p o i-: z i j a
Robi Simonišek Pesmi Usoda jastrebov
Potem ko me je nenapovedano zaneslo k tebi sem moral postati ujeda. Bela in tiha.V brezvetrju. Pod posodo počenega neba. Z ostrim kljunom. Z zatopljenimi požrešnimi očmi. Moral sem preiskati pokrajine z dolgimi žitnimi polji in rdečimi maki skritimi globoko da bi nahranil svoje nepotešeno grl«. Zaiti v vinograde in oprezati za soncem. Se odžejati iz vodnjakov norosti. Leteti mirno nad gozdovi. Se skriti v odmeve gora in se vrniti z okrušenimi perutmi. Z ničvrednimi izpisi. Ubiti lastovke da se ne bi vrnile naslednjo pomlad. Moral sem skljuvati ostre ledenike in pretopiti sneg da bi našel tvoje krhko speče telo položeno v kraljestvu na dnu jezera kamor še ni nihče vstopil. Odkleniti vodo in razbiti tišino tvojih nabreklih ustnic.
Dolgo sem taval po dvoranah kjer so se dragulji stapljali s krvjo in iskal tvoje roke. Ko sem se te dotaknil je šumenje vode postalo najin zaveznik. Ko sem se te dotaknil sem vedel da sem v pravi pokrajini in da bom potreboval dolgo pot nazaj. Veliko vetra. Hotel sem te odnesti na svoja pobočja preblizu oblakov in preblizu sonca. V votlino kjer kamni jočejo od samote in kjer vlada strah pred osamljenostjo. V gnezdo obloženo s trnjem kjer
K R A T II K A	17
od časa do časa zazveni kovinski smeh. A vsi moji načrti so propadli ker se je moje oko v letu skrhalo. Ker se je moje telo razbilo na skalah tvojega telesa in nisem mogel več priklicati tvoje ljubezni.
Zdaj krožim oslabelo naokrog in upam da se usmiliš mojih blodenj. Slep od tvoje svetlobe kljuvam raztrosena zrna.
Nasilna počasnost
Ko je svetloba najlepša in ko najbolj prši po najinih obrazih postajava odsotna. Blediva. Zakopavava se nazaj v vsakdanjost in prosiva da bi lahko zadihala kot dihajo drugi. Pospravljava preperele misli. Ogorke. Po navadi ob večerih ko sonce zahaja najgloblje postane vsaka beseda zgolj laž za katero nikoli ne pretočiš dovolj črnila. Po navadi tedaj prenehaš verjeti v svoje zarjavele uroke. Snemaš prstane grških bogov. Krušiš nevzdržno tišino sten. Strmiš. Padaš vase v počasnih dolgih požirkih. Vsak trenutek je odmaknjen daleč v neskončnost. Skorja neba je močno in rdeče zažgana. Je lepa. Je topla. A nič več ne pomaga. Zaklinjanja ni. In potem obrneš oči in si prižgeš cigaret ker veš da boš morala oditi. Ker mora biti tako. Ker je tako prav. To je tedaj ko oblaki postanejo lačni in grabežljivi. Odpirajo svoja velikanska žrela da me zavlečejo v objem tesnobe. To je tedaj ko postanejo pogledi trzajoči in telo težko kot bi ga napolnil s toplimi votlimi kamni. Tedaj ko zaprem vrata in vem da nimam ničesar več razen tebe. Tedaj ko vem da ne bom mogel več dolgo vzdržati v sobi napolnjeni s tvojimi spomini ker me bo odneslo daleč. Predaleč. Iti ven. Ampak ti veš da bom ponovno obsedel in da bom
I I K K A T H It A
19
moral povleči pero spod zažganih prstov in čakati da sonce ponovno vzide. Da pridejo besede same od sebe. Ranljive. Zgrizene. Pošastne. Prazne. In veš da ti jih ne bom bral ko se naslednjič vrneš ker so me odnesle predaleč in nočeš zvedeti za to globino ki se skozi para. In tudi veš da ne bom mogel več dolgo ostati tak ker se približujem pokrajini kjer postaja svetloba nevzdržna in obolela. Pokrajina za samoto. A kakšno.
20
L I I F. K
A
II R A
Naivnost
Še ve na dež pod temno ukradeno nebo. Zapreti ožgane rokopise. Od kave. Od škrapelj mleka obolelih. Odložiti vse. Izdihniti prepotene sanje. Rilkeja. Čakati. Čakati. Čakati da pomlad vzdrhti v vsaki kaplji. V biserih. Dotikati se. Strdke hrapave pognati.
Bo bog in bo upanje če mi pade na oko. Bo razparano nebo in bom jaz držal šivanko v rokah dokler me žarki ne oslepe. Bo tesnoba če se ustavim in počakam. Preštejem korake. Bo še več od cvrčanja lastovk in ostajanja. Bo še čas da vdihnem in odidem na ono stran Bodo drevesa segla s polomljenimi vejami vame v mojo jamo in odvzela glas če jim pustim. Bo reka in bo drsela čez prerastle struge me vzela v naročje pozabljanja kot odčaranega otroka. Bom sam kot že dolgo ne. Boš ti in te bom počakal tako težko kot vedno. Z baklo. Z debelimi očmi. S šepetanjem tihim neslišnim.
Stekla bova skozi. Prezebla in premočena do kosti. Brez dežnika in besed. Skozi dež. Pomladni dež ki pada kakor prvič in obnavlja pore splamenelih dni. Tebe. Mene. Naju.
I I T H K A I U K A
21
Odsotnost
Vse te dneve ki sva jih preživela skupaj so padli. Vdano čakajo skriti nekje med starimi rokopisi. Zloženi v pekoče oglje pod najino kožo. Ne bom jih več poskušal priklicati. Kar se je zgodilo se je moralo zgoditi in samo bog ve kaj bo naslednji dan vklesal v naju. Ne bo lepo. Se vedno sva skupaj. Hodiva in se smejiva. Žalostna sva in ti nimaš nikogar več. Bojiš se a še bolj se bojim jaz. Svet pozablja na naju čeprav naju je šele izvrgel. Če bo strela udarila skozi bom strelovod za vse najine grehe. Če se te bom dotaknil in kri ne bo zacvrčala bom kriv jaz. A pripravljen sem na potop. Naj se mi zgodi kar koli. Ne premorem več milosti. Kar zdaj počnem je igra na moje oči in nepreštete oči odznotraj. Tiha opazovanja plamenov. Čakanja na vzhode in zahode. Zdaj se igram sam s sabo. S hudičem. Izganjam sebe in sonce. Ne smiliš se mi več a ko te pogledam se mi zazdi da čakaš name. Na moj korak. Kdaj se bom obrnil in ti pogledal onkraj oči. Te pregnal ali povedal novo pravljico. Ti prebral pesem ali samo zaprl knjigo in se pretvarjal da nočem več živeti. Da imam dovolj in da sem utrujen. A jaz se ne bom mogel nikoli odločiti za naju skupaj. Nikoli ne bom mogel zapahniti vrat za tabo in reči odidi. In ti ne boš nikoli prenesla odgovornosti za svoje ponovno bežanje. Ker bežanja ni ker so samo čakanja. Obrazi čakanja in slepe ulice dolgih izpraznjenih hodnikov. Noč bo in če se nama v temi kaj premakne to ne boš ti. Ce se v temi kaj odlomi to ne bo moj glas Bo le okus po rdečem vinu in madež na postelji kjer skupaj krvaviva od žalosti. Bo najina odsotnost.
22	L. I T E K A T U K A
Slabotna upornost
Kadar ostaneš pri meni je noč daljša. Neizrekljiva. Besede mi tedaj ne pomagajo več. Šele ko boš odšla jih bom lahko izkopal iz razdihanih rjuh in jim dajal sanjske pomene. Čutim kako mrak leze v dvorane telesa in se oprijema z nohti. Pajki nežno predejo mreže za naslednji dan. Za neznane padle žrtve. Ni me strah če zadihaš. Zebe naju in poslušava glasbo. Poležavam in premikam veke. Nimava svojega doma a če bi ga imela bi se drugače objela. Spremenila bi glas in navade. Za zdaj samo še vsak opravljava svoje. Kar nama narekuje svet. Če bova ostala skupaj ne bova nikoli povsem zadovoljna drug z drugim. Vedno bova nekaj zakladov obdržala zase da ne bi postala preveč nemočna. Vseskoz lebdiva na nitki čeprav se zdi da naju nihče več ne loči. Če zdaj odideva vsak na svojo stran ne bova znala nikoli več jokati.Če zdaj odideš skozi vrata bom napisal tisoč himen na najine noči a ne bom znal več živeti Invalid bom brez dovoljenja in za nedoločen čas. Taval bom po mestu ali pa bom odšel domov in se zazidal v podeželsko skrivalnico. Pil toplo rdeče vino iz razbitih vrčev in izgoreval v tišini. Preklinjal. I.judem bom lagal da se je moralo tako zgoditi in da je življenje polno absurdnih verzov. Vrata bom odpiral samo zato da se očistim krivde. Izklopil vse telefone. Požgal pisma in čakal. A tokrat uporno.
1 I T H K A T li K A	23
Vzdih
Se oddaljujem od tebe. Te pustim samo v sobi polni spomladanskih vzdihov zbranih. Spiš kot breza zložena v moje telo. Tiha. Oglje je zdaj mehko prožno. Napredujem s pisavo. Obseden sem. Vse bom popisal. Vse požgal. Zdaj ti že lažem v obraz. Ne gre drugače. Radost in bolečina se odpreta na isti rani. Ti to veš. Hodim po mestu ki ni bilo nikoli moje. Pogrešam brazde in mesečino porezano na dlaneh. Neskončna šepetanja trav. Sam sem. Doma nihče več ne živi. Ne znam dihati. Mostovi so težki. Baročni. Počasen sem a nekoč bom čist. To šele pride. Sproti se preberem Od besed in laži živim. Grlo mi gori popaljeno in suho. Lahko bi popisal roman in se ne bi spraznil. Ne bi zgorel do konca. Besede se mi vračajo Plavajo čezme. Trudim se ne razmišljati o načrtih a kar pride do mene je veliko. Je preveč. Dež polzi skoz misli. Siva melanholija je moj jetnik ki me zaklepa vase. A tokrat ne bom zbolel. Ne bom padel. Srečujem ljudi ki sem jih nekoč poznal. So smešni in dobri. Jaz nisem in nikoli ne bom mogel biti. Jutro je šele. Kar povem ni moje. Kar pogledam ni moje. Kar čutim ni svet. Kar napišem se
zgosti
v meni. Me napne in olajša. Tako močno sem sanjal ponoči da meje zver noči oplenila in zgrizla vse kar sem kadar koli zapisal vase. Hvala bogu Vodo pijem. Mehke kaplje. Spoznal te bom šele ko te zagledam.
24
I T K K A T D R A