Viktor Majdič
Pedagoška akademija v Ljubljani UDK 808.63-06:82.03
PROTI LEKTORSKIM PRETIRAVANJEM*
Vprašanje jezikovne kulture, v sklopu katere je treba obravnavati tudi lektoriranje, ni le jezikovno, marveč tudi splošnokultumo vprašanje. Čim bolj je družba tolerantna, tem več je v njej prostora tudi za jezikovno individualnost, tem manj je utesnjevanja v ozke kalupe. Prizadevati si je treba za pravico do svobode individualnega izbora jezikovnih sredstev, do individualnega jezikovnega izraza, dokler je ta usklajen z jezikovnim sistemom in ne presega okvirov obstoječe jezikovne norme (ne kodifikacije!).
Do nesoglasij ali celo konfliktov med avtorji oziroma prevajalci in lektorji prihaja, in to kar pogosto, večinoma zaradi nezadostnega obvladanja knjižnojezikovnega sistema prvih ali pomanjkljive jezikovnokulturne in teoretičnolingvistične usposobljenosti drugih ali zaradi obojega hkrati.
Prvi vtis, ki ga dobi bralec ob prebiranju lektoriranih tipkopisov, je kaj klavrn spričo presenetljivo velikega števila popravkov, pa najsi gre za leposlovna, publicistična, strokovna ali kaka druga besedila, števila, ki pogosto ni v pravem sorazmerju z dejansko kakovostjo jezika in sloga lektoriranega besedila. Če bi namreč ocenjevali stopnjo pismenosti pišočih Slovencev zgolj po količini lektorskih popravkov, bi bila sodba za veliko večino zelo neugodna ah celo porazna, toda pri podrobnejši razčlembi popravkov se pokaže, da jih praviloma odpade kar precejšen del na račun lektorjevega pretirano subjektivističnega vrednotenja (npr. izbira sopomenskih variant po lastnem okusu, čeprav so pomensko in stilno sprejemljive tudi avtorjeve) in še vedno močno prisotnega puristično in logicistično naravnanega dajanja prednosti dvojnicam, ki so velikokrat ah pogostokrat ah pomensko ah socialnozvrstno ali funkcijskozvrstno manj primerne od avtorjevih.
Glede na nedoslednost in nesistematičnost tovrstnega »popravljanja« v naključno izbranih lektoriranih tipkopisih različnih avtorjev in različnih funkcijskih zvrsti je v marsikaterem primeru mogoče sklepati, da je lektor izkoristil vsako priložnost za uveljavitev svojega pogleda in je brez obotavljanja črtal vse, kar ni bilo v skladu z njegovim osebnim videnjem, večkrat pa se ni dosledno držal niti lastnih načel in je posegal po svojem rdečem svinčniku, če je imel za to vsaj najmanjšo priložnost. Pred pretiravanjem te vrste je svaril že Josip Stritar, njegove kritične misli pa bi bilo koristno poznati in jih upoštevati tudi danes. Takole je med drugim zapisal: »Sploh ne bodimo prestrogi filologi in samo filologi, s tem večnim filologovanjem ne pridemo nikedar do poštenega jezika. Sveta nam bodi beseda, vendar ne presveta-, ne zabimo nikedar, da beseda ni samo zase na svetu, pomislimo, da je samo pomoček, orodje, simbol... Gotovo, beseda bodi kolikor mogoče narodna, pravilna, po jezikovnih zakonih ustvarjena. Ali če je beseda sicer primerna, lepa in poleg tega še ukoreninjena, menim, da jo smemo rabiti, če se tudi morebiti ne da po vse opravičiti.«' Ob drugi priložnosti pa je dodal: »Pri nas se je vse prenaglilo in jezik je predelaval, kedor je utegnil, vsak po svoji glavi, po svojih načeUh, večkrat pa tudi brez načel.«^
Nekoliko dopolnjen in razširjen referat s posveta Prevod in leklura v Društvu slovenskih književnih prevajalcev. Josip Stritar, ZD VI, s. 206.
193
Taki pretirano zagrizeni popravljavci se ne ustavijo niti pred največjimi imeni slovenskega jezika in sloga. Celo Ivanu Cankarju je lektor (ali urednik?) v šolskem berilu spreminjal besede, oblike, besedni red itd. Tako je enkrat zamenjal skoraj s skoro, drugič pa obratno skoro s skoraj ali pa je npr. v povedi Od daleč je bila prišla mati, iz vasi je prišla v prvem stavku predpreteklik zamenjal s preteklikom, v drugem pa preteklik s predpreteklikom, itd.^
Lektor bi moral paziti, da s svojimi posegi ne bi prizadel avtorjevega načina izražanja, njegovih slogovnih posebnosti zgolj zato, da bi bilo zadoščeno šablonizirani, preveč šolsko pojmovani jezikovni pravilnosti. Če npr. iz Krleževega, izrazito intelektualistično oblikovanega besedila kar počez izloča tujke in jih nadomešča z domačimi izrazi, s tem hudo prizadene Krležev stil, lahko bi se celo reklo, da izniči avtentičnost njegovega izraza.
Pri lektoriranju prevodov, predvsem leposlovnih, bi lektor moral upoštevati dejstvo, da prevajanje ni samo prestavljanje, le čim natančnejše prenašanje vsebine iz jezika v jezik, ampak v čim večji možni meri tudi avtorjevega načina ubeseditve te vsebine, saj je znano, da zvestoba originalu, ki je sicer nujna, ni sinonim za dobesednost. Prevajalec ne more prevesti prav vsake besede, toda njegova dolžnost je, da se ob vsaki ustavi in o njej razmišlja Iz besedja jezika, v katerega prevaja, mora izbrati besede ne le z ustreznim pomenom, pač pa tudi z ustrezno čustveno obarvanostjo, da npr. vznesene prevaja z vznesenimi, vulgarne z vulgarnimi, pogovorne s pogovornimi, najti mora originalu ustrezajoče skladenjske rešitve, ohraniti značilen ritem itd. Vsega tega pa bi se moral v enaki meri kot prevajalec zavedati tudi lektor, da ne bi v svoji preveliki »popravljavski« vnemi razvrednotil prizadevanj prvega, predvsem pa ne bi smel posegati v jezikovno zgradbo in slog prevoda brez prevajalčeve vednosti in soglasja.
Slabo je, če lektor svoje strokovno neupravičeno poseganje javno utemeljuje med drugim tudi takole: »V dveh primerih ima izvirnik dva veznika, prevod pa samo enega,«"* ne da bi pri tem sploh pomislil na pomensko, slogovno in ritmično-melodično zvestobo izvirniku (omejuje se na čisto mehanično preštevanje posameznih izraznih enot). Enako neprizanesljivo je npr. isti lektor ob isti priložnosti iz prevoda Krleževe novele samovoljno izločil vse značilnosti pogovornosti (npr. sem bolana ali polvikanje ste odhajal, ste se vrnil) in s tem prevod oddaljil od izvirnika, v katerem je avtor socialnozvrstno diferenciranost v dvogovoru nakazal z uporabo ekavščine pri visokem cerkvenem dostojanstveniku in ijekavščine pri ženski z družbenega dna.
Analiza lektoriranih besedil, ki je bila pred nekaj leti opravljena v okviru seminarskega dela študentov slavistike na ljubljanski pedagoški akademiji, je pokazala, da lektorska praksa še vedno nekoliko obotavljajoče sledi novim jezikoslovnim načelom in da se še vedno preveč oklepa starih meril jezikovne kulture in daje prednost rešitvam v starejših jezikovnih normativnih priročnikih pred novejšimi, konkretno SP 1962 ali celo Andrej-kovemu aH Koštialovemu brusu pred sodobnimi, kot sta SSKJ ah SS 1984. Še vedno niso redki lektorji, ki spreminjajo npr. podzavest v spodnjo zavest, predsobo v prednjo sobo, duhovno nadgradnjo v duhovno vrhnjo stavbo, prisostvovati v biti navzoč, prisotnost v navzoč-nost, nočno omarico v posteljno omarico (kot priporoča SP 62, SSKJ pa daje glede na dejansko rabo prednost nočni omarici pred posteljno!), nadalje »popravljajo« v začetni fazi v v prvih časih, v sovjetski literarni vedi pogost termin v .. . pogost pojem, zato je konec te ljubezni konvencionalen v ... /e že znan,. .. ki ga ugonobi razkol med sanjami in resničnostjo v ki ga ugonobi spor.. ., zvezo neosveščena priča v neprebujena priča, rajanje gozdnih prebivalcev v plesanje gozdnih prebivalcev, mineralne vode v kisle vode, smoter v cilj (Breznik priporočal prav nasprotno!), frazo od časa do časa v sem pa tja (tu se je lektor ravnal po Andrejki ali Koštialu, kajti SP 62 tega frazeologema ne odsvetuje več!) itd. ,
> Viktor Majdič, »Popravljani« Cankar, JiS 1979/80, s. 115 n. "Avguštin Pirnat, Lektorjev pripis, Sodobnost 1975/1, s. 94.
194
Pri takem subjektivno obarvanem »popravljanju« je razumljivo, da se pojavlja veliko neenotnosti in nedoslednosti, tako eni spreminjajo kajti v zakaj, drugi zakaj v kajti, eni ampak v temveč, drugi temveč v ampak, eni mešano prehrano v pestro prehrano, drugi pester spored v pisan spored itd. Ali pa zamenjujejo stilno nezaznamovane variante z zaznamovanimi, kjer za take spremembe ni opravičljivih razlogov, npr. obilna jedača in kajenje v obilna jedača in kaja, pogosto odvajanje blata v pogosto trebljenje, večkrat postane urin moten v večkrat postane seč motna itd.
Še največ pa je med temi neustreznimi posegi jezikovnih korektur, ki so posledica trenutne mode ali pa zgolj osebnega okusa, ne da bi jih bilo mogoče strokovno kakorkoli utemeljiti, npr. pisal je kratke zgodbe, pogosto fantastične spremenjeno v pisal je kratke zgodbe, najraje fantastične, so praviloma daleč v so navadno daleč, manj je avtorjeva navzočnost opazna v srednjeazijskih legendah v manj je avtor viden v srednjeazijskih legendah, to je podoba propada v to je podoba, ki kaže propad, ločena drug od drugega z zidom nezaupanja v ločena drug od drugega z nezaupanjem, zdravljenje je precej enostavno v zdravljenje je dokaj preprosto, prav gotovo poznamo primere v zanesljivo poznamo primere, aH je alkohol škodljiv v ah alkohol škodi, ta selitev bolečine je precej tipična v . .. je precej značilna itd.
Področje, ki naše lektorje že tradicionalno močno zaposluje, so vplivi srbohrvaščine na slovenščino. Ti so stari skoraj toliko kot sam knjižni jezik (dokumentirano vsaj že od Hrenove redakcije Evangelijev in listov iz leta 1613) in so se v kasnejših stoletjih, zlasti v obdobjih večkratne ilirske evforije, še stopnjevali, po razpadu Avstro-Ogrske pa se nadaljevali predvsem zaradi dominantnega položaja srbohrvaščine v novi državi. Vendar bi bilo napak srbohrvaške jezikovne vplive obravnavati kot izključno škodljive, saj je srbohrvaščina v času, ko se je slovenščina otresala pretiranega nemškega vpliva in ko se je vse bolj uveljavljala na vedno novih področjih, pomembno obogatila naše besedišče. Nedvomno bi danes težko shajali brez besed, kakor so dragocenost, malenkost, načelo, nagrada, nasilje, ostavka, pasma, pojav, povod, pročelje, prosveta, razprava, sestanek, slika, upravitelj, vest, vetrnjak, zasluga, zatočišče; javen, ogromen, podroben, suhoparen, temeljit, vešč, zanimiv; laskati, nabaviti, nihati, odlikovati, odobriti, oklevati, označiti, ožigosati, prezirati, prodreti, sestati se, težiti, žrtvovati in še mnogih drugih.' Do teh srbohrva-tizmov pač ne bi smeli imeti enakega odnosa, kot do tistih, ki jih je raba kot nepotrebno navlako že zdavnaj izlotila, kakršni so npr. obitelj, oduševljenje, poprišče, prilog, propalica, pokret, izvesten, nepoznat, sličen, dimiti, jadikovati, dojmiti se, okititi, oriti, predbacivati, razmotrivati, uvaževati itd..
Tudi med tistimi iz srbohrvaščine prevzetimiizrazi, ki so bili nekoč v sopomenskem razmerju z domačimi, je v marsikaterem primeru sčasoma prišlo do pomenske diferenciacije in zato z njimi ni mogoče opraviti kar na kratko, češ, kaj nam bodo kvarili jezik, saj imamo vendar svoja, domača poimenovanja. Za zdrav jezikovni čut, neobremenjen s puristični-mi predsodki, namreč pretrgati ni isto kot prekiniti (bomo govorcu npr. rekli; »Oprostite, da vas pretrgam!«), zaščiten ni isto kot zavarovan (če bi bile naše zaščitene rastline v resnici tudi zavarovane pred vandalskim uničevanjem, bi ne bile v nevarnosti pred iztrebljenjem, a žal ni tako), skleniti za večino tudi ne pomeni tega, kar končati (sicer pride do nesmislov tipa »ko so sklonih sestanek, so ugotovili, da niso ničesar sklenih«), opazna razlika je tudi med prirodopisom in naravoslovjem, celo zaključne račune zamenjujejo nekateri prepotentni lektorji s sklepnimi računi, ne upoštevaje bistvene razlike med prvimi in drugimi itd. Hudo pomanjkanje jezikovnega realizma izpričujejo tisti, ki sleherno graditev ali izgradnjo zamenjajo z zidavo (začeli bodo zidati avtocesto, zidanje socialistične federativne Jugoslavije), ki proizvodnjo dosledno nadomeščajo z izdelavo (celotna družbena izdelava je bila irianjša kot leto poprej) ali s pridelavo, tudi če pomensko sploh ne ustreza (povečati pridelavo mesa in jajc), ki brez potrebe zapravljajo pomensko razliko
' Prim. Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, Ljubljana 1982, s. 133 n.
195
med terjatvijo in zahtevo, ki preučujejo kadar bi morali proučevati in so zato jezikovno res >
bolj predirni kot prodorni. Mnoge naše lektorje spreleti srh ob predlogu oz. predponskem ;
obrazilu izven/izven- četudi ga je brez predsodkov uporabljal npr. Breznik, ki je prvi pisal :
o njegovem srbohrvaškem izvoru, prav tako ni motu avtorjev SS 1956, pa tudi sestavljav- j
cem SP 1950 in 1962 se ni zdelo potrebno, da bi ga opremih s kakršnimkoli prepovedo- j
valnim ali odsvetovalnim znamenjem.' Toda danes kljub temu kar naprej beremo in po- \
slušamo o zunajšolskih dejavnostih, o zunajblokovski poUtiki, o tem, da je uspeh akcije ;
zunaj vsakršnega dvoma itd. i
Niso tudi redki primeri, ko lektor popravlja, kjer to sploh ni potrebno, hkrati (verjetno '
prav zaradi tega) pa spregleda celo grobe slovnične ali pravopisne napake ali slogovne :
slabosti (»Danes sta sklenili enotedenski obisk v Sloveniji dve izseljeniški folklorni sku- ;
pini.« - v isti povedi torej puristično obarvani sklenili nam. končali, zaključili in grobi sr- i
bohrvatizem izseljeniški nam. izseljenski,- »Preučevanje explozij na Soncu« - ob puristično :
forsiranem preučevanju nam. splošnega in pomensko nedvomnega proučevanja hud pra- ;
vopisni spodrsljaj, in to celo v naslovu časopisnega članka; »Starša sta govorila med seboj '
nemški« - ob zborno manj primerni dvojinski obliki starša ozko knjižna ali že kar pre- i ciozna varianta prislova nemški nam. nevtralnega nemško itd.).
Veliko je tudi nedoslednosti, ko lektor ob problemu iste vrste enkrat »popravlja«, drugič, v neposredni bližini, celo v istem stavku, pa ne (»Njegova kritika je bila izjemno preni-kava, ne more pa nadomestiti konkretnega družbeno-zgodovinskega proučevanja zgodovine« - nam. nevtralnega pronicljiva puristično obarvani prenikava, medtem ko prouče- \ vanje ni zamenjano s preučevanjem). j
Marsikdaj se lektorju izmuzne napaka, ki jo je zagrešila že prevajalčeva površnost ali preslabo poznavanje jezika, iz katerega je prevajal. Toda natančen in razgledan lektor bi marsikatero vendarle lahko odkril. Navedimo nekaj zgledov: prodajajo izredno dragocene krznene bunde (= krznene plašče), postala je svobodna mati (= mati samohranilka, nezakonska mati), gradivo ni dobilo prehodne ocene (pozitivne ocene), obstaja možnost vsake poslovne dejavnosti (vsakršne), v šlonski zdravstveni akademiji so opravih že 12. presaditev srca (v šlezijski zdravstveni akademiji), tudi ona bo z nama v Abaciji (Opatiji), demonstranti so kričali: Dol z Rakovskim (Dol z Avstrijo), odlična ferlaška puška (borovelj-ska) itd. Za že kar hude jezikovne primanjkljaje tako pri piscih kot pregledovalcih njihovih besedil pa gre v primerih, ko ne eni ne drugi npr. ne poznajo pomenov časovnih prislovov davi in drevi (ä jih pisci kljub temu uporabljajo, čeprav narobe), ko ne vedo, kaj ! so pleve in kaj plevel itd.
Slednjega pa v naših javnosti namenjenih sporočilih ni ravno malo, prav na gosto je npr. ; razpreden po besedilih, ki so prevedena iz srbohrvaščine. Prevajalci zlasti publicističnih, strokovnih in praktičnosporazumevalnih besedil vse prepogosto podlegajo interferenč-nim vplivom srbohrvaščine, tako v besedju kot v skladnji, oblikoslovju in deloma tudi v besedotvorju (v govornih sporočilih, zlasti na radiu in televiziji, tudi v glasoslovju, prim, na-glaševanje na srbohrvaški jezikovni prostor vezanih besed: v Zemunu, v Slavonskem Bro- • du, kragujevški, Podravka, Hajduk, Medveščak itd.). Na leksikalni ravnini so interference sila pogoste v primerih popolne ali delne slovensko-srbohrvaške homofonije, npr. med ; pogubljenimi so se znašli vsi člani prve sovjetske vlade (med umorjenimi, pobitimi), ob- ; tožen je dveh krivičnih dejanj (kaznivih dejanj), na desni obali Donave (na desnem bregu), j spravilo sladkorne repe (pese), jez med mladinsko organizacijo in mlado generacijo (pre- ] pad), ni mu bil raven v ničemer (enak, enakovreden), skupne službe so zatajile (slabo de- i lale, odpovedale), zgradba ima 800 m^ koristne površine (uporabne), uporabih so ostre \ mere (ukrepe), čredo so povečali na 300 grl (glav), kozarci so sijajno oprani (pomiti), od- i
" V SP 1950 so na str. 30 in 933 celo izrecno navedena imena iz izvenevropskit\ jezikov.
196
lično sredstvo za pranje zob (umivanje), priporočamo odlične kolače (pecivo), odločanje v delegatskih sredinah (okoljih), policija je objavila, da je položaj napet (sporočila), neobjavljena vojna proti Libanonu (nenapovedana), zgradih so še vzporedne objekte (pomožne), pridobivanje hrane mu je sporeden poklic (postranska dejavnost), pri njiju so našli vredne umetniške slike (dragocene), Borac je bil že šestkrat domačin prireditve (gostitelj), uporno je nadaljevala študij ob delu (vztrajno, prizadevno), vojaški starešina je obvezen izpolnjevati naloge (dolžan), zastoje so sproti odklanjali (odstranjevali), uspehi zaradi njegovih osebnih zalaganj (prizadevanj), vojna zahteva vse več ljudskih žrtev (človeških), doživljenjska oskrba ostarelih (dosmrtna), pogovor z dijakinjo osnovne šole (učenko), ekipi sta podelili točke (si razdelili) itd. Enako se vrivajo v slovenščino tudi srbohrvaške fra-zeološke zveze, kot npr. verjeli ali ne, trgovci so postali delavci v prometu; hoteli ali ne, to jim je cilj ipd.
Manj nevarni so grobi srbohrvatizmi, ki jih človeku z vsaj koUkor toliko razvitim jezikovnim čutom ni težko odkriti in se jim izogniti, uporabljajo pa jih večinoma ljudje, ki pri svojem poklicnem delu (zlasti pohtiki in gopodarstveniki) veliko komunicirajo v srbohrvaščini in jim občutek za to, kaj je slovensko in kaj ne, sčasoma nekoliko otopi. Večkrat pa so zanje krivi tudi prevajalci, ki se v naglici (plačilo po kohčini prevedenega, ne po kakovosti!) ne potrudijo poiskati ustreznega slovenskega izraza in ker se za prevajanje iz srbohrvaščine čutijo usposobljene tudi ljudje, ki ne obvladajo zadovoljivo niti srbohrvaščine niti slovenščine. Oglejmo si nekaj primerov iz virov, ki niso starejši od dveh let: akcija osporava legitimnost revolucije in partije (zanikuje, ne priznava), opravili so pasoško in carinsko kontrolo (pregled potnih listov), pasoša jima niso izdali (potnih listov), pregled dosežkov in nedostatkov znanosti (pomanjkljivosti, slabosti), administrativni aparat postaja vse bolj glomazen in drag (razsežen in neučinkovit), uveljavljena sprega oblastništva političnih mogotcev (povezava, 'španovija'), nedovoljno razvite republike (manj, premalo), razmere so nepovoljne (nezadovoljive), prenova je mukotrpen proces (težaven, naporen), nazadnje so jih primorali, da so se uklonili predpisom (prisilili - podredili), ni našel nobenega istomišljenika (somišljenika), mitološka saga o postanku sveta (nastanku), ZK se zo-perstavlja posploševanju (upira, nasprotuje), pisanje o tej zadevi je preuranjeno (prezgodnje), v to svrho je pripravljen obračun (v ta namen), objavili so devizni cenovnik (cenik), posedoval je strelno orožje (imel, bil lastnik), rešetka je iz varilnih šipk (palic), sklepa se niso pridrževali (držali), prva smena je končala delo (izmena), nima zaslombe v domačem prebivalstvu (opore), Valvazorjeve veze z najstarejšo znanstveno družbo (zveze), naprodaj so prikolice s po dvema osovinama (osema), avto ima pokvarjene žmigavce (smerne kazalce), na vrsti je djurdjevdanska pesem (jurjevska), težina in odgovornost pripravljalnega dela (teža, težavnost), z vodo bodo oskrbeli šole in domačinstva (gospodinjstva) itd.
Nekatere teh srbohrvatizmov sicer najdemo tudi v SSKJ (npr. nedostatek, postanek, svrha, mukotrpen, nepovoljen, preuranjen, osporavati, posedovati), ki pa so vsi okvalificirani ah časovno-frekvenčno (zastarelo, starinsko), kar velja zlasti za tiste, ki so jih nekoč načrtno uvajali ilirci, ali pa z nekoliko spornim in za take primere premalo odsvetovalnim kvalifikatorjem publicistično.
Od slovničnih interferenc navedimo najprej nekaj oblikoslovnih. Te so najpogostejše pri izražanju kategorije sklona. Pisci in prevajalci velikokrat pregibajo moška osebna imena na -o po drugi namesto po prvi moški sklanjatvi: nedopustno obrekovanje književnika MomeKaporja, politična odgovornost Špire Galoviča, posnet po noveli Ive Andriča, Ulica Ljube Šercerja. Cesto ne podaljšujejo osnov samostalnikom moškega spola na -r: aktivnost komunistov v GosdVaru, delovna organizacija iz Kotora, izvohli so dr. Milivoja Šolara, izjave Nandora Majora. Zemljepisna lastna imena na -o se sklanjajo po 111. nam. po I. sred. sklanjatvi: na Kosovem, iz Pančevega-, dvozložnim osebnim imenom m. sp. na -e se ne podaljšuje osnova s -t: priznanje Pav/u Gregoriču, koncert Đjorda Balaševića ipd. V odvisnih sklonih se ne izpuščata neobstojna a in e, nastala iz nekdanjega polglasnika: sojenje Mu-
197
haremu Sivacu, vprašanje delegata Sušeča. V dvojinskem mestniku se pojavljajo orodni-ške končnice: v potnima listoma je videl kopico žigov, v republikah in avtonomnima pokrajinama. Samostalnikom srednjega spola se osnova ne podaljša: cenejši nakup šunke v črevu. V množinskem rodilniku samostalnikov I. ženske sklanjatve se namesto ničte končnice pojavlja nenaglašena končnica -a: stvar je stala dvajset dinarjev in petdeset para, članek iz Novih omladinskih novina. Nevešči prevajalci (in tudi pisci) včasih ohranijo kar srbohrvaške pridevniške končnice: novinar Privrednog pregleda, melioracije na Glamočkom polju, v Beogradu in Bijelom Polju govori vedno srbsko. Opušča se tudi dvojina: avtonomne pokrajine in republike, in zamenjuje spol: rezervne starešine so obsodile ravnanje F. Hoxche, jutri bodo posamična finala, pihalo bo jugo, ležeče o se lahko pojasni še drugače.
Na besedotvorni ravnini po pogostnosti izstopa tvorba pridevnikov iz samostalnikov II. moške sklanjatve z obrazilom -in nam. -ov/-ev: preveriti Paragine navedbe, pripadniki Je-hovinih prič, sodišče določilo Krležine dediče, še vedno zanimivi Badjurini filmi. Redkejša pa je izpeljava z obrazilom -ov nam. -/j/ev iz samostalnikov na -r: v Svetozarovih pismih. Namesto pridevniškega obrazila -ski/-ški se pri samostalniških podstavah s srbohrvaškega jezikovnega področja često pojavlja v slovenščini sicer neproduktivno obrazilo -čki: nikšička železarna, užička repubHka, v Timočki krajini, prebivalci ivanjičkih vasi. Iz samostalnikov z neobstojnim a-jem v obrazilu -ac se tvorijo pridevniške izpeljanke iz srbohrvaške podstave: odvoz v leskovaško bolnišnico, rop v karlovaški banki oz. se tvorijo pridevniške izpeljanke iz slovenskih podobnih srbohrvaških izrazov: vabilo na tradicionalni izseljeniški piknik.
V skladnji se srbohrvaški vplivi pogosto kažejo v izpodrivanju za slovenščino značilne vezavnosti, ob pogosti zamenjavi predlogov oz. predložne rabe z nepredložno in obratno: niso pravočasno dogovorih normativov, vsem čestitamo praznik vstaje, čestitajo mu na uspehu, brigada je krenila iz Kaštela za Hercegovino, včeraj ga je spet sanjala, ugotoviti, od kod jim devize, z njim so bili pošteni, prevesti na albanski jezik, namakalni sistem bo varoval plodno zemljo od poplav, obrne se v smeri svoje domačije, diemon z okusom vanilije, močan okus mesa. Težave se pojavljajo pri zanikanju: ni se srečal z zgodovino niti je zgodovina srečala njega; da ni nas, bi morali oni delati še več. Uporabljajo se osebni zaimki v funkciji kazalnih: večina njih se upokoji po 35 letih dela, veliko hišo ali polovico nje prodam itd.
Naglica in površnost pri prevajanju se kažeta tudi pri ohranjevanju nekaterih neprevedenih srbohrvaških kratic: postopek vodi umaški SUP (UNZ, tj. uprava za notranje zadeve), člani AMSJ imajo popust (AMZJ), SIP ne kaže naokrog registrov svojih kadrov (SNZ, tj. sekretariat za zunanje zadeve) itd.
Pojavljajo se tudi prevzeti izrazi, ki so v srbohrvaščini običajni, v slovenščini pa ne, npr. larva, eükasen, /radijska/ emisija, pedigre, ali pa pisci oz. prevajalci ohranijo kar srbohrvaško obliko tujke, npr. klub penzionerjev, oddajajo apartmane, pridobivanje teorijskega znanja, protestantkinja kraljica Elizabeta L, žiri si je ogledal vse predstave ipd.
Prevzeto tudi sicer spravlja lektorje pogosto v zadrego in vodi v sila neenotne rešitve, od skrajno purističnega, že kar nestrpnega preganjanja vsega po izvoru nedomačega do popolne odprtosti in največje možne tolerantnosti. Natančnejše razpravljanje o tej problematiki bi močno preseglo okvir pričujočega prispevka, zato se bomo omejili le na nekaj splošnejših pripomb.
Prav je, da lektorji poskrbijo za potrebno slovenskost našega zbornega jezika, zlasti v primerih, ko gre za zgolj snobistično motivirano rabo tujk pri piscih (ne ravno redkih), ki so zmotno prepričani o tem, da je kakovost besedila premo sorazmerna s količino uporabljenih prevzetih izrazov. Prav je tudi, da odpravljajo tujke, ki se avtorjem zapišejo - večkrat celo pomensko neustrezne - preprosto zato, ker se ne potrudijo najti in uporabiti za-
198
res ustreznega in tudi že dovolj uveljavljenega domačega izraza. Tudi če pisec pri uporabi prevzetega jezikovnega sredstva ne upošteva socialnozvrstne obarvanosti in zapiše v zbornem besedilu kot stilno nevtralno pogovorno, žargonsko ali slengovsko tujko, bi moral lektor take spodrsljaje odkriti in jih odpraviti, a se to vedno ne zgodi. Za ponazoritev samo nekaj primerov: nudimo peči z vratci in vložki iz gusa, bil je operiran na pmhu, doma leži v gipsu, štale lahko ostanejo prazne, največ so prodali tepihov, kancler delil knapom vžigalnike v spomin, tokrat so prevagale izkušnje, napeljati vodovod v bajarje in postaviti nove obore, naprodaj je mašina za Z 750, nekaj stebričkov je sunil tudi sam B. itd.
V primerih, ko gre za že močno uveljavljene tujke, ustreznih domačih nadomestil zanje pa doslej ni bilo ali so se pojavila prepozno, tj. takrat, ko se je tujka že vtisnila v jezikovno zavest večine uporabnikov, je priložnost za zamenjavo prevzetega z neprevzetim že zamujena. Številni tovrstni poskusi so bili doslej še vedno neuspešni, jezikovnokulturno pa bolj škodljivi kot koristni, ker vnašajo nemir in povzročajo neenotnost. Tako domače kot tuje izkušnje kažejo, da je o smiselnosti odpravljanja že uveljavljenih in ustaljenih tujk, ki dobro služijo svojemu namenu, mogoče prepričati le manjši del uporabnikov jezika, medtem ko se večina takemu početju kot nepotrebnemu in nesmiselnemu upre ali pa je do posegov te vrste indiferentna.
Tako »popravljena« besedila marsikdaj tudi izgubijo dobršen del svoje jasnosti. Lektorska puristično naravnana popravljavska vnema je namreč včasih tako močna, da v težnji po odpravljanju prevzetega za vsako ceno zagreši tudi grobe vsebinske napake, ko npr. tujke nadomešča s pomensko napačnimi, nesopomenskimi domačimi poimenovanji. Iz množice primerov skrajno purističnega ravnanja navedimo le nekaj bolj naključno izbranih (pogosteje rabljene, v nekaterih primerih tudi edino pravilne tujke so v oklepajih): H. je eden najbolj razglašenih sodobnih nemških dramatikov (popularnih), poiskati notranje zaloge v zdravstvu (rezerve), grad je prevladujoča zgradba v Ljubljani (dominantna), pričeli so sestavno zbirati krajevna imena (sistematično), poskočna rast življenjskih stroškov (dinamična), odpravljanje izgub je velelnik (imperativ), odkrili dva svežnja s tempiranim! bombami (paketa), lažna elizabetinska okna (psevdoelizabetinska), nepredmetno slikarstvo (abstraktno), družbeno zaposleni delavci (angažirani), prizadeti filmi s sodobno tematiko (angažirani), razstava v veži NUK (avli), tajnica OO ZK (sekretarka), razprava o mednarodnih odnosih v SFRJ (mednacionalnih), podreti bo treba nekaj posebnih zgradb (individualnih objektov), lepote soteske Morače (kanjona - vsaka soteska pač ni kanjon), naftni izvlečki (derivati - izvlečki so ekstrakti, ne derivati), pokojnik je bil sozvočnica za tovarištvo (sinonim, sopomenka ali soznačnica, sozvočnica je homonim).
Kdaj pa kdaj se lektorjevo pero ne ustavi niti pred frazeologemi in s purističnim posegom grobo zareže v njihovo osamosvojeno pomensko celovitost, ne upoštevajoč dejstva, da pomen fraze ni preprosta vsota pomenov leksikalnih enot, ki frazo sestavljajo. Tako včasih beremo ali poslušamo o nakupovanju mačka v vreči, o tem, da je kaj scefrano kot turška zastava, da je za malo denarja malo glasbe, da ima gospod ta in ta vsak dan zajetnejše kurje pokopališče, da se brez Rominje in kave nič ne ve itd.
Bodi dovolj! Končajmo z besedami dr. Toporišiča, zapisanimi za radijske jezikovne pogovore pred dobrima dvema desetletjema, ki so tudi danes še kako aktualne. Takole pravi: »Pustimo pa že končno pri miru vse tiste izposojenke (na tem mestu bi rekh: prevzeto sploh, op. V. M.), ki so se v našem knjižnem jeziku utrdile. Pustimo jih tako v primerih, ko zanje nimamo in tudi nikoli imeli nismo prvotno domačih izrazov, kakor v primerih, ko so, čeprav novinke, izpodrinile naše prvotno domače izraze. Če tega načela ne sprejmemo, ne bo nikoh ljubega miru v našem besedju, zato pa večno beganje, ki močno prispeva k sedanji slabi pismenosti našega sodobnika.«'
¦Jezikovni pogovori II, Ljubljana 1967, s. 72/73.
199
Summary
AGAINST EXAGERATIONS IN CHECKING
Checking is one of the very important linguistic and cultural tasks. It would often be impossible to publish unchecked texts because of the poor theoretical and practical linguistic knowledge of persons speaking in public. The lector, however, should be tolerant and grant the author the right to choose his/her own linguistic expression as far as it agrees with the language system and does not exceed the objectively existant language standard. One can consider as poor checking if, on one hand, the lector persecutes, on account of puristic, logistic and similar prejudices, anything that has become established in the language and serves its purpose, but, on the other hand, overlooks numerous mistakes concerning grammar, spelling, pronunciation, style etc.