Izhaja
vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat.
&
Velja:
za celo leto 4 krone (2 gld.)
Denar naj se pošilja pod napisom:
Ijtrav nišlvo „Mira“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXL
„Učiteljski dom“ v Celovcu.
Deželna vlada je dné 8. febr. 1902 odobrila pravila društva „Učiteljski dom“, in z odlokom od dné 29. marca je zdaj obstanek društva pripoznan. Pred drugim odlokom nismo mogli nastopiti, zdaj pa se začne delo.
Glas nasprotnikov.
Kaj pa pravijo k temu nasprotniki katoliške vere in slovenskega rodu? V listu, s katerim zalaga celovški luteranec Berčinger koroške liberalne učitelje z modrostjo („Karntner Wochenblatt“ št. 14.), beremo:
„V merodajnih krogih se nikdo ne briga za to podjetje in marsikateri Nemec se bo pomilovalno smejal prizadevanju slovenskih sosedov. A po krivici. Za nemštvo in narodni mir to prizadevanje nikakor ni brez nevarnosti. Kdor med Slovenci živi in vé, kako ognjevito in vstrajno Slovenci delajo, kdor vé, kako požrtvovalni so Slovenci za svoje nàrodne namene, kdor vidi uspehe, ki jih je stranka dosegla v zadnjih letih, ta ne more več malomarno prezirati novega društva, kateremu predseduje mož, ki zamore kot profesor v pripravnici po svoje vplivati na pripravnike .... če stavimo vprašanje, ali ima to društvo upanje, da svoj namen doseže, mora se odgovoriti: Žalibog, le prekmalu! Par tisoč goldinarjev na leto se kmalu dobi, in'če ni dosti darov, zakaj je potem ljudstvo ; napravi se potem »nabor za vzgojo katoliških učiteljev«, in vsakteri posel bo donašal svoje vinarje. Redovnic, ki bodo vodile zavod, je vedno na razpolaganje in kot nadzornik se bo kmalu našel po ceni kak zagrizen slovenski kaplan. Prostor se kmalu dobi, saj ni treba drage uprave. Če hoče društvo kmalu kaj doseči, zbere rabljive slovenske pripravnike in jim vcepi kolikor mogoče dobrega duha. Če iz zavoda pride vsako leto pet takih učiteljev, nabralo se bo kmalu jedro takih dobromi-slečih ljudij, in da se razcepi koroško učiteljstvo, ne bo več treba dolgo čakati.“
Berčinger je takrat po dolgem času v svojem listu enkrat nekaj pametnega zapisal ! Dà, tako je ! Naše katoliško slovensko ljudstvo potrebuje neob-hodno drugih učiteljev, kot je večina sedanjih učnih močij v deželi. Mi imamo sredstva! Reveži smo sevé vsi vkup, a močni v slogi in najhujši so-
Vstajenja čakajo.
(Odlomki iz spominov. Napisal: Franjo Neubauer.)
II.
S prijateljem Andrejem sva jo mahnila proti Brdu. Bila je prva poletna, pekoča vročina, da si nisva mogla drugače pomagati, nego da sva slekla lahke sukne in jih obesila čez ramo. Ali tudi brez suknje sva se potila in srajca je bila mokra, da si mogel izžeti vodo iz nje. Noge so bile težke in trudne, da sva jih komaj vlekla za seboj. In vendar se nisva hotela odpočiti, nisva poiskala hladó v drevesni senci ; hotela sva biti — junaka. Sklenila sva, da morava biti ob določeni uri na Brdu, naj bo karkoli.
Prišla sva do mostù, pred katerim je ležala njiva in na njej je zorelo žito. Tu se naji poloti smeh. Spomniva se, da je nekoč najin prijatelj Tomaž ali Tomele, kakor smo ga klicali mi, podil po tej njivi kokoši. Nekje so mu bili prevečkrat napolnili kupico in domov gredočemu so bile nedolžne putke tako na potu, da jih je s svojo palico pognal notri v žito in celo pomandral nekoliko klasov. In baš tega neusmiljenega preganjalca perutnine sva nameravala obiskati.
Po strmi, kameniti stezi kreneva navzgor. Kmalu se zabeli prva hiša, za njo se prikaže druga in midva pozdraviva selo vesela, da bova skoro rešena solnčnih žarkov. Pa nekoliko stopinj je bilo treba še storiti, dokler sva prispela do hiše, v ka-
V Celovcu, 17. aprila 1902.
vražniki naši so osupnjeni ob požrtvovalnosti naših rodoljubov. Našli se bodo mladeniči, našel zavod, našle — redovnice, kakor Berčinger že natančno poprej vé, našel se bo „zagrizen kaplan4*, in lahko damo potem nàrodu vsako leto pet mladih mož-učiteljev, ki bodo čutili z ljudstvom, ki vere in časti ne bodo prodajali za denar, ki ga zdaj razna društva dobivajo iz tujine. Za vero, dom in cesarja nastopiti, se bo našlo še junakov, mladeničev, ki se ne bodo bali — zistema ; zistem ne zamore trajno nasprotovati veri in resnici; našlo se bo dobrotnikov, ki bodo zamegli vzdržati peščico pridnih fantov, hotečih doseči učiteljski stan.
Živel gospod nadučitelj Eller*!
Dné 1. aprila imelo je društvo „Lehrerbund“ v Beljaku shod. Pri tem shodu se je izkazala odborniku našega društva, g. nadučitelju Elle r-ju, velika čast, kakor je „Mir4‘ že zadnjič poročal.
Imenovani nemško-radikalni učiteljski list poroča o tem : „Shod je imel priložnost, izraziti se, kako se naj obnašajo učitelji proti prizadevanju klerikalno-slovenskih hujskačev, ki hočejo v Celovcu napraviti slovenski „Učiteljski dom“, ter po tej poti dobiti šolo v roke. V načelništvu tega društva sedi tudi nadučitelj iz Žile, gospod Eller, ki je zaradi svojega klerikalnega nagnenja že davno znan. Ta je prišel, akoravno ni ud „Lehrerbund-a“, k shodu, brez da bi bil dobil vabilo. Ko se je zvedelo, da je prisoten, pozval ga je predsednik Kajnig, naj zapusti sobano, in g. Eller je odšel med glasnim krikom nad izdajstvom razjarjenih učiteljev.44
Pri tem shodu je bil pričujoč tudi c. kr. deželni šolski nadzornik Palla, vsaj tako poroča list! Ali je on tudi „bil razjarjen44, ne vemo, vemo pa, da starega, častitega učitelja ni branil proti mladim kolegom, ki se obnašajo kot blazni proti možu, kateri je odločen dosti, da ne zataji katoliškega svojega prepričanja in svoje slovenske narodnosti.
Opomniti moramo, da je učitelj Kajnig rodom Slovenec, in da smo ga videli že v pred-sedništvu socijalno-demokratičnih zborovanj ! Kdo je bolj vreden spoštovanja : g. Eller, ali — Kajnig ! ?
G. Eller je vedel, kaj bo na shodu, tembolj ga občudujemo. Učitelji pa so obsodili sami sebe, ne Ellerja. Ko je sv. Štefan Judom govoril neljube jim resnice, škripali so z zobmi, zadržali si ušesa, pahnili so ga iz mesta ven, zgrabili za ka-
teri je kraljeval Tomaž. Bilo je to lepo in prostorno poslopje. Vsa zunanjost je kazala, da je lastnik trden in skrben posestnik.
Toma, ki se naju ni nadejal, je ležal za hišo in držal v roki knjigo. Njegova sestra, mlado dekle svežega, lepega lica, je trdila, da Tomele ni prebral niti treh stranij, temveč da mu je vročina za-klopila oči in da je bratec sladko spančkal. Ali, ko je začul korake, se je takoj vzdramil.
„Ali imaš kislega mleka, Toma44, ga nagovorim, ko smo si prijateljski stisnili roko.
„Le čaj,44 mi odvrne, hoteč stopiti v vežo.
„Čaja ne marava, nama je itak dosti vroče,44 mu zakličem zbadljivo.
„No, naj pa bo: počakej — prov po dolenj-sku,“ se zasmeje in vsi stopimo v hladno vežo.
„Dober dan, mati,44 pozdravimo Tomaževo mater, ki je stala na kuhinjskem pragu.
„Bog daj,44 se odzove dobra žena. Toma se pa hitro oglasi: „Mati, imate kislega mleka?44
„Cislega mie—a moraš reči, Tomele,44 se pošalim. „Ali še znaš oni klasični stavek : nOvačeva uuš je oruzo avsava44 (Kovačeva kokoš je koruzo kavsala) ?“
„Ti, veš kaj, le pusti nas in naše narečje na miru,44 me zavrne Toma. „Kaj pa vaše »Rajbnške krote«, pa še vaša »Iblana« povrh!44 In dobre volje smo bili, veseli, da smo se spet enkrat sešli. Tudi sicer bolj molčeči in boječi Andrej se je razvnel. Tomaževa mati je prinesla latvico kislega mleka s smetano vred; ni je hotela posneti, češ, naj fantoma bolje tekne. Nadrobila sva črnega kruha in jela s slastjo, kakor bi bila ves dan mlatila ali kopala. Potlej smo odšli vsi trije na vrt in
Štev. 16.
menje in ubili ga. S kamenjem pobijati se sme na Koroškem sicer slovenski kmet, a ne — nadučitelj, vsaj vpričo deželnega šolskega nadzornika ne, in tako Ellerja še niso ubili, a vrgli so ga ven, in menda se je g. Eller vesel oddahnil, ko ni več videl svojih — kolegov. Le-ti pa so rjoveli in kričali. da se je med njimi znašel en mož, cel mož, častit star učitelj, ki je tako trd, da se ne ugane sramotnemu pritisku skrajno nestrpne stranke, stranke, ki nima nobenega prepričanja, stranke, ki iz dna srca sovraži katoliško vero, nàrodnost slovensko — in morebiti tudi avstrijsko našo domovino. Na sovraštvu teh ljudij vidimo, koliko nam velja vrli gospod nadučitelj Eller, Bog ga živi! Tako morajo naši nasprotniki delati, tako nas bodo spojili v ognju njihovega sovraštva, kakor kovač skuje žareče železo — v močno celoto!
Nabiranje doneskov.
Predno se je zaznamovalo društvo kot pravno obstoječe, se ni moglo začeti z nabiranjem doneskov. Zdaj se pa bodo razposlali poštni šeki, kakor hitro se dobé od poštne hranilnice, in uljudno pozivamo rodoljube na Koroškem in zunaj dežele, naj nam pomagajo ustanoviti in vzdržati prepotrebni „Uč i t elj s ki dom44. Naša društva prosimo: V svoji skrbi za bodočnost ne pozabimo krvave potrebe sedanjosti! Rodoljube opominjamo, da smo dolžni v bojnem času žrtvovati več, kot bi bila navada v miru. Veliko nas je in če vsakdo dà nekaj, na posameznika ne bo prišlo toliko, da ne bi se mogel vzdržati in dobro vzdržati zavod.
Že smo nekaj darov dobili. Berčinger je pisal : „Napravi se nabor za vzgojo katoliških učiteljev, in vsak posel bo donašal svoje vinarje.44 Ali je mož kot pravcati prerok vedel, da je kot prva društvu darovala neimenovana dekla v Celovcu 100 kron?!
Nadalje je dal odbor celovške posojilnice iz več let zloženih svojih nagrad 2000 kron. Odbor sinške posojilnice je dal 200 kron, g. župnik Franc Mihi 10 kron, g. vikar Podgorc 300 kron. Začeli smo torej: zdaj pa krepko in neustrašeno naprej !
Doneske sprejema blagajnik društva, g. prof. J.Scheinigg v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št 26.
legli v senco. Tam smo se razgovarjali o dijaških letih, ki smo jih pustili ravnokar za seboj, ali še veselejše smo se pomenkovali o bodočnosti, ki nam je migljala kakor zlata zvezda, vabeč nas v širne, doslej nam neznane svetove.
Zazvonilo je poldne. Odšli smo pred hišo in tam smo se pozdravili s Tomaževim očetom, visokim, krepkim možakom, ki je došel ravnokar z dela. Stisnili smo roke tudi njegovima starejšima sinoma, ki sta se vrnila zajedno'z očetom. Zdravje jima je sevalo z lica in krepka prša so pričala, da ju delo ne muči, nego da le krepi in jači njihova itak močna in zdrava telesa.
Tomažev oče, vnet nàrodnjak, ki je s pravim razumevanjem naših razmer govoril o ljubljeni domovini, se mi je osobito prikupil. Občevanje z nepozabnim Lendovšekom, ki je prihajal tjekaj na letovišče, mu je razširilo obzorje in razpalilo srce. Bil je zvest naročnik »Mira44, ter je ta list pridno prebiral in se rad razgovarjal o njem. Stopili smo v vežo in posedli krog dolge mize. Mati je prinesla' skledo in zdrava, tečna jed je šla tembolj v slast, čim bolj smo pogrešali v mestu kmečke hrane.
Po kosilu so odšli drugi zopet na delo, a mi, ki smo tedaj uživali proste urice, smo si poiskali zopet hladno senco, da si počijemo od hudega napora, ki ga je provzročilo zajemanje z žlico, rezanje s topimi, skrhanimi noži in nabadanje z vilicami. Ko je vročina malo ponehala, je predlagal Tomaž, da sedemo v čolnič ter odveslamo po mirnem Blaškem jezeru proti otočiču, kamor nas je vabil hladen smrečji gozd in gostilna, preskrbljena z dobrim pivom, svežim surovim maslom in drugimi jedili in pijačami, ki drse rade po gladkem
Državni zbor.
Nemška obstrukcija oživljena.
Vsenemci očividno ne morejo pozabiti „lepih“ časov, ko so v državnem zboru z divjo obstrukcijo zabranjevali vsako koristno delo. čakali so težko prilike, da zopet pridejo na dan z divjim ropotom. Povod zato jim je moralo dati — Celje. V sredo dné 9. t. m. je bil zopet dan najlepše obstrukcije z bujnim cvetjem nemške — kulture! Vsa komedija je bila očividno že prej pripravljena, »ogorčenje" umetno narejeno.
V omenjeni seji se je nadaljevala razprava o obrtnih šolah. Govoril je posl. Lecher, ki je izjavil, da bodo Nemci strogo nasprotovali vladni politiki. O obrtnem šolstvu je razpravljal tudi minister Hartl, ki je obžaloval, da ni mogoče ustreči vsem zahtevam. Po razgovoru o obrtnih šolah pa so Nemci začeli ropotati. Do glasovanja je namreč prišla ustanovitev češke obrtne šole v Budjejevicah. Nemci so se postavili glede te točke na isto stališče kot v celjski zadevi. Zahtevajo, naj se ustanovi češka obrtna šola v kakem drugem češkem mestu in ne v Budjejevicah. V odseku je bila ta šola sprejeta, ob ednem pa tudi ustanovitev nemške obrtne šole v Hebu. Poslanec Ploj je stavil posredovalno resolucijo, za katero so bili prej tudi voditelji nemških strank, s katero se vlada pozivlje, ustanoviti češko obrtno šolo vsaj v okrožju budje-jeviške trgovske zbornice, nemško obrtno šolo pa v okrožju hebske trgovske zbornice. Poslanec Ba-ivuther je predlagal, naj se posebej glasuje o od-sekovem predlogu in o resoluciji poslanca dr. Ploja. Ta predlog je bil odklonjen. Zdaj so pa Vsenemci skočili po koncu iu začeli obstrukcijo po svojih znanih vzgledih. Začeli so razbijati z železnimi palicami, ki so jih prinesli seboj, neusmiljeno po klopeh, da je nastal grozen ropot. Drugi so bili s pestmi po mizah, cepetali z nogami ter se drli na vse grlo: „Abzug Korber!” „Pfui Začek!" „Fort mit dem Ministerium !" Piskali so na piščalke ter vprizarjali takšen vrišč, da ni bilo slišati nič drugega. Ministri so zapustili zbornico. Takoj se je sešel ministrski svet. Razburjenost v zbornici je postala nepopisna ; četrt ure ni bilo slišati drugega kakor divje razgrajanje Vsenemcev. Krščanski socialisti so se uprli proti Vsenemcem in začeli kričati: „Ven z izdajalci in ničvredneži!" Potem je dal predsednik na glasovanje ustanovitev obrtne šole v Budjejevicah. To bi se imelo vršiti po imenih. Tedaj pa so Vsenemci začeli še hujše besneti. Vprizorili so strašen škandal, napadli predsedniško mesto in iztrgali predsedniku zvonec iz rok. Vse-nemec Ir o je udrihal z zvoncem po mizi, razbil tam stoječ kozarec, potem pa zalučil zvonec v predsednika. Letel je mimo predsednika in zadel ob podpredsednika Začka. Nato so skočili po koncu še Mladočehi in skušali odriniti Vsenemce proč od predsedniškega mesta. Ker se divji hrup ni polegel, je predsednik Vetter prekinil sejo za edno uro. Potem je bila seja zaključena.
Druge seje so minule mirno in se je razpravljalo o ljudskem šolstvu.
Dopisi.
Beljak. (Pogreb.) V soboto dné 12. t. m. so pokopali obče znano gospo Ivano Tarmanovo,
ki je doživela lepo starost 78. leta. Bila je blagega srca; vsaki revež, ki se je obrnil do nje, je gotovo dobil od nje podporo. Milodarna je bila zlasti do takih, ki so zabredli po usodi v revščino. Pokopali so jo na novo pokopališče, ker na prejšnjem nikakor ne dovoljujejo več pokopavati. Kako je bila priljubljena in občespoštovana, je pokazalo mnogo-brojno spremstvo pri pogrebu. Revni ljudje jo bodo zelo pogrešali. Bog naj ji poplača stoterokrat, kar je revežem dobrega storila!
Beljak. (Za pogorelce v Št. Urhu.) Pre-svitli cesar je podaril za uboge pogorelce v Št. Urhu 3000 kron. Koroška hranilnica v Celovcu je v isti namen tudi darovala 3000 kron. — Deželna vlada je izdala poseben oklic, naj se za pogorelce nabirajo milodari. Oklic naglaša, da je pogorelo 13 hiš z 31 poslopji, z vso upravo, orodjem, krmo in nekaj živine. Škoda se ceni na 95.835 kron, zavarovanih je samo 42.200 kron. Pogorelci imajo navrh 34.000 kron dolgov. Ljudje so revni, pomanjkanje torej tem večje. Zato se bodo pobirali milodari po vsej deželi in se prosi za blagohotne darove.
Beljak. (Razno.) V nedeljo dné 6. t. m. je skočil pod cerkvijo na Peravi nek tuj mož v Dravo. Nekaj kmetov ga je sicer kmalu potegnilo na suho, a je bil že mrtev. Iz listin se je spoznalo, da je samomorilec 41 letni črevljar Albin Egger s Tirolskega. — Nove volitve za občinski odbor bodo dne 12., 13. in 14. maja.
Brnca. (Ponesrečil) je dné 10. aprila posestnik in mesar Pr. L ep uši c na Mlinarah. Prejšnji dan je šel v Beljak, kjer je s krčmarjem Kil-cerjem napravil neko kupčijo. Ostal je v imenovani gostilni do 11. ure zvečer. Zjutraj ga je našel železniški čuvaj Jan. Samic mrtvega na progi. Bil je močno poškodovan na glavi in leva noga mu je bila odtrgana. Lepušic je baje večkrat hodil po progi domov. Kakor pravijo zadnja poročila, je Lepušic končal po samomoru.
Št. Jakob v Rožu. (Čuvajmo slovensko šolo!) Kateremu Slovencu bi ne igralo radosti srce, ko vidi, kako veselo zahaja mladina v našo edino pravo slovensko ljudsko šolo, kjer se tako lepo poučuje in vzgojuje v svojem milem materinem jeziku in sicer s popolnim uspehom. In glej, naši za ušesi še mokri „fortfretlarji“ hočejo to šolo razdreti in uničiti, izbrisati slovenski napis »Ljudska šola", kateri jih zbada že od daleč v oči, in potem naslikati nad šolska vrata tista »Volks schule", katera bi jim potem hladila njih skeleče rane. Dà, našim „fortfretlarjem“ je na poti slovenski napis. V resnici pa o šoli nič več ne razumejo kakor krokodil o goslih. Vsak resno misleči človek mora odobravati in za izvrstno spoznati tako šolo, ka-koršno imamo mi. A naši nemčurji hočejo na vse pretege šolo prekucniti in celo nam mladeničem, ki smo prišli iz te izvrstne šole, ubiti misel v glavo, da ta šola nič ne velja, da se v tej šoli nič ne nauči itd. No, naj se le tolažijo, da je njih trud zastonj. Naj povzdigujejo tisto „utrakvistično“ šolo še nad zeleno travo, da se v tej travi celo zgubijo, ne pomaga jim nič. Mi, ki smo prej hodili še v nespametno „utrakvistično“ šolo, pozneje pa v edino pravo, slovensko šolo, pač najbolje moremo razsoditi, v kateri smo se ložeje in več naučili. Zato tudi čislamo in ljubimo slovensko šolo. — O, le
le trobite in razsipajte po časnikih svoje že tolikokrat premlete otrobe, ljubi »fortfretlarji". Bolj ko bote trobili v svet, tembolj bo tudi svet spoznal vas in vaše zvite nakane. Pri nas pozna vas in vaše čenče itak že vsak otrok. Vam pa, hrabrim možem št.-Jakobske fare, ki stojite neustrašeno na straži za sveto nàrodno stvar, vas z veseljem pozdravljamo. Posebno pa svojemu častitemu gosp. župniku izrekamo zahvalo, da tako trdno stoji na straži zoper napade naših „fortšritlarjev“ na našo slovensko šolo! Tudi mi hočemo stati trdno, in smo pripravljeni, vsakemu odkrito povedati, katera šola je boljša, ker smo hodili v obe, in se tako prepričali, da le slovenska šola je dobra. Tista šola, ki taka ni, tista šola prava ni! In šola, ki prava ni, je bolje, da je ni! Slovenski mladenič.
Svetnavas. (Dvoboj.) Na belo nedeljo okoli devete ure zjutraj se je pripeljalo k p. d. Košiču več kočij mladih gospodov, ki so se, kakor so baje orožniki že dognali, v tamošnji plesalni dvorani dvoboj evali s sabljami. Trije od njih so bili ranjeni. Ta novica je zelo razburila občinstvo. Radovedni smo, kaj bode ukrenilo v tej zadevi naše županstvo in pa slavna vlada. Radovedni smo pa še posebno, če se bode za to stvar kaj zanimal naš gospod c. kr. okrajni glavar Mac Nevin, ki sicer pri Slovencih le prerad vsako dlako cepi.
Medgorje. (Odgovor.) Nek grabštanjski Velenemec izliva v zloglasnem kmetskem listu in »Karntner Wochenblattu" svoj strupeni srd nad našim vrlim občinskim zastopom. Kaj pa je grab-štanjskega ubožca tako hudo razkačilo? Nič dru-zega kot dejstvo, da vlada v naši občini katoliško-nàrodni duh. Pri nas cveti podružnica sv. Cirila in Metoda, katera pri vsakoletnemu zborovanju razkriva tudi pogubne namene »Siidmarke". Vrh temu se je občinsko predstojništvo „predrznilo“ brez milostnega dovoljenja krajnega šolskega sveta v Grab-štanju odposlati izjavo, da je vseučilišče v Ljubljani za Jugoslovane potrebno. Vse to pa je imenovanemu šolskemu svetu, posebno pa njega načelniku, ki sam le za silo lomi nemščino, trn v očeh. Vprašamo pa vas, ki se v svoji nemoči in slepi zagrizenosti penite jeze, kaj vas briga naše mišljenje in koliko škode po njem trpite? Ne vtikajte tedaj svojih neolikanih kljunov v tujo skledo ! — Ker je nekaj v Medgorje všolanih otrok obiskovalo šolo v Grabštanju, jih je tamošnji šolski svet zanaprej izključil. S tem sklepom je po njegovem mnenju dovršil delo, kateremu bi še velikan Go-lijat ne bil kos. Po končani seji so si njegovi udje krepkeje kot sicer segali v roke v svesti, da bode nad njihovo duhovitostjo cel svet strmel, medgor-ska občina pa bode proseč padla na kolena. A tiho je bilo kot sicer, le žabe v sosednem močvirju so regljale. Da pa ta preslavni sklep ni provzročil nobenega začudenja, je lahko umljivo, kajti storil se je v zadevi tako majhnega števila otrok, da se lahko seštejejo na prstih ene roke. Čudimo se le nad tem, da naprednjaški (??) šolski svet v Grabštanju ni že pred davnim prišel do prepričanja, da tudi po otrocih ne more vsejati med nas ljulike. Naša občina jim otrok nikdar ni usiljevala; saj imamo tudi mi šolo, v kateri je pouk uravnan po istih slavnoznanih postavah kot v Grabštanju, naši učitelji so se izšolali na isti pripravnici kot drugi! Zavoljo tega je prazen strah, da bi se naši otroci
grlu navzdol. Sapica je razburjala jezero, ko smo drsali po njegovi gladini ; valčki so se zaganjali ob breg ter se poigravali z vodnimi rožami, kojih beli cveti so kimali, kakor da se priklanjajo nam v pozdrav. A meni so takrat šumele po glavi besede: „Oj šumi narodu, jezéro, naj hrabro brani svojo vero in svojega jezika čast!”
Tomaž se je upiral v veslo, Andrej pa je zamišljeno gledal v vodo, ki se je bila malo potemnila. Kaj je pač premišljeval uzoren mladenič? Ali so mu napolnjevale glavo misli o lastni bodočnosti, ali o usodi nàroda, iz katerega se je rodil in katerega bi bil rad videl srečnega, močnega, zavednega. In ta nàrod — kako se potaplja v jezero, tujinstva, ki zagrinja nad njim svoje valove in mu ugrabi vsako leto marsikatero ped vodne zemlje! Ali res mora tako biti? Ali je res najbolje, da se izgubimo v nemštvu, zatajimo svoje prepričanje, materni jezik, domače šege in navade? Ali se ne protivi temu narava, pravica, svoboda?!
Tomaž se je hotel malo počiti, pa je položil vesla na čoln. »Zapojta »po jezeru«”, se oglasi Andrej, ki sam ni bil pevec, a je vrlo rad poslušal petje. Nisva se dala prositi. Ko sva dokončala priljubljeno pesem, sva zapela še koroško:
„Ribce po jezeru plavajo, glavce pa venkaj molò.”
Priplavali smo do brega, pritrdili čoln z verigo, potem pa odkorakali po hladnem gozdiču proti gostilni. Kako željno smo srkali vase sveži, krepilni gozdni zrak, kako so nam žarele oči, ko smo gledali sveže zelenje, raznobojne cvete, skakljajoče tičke in slušali njihove popevčice ! Povsod življenje !
Tudi mi smo bili polni življenja, mladi, zdravi, krepki. In zdaj, ko smo se osvobodili šole, ozkih, zaduhlih šolskih sob in trdih klopij, — zdaj bomo začeli še-le živeti! Odprta so nam vrata, naš je svet!
Visoka Jepa je še žarela v solnčnem svitu, na jezero pa se je že spuščal prozorni polmrak, ko smo drsali nazaj po mirni vodni gladini. Ko je nama Tomele obljubil, da naju kmalu obišče, sva stisnila roko njegovi materi ter jo zahvalila za kislo mleko in vsa ukusno prirejena jedila. Poslovila sva se tudi od sestre najinega prijatelja ter ji naročila, da najsrčnejše pozdravi vrlega očeta in brate, ki se niso bili še vrnili z dela. Toma je naju spremil do konca vasi, potem pa sva sama hitela v krasni, prijetni noči proti Andrejevemu domu.
Ostal sem še več tednov pri njem. Hodila sva bosonoga po rosni travi, po hladnih gozdih, ležala v senci, plezala na drevesa — sploh sva živela prav kakor otroka nepokvarjene, zdrave narave. V lepih večerih sva ležala v visoki travi nad Dravo, slušala šumenje mimotekoče reke ter se pomenkovala o svoji usodi in o bodočnosti ljubljenega slovenskega nàroda. Kako je plamtel blagi Andrej za srečo svoje teptane domovine! Svoje delovanje, vse svoje moči je hotel posvetiti blaginji od lastnih sinov zapuščenega, zavedenega ljudstva. Talente, ki mu jih je dal Stvarnik, je sklenil porabiti kar najboljše, da uči nàrod, da ga budi, da mu kaže prave uzore, pravo pot, ki vodi k sreči, k svobodi. Hotel ga je učiti spoštovanja do materinega jezika, ki so ga govorili davni pradedi. Dvigniti slovensko ljudstvo v vsakem pogledu, v gmotnem, nàrodnostnem in nravnem oziru, — to je bil njegov namen, njegov uzor.
Kako mu je srce utripalo, kako blažena čutila so ga navdajala, kedar se je oglasila kje v bližini nàrodna pesem, slovenska pesem kmetskih fantov in deklet ! Molčč in potrt pa je slušal nemško, dostikrat ne posebno dostojno petje iz grl svojih rojakov, ki so rajši v tujih glasih dajali duška svojemu veselju, svojim čutilom. In večkrat sva šla ob takih priložnostih v Dravo hladit od ne-volje razgrete prsi in glavo.
Minila je doba najinega skupnega bivanja in pretekla so leta, ne da bi se sešla. Ko sem ga zopet videl, sem ga bil kar vesel; postal je iz slabotnega, šibkega mladeniča lep, krepak mož. Bil je zdrav in vesel. Le to si je želel, da pride iz ponemčenih Kotarč, kjer je pastiroval kot kaplan, med svoje brate, med slovensko ljudstvo. Saj zdaj je bil čas, da uresniči svoje sanje, svoje uzore, ki jih je gojil kot dijak in bogoslovec.
Preteklo je nekaj mesecev. Stali smo v se-meniškem hodniku. Pristopi prijatelj. Pozdravim ga veselo, a njegovo resno, tužno obličje stemni tudi meni pred vedro čelo. S tresočim, zamolklim glasom mi reče: »Romavhje umrl!"
O da bi imel človek drug jezik za take novice, za takšne pretresljive vesti, da bi imel besed, ki se ne bi zadirale kakor ostrina, kakor bodeče trnje v občutno človeško srce, ki ne bi zadevale kakor strela, kakor udarec težke sekire, pod katerim se zruši tudi močni hrast ! Ali kaj ! Ako zaviješ usodno poročilo v še tako lepe, prizanesljive, izbrane besede, da komaj spoznaš resnico iz njih, — kaj vse to pomaga! Bridka resnica mora na svetlo, ona sili na dan z močjo, ki se ji ni mogoče ustaviti. Nazadnje ti ostane vendar-le samo suho,
premalo v nemščini izučili. Kadovedni smo le, kaj pravi liberalni deželni šolski svet k tako liberalnemu (?) sklepu liberalnih Grabštanjcev!
Krčanje. (Shod kmetijske družbe) je bil pri nas v gostilni g. Janeza Nedveda p. d. Goleja na belo nedeljo. Predaval je g. Š u m i o živinoreji. Kekel je, da se v našem kraju pridelovanje žita ne splača več, posebno zavoljo konkurence od strani Ogerske, zato mora kmet več, in boljšo živino rediti. Povedal je, da se na Tirolskem en sam bik za 800 gld., v Švici pa celo za 1100 gld. prodati more. Grajal je nekatere napake, ki se pri živinoreji godijo. Govora ne bom natančneje opisoval, ker bi predolgo trajalo. Kdor se za živinorejo zanima, temu priporočam, naj bere pridno Franja Dularja: „Umno živinorejo", katero je izdala Mohorjeva družba v dveh zvezkih 1. 1894. in 1895. To so izvrstne bukve, ki bodo veliko koristi prinesle tistim, ki jih ne bodo samo brali, ampak kateri se bodo tudi ravnali po njih pri reji domače živine. Gospodu govorniku rad pritrdim v tem, da pri nas z žitom nič ni, tudi še iz drugih razlogov. Prvič pri nas zelo rada toča pobija; če se prav spomnim, sem videl enkrat neko meteorolo-gično karto, na kateri se trdi, da je tukaj pri nas pri Svinjski planini najhujši kraj gledé toče ; med tem ko sicer po drugih krajih na Koroškem le vsako deseto leto pobije toča, tukaj pri nas od Huttenberga do Krčanj pobije toča že vsako drugo leto ! Drugič, če ne pride toča, pride pa deževno vreme ob času žetve. Med tem, ko drugod prosijo za dež, da bi hajda lepo rastla, imamo mi navadno procesije za lepo vreme; lani nam je žito zavoljo preobilnega dežja na polju segnilo in izcimilo. In tretjič vidim pri nas iz lastne izkušnje, da tisti kmetje, kateri se bolj z živinorejo pečajo, lepo napredujejo, med tem ko tisti, ki bolj žito sejejo, večinoma le na eni niti visijo, in komaj čakajo, da jim bo boben pred hišo zapel. Gospodu Šumiju se s tem srčno zahvaljujemo za njegov podučljiv in za naš kraj prav primerno izbran govor. Shod je bil zavoljo cerkvenega žegnanja jako dobro obiskan.	—ft.
Pliberk. (Kratek odgovor „Freie Stim-men“.) V št. 22. z dné 15. marca 1.1. so zavračale čenčave „Freie Stimmen“ „Mir“-ov članek z dné 13. febr. t. L, češ, da ni resnica, kar je „Mir“ pisal o božičnici. S tem so pač same sebi dale po zobeh. V „Miru“ stoji natančno, da je baje brezverska „Sudmarka“ in nemški „Šulferein“ hotela dati k temu svojo podporo: vendar „Freie Stimmen" trdijo naravnost, da je „Mir“ to objavil kot neovrgljivo resnico, in zamolčijo popolnoma majhno, pa vendar zelo pomenljivo besedico „baje“, govori se in govorilo se je res. Tu pač vidimo, kako dobro (?) razumejo slovenščino vsi, ki so zoper ta nedolžni članek v krajnem šolskem svetu protestirali (!!) s svojim dopisnikom vred; pač jasna potreba, da bi se tudi v Pliberku učili slovenščine, kakor je bilo to že nekdaj, da bi vsaj „Mir“-ove članke mogli razumljivo čitati. Nadalje trdijo „Freie Stimmen" v dotičnem članku, da je omenjeni članek v nMir" poslala neka oseba iz Pliberka. „Za tem tiči neka oseba iz Pliberka, ki ima precej mnogo opraviti na deželi in tam poleg svojega pravega poklica še pridno hujska zoper Nemce11. Torej vprašamo vsevedočega dopisnika v
golo prepričanje: „Mrtev je!“ — Par trenotkov sem strmel v prijatelja začudeno, neverjetno, potem pa so mi zalile solze oči in zaihtel, zaplakal sem.
Prijatelj Andrejev in moj mi je prinesel z ranega groba v Kotarčah posušenih cvetic. In jaz čuvam te cvetke, pognale iz groba prijateljevega, cvetke lepe kakor čednosti Andrejeve duše, nežne in čiste kakor njegovo srce, ki počiva v naročju potujčene zemlje.
Smešmčai*.
*	Neustrašljir Nemec. Na nemško-nacijo-
nalnem zborovanju konča pozno v noč glavni kričač svoj govor z besedami: „Nemci se bojé Boga, sicer pa nobenega !“ Svojemu sosedu pa reče na uho: „Zdaj moram pa hitro domu, ker me moja stara sicer pričakuje z metlo v rokah !“	Z—ski.
*	Imenitna gospodinja je svoji kuhinjski dekli službo odpovedala. Dekla denar, katerega jej je gospa na mizo naštela, sprejme, pa en srebrn goldinar vrže pred starega psa, rekoč: Uboga žival je to pošteno zaslužila, kajti skozi tri mesece je ona krožnike in sklede prav čedno olizovala in meni umivanje prihranila.
*	Nekaj kmetskih ljudij pride v veliko mesto, in gredo tudi v gledališče, kjer so igrali ravno žaloigro. Predstavili so tudi, kako mož svojo ženo z nožem prebode. Po dokončani igri gredó kmetje k vratarju vprašat: „Kdaj bo pa pogreb?"
*	Ribničan sreča Ribničana, ki je lesene žlice prodajal, in ga vpraša: „Veliko prodaš?" — Drugi mu odgovori: »Slabo prodajam; je tako kakor pri bolniku: vsako drugo uro eno žlico."
„Freie Stimmen", naj imenuje dotično osebo, ki zunaj zoper Nemce „hujska“ ; toda s samo trditvijo se mi ne zadovoljimo ; naj navede tudi slučaje, kdaj, kje in kako je dotična oseba „hujskala“. Dokler pa tega ne izvemo, ostaneta „Fr. Stimmen" s svojim dopisnikom vred navadna obrekovalca in lažnika!
Pliberk. (Ljubezniv „prijatelj“ Slovencev.) Tukaj se govori, da dobimo v kratkem še enega zdravnika ; hvala Bogu, čas bi res že bil. Sedanji okrajni zdravnik g. dr. Hoferer je tako obložen z delom, da nikakor ne more več biti kos svoji nalogi. Nam se to prav nič ne zdi čudno, ker vemo, da se ta gospod rad vtika tudi v stvari, ki ga nič ne brigajo, in rad piha tam, kjer ga ne peče. Zelo rad ropota zoper Slovence, dasi večinoma od Slovencev živi. Sovraštvo in mržnja do nas je pritiralo tega zagrizenega nasprotnika že tako daleč, da je celo v občinskem odboru napadel prvega svetovalca, g. knjigoveza Maderja, češ, zakaj prodaja slovenske razglednice! Seve je to strašen „zločin“, a gospod zdravnik je pozabil povedati, da se tudi on ne brani slovenskih grošev. Nam pa se zdi tako postopanje in hujskanje zoper Slovence v popolno slovenskem okraju kratkomalo predrzno. To je seveda le pri nas Slovencih mogoče, ker imamo premalo nàrodne zavesti, in zato nasprotniki delajo z nami kakor hočejo! Čas pa bi že bil, da bi se zdramili ter dali umeti takim gospodom, ali smo mi za nje tu, ali oni za nas. Take nečuvene stvari, kakor tu, se pač malokje dogajajo. Cele ure morajo ljudje po nepotrebnem postajati in čakati. Zgodilo se je tudi že, da je bil kak pogreb dopoldne napovedan, zdravnik pa je prišel mrtveca ogledat šele zvečer ob mraku. Mi pa kako dolgo hočemo še čakati, da bodo hodili po nas in izzivali našo potrpežljivost? Pre-Ijubeznivim svojim „prijateljem“ resno svetujemo, naj vendar enkrat puste nas Slovence in borne naše slovenske razglednice pri miru. Če jim pa nismo všeč, želimo jim srečno pot v blaženi „rajh“; tam si bodo vsaj lažje ohladili svojo nemško jezo.
Libuče pri Pliberku. (Volitev župana.) Zadnji velikonočni torek smo imeli v naši občini volitev novega župana, ker je prejšnji, namreč g. Kolenik Jan. p. d. Simon, odstopil; izvoljen je bil za naprej našinec g. Podrečnik Pavel, ki je že poprej dvakrat opravljal to službo. Kolenik je odložil župansko čast, ker je hotel imeti slovenščine in nemščine zmožnega tajnika, ker je tukaj potrebno uradovanje v obeh jezikih, toda odborniki ga niso ubogali in izvolili tajnika, ki slovenščine ni zmožen. S tem je slovensko uradovanje zopet pokopano. Res žalostno za slovensko občino ! Kje je zavednost? Torej zaveden mož je rajše odstopil, kakor pa da bi se še zanaprej pod njegovim županovanjem širokoustila sama tujščina. Čast takemu možu ! Ob enem pa nam je pohvaliti tudi novoizvoljenega župana, kateri je sicer silno nerad, a ker je videl, da bi bil sicer izvoljen nasprotnik, vendar le radi tega prevzel zopet županstvo, da ostanejo občinski vajeti v naših rokah. — In ker že v tretje rado gre, naj omenimo pohvalno še jednega. Naša na novo ustanovljena požarna hramba ima, kakor že znano, nemško poveljstvo. Toda motili bi se, če bi mislili, da so pri nas zares vsi navdušeni za to čisto nepotrebno nemško poveljevanje. Prvi med slednjimi je gotovo naš vrli in navdušeni veleposestnik Matevž Hartman, ki je javno in neustrašeno pri zborovanju izjavil : „Kedar bo poveljevanje slovensko, potem bom tudi jaz pristopil, poprej pa ne/ Tako ravnajo zavedni možje. Slava vsem trem !
Prevalje. (Razno.) Cenjenim bralcem je še v spominu žalostni zločin leške učiteljice. Nočemo soditi o njenem dejanju, saj sodnik je Bog. Kako sodijo drugi o drugih slučajih, pa kaže sledeče: Ravno pri nas je namreč nek učitelj storil „pregreho“, ki je v očeh učiteljstva, kakor pravijo, — grozna, pravo „izdajstvo“, ki je neodpustljiva. On je namreč — čujte in strmite! — pri pogrebu svojega mladega prijatelja pel z — duhovni „mi-serere11 ! S „črnimi“ in pa z „mežnarjem‘‘ na javni ulici peti „miserere“, to je po njihovem — škandal! Tudi značilno! — Nov, jako lep mrtvaški voz, ki bi bil za vsako mesto in sicer za prvi razred, je napravil tukajšnji posestnik Anton Ubel. Pri gori omenjenem pogrebu so ga prvič rabili. Ljudje so ga kar gledali. Voz je naprodaj. — Deželna vlada pač ne more tako hitro prebaviti našega priziva zoper volitev prvega razreda. Preveč ji smrdi. Čakamo že skoro pol leta, a novega župana še ne moremo voliti!! Res po polževo hitri pa so tam pri vas v Celovcu!
Na Koroškem.
Držama podpora. Vsled zadnje velike uime dné 16. in 17. prosinca je po uradnih poizvedbah posebno trpelo v celovškem okraju 7, v št.-vid-
skem 11, v volšberskem 114, v velikovškem 32 posestnikov. Med poškodovance se je razdelilo 12,000 kron, in sicer se je določilo za okraj Celovec 1100, Št. Vid 1500, Velikovec 4000, Volšberg 5400 kron.
Naše pošte. Pri c. kr. pošti na Trbižu so od dné 15. t. m. nastavili pismonošo, ki raznaša pisma tudi po vaseh izven trga, in sicer vsak dan, izvzemši nedelje. — Tudi pri pošti v Prevaljah se razširi služba. Pričenši s 1. majem bo poštni sel vsak dan raznašal pisma na Lešo in Polano. Na obeh krajih postavijo poštni nabiralnik.
—	Od dné 10. aprila vozi med Otokom in Porečami vsak dan popoludne poštni čoln, ki prevaža pošto.
Nezgode. V Svincu so dné 7. aprila našli v Goričici utopljeno soprogo tamošnjega notarja, gospo Ano Rieder. Štela je 37 let. Ubogi se je bilo zmešalo. Malo prej je prišla navidezno zdrava iz celovške norišnice. — Na Breznici, občina Št. Jakob v Rožu, je pogorela nedavno bajta Jan. Fuggerja p. d. Šerviclja. Peku Vilčku, ki je tam stanoval, je zgorelo vse pohištvo in tudi nekaj denarja. — Dné 9. t. m. je nastal ogenj v hiši p. d. Riserja v Dolenji vasi, občina Žrelec. Pogorelo je pohištvo B. Brašnika p. d. Riserja in U. Ropa p. d. Va-dinaca. Prvi trpi škode 5000 kron, druga 3600 kron.
Koroško šolstvo t državnem zboru. Pri razpravi o ljudskem šolstvu je dné 15. t. m. govoril g. poslanec dr. Žitnik tudi o šolah na slovenskem Koroškem in ožigosal vladajoče vnebo-vpijoče razmere. Kakor je bilo pričakovati, oglasil se je naš dobri »prijatelj" „tudi-Slovenec“ Oraš-Oštinjak, da znano svojo kašo o „miru“ med koroškimi Nemci in Slovenci, o »tujih elementih", o »novi slovenščini", katera kaša se je v koroškem deželnem zboru že precej ohladila, pogreje tudi na Dunaju. Oraševo modrost bodemo že primerno osvetlili.
Duliovske zadeve. Prestavljeni so: Č. g. Jožef Kukačka, kaplan v Črni, za provizorja v Koprivno; g. provizor Romed Pi tt er le iz Svinca v Zweikirchen; g. provizor Oton Puchta iz Kras-nice v Selče; g. P. Sorger, provizor v Starem Dvoru, za kaplana v Glodnico. — Župnijo Kras-nico bode oskrboval g. Fr. Ki n dl man, župnik v Lidingu. — Razpisani sta župniji: Loling do dné 15. maja, in Milštat do dné 22. maja. — Duhov-sko posvečevanje bode letos dné 16., 18. in 20. julija. — Duhovne vaje za duhovnike bodo letos od dné 1. do 5. septembra v Marijanišču.
Osebne novice. Iz šolske službe izstopil je učitelj g. Jos. Beer v Ledenici. — V Št. Pavlu v labudski dolini je umrl ondotni trgovec in posestnik Franc Vovk, star 60. let. — V Vetrinju je umrl posestnik Cinglarjevega mlina, Pavel Rac, star 50 let.
Drobiž. Splošna delavska bolniška blagajna za Koroško v Celovcu je štela koncem lanskega leta 14.833 udov. — Dopolnilne volitve za celovški mestni zbor bodo dné 28. in 30. aprila in dné 2. maja. — Pri okrajnem sodišču v Velikovcu je razpisano mesto sodnijskega sluge do dné
9.	maja. — Humberški most ostane radi poprav zaprt od 14. do 30. aprila, in sicer izvzemši nedelje vsak dan od 9. do 3. ure. — V konkurz je prišel posestnik in krčmar Boštijan Isepp na Čajni.
Po slovenskih deželah.
Zaupni shod štajerskih Slovencev. Dné
10.	t. m. je bil v Celju zaupni shod, katerega^ se je udeležilo 200 zborovalcev iz cele Spodnje Štajerske. Shod je otvoril dr. S er n ec, ki je v kratkem uvodu razložil stanje celjskega vprašanja ter omenjal, da so doslej Slovenci vedeli braniti Celje.
—	Poročevalec je bil dr. Dečko, ki se je obširno bavil s položajem celjskega vprašanja in omenjal kompromisne predloge zadnjega časa. S tem tre-notkom, ko smo zmagali v državnem zboru, se je našel voditelj Slovencev, ki je predlagal kompromis. (Fej-klici.) To je predlog, ki ni slaven za narodnega voditelja. Narodnjak kaj takega ne more zagovarjati. Na vsak način mi Slovenci vzdržujemo celjske vsporednice, iz Celja ne gremo! Govor se je burno odobraval in soglasno je bila vsprejeta resolucija, ki zahteva: Izpopolnitev celjskih slovenskih paralelk v celo gimnazijo, ki mora ostati v Celju. Ako bi državna zbornica hotela odpraviti slovenske paralelke ali jih premakniti iz Celja, naj stopijo poslanci v obstrukcijo. Izreka se tudi zahvala vsem slovenskim in slovanskim poslancem, ki so se borili za Celje. Nadučitelj Praprotnik je hotel govoriti za kompromis, a ga zborovalci niso pustili govoriti. Notar Baš je govoril o nà-rodni disciplini, a njegov govor ni napravil dobrega utiša in je zmanjšal pomen shoda. Odgovarjal je prefekt Korošec.
Za šmarnice je izdal znani skladatelj Ign. Hladnik 15 novih Marijinih pesmij pod naslovom »Češčena Marija". Te pesmi so za mešani zbor, solo in orgije, ter nadaljevanje njegovih Marijinih pesmij op. 15. in 25., katere so itak povsodi, koder se slovenski poje, udomačene. Ker te pesmi še
presegajo prva dva dela gledé lepote melodije in izpeljave, zato jih vsem cerkvenim zborom prav toplo priporočamo. Dobé se v Ljubljani v Katoliški bukvami in pri skladatelju v Novemmestu na Dolenjskem. Partitura in štiri glasovi stanejo 3 krone, posamezni glasovi 30 vin., po pošti 10 vin. več. Delo je izvršila Katoliška tiskarna v Ljubljani zelo elegantno, in je cena za tako lepo izdajo zelo nizka.
Iz Trsta. Listi poročajo, da je za tržaško-koperskega škofa imenovan vodja avstrijskega zavoda „Anima“ v Rimu, monsignor Fr. Nagi. Rodom je Nemec, rojen na Nižnjeavstrijskem. Slovensko ne zna. — Z ukazom od dné 6. apr. podpisanim od vseh ministrov, je odpravljeno izjemno stanje in nagla sodba v Trstu in okolici. Rabelj je odpotoval na Dunaj in to je vse, kar je znamenitega na tej stvari. Le škoda, da ni ministerstvo odpoklicalo iz Trsta z rabeljnom vred tudi one, kateri so ga v Trst spravili.
Križem sveta.
Veliki nemiri. V Macedoniji in Albaniji je zopet začelo nevarno vreti. Zbirajo se ustaške čete ter silijo ljudi, naj tudi zgrabijo za orožje in se jim pridružijo. Kdor se jim ustavlja, tega umorijo.
V	neki vasi pri Dilepu je bil umorjen učitelj Milan Isornic, ker ni hotel ustašev podpirati. Turški vohun Joanko je bil v Vodeni umorjen, ker je izdal ustaško četo in je bilo kakih 200 ustašev ugrabljenih, istotoliko pa jih je zbežalo. V Gumenici so ustaši zasedli pravoslavno cerkev in pregnali turške pope. V Sestovu je bila že mala bitka. Iz zapora ubegli učitelj Stevov je s svojo ustaško četo prišel v Sestovo, kjer so jih turški vojaki naskočili. 7 turških vojakov je bilo ubitih, 2 ranjena, izmed ustašev sta bila 2 ubita in več ranjenih. Tudi Stevov je bil ranjen in je zbežal v hišo svoje neveste. Turki so hišo naskočili. Stevovjeva nevesta je turškega poveljnika udarila s handžarjera po glavi. Turki so jo razjarjeni ustrelili. Stevov je videl, da ni rešitve in se je sam ustrelil.
Nemiri v Belgiji. Vsled nasprotstva belgijske vlade proti uvedenju splošne in jednake volilne pravice, je postal položaj skrajno nevaren.
V	raznih krajih so se že zgodili veliki izgredi, tako v mestu Liege, kjer je bilo več oseb ranjenih.
V	Heine St. Paulu je bila na župnikov vrt vržena dinamitna bomba. Vlada je dva letnika rezervistov poklicala pod zastave, ker sodi, da nastane revolucija. Španske republikanske poslance je vlada iztirala. Ko so odhajali, jih je spremilo mnogo tisoč delavcev, ki so nosili mnogo rdečih zastav.
V	istem trenotku se je kralj pripeljal iz Biarritza. Množica je obstopila kraljev voz in vihteč rdeče zastave kričala: „Živela splošna volilna pravica" „Živela republika" ! Prišlo je do pravih cestnih bojev med vojaki in ustaši. Vlada prava revolucija.
Tržne cene.
V Celovcu, dné 10. aprila 1902.
Ime blaga	na birne		na hektolitre		Prignalo se je
	K	V	K	V	
pšenca . .	. rž .... ječmen.	.	. oves .	.	. turšica . . . pšeno .	.	. fižol rdeč . . krompir .	. grah .	.	. ajda . . .	9 8 5 7 14 11 2 12 7	22 45 75 15 60 10	11 10 7 8 17 14 3 15 8	52 56 18 94 50 50 24 87	—	bik —	pitana vola 30 vprežnih volov 7 juncev 37 krav —	telica —	pitanih svinj —	prasce
Pitani voli so po — K do — K, vprežni voli po 280 K do 300 K, krave po 140 K do 300 K.
Sladko seno je meterski cent po 6 ST 40 » do 7 X 60 v, kislo seno po 5 K 40 u do 6 A 20 v, slama po 4 K 40 ti do 4 jK 80
Promet je bil srednji.
Velikovec, dné 9. aprila. Prignali so: 2 bika, 316 volov, 103 krave, 8 telic, 4 teleta. Cena za pitano živino 60 do 64 kron, za vprežno živino 56 do 58 kron za meterski cent žive vage. 166 ovc, 3 koze. Promet je bil dober.
Dražbe.
(Kratice: vi. Št. = vložna številka; d. ob. =davčna občina.)
Guštanj. Dné 18. in 19. aprila se bo v Gu stan ju prodajalo iz konkurza Jožefe Hlade : Pohištvo, razno orodje, vino, obleka, usnje itd. Dražba traja od 8. do 12. in 2. do 5. ure.
Rožek. Dné 2. maja ob 11. uri Kodalova kmetija v Debru, vi. št. 62., d. ob. Logavas. Cena 8634 kron, najnižja ponudba 5815 kron.
Hranilnica in posojilnica na Suhi ima svoj letni občni zbor v nedeljo dné 20. aprila 1902 ob 2. uri po-poludne, v hranilnični pisarni s sledečim vsporedom: 1. Poročilo o letnem računu. 2. Sklep o čistem dobičku. 3. Volitev odbora. 4. Razni nasveti. — K temu zborovanju se uljudno vabijo vsi člani posojilnice.	Odbor.

Podpirajte dražbo sy. Cirila ia Metoda!
liOterijske številke od 12. aprila 19U2. Gradec	78	18	86	83	48
Dunaj	26	6	19	18	1
Služba cerkovnika in organista
se oddà v Kapli pri Dravi. Prednost imajo rokodelci. Več se izvé pri cerkvenem predstoj-ništvu v Kapli pri Dravi, pošta Podgora (Unterbergen) Koroško, kamor naj se blagovolijo-poslati oglasi vsaj do 15. maja 1902.
M	NAZNANILA.	usisi
		
Zahvala.
Za izkazano dobrodejno sočutje med boleznijo in ob smrti mojega iskrenoljubljenega soproga
Jakoba Vovka,
posestnika v Apačah, se srčno zahvaljuje obema gospodoma duhovnoma iz Šmarjete, zlasti gospodu župniku za lepi nagrobni govor, pri katerem ni nobeno oko ostalo suho ; dalje gospodom pevcem za lepe žalostinke pred hišo, med potjo in na pokopališču, in vsem udeležencem za tako mnogoštevilno spremljevanje mojega soproga k zadnjemu počitku,
žalujoča vdora in drugi zaostali.
Posestvo se dà v najem
ali pa se proda.
Posestvo obsega 24 oralov sveta z dobro zaraščenim gozdom. Hiša je v dobrem stanu ; nahaja se v koteljski občini pri Guštanju. Več pové župan v Kotljah, pošta Kotlje na Koroškem.
Naznanilo.
Po viharju poškodovani cerkveni les v P er la čici se odda v soboto dné 19. aprila t. 1. na licu mesta.
Cerkveno predstojništvo v Št. Janžu na Mostiču na Koroškem.
Nove Marijine pesmi za majnik!
Zložil Ign. Hladnik, op. 42. za mešan zbor, solo in orgle. Partitura in 4 glasi 3 krone, posamezni glas 30 vin., poštnina 10 vin. Dobi se v Katoliški bukvarni v Ljubljani in pri skladatelja v Novemmestu, Dolenjsko.
Umetni in valjčni mlini
F. C. Schwab v Ptuju.
Iz ajde.	Št.	Cene v kronski veljavi za 00 kg. K 1 v	
Ajdova moka, fina		A	14	—
Ajdova moka, srednja. .	.	.	B	11	—
Ajdovi otrobi		—	5	—
Ajdov gris .......	—	12	50
Iz koruze.			
Koruzni gris, rumen ....	—	9	50
Moka za polento la, rumena .	—	8	50
Koruzna moka Ha., rumena	—	7	50
Koruzni zdrob, rumen •	•	•	—	6	25
Iz rži.			
Ržena moka, izvleček ....	0	12	50
Ržena moka, fina		I	11	50
Ržena moka, sredno fina .	.	II	10	50
Ržena moka, manj fina .	•	•	III	9	50
Moka za klajo		—	5	—
Rženi otrobi		—	4	75
Iz pšenice.			
Gris, fin ali debelozrnat .	•	.			15		
Pšenična moka (Kaiser-Auszug)	0	15	—
„	„ (Mundmehl-Auszug)	1	14	50
„	„ (Extra-Semmelmehl)	2	14	—
„	„ (Semmelmehl)	3	13	50
„	„ (Extra-Brotmehl)	4	13	—
„	„ (Mittel-Brotmehl)	5	12	50
„	„ za kruh ....	6	12	—
„	„ za črni kruh .	.	7	10	—
Moka za klajo		8	5	—
Pšenični otrobi		—	4	75
Mešana moka za kruh .	. .			9	50
Prosena kaša		—	10	50
Ječmenova kaša		—	11	50
Doktorja pl. Trnkóczyja
že mnogo let izvrstno preizkušena zdravila, redilna in dietetična sredstva, priporočena v stotinah zahvalnic, priporoča in razpošilja
lekarna Trnkóczy v Ljubljani, Kranjsko.
Najceneje se dobivajo, če se naroča po pošti v tej lekarni, odkoder se ta zdravila vsak dan takoj pošiljajo na vse strani sveta s povratno pošto s poštnim povzetjem, tudi celo samo en komad z natančnim rabilnim navodilom.
Za sledilne gospodinje, dojenčke, otroke, nervozne, okrevajoče, slabotneže, malokrvne, bledične, za vsakega bolnika, sploh za vsakega se namesto brezmočne, razdražujoče kave in ruskega čaja Doktor pl. Trnkóczyjev
Kakao sladni čaj SHìUò!
zdravo in najceneje hranilno sredstvo. Bolje kot sladna kava. Zavojček (*/4 kile vsebine) 40 h, 14 zavojčkov samo 5 K.
Dalje se priporoča: Doktorja pl. Trnkóczyja
AÓ-no kapljice. Izborno sredstvo za Želodec. Pomirjuje, krepi, ute-šuje bolest, vzbuja tek, čisti želodec in pospešuje prebavo. Steklenica 40 h, pol tacata 2 K.
TT-nrkcrliftfk odvajalne, želodec čistilne.
odvajajo blato brez vseh bolečin želodca, kasor se to čestokrat pripeti pri drugih krogljicah. Ubranjajoče je to sredstvo zoper bolezni, ki morejo nastati vsled zapeke, napenjanja itd. Škatla 42 h, šest škatlic 2 K 10 h. — Pocnkrene kroglice. Škatla 80 h, tri škatle 2 K.
Prsni PU^ni in kašljev sok ali zeliščni sirup, prirejen z lahko raztvarljivim apnenim železom, utešuje kašelj, raztvarja sliz, lajša bol in kašelj, vzbuja tek in tvori kri. Steklenica 1 AT 12 pol tacata 5 K.
% v*	t I w v ah udov cvet (Gichtyeist) pripo-
ročljiv je kot bòli utešujoče, lajšajoče drgnenje v križu, rokah in nogah, kot novo poživljajoče drgnenje po dolgem hodu in težkem delu. Steklenica 1 K, šest steklenic 4 K 50 h.
Tinktura zoper kurja očesa,
preizkušeno sredstvo proti bolestnim kurjim očesom, bradavicam, roženici, žuljem in ozeblinam. Ima pto veliko prednost, da je treba bolno “mesto s priloženim čopičem zgolj
Varstvena znamka, namazati. Steklenica 80 Ji1 sest steklenic 0 K 50 h.
PUT" Ker je vedna skrb p. n. ekonomov, poljedelcev, živinorejcev itd. obrnjena na vzdrževanje zdrave in krepke živine, opozarjamo iste posebno na dr. Trultóczyja redilne pripravke za živino.
Doktorja pl. Trnkóczyja 'Ž-iir-Jcflr-i redilni prašek za notranjo rabo V	prj	volih in konjih. Že
blizu 50 let z najboljšim uspehom uporabljevan, kedar živina noče žreti, pri kravah da se izboljšuje mleko. Zavojček z rabilnim navodilom 1 K, pet zavojčkov samo 4 K.
Prašičjiredilni in
________________prašek. Varstveno
in dietetično sredstvo za prašiče, t Za notranjo rabo, služi za tvorbo mesa in tolšče. Zavojček 50 h, pet Zavojčkov samo 2 K.	Varstvena znamka.
gaF" Pozor! Ta prašičji prašek in kakao-sladni čaj dobite tudi v vseh prodajalnicah, če pa ne, potem po pošti.
Mlin na prodaj.
Okrogelnikov mlin z malim posestvom in z žago se takoj proda. Vode je zmiraj dovolj. Pri cesti, 20 minut od postaje Guštanj (Gutenstein). Več pové posojilnica v Prevaljah.
loasaoaos Jako važno
za bolehajoče na želodcu!
Pomanjlcanje teka, bolečine in slabost želodca, slabost ter glavobol vsled slabega prebavljanja, slabo prebavljanje itd. odstranjujejo takoj znane
! Brady-eve (marijinoceljske) želodčne kapljice.
Dobivajo se v vseh lekarnah.
Na tisoče zahvalnih in priznalnih pisem.
Jedna steklenica z navodilom 40 kr., dvojna steklenica 70 kr. Glavni razpošiljatelj : C. Brady, lekarna „H ogerskemu kralju1*, Dunaj I.
Pred ponaredbami se svari. Prave marijinoceljske želodčne kapljice morajo imeti varstveno znamko in podpis:
•BBOnOBHOBOCOHBOnoaiOBM
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Koželj. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.