Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
31
Nina STUBIČAR 
Tatjana CAPUDER VIDMAR 
Matjaž URŠIČ
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Mesta so podvržena silovitemu razvoju in nadgradnjam, ki jih nareku-
je kapital. Novi objekti in oblikovanje odprtih prostorov zadovoljujejo 
potrebe obiskovalcev, v prostorskih odločitvah pa izključujejo prebi-
valce in druge uporabnike. Odprti mestni prostori tako izgubljajo vse-
binski in družbeni kapital in ostajajo izpraznjeni. Tovrstni procesi so 
izraziti tudi v Ljubljani, kjer prostorske diskusije obravnavajo različne 
tipe prostorov, le redko pa avtonomni center Metelkova v kontekstu 
njegovega lastnega oblikovanja, ki ga zaradi mentalno-prostorskih 
mej, ki so se vzpostavile do tega prostora, podrejajo sodobnim tren-
dom oblikovanja. V prispevku raziskujemo urbanistične pristope, ki 
na eni strani oblikujejo avtonomni prostor, na drugi pa izpraznjene 
mestne prostore. S proučevanjem tipologij, ki se pojavljajo v obeh 
vrstah prostorov, odkrivamo delovanje in potenciale alternativne 
umetnosti in rušenja mentalno-prostorskih mej do Metelkove. 
Ključne besede: avtonomni prostor, odprti mestni prostor, izpraznje-
nost, urbanistični pristopi, merilo človeka 
1 Uvod
Mesto je sestavljeno iz grajenih in naravnih entitet, ki jih sou-
stvarjajo ljudje v prepletu ekonomskih, družbenih in kulturnih 
tokov. Današnje podobe mest, ki so v osnovi rezultat takega 
delovanja, svojo podobo in funkcijo vse bolj podrejajo kapitalu 
in se spreminjajo pod vplivom pojma neoliberalnega razvoja 
mest. Prostorske odločitve o gradnji in umeščanju novih objek-
tov izključujejo mestne prebivalce in druge uporabnike mesta, 
hkrati pa zanemarjajo visoko vrednost oblikovanja funkcional-
nih in za človeka primernih odprtih javnih prostorov, ki obda-
jajo nove arhitekture. Odprti prostori, ne glede na prebivalca 
ali uporabnika, sledijo prevladujočim smernicam oblikovanja, 
ki poudarjajo enotno podobo celotnega mesta, kar te prostore 
vodi v monotonost, izgubo vsebinskega in družbenega kapitala 
in izpraznjenost. O podrejenosti prostorov kapitalu je v 80. 
letih prejšnjega stoletja pisal že Lefevbre. Njegovi razmisleki 
govorijo o produkciji (tudi dobičkonosnega) prostora. Pro-
stor je namreč najprej oblikovan za zadovoljevanje družbenih 
potreb prebivalcev in drugih uporabnikov, pozneje pa zaradi 
vpliva kapitalizma zadošča le potrošniškim potrebam. Tako je 
vredno le tisto, kar je mogoče reproducirati, kar pomeni ustvar-
jati dobiček, torej je tudi prostor oblikovan za proizvodnjo 
kapitala. Tako oblikovanje prostorov vodi v izgubo njihove 
družbene in uporabne vrednosti, hkrati pa povečuje njihovo 
tržno vrednost, ki v procesu preobrazbe mest spodbuja dobič-
konosne dejavnosti (turizem) in privablja zlasti tiste uporab-
nike (turiste), ki lahko nadaljujejo ta proces, in ne prebivalcev 
(Lefevbre, 2013). 
Taki procesi so zlasti vidni v Ljubljani, kjer je urejanje pro-
stora glasna tema marsikatere strateške in druge diskusije o 
prostoru. Te sicer v svojih ciljih in ukrepih zajemajo različne 
tipe mestnih prostorov, le redko pa obravnavajo avtonomni 
prostor Metelkove, ki je s svojo podobo, oblikovanjem in de-
lovanjem odmaknjen od vpliva kapitala. Če je tudi ta prostor 
del tovrstnih premislekov, je navadno podvržen prevladujočim 
trendom oblikovanja, medtem ko se mestu nikoli ne zastavljajo 
taki oblikovalski okviri, ki so sicer prisotni v prostoru avtono-
mije in alternative. Avtonomni kulturni center Metelkova, ki 
s svojim tridesetletnim obstojem ruši družbeno in prostorsko 
uveljavljene norme, kaže odklon od dominantne kulture, pred-
vsem pa od upravljanja pod roko institucije. Kot kompleksen 
organizem znotraj mesta, ki bi se lahko nenadoma porušil s 
prostorskim, upravljavskim ali družbenim posegom, pa naka-
zuje ločenost avtonomnega prostora od konvencionalnih me-
stnih prostorov. Ločnice med avtonomnim prostorom in dru-
gimi odprtimi javnimi prostori izražajo mentalno-prostorske 
meje, ki so se vzpostavile do Metelkove. Prostor, ki se je sprva 
ukoreninil v podobah državne avtoritete, institucionalnosti 
in lastnega prava, je v novi preobleki spremenjenih genera-
cij, ki so se odmikale od norm dominantne družbe in zavzele 
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
32
prostor na »nespodoben« ali »nepravilen« način, podlegel 
negativnim asociacijam in postal stigmatiziran. Negativna 
medijska podoba je krepila prostorske in družbene stigme, ki 
so vzporedno z organskim oblikovanjem prostora Metelkovo 
odmikale od širšega mestnega prostora in vzpostavile mental-
no-prostorske meje. Čeprav te na eni strani ohranjajo njeno 
avtonomijo, preprečujejo vnos vsebin in oblikovanja, ki ga sicer 
danes podpira kapital, so na drugi strani teženje k izoliranosti 
kompleksa od širšega urbanega območja in zaviralec razvoja 
alternativne neinstitucionalne umetnosti tudi zunaj kompleksa 
severne Metelkove. 
Mentalno-prostorske meje so rezultat dominantne kulture in 
širšega mestnega območja, zato je njihove blažitve treba pogle-
dati s perspektive mesta, s tem pa lahko med drugim oprede-
limo tudi, ali je Metelkova res samo avtonomni prostor ali jo 
lahko umestimo tudi na območje odprtega mestnega prostora. 
V tem prispevku bomo tako družbena in prostorska vprašanja 
o kakovosti mestnih prostorov obravnavali v primerjavi z Me-
telkovo, ki je izhodišče in priložnost za učenje o mehanizmih 
dobrega delovanja prostora in skupnosti. S tem poskušamo raz-
brati, ali lahko oblikovanje prostora in delovanje alternativne 
umetnosti, ki izhaja iz Metelkove, nadgradi dvodimenzionalni 
ortogonalni urbanizem v širšem mestnem prostoru Ljubljane 
in omehča vzpostavljene mentalno-prostorske meje.[1]
2 Avtonomni kulturni center 
Metelkova kot izhodišče za 
razmislek o oblikovanju običajnih 
javnih mestnih prostorov 
Avtonomni kulturni center Metelkova je mesto znotraj mesta. 
Kompleks leži v močno urbaniziranem severnem delu ljubljan-
ske mestne četrti Center (slika 1a), na poti številnim dnevnim 
migrantom in turistom, obdan s pomembnimi kulturnimi, 
političnimi, upravnimi in storitvenimi stavbami, z glavnimi 
prometnimi potmi in zelenimi površinami. Je nekakšna na-
videzna ločnica med vzhodnim spalno-bivalnim naseljem 
ter zahodnim in južnim delom mesta, v katerih prevladuje-
jo različne osnovne in kulturne storitve. Tudi v kompleksu 
se pojavlja pester nabor kulturnih, umetniških in družbenih 
vsebin, ki potekajo v različnih objektih z različnimi imeni. V 
severnem delu kompleksa, ob Masarykovi ulici, stojijo stav-
be Pešaki, Lovci in Mali hangar, v spodnjem, južnem delu pa 
Hlev, Garaže in nekdanji vojaški zapor (slika 1b). Poleg imen 
so objektom pripisane tudi vsebine, ki so vezane na umetnost, 
kulturo in druženje ljudi, kar je zlasti vidno v nočnem življenju 
avtonomnega prostora, večkrat pa tudi podnevi. 
Kompleks je nastal v 19. stoletju in ima militaristično podobo. 
Najprej se je uporabljal za vojaške potrebe habsburške vojske, 
nato avstro-ogrske in nazadnje jugoslovanske. Prostor je do-
kaz stoletne zgodovine vojn, družbenih in političnih idej ter 
simbolike. V 20. stoletju, ko se je spreminjal politični režim v 
Slika 1: (a) Lokacija avtonomnega centra Metelkova in (b) informativna karta kompleksa (vir: Ministrstvo za okolje in prostor, 2022; Google 
Earth, 2022; ilustracija: Nina Stubičar)
a b
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
33
Sloveniji, ki je pridobivala lastno avtonomijo v svetu, je postal 
del novega družbenega gibanja. Metelkova je bila namreč s svo-
jo lokacijo v središču politične in družbeno močne Ljubljane, 
natančneje območja Tabor, ki je bilo ključna točka novega giba-
nja. Mirni in tihi protesti žensk, ki so obkrožale takratno voja-
šnico, in selitev demonstracij s Kongresnega trga na Metelkovo, 
so bili pomembni v bitki za varovanje človekovih pravic in 
pri prenosu sporočila, naj JLA ( Jugoslovanska ljudska armada) 
zapusti vojašnico. Spremembe in gibanja v 80. letih prejšnjega 
stoletja so oblikovali nove koncepte ustvarjalnosti ter poudar-
jali zahteve družbe po demokraciji in kulturnem razvoju, kar 
je pripomoglo k razvoju vse glasnejše alternativne umetnosti. 
Ob upoštevanju teh sprememb sta Gibanje za kulturo miru in 
nenasilja in ŠKUC-FORUM ustanovila Mrežo za Metelkovo, 
društvo, ki je že pred zasedbo Metelkove spodbujalo pretvorbo 
vojašnice v nov kulturni center, kar je sovpadalo s političnimi 
spremembami in družbenimi zahtevami tistega časa. Sodelo-
vanje omenjenega društva, Službe za mestno lastnino Ljublja-
na (v nadaljevanju: ISSML) in Vlade Republike Slovenije je 
omogočilo začetek komunikacije med različnimi uporabniki, 
pregled prostorov in oblikovanje programske sheme, ki jo je 
nato v sklopu Razvojnega načrta Metelkove nadzorovalo in iz-
vajalo društvo RETINA. Prvotni dogovori o novi namembno-
sti prostora so bili prekinjeni s pobudami ISSML-ja po rušitvi 
objektov v severnem delu kompleksa, kar je izzvalo prihodnje 
uporabnike k zasedbi – skvotanju – prostora. Kljub temu so 
društva, ki so pridobila položaj pravne osebe, prostor lahko 
upravljala in izvajala nadzor nad uresničevanjem razvojnega 
načrta. Ta je spodbujal enakovreden prispevek vseh uporabni-
kov, kar je omogočilo nastanek avtonomne cone in potrjevalo 
dejstvo, da Ljubljana nujno potrebuje prostor za kulturo in 
ustvarjalnost. Oblikovanje avtonomnega prostora, ki je sledilo 
lastni kulturni in družbeni ideologiji, je bilo v prvih letih pod-
vrženo prostorskim in upravljavskim izzivom. Zlasti nevzdrže-
vanje objektov je v začetku dajalo vtis degradiranega prostora, 
kar je privabilo tudi tiste uporabnike, ki svojega delovanja niso 
podrejali zakonu. Spremenjena podoba prostora in struktura 
uporabnikov, odvzem osnovnih dobrin (elektrika in voda), ki 
so jih potrebovali za kulturno in umetniško udejstvovanje, in 
spremenjena percepcija o avtonomni coni so bili vzroki za raz-
širjen kriminal in vandalizem, s tem pa za širjenje negativne 
podobe. Obdobje negotovosti in družbene podhranjenosti se 
je končalo s prihodom novega tisočletja. Prvi uporabniki, ki 
so leta 1991 preskočili ograjo in zasedli prostor, so s ponovno 
normalno oskrbo z osnovnimi dobrinami vzpostavljali razno-
vrstne dejavnosti in umetniško-kulturni program, ki je priva-
bljal tudi tuje pripadnike avtonomnih prostorov po Evropi. 
Čeprav je postal prostor družbeno sprejet, so stereotipi, stigme 
in strah pred zahajanjem na to območje ostali. Vzrok za to so 
bile med drugim tudi različne diskusije o pojmih enakoprav-
nosti, svobodnega izražanja, političnih prepričanj, ksenofobije 
in rasizma, kar je Metelkovo stigmatiziralo in jo spremenilo iz 
prostora »naivnega upora« v prostor nevarnosti. Čeprav je 
družba Metelkove podpirala napredne razprave o obstoju in 
življenju, ni uspela zrušiti vzpostavljenih mentalno-prostorih 
mej, ki so zaznavne še danes (Bibič, 2003; Hren, 2008). 
Poznavanje pestre prostorske in družbene zgodovine avtono-
mne Metelkove omogoča nadaljnje razumevanje njene pro-
storske in kulturne vrednosti in umetniških odtisov svobodne 
družbe. Metelkova je že v začetku nastajanja dokazala, da je 
ključna gonilna sila pri oblikovanju in urejanju funkcionalnih 
Slika 2: (a) Prikaz vsebinsko pestrega programa kompleksa ter (b) morfološki vzorec in delovanje avtonomnega prostora (vir: Mestna občina 
Ljubljana, v nadaljevanju: MOL, 2022; ilustracija: Nina Stubičar)
a b
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
34
prostorov, ki z obliko podpirajo tudi vsebino, skupnost ljudi, ki 
omogoča aktivno in enakovredno participacijo posameznikov 
in posameznic. Ti so namreč pobudniki ustvarjanja in razvoja 
raznovrstnih vsebin in pestrega programa (slika 2a). Metelkova 
ni le kulturno-umetniški center ali samo avtonomna cona, am-
pak prostor, v katerem se naštetemu pridružijo tudi osnovne 
storitve in prebivanje. Močno se poudarjajo vsebine druženja 
in nenehnega ustvarjanja skupnosti, ki spodbuja ustvarjalnost 
in razvoj neinstitucionalne alternativne umetnosti. Zadnja se 
preliva skozi prostor prek obarvanih in poslikanih objektov, 
urbane opreme ter nenačrtovanega in organsko razvijajočega 
se odprtega prostora kompleksa. Delovanje objektov, ki sicer 
temeljijo na predhodno vzpostavljeni ortogonalni geometriji 
prostora, z zamikanjem na glavni poti, ki vodi skozi prostor, 
ustvarja manjše ambiente (slika 2b). Ti so med seboj povezani 
z zamaknjeno enotno osrednjo površino, v katero prehajajo 
vsebine iz objektov. Podoba in delovanje prostora tako močno 
sodelujeta z delovanjem prisotne skupnosti, ki z ustvarjenimi 
ambienti znotraj kompleksa poudarja merilo človeka. Metel-
kova je zaradi drugačnega koncepta skupnosti in oblikovanja 
lastnega prostora postala izhodišče treh glavnih ugotovitev, ki 
so predstavljene v nadaljevanju (podpoglavja 2.1–2.3).
2.1 Ambientalnost in tipologija ustvarjata 
organski urbanizem Metelkove 
Avtonomni kulturni center Metelkova je zaprt sam vase. 
Vzpostavljene mentalno-prostorske meje omogočajo ohranja-
nje njegove avtonomije ter nenadzorovan in neomejen razvoj 
alternativne umetnosti, ki ni podrejena dominantni kulturi, 
hkrati pa te meje krepijo vtis, da je Metelkova mesto znotraj 
mesta, v katero vstopajo posebne družbene skupine s potrebo 
po političnem, kulturnem in družbenem izražanju. Čeprav je 
prostor zaprt sam vase in tako odmaknjen od širšega urbanega 
območja, omogoča oblikovanje umetniških, kulturnih in druž-
beno podprtih ambientov, ki nosijo pestro programsko shemo. 
V avtonomni coni se tako s prepletom grajenega, družbenega 
in umetniškega pojavi pet ambientov z izrazitimi likovnimi po-
tezami, ki nadgrajujejo vsebino in vizualno podobo obstoječih 
objektov (slika 3a). Na eni strani lahko ti ambienti delujejo 
popolnoma samostojno, na drugi pa so vedno povezani med 
seboj, in sicer skozi preplet vsebin ali prek družbenih tokov 
znotraj kompleksa. Svoje ime so pridobili na podlagi prisotno-
sti glavnega objekta in nanj vezane vsebine. Zaznani pa so bili 
prek akvarelnih skic, ki prikazujejo zaznavo prostora in njego-
vih sestavin, kot so izrazite žive barve volumnov, prehodnost 
in zadrževanje ljudi ter delovanje prostora. Ambienti so bili 
podrobneje analizirani po merilih, ki so poudarjali prisotnost, 
zadrževanje in tokove ljudi v prostoru, delovanje raznovrstnih 
vsebin, uporabnost in umetniško vrednost urbane opreme, 
vizure iz ambientov in proti ambientom, komplementarnost 
barv, umeščanje organskih likovnih tehnik (poslikave, skulp-
ture) ter dimenzije volumnov in odprtih površin kot merilo za 
merilo človeka (preglednica 1). Merila so bila skupaj z zaznavo 
prostora navdihnjena z ugotovitvami Jane Jacobs (2009), ki 
je pri raziskovanju, opazovanju in izkušanju velikih ameriških 
prestolnic poudarila pomen ter visoko vrednost živahnega in 
barvitega prostora, ki je vsebinsko pester in dimenzijsko ustreza 
merilu človeka in njegovi zmožnosti zaznave prostora. 
Zaznani ambienti temeljijo na strukturah, ki jih podpirajo 
volumni in ploskve, kar pomeni, da gre za tipološko različne 
Slika 3: (a) Prikaz zaznanih ambientov kompleksa ter (b) prikaz ambientov in njihovih tipologij znotraj kompleksa (vir: MOL, 2022; ilustracija: 
Nina Stubičar)
a b
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
35
prostore, ki se pojavljajo znotraj majhnega kompleksa. Tipo-
logijo kot pojem lahko opredelimo v kontekstu strukturne in 
arhitekturne govorice, na katero pa v primeru Metelkove opi-
ramo tudi fluidne vsebine. Tipologija v osnovi pomeni, da so 
podobne fizične in druge značilnosti grajenega okolja in njego-
ve strukture razdeljene v skupine oziroma tipe (Moneo, 1978; 
Güney, 2007). Güney (2007) je trdil, da vsaka tipologija služi 
nekemu namenu, kar lahko razjasni potrebe po grajenih struk-
turah, če je temu dodan ali pripisan še družbeni konstrukt, pa 
se tipologija lahko preobrazi. Njena preobrazba ali osnovno 
prepoznavanje temelji na prostorskem znanju, ki omogoča 
prepoznavanje fizičnih prvin, strukture prostora, povezav in 
razsežnosti razlik ali podobnosti med grajenimi prvinami. Prav 
te lastnosti tipologije, prisotnost vpliva družbe in preplet vse-
bin so v posameznih ambientih prek štirih glavnih korakov, 
ki so obsegali poenostavljanje osnovnih in ključnih oblik in 
strukturnih linij izhodiščnega prostora, izpostavljanje prevla-
dujočih oblik in njihovo združevanje, odkrili štiri tipologije 
kompleksa (slika 3b). Vsaki je bilo poleg prevladujoče vsebine 
in izstopajoče barve pripisano ime, ki jo najbolj opredeljuje 
(navzočnost objekta ali strukture v prostoru) (preglednica 2). 
Glavne značilnosti, podobnosti in razlike ambientov izhajajo 
iz vzpostavljenih meril, ki so prek akvarelnih skic omogočila 
prostorsko, vsebinsko, likovno in družbeno analizo prostora 
(preglednica 1). V začetku se je zdelo, da so ambienti in nji-
hove grajene ali vegetacijske prvine večfunkcijske, predvsem pa 
ustrezajo merilu človeka. Urbana oprema je tako hkrati tudi 
umetniško delo, ki dopušča svobodno interpretacijo o pomenu 
ali uporabi. Ambient Stolp (slika 4b), ki ga v nasprotju z drugi-
mi ambienti ne definira grajeni volumen, ampak prostostoječa 
instalacija, se lahko dojema kot umetniško delo ali kot igralo 
za odrasle. Na drugi strani pa skulpture, kipi in instalacije v 
ambientih Alkatraz in Menza (sliki 4d in 4e) med drugim slu-
žijo kot stik objekta ambienta in osrednje površine, kot točka 
zadrževanja uporabnikov in uporabnic in orientacijska točka 
v prostoru. Razporejenost teh prvin ustvarja tudi pogoje za 
dinamičnost uporabnikov, ki so zaradi organskega delovanja 
ambientov vključeni v družbeno dogajanje. Pri tem nista ogro-
ženi njihova zasebnost in odmaknjenost od pogledov. Vizure, 
ki spodbujajo občutek varnosti ter so mogoče iz ambientov 
navzven in tudi iz osrednje ploščadi v ambiente, so v določenih 
prostorskih trenutkih omejene z dvignjenimi prvinami objek-
tov, urbano opremo ali vegetacijo. Ta ustvarja različne višinske 
sloje ter pri ambientih Stolp, Pešaki in Menza (slike 4b, 4a in 
4e) rahlo zakriva pogled na družbeno dogajanje, kar povečuje 
zasebnost v odprtem prostoru. Hkrati zmanjšuje višinsko raz-
liko med objekti in uporabniki, kar dodatno potrjuje, da so 
ambienti primerni merilu človeka. Grajeni volumni so sicer 
tudi brez vegetacijskih slojev primerno visoki in dolgi, torej 
ustrezajo uporabnikovi percepciji prostora. Podobno je tudi 
pri glavni prehodni poti, ki se zaradi razporeditve objektov 
lomi in usmerja uporabnika prek celotnega kompleksa, torej ga 
vodi mimo vseh ambientov, ki so vezani na to pot. Organsko 
ustvarjeni družbeni tokovi, ki se premikajo med ambienti, sle-
dijo izrazito močni alternativni umetnosti, ki se kaže v fasadah 
objektov ali urbani opremi. Poslikave živalskega, rastlinskega in 
popačenega človeškega sveta, kot jih lahko opazujemo v am-
Preglednica 1: Sinteza analiz ambientov po vzpostavljenih merilih
Ambient/ 
merilo
Pešaki Stolp  Jalla Jalla  Alkatraz Menza 
vsebina 
Gala Hala, kulturno-ume-
tniško društvo Channel 
Zero 
vsebino si uporabniki 
določijo sami 
lokal Jalla Jalla 
Klub Gromka, 
Galerija Alkatraz
Menza pri Koritu 
dejavnosti
koncerti, DJ-večeri, multi-
medijski projekti, instala-
cije, gledališke predstave, 
poezija, razstave 
druženje 
DJ-večeri, glasba, 
razstave (študentov), 
projekcija dokumentar-
nih in drugih vsebin 
koncerti, gledališke/
filmske predstave, 
DJ-večeri, predavanja, 
vaje, razstave 
delavnice, koncerti, 
poezija, filmski večeri, 
gledališke predstave, 
lutkovno gledališče, 
seminarji 
vrste  
umetnosti 
poslikave, grafiti instalacije, poslikave poslikave 
skulpture, poslikave, 
raba keramike 
kiparstvo, instalacije, 
poslikave 
material opeka, kamen kovina, les, opeka les, kovina 
keramika, glina,  
opeka, les
les, kovina, beton 
barve modra, vijolična, rumena rdeča, rumena, modra
modra, rdeča, vijolična, 
zelena 
rumena, rdeča,  
modra, oranžna 
oranžna, rjava, rumen, 
rdeča 
delovanje 
prostora
zaseben ambient, možnost 
zadrževanja, polzaprt pro-
stor – umaknjen v objekt
transparenten,  
prehoden prostor, 
točka zadrževanja,  
odmaknjen od  
grajenih objektov 
obhoden prostor, v 
enem delu umaknjen 
v notranjost, dvignje-
ne prvine omogočajo 
zasebnost 
obhoden prostor in 
točka zadrževanja, 
umaknjen navznoter, 
delno zaseben 
obhoden prostor, točka 
zadrževanja, umaknjen 
v notranjost, višinski 
sloji omogočajo  
zasebnost 
Vir: Stubičar (2022)
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
36
bientu Jalla Jalla (slika 4c), ali skulpture in reliefi v živahnih, 
komplementarnih barvah ambienta Menza (slika 4e) prebijajo 
fasade objektov, ki izhajajo iz klasičnega formalnega urbaniz-
ma, in jih približujejo pojmu organskega urbanizma. 
Ambienti s svojimi prostorskimi, družbenimi in umetniško-
-kulturnimi prvinami odkrivajo drugačne tipologije v kom-
pleksu. Čeprav izhajajo iz dvodimenzionalnega, klasičnega 
ortogonalnega urbanizma in v osnovi ponazarjajo tiste, ki 
so sestavni del mesta (ulica, trg, park, kare), jih vključenost 
skupnosti v oblikovanje lastnega prostora in močna vpetost 
neinstitucionalne alternativne umetnosti uvršča na področje 
tipologij organskega urbanizma (preglednica 2). Poleg struk-
ture, volumnov in ploskev ima pomembno vlogo še vsebina, 
ki se pojavlja v ambientu. Ta namreč določa delovanje posa-
meznega ambienta, z izstopom iz grajenega objekta pa usmerja 
ali zadržuje uporabnike. Osnovna struktura odkritih tipologij 
temelji na predhodno vzpostavljeni geometrijski mreži. Gre za 
koncepte vzporednosti in pravokotnosti, ki se kažejo prek nala-
ganja objekta ali vegetacijskih potez na osnovno ploskev. Prav 
struktura prostora določa klasične tipologije ortogonalnega ur-
banizma. V ambientu Pešaki tako v procesu odkrivanja najprej 
zaznamo tipologijo stavbnega kareja, ambient Stolp se približa 
parku, Jalla Jalla deluje kot trg, ambienta Alkatraz in Menza 
pa ponazarjata tipologijo ulice. Tem klasičnim tipologijam je 
pripisan organski preplet obstoječe strukture z dinamičnimi 
vsebinami in pojavom alternativne umetnosti. Ambient Pešaki 
(preglednica 2a), ki v osnovi ponazarja tipologijo stavbnega 
kareja, definira glasbeno dogajanje Gale Hale ali dejavnosti 
kulturno-umetniškega društva Channel Zero, ki prehajajo iz 
objekta v ambient. Ta postane statičen, uporabniki se zaradi 
vsebine zadržujejo znotraj ambienta, organske poslikave pa 
tako nadgradijo poteze zaključenega stanovanjskega kareja v 
organsko tipologijo kareja umetnosti. Ambienta Stolp in Jalla 
Jalla temeljita na isti geometrijski strukturi kot Pešaki. Stolp 
(preglednica 2b), ki ponazarja tipologijo parka, je z vseh strani 
obdan z volumni, ki omogočajo prehode, v ambientu pa se prek 
vegetacije in dvonivojske instalacije ustvarjata transparentnost 
in prehodnost, ki to krepita tipologijo. Na to je naložena vse-
bina, ki jo določijo uporabniki sami, pomembna pa je tudi li-
kovna govorica umetniškega dela. S tem je tipologija osnovnega 
mestnega parka nadgrajena v tipologijo mikroparka. Ambient 
Jalla Jalla (preglednica 2c) pa zaradi volumnov, ki zamejuje-
jo osrednjo površino z dveh strani, ponazarja tipologijo trga. 
Čeprav v objektu prevladuje glasbena vsebina, ta ni nujno ve-
dno vpeta tudi v osrednjo ploskev tipologije, vendar pa zaradi 
podpore vsebine druženja nadgrajuje klasično tipologijo trga 
v tipologijo glasbenega trga. Osnovna geometrijska mreža se 
nadaljuje v spodnji del avtonomnega kompleksa, v katerem sta 
umeščena ambienta Alkatraz in Menza (preglednica 2č). Am-
bientoma je pripisana skupna tipologija, saj s svojo navezavo 
na glavno prehodno pot in razmerje z njima nasprotnim objek-
Slika 4: Likovne analize: (a) ambient Pešaki, (b) ambient Stolp, (c) ambient Jalla Jalla, (d) ambient Alkatraz, (e) ambient Menza (ilustracija: Nina 
Stubičar)
a b
d e
c
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
37
tom ponazarjata tipologijo ulice. Klasična tipologija ulice nima 
pripisane vsebine, ampak je namenjena le prehajanju. Ambi-
enta to nadgrajujeta z lastno umetniško in kulturno vsebino, 
ki prek urbane opreme/umetniškega dela prehaja v osrednjo 
površino in odkriva organsko tipologijo kulturne ulice. 
Ambientalnost in tipologija ustvarjata organski urbanizem 
Metelkove, ki se kaže prek celostnega doživljanja in obliko-
vanja prostora po merilu človeka. Težnje družbenih skupin, 
ustvarjalnost in umetniško izražanje ustvarjajo skupnost, ki 
narekuje spontan, skoraj nenadzorovan in samoiniciativen ra-
zvoj prostora. Vpeljevanje umetniških in kulturnih vsebin in 
oblikovanje različnih vrst alternativne umetnosti, ki se vpenjajo 
v vse prvine kompleksa, ustvarjajo in odkrivajo tipologije pro-
stora, ki prevzemajo značilnosti organskega urbanizma. To je 
koncept grajenja prostora po vzoru delovanja skupnosti, torej 
svobodno, spontano, nepredvidljivo, vendar ob upoštevanju 
ustvarjalcev in uporabnikov. Organskost je pojem, ki na Me-
telkovi prek spremenjenih fizičnih entitet in družbenih teženj 
postavlja v ospredje merilo človeka in prekriva obstoječi osnov-
ni ortogonalni dvodimenzionalni urbanizem. 
2.2 Alternativna umetnost grafitarstvo povezuje 
mesto z Metelkovo 
Metelkova je znano kulturno-umetniško središče alternativne 
umetnosti, različnih družbenih nazorov, političnih prepričanj 
in umetnostne produkcije. Avtonomna cona je v začetku na-
stajanja podlegla družbenim težnjam po edinstvenem in svo-
bodnem prostoru, potem pa je v hitrem in velikokrat nesta-
bilnem ritmu postala zatočišče novih idej, kulture in različnih 
družbenih skupin. S svojim delovanjem tudi danes prispeva 
k raznovrstnosti in pestrosti družbenega in ustvarjalnega ži-
vljenja. Pester nabor rokodelcev, umetnikov, glasbenikov ter 
drugih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki aktivno delujejo v atelje-
jih in društvih, spodbuja barvitost, živahnost in sporočilnost 
prostora prek ustvarjanja drugačnih vrst umetnosti. Poslika-
ve, reliefi, unikatna urbana oprema in drugačno oblikovanje 
zunanjega prostora ločujejo Metelkovo od širšega mestnega 
tkiva, hkrati pa opozarjajo na zgodovino prostora, prelomne 
politične, prostorske in druge dogodke ter raznolikost družbe-
nih skupin, ki tam delujejo. Lebarič (2013) je tako ustvarjal-
no delovanje skupnosti pripisal drugačnemu produkcijskemu 
Preglednica 2: Grafična sinteza odkrivanja tipologij v posameznih ambientih (ilustracije: Nina Stubičar)
Odkrivanje  
tipologije/ambient
Ambient kot izhodišče 
določanja tipologije 
Poenostavljanje oblik  
po strukturi prostora 
Poudarek prevladujočih 
oblik glede na strukturo
Združevanje prevladujočih 
oblik za odkrivanje  
tipologije 
(a) kare umetnosti 
(ambient Pešaki) 
(b) mikropark  
(ambient Stolp) 
(c) glasbeni trg  
(ambient Jalla Jalla) 
(č) kulturna ulica 
(ambienta Alkatraz in 
Menza) 
Vir: Stubičar (2022)
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
38
načinu, ki ni vezan na odnos med proizvajalcem in potro-
šnikom, ampak poudarja, da je umetniško delo ustvarjalen 
proizvod posameznika, ki je dostopen vsem. Samostojnost 
umetnikov in njihova neodvisnost od prevladujoče kulture 
sta vzporedni z odprtostjo prostora in aktivnim vključevanjem 
posameznikov v ustvarjanje drugačne in vsakdanje umetno-
sti. Nehierarhični in spontani produkcijski način alternativne 
umetnosti ohranja avtonomijo prostora. 
Alternativna umetnost Metelkove nastaja zunaj načrtovanih 
okvirov institucij in je kot rezultat spontanega družbenega 
delovanja vedno vezana na fizični prostor. Podoben koncept 
ustvarjanja alternativne umetnosti v mestu najdemo le pri 
grafitih, ki se v različno močnih in sporočilnih potezah vijejo 
vzdolž ulic. Grafitarska umetnost je tako edina skupna točka 
Metelkove in mesta Ljubljane. Ta vrsta umetnosti je bila naj-
bolj razširjena v 90. letih, ko so se različne družbene skupine 
borile za svoj prostor in ideologijo, kar jim je med kar nekaj 
prostori omogočala tudi Metelkova, ki je gostila uveljavljene 
skupine grafitarjev. Grafiti, ki so najprej nastajali kot produkt 
kolektivne misli skupnosti, pozneje pa bolj kot produkt posa-
meznika, so znanilci družbenega ali političnega sporočila ter se 
največkrat pojavijo hitro in spontano v prostoru, ki ni name-
njen temu. Grafiti, ki jih lahko opazujemo v javnem prostoru, 
izhajajo iz jezikovnega grafita, torej nosijo močna sporočila (t. i. 
piece grafit) ali izražajo nezadovoljstvo (vandalizem) (Razisko-
valni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v 
Ljubljani, 2022). Grafitarstvo bi lahko opredelili kot prostor-
sko javno umetnost, ki v prostoru pušča svoj vtis ter odpira 
diskusije o oblikovanju in urejanju različnih mestnih prostorov 
in zapuščenih ali nevzdrževanih objektov, na katerih se grafiti 
najpogosteje pojavljajo. Grafitarske poteze (slika 5) so bile tako 
proučevane na podlagi izhajanja iz izhodiščnega prostora Me-
telkove in njihovega obsega v mestu. Hkrati so določile velikost 
mestnega območja, ki ga obravnavamo z urbanističnega vidika, 
in razkrile izpraznjene mestne prostore (podpoglavje 2.3). Gra-
fiti so v največkrat hitrih potezah, ki nakazujejo nezadovoljstvo 
prebivalcev ali uporabnikov, najbolj prisotni v zahodnem delu 
obravnavanega območja (slika 5), ki je opredeljeno kot obmo-
čje osrednjih dejavnosti (prebivanje in storitve), medtem ko je 
najmanj grafitov v vzhodnem, pretežno spalno-bivalnem delu. 
Pojavnost grafitov tako izhaja iz lastništva in namenske rabe 
objektov, kar pomeni, da se največkrat pojavijo v javnih odprtih 
prostorih ter objektih storitev in različnih dejavnosti. Pogosteje 
so izrisani na zamenljivih in javnih prvinah mesta, nevzdrže-
vanih in temnih fasadah in zidanih ali gradbiščnih ograjah. 
Čeprav večji del grafitov lahko opredelimo kot vandalizem in 
upor, smo v mestu našli tudi nekaj umetniških točk, ki so bolj 
vezane na vsebino objekta in prostora. Poleg Metelkove so take 
točke še v parku Tabor, na Mali ulici, ob Železni cesti in na 
območju nekdanjega društva Urban Roof.
Poti grafitov in grafitarske točke so poudarile izpraznjene 
mestne prostore, ki sledijo prevladujočim oblikovalskim kon-
ceptom. Ti prostori so tako kot obravnavno območje vezani 
na vzpostavljeni urbanizem, ki ga med drugim določajo tudi 
različne kategorije obravnav prostora (zelene površine, promet, 
namenska raba in podobno). Proučevanje izbranega območja 
je hkrati razkrilo prisotnost in delovanje organskosti, ki izhaja 
iz Metelkove tudi prek grafitarskih potez, in omogočilo preso-
janje potencialov izbranih prostorov za spontan razvoj alterna-
tivne umetnosti. To je prav tako pripomoglo k odkrivanju tipo-
Slika 5: Poti grafitov izhajajo iz Metelkove, jo povezujejo z mestom in odkrivajo točke grafitarske umetnosti (vir: Ministrstvo za okolje in prostor, 
2022; ilustracija: Nina Stubičar).
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
39
logij v mestu, družbenih posebnosti pri ustvarjanju grafitarske 
umetnosti in ugotavljanju, ali je organskost že prisotna v mestu, 
kako jo lahko določajo ali omejujejo institucionalno podprti 
prostorski ukrepi in smernice. Osnovna struktura mesta izhaja 
iz ortogonalne mreže, ki se s prekinitvami preusmerja, križa in 
spreminja po velikosti ter v le redkih primerih nakaže organ-
sko vzpostavljene mestne strukture. Morfologija mesta (slika 
6a), ki jo je Conzen (2012, po Kropf in Malfroy, 2013: 128) 
opredelil kot študijo grajenega okolja, ki razlaga prostorsko 
razporeditev volumnov in ploskev pod vplivom raznovrstnih 
sil, potrjuje prevladujočo ortogonalno mrežo. Ta je sestavljena 
iz prepleta osnovnih fizičnih prvin in tipologij, kot so ulice, 
trgi, parki in kareji, in dokazuje, da je obravnavano območje 
močno urbanizirano, zlasti v zahodnem delu. Na le redkih ob-
močjih kaže mesto organsko vzpostavljene mestne strukture. 
Med njimi je najmočnejša poteza Petkovškovega nabrežja, ki 
sledi naravni organski obliki Ljubljanice. Več organskosti lahko 
zaznamo tudi na vzhodnem stanovanjskem predelu območja, 
le da se ta kaže prek zelenih površin (slika 6b), ki spadajo v ka-
tegorijo zasebnega lastništva, medtem ko je ortogonalna mreža 
bolj poudarjena v zahodnem urbaniziranem delu, kar je vidno 
tudi v manjši pojavnosti največkrat načrtovanih zelenih povr-
šin. Prometna shema (slika 6c) v svojem namenu in delovanju 
najbolj sledi ortogonalni mreži. Obstoječe poti so namenjene 
prehajanju različnih transportnih sredstev. Sama mreža torej 
ne sledi konceptu organskosti, delno pa mu sledijo prometni 
Slika 6: Analize širšega območja: (a) morfologija, (b) zelene površine, (c) promet, (č) kulturna dediščina, (d) namenska raba, (e) obstoječi in 
predvideni prostorski akti (vir: Ministrstvo za okolje in prostor, 2022; ilustracija: Nina Stubičar)
a
c
b
d
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
40
uporabniki. Še posebej pešci in kolesarji lahko določajo svo-
je poti do cilja, kar pomeni, da se njihova pot lahko razvija 
bolj spontano, čeprav sledijo vzpostavljeni mreži. Podobno je 
tudi pri kulturni dediščini. Ta varuje in ohranja prostorski in 
družbeni kapital za prenos naslednjim generacijam, kar pri-
speva h kakovosti življenja in kulturni pestrosti (Direktorat, 
2022). Kulturna dediščina (slika 6d) tako sledi prevladujoči 
ortogonalni mreži, hkrati pa v svoj obseg vključuje tudi vr-
tnoarhitekturno dediščino Ljubljanice, ki že v morfologiji kaže 
organskost. Namenska raba (slika 6e) ter veljavni in predvideni 
prostorski akti (slika 6f ) pa s svojimi smernicami in načrto-
vanjem prostora ne dopuščajo spontanega razvoja alternativne 
umetnosti v mestu, saj sledijo ortogonalni strukturi in vsakemu 
tipu prostora pripisujejo uporabo in namen. Organskost na 
tem območju je tako vezana predvsem na odločitve uporabni-
kov in ne na fizičnost prostora. To so pokazali tudi grafiti, ki 
se spontano razvijajo in nizajo po ulicah ter tako Metelkovo 
navidezno povezujejo z mestom. 
2.3 Poti grafitov odkrivajo izpraznjene mestne 
prostore 
Poti grafitov so razkrile izpraznjene običajne mestne prostore 
(slika 7), ki sicer izpolnjujejo svojo funkcijo in namen, pa ven-
dar v njih ni mogoče zaznati take družbene komponente, kot 
jo lahko kadarkoli podnevi zaznamo na Metelkovi. Čeprav gre 
za prostore, ki naj bi bili bivalno okolje prebivalcev in uporab-
nikov, teh ni bilo tam. Izpraznjenost je pojem, ki je bil v zgo-
dovini največkrat uporabljen v umetnosti, v sodobnih mestih 
pa se je prelevil v strah pred izpraznjenostjo. Ta preobrazba in 
novo dojemanje pojma na prostorski ravni sta spodbudila vnos 
prvin, ki nimajo nobene dodane vrednosti, ampak le polnijo 
prostor, kar ga odmika od uporabnikov. Po Campell idr. (2019: 
1) je izpraznjenost zaznana le ob primerjavi z drugimi prosto-
ri, v našem primeru v primerjavi z avtonomno Metelkovo, in 
zaznava odsotnost ljudi, dejavnosti ali grajenega. Prostori so 
bili poleg primerjave z Metelkovo in zaznavanjem odsotnosti 
uporabnikov zaznani še na podlagi opazovanja njihovega de-
lovanja. Zanimalo nas je, ali kateri izmed prostorov vsebuje 
podobno kakovost, kot je bila zaznana na Metelkovi, in ali 
ima kateri izmed njih potencial za razvoj tovrstnih kakovosti. 
Navezovali smo se torej predvsem na potencialni razvoj organ-
skega urbanizma prek spontanega vzpostavljana skupnosti ljudi 
ter njihovega ustvarjanja in širjenja alternativne umetnosti kot 
povezovalne točke Metelkove z mestom. Pri tem smo se opirali 
na merila, ki so se z opazovanjem in analizo vzpostavila na 
Metelkovi in so bila sprva razdeljena v tri skupine: 1. kontekst 
prostora je zajemal kulturno dediščino in vsebine v prostoru; 
Slika 7: Izbrani izpraznjeni prostori ob poteh grafitov, ki izhajajo iz Metelkove (vir: Ministrstvo za okolje in prostor, 2022; ilustracija: Nina Stubičar).
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
41
2. urbanistični pogoji so proučevali zaprtost/odprtost prosto-
ra v širšem kontekstu, prehodnost in povezanost z drugimi 
prostori; 3. družbeni pogoji so raziskovali namen prostora, 
identiteto uporabnika in njegovo zasebnost znotraj prostora, 
merilo človeka in vpliv vsebine na prisotnost družbe. Iz tega so 
nastale tri glavne analize, ki so prostore proučevale prek treh 
pogledov: 1. proučevanje morfološkega vzorca in delovanje 
prostora (prehodnost, vizure, točke druženja, dominante, pri-
sotnost vegetacije); 2. raziskovanje prisotnosti in raznolikosti 
vsebin (grafiti, namenska raba, umetniške, kulturne, izobra-
ževalne vsebine in vsebine druženja); 3. vpogled v probleme 
in potenciale prostora (kulturna dediščina, prisotnost grafitov, 
poudarek pešcev in kolesarjev, varovana območja narave, zapr-
tost prostora, prometne in druge bariere). Proučili smo tudi 
tipologije prostorov in jih primerjali z odkritimi tipologijami 
na Metelkovi (poglavje 3) ter tako nadgradili vprašanja o po-
tencialih za spontani razvoj in vnos alternativne umetnosti v 
mesto, kar bi lahko omehčalo mentalno-prostorske meje do 
Metelkove. 
Izbrani prostori so del ortogonalne mreže, v katero se vpenja-
jo z lastnim nalaganjem volumnov na predpisane in začrtane 
ploskve. V nasprotju z avtonomnim centrom Metelkove so 
vsebinsko manj pestri, še redkeje pa vključujejo umetniške in 
kulturne vsebine, ki so najprepoznavnejša vsebina Metelkove. 
Obstoj njihovih vsebin je pogojen z obstojem institucij in 
načrtovanim časom izvajanja, kar jih navadno pušča znotraj 
določenega objekta, le redko pa se preselijo v njihov zunanji 
prostor. Med njimi so tako kare okrajnega sodišča (slika 8c), 
kare Vidovdanske ulice (slika 8č), ploščad ob Železni cesti (sli-
ka 8h) in Resljeva cesta (slika 8i), v katerih je najpogostejša 
vsebina druženje, najmanj pa umetniške ali kulturne vsebine. 
Te najizraziteje prevladujejo na Muzejski ploščadi Metelkove 
(slika 8k), vendar so pogojene in omejene s predpisanim časom 
izvajanja. Vsebino vedno podpira tudi urbanistični vidik, torej 
kako delujejo volumni med seboj in v navezavi na druge prosto-
re, kako se prostori povezujejo in kako so prehodni. Če povza-
memo, so nekateri preveč odprti, ampak nepovezani z drugimi 
prostori, zato uporabniku ne nudijo potrebne zasebnosti, kar 
smo lahko zaznali na Trgu Osvobodilne fronte (slika 8d), Re-
sljevi cesti (slika 8i), na ploščadi ob Železni cesti (slika 8k) ali 
na Čufarjevi ulici (slika 8b). Območji Urban Roof (slika 8g) in 
nekdanjega avtonomnega centra Rog pred prenovo (slika 8a) 
na drugi strani svojo nepovezanost krepita z izrazito zaprtostjo 
vase. Tudi višinska razslojenost prostorov pripomore k večanju 
občutka zasebnosti v prostoru, predvsem pa k merilu človeka. 
Stanovanjski kareji, ki so v osnovi oblikovani za zadovoljevanje 
potreb prebivalcev, temeljijo na visokih in podolgovatih gaba-
ritih, navadno brez slojev vegetacije, kar ustvarja veliko razliko 
med prisotnim uporabnikom in grajenimi prvinami. Odmik 
vegetacije, ki lahko zakriva poglede iz visokih objektov, hkrati 
pa usmerja pogled v prostoru, podaljšuje tudi percepcijo upo-
rabnika ulice – ulica je tako vizualno daljša in manj privlačna 
za obisk, kar poleg pomanjkanja urbane opreme vodi v njeno 
izpraznjenost. Poleg izpraznjenosti, torej odsotnosti družbe-
ne komponente, so vsi prostori del grafitarskih poti. Čeprav 
prevladuje grafitarstvo v obliki vandalizma, se kot umetnost 
pojavlja na območju parka Tabor (slika 8j), nekdanjega av-
tonomnega centra Rog (slika 8a) in na Mali ulici (slika 8e). 
Umetniška dela prikazujejo motive, ki so vezani na vsebino 
prostora. Grafiti na območju parka Tabor so tako vezani na 
tamkajšnji študentski dom. 
Izbrani prostori kažejo vse značilnosti neorganskega urbaniz-
ma. Čeprav opravljajo svojo funkcijo v skladu z lastno obliko, 
so odmaknjeni od prebivalcev in drugih skupin uporabnikov. 
So izpraznjeni in ločeni med seboj, na kar vpliva tudi pomanka-
nje vsebinskih povezav prek vzpostavljene ortogonalne mreže, 
na kateri temeljijo. Načrtovane in predvidene vsebine, ki se 
zapirajo v objekte, so eden glavnih dejavnikov izpraznjenosti in 
slabe izrabe prostora, to pa povečuje tudi odsotnost spontane-
ga organiziranja prebivalcev. Spontanost in nenačrtovanost se 
v teh prostorih kažeta le v alternativni umetnosti grafitarstva, 
ki fizično sledi neorganskemu, ortogonalnemu urbanizmu, v 
ideji in izvedbi pa konceptom skupnosti organskega urbaniz-
ma. Urbanistične in vsebinske analize izbranih objektov so 
potrdile, da ti sledijo konceptu prevladujočega neorganskega 
urbanizma, ki se ne ozira na potrebe prebivalcev in drugih upo-
rabnikov, ampak z oblikovanjem sledijo zadovoljevanju potreb 
obiskovalcev. Ortogonalna mreža tako ne dopušča spontanega 
in organskega oblikovanja mestne podobe ali skupnosti, ki bi 
lahko šla prek okvirov, ampak v prostoru krepi pojem izpra-
znjenosti.
3 Primerjava tipologij organskega in 
neorganskega urbanizma 
Za Ljubljano sta značilna dva urbanistična pristopa, ki izhajata 
iz različnih zgodovinskih obdobij. Prvi iz organskega urbaniz-
ma, ki svoje začetke beleži v srednjem veku, drugi pa temelji 
na ortogonalni mreži neorganskega urbanizma, ki se je naj-
prej oblikoval v času rimske Emone, pozneje pa v začetku 19. 
stoletja. Čeprav sta oba pristopa še danes vidna v Ljubljani, s 
svojimi značilnostmi prevladuje ortogonalna mreža. Vanjo se 
zažirajo zeleni klini, ki izhajajo iz organskega oboda mesta in 
razbijajo popolno geometrijsko podobo, s tem pa vzpostavljajo 
tipsko podobne prostore. Tipologije so znotraj prevladujoče 
ortogonalne strukture sestavljene iz ponavljajočih se grajenih 
prvin, ki imajo podobne značilnosti. Njihova prepoznavnost in 
identiteta izhajata iz njihove funkcije in oblike, ki se nalagajo 
na ortogonalno mrežo, ta pa dopušča le razvoj znotraj lastnih 
okvirov. Načela neorganskega ali dvodimenzionalnega orto-
gonalnega urbanizma so prikazali izpraznjeni običajni mestni 
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
42
prostori, ki so bili primerjani z odkritimi tipologijami organ-
skega urbanizma na Metelkovi ter so tako dodatno pojasnili 
potenciale za spontani razvoj in vnos alternativne umetnosti 
v mesto z namenom mehčanja mentalno-prostorskih meja do 
Metelkove. Pri primerjavi smo poleg osnovnih urbanističnih 
zakonitosti in členitve tipologije na osnovne elemente upošte-
vali tudi prisotnost in moč različnih vrst vsebin, kar je izhajalo 
iz predhodnega odkrivanja tipologij na Metelkovi (podpoglav-
je 2.1). V avtonomni coni so vsebine in merilo človeka odkrili 
štiri tipologije v zaznanih ambientih, ki povzemajo značilnosti 
klasičnih tipologij mesta (ulica, stanovanjski kare, trg in park), 
vendar so nadgrajene z različnimi preplastitvami organskosti 
(poslikave, reliefi in delovanje skupnosti). 
Tipologijo kulturne ulice (slika 9a) opredeljuje pravokotno in 
vzporedno nalaganje treh osnovnih linij, ki sicer v mestu slu-
žijo kot povezave. Čeprav taka tipologija v osnovi ne premore 
lastne vsebine in je namenjena prehajanju, je vsebina ambientov 
Alkatraz in Menza dovolj močna, da se razteza tudi v osrednji 
prostor. Preplet glasbenih dogodkov, druženja in umetniških 
Slika 8: (a–l) Izbrani izpraznjeni prostori ob poteh grafitov, ki izhajajo iz Metelkove, prikazujejo merilo človeka (belo) v nasprotju z merilom 
prostora (črno) (foto (a–l): Nina Stubičar).
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
43
razstav ustvarja kulturo, ki prehaja iz grajenega prostora v odpr-
tega, iz česar tudi izhaja ime odkrite tipologije. Čufarjeva ulica, 
Trg Osvobodilne fronte, ploščad ob Železni cesti in Resljeva 
cesta (slika 9a) so primeri klasične tipologije ulice. Tako kot 
kulturna ulica so tudi ti prostori definirani s podolgovatimi 
potezami in vzporednimi volumni, ki zaradi odsotnosti vege-
tacijskih plasti (razen Trga Osvobodilne fronte) ne ustrezajo 
merilu človeka in ne omogočajo njegove zasebnosti v prostoru. 
Vsebina, ki se na Metelkovi širi tudi v odprti prostor, ostaja v 
mestu znotraj grajenih objektov, kar zmanjšuje potencial teh 
prostorov za sprejem in razvoj alternativne umetnosti. 
Tipologija kareja umetnosti (slika 9b) ponazarja tipologi-
jo stavbnega kareja, ki mu ustrezajo kare okrajnega sodišča, 
Urban Roof in Muzejska ploščad Metelkova (slika 9b). Kare 
umetnosti povzema glavne značilnosti klasične tipologije, saj 
v osnovi izhaja iz geometrijske strukture, ki narekuje zapira-
nje volumnov v osrednjo ploskev. Temu sta pripisani močna 
umetniška in kulturna vsebina, ki se iz volumnov širita tudi v 
osrednji prostor. Skupaj z organskimi poslikavami, ki razbijajo 
dvodimenzionalnost grajenih volumnov, prostor še bolj pribli-
žajo merilu človeka. Izbrani izpraznjeni prostori v mestu pa z 
navidezno ali fizično sklenjenostjo volumnov in zapiranjem 
vase vzpostavljajo redke vstopne in izstopne točke, še manj 
Slika 9: Primerjava tipologij organskega urbanizma (levo) s tipologijami neorganskega urbanizma (desno) (ilustracija: Nina Stubičar) 
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
44
pa nudijo možnost vključevanja vsebine v osrednjo površino. 
Prav tako ne omogočajo oblikovanja manjših ambientov, kot 
je mogoče na Metelkovi, kar vzporedno z odsotnostjo vegeta-
cijskih plasti odmika te prostore od merila človeka ter s tem 
otežuje razvoj skupnosti in spontane alternativne umetnosti. 
Tipologiji mikropark (slika 9c) in glasbeni trg (slika 9č) se na 
Metelkovi vzpostavljata predvsem z vsebino in manj z volu-
mni kot pri kulturni ulici ali kareju umetnosti. Čeprav je tudi 
glasbeni trg opredeljen z volumnom na eni strani, ga na drugi 
ustvarja umetniška instalacija. Tipologija je tako kot mikro-
park prehodna in transparentna, predvsem pa večina vsebine 
poteka kar v zunanjem prostoru. Vsebina namreč ni pogojena 
z objektom ali instalacijo, ampak si jo uporabniki največkrat 
izberejo in ustvarijo sami, kar je vidneje v mikroparku. Tudi 
klasičnima tipologijama trga in parka ni pripisana vsebina, gre 
pa za večfunkcionalni površini, ki sta lahko na različnih toč-
kah omejeni z volumni. Nekdanji avtonomni center Rog ali 
zdaj kreativno središče Rog, kare Vidovdanske ceste in park 
Tabor (slika 9c) so prostori, ki nudijo možnost prehajanja v 
različnih smereh in zaradi vključenosti višinskih vegetacijskih 
slojev bolj ustrezajo merilu človeka, s tem pa so tudi tipološko 
bližje tipologiji mikroparka. Podobno je v primeru Orto Bara 
in Male ulice (slika 9č), ki izhajata iz tipologije trga. Zaradi 
močnejše vsebine, ki prehaja v njun osrednji prostor, pa tako 
kot parki ustrezata merilu človeka in tipologiji glasbenega trga. 
Izbrani prostori, ki ustrezajo tipologiji parka in trga, imajo tako 
več potenciala za spontano širjenje alternativne umetnosti, saj 
nudijo pogoje, ki ustrezajo merilu človeka. Sočasno z možno-
stjo samostojnega določanja vsebine se poveča možnost za 
samoiniciativno oblikovanje skupnosti in s tem preplastitev z 
organskim urbanizmom. 
4 Merilo človeka v organskem in 
neorganskem urbanizmu 
Družbena in prostorska vprašanja o kakovosti mestnih pro-
storov smo primerjali z avtonomnim kulturnim centrom Me-
telkova, ki je bil tudi izhodišče za proučevanje mehanizmov 
dobrega delovanja skupnosti in prostorov in vzvod za razvoj or-
ganskega urbanizma. Ob tem smo Metelkovo najprej poskušali 
umestiti v pojem avtonomnega in odprtega mestnega prostora, 
nato pa smo želeli razbrati pristope k oblikovanju prostora in 
delovanja alternativne umetnosti tudi zunaj Metelkove. To je 
pripomoglo k prepoznavanju načinov nadgradnje neorganske-
ga urbanizma v širšem mestnem prostoru in mehčanju vzpo-
stavljenih mentalno-prostorskih mej do Metelkove. Prek treh 
glavnih ugotovitev (podpoglavja 2.1–2.3) se je pokazalo, da sta 
v mestu prisotna organski in neorganski urbanistični pristop. 
Prvi koncept temelji na grajenju prostora po vzoru delovanja 
skupnosti, medtem ko neorganski urbanizem sledi načrtnemu 
in logičnemu oblikovanju mest brez vključevanja prebivalcev 
in drugih uporabnikov. Mesta so bila že v začetkih grajena 
na pobudo kolektivnega cilja skupnosti in za zadovoljevanje 
najprej osnovnih, pozneje pa bolj specifičnih potreb. Grajene 
strukture so bile oblikovane po merilu človeka, narava pa je 
bila vzor za oblikovanje funkcionalnih enot. Skupno delovanje 
fizičnega in človeškega torej ustvarja organski urbanizem. Ta 
je oblikovan postopno in z zavedanjem, da so spremembe del 
tega procesa. Aktivna vključenost ljudi po načelu od spodaj 
navzgor (ang. bottom-up) je rezultat delovanja skupnosti, ki 
se v prostoru največkrat kaže prek umetnosti in vključevanja 
narave (Schilders, 2010). Koncept organskega urbanizma je 
na Metelkovi viden prek celostnega doživljanja in oblikovanja 
prostora. Težnje družbenih skupin se v raznobarvnih podo-
bah, ki izhajajo iz ustvarjalnosti in umetniškega izraza, nalaga-
jo na formalni, dvodimenzionalni urbanizem. Umetnost, ki je 
ustvarila skupnost in odnose znotraj nje, je poleg ustvarjalnosti 
spodbudila samoiniciativen oblikovalski pristop. Ustvarjalnost 
skupnosti je omogočila razvoj alternativne umetnosti, ki je na 
klasične mestne tipologije naložila organsko plast. Fizičnost 
prostora je pridobila identiteto in vsebino ter tako postala 
del kolektivne zavesti. Neorganski urbanizem pa se s svojim 
delovanjem odmika od spontanosti skupnosti, še bolj pa od 
spontanega oblikovanja prostorov. Ta vrsta urbanizma temelji 
na najbolj razširjenem urbanističnem pristopu, torej na orto-
gonalno oblikovanem mestu. Ta se je kot koncept vzpostavil 
že v antiki, ko so mesta nastajala kot rezultat geometrijskih od-
nosov. Ortogonalna pravokotna zasnova ulic je določala ume-
ščenost ter razvoj grajenih volumnov in strukturne mreže, ki je 
vzpostavljala različne predele mesta. Ti so opravljali določene 
funkcije in tako prostoru pripisali primerno obliko (Marinko, 
2002; Dimitrowska Andrews, 2020). Osnovni gradniki, kot so 
ulice in objekti, ustvarjajo s svojim prepletom jasne in berljive 
povezave, vozlišča in prazne prostore. Nadgradnje v razvoju 
prostora pa pomenijo dodajanje prvin in ohranjanje logičnih 
povezav med tipskimi prostori. Neorganski urbanizem je hitro 
načrtovano dejanje, ki pa v svoje odločitve ne vključuje mestnih 
prebivalcev, ampak produkcija prostora poteka neodvisno od 
uporabnikov, kar narekuje predimenzionirane in izpraznjene 
grajene ali prazne površine. Take lastnosti kažejo tudi izbrani 
odprti prostori, ki se pojavljajo ob poteh grafitov, ki izhajajo iz 
Metelkove. Čeprav odprti javni prostori opravljajo svojo funk-
cijo skladno z lastno formo, so odmaknjeni od prebivalcev in 
drugih uporabnikov in tako izpraznjeni. Med seboj se redko 
povezujejo, kar je posledica pomankanja vsebine. Če se ta po-
javi, pa je navadno vezana na notranjost objekta in določen 
časovni termin. Tako kot mesto je tudi vsebina načrtovana. 
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
45
Edini primer spontanosti in organskega delovanja skupnosti, 
ki se kaže v izpraznjenih prostorih, je alternativna umetnost 
grafitarstva, ki ostaja glas kritike prostora in umetniškega izra-
žanja in je edina povezovalna nit mesta z Metelkovo. 
5 Sklep
Metelkovo od širšega mestnega prostora ločujejo mentalno-
-prostorske meje, ki izhajajo iz prevladujoče kulture s širšega 
mestnega območja. Skozi prizmo avtonomnega prostora, ki je 
pokazal različne nazore organskega urbanizma, je kot glavno 
merilo dobrega in funkcionalnega oblikovanja prostora izsto-
pilo merilo človeka. To je bilo najočitnejše in najberljivejše 
opazno pri raziskovanju tipologij organskega urbanizma, ki so 
hkrati postavile merila za primerjavo s tipologijami izpraznje-
nih odprtih javnih prostorov. Prav merilo človeka, ki ga lahko 
prevedemo v fizično razmerje med uporabnikom in prostorom 
ali v družbeni konstrukt vključenosti uporabnika v prostorske 
odločitve, umešča Metelkovo v pojem avtonomnega prostora. 
Temu dodaja vrednost še odmik skupnosti od institucionalne-
ga delovanja, ki pa Metelkove ne odmika od pojma odprtega 
mestnega prostora. Tja jo lahko umestimo zaradi težnje po 
vključevanju ljudi, kar naj bi v osnovi opravljali tudi odprti 
javni mestni prostori. Hkrati ji ta pojem lahko dodamo zaradi 
izhajanja iz iste urbanistične forme kot drugi mestni prostori. Z 
vidika percepcije prebivalcev ali drugih uporabnikov, ki kot del 
dominantne kulture vzpostavljajo mentalno-prostorske meje, 
se Metelkova odmika od pojma odprtega javnega prostora in 
se še bolj sidra na področju avtonomije. Rušenje mentalno-pro-
storskih mej je mogoče ob vnosu in spontanem širjenju alter-
nativne umetnosti v sicer izpraznjene odprte javne prostore ter 
ob predpostavki, da je družba dovolj odprta za spremembe ter 
spontano in organsko skupnostno delovanje, kot je mogoče na 
Metelkovi. Z rušenjem teh meja lahko tudi Metelkova postane 
družbeno sprejet odprti javni prostor in vzor za participativno 
skupnostno oblikovanje prostora. To ne pomeni, da se v mesto 
vnašajo identični oblikovalski pristopi, ampak da se različnim 
družbenim skupinam, ki se opredeljujejo z določenimi mestni-
mi predeli, širi obzorje o možnostih skupnostnega oblikovanja 
odprtih javnih prostorov. Prek tega bi se lahko v mestu obliko-
vale različne skupnosti, ki bi z umetnostjo nadgrajevale odprte 
javne prostore, s tem pa poudarjale pomen pristopa od spodaj 
navzgor, kot je uveljavljen na Metelkovi. 
Nina Stubičar, mag. inž. kraj. arh. 
Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana 
E-pošta: nina.stubica@bf.uni-lj.si
Izr. prof. dr. Tatjana Capuder Vidmar, univ. dipl. inž. arh. 
Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana 
E-pošta: tatjana.capudervidmar@bf.uni-lj.si
Izr. prof. dr. Matjaž Uršič, univ. dipl. soc. 
Fakulteta za družbene vede, Center za prostorsko sociologijo, 
Ljubljana 
E-pošta: matjaz.ursic@fdv.uni-lj.si
Opombe
[1] Prispevek je nastal na podlagi magistrskega dela Avtonomni kulturni 
center Metelkova: prostor subkulture ali javni mestni prostor, ki ga je pod 
mentorstvom izr. prof. dr. Tatjane Capuder Vidmar in somentorstvom 
izr. prof. dr. Matjaža Uršiča na Oddelku za krajinsko arhitekturo Bioteh-
niške fakultete Univerze v Ljubljani napisala in leta 2022 uspešno za-
govarjala magistrica Nina Stubičar, zaposlena na Oddelku za krajinsko 
arhitekturo Biotehniške fakultete. 
Viri in literatura
Bibič, B. (2003): Hrup z Metelkove: tranzicije prostorov in kulture v Ljublja-
ni. Ljubljana, Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene politične 
študije.
Campbell, C. J., Giovine, A., in Keating, J. (2019): Introduction: Confron-
ting emptiness in history. V: Campbell, C. J., Giovine, A., in Keating, J. 
(ur.): Empty Spaces: Perspectives on emptines in modern history, str. 1–13. 
London, School of Advanced Study, Institute of Historical Research, 
University of London Press. 
Dimitrovska Andrews, K. (2020): Podoba mesta skozi čas in perspektive. 
Urbani izziv, 11, str. 28–35.
Direktorat za kulturno dediščino (2022): Kulturna dediščina. Dostopno 
na: https://www.gov.si/teme/nepremicna-dediscina (sneto 17. 6. 2022).
Google Earth (2022): Lokacija avtonomnega centra Metelkova. Dostopno 
na: https://earth.google.com/web/@46.05737013,14.52914553,291.6704
7941a,250.11858349d,35y,0h,0t,0r (sneto 27. 4. 2022).
Güney, Y. I. (2016): Type and typology in architectural discourse. BAÜ 
FBE Dergisi, 9(1), str. 3–18.
Hren, M. (2008): Antologija Metelkova – kako nam ni uspelo preprečiti 
vojne … in kako lahko preprečimo ...?!. Ljubljana, samozaložba M. Hren.
Jacobs, J. (2009): Umiranje in življenje velikih ameriških mest. Ljubljana, 
Studia humanitatis.
Kropf, K., in Malfroy, S. (2013): What is urban morphology supposed to 
be about Specialization and the growth of a discipline. Urban Morpho-
logy, 17, str. 128–131.
Lebarič, V. (2013): Puščava normalnosti. Časopis za kritiko znanosti, 
41(253), str. 21–28.
Lefevbre, H. (2013): Produkcija prostora. Ljubljana, Studia humanitatis.
Marinko, J. (2002): Vpliv antike na urbanizem. Keria: Studia Latina et 
Graeca, 4(1), str. 55–69.
Ministrstvo za okolje in prostor (2022): Prostorski portal Republike Slove-
nije. Dostopno na: https://www.e-prostor.gov.si/ (sneto 17. 5. 2022).
MOL (Mestna občina Ljubljana) (2022): Vpogled v prostorske dokumente 
avtonomnega kulturnega centra Metelkove, avtonomnega centra Rog 
in urbanistični razvoj Ljubljane. Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za 
urejanje prostora – INDOK (vpogled v arhiv prostorskih dokumentov, 
12. 1. 2022).
Merilo človeka v oblikovanju mestnih prostorov
Urbani izziv, strokovna izdaja, 2023, št. 17
46
Moneo, R. (1978): On typology. A Journal for Ideas and Criticism in Archi-
tecture, 13, str. 23–45.
Raziskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v 
Ljubljani (2014): Pojmovnik slovenske umetnosti 1945–2005. Grafiti. Dos-
topno na: http://www.pojmovnik.si/koncept/grafiti (sneto 11. 5. 2022).
Schilders, P. (2010): The organic city: Method or metaphor? The meaning 
of ‘organic’ in architecture and urban planning. Almere, International 
New Town Institute. 
Stubičar, N. (2022): Avtonomni kulturni center: prostor subkulture ali javni 
mestni prostor. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Bioteh-
niška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. 
Stubičar, N. (2023): Kreativno v okvirju: Avtonomni kulturni center Metel-
kova. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko 
arhitekturo. 
N. STUBIČAR, T. CAPUDER VIDMAR, M. URŠIČ