Izhaja vamk četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, ul. Commerciale 5/1. Tel. 28-770. Za Italijo: Gorica, Piazza Vittoria 18/11. Poštni predal ( ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun: Trst, št. 11/6464 Poštnina plačana v gotovini NOVI UST Posamezna št. Ur 30.- NAROČNINA: tromesečna lir 350 - polletna lir 650 - letna lir 1250; — za ino zemstvo: tromesečna lir 600 - polletna lir 1100 - letna lir 2200. Oglasi po dogovoru Spedlzlone In abb. postale I. gr. §T. 176 TRST, ČETRTEK 24. OKTOBRA 1957, GORICA LET. VI. PO UKINITVI VELEPOSLAN1ŠTVEV V BEOGRADU IN BONNU Zakaj je Adenauer pretrgal diplomatske odnose z Jugoslavijo Tudi krivice med napodi se v zgodovini, maščujejo - Kdo gleda pravilno v bodočnost? Najzanimivejši in najvažnejši politični dogodek zadnjega tedna je bil brez dvoma sklep Adenauerjeve vlade, da pretrže diplomatske odnose z Beogradom. Novica je tembolj presenetila javnost, ker sta Jugoslavija in Zapadna Nemčija živeli doslej nekako v prijateljstvu ter zlasti v gospodarstvu prav živahno in tesno sodelovali: saj je Zapadna Nemčija stala zadnji dve leti na prvem mestu v jugoslovanski zunanji trgovini. Prej je to bilia Italija, 1. 1956 je pa nemško-juigoslovanska izmenjava blaga do-segla obseg 30 milijard dinarjev ali 13 odstotkov celokupne jugoslovanske zunanje trgovine. Vrh lega je bila Adenauerjev« vlada marca 1956 sklenila z Jugoslavijo pogodbo o dol. goročnem posojilu, stkatero se je obvezala sta-v"li Beogradu vsa k o leto na razpolago (ktre-dat v vrednosti 7 in pol milijarde lir, da si z njimi lahko nabavi v Nemčiji blago, ki ga Potrebuje. Ljudje se sprašujejo, kaj je vzrok, da so prisrčni odnošajii med obema vladama kar Naenkrat tako .skvarili. MEJE NA ODRI IN NISI Prvo, kar je zadelo politike v Bonnu, je nilo, da je Jugoslavija ob nedavnem obisku Gomulke v Beogradu uradno priznala poljske državne meje na rekah Odri in Nisi. Tito je menil, da je dolžan to storiti ne samo G oni ul ki na ljubo, marveč v prvi virsti zavo'-Ijo poljskega naroda, ki je v vprašanju državnih meja složen in enodušen. • Poljska je po zadnji vojni morala, kot znano, odstopiti Rusiji približno eno tretjino svojega ozemlja. Res je sicer, da v teh vzhodnih pokrajinah Poljaki niso tvorili ve-eine prebivalstva. Tu je živelo okrog 10 milijonov ljudi pretežno nepoliške narodnosti; nied njimi približno- 6 milijonov Ukrajincev 'n 2 im pol milijona Belorusov, ki narodnostno miso spadali k Poljski ter so bili zato Priključena svojima matičnima državama. Kljub temu je treba priznati, da je to bita za poljsko republiko velilka zguba. Da bi v vojni težko preizkušene Poljake Pomirili, so jim Roosevelt, Churchill in Stalin ponudili v zameno kos nemškega ozemlja do Odre in Nise, češ da ti kraji v vsakem pogledu odtehtajo zgubo na vzhodu: “cljalki bodo prišli do .neobhodno potrebne obale na Baltiškem, morju in s tem dobili neposredno zvezo z zapadnim svetom, od katerega jih je Hitlerjeva Nemčija hotela odre. zati. Bogati rudokopi v Š lezi ji bodo omogočili Poljski, da razvije močno- industrijo ter postane gospodarsko popolnoma neodvisna. PORAVNANA ZGODOVINSKA, KRIVICA Najvažnejše je pa bilo, da je ozemlje do Odre in Nise bilo nekoč čisto slovansko ter od Nemcev v teku stoletij nasilno potujčeno. V srednjem veku so> Nemci izpodrivali Slovane Ikralikomalo z ognjem in mečem in na njihovi grudi trumoma naseljevali tujce, v novejši dobi so se pia posluževali proti njim vseh sredstev modernega raznarodovanja. Vzeli so jim šole v materinskem jeziku, poljščino preipoVedali v uradih in vsem javnem življenju ter sploh ravnali s Slovani kot z ljudmi nižje vrste. Zlasti brezobzirno jc bilo raznarodovanje v dobi Bismarcka, ko je ta ustanovil poseben slklad za nakupovanje poljske zemlje ter sklenil odpraviti celo ve-ronarlk v materinskem jeziku nnliških otrok: približno tako kot so Mussolini in njegovi nasledriiki delali in še delajo pri nas v Beneški Sloveniji. KAKO SODI NEODVISNI TIMES To je bil vzrok, d'a so Poljaki sprejeli me. jo na Odri in Nisi. Velika zgodovinska (krivica je bila s tem vsaj deloma popravljena. Da mora diržavna meja na obeli rekah biti dokončna in nedotakljiva, je enotna zahteva vseh Poljakov: tako- mislijo komunisti, tako socialisti, talko katoličani. Jugoslavija je zato z uradnim priznanjem novih meja izpolnila srčno željo vsega poljskega naroda. Značilno je, kakšno mnenje ima o tem vprašanju ugledni angleški dnevnik Times, ki je glasilo konservativnih krogov, potem-talkem vse prej kot komunizmu naklonjen list. Po njegovem spada med politične nedoslednosti in napake našega časa, da poljskih meja na Odri in Nisi niso doslej priznale tudi zapudne velesile. Članek zelo vplivnega lista je naredil na Adenauerjeve vladne kroge močan vtis in Nemce ozlovoljil, a je kljub temu povsem pravilen. Ali ni zaires čudno, da so Amerikanci, Angleži in Francozi skupno z Rusi določili Poljski meje, ki jih sedaj nočejo uradno priznati? Zalkaj tega ne store? Samo zastran tega ne, da bi se ne zamerili mogočni Nemčiji in Adenauerju. Tako je poljski narod ostal na zapadu osamljen. Njegove državne meje priznava danes samo Sovjetska Rusija z zavezniki ter je celo pripravljena jih braniti, če treba, z orožjem. Vsi drugi so pustili Poljake na cedilu. To je glavni vzrok, da so Poljaki, naj bodo tega ali onega svetovnega naziranja, naravnost primorani se oslanjati v zunanji politiki na Moskvo. Kdo je tega ikiriv? Edino in izključno za-padne velesile. S svojo politiko ženejo ne le Gomulko, temveč vse Poljake sami v naročje Sovjetske zveze. Tito in Adenauer Med Nemci je mejo na Odri in Nisi priznala doslej samo komunistična vlada v Pan. kovvu. Naravno, da je Poljski to zelo koristilo in da vzdržuje zastran tega dobro sosedstvo z Vzhodno Nemčijo. Ravno talko človeško je tudi, da je Poljska njeno vlado takoj brez obotavljanja priznala. Da se je po dolgih letih za isti korak odločila sedaj tudi Jugoslavija, čeprav nima sama nič opraviti z mejo na Odri in Nisi, je pa politike v Bonnu tako razkačilo, da so kar pretrgali diplomatske zveze z Beogradom. Jugoslovansko priznanje novih polj-sikih meja, bi bil Adenauer še prenesel, priznanje vlade v Pankovvu mu je pa bilo preveč. V Bonnu trde. da jc s svojo odločitvijo vzela sedaj tudi Jugoslavija na znanje razko-sanost nemškega naroda na dve državi ter s dem škodovala življenjskim koristim nemškega ljudstva, katerega prešinja danes le ena težnja in le en ideal, da bi se namreč čimprej spet združilo v eni sami skupni domovini. Tako sla Adenauer in Tito trčila drug ob drugega in svet z zanimanjem čaka, katera politika obeli državnikov se bo konec koncev izkazala za pravilno. KAKO NAJ SE NEMČIJA ZEDINI? Jugoslovani se pred nemškimi očitki branijo takole: mi smo tudi bili vedno mišljenja, da ima nemški narod neoporečno pravico do združitve ter smo istega mnenja še danes. Sodimo pa, da pot, ki jo je ubral Adenauer, ne more voditi k nemškemu zedinjenj«- _____________________j_______________ (Nadaljevanje na 3. strani) NOVICE Z VSEGA SVETA NJIHOVA KRŠČANSKA OMIKA Minister za javna dela Togni je poslal prejšnji teden županu glavnega mesta Južne Tirolske brzojavko, s katero mu sporoča veselo novico, da je vlada sklenila potrošiti 2 milijardi in 500 milijonov lir za zidavo’ 5000 novih stanovanjskih prostorov v Bocnu. S tem denarjem nameravajo ustvariti po. polnoma novo mestno’ četrt ter obenem pospešiti industrializacijo Južne Tirolske. Ker bodo v stanovanjih namestili v prvi vrsti italijanske priseljence, ki prihajajo z novimi podjetji v vse večjem številu v nekoč čisto nemško- deželo, je Tognijeva brzojavka domačine močno ozlovoljila. V južnih delih države, beremo v nemškem časopisju, žive še stotisoči ljudi v rop ah in kočah iz pločevine, toda rimska vlada se za-nje le malo? briaa. Važnejše se ji zdi razmetavati milijarde davčne gostoljubna in izobražena žena. ki je rada čitala časopise in prebrala marsikako knjigo. V šole je poslala dva sinova, ki sta pa oba postala žrtvi zadnje vojne. Umrla je v 58. letu starosti. Pogreb je pokazal, kako je bila priljubljena in spoštovana tudi od naših sode-ležanov. Plemeniti pokojnici na sveti večna luč. Njeni užaloščeni družini, zlasti še njenemu možu izrekamo iskreno sožalje. OBMEJNI PROMET V SEPTEMBRU V septembru je prišlo v Italijo skoraj 51! tisoč jugoslovanskih državljanov, v Jugoslavijo pa je odšlo nad 28 tisoč italijanskih državljanov. VPISOVANJE V ČIPKARSKE ŠOLE Deklice osnovnih iu nižjih srednjih šol ter dekleta do 35. leta, ki so šole že dovršile, sc lahko vpišejo v čipkarsko Šol o v Gorici, Gra. d iški in Gradežu. Pouk je popoldne, in siceT štiri ure na teden. V Gorici je na šoli mogoče doseči tudi diplomo učiteljice za čipkanje. Sedež šoje je v ulici Morelli 39. Tam dobe dekleta vsa potrebna pojasnila. AZIJSKA MRZLICA Ko so se v torek prejšnjega tedna odprle šole, je bilo odsotnih 20 odstotkov učencev. To število je v enem tednu naraslo-, ker se je azijska mrzlica precej razširila tako v mestu kot na deželi. Bolezen pa je ohranila milejšo obliko. Vendar je njena nalezljivost izredno velika. Izogibati se je treba javnih lokalov, kavarn in kina. Zdravniki priporočajo gibanje na prostem, več spanja, močno hrano, zlasti uživanje sadja in zelenjave, posebno limon. Naj dodamo še, da morajo šolarji, učitelji ter profesorji, ki zbolijo za azijsko, ostati tudi še po ozdravljenju 10 dni doma. SMRT SLOVENSKEGA PROFESORJA Prejšnji teden je na poti v Ljubljano iznenada umrl upokojeni profesor dr. Fran Nova'k. Bilo mu je 73 let. Pokojnik je brat goriskega častnega kanonika msgr. Lojzeta Novaka. Pred dnevi sta se sestala v Novi Gorici in si dala. besedo, da se bosta prihodnje leto zopet našla v Solkanu. Toda nekaj dni zatem je dr. Novak že ležal na parali pri sorodnikih v Ajdovlščini. Odpovedalo mu je srce. Pokojnik je poučeval na nekdanji državni realni gimnaziji francoščino in latinščino. Vsem njegovim sorodnikom in zlasti msgr. Novaku izrekamo globoko sožalje. Pokojniku pa naj sveti večna luč in dobri Stvarnik, naj mu bo bogat plačnik za ves trud, 'ki ga je imel kot učitelj in vzgojitelj. POGREB JOŽKA ŽABKARJA Jožka Žabkarja, čigar nenadno smrt smo javili v zadnji številki, so v sredo prejšnjega 'e dna položili v zemljo na gor iškem pokopališču, kamor so ga pripeljali iz Rima. Po-preb a se je udeležilo mnogo sorodnikov, prijateljev in znancev. Naj v miru počiva! • • • ŠOLSKE ŠTIPENDIJE V Gorici so razpisali 225 štipendij za dijake, in sicer 100 po 10 tisoč lir za dijake nižje srednje šole, 100 po 20 tisoč lir za učence višjih srednjih šol in 25 štipendij po 40 tisoč lir za visokošolce. Dijaki, ki mislijo zanjg zaprositi, morajo biti člani ubožne družine in imeti v izpričevalu vsaj oceno sedem. Podrobnejša pojasnila dobiš na uradu Združenja civilnih žrtev vojne v Gorici, Korzo Italia 5. SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V TRSTI! V nedeljo, 27. t. m., ob 16. in ob 20. uri v Prosvetni dvorani v Gorici John Stelnbeck ŽIVI PLAMEN tIJviivfthu '/Zotfeulffi IZ SV. PETRA SLOVENOV V Beneški Sloveniji je sicer mnogo mlekarn, a so večinoma zastarele in zato ne zadostujejo potrebam in zahtevam sodobnega mlekarstva. V zadnjem času pa se je Kmetijsko nadzormištvo v Vidmu pobrigalo, da so ustanovili nove mlekarne v Črnem vrhu nad Podbonescem, v Gorenjem Tarbiju v občini Srednje in v Ranču ter Čeplesišču v občini Sovodnje. Mlekarna v Črnem vrhu stane 10 milijonov lir. Manjka ji samo hladilnik, ki je nujno potreben za izdelovanje masla. Za zgrad-njo poslopja je država prispevala 3 in pol milijona lir, se pravi 50 odstotkov vseli grad-benih stroškov. Domača' zadruga pa je najela 3 milijone posojila, ki ga bodo odplačali v 30 letih. Obresti znašajo 4 odstotke. V Gorenjem Tarbiju so za zidarske stroške doslej izdali 4 milijone lir. Polovico teh je prispevala država, in sicer v smislu zakona o hribovskih občinah z dne 25. julija 1952. Oprema mlekarne bo stala poldrugi milijon, za kar upajo, da dobe še posebno vladno podporo. Za ustanovitev te mlekarne sc je zavzelo Kmetijsko nadzormištvo in tudi Ustanova za hribovsko gospodarstvo. Strokovne nasvete pa je dalo Združenje furlanskih zadrug. Tudi v Čeplesišču mislijo preurediti mlekarno, za kar potrebujejo tri milijone lir. Pri tem računajo na pomoč države. Prav tako nameravajo povečati mlekarno v Tarčetu, ikii je ena najstarej.ših v nadiških dolinah. Zaprosili so' za 3 milijone lir državne pomoči. Ronac je na daleč znan po svojih nasadih jablan (sevke) in danes še posebno po svojih breskvah. Tamkajšnje kmete je prvi učil umne sadjereje pesnik Beneških Slovencev duhovnik Peter Podreka. Toda kmetovalci vidijo danes svojo gospodarsko bodočnost predvsem v umnem mlekarstvu. Zato so skle-ziili zapreti dosedanji zastareli mlekarni in ustanoviti večjo in sodobnejšo. Upajo na 8 milijonov lir državne pomoči. Z novimi mlekarnami in s tistimi, ki že obstoje, je položen zdrav temelj za razvoj modernega mlekarstva v Beneški Sloveniji. Polagoma bo pa moralo izginili vse, kar jc zastarelo, zlasti ker so izdali nov zakon, ki predpisuje, kako je treba maslo paketirati. Ker stare mlekarne nimajo potrebnih strojev, jih bodo morali nabaviti. To velja zlasti za tiste v' Terski dolini, ki so bile vedno najbolj zapuščene. Zganiti se pa bodo morali tudi številni prebivalci v občinah Dreka in Prapetno ter naši kmetovalci v občinah Brdo in Tipana. Z veseljem pozdravljamo živahno obnavljanje mlekarskih zadrug v nadiški dolini, kajti le tako bosta naše maslo in sir mogla uspešno tekmovati z mlečnimi izdelki v Fur-d and ji in ostali Italiji. Naši izdelki na žalost do danes niso imeli tiste cene, ki hi jo po svoji odličnosti morali imeti. Tega so bile gotovo krive zastarele mlekarne. Šlko da je samo. da je živinoreja pri nas v zadnjih letih občutno nazadovala. V naših hlevih je zato vedno manj gnoja. Propadajo travniki in senožeti, tako da je tudi vedno manj sena. Manjkajo obenem ljudje, ki naj lii skrbeli za živino. Vse beži v Francijo, Belgijo, Švico in Nemčijo. Naši ljudje so par ravno tako obupali kot listi v Karniji in sploh v vseh hribovskih krajih videmske pokrajine. Doma so pravzaprav ostali samo starejši moški in ženske, ki pa ne zmorejo vsega napornega dela pri živini, na travnikih in senožetih. Oblastniki v Rimu in Vidmu bodo morali čiinprej nekaj učinkovitega ukreniti, da se vsaj nekaj mladega življa pridrži na domači grudi. Zato pa jim je treba nuditi možnost, da najdejo dela v rodni deželi. IZ SV. LENARTA Na mesto bivšega kaplana Danila Stefanut-lija, ki je bil, kot znano, premeščen v Trin-kov rojstni kraj Trčmun, je bil imenovan g. Sanic De Canova, ki je do sedaj služil v Sa-letto pri Raoolami. Vsi slovenski beneški verniki povsem odobravamo, da je Novi list tako odločno obsodil imenovanje g. Stefanu!-lija, iki ne zna niti besedice slovenskega jezika. za župnika v Trčmunu. Takega dejanja ni mogoče drugače označiti kot pravcato izzivanje. IZ SOVODENJ Konec meseca septembra so občinski možje razpravl jali o važnih vprašanjih, med drugim o gradnji nove ljudske šole v vasi Matajur. Občina bo za šolo prispevala dva milijona, os'ale stroške bo pa krila država. V novih -T.''skih prostorih bo nameščen tudi otroški vr’ ec. V Eh © na e (Usoda Habsburžanov) Eh C E R. R. »Bala« in rokavice Ko 9o bili odstranjeni ti zakonski zadržki, so začeli pisati vsi dvorni notarji posebno poročno pismo. Večkrat so 'tudi nevestico klicali na posvet. Ona je pa notarjem sporočila-, da ji je vse prav, karkoli bodo napisali, in se je zabavala s svojo papigo. V poročno pismo- so postavili, da bo nevesta dobila od očeta 50.000 goldinarjev dote in vso opremo.' Marsikatera bogata nevesta je morala prebledeti od zavisti nad tolikšno »balo«. V skrinjah je bilo zloženih 17 zimskih oblek, 14 jesenskih, 19 svilenih za poletje in 4 plesne. Perila so šivilje pripravile kar na kupe; same srajc je imela štirinajst ducatov. Takrat je šlo vse po šest in dvanajst. Dolg je bil tudi seznam vseli drugih kosov, sešitih iz svile in batista. Šivilje irt krojači so se venomer pritoževali, da je zelo težko delati za princesinjo. Vsa nevoljna je bila, kadar so jo klicali k pomerjanju. Ko je prišla, je pa imela le pet minut časa. Tedaj je bila v modi krinolina, široko in okroglo krilo z obroči; ozko je bilo v pasu in imelo globok izrez na prsih in vratu. Sko-ro bi dejali, da je današnja ženska moda posnetek tiste pred sto leti. Poglavitna zadeva pri vsnki nevestini bali so bile v t i st dl časih rokavice. No, saj so danes spet tako v modi, da je treba dekletu rokavic tudi v pasjih dneh. Na dunajskem dvoru je pa španska etiketa vsem princesinjam in nadvojvodinjam predpisovala rokavice za vsako priložnost posebej. V Elizabetino balo so jih vtaknili kar 240 parov. Že pri prvem dvornem obedu je prišla cesarica navzkriž z dvornimi predpisi. Ko se je usedla na svoj prostor, je potegnila z rok dolge atlasne rokavice. »Veličanstvo, nikar!« jo vsa preplašena prihitela dvorna dama. »Čemu jih ne smem odložiti?« je vprašala cesarica. Dvorna dama se je pa zravnala in je ošabno- poučila mlado cesarico: »Gesarica avstrijske monarhije sme jesti samo z rokavicami. Tako zahteva pravilo!« »Odslej ho pa to veljalo kot pravilo«, je v svoji znani trmoglavosti odgovorila cesarica in je še drugo rokavico odložila. Starikave dvorne dame, ki jim je bil španski obred najsvetejše na svetu, so skoraj padle' v omedlevico nad takim pohujšanjem. Cesarica pa je zmagala in je odtlej Jedla z Toko brez rokavic. Tiste stotine parov rokavic je pa razdala sobaricam. K »bali« je spadala tudi dota 50.000 goldinarjev. Poleg tega denarja je nevesta dobila od cesarja še 100.000 goldinarjev in 12.000 cekinov, posebej kovanih in zloženih v slonokoščeni skrinjici. To bi šlo danes v velike milijone. Cesar je tudi določil svoji ženi 100.000 goldinarjev na leta 7,a »male stroške«, vse ostale njene izdatke ie pa on plačeval. Pomislite, da je takrat en goldinar znašal že eno mesečno uradniško plačo, pa boste lahko sešteli, kakšna milijonarka je postala šestnajstletna Sisi. Kje pa je še vsa zlatnina in kje dragulji! A ves ta blesk in sijaj je metal v dekliško srce le sence temnih slutenj. Slovo od doma Dan slovesne poroke cesarja z Elizabeto je bil določen za 24. april 1854. Treba se je bilo brž pripraviti za odhod iz ljubkega, domačega Possenhofa v mrzle cesarske dvore na Dunaj. Štiriindvajset velikih kovčkov so že odpravili na pot. Elizabeta hi bila rada kot dvorno damo vzela s seboj tudi katero svojiih mladostnih prijateljic, toda cesarjeva mati Sofija se je temu uprla. Zopet je legla bridka senca v srce mlade neveste. Le obleke in papagaji so smeli z njo. Nekaj dni pred odhodom so na bavarskem dvoru priredili svečan koncert in sprejem-Elizabeta se je pojavila pred diplomati in odličnjaki v vsem sijaju, polna biserov in novih odlikovanj. Bila je res očarljiva, kot p i-še pruski poslanik, toda njen obraz je prekrival žalosten nasmeh. (Dalje) IZ KULTURNEGA ŽIVJLJENJA Albert Camus nobelov nagrajenec V četrtek, 17. t. m., je Švedska Akademija znanosti in umetnosti prisodila Nobelovo nagrado za leto 1957 44-letnemu francoskemu pisatelju Albertu Camusu. Poleg Camusa so bili najresnejši kandidati zanjo še Anglež Graham Greene, Francoz Malraux in Norvežan Falkberget. Camus je deveti francoski pisatelj, ki je prejel to nagrado. Pred njim so jo dobili Prudhome (1. 1901), Mistral (1. 1904), Rolland (1. 1915), Anatole France (I. 1921), Bergson (1. 1927), Martin du Gard (1. 1937), Gide (1. 1947) in Mauriac (1. 1952). Letošnja Nobelova nagrada znaša 42.000 dolarjev, t. j. nad 26 milijonov lir. Nagrada je zaradi obresti, ki se nabirajo, vsako leto nekoliko večja. V uradni utemeljitvi nagrade Camusu je rečeno, da so mu jo podelili »zaradi njegovega važnega književnega dela, ki jasno in toplo osvetljuje probleme človeške vesti v našem času«. Pri opisovanju življenja okrog sebe opozarja Camus na njegov idealni namen in skuša poudarjati predvsem njegove pozitivne strani. SIN KMEČKIH DELAVCEV Albert Camus je pravzaprav Alžirec. Rodil se je namreč 7. novembra 1913 v kraju Mondovl v Alžiru. Njegovi starši so bili zelo revni. Oče je bil poljedelski delavec. Kmalu po rojstvu svojega otroka je oče padel za prve svetovne vojne v bitki ob Marni. Mati je bila Španka. Tudi ona je kmalu umrla. Kljub temu se je mlademu Albertu posrečilo, da je dokončal srednjo šolo in univerzo v Alžiru. Ko pa je bil star petindvajset let, se je preselil v Francijo. Ze prej je začel pisati v neki alžirski dnevnik, leta 1937 pa je objavil prvo knjigo z naslovom L’envers e l’en-droit (Pravo in narobe), naslednje leto pa je izšla knjiga Noces (Svatba). V Francijo se je preselil tik pred začetkom druge svetovne vojne, med katero je aktivno sodeloval v odporniškem gibanju. Bil je eden glavnih sotrudni-kov ilegalnega lista Combat. Ko pa je leta 1944, po osvoboditvi, Combat izšel kot dnevnik, je postal njegov urednik. Pisal je predvsem uvodne članke, v katerih je bistroumno osvetljeval takratne francoske probleme, pred katerimi se je po zmagi znašlo odporniško gibanje. Na žalost je pa francosko ljudstvo rajši poslušalo razne demagoge, ki so mu skušali zamegliti stvarne probleme, kar ga je pripeljalo v sedanjo zagato. • Se kot študent je Camus zbolel za jetiko se je moral dolga leta trdo bojevati s to boleznijo. Pri vsem tem pa je moral delati, da se je preživih Tedaj je opravljal različne poklice. Bil je avtomobilski mehanik, trgovski posrednik, nameščenec vremeno-slovnega zavoda in drugo. V Franciji pa se je preživljal v glavnem s časnikarstvom. Med vojno, leta 1942, je objavil svoj znameniti roman L’etranger (Tujec), s katerim je postal znan. PISATELJSKE KORENINE V ALŽIRSKI ZEMLJI V povojnem času se je odtegnil časnikarstvu in se bolj posvetil pisanju literarnih del. Leta 1947 je dobil nagrado francoske kritike za svoj roman La Peste (Kuga), ki mu je tudi prinesel sloves enega glavnih eksistencialističnih pisateljev. Res je precej časa sodeloval s Sartrom, toda končno sta se razšla, ker se v nekaterih bistvenih stvareh filozofije nista strinjala. Svoje lastno filozofsko mišljenje je prikazal Camus v knjigi Le Mythe de Sisyphe, t. j. Sizifov mit, nato pa še v knjigi L'homme revolte (Zre-volucionirani človek). Obe sta imeli velik odmev v svetu, zlasti še druga. Poleg tega je napisal še več romanov in novel. Zadnji čas je vzbudila pozornost zlasti njegova zbirka novel Kraljestvo in izgnanstvo. Novele se dogajajo v notranjosti Alžerije in v njih prikazuje bodisi ljudi, ki žive v osrečujočem občutku, da so si našli v življenju pravo mesto, bodisi ljudi, ki takega občutka nimajo in se tega ob določeni priložnosti boleče zavedo ter se počutijo v svojem okolju kot tujci. Časnikarjem, ki so ga obiskali, ko se je razvedelo, da so mu prisodili Nobelovo nagrado, je Camus izjavil, da je z vsem svojim bitjem navezan na Alže-rijo in da so v tej nesrečni deželi korenine njegovega ustvarjanja. V slovenščino so bile doslej prevedene samo nekatere drobne Camusove stvari, nobena knjiga pa v celoti. Novost na francoskih univerzah V Franciji so te dni prevrgli ves dosedanji sistem visokošolskih naukov. Odslej se lahko vpišejo na vse fakultete tudi taki, ki niso položili zrelostnega izpita na srednji šoli in če dosežejo diplomo, je prav toliko vredna kot druge. Napraviti pa morajo seveda sprejemni izpit, da dokažejo svojo sposobnost za vseučiliški študij. Drugače je edini pogoj ta, da je tak študent star vsaj 21 let. Kdor je pa delal na gimnaziji zrelostni izpit in je na njem padel, mora imeti vsaj 25 let. Poslednjo starostno mejo so postavili tako visoko zavoljo tega, da bi dijaki sami ne opuščali mature in šli raje delat manj zahtevni izpit na univerzo, študentje so tudi tega sposobni. Za zdaj ni še mogoče reči, kako se bo ta sprememba v francoskih univerzitetnih naukih obnesla. V korist bo brez dvoma vsem onim ljudem, ki iz socialnih, predvsem gospodarskih vzrokov niso imeli sreče, da bi obiskovali srednjo šolo, a so nadarjeni in pridni. Za razne fakultete na pariški Sorbonni je te dni napravilo sprejemni izpit 215 študentov brez mature. Največ se jih je vpisalo na prirodoslovno in filozofsko fakulteto. KULTURNI obisk V Milanu in Rimu se je ustavila skupina ruskih sodobnih pesnikov. Razgovarjali so se z vodilnimi italijanskimi književniki in tudi javno čitali iz svojih del. Vodja skupine je pesnik in tajnik Zveze sovjetskih književnikov Aleksej Surkov. Posebno pohvalo je žel pri nastopih pesnik Mihajlo V. Isakovski. Znan je po svoji pesmi »Katjuška«, ki so jo milijoni ruskih vojakov peli na fronti. Tako se je priljubila ta pesem po svoji milini in preproščini. Po pesmi so celo dali ime slovitim ruskim strojnicam »Katju-škitm«, ki so odločilno vplivale na zmago. Ruski pesniki so se zelo pohvalno izrazili o italijanski kulturi. Obljubili so, da bodo prevedli novejše italijanske pesnike v ruščino. Uspešen začetek Slovensko narodno gledališče se je v soboto zvečer v dvorani na stadionu Prvi maj predstavilo občinstvu s krstno predstavo Strast pod bresti, delom modernega ameriškega dramatika Eugena 0’Neilla, ter tako začelo svojo trinajsto sezono. O Neill, ki je leta 1936 dobil Nobelovo nagrado, je tudi v Trstu dobro znan, saj se je pred leti predstavil našemu občinstvu z uspešno dramo Anna Christie. Z vso gotovostjo lahko trdimo, da je tudi novo delo, v režiji veščega Jožeta Babiča, osvojilo gledalce, ki so bili do konca zamaknjeni v vseskozi napeto dejanje. Strast pod bresti (prevedel jo je Fran Albreht) je mogočna drama potuhnjenih nagonov, ki se s prihodom zale in omamljive ženske sprostijo ter se na tragičen način končajo. Drama je psihološko dovolj poglobljena; zajeta je iz življenja okrog leta 1850 na neki osamljeni farmi na daljnem zapadu v Amo 5#ev* 1 Zc nekako od začetka leta se je govorilo, da bo začela izhajati v Trstu nova mladinska revija. Končno smo dobili v roke prvo številko, iz katere pa nismo mogli dognati, zakaj je bila pri nas pravzaprav potrebna. Najprej moramo reči, da smo veseli vsake publikacije, ki izide na Tržaškem, pa naj bo taka ali taka, in to že iz ljubezni do slovenske besede in ker upoštevamo vse težave, s katerimi se morajo naši literatje bojevati, da sploh kaj skupaj spravijo. Vendar pa je prav zato potre.bno neko varčevanje sil, ki so dragocene. Jadro pa se nam zdi v nekem smislu nesmotrno trošenje sil, kajti revija nikakor ne izžareva kake nove ideje in ne utira nikakc nove miselne ali umetniške smeri, kar bi upravičevalo njen nastanek. Tako pa le odvrača sodelavce od drugih revij in vzbuja videz nekakega književnega izobilja, ki ni upravičen. Prav je, da je mladina samozavestna in da hoče imeti besedo tudi v književnosti. Toda preden se loti težkega in odgovornega dela ustanavljanja nove revije, bi morala dobro premisliti, kaj pravzaprav hoče in kaj misli povedati, oziroma če ima sploh kaj povedati. Iz Jadra ne moremo zaključiti, da bi mu težili srce kaki važni problemi. Ce odštejemo nekoliko pomembnejšo prozo Ale Peče, so vsi prispevki prve številke še prav začetniški in bi bili praV tako na mestu v Literarnih vajah ali v kaki drugi ne-prezahtevni reviji, ki si rekrutira sodelavce iz Literarnih vaj. Toda niti v njih bi ne našel mesta sestavek Miroslava Košute Neznani gospe s črnim psičkom, ker je napisan preveč brez okusa, da bi ga sprejela sploh kakšna resna revija. Čudimo se, da je imelo uredništvo Jadra za primemo, da pride že v prvi številki prav s čim takim na dan. Tako — in tudi boljšo — izrojeno »literaturo« smo imeli priložnost brati v slovenskih revijah pred tridesetimi leti in več in še takrat ni bila drugega kot zapoznel odmev raznih skrajnih književnih struj v svetu. Ali nam mladi res nimajo povedati nič drugega? Iz vseh odstavkov govori trudnost, naveličanost, pesimizem, prezgodnje izkušnje ali pa samo začetniško prežvekovanje že stokrat obdelanih motivov ... Pričakovali smo več. Morda bo druga številka popravila prvi vtis. Upajmo. Naj šc zabeležimo, kdo sodeluje v prvi številki: Drago Sedmak, Miroslav Košuta (s pesmijo in prozo), Tatjana Uršič, Ala Peče, E. Švab, Sergej Birsa (s pesmijo in prozo), Louis Abram, Adrijan Rustja, Aleksander Corradetti, Mario Ban in Igor Kosmina. E. Z. riki. Prizorišče (scenograf je bil Vlado Rijavec) je omogočilo, da je igra bila tudi prostorno zelo razgibana. Zvočna in glasbena spremljava sta pripomogli ustvariti primemo pustolovsko ozračje. Vsi igralci vodilnih vlog so rešili svojo nalogo tako, da si bolje ne moremo misliti. S skrbjo in ljubeznijo so podali svoje vloge ter zaslužili na koncu javno pohvalo. Nad vsemi se je odlikoval Modest Sancin — Efrajim Cabot, ki je v liku žilavega in grobega, čeprav dobrosrčnega farmarja popolnoma osvojil občinstvo. Odličen v nastopu je bil tudi naravni in prepričljivi Julij Guštin, ki je igral vlogo Ebena, Efrajimovega sina. Isto bi lahko dejali o igri Zlate Rodoškove, ki je dobro poosebila mlado, zalo in spogledljivo Abbie Putnamovo. Posebno pa je gledalce privlačevala lepo izklesana dvojica Stane Raztresen (Simeon) in Danilo Turk (Peter), robata Ebe-nova brata. Le šerif (Edo Martinuzzi) je bil premalo svojstven in tudi rahlo karikiran. Kot je znano, je SNG v Trstu nameravalo začeti novo sezono z dramo Josipa Tavčarja »Prihodnjo nedeljo«, za katero vlada v mestu precejšnje zanimanje. Ker so se pa težave preveč zavlekle, se je gledališče odločilo, da uprizori kot prvo delo sezone znamenito 0’Neillovo dramo, ki je vsekakor eno najboljših in najbolj napetih del v sodobni dramski književnosti. Naša najvažnejša in najvišja tržaška kulturna ustanova ima letos na sporedu več privlačnih dram tako domačih kot tujih piscev. Načrt letošnje sezone obsega 27 dram. Prednostna dela so poleg prikazane Strasti pod bresti in Tavčarjeve drame še Torkarjev Delirij, Hofmanova Kakor drevo in kakor vulkan, Sremčeva Pop Cira in pop Špira, Čehova Ut-va, Zločin in kazen Dostojevskega (v priredbi Dardi-ja), Haškov Dobri vojak Švejk, Dežurna služba Lutovvskega, Giraudouxov Amfitrion 38, Pagnolova Velika abeceda, Ljubi otroci Manzarija, Fischerjev Prosti dan, Smrt v predmestju Sasterja, Shakespear-jev Hamlet ter mladinska igra Gorinška Rdeča kapica. Rezervna dela so; Cankar Lepa Vida, Remec Magda, Javoršek Mizerere, Begovič Pustolovec pred vrati, Nušič Doktor, Cehov Na veliki cesti, Sartre Kolesje, Wilder Naše mesto, Wouk Zadeva Caine, Lorca Dom Bernarde Albe in De Vega Seviljska zvezda D. T. GOSPODARSTVO TEŽAVEN POLOŽAJ KMETIJSTVA V ITALIJI V Italiji je danes (kljub hitri industrializaciji dežele še vodno nad 40% prebivalstva, ki čr,pa izključne iz kmetijstva dohodek za svoj obstanek. Ta veliilka množica ljudi pa se čuti danes gospodarsko ogroženo in zato sku' šajo mnogi obrniti kmetijstvu hrbet in išče jo zaposlitve v industriji, obriti, prometu, tr govini ali Ikjer koli že, samo ne v p olj ed el stvu. Bega z dežele ni opaziti samo v goratih predelih države, marveč tudi v nižinskih legah. Tisti pa, ki se čutijo1 vezane na domača grudo in je ne zapuste, iker jo ljubijo, tožijo o težki krizi ter pričakujejo od države učinkovite pomoči. Bistvo iltaliijianake krize je v tem, da je pri-tl el! ko v več, kot jih more trg porabiti. Minila so prva povojna leta, ko je vladalo- pomanjkanje in je 'bil zato nekak lov za kmetijskimi pridelki. Danes je blaga za notranji trg preveč, iz,voz pa ni mogoč, ker je mnogo italijanskih (kmetijskih pridelkov predragih. 1. Živinoreja in mlekarski proizvodi: Živinoreja sama na sebi, to je proizvodnja mesa, ni v krizi, ker letni prirastek v Italiji ne krije tržnih potreb in je zastran tega potrebno uvoziti olkoli 1 milijon stotov mesa na leto. Če bi ne bilo zaščitne carine na uvoz iz inozemstva, bi pa kriza nastopila tudi tu, Iker so cene v inozemstvu nižje. Slabše je z mlekom in mlekarskimi izdelki. Podrobni računi so na mnogih posestvih pokazali, da mleko stane živinorejca samega nad 40 lir liter in da redkokdaj iztrži to ceno. Zato je danes vedno več živinorejcev, ki se ne brigajo več za visolko mlečnost krav, pač pa le za njihovo hitro rast in njihovo meso. — Italijanskih mlekarskih izdelkov gre prav malo v inozemstvo (sir za ribanje!), mnogo višji je uvoz. 2. Žitarstvo: Sem spadajo predvsem pšenica, riž in koruza, kajti pridelek ostalih žit je v Italiji neznaten. Še pred leti je morala Italija kupovati v tujini pšenico za kruh in za testenine, danes1 uvaža pa samo molko za testenine, pšenico za moko pa lahko izvaža, ker je ima preveč. Toda tudi ta izvoz se ne more vršiti brez žrtev, ker je italijanska pšenica mnogo dražja od inozemske, in sicer najmanj za eno tretjino. Vlada je že izdala splošno navodilo, nai žitorejci sikrčijo setveno površino ter dala obenem razumeti, da ne bo mogla vedno vzdrževati tako visoke cene za mehko pšenico, kot jo je dosedanja leta. V posebno opozorilo je bila letos znižana za 100 iiilr prevzemna cena na stot pšenice v državna skladišča. S ■tem je hotela vlada namigniti, da bo drugo leto znižanje najbrž še znatnejše. — Resneje so prizadeti pridelovalci riža. Ti so že lansko leto morali omejiti pridelovanje riža, ker je italijanski riž predrag za izvoz, domači trg ga pa ne more vsega porabiti. V zadnjem času so se razmere na riževem trgu še poslabšale. — Trg s koruzo pia pogostoma menjuje svojo sliko; v splošnem je slab, če-tuidi se porabi večji del koruze za (krmo živini. 3. Industrialne rastline: Sem prištevamo predvsem tobak, sladkorno peso in konopljo. Pri vseh treh velja Vladno navodilo, naj proizvodnjo sikrčijo,ker je previsoka in predraga. Poglejmo le sladikor, pa ugotovimo, da ni nikjer na svetu talko drag kot v Italiji. Zato presežkov ni mogoče prodati v inozemstvo brez žrtev, čeprav se je v zadnjih mesenih na svetovnem trgu cena sladkorju znatno dvignila. — Kaj naj pridelovalcii zasejejo tam:, kjer je rastla prej sladkorna pesa ali tobak ali rastla konoplja, ne vedo. Od tod kriza! 4. Vino: Od lanskega septembra naprej pa vse do danes so padale vinu cene na debelo, to je pri pridelovalcu. Nova letina je našla v zalogah mnogo milijonov helktolitrov iz lanskega in prejšnjih let. Zdi se pa, da je letošnji pridelek vsaj za eno četrtino nižji od lanskega in da bi sam na sebi ne kril domače potrebe. Obenem lahko predvidevamo, da bo sedaj večji izvoz italijanskega vina predvsem v Švico in Nemčijo, kjer je pomladna pozeba uničila skoraj ves domači pridelek. Vse te zelo ugodne vesti pa niso preprečile nemirov v južni Italiji, kjer so nakupovalci letošnjega grozdja plačevali tako nizke cene, da niso bili kriti niti stroški za šikrop-Ijenje in žveplanje. Zato je prišlo do izgredov in Ikrvolitja. Vlada in parlament sta bila prisiljena pečati se z vinsko krizo: olajšana je destilacija slabih vin iz prejšnjih let v špirit in sklenjen je bil strožji postopek proti ponarejevalcem vina. Kako bo to izvedeno, je težko reči, saj leži že sedaj na sodiščih nad 30.000 ovadb proti ponarejevalcem. Kdaj bodo rešene? Ponarejevalca upajo na amnestijo po prihodnjih volitvah. — Nekoliko upanja pai je le, da sc bo vinska kriza razvozljala. To so težave, s katerimi se borijo pridelovalci glavnih kmetijskih pridelkov v Italiji. Hudo je tudi za pridelovalce olja in deloma tudi sadja, čeprav je bilo letos za italijanske sadjarje dovolj ugodno leto; saj je v Švici, Nemčiji, Avstriji in dirugod, kamor izvažajo sadje iz Italije, domiači pridelelk sik or a j izpadel. Vsi italijanski kmetovalci se pa enodušno pritožujejo nad visokimi davki in drugimi dajatvami. Vlada jih noče znižati, pa naj ostaja vino v kleti ali slana pobira pridelke. Davki in dajatve se celo višajo. Zato je umljivo, da prevzema kmetijske Ikroge skrb za bodočnost. Organizacije obdelovalcev zemlje zahtevajo od vlade, naj prouči vsa vprašanja, Iki se tičejo poljedelstva in izdela podroben načrt za zaščito gospodarskega obstoja kmetskih slojev. VELIKANSKA LADJEDELNICA V Tržiču gradijo velikanske naprave, kjer bodo lahko izdelovali ladje s 85.000 tonami prostornine. Te so največje, kar jih je na svetu sedaj v načrtu. Ladijski dok. je talko obsežen, da zmore sprejeti ogrodje parnika, 'ki je 250 metrov dolgo in 40 široko. Strošlki za vse to bodo znašali 4 milijarde lir. PRODAJA MOSTA Goriško županstvo prepoveduje do 26. oktobra prodajo mošta v gostilnah. Prav tako ga ne smeš dodajati k navadnim in žlahtnim vinom. tr CŠportni pregled DRŽAVNI PRVAK — OLIMPIJA IZ LJUBLJANE Ostre borbe za letošnje državno prvenstvo Jugoslavije v košarki so se zaključile v sredo s tekmama v Ljubljani in v Zrenjaninu. V slovenski prestolnici je Olimpija porazila (91:73) Ljubljano in s tem osvojila državno prvenstvo. Z zmago nad BSK (79: 72) si je pa bivši državni prvak Proleter priboril drugo mesto. V zgodovini jugoslovanske košarke se je prvič zgodilo, da je častni naslov osvojila ekipa iz Slovenije. Vsi slovenski športniki so se v minuli sezoni močno zanimali za ljubljanska igrišča. Njihova skrb je bila bogato poplačana: Olimpija je postala državni prvak, Ljubljana pa je osvojila častno četrto mesto. Uspeli Olimpije je popolnoma zaslužen, že več let se je ekipa skupno z Ljubljano po vsej pravici potegovala za prvo mesto na lestvici. Letos je končno prišel čas, ko je Olimpija pod vodstvom Staneta Fugine in trenerja ter obenem odličnega igralca Borisa Kristančiča dokazala, da je trenutno najboljše košarkarsko moštvo v Jugoslaviji. K uspehu so pripomogli igralci Kandus, Lokar, Kralj, Bajc, Poljšak, Brišnik, Dermastja, Daneu, Škrjanc, Lampič, Debevc, Pertot, Podboj in Jelnikar. Tudi košarkarji Ljubljane so se precej časa uspešno potegovali za naslov. Toda nesrečno izgubljena tekma z Jugomontažo v Zagrebu in odsotnost nekaterih boljših igralcev sta preprečili boljšo uvrstitev simpatičnih študentov iz Šiške. Kljub zmagi nad BSK Proleter ni mogel ponoviti lanskoletnega uspeha. Crvena zvezda sc je morala zadovoljiti s petim mestom. Jugomontaža je brez konkurence zasedla 6. mesto. Partizan in Lokomotiva sta v zadnjem trenutku ušla izpadu. Iz prve lige sta izpadla Železničar in Sloboda, ki sta bila res najslabši moštvi. Za Železničarja ni sicer izrečena končna beseda, ker mora komisija rešiti priziv, ki ga je vložila Jugomontaža. Ce bo komisija razveljavila srečanje med Jugomontažo in Lokomotivo, bosta kluba igrala povratno srečanje, če Lokomotiva zgubi, izpade iz prve lige in Železničar je rešen. Menimo pa, da ne bo nobenih sprememb, saj vemo, da so na zadnjem sestanku KZJ odbili vse pritožbe (in med temi tudi tisto o tekmi med Lokomotivo in Proleterjem), kar se bo najbrž zgodilo tudi to pot. Deveti in deseti član zvezne lige sta postala Zadar in beograjski Radnički, ki sta se uvrstila na prvo mesto na kvalifikacijskem turnirju v Zadru, oziroma v Ivangradu. Končna lestvica: 1. Olimpija 28; 2. Proleter 26; 3. BSK 24; 4. Ljubljana 23; 5. Crvena zvezda 21; 6. Jugomontaža 18; 7. Partizan 13; 8. Lokomotiva 11; 9. železničar 10; 10. Sloboda 7. KOSARKARSKO PRVENSTVO V ITALIJI Prejšnji teden so se v Italiji začele tekme za državno košarkarsko prvenstvo, ki se ga udeležuje 12 ekip. Moštva so se letos močno okrepila z odličnimi tujimi igralci. Državni prvak Simmenthal iz Milana (njegovi najboljši igralci so Pieri, Romanutti, Rimi-nucci, Gamba, Sardagna, Pagani, Volpato in novo-prišlec Bon Salle) ter Virtus Minganti iz Bologne (Lucev, Alesini, Canna, Calebotta in Američan Johnson) bosta gotovo imela glavno vlogo v srečanjih za letošnje prvenstvo. Na prvih mestih se bodo po vsej verjetnosti držali tudi Gira Santipasta iz Bologne (Murutsis, Di Cera in Posar), Igniš Varese (Toth, Forastieri in Zorzi) in Oransoda Cantu (Vlastelica, Cappellctti in Motto). Nastopajo še Benelli Pesaro, Stella Azzurra, Motomorini, Pavia, Roma, Livorno in tržaško moštvo Stock. V prvem kolu tekem je bila tržaška ekipa hudo poražena (49:69) v Pesaru. Tržačani so zaradi azijske gripe nastopili v zelo okrnjeni postavi in tudi Američan Montgomery se ni dobro izkazal. Tudi v drugem kolu, ki je bil v nedeljo, je Stock na domačem igrišču doživel hud poraz (61:72) z močnejšim Virtusom. Po drugem kolu vodijo Simmenthal, Virtus, Gira in Oransoda. ŠPORT PO SVETU Nogomet — V nedeljo sb odigrali kar tri tekme za svetovno prvenstvo. Poljska je tesno porazila (2:1) SZ, Argentina je z lahkoto odpravila (4:0) Cile in Mehika je premagala (2:0) Kostariko. Kolesarstvo — Mladi Ronchini je zmagal na dirki Po Lombardiji, ki je veljala za veliko nagrado Desgrange-Colombo. Na prvem mestu lestvice je Belgijec De Bruyne. IEDEN IZMED DIV3AU0V 3E Z1E2 V LETALO IN PPE&UOVAL NI! SOVO NOTRANJOST...... SE TO SKALOVJE "PREPLEZAM... č£ VRAV RAČUNAM, JE VOTLINA -RAVNO POD MENfOJ... j. m3mrss~mmr kRAJO, UJER JE BILO IMEL JE PRAV-POD NJIM JE LEŽALO LETALO, TODA-OBRO-LJENC^OD^DIVJA^V^^^i^ž^ HEJ, OD ROD SO SE PA Tl VZELI? KAUb NAJ ZDAJ PRIDEM DO 1£» TALA?!..C£ BODO DOLGO BR,SUA Ll ,BO SE KATER) ZA RRMILO POTEGNIL... ,VA jU BOM PREPOZEN! j un/ip SEVEDA JE PRIČEL OBRAČATI TUDI KRMILO... NENADOMA 3E LE TALO VZLETELO... ^ NO, TO SEM PRlčAROVAL. 1AUU0 SE KAR POD NOSOM OBRIŠEMO! KAM NERI BO TREŠČIL? KMALU 3E BIL SPET PRI LUKNJI W3E VODILA V VELIKANKINO 7 BIVALIŠČE.... 030J, 030J, ZDAJ JE VSEGA KONEC! DO SMRTI BOMO 06TA= Ll NA TEM VRAŽJEM OTOKU! OBVESTITI MORAM ZVITOREPCA IN LAKOTNIKA, ZDAJ 3E NAJBOLJE, 6E ZLEZfeM U, NJIMA V ■ KLETKO, BOMO VSAJ SKUPAJ V NESREČI, TOLE ZE VSE, KAR JE OSTALO OD LETALA. S SA&O GA VZAMEM ROT ŽALOSTNI DOKAZ NASE NESREČE, V TEMNEM HODNIKU SE JE IZGU BIL, HODIL JE IN UOD1L, PA NI NAŠEL IZHODA,,. m PRESNETA REČ, SAJ TO JE PRAVI n LABIRINT... LHitiitvna It ne n -rlfiflct't k vet a E. Vtallaoo . R, B. Vse to je vedela, zato je komaj slišala Štefanove besede: »Zdaj je na tebi, da nam vrneš dobrote. Moja živa in odločna želja je, da se /poročiš s Gliffordom. Si razumela?« Ivanka je strmela v okraske na preprogi. Niti oči ni dvignila, ko je spregovorila: »Prav zares hočete, da se poročim s tistim gospodom ? « »Menim, da me razumeš! — Postala boš bogata gospa... saj to kakšna žrtev... na stotine deklet bi si v tvojem položaju oblizalo Prste.« Nekdo je potrkal. Vstopil je sluga z brzojavko na srebrnem pladnju. Hlastno jo je Štefan odprl. Obstal je z odprtimi ust mi. »Mirtev...« je šepetal brez glasu. »Ubogi moj stari Jože.a V možganih se mu je pa poblisfkavalo: »Smo v začetku junija. ( e se poroči še ta mesec, je vse rešeno...« Mirne Ivanine oči so se 'srpč«le z mrkimi Štefanovimi. »Torej...? Se poročiš...?« »Zakaj bi se ne...?« je vdano odgovorila. Stricu se je kar skala odvalila s srca. »Pridno dekle si, Ivanka! Ne boš se kesala«, je vzkliknil Štefan in ji stisinil mrzle rolke. Vnovič je potrkalo in sluga je najavil: »Neki mož želi govoriti z vami.« Prišlec pa ni čakal; porinil je služabnika v kraj in stopil v pisarno. Visoka, krepka postava je bila odeta v obnošeno in umazano obleko’. Njegov energični in izJklesami obraz je še bolj privlačil Iva-nine oči, kot pa čudna obleka. Lasje su mu bili dolgi; neobrita brada je segala do na pol razgaljenih prsi. »Toda kaj, zlomka?...« je Narth zarentačil ob pogledu na ne-, znanca. »Pozdravljeni! Jaz sem Clifford Lyne. Poslali so me s«m, da vzamem eno vaših deklet. Katero mi daste? Rad bi jo videl.« Štefan je kar ohromel spričo take drznosti. Ivanka je v mladeniča strmela ikiot začarana. Za njenim hrbtom je zadonel histerični smeh gospodične Lettv. »Gospod Lvnne«. je pričel Narth z negotovim glasom, toda prekinilo ga je govorjenje na hodniku. Vstopil je sluga Bernard, ki je prinesel majhno kvadratno škatlo. TEDENSKI KOLEDARČEK 27. oktobra, nedelja: Kristus kralj 28. oktobra, ponedeljek: Simon, Juda 29. oktobra, torek: Narcis, Ida 30. oktobra, sreda: Marcel, Alfonz 31. oktobra, četrtek: Volbenk, Krištof 1. novembra, petek: Vsi sveti 2. novembra, sobota: Verne duše VALUTA — TUJ DENAR Dne 23. oktobra si dobil oz. dal za: ' ameriški dolar 625—627 lir avstrijski šiling 23,70—24,20 lir 100 dinarjev 80—85 lir 100 francoskih frankov 127—132 lir funt šterling 1590—1670 lir nemško marko 147,50—148,50 lir pesos 11—15 lir švicarski frank 146—146,50 lir zlato 712—715 lir napoleon 4850—5050 lir RADIO TRST A | Nedelja, 27. oktobra, ob: 9.00 Kmetijska oddaja; 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa; 12.00 Vera in naš čas; 13.30 Glasba po željah; 17.00 S pesmijo po svetu; 20.30 Mascagni: »Cavalleria rusticana«, opera v 1. dejanju. Ponedeljek, 28. oktobra, ob: 12.00 Lovčevi zapiski: »Zaljubljenec«; 19.15 Radijska univerza: Kako nastane dnevnik: »Cenzura in svoboda tiska«; 21.00 Znanost in tehnika: »Via Emilia, cesta polnokrvnih avtomobilov«; 22.00 Izbrani listi iz slovenske knji-žeVhosji: Ivan Pregelj: »Peter Markovič, strah ljubljanskih študentov«; 22.15 Schubert: Simfonija št. 3 v D-duru. Torek, 29. oktobra, ob: 12.00 Predavanje: »Potni vtisi iz današnje Češkoslovaške«; 13.30 Glasba po željah; 19.15 Zdravniški vedež; 21.00 Paul Bourget: »Opoldanski zlodej«, drama v 5 dej. Igrajo člani Radijskega odra. Sreda, 30. oktobra, ob: 12.00 Žena in dom, obzornik za ženski svet.; 18.00 Klavirski mojstri; 19.15 Zgodbe za otroke od osmih do mojih let: Ivo Zor: »Povest o možiču vstajaču«.; 20.30 Odlomki oper iz 18. stoletja; 21.00 Obletnica tedna: »Antonio Cano-va«; 22.00 Italijansko-slovenski kulturni stiki skozi stoletja: Dr. Janko Jež: »Od Trubarja do Zoisa«. Četrtek, 31. oktobra, ob: 12.00 Potovanje po Italiji: Turistični razgledi M. A. Bernonija; 18.00 Saint-Saens: Drugi koncert v g-molu, op. 22 za klavir in orkester; 19.15 Radijska univerza: Evropska kolonialna ekspanzija: »Zgodovinska značilnost italijanske kolonialne politike«; 21.00 Dramatizirana zgodba: Antonija Curk: »Vitez Erazem Predjamski« (drugi in zadnji del); 22.00 Nove knjige in izdaje: Vaino Lima: »Križi v Kareliji«. Petek, 1. novembra, ob: 12.00 Predavanje: Vino, kri zemlje«; 18.00 Puccini: »Sestra Angelika«, opera v 1. dej.; 19.00 Bachove, Mozartove, Respighijeve, Beethovnove in Chopinove kompozicije — v izvedbi pianistke Mirce Sancinove in violinista Karla Sancina; 21.00 Luigi Pirandello: »Brez zamere«, drama v 3 dej. Igrajo člani Radijskega odra. Sobota, 2. novembra, ob: 12.00 Življenja in usode: »Obisk pri Benediktinkah«; 16.00 Mozart: Godalni kvartet v d-molu; 17.00 Oddaja za najmlajša: Drago Petkovšek: »Zlatorog«. Igrajo člani Rad. odra; 19.15 Novela: A. Pertot: »Življenje je skopo«; 20.30 Beethovnove, Schubertove, Schumannove, Čajkovskega in Brahmsove samospeve — pojeta baritonist Marjan Kos in tenorist Renato Kodermac; 21.00 Teden v Italiji; 22.10 Sibelius: Žalostni valček in Weberjeva uvertura »Euryante«; 22.25 Debussy: Šest antičnih spevov. vpRašaivja in odgovori Vprašanje št. 407: V naših krajih, in mislim, da tudi drugod v Italiji in izven nje, razsaja že več let nalezljiva bolezen, zastran katere pogine zelo mnogo kuretine. Nekoliko uspeha dosežejo proti bolezni s cepljenjem? Ali bi ne bilo mogoče bolezni sploh zatreti? Kako naj si pomaga posamezni perutninar? Odgovor: Bolezen pri kokoših je kot slinavka pri govedu: razširjena je v raznih državah in zato bi bila borba proti njej res učinkovita le, če bi bila organizirana na široki, to je na mednarodni ravni, s pomočjo meddržavnih dogovorov. Na tem se sedaj tudi dela. Posameznik ne more napraviti drugega, kot da varuje svojo perutnino s cepljenjem in da istočasno pritiska na občino, naj to tudi ona organizira. Cepiti je potrebno že piščančka, brž ko doseže mesec starosti. Potem je potrebno cepljenje ponoviti vsake 4 mesece, kajti zaščita traja samo to dobo. Vprašanje št. 408: Akacija mi dela velikansko škodo in mi bo uničila celo senožet, če ne najdem od-pomočka. Kaj naj naredim? Odgovor: Akacijo uničujemo na dva načina. Po starem smo pustili, da so postale rastline močne in velike, ter čakali, če treba, tudi 4 leta. Če tako drevo maja meseca — v dobi najbujnejše rasti — olupimo do trdega lesa, se bo posušilo do konca korenine in ne bo imelo koreninskih poganjkov. Moderni način zatiranja akacije in podobnih grmov pa uporablja enaka sredstva, kot za uničevanje plevela med žiti, rižem itd. Taki sredstvi sta »2.4 D« in »2.4,5-T«, ki sta pri nas naprodaj. Najbolj učinkovita je mešanica obeh. Akacijo požagatc, ploskve od štorov pa namažete z mešanico obeh sredstev ali pa neredite s svedrom luknje v štore in vanje zlijete nekoliko raztopine mešanice. Štori in korenine se bodo prav gotovo posušili. - _________________ ŽENSRI ROTlfiER NEGA ČEVLJEV Mokri čevlji se s hojo hitro upognejo in razširijo. Brž ko pridete domov, morate zato čevlje nagačiti s časopisnim papirjem. Čevlje običajno snažimo tako, da jih najprej obrišemo z vlažno krpo (splakniti jo moramo pogostoma, ker drugače prah samo razmažemo), nato jih zdrgnemo s ščetko in končno namažemo s kremo. Tako namazani čevlji naj nekaj minut stoje, da usnje kremo upije. Skrtačimo jih z mehko ščetko in nato še s krpo. Če je na čevljih kak madež, ga očistimo z jelenovo soljo (sol raztopimo v vroči vodi in pustimo, da se tekočina ohladi). Mokre čevlje moramo natreti s kakšno maščobo, da postanejo voljni. Tako negovani čevlji bodo vedno lepi in jih boste tudi dalj časa nosili. Naš rooopts PALAČINKE Palačinke na klasičen način — Denite v posodo četrt kg moke, 3 jajca in pol litra mleka. Testo stepite, dodajte žlico olja, sol, 3 žlice sladkorja in četrt litra rama. Palačinke s kvasom — Raztopi 1 dkg kvasa v 2 žlicah mlačnega mleka, zmes nato vlij med četrt kg moke. Pusti, naj 15 minut vzhaja na toplem mestu. Nato dodaj soli, 3 rumenjake, 5 dkg sladkorja, 3 del mleka, 1 del smetane in raztopljenega masla. Dobro premešaj in pusti, naj stoji še pol ure. Preden začneš peči, dodaj še trd sneg beljakov. Palačinke z jabolki — Pripravi testo po prvem receptu in dodaj na tenke ploščice zrezano jabolko. Palačinke ne zvijaj, temveč samo potresi s sladkorjem. Krompirjeve palačinke — Napravi krompirjevo testo in ga zvaljaj na manjše, pol-centimetra debele palačinke. Ko si jih ocvrla na masti, jih namaži s skuto ali češpljevo mezgo. Izdaja Konzorcij Novega lista Odgovorni urednik Drago Legiša Tiska tiskarna »Graphis« - Trst, ul. Sv. Frančiška 20 »Kaj je zopet?« je jezno vprašal Štefan. Sluga je nekam v zadregi vprašal: »Je tu neki Lynne?« i»Dai, jaz sem,« se je ta sunkoma obrnil. Ivattlka je opazovala njegove urne, skocro mačje gibe. Bernard mu je izročil škatlo. »Je zaime?« Vzel ju je ter jo z nagrbančenim: čelom položil na mizo. Škatla je bila dz belkastega lesa. Na pokrovu je imela zapisano v velik ib rdečih črkah: GOSPOD CLIFFORD LYNNE (izročiti ob njegovem prihodu) »Kaj zlomka je spet?« je Lynine govoril sam s seboj. Ko je odprl, se je pokazala na vrhu plast bele volne, ki je nekam čudno valovala, kot da bi bila živa. Nenadoma je iz nje švignila rumenkasta, trioglata glava z dvema zlobnima očescema. Hipoma je iz mehkega ovoja švignilo še dolgo, vlažno kačje telo. Zalet se ni posrečil. Kača je s pol telesa obležala na mizi. Vsi navzoči so bili kar otrpli od strahu. Žival pa se je zvijugala na tla in se tu zopet dvignila, da bi vnovič vsekala s strdpenimi zobmi... Nenadoma je počilo, da je po vsej sobi zagrmelo. Zdaj je Ivanka zaipaiziila, da je kobra obležala z razklano glavo. »Zlomka,« je vzkliknil Lynne. »Kdo neki mi pošlija smrt?« V. »Prinesel jo je neki Kitajec,« je jecljal Bernard, ki si je komaj opomogel od stralhu. »Kitajec ?« Sluga je pokazal skozi okno na vrt. Kot leopard se je pognal bradati prišlec skozi vrata in že je zginil na koncu travnika. Preskočil je grmičevje in letel kol veter proti gozdu. Ko je zginil, so se vsi predramili iz otopelosti. Še na pol nezavestna se je Letty med krčevitim hlipanjem zgrudila v Ivainikino naročje. »Ah, lump!« je vikala Mabbel. »Hotel je umoriti Letty. Na pomoč!« »Bodi tiho, koza,« je zavpil Štefan. Ostri očetov glas je porni-ril živce tudi drugi sestri. »Nehajte! Poglejte Ivano, Ikako se zna obvladati!« Letity se je pomirila in je s solznimi očmi pogledala očeta. »Konec koncev je samo ena kača!« je nadaljeval Narth, da bi se kazal mirnega. »Bernard, vrzite ven nesnago! Toda, kje je pištola? Jaz je nisem videl. Pa ti, Ivanka?« »Tudi jaz ne!« Dekleta so strmela v očeta. »Toda kdo< je bil tisti raztrganec? Kak potepuh?« je vprašala Letty. Štefan je žalostno zmajal z glavo: »Bil je Clifford Lynne.« »Clifford Lynne!« sta vzklikali in debelo: odpirali oči. »Ta pajac... in ti želiš, da bi ena tvojih hčera... oh...!« Štefan je boječe pogledal Ivano, ki je šla na balkon in zrla proti gozdu. Bernard je v kleščah nosil ubito kačo. Medtem je Lynne spet preskočil grmovje in si ogledoval strup en in o. Ko je z rokami v žepu spet stopil v sobo, je Letty šele prenehala s svojimi ugovori. »Se je pojavil kak Kitajec tod okoli?« Dekleti sta obe hkrati pripovedovali, kaj se je zjutraj pripetilo. »Dva Kitajca, hm... sem si mislil.« Vrnil se je k oknu in gledal na travnik. Potem se je počasi vrnil k mizi in je previdno dvignil beli ovoj iz škatle. » »Dobro, da je bila ena sama. Kakšni lopovi!« . (Dol je)