445
KNJIŽNI DAR MOHORJEVE DRUŽBE
Marko Hudnik
RADE KRSTIČ: SPOZNANJE VEŠČINE
(Zbirka stotih haiku jev.) Založbi) Debora 1W6.
Brane Sencgačnik v spremni besedi ugotavlja, da je »Krstičeva poezija emi-nentna. tudi če je ne gledamo v ozkem žanrskem okviru.« To bi lahko pomenilo, da ima lahko poezija nasploh - recimo sodobna slovenska poezija - precej skupnega s haikujem.
Sam sem glede tega v dvomih. Haiku je v vsakem pogledu nasprotje glasnosti, zgovornosti, samodopadljivosti, učinkovitosti, elitizma. - v vsem tem pesniki radi povzemajo duha časa. Goli haiku pa je po mojem namenjen človeku, ki je pripravljen sesti v prah in s čistim srcem poslušati kako Pridigo na gori.
Ce g. Sencgačnik kot eminentni predstavnik sodobne poezije pohvali Krstičevc haiku je. sledi, da gre pri Krstiču morila bolj za »pravo« poezijo kot za »prave« haikuje, ali pa. da so pesmi, ki sestavljajo Spoznanje veščine, nekaj vmesnega. Morda pa lahko nekdo, ki se sicer priklanja blesku zgovornosti, ob bogatinu kdaj počasti tudi Lazarjevo jecljanje.
Kot da je Krstič predvideval te aporije. Na začetek zbirke - ki jo je po japonskem vzorcu razdelil na štiri letne čase - je dal kot moto Kvosijev haiku: V jesenskem vetru /je vse kar opaiaml haiku. Avtor nam torej da vedeti, da mu izvirna paradigma veliko pomeni. Tudi iz budističnega reka »Vse je dharma« lahko izpeljemo, da je vse (lahko) haiku. Haiku je poezija letnih časov in s tem poezija o naravi. Po istem pojmovanju je vse. kar je. del narave: letni časi posrkajo v svoj kozmični vrtinec tudi »odlomke i/ življenja na ulici, skrajna eksistencialna dogajanja, okruške zgodb- - vse to omenja g. Sencgačnik kot »tipologijo Krstičevc pesniške mikrodramaturgije . Jaz bi dodal še »nadrealistične vizije« - tudi teh je v zbirki kar nekaj.
Ob tem Krstič ni pretrgal razmerja z zahodnjaško poezijo. V zbirki bi se našel kak haiku. ki je bolj zavezan jezikovnemu kot stvarnemu polu biti: celo na rodilni-ško podobo (kri sna) sem nekje naletel. Pravzaprav pa sem bil najbolj očaran od tistih trivrstienic, pri katerih sem kratkomalo pozabil misliti, to pa pomeni, da sem nevede zdrsnil v - moj ali pesnikov, še raje pa nikogaršnji - »haiku trenutek«. Na nikogaršnji zemlji med (post)modernizmom in haikujem je nastal tudi pesniški drobec, ki je očitno zamišljen kot odgovor na skrivnostno Seferisovo trivrstičnico:
Pišeš -                                                   belina se prazni
črnilo bledi.                                            nastajajo črte
morje narašča.                                        vstaja luč
G.  Seferis                                               R. Krstič
Marko Huduik
446
Veliki Bašo je menil, da je mojster tisti, ki v življenju spesni kakih deset dobrih haikujev. Podpisani bi med deset (Krstičevih) brez pomisleka uvrstil št. 68: gledal sem /kako vstaja/ lunin srp. Ta haiku ne ustreza shemi 5-7-5 (zlogov), in kdor bi ga meril z vatlom modernistične poezije, bi najbrž rekel, da je po snovi in po besedju precej repetitiven. Vendar izvirnost in moč (tega in vsakega dobrega) haikuja ni v nenavadnosti besed in besednih zvez. Avtorju se je posrečilo prebiti pregrado med jazom in svetom. Ne bom poskušal ugibati, kako je tO dosegel. Vsekakor se njegov lirski subjekt brez ostanka vpisuje v »vse« - v nekem smislu pa velja tudi obratno.
Sodobni zahodnjaški haiku se mi včasih kaže kot strel v prazno, drugič spet kot odkrivanje novih možnosti. Ostati v risu konkretnega, pri tem pa vedeti, da je umu. ki je tu doma. tudi misel lahko »nekaj konkretnega«. Oh prebiranju Spoznanja veščine smo za korak bliže odgovoru na vprašanje, kaj je to haiku.