I n sorat i se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr.ee so tiska dvakrat, 15 čo so tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se no sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspe-dic-ija na mestnem trgu h. štev. 9, II. nadstropje.
VredniStvo je na mostnem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
I'o pošti prejeman velja:
Za celo leto . . 15 gl. — kr Za pol lota . . 8 „ — n Za četrt lota . . 4 „ — „ Za en mesec . . 1 „ 4 tU
V administraciji velf^\"Aj«y,,
Za celo leto . . 13 Za pol leta . . 6 ,, H> • • Za četrt leta . . 3 „	:
Za en mesec . . 1 „ ltteij/
Politični list za slovenski narod.
V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. več na leto.
Izhaja vsak dan. izvzemši nedelje in praznike, ob Vati popoldne.
Vabilo na naročbo.
Vljudno vabimo vse p. i. dosedanje naročnike, kterim s tem mesecom naročba poteče, da jo blagovoljno o pravem času ponove, da zamoremo list vsakemu redno pošiljati, in da nam pridobe še novih naročnikov.
„Slovenec" pri opravništvu prejeman veljii:
Za celo leto . . . . 13 gld. — kr. ,, pol leta .... 0 „ 50 ,, „ četrt leta .... 3 ,, 30 „ „ en mesec .... 1 „ 10 „
Po pošti prejeman pa v e 1 j A: Za celo leto .... 15 gld. — kr. „ pol leta .... 8 „ — „ „ četrt leta .... 4 „ — „ ,, en mesec .... 1 „ 40 „
V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. več na leto.
VredniStvo in založništvo.
Deželni /bor kranjski
Peta seja danes bila je pač dolga, pa le bolj opravilna, ker so se reševale proračunske in druge upravne zadeve. Ker se je bilo več dni prej razglasilo, da bo na vrsti volitev velikega posestva in pa, da bo dr. Zarnik vte-meljeval svoj predlog o popravi statuta mesta ljubljanskega, bili ste obe galeriji polni poslušalcev tudi iz unanjih krajev. Ko pa tega ni bilo in se je tudi vtemeljenje Zarnikovega predloga preložilo na prihodnjo sejo, popraznili ste se galeriji in seja je bila popolnoma tiha.
Deželni glavar naznani dolgo vrsto došlih peticij, ki se izročijo finančnemu iu gospodarskemu odseku. Prebere se dopis grofa Karola Lichtenberga, v kterem se obrne do deželne
vlade s prošnjo, naj bi ona posredovala pri verifikacijskem odseku, da se njegov pri volitvi v velikem posestvu oddani glas, ki ga nasve-tuje ta odsek za neveljavnega spoznati, ne zavrže; dopis izroči se verifikacijskemu odseku.
Daljo prebere so interpelacija dr. Schreya in njegovih tovaršev do deželnega predsednika, zakaj se po cesarji potrjena postava o odkupu biro še ni razglasila in do izvrševanja spravila. Deželni predsednik baron Winkler odgovori, da se to dozdaj zavoljo tega še ni moglo zgoditi, ker je inštrukcija k temu obširna in težavna, pa da je vse v delu in bo kmalu dovršeno.
Poslanec Suklje potem predlaga, da se razni oddelki letnega poročila deželnega odbora izroče več odsekom, vsak po svoji tvarini. Predlog se sprejme.
Finančnemu odseku v pretres se izroči: poročilo deželnega odbora o nasvetovanji treh, izmed kterih se ima eden imenovati za oskrbnika tukajšnje prisilne delalnice; poročilo deželnega odbora o oddaji službe deželnega računovodje in poročilo deželnega odbora o napravi mostu čez Kolpo pri Vinici.
Za pretresanje predloga deželnega odbora o premembah deželnega volilnega reda se po predlogu gosp. Sveteca in proti predlogu barona Apfaltrerna, kteri želi preložiti to reč, izvoli odsek 5 udov, namreč Murnik (predsednik), dr. Schrey (namestnik), Svetec (poročevalec), dr. Poklukar in dr. Vošnjak.
Volitev dr. Samca za Radovljico, Kamnik in Tržič se potrdi, volitev gosp. Deva za črnomaljski in metliški okraj se pa izroči v pretres in poročanje verifikacijskemu odseku.
Na vrsti je vtrjovanje predloga Zarnikovega o popravi volilnega Statuta ljubljanskega mesta,
ki so pa po predlogu gosp. Grassellija, kterega tudi dr. Zarnik podpira, odloži za eno prihodnjih sej.
Potrdi se potem proračun zaklada slapske sadje-in vinorejske šole, za I. 1884, brez ugovora.
Poslanec Murnik poroča o računskih sklepih in proračunih ustanovnih in dobrodelnih zakladov, ki se potrdijo, ravno tako o gledišneiu zakladu. Na to poročajo Dežman, dr. Schrey, Detelja, dr. Bleiweis in Murnik o dolgi vrsti prošenj za miloščino, pokojnino in podporo, ktere so bile v včerajšnjem listu že naštete.
Konec seje je bil ob pol dveh. Prihodnja seja je v soboto, na vrsto pride tudi dr. Zar-nikov predlog o prenaredbi ljubljanskega volilnega Statuta, poročilo o volitvi velikega posestva pa še ne.
Ženitovanske oglasnice.
Nobene postave naše ljudstvo tolikanj ne želi, kakor postave, da bi se ne smel vsakdo na roko ženiti, in da bi imele občino pravico ženitovanske oglasnice odrekati ljudem, ki nimajo toliko premoženja ali gotovega zaslužka, da bi za silo zadostovalo za preživitev njihovih rodbin. Ze leta 1864 je deželni zbor kranjski povdarjal korist in potrebo take postave; 1. 1871 je bil tako postavo že sklenil, pa ni dobila najvišjega potrjenja, in ko jo je 1. 1880 ranjki dr. Blehveis vnovič predlagal v deželnem zboru, je prejšnja nemško-liberalna večina preko nje prestopila na dnevni red, ker seji še ni vredno zdelo, jo na drobno pretresati. Danes je deželni poslanec K lun deželnemu zboru izročil tako postavo, o kteri se nadejamo, da bo imela boljšo osodo, in da je no bo le sprejel naš deželni zbor, ampak da ji bo pritrdila tudi
Miielte®
Otvoreno pismo
presvietlomu gospodinu Savi ICosanoviču, metropoliti grčko-iztočne crkve u Sarajevu.
Pročitavši okružuicu Vaše Presviotlosti iz-danu na klor, kako ju javni listovi donesoše, nismo vjerovali svojima očima, jer je kako ne-osnovana, tako i uvriedljiva za častnu našu majku crkvu rimsku; ona je puna neistine i kadra posijati mržnju medju jednokrvnu braču, odakle može još veči razdor niknuti i svaka se misao bratskoga sporazumka osujetiti, koji jo za vse Bosance od prieko nužde, bili oni koje mu drago vjere, ako u istimi svi žele, da se Bosna moralno podigne i materialno pomogne.
Vašu arhipastirsku dušu mori zebnja i strahovanje. a zašto? jer jo do Vašega ,.znanja i sluha došlo uvjerenje, da so ne davno ustrojila neka propaganda za Bosnu, kojoj jo cilj širenje latinsko vjere u liosni i uniuoženje po-sljedovatelja Rima." Svako uvjerenje predpo-
stavlja razloge i važne razloge, inače nije uvjerenje, več neosnovano sumnjičenje; predpostavlja, da se jo onaj dokumenat proučio, na čijem se temelju stvara osvjedočenje. Osnovalo se u Beču katoličko družtvo pod pokroviteljstvom Njegove c. Visosti Nadvojvodo Albrechta, čija su pravila i od civilne oblasti odobrena i javno tiskana, čiji je cilj po vsili večih poli-tičkili listovih jasno izrečen, družtvo, kojo svojih prinosah nesmije razdieliti van prema želji same visoke vlade, družtvo, o kojem javna glasila izrično sponiiuju, da ono „niti zagovara, da država naše katolike provoli, niti smije že-liti, da se katolikom pripomogne na štetu muhamedanacah i sljedbenikah grčko-iztočne vjere." :i:) Doista norazumijemo, kako Vašu Pre-svietlost može strah hvatati od takova skroz zakonitoga družtva, komu jo vele plemeniti cilj: graditi crkve i naukovne zavode, u kojili se širi prosvjeta. .loš manje razumijemo, kako Vaša Presvietlost u toni nazrieva kakovo nasilje, Sto tko sa znanjem visokoga ministarstva javno *) ..VaTerland" št. 132 t. I.
pred vsim svietom milostinju od jadnih kato-likali kupi te ju drugim siromašnijim od sebe daje u s vrhu, da samo sobo naobraze, in ako Visokoista tja proti takovu nasilju priziva na najviše mjesto. premda je tomu družtvu na čelu sam Nadvojvoda Albrecht, koji nebi doista uikakova pokroviteljstva preuzeo, kada bi se tu radilo o kakovu nasilju ili kakovoj nezakonitosti. Svatko bi so morao tomu veseliti, a i veseli se, što i mi katolici počimamo iniati viših učionah, a vas mori zebnja i strahovanje. Mi nismo istina vlastni u ime visoke vlade govoriti, no ipak uvjeravamo Vašu Presvietlost, da čo visokoj vladi bez dvojbo biti prougodno, ako sljedbenici grčno-iztočne vjere u Austro-ugarskoj monarhiji s dozvolom visokoga ministarstva javno sabiru novac i Vam ga pripošlju, da ga prema njogovoj želji i potrebi same grčko-iztočne crkve u Bosni upotrobito, a budite uvjeren, da nebi uslj -d te oduševljenosti Vaših sljedbenikah nijednoga kakolika u srcu zazeblo niti bi dušu kojoga katolika spopala zebnja in strahovanje.
slavna vlada ter jo priporočala v najvišje po-trjenje.
Od g. Kluna izdelani načrt to postave je nekoliko obširnejši in natančnejši, kakor sta bila prejšnja dva, in se glasi tako-le: Postava
z dne . . . ., s ktero se dodatno k § 28. stavek 8. občinske postavo z dne 17. februvarija 1866 in k § 116. mestnega štatuta ljubljanskega vravnava izdavanje ženitovanskih oglasnie v vojvodini Kranjski.
S privolitvijo deželnega zbora Moje vojvo-dino Kranjske ukazujem tako-le:
§ 1. Vsaki mož, ki ima v kaki občini vojvodine Kranjske domovinsko pravico in se hoče ženiti, mora to svoji domači občini ustmeno ali pismeno naznaniti.
§ 2. Ako zoper njegovo ženitev ni nobenega v § 3. omenjenega pomislika, 11111 župan s privolitvijo občinskega starašinstva (mestnega magistrata) vsaj v 14 dneh po sprejetem oglasu izroči ženitovansko oglasnico.
§ 3. Ta oglasnica se sme odrekati le v sledečih slučajih:
1.	Ako jo ženin od občine ali iz kake javne dobrodelne naprave dobival miloščino in odslej še ni preteklo vsaj eno leto.
2.	Ako je dokazano, da se ženin živi od beračenja, ali da nima toliko premoženja ali zaslužka, da bi za silo zadostovalo za preživitev njegove rodbine.
3.	Ako je ženin dokazano tako slabega zadržanja, da se je po pravici bati, da za potrebni živež svoje rodbine in za dobro izrejo svojih otrok ne bo vestno skrbel.
§ 4. Ako župan iz kterega v § 3. omenjenega vzroka ženinu ženitovansko oglasnico odreče, mu mora vzroke vsaj v 14 dneh pismeno naznaniti.
§ 5. Zoper županovo odreko se sme ženin v 14 dneh pritožiti pri občinskem odboru, zoper razsodbo odborovo pa v ravno istem obroku pri deželnem odboru.
Ako manjšina občinskega starašinstva (mestnega magistrata) izročitvi ženitvanske oglasniee oporeka, ima tudi pravico se v 8 dneh pritožiti pri občinskem odboru, in župan ženinu ne sine izročiti oglasniee, dokler občinski odbor te pritožbe ne reši.
Eekoste, da se je Rim odielio od Vaše crkve. Čudno! Prije nego je Vaše crkve i bilo, rimska je crkva več u veliko kroz više stoljecah cvala, te su ju, po vsem svietu od istoka do zapada razširenu rimski pape slavno ravnali. Prije nego je Vaša crkva nastala, sve su občine na istoku sa svimi svojimi biskupi neizuzevši ni patriarhu carigradskoga ujedinjeno bile s rimskom crkvom; prije nego su prigrlile shizmu ili lierezu, ti su biskupi iz Rima dobivali svoju misiju, tako da nije nitko htio priznati za biskupa onoga, koji te misije nije imao. Isti Focij kušao je na razne načine skloniti papu, da ga prizna i potvrdi za carigradskoga patriarhu. Sve što su god duhovnega na sebi imali Focij i Mihael Ceru-larij, ti otci grčko-iztočne shizme, zahvaljuju Rimu: kršteni su u rirnskoj crkvi, u vjeri Kri-stovoj podučeni su od rimske crkve. Odielivši se dakle od rimske crkve, koju su prije i sami priznavali kao pravu crkvu, samim razkolnič-kim činom dovoljno pokazaše, da osnivaju crkvu. kojoj temelj« nije Isus postavio, crkvu, kojoj otac nije sum Bog, jer joj majka nije rimska crkva.	(Konce priti.)
§ 6. Ta postava zadobi veljavo tistega dne, ko se razglasi.
§ 7. Mojemu ministru notranjih zadev se nalaga izvršitev te postave.
Pomirje, a ne mir.
(Dalje.)
Kulturni boj je katoliško cerkev močno oškodoval, a protestantovsko žuga naravnost razdreti. Od kraja so se kulturnega boja veselili protestantje, ki od nekdaj zavidljivo gledajo na razcvit katoličanstva, a na zadnje so vendar spregledali, da vera na razodenje Božje, na božanstvo Kristusovo peša in peša, ako se preganjajo katoliški mašniki, ako se preganja katoliška cerkev, ki pred vsem hrani nepokvarjeno razodenje Božje, oznanuje in trdi vero v Boga in človeka. Protestantovski pastorji kolikor jih je še vernih, so se s svojimi očmi prepričali, da krščanska vera tem bolj peša, čem bolj se preganjajo katoliški duhovni, a razširja se verska unemarnost in samopaš-uost življenja. To je vernim protestantom oči odprlo, nič več niso tako živo zagovarjali, ter veselili se kulturnega boja, zaslomba, ktere je vlada mislila dobiti pri protestantih, se je začela umikati in vlada je spoznala, da pri protestantih zarad kulturnega boja ne najde več tiste žive hvale, tiste moralne podpore, ktere se je morda nadejala.
Druga stranka, kteri je mislila pruska vlada s kulturnim bojem vstreči in ji je gotovo tudi vstrogla, ta je liberalna stranka, to so novodobni pogani vseh vrst, vseh barv od svitlo do krvavo-rudeče. Ta stranka se tudi še sedaj ni boja naveličala, ker nji ne gre samo za to, da bi se katoliška vera zatrla, marveč ona sovraži tudi literarstvo, ker ima vendar še zmirom nekaj krščanskega v sebi, od protestantizma potrdi le svobodo v preiskovanji (freie Forsehung) in strpnost. Vendar previden državnik, kakor je brez dvombe Bismark, so je teh že davno naveličal, rabil jih je za orodje, dokler jih je mogel kaj rabiti, a sedaj se tudi ne zmeni za nje kaj posebnega. Vide žalostno razdejanje, ktero je napravil kulturni boj, je vendar vlada nekoliko začela misliti, kako bi se ta zleg mogel odvrniti, sicer ni katolikom na ljubo, vendar pa v prid in korist države. Krivica se sama tepe, tako se je tudi tukaj prav očitno pokazalo.
Državnika mora pri vseh njegovih delih voditi modrost in učenost, iz tega pa izvira moder svet o pravem času in krepost pri izvrševanji. Ako po tem vodilu presojamo naš vek, ako iz tega stališča gledamo na kulturni boj, ki se je vršil in se še sedaj vrši pred našimi očmi, a kako malenkosten se nam vidi sedanji vek! Sicer ko bi prazne besede mogle svet in sedanji rod omečiti bi se to gotovo zgodilo, učen in prebrisan je naš vek, kakor še nikoli poprej, a kje so dejanja? Same modrosti in učenosti jo svet tako napolnjen, da 11111 še vere in nravnosti treba ni. Svetil in svetnikov je tolikov, da v pravem času nihče ne ve kaj storiti, in se zarad obilnosti svetov pravo dejanje zamudi. Basen pripoveduje, kako hudo so je človeku godilo, ko so mu pečene tiče v usta letele. Nekako tako se godi ljudem današnjega časa, samo da pečenih tic ni, dostikrat še osmojenih podzemljic ne. Najbolj pa cvete krepost in moč — pri kulturoborcih, ker njim gre moč pred pravico, kdor ima po njih misli moč, ima tudi pravico za to, razvaline na cerkvenem polji nam za-
dosti naznanjajo oblast in moč kulturnega boja.
Prava učenost nas uči presojevati stvari po njih notranji vrednosti, a v kulturnem boji se vse stavi na glavo. Vera n«j bi bila igrača posvetnim mogotcem, ali pripomoček v dosego njih sebičnih namenov, zemeljsko, gmotno in časno se nad vse povzdiguje, a vso, kar človeka blaži in ga k Bogu povzdiguje, naj se pa zanemarja ali opravi 7. golimi besedami. Dar sveta pa loči resnično od naopačnega, dobro od hudega, koristno od škodljivega, a vlada, ki osnuje kulturni boj, posluša svoje najhujše zo-pemike, radikalce, samo da katolikom kljubuje, izvršuje njih program, a vstraši se, kedar vidi posledice svojega dejanja, kedar se začne razvijati program radikalne stranke. Tedaj se ji začno oči odpirati, sedaj jo še le sreča pravi svet.
Vlada je bila hrabra, kedar je šlo iztirati kake redovnike ali vloviti kakega duhovnika, ki je prepovedano službo Božjo opravljal, a vse njene moči ne zmagajo liberalcev in radikalcev. Misli sicer, da jih zatere v enem kraji, pa se prikažejo drugej, vodo jeze na jednem bregu,, a ta se vrže na drug breg in tam še huje trga. — Gotovo si želi vsaka modra in krepka vlada, da razširja omiko in izobraženje, a da zatare hudobijo, ki se prikaže v zvezi s surovostjo in neotesanostjo in nravno spridenostjo. Ali pa to more storiti kulturnoborna vlada, ona, ki dobre v verige devlje, hudobnega duha pa osvobodi, da razsaja, ki človeške postave devlje nad Božje; nikoli ne smemo pozabiti, da jo kulturnoborski vladi povsod načelo: država je vse, postavam države se mora podvreči vse. Tako seme, taki nauki pa ne morejo obroditi dobrega sadu, upor zoper božjo voljo, zoper božjo postavo se povsod sam kaznuje, tako je pri posameznem človeku, tako pri celem narodu.	(Dalje prili.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 25. sept.
Avstrijske dežele.
Iz Gorice. V sedmi letošnji seji deželnega zbora, ki je bila 17. t. m., stavil je g. R. Mohorčič s tovariši o popotnem kmetijskem učitelji za Primorsko, ki ne zna jezika svojih poslušalcev, na visoko vlado sledečo interpelacijo: „Veleslavna deželna vlada! Prav in koristno je, da veleslavna deželna vlada skrbi za poduk in napredek v kmetijstvu med ljudstvom na Primorskem, ljudstvo pa mora od tacega poduka v resnici imeti korist, in da jo ima, mora dotični učitelj biti zmožen jezika, kterega govori ljudstvo. Za poduk v kmetijstvu še celo to ni zadosti, da učitelj le za silo zna ljudski jezik, ampak treba je, da je jezika popolnoma zmožen in da pozna eelo njega narečja, ker poduk napravi lo potem na kmeta pravi učinek (utis), ako je čisto popularen, kajti znano je, da se kmet jako težko poprime novo-tarij in da sploh nima zaupanja v učitelja, kteri mu ne zna prepričevalno govoriti na srce. Po našem mnenji še kdor je slovenščine popolnoma zmožen in svojo stroko temeljito pozna, ni vedno sposoben za potovalnega kmetijskega učitelja; ampak le tisti potovalni učitelj moro z vspehoin podučevati, kteri združuje s temeljitim znanjem tudi dar popularnega govorništva. Ce vse to pomislimo, čuditi se moramo, da jo veleslavna deželna vlada imenovala za Primorsko tacega potovalnega učitelja, ki ne zna niti slovenščine, jezika dveh tretjin prebivalstva naše dežele, in ki mora predavati našemu slovenskemu ljudstvu s pomočjo tolmača. Prepričani smo, da jo vlada to storila le zato, ker je mislila, da sedanji potovalni učitelj zna slovensko, ker drugače ni niti misliti, da bi ona imenovala učitelja, kteremu manjka najvažnejša
podlaga uspešnega podučevanja. Glede na vse te okoliščino usojani si vprašati veloslavno c. kr. deželno vlado: 1. Ali ona spoznava kot koristno in namenu odgovarjajoče, da v slovenskih okrajih Primorskega predava kmetijstvo prostemu ljudstvu tak učitelj, ki ni ali nič, ali pa le za silo zmožen slovenskega jezika ? 2. Ali ne misli voleslavna vlada, da bi so prihranilo na stroških, ob enem pa namenu veliko boljšo ustreglo, ako bi se vpeljalo zopet poprejšnje načelo, da namreč učitelji kmetijske šole v Gorici sami ob nedeljah proti primerni odškodnini predavajo ljudstvu na deželi o napredovalnem kmetijstvu v čisti, popularni obliki? 3. Ako pa ni toga mnenja, se jej li ne zdi potrebno, da nastavi tacega potovalnega kmetijskega učitelja, kteri je zraven stroke tudi slovenskega jezika tako dobro zmožen, da se moro s kmeti na deželi tako po domače razgovarjati in jim tako zanimivo v popularni obliki predavati, da bode zagotovljen vspeli in da bode med ljudstvom zopet začelo veselje do takih kmetijskih predavanj, ktera so v zadnjem času pri ljudstvu zgubila vsako veljavo iz gori omenjenih razlogov?
Iz Celovcu, 21. septembra. Odsek za uravnanje Drave jo postavil svoj čas poseben pododsek treh udov, ki se je vže zedinil zarad najvažnejših načel pri vravnanji, posebno pa zarad stroškov. Ta pododsek je sklenil, vzeti od vlade ponujanih šest desetin vseh stroškov, to je 17a milijona, manjkajo pa še štiri desetine, to je 1 milijon, od tega pa prevzame dve tretjini dežela, tako da vseh stroškov vzame država devet petnajstiu, štiri petnajstine dežela in dve petnajstini drugi vdeleženci. V polnem odseku so sprejeli ta nasvet z vsemi zoper en glas, odsek bode izdelal načrt postave zastran stroškov, ki zadevajo mejaše, med temi je tudi južna železnica. 24. in 25. t. m. namerava komisija pregledati Dravo v okraji gornje-drav-berškem.
deželnem zboru gališkem sta Kusina Antonievič in Siensinski oporekala volitvi Lozinskega, ki jo bila pa potrjena. — Zastran volitve grofa Alfreda Potocky-ja je izrekel Romanczuk, da Rusini umaknejo svoj protest. Govornik razpravlja dosedanji prepir med Poljaki iu Rusini in toplo priporoča spravo. Kneza Roman in Jurij Czartoriski sta simpatično odgovarjala. Prvi se je spominjal besed Roman-czuka glede Poljakov v Poznanskem, rekši, da bi se ti ne pritoževali prav nič, ko bi se jim godilo tako, kakor se godi Rusinoin v Galiciji. Knez Jurij Czartoriski je pa Rusine naravnost pozival, naj nikar ne ostanejo pri besedah, marveč naj svoje želje zapišejo in izroče deželnemu zboru. (Pravo!) Dva nasveta Haus-nerja in Merunoviča sta bila prebrana. Prvi zahteva upravni organ v Galiciji za vzhodno skupino železnic, drugi priganja, da naj se pre-osnujejo judovske verske občine v smislu sklepa deželnega zbora 1. 1881.
Bodočemu državnemu zboru se bo tudi predloga postave predložila o zatvoronji proste Inke v Trstu. Trgovinski minister je ukazal po dogovoru s finančnim ministrom dotični predlog izdelati ter stroške, kolikor mogoče, natančno preračuniti. Na podlagi tega se bode izdelala potem dotična postava.
Rimski korespondent piše „Standardii", da so o priliki 200letnice oslobodenja Dunaju sv. oče pisali lastnoročno pismo Nj. Veličanstvu cesarju Francu Jožefu L, v kterem povdarjajo, da je avstrijsko cesarstvo pravi branitelj evropejske omike. Dalje preidejo na sedanjost in njene učenjake in pravijo, da si poslednji vse prizadevajo, da bi Cerkev in papeža spodkopali, ker nečejo spoznati, da sta se oba vedno za omiko borila in se še borita iu zato so je teh modernih barbarov mnogo več bati, kakor so so ljudje onih bali v starih časih.
Na dunajskem kongresu jetniškili upravnikov posvetovali so se tudi o plači za delo po kaznilnicah. Nemški upravniki poudarjali so, da vjetnik mora delati in vendar nima od storjenega dela nobene pravice do plače, ona gre v državni zaklad in jetniku se nekaj malega lahko da „vbogajnie". Avstrijski upravnik (dvorni svetovalec) \Vahlberg povdarjal je pa potrebo plače iz stališča pravo-
sodja in človečnosti, kakor tudi iz jetniško-političnih razlogov. Tudi iz moraličnega stališča so plača priporoča, kajti časi sužnosti so minuli, in ako boste vjetnika k delu silili, plače mu pa nikake ne dali, napravili ste ga zopet sužnjega. Oglasili so se še drugi za in proti. Po naših nemerodanjih mislih so tu človečnost predaleč razteguje. Da se vjetniku konečno izplača, kar čez stroške za njega ostane, jo prav; a da se vjetniku daje plača, stroški za-nj pa iz žepa davkoplačevalcev jemljejo, se nam pretrdo zdi. Sužnjega ne dela pomanjkanje plače, ampak še bolj pomanjkanje prostosti; tedaj bi se še tudi zapreti ne smeli, da bi se sužnji no storili.
Teritorijalna sistema v naši vojski bliža se izvršitvi. V ta namen odide 7. polk trpništva iz Dunaja v Krakovo k prvemu koru, kamor po svojem naboru pripada. Prvi kor do sedaj razun par detaširanih baterij iz Le-vova ni imel nikake lastne artilerije. Sedaj bosta pa v Galiciji vedno po dva topniška polka, jeden pri prvem, drugi pri jednajstem koru v Lvovu, in za slučaj kako vojske ne bode več potreba z velikimi težavami topništva iz družili korov v Galicijo skupljevati. Iz Dolenje-Avstrije odide polagoma, kakor bode ravno prostor dopuščal, 10. topniški polk, čegar jedna divizija se je že sedaj velikih vojaških vaj na Severo-Ogerskem vdeležila — v Košice k šestemu koru, ki jo do sedaj tudi brez artilerije bil. Ko se bodo ta premešče-vanja vršila, potem imajo vsi kori od 1.—13. svoje topništvo, le 14. in 15. kor (Tirole in Bosna in Hercegovina) in pa vojaško zapoved-ništvo v Zadru, kjer pa so drugi odnošaji merodajni, ne bodo lastnega topništva imeli.
Hrvaška narodna in neodvisna stranka se večkrat posvetujete o bodočih ukrepih.
Bosanski in hercegovaiki promet šo ni tako razvit, kakor bi bilo želeti zaradi obilnega naravnega bogastva, ktero obe deželi v svojem osrčji krijete. Da se ta pomnoži, treba cest, treba železnic. Oboje so jeli vže za časa okupacije leta 1878 in 1879 graditi, ter so železnico po bosanski dolini od Broda do Zenice že meseca septembra 1879 odprli, daljšo progo od Zenice preko Visoke do Sarajeva pa oktobra 1882. Ta železnica je 208 km. dolga, in za-dobi svoj pravi pomen še le tedaj, ko se do morja potegne — do Dubrovnika, kakor so vže strokovnjaki a la sekcijski načelnik Nordling, vladni svetovalec Obermaver, i. dr. povdarjali. Kakor smo že jedenkrat poročali, predložila se bode vže bodočim delegacijam proga Sarajevo-Mostar-Metkovič-Dubrovnik. Nordling je svoje dni stroške za zgradbo te železnice na 772 milijonov gold. preračunih Dalje se bode podaljšala dalmatinska državna železnica iz Siveriča do Knina, kar gotovo ne bode ostalo brez velikega upiiva na povzdvigo jugoslovansko trgovine. Pri vsem tem bode pa še treba posebno mnogo za zboljšanje cest po Bosni in Hercegovini storiti, kajti dosedanje stanje potrebam še nikakor no zadostuje. Leta 1879 imeli ste obe zasedeni deželi 1580 km. velike ceste prve in druge kategorije; od teh je bilo pa samo 943 km. za vožnjo pripravnih, na 637 kilometrih se je vozarilo le za silo. Vrh teh bilo je tudi še 1934 km. pogorskih potov, edino le za tovorno živino pripravnih. Takoj, ko se prične gradba železnic, začeti se mora tudi gradba cost, kajti železnico brez dotičnih zveznih cest si pač ne moremo misliti, toraj bo za pridne slovenske roke še dosti dela in kruha po — Bosni.
Vnanje države.
Iz Carigrada se poroča angleškim listom 19. t. in.: Baron Oalice, avstro-ogerski poslanec jo bil pri zaslišanji pri sultanu skoz dvo uri. Nemška, Avstro-Ogerska iu Turška so sedaj v posebno prijaznih razmerah.
Španjskega kralja imenoval je nemški cesar lastnikom ulancev šlezvik-holštajnskega polka, ki sedaj v Strassburgu stoji.
Novice, ki šjtunjskemu in srbskemu kred ju od doma dohajajo, niso nič kaj veselega zapopadka. Na Srbskem ministerstvo le še na nitki visi in novo se bode menda iz mešanih elementov sostavilo. Poslanci, ki jih je kralj v
skupščino volil, so sami bivši poslanci napred-njaške, toraj vladne stranko. Na vse mogočo načine vpirajo se, da krmilo radikalcem v roke ne pride. — Na Spanjskem pa zopet jako pridno revolucijo pripravljajo in so dotični španjski iu francoski komiteji v najskrajni dotiki.
Sporazumljenje med Francozi in Kitajci bo menda tako, da bodo Francozi tako dolgo pomoč za pomočjo v Tonknig in Anam pošiljali, dokler ne bodo zadosti bajonetov skupaj imeli, da bodo deželi anektirali.
Kitajci so se baje zoper cesarico „nebeškega earstva" kakor se Kitaj imenuje, dvignili in hočejo mesto nje princa Tun-a za vladarja imeti.
Izvirni dopisi.
Iz Celovca, 22. sept. (Poncmčevanje.) Pri nas na Koroškem gospoduje v deželi vedno še tista nemškoliberalna stranka, ki si je zapisala na svoj prapor: Ponemčenje Slovencev na vsak način. Nihče j e pri tem p o čet j i ne ovira, razun male peščice po deželi raztresenih rodoljubov, ki se pa tudi nič prav krepko na noge postaviti ne upajo, ker prav z redko izjemo ie vse proti njim: Vradniki in pisarji, šolske oblasti po mestih in po deželi; grajščaki in premožniki, vsi posestniki fužin in tovarn; meščanski „purgarji", in brezposelni postopači. P o n e m č 3 v a n j e toraj lepo tiho in hitro napreduje, posebno po šolah. Največi požiralnik za Slovence je mesto Celovec. Slovenski dijaki iz Koroške, ki se pridejo semkaj šolat, ponemčijo se tekom kratkih let od glave do nog, tako da izstopivši iz šol niti svojega maternega jezika prav ne razumejo. Na višjih šolah se nekteri sicer nalezejo nekaj slovanskega duha, pa ta se jim kmalo spet izkadi, ko pridejo na Koroško v kako službo nazaj. Pa ne samo dijake, tudi na stotine in tisoče drugih Slovencev nam požira Celovec. Pridejo iz dežele v mesto slovenski hlapci, dekle, rokodelci, branjevci, kupčevalci; pa naj bodo lo nekaj let tukaj, že so popolnoma ponomčeni ter se sramujejo svojega slovenskega rodu. Le v največi potrebi govorijo taki še slovensko, njih otroci pa potem že ne znajo več b e s e d i c e s 1 o v e n s k o. Ce pa kterega vprašaš, od kod je bil njegov oče ali stari oče doma, izvedel boš v desetih slučajih devetkrat, da je bil oče iz Rožne doline, ali iz slovenske okolice celovške; iz slov. Stajerja ali s Kranjskega itd. Ta pogubonosni požiralnik bi moral takoj svoje delo ustaviti, ko bi se mu le prva močna zagojzda naredila. Slovenci, ki pridejo v mesto, niso veseli, da se morajo ločiti od svoje narodnosti; ker pa nikjer ne najdejo zaslombe, ki bi jih branila proti pritiskom nemških valov in nemškutarsko agitacije, morajo se večini podati. In kaj bi bila ta zagojzda? Poglejmo, kje jo najdemo. Cehom se je v lastni deželi med Nemci in na Dunaji enako godilo. Prosili so, trkali in iskali, da, vztrajno zahtevah čeških šol. Dobili so jih mnogo, napravili češko šolo celo na Dunaju. Upati je, da so s tem naredili ponemčevanju tisto zagojzdo, o kteri sem prej govoril. V Celovcu bi bilo to tem lagljo mogočo, kor bi našli celovški Slovenci zaslombo pri slovenski okolici. (Zdaj še, pa kmalo ne več, ker tudi okolica se z vso silo ponemčujo.)
Celovec namreč ni zadovoljen, da ponem-čuje v mesto dohajajoče Slovence, on j steza svoje ponemčevalne roke tudi po slovenski okolici. Kakor Ljubljančani ob nedeljah v Šiško in na Vič, v Stopanjo vas iu na Polje, na .ležico in na Ig hodite, tako se vsuja tudi iz Celovca vsako nedeljo velika množica nem-
škili in ponemfienih meščanov v sosednje vasi. „Furor teutonicus" jili spremlja ter najprej obdeluje krč m a rje. ki se udado iz dobička-rijo, ter pa .spet uplivajo na svojo okolico. Trden značaj bi so komaj ubranil, kako še lo mehki, potrpežljivi, v političnih rečeh malo izvedeni slovenski kmet! Pritisk je najprej in največi za nemške šole; kadar pa kmetovalci v to privolijo, potem je slovenski narodnosti že odklenkalo. Tako je vas S t. Peter na izhodni strani Celovca že čisto ponemčena; mladi zarod ne zna več slovenski. Vas Št. Rupert, četrt ure proti jugu od Celovca, bo tudi kmalo ponemčena. Ljudje znajo sicer še oba jezika, vendar se je mladina nemškega duha tako navlekla, da se sramuje slovenščine. Ravno isto velja o O t očali in Šmar-t i n u, vaseh četrt ure proti zahodu od Celovca. Ljudje so kakor z neko nemško s k o r j o obdani. .Med seboj sicer slovensko govore; če pa v mesto pride, ga težko pripraviš, da bi slovensko govoril; boji se, izdati se, da je Slovenec, iu to po pravici, ker Celovčan zaničuje „windišarja", ljudje se pa temu zaničevanju lahko izognejo, ker dobro nemško govore. Kako bi tudi ne, ko obiskujejo trde nemške celovške šole! Vse te vasi bodo v 2 0 letih ponemčene, če hitra pomoč ne pride. Nekaj pozneje, pa vendar zadosti kmalo zadela bo ista osoda Vetrinj in sosednje vasi, pa tudi Zrelec, Št. Jur itd. Zdaj prebivalci teh vasi še slovensko govore, ker imajo pa trde nemške šole, ker ponuja bližina mesta vedno priložnost, da otroci ne pozabijo šolske nemščine, temveč se v njej le vedno bolj izurijo, zato ni dvoma, da celovški požiralnik tudi tukaj ne dela zastonj. Ce mogoče še žalostneje je stanje Slovencev ob nemški meji, kakor pri Gospi Sveti, pri Varuškem gradu, v O t m a 11 j a h , v T i g e r č a h, v Blatogradu itd. Ni zadosti, da so šole čisto nemške, morajo dostikrat tudi Bo ž j o besedo poslušati v tujem jeziku. Kjer je namreč ljudstvo namešano, se pridiguje enkrat slovenski, enkrat nemški. To ubogo ljudstvo je brez vseh voditeljev in svetovalcev, ono nič ne bere in pod milim nebom nič ne ve, kaj se po svetu godi.
Največ bi se storilo za spodbudo in izbo do naroda, ako bi se v Celovcu osnovalo slovensko pevsko društvo, ter delalo izlete v vasi slovenske okolice. Pa celovški rodoljubi so po eni strani preveč boječi, na drugi strani pa jih ni mogoče pod en klobuk spraviti zavolj stanovskih razlik. Trgovski pomočnik se šteje že za kaj višega od rokodelca, nasprotno pa sta oba prenizka za vradnik a ali posestnika, med tem ko spet vse te zaničuje profesor ali doktor. Toliko nas pa ni, da bi zamogli vse pevce iz enega stanu nabrati, zato bo težko kaj še za zdaj s tem društvom.
Imam še mnogo pisati; pa za enkrat naj bo zadosti.
Domače novice.
(Obsodba.) Naši bralci se spominjajo nekega pesnika Kuhnelna, ki je po cesarski slovesnosti v „Švieariji" pod Turnom bral neko med drugim tudi tukajšnje društvo „Sokol'' za-sramujočo pesem, zavoljo ktere je bila kmalu potem v obče obravnava pred deželnim glavarstvom. Odbor „Sokola" pa je še posebej tega »pesnika" tožil pred okrajno sodnijo, pri kteri
je bila danes dopoludne obravnava o tem. Pri ti je bil Kilhnl obsojen na 10 gold. kazni in v tožb no stroške. Zagovarjal gaje dr. Suppan, tožil pa je v imenu »Sokolovega" odbora dr. Papež.
(Slovenskih sodnijskih razglasov) o po-silnih zemljišnih dražbah se nahaja v »Lai-bacherici" čedalje več. Akoravno posilna dražba ni veselo znamenje in neprijetna, naj bo razglašena v kterem koli jeziku, je vendar dokaz, da se sodnije čedalje bolj poprijemajo slovenščine. Taki razglasi prihajajo zdaj iz Metlike, Črnomlja, Vipave, Senožeč, Ribnice in še ktera od kod. Slovenščina v njih je v obče dobra, samo to bi opozorili neko okrajno sodnijo, da se nemški »Bezirksgericht" po slovenski ne pravi okrajno sodišče, marveč sodnija; sodišče je p r o s t o r, kjer se sodi, ne pa gosposka, ktera sodi. To v blagovoljen opomin.
(Pevska ostalina Rodoljuba Ledinskega) ni se raznesla na vse kraje, kakor je brati v »Slovenskem Berilu" (II. izd. str. 75) za osmi gimnazijski razred 1. 1881, marveč se je ohranila po previdnosti gosp. Anton Zupana, kaplana grajskega, kteri jo je izročil gospodu J. Marnu. Ta je 1. 1870 opisal v Jezičniku XVII. ranjkega izvrstnega pesnika: Anton Za-kelj —Rodoljub Ledinski (str. 42—54), ker proti koncu (str. 53) pravi: »Daje tolikanj sposobni pesnik popeval še mnogo več, ni dvomiti ; toda spiski, kar jih je bilo po smrti v njegovi zapuščini, so se raznesli, in največ si jih je bil prikupil umen slovenski duhovnik, kteri mi jih pa na iskreno — nekterikrat ponovljeno prošnjo niti pokazati ni hotel, dasi je lahko razumel, da i jaz ravnal bi ž njimi le razumno!" — Duhovnik ta je bil g. Anton U m e k (r. 1. 1827, t 3. avg. 1882, župnik v Gradu), kteri je nekdaj sam pisatelj (ločiti je od Antona Umeka Okiškega r. 1. 1838, j 1-1871) nekaj v »Novicah", nekaj v »Zg. Danici" itd. (Gl. Viri pozabljivosti v Janežičevem Cvetniku slov. slovesnosti str. 122—123) hotel morebiti sam spraviti jo na svetlobo. Omenjena ostalina — največ sonetov, v kterih je bil Leti inski mojster, nahaja se na posamnih listkih, v različnih oblikah, nekaj dovršenih, nekaj le pričetih, nekaj večkrat prepisanih, po narodnih ponarejenih itd. Kako bi so spravila na dan, ni še določeno.
Razne reči.
—	Dunajsko električno razstavo obiskalo je 19. t. 111. zvečer 8619 plačujočih osob in 3650 se jih je po električni železnici peljalo.
—	Na O g e r s k e m v S t e i 11 a m a n g e r u vlomili so tatovi v veliko cerkev in srebrno z dragimi kamni ozaijšano monštranco 500 gld. vredno vkradli. Dalje so odnesli srebrni ciborij, vreden 200 goldinarjev, dva križa in 3 prte. Kam so se obrnili, se še ne ve!
—	B e 1 g i š k a d r u ž b a prevzela je žganje opeke v Rum unij i, kjer si bode v to svrho velikanske opekarne postavila. Ta družba je med vsemi konkurenti najnižje cene ponudila. Roka roko umiva. Ako se ne motimo, so tudi štabni olicirji vojaški inžinirji iz belgiške vojske vzeti, ki bodo trdnjave v Rumuniji gradili.
—	Od silo je! kar se godi po Rumuniji, kakor nam »Kiiriit. Volksstimme" poroča: Hčere zadolženih rumunskih kmetov morajo menda dolžne obresti Židom se svojim telesom plačevati. Tudi po Rusiji še pred par loti ni bilo bolje. Od tod velika mržnja do Židov in njih krvavo preganjanje.
—	Več —kakor umazan je laški odbor, ki jo za ponesrečene Ischijance novce nabiral, če jo ros, kar nam poroča liberalni »Po-pulo Romano". Ondi se bero, da so jo nabiranje novcev za ponesrečeno Ischijance dotič-nemu odboru vstavilo, ker jih ni za pravi namen vporabil, temveč je reveže, ki so pri njem pomoči iskali, po žandarjih zopet na razdjani otok tirati dal, kajti bili so mu pri njegovem skrivnostnem poslu jako odveč, dasi tudi so ga kleče in s povzdignjenimi rokami kruha prosili. Večino nabranega denarja je baje odbor porabil za vstanovo kreditnih zavodov, pri kterih bode sam smetano posnemal.
—	V Filadelfiji bo nemška srenja 6. oktobra obhajala ŽOOletnico prve naselbe Nemcev v Ameriki, ki je bila došla ravno ta dan lota 1683.
—	Smeš niča. Tam nekje, kjer se vrhovni državni gospod »Mikado" imenuje, so je prigodilo, da ta gospod nenadoma umrje. Naravnost gre proti svojim nebesoin ter vratarja kliče, naj mu odpre. A ta jo danes menda gluh; še ne ozre se ne. Pa vendar ne, kajti ko nek berač pride in potrka, mu vratar takoj odpre. Tako je storil drugemu in tretjemu; še le čez dolgo in po hudem ugovarjanji se od-pro vrata »tudi mikadi". Zato je po svojem sinu-nasledniku priporočal: »Tukaj se beračem jako dobro godi, da, celo tudi pred »mikado" imajo prednost. Zato, ker je Tvoja dolžnost svoje ljudstvo osrečiti, glej, da vse podložne berače storiš, potem si jim nebesa preskrbel."
Je li sin-naslednik ubogal ali ne, nič ne pove.
zgodovina
Umrli s«:
V bolnišnici:
17.	sept. Janez Cotman, dninar. 55 let, rak.
18.	sept. Marija Meglic, delavka. 43 let.
Dunajska borza.
22. septembra.
Papirna renta po 100 gld. Sreberna „ „ „ „ 4% avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6 ll> .
papirna renta 5 % Kreditne akcije Akcije anglo-avstr. banke „ avstr.-ogerske banke „ Landerbanke ,, avst.-ogcr. Lloyda v „ državne železnice . ., Trainway-društva velj. 170 gl. . Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice ., „ Ferdinandove sov.
4	% državne srečke iz 1. 1854 4% ,, „ ,, ., 1860 Državne srečke iz I. 1864
,, „ 1864
Kreditne srečke Ljubljanske srečko . Hudolfove srečke
5	% štajersko zemljišč, odvez. London .... Srebro .... Ces. cekini Francoski napoleond. Nemške marke .
160 gld. 120 gld.
Trstu
250 gl. 500 „ 100 „ 50 „ 100 „ 20 „ 10 „ obligac.
78 j 78 100 92
119 87 86
292 108 834 105 641 319 230
103 105
120 132
167 166
168 23 20
104 119
5 9 58
. 40 70 25 95 40 50 20 80 80
80
30 25 25
50 25 50 75
90
68 501 60
kr.
Lepo zeleno posušeno
orehovo perje ii orehove Kil
(oT)lakovce),
divji kostanj, krompir,
(Vsiii i 11 jevo zrnje,
smrekovo in hrastovo čreslo
(3)
(lubje)
kupuje po najvišji ceni
J. I.ETEO,
v Ljubljani, pri mesarskem mostu.