-----    274    -----
Sušenje sadja.
Za sušenje sadja veljajo nastopna izkušena pravila:
1.) Sadje za sušenje bodi popolnoma dozorelo. Nedozoreli, nerazviti, marogasti in grbasti plodi niso za sušenje. Isto tako je slabo tudi črvivo sadje. Moknato, kakor sploh preobležano sadje je le izjemno porabiti za sušilo.
2.) Sadje mora biti čisto. Blatnato sadje naprej operi ter osuši in šele potem je olupi ter posuši. Ob majenji in rezanji pazi na snago in celo nože večkrat zbriši.
3.) Vsa jabolka sploh morajo biti omajena. Usnjato peškovje ter pusta koža je oboje neprebavno in se ne da mehko skuhati.
4) Manjša ali srednje velika jabolka, n. pr. mar-šlanček itd., le omaji ter jim iztakni peškovje, drugače pa pusti cela. Veča jabolka pa zreči v plošče.
5.) Sladka jabolka so posušena pusta, ostanejo U8njasta in se ne dado mehko skuhati. Zelo kisla jabolka takisto niso posebno dobra za sušilo, najboljša so taka, v katerih sta kislina in sladčina v pravem razmerji, kakor na pr. v zimski zlati parmeni, v rejnetah itd.
6.) Hruške smeš sušiti neomajene in s peškovjem, ker je hruškovo peškovje mesnato in tudi koža se da mehko skuhati ter je prebavna.
7.) Oisto sladke in ob enem sočnate hruške, kakor na pr. bela jesenska maslenka, so posušene zelo dobre in fine, pa vendar niso onega krepkega ter rezkega okusa, kakor sušene hruške, ki imajo sladkobo zdi uže qo z nekoliko zagatnosti.
8.) Lesnikam podobne trdomoknate hruške, ki imajo trdo, repi podobno meso, kakor na pr. Weilerjeva mo-štnica i. dr., naj se nekaj časa mlade, in potem jih šele suši, ker take dajo izvsten izdelek.
9. Češplje začni sušiti še le tedaj, kadar so uže na drevesu popolnoma dozorele, t. j. kadar so peclji uveli. Tako naredi tudi z višnjami, katere se dolgo drže. S tem dosežeš, da vse črvivo sadje popada uže poprej z drevja in tako dobiš samo zdravo, sadje.
10.) Češplje, črešnje, višnje in cele hruške postavi na lese poševne z reclji na kvišku. Sploh ne sme biti sadje na lesah nakopičeno, marveč lepo v vrste razpoložena.
11.) Koščičasto   sadje   suši   ob   začetku   pri  nizki
toploti toliko časa, da se ni več bati, da se   izceja sok;
potem   kuri   silneje.   Iz   ovelega,   t. j. na pol osušenega
sadja lahko iztisneš koščice, s čimer dobodeš več vreden
izdelek.
12.) Vse posušeno sadje mora potem še nekaj dni ležati na zraku, da se popolnoma presuši. Omajeno sadje moraš razen tega, če mu hočeš (hraniti lepo belo barvo, prav hitro dejati v uže zgreto peč, ter ne sme dolgo časa biti na zraku. Premočno sušeno sadje postane pusto in se nerado kuha. Posebno pa pazi, da se sadje ne osmodi. Če se prehitro suši, postane blizu peči mehur-jasto in nerabno. Popolnoma sušeno sadje, akc je raztrgaš in iztisneš, ne sme dati od sebe nič mokrine; to je najboljši dokaz dovršenega sušenja. Sušeno sadje se nikdar ne sme na toplo ohraniti ali v zaboje vdejati.
Ako se na sušenem sadji prične kazati plesen ali celo grinje, hitro je moraš iz novega dejati v močno zakurjeno peč. Sušeno sadje hranjeno na suhem in zračnem kraji, v zabojih s preluknjanimi stenami, v vrečah, ki vise na zraku pod streho, drži se lahko pet do šest let in pameten kmetovalec se lahko tako okoristi z bogato sadno letino, da si nasuši mnogo sadja za več let za dom ali pa da čaka dobrih cen, ki so ob bogati letini navadno zelo nizke. Sušenje sadja na vsak način množi gospodarju dohodke, razen tega pa mu ni treba ob dobri letini prodajati svojega sadja za slepo ceno.
----    275    -----