih   .   .   77 riđ. 85
Vilici.
9. avgusta:
Evropa: llollien iz Sverina. — Rauscher z Dunaja. — Zupan lz Varaždina.
Pri .'Sionu: lialog iz Krapine. — Hrauno z Dunaja. — Ilorak iz Maribora. — Metelko iz Zagrebu. — Sandrinelli, Socilo iz Trsta.
Pri lian«! t Dralka iz Celja. — Harisch, VVal-stabe, Staglo z Dunaja. — Usiglio iz Trsta. — No-vakovič iz Dalmacije.
OOO si
lebko na leto zaslužijo gostilničarji in kupčevalci.
Brošurioa fabrikacij velja .'5 gld.; dobi se po poitnem podvzetji: F. Schlosser, Trst. (419—17)
J Enotni drž. dolg v srebru Zlata renta......
. . 78 „ 75 .   .   94    „ 15
1860 drž. posojilo.....132    „ —
Akcije narodne banke.....833
Kreditne akcije.......366
London..........117
Napol........... 9
C. kr. cekini........5
Državn*; maike.......57
:    H Lanz-ova Fabrika |
♦  priporoča svoje znane kmetijske stroje vsake
70
80
34'/,
55
40
vrste, zliinti Izborno
: roćnc-mlatilnicc in slamo-reznice
po najnižjih cenah.
Zastopništvo in zaloga
pri (146—2)
A. DEBEVEC-u,
v Ljubljani, Rimska cesta (Gradišče) h. št. 19. 4> Ceniki gratis in franko.
Kdor hoče
(389—11)
ohranil i, izpale nadomestiti z nineteljniiui,
dobi sovet in pomoč pri
Ehrwerthu, zdravniku za zote,
gfosp>odslEa. *allca št. 3_-
Agenti.
Stara, zelo dobro renomirana banka nastavlja za vse večje kraje solidne, delavne agente., da prodajejo državne in privatne »rečice proti mesečnej delnej vpla-čitvi po novem zakonu. Ta posel daje agentom pri le nekojoj delavnosti primerne dohodke. Oferti naj so pošiljajo:      (433—2)
Bank- nnd Wechselgeschjift derAdmi-nistration des „Telegraf1 iu Prag.
C. kr. priv. carjevič Rudolfova železnica.
zavezani ne ministerstva
Zaprtje postaje
(Weissenbach-St. Gallen.)
Ker dovozne ceste do kolodvora Beli potok-Sv. Gol v to
ohranijo v vožnji primernem stanu, bode torej vsled določbe vis. c. kr za kupčijo od 17. julija 1881 št. 40110/1880 ta postaja
od !•». avgusta dalje
zaprta, dokler se ne popravi dovozna cesta in se ne reši vprašanje o bodočem njenem vzdrževanji.
Od tega dne se torej ne sprejemajo niti na postaji Beli potok-Sv. Gol, 11 iil na to postajo namenjene osobe, pratež, brzoodpravno ali drugo blago.
Popotniki torej tudi od 15. avgusta t. 1. naprej ne morejo več na postaji Beli potok-Sv. Gol vstopati ali izstopati.
Na Dunaji, v juliji 1881.
C. h. opravilni ostaM carjevič Molfove železnice.
(454)
Gostilna
„Poličanski" v Zatičini
odprla se bode zopet
dne 14. avgusta 1881.
(455—1)
P. n.
Jemljemo si Čast s tem javljati, da jo naš dozdanji zastopnik gospod Fran Scliantel vs^od prijaznega sporazumljenja odložil naše zastopstvo in da Brno to izročili lekarju gospodu
VILJEMU MAYR-ju,
ki bode od zdaj naprej oskrboval vse z onim zvezane agende in dajal tega se tičoča pojasnila.
Na Dunaji, dne 1. avgusta 1881. (444—2) Ruvnuteljstvo
društva „ANKER", zavarovalnice za življenje in rente.
Izdatelj in urednik Makso Armič.
Lastnina in tisk „Narodne* tiskarne".