KRONIKA SLOVENSKIH MEST LETNIK VII * ŠTEVILKA 3 V LJUBLJANI MESECA OKTOBRA 1940 SPOMENIK KRALJA ALEKSANDRA L ZEDINITELJA V LJUBLJANI FRANCE ŠTELE kraljevi dne 9. oktobra 1934. v Marseillu, na katero je Ljubljana z drugimi pomembnejšimi jugoslovan skimi mesti vred odgovorila s sklepom: postavimo kralju zedinitelju dostojen spomenik! Po prvi še ne jasni zamisli naj bi bil spomenik v Ljubljani skupen izraz hvaležnosti vseh v Jugoslaviji združenih Sloven cev do kralja, ki je poldrugo desetletje vodil usodo mlade jugoslovanske države. Predlog je našel splošno ugoden odmev, toda takoj je bilo postavljeno pred javnim mnenjem vprašanje, ki vseh šest let ni popol noma umolknilo: Ali naj bo spomenik likoven, torej idealno spomeniški, ali splošno koristen, torej socialno spomeniški? V krogih, ki so akcijo vodili, je takoj spo četka prevladalo naziranje, da naj bo spomenik liko ven, da naj torej pomeni idealno žrtev Slovencev, po svečeno trajnemu spominu pokojnega kralja brez vsa kega kakor koli koristnega namena. Popolnoma pa le niso mogli prezreti klica po spomeniku socialno ko ristnega značaja. Medtem je dozorelo vprašanje to liko, da se je sestavil skupen vseslovenski odbor za postavitev kraljevega spomenika, ki pa je predstavljal samo idealno enoto, ki naj zastopa paralelno akcijo za dva izrazito likovna spomenika v Ljubljani in v Mariboru in skupno akcijo za veliko moderno bol nišnico v Ljubljani, ki bo z vso ureditvijo zlasti za specialno zdravljenje ustrezala vsem zahtevam so dobnega zdravstva. Smisel te tako zasnovane akcije, ki je bila razglašena na praznik državnega zedinjenja dne 1. decembra 1934., je bil, naj bi spomeniška akcija dala izraz posebno pereči dnevni socialni potrebi, ob enem pa tudi posebnemu značaju Slovenije v jugoslo vanski državi s tem, da postavi socialno najpotreb nejšo ustanovo, bolnišnico, in dva spomenika simbola: likovni spomenik v Ljubljani naj bo odsev in odraz s kraljevo pomočjo izvojevane svobode, ki je sprostila poprej potlačeno rast slovenske dejavnosti, spomenik v Mariboru pa naj bo večni stražar, v čigar varstvu bo svobodni narod lahko mirno užival blagoslovljeni plod svoje rodne zemlje. Tako se je v dveh mescih razčistilo načelno vpra šanje do načina, kako naj se Slovenci oddolže pokoj- * Večino klišejev za slike v tem odstavku nam je posodilo uredništvo Umetnosti, ki je št. 11. in 12. svojega četrtega letnika posvetilo kraljevemu spomeniku. Dne 6. septembra 1940. je bil v Ljubljani z velikan skimi slovesnostmi ob navzočnosti kralja Petra II. in kneza namestnika Pavla z rodbino odkrit spomenik kralju Aleksandru I. Zedinitelju, ki ga je ustvaril kipar Lojze Dolinar s sodelovanjem ing. arch. Herma na Husa. S tem je bil častno in za kulturno slovenstvo tudi uspešno končan malo manj ko šestleten spor, ki je včasih zajel skoraj vso slovensko javnost, ves ta čas pa živahno zanimal Ljubljano, spor o tem, kje, kako in kakšen naj bo najdostojnejši spomenik kralju zedi nitelju. Začel se je ta spor kmalu po tragični smrti 129 kiparstvo, a se tudi tu omejevali samo na trodimenzio- nalno, »telesno« upodabljajočo stroko, kiparstvo. Be seda likovno jim je pomenila kiparsko in tako je bil pravi ideal, za katerega s se borili, kiparsko likovni, telesno upodabljajoči ali plastični spomenik, čeprav je njih besedno geslo pomenilo nekaj šišrega pa tudi pravilnejšega: likovni spomenik naj bi bil »čisti« lik, to se pravi, trodimenzionalno, telesno uresničenje sim bola določenega spomina brez kakšne stranske, porab- ne, splošno koristne misli. Tak »čisti« likovni spome nik pa je lahko prav toliko samo kiparski izdelek ka kor samo arhitekturna tvorba. Skušnja pa uči, da je »čisti« plastični spomenik brez sodelovanja arhitekture skoraj nemogoč in je zato s pojmom likovnega spome nika najožje zvezano sodelovanje obeh telesno snujočih likovnih strok, kiparstva in arhitekture. Oblikovalec telesnosti, kipar, ki ustvari kiparski lik, se namreč v trenutku, ko se loti naloge, da postavi svoj kip v pro- nemu kralju. Naprej sta se vo dili vzporedno dve akciji: za li kovni spomenik v Ljubljani, ki je vsaj dozdevno obdržala neko prednost kot zadeva vseh Slo vencev, in za likovni spomenik v Mariboru, ki se svoje naloge ni lotil z nič manjšo vnemo ka kor ljubljanski. Zanimivo pa je, da je kljub glasovom iz občin stva in socialno interesiranih krogov tretja misel o veliki, v kraljev spomin postavljeni osrednji bolnišnici v Ljubljani vedno bolj bledela in so vodite lji akcije končno popolnoma po zabili nanjo. Nas danes zanima samo ljub ljanska akcija, katere sad je spomenik v osrčju Ljubljane, v Zvezdi. Misel, ki je odbor prav od početka vodila, je bil izrazito likovni spomenik. Pri tem sta večina odbora pa tudi javnost likovni značaj pojmovala ozko; likovno je zanje pomenilo že tu di kiparsko. Redki pa so ta po jem pojmovali pravilno, ker li kovno pomeni skupnost arhitek ture, kiparstva in slikarstva kot posebno »likovno« skupino v celoti umetniškega snovanja; v tej skupnosti so vse tri stroke tudi posamezno likovne, najiz- raziteje likovna pa je vsekakor arhitektura. Nesporazum je bil v tem, da so pristaši likovnega spomenika mislili predvsem na kiparski spomenik in se pogo sto strastno branili misli, da bi ta pojem vseboval tudi arhitek turni značaj. Pod splošnim poj mom so namreč razumevali sa mo njegov del, izrazito »upo dabljajoči« stroki, slikarstvo in 130 štor, kar pomeni, postavljati ga v določeno razmerje do drugih predmetov v medsebojnem sestavu s prosto rom, v katerem jih doživljamo, spremeni v arhitekta, oblikovalca prostora. Največkrat pa se posluži za po stavitev svoje umetnine tovariša arhitekta in je to sodelovanje od klasične antike preko vseh likovno umetnostno naprednih dob do naše tako splošno, da si danes težko predstavljamo dobro postavljen javni spomenik brez takega sodelovanja. Da je trdovratno poudarjeni likovni značaj bodo čega spomenika pri nas dobil končno tako ekskluzivni značaj, so mnogo pripomogli naši kiparji, ki so pod pirali tako enostransko pojmovanje, ker so se bali, da bi njim namenjena naloga čez noč ne prešla v roke prav toliko upravičenih konkurentov, arhitektov, saj prav naš čas pozna nešteto uspelih, čisto arhitekton skih spomenikov, ki niso nič manj »čisto« likovni, kakor so kiparski, še več, kiparji so instinktivno ču tili, da se razpoloženje časa nagiblje bolj k čis/ti arhitekturi kakor k čistemu kiparstvu. Prezrli pa so historično dej stvo, da je kiparstvo cvetelo vedno tam, kjer je cvetela tudi arhitektura; prav zadnja leta, ko je strah, da bo arhitektura zatrla kiparstvo, pri nas rodil to nerazumljivo bojazen, opazu jemo v deželah, kjer po vojni arhitek tura doživlja izreden razcvet, v Italiji, zlasti pa v Nemčiji, kako se korak za njo krepi tudi kiparstvo. V Jugoslaviji se je ta odpor posebno javljal v nekaj primerih z Meštrovi- čevimi spomeniki, tako v Splitu z Gr- gurjem Ninskim in v Zagrebu s Stross- maverjevim spomenikom. Zlasti v pr vem primeru je končna rešitev padla v prilog avtonomnosti kiparske umet nine. Kljub tej zmagi pa še vedno ni dokazano, da je zato rezultat boljši ka kor bi bil, če bi bil spomenik postav ljen v soglasju med arhitektom in ki parjem. Pa tudi kljub skoraj absolutni kiparski likovnosti črpa spomenik Gr- gurja Ninskega svojo posebno silo in sugestivno moč prav iz svojega arhi tekturnega okolja. Nam se zdi vseeno, ali ga je za ta namen »ustvaril« arhi tekt ali ga je svojemu spomeniku za okvir »izbral« kipar. Sicer pa Ljubljana v tej pravdi za značaj spomenika, kolikor je ta borba izvirala iz umetniških nagibov, nikakor ni osamljena v sodobnosti. Nasprotno se nam zdi, da je akcija za ta spome nik padla prav v dobo največje krize v pojmovanju spomeniških nalog, pri nas doma pa še v čas, ko je prvič po baroku stopala v življenje številnejša kiparska generacija, ki se je morala šele boriti za uveljavljenje. Vzrokov za nejasno gledanje na problem je bilo torej doma in v svetu zadosti. Spominjamo samo na naši zelo po dobno borbo za velik spomenik cesarju Francu Jo žefu, ki so ga nameravali v zadnjih letih avstrijske republike postaviti na Dunaju. Konkurence, spori o pretežno arhitekturnem ali pretežno kiparskem zna čaju, izredno poudarjena težnja po kiparskem spome niku v zvezi z dano ali za ta namen ustvarjeno arhi tekturo, nameravano preurejanje celih mestnih delov, da bi dobili primeren okvir za spomenik, poskušnje z maketami in zbiranje glasov za in proti — vse to pre senetljivo spominja na naš primer, ki je bil nekoliko- krat tudi že blizu ljudskega glasovanja. Sicer pa je pravda, ki se v zagrebški javnosti vodi okrog posta vitve že izdelanega spomenika kralja Tomislava in ki je mnogo ostrejša od ljubljanske, najzgovornejši pri mer za to, kako težaven problem je postavitev javnega spomenika. Upravičena želja mladega rodu slovenskih kiparjev, naj bo ta nevsakdanja spomeniška naloga obenem 131 tudi preskušnja njihovih zmožnosti, prilika, da poka žejo, kaj znajo, je torej netila že apriorno, čeprav ne jasno željo voditeljev akcije, naj bo spomenik likoven, po njihovem torej kiparski. Kakor si naše preprosto gledanje na spomeniški problem doslej skoraj ne mo re misliti spomenika drugače kakor kiparsko upodo bitev osebe, ki naj spomenik služi njenemu spominu, ali ideje, ki naj jo javno manifestira, prav tako je bilo kmalu jasno, da si naša javnost kraljev spomenik težko drugače zamišlja kakor konjeniški spomenik. Kiparski spomenik, pri čemer so si vodilni možje v odboru prav na tihem mislili kot edino možnega konjenika, je zmagal v mislih tistih, ki so imeli akcijo v rokah. Končna rešitev je bila sicer prepuščena na tečaju in razsodišču, jasno pa je bilo že naprej, da bo težko iti na dnevni red mimo ideala konjeniškega spomenika razen, če ga izpodbije kak izredno dober drugačen predlog. Nasprotniki so sicer uveljavljali mnenje, da je ta naloga že tako izčrpana, da je postala že umetniško nezanimiva in bi bila kaka druga oblika bolj hvaležna in času bolj primerna. Pristaši konje niškega spomenika pa so opozarjali na neoporečno zgodovinsko dejstvo, da so najslavnejši spomeniki v zgodovini umetnosti prav konjeniški spomeniki. In v marsičem so nedvomno imeli prav. Kajti nedvomno je, da nobena umetniška misel ni tako neaktualna, da bi ji pravi umetnik kljub neštetim že danim rešitvam ne mogel najti nove, polnovredne in celo boljše re šitve. Zgodovinsko resnično je na drugi strani tudi dejstvo, da je od prve zrelosti evropskega kiparstva v klasični antiki do danes konjeniški spomenik obdržal sloves najodličnejše oblike javnega spomenika, posve čenega zgodovinsko pomembnim osebnostim državo tvornega ali vojaškega pomena in da je od 3. pred- krščanskega stoletja dalje prav konjeniški spomenik obdržal sloves najizrazitejše oblike imperialnega ali dinastičnega spomenika. Od Grkov so konjeniški spomenik prevzeli Rimljani in Bizantinci. Eden naj bolj občudovanih, v svoji enostavni resničnosti ne- prekošeni spomenik cesarja Marka Avrelija na Ka- pitolu v Rimu spada v zakladnico najdragocenejše kulturne dediščine, ki jo je po antiki prevzela krščanska zapadna Evropa. Z naslonom na to dediščino je snovala renesansa svoje konjeniške spo menike in postavila ob M. Avrelija dve svoji nič manj od njega občudovani uresničitvi te naloge z Do- natellovim Gattamelato pred cerkvijo sv. Antona v Padovi in Verrocchievim Colleonijem ob cerkvi sv. Janeza in Pavla v Benetkah. Ta klasična trojica in posebno Leonardovi koncepti konjeniških spomenikov so ostali odslej žarišče, iz katerega so zopet in zopet črpala pobude prizadevanja baroka, klasicizma in no vejšega časa. Med slikovito razgibanostjo Leonardo- vih zasnutkov in klasično mirno dostojanstvenostjo Marka Avrelija je razpredenih neskončno število mož nosti, ki so uresničene danes v nepregledni vrsti ko njeniških spomenikov po vsem civiliziranem svetu. Peter Veliki v Ljeningradu, sv. Vaclav v Pragi, Ko- šciuszko na Vavelu v Krakovu spadajo med najpo membnejše uresničitve te naloge med Slovani. Prav pri nas v Jugoslaviji pa se je ta oblika dvignila v po vojnem času po Meštrovičevi zaslugi na zelo ugledno stopnjo popolnosti, ki je naši umetnosti prinesla med narodno priznanje z naročilom za spomenik poljskega maršala J. Pilsudskega za Katovice pri Avgustinčiču in dveh spomenikov za Bukarešto pri Meštroviču. Prav po zagrebški umetniški šoli, ki je vzgojila večji del 132 naših mladih kiparjev, je razložljivo, da je tudi v mislih naših kiparjev živel ideal konjeniškega spo menika kot tiste oblike spomeniške naloge, ob kateri kipar lahko pokaže višek svojega znanja in najvišjo stopnjo svoje stvariteljske zmožnosti. Razen tega pa je Ljubljana že imela svoj konjeniški spomenik v Do- linarjevem kralju Petru I. Osvoboditelju pred mestno hišo, ki je pomenil doslej eno največjih preskušenj naše umetniške zrelosti. Tudi arhitekt J. Plečnik je v raznih konceptih načenjal misel konjenika v arhi tekturnem okolju in je bilo tako javno mnenje kar nehote razpoloženo za konjeniško rešitev. Lahko re čemo, da je večina odbora, pa tudi večina javnosti, kolikor ni načelno odklanjala likovnega spomenika, od vsega začetka na tihem soglašala v tem, da naj bo kraljev spomenik konjeniški lik. V takem razpoloženju se je spomeniški odbor 1. 1935. lotil svoje naloge. Ponovno so sicer od raznih strani skušali omajati misel likovnega spomenika, vendar so te težnje vedno bolj slabele; skoraj popolnoma pa so umolknile, ko sta se pod vtisom Plečnikovega kon cepta likovnega spomenika mestna občina in banska uprava, ki se kot predstavnici najširše javnosti spo četka nista hoteli prenagliti s svojim stališčem, izrekli za likovni spomenik s konjenikom. Pot od razglasitve spomeniške akcije dne 1. decem bra 1934. do končne rešitve pa je bila dolga in pogosto težavna. Postavljanje javnih spomenikov namreč ni samo umetniški problem, ampak v veliki meri in zlasti pri pripravah, pa tudi v končnem uspehu pred vsem družabni problem. Odbor je bil v tem primeru po svoji družabni funkciji zastopnik celote sloven skega naroda, kolikor ta živi v Jugoslaviji, čeprav po mnenju tega ali onega po svojem sestavu ni ustrezal idealno sestavu te celote. Tudi če bi svoje družabne odgovornosti ne hotel čutiti, sta javno mnenje in tako zvana široka javnost, zlasti če je to javnost vsega naroda, toliko močna, da bi ga tako ali drugače pri silila do upoštevanja njunega razpoloženja. Postav ljanje javnega spomenika pa je družabna zadeva tudi po realizaciji spomeniškega načrta, ki bo izvršena na javnem prostoru; zato je ta naloga kot naloga izgra ditve ali izpopolnitve življenjskega miljeja danega se- lišča socialnofunkcijska naloga. Predvsem pa je so- cialnofunkcijska zadeva bodočnost javnega spome nika, njegov namen, ki pomeni družabnovzgojno realizacijo ideje spomenika v izgraditvi dušeslovnega ozračja občanov in v vzgoji mladega rodu. Prav ker je spomenik torej družabna zadeva, je moral odbor pred umetniško rešitvijo naloge rešiti celo vrsto družabno pogojenih vprašanj, ako ni hotel zidati gradov v oblakih, katerih uresničenje v danih resničnih razmerah bi utegnilo zgrešiti enega najvaž nejših namenov spomenika, družabnovzgojnega in državotvorno spodbudnega. Za temeljno vprašanje, ki mora biti rešeno pred umetniškim naročilom spomenika, je odbor pravilno spoznal vprašanje prostora, kjer naj bi spomenik stal. Zavest, da mora biti dober spomenik ustvarjen za do ločeno okolje, ki bi ga sicer lahko v njegovem učinku ubilo, a ga, če je dobro izbrano, lahko tudi dvigne, je eden najnaravnejših pogojev za ustvaritev dobrega spomenika. Določeni prostor lahko umetnika tudi in- spirira, sproži v njem koncept, ki bi ostal sicer neiz rabljen, in tako lahko bistveno pomaga k dobroti končnega rezultata. Priznamo sicer, da je možna tudi 133 druga pot. Odbor bi bil lahko naročil kip, skrbel za to, da bo ta kip umetniško čim popolnejši in, ko bi ga imel, bi pozval ar hitekta, da mu poišče prostor in ga naj ugodnejše postavi. Toda tudi, če bi odbor tako pridobil za spomenik najpopolnejšo umetnino, bi bil res zadovoljiv rezultat zelo dvomljiv, ker bi se utegnilo pokazati, da je spomenik za dano okolje prevelik ali da je to okolje po svojem značaju sploh nesposobno, da njegovo kvaliteto uveljavi v življenju. Značilno je, da so se doslej izkazali vsi poskusi v muzejih, po polni vrednosti predstaviti predmete, ki so iz trgani iz svojega pravega življenjskega okolja, za katero so jih umetniki ustvarili, kot jalovi in da pomeni postavljanje naj dene ali brez zveze s prostorom dane umet nine v novo življenjsko okolje mnogo te- žavnejšo nalogo, kakor jo pomeni prilago ditev umetniškega zasnutka že pri njega nastanku danemu, čeprav skromnemu pro storu. Proslavljeno zgledna nova postavi tev antičnega Marka Avrelija na Kapitolu po Michelangelu ne pomeni nič več in nič manj kakor iz temeljev novo zgraditev vsega okolja, v katerem spomenik živi, a mu tudi sam daje šele pravo življenje. S prostorom, kjer naj spomenik stoji, se rešuje prav za prav družabni položaj spomenika. Družba pa je po svojih razpo loženjih in težnjah zelo kompliciran ele ment; zato je razumljivo, da se je glavni del borbe za bodoči spomenik, odkar je obveljalo načelo, naj bo to likovni spome nik, osredotočil okrog vprašanja prostora. Borba za prostor pa je pomenila že tudi kolikor toliko borbo za obliko spomenika, kajti določeni prostor vsaj skrito že vse buje zarodek oblike spomenika, katerega snujemo. Zavestno ali podzavestno je to- 134 rej nedvomno sodeloval pri teh borbah tak ali dru gačen ideal bodočega spomenika, predvsem pa misel, ali naj bo dominanten, nadrejen svojemu prostoru, ali podrejen, ali bo likovno avtonomen ali likovno skupnosten. Tudi tu gre za majhen nesporazum, ker je vse v življenju tako ali drugače skupnostno in je tako zvana avtonomnost samo namišljena. Velik del ljubljanske javnosti in nedvomno tudi odbornikov je na tihem gojil ideal avtonomnosti bodočega spome nika, saj bo izrazito nacionalno vzgojen in simboli čen, kar mu že samo daje izjemen položaj. Ljubljanski odbor je sicer že v marcu 1. 1935. sklenil, naj bi spo menik postavili v Zvezdi. Ing. arh. Herman Hus je izdelal tudi že načrt za preureditev Zvezde kot pro stora za spomenik. Kljub temu pa odbor previdno ni prevzel odgovornosti za kak vsiljen prostor, ampak je odločitev o kakovosti predlogov prepustil tekmi med umetniki, predvsem arhitekti, in razsodišču. Na nje gov poziv je klub arhitektov sklical posvetovanje umet niških organizacij, ki naj bi odločilo to vprašanje. Po svetovanja pa niso dala jasnega rezultata. Tudi časo pisi niso mirovali in je bilo tako sproženih nešteto predlogov. Ni ga skoraj važnejšega trga v Ljubljani, ki ne bi bil preizkušen, koliko je primeren za repre zentativni spomenik. Tako je prišlo do prve, do dne 29. februarja 1936. določene umetniške tekme za spomenik kralja Alek sandra v Ljubljani brez določitve prostora. Tekmo valci so bili popolnoma svobodni tako glede oblike kakor glede prostora. Odbor je sicer mimogrede ome nil svojo prvotno željo, naj bi spomenik stal v Zvezdi ali na Kongresnem trgu, postavil pa je glede prostora vendarle samo zahtevo, naj izbrani prostor in vanj komponirani spomenik z regulacijo okolice ne ustreza samo lepi misli podati Ljubljani umetniško dovršen spomenik, temveč, da tudi omogoča pri manifestacijah zbiranje večjih množic in dovoljuje neprisiljen razvoj slavnostnih mimohodov. Rezultat tekme je določil kot najprimernejše mesto za spomenik prostor pred univerzo, drugo mesto je dobil spodnji del Kongresnega trga, tretje vhod POSKUS POSTAVITVE SPO MENIKA V OSI ALEKSAN DROVE CESTE PRI VHODU V TIVOLI S POMOČJO MAKETE v Tivoli za križiščem Bleivveisove in Aleksandrove ceste, četrto pa trg pred Narodnim domom. Javno mnenje se je začudilo predvsem nad tem, da je propadel Trg kralja Petra, ki so ga mnogi smatrali za posebno primernega zaradi njegove velikosti, pra vilne oblike, precejšnje sklanosti okvira in celo radi imena. Tudi Muzejski trg, Svetega Jakoba trg, Novi trg, preurejena Zvezda. Ajdovščina, križišče na za četku Tržaške ceste, Valvasorjev trg, projektirani Južni trg itd. so bili v razpravi. Vmes pa se je pogosto slišalo mnenje, ki je tudi danes še splošno razširjeno, da Ljubljana sploh nima »niti enega prostora, kjer je mogoče brez bistvenih sprememb in dodatkov po staviti večji spomenik« (»Umetnost« IV., str. 337). To mnenje je v precejšnji meri pravilno, če smatramo spomenik za avtonomno zadevo in ne za posledico komponent, ki jih stvaritelju spomenika nudi dano 135 okolje. Res je, da so na svetu redki trgi, ki so popol noma skladno zazidani in enotno oblikovani kakor Kapitol v Rimu, Markov trg v Benetkah, Mestni trg v Bruslju, Veliki trg v Madridu in še nebroj drugih. Na takih trgih »se v danem primeru more postaviti spomenik kar s pretehtanim odkazom prostora«. Nik dar pa tak spomenik ne bo avtonomno pojmovan spomenik, ampak bo bolj kot kje drugje prisiljen, da se podredi okolju in se uveljavi kot naravna uresni čitev ene izmed neštetih skrito danih možnosti harmonično iz okolja zasnovanega spomenika. Nikjer laže kakor tu ne more spomenik, ki ni zasnovan z vso obzirnostjo, razrušiti harmonije takega skladno zgrajenega prostora. Pri vsem spoštovanju do umetniške veličine Meštrovičeve ter kiparske sile in idejne moči Grgurja Nin- skega opozarjamo zopet na splitski Peristil, ki predstavlja izredno popoln primer skladno uresničenega trga. Grgur je tu odlično postav ljen v okolje, ako ga presojamo po njegovi ideji, ki pa ne more nadomestiti tiste arhitek turne skladnosti, ki na primer odlikuje Marka Avrelija na Kapitolu. V tem primeru pa tudi za Rim velja isto, kar se trdi o Ljubljani: tudi Rim ni imel primernega prostora, kjer bi bilo mogoče postaviti Marka Avrelija kar s preteh tanim odkazom prostora, nasprotno, temu po umetnostni kakovosti izredno avtonomnemu spomeniku je mora! Michelangelo šele ustvariti tisto skladno okolje, ki ga občudujemo danes kot mogoče najpopolnejši trški prostor na svetu; tu šele je umetnostno avtonomno kiparsko delo našlo tak prostor, da je ono njegov gospodar, in njegovo prera čunano žarišče najbolj podrejena točka njegove kon strukcije obenem. Pa tudi sicer Ljubljana ni tako revna prostorov, primernih za spomenike, le eno je res, da njeno ozračje, ki je posledica njenega najin timnejšega življenjskega razvoja, ne prenese ogrom nih spomenikov, ampak se ji brez prirejanja in s pri 136 rejanjem prostorov, ki je do pre cejšnje mere v vsakem primeru po trebno, prilega samo intimno, zelo obzirno, a zato kvalitetno profinjen spomenik. Ljubljana ne nudi veli kih perspektiv, ki so potrebne za ogromne spomenike. Kako se brez posebnih temeljitih preureditev dober spomenik lahko postavi tudi na neskladno zgraje nem prostoru, dokazujeta tako Gat- tamelata kakor Colleoni, pa tudi osnutek za kraljev spomenik v Ma riboru ter nešteto slavnih spomeni kov po svetu. Eno tako možnost je tudi v Ljubljani našel arh. H. Hus, ko pravi: »Na Svetega Jakoba trgu, da, desno pred cerkvijo, bi se spomenik lepo podal, z Marijinim stebrom na pol v ozadju bi stal kot Colleoni v isti smeri z istim odra- žanjem na nebu.« Našli pa bi jih še več, ena je celo že uresničena z TINE KOS, GLAVNA STRAN S 1. NAGRADO NAGRAJENEGA KONKURENČNEGA OSNUTKA Dolinarjevim spomenikom kralja Petra, ki se je sebi v korist odrekel ideji avtonomnosti. Če bo Ljubljani sreča mila, bo dobila še tudi, kar vsi danes pogrešamo, miren, skladno zgrajen trg, katerega kvaliteta in življenjska pomemb nost more biti le v zatišnosti, ki je v našem mestu nikjer več ni. Prepričani smo, da bo prav v njegovi perspektivi od Kongresnega trga gledan novi spomenik šele zaživel pravo živ ljenje in bo nadomeščeno to, kar zaenkrat za silno predstavlja stena zelenja za spomeni kom. Glede spomeniško primernih prostorov v Ljubljani pa velja, kar velja za vsa stara me sta: projektant v svojem snovanju ne more biti avtonomen, ampak bo hodil pravo in edino uspešno pot samo, če se bo poglobil v spome niško hvaležne momente danega selišča, se po globil v njih speče in pogosto prezrte možnosti in jih realiziral v spomeniških projektih. Spomeniški odbor je izmed štirih priporoče nih prostorov izbral spodnji del Kongresnega trga ne da bi bil natančno določil lego spome nika v tem prostoru. To vprašanje naj bi z obliko spomenika vred rešila nova tekma za končno obliko spomenika. V tej pravdi za prostor pa je nastopil nov moment, ker je predsednik odbora Ivan Hribar pridobil arh. J. Plečnika za to, da izdela svoj predlog. Dne 6. septembra 1937. je bil odboru predložen model tega spomenika. Plečnik si je spomenik sam zamislil kot odprto stebrišče, ki so ga kmalu krstili za propileje, v katerem bi stal kip pokojnega kralja. Najprej je snoval spomenik na grajskih šancah, od koder bi bil KIPAR TINE KOS IN INŽ. ARH. MIRO KOS, NAČRT ZA POSTAVITEV SPOMENIKA PO 1. NAGRAJENEM OSNUTKU 137 viden daleč v okolico, pozneje pa si ga je zamislil kot južni zaključek projektiranega Južnega trga, še pozne je se je preudarjalo celo, če ne bi bil primeren tudi na vhodu v Tivoli ali na meji med Kongresnim trgom in Zvezdo. Pod vtisom javnega razpoloženja, naj bo spo menik vsekakor konjenik, je s končnim projektom, ki je bil izdelan toliko, da bi bilo po njem delo mogoče oddati, tudi on predvidel konjeniško, po kiparju SI. Pengovu na vzpetem konju modelirano podobo pokoj nega vladarja. Za ta načrt so se ogreli mnogi, ki sicer niso bili posebno naklonjeni likovnemu spomeniku. Mesto je pričakovalo od njegove izvršitve pričetek del za uresničenje enega svojih najvelikopoteznejših na črtov, Južnega trga, in videlo v ozki urbanistični zdru žitvi kraljevega spomenika in t. zv. propilej, ki bi zaključile novi trg, posrečeno rešitev dveh važnih problemov naenkrat, predvsem pa tako vključitev kraljevega spomenika v osrčje Ljubljane, da si boljše ne bi mogli želeti. Pričela se je zagrizena borba za in proti ideji t. zv. propilej, ki je dosegla svoj višek, ko je že popolnoma izdelani projekt konec 1. 1937. plenum spomeniškega odbora odklonil. Predsednik Ivan Hribar je razočaran nad neuspehom izročil akcijo v roke banove in od stopil. Ban je imenoval odboru komisarja, odbor pa" se je med tem na novo konstituiral in izbral za pred sednika dr. Jos. Pipenbacherja. Po nekajmesečnem presledku je bil dosežen kompromis med odborom in banom, ker nihče ni imel interesa na tem, da se raz vije okrog patriotske akcije nevšečna borba, ki se je zdela nedostojna zrelega naroda. Po dogovoru izpo polnjeni odbor je nato ponovno proučil položaj in želel čimprej razjasniti vprašanje najprimernejšega prostora. Ves ta in sledeči čas se je od časa do časa zopet pojavljala misel, da bi bile vendarle propilejc najugodnejša rešitev, odbor pa se zanje ni mogel ogreti zlasti, ker je tudi mladi kiparski rod pridno propagiral misel, da se mu pri tem največjem kipar skem naročilu v zgodovini slovenske umetnosti ne sme vzeti prilika, da prvenstveno on izvrši nalogo. Prišlo je pri tem do hudih napadov na kiparstvu naj bližjo likovno stroko, arhitekturo, brez katere si je težko misliti dobro postavljeno kiparsko delo, in celo do težko razumljivega pred loga, naj se vsa akcija izroči kar kiparjem, ki se čutijo poklicane, da to delo sami na svojo odgovornost izvrše. Od bor seve ni mogel slediti ta kemu predlogu in je spoznal, da je treba energično popri jeti zadevo, da se ne razblini v mreži nasprotujočih si na- ziranj. Da ustvari končni te melj praktičnemu delu za spomenik, je ponovno odprl vprašanje prostora in povabil klub arhitektov, naj v ožji tekmi med svojimi člani še enkrat izdela idealne predlo ge za spomenik na spodnjem koncu Kongresnega trga ali pa pred univerzo in pri vho du v Tivoli, ki je našel mno go zagovornikov, češ da je impozanten spomenik samo tam mogoč. Zmagal je s svojim predlogom arh. Herman Hus, ki je izdelal regulacijo vhoda v Tivoli kot prostor za spomenik. Na načelno vprašanje, ali je ta prostor primeren za spomenik, katerega bodoče oblike takrat še nismo poznali, je mestni gradbeni odbor odgovoril, da pri mernosti sicer ne more zanikati, da pa bo mogel končno odločati šele, ko mu bo predložen popoln načrt spomenika in njegovega položaja. Odbor je nato razpisal drugo veliko tekmo, ki je bila to pot naslovljena predvsem na kiparje, da sta vijo svoje predloge za spomenik na določenem mestu pri vhodu v Tivoli. Danes moramo priznati, da vse debate in nevšeč nosti, ki so spremljale akcijo in jo pogosto zavirale, le niso bile odveč, ker so se tako bistrili pojmi in se je jasnilo gledanje na problem spomenika, ki se je pri razglasu akcije zdel skoraj pretežka naloga za naše umetništvo. Velika kiparska tekma za narodno skup ščino v Beogradu in velika spomeniška naročila, ki jih je sprožila kraljeva smrt po vsej Jugoslaviji, so 138 precej razbistrile po ložaj jugoslovanskega kiparstva in tudi nje govega slovenskega dela. Zagrebška ki parska šola je žela uspeh za uspehom, v njenem okrilju se je razvila tudi prav na problem konjeniškega spomenika usmerjena struja, ki je dosegla mednarodno prizna nje in tudi v javnosti potrdila umetnostno polnovrednost tega dozdevno že izčrpa- nega motiva. Ko je bil razglašen razpis za kiparski spomenik, tudi pri nas ni bilo več resnega načelnega nasprotnika konjeniškega spo menika. Pa tudi dve leti počitka od prvega razpisa do drugega v domačih delavnicah, predvsem pa v snujo- čih glavah umetnikov, ni bilo odveč. Čeprav je pri prvem razpisu šlo predvsem za prostor in zraven le za neko splošno idejo spomenika, je razlika v celot nem značaju predlogov prve in druge tekme značilna in po zgoraj povedanem naravna. Splošne oblike, ki so bile prvič nakazane, so bile kar mogoče različne, individualno iskane, od strogo likovnih do literarno vsebinskih in simboličnih. Tako je en projektant pred lagal konjeniški lik postavljen na monumentalizirano križišče smeri Aleksandrova cesta — glavni tivolski drevored z železnico. Drugi je zasnoval na vhodu v Tivoli trojni lok s konjenikom na vrhu. Tretji celo kraljev lik postavljen na prehod v Tivoli oblikovan podobno aeroplanu. Zelo veliko vlogo je imel arhi tekturni aranžma ozadja in okolice, najsolidnejša oblika je bil še tradicionalni steber s spomenikom, najbolj pa pada v oči, da je konjenik imel še soraz merno majhno vlogo. Naša snujoča domišljija se ga je še vedno ogibala. Predlogi druge tekme so v primeri z bogastvom idej prve neprimerno bolj osredotočeni na kolikor toliko že zasidrano misel o konjeniškem spomeniku. Tudi sim bolika in literarna sestavina zamislekov sta napravili • ' mesto formalno bolj pretehtanim, strožjim oblikam. Tradicionalni glavni obliki imperialnega spomenika, steber s podobo in konjenik na primernem podstavku sta bili glavni tema osnutkov. Kljub temu značilnemu izčiščenju naziranja o spomeniku in njegovi formi pa je dobil prvo nagrado najbogatejši izmed simbolično in literarno vsebinsko zasnovanih predlogov, osnutek, ki ga je s sodelovanjem ing. arh. Mira Kosa izdelal kipar Tine Kos. Drugo nagrado pa je dobil konjeniški predlog kiparja Lojzeta Dolinarja. Tretja cena je bila prisojena Dolinarjevemu konceptu s kipom stoječega kralja. 6 nadaljnih osnutkov, ki so jih izvršili kiparji Fr. Smrdu in Dremelj, B. Kalin, V. Radauš, P. Lobo da, Zd. Kalin in K. Putrich s sodelovanjem ing. Ku- gliča, Franjo Zotta in O. Mujadžič ter Ivan Mirkovič, je odbor nagradil z odkupi. Kljub izidu razsodbe pa je bilo že toliko kakor go tovo, da bo odbor sledil svojim simpatijam in se od ločil za najboljši konjeniški predlog. Odbor se je res odločil zanj in po krajšem kolebanju v januarju 1. 1939. oddal naročilo Dolinarju. Tudi Dolinarju so leta od prvega konjeniškega dela za spomenik kralja Petra in leta čakanja med prvim in drugim razpisom koristila, ker je neprestano snoval dalje in na tekmo za kip prišel že s skoraj izdelanim spomenikom v po manjšani obliki. Zato je šlo delo od naročila dalje razmeroma naglo izpod rok in se je mogel že . naslednji mesec vršiti preskus najugodnejše po stavitve bodočega spomenika pri vhodu v Ti voli. Za ta namen je bila izdelana maketa, pred stavljajoča gmoto spomenika v naravni veli kosti in ki jo je bilo mogoče premikati. Odbor je želel imeti spomenik v osi Aleksandrove ce ste, mestni gradbeni odbor pa je imel tehtne pomisleke. Pri preizkušnji se je res pokazalo, da bi bil učinek spomenika, postavljenega v osi pravoslavne cerkve pravokotno na prvotno nameravano smer bolj ugoden. Novega položa ja, za katerega je izdelal več konkretnih pred logov za ureditev okolice arh. H. Hus, se je z * ' vso vnemo oklenil spomeniški odbor, pa tudi kipar je bil zadovoljen. Mestni gradbeni od bor pa se le še ni moget popolnoma sprijazniti 139 s to rešitvijo in je zaslišal o tem strokovne organiza cije Inženirsko zbornico in Klub arhitektov. Obe kor- poraciji sta podrobno analizirali predlog in njegove izvršitve nista priporočali. Posledica je bila apel mest ne občine na spomeniški odbor, naj vse momente po novno nepristransko prouči, zlasti pa naj še enkrat pretehta vprašanje, ali propileje le ne bi pomenile najboljše rešitve. Odbor je vztrajal pri svojem sklepu, mesto pa je priporočalo kot ugodnejši prostor srednji del regulirane Zvezde, kjer bi bil po mnenju že ome njenih strokovnih korporacij prostor med vsemi, ki prihajajo v poštev, najbolj primeren za spomenik, ki je bil medtem v kiparjevi delavnici v modelu že gotov. Zopet je nastal nevzdržen položaj, ki je bil že blizu rešitve s kompromisom, da občina dovoli provizorično postavitev spomenika pri vhodu v Tivoli, odprta pa naj bi ostala možnost, da se prestavi na primernejše mesto, če bi se pokazalo, da ta prostor ni primeren. Medtem pa se je vedno močneje začela oglašati ši roka javnost, zlasti prebivalci Kongresnega trga in okolice, ki vidijo v projektiranem Južnem trgu veliko pridobitev za ta del mesta, ki bi ga tudi kraljevi spo menik nedvomno povzdignil. Ker se je bližal Vidov dan, ki ga je odbor prvotno določil za dan odkritja spomenika, in se je odbor želel izogniti kakemu pro- vizoriju, se je spomladi 1. 1940. obrnil na mestno ob čino, naj točno označi, kje misli, da bi spomenik naj bolje stal. Izdelan je bil model regulirane Zvezde in Južnega trga in označena mesta, ki bi prišla za po stavitev v poštev, premakljiva, primerno pomanjšana podoba pa je podpirala nazornost o vlogi spomenika na tem prostoru. Predlagane točke so bile: v osi Juž nega trga v zadnji polovici sredi Zvezde pridobljenega prostora, v isti osi blizu roba Kongresnega trga in spomenik postavljen pravokotno na to os na vzhodno stran tega prostora ob rob nasada. Skupna anketa se je izrekla za prvo točko, kar sta nemudoma potrdila spomeniški odbor in mestni gradbeni odbor. Takoj nato je bila Zvezda provizorično preurejena v tistih delih, ki so važni za bodoči spomenik. Izsekan je bil v sredi velik, osi in širini bodočega Južnega trga ustrezajoči del Zvezde, preložena so bila pota in ure jene nove trate. Košate kulise kostanjevih dreves na desni in levi in v ozadju pa naj začasno tvorijo okvir spomeniku. Dela, izvršena za dan odkritja v Zvezdi, pa so bila zasnovana v okviru bodoče celotne preureditve parka. Nežne zelene trate so že letos vzbujale veliko pozor nost. Novo izpeljane poti se križajo pred spomenikom in vodijo sprehajalca k njemu. Kostanji bodo nado meščeni z lipami in tulipanovimi drevesi; prostor okrog spomenika bo tlakovan in s splošni ureditvi Zvezde ustreznim vzorcem mrežasto razdeljen; dve vrsti monumentalnih kandelabrov bo osvetljevalo oko lico spomenika; v zapadnem delu parka se uredi pro stor za kavarno na prostem z godbenim paviljonom; v vzhodnem delu pa bo nekdanji kapucinski vodnjak dekorativno poudarjen. Občina in odbor sta se z vso vnemo lotila dela, prišla pa je vmes stavka stavbinskih delavcev, zato je bilo odkritje preloženo na rojstni dan kralja Petra II., 6. septembra. Ta dan je kralj Peter II. sam izvršil akt odkritja. Ko so padle s spomenika državne tro- bojnice, ki so ga pokrivale, so ga prvič zagledale oči slavnostnih gostov in meščanov. Spomenik kralja Aleksandra I. Zedinitelja je tako postal socialno dejstvo. Po svojih merah je novi spomenik velik, skoraj ogromen, vendar ne prevelik za okolico, v katero je postavljen. Stoji v severni polovici velikega, v osi zadaj projektiranega Južnega trga ustvarjenega pro stora v Zvezdi, odpirajočega se na Kongresni trg. Pota preurejene Zvezde se križajo pred spomenikom tako, da vsakega potnika vodijo k njemu; ob njem se zhira tudi velik del pogledov s Kongresnega trga in iz Vegove ulice. Gradivo, iz katerega je spomenik na rejen, so železobeton, granit in bron. Iz železobetona je jedro podstavka, ki je ves obložen z bukovačkim granitom, iz brona so konjeniška podoba kraljeva in dva reliefa. Kiparsko delo je izvršil v Beogradu živeči 140 slovenski kipar Lojze Dolinar, arhitekturo podstavka je zasnoval arh. H. Hus, granit je dobavilo in obdelalo podjetje Ingramesion iz Beograda, kiparski del je vlila v bron tvrdka Voždovac (lastnik Jeremič) iz Beograda, gradbeno delo pa je izvršil »Slograd« iz Ljubljane. Enostavno, pravokotno osnovani podsta vek stoji na nizki, precej široki plošči, na vrhu ima nekoliko ožjo ploščo, ki služi za podstavek konjeniške figure. Dolgi stranski steni krasita dva bronasta re liefa po 4"20 m dolga, 1*66 m visoka, sprednja ozka stran ima granitno konzolo za obešanje vencev. Ko njeniški kip je 6'8 m visok, konj od glave do repa 575 m dolg in 1'60 m širok. Kralj je predstavljen kot jezdec v obleki vojnega poveljnika, ki ima pogled do stojanstveno mirno uprt predse. Tudi konj je pred stavljen v slavnostnem, v umetnosti že tolikokrat po snetem koraku in je prav kakor jezdec prožet dosto janstva. Kralj je zamišljen v zmagoslavnem pohodu z znakom vladarske oblasti, z žezlom v desnici, z le vico pa vodi konja. V celoti je treba podčrtati monu- mentalno učinkujočo stilizacijo anatomičnih oblik konja, nedvomno posrečeno v istem smislu prestilizi- rano, kiparsko ne preveč hvaležno sodobno vojaško obleko in dober, za oddaljeni pogled učinkoviti por- tretni izraz kraljeve glave. Od reliefov, ki sta oba izdelana v klasično umer jenem stilu in kažeta simbolične skupine golih figur, predstavlja eden Vojno, drugi Mir. Mir upodabljajo tri skupine, katerih srednja predstavlja zedinjenje Jugoslovanov, leva življenje v svobodi, desna delo v skupnosti. Vojna pa simbolično izraža misel, da bre me vojne pade na vse, ne samo na posameznika. Kar smo tu o spomeniku povedali, je zgodba nje govega rojstva, ako ga gledamo kot družabno akcijo. Ta družabna stran je bila še prav posebno podčrtana z izrednimi svečanostmi, ki so spremljale odkritje spo menika. Kolikor pa je spomenik po svoji kvaliteti kot umetnina, kot višja življenjska vrednota, produkt umetnikove zmožnosti, otrok njegove duše, je po svo jem pomenu za družbo prav toliko tudi produkt nešte tih komponent, ki so ga kot družabno, splošno narod no zadevo oblikovale in postavile v življenjski prostor našega mesta takega, kakršen je in kakršen pri danem položaju ne bi mogel biti drugačen. Tako ali drugače smo ga vsi nosili v svojih dušah in pri njegovi uresni čeni kolektivni obliki teh naših teženj tako ali dru gače vsi sodelovali. Tudi tisti, ki so predvsem kriti zirali, kaj drugega hoteli, pri tem rezultatu niso ne- udeleženi. Vem, da je na vaših ustih, ko ga gledate ali ko ci tate, kar sem o njegovem družabnem rojstvu zapisal, samo eno, neogibno vprašanje, ki ga ponavljamo pri vsakem rojstvu: kakšen je? Ali je dober ali slab, lep ali grd, življenja zmožen ali ne? Pa vam na to vpra šanje ne bom odgovarjal. Zdi se mi, da bi tudi ne mogel odgovoriti, ker je tudi kot umetnostni pojav novi spomenik skupnostna zadeva, zlasti če nastaja in se razvija pred očmi javnosti, kakor je bilo s tem spomenikom. Svojih otrok pa, kakor skušnja uči, ne vrednotimo, negujemo jih. Le njihove popolnosti in zdravja se veselimo. Zato tudi o kraljevem spome niku zadostuje ugotovitev: Dostojen je! Ni nam v sramoto, dokaz je napredka umetnosti med nami. Vsako človeško delo pa je in more biti samo rela tivno popolno. Zato smo tudi ob tem spomeniku, odkar stoji, slišali že množino mnenj, od katerih ga je marsi katero kar že skoraj obsojalo. Podstavek da je preozek za tako ogromno podobo; da konj, ki očividno koraka, ne kaže pravilnih gibov nog in še to in ono. Vsem tem moremo odgovoriti samo, da ni dvoma, da sta tako arhitekt kakor kipar dala po svoji vesti najboljše in najpravilnejše, kar sta mogla. Glede upodabljajoče umetnosti posebej pa velja, da ima v primeri z na ravno resničnostjo nedvomne važne »licentije« in da se umetnostno učinkovita resničnost pogosto nameno ma razlikuje od vsakdanje resničnosti. Tudi tu velja Prešernova o »kopitarju«. Ker je tak spomenik sad velikega kulturnega na pora, ki se je izrazilo predvsem v tistem, javnosti ne dostopnem snovanju, ki je osredotočeno v duši umet nika, stvaritelja spomenika, bomo o tej drugi strani problema spregovorili posebej. 141