GDK: 906(497.4)=163.6
Kriza slovenskega gozdarstva
Stoletja je bil gozd življenjsko pomemben sopo-
tnik, les pa nepogrešljiv energetik in vsestransko
uporabna surovina. Nikoli ni bil tako malovreden,
kot je zdaj, ko je liberalni kapitalizem z globalizacijo
izničil primarno in lesno predelavo. Globalizacija
tržišč, svetovna finančna in gospodarska kriza so
zvlekli slovensko gozdarstvo v največjo krizo po
drugi svetovni vojni.
Socializem smo zamenj ali z vulgarnim kapitaliz-
mom, od katerega smo povzeli samo tista pravila,
ki spodbujajo pohlep po bogastvu, medtem ko smo
moralno-etične ideale zavrgli kot gluho seme. V goz-
dove, kjer so naravni procesi dolgoročni, kopičenje
rastlinskih celic pa počasno, je vdrla kapitalistična
miselnost kratkoročnega maksimiranja dobičkov.
Liberalni kapitalizem naravi ne pripisuje nobene
vrednosti, brezbrižno jo izkorišča in obremenjuje z
odpadki. Zato so proizvodne dejavnosti, ki temeljijo
na naravnih procesih, potisnjene na obrobje. Kot
zavržena nacionalna „srebrnina« se gozdovi spre-
minjajo v malovredne pritikline globalne družbe,
les v njih pa v ceneno surovino ali zgolj priročen
nadomestek fosilnih energentov. Gospodarska
rast, kot najpomembnejši kazalnik uspešnosti
kapitalizma, ni samo slepilo, temveč je v velikem
nasprotju z idejo trajnosti. Za odnose med družbo
in gozdovi je moralno sporna tudi nova hierarhija
vrednot, ki je postavila zasebne koristi nad javno
blaginjo.
Časovno spreminjanje donosnosti
gozdov
Čeprav gozdovom pripisujemo raznovrstne vloge
in pomene, jih še vedno vrednotimo samo po
ekonomskih merilih. Odkar se je gozdarstvo v 18.
stoletju osvobodilo lovske nadoblasti, je vseskozi
naravnano v zagotavljanje čim večjih donosov (=
dobičkov). Na eni strani si prizadeva, da bi prido-
bilo večvreden les, na drugi pa išče možnosti, da
bi z racionalizacijami blažilo vedno večje stroške
dela. Profit izhaja iz razlike med vrednostjo lesa
in proizvodnimi stroški. Medtem ko na vrednost
lesa najbolj vplivata prometna lega in namenska
raba lesa, so stroški dela odraz vsakokratnih
družbenoekonomskih razmer in tehnološkega
razvoja. Da bi ugotovili donosnost gozdov v
preteklosti, smo iz skopo ohranjenih statistik,
cenikov lesa, delavskih mezd idr. virov poskusili
rekonstruirati njihovo povprečno donosnost po
letu 1800 (grafikon 1). Nismo je izrazili v denarnih
enotah, temveč s številom ur gozdnega delavca,
ki jih je bilo mogoče poravnati z izkupičkom za
prodani les (ur/m3).
Do 14. stoletja je bilo lesa v izobilju, gozdovi
niso bili samo brez vrednosti, temveč tudi največj a
ovira pri kultiviranju krajin. Zato ne preseneča,
da so tedaj šteli krčenje gozdov za „Bogu všečna
dejanja«. V 15. stoletju se je z železarstvom lokalno
pojavilo večje povpraševanje po oglju, ki je trajalo
skoraj do konca 19. stoletja. V tistem razdobju se
je na našem ozemlju zvrstilo več kot sto metalur-
ških obratov železa, živega srebra, svinca, cinka in
bakra. Od 17. do 19. stoletja se jim je pridružilo
še okoli 60 gozdnih steklarn, največ v „nekorist-
nih bukovih pragozdovih« na Kozjanskem in
Pohorju. Vsi omenjeni protoindustrijski obrati
lastnikom gozdov niso prinašali omembe vrednih
dobičkov. Tudi tam, kjer ni bilo rudnikov, topilnic
in glažut, so podložniki dajali za drva, gradbeni
les, pašo in drugo rabo majhno „gozdnino« ali
t. i. gozdni oves.
Najstarejše mitninske knjige iz prve polovice
16. stoletja ne omenjajo lesa kot tržnega blaga, pač
pa je v tedanjem času cvetela trgovina z medom
in voskom gozdnih čebel ter krznom divjih živali.
Čeprav je lokalno že primanjkovalo lesa, se je njegova
vrednost počasi povečevala z razvojem obdelave in
trgovine. Zato ne preseneča, da so skoraj do srede
19. stoletja v odročnih kočevskih in snežniških goz-
dovih prinašali pepelika, kresilne gobe in polšji lov
več dohodkov kot les, podobno kot so v nižinskih
gozdovih fevdalci prejemali več od žirnine kot od
najboljše hrastovine.
V dobi tovorništva in furmanstva je teža lesa
oziroma neugodno razmerje med težo in vrednostjo
omejevalo prevoze na večje razdalje; le vodne poti
so omogočale cenen transport. V obmorskih krajih
so že od srednjega veka prodajali les Benečanom,
ki so povpraševali zlasti po hrastovini za ladje in
pilotih ter drveh za muranske steklarje. Trgovina z
ladijskim lesom se je razmahnila, ko so usposobili
ceste za prevoze. Habsburžanom je vodni transport v
idrijskem rudniku živega srebra prinašal velikanske
dobičke, Ljubljančani in Kamničani so se s cenenimi
drvmi oskrbovali po Ljubljanici in Bistrici. Pač pa
so kmetje v Podravju z znatnimi presežki trgovali
z lesom, saj so ga s splavi in „šajkami« na veliko
plavili vse do Džerdapa. Zato ne preseneča, da so
na Pohorju med prvimi vznikle številne vodne žage.
Splavarjenje je bilo razširjeno tudi v Zgornji Savinjski
dolini, medtem ko v Posavju ni bilo na voljo gozdov
z lesom iglavcev.
Ko je Jožef II. leta 1783 ukinil prednostne rezer-
vacije gozdov za rudarstvo, je povpraševanje lesu
dodelilo ceno, a je bila ta še vedno dokaj skromna.
Sredi 19. stoletja je parni stroj prinesel preobrat:
-	na brezvodnem kraškem terenu je omogočil
gradnjo parnih žag,
-	razmah železniškega omrežja pa je spodbudil
trgovanje z lesom.
S premogom se je končala t. i. „lesna doba«, ki je
tisočletja usmerjala življenje ljudi. Toda les je še vse
do druge svetovne vojne ostal nepogrešljiv energetik
in surovina za več tisoč izdelkov.
Z razvojem tehnologij je postala tudi bukovina
cenjen les, kar je bilo pomembno za naše gozdove,
v katerih prevladuje. V drugi polovici 19. stoletja je
cvetel izvoz bukovih žaganic, toda njihovo visoko
konjunkturo je na prelomu stoletja uničila ameriška
konkurenca. Ob parnih žagah so ponekod vznikli
primitivni predelovalni obrati za: zaboje, parkete,
lesno volno in drobno galanterijo. Z razvojem lesne
industrije se je na račun tehničnega lesa zmanjševal
delež drv. Povpraševanje po uporabnejšem lesu
iglavcev je povzročilo zamenjavo naravnih buko-
vih gozdov s smrekovimi nasadi. Ta „plemenita
zabloda« je prinesla goloseke in umetne kulture ter
dobiček izpostavila za osrednji cilj gospodarjenja
z gozdovi.
Leta 1853 so podložniki s cesarskim patentom
o odkupu servitutnih pravic postali lastniki dveh
tretjin slovenskih gozdov. Zaradi roparskih sečenj,
ki so sledile temu, so cene lesa nazadovale, finančni
zlom leta 1873 pa je še dodatno zavrl gospodarski
razvoj monarhije. Cene lesa so oživele med leti
1880/81 in 1888/89, da bi ponovno nazadovale
v času italijansko-abesinske vojne (1895/96). Na
prelomu stoletja je les dosegel največjo vrednost,
saj je bil m3 lesa enakovreden 20 do 40-im delav-
skim uram.
V prvem desetletju 20. stoletja so dumpinške
cene bukove hlodovine iz Bosne - „bosanska
nevarnost« - ogrožale komaj vzpostavljeni trg teh-
nične bukovine. Med obema svetovnima vojnami
je trgovina z lesom zamrla, da bi po vsaki vojni
vzbrstela visoka konjunktura. Po prvi svetovni
vojni je oživelo povpraševanje za žaganim lesom,
ogljem in drvmi, ki so do začetka druge svetovne
vojne ostali najpomembnejši slovenski izvozni pro-
izvodi. V tistem obdobju je v Sloveniji obratovalo
ok. 2.800 žagarskih obratov (2.500 vodnih žag in
300 parnih), katerih zmogljivosti so dvakratno
V Sloveniji kljub stoletnim grožnjam
nikoli nismo trpeli pomanjkanja
lesa in v preteklosti so imeli tudi
najrevnejši brezplačen dostop do
suhljadi.
prekašale prirastke lesa. Svetovna gospodarska
kriza v letih 1929/33 je povzročila katastrofalen
padec cen lesa: od 40 do 60 %. Z njo se je kon-
čalo „zlato« obdobje gozdarstva, ki je trajalo od
l. 1860 in v katerem so cene lesa za 2- do 3-krat
presegale stroške dela. Do druge svetovne vojne
se je vrednost lesa počasi povečevala, a po l. 1935
je ponovno nazadovala zaradi sankcij proti Italiji
in njene morije v Etiopiji.
Po drugi svetovni vojni je bil les naše najpo-
membnejše izvozno blago. Toda v socializmu ni
bilo tržnih cen, temveč strogo nadzorovane: plan-
ske, maksimirane in dogovorne. Po osamosvojitvi
je globalizacija terjala nerealno nizke cene vseh
surovin - po l. 1800 les ni bil nikoli tako podce-
njen. Vstop v gospodarski prostor Evropske unije
in prevzem evra nista prinesla izboljšanja, pač pa
je podražitev nafte po l. 2005 najavila premike v
rabi lesa (grafikon 2). Slabšo hlodovino listavcev
je preusmerila v drva in tako nakazala, da bo v
prihodnje cena nafte odločala, s katero „klaso«
hlodov se bomo greli.
Kljub izboljšani vrednostni sestavi gozdov (visoki
gozdovi namesto panjevcev), novim prometnicam,
mehanizaciji in racionalizacijam se cene lesa od l. 1900
realno znižujejo, medtem ko stroški dela prekašajo
rast produktivnosti. Zdaj je povprečen m3 lesa enako-
vreden 3 do 4 uram gozdnega delavca, komaj kaj več
kot pred dvesto leti. Da se vrednost lesa in gozdov
neopazno zmanjšuje, je dolgo ostalo prikrito, saj so
vojne, inflacije, valutne spremembe in drugi pretresi
zamegljevali resničnost in ustvarjali iluzijo o dobičko-
nosnih naložbah v gozdove. Slednje smo celo primerjali
s hranilnicami in povzdigovali njihovo rezervno vlogo,
češ da lastnike rešujejo iz najhujših stisk.
Trajnostno lahko vzdržujemo gozdove
samo tam, kjer sta pridelava in poraba
lesa zagotovljeni dolgoročno
V drugi polovici 20. stoletja se je spremenila namemb-
nost lesa, po osamosvojitvi pa se je zelo skrčil tudi
lesni trg, kar je oslabilo ekonomsko moč, avtonomijo
in ugled gozdarstva. Komaj zaznavna dialektika
sprememb namiguje na znanstveno basen G. Bate-
sona. Ugledni antropolog je žabo posadil v lonec
mrzle vode in ga tako počasi segreval, da žaba ni
opazila temperaturnih sprememb; ker ni skočila,
se je skuhala.
V bližnji preteklosti spremenjeno rabo lesa lahko
strnemo v tri sklope:
1. Nadomeščanje lesa
Zdrav, nežen in topel les so nadomestila mrtva in
hladna umetna tvoriva materiali: kovine, beton,
plastika in steklo, zato les že dolgo ni več pregovorni
spremljevalec človeka - „od zibelke do groba«. Les
preprosto ne vzdrži njihove konkurence, čeprav ima
vsestranske prednosti:
-	je edina obnovljiva pridelava, ki shaja samo z
energijo sonca,
-	njegova pridelava je energetsko varčna (grafikon 3)
in ne pušča odpadkov ali škodljivih izpustov,
-	izdelki so ekološko razgradljivi in še med raz-
gradnjo oddajajo toploto.
Za pridobivanje lesa je potrebno samo 3 % ener-
gije oziroma za tono lesa se porabi 5 do 7 kWh/t, za
izdelavo cementa 300, betona 1.000, plastike 8.200,
stekla in železa ok. 45.000 ter aluminija 72.000 kWh.
Visoka energetska poraba pomeni tudi bistveno več
izpustov ogljikovega dioksida.
2. Tehnologija predelave
Cenena proizvodnja temelji na serijski izdelavi, ki
potrebuje homogeno surovino, kar pa ni les. Zato se je
v zadnjih desetletjih radikalno spremenila tehnologija
lesne predelave. Nekoč prevladujočo žagarsko indu-
strijo je zasenčila proizvodnja najrazličnejših plošč
(gradbene, mizarske, termoizolacijske, podložne,
fasadne idr.). Slednje ne potrebujejo tako kakovost-
nega lesa kot žagarska industrija, saj iz zdrobljenih
koščkov lesa z lepljenjem izdelajo plošče, ki prekašajo
naravni les. Toda tako predelan les je popolnoma
razvrednoten, saj izgubi svojo prvinsko naravnost,
lepoto in domačnost. Ker so novi izdelki nekajkrat
več vredni od lesne surovine, se dodana vrednost iz
naših gozdov še izdatneje preliva k lesnoindustrijsko
razvitejšim sosedom (Avstrija, Italija).
Neopazno in postopoma je usihalo povpraševanje
za komercialno zanimivimi gozdnimi sortimenti, kot
so: jambori, piloti, odrniki, hmeljevke, kolje, jamski
les, borov in bukov celulozni les, drogovi, železniški
pragi itn. Mnogi od naštetih izdelkov niso pokrivali
stroškov dela, a so znatno prispevali k racionalizaciji
nege. Sočasno so izumirali tudi: sodarji, kolarji,
rezbarji, strugarji, ščetkarji in izdelovalci drobne
lesne galanterije; zadnji svoje vrste so zanimivi samo
še za etnologe in turiste.
Ker ni domačega povpraševanja, izvažamo najbolj
kakovosten les nepredelan in tako tujcem pokla-
njamo dodano vrednost. Pri tem nedomoljubnem in
pohlepnem početju prednjači Cerkev, ki z nepošteno
denacionalizacijo sebično siromaši slovenski narod.
Ob vsem tem smo prezrli dragocene zaposlitvene
možnosti v odročnih predelih, zato pa uvažamo,
razen pohištva, oglja, lubja idr., celo talne obloge,
čeprav smo bili v obdobju Kraljevine SHS med
pomembnejšimi evropskimi ponudniki parketov.
Za umno in učinkovito rabo lesa bi država morala
podpirati razvoj lesnopredelovalnih obratov in
spodbujati potrošnjo lesenih izdelkov, tako kot to
počnejo v bolj ozaveščenih skandinavskih državah,
Nemčiji idr., proizvajalce ekološko spornih gradiv pa
obremeniti za škodo, ki jo povzročajo z negativnimi
eksternimi učinki.
3. Mednarodna konkurenca
Na zaprtem in s carinami zaščitenem jugoslovan-
skem trgu se je slovensko blago samo prodajalo, ko
pa se je l. 1989 ta trg zaprl, s tehnološko zaostalimi
in oblikovno primitivnimi izdelki lesne industrije
ni bilo mogoče v Evropo. Zato se od osamosvojitve
zapirajo vrata nekonkurenčnih in slabo vodenih
lesnopredelovalnih obratov. Tudi razdrobljene
papirnice niso vzdržale pritiska svetovnih cen.
Za slabo negovanje gozdov nosi del krivde tudi
recikliran papir, ki poleg tega povzroča okolju več
škode kot koristi.
Naših 1,2 milijona ha gozdov ni veliko, v EU
je to komaj 1 %; v njih vsako leto priraste dobrih
sedem milijonov m3 lesne gmote. S 60 % gozd-
natostjo (evropsko povprečje je 30 %) in z več
kot pol hektarja gozda na prebivalca (v Evropi
0,1 ha/preb.) smo pravi „gozdni narod". Toda
velika gozdnatost ni vrednota, je samo znamenje
neustrezne kmetijske politike, zaradi katere se
zmanjšuje naša samooskrba s hrano in daje potuho
brezbrižnim onesnaževalcem ozračja. Ko bodo
nastale vojne za vodo, hrano in energijo. bomo
med prvimi ostali lačni.
Naš odnos do gozdov in lesa je paradoksalen
-	čeprav živimo obdani z zelenim bogastvom in
imamo obilo lesa, ga ne znamo uporabiti in ople-
menititi, kaj šele uspešno tržiti. V večini držav EU
pripisujejo gozdovom strateški pomen, pri nas pa
so zgolj obrobna subkultura, ki vzbuja zanimanje
samo tedaj, ko umirajo, gorijo, jih rušijo viharji
ali uničujejo podlubniki. Ker sekamo manj kot
50 % prirastka in še tega bolj ali manj stihijsko in
nestrokovno, se lesna gmota kopiči na malovred-
nem drevju ali trohni v gozdovih. To pa je velika
gospodarska škoda, kajti kdor ne zna izkoriščati
naravnih dobrin, se bo moral podrejati medna-
rodni delitvi dela in bo moral drago plačevati njene
izdelke. Francoski pregovor pravi: „Kar zapravimo
-	vzamemo dedičem, kar po neumnem prihranimo
-	jemljemo sebi."
Gozdno bogastvo se pretvarja v gozdno
revščino
Čeprav so bili gozdovi tisočletja nepogrešljivi za
preživetje, ni nihče obogatel od gozdnega bogastva
in kljub pogostim grožnjam o pomanjkanju lesa ga je
bilo vedno dovolj tudi za najrevnejše (grafika). Sredi
20. stoletja je organizacija FAO napovedovala kritično
pomanjkanje lesa, kar pa se ni nikoli zgodilo, čeprav
smo priče zastrašujoče demografske eksplozije. Pač
pa vedno večja odvisnost svetovnega gospodarstva
od nafte, veliko nihanje cen in zavedanje, da so
zaloge končne, prebuja zanimanje za obnovljive vire.
V Evropski skupnosti je lesna biomasa opredeljena
kot najpomembnejši izkoristljiv in obnovljiv vir.
Njen nedavno sprejeti cilj do leta 2020 je: „3 x 20",
ker pomeni:
-	za petino povečati rabo obnovljivih virov,
-	za 20 % zmanjšati porabo energije in
-	za enak delež zmanjšati izpuste toplogrednih
plinov.
Slovenija načrtuje celo 30 % delež obnovljivih
virov, čeprav že zdaj pokriva komaj polovico svojih
energetskih potreb. Podobno usmeritev vsebuje tudi
novi Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah,
ki predpisuje, da mora vsaka novozgrajena hiša
uporabljati najmanj 25 % energije iz obnovljivih
virov! Ko so v drugi polovici l. 2008 cene surove
nafte strmoglavile od 147 na manj kot 40 $ za sod, so
postali vprašljivi alternativni viri energije. V Sloveniji
od celotne količine posekanega lesa porabimo slabo
polovico za ogrevanje in kuho, kar je dobrih 5 % od
celotne energetske porabe.
Gozdovi so veliki zbiralniki ogljika, saj je v vsakem
kilogramu lesa vezano približno pol kilograma
ogljika. Les je glede izpustov ogljikovega dioksida
nevtralen, saj pri gorenju odda enako količino tega
plina kot ga ima vezanega. Toda ponor CO2 je samo
tisti ogljik, ki je dolgotrajno shranjen v izdelkih
iz lesa. Zato bi morali tudi iz okoljskih razlogov
spodbujati predelavo v trajne dobrine, za kurjenje
pa nameniti samo neuporabne lesne odpadke. Z
opuščanjem pridobivanja lesa krnimo zmogljivosti
gozdov za uravnavanje podnebnih skrajnosti ter
tako še zaostrujemo posledice katastrofalnih ujm.
Iz poteka biološke, logistične ali »S« krivulje rasti
(grafikon 4) je razvidno, da je v rani mladosti in
pozni starosti akumulacija biomase najmanjša, v
dobi pospešene rasti pa največja (Bmax). Samemu sebi
prepuščen razvoj gozdov vodi v divjino. Neukročena
narava ima sicer svoje čare, toda gozdovi, v katerih
se biomasa razrašča brez skrbnih gojiteljevih rok,
niso lepi in prej ali slej postanejo težko prehodni ter
neprivlačni. Zato je ena najpomembnejših zadolži-
tev gozdarstva, da vzdržuje gozdove v optimalnem
funkcioniranju in vsak foton sončne energije usmeri
v visokovredno surovino.
V povojnem obdobju smo skoraj pol stoletja
negovali in kopičili lesne zaloge, zdaj pa ne vemo,
kaj bi z njimi. Sočasno smo priče grozljivemu
protislovju, ko zaradi daljše vegetacijske dobe,
povečanih emisij ogljikovega dvokisa in dušičnih
spojin gozdovi rastejo hitreje kot kdaj koli prej.
Če bomo najbolj inovativen naravni material - les
- uporabljali pretežno kot cenen energent, in to
na način, ki je vse prej kot „high-tech", bomo zanj
iztržili komaj 20 do 40 EUR/m3, namesto da bi
zaslužili nekajkrat več. Vzvraten razvoj nas vrača
v že preživeto zgodovinsko obdobje, ko so večino
lesa pretvorili v dim in pepel ter zanj prejeli samo
toliko, kolikor je veljala njegova najnižja toplo-
tna vrednost. S tako rabo lesa bodo izpuhteli tudi
enormni povojni vložki, s katerimi smo izboljšali
klavrno predvojno stanje gozdov.
Kjer gozdovi rastejo sami,
ni gozdarstva
Tradicionalno gozdarstvo je konservativna in odre-
venela stroka, ki se počasi in s težavo odziva na spre-
membe, toda prej ali slej se bomo morali ovesti, da
nas razvojne težnje vračajo stoletja nazaj. Če bomo
les kurili, ne da bi ga poprej snovno uporabili, goz-
dovi ne bodo potrebovali gozdarjev, temveč samo
drvarje. Slednji lahko shajajo brez znanja, saj so
drevesa znali sekati že naši kamenodobni predniki.
Pri malovredni pridelavi bo vprašljiva tudi smisel-
nost gozdarskega izobraževanja in raziskovalnega
dela. Našim gozdovom grozi pustošenje, kakršnega
bi lucidni ekonomist J. Schumpeter označil za
„kreativno destrukcijo", t. j. stanje, ko destruktivno
prevladuje nad kreativnim.
Zmanjševanje vrednosti lesa in donosnosti gozdov,
kopičenje nekakovostnih lesnih zalog, nedoseganje
ciljev v zasebnih gozdovih, enostranska eksploata-
cija državnih gozdov so razlogi, ki terjajo temeljito
prenovo. Nove paradigme gospodarjenja z gozdovi
ne smemo omejevati samo na les. Večnamensko
gozdarstvo mora temeljiti na ekologiji, varovanju
vsega živega in skrbi za vsesplošno blaginjo, kajti
kot globalna dobrina so gozdovi pomembnejši za
vodni krog, podnebje, raznolikost življenja, zdravje,
rekreacijo in našo duhovnost.
Za izboljšanje nezadovoljivega stanja je veliko
možnosti, najbolj pereče strokovne slabosti bi lahko
odpravili brez političnega soglasja.
Fitocenologija
V naših gozdovih so zaradi orografskih, geoloških,
talnih in podnebnih raznolikosti rastišča pestro
prepletena, zato je prvenstvena naloga gozdarstva,
da te razlike prepozna. Rastiščne dejavnike naj-
preprosteje dekodiramo s pomočjo fitocenologije.
Brez podrobnega kartiranja vegetacije ne moremo
govoriti o ekološkem gozdarstvu, niti o sodobnem
varovanju narave. Gozdarstvo, ki pri svojem delu
ne uporablja celovitih sinekoloških metod, nima
znanstvene podlage.
Modeliranje
Bistvo gozdne proizvodnje je v prilagajanju inten-
zivnosti ukrepanja mozaičnosti gozdnih združb ter
njihovi dinamiki. Različna rastišča, veliki razponi v
vrednosti lesa in stroških gojenja terjajo diferencirane
negovalne modele ter temu ustrezno ravnanje.
Varovanje
Gozdovi so naravna dobrina, za njihovo varovanje ne
zadošča deklarativno zavzemanje za naravo. Naravo
lahko varujejo samo ljudje, ki jo dobro poznajo, so
z njo v stalnem stiku in imajo ustrezno znanje. Brez
poznavanja rastlin in živali, biotopov, habitatov,
endemitov idr. posebnosti je vsako varovanje na
trhlih nogah oziroma preprosto: „Če ne vemo, kaj
imamo, tega tudi ne moremo varovati."
Urejanje
Edini relevantni pokazatelj kakovostnega načrtovanja
je primerjava med načrtovanim in doseženim, njuno
preveliko razhajanje opozarja na slabosti tradicio-
nalnih metod urejanja gozdov. Med zasebnimi in
državnimi gozdovi je nepremostljiv prepad, zato
je nesmiselno in zavajajoče, da manipuliramo z
njimi v „enotnih« načrtih. Le-te kaže poenostaviti
in računalniško povezati s podrobnimi gojitvenimi
načrti ter jih tako aktualizirati in omogočiti hitrejše
ažuriranje.
Znanje
Kdor želi upravljati z naravo, se mora najprej naučiti
njenega jezika. Za razvojno prenovo je potrebno
drugačno znanje in modeli, ki ne temeljijo samo
na lesni pridelavi, temveč izhajajo prvenstveno iz
okoljskih in socialnih vlog gozdov.
Tisočletja je gozd omogočal preživetje ljudem, les
pa je bil no silec civilizacij e in kulture. Ko j e tehnika
zmagala na duhom, so postala naša svetišča zanimiva
samo še za „temno zelene« posameznike. Svetovna
konferenca v Rio de Janeiru (1992) je obudila zami-
sel o trajnostnem ravnanju, a so vse obveznosti in
obljube politikov ostale samo pri besedah. Dokler
les ne bo postal zaželena »surovina prihodnosti«,
se bomo morali sami oprijeti svojih korenin, kajti
brez zanesljivih materialnih temeljev bomo težko
ohranili svojo identiteto.
Naravne danosti, obilje gozdov in zgodovin-
sko izpričana navezanost slovenskega naroda na
gozdove in les obvezujejo, da ohranimo tradicijo
gozdarstva in lesarstva ter tako prihodnjim rodo-
vom zagotovimo bogatejšo prihodnost. Zdajšnja
podoba slovenskega gozdarstva j e preživela tvorba.
V sodobnem času, ki ga obvladujejo informacijske
in storitvene dejavnosti, se pretirano ukvarja s
praproizvodnjo. Gozdarstvo bo moralo uveljaviti:
kulturno-ekološki menedžment (ecosystem ser-
vices), aktivno varovanje gozdov, mehke metode
izkoriščanja lesa, njegovo predelavo v vrhunske
izdelke, prijazno svetovanje in dialog z javnostjo.
Samo s prenovljeno miselnostjo in ekološkim zna-
nj em se bomo lahko ponovno pridružili gozdarsko
razvitejšemu okolju, s katerim smo se nekoč že
primerjali. Če bomo samo „čakali na Godota«,
bomo dodobra osiromašili „narodno bogastvo« in
za vedno zamudili njegove razvojne priložnosti. Od
gozdov in gozdarstva bodo ostali samo nostalgični
spomini na lepe stare čase.
Mag. Mitja CIMPERŠEK, univ. dipl. inž. gozd
Književnost
Hrvaška knjiga o boleznih in škodljivcih urbanega drevja
Skupina avstrijskih in hrvaških strokovnjakov,
Christian Tomiczek, Darko Diminić, Thomas Cech,
Boris Hrašovec, Hannes Krehan, Milan Pernek
in Bernhard Perny, je pri Univerzitetni založbi v
Zagrebu, verjetno leta 2008 (ker letnica izida ni
natisnjena), izdala knjigo Bolesti i štetnici urbanog
drveča. Pred več kot 15 leti so omenjeni štirje
avstrijski strokovnjaki, ki se ukvarjajo z drevjem
v urbanem okolju utemeljili projekt za izdelavo
priročnika za spoznavanje bolezni in škodljivcev
tega drevja. To je bilo tem bolj potrebno, ker je
strokovna literatura o tej tematiki sila skromna.
Razmere v katerem raste urbano drevje, pa se
močno razlikujejo od razmer v njegovem narav-
nem okolju. Tudi vrste bolezni in škodljivcev se na
njih precej razlikujejo, ne toliko po vrstni sestavi,
bolj po intezivnosti njihovega pojavljanja. Kot
rezultat tega projekta je nastala knjiga Krankheiten
und Schädlinge an Bäumen im Stadtbereich, ki
je izšla leta 2000. Nato je prišlo do sodelovanja
omenjenih avstrijskih in hrvaških strokovnjakov,
ki so vsi razen enega študirali gozdarstvo, eden
pa biologijo, vsi pa delujejo na širokem področju
varstva gozdov. Svoje (nove) ugotovitve in izkušnje
so združili v izboljšani in razširjeni knjigi Bolesti
i štetnici urbanog drveća, ki jo želimo prikazati.
Knjiga šteje 384 strani. Ima poleg uvoda obsežna
poglavja o Boleznih urbanega drevja (ki zajema 47
bolezni), Trohnobah urbanega drevja (ki zajema 24
trohnobnih gliv), Škodljivcih urbanega drevja (ki
zajema 88 škodljivcev) nato pa še krajši poglavji o
Poškodbah in škodah antropogenega in abiotičnega
izvora ter o Škodljivih polparazitnih rastlinah. Zelo
koristna sta indeksa znanstvenih in hrvaških imen.
Sledijo še kratke biografske skice avtorjev. Tipkopis
knjige so recenzirali trije strokovnjaki, od tega
dva hrvaška in prof. dr. Maja Jurc z Gozdarskega
oddelka tukajšnje Biotehniške fakultete.
Problemi z boleznimi in škodljivci drevja obsta-
j aj o odtlej, ko so ga začeli saditi v mestnih aglome-
racijah. Mesta nudijo drevju drugačna rastišča, ki
se od naravnih dokaj razlikujejo. V začetku je šlo