V zaključnem poglavju avtor pregledno podaja regionalno struk tu ro km etijstva ter njegove spremembe. Delo je napisano v klenem in zgoščenem jeziku s tipično opisno metodo in s precejšnjim prizadevanjem za vizuelno predstav itv ijo posam eznih elementov, čeprav n a zelo preprost način. S svojim načinom predstav itve je avtor dosegel, da tud i nestrokovnjak za­ gotovo dobi jasno sliko o prostorskih značilnostih km etijstva v K aliforniji. K nji­ ga lahko služi kot prim er pregledne predstav itve km etijsk ih tipov podobnih območij. Aa. H. Kainpp. An Agricultural Geography of Denmark, B udim pešta 1975, str. 88. P roblem atiko km etijstva je avtor razdelil n a sedem osnovnih poglavij, v katerih obravnava zgodovinski pregled, zadružniško gibanje, m oderno km e­ tijsko proizvodnjo, km etijske regije, gospodarske naložbe v km etijstvo in n ji­ hove učinke, p rihodnost danskega km etijstva te r km etijstvo na G rönlandu in otočju Föroyar. V knjig i je podana ag ra rn a geografija D anske zelo sistem atično in jedrnato , p ri čemer je poudarek na organizacijsko-tehnološki p la ti, skoraj povsem p a je izpadel socialni fak tor. P rav tako pogrešam o obravnavo danskega km etijstva v širših m ednarodnih okvirih, zlasti ker vemo, da je doseglo izredno visoko stop­ njo tržnosti in s tem padlo v veliko odvisnost od gospodarskih dogajanj v svetu. Posebno vrednost daje knjig i zelo bogato slikovno gradivo v obliki d iag ra­ mov, kartogram ov in fotografij. M arijan Klemenčič D. L. Armand, Nauka o landšafte. O snovy teo rii i logiko-m atem atičeskie metody. Moskva 1975, 286 stran i, 67 risb. Znani sovjetski »landšaftoved« je napisal zanim ivo in nadvse ak tualno knjigo, ki sicer ni učbenik landšaftovedenija in tud i ne zaokrožena teorija o tem, pač p a je logično izpeljan izbor teoretične, m etodološke in tud i metodične tem atike tega področja. K njiga je plod skoraj 40-letnega proučevanja av to rja na področju teorije, m etodologije in p rak tičnega regionalnega fizičnogeografskega proučevanja. Vzrok, da je avtor ta vp rašan ja strn il v knjigi, je predvsem v tem, ker je p ri svojem delu — kakor sam p rav i — pogosto naletel na m etodološka in druga vprašan ja , k i zav irajo razvoj geografske znanosti, ker niso dovolj razčiščena, povzročajo p a tud i nepotrebne diskusije med geografi. K p isan ju knjige p a so av to rja vzpodbudile tud i pom anjkljivosti, k i so se začele po jav lja ti v novejši geografski literatu ri, izvirajo p a povečini iz pom anjkljivega poznavanja osnov­ nih pojm ov m atem atike, fizike in logike m ed geografi, še zlasti, ker se v geo­ grafskih delih čedalje bolj uporab ljajo . A vtor opozarja, da uporaba novih k van ­ tita tivn ih metod nem alokrat spom inja n a znanstveni snobizem, ko gre za upo­ rabo m atem atičnih m etod tud i tam , k je r niso nu jne in po nepotrebnem obremenjujejo^ geografske razprave tako, da m arsikdaj niso več razum ljive. A r­ m and je kritičen tud i do p retiranega izum ljan ja novih term inov, ki največk ra t ničesar novega ne povedo in stvari po nepotrebnem zapletajo, nam esto da bi jih razjasnevali, k a r tud i nazorno ilustrira . A vtor je močno kritičen tud i do dog­ m atikov in avtoritet, k i zavirajo razvoj geografske znanosti. O pozarja tud i na škodljiva strem ljen ja nekaterih sovjetskih geografov, ki skušajo ugotav lja ti čim več »geografskih zakonov«, ker vidijo v tem dom ala edino pot do znan­ stvene avtoritete geografije, češ, kakšna znanost na j bi sicer geografija b ila brez lastn ih zakonov. M arsikatero avtorjevo stališče sicer poznam o že iz njegovih dosedanjih razprav , v te j kn jig i p a jih je v m arsičem dopolnil in poglobil, dokopal pa se je tud i do novih spoznanj. A rm anda smo sicer poznali kot p ristaša stroge raz­ m ejitve geografske znanosti, kak ršn a je v sovjetski geografiji v navadi. V tej knjig i p a spoznamo, da je av to rja v zadnjem času p repriča l naraščajoči pomen nekaterih raziskovalnih panog (proučevanja mestnih in antropogenih pokrajin, varstvo okolja, ekologija človeka itd.) o tem, da je poleg fizične, ekonomske in naselbinske geografije potrebna tudi »nerazčlenjena obča geografija«. V okviru fizične geografije pa se avtor zavzema za enakomernejše proučevanje mrtve in žive narave in meni, da je treba proučevanje žive narave razširiti in ustrezno dopolniti z ekologijo in biocenelogijo. Zato govori o t. i. fizično-ekološki usmer­ jenosti landšaftovedenija. Armand nadalje naglaša, kako v antropogenih po­ krajinah sestavljajo človekovo okolje naravne in antropogene sestavine in da mora v teh pokrajinah landšaftovedenije (torej regionalna fizična geografija) proučiti ene in druge sestavine, naravne in družbene (!). S tem se Armand svojevrstno približa — čeprav le na omejenem področju — pojmovanju skup­ nega predmeta geografije, vsaj tedaj, ko gre za pokrajine, ki so na višji stopnji antropogene preobrazbe, kajti to preobrazbo mora po besedah Armanda land- šaftoved nujno upoštevati. Logično torej zaključimo, da se v izrazito kulturni pokrajini landšaftovedenije kratkomalo spremeni v regionalno geografijo v na­ šem pomenu besede. Armandova knjiga je tudi sicer aktualna, ker jedrnato, jasno in neposredno pretresa vrsto portiembnih vprašanj geografske teorije in metodologije, pri čemer kritično obravnava nekatera stališča vidnih sovjetskih geografov (Kalesnika, Grigorjeva, Gerasimova, Isačenka, Ermolajeva, Milkova, Sauškina in drugih), kar je za Geografski vestnik, ki je vsaj nekatera od teh stališč imel že doslej za sporna, še posebno poučno. Zal v tem zapisu ni prostora, da bi navajali stvarne poglede in posamezna stališča, želimo pa opozoriti na knjigo predvsem zato, ker se nam zdi, da so obravnavana vprašanja močno aktualna tudi za naše geografske razmere. Znova nas namreč ta vprašanja opozarjajo, kako brez stalnih teoretičnih in metodolo­ ških preverjanj lastnega geografskega raziskovalnega dela preti nevarnost, da pri konkretnem delu prehitro zdrsnemo na to ali ono stranpot. Avtor je celotno snov pregledno razčlenil na osem poglavij. V prvem obrav­ nava teorijo fizične geografije (pokrajino in geosisteme, pokrajinsko sfero, njen razvoj in razčlenitev ter vprašanja t. i. geografskih zakonov oziroma zakoni­ tosti), v drugem razglablja avtor o aplikaciji eksaktnih ved v landšaftovede- niju in o pomenu, ki ga imajo te znanosti za nadaljnji razvoj regionalne fizične geografije (razvoj raziskovalnih metod, razvoj teorije, zbiranje informacij, siste­ mizacija podatkov, empirična in teoretična spoznanja). V naslednji šti­ rih poglavjih spoznavamo tista metodološka vprašanja regionalne fizične geogra­ fije, ki so tako ali drugače povezana z eksaktnimi znanostmi (bilance, sistemi točkovanja, subjektivne in objektivne geografske klasifikacije in regionaliza­ cije). V sedmem poglavju razgrinja avtor lastne poglede na nadaljnji razvoj landšaftovedenija in govori o fizično-ekološki usmeritvi regionalne fizične geo­ grafije, v zadnjem poglavju pa razglablja avtor o t. i. konstruktivnem land- šaftovedeniju; torej o tem, kakšno nalogo naj ima regionalna fizična geografija pri izboljšanju življenjskih osnov sodobne družbe. Pri tem govori o prirodnih resursih in o prirodno-tehničnih kompleksih (to je tehnizirani pokrajini). Avtor meni, da naj konstruktivna geografija proučuje zlasti obseg in sestavo pri­ rodnih resursov, pripomore pa naj tudi k njihovemu pomnoženju. Naloga land- šaftoveda pa po besedah Armanda ni več samo v proučevanju nedotaknjene narave, temveč hkrati tudi po človeku spremenjene narave. S tem pa zaide landšaftoved po mnenju avtorja že na področje obče geografije, kajti pri pro­ učevanju kulturne pokrajine, še posebno pri njenem konstruiranju, je nujno upoštevati socialne in ekonomske motive, ki narekujejo družbi, da svoje okolje ustrezno spreminja. To pa je po mnenju avtorja področje, kjer je sinteza pri­ rodnih in družbenih ved nujna. Avtor meni, da bo proučevanje in projektiranje »spremenjenega landšafta (to je antropogene pokrajine) bržkone rodilo posebno vejo landšaftovedenija. To pa seveda ne more biti nič drugega kot regionalna geografija in regionalno planiranje, če se izrazimo z našo terminologijo. Po Armandu je pomemben del landšaftovedenija tudi »resursovedenije«, vendar je po mnenju avtorja teorija tega področja še neizdelana, ker se v vpra­ šanjih, ki so povezana s prirodnimi resursi, tesno prepletajo naravni in družbeni elementi. S tem v zvezi avtor značilno zaključi, da je dogm atično razm ejevanje enih in drugih elementov preprečevalo razreševanje tovrstn ih vprašanj. In meni, da bo edinole s prem agovanjem »izolacijskih tendenc« mogoče uvrstiti »geogra­ fijo p rirodn ih resursov« v posebno disciplino, ki bo v »enaki m eri povezana s fizično in ekonomsko geografijo«, češ da leži ta na m ejnem področju in p rip ad a zato obči geografiji. Za sovjetsko geografsko misel so gornji pogledi vsekakor sveži, čeprav so osam ljeni in nedosledni. Na odziv drugih sovjetskih geografov nam bržkone ne bo treba dolgo čakati. D arko R adin ja Joachim M arcinek, D as W asser des Festlandes. Leipzig, 1975, 224 stran i, 29 risb. K njiga obravnava kopne vode po standardn ih poglavjih (vodno kroženje vode in vodne zaloge, tekoče vode, jezera, podzem eljske vode — to poglavje je napisal J. Saratka , ledeniki, vodna bilanca). Zanimivi sta zlasti uvodno in za­ ključno poglavje. P odajan je snovi se sicer drži že znanih, uhojenih poti, je pa pregledno, dobro razčlenjeno in sistem atično ter nepreobsežno in tud i ne p re­ zahtevno. Zato je kn jiga koristna zlasti kot p riročn ik ozirom a učbenik kopne h idrografije in je kot nalašč za študente geografije na začetku študija. Na k n ji­ go opozarjam o tud i zarad i kvan tita tivn ih podatkov, k i so zbran i v pregledne tabele in p rikazan i največk ra t p rim erja lno po različnih avtorjih . Zal p a avtor zanem arja izrabo vode in pereče problem e današnjega sveta, k i so s tem v zvezi. D arko R adin ja