V Gorici, 1893. XI. zvezek. Življenje sv. Paškalja linj Iona. (P. F. H.) 18. poglavje. Sv. Paškalj mej svetnike prištet. Čez kakih osem ali deset mescev po smerti sv. Paškalja je prišel v Viljo Eealo p. provincijalj Janez Himénes, ki je zelo želel še enkrat videti sv. truplo božjega služabnika. Zato je velel v pričo gvardijana tistega samostana trem bratom, naj na-tihem grob odkopljejo. To se zgodi. Truplo so našli še popolnoma nestrolinelo, mehko in gibljivo, kaker je bilo, ko so ga pokopali, če tudi so ga bili sé živim apnom na debelo potrosili. Tudi je puhtela iz groba prijetna vonjava. Vsi so zavzeti nad tem počastili sv. truplo. Potem so truplo na novo z apnom potrosili in nazaj zagrebli. Nekako dve leti potem je prišel v Viljo Eealo p. Didak Kastelone, ki je bil vizitator one redovne pokrajine. Tudi ta je izrekel željo, da bi rad videl sv. truplo božjega služabnika sv. Paškalja. Spolnijo p. vizitatorju željo in zopet odkopljejo grob. — 322 — Našli so, da je apno sicer snedlo njegov habit razen nekaj koščkov v dokaz njegove sramožljivosti in devištva, truplo pa z lasmi in brado je bi'o popolnoma nestrolinelo in gibljivo, da bi ga bil lehko postavil na noge. Temu se pričujoči mej jokom in zdihovanjem niso mogli dovolj načuditi. Potem so sv. truplo zopet nazaj zakopali. Tukaj je potem truplo božjega služabnika počivalo toliko časa, da mu ni mestno starešinstvo sezidalo posebne kapelice pri cerkvi. V kapelici so naredi'i nekoliko vzvišen obok, v kateri so položili trugo sè sv. truplom. Da bi ta častitljivi grob sv. Paškalja mogli toliko lažje kazati pobožnim romarjem in njegovim častiycem, so postavili pred obok altar s podobo sv. Paškalja, ki se da gori in dolu pomikati. Na tem altarju se vedno tudi sv. maše bero. Čudno je tudi, da se v grobu sv. Paškalja semtertje čuje neko terkanje, zlasti keder je kraljestvu pretila kaka velika nevarnost ali pa se dogodila kaka velika sreča. Tudi posameznim osebam je semtertje veljalo tako terkanje v svarilo, ali jinr naznanilo kak vesel dogodek. To je skusil tudi neki mašnik, ki ni nič kaj spodbudno in pobožno živel. Nekega dne je bral sv. mašo na altarju sv. Paškalja. Ko pride do povzdigovanja, sliši naenkrat iz groba dva močna udarca. To ga tako prestraši in zmeša, da v pervem trenotku ne more dalje maševati. Vsi pričujoči vidijo njegovo veliko zadrego. Zdaj obudi v svojem sercu resnično kesanje in terdno sklene, da hoče svoje življenje resnično poboljšati. Potem sliši še dva bolj tiha udarca in more zopet dalje maševati. Po sv. maši si očisti svojo vest z vesoljno spovedjo in potem prav pobožno in sveto živi. To čudežno moč imajo tudi podobe tega svetnika, kar nam. razni dogodki poterjujejo. Naj za zgled navedem le enega. Leta 1669 so neketeri škofje v pričo namestnega kralja v Valensiji cerkveno preiskavah čudeže sv. Paškalja. Tajnik namestnega kralja je imel pri sebi šestletnega fantiča, ki je nosil na vratu obešeno podobo sv. Paškalja. Mej posvetovanjem se čuje iz podobe nekaj vdarcev, in mali deček zakriči : „Češčen bodi uaj-svetejši zakrament in. brezmadežno spočetje matere božje11. Namestili kralj in zbrani škofje se začudijo temu dogodku. Vse-prešiue neka nova gorečnost, da bi pospeševali češčenje tega velikega božjega služabnika. Ko so posvetovanje končali, omenili so tudi ta čudež v zapisniku, ki so ga poslali v Rim sv. očetu s jrošujo, naj ga sv. cerkev mej svetnike vversti. — 323 — Vže okoli leta 1618 je škof Tortoški natanko sporočilo o 'življenji, blaženi smerti in čudežih božjega služabnika Paškalja poslal v Rim sv. očetu. Sv. kongregacija obredov je to sporočilo natanko preiskala in kot resnično poterdila. Zato so sv. oče Pavelj V. tega božjega služabnika leta 1618. mej „zVeličan e" prišteli in dovolili, da smejo vsi mašniki v kraljestvu Valensiji cerkvene molitve in sv. mašo na čast zveličanemu Paškalju opravljati. To pravico so dve leti pozneje raztegnili tudi na kraljestvi Kastilijo in Aragonijo. Papež Gregorij XV. so pa leta 1621. to pravico razširili na ves frančiškanski red obojega spola po vesoljnem svetu. Slednjič so sv. oče Aleksander Vili, tega božjega služabnika leta 1690. dne 16. oktobra slovesno se sv. Janezom Kapi-stranom, sv. Lavrencijem Justinijanom, sv. Janezom Fakundom in sv. Janezom od Boga vred mej svetnike prišteli, in odločili, naj se njegov spomin obhaja dne 17. maja. Tudi so podelili popolnoma odpustek vsem vernim, ki ta dan skesano prejmó zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega telesa, obiščejo kako cerkev reda sv. Frančiška Serafinskega in ondi molijo na namen sv. katoliške cerkve. Na grobu Sv. Paškalja se še vedno gode razni čudeži in ozdravljenja. Popotnika na to spominjajo razne podobe in darila, ki vise razobešene po stenah okoli njegovega groba in mu klijejo : «Hvaljen in češčeu bodi Bog v svojih svetnikih !“ Prosi za nas, sv. Paškalj, Da vredni postanemo obljub Kristusovih ! MOLIMO ! Bog, ki si svojega spoznavavca sv. Paškalja okrasil s prečudno ljubeznijo do najsvetejših skrivnosti svojega telesa in svoje kervi, dodeli nam milostivo, da bomo tudi mi vredni dobivati iz te nebeške pojedine tisto dušno tolstoto, ketero je on iž nje dobival. Ki živiš in kraljuješ na veke vekov. Amen. Opomnja. Življenje sv. Paškalja je sestavljeno po Boland. Mai Tom. IV. st. 42 - 131. in P. F. B. Kirchhueber, Leben des h. Bruders Paschalis Baylon. Miinchen. 1891. — 324 — Zgodovina svetega obhajila. (Dalje.) Preiščimo zdaj še to, kar se mi zdi ravno tako gotovo -ob času na j veče moči in slave svete cerkve j e-bilo sveto obhajilo najbolj redko. Pogled v cerkveno zgodovino srednjega veka nam bo to razjasnil. Težko je, morebiti celo nemogoče, dokazati, kedaj da je prenehala stara cerkvena navada o pogostnem svetem obhajili«, in kedaj ravno so začeli kristijani bolj po redkoma pristopati k mizi Gospodovi. Prej ko ne je bilo to različno po različnih krajih. Sploh moramo reči. da so se do časov cesarja Karola Velikega (f 814) dobri kristijani obhajali po enkrat-na tjeden. Staro* navado moremo slediti še do konec šestega stoletja, kjer se poroča. da ste se dve ženi doma obhajale ; ob enem pa je verska gorečnost takrat že pojemala mej kristijani. Sklepamo to.od tod. ker je cerkveni shod v Agdi za potrebno spoznal tole skleniti : Vsakedo naj gre enkrat v letu h svetemu obhajilu. Če primerimo ta dva dogodka, bi se dalo soditi, da mejtem ko so pobožni kristijani našega Gospoda prejemali še pogostoma, so kristijani mej, svetom potrebovali že sile, da so šli še k svetemu obhajilu. Od svetega Gregorja Velikega vemo, da je bila proti koncu šestega stoletja v Rimu nedelja še vedno dan splošnega svetega. obhajila. To navado je prej ko ne sveti Avguštin, nadškof ken-terbnrijski, prinesel tudi na Angleško. Še jasneje se to razvidi iz konstitucij svetega Teodora nadškofa proti koncu sedmega stoletja, ki Angležem naklada navade rimske cerkve, kjer kaker pravi on, verniki prejmo našega Gospoda vsaj vsako nedeljo in ke. Venerabilis P. II Ugo Vodnik, Ord. Min. Ref. Concionato!', Ss. Theologiae Lector emeritus, bis Minister et. semel Vicarius Provinciae S. Crucis Croatiae-Carnioliae, obiit Labaci 25. Junii 1785, anno aetatis 69, Religionis 53. — 332 — kranjske frančiškanske provincije in sicer leta 1760 in pa 1778. Leta 1770. je bil izvoljen za vikarja provincije. Na sv. Gori na Goriškem je bil učenik v domačem samostanskem semenišču. Pokopan je v Ljubljani pri sv. Krištofu. Ko so ga prekopali, so našli še celega; potem so ga zakopali še enkrat tako globoko, na keterem kraju ravno, se ne ve. Rim je dovolil, da se je smela tiskati njegova podobica, ki se še nahaja tu pa tam,*) in sveta cerkev je bila pripravljena preiskovati njegovo sveto življenje, da bi ga prištela mej zveličane, kar bi se bilo pač tudi doseglo, ali ni ga bilo človeka, ki bi si bil upal nabrati toliko denarja, da bi se poplačali stroški za to preiskavo, in tako se je vstavila do današnjega dne.**) 5. Zveličani Humilj iz Bisinjana. frančiškanski lajik, je bil rojen na Laškem leta 1582. ter je preživel svojo mladost v ne- dolžnosti in pobožnosti. Pri sv. maši je bil vsak dan, pri sv. obhajilu vsak praznik. V redu sv. Frančiška je živel v veliki ponižnosti, vboštvu. čistosti serca in pokorščini. Papeža Gregor XV. in Urban Vili, sta ga visoko častila. Vmerl je 26. novembra 1637. v 55. letu svoje starosti. Papež Leon XIII. so ga slovesno prišteli mej zveličane. 6. Diodo Malet je bil učen in pa pobožen redovnik, kete-rega je poslal papež Gregor X. namesti sebe na Fraucosko, kjer je tudi vmerl v Vijeni okoli leta 1287. 7. Predvečer praznika čištega spočetja Matere božje, ki je v ti skrivnosti patrona celega serafinskega reda, zapovedan post. S. Praznik ueomadežauega spočetja Matere božje. V frančiškanskih cerkvah je popolni odpustek za vse. (Benedikt XIII. 12. dec. 17 29.) 9. Zveličana Ivana, devica tretjerednica, je bila hči kme-tiških starišev ter je morala ovce pasti. Kaker pastirica je tako nedolžno živela, da ji je Bog že takrat nenavadne milosti delil. Ko se je negdaj nevihta bližala, je terdno zaupala v Boga, s palico napravila velik ris, vanj spravila svojo čredo in Bog jo je tako obvaroval, da niti eno zerno toče ni padlo na tisti kraj, ko je je bilo okoli vse belo. To se je večkrat zgodilo in pastir- *) Po nji je posneta, podoba v tem zvezku. **) Tako piše p. Sigismondo da Venezia v ,,Biografia serafica1* Venezia 1846, stran 830 [Mi smo skušali dobiti k:e kaj več zapisanega o življenju patra Hugona, pa se nam do zdaj ni posrečilo ; gotovo so dotična pisma v liimu.] — 333 — Ji so ob hudi uri k nii bežali sè svojimi čredami, ona jih je pa mej tem opominjala, da naj ne delajo greha in naj pobožno živijo. Pozneje je stopila v tretji red ter živela kaker puščavnica zaperta v hišici celih 40 let. Vmerla je 9. novembra 1307 v 63. letu svoje starosti. Njeno sveto smert so oznanjevali zvonovi treh bližnjih cerkev sami od sebe ; njeno telo je ostalo nestroh-nelo. Papež Pij VI. je poterdil njeno nepretergano češčenje. 10 Peter iz Saragose, božji služabnik, je bil zelo ponižen in prijazen redovnik. Njegova nedolžnost in notranji mir se mu .je bral na obrazu. Pokoro je delal ostro in častil posebno Kristusovo včlovečenje in terpljenje in presv. Rešnje telo. Vmerl je na Španskem ta dan leta 1600. 11. Leta 1580. je vmerl na Španskem božji služabnik Bernardin iz Biara, ki je bil pobožen frančiškan, poln ljubezni in ponižnosti. Gorečnost za zveličanje duš ga je gnala v Indijo v misijone, pa Bog je drugači odločil ; na potu je zbolel in vmerl. 12. Najdenje telesa sv. očeta Frančiška. Sv. Frančiška so pokopali v njemu posvečeni cerkvi pod velikim oltarjem, kje pa ravno, se ni za gotovo vedelo. Papež Pij VIL je dovolil, da so smeli iskati grob. Celih 52 noči so kopali, pred ko so našli trugo. rTo trugo so po papeževem povelju odperli v pričo peterih škofov in drugih ; sveto telo, ki pa ni bilo več celo, so dobro preiskali in papežu sporočili. Papež je je po dobrem prevdarjanju spoznal za pravo telo sv. Frančiška 5. septembra 1820. Papež Leon XII. je dovolil obhajati z duhovnimi molitvami in sè sv. anašo najdenje telesa sv. Frančiška na ta dan. 13. Božji služabnik Bertoljd iz Regensburga na Bavarskem je bil svet redovnik in sloveč pridigar. Včasih ga je poslušalo do sto tisoč ljudi in mnogo grešnikov se je poboljšalo po njegovih pridigah. Vmerl je leta 1272. 14. Leta 1590. je vmerl na Španskem božji služabnik Frančišek Veljon, ki je bil natančen, ponižen in molčeč frančiškan. Ljubil je samoto, molitev in premišljevanje. Daritev svete maše je pobožno iu sè solzami v očeh opravljal ; pa tudi prelep zgled prave redovne pokorščine je bil. Ko je v redu Bogu zvesto služil 33 let, je vmerl v sluhu svetosti. 15. Osmina praznika brezmadežnega spočetja Marijinega. Častitljivi Inocencij iz Kjuze, frančiškanski lajik, je imel nenavadne čednosti. Večkrat je bil gvardijan. Papež Gregor XV. ga je v Rim poklical, kjer je imel nebeške prikazni, zamaknjenja, ' J? +■ . v» %\ — 334 — dar prerokovati in čudeže delati. Vmerl je ta dan leta 1631. v samostanu sv. Petra na Montoriju v Rimu. Sv. cerkev preiskuje-zdaj njegove čednosti, da bi ga prištela mej zveličane. 16. Častitljiva Marija Križana od petih ran, devica tretjega reda, je imela nenavaden dar molitve in pokore. Junaško je prenašala notranje in zunanje terpljenje, ki jo je delalo slovečo s čudeži. Njeno sveto življenje, čednosti in čudeže preiskuje zdaj sveta cerkev, da bi ji dala čast zveličanih. 17. Zveličana Margarita Kolona, devica in nuna sv. Klare, je bila iz sloveče laške rodovine Kolona. Stariše je zgubila v svoji nežni mladosti. Pozneje jo je silil stariši brat, da bi se omožila, pa z božjo pomočjo je zapustila svet in kar ji je svet ponujal. Samoten kraj si je izbrala in za Boga živela po vodilu sv. Klare. Nosila je spokorno obleko, molila mnogo, postila se in zatajevala. Rada bi bila stopila v red sv. Klare, pa zavoljo bolehnosti ni mogla. Vmerla je v Rimu 30. decembra 1284. papež Pij IX,. je poterdil njeno češčenje. 18. Božji služabnik Peter iz Viljagarsije je bil učenik bogoslovja. Ker je hrepenel po popolnosti, si je sprosil dovoljenje, da je smel prebivati v berlogu. Celih 20 let je tukaj sveto in zelo. ostro živel. Vedno se mu je pa vrivala misel, kako bi se zboljšalo mlačno redovno življenje na Španskem. V ti gorečnosti je zapustil berlog in sezidal samostan, kjer so natančno živeli po-sv. vodilu. V tem delu sta ga podpirala sv. Peter Regalat in pobožni Peter iz Sautoja in z božjo pomočjo se je razširilo to natančno življenje po celem Španskem. Vmerl je v Penjafijelu na Španskem leta 1422. v sluhu svetosti. 19. Zveličani Konrad iz Ofide, je bil rojen na Laškem, kjer-je rastel v nedolžnosti in pobožnosti. V 14. letu je stopil v frančiškanski red, kjer je sè vso gorečnostjo opravljal molitve, premišljevanje in spokorna dela. Sveto vodilo je natanko spolnjeval. Ponižen je bil tako, da je ko klerik z veseljem opravljal dela, ketera v samostanih navadno lajiki opravljajo. Pozneje je bil zelo sloveč pridigar. V svetem prijateljstvu je živel sè zveličanim Petrom iz Treje. Vmerl je v Bastiji blizu Asiza na Laškem 6t> let star 12. decembra 1306. Papež Pij VIL je poterdil njegovo-češčenje leta 1817. 20. V Fabrijanu na Laškem je vmerl pobožni božji služabnik Moricij iž Ardžinjana, okoli leta 1289. Poprej je bil kanonik; potlej je stopil v pervi red sv. Frančiška, kjer je posebno sveto živel- — 335 — 21. Leta 1601. je vmerl v Kardanu na Laškem božji slu--žabuik Marcelj, kapucin, ki je cele noči prebedel v molitvi in •premišljevanju Kristusovega terpljenja. Dostikrat je bil mej tem zamaknjen od tal vzdignjen. Ako je molil na vertu ali v gozdu, so ptiči k njemu prileteli. Bog mu je dal dar poznati skrivnosti serca in prerokovati. 22. Zveličani Hugolin, puščavnik in spoznavavec tretjega reda, je bil žlahtne laške rodovine. Mater je zgodaj zgubil ; oče ga je pa izredil v strahu božjem. Tako je rastel v dobrem že od otročjih let. Nič ni bolj ljubil kaker brati sveto pismo in se ga na pamet učiti. Obnašal se je lepo in modro govoril. Po očetovi srnerti je stopil v tretji red. Prodal je svoje premoženje in denar razdelil mej vboge, vdove in sirote, šel v samoto in živel kaker puščavnik v molitvi, premišljevanju, postu in drugi pokori. Hudobni duh se mu je prikazaval v podobi kače ter ga .skušal, da bi zapustil to sveto življenje. Zveličani Hugolin je pa te strašne skušnjave premagal z molitvijo, postom in češčenjem Matere božje brez madeža spočete. Vmerl je 11. decembra 1273. Njegovo češčenje je poterdil papež Pij IX. Da se sme god njegov obhajati, je dovolil papež Leon XIII. 23. Zveličani Nikolaj, spoznavavec pervega reda sv. Frančiška, je bil rojen v Valensiji na Španskem. On se je že kaker petleten otrok trikrat na tjeden postil. Kaker mladenič je stregel bolnikom v bolnišnicah. Ko je premagal veliko zaderžkov, je stopil v frančiškanski red, kjer je spreobernil veliko grešnikov sè .svojimi pridigami. Kaker učenik je novince napeljeval k popolnosti z besedo in zgledom. Živel je ostro. Preden je pridigal, se je navadno trikat bičal. Svoje telo je zatajeval s postom, sè spokornim pasom in drugimi rečmi. Mej molitvijo je bil navadno zamaknjen in včasih je visel v zraku po celih 24 ur. Svoje nedolžnosti ni oskrunil. Neketerim, ki so se hoteli vmoriti, se je ^prikazal v tistem trenutku ter jih srnerti rešil. Vmerl je v G4. letu v Valensiji leta 1583. Zavoljo mnogih čudežev ga je prištel papež Pij IX. mej zveličane. 24. V Toru na Španskem je vmerl leta 1470 božji služabnik Didak iz Solarsana, ki je bil ponižen in čistega serca ter je ljubil posebno zatajevanje, sveto vboštvo in molitev. V svojih .mnogih boleznih je bil zelo poterpežljiv. Po srnerti so ga častili .kaker svetnika. 25. Služabnik božji Jakopon iz Todija je bil plemeniten, — 336 — učen in sloveč advokat, pa tudi ošaben, nečimeren in lakomen niož_ Bog je pripustil, da seje pri očitni igri vderl oder in mnogo ljudi ser je poškodovalo. Mej njimi je bila poškodovana tudi Jakoponova žena. in sicer tako, da je kmalu vmerla. Pod lepo gosposko obleko so našli na njenem telesu oster spokorni pas. Posvetnega Jako-pona je ta spokorni pas tako genil, da je zapustil ničemerni svet in stopil v tretji red, kjer je preživel 10 let v ponižnosti, zaničevanju sveta in ostri pokori. Čez 10 let je stopil v pervi red sv. Frančiška kaker lajik. V redu je podvojil svoje poste in pokoro ; noči je v molitvi prebedel. Vmerl je v Todiju iu Laškem, na sveti večer, ko je mašnik ,.gloria“ zapel, leta 1306. On je-zložil znano latinsko pesen o žalostni Materi božji in mnogo* italijanskih. 26. V Folinju na Laškem je vmerl božji služabnik Matevž leta 1356. zavoljo obilnih čudežev sloveč v življenju in po smerli. 27. Mansvet, božji služabnik, je bil spovednik in kapelam papeža Inocencija IV. Sveti Ludovik IX. francoski kralj mu je-bil zelo vdan in mu je podaril košček Kristusove ternove krone. Živel je sveto in Bog ga je poveličal z mnogimi čudeži. Vmerl je v Kastiljone d’ Areoo na Toskanskem leta 1270. 28. Avguštin Rodriges, frančiškanski lajik, se je ko mladenič prepeljal po morju se Španskega v Mehiko ter je tam stopil v frančiškanski red. Živel je sveto in nevtrudno delal za spreo-bernjenje nevernikov. Več let je živel v deržavi Sakatekas mejs divjimi Čičimeki. Iz Mehike je dobival nove pomagavce. Neverni / Indijanci pa so vmorili naj prej nje, potem pa tudi njega zavoljo-Kristusove vere, leta 1586. 29. Leta 1575. je vmerl v Harandilji na Španskem božji, služabnik Aljfonz iz Herere krotek in ponižen redovnik, ki se je zelo zatajeval, mnogo molil in mnogo delal za reševanje u-bogih duš iz vic. 30. V Karjatiju na Laškem je vmerl božji služabnik Filip* Žezualjdo iz Kastrovilarija, minorit, ki je bil vodja samostanskih šol, potem očitni profesor na vseučilišču v Padovi, generalj minoritov in pa pobožen in zatajevaven redovnik. Klemen VIII. ga je izvolil za škofa. Ko tak je vmerl leta 1619. 31. Frančišek iz Montilje, božji služabnik, je bil sin žlahtnili španskih starišev. V ostrejšem frančiškanskem redu je ljubil samoto, molčečnost, pred vsem pa molitev. On je bil zelo vbog„ — 337 — V jedi in pijači se je zelo zatajeval ; slušal je v naj manjši reči. Sveto čistost serca je ohranil s pokoro in s tem, da je zelo pazit na svoje počutke. Kaker misijonar na filipinskih otokih je imel sicer veliko terpeti, pa je vender vse z veseljem preterpel. Potem-je šel v Kino in v druge dežele, kjer so ga zaperli. Slednjič se je vernil v Maniljo. Leta 1587. je šel v Rim na generaljni kapitelj, potem pa na Špansko, kjer je tudi vmerl leta 1601.. P. A. F. Življenje sy. Ane in njeno češčenje. (P. H. R) XVI. Vdovstvo sv. Ane. Blaga sv. Ana, od milosti božje zmerom spremljana, Boga neizrečeno dopadljiva, je bila zgled deklicam in oženjenim, zdaj je pa morala biti tudi vdovam. Zy. Marija iz Agrede pravi, da je imela sv. Ana 24 let, ko se je poročila se sv. Joahimom, 20 let je ostala brez otrok, 12 let je pa živela po porodu slavne Device Marije. Šest ali sedem let, ketere ji je Bog dal živeti po smerti sv. Joahima, je ona porabila v vseli čednostih prave vdove. Brez človeške tolažbe in podpore, je zaupala edino v Boga. Po noči in po dnevi je premišljevala in molila, tako da je bila njena hiša cerkev, njeno opravilo molitev, njeno življenje zatajevanje vsake verste. Glej, o pobožna duša, in posnemaj ! Išči tolažbe pri edinem Bogu v molitvi, pokori svoje telo, ker tako si boš pripravila ne-precenjene zaklade v nebesih. Sestra Ana Marija Zauolli, benečanka, je jako častila in zaupala v svojo patrono še pred, ko se je odpovedala svetu ter si izvolila drugi red sv. Frančiška v Padovi. Po smerti služabnice božje Gracijoze Cekini so jo klarise izvolile za opatico. Precej ji je prišlo na misel sezidati novo cerkev in samostan, in to edino sè zaupanjem na slavno sv. Ano. *Velika svetnica bo genila serca, da nam pomagajo, ter nam bode gotovo našla še enkrat toliko veči kraj. kaker je sedanji samostan.“ Tako je govorila tovarišicam. Gdor jej je pa govoril o težavah zidanja novega samostana, njemu je ona kratko odgovorila : „Jaz imam — 338 — zaboj denarja v nebesih ; še veče čudeže od tega je storila sv. Ana.“ In njeno zaupanje ni bilo osramočeno, ker v šestih letih se je samostan dokončal, in potem so ji prihajali milodari od vseh strani, tako da se je vse čudilo pomoči slavne zavetnice sv. Ane. (Leg. franc. 8. Dec.) XVII. Smert sv. Ane. Kaker za vsacega človeka, tako je tudi za sv. Ano prišel čas smerti. Marija v tempeljnu je to zvedela, in kaker piše zv. Agredanka, je vkazal Gospod Marijinemu angelju varihu, da o-stane v podobi Marije v tempeljnu, ona pa spremljana od družili angeljev, se je napotila v Nazaret. Tam se je vsa žertvovala v vsaki postrežbi in tolaženju blage matere. Sv. Ana je z neizmerno radostjo videla svojo presrečno hčerko, ter jej več reči priporočila, mej keterimi posebno, da ostane v tempeljnu do časa poroke, in da naj takrat vzame ženina iz Judovega pokolenja; potem da naj vsaki dan hrepeni in moli, da Bog kaj kmalu pošlje Odrešenika. Mej temi in drugimi svetimi pogovori, v naročju preslavne hčerke, je zapustila duša Anina to solzno dolino, ter odletela v Abrahamovo naročje. Marija pa, žalostna ali vdana v voljo božjo, se je na to povernila v tempelj. Ako bodemo mi častivci sv. Ane in Marije, bomo tudi mi srečno vmerli ! Zv. Inoeencij iz Kijuza je bil celo svoje življenje velik častivec sv. Ane. Tudi je razširjeval to češčenje povsod kjer je mogel. Veliko dobrot je zadobil v življenju za pobožnost do sv. Ane, a največo pa na smertnó uro. Okoli smertne postelje stoječi so se čudili, kako se je on pogovarjal zdaj sè sv. Ano, zdaj z Materjo božjo, zdaj z Jezusom. Očitno da so bili vsi trije pričujoči pri njegovi smerti, ketera gaje preselila v nebesa dne 14. decembra leta 1631. XVIII. Sv. Ana mogočna pomočnica. Da ima sv. Ana veliko moč pred Bogom, to ni treba dokazovati. Saj je ona mati tiste preslavne Device, ketera je porodila Sinu božjega, gospodarja nebes iu zemlje. Kaker je naravno, da mi vbozi otroci Evini, ljubimo svojo bližnjo žlahto, ter imamo dolžnost ji pomagati v potrebi pred ko družim, tako je tudi naravno, da ostane sveta žlalita v nebesih v ožji zvezi ljubezni ter da Kristus vsliši prej prošnje oseb, od keterih mesa in kervi je sveti — 339 — Duh njemu napravil telo, kaker pa prošnje družili svetnikov. Pa sv. Ana je njegova slavna stari mati, in On gotovo ne pusti v nemar naših potreb, ketere mu predstavimo po ti veliki pomočnici. Pribežimo toraj sè zaupanjem v vsaki potrebi k slavni sv. Ani 1 Častimo jo vsaki dan s kako kratko molitvico, kaker n. pr. z nasledilo. Molimo petkrat „(’ast Bogu Očeta i. t. d.“ na čast pet radosti sv. Ane. Te radosti so: 1. keder je imela srečo izvedeti, da postane mati božje porodnice ; 2. keder jo je spočela -3, keder jo je porodila ; 4. keder jo je gojila ; 5. zahvalimo Boga. in se radujmo sè sv. Ano, zavoljo slave, ketero vživa v nebesih. V večili potrebah, moremo pa pridejati devetdnevnico, kaker sledi : 1. Pozdravljam te, o ponižna sv. Ana, ter se s teboj radujem, ker si s tako poterpežljivostjo prenašala bridkost nerodovitnosti ; ter te prosim, da mi zadobiš vdanost v voljo božjo v vsaki potrebi življenja. Čast bodi Bogu i. t. d. 2. Pozdravljam te, o dobrotljiva sv. Ana, ter se s tebo radujem, ker si po dolgi molitvi dobila milost postati mati božje porodnice ; ter te prosim, da mi pri Bogu zadobiš duha molitve, brez ketere se ne zadobi in tudi ne ohrani milost. Čast bodi Bogu i. t. d. 3. Pozdravljam te, o prevsmiljena sv. Ana, ter se s tebo-radujem, ker si Serce božje sladko silila z miloščino, ketero si dajala vbozim ; ter te prosim milosti, da bi mogel tudi jaz bili vsmiljen ter tako tudi sebi vsmiljenje božje žadobiti. Čast bodi i. t. d. 4. Pozdravljam te, o prestanovitna sv. Ana, ter se s tebo radujem, zavolj tvojega neomejenega zaupanja v Boga, ketero ni bilo nigdar osramočeno ; ter te prosim sè vsem sercem, da mi izprosi v vsaki moji potrebi terduo zaupanje v tistega Boga, keteri nigdar ne zapušča terpečih. Čast i. t. d. 5. Pozdravljam te. o preslavna sv. Ana, ter se s tebo radujem, ker si po spočetju Brezmadežne postala svetišče sv. Duha in hram božjih zakladov ; ter te prosim obilnosti tistih milosti,, ketere nam Bog pošilja po rokah tvoje slavne hčere, matere milosti. Čast i. t. d. G. Pozdravljam te, o presrečna sv. Ana, ter se s tebo radujem za tiste obilne milosti, ketere so ti z nebes letele v devetih — 340 — mesecih nošenja : ter te prosim, da me milostno varuj vsacega hudega v življenju in v smerti. Čast i. t. d. 7. Pozdravljam te, o naša tolažnica sv. Ana, ter se s tebo radujem zavoljo veselja, ketero si imela pri porodu in gojenju Marije, ter te prosim milosti, da bom zmirom pobožen otrok tako slavne Gospe. Čast i. t. d. 8. Pozdravljam te, o verna sv. Aua. ter se s tebo radujem zavoljo tvoje vesele pripravnosti darovati v tempelj triletno hčerko ; ter te prosim milosti svetega in velikodušnega poguma darovati Bogu vse, tudi samo življenje. Čast i. t. d. 9. Pozdravljam te, o preslavna sv. Aua, ter se s tebo radujem zavoljo slave, ketero vživaš v nebesih pri svoji hčeri, ki te tudi . tam sluša, ter mi izprosi milosti hrepeneti vsaki čas po tisti presrečni domovini, v keteri te želim hvaliti in slaviti vekomaj. <5ast i. t. d. Pozdrav sv. Ani. Blagoslovljena sv. Ana, ketere ime pomeni milost, s ketero te je Bog napolnil. Ti si mati blagoslova, ker blagoslovljen od nebes in zemlje je brezmadežni sad tvojega telesa. O sveta porodnica matere božje, prosi sa nas grešnike zdaj in na našo smertno uro. Amen. Keršcansko ime in god. Kaker je bilo našemu Odrešeniku pri obrezovanju po judovski šegi dano ime, tako daje tudi sveta cerkev tistim, ki v njo stopijo, pri sv. kerstu (keterega predpodoba je bilo obrezo-vanjej ime, ketero zavoljo tega imenujemo kerstno ime. Te navade pa, da se daje pri sv. kerstu ime, ni bilo precej v začetku sv. cerkve, temuč je s časoma nastala. Sv. pismo nam o tem nič ne pripoveduje; zakaj razen sv. Janeza Kerstnika in našega Zveličarja samega, ketera sta pri obrezovanju dobila imena, se najdeta le še dva zgleda, da so se imena premenila iz važnih vzrokov, namreč pri sv. aposteljnu Petru, ki je bil prej Simon, in pri sv. Pavlu, ki je bil prej Saulj. Pervotno ime pervaka a-posteljnov (Simon) je premenil Zveličar sam že pri njegovem poklicu v ime Kefa, kar je pomenilo v judovskem jeziku to, kar — 341 — v gerškem Peter, namreč skala. Jezus je hotel s tem naznaniti, da ima biti pervi mej aposteljni skala ali podlaga, na ketero hoče zidati svojo cerkev. Pavelj je pa sam spremenil svoje judovsko ime Saulj v latinsko Paulus iu to še le več let po spre-obernjenju, morebiti v spomin, da je pridobil za Kristusa rimskega oblastnika Sergija Pavla na otoku Cipru. O tem sprerne-njenju imen pravi sv. Avguštin : ,,Prejšnji Savelj je bil pozneje Pavelj, to je, prej ošaben je bil poznej ponižen in majhin. Zakaj Savelj, pervi judovski kralj, je bil ošaben in termast ; ime Pavelj, latinsko p a u 1 u s, pa pomen: toliko ko ponižen, majhin. In kaj je bil prej Savelj ? Preganjavec, krivičnik. Poslušajte pa Pavlja : „Jaz sem“, pravi, „najmanjši mej aposteljni, ki nisem vreden apostelj imenovan biti, ker sem preganjal cerkev bežjo ; pa po milosti božji sem, kar sem“. Kakega drugega zgleda ni najti v sv. pismu. Tudi pri delitvi sv. kersta nam apostoljsko djanje nikjer ne pove, da bi se bilo kerščenim dajalo ime. To si lpliko iz tega razlagamo, ker se jih je v pervili časih kerščanstva na tisoče spreobernilo iu so bili brez daljne priprave vsi skupaj kerščeni. Ko je pa pozneje sv. cerkev uatanjko določila, kako se i-majo spreobernjeuoi pripravljati na sv. kerst iu kako se ima ta sv. zakrament deliti, so morali tisti, ki so hoteli prejeti sv. kerst, prej škofu naznaniti svoje ime, ketero se je, kaker tudi imena botrov, zapisalo v cerkvene knjige. Spreobernjeni ajdje so navadno sprejeli tudi novo ime, da so svoje po sv. kerstu duhovno pre-rojeuje in spreobernjenje tudi na zunanje pokazali ; vender pa najdemo tudi mnogo zgledov, da so obderžali svoja ajdovska imena. Tako so n. pr. sloveči cerkveni učeniki: Ignacij, Tertuli-jan, Origen, Ambrož, Avguštin iu mnogo družili, že pred sv. kerstom imeli ta imena in ravno zarad tega najdemo v cerkveni zgodovini ali celo v živjenju svetnikov mnogo popolnoma ajdovskih imen, n. pr. Jupiter, Apolon, Bali, Hermes, Dijonizij, Marci-jalj, Aliilej, Saturnij, Apoliuarij, Paladij in druga. In ker so v pervili stoletjih tudi kerščanski stariši svoje otroke kerstiti dali, ko so že nekoliko odrasli, niso tedaj mogli imeti njih imena za kerstna imena, ker so jim jih dali stariši navadno že pri rojstvu in ker so jih tudi po kerstu obderžali. Kar se pa tiče novih imen, ketere je sv. cerkev dajala spreobernjenim ajdom in kerščansktm otrokom, so cerkveni predstojniki že precej v začetku na to delali, da se je izbralo ime kakega svetnika, da ima na tak način novo kerščeni kristijau neki zgled, ki naj ga posnema in po njem svoje življenje vrav-nava. Tako najdemo že v pervili časih posebno imena, Marija, Jožef, Janez, imena aposteljnov in pervili marternikov, pozneje tudi imena angeljev. Iz stare zaveze so jemali, pa le redko kedaj, samo imena tacili oseb, ketere sv. cerkev kot svetnike časti, n. pr. Adam, Eva, Noe, Abraham, David, Elija, Judita, Ester in druga. Presveto ime Jezus pa kristijani sploh niso sprejeli kot kerstno ime ; le sirski kristijani imajo razna s tem presvetim imenom združena kerstna imena n. pr. Jezujab (t j. Jezus je dal) Ebed-jezu (služabnik Jezusov) in druga. Pogostoma so pa jemali kerstno ime od tistega praznika, ko je gdo zakrament sv. kersta prejel, n. pr. ime Epifanij od Epifanija (t. j. razglašenje Gospodovo), Pashalij in Pashazij od Paska (Velikanoč) ; ali tudi od kerščanskih čednosti n. pr. Fides (vera), Špes (upanje), Kaiitas (ljubezen), Fidelis in Fidus- (veren, zvest), Irenej (miroljubni). Inocencij (nedolžni), Pij in Evzebij (pobožni), Celestin (nebeško-misleči), Polikarp (rodovitni). Tudi posebni primeri pri sv. ker-stu so dali povod, da se je izbralo to ali drugo ime. Tako je dobila slepo rojena hči nekega v tretjem stoletju živečega vojaškega poveljnika ime Lucila (izpeljano iz latinske besede luks-t. j. luč), ker je dobila pri sv. kerstu vid. Tudi od živali so jemali kerstna imena, n. pr. Leon (lev), Urs (medved), Ursula (medvedka), Lup (volk), Gal (petelin), Kolumba (golobica), naj-berž zavoljo dobrih lastnosti, ki jih imajo te živali n. pr. serč-nost, pogum, čujočnost, nedolžnost i. t. d. (Konec prihj Sv. Martin. (Dalje.) Dva čudeža. S to obleko torej gre, da opravi Bogu daritev, Ta dan (nekaj čudovitega bom povedal) smo videli, ko je že altar po navadi blagoslavljal, kako je krogla ognja žarela iz njegove glave, tako da je kvišku se vzdigovaje plameu jako velike lase — 343 — delal. Pa da si ravno se je to zgodilo cb slovesnem dnevi mej veliko množico ljudi, so to vender le ena izmej devic, od mašni-kov eden in trije od menihov videli ; zakaj niso videli drugi, ne moremo mi soditi. Blizu ob ravno tistem času je moj stric Evantij jako nevarno zbolel. On je bil sicer s posvetnimi opravki obložen človek, pa vender dober kristijan, ter je poklical Martina. Ta se odpravi brez odlašanja, pa preden je blaženi mož polovico pota storil, je bolnik že čutil moč prihajajočega ; ozdravel je naenkrat ter je nam prihajajočim na proti prišel. Ko se je želel Martin drugi dan verniti, ga je z mnogimi prošnjami prideržaval, ker je mej tem nekega dečaka iz mej poslov gad smertno pičil. Vže rnert-vega od hudega strupa ga je Evantij sam na svojih ramah prinesel notri ter svetemu možu pred noge položil zaupajoč, da mu nič ni nemogoče. Strup se je bil že razlezel po vseh udih. Po vseh žilah je bila videti koža napihnjena in život je bil napet kaker meh. Martin je stegnil roko, pretipal vse ude ter obstal s perstom pri ranici, koder mu je žival vlila strup. Tedaj siko videli (nekaj čudovitega bom povedal), kako je strup od vseh strani sklican tekel k Martinovemu peistu ; nato je skozi malo luknjico rane tako se pocedil s kervjo, kakor dolg curek obi-lega mleka kozam ali ovcam iz vimena, ko jih pastirji molzejo. Dečak je vstal nepoškodovan. Mi smo stermeli nad tolikim čudežem ter priznavali, k čemer nas je resnica sama silila, da ga ni človeka pod nebom, ki bi mogel posnemati Martina. Sv. Martina poterpežljivost. Naslednji čas smo popotovali ž njim, ko je obiskoval fare. Ne vem, kaj je bilo, da smo nekoliko odzad ostali, on je pa naprej šel svoj pot. Mej tem se pripelje po deržavnem nasipu cesarski voz poln vojakov. Ko vidi živina mimo grede od strani Martina v kosmati obleki s černim, visečim plaščem ogernjenega, oplašena nekoliko na drugo stran krene. Pri tem so se vervi zamotale in pomešali raztegnjeni redovi, v keterih v kup derže, kaker ste večkrat videli, te vboge živali ; in ko so se reševale s težavo, so mudile hiteče. Ta nevšečnost je vojake pripravila, da so poskakali na tla ter začeli Martina z biči in gerjačami pretepati. In ko je on molče in z neverjetno poterpežljivostjo herbet deržal pretopavcem, je to še večo jezo zbudilo nesrečni- — 344 — kom, ki so toliko bolj divjali, ker je bilo videti, kaker bi on ne čutil vdarcev ter jih zaničeval. Mi smo ga kmalu dohiteli ter smo našli gerdo kervavega in po vsem delu telesa razmesarjenega, ko se je bil na pol mertev zgrudil na zemljo. Berž smo ga po* sadili na njegovega oslička ; prekleli smo tisti kraj in hiteli, da berž otidemo. Mej tem so se oni vernili k vozu, ko so nasitili jezo ter so vkazali pognati živino, kamer so bili namenjeni. Ali živina je stala h tlam priraščena kaker bronaste podobe in se ni genila, kaker so kričali vozniki in biči pokali od vseh strani. Kato vstanejo vsi in tepo živino. Ko razbijejo biče na mezgih, vgrabijo cel gozd, ki je bil tam blizu, ter z golčicami nabijajo živali : ali nič niso opravile besne roke, živina je stala zmirom na enem mestu. Nesrečni ljudje niso vedeli, kaj bi počeli. Več si niso mogli prikrivati, kaker so bili neumne pameti, vender so morali priznati, da jih božja moč zaderžuje. Ko so se torej premislili na vse zadnje, začno popraševati, kedo bi bil tisti, ki so ga na tistem mestu malo prej tepli, in popraševaje zvedo od popotnikov, da so Martina tako nevsmiljeno natolkli. Zdaj se pokaže pa vsem vzrok očiten in si niso mogli več tajiti, da jih zaderžuje krivica, ki so jo njemu storili. Vsi torej vdarijo za nami s hitrimi koraki, svesti si prederznega dela in po pravici poterti od sramote, jokajoč, z glavo in obrazom s prahom pokritim — sami so se vmazali ž njim — ter popadajo Martinu k nogam in prosijo naj jim prizanese ter jih naprej pusti ; sama vest jih je že zadosti kaznovala in zadosti spoznajo, kako bi bila nje same leliko žive zemlja požerla ali bi bili imeli bolj oni ko živali zgubiti čutila in v nepremekljivo kamenje se spremeniti, kaker so videli živino priterjeno na mestih, kjer je stala. Prosijo in rote ga, naj jim odpusti hudo delo in pomaga, da morejo otiti. Blaženi mož je tudi že preden so pritekli čutil, da so zaderžani, in nam je bil že prej povedal. Vender jim je vsiniljeno odpustil ter jim dal, da so mogli otiti, vernivši živini gibanje. Sv. Martin zbudi mertvega. Ne vem že kaj je bilo, da smo šli proti mestu Karnotu. Ko smo šli mej tem mimo neke vasi, ki je imela veliko množico prebivavcev, nam pride naproti velika tropa ljudi, ki so bili vsi pogani, ker ni v tisti vasi nihče poznal Kristusa. Ali ko so zvedeli, da pride tako imeniten mož, so v veliki množici pokrili — 345 — široko polje. Martin je čutil, da se bo tu dalo kaj storiti in ko mu je to duli naznanil, se je ves zderznil ter je začel pridigati poganom besedo božjo, nevmerljivega glasu, pogostoma zdihova-je, da tolika množica ne pozna Go«poda zveličarja. Mej tem, ko nas je neprešteta množica obsula,, neka ženska, ki ji je bil malo prej sin vmerl, na rokah prinese blaženemu možu mertvo truplo ter pravi : „Mi vemo, da si božji prijatel, verni mi sinu, ker je moj edini.“ Ostala množica se je pridružila ter priterjevala matere prošnjam. Tedaj je videl Martin, kaker nam je pozneje sam rekel, da bi mogel k zveličanju pričakujočih doseči moč, ter je truplo merliča vzel na roke ; v pričo vseh je pokleknil in ko je končavši molitev vstal, je otroka oživljenega vernil materi. Zdaj je vsa množica na glas zavpila, da se je do neba razlegalo, ter spoznala Kristusa za Boga ; naposled so zderžema vsi začeli padati blaženemu možu k nogam ter iskreno prositi, naj jih naredi kristijane. In on se ni obotavljal ; kaker so bili v sredi polja je vsem roko položil na glavo ter jih naredil katehumene in mej tem je djal proti nam, da ni neprimerno, da se na polju delajo katehumeni, tam, kjer se tudi marterniki posvečujejo. (Konec prih ) Kcrščanskim poslom. IV. Dolžnosti poslov do samih sebe. 27. O volitvi stanu. 1. Stan voliti, to je pri poslih toliko, kaker bi dejal : posel se ima odločiti, ali ostane sam (v prostem stanu), ali se omoži (oženi), ali stopi v s a m o s t a n. Ta odločitev je največega pomena ; od nje je odvisna najprej časna sreča. Ke-dor je proti svojemu poklicu v samskem stanu, v zakonskem jarmu, v samostanu, je nesrečen. Vsi trije so izgubili časno svojo srečo, četudi po različnem potu. Veliki at pa je od prave izvolitve stanu odvisna tudi večna sreča ; zakaj po besedah sv. Bazilija je stan nekak tir ali kolovoz, po keterem moramo naprej, da dospemo do nebes. Ako je stan prav izvoljen, ti je pot v nebesa lajša in varniša. Kaker voz na dobri, terdui, ravni — 346 — cesati hitro teče in lahko in brez nevarnosti, tako tudi človek lažej hodi po potu zveličanja, varniše pride do namena, stori več za nebesa, ako si je izvolil pravi stan, ako zadovoljno in veselo dela po svojem poklicu. 2. V velikem gospodarstvu sveta ima vsaki brez razločka svoj poklic, ki mu je odločen od Boga. Poklic ni primerljaj, ni naključje ; poklic spada v čertež božji, ki ga je vsakemu naredil od vekomaj. „ Vsaki je prejel od Boga svoj dar, ta tako, drugi drugači", pravi apostelj Pavelj. Vse je na tem ležeče, da volja božjo spoznavamo, da se poslužujemo pravih pomočkov, pa bomo prišli do svojega namena. Tukaj se začenja krivičnost človekova. Veliko ljudi je nesrečnih, ker niso v pravem poklicu. Pa je tudi ueslišano, kako lahkomišljeno, kako napačno, kako grešno so si stan volili in vanj stopili. Veliko zakonskih je neizmerna nesrečnih, obžalovanja vrednih. Da pa veš nesrečo prav soditi,, moraš vedeti, kako so od sebe odbijali vsaki opomin, kako so zaničevali svete starišev, kako so jih takorekoč prisilili v dovoljenje, kako so začenjali z grehom, kako so celo pred poroka nevredno prejeli sv. zakramente. . . . Kako more srečen biti zakon s takimi okoličnostmi 1 Volitev stanu je važno in sveto o-pravilo. Zato ti čem dati nekaj splošnih navodov, kako se vedi pri tem opravilu. 28. Zaderžanje pri volitvi stanu. Kader si stan voliš, zapomni si sledeča pravila : 1. Ne voli nigdar v prenagljenosti in razburjenosti. Dobra stvar hoče pomude in časa, posebno pa še volitev stanu. Kedoi-poprej dela in potlej misli, se velikrat hudo kesa. Volitev stanu je zadeva, ki hoče biti preskušana in prevdarjana. H temu je treba časa in popolno mirnega serca. Če si vzameš časa, vidiš-stvar drugačno v par dneh ali tjednih. Poprej si bil morda nemiren. viharen, razburjen, strasten, potlej se ti je serce vmirilo, in svetla luč ti je posvetila misli. Sam ne moreš doumeti, kako si mogel tako neumno misliti in soditi. Toraj — časa in poko j a. 2. „Vsaki dober dar pride od Boga, očeta luči." Treba ti luči, da izpoznaš svoj poklic ; zatoraj prosi očeta luči, naj ti je da — moli, da ti Bog razodene svojo voljo, in ti stan pokaže. Stariši pomagajo otrokom, da se doraorejo poklica ; meniš li, da — 347 — Bog ne bo pomagal svojim otrokom v poklic, ki jim gaje od ve. komaj odločil ? Zaupaj : ako boš pošteno z Bogom začel, boš tudi prav izvolil. Varuj se greha, in priporočaj se sv. Antonu Padovanskemu in sv. Ani. 3. Preprašuj se, kam meri tvoje nagnjenje. Bog daje navadno človeku za stan, za keteri je odločen, nekako naravno nagnjenje, sposobnosti. Kedor stopi v stan brez nagnjenja, je navadno nesrečen. Proti nagnjenju ženiti (možiti) se, je nevarno. Toda nagnjenje samo še ni gotovo znamenje. Človek se prav leliko moti v tem oziru. Čutno nagnjenje še ni vzrok, da stopi v zakon. S takim nagnjenjem se more človek le ponesrečiti. 4. Posvetuj se sè svojo pametjo. Prevdarjaj dolžnosti in težave stanu, lastnosti in sposobnosti, ki jih je treba. Ne prikrivaj si težav, ne zapiraj oči, ne bodi slep nalašč. Taka slepota je vzrok tisočerim nesrečam. Ako se hočeš možiti (ženiti), moraš vedeti, ob čem boš živel. Ako češ biti vsmiljena sestra, moraš biti zdrava. Ako želiš biti šolska sestra, moraš imeti zmožnosti in znanja. Premisli vse. Misli si stvar rajši težjo kaker lažjo. Tako pojdeš po najvarnišem potu. Ne zametuj dobrega sveta. Ne delaj kaker Roboam kralj : zavergel je svet starih, ravnal se je po svetu mladičev, pa je ponesrečil on s kraljestvom vred. Vselej je nevarno, zlasti pa v volitvi stanu, prezirati dober svet. Žal. da se godi to tako pogostoma. Ne govori : »Zadosti sem star, pamet imam, vem, kaj delam.“ To je lehkomišljenost, rapuhnjenost, strastnost. Na ta način se jih je mnogo stermoglavilo v nesrečo. Kako morejo ljudje pri 20ih letih govoriti, da vse vedo, da si znajo sami prav svetovati ! Dasitudi so po telesu dosti veliki, po pameti so še otroci. Le starost in skušnja človeka počasu izpaine-tuje in izmodri. Olovek le toliko ve, koliker je sam izkusil. Za-toraj se posvetuj sè starišimi, dobrimi, pobožnimi, pametnimi ljudmi, toraj najprej sè stariši, ako jih imaš. To tirja otroška dolžnost. Stariši so ti uajbližnji in najodkrifcoserčniši in najsker-ljiviši za tvoj blager. Res gerdo je in ostudno, če se otroci sè stariši prepirajo, in tako v zakon stopijo. — Posvetuj se pa tudi z drugimi ljudmi, starišimi, pametnimi. Če prašaš različne ljudi, boš slišal tudi različne misli, in to bo v velik poduk. — Koristno je tudi za svet prašati izpovednika. Ako si mu leta in leta odkrival svoj dušni stan, to on najbolje pozua tvoje lastnosti in slabosti. On je nepristranski, želeč ti le dobro ; nobena druga — 348 — korist ga ne more voditi. Izpovednikov svet je potreben, keder si voliš samostanske življenje. Kedo bi mogel to bolje presoditi,, če ne on ? 6. Prašaj se odkritoserčno, keteri stan bi si volil na smertni postelji, in kaj bi takrat drugim svetoval. Ako tako ravnaš pri volitvi stanu, previdno, zares kerščanski, bodi si svesti, da ti Bog pokaže pravi pot. Razen tega imaš pozneje, keder nastanejo težave, ovire, stiske, nesreče, mirno in srečno zavest, da si pri volitvi stanu storil svojo dolžnost. 29. Samski stan. 1. Zgodi se, da ta ali oni nima nagnjenja stopiti v zakonski stan ; mogoče, da se mu zdi oduren, in toraj sklene ostati v prostem ali samskem stanu. Po sv. pismu to ni le dopuščeno, sv. Pavel to celo odobruje. Piše tako : „Kedor je terdno sklenit v svojem sercu, in mu je prosto delati po volji, pa sklene sam ostati, dobro stori. Možiti (ženiti) se, je dobro, a ne možiti (ženiti) se, je boljšeil. Morejo biti različne okoličnosti in različni vzroki, da človek sklene sam ostati, np. kerhko slabo zdravje,, pomanjkanje gotovega preživila, ženitne ponudbe, keterih ni mogoče sprejeti, ako nečeš storiti največe neumnosti. V vseh teh primerih je samskemu stanu prednost dajati. Tudi more biti, da je človek v prav dobri in srečni službi, in je neče zamenjati za noben drugi stan. V obeh imenovanih primeriti je časna sreča vzrok samskemu stauu. To so vzroki pameti, ki jih ne gre za-metavati. Da bi se jih le terdnejše deržali, ne bilo bi toliko nesrečnih zakonov. More biti pa še viši nagib, ki človeka nagne, da ostane v prostem stanu, želja namreč, da bi mogel v prostem stanu mirnejše in popoluiše služiti Boga. Na ta vzrok kaže tudi sv. Pavel, ter samski stan više ceni od zakonskega. Pravi pa: „Ke-dor je sam, skerbi za to. kar je Gospodovega, in kako bi mogel dopasti Gospodu, da bi se posvetil na duši in telesu-1. 2. Kedor si se odločil za samski stan, ali keder so okoliščine tako nanesle, da ostaneš v prostem stanu, bodi veselr srečen, zadovoljen se svojim stanom. Misli, da je sklep in volja božja. Služi svoje gospodarje sè vsemi čednostmi dobrega posla. Ravnaj se po napotku sv. Pavla : da si prizadevaj zmirom dopasti le Bogu. Glej na zglede sv. poslov, ki sem jih prej povedal. Tu ti podam še nekaj posebnih namigov. — 349 — 3. Skušaj dobiti dobro službo, ki bo po tvoji volji, po tvojih močeh in zmožnostih. Išči t e r d n e, stanovitne službe, v keterf moreš dolgo ostati, ali celo za zmirom. Išči dobrih katoliških gospodarjev, pri keterih moreš izpolnjevati svoje verske-dolžnosti. Čim čednostniši si. tim več si vreden zaupanja gospodarjev, tim bolj boš ud in otrok družine. To ti bo službo mnogotero lajšalo in sladilo ; pozabil boš skoraj, da služiš, in da imaš drugim pokoren biti. Služba tvoja bo služba iz ljubezni, ljubezen pa vse olajša. 4. Ako si tako in zvesto izpolnjeval svojo dolžnost do Boga in do gospodarjev, to svojo prihodnost le brez skerbi prepuščaj Bogu ; vender pa rok ne devaj v naročaj. Gotovo je, da starih dni doživiš, ako mlad ne vmerješ. Tudi vtegneš zboleti. Razmere gospodarjev se morejo izpremeniti. Stari gospodarji np. vmerjo in novi nastopijo gospodarstvo. Ti imajo drugi okus, druge misli, druge navade ; morda si bodo želeli mlajših poslov. Tudi se moie zgoditi, da te bo volja stopiti v drugo službo. V" takih primerljajih je važno, da delaš samostojno, da sam odločuješ-Časih gospodarji obetajo, da bodo skerbeli za starega posla, a to je že redko. Zgodaj misli na to. in pametno varčuj s pri-služkom. — Ne daj se pregovoriti, da bi prihranek komu posojal. ne tujcem ne znancem. Znani so mi bili posli, ki so poso-jevali težko prislužena prihranila, in nazaduje so bili zanje ali ogoljufani, ali pa so jih le z največimi težavami nazaj dobili. Ako so jim bile obresti obljubljene, jih niso nič dobili. Pred Bogom in pred ljudmi imaš najprej skerbeti zase. Keder izstopiš iz službe, bodi sam svoj. Navadno ni svetovati. da se naseli pri znancih in sorodnikih. Mogoče, da ti pri znancih dobro pojde ; še bolj mogoče pa je, da ti pojde slabo, in da ne boš dolgo pri njih. Večkrat se zgodi, da ti sorodniki ali drugi ponudijo, da te vzemo v hišo, da ti bodo dajali hrano-in obleko. Obetajo ti vse, česer si le želeti moreš, in celo pisano ti dado. Ne daj se zapeljati. Keder bodo tvoje majhino premoženje pognali, naveličali se bodo tudi tebe, ter bodo gledali, da te poženo. Ovaruj si torej svojo prostost in samostojnost. Če si v dolgih služnih letih zvesto izpolnjeval dolžnosti svojega stanu, bo tudi Bog skerbel zate bolnega in starega. Dobrega posla imajo radi povsod. — 350 — Iz otroških, let sv. očeta Leona XIII. Pred sedemdesetmi leti je nekega dne tekel neki voz po -cesti mej Auanjem in Karpinetom. V njem je sedel preljubez-njiv deček, na keterem se je poznalo, da je pred malo časom prestal bolezen ; poleg njega je bil njegov zgojitelj. Komaj sta„ prišla k podnožju gore, zagledata vbozega pastirčka, ležečega v prahu in na vso moč kličočega za pomoč. Ni se bilo čuditi, ker je imel strašno zateklo in kervavo nogo. Kar hitro skoči iz kočije ljubeznjivi deček, ter vpraša pastirčka vzrok njegove nesreče. Vbožček mu pove, kako da ga je ranil čež njega leteči mlekarski voz, ne da bi se bil mlekar za nesrečnega zmenil. „Jaz ne morem iti naprej. Moja noga je poškodovana41, reče naposled vbogi pastirček. Ta prizor je jako genil blagega dečka imenitnega stanu ; hitro teče k bližnjemu potoku po vode, da piti ranjencu, mu ž njo opere poškodovano nogo, ter jo z belim pertičem obeže. „Kje pa stanuješ?14 ga nato vpraša. Pastirček mu pokaže malo vas na gori. „Ali tje ne moreš sam iti-1, pravi mali samaritan. „Vzel te bom seboj v Karpinet, kjer se ti bo noga zdravila.1' Eanjenik se na to z veselim pogledom zahvali in pusti da ga vzdignejo v kočijo. „Ali, Joahim, kaj pa to delaš '?41 ga začuden vpraša izgo-jevalec. „Jaz delam to, kar bi vsak kristijan storil. Kaj naj morda pustimo na potu vbozega ranjenega dečka?-1 „Kaj bodo pa tvoji starisi rekli ?“ „Kaj neki druzega, ko da sem prav storil? Je ki morda kaj izrednega pomagati terpečemu ?“ Na te besede se je pomiril odgojevalec. Vsakedo si leliko misli, kako se je čudila žlahtna gospa mati, videč pred sebo razterganega in vmazanega gosta, kete-rega jej ie pripeljal v hišo njen sinček. Ko je pa zvedela vse, kar se je zgodilo, je precej poslala po hišnega zdravnika, ter mu zročila raujenika. Joahimovo serce se je nepopisljivo rado-valo. „Mati, kaj nisem prav storil ?* jo on nagovori. „Moj otrok, bolje nisi mogel14 mu odgovori, ter ga na to k sercu pritisne. Tadanji deček, toliko vsmiljenega serca, so sedanji sv. Oče papež Leon XIII. Bog Jih je izvolil, da zdravijo rane človeštva — 351 — kaker so enkrat zdravili rane vbozega pastirčka, ter Jim dal zadosti veliko in široko serce, da se morejo vsmiliti čez potrebe celega sveta. P. H. R. -Dobro je odgovoril." Neka pobožna, ali jako občutljiva gospa (saj tacili pobožnih je mnogo), se pritoži neki dan pobožnemu P. Libermannu, vsta-novitelju Družbe sv. Duha in brezmadeženega Serca Marijinega,, čez neko osebo, ketera ji je napravila neko ponižanje. Sveti mož, od Boga razsvetljen, na to pray resno odgovori : „No, kaj se ni davi naš Zveličar neizmerno ponižal v sv. Obhajilu, s prihodom svojim v vaše serce ?“ Občutljiva gospa gotovo ni pričakavala tacega odgovora, keteri ji je kar prebodel njeno svojeljubnost. P. H. R. Zahvala za vslišano molitev. Sè Staje r s k e g a, 24. kimavca 1893. Večno zahvalo izrekava presv. Družini, sv. Antonu in sv.. Frančišku za prejeto veliko nrlost. I. A. S. Iz Cerkniške fare: • Zaradi terganja v očeh sem skoro popolnoma oslepela. Ze vsem zaupanjem sem klicala na pomoč Mater Božjo s Planinske gore — naenkrat sem spregledala in sedaj morem zopet lahko delati. Bodi češčena vekomaj prečista Devica. U. L. Iz Cerkniške fare: Imela sem zelo nerodnega brata, starišev ni slušal, ne jih spoštoval. Zanj sem opravljala devetdnevnico za čast Materi Božji in ga priporočalo nji, ki se imenuje pribežališče grešnikov. Marija je uslišala mojo prošnjo. Sedaj je dober gospodar in vzgleden sin. Iz serca zahvaljujem najčistejšo na tem mestu za njeno materinsko pomoč. Bodi vedno češčena preblažena Devica Marija. ? ? Iz Griž, 29. vinotoka 1893. Čast in hvala Bogu in brezmadežni Lurdski Mariji za hitro pomoč. Zbolelo mi je govedo in nobeno zdrayilo ni nič pomaga- — 352 — lo. V tej stiski se obernem do Lurdske Marije z obljubo, da u-slišanje v „Cvetje“ naznanim iu dam za sveto mašo. Čast in livala Bogu in Lurdski Mariji, zdaj je govedo popolnoma zdravo. P. G.*) Dalje se zahvaljuje : M. H. za ozdravljenje po nevarnem padcu ; M. G. za pomoč v veliki stiski po priprošnji žalostne Matere božje in vernih duš v vicah ; J. Z. za ozdravljenje 9 letnega dečka bolnega na očeh ; M. O. za zadobljeno zdravje ; J. O. za dvakratno ozdravljenje hude bolečine v ustih, pervič pred 5 ali G leti, ko pa mi izpolnil obljube, da to v „Cyetju“ naznani, drugič letos mesca septembra. Priporočilo v molitev V pobožno molitev se priporočajo pokojni udje 3. reda m a-r iborske skupščine : Erženjak Lucija iz Černegore, Grilj Jožefa iz Maribora, Vrečko Marija iz Preverja, Rajkard Matija iz Prevorja, Lesnika Tomaž, Verk Gregorij, Kolenec Helena, Čižek Vilhelmina, Belec Anton, Caharias Neža, Belina Ana, Belec Ana, Valenčak Martin, Žlender Urša, Umek Marija, vsi ti iz Piljštanja, preč. g. Potočnik Anton župnik v Razboru, Petek Urša iz Bogojine na Vogerskem, Fister Frančiška iz Sobote na Vogerskem, Lešnik Ana iz Maribora, preč. g. Kolenko Martin bivši kurat v Podgorju, Rosman Štefan iz Hajdine; nazareške skupščine: Neža (Marjeta) Zaverc, Terezija (Elizabeta) Plaveč iz Polzele, Marija (Antonija) Glušič iz Rečice. Dalje se priporočajo y pobožno molitev : neka ženska, da bi jih Bog dal pravo pamet ; neki moški zaradi hudih bolečin v križu ; bolni tretjerednici E. G. iz Mozirja in J. D. iz Idrije ; jieka sestra priporoča syojega brata, da bi mu Bog razsvetil pamet; M. G. T. svojega zelo terdovratnega moža in syoje o* troke, da bi se oberuili na pravo pot ; J. F. v R. za božjo pomoč v stiski in potrebi.**) *) Priloženi dar se oberile po Vašem namenu. Bog poplačaj ! **) Poslani znesek oddali za 2 sveti maši.