K.**«!* IV, Celovec, v r«aO 5. i. 1949 ftosamestit hrrod K) grošev. mesečna naročnina 1 šlHdf GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE . Živč naj val naršdi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko ro}ak prost bo vsak. ne vrag, le sosed bo uieiak. Dr. France Prešeren Štev. 2 <187) Ljudska skupščina FLR Jugoslavije je na svojem četrtem izrednem zasedanju razpravljala o predlogu splošno-državnc-ga proračuna za leto 1949. V razpravi je govoril predsednik vlade FLR Jugoslavije maršal Tito, ki je med drugim dejal: “Predlog splošno-državtiega proračuna za 1949. leto jasno ponazoruje nagel porast naše gospodarske moči, govori o lem, da napredujemo v izpolnjevanju našega petletnega plana ne glede na vse zapreke, In da smo do sedaj dosegli v tem še vidne uspehe, če pogledamo strukturo našega zakonskega predloga proračuna za 1949. Jeto, zveznega in republiških proračunov, vidimo, da je ta proračun večji od lanskega za več kot 37 milijard dinarjev, da je letos določenih za investicije, v korist družbenega standarda v republiških in zveznem proračunu 26 milijard 205 milijonov dinarjev, medtem ko je bilo lansko leto v ta namen določenih nekaj nad 13 milijard dinarjev: za prosveto in kulturo je letos določenih 8 milijard 625,809.000 dinarjev, kar pomeni približno 2 milijardi dinarjev več kot 1948. leta; za socjalno skrbstvo in zdravstvo je letos določenih 22 milijard 305, 338.000 din. torej nad 4 milijarde več kot lansko leto. Glejte, že sarne te številke najbolje dokazujejo, kam stopamo, dokazujejo, da stopamo v socializem. Številka 51 milijard 195 milijonov dinarjev za investicije našega petletnega plana prav tako jasno označuje našo socialistično pot. Vse to priča, da so bili napori naših delovnih ljudi v lanskem letu nagrajeni z velikim uspehom. Ko stopamo v tretje leto izpolnjevanja našega petletnega plana, mi dovolite, da sc dotaknem minulega, 1948. leta, kot leta naših največjih naporov. Potrudil se bom, da prikažem približno sliko naših uspehov, naših pomanjkljivosti in napak, pa tudi naših težav v tem letu. Leto 1948 je bilo za nas zares najtežje leto v povojni dobi v vsakem pogledu. Pričakovali smo, da nam bodo ta leta najtežja, vendar je prišlo do še nepričakovanih težav v mnogo večjem obsegu, kot je bilo mogoče pričakovati. Vendar smo kljub vsemu temu tudi v tem letu premagali v glavnem i pričakovane i nepričakovane težave po zaslugi enotnosti naših narodov zaradi visoke zavednosti in požrtvovalnosti naših delovnih ljudi.« Nato je maršal Tito govoril o težavah, o notranjih in zunanjih, ki so jili jugoslovanskim narodom delali z vseli strani, da bi onemogočili uresničenje petletnega piana ter, da bi preprečili graditev socializma v Jugoslaviji. Ko je govoril o gonji, ki jo danes proti novi Jugoslaviji s tako onemoglim besom vodijo ne samo na zapadu, temveč tudi v državah ljudske demokracije, in ki zadeva Jugoslavijo v celoti in ji povzroča veliko škodo ne samo v moralnem, temveč tudi v materialnem pogledu, je maršal Tito dejal: *Nas ni niti malo začudilo, ko nas je napadla zapadna reakcija zaradi našega Petletnega plana in govorila, da je ambiciozen in nestvaren. Zelo pa nas je zamudilo, ko so nam prav to očitali naši prijatelji na^ vzhodu, odnosno razni vodilni ljudje držav ljudske demokracije. Takoj po sprejemu našega petletnega plana so pričeli nekateri vodilni ljudje v teh državah dajati razne izjave, ki so nas zelo začudile. Iz njihovih izjav logično izhaja, da bi morali še nadalje sejati naša polja — in to na zelo primitiven način — in se »e nadalje baviti samo s pridobivanjem surovin za industrijo tistih prijateljskih držav, ki imajo močno industrijo. Nekateri teh domnevnih marksističnih modrijanov Podkrepljujejo celo to svoje mnenje s ci- tati iz marksizma-Ieninizma. Toda prav na temelju teorije marksizma-Ieninizma je takšno mnenje nepravilno. Na temelju te teorije je pravilno, da se ustvarja industrija tam, kjer so surovine. Toda mi imamo v svoji državi toliko železne rude, 'da lahko zgradimo svojo težko industrijo in nam še ostane višek te rude, ki ga lahko damo tudi drugim državam, v prvi vrsti pa seveda državam ljudske demokracije, za tiste produkte, ki so nam potrebni. Ko bi mi, recimo, gradili svoje lastne koksarne, pa ne bi imeli iz česa delati koks, to je, da nimamo premoga za ta namen, tedaj bi nam lahko preprečili dobavo premoga za koksiranje. Toda mi imamo premog za koksiranje in to lahko rešimo z lastnini premogom in to moramo rešiti, kajti ne bi mogli dvigniti naše težke industrije, odnosno bi nam bila to potrebna velikanska materialna in prometna sredstva, če bi morali ves koks za našo novo težko industrijo uvoziti od zunaj. Prav taka je zadeva z' našim bakrom. Zakaj ne bi predelovali našega bakra 'V naši državi in izvažali njegovih končnih izdelkov? Podobna je zadeva z našim boksitom, ki ga je pri nas velikanska količina. Zakaj ne bi predelovali uašega boksita v svoji državi in zadovoljili svoje potrebe, višek pa tč.„a'žali državam, ki jim je to potrebno? Pouobna je zadeva tudi z drugimi rudami, antimonom in drugimi barvnimi kovinami, ki jih je pri nas v zadostni količini, da bi zadovoljili ne samo svoje potrebe, temveč tudi zato, da jili damo našim prijateljem, ako jih rabijo in ako nam le-ti pomagajo, da bi čimprej mehanizirali in modernizirali naše rudnike in zgradili našo težko industrijo. Toda, če nam naši zavezniki iz držav ljudske demokracije nočejo pri tem pomagati, ako kršijo pogodbe in razne obveznosti, ki so jili imeli z nami, tedaj moramo seveda svoje surovine prodati drugod, pa naj si bi to bilo tudi kapitalističnim državam, da bi lahko kupili razne stroje, ki so nam potrebni za mehanizacijo rudnikov, za našo težko industrijo itd. Nato je dejal, da Jugoslavijo obtožujejo, da vedno bolj zapada pod vpliv kapitalističnih držav in kot dokaz navajajo, da je dobila del svojega zlata od Amerike ter da sklepa z raznimi državami na zahodu trgovinske pogodbe. Maršal Tito je nato ugotovil, da svojega premoženja, ki so ga neupravičeno zadrževali dolgo časa, ni dobila samo Jugoslavija in da trgovinskih pogodb s kapitalističnimi državami tudi ne sklepa le Jugoslavija, marveč prav tako tudi države, ki Jugoslavijo obtožujejo. Iz primerov, ki jih je navedel, je razvidno, da sta svojo imovino dobili Češkoslovaška in Poljska, da so ameriška okupacijska obla-stva vrnila okoli 29.000 kg zlata Madžarski, da je del svojega zlata dobila tudi Romunija. Ko je omenil kredite in posojila, ki so jih od različnih kapitalističnih držav dobile Poljska, Češkoslovaška, Romunija in Madžarska, dočim Jugoslavija v zahodnih državah ni dobila nobenih posojil ali večjih kreditov in ko je navedel nekaj podatkov o trgovinskih stikih držav ljudske demokracije — Češkoslovaške. Poljske, Madžarske .Bolgarije, Ro-mumje — s kapitalističnimi državami, je maršal Tito dejal: »Glejte, tako je s trgovskimi zvezami med državami ljudske demokracije, ki nas obtožujejo, da trgujemo s kapitalisti. Razumljivo je, da tu ne bom govoril o trgovini med Sovjetsko zvezo in ostalimi državami, ker je to popolnoma normalna stvar, in nas tudi nihče od sovjetskih ljudi ni v teni obtoževal. Tu sem navedel te podatke zato, ker nekateri nepoučeni ljudje zares mislijo ,da samo mi trgujemo s kapitalističnim svetom, da pa te države, Vprašanje koroških Slovencev je mogoče rešiti samo z njihovo priključitvijo k FLR Jugoslaviji V razpravi o proračunu je govoril tudi predsednik in minister za zunanje zadeve vlade FLRJ Edvard Kardelj. Med drugim je govoril o vprašanju Slovenske Koroške in o mirovni pogodbi z Avstrijo. Dejal je: Najvažnejše vprašanje v naših odnosih z Avstrijo — vprašanje Slovenske Koroške — je ostalo doslej nerešeno. Na vseh dosedanjih konferencah štirih velesil o Avstriji v Londonu in Moskvi leta 1947 ter na konferenci leta 1948 v Londonu smo vztrajno navajali in pojasnjevali naše stališče in upravičene zahteve koroških Slovencev, pri čemer smo vedno naleteli na popolno razumevanje in odobravanje Sovjetske zveze. Zapadne sile, ki so jiii vodili posebni interesi, so zavračale naše zahteve, ne da bi se spuščale v njihovo bistvo. Vlada FLRJ je na zadnji london-skj konferenci zmanjšala svoje zahteve, s čimer je hotela pomagati k hitrejši sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo, toda tudi ta poskus so zapadne sile odklonile. Avstrija ne kaže nikake pripravljenosti, da bi se to vprašanje rešilo pravično in na demokratični način, pač pa nadaljuje z zatiranjem in nasilno germanizacijo koroških Slovencev, kar znova dokazuje, da je mogoče rešiti vprašanje koroških Slovencev na demokratičen način samo z njihovo priključitvijo k Jugoslaviji. Posebej bi rad poudaril, ne glede na dejstvo, da Avstrija ne kaže nikake volje, da bi vsaj delno nadomestila škodo, ki jo je imela Jugoslavija zaradi njene udeležbe v vojni na strani Nemčije, da dela Avstri- ja naši državi, še danes precejšnjo škodo z enostranskim določevanjem vodnega režima na reki Dravi v nasprotju z njenimi izrecnimi mednarodnimi obvezami. Zaradi te protipravne in samovoljne kršitve vodnega režima na reki Dravi, smo morali večkrat protestirati pri avstrijski vladi. Avstrijske hidrocentrale v Žvabeku in Labudu, ki so bile zgrajene med vojno na ozemlju Slovenske Koroške, resno ovirajo delo naših električnih central na Dravi, ki so izgubite zaradi tega samo v 27 mesecih nad 28 milijonov kw v svoji proizvodnji. Na drugi strani pa gradijo v Avstriji naprave, ki bodo zmanjšale količino vode v Dravi in s tem njeno vrednost kot vira energije za naše gospodarstvo. Avstrijska vlada ni pokazala pri teli vprašanjih navzlic protestom jugoslovanske vlade niti najmanjše dobre volje in ni nič storil, da bi povrnila že storjeno škodo ali pa preprečila bodočo škodo. Kar se tiče drugih vprašanj v odnosu med FLRJ in Avstrijo, je naša vlada težila za tem, da bi se ti odnosi Čimbolj normalizirali. Jugoslavija je sklenila dne 25. oktobra 1948. leta z Avstrijo trgovinski sporazum ki je znatno razširil podlago za medsebojne trgovinske odnose. Svojo željo po normaliziranju odnosov s to državo je jugoslovanska vlada pokazala tudi s tem, da je odpustila Iz ujetništva še pred sklenitvijo mirovne pogodbe z Avstrijo avstrijske vojne ujetnike od katerih je bilo repatriiranib več tisoč samo v tem niesecti. ker nočejo pasti pod vpliv, nočejo niti trgovati s kapitalisti. Tu sploh ne gre za kak vpliv, temveč zato, da se Izmenjava blago na enakopravni bazi, brez slehernih političnih in drugih koncesij. Prepričani smo pa, da ne delamo tako samo mi, temveč tudi vse države, ki sem jih tu naštel, prepričani, da tudi one ne dajejo nekakšnih političnih koncesij, temveč izmenjavajo blago, kar je popolnoma pravilno. O naših trgovinskih zvezah nimam namena govoriti v svojem referatu. Dal pa bom vendarle nekaj podatkov o tem, kaj in koliko izvažamo v Sovjetsko zvezo in države ljudske demokracije naših osnovnih surovin. V zadnjili desetih mesecih je stvar takšnale: izvozili smo v Sovjetsko zvezo in države ljudske demokracije: baker — blister 72 odstotkov, baker — elektrolit 77,7 odstotkov, svinec 59,5 odstotkov, cink surovi 97,3 odstotkov, antimon 62.1 odstotkov, živo srebro 72 odstotkov, železna ruda 100 odstotkov, piritna ruda 96.1 odstotkov, svinčev koncentrat 85 odstotkov, cinkov koncentrat 57,1 odstotkov, piritni koncentrat 54,1 odstotkov, fc-rokroni 62,1 odstotkov, lan 93,9 odstotkov, kaustična soda 73,1 odstotkov, amoniako-va soda 91,9 odstotkov, tanin 86,2 odstotkov. S terni predmeti smo krili celotne potrebe Češkoslovaške v 1947. letu: baker 15 odstotkov, svinec 43,7 odstotkov, cink 35,4 odstotkov, živo srebro 49 odstotkov, pirit 49,7 odstotkov, kromova ruda 47,4 odstotkov, koruza 26 odstotkov. Iz teh številk in kakovosti surovin jc torej razvidno, da je bila trgovina s Sovjetsko zvezo in državami ljudske demokracije najmanj toliko koristna za nje kot za Jugoslavijo.« Ko je nato omenil vrsto podjetij zveznega. republiškega in lokalnega pomena, ki so svoje letne plane izpolnila veliko pred rokom — kar je jasen odgovor jugoslovanskega delovnega ljudstva na vse klevete — je tovariš Tito dejal, da so v glavnem izvršili svoj načrt za leto 1948 s 100,4 odstotkov ne glede na vse prerokbe v tujini, da ga ne bodo izvršili. Dejal je: Pred to skupščino prihajamo z nepopolnimi rezultati, ker obsegajo podatki m številke samo tisto, kar je bilo izvršeno do približno polovice decembra 1948. Do takrat pa je bilo izvršeno v industriji v ožjem smislu 101,6 odstotkov, v rudarstvu, v zveznem in republiškem, 91,9 odstotkov, v elektrogospodarstvu, v zveznem in republiškem, 103,2 odstotkov, v rudarstvu, elektrogospodarstvu in industriji republik skupaj 102,2 odstotkov. Od tega je bilo izvršeno v težki industriji 97.1 odstotkov, v zvezni lahki industriji 103.3 odstotkov, v zveznem rudarstvu 91.3 odstotkov, v zveznem elektrogospodarstvu 105,5 odstotkov. Medtem ko je bil v nekaterih panogah plan presežen, kot na primer v črni metalurgiji, aluminiju, bakru, barvnih kovinah, testilijah, elektroindustriji, živiljki industriji, tobaku, steklu, papirju, kemični industriji itd., pa ni bil plan dosežen v glavnem samo v tistih gospodarskih panogah, v katerih smo bil odvisni od tujine, kot na primer v prcdmetili, pri katerih smo bili odvisni od vzhodnih držav, katere, bodisi da niso izvršile svojih obveznosti — kot na primer Madžarska in druge, bodisi da nam niso hotele iti na roko, t. j. prodati tisto, kar smo najbolj potrebovali. Ako dodamo doseženim rezultatom še odstotek izvršenega plana do konca meseca bo plan za 1948. leto še bolj prekoračen.« (Nadaljevanje na 2. strani) Licemerski manevri ZDA pri obravnavanju indonezijskega vprašanja v Varnostnem svetu Nizozemska ponovno napadla Indonezijsko republiko Nizozemska vlada ie prekinila premirje z republiko Indonezijo, ki je trajalo skoraj eno leto, ter znova pričela oboroženo borbo zoper indonezijsko ljudstvo. Da bi popolnoma uničili Indonezijsko republiko, so po tem »premirju«, ki so ga očitno izrabili za nov napad proti indonezijskemu ljudstvu, so nizozemski imperialisti napadli z močnim napadom letalskih sil, kateremu je sledila tudi akcija suhozemske vojske. Svoj napad so usmerili na glavno mesto republike Djokjakarto, katero so bombardirali iz zraka z ameriškimi letali. Po poročilih AFP je predsednik »narodnega^ kongresa proti imperializmu« Fa-ner Brockway poslal Varnostnemu svetu Združenih narodov brzojavko, v kateri protestira zaradi kršitve premirja v Indoneziji s strani nizozemske vlade. Proti ponovnemu vpadu nizozemskih imperialistov v Indonezijo so pri Varnostnem svetu protestirale tudi demokratične in napredne sile vsega sveta. V svrho položaja v Indoneziji je nato zasedal Varnostni svet, kjer pa je, kakor poroča TASS, prišla do izraza zahrbtna vloga ZDA v tem vprašanju. Dopisnik moskovske Pravde pravi v svojem komentarju o diskusiji v Varnostnem svetu glede na napad nizozemskih čet na indonezijsko republiko med drugim: »Če govorimo resno, je bil Varnostni svet seveda dovolj upravičen sklicati izredno zasedanje za proučitev položaja v Indoneziji. Vendar pa nas ves potek diskusije sili k zaključku, da predstavnik ZDA nikakor ni imel želje pomagati Indonezijski republiki pri zaščiti njenih zakonitih interesov, temveč popolnoma drugačne namene, ki nimajo nič skupnega s stvarjo miru in varnosti. V osnutku resolucije, ki jo je predložila vlada ZDA, ni niti najmanjšega znaka o obsodbi napadalca. Nizozemska še dalje dobiva kot poprej v celoti pomoč po Marshallovem načrtu«. Za razumevanje licemerskih manevrov ZDA v Varnostnem svetu je treba opozoriti na dogodke, ki so se pripetili v Indoneziji leta 1947, ko je deloval tam tako imenovani komite za dobre usluge«, v katerem so bili predstavniki ZDA, Belgije in Avstralije, in ki je bil ustanovljen na zahtevo ZDA. Ta komite, ki je deloval v imenu Varnostnega sveta, je zelo mnogo storil za utrditev pozicij ZDA in njihovih nizozemskih agentov v Indoneziji. V Indoneziji so skušali ponoviti to, kar so ameriški ekspanzionisti izvedli na Filipinih, potem ko so biii izgnani japonski in-tervencionisti. Na obeh področjih so postavili na oblast ljudi, ki so bili pogodu kolonialnim imperialistom. Nesmiselno in naivno bi bilo misliti, da bi se bila nizozemska vlada upala obnoviti oborožen napad na Indonezijo brez privolitve ZDA, ki so zvezale roke in noge Nizozemski z zlatimi verigami »Marshallovega načrta« in železnimi verigami »zahodnega bloka«, ki je bil sedaj spremenjen v »atlantsko zvezo«. Povsem upravičeno moramo domnevati, da nizozeni- OBJAVA Zveza mladine za Slovensko Koroško priredi v januarju In februarju 1949 dva smikarska tečaja ki sta namenjena za začetnike, prav tako pa za vse tiste, ki imajo v smučanju že nekoliko prakse. Tečaja bosta po naslednjem redu: prvi tečaj bo od 14. do 23. januarja 1949 pri Biceljnu v Rutah nad Bistrico pri Pliberku, drugi tečaj pa od 28. januarja do 6. februarja 1949 v Selah na Šajdi. Tovariši in tovarišice, ki sc nameravajo teh tečajev udeležiti, naj sc takoj prijavijo pri pristojnem občinskem ali okrajnem odboru Zveze mladine, kjer dobijo tudi nadaljnja novodiia. Prijave pa sprejema tudi Pokrajinski odbor Zveze mladine za Slovensko Koroško v Celovcu, Salmstrassc 6. Pričakujemo obilno udeležbo! Zveza mladine za Slov. Koroško Pokrajinski odbor ske čete tlakujejo pot še obširnejši invaziji ameriškega kapitala v Indonezijo. Poleg tega nas sili presenetljiva lahkota, s katero so Nizozemci zavzeli glavno mesto republike in zaprli njeno vlado, k sumu, da se to ni moglo dogoditi brez izdaje v vladnem taboru. V tej zvezi je vredno omeniti dejstvo, da je imel novembra in v začetku decembra 1948 indonezijski ministrski pred^e^k Hatta zaupne razgovore z ni; -inskim zunanjim ministrom. Ko sc je vrnil v Jokiakarto, je poslal po predstavniku ZDA pismo šefa nizozemske delegacije, v katerem dejansko popolnoma kapitulira pred nizozemsko vlado. Predstavnik Nizozemske v Varnostnem svetu je s hvalevredno zgovornostjo priznal, da je bilo to pismo napisano pod pritiskom predstavnika ZDA v komiteju za dobre usluge«. Danes more komaj kdo zanikati, da se dogodki, ki so se odigrali v Indoneziji, dogajajo se samo z vednostjo ZDA, temveč so zanje v znatni, ako ne v odločilni meri dale pobudo ZDA. In po vsem tem predstavnik ZDA v Varnostnem svetu frazeološko grmi nad »uporabo surove sile« po nizozemski vladi in hinavsko simpatizira z Indonezijsko republiko, ki jo pokriva morje krvi zaradi vdora tujcev, ki so do zob oboroženi z ameriškimi tanki in ameriškimi bombniki! Žarišče politične borbe, ki je bila v poslednjih dneh v Varnostnem svetu zaradi indonezijskega problema, je vprašanje umika nizozemskih čel z ozemelj Indonezijske republike. Delegacija ZDA je bila očividno mnenja, da je dosegla višek diplomatske demagogije. ko je vključila odstavek o umiku čet v svoj osnutek resolucije. To Je storila v popolnem prepričanju, da nič ne riskira, ker je hkrati z zakulisnimi mahinacijami delala na to, da predlog propade. Toda, pojavil se je drug osnutek resolucije, ki ga je predložil predstavnik Sovjetske zveze. Ta osnutek resolucije je vseboval jasno začrtano in ostro obsodbo nizozemskih napadalcev ter ni zahteval umika obojestranskih čet, ker sile Indonezijske republike niso vrdle na ozemlje, ki jih imajo okupirane Nizozemci, temveč umik nizozemskih oboroženih sil. Delegaciji ZDA in Britanije sta bili primorani svoje karte položiti na mizo in razkrinkati svoje prave namene. FLR Jugoslavija in Velika Britanija sta sklenili trgovinski sporazum London, (Tanjug). Dne 23. decembra 1948 je bil podpisan v Londonu trgovinski sporazum med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Veliko Britanijo. Razgovori, ki so trajali več kot leto dni, so se končali s sklenitvijo sporazuma, ki sta ga podpisala v imenu Velike Britanije zunanji minister Ernest Bevin in minister za zunanjo trgovino A. O. Botomley, v imenu Jugoslavije pa jugoslovanski veleposlanik Cicmil in pomočnik ministra za zunanjo trgovino FLRJ Kopčok. Podpisani so bili trije sporazumi med Združenim kraljestvom in Jugoslavijo: Kratkoročna trgovinska pogodba, sporazum o odškodnini za nacionalizirano in razlaščeno britansko imoviiio v Jugoslaviji in sporazum o denarju in imovini. Trgovinska pogodba določa izmenjavo določenih količin dobrin med obema državama v vrednosti okoli 15 milijonov funtov z vsako državo in sicer do 30. septembra 1949. Glavne dobrine, ki jili bo Združeno kraljestvo izvažalo v Jugoslavijo so: tekstilije, surovine, surova nafta, kemikalije in stroji. V zamenjavo bo Jugoslavija pred vsem dobavljala les, lesne izdelke in nekatera živila. Sporazum določa tudi razrešitev trgovinske izmenjave nad ocenjeno vrednost 15 milijonov funtov, in določa nadalje, da se bodo v krat- kem začeli razgovori za sklenitev dolgoročne trgovinske pogodbe. Na osnovi sporazuma o priznanju odškodnine se je jugoslovanska vlada obvezala izplačati britanski vladi 4,5 milijonov funtov kot odškodnino za britansko imoviiio, ki so jo zajeli različni jugoslovanski ukrepi o nacionalizaciji in razlastitvi. Leta 1949 bo izplačanih 450.000 funtov na račun skupnega zneska, ki je določen v sporazumu za odškodnino. Pogoji in določbe za plačilo preostalega zneska bodo določeni v razgovorih za sklenitev dolgoročne trgovinske pogodbe. Sporazum o denarju in premoženju določa vrnitev denarja in premoženja v Jugoslaviji (izven sporazuma o kompenzaciji ali drugih prejšnjih sporazumov), ki pripada britanskim drža\ 'snom v Zdru-ženem kraljestvu in je bilo zaobseženo s posebnimi ukrepi med sovražno okupacijo Jugoslavije. Podobno določa^ sporazum vrnitev denarja in premoženja v Združenem kraljestvu, ki sta pod nadzorstvom zaupnika za sovražno premoženje in pripadata jugoslovanskim državljanom v Jugoslaviji. Sklenitev teli sporazumov ie rešila nerešena gospodarska in finančna vprašanja, ki so doslej ovirala trgovino, s čemer bo omogočen nadaljnji razvoj gospodarskih stikov med obema državama. FLR Jugoslavija stopa v socializem (Nadaljevanje s 1. strani.) Nato je maršal Tito govoril o vprašanju prosvete in dejal *da so v tem vprašanju v 1948. letu dosegli precejšnje uspehe. Glede na razvoj šolstva je navede! naslednje podatke: »Medtem ko smo v stari Jugoslaviji imeli 1939. leta 8956 osnovnih šol z 1 milijon 498.223 učenci, imamo danes 12 tisoč 562 osnovnih šol z 1,630.430 učenci. Nadalje je bilo pri nas 1939. leta 439 srednjih šol s 167.848 dijaki, danes pa že imamo srednjih šol — gimnazij in tako imenovanih .sedemletk 1906 s 364.234 dijaki. Leta 1939 je bilo 53 strokovnih šol s 17.430 dijaki. Danes pa imamo 248 strokovnih šol, ki jih poseča 55.063 dijakov. Leta 1939 je bilo 34 učiteljišč s 3898 dijaki, danes pa imamo 66 učiteljišč z 8 tisoč 831 dijaki. Srednjih šol za fizkulturo leta 1939 sploh nismo imeli, danes pa so tri takšne šole s 373 gojenci. Umetniških šol .ic bilo 1939. leta 21, ki jih je obiskovalo 3173 slušateljev, danes pa jih imamo 80, kjer posluša predavanja 12.644 sluša-tel jev. Do tega leta pri nas nismo poznali delavskih tehnikumov, sedaj pa jih je 11, ki jih obiskuje 750 dijakov. Leta 1939 je bilo v Jugoslaviji 29 visokih šol in fakultet s 17.734 študenti, danes pa jih je 62 s 56.805 študenti.« Maršal Tito je govoril tudi o prostovoljnem delu Ljudske fronte v 1948. letu in dejal: »Ljudska fronta Jugoslavije je prispevala v letu 1948 vsega skupaj 305 milijonov -112.000 delovnih ur, kar predstavlja v dinarjih vsoto nad 7 milijard. Od tega je prispevala Srbija 130 milijonov delovnih ur, Hrvatska 67.5 milijona, Slovenija 27,292.292, Bosna in Hercegovina 36,303.370, Makedonija 17 milijonov 494,177, Črna gora 26,772.559 ur. Skratka to je velikanski prispevek k izvršitvi našega petletnega plana In jasno ilustrira vlogo Ljudske fronte pri graditvi socializma v naši državi. Naša slavna mladina je tudi letos pokazala v polni meri svoj delovni heroizem. Pri raznih delovnih akcijah velikega obsega, kot n. pr. na avtomobilski cesti Bratstva in enotnosti -s Novem Beogradu, železniške proge Kučevo — Brodicc, progi Nikšič Titograd, hidrocentrali Mavrovo, Novi Gorici, tovarni Železnik, kovinskem kombinatu v Sarajevu, tovarni Jedinstvo< v Hrvatski, na pionirskih mestih v Zagrebu, Sarajevu in Ljubljani, na številnih drugih akcijah, je sodelovalo 216.767 mladincev, pri graditvi zadružnih domov pa okoli pol milijona mladincev in mladink. Pri vseh teh akcijah je prispevala mladina 97 milijonov 195.10U delovnih ur. To je velikanski prispevek naše mlade generacije k uresničitvi srečnejše bodočnost! sedanjega in bodočih poko-lenj.« Oh koncu svojega referata je maršal lito nakazal, najvažnejše naloge v letu 1949, ki so med drugim: zgraditev težke industr., mehanizacija in racionalizacija rudarstva, zgraditev vojaške industrije in stanovanj za oficirje in podoficirje, izbolj- Demokratična armada vdrla v Voden Atene, (Tanjug). Radijska postaja Svobodne Grčije poroča, da so enote Demokratične armade koncem decembra 1948 napadle iz dveh smeri važno monarho-fašistično utrjeno mesto Voden (Edesa) v zahodni Makedoniji. Enote, ki so napadle s severa, so naglo zavzele bližnji hrib Ka-rarnan in vdrle v mesto. Uničile so vsa sovražna mitraljeska gnezda in pregnale monarhofašistične čete iz številnih močnih oporišč v mestu samem. Hkrati so tudi demokratične enote, ki so prodirale * zahoda, prebile področje, ki je bilo zaščiteno z bodečo žico, vdrle v mesto in pregnale sovražnika s številnih utrjenih položajev. Demokratični borci so odbili vse sovražne protinapade kljub sovražnikovi premoči in njegovim oklopnlm avtomobilom. Ko so izpolnile postavljene naloge, so se enote Demokratične armade umaknile iz mesta. V borbi so enote Demokratične armade razpršile veliko sovražnih vojakov, uničile en tank in zaplenile znatne količine vojnega materiala. Mnogo mladeničev iz mesta je stopilo v Demokratično armado. v ■* Poraz monarhofaristov na Peloponezu Atene, (TASS). Monarhofašistična oien-ziva proti Demokratični armadi na Peloponezu, ki jo je antenski tisk tako bučno razpihoval, se je končala s popolnim porazom. Zato so operacije monarhofašistične vojske na severnem delu Peloponeza razglasili kot »predhodne« in pripravljalne operacije«. Reuter prinaša poročilo atenskega generalnega štaba, da so trije bataljoni gverilcev izvršili srditi napad na strateško važne vrhove severno od Kosturja. Napad je bil izvršen ob podpori topništva in mi-nometalcev, ki so iztrelili nad 4.000 granat in min na sektor Kostur-Lerim. United Press poroča, da so monarhoia-šisti, pripravljajoč na Peloponezu »očiščevalne operacije«, pričeli z nasiljem velikega obsega nad tamkajšnjim prebivalstvom. V zadnjih dneh so v tern delu Grčije aretirali več kot 3.000 državljanov, češ da so »podpirali komuniste«. Aretacije so na dnevnem redu tudi v Atenah. PO ŠIRNEM SVETU Berlin. Kakor poroča nemška agencija »ADN« je bivši pomočnik predsednika berlinske mestne uprave dr. Friedensburg odredil, da bodo na področju Griinwalda, Tagla in Spandaua (zapadnili sektorjih Berlina) posekali še 17.000 dreves za kurjavo. Dr. Friedensburg je predstavnikom ameriškega tiska izjavil, da je ta ukrep potreben zato. da bi dvignil moralo berlinskega prebivalstva." * Moskva. — Kakor poroča radio Moskva, je tajnik sindikalne organizacijo iia Cipru izjavil, da Angloameričani spreminjajo Ciper v svojo oporišče. Angleška kolonialna oblastva omejujejo državljanske in politične svoboščine in uvajajo nove reakcionarne zakone. Čeprav so na Cipru vojašnice. ki lahko sprejmejo okoli 80.000 tisoč mož, vendar grade angleška oblastva nova vojaška poslopja. ZDA pa grade ^radijske postaje in skupna angloameriška letališča. * Pariz. Francoska oblastva so sklenila konfinirati na Korziki Španskega republikanskega generala Femandesa, junaka francoskega odporniškega gibanja, ki je bil odlikovan za zasluge med vojno z redom »Legija časti«. Kakor je znano, so generala Fernandesa pred kratkim aretirali v Parizu po nalogu francoske vlade. * » London. - Na zehtevo ZDA je 9 držav Marshallovega načrta Velika Britanija, Italija, Švica, Norveška, Švedska, Danska, Nizozemska, Luksemburg in Belgija — odpravilo vize na potnih listih Američanov, ki žele obiskati Evropo«. Sanje železniškega prometa, zboljšanje kmetijstva itd. Svoj referat pa je maršal-Tito zaključil: »Končno vam moram povedati, da bomo, naj bi bile težave še tako velike, premagali in zmagoslavno zaključili našo težko borbo za izvedbo našega petletnega plana, za uresničenje socializma v naši državi. Zato nam jamči enotnost in visona zavest naših delovnih v državljanov in enotnost naše Komunistične partije.® Vc M *■ - ■ ♦ (j mm g * it«lj, lat talk ia ia.oxaik lula: Ur. fraaa Patok, »allk-ta«. Glavni uradnik: Pranju Ojrla, o tl tovorni urednik: Francu Kosutnlk, oba Colora«. S.lat.lraaao •- Uprav. Calovav, VOlkormarktor Strada ulovita 11. Doptal aa u« poaUjajo aa oaalov: Calova. (Klatanfuvl), Poatamt 1.. fo«0 ttblltiravk m Tl.ka: .Kdmlntr Votkivavta* O. a«, k. H.' Klatonlnrt, Ift.-Oklobor-StraBa t til, drugače bi se sam zrušil v sneg. Salva, ki je sledila, je zrušila vseh devet partizanov za zid. Toda mrtvi še niso bili, ker so morilci slabo streljali. Nekateri so se še vedno valjali po okrvavljenem snegu drugi so hropli in tisti z brki pod nosom se je skušal celo postaviti na noge, kar sc rhu ni posrečilo. Kmalu se je zopet postavil na glavo. »Streljati!« se je hripavo zadrl komandant in takoj priskočil in začel streljati v siromake, ki so se valjali po tleh. Podoba je bila, da je pri tem poslu zopet našel ravnotežje, kajti poiskal je vse, ki so še migetali. Trupla vseh devetih partizanov so nepremično ležala na poman-dranem, blatnem in okrvavljenem snegu. Eksekucija je bila končana in morilci so se vidno oddahnili, čakalo jih je še drugo, zelo trdo delo. Imeli so nalogo, pobrati mrličem obleko, obutev in izprazniti vreče s peskom ter vse skuoaj odnesti nazaj v trg. Razen tega sta imela dva partizana zlate zobe, ki so jih morali populiti iz ust in jih nesti domov. Najrajši bi jo bili kar pobrali iz tega samotnega kraja, toda to delo so morali opraviti. In tako so slačili mrliče in praznili vreče. Tisti, ki je nosil fotografski aparat, jc bil obenem tudi zobar. to se pravi, da je pulil zlate zobe iti jih metal v vrečico. Ker so v vrvežu pozabili, kdo ima zlate zobe, je zaporedoma odpiral usta mrličem, dokler ni prišel do prvega zlatega zoba. Ta zob je imel slučajno tisti partizan, ki je pred smrtjo žari gal na morilce. Morilec se je sklonil k njemu, mu odprl usta in začel puliti zlati zob. Stvar se ni takoj vdala in zato je že nekaj časa pulil. Zdaj pa se je zgodilo nekaj strašnega. Prav v tistem trenutku, ko je morilec z vso silo vlekel za zob in je postavil celo svoj škorenj pod partizanovo brado, da bi našel več moči, je gori v hribu počila puška in takoj nato se je morilec zvrnil na glavo poleg partizana. Krogla mu je prodrla zadnjico in ker je imel gornji del telesa vodoravno sklonjen, mu .ie krogla šla prav do glave. Bil je mrtev. Ali istočasno se je zgodil še drugi ču- dež. Tisti, kateremu jc esesovec vlekei zob iz čeljusti, je zdaj nenadoma oživel, skočil pokonci in jo ucvrl okoli cerkve. Za cerkvijo jc nastal velikanski vrvež. \/ gozda so streljali na Nemce. Nekateri es-esovci so takoj popadali zadeti od krogel, nekateri so se skušali zariti v sneg, nekaj jih je skušalo pobegniti za cerkev, toda lc nekateri so dosegli to varno zavetje, drugi pa so se že gredoč prekucnili v sneg. Tisti, ki so prišli živi za cerkev, so bili tako preplašeni, da so pozabili na partizana, ki je spet oživel in jo je sedaj takoj pobrisal v breg za cerkvijo. Partizanska patrulja, ki je slučajno sla skozi teren, je zapazila Nemce, ne da bi vedela, kaj sc pri cerkvi godi. Šcfc potem, ko so prišli na kraj nesreče, so zapazili, da so prišli prepozno in da med ducatom Nemcev leži tudi osem mrtvih tovarišev. Sedaj so partizani dokončali tisto delo, ki so ga malo prej pričeli Nemci. Slekli so zdaj še Nemce, pobrali vso obleko in prazne vrečice za pesek in z zaplenjenim orožjem vred zopet izginili v gozd. Cerkev pa je ostala sama v globači in s praznimi okni strmela na morišče okob sebe. KONEC