Štev. 13.
"V Xjj-u."blja,aa.i, lO. j-alija, 1S8S.
UjetEuils X.
Ustavna prava.
Avstriji imamo ustavo, jednako za vse narod-nosti, z določnimi zakoni, in imamo posebno državno sodišče, ki čuje, da bi se isti zakoni ne tolmačili napačno. Ni člena ustave, ki bi ga ne bilo isto državno sodiče pojasnilo glede na razne slučaje in raznotero porabo. Misliti bi bilo, da, kar je jedenkrat določeno, ne bo treba pojasnjevati in utemeljevati z nova: temveč da se bodo raznoteri organi, zastopi, listi in stranke, narodi proti narodom tudi strogo in vestno vedli v zmislu ustavnih členov, v zmislu razlag in motivacij z najpristojniših mest in gosposk, to pa ni tako, razne stranke, razni stanovi, razna glasila, služeča strankarskim in specijalnim interesom zasukavajo paragrafe in člene podeljene ustave, kakor ugaja tem interesom. Še celo poluradna in jednaka glasila, ki bi prva imela dolžnost objektivno stvari razlagati, pogostoma ali igno-rujejo ustavne člene ali pa pozabljajo, kako jih je jedino umeti. Časniki pa imajo vpliv na vse strani, od spodej do najviših krogov in tako utegnejo isti časniki s siste-matiškim spreobračanjem stvarij, premikati stališče argumentov, argumentacij na škodo državljanom in narodnostim ustavne države.
Premikanje stališč gre tako daleč po raznih glasilih, kakor da bi mi ne živeli v ustavni državi z določnimi zakoni. Najhujša posledica spreobračenja in napačnega razlaganja členov ustavnih pa je ta, da se dajo celo oškodovane stranke zavajati po krivem tolmačenji, in da se postavljajo v zagovarjanji svojih pravic, same za napačna, kriva stališča, na stališča, kamor jih je hotel a priori privesti — njih nasprotnik. Poslednji ima potem kaj lehko — zmago!
Tako se godi zlasti strankam, katere hočejo zastopati avstrijske pojedine, na prvem mestu slovanske narodnosti. Namesto da bi bili slovanski voditelji previdni glede na stališča, katera jim postavlja nasprotnik v svojem interesu in na škodo ustavi; namesto da bi slovanska glasila a priori zavračala tako izpodmikanje
pravih stališč; namesto da bi se takoj sklicavala na ustavo in prava, že na najviših pristojnih mestih brez-oporečno utemeljena in pojasnjena stališča: gredo ista slovanska glasila in ž njimi zastopniki slovanskih narod-nostij na limanice, in posledica je ta, da vlada potem zmešnjava tu in tam.
Neprevidnost nekaterih slovanskih zagovornikov ustavnih pravic je zakrivila, da se zlasti poslednji čas napačno tolmačijo najvažnejši ustavni členi, da se na-pravljajo taki izvodi iz istih členov, da je videti, kakor da bi nekateri ustavni členi ne veljali več, zlasti za slovanske narodnosti ne.
Tako položenje pa ima zopet hudo posledico v tem, da slovanska glasila ne vedo več, kako bi se vedla. Ker se vrše tu pa tam v raznih deželah tudi konfiskacije zaradi vsebine, o kateri bi človek sodil, da je v soglasji z ustavnimi členi, ker so se vršile celo za-tožbe v nepričakovanem zmislu, je zavladala celo med uredniki raznih glasil nekaka zmešnjava ali vsaj pobi-tost, in posledica je bila, ali da so listi opustili zagovarjati interese državljanov in narodov, ali pa da so isti listi spremenili barvo na škodo ustavni državi in pojedinim narodnostim.
S kratka, nekateri slovanski listi že ne vedo več kaj je dovoljeno pisati, in ni z druge strani znano, kaj se bo konfiskovalo. Taka nejasnost pa silno škoduje ustavnemu in kulturnemu življenju raznih narodnostij. Ustava sama trpi vsled tega, ker mislijo o njej drugače, nego bi bila vredna, ko bi se ravnali po njej z jasnostjo in določnostjo, katera ji je podeljena.
Zato je potreba, da se odločno zavedamo, da živimo v ustavni državi, da se jasno zavedamo, kaj nam zagotavlja ista ustava, in da nam ne more kratiti nihče pravic, katere so podeljene in zagotovljene državljanom in narodom, dokler koli je ista ustava v neomejeni veljavi. Tu je samo dvoje možno: ustava se mora ali izvrševati po svojem obsegu, po d o -
27
ločni in določeni vsebini, ali pa se mora ista ustava omejiti in celo uničiti. Spre-obračanja ustave ali pristransko razlaganje njenih členov ali celo preziranje ustave glede na kako, in naj si bo ta tudi slovanska narodnost, kakor delajo to nekatere vrste novin, — kaj takega zavedni državljan in zavedni zastopnik naroda nikdar ne more trpeti, ne v narodnem, ne v državnem interesu. Kajti država je podelila ustavo, ker je videla in spoznala, da je to v soglasji z njenimi interesi in interesi državljanov, ki se konečno združujejo v narodnosti. Ko bi ista država spoznala, da ji podeljena ustava škoduje bodisi v celoti ali v pojedinih oddelkih, določbah in členih, bi gotovo po najpristojniših organih ona najprej sama skrbela zato, da popravi, odstrani ali uniči, kar bi se ji zdelo škodljivega, nevarnega, pogubnega. Dokler se ne zgodi kaj takega, pomenja to, da je dolžnost vseh poklicanih organov skrbeti zato, ne da bi se ustava krčila ali napačno razlagala na kako stran, ampak da se isti ustava izvršuje v celoti in oddeljenosti v duhu, v kakoršnem je bila dana, in v zmislu, kakor je bila tol-mačena in so pripravljena in za to poklicana, še vedno utemeljevati in tolmačiti jo najpristojniša mesta. Iz vsega tega sledi dolžnost, da pojedini narodi zvesto pazijo in čuvajo po pravih zastopnikih nad ustavo in pojedinimi, po njej zagotovljenimi pravicami.
II.
Splošne opomnje o ustavnih pravicah so se nam zdele potrebne glede na stanje, kakoršno opazujemo sami v avstrijskem tako imenovanem občem mnenji, potem pa glede na znamenito razpravo, katero je priobčil „Parla-mentar" na prvem mestu v št. 27 od 1. julija 1888. Ta razprava nam govori popolnoma od srca, je tako temeljito sestavljena, in podaja nove argumente za zagovarjanje najvažnejših narodnih in državljanskih ustavnih pravic, da je a priori soditi, kaj takega je moglo priobčiti državi in narodom na korist samo pero, ki pozna državo, ustavo in vse obče gibanje. Ta spis, z naslovom »Verfa ssu ngsrechte" je eminentnega pomena in vreden, da ga izroče zato primerne novine zlasti tudi 'čitateljem slovanskih narodnostij. Mi priporočamo sestavek, pisan s stališča zrelega državnika in avstrijskega rodoljuba vsem slovanskim naobražencem v premišljevanje, sosebno z ozirom na nove argumente.
Članek se glasi v prevodu tako:
»Ustavna prava. Državni osnovni zakon o občih pravicah državljanov od 21. decembra 1867. D. z. 1. št. 142, specijalno v svojih členih 14 in 19 zagotavlja z jedne strani popolno svobodo vere in vesti vsakomu, z druge strani pa vsem narodom države jednakopravnost in nedotekljivo pravico za ohranjenje in gojenje narodnosti in jezika.
Ker pa so v pravicah, katere zagotavljajo državni osnovni zakoni poleg navedenih in drugih, zlasti samo
srca dostajajočih se pravic, zagotovljene tudi pravice, katere se dostajejo državnega življenja, in o katerih bi utegnilo biti v državnem interesu, da se popolnoma ali po nekoliko odpravijo (suspendujejo) v pogledu na posebne kritiške razmere: bil je podeljen v dopolnitev tega zakona še drug zakon, kateri pooblaščuje skupno vlado z Najvišim pritrjenjem cesarjevim, začasno omejiti pravice poslednje vrste.
Ta zakon je pa v tem slučaji prav posebnega pomena, ker brez niti najmanjšega dvoma dokazuje namero zakonodavstva, sosebno pa določuje razliko med državljanskimi pravicami, katere vplivajo in katere ne vplivajo na državno življenje. Ta zakon nikakor v nobenih razmerah ne dopušča, da bi se tudi samo začasno razveljavile državljanske pravice, katere ne vplivajo na državno življenje; k takim pravicam pa spadajo zlasti svoboda vesti in pravica vseh narodov zavarovanje njih narodnosti in jezika. Druge pravice pa se smejo razveljaviti in sicer tudi samo začasno in jedino potem, ako zaukazuje poprej to posebna dotična cesarska naredba.
Zakon uvrščuje svobodo vesti in pravico vseh narodov za varovanje njih narodnosti in jezika med one pravice, katere se dotikajo zgolj srca, ne pa državnega ; življenja; zato je izključeno r az ve 1 j a vi j e n j e | teh pravic celo v pogledu na razmere, še to-I i ko kritiške.
Ako primerjamo tu pa tam navadne razprave o pošasti tako imenovanega panslavizma, ki jo pogostoma kličejo z vspehom, kazalo bi misliti, cla se take razprave obračajo prav za prav proti obema navedenima osnovnima zakonoma, in da ne zahtevajo nič manj, kakor to, da bi se v porabljenji razveljavila oba ta zakona, za sedaj vsaj v pogledu na Slovane. Kajti tako imenovani panslavizem opisujejo napačno prvič kot utelešeno idejo narodnega, kulturnega in politiškega združenja vseh slovanskih narodov; potem mislijo specijalno na literarni ali kulturni in verski ali narodni panslavizem, in konečno označujejo tu pa tam na podstavi razpravljanj v zunanjih časnikih panslavizem v mejah avstrijskih v vseh njegovih oblikah in stremljenjih kot državno nevaren, ako ne naravnost kot veleizdajo.
Ako se raztezajo sumničenja tako daleč, tu pa tam malo ne neomejeno na vsakatere težnje in ukrepe pojedinih narodov glede na pravico svobodne vesti, katera jim je zagotovljena, kakor glede na pravico za varovanje in gojenje njih narodnosti in jezika, potem bi navedena državna osnovna zakona v resnici ne imela nobenega ali po največ samo tedaj pomen, ko bi se prosilo in dobilo poprej dovoljenje za vsak ukrep, za vsak korak pri do-tični gosposki. Da bi se pa smeli rabiti državni osnovni zakoni samo na tak način, s tako omejitvijo, je to pač težavno verovati z ozirom na pravno državo, za kakoršno je pripoznana Avstrija, sosebno ko ne nedostaje zakonitih
sredstev da se o potrebi spremenijo, da celo popolnoma uničijo državni osnovni zakoni.
Ko bi se namreč pokazalo, kar pa je misliti težavno, da oba navedena državna osnovna zakona ne odgovarjata državnopolitiškim zahtevam: so vendar zato poklicane policijske in državnopravniške gosposke, da razjasnijo predpisanim službenim potom nedostatke teh zakonov in da predlagajo, kako naj se ti zakoni spremene z novimi zakoni. Dokler pa eksistuje zakon, zlasti državni osnovni zakon, kateri ima sposobnost, da se opirajo na njegovo podstavo sumničene težnje in sumni-čeni koraki pojedinih, v tem slučaji slovanskih narodov, imajo ako se stvar ume prav, čuvaji zakona samo dolžnost, da se zakoni varujejo, da celo sveto spoštujejo, in imajo drugi faktorji, katerim bi ne ugajali dotične težnje in koraki Slovanov, popolnoma molčati, naj si bodo med temi faktorji tudi oficijozni organi, bocli-si, da služijo zunanjim ali notranjim interesom.
Noben slovanski narod razun ruskega nima literature, katera bi odgovarjala denašnjim zahtevam zna-nostij; pa tudi je ne more imeti, ker dobe, v katerih bi bili mogli literature celo naj izobraženejšega naroda na jednem vozu prevažati tje in sem umaknile so se drugi dobi, v kateri sestavljajo književnosti velikanske zahteve. Takim zahtevam ne more zadoščevati narod, naj se še toliko napira v literarnem delovanji in naj se izobražuje še toliko zaresno, da bi dosegel samostalno literaturo, ako ni v srečnem položaji, da bi dobil veče število naobraževalnih zavodov, zlasti večih naobraževališč, in ako poleg tega ni še toliko številen, da bi mogel za več znanstvena dela šteti na zadostno število pokupnikov.
Da med Slovani v obče, sosebno pa med avstrijskimi. celo najštevilnišemu, zlasti tudi znanstveno najbolj razvitemu češkemu narodu nedostajejo navedena uslovja (pogoji), da bi si vstvaril lastno znanstveno literaturo, je pač znano, in vsi dotični napori, katerih ni bilo pogrešati nikdar, pokazali so se brezplodni. Ako torej Slovani, poučeni po dosedanjih nevspehih, hočejo rabiti za svoja znanstvena dela ono slovansko narečje, katero jedino je sposobno, da more uresničiti hrepenenje po slovanski znanstveni literaturi : pač ni možno takega hrepenenja, bodi-si pojedincev, pojedinih strank ali narodov poštevati kot zločin, tudi ne kot nepošteno namero, sosebno ko sta narodnost in jezik po zgoraj navedenih državnih zakonih zagotovljena dotičnim narodom.
Nikakor pa se ne more dvomiti o tem, da odločba ali izbor katerega si bode slovanskega narečja za znanstvena dela spada prav za prav v obor gojenja in varovanja narodnosti in jezika, in da se dotika poleg tega samo še obora znanstva, zlasti psihologiške znanosti. Po navedenih državnih osnovnih zakonih ni pa samo gojenje in varovanje narodnosti in jezika prepuščeno popolnoma in izključno dotičnim narodom in zagotovljena vsakomu svoboda vesti, ampak tudi veda v obče, ne da bi izvzeli
dušolovje (psihologijo), in je razglašen njen nauk kot prost, in je torej vsakoršen poskus omejevanja, bodisi pravice narodov varovati svojo narodnost in jezik, bodisi svobode znanosti in njenega nauka, jednakomerno pošte-vati kot majanje ali rušenje državnih osnovnih zakonov, varujočih prava vseh državljanov brez izjeme.
Na popuščenje svojstva pojedinih slovenskih narodov pač nikdo ne misli, in kakor uči skušnja, bi btlo to tudi brezvspešno. Nemci imajo izza reformacije jeden sam pismeni jezik, in sicer tak, ki se ne omejuje zgolj na stroge znanstvena dela. Vendar pa nikakor ni mogel doslej zliti različnih narečij. Vsako nemško pleme se drži svojega svojstva, da, Nemci od nedavna obžalujejo smrt velenadarjenega bavarskega narodnega (ljudskega) pisatelja, in v najnovejši dobi se gibljejo, zlasti Nižnonemci (Plattdeutsche), ki so že za poprejšnjih dob jedenkrat prosili za uvedenje sv. pisma v svojem narečji ali vsaj za dovoljenje holandskih, namesto nemških sv. pisem, da bi rabili svoje narečje celo kot opravilni jezik svojih upravnih in sodnijskih gosposk.
Nezakonito se pač tudi to čudno stremljenje ne kaže, ali, če možno, še manj nezakonito je nasprotno teženje, katero pošteva, ne samo, cla bi se ohranilo jednotni pismeni jezik med Nemci, ampak da bi sprejeli isti jezik tudi nizozemski Nemci (Holandci) in celo Skandinavci, češ, da bi bilo to v interesu človeštva in njegovega razvoja.
Takih drug drugemu nasprotujočih teženj se tudi med Slovani ne nedostaje, kakor je samo po sebi umevno, naj oni, ki so na podstavi navedenih državnih osnovnih zakonov jedini pristojni, sami med seboj izbojujejo tak boj; kaznjivo po naših zakonih ni nobeno teh stremljenj.
Utegnil bi biti kdo tega mnenja, da bi bilo za Avstrijo ugodniše, ko bi se Slovani zadovoljevali z leposlovno književnostjo v lastnih narečjih, za znanost pa rabili nemški jezik. Utegnil bi kdo obžalovati, da Slovani sploh občutijo potrebo lastne znanstvene književnosti, ko so njih naobraženi krogi blizu prek in prek zmožni pismenega jezika z bogato znanstveno pismenostjo, in bi isti krogi težavno dobili popolnega nadomestila v ruskem narečji, kateremu se jim je šele privaditi. Možno je dalje še celo obžalovati, da Slovani avstrijski, že tako dolgo združeni z Nemci v jedni državi, so takega mnenja, da se jim je vsekakor odtegniti jezičnemu (jezikovnemu) zlitju s svojimi nemškimi sodržavljani, čeravno so si že prisvojili dober del nemške narodnosti, in da nekdanji Slovani ob spodnji Labi in Visli, kakor tudi nekdanji Slovani v naši Pusterski dolini niso ničesar izgubili, pač pa znatno pridobili z amalgovanjem z Nemci.
Vse te in morebiti še drugačne nazore je možno misliti, in jih tudi ni za zlo jemati nobenemu svobodnemu avstrijskemu državljanu, zlasti 'ko ni nobenega
27*
takega mnenja, katero bi se ne dalo podpirati z ugaja-jočimi razlogi. Ali dokler imata navedena državna
osnovna zakona moč in veljavo, ni se Slovanom čisto nič ozirati na taka mnenja.	(Konec prili.)
,,B'[. uaMATb 9 00-Ji'b1
Bl;i'uio pyccnou CBOttOflHa, HeshiOjieMa Haiua nePiKaBa! flpeBJienpecrojiBHaro KieBa khh:iio B.Ta.umipv —* Guaisa! J^eBHrL bIikobij ono.na.Tuch Ha Haei>! Ott, ^enararo BaJia KpenoFi. oc'1'a.icii Hanrb mnri. 11 ojincraerb bt> a.iiua3ax7> aaopajio Btiort CBTbia xopyrBH, cB+.TJia upaBOCJiaBHaa oonrejib! Pa,i,yiica, khhhse BJiajBMip.5, pogumom sumjiu npocBliTiiTeJib'. Btpo«) pycci;ofl cBooojiHa, HeshioJieMa Hama nep<«aBa! ,[],peBJieiipecTO,ihHaro KieBa khh;sio B.[a,\nsiipy — C.iaBa! Pavlica, KHHjKe. napo.iHOMV cep.uiJ' .11000:011,1» n cjiaBHbra, lioroMT. B03j\BHrHyrrHii HU'i a:ib, XpncTORb[U'b anocmiairb paBHbifi Pavlica. KHaaie, iiPncraHiuue Bkpbi ejuraoft cbhtoii !
ria KPemeHia Pycn',.x)
flHecb iipeKJioHaenica, imame, Tefik Bceio PyccKOH ae.M.iefi! Btpoio pyccKoft cBooo^Ha, HesbtoJieMa Hama ftepatflBa! flpeBJienpecTo.ibHaro KieBa khh:iio Bjiajuoiip.v — CJiaBa!
CjiaBa! CnaBa! Cjiana!
') To himno je zložil na prosbo Peterburškega Slavj. Blagotv. Obščestva nadarjen pesnik K. K. S 1 u č e v s k i j , nglasbil pa jo je skladatelj V. J. Glavač, kateri je bil uglasbil tudi pesem na čast sv. Cirilu in Metodiju. Prepisali smo tekst iz Levovske ,,llePBOHOii PyCH". Besede so Slovencem, čitajočim cirilico, malone vse umljive. Nenavadne besede so : OTlOJIiaJIllCb = so se oborože-vali; aJTMa3T> = diamant; 3af)PaJIO = vizir, naličnik; XOpyTBb ■= cerkven prapor; ooHTCJib = bivališče.	Op. ur.
K sveto-vladimirski slavnosti.
(Dalje.)
^irjejev nadaljuje svoj spis, kakor sledi:
1, „Podstave ali osnove naše cerkovne organizacije so: brezuslovno (brezuvetno) jedinstvo dog-mata, neizključujoče raznosti v obredih, in samostalnost avtokefalnih krajnih cerkva, sojedinjajočih se v jedno na vesoljnih zborih. To ustrojstvo je najboljše, katero more biti dano cerkvi: ono ni izmišljeno, ni plod apriornega mišljenja, ampak se je javilo naravno, je izraslo harmo-niški iz samega življenja; raznoobrazje, privedeno k har-moniškemu jedinstvu je više nego jedinstvo osnovano na jednoistosti. Tako raznoobrazje naše cerkovne organizacije, izražajoče se v samostalnem življenji avtokefalnih cerkva, zjedinjenih z jedinstvom dogmata, je velik zalog njenega prevspevanja; samo ono daje zmožnost vsestranskega umenja verske istine in njene popolne pri-kladnosti k življenju. Samo pri skupnem bivanji samo-stalnosti in odgovornosti pred vesoljnimi zbori se more zvrševati tudi svobodno služenje istini. Odvzemite ta uslovja (pogoje), in svobodni trud ljubečega sina cerkve se preobrača v težavni trud sužnjega. Naša pravoslavna cerkev torej se nahaja teoretiški v položaji veliko bolj ugodnem, nego druga krščanska izpovedanja, predstavljajoča v svojem ustrojstvu skrajnosti, ali prevelike centralizacije, vedoče k despotiji, ali pa prevelike razdrobljenosti, vedoče k anarhiji. Ali ta organizacija predstavlja tudi velike nevarnosti; ona doseza samo tedaj svoj cilj, ona je samo tedaj dejstveno blagotvorna, kedar jedinstvo njenega učenja in njenega življenja iz gospodarstva teorije prehaja v gospodarstvo dejanj ; kedar pravilnost življenja avtokefalnih cerkva, kedar se njih pravoslavnost pregleduje od časa do časa z vesoljnimi zbori, služečimi ne samo v poroštvo pravoslavnosti avtokefalnih cerkva, ampak (posredno) tudi njih nezavisnosti od poseganja ali
nasilja posvetnega življa. Blagotvornega vplivanja vese-lenskih soborov, tega „ korolarija" našega cerkovnega ustrojstva, očividno, ne morejo zameniti (nadomestiti) pojedina občenja med oddelnimi cerkvami, dostajajoča se navadno vprašanj druge stopinje, administrativnega svojstva, vprašanj, ki ne segajo v globino cerkovnega življenja; pri tem prihajajo tudi sama ta občevanja le po osebah, ki včasih nimajo niti najmanjčega razuma o zahtevah cerkve, o vprašanjih, gibajočih jo, po osebah, ki včasih celo ne pripadajo k pravoslavju; naravno, da po taki poti se ne more podpirati nezavisnost in jedinstvo cerkve in njeno blagotvorno vplivanje na človeštvo.
„Ob samem začetku svojega življenja cerkev, po svojih zastopnikih, apostolih, zbira se v Jeruzalemu, zaradi rešenja spornih vprašanj, ki so jo pretresala; za tem, od dobe ustavnovljenja pravilnih odnošajev med cerkvijo in državo, za Konstantina Velikega, vidimo celo vrsto vesoljnih zborov, sklicanih po cesarjih zaradi rešenja raznih spornih vprašanj, katera so se dostajala ne do konca ustanovljenega dogmata zaradi obsodbe raznih herezij, ki so nastajale tedaj pogostoma, in zaradi potrjenja sklepov nekaterih krajnih zborov, kateri sklepi brez takega potrjenja niso mogli imeti vesoljnega pomena in brezuslovne obvezanosti (dolžnosti) za vse člene cerkve.
Tako je živela cerkev do konca VIII. stoletja (787. leto). Vesoljni zbori niso samo ustanavljali miru v cerkvi, ampak so tudi oživljali jo. Obče zborsko življenje se je čutilo po vsem krščanskem svetu, in mu je podeljevalo veliko silo v borbi za istino z notranjimi in zunanjimi vragi. Vsak posamični člen cerkve, varujoč v predelih dogmatskega jedinstva svojo posebno obliko, svojo samostalnost, je skrbel, vsak po svoje, umeti brezuslovno istino, prirediti jo k življenju soglasno svojim

nravstvenim potrebam. To je bila doba stalnih, oživljenih občenj med cerkvami, živevšimi jedno mogočno, popolno obče življenje, doba najpopolnejšega razcveta cerkvenega življenja. Kljubu oddaljenosti te epohe, zlasti njenega začetka, in kljubu dotični revščini glede na njene zgodovinske vire, moremo vendar sestaviti si natančen pojem i o vzajemnih odnošajih med cerkvami, o njih notranjem življenji, i o odnošajih cerkve k državi. Sosebno dragoceni so za nas podatki, ki se ozirajo na dobo IV. stoletja, do dobe prvega Nicejskega in prvega Konstantino-poljskega sobora; ti podatki ne opisujejo samo občega položaja del, ampak pojašnjujejo tudi nazore o cerkvi Konstantina Velikega in Teodozija Velikega. Neomejeno mogočni cesarji so umeli, da mir in preuspevanje cerkve je neobhodni zalog preuspevanja tudi same države. Oni se niso bali »Klerikalizma", niso pošte vali kot neumestno s svojim dostojanstvom, prekloniti se pred veličjem Kri-stove Cerkve.
„SkIicevalna (sozivna) pisma imperatorjev, pova-bivših hierarhov na 1. in 2. veselenski sobor, niso došla do nas v izvorniku, ali zmisel nam je znan; tako, mi vemo, da pisma Konstantina Velikega so izražala čustva globokega spoštovanja k zastopnikom cerkve (»litteris honoreficiis" l), vemo, da cesar je umel popolnoma veliki pomen sobora, in važnost onih vprašanj, katera je bilo treba rešiti. On je stal na najviši stopinji oblasti, dostopni smrtnemu; ves svet je bil pri njegovih nogah, mogočnost njegovega cesarstva se je kazala (in v to dobo je tudi dejstveno bila) brezmejna in neporušna. Človek kratkoviden, kakoršen si bodi imperator-politik, bi se s takim položajem dela tudi zadovoljeval ... Ni pa tako umeval svoje dolžnosti veliki cesar; »notranji nemir" cerkve (seditio)," je govoril on, obračaje se k hierarhom, v svojem nastopnem govoru ob odprtji zasedanja sobora, »tak nemir se mi predstavlja važnejši in nevarniši od vsake vojne in spora (omni bello et concertatione). Dela zunanja (res externae) ne prizadevajo meni toliko gorja, skrbij, kolikor ta pogajanja."2) . . Tako je umel svoje obvezanosti imperator Konstantin ... in v resnici, veliko zrelišče (igro) je predstavljal tudi sam ta sobor, rešujoč vprašanja, ki so pretresala cerkev in kolenopreklonilni svet, ki je od sobora pričakoval nezgrešnega rešenja svoje osode."
»Blagodušje imperatora (benignitas) ni malo podpiralo (contulit) srečnega izida dela. V istem duhu so bila napisana pa tudi poslanja (pisma) imperatora k episkopom, ki se niso osebno udeležili sobora, s povabilom sprijeti sklep sinoda", (t. j. vselenskega sobora).
»Zgorej sem omenil, da izvorniki pisem Konstantina Velikega, povabivših škofe, priti na sobor, so se izgubili; isto je tudi s pismi Teodosija Velikega, sozvav-
') Evsebij.
2) Mansi.
šega drugi veselenski sobor; ali jednaka pisma impera-torov Teodosija in Valentinjana, sozvavših tretji vesoljni zbor, so došla do nas, na srečo v celoti (razumem, naravno, tekst). Ona služijo ne samo v dokaz globokega umenja nravstvenih potreb človeštva po tedanjih vladarjih, ampak kažejo tudi pot, kako jedino prav se za-dovolje take potrebe. V resnici modro lekcijo dajejo oni imperatori kratkovidnim ljudem, kateri menijo dostaviti istini slovesnost potom nasilja s sredstvi »zunanjimi", ne odgovarjajočimi svetosti in veličju cerkve. »Mi ne dopuščamo dvoma", govori se v pismu k Cirilu Aleksandrijskemu, da se vera neprimerno bolje ukreplja (utrjuje firmari) z razumom (intelligentia), nego z uka-zavanjem (iussione); v drugem pismu, obsezajočem nekatero grajo zaradi zanikarnosti v svojih dolžnostih onim škofom, kateri ne prihajajo radostno (alaeriter) na sobor, imperatorji govore:1) Mi poštevamo, da nikakor ni odlagati sklicanja sobora zaradi razsojenja del cerkvenih in ž njimi zvezanih (cohaerent) del svetnih (rerum pu-blicarum)". Ta zveza je bila tedaj do cela jasna.
Tako so gledali na to delo, važnejše od vseh važnih del rimski imperatorji.2)
»H koncu IX. stoletja so se okolnosti spremenile, za cerkev so nastali hudi časi. Rimski patriarh, na veliko škodo obeh delov obče cerkve, se je začel odločevati od vesoljnega občenja, in zabivši svojstveno svojo historijo, je začel težiti po spremembi svojega primat-stva, na katero je imel on tedaj neoporečno pravo, v neomejeno duhovno monarhijo. Vendar pa, v nadaljevanji mnogih vekov dogmatiške razlike med zapadno in vstočno cerkvijo ni bilo. Rimski prvosvečeniki so se izkazavali zaščitniki pravoslavnega dogmata, in dejanski, niso jedenkrat varovali ga od krajnih herezij in zmot (tako na primer, je papež Lev varoval pravoslavni niceo — kon-stantinopoljski simbol pred Karlom Velikim, ki je želel pristaviti mu v posledji toliko znameniti dodatek, „filioque", kateri je postal sedaj jeden iz kamenjev spotike v delu zjedinjenja cerkva. Resnica je, raznosti (razlike) v razumevanji verske istine so stalno rasle, po meri večega in večega odtujenja Zapada od Vstoka, ali ne toliko, da bi delale nemožno sklicanje občih zborov. Taki sobori so se
«) Mansi str. 1114.
a) Takistih mnenij so se držali tudi ruski vladarji moskovske dobe; oni so jasno umeli važnost soborskega načela, važnost »COlilna" (soveta) v delih cerkovnih. Oni niso samo teoretiški priznavali velikega pomena cerkve, k sovStu katere so oni pri-begavali celo tudi zaradi razsojenja svetnih del, ampak so vsekakor skrbeli izkazati svojo udanost, svojo sinovsko pokornost cerkvi .... Navedem primer carja Alekseja Mihajloviča na Moskovskem sobora 1666/67 leta: on celo jse ni odločil, kljubu skrajni utrujenosti, sesti v čas svojega obdolževalnega govora proti Nikonu . . . Naravno, tako spoštovanje, katero je izkazaval car zastopnikom cerkve, ne samo ni zmanjševalo carskega občudovanja, ^prestiža", ampak nasprotno, je služilo samo na njegovo korist, k njegovemu poveličenju.	Avtor.
dejanski tudi sezivali (Lijonski, Feraro-FJorentinski), ali motivi njih soziva so bili nedostojni cerkve; cilj, kateri so imeli na njih, bil je nizek, politiški. Zato pa tudi sami zbori, sklicani v doseženje ne duhovnih, ampak svetnih blag, niso mogli imeti blagotvoruega vpliva na življenje cerkve in so porodili samo nemirnost, nasilje in zmoto (unija).
»Od teh dob vselenskih soborov niso zbirali, ampak skrajna neobhodnost cerkovnega občenja se je opuščala neprenehoma, tako Rusija, celo ko je postala patriarhat, je pogostoma pribegala za duhovno pomoč in sovet k vstočnim patriarhom, in mi vidimo, da oni obiskujejo Moskvo, »tretji Rim", kot zaželeni gostje i ruske cerkve i ruskega carja i ruskega naroda. No davno že teh obiskovanj mi ne vidimo! . . . Razobčenje, zapleteno tudi s politiškimi težavami, postaje bolj in bolj veliko, in grozi naposled preobrniti se v kroniško slabost.
„Ali ni čas obnoviti stari običaj občenja? Ali ni čas povrniti se k staremu cerkovnemu življenju ? Ali ni čas, z jedno besedo, sozvati veselenski sobor ? Ne samo čas, ampak v tem predstavlja se celo skrajna neobhodnost; kajti samo tem potom moremo mi ustanoviti normalno življenje cerkve in rešiti mnogoštevilna vprašanja, vznemirjajoča našo vest. Da! V tem ne more biti nikakega, niti najmanjšega dvomljenja: sozvati veselenski sobor je neobhodno potrebno! Vzroki k temu so mnogoštevilni in zakoniti; prekrasen povod k njemu (če tudi tam, kjer se kaže neobhodnost, ni potreba nikakega povoda) bo praznovanje 900letne godovščine krščenja Rusije.
»Ni nikakega dvomljenja, da celo sam fakt sozvanja sobora vse pravoslavne cerkve povzdigne duh njenih vernih čed, sosebno vseh onih, kateri trpe za istino, videč, kako se ona tepta; brezdvombeno je tudi to, da ta fakt prisili zamisliti se one, ki imajo slabe namere ž njo. Ali morda ne čutimo vsi mi sebe silnejše, zavedaje se, videč jednodušje vse pravoslavne cerkve? Ali morda ne vzbudi to vseh naših verskih sil, nas ne pobudi k dejstvu ? Ali- se morda vsak iz nas ne ukrepi pri tem v svoji veri? A z druge strani, znameniti izgnanci zaradi pravice, kakor na primer Mihajil Srbski, ali Sava Ko-sanovič, prisiljeni klatiti se daleč od svojih cerkva, mu-čeniki, kakor n. pr. Gervasij, Levkijski in ž njim štirideset svečenikov, pretrpevšib mučenje od sopadžijev Ferdinanda, morda se ti ne ukrepijo in potolažijo, vedoč, da ž njimi sočustvuje vsa pravoslavna cerkev ! ? In njih preganjavci, razni Ferdinandi, Stambolovi, . . ,x) in njih patroni, ali se ne zamislijo pri misli, da ljudje, od njih preganjani, se ne opirajo samo na svoje osebno pravo, ne na teptano pravo svojih krajnih cerkva,...1) Srbske ali Bolgarske, ampak na avtoriteto vsega pravoslavnega sveta!?
') Tu smo še drugo ime izpustili.	Op. ured.
Vidite torej, morejo meni reči, vi se odkrižujete od vsake politike, a ravno tu govorite o raznih Ferdinandih . . . .!) Vi hočete pod ličino (krinko) pobožnosti doseči ciljev politiških ? Jaz odbijam to očitanje najdoločniše (najpozitivniše); jaz sem do cela daleč od želje zvesti vero na stopinjo politiškega orodja; no, kaj pa je početi, ako se politika sama vpleta povsod, sama pleza v najviše kroge!?
No, vrnimo se k vprašanju o sozvanji vselenskega sobora bodoče leto v Kijevu. Jaz sem že rekel, da je to nujno neobhodno, da ne trpi odlaganja. Vsaka minuta pomude je pogubna in vleče za seboj nravstvene izgube; mnogo je vprašanj, katera more rešiti jedino soborsko sklepanje, in katera vsak dan, vsako uro postajejo bolj in bolj nevarna in težavno rešljiva. Zaradi primera pokažem na nekatere iž njih. Najbolj važen in najbliži je — naš ruski razkol.
»Kljubu temu, da je v razkolu mnogo tudi politiških primesij, je on vendar, na prvem mestu, javljenje versko; pri tem on izgublja bolj in bolj svoj politiški značaj, in zato se je tudi boriti ž njim v prvi vrsti na podstavi cerkovni in pri tem potom preverjen].2) No, kako se nam je boriti? Kaka so pri nas sredstva, in ali so ona dosti silna? Med razkolniki je, brezsporno (neoporečno) ne malo takih, kateri nočejo videti istine, kateri se ne spuščajo na nikake argumente; no, med njimi je mnogo tudi takih, kateri so do cela vestno vznemirjeni vsled sedanjega položaja stvari, do cela vestno ostajejo v daljavi od naše cerkve; kajti dejanski ne morejo približati se jej. (Jaz poznam takih tudi med jedinoverci.) V sporih (prepirih) z nami, pravoslavnimi, se oni opirajo na dva glavnejša argumenta. Oni govore, da borba ž njimi se vede nepravilno, nepravično, ker ona ni ravna ali jednaka, kajti mi se javljamo kot tožniki in sodniki v istem našem svojstvenem delu. »Naj nas sodi z vami, kdor si bodi tretji, viši, govore oni; glej, vas ne premagaš v prepiru, za vami je sila, oblast; spor z vami je brez cilja!" Drugi njih argument, ob jednem istega značaja, se ozira na specijalno vprašanje o tako imenovanih ,,KJiHTBax'i>" (kletvah, izobčenjih iz cerkve), izrečenih po Moskovskem soboru 1666 — 7 let. Tu ni mesta za pretresavanje tega dovolj zamotanega dela.3) Jaz se omejim zaradi tega samo s kratko opomnjo na njega bistvo. Bistvo je v naslednjem: mi, pravoslavni, trdimo, da kletvam, obsojevanju sobora, so se podvrgle osebe, obdolžene zaradi nasprotovanja cerkvi, a ne stare knjige, po katerih »cnacuncb" (so se odrešili) naši predniki, in nekateri stari obredi,
') Tu smo še drago ime izpustili.	Op. ured.
") Opomnimo na modre misli cesarjev Teodosija in Valen-tinjana, katere smo navedli više.	Avt.
3) Osebam, ki žele bliže seznaniti se ž njim, omenjam zanimiva čitanja P. J. Filipova v ,,Občestve ljubiteljej duhovnago prosveščenija."	Avt.
katere mnogo cenijo krivi zagovorniki (noooPHUKd) starine (starih dob). Razkolniki pa in celo mnogi jedinoverci, opiraje se na nekatera včasih neprevidna razlaganja starih (davnih) ruskih hierarhov, zagazivših po polemiki, trdijo nasprotno, t. j. da se kletve nanašajo ne samo na nasprotujoče osebe, ampak tudi na obrede. Naslednja razjasnjenja ruskih hierarhov in ukrepi metropolita Platona bi mogli, naravno, preveriti naše protivnike o tem, da se oni motijo; nedavni shod naših hierarhov v Ka-zani, (daj Bog, da bi dalo to blago početje plodov, katere pričakuje od njega vsa Rusija), izrekel se je v zmislu, kateri bi moral popolnoma uspokojiti vest naših nasprotnikov; vendar pa ostaje pri njih še argument, ki ni brez nekake moči. Oni govore: »Mi, staroobredci, trdimo, da sklepi Moskovskega zbora stiskajo našo vest; cerkev ruska odgovarja nam, da mi ne umemo prav kletev, katere je naložil isti sobor, in kaže posebno na to, da te kletve je cerkev odvzela tudi dejanski od 1. 1800, in da jedinoverje je ona dopustila, utrdila in blagoslovila. No, pri tem hierarhi ruske cerkve pozabljajo, da na soboru, o katerem je govor, niso se udeleževali samo zastopniki ruske cerkve, ampak še tudi patriarhi (Anti-johijski in Aleksandrijski), torej, če tudi ni bil ta sobor veselenski, vendar bil je veliko važnejši ne samo od sv. Sinoda, nadomeščajočega jedino le ruskega patriarha,
ampak celo tudi sobora vse ruske cerkve!" Naravno, da je, ne samo sredi razkolnikov, ampak celo more biti tudi sredi jedinovercev, ljudij, kateri ne žele slišati pravice; no, mnogo, jako mnogo je tudi takih, kateri do cela vestno ostajejo na zgoraj navedenem argumentu. Kaj pa je početi? Očividno, da samo avtoritetni glas veselen-skega sobora je v stanji rešiti za vselej to sporno vprašanje, je v stanji popolnoma uspokojiti vestnih oseb, dejanski vznemirjenih s kletvami Moskovskega sobora in za dobro zamašiti usta nevestnih oseb. Govore: razkolnikov vi ne preverite, ž njimi je jeden argument — »Slavke!" To ni pravo. Kazni in celo stroge kazni so neobhodne v življenji politiškem in občem, in v onih vprašanjih cerkvenih, katera so zvezana z občimi vprašanji, katera imajo dvojni značaj. Pa ali je možno misliti, da s kaznimi je možno prisiliti premeniti mnenje? Naravno, tem potom je možno prisiliti človeka, da molči; pa ali ni veliko nadopolniše preveriti ga? Ne potom kaznovanj se pridobivajo Pavli Pruski, in v Slavkah se oni ne vzgojujejo! In znova je treba opomniti pismo imperatorja k Cirilu Aleksandrijskemu. Da! jedino avtoritetno slovo vselenske cerkve je v stanji prizadeti razkolu poslednji udarec, jedinoverju pa zlajšati prehod v gospodujočo Cerkev.	(Konec pride.)
K 9001etji prav
15. julija (st. st.) 1888 1. bode Kijev, »matb rus-skih gorodov", svideteljem nebivale slavnosti: prazdno-valo se bode 900letje „kreščenja Rusi." Z vseh koncev obširnega ruskega carstva zbero se v drevnji grad Kijev pravoslavni kristjani, da bi slavili sv. Vladimira, ki je zasvetil v Rusiji luč sv. vere in s tem položil ogalni kamen k velikemu in mogočnemu zidanju, ki se zove Rusija. Po opredeljeniji (določbi) sv. Sinoda ima se na predvečer, t. j. 14. julija v vseh cerkvah Imperije, kate-dralnih (soborih), farnih (prihodskih) in samostanskih, ravno tako v pridvornih cerkvah, dalje v cerkvah vojne vlasti (gosposke) in v domovih, ki imajo svoje svečenike — vršiti vsenočno bdenje, po činu bogosluženija hramovih prazdnikov (praznik patrona cerkve, na Kranjskem: „že-gnanje"); 15. julija se ima v vseh cerkvah služiti litur-gija, in sicer bodo v katedralnih cerkvah služili episkopi ali njih vikariji, v drugih pa protoiereji z vsem ostalim duhovenstvom; povsod se imajo govoriti propovedi o tem slavnem dnevi, a po službi božji ima iti »krestnij hod" (procesija) na reko ali vir ali potok k vodosvetiju. Razen t3ga morajo eparhijalni načelniki (episkopi) zbirati narod k svečanosti, kjer se bode govorilo o krščenji ruskega naroda. V Kijevu se bode ta dan prazdnoval po posebnem načrtu kijevskega mitropolita Platona. Na večne
slavija v Rusiji.
čase ima se ime sv. ravnoapostolnega kneza Vladimira izrekati v molitvah, kjer se spominajo imena svetcev (svetnikov) vselenske in ruske cerkve za imenoma svetih ravnoapostolnih Kirila i Metodija, učiteljev slovenskih: 15. julija pa ima zanaprej biti srednji cer-kovni prazdnik.
V Kijevu 11. julija, v dan smrti svete kneginje Olge, babke sv. Vladimira, bode se pela v Desetinej cerkvi, na mogili sv. Olge in sv. Vladimira zaupokojna služba božja (panihida) o upokojeniji duš knezov Vladimirovega plemena, prve dobe ruske historije, ki so pogrebeni v tej cerkvi. Od tod pojde krestni hod v cerkev »treh svjat'-telej" z vsem duhovenstvom staro-kijevs kih cerkva; cerkev »treh svjatitelej" je sezidana na tistem mestu, kjer je stal glavni idolski žrtvenik, in tu se bode vršilo zahvalno molebstvije „za izbavljenije Kijeva i vsej zemli russkoj od tmi jazijčestva i idolskago sujeverija". — 12. julija bode se služila panihida v velikej cerkvi Kijevo-Pečerske lavre (samostana) pri grobnici mitropolita Mi-naila, prvega mitropolita kijevskega, po njem in po vseh mitropolitih kijevskih prve dobe ruske cerkve, ki so pripomogli k razprostranjenju in ukreplj eniju krščanstva v Rusiji. V ta dan pojde preosvečeni arhimandrit Kijevo-Nikolajevskega monastirja, po okončaniji liturgije v tem
monastirji, z vsemi monahi in z duhovenstvom Nikola-jevske vojeve cerkve s krestnim hodom na Askoldovo mogilo, kjer je pogreben vlad ar Kijeva Askold, ki je se svojo družino v Carigradu sprejel sv. kreščenje 100 let pred sv. Vladimirom. Tu se bode služila panihida za vseh umrših „v istinnoj vere in po vsem pravoslavnim voji-nam, položivšim svoj život za veru i otečestvo". —
14.	julija bode se vršilo svečano vsenočno bdenije v veliki cerkvi Kijevo-Pečerske lavre. V ravno ta trenotek bode eden iz preosvečenih vikarijev služil vsenočno službo božjo in litijo na mestu apostolske propovedi sv. Andreja. Prvozvanega (apostola namreč Op. ur.), pred cerkvijo, potem bode šel krestni hod okolu te cerkve. —
15.	julija, v dan pameti sv. Vladimira, bode svečana služba božja v Sofijski katedralni cerkvi, najstarši v Kijevu. Do začetka liturgije pridejo v to cerkev krestni hodi a) iz Pečerske lavre, Nikolajevskega monastirja in Pečerskih cerkvij z glavo sv. Vladimira in z ikonami (podobami) presvete Bogorodice in sv. Mihaila, mitropolita Kijevskega; b) iz cerkva: Andrejevske, Treh svetileljske in Desetinne z ikonami sv. apostola Andreja in sv. Vladimira; c) iz cerkva Svetenske (svečnica) z ikono ža-
lostne Matere Božje, iz Zlatoustenske, Voznesenske (vne-bohod) in Peodorovske; ti krestni hodi se imajo zjediniti v eden; d) iz cerkva: Trojicke, s čudotvorno ikono Božje matere, iz Vladimirske in Demijevsko-Voznesenske, ki se imajo tudi zjediniti mej soboj.
Pred okončanjem liturgije v Sofijski katedrali pojde krestni hod iz Mihajlovskega monastirja, na čelu mu njega arhimandrit, z ikonami sv. velikomučenice Barbare in sv. arhistratega Mihaila k pametniku sv. Vladimira. Arhimandrit tam okropi pametnik z blagoslovljeno vodo in blagoslovi krestom narod; potem pojde krestni hod po Aleksandrovskem spusku in se zjedini z glavnim hodom iz Sofijskega sobora in drugimi. Konec vsej svečanosti bode osvečenje vode na bregu Dnjepra, proti Borisoglebski cerkvi, kjer so grški in korsunski svečeniki pri Vladimiru krestili Rush.
Kakor je vidno iz vsega, ta veliki praznik nima političnega pomena, nego le religijozni: molitva k Bogu od vse Rusije, vsenarodno blagodarjenje Njemu za vse, kar je on daroval Rusiji od nje kopeli in do naših dnij — to je značaj tega praznovanja.	—?! —
Osoda Poljakov na Nemškem.
Prz. Tgp." je objavila 2. t. m. članek: „Aus dem Osten des Deutschen Reiches", v katerem pripoveduje najprej, kako se bore Poljaki na Po-znanjskem potom narodnih knjižnic in zlasti kmečkih društev proti ponemčevanju, potem pa isti poročevalec lista „Dr. Oh." nadaljuje z očitnim veseljem tako-le: „Veliko zadovoljstvo se vzbuja v prsih vsakega Nemca, da se nasproti živahni poljski agitaciji (?!) odslej v vsej celoti izvršujejo ukrepi, ki jih je sklenila pruska vlada v varstvo nemštva v vzhodnih delih dežele. Malo ne vsi poljski gimnazijski učitelji, ki so se kazali preiskreni za poljsko stvar, so premeščeni v Schlesvvig-Holstein, Vest-falijo, Hessen-Nassavsko, Obrensko ali v pokrajino saksonsko, in nemški učitelji so stopili na njih mesto. Okoli 400 poljskih ljudskih učiteljev je ravno tako dobilo novih mest v zapadnih pokrajinah, in pol tisoč nemških učiteljev je prišlo na Poznanjsko in zapadno Prusko, da začnejo germanizovati po šolah (um das Ger-manisirungswerk in den Schulen zu heginnen). Pouk v poljskem jeziku se je izbrisal iz naučnega načrta vseh poljskih šol. Nemški pouk pa se je raztegnil tako, da bo zanaprej vsak poljski otrok, dovršivši šolsko dobo, povoljno dobro znal nemški. Število šol se je pomnožilo znatno, da ne bo imel poučevati noben učitelj nad 120 otrok. Revnim nemškim srednješolcem in dijakom se razdeli vsako leto 300.000 marek v štipendijih po 300 do 900 marek, da se vzgoji krepek zarod nemških urad-
nikov, zdravnikov, odvetnikov, učiteljev in lekamičarjev. 1 Vsi poljski novinci (rekruti) — vsako leto jih je 8000 do 9000 — se potaknejo med čisto nemške polke in pojedine oddelke (Companien) in sicer tako, da slišijo j tri leta samo nemške glasove in da si prisvoje popolnoma I nemščino. Tudi poljske uradnike so umaknili agitacij- j skemu ognjišču poljskemu. Ob rekah Ems, Weser, Ren in Main so dobili drugo delo.
Daleč je dospelo že tudi naseljevanje. Od 100 milijonov marek, odločenih v nakup poljskih graščinskih posestev (Rittergtlter) je že izdanih 20 milijonov. Nič manj kot 140.000 njiv (Morgen) poljske zemlje (okoli 7 štirjaških milj) je že nakupljene in nekoliko tudi že razkosane (parcelovane). Na prejšnjih sedežih starost je že danes sezidanih deset nemških vasij. V vasi Dolnik-Paruške pri Flatovu je dobilo n. pr. 22, v Komarovu, pri Gneznu 13, v Slonskovu pri Raviči 33, v Svinjaru 37 nemških kmetov novo domovino. Najrajši nakupuje naseljevalna komisija mnogo poljske zemlje v okrožjih, v katerih je nemško prebivalstvo v manjšini, da se nem-štvo tu okrepi in sposobi malu po malu izpodriniti polj-st.vo. Tako v okrožjih Gnezno, Vitkovo, Znin, Vongro-vile, Vrešno, Mogilno, Inovraslavo, Strassburg in Kulm ježe veliko poljskega posestva prešlo v nemške roke in Poljakom odvzeto mnogo vpliva.
Kakor se dozdeva povsem, bo poljsko plemstvo svojo ulogo že odigralo začetkom bodočega stoletja na
Poznanjskem in na zapadnem Praškem, in potem bo imel nemški živelj zavarovano za vselej nadmoe (nad-vesje). In ako bode vlada germanizovala tako krepko in energično, kakor zdaj, potem bo poljski narod na vstoku nemškega cesarstva v jednem rodu govoril nemški ravno tako dobro, kakor poljski jezik, in bo v jednem stoletji dežela na Varti, Neci in Visli ravno tako nemška, kakor so trdo nemške pokrajine Vestfalija ali Saksonsko".
Na to nemško jako odkrito, kakor stvarno le pre-resnično izjavo ni potreba nobenih pojasnil; pač pa je vredno slišati redki glas Poljaka, ki premišljuje osodo svojega naroda. V »Varšavskem Dnevniku" se je oglasil Poljak, v katerem ni še zamrlo popolnoma slovansko srce. Da-si ni misliti, da bi ga poštevalo poljsko zaslepljeno plemstvo, je pomenljivo vendar že to, da je sploh možno zaslediti takih rodoljubov med poljskim nesrečnim narodom. Ker je ta poljska izjava ob jednem važna glede na češke in slovenske razmere in poučna, zlasti tudi glede na posebno vrsto politike med češkim in slovenskim narodom. priobčimo nekoliko odlomkov iz članka poljskega rodoljuba tudi mi, kakor so to storile n. pr. „Krom. Noviny".
Poljski Slovan pravi med drugim: Agresivne nemške sile zarijajo vedno globokejše korenine v telo slovanskega naroda. Nemška kultura je stopila že na balkanski poluotok in gospodari tam na zlo Slovanstva. Tudi poljsko pleme, katero je bilo Nemcem v zapreko v njili hodu na vstok in sever, pada, in v sami zibeli Poljske vlada Nemštvo in se trudi do cela spreobrniti v Nemce vse verne otroke poljske zemlje: da, sila nemškega kapitala, s katero dela vlada, odjemlje Poljakom tudi tla, posvečena s krvjo očetov in dela na to, da bi jih spremenila v popolne Pruse. Tudi glavna opora Poljakov je odvzeta in izgubljena, opora Rima, kateri, pogodivši se z Nemčijo po nemških nadpastirjih, deluje za nemško kulturo. Stremljejenja zapadnikov dosezajo vspehov: od Karpat do bregov Labe, Sale, Odre, Visle, Varte in baltiškega morja je že uničil nemški „Drang nach Osten" vsa slovanska plemena in je spremenil njih zemlje v nemško očetnjavo. Slovansko Pomorje je postalo gnezdo zmagovitih nemških legijonov, in tam v Varšinu se je rodil in vzrasel v silo veliki in železni knez Bismarck. Tudi na slovanska plemena Avstrije polega mogočna nemška kultura, če tudi je plemenski separatizem v njih našel mogočnišega odpornika nego v plemenu poljskem. Vsakateri vspehi nemške kulture imajo svojo podst.avo v nesoglasji in razbitosti slovanske družine, razkosanosti katere je na svojo največo škodo napravilo najboljše usluge pleme poljsko. Zgodovina Poljske pa dokazuje, da jedina rešitev kaže se Slovanstvu v združenosti njegovih vsakaterih kulturnih sil, katere imajo drugo podstavo, nego kulturne sile zapadne: zgodovina poljska zlasti Poljakom dokazuje, da jedino v združenosti z ostalimi slovanskimi narodi se morejo oni rešiti od nemškega na-
skoka. Ona slovanska plemena, katera so si ohranila vzhodno cerkev, so si obvarovala vse mogočne kulturne sile v sebi, ker njih mati telesna je živela v miru z materjo duhovno in zato, ker duhovna mati je z vsako svojo silo prispevala na obvarovanje narodne kulture slovanske. Med tem je bilo na Poljskem zaradi zapadništva in kozmopolitizma vedno nesoglasje vlade in dejanskih interesov narodnih, to pa je privedlo Poljsko k politiki nenarodni, neslovanski na njeno pogubo. Volitev kraljev, vsegospodujoče plemstvo, kozmopolitiška politika so se pokazala tako pogubna, da že jedino vsled teh faktov je bil Poljski usojen nagel konec in smrt. S kozmopo-litiško politiko je bila Poljska vedena k neprestalim sporom in krvavim vojnam z vstočnim Slovanstvom, s katerim, — ako je hotela eksistovati, — je imela živeti v najožji družbi in prijateljstvu. Z vojnami z Vstokom je Poljska izgubila Slezko in bregove baltiškega morja, ker Nemci so vedeli dobro porabiti za-se zmote Poljske na drugem mestu in njeno oslabljenost. Poljska, odlo-čivši se od Vstoka, je poginila in padla — in kaj ji je delati sedaj ?! Zapad je Poljsko odvrgel od sebe, za dobre usluge ji je poplačal z nehvaležnostjo in s škorpijoni, in celo Rim, kateremu so bili Poljaki vedno zvesti, se je pomiril z neprijatelji Poljakov. Drugi slovanski narodi si žele od Vatikana, da bi jim zopet uvedel v cerkev njih staroslovanski jezik in odstranil od njih vladajoči latinizem.
K takemu teženju v vseh njegovih posledicah se mora pridružiti tudi poljsko pleme, kakor v obče na rešitev svojo mora popustiti svoj separatizem ter gojiti slovansko misel v sebi. In zato mora poljsko pleme tako ravnati, ker Slovanstvu pripada bodočnost, a ne segni-lemu Zapadu. Slovanska plemena niso še napolnjena in proseknila z materijalizmom in komunizmom, socijalizmom, podpirajočim prava osobna, kozmopolitizmom, niso brez vere v Boga in nesmrtnost duše niso napolnjena z anarhizmom, nepriznavajočim ničesar svetega. V zdravem telesu slovanskih narodov morejo zato roditi se zdrave misli na ozdravljenje sedaj bolne zapadne civilizacije — in hoče-li poljsko pleme imeti bodočnost, mora pridružiti se popolnoma k temu še zdravemu telesu, k Slovanstvu
Zdaj zjedinjuje slovansko rodino jedino plemenska zavist, katero so Nemci sami prozvali proti sebi v vseh slovanskih plemenih; ali to ne zadoščuje, v ohranjenje Slovanstva mora nastopiti v vseh slovanskih plemenih vseobče slovansko kulturno delo in mora v Slovanstvu nastopiti popolno soglasje, h kateremu se morajo pridružiti tudi Poljaki, da bi ne poginili v nemškem robstvu. Brez tega soglasja mora priti do tega, da se razmnoži jako število onih Slovanov, kateri so pred veki pod naporom Nemcev padli na bregovih baltiškega morja, na rekah Labi, Odri in Sali. Krvava polja iz davnosti v onih deželah morajo biti zlasti Poljakom in Slovanom v
28
obče svarilno znamenje; zlasti z ruskim narodom, naj-silnejšim slovanskim plemenom, morajo napraviti Poljaki popolni kulturni mir. Obljube Bismarckove Poljakom o podeljenji v bodočnost njim zemelj slovanskih do Dnjepra in Črnega morja so samo prazna tolažba, da bi Poljaki ne togovali toliko o svoji izgubi na Nemškem. — Jasno
in gotovo po toliko dejanskih skušnjah je sedaj Poljakom, da samo v slovanski misli in pri pomoči zjedinjenih kulturnih sil Slovanstva more uresničiti se rešitev poljskega plemena, toliko hudih izgub že pretrpevšega.
V resnici jasen pouk vsem slovanskim separatistom !
P«XIV!
Durch dieOrtsnamen, die al-testen und dauerndsten Denk-maler, erzahlt eine liingst vergan-gene Nation gleichsam selbst ihre eigenen Schicksale, und es fragt sich mir, ob ihre Stimme uns noch verstiindlich bleibt.
W. v. H u m b o 1 d t.
V seji dne 13. julija leta 1870, naročila je »Slovenska Matica" gosp. prof. M. Pleteršniku, naj nabira kra-jepisna imena slovenskih dežel, katera naj bi ,,Matica" uredila in ob svojem času na svitlo dala. Gosp. Pleteršnik nabiral je ta imena, vender uspeh temu nabiranju ni bil povse ugoden. Mnogo tega, kar se mu je poslalo, porabiti se bode dalo prav dobro. Mnogi zapisniki pa niso dosti obširni, in iz mnogih krajev ni se mu nič poslalo.
Da bi to velevažno podjetje nadaljevali, osnoval se je poseben odbor, da z nova začne nabirati imena po vsem Slovenskem, da torej započeto delo popolni, dovrši in uredi.
Potrebo imenika krajepisnih imen čutimo danes navzlic mnogim jednakim zbirkam tem bolj, ker vsi do zdaj uradno in neuradno sestavljeni imeniki niso zanesljivi in ker tudi ne ustrezajo znanstvenim namenom. Sestavljeni so namreč z večine v uradnih oblikah, katere rabijo okrajnim oblastvom.
Odbor si je v svesti svoje težavne naloge. Vse delo, zbrati imena po vsem Slovenskem, toli je ogromno in obsežno, da ga ne more izvršiti sam. To je delo, katero je vredno, da se ga udeležuje ves narod slovenski; vredno, da se ga zdušno poprimejo vsi razumniki slovenski, ker se tiče celokupne naše domovine. In ravno radi tega obrača se odbor do vseh slovenskih razumnikov s prošnjo, da ga vsi podpirajo z nabiranjem krajepisnih imen, kajti jedino z uzajemnim delovanjem moči bode doseči povoljen uspeh.
Odboru je v prvi vrsti do tega, da poda slovenska imena v pravilnih oblikah, da s tem koristi slovnici in
slovarju in da razjasnjujejo zgodovino našega naroda, kolikor se ravno daje razjasniti iz krajepisnih imen. In to je dokaj važno podjetje, za katero naj bi se danes, ko se je tudi pri nas vzbudilo občno zanimanje za domačo zgodovino, brigali vsi razumniki.
Imenik krajev, ki ga misli izdati odbor, predočeval nam bode jednotnost našega naroda, kazal nam bode dobo, v kateri so se naseljevali prebivalci v slovenskih deželah; osobito pa nam bode kazal pot nemškega naseljevanja tam, kjer molče in nehajo zgodovinske listine, Iz vsega tega vidimo, da so krajepisna imena velike važnosti za jezik in zgodovino, kajti ona so najstarejši in najtrajnejši spomeniki, v katerih je zapisana naša zgodovina in v katerih nam pripovedujejo naši spredniki svojo usodo.
Slovenci! do vas obrača se odbor z uljudno prošnjo, da ga v tem velevažnem podjetju zdušno podpirate. Nihče naj se ne odteguje delu, katero mu bode odbor izročil; vsak naj žrtvuje nekoliko časa in truda za to domoljubno podjetje, četudi ni povabljen od odbora, kateri bo vsakega sotrudnika hvaležno vsprejel v svoje kolo, in to upamo, da stori vsak tem rajši, ker ve, da imenik slovenskih krajev, ki ga namerja izdati ,,Matica", bode le tedaj učakal belega dne, ako se dela poprimejo razumniki po vsem Slovenskem.
V	nekaterih dneh bode odbor razposlal pole, v katerih so zapisana obširna uprašanja. Na ta uprašanja naj odgovori vsak nabiralec krajepisnih imen, in kadar zbere vsa imena svojega kraja, to je dotičnih občin, naj pošlje popisane pole „Matici Slovenski" v Ljubljani.
Slovenci! Popolen imenik vseh slovenskih krajev bode najlepši spomenik, ki ga postavimo dragi materi Sloveniji.
V	Ljubljani, na dan praznika svetih slovanskih blagovestnikov Cirila in Metoda 1. 1888.
Odbor za nabiranje krajepisnih imen.
V eno,1) oh, se ne druže!
Solnce mavrico divotno Pne čez neba vzhodno stran, Sedem boj se v nji enotno, Strinja v prizor prekrasan.
O kako žari se krasno, Svod iztočni venčajoč; Jaz pa kličem tožnoglasno, Divno to prikazen zroc:
Večno Solne, ti si vstvaril Slavo, mavrico krasno, Sedem ji hčera podaril, In iztok ovenčal z njo.
Krasne pač te hčere njene! Vendar kaj me skli v srce? Boje mavrice so ene, V eno pa se ne druže!
') Iz II. zvezka „Poezij" S. Gregorčiča. Op. ured.
P s o g 1 a V C i.
Zgodovinska slika. Češki spisal Alojzij Jirasek. Poslovenil Vače Pad.
|?|>amminger je opazoval Hode. V njegovem hladnem po-tf gledu seje zasvetil žar škodoželjnosti, sebičnega ve-selja. Videl je, da se ni motil in dobro ukrenil. Glej
naposled! Včeraj so se še upirali, tudi ko jim je grozil z vojsko in vislicami. In sedaj! Glej, kako so se jim pobesile trde glave, kako mračno gledajo na te pogubo-nosne plamene, tudi ta ramenati Pfibek. In ta — kako neki! Kozina, neukročen niti s pretepanjem niti s tem pogledom, Kozina da bi se smejal ? In vendar se je nasmejal, da in z zaničevanjem! O, saj ga kmalu mine smeh !
Globoka tišina je vladala v pisarni, ko je metal oskrbnik svoboščine v plamene. Rušilo jo je samo njihovo prasketanje in šum, kedar je padel v nje pergamen ali pečat. Predno je zagnal poslednjo listino na usodno ognjišče, obrnil se je oskrbnik k Hodom.
„Sedaj je konec vaših svoboščin. Ko so bile uničene sedaj pred visokorodnimi gospodi (in tu je navel njihove naslove), pred gospodi uradniki naše milostive gosposke in pred vašimi očmi, se boste morda spametovali in se več ne sklicevali nanje."
Že je hotel vreči tudi poslednji list na ogenj, toda ker je med tem opazil, da misli gospod spregovoriti, je počakal, držeč pergamen v prevzdigneni roki.
„Spolnjujte sedaj redno svoje dolžnosti, kakor pri-stuje tlačanom in podložnikom. da si ne poslabšate svojega stanja." rekel je Lamminger ostro. »Vidite, da je vse zastonj. — "
Namignil je, rumenkasti pergamen je zadrhtel nad ognjiščem, že je padel vanj; v tem so se vsi močno zdrsnili. Hodski prapor je zdrsnil v istem trenotku naglo z zidu, o katerega je bil oprt, in je padel z ropotom čez mrežo ognjišča v plamene. — Toda v tem je planil že tudi Matej Pfibek z jednim velikim skokom tje in hitro zgrabil prapor, da bi ga rešil uničenja po ognji. Toda bilo je že prepozno. Vnela se je svila, in ker je zavihtel Pfibek prapor hitro in tako zamahnil ž njim nehote, bil je že ves v plamenu.
Lamminger, častnika in vsi so se v zmešnjavi umaknili. Pisarna se je napolnila z dimom, skozi kateri so švigali plameni gorečega hodskega praporja. Matej Pfibek ga je obrnil sedaj k tlem, da bi udušil plamen s svojo desnico. Toda bilo je že prepozno. Pfibku je ostal v levici samo goli drog. Zastonj si je opekel desno roko. A prapor je zgorel vsaj v njegovi roki in ni ostal v zasmeh tem gosposkim surovežem. Dim in duh po tem malem požaru sta pospešila dejanje, samo po sebi koncu se bližajoče.
(Dalje.)
Lamminger je povabil svoja gosta v sosednjo sobo, jezeč se na oskrbnika in tega „kmetskega tepca", za katerega se je pa vendar v šali potegnil polkovnik, da ima dobro vojaško kri, in ko bi bil ta velikan le za nekoliko mlajši, da bi ga gotovo vzel s seboj k polku, v katerem bi ne imel para. -— —
Kake pol ure potem sta odjezdila oba grofa s svojim oklopniškim spremstvom iz trhanovskega grada ter se napotila nazaj proti Oujezdu.
Pozno nato popoludne so odhajali iz grajskega dvorišča do zdaj zaprti stari oujezdski Hodi. Poslednja sta stopala skozi vrata stari Pfibek; opiraje se o svojo mogočno čekano, in poleg njega sin njegov Matej, nesoč na rami drog nekdanjega hodskega praporja. Pustili so mu ga zaradi smeha. Trhanovski oskrbnik ga mu je sicer hotel vzeti v pisarni, toda njegov koutski tovariš Koš je s smehom rekel: „Pusti mu ta kolec v spomin, naj imajo vsaj nekaj od svoje gosposke slave!"
Sedaj, ko je odhajal, se je dvorska družina na dvorišči še smejala temu njegovemu praporja. Toda on ni trenil niti z očmi in gledal v tla, ne iz srama, ampak iz previdnosti, da bi, ko bi se ozrl, morda ne razjaril še bolj, ne razgnal te dvorske golazni in je ne kaznoval zaradi njenega zaničevalnega smeha.
Župan Syka je gredoč poleg Kozine, pogledal ne-kolikokrat vanj, kakor bi čakal, da kaj spregovori. Toda mladi gospodar je molčal, kakor ne bi razumel teh upra-šujočili pogledov. Bila je to žalostna vrnitev. Niti besedice niso spregovorili, samo jedenkrat se je oglasil stari Vachal:
,,To je amen, to je amen!"
IX.
Gosta trhanovskega gospoda, gospoda okrajnega glavarja, prišla sta kmalu v Oujezd, odkoder sta pa jezdila, ne pomudivši se še z večim spremstvom dalje, z vsemi oklopniki, ki so bili posedli včeraj hodsko vas. Sedaj, ko so bile svoboščine v glavarjevih rokah in vse ljudstvo očividno preplašeno, jih ni bilo več treba tu.
Vaščani so se oddahnili globoko, ko so ti zoprni gostje izginili izpred njihovih očij; oddahnili so se, toda ne se veselili, spominjajoč se svojih, ki so bili zaprti v trhanovskem gradu, a najbolj pa ugrabljenega zaklada, jedine in poslednje nade v težkem, tlačanskem življenji.
V Pfibkovi hiši je bila žalostna tišina, kakor po vsej vasi. V izbi je sedel pocinovski Pajdar, čakaje na bratrančevo hčer, Manico. Ostal je tu pri njej, da bi ne bila sama med tem vojaškim ljudstvom, poslavši mla-
28*
dega Šerlovskega naprej domov poročit, zakaj se je za- bilo možno in ko bi hotela. Na poti je mislil vedno le kasnil na Oujezdu in da pride takoj domov, hitro kakor ; na svojo milo deklico, in v svoji skrbi za njo, tolažil se se tu poleže le nekoliko. Postavni mladenič je šel, toda je jedino s tem, da je stari Pajdar pri njej, in da ta ne ostal bi bil rajši tu, ali pa vzel Manico s seboj, ko bi pusti, da bi se jej zgodilo kaj žalega. (Dalje pride.)
--»-H-0 I ~ -
PoglecL po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.
To številko „Slovanskega Sveta", prvo v drugem polletji, pošljemo nekaterim slovenskim rodoljubom na ogled. Dosedanjim naročnikom pa se zahvaljujemo za gmotno podporo ter se jim priporočamo, da sedaj, ko so se nekoliko preverili o razmerah našega lista, skušajo vsaj seznanjati svoje prijatelje in znance o istih namerah in tako po svoje pospeševati tudi gmotno utrjenje „Slovanskega Sveta."
,.Slovanski Svet", kolikor so nam poročali doslej drugi slovanski bratje, zadovoljuje čitatelje ne samo po vsebini, ampak tudi po svojej zunanji obliki, vrhu tega tudi po ceni, s katero sme tekmovati celo z jednakimi podjetji večih narodov, nego je slovenski.
„S I o v an s k i Svet" stoji
za pol leta 1 gld. 50 kr., „ četrt ,, — „ 75 „
Za dijake za pol leta 1 gld. 40 kr., ,, četrt leta — ,, 70 ,,
Opomnja. Onim, ki bi se utegnili naročiti za celo leto. z zneskom 3 gld., moremo postreči še z vsemi številkami, ki so izšle doslej!
Naročnina se pošilja upravništvu ..Narodne Tiskarne" v Ljubljani.
Izdajateljstvo in upravništvo ,.Slovanskega Sveta".
,.Narodni Dom", slovensko društvo, je imelo 30. jun. t. 1. občni zbor. Premoženja ima društvo zdaj okoli 70.000 gld. Od lani je narastlo po obrestih in prostovoljnih doneskih za 9447 gld. 99 kr. V odbor so izbrani zopet poprejšnji gospodje. Predsednik je dr. Mosche.
Ustanove, v spomin 40letnega vladanja cesarja Franca Josipa 1. napravi Ljubljana 12 ustanov za uboge po 20 gld., 20 pa po 25 gld., potem pa še 5 ustanov za učence obrtne šole. Imenovale se bodo — ako se zadobi zato najviše privoljenje — „cesar Fran Josipove jubilejne ustanove".
Mestni hranilnici Ljubljanski potrdi dež. vlada spremenjena pravila, hitro ko bo vložen poroštveni fond. Torej bo kmalu konec formalnim zaprekam in, kakor se je nadejati, začetek vspešnemu delovanju zares domače hranilnice slovenske.
Muzejsko društvo v Ljubljani bo izdajalo vsakoletno izvestje. V tem društvu je 3. t. m. govoril prof. A. Kaspret o stanji gorenjskih kmetov koncem 15. in začetkom 16. stoletja. Po doslej neobjavljenih virih je opisaval robsko stanje in neznosna bremena naših kmetov. Tudi košček kulture!
Banka Slavija je imela lani v svojih fondih čez šest in pol milijonov goldinarjev. Za požarne škode izplačala je banka lani 495.554 gld.; v vseh 19 letih svojega obstanka pa 15,115. 340 gld. 42 kr. Tako napreduje slovanski zavod, kjubu nasprotnim agitacijam od raznih stranij.
Gosp. Borštnik, režišer dramatičnega društva v Ljubljani, priredi meseca avgusta in septembra t. 1. po raznih slovenskih čitalnicah zabavne dramatične večere. Namen je: pomnožiti število društvenih podpornikov in oživitiv zopet zanimanje za gledališčne predstave po deželi. Čitalniški odbori naj se oglase, kjer bi želeli takih zabavnih večerov.
,,Sokol Ljubljanski" bo praznoval 8. in 9. sept. 1.1. 25letnico svojega obstanka in vabi na slavnost tudi češke in hrvaške Sokole v njih jeziku. Poziv povdarja, da se je Ljub. „Sokol" postavil že od začetka na narodno stališče in je vsled tega postal tudi prav imeniten faktor v narodnem življenji. On je probujal narod ob raznih prilikah na izletih, itd.
Sv. Ciril in Metod sta se praznovala 5. t. m. tudj v otroškem slovenskem zabavišči pri sv. Jakobu v Trstu, in sicer prav slovesno. Žensko načelništvo si je pridobilo zaslug za vso slovesnost.
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je imelo 27. junija t. 1. 19. sejo. Večina poddružnic je poslala svoje doneske. Nekaj denarja se je naložilo v koroško posojilnico, ki se je oglasila zato; jednako se pošlje drugim, ako žele. Praznoval se bo blag dan družbenih zavetnikov sv. Cirila in Metoda. Velika skupščina bo letos na Ptuj i. Nemčurji že strašijo, češ, da bodo skrbeli tedaj za „mir".
V Logatcu so ustanovili posojilnico. Zasluga zato gre v prvi vrsti g. beležniku J. Gruntarju.
Goriški Slovenci na italijanski meji, znani pod imenom Brici, so 24. junija t. I. slavili v vasi I^ojsko 40letnico vladanja našega cesarja. Sešlo se je mnogo naroda, ki je bil jako razveseljen po lepem programu slavnosti. Sodelovalo je med drugim 75 pevcev in pevk. Deklamovala se je pesem: ,,Briških Slovencev pozdrav od S. Gregorčiča, in predstavljal se je nalašč zato sestavljen prizor: „Slovenija zvesta". Došlo je mnogo rodoljubov tudi iz Gorice in od drugod, in so se preverili, da se je začel oživljati slovenski narod tudi tam, kjer najhujše in neposredno vpliva na slovenski značaj občenje z itali-janstvom. Tu imajo rodoljubi toliko veče zasluge za pro-bujevanje, kolikor se tudi družbenogospodarske razmere neugodniše, nego drugod na Goriškem. Tu gospoduje namreč še v veliki meri tuj, italijanski sistem kolonštva (kolonov), s katerim je neizogibno združena posledica, da narod na široko zaostaje v duševnem razvoji.
Stanje v tržaški okolici. Vrla „Edinost" opisuje v članku: ,,Stanje v našej okolici" neizmerno bedo, gmitn-)

in duševno, Slovencev v tržaški okolici. Ta oddelek slovenskega naroda, ki se je stoletja krepko ustavljal italijanskemu vplivu, nagloma sedaj propada, prišel je večinoma na beraško palico, popustivši, da je tuj, itali-lijanski kapital pokupil najlepša zemljišča v okolici. . . Ostala nam je še okostnica Naše okoličanke, ki so pravi uzor pridne in delavne ženske, te reve žive skoro ob sami kavi. Posledica temu je, da ljudje tudi telesno čedalje propadajo, ter rod za rodom peša. . . . Italijane redi obrt in trgovina. Poprijeli bi se tudi slovenski okoličani lehko tega posla .... „Naši okoličani", vzlasti možki, so uže popolnoma opustili lepo svojo nošnjo. . . . „Ed." opominja naposled slovenske narodne voditelje, da bi gledali, kako bi bilo še pomagati. ,,Tu vas čaka delo!"
b) O s t a 1 i slovanski svet.
Gostje pri slavnosti v Kijevu. Ruski „Pravitelj-stvennyj Vestnik" naznanja: Ker bo praznovanje 15. julija (27. jul. nov. st.) 900letnega krščenja Rusije izključno ruski pravoslaven praznik, pridejo na slavnost v Kijev samo ruske deputacije; pridejo zastopniki duhovenstva, mest, duhovnih in svetnih zavodov in učenih Obščestev (društev). Pričakujejo v Kijev dohod pravoslavnega romunskega metropolita skupno s štirimi Škoti, črnogorskega vladike Hilarijona in nekoliko duhovnih oseb iz Bolgarije. Vsi naši jedinovirci iz drugih dežel, kateri bi želeli obiskati Kijev v jubilejne dni, bodo sprejeti kot gostje, a ne kot deputati ali zastopniki.
Prenos kostij Vuka Karadžiča in proslava njegove lOOletnice bo letos v ,,Velikoj Gospojini". Nadejajo se, ker je zato čas primeren, da se udeleži te slavnosti ,,silna* Srbadija" od vseh krajev.
Mita Popovič, narodni srbski pesnik, je umrl 9. jun. Um se mu je bil pomračil pred 2 letoma. Za Srbstvo je živel in delal, a umrl je v največi potrebi in je zapustil v revščini svojo ženo. Odbor se je osnoval, ki bo nabral doneske v pomoč itd.
Ruska glasba v Franciji je čim dalje bolj priljubljena. Zlasti hočejo zdaj predstavljati »Življenje za Carja", katero, kakor znano, je uglasbil ruski skladatelj Glinka. Partitura „La vie pour le Tzar" s francoskim tekstom, je stopila v prodajo začetkom tega meseca, a prvo izdanje v 500 izvodih je že pošlo.
I. A. Scopoli, roj. 1. 1723 v Cavalesi na Tirolskem, nmrši 1788 v Paviji, je bival v Idriji kot ces. fizik od 1. 1754 do 1. 1763. V tem času je prehodil in preiskal Kranjsko in Primorsko ter je napisal mnogo del o rastlinah • slovenskih dežel. Taka dela so: »Flora car-niolica", 1. 1772 že 2. izdaja; »Dissertationes ad hi-storiam naturalem pertinentes", v katerih je razprava: Plantae subterraneae. Učenjaki so krstili na njegovo ime več rastlin ter s tem pripoznali njegove zasluge. Za Slovence ima zasluge, ker je razkril učenemu svetu jeden del bogate narave na slovenski zemlji. V Idriji so mu vzidali spominsko ploščo in so slavili njegov spomin v ta namen 22. junija t. 1. Glej ,,Slov. Nar." od 22. junija, kjer je „S." lepe črtice posnel iz spisa Vilj. Vossa, pri-občenega v progr. Ljubljanske realke 1. 1884. Porečevalec „S." pravi naposled: Izredno laskavo spominjamo se tujca učenjaka Scopolija, kakor se spominjamo vrstnikov njegovih učenjakov \Vulfena, Hacqueta, Gruberja, Flo-rijančiča, Karola Cojza in drugih, ki so bili dika preteklemu stoletju, ki so si s svojimi deli pridobili priznanje takratnega učenega sveta in hvaležnost nas poznih potomcev. Slava spominu Scopolijevemu!
Prestolni govor novega nemškega cesarja Viljema II. zatrjuje, da bo cesar hodil poti svojega starega očeta in lastnega očeta, da bo nadaljeval izvrševanje narodnogospodarskega in socijalnega programa, razglašenega po svojem dedu 17. nov. 1881, in da bo odločno za mir na zunaj, kolikor se dostaje njega samega. Glede na zunanjo politiko so naslednji stavki pomenljivi: »Naša zveza z Avstro-Ogersko je javno znana. Jaz se je trdno držim z nemško zvestobo, ne samo, ker je sklenena, ampak ker vidim v tej defenzivni zvezi podstavo evropskemu ravnovesju, kakor tudi zapuščino nemške zgodovine. Z vsebino te zapuščine je po javnem mnenji jednih mislij ves nemški narod, in odgovarja ta vsebina tudi dosedanjemu evropskemu pravu narodov, kakoršno je bilo brez oporekanja v veljavi do 1866. Jednaki zgodovinski odnošaji in jednake narodne potrebe sedanjosti vežejo nas z Italijo .......Naši dejanski dogovori z Avstro-Ogersko
in Italijo dovoljujejo meni, k mojemu zadovoljstvu, skrbno gojiti moje osebno prijateljstvo z ruskim cesarjem in že sto let trajajoče mirne odnošaje k ruski sosednji državi, kar odgovarja toliko osebnim mojim čustvom, kolikor tudi interesom Nemčije ..."
Odstavek, ki govori o razmerah do I. 1866. glede na Avstrijo, ni popolnoma jasen; zato si ga stranke razlagajo tudi različno. »Politik" se je zavarovala, da bi hotela Nemčija s tem še kake ože zveze, nego je dosedanja, in zato odobruje govor dr. Matuša v avstrijski delegaciji, ki se je odločno izrekel jedino za one meje', do katerih seza zveza Avstro-Ogerske z Nemčijo doslej. S tem so češki deželni avtonomisti torej obsodili namere, s katerimi bi hoteli nekateri Avstrijo Nemčiji ože prikloniti in s tem podrediti celo s posebnim včlenjenjem v našo ustavo, in s katerimi bi torej radi osnovali poleg drugega tudi ožo carinsko zvezo. Da bi isti avtonomisti samo dosledni bili tudi na druge strani!
Cesar Viljem II. obišče carja Aleksandra III. Prvi odpotuje v ta namen 13. jul. t. 1. naravnost v Peterburg. V tem vidijo nekateri politiki približanje Nemčije k Rusiji. Jednim bi bilo to po volji, drugim pa ne. Politika je spremenljiva in glavne poti utegne zavirati ali pospeševati, a občih ciljev ne zatre. Ves svet ve, kam teži ta ali oni narod, ta ali ona država. Zato pa se ne dajo narodi v celoti z lehka premotiti, naj piše veter prijazen ali pa sovražen. Zato nas ne užalostijo in ne razvesele politiške sape; vzroke veselja ali žalosti vidimo tam, kjer jo ukrenejo narodi na pravo pot ali pa kjer jo zavijejo v stran. Slovane tolaži to, da imajo čim dalje več bistrih duhov, ki se ne dajo zavesti po trenotkili, ki temveč računijo s stalno delujočimi silami. S tega stališča presojajo tudi sedanje politiško obzorje.
Veleizdajska zatožba zaradi panslavizma. C. kr.
državno pravdništvo je tožilo v Spljetu Ivana M etl i č i č a in Vinkentija Butiera, prvega kot lastnika, drugega kot urednika časopisa »Draškov Raboš", zaradi veleizdaje po §. 65 a, 63, 68 c. itd. itd. kaz. zak. Oba zatoženca, ki sta bila zaprta okoli 8 mesecev, pa je porotna sodnija oprostila in sicer j ed n o glas n o. „Cp6ckh Paac" (Srpski Glas) od 4. julija t. 1. piše o tem: »Sinoči ob 7. uri se je zvršila v Spljetu pravda proti uredniku in lastniku »Draškova Raboša", Vinkentija Butijera in Jove Metli-čiča. Porota ju je oprostila jednoglasno Nam je drago, da je porota na ta način priznala nedolžnost zatožencev, katera sta zatožena bila radi jako težkih zločinov.
Ali c. kr. drž. pravdnik je prijavil pritožbo, ter sta zatoženca vsled tega zopet vrnena v zapor, kjer sta pre-
bila že 8 mesecev. Ne rečemo ničesar, ker nam ni še znano, na čem snuje državni pravdnik pritožbo (ničnosti namreč), zatožba se razsodi pri kasaciji na Dunaji.
„Srpski Glas" je objavil v št. 4. julija ob jednem velik del spisa zatožbe z razlogi. Več o tem prilično. Nadejamo se kakor se izražajo tudi „Krom. Nov.", povodom izida te pravde, da „slovanski kulturni program doseže pri nas v obče pravno priznanje."
Srbska šola na Hrvaškem. Novi šolski zakon je sprejel dež sabor v Zagrebu bistveno po predloženem načrtu. Svoje mnenje smo izrekli o tem v št. 12. „S1. Sv."; več pri h.
Kralj Umbert, Crispi, Avstrija, primorski Slovani. Kralj Umbert je bil ob praznovanji Bolonjske SOOletnice pri razkritji Viktor Emanuelovega spomenika v Bolonji. Tu je stisnil roko zastavonoseu tirolskega društva ,,Trento" ter je pridel: ,,Lepo je, da ste tudi vi prišli: bodite vedno, kakor ste." V znožji spominka Viktor Emanuela je ležal tudi venec z napisom: „Tržaška in trentinska mladina očetu domovine." Kralj Umbert je vprašal po številu odposlancev ter je rekel jednemu izmed njih: „Zahvalite se svojim drugom na srečni misli." Te dogodke je objavil najprpj list ital. kraljestva, ponatisnili so ga potem patrijotski listi avstrijski; molčali pa so oni listi, ki zagovarjajo južno irredento v Avstriji. V drž. zboru v Rimu pa je rekel Crispi, prijatelj Bisnmrkov, med drugim to-le: ,,Zjedinjena Italija" se ne more zadovoljiti z vlogo, kakoršno ima Belgija; ali je možno misliti, da bo ostala Italija brez orožja, ko je med oboroženo Francijo in oboroženo Italijo? Tla evropska so iz-podjedena po skrito tlečem ognji, ki bruhne lehko vsak trenotek na dan. Italija mora biti torej oborožena, da brani svoj obstanek in cla se udeleži odločilno pri raz-vozljanji dogodkov ter da dobi po odnošajih tudi to, kar popolni narodno zjedinjenje."
Vse to je popolnoma jasno; govorjeno je k srcu neodrešencem italijanskim, a v zaresen opomin avstrijskim državnikom. Stvar zadeva skupno tudi vse primorske Slovane. Ta poskušnja uči, da si morajo pomagati sami, ako nočejo poginiti v italijanstvu. Braniti pa se morejo vspešno jedino v družbi drugih avstrijskih Slovanov s slovanskim kulturnim programom.
Mnsg. Greuter, zastopnik in voditelj tirolskih konservativnih Nemcev, je umrl. Bil je izvrsten govornik z zvenečim, preprijetnim glasom, duhovit, avstrijski domoljub, poštenjak, pravičen tudi Slovanom.
Madjari in ruščina. „Slovenski Narod" od 7. t. m. ima stvaren, poučen članek, v katerem dokazuje, kako se uče drugi narodi slovanskih jezikov iz raznoterih, sosebno gmotno-praktičnih razlogov. Med temi narodi se odlikujejo sosebno z učenjem ruščine Madjari. „Na vseučilišči in na politehniki v Pešti predava dr. Asbot ruščino in ima toliko slušateljev, da je velika dvorana vselej prenapolnjena. Na trgovski šoli se tudi poučujejo razni slovanski jeziki. Madjari se pač ne uče slovanščine iz ljubezni do Slovanov, temveč ker spoznavajo veliko njeno praktično važnost. ... Za Nemce je že izšlo kacih dvajset slovnic ruskega jezika in nekaterih v več izdajah. V Lipsiji, v Berolinu in na Dunaji so že posebne knjigarne, ki se pred vsem pečajo s prodajo slovanskih knjig, in nekateri, kakor Gerbhard v Lipsiji jih celo zalagajo. Bogati angleški in nemški trgovci pošiljajo sinove svoje v Rusijo, da se priuče prvemu slovanskemu jeziku. . . . Jedino na slovanskem jugu in vzhodu je še prostora za naše inteligentne moči, kadar bi doma ne dobili mesta.
... Pa tudi tam nas izpodmaknejo Nemci, Madjari itd., če se ne lotimo resnega učenja slovanskih jezikov, zlasti ruščine, in če se bodemo za slovansko vzajemnost navduševali le pri žlahtni vinski kapljici. . . . Učimo se torej od Madjarov!"
Glede na germanizovanje v Avstriji piše „Grazer Volksblatt": ... Pa tudi ko bi Nemci ne imeli v sebi one iskrice krščanstva, katero zadoščuje, da dopuščajo Slovencem moliti, učiti se in uredovati v lastnem jeziku, bi morala nas poučiti že sama pamet, da germanizacija, kakor jo izvršuje Prusija z velikanskimi sredstvi v ko-ščeku Poljske, bi bila v A vst rij i pravi pravcati nezmisel in glede na nadaljnji obstanek naše države zločin (eine Frevelthat) . . . Jedino, kdor ne ljubi Avstrije, in kdor namerja njen razpad, more z radostjo kazati na okrutno narodno borbo v nesrečni Prusko-Poljski." Iz tega je razvidno, da je še takih ljudi j v Avstriji, ki ne svare, kako naj bi v Avstriji n e delali z narodnostnimi, ampak ki germanizovanje Poljakov v Nemčiji opisujejo jpdino z namenom, da bi postopali analogno tudi v Avstriji. Posledice, ki jih navaja graški list, pa veljajo jednako tudi glede na madjarjenje, italijančenje itd.
Člen XIX. pred državnim sodiščem. Med razsodbami državnega sodišča, objavljenimi 4. julija t. 1. je tudi ta: Deželni odbor istrski je po svojih razglasih na občino Vrbnik prelomil (Verletzung) po-litiško pravico, zagotovljeno po členu XIX. drž. osn. zak. V razlogih se izreka: S členom XIX., odstavek 2, clrž. osn. zak. je pripoznana jednakopravnost v uradu vseh deželnih (landesublich) jezikov. V duhu te določbe državnega osnovnega zakona je, da se vsaka vloga do deželne gosposke, pisana v deželnem jeziku, reši v jed-nakem jeziku. Ker je pa hrvaški jezik brezsporno v Istri jeden deželnih jezikov, je imela občina Vrbnik pravico, zahtevati, da ji rešitev hrvaški osnovane vloge do deželne gosposke dojde v hrvaškem jeziku, in ker je bila rešitev pisana v italijanskem jeziku, je imela občina pravico, zahtevati, da se ji rešitev napravi v hrvaškem jeziku. V tem. da se je rešila hrvaška vloga v italijanskem jeziku, je prelomljenje člena XIX, odstavek 3, drž. osn. zak., zaradi česar se je morala priznati pritožba.
To razsodbo državnega sodišča naj si zapomnijo oni Slovenci, ki se boje kake zamere pri deželnih glavarjih ali odborih in izročajo vsled tega deželnim go-sposkam italijanski ali po nemški osnovane vloge. In kaj bi še le rekli o takih rodoljubih, ki so celo „poslanci" slovanskega naroda, pa napravljajo tuje pisano pobotnice itd. na dež. gosposko? Sicer pa povdarja razsodba drž. sodišča, da po drž. osn. zak. mora vsak urad vloge, pisane v deželnem jeziku, reševati tudi v istem jeziku. Torej velja to tudi za politiško gosposko, za davkarije itd. itd. Torej se je tako tudi ravnati; kajti državno sodišče bi drugače na pritožbe razsodilo zopet tako, kakor za istrsko občino Vrbnik.
Kralj habeški (v Afriki) je poslal v Rusijo depu-tacijo na Kijevsko slavnost 900letnega spomina krščenja Rusije. Deputacija je prišla do Odese na parniku „Rossia".
,,Ali je možno in neobbodno potrebno literaturno jedinstvo narodnostij slovanskih ?" Tako se glasi naloga, katero je bil razpisal sovet Peterburškega SI. Blagotvo-riteljnega Obščestva „v pamjat slavjanskih prvoučiteljej sv. Kirilla i Methodija". Obrok je isti sovet od 11. maja t. I. podaljšal do 13. avgusta 1888.
Kmečka zemljiščna banka (KpecrbHHCKiii iioneMeibHbiii onHirb) na Ruskem razširi po posebnem cesarskem ukazu od 16 junija t. 1. svoje delovanje tudi na gubernije poljskega kraljestva. Na posodo pa morejo dobivati od banke samo osebe ruskega, poljskega in litovskega rodu. Peterburški „Ci3'l>n>" pravi k temu: „Samo po sebi se razume, da je to povsem pravično. Nemški kolonist v vstočni Rusiji ni prikladen, a v zapadnem delu naše države je on naravnost škodljiv".
Sibirsko vseučilišče. Začetkom šolskega leta 1888/89 se odpre v mestu Tomsk v Sibiriji novo vseučilišče in sicer z medicinskim oddelkom. Vendar pa bodo že ustanovljene stolice tudi za druge predmete, kakor za: pravoslavno bogoslovje, fiziko, kemijo, mineralogijo, botaniko, zoologijo s primerjevalno anatomijo itd. Za 1. 1888 je odločenih 75.291 rub., za 1. 1891 pa že 198-900 rub. itd. »Cistn." pristavlja k temu: „Sibirji naposled, dočaka svoj univerzitet. Največe težave, razu-meje se, bodo od začetka zastran profesorjev in dijakov. Mnogi Sibirjaki se uče sedaj v Peterburgu, Moskvi in Kazani; ali s časom, sosebno z odkritjem sibirske železnice, Tomskemu vseučilišču predstaje brezdvombena bodočnost. Želimo novemu vseučilišču biti pionirjem sibirskega prosvečenja, ali ob jednem izrekamo nado, da poleg tega vseučilišča se odprejo še drugi učeni zavodi, katerih potrebuje Sibirija (Cnonpb)" . . .
Kralj Milan, ki se hoče ločiti sedaj od kraljice Natalije in ki vsled tega daje toliko opraviti raznim no-vinam, ie pri obedu, prirejenem na čast ministerstvu. rekel v svojem daljšem govoru med drugim tudi to-le: V srednjem veku je bila Srbija dežela, v kateri sta se borila bizantinizem in papeštvo. kar je imelo utemeljiti nekdaj svetovno gospodstvo. Pozneje je postala srbska •država mogočen zaščit krščanstva proti silovitim naskokom fanatiških Osmanov in je padla kot žrtva krščanstva. Dandanes je Srbija tako rekoč v kritiškem položaji, ker tok, ki ima nositi zapadno kulturo proti dalnjemu Vstoku, drvi po srbskih poljanah. Ta naskok je še silovitiši, in je Srbiji žrtvovati velikanskih žrtev, da se ne poruši in uniči, kakor v srednjem veku in se ji z nadčloveško silo napirati, da doseže v malo letih ono kulturno stopinjo, za katero so drugi srečniši narodi razpolagali o stoletji. Srbija naj hoče ali noče — mora postati vredna nositeljica zapadne kulture na Vstok.
No, kralj Milan kaže, da hodi in je hodil v resnici v šolo, kakor znano tam daleč na zapadu.
Ruski gostje v Narodnem gledišči v Pragi. „Nar. Nov." pišejo: Dne 4 t. m. so nastopili prvikrat y Narodnem gledišči češkem ruski gostje, členi opere Moskovske. Češke novine vabijo k dostojnemu obiskovanju in iskrenemu pozdravljenju. S tem se častno popravi neod-pustljiva napaka, da niso sprijeli pogostinske igre cele operne družbe ruske.
Ruski govor na nemškem dvoru. Iz Berlina, kakor poročajo „Nar. Nov.", pišejo, da cesar Viljem II. govori dosti dobro po ruski, in da je on prvi iz kraljev pruskih, ki zna ruski. V mladosti so ga učili, kakor ostale prince (francoski, angleški in italijanski), ruski pa se je naučil iz svoje volje in je bil že oženjen, ko se je začel učiti ruski Med Potsdamom in Berolinom se je bil namreč srečal z onim učiteljem, na katerega ga je bil opozoril Bismarck. Bismarck sam se je bil naučil ruski, ko je bil pri poslaništvu v Peterburgu. Ko so leta 1884 slavili v Peterburgu polnoletnost carjeviča Nikolaja Aleksan-
droviča, je bil nemški dvor zastopan po princu Viljemu, sedanjem cesarji nemškem. Voščilo (blagoželenje) je tedaj tolmačil prvikrat z ruskim govorom. S takim postopanjem si je v veliki meri pridobil princ Viljem prijaznost carja Aleksandra III., in od istega časa, kadar koli je nastala prilika, da je hotel ali imel biti zastopan Bero-linski dvor na carskem dvoru, so vselej poslali tje princa Viljema, da bi carju v ruskem jeziku tolmačil čustva nemškega cesarja.
Državljanski (imovinski) zakonik, ki je zdaj uveden v Črni Gori, omenja „Miinch. Allg. Ztg." z veliko pohvalo in pravi, da ga pretresajo že tudi juristični krogi iz različnih držav. Poročevalec pravi, da ta zakonik, ki je poleg ruskega prvi osnovan na podstavi narodnega prava, narodnih običajev, narod reši od narodnogospodarskega in obče narodnega propada. Imetje je skupno družinsko; pojedinec pa, ki se zadolži v tujini, ne bo mogel viliti ostale družine, da bi plačevale doma zanj. Tujcem ne smejo Črnogorci podarjati zemljišč; to pravico ima jedino knez. V obče je skrb-Ijeno, da narod ne obuboža, da ga pijavke ne pripravijo ob zemljo in na beraško palico ter s tem ob domovino.
Po takem se nadejamo, da bo črnogorski zakonik podstava tudi drugim Slovanom in zgled socijalnim reformam in celo po drugih zemljah. Vsekakor priporočamo mi ne samo slovanskim juristom, ampak v obče slovanskim voditeljem in rodoljubom, da ta zakonik, ki je po svoje epohalen, premišljujejo z največo marljivostjo. Kajti noben narod nima zakonika, ki bi bil vzrasel tako na domačih tleh, kakor zakonik, ki ga je priredil učenjak Bogišič Črnogorcem.
Bogišič je izdal zdaj v Parizu brošuro: „Quelques mots sur les principes et la methode adoptes pour la confection du Gode civil de Montenegro." (Nekaj besed
0	načelih in metodi, porabljenih v izvršbo državljanskega zakonika Črnogorskega").
Prilično sporočimo še več o tem in jugoslovanskih pravnih institucijah.	P od gor ni k.
Staroslavn pamatky češke v Americe. Dunajskie »Slovan" od 15. jun. t. 1 piše: Predešleho mesice byl v New Torku slavnostne otevfžen (odprt) českobratsky chram zasvecenv pamatce mistra Jana Husa, i byly pri te priležitosti v novem chrame českobratoskeho sboru vystaveny vzacnš (dragoceni) pamatky z prvnfch dob „boži'eh bojovniku českeho naroda, totiž (namreč) kalich
1	meč". Najznamenitiše ameriške rodovine so prišle gledat stare spominke, kelih in meč, ter se niso mogle načuditi umetniški lepoti.
KNJIŽEVNOST.
Stritarjevih zbranih spisov je izšel 49. in 50. snopič. Vsebina: Triglavan iz Posavja. — Deveta dežela. — Vino (govor v veseli družbi).
„Slovanstvo ve svt/eh spevech". Tega dela je izšel I ravnokar 38. snopič, ki obreza VI. knjige: »Pesmi ve-likoruske". Prihodnji snopič izide 1. oktobra 1.1. Izdajatelj g. Ludvik Kuba bo te mesece potoval po jugoslovanskih krajih, tudi po Slovenskem, da se seznani z narodno godbo in njenim značajem pri Jugoslovanih. Želimo mu srečnih vspehov in ob jednem prosimo, da bi zaslužnemu izdajatelju pomagali pri nabiranji napevov slovenski glasbeniki, zlasti med učiteljstvom na kmetih.
Glesbenik-izdajatelj Kuba je veščak, ki seznani slovanski svet tudi o slovenskih narodnih pesmih in v obče o narodni godbi
Janežičer nemsko-slo venski slovar se ponatiskuje, do črke 11 je že dotiskan. Pripravljajo ga za tisk nekateri Ljubljanski profesorji.
Anfiinge der Christianisirung des Russenstammes. (Začetki kristjanjenja ruskega plemena.) Študija. Spisal proiesor Jaroslav Heyduk. Priobčene »Kromčrišske Noviny". Poseboi odtisk iz »Parlamentarja".
V spomin 900letja kršcenja Rusov prireja ruski narod raznovrstne izdaje, tudi v književnem pogledu. Poleg poučnih knjižic za preprosti narod priobčujejo tudi znanstvene preiskave in premišljevanja znanstvenega pomena. Nekoliko te literature omenimo tudi mi. —- „ Hi umi e cnmiazo ])ii\ino((iiocini):ibch(iio /,H//3/r li.miht.wii>a.u (Življenje sv. ravnoapostola kneza Vladimira). Izdanje S. Peter-burškega Blagotvoriteljnega Obščestva. Na 16 velikih straneh. Sestavil profesor Kijevske duhovne akademije J. S. Malyševskij. Spredej s prekrasno podobo sv. Vladimira in na zavitku s cerkvami sv. Vladimira v Kijevu, v Hersonesu itd. — „O Jipaaieiiiu lJyciiu (O Krščenji Rusije). V pamjat 900letja Sestavil P. M. Zankov. 16 str. S podobo na zavitku. Izdanje Odeskega Blagotvoriteljnega Obščestva. — P<tmo«HOcwo.it,/tuit lmnu B.utOiiMiph Ca/imbiii. (Ravnoapostolski knez Vladimir sveti.) Spisal F. De-Vitte. Kovna. 62 str. Govori o veri vstočnib Slovanov — poganov, njih nravi in obrazovanosti, razpro-stranjenji krščanstva Rusije pred Vladimirom, o njem, o krščenji Rusije in o vseslovanskem pomenu kneza Vladimira svetega. — „ Pyet> u lin,',« mu i h in, A. irhirl;" (Rusija in Vizancija v X. veku). Govor F. J. Uspenskega, profesorja, ki ga je imel 23. maja v slavnostni seji Odeskega slavj. Obščestva. — Kijevsko slavj. blagotvorit. Obščestvo izda literaturni zbornik pod uredništvom A. J. Stepoviča, V zborniku bodo v prevodih tudi češke in srbske povesti, pravljice, nekoliko pesmij bolgarskega pesnika Iv. Vazova in srbskega pesnika Petra P. Neguša.
Djela Širne Milutinoviča, Sarajlije. Kakor javlja „l>o-caHCi.a Bi.ia", je zbral sin velikega književnika vsa dela, in zdaj se dotiskuje I. knjiga ,,Ucropnja Cpouje" (Istorija Srbije) od 1813. do 1815. leta v obsegu 30 tiskanih pol, Cena 2 gld. Dobivala se bode v knjigarni V. Valožiča v Belgradu ali pa pri Drag. Milutinoviči, profesorji velike šole v Belgraclu. S. Milutinovic je bil rojen 1791 v Sera-jevu; B. „Vila" svetuje, da bi mu postavili ob lOOletnici spomenik.
lipciumir Pycn l. IloutciuoBaHie xbroiinca Hecropa no .laBPeHLULeBCKOH jltiTonHCii. [I. Cthx'i, lin. CvraieBiFia bi. najiaib 900 abrseu r0a0bimihi,i 1)88 — 1888." Izdanje »Gal.-ruske Matice". Levov. Str. 26 v 8°.
C\wmpb upa umu vecmu-z CBhdimiu moO.voou.mzt b« miijhk bchkomv. (Slovar praktičnih znanosti, neobhodno potrebnih v življenji vsakomu.) Izdanje dr. L. Simonova. Doslej je izšlo 11 zvezkov, obsezajočih 1008 stranij vel. 8° in mnogimi podobami, katerih je veliko
v posebnem oddelku na močnem papirji. Slovar razpravlja : domače življenje in gospodarstvo, žilišče, obleko, hrano, pijačo, zdravje in bolezen, higijeno in domača zdravila, lepotila, nravstveno in fiziško vzgojevanje otrok, selsko (kmečko) gospodarstvo, vrtnarstvo in sadjarstvo; umetnosti in rokodelstva; obče in urade gosposke, upravo, učene in učne zavode, sodišča, odvetništvo, financije i. dr. — z jedno besedo vse, kar ima ime v ruskem jeziku, in kar se more potrebovati v praktičnem življenji.
Slovar smo pregledali in razvidih, da se resnično omejuje na praktično življenje. V tem pogledu podaje vse potrebno, in podobe ne kažejo samo reči j, ampak tudi, kako se sestavljajo te in one priprave. Za slovar delajo najboljše strokovnjaške moči, in tako je po vsem zanesljiv. Kdor rabi ta slovar, ugreši lehko mnogo drugih strokovnih knjig in si pomaga sam na mnoso stranij, kjer bi moral hoditi na posvetovanje in trositi denar. — Za druge Slovane je slovar praktičen tudi glede na terminologijo v raznih strokah. Delo se pa v obče odlikuje po svojem namenu od jed-nakih podjetij drugih narodov, katerim podajejo ista premalo in preveč v veči obsežnosti.
Na vse izdanje znaša naročnina s pošiljatvijo vred 11 rub. 50 kop. Adresa izdatelja: St. Peterburg, Mu<uioHHaii j .vjniua (Millionnaja ulica), 28, kb. 12.
'P.wp/u<iiiiii T. Ua.MHTHUKH 3ai;0H0,na rajbH0» -.vLfiTejib-hociu gnilima, napa Ccpoobi, ii IVeitOBT.. KiebB 1888. Cena ! 4 rub.
Tikhomirov Pariš 1888.
L. La Russie politique et sociale.
Obnova 1/rvatsko-ugarske nagodbe za trecu periodu. Misli J. B-a. 70 str. v 8°, 60 kr.
»Bn.mHb, ncropuMeciiin cy,i,bobr ioro-;ian(),(Haro i;paa." (Volynj, historiške osode jugozapadnega kraja Rusije.) Tako se imenuje knjiga, izdana v Peterburgu v ruskem ministerstvu notranjih del po P. N. Batjuškovem k devetstoletju k rščenja Rusije. Razložena je zgodovina Volyrije, kako je nastala iz starih kijevskih in volynskih kneževin. Knjiga ima več podob.
nja CrUe Gore. Napisao I). Milakovič. III. snopič. Narodna biblioteka brače Jovanovica.
Slovanska hudba, ilustrovan glasbeni list. _ Izdaje Vaclav Vlastimil Hausmann v Nemškem Brodu na Češkem. Na leto 8 gld.
Narocba na časnike. „P a r 1 a m e n t a r", Dunaj, za pol leta po pošti 5 gld. 50 kr., za četrt leta 2 gld. 60 kr.; „ K r o m e i i ž s k e N o v i n y", Kromeriž (Moravsko), za pol leta 3 gld. 50 kr.; „'I ep a o h a a P y c b" v Levovu, za pol leta 5 gld.; »C t p a x o n y |t>" in „r»ectra„ v Levovu za pol leta skupno 4 gld.; »Narodni e No vin v v Turč. Sv. Martin, pol leta 6 gld.; »Naše Hlacy" v Češkem Brodu, pol leta 2 gld. 40 kr. »C PUCKU r.iac", v Zadru, pol leta 3 gld.; »C p 6 oo p mu" v Zagrebu, pol leta 3 gld. (Nadaljevanje prihodnjič.)
,,SLOVANSKI SVET1' izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 3 gld , za pol leta 1 gld. 60 kr. in za četrt lota 75 kr. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 2 gld. 80 kr. poluletno 1 gld. 40 kr. in četrtletno 70 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu ,.Narodne Tiskarne1' dopisi uredništvu tudi v „Narodno Tiskarno" v Ljubljani. Izdajatelj biva v Gorici, ulica Parcar 18.
Tisk , Narodne Tiskarne". — T7dajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Janko Pajk.