62
2014
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 728.83(497.4Dobrna)(091)
Prejeto: 11. 8. 2014
Boris Golec
izr. prof! dr., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI—1000 Ljubljana
E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si
Zrušitev starega dobrnskega gradu Schlangenburg (Kačji grad) med legendo in zgodovino
IZVLEČEK
V literaturi se od leta 1852 ponavlja zgodba o nenadni zrušitvi starega srednjeveškega gradu Schlangenburg (Kačji grad) in o begu njegovih stanovalcev iz podirajoče se stavbe, kar naj bi se zgodilo leta 1772. Vse dosedanje vedenje o tem je temeljilo le na zapisu ustnega izročila. Najbolj verodostojno poročilo o dogodku je zapustil Franc vitez Gadolla (1861 in 1864), a je do nedavnega (2012) ostalo neznano. Edini sodobni zapis o zrušitvi je novo odkritje in postavlja nesrečo v leto 1773. Njegov avtor je Gadollov ded Avguštin baron Dienersperg, tedanji novi lastnik Schlangenburga inpravnuk znamenitega kranjskegapolihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja.
KLJUČNE BESEDE
Dobrna, Schlangenburg, Dienersperg, Gadolla, Valvasor
ABSTRACT
THE COLLAPSE OF THE OLD DOBRNA (SCHLANGENBURG) CASTLE BETWEEN LEGEND
AND HISTORY
Since 1852 a story has been reappearing in literature about a sudden collapse of the old medieval Schlangenburg (or the Snake) Castle at Dobrna and the flight of the residents from the crumbling building, which was believed to have taken place in 1772. Whatever has been known so far of the said event was based on one single written record of the oral tradition. The most authentic report of what took place that night, however, was left by Franz Ritter von Gadolla (1861 and 1864), which remained unknown until very recently (2012). The only modern record on the collapsing castle is a new discovery that places the misfortunate event in 1773. The author of the said report was Gadolla's grandfather Augustin Baron von Dienersperg, the then new owner of the Schlangenburg Castle and the lawyer of the famous Carniolan polymath Johann Weikhard Valvasor.
KEY WORDS
Dobrna, Schlangenburg, Dienersperg, Gadolla, Valvasor
461
2 KRONIKA_62
BORiS GOLEČ: ZRUŠiTEV STAREGA DOBRNSKEGA GRADU SCHLANGENBURG (KACJi GRAD) MED LEGENDO iN ZGODOViNO, 461-468	2014
Maketa gradu Schlangenburg (izdelal dr. Igor Sapač).
Zgodba o nočnem begu stanovalcev iz podira-jočega se starega dobrnskega gradu Schlangenburg (Kačji grad) je po vsebini in obliki vredna tovrstnih pripovedi kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja v njegovi stoletje starejši Slavi vojvodine Kranjske (1689). Ko bi se zgodila leta 1673 in ne šele 1773, prizorišče pa bi bil eden od gradov na Kranjskem, bi ji Valvasor bržčas namenil vsaj pol strani, če ne kar celo. Zdi se, kot da se nesreča ni zgodila po naključju prav njegovemu pravnuku Avguštinu baronu Dienerspergu (* 1742, Ponikva pri Dramljah, f 1814, Zgornji Lanovž pri Celju), ki je maloprej, leta 1770, kupil dotrajani Schlangenburg z dobrn-skim gospostvom in se oženil z domačo hčerko Marijo Jožefo pl. Brandenau Muhlhoffen (* 1743, Dobrna, f 1818, Celje).1 Še več, vedenje o nesreči in dogajanju ob njej poznamo v glavnem iz spominskih zapisov njegovega sina Franca Ksaverja barona Die-nersperga (* 1773, Dobrna, f 1846, Gradec) in vnuka Franca viteza Gadolle (* 1797, Blagovna pri Šentjurju, f 1866, Gradec). Avguštinov dopis iz leta 1773, v katerem samo mimogrede omenja zrušitev gradu, pa omogoča natančno datacijo dogodka in je sploh edino znano sodobno pričevanje o dogodku. Tako so tri generacije Valvasorjevih potomcev - pravnuk, prapravnuk in praprapravnuk - neodvisno drug od drugega omogočile rekonstrukcijo nenadnega konca Schlangenburga, ki bi kmalu pokopal pod seboj Avguština barona Dienersperga in njegovo mlado družino. K dramatičnosti zgodbe bi Valvasor danes
zagotovo prispeval podatek, da je Avguštin njegov edini potomec, po katerem se rod kranjskega polihistorja nadaljuje do naših dni.2
V literaturi najdemo prvo poročilo o nesreči šele leta 1852, ko je zgodovinar Karlmann Tangl v graškem časopisu Mittheilungen des Historischen Vereins für Steiermark objavil prispevke za zgodovino dobrnskega gospostva in zdravilišča.3 Oprl se je na ustno izročilo in na rokopisne spomine Franca Ksaverja barona Dienersperga (1835), znova odkrite pred nekaj leti.4 Kolikor je mogoče ugotoviti, so vsi poznejši avtorji samo povzemali in tudi nekoliko po svoje interpretirali Tanglovo razpravo. Pred njim pa nesreča na Schlangenburgu, kot kaže, ni vzbudila pozornosti zgodovinopisja ali domoznanstva. Ne omenja je Schmutz v svojem Historično-topografskem leksikonu za Štajersko (1822),5 tako kot se ni zdela omembe vredna niti dobrnskima župniku in upravitelju gospostva Dobrna, ko sta leta 1843 odgovarjala na vprašanja za Göthovo topografijo Štajerske.6 Ker smo zaradi odkritij zadnjih nekaj let bogatejši za nove, verodostojnejše podatke o nesreči, jih bomo soočili z dosedanjim vedenjem in skušali prikazati, kako so stvari v resnici potekale.
Ne bo odveč, če se pred opisom nesreče ustavimo
1 Temu Valvasorjevemu potomcu in njegovem rodu na Dobrni je v isti številki Kronike posvečen obsežnejši prispevek (Golec, Dobrna — eno stoletje).
2	O celotnem potomstvu Avguština barona Dienersperga do današnjih dni gl. Golec, Valvasorjevo neznano potomstvo (2. del), str. 304-373; (3. del), str. 47-82.
3	Tangl, Beiträge zur Geschichte, str. 202-204.
4	Spomini Franca Ksaverja barona Dienersperga so bili obdelani in objavljeni v slovenskem prevodu leta 2011 (Golec, Trpljenje »celjskega Wertherja«).
5	Schmutz, Historisch Topographisches Lexikon, str. 23.
6	Kuret, Slovensko Štajersko, str. 164-168.
462
2 KRONIKA	62
BORiS GOLEČ: ZRUŠiTEV STAREGA DOBRNSKEGA GRADU SCHLANGENBURG (KACJi GRAD) MED LEGENDO iN ZGODOViNO, 461-468	2014
Stari grad Schlangenburg — izsek iz upodobitve Dobrne v Vischerjevi Topografiji iz leta 1681 (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, sl. 105).
pri samem gradu. Prvič se izrecno omenja leta 1275 kot Domus noua apuds. Mariam. Po I. Stoparju je nastal šele malo pred prvo omembo in vsekakor velja, da zidovja v njegovem jedru ne moremo datirati še v obdobje romanike. V osrednjem delu razvaline so ohranjeni nekateri gotski arhitekturni členi, sicer pa še danes dovolj impozantne razvaline niso preuče-ne.7 Vseskozi se je grad nemško imenoval Neuhaus in šele pozno tudi Schlangenburg. Nastanek tega alternativnega imena, ki naj bi v 17. stoletju nastalo iz priimka njegovih prednikov, je domači sin Franc Ksaver baron Dienersperg leta 1835 razložil takole: »Ker Gačnik (Gatschnig) v nemščini (nach der deutschen Mundart) pomeni Schlangenberger [Schlange = nemško kača], je takratni lastnik Janez Matija Gačnik, zato ker ima družina v grbu tudi dve kači, dosegel, da so mu z najvišjega mesta dovolili uporabljati priimek pl. (von) Schlangenberg in trdnjavo Dobrna (Neühaus) imenovati Schlangenburg.«8 Po I. Orožnu se je zadnje zgodilo ob Gačnikovi povzdignitvi v plemiški stan s predikatom »von und zu Schlangenberg auf Schlangenburg« (1666). Odtlej se je grad Dobrna (Neuhaus) imenoval Schlangenburg, v 18. stoletju, zlasti pod Brandenaui, pa se običajno spet pojavlja z imenom Neuhaus.9 Iz Schlangenburga, ki torej s
kačami ni imel nobene zveze, se je rodila slovenska skovanka Kačji grad.10
Pod pl. Brandenaui, nasledniki Gačnikov-Schlangenbergov, je Schlangenburg vidno propadal. Njegovo izjemno slabo stanje omenjajo vsa ključna poročila iz druge polovice šestdesetih let 18. stoletja, ki zadevajo upravljanje gospostva po smrti zakoncev Janeza Gašperja in Maksimilijane Karoline (Charlotte) pl. Brandenau leta 1765 oziroma 1766.11 Ko sta jeseni 1768 dva komisarja ocenila prihodke in izdatke dobrnskega gospostva, sta grajsko stavbo, pristave in hleve preprosto izpustila, in sicer z utemeljitvijo, da vse razpada (alles in ganzlichen Abbau sich befindet)}2 Malo zatem pa je varuh Brandenauovih mladoletnih sirot Donat Alojz baron Dienersperg, gospodar bližnjih dvorcev Tabor in Socka pri Voj-niku, v poročilu štajerski deželni pravdi zapisal, da grozi strehi in nekaterim stavbam skorajšnja zrušitev (die nächste Zusammenstürzung bedrohen). Grad je bil po njegovem poročilu v tako ubornem stanju, da je skoraj v vse sobe deževalo.13
Le nekaj let preden se je podrl, je nastal dragocen vir, ki navaja grajske prostore, čeravno ne vseh. V zapuščinskem inventarju leta 1765 umrlega Janeza Gašperja pl. Brandenaua so večino predmetov popisali po posameznih sobah (in Zimmern). Tako vemo, da so bili v gradu - poleg žitne kašče, kleti in drugih nenavedenih prostorov - vsaj še naslednje sobe: velika vogalna soba (in grossen Ekh Zimmer) in ob njej kamra (in der neben Cammer), »učiteljeva« soba (in Hoffmaisters Zimmer), jedilnica (in Taffel Zimmer), soba za gospodične (in Freylein Zimmer), gospodari-čina soba (in der Gnädigen Frauen Zimmer), poselska soba (in Menschen Zimmer), soba za lakaje (in Laquei Zimmer) in ob njej kamra (in der neben Camer) ter kapela (in Capellen Zimmer), prav tako s kamro (in der neben Cammer).14 V tem oziru je veliko manj zgovoren zapuščinski inventar slabo leto pozneje umrle vdove Maksimilijane Karoline iz leta 1766. Omenja namreč le dve sobi: pokojničino spalnico (in dem Frau Erbläsßerin seel: ihren Schlaffzimmer) in njen kabinet (in Ihrem Cabineth zümer).15
Ne preseneča, da o sami zrušitvi gradu do nedavnega nismo imeli niti enega sodobnega pričevanja, saj takšne zadeve zlahka zaobidejo zapise upravne in sodne narave.16 Edini sočasni zapis, ki ga poznamo,
7	Stopar, Grajske stavbe, str. 32-33.
8	ZAP, ZAP 70, Zbirka rokopisov, R-45, str. 46-47. Prim. Tangl, Beiträge zur Geschichte, str. 189.
9	I. Orožen, Das Dekanat Neukirchen, str. 343.
10	Stopar, Grajske stavbe, str. 32.
11	Npr. StLA, Landrecht, K 70, Brandenau (1), 24. 10. 1768 (Anschlag), 27. 2. 1769, 10. 4. 1769, 17. 5. 1769. - Po danes izgubljeni dobrnski mrliški matici je bil 63-letni Janez Gašper pokopan 26. marca 1765, 52-letna Marija Maksimilijana (sic!) pa 10. februarja 1766 (I. Orožen, Das Dekanat Neukirchen, str. 339).
12	StLA, Landrecht, K 70, Brandenau (1), 24. 10. 1768 (Anschlag).
13	Prav tam, 27. 2. 1769.
14	Prav tam, 23. 5. 1765.
15	Prav tam, 7. 4. 1766.
16	Ničesar o tem nisem našel ne v obsežnem gradivu o Diener-spergih v fondu štajerske deželne pravde ne v njihovem rod-
463
3 KRONIKA
BORiS GOLEČ: ZRUŠiTEV STAREGA DOBRNSKEGA GRADU SCHLANGENBURG (KACJi GRAD) MED LEGENDO iN ZGODOViNO, 461-468
62
2014
Razvaline gradu Schlangenburg na razglednici iz leta 1910 (hrani Igor Sapač).
je nastal iz povsem drugega razloga. Novi lastnik Avguštin baron Dienersperg, sicer Brandenauov zet, je v dopisu štajerski deželni pravdi, datiranem 15. julija 1773 brez kraja, navedel zrušitev gradu kot razlog, zakaj ne more prevzeti komajda zaupane vloge varuha Brandenauovih mladoletnih otrok: »Zdaj nimam niti stanovanja, kajti pred nekaj tedni (vor einigen wochen) se je stari grad Dobrna resnično sesul (würklich eingefahlen) in stoji porušen vsakomur na očeh (vor jederman augen hier gestürzt stehet), moja prva misel pa je, da si uredim stanovanje.«17 Kot vse kaže, je nedavna najdba Diener-spergovega dopisa odpravila dilemo, katerega leta se je nesreča zgodila. V literaturi najdemo letnico 1772,18 torej eno leto prej, vendar zanjo nismo imeli prave potrditve. Ponavljala se je od izida Tanglove razprave o Dobrni (1852), v kateri je ta graški zgodovinar sklepal, da se je zrušitev zgodila poleti omenjenega leta.19
Vse vedenje o dogodku je temeljilo zgolj na veliko mlajših ustnih pričevanjih. Med temi je najbolj izčrpno in tudi najbolj verodostojno tisto, ki ga je Avguštinov vnuk, domoznanec Franc vitez Gadolla, vključil v svoj neobjavljeni rokopis o zgodovini gradu in zdravilišča Dobrna iz leta 1861. Tedaj je od dogodka minilo že skoraj 90 let, tako da ta opis dogodka kronološko ni prvi, odkrit in objavljen pa je bil kot zadnji (2012).20
binskem arhivu (StLA, Landrecht, K 124—127; A. Dienersperg, K 1—2). Vedno je sicer mogoče, da kakšna podrobnost uide očesu.
17	StLA, Landrecht, K 71, Brandenau (2), 15. 7. 1773.
18	Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 359; I. Orožen, Das Dekanat Neukirchen, str. 343; Grobelnik, Nastanek in razvoj, str. 111; J. Orožen, Donesek k zgodovini Dobrne, str. 283; Stopar, Dobrna, str. 6, 12; isti, Grajske stavbe, str. 33.
19	Tangl, Beiträge zur Geschichte, str. 204.
20	Golec, Pozabljeni »mali štajerski Valvasor«, str. 55.
»Pripoveduje se, da naj bi se grad Schlangenburg leta 1772 podrl. To pa gre razumeti takole. Ko je Ksaver Avguštin baron Dienersperg leta 1770 kupil dobrnsko gospostvo, je bil stari grad, katerega prejšnji lastniki Brandenaui in Schlangenbergi so v njegovo vzdrževanje vlagali zelo malo, že v povsem rušljivem stanju, zato je dal novi lastnik zgraditi zasilno stavbo tam, kjer stoji danes novi grad [dvorec Dobrna]. 25. februarja 1770 se je poročil z Jožefo pl. Brandenau Mühlhoffen, hčerko Janeza viteza Brandenaua, ki je umrl leta 1765, in moja mati [njuna hči] Babette [Barbara, poročena pl. Gadolla] se je leta 1772 rodila še na Schlangenburgu. Tisto leto ali v enem naslednjih let naj bi na velikonočno nedeljo, ko je bil baron Dienersperg s svojo ženo ravno pri zajtrku, padel s stropa velik kamen, k sreči na drugi konec mize, nakar so v velikem strahu pobegnili iz gradu. Najstarejši sin Avguština barona Dienersperga [Franc Ksaver Kajetan, rojen 7. avgusta 1773] se ni več rodil v gradu. Gradnja novega gradu se je začela leta 1775, material zanjo pa so vzeli s starega gradu, ki se je zato tudi tako hitro porušil in sesul, kajti brž ko grad izgubi streho, stopa z velikanskimi koraki naproti propadu. Neka stara kmetica z območja Dobrne, ki je pred nekaj leti umrla v visoki starosti kakšnih 90 let, je pripovedovala, da je bila zraven, ko so položili temeljni kamen za novi grad.««21
Gadolla, rojen četrt stoletja pozneje na Blagovni pri Šentjurju (1797), torej ni natanko vedel, katerega leta je grad Schlangenburg doletela nesreča. Najprej je sicer navedel letnico 1772, a je v nadaljevanju zapisal, da je padli kamen naznanil konec gradu tega leta ali v enem naslednjih let (!). Iz pripovedovanja starejših si je dobro zapomnil praznični dan in podatek, da se je na Schlangenburgu še rodila njegova
21 StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 240, fol. 21v.
464
62
2014
3 KRONIKA
BORiS GOLEČ: ZRUŠiTEV STAREGA DOBRNSKEGA GRADU SCHLANGENBURG (KACJi GRAD) MED LEGENDO iN ZGODOViNO, 461-468
mati Barbara (1772), ne pa več naslednji Dienersper-gov otrok, avtorjev stric Franc Ksaver (1773). Taisti je lokaciji obeh rojstev, sestrinega in svojega, potrdil četrt stoletja pred Gadollo v svojem genealoško-bio-grafskem orisu Dienerspergove rodbine (1835), v rokopisu, ki ga nečak Franc Gadolla ni nikoli videl.22 Vrsta podrobnosti, ki jim je bil Franc Ksaver baron Dienersperg sam priča kot dojenček, osvetljuje čas neposredno po nagli preselitvi družine iz ogroženega gradu, v katerem si njegovi prebivalci očitno niso več upali prebivati.
»Rodil sem se 7. avgusta 1773,23 to je v letu, ko je Marija Terezija razpustila jezuite, ob jutranji uri. Majhne kmečke hiše, v kateri sem zagledal luč sveta, že dolgo ni več. Stala je pod Lastnakom (Lastnag), podlo-žnikom dekanije Nova Cerkev na Vidnu (na Viden),24 tik ob cesti z Dobrne v nekdanji Schlangenburg. Ta hiša je bila namenjena vsakokratnemu slu v Celje in nadzorniku gospoščinskih njiv in travnikov na dobrnskem polju (am Doberna Feld). Ker pa je moj oče začel leta 1773 graditi sedanjo Dobrno (Neuhaus), kajti staremu gradu, v katerem seje rodila moja sestra Babette [Barbara] Gadolla, je grozilo zrušenje, so se starši nastanili v omenjeni hišici, da bi lahko nenehno nadzorovali delavce pri gradnji novega gradu. Pozimi 1773—74 so se vselili v stanovanje v toplicah in spomladi 1774 v novozgrajeni grad.«25
O zrušitvi starega gradu govori Franc Ksaver le posredno, postavitev dvorca pa za razliko od nečaka Franca Gadolle, ki govori o letu 1775,26 postavlja v nekoliko zgodnejši čas, v leto 1774, ko mu je bilo eno leto. Glede gradnje dvorca v dolini pod starim gradom gre vsekakor bolj zaupati Dienerspergu, medtem ko je Gadollovo poročilo najverodostojnejši med opisi same nesreče, ki je doletela stari grad. V svojem nekaj poznejšem rokopisu o Dobrni iz leta 1864 je Gadolla dodal še te zgovorne besede: »Stanovalce gradu je na nevarnost že pred velikonočno nedeljo opozorilo strahovito pokanje in rešili so se z naglim
22
23
24
25
26
V	nasprotnem, ko bi mu stričev rokopis kdaj prišel pod roke, Gadolla ne bi taval v temi glede svoje natančne sorodstvene zveze z Valvasorjem (Golec, Pozabljeni »mali štajerski Valvasor«, str. 24; isti, Valvasorjevo neznano potomstvo (3. del), str. 93).
V	Dienerspergovem rodbinskem arhivu je ohranjen njegov krstni list, izdan 2. junija 1834 na Dobrni, v katerem je tudi natančna ura rojstva: ob 3. uri zjutraj (StLA, A. Dienersperg, K 1, H 31); krstna matična knjiga iz tega časa je danes uničena.
Po franciscejskem katastru (1826) je domačija Gašperja La-stnaka (Lastnag) — lesena hiša brez drugih poslopij — stala nad dvorcem ali novim gradom Dobrna, nekoliko desno od ceste proti ruševinam starega dobrnskega gradu (ARS, AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko, C 35, k. o. Dobrna, mapna lista III in IV (1825); zapisnik stavbnih parcel, 7. 3. 1826). Mikrotoponim »na Vidnu« izvira očitno od cerkvene posesti, podložne župniji (dekaniji) Nova Cerkev. ZAP, ZAP 70, Zbirka rokopisov, R-45, str. 66-67. StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 240, fol. 21v; Hss. 800, fol. 34v.
begom.«27 Potemtakem naj bi prvič bežali še pred (!) velikonočnim zajtrkom? Bolj verjetno je Gadolla v stavku združil dva dogodka: predpraznično pokanje ter beg na praznični dan.
V rokopisu iz leta 1864 je poleg te dodal še eno podrobnost, in sicer tik pred opisom nesreče s kamnom na velikonočno nedeljo. »Že leta 1772 se je Schlangenburg začel vedno bolj bližati zrušitvi. Baron Dienersperg se je čutil prisiljenega postaviti zasilno zgradbo (ein Nothgebaude) tam, kjer stoji zdajšnji grad.«28 Podatek o zasilnem objektu nasprotuje zanesljivejšemu opisu strica Franca Ksaverja. Gadolla ga je utegnil dobiti od stare kmetice, ki je umrla »pred nekaj leti« v visoki starosti kakšnih devetdesetih let in naj bi se še spominjala postavitve temeljnega kamna za novi dvorec.29 Na gradbišču dvorca je najbrž res stala kakšna takšna začasna zgradba, vendar v njej ni stanovala Dienerspergova družina.
Še pred nastankom obeh Gadollovih različic opisa nesreče (1861 in 1864) je o njej pisal graški zgodovinar Tangl (1852). Ugotovljeno je, da Gadolla ni poznal Tanglove razprave in torej ni mogel po njej povzeti nočnega bega iz gradu.30 Tako kot je iz prve
Razvaline starega Schlangenburga še kljubujejo času (foto: B. Golec, julij 2011).
27	StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 800, fol. 34v.
28	Prav tam.
29	StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 240, fol. 21v; Hss. 800, fol. 34v.
30	Zelo zanimiva, pravzaprav presenetljiva je ugotovitev, da
Gadolla, ki se je v spisih o Dobrni veliko skliceval na lite-
465
3 KRONIKA
BORiS GOLEČ: ZRUŠiTEV STAREGA DOBRNSKEGA GRADU SCHLANGENBURG (KACJi GRAD) MED LEGENDO iN ZGODOViNO, 461-468
62
2014
Novi dvorec Dobrna, kije bil zgrajen po porušenju starega Schlangenburga; razglednica iz leta 1905
(hrani Igor Sapač).
roke znano, da je Tangl imel v rokah rokopis tedaj že pokojnega Franca Ksaverja barona Dienersperga. Toda v njem je lahko našel le podatke o gradnji novega dvorca, ne pa tudi o nenadnem podiranju starega Schlangenburga. Tega je opisal dramatično, kot nočni beg stanovalcev iz podirajočega se gradu in ga umestil v leto 1772. Pričevanje o begu je torej moral dobiti drugje. Verjetno mu je o dogodku pripovedoval sin Franca Ksaverja, častnik Janez Nepomuk baron Dienersperg (1818-1885), kajti temu se je Tangl na začetku svoje obravnave zahvalil za posojene očetove rokopisne spomine.31 Lahko pa bi zgodbo o nesreči slišal tudi od Dobrnčanov, saj se je leta 1852 mudil na Dobrni kar tri tedne.32 Tangl pred navedbo začasnih bivališč Dienerspergove rodbine in rojstva Franca Ksaverja v kmečki hišici - tega je povzel po njegovih spominih - pravi takole: »Ker je bil grad sploh že zelo star in ker ga Volf Maks pl. Schlangenberg, ki ni imel otrok, in Janez Gašper pl. Brandenau, ki mu
raturo, zlasti na mariborskega profesorja Puffa, Schmu-tzov historično-topografski leksikon Štajerske in na Schülerjev vodnik po zdravilišču Dobrna, v lastnih obravnavah iste tematike nikjer ne omenja Tanglove, takrat temeljne razprave o zgodovini dobrnskega gospostva. Resnicoljubni Gadolla omenjene razprave uglednega graške-ga zgodovinarja gotovo ni ignoriral, ampak jo je preprosto prezrl, bržčas ker jje bila objavljena v društvenem glasilu Mittheilungen, preden jje sam postal član Historičnega društva za Štajersko (1854) in ker zvezka ni imel pri roki na Turnu pri Škalah, kjer jje živel. Da Tanglove obsežne razprave res ni poznal, priča nepoznava^e nekaterih temeljnih podatkov o preteklosti Dobrne, poleg tega pa je citiral mlajjšo razpravo istega avtorja o Žovneških (1861). Golec, Pozabljeni »mali štajjerski Valvasor«, str. 55.
31	Tangl, Beiträge zur Geschichte, str. 160-161.
32	Bivanje na Dobrni omenja v uvodu v razpravo (str. 160), na drugem mestu pa pove, da je bil šele leta 1852 tu prvič gost
je za to manjkalo sredstev, nista več temeljito in trajno popravljala, je postal že zelo razmajan (baufallig), ko ga je kupil Franc Ksaver Avguštin [Dienersperg]. Ponavljajoče se pokanje v zidovju in vedno večje vidne razpoke so že dlje časa kazali na slabo stanje stavbe. Ne glede na to so stanovalci še vedno živeli v njej, podobno kot ljudje pod kraterjem Vezuva, dokler jih ni neke noči zbudilo iz spanja strahovito pokanje in jih opozorilo na bližajočo se nevarnost. Zdaj jim ni več kazalo ostati, še isto noč so pobegnili in naredili prav, kajti kmalu zatem seje del gradu zrušil..«33
Beg iz gradu je Tangl v nadaljevanju postavil v poletje 1772, in sicer z utemeljitvijo, da bi se Die-nerspergi jeseni ali pozimi istega leta že lahko preselili v topliško stavbo (to se je po Francu Ksaverju baronu Dienerspergu zgodilo pozimi 1773-74) in se jim ne bi bilo treba zadovoljiti z bivanjem v kmečki hiši.34 Vendar takšna argumentacija ne vzdrži, če upoštevamo navedbo Franca Ksaverja, zakaj so Die-nerspergi pred začasno preselitvijo v toplice prebivali v hišici pod Lastnakom. Prav tako ni nujno, da je bila preselitev iz gradu res tako dramatična, kot so jo po Tanglu povzeli in deloma še dodatno začinili drugi avtorji: Josef Andreas Janisch, Ignac Orožen, Ivan Grobelnik in Ivan Stopar.35 Če povzamemo najbolj verodostojno poročilo, tisto izpod peresa Franca viteza Gadolle, je strahovito pokanje opozorilo prebivalce gradu na nevarnost že pred velikonočno nedeljo. Njegove besede, da so se rešili z begom, bi se sicer lahko nanašale še na predpraznični čas, a je veliko verjetneje, da se je to zgodilo na nedeljo ob veliki
33	Prav tam, str. 203.
34	Prav tam, str. 204.
35	Gl. op. 18.
466
62
2014
3 KRONIKA
BORiS GOLEČ: ZRUŠiTEV STAREGA DOBRNSKEGA GRADU SCHLANGENBURG (KACJi GRAD) MED LEGENDO iN ZGODOViNO, 461-468
noči, ko je med zajtrkom priletel s stropa na mizo velik kamen. Šele to je dalo povod za beg in za preselitev na varno.
Brez odkritja sodobnega zapisa iz leta 1773 - dopisa Avguština barona Dienersperga deželni pravdi36 - bi ostalo odprto vprašanje, katerega leta se je vse to zgodilo, v letu 1772 ali šele 1773. Med rojstvoma Dienerspergove hčerke Barbare 23. marca 1772 in sina Franca Ksaverja 7. avgusta 1773 sta se namreč zvrstili dve veliki noči. Leta 1772 so velikonočno nedeljo praznovali 19. aprila, naslednje leto pa 11. aprila. Ker govori Dienersperg julija 1773 o sesutju, ki se je zgodilo pred nekaj tedni, se je torej nesreča s kamnom v jedilnici pripetila 11. aprila 1773, zrušitev pa je sledila nedolgo zatem. Tangl je namreč lepo zapisal, da se je grad zrušil kmalu po begu. Le težko si predstavljamo, da bi se kamen odtrgal s stropa že ob veliki noči 1772, Schlangenburg pa bi se podrl šele leto dni pozneje. Poleg tega je malo verjetno, da bi Dienerspergi v majhni kmečki hiši pod Lastnakom, kjer se je 7. avgusta 1773 rodil Franc Ksaver, preživeli celo leto vključno z zimo 1772/73.
Kakor koli, družina Avguština barona Diener-sperga je na starem dobrnskem gradu doživela ponovni »krst« in si je bila prisiljena zgraditi nov dom, dvorec Dobrna. Ta naslednik starega gradu Schlangenburg je samo eden od številnih tovrstnih neposrednih naslednikov srednjeveških višinskih gradov, ki v skladu z novimi časi in potrebami niso več mogli služiti svojemu namenu. Schlangenburg je bil glede na druge gradove opuščen pozno in v trenutku, ne postopoma kot mnoge druge grajske stavbe. Tako je stari dobrnski grad eden redkih gradov na Slovenskem, za katerega poznamo (skoraj) točen čas prenehanja bivanja v njem in razlog za to.
Kot nemalo drugih grajskih razvalin je tudi do-brnska premogla svojega grajskega duha. Ljudsko pripoved o njem je zabeležil že večkrat omenjeni Franc vitez Gadolla, ki je poleg kabinetnega raziskovalnega dela pridno zbiral tovrstne pripovedke po raznih krajih slovenske Štajerske, kjer je živel ali se mudil.37 Izročilo o duhu s Schlangenburga je leta 1861 vpletel v svojo obravnavo gospostva in zdravilišča Dobrna, v kateri je temu nenavadnemu pojavu namenil kar celo poglavje. Potem ko so stari grad dodobra podrli in gradbeni material uporabili za zidavo novega, naj bi grajski duh vsako noč prihajal skozi okno starega gradu do novega spodnjega gradu oziroma dvorca Dobrna. To je trajalo tako dolgo, dokler Gadollov ded Avguštin baron Dienersperg ni dal okna zazidati.38 Odgovora, za katero okno je šlo in ali je še vedno zazidano, pa najbrž ne bomo dobili nikoli.
36	Gl. op. 17.
37	Golec, Pozabljeni »mali štajerski Valvasor«, str. 64—65.
38	StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 240, fol. 19v-22.
VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko: C 35.
StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Graz A. Dienersperg: K 1-2. Handschriften: Gruppe 2, Hss. 240, 800. Landrecht: K 70-71, 124-127.
ZAP - Zgodovinski arhiv na Ptuju ZAP 70, Rokopisna zbirka: R-45.
LITERATURA
Golec, Boris: Dobrna - eno stoletje dom potomcev Janeza Vajkarda Valvasorja. Kronika 62 (2014), št. 3, v tej Kroniki.
Golec, Boris: Pozabljeni »mali štajerski Valvasor« - polihistorjev potomec Franc vitez Gadolla (1797-1866). Kronika 60 (2012), št. 1, str. 23-78.
Golec, Boris: Trpljenje »celjskega Wertherja«, tosve-tne skrbi njegovega sina in uvod v zaton njunega rodu. Spomini dveh Valvasorjevih potomcev baronov Dienersperg s Celjskega. Zgodovina za vse XVIII (2011), str. 15-67.
Golec, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (2. del). Zgodovinski časopis 65 (2011), št. 3-4, str. 292-373; (3. del), Zgodovinski časopis 66 (2012), št. 3-4, str. 46-114.
Grobelnik, Ivan: Nastanek in razvoj zdravilišča Dobrna. Celjski zbornik 1959. Celje: Svet za prosveto in kulturo okraja, 1959, str. 107-118.
Kuret, Niko: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Topografski podatki po odgovorih na vpra-šalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Götha (1842). Prvi del. 2. snopič (Gradivo za narodopisje Slovencev 3). Ljubljana: SAZU, Razred za filolo-ške in literarne vede, 1987.
Orožen, Ignaz: Das Dekanat Neukirchen mit den Pfarren St. Leonhard in Neukirchen, St. Bartholo-mä in Hoheneck, Maria Himmelfahrt in Doberna, St. Peter und Paul in Weitenstein, St. Martin in Rosenthale, St. Joseph in Sternstein, St. Judok am Kozjak und U. L. Frau in Kirchstätten (Das Bisthum und die Diözese Lavant, Theil 8). Marburg: Selbstverlag, 1893.
Orožen, Janko: Donesek k zgodovini Dobrne. Celjski zbornik 1960. Celje: Svet za kulturo okraja, 1960, str. 280-291.
Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Dritter Theil. Gratz: Andreas Kienreich, 1822.
Stopar, Ivan: Dobrna (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 98). Maribor: Obzorja, 1980.
467
3 KRONIKA
BORiS GOLEČ: ZRUŠiTEV STAREGA DOBRNSKEGA GRADU SCHLANGENBURG (KACJi GRAD) MED LEGENDO iN ZGODOViNO, 461-468
62
2014
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Tretja knjiga. Spodnja Savinjska dolina. Ljubljana: Založba Park Znanstveni tisk, 1992.
Tangl, Karlmann: Beiträge zur Geschichte der Herrschaft und des Badeortes Neuhaus. Mittheilungen des Historischen Vereins für Steiermark III (1852), str. 160-222.
Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti-riae. Gradec 1681. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971.
SUMMARY
The collapse of the old Dobrna (Schlangenburg) Castle between legend and history
The story about the residents' night flight from the crumbling Dobrna (Schlangenburg) Castle would, for both its content and form, have had a deserving place among the narratives by the Car-niolan polymath Johann Weikhard Valvasor in his one hundred years older The Glory of the Duchy of Carniola (Slava vojvodine Kranjske) (1689). Had it not happened only in 1773 and had it taken place in one of Carniola's castles, Valvasor would have surely dedicated it at least half if not an entire page. To
all appearances, it was not by accident that this misfortune struck none other than his great-grandson Augustin Baron von Dienersperg (1742-1814), who shortly before that, in 1770, bought the deteriorating Schlangenburg Castle together with the seigniory of Dobrna and married the local daughter Maria Josefa von Brandenau Mühlhoffen (1743-1818). Moreover, the knowledge of the said misfortune and the events surrounding it has largely been passed on to us from the memoirs of his son Franz Xaver Baron von Dienersperg (1773-1846) and grandson Franz Ritter von Gadolla (1797-1866), whereas Augustin's report from 1773, which only mentions the castle's collapse in passing, enables us to determine the precise date of the event and is the only known modern testimony of the event.
The first report on the misfortune appears in literature as late as 1852, when the historian Karlmann Tangl published his contributions to the history of the Dobrna seigniory and thermal spa by drawing on the oral tradition and manuscript memoirs of Franz Xaver Baron von Dienersperg (1835). To the extent of our knowledge, all subsequent authors merely summarised Tangl's discussion, and there were also slight variations in their interpretations thereof. However, presented with new, reliable data on the misfortune over the past few years, we are now able to confront them with the hitherto knowledge to describe the events as they unfolded.
468