P-KRIZOSTOM: To je nas sveti advent Zatrli smo v sebi greh; o srcu nam sonce sije in zarja gori nam o očeh. Zdaj gremo skozi adventne dni. Pa ne mislite, da smo Nikodemi temnih skrivnostnih noči ? Ne! Z gorečim križem v roki stopamo čez mračno plan. Za mučeništvo zreli smo vsak dan. To je naš sveti advent, ki nam bo rodil luč in pomlad: zorno nebeško Dete sredi betlehemskih trat. To je naš sveti advent, ki nam bo rodil deviško Gospo: zvezdo zlato in rožnato zarjo, čistejšo kot vse pozemsko zlato. To je naš sveti advent; angele vsul nam bo iz neba,, ki vlili nam bodo tolažbo božično v grenkobo srca. Pogumno stopimo v adventne dni, da nam iz naše krvi božič nebeški vzkipi. P. GVIDO: Mati in prva otrokova ljubezen Mater čakajo vedno nove in težke naloge. Kaj naj stori, ako opazi, da se je vnela v srcu njenega otroka prva ljubezen do prijatelja ali prijateljice detinskih let, do oseb, s katerimi se je v prvih letih mladosti tako brezskrbno igral? Nekatere matere se ob takih ugotovitvah močno prestrašijo. Prepričane so namreč, da je zajela otrokovo dušo brezupna izprijenost, ki jo je treba energično in odločno zatreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Zopet druge matere se niti najmanj ne razburjajo, zadeve niti resno ne razmislijo, ampak izpregledajo vse te nove pojave z besedo: »Saj je bilo z menoj ravno tako.« Katera ima prav? Ali naj se tako zgodnje sanjarstvo popolnoma prezre, ali naj se prepove in zatre? Oboje bi bilo napačno. Mati, ki nastopa v takih slučajih z vso silo, navadno ognja ne pogasi, ampak ga še bolj razplamti. Čuvstvom ne moremo zapovedovati, najmanj pri globoko temperamentnih naravah. V tem slučaju bi strogo postopanje mladega človeka nagnilo, da bi se vživel v vlogo viteškega junaka ali vtele-šene zvestobe, ki za ljubezen žrtvuje vse. Bolj pametno, modro in koristno je, če se z otrokom mirno pogovoriš kar v splošnem, ne da bi koga osebno imenovala, da so ljudje pač samo ljudje, ne pa nadzemska bitja, da so sanje le pene, da se mladostna zvestoba navadno zdrobi kot kos stekla da je zgodnja prevara zagrenila že mnogo življenj in pokvarila že mnogo lepih značajev. Pripomni tudi, kako bi ti bilo hudo, ko bi tvoj sin ali tvoja hči v takih praznih sanjah izgubljala dragoceni čas, slabila voljo, veselje do dela ter si ubijala pojočo radost mladosti. Čemu bi trgal mlado srce in ga drobil v kosce, namesto da bi v marljivem delu z mirno dušo pri' čakoval tiste dobe dozorelosti, ki ga bo obdarovala s pametno in zato trajno in osrečujočo ljubeznijo? Tako ali podobno, kakor že zahtevajo razmere, naj se mati pogovori z otrokom. Da se bo lažje odrekel vsem takim brezplodnim sanjam, naj mu mati odpoved lajša z razvedrilom in naj otroka osrečuje s podvojeno materinsko ljubeznijo. Poleg tega naj mati s primerno šalo prepreči in osvetli čezmerno ničemurnost, ki je navadno sad sanjarjenja. Sem ter tja se je že zgodilo, da je tako zgodnje nagnenje srca vzgojilo močne talente in dvignilo veselje do dela tako, da so mladi ljudje v svoji idealnosti skoraj brez bojev prešli najbolj nevarno dobo svojega življenja, med tem ko so se drugi vedno bolj gioboko pogrezali v močvirje. Drugače je v slučajih, če grozi mladima človekoma resna nevarnost. V takih primerih je sveta dolžnost staršev, da raztrgajo vse zveze, pa naj se sentimentalnost in strast še tako obupno brani in upira. Pretresljivi so slučaji, ko napol dorasla mladina zapravj zaradi materine slepote in slabosti svoj najlepši in najdragocenejši zaklan ter se oropana vse notranje lepote in onečaščena prebudi iz omotice, ah pa se za vedno vrže v vrtinec razbrzdanosti, ki izčrpava vse duševne in telesne sile mladega človeka. Ni pretirano, ako poznavatelji današnjega ozračja trdijo, da se v sedanji dobi nenravnost bolj kot kdaj prej zajeda v življenje mladine, ki v njej pustoši in žge pohotnost, namesto da bi gorela in plamtela čista, v najvišje cilje usmerjena srca. Kdor gleda v človeku le nagonsko bitje ter si dušo omadežuje z nedostojnimi in brezsramnim1 mislimi in željami, ne pozna in ne občuti nikdar tiste prve, vzvišene ljubezni, ki nima človeka za žrtev svojih strasti, ampak vidi v njem podob0 božjo, božjega otroka, ki ga občuduje in spoštuje. Gotovo pa je, da je mal° ®alo ljudi zgodnja ljubezen združila, in če jih je, so bili taki zakoni le redkokdaj srečni. Kaj pa, če je postal tvoj otrok, kar se mnogokrat zgodi, žrtev zapeljevanja? Tedaj, o mati, razumem tvojo žalost in bolest. Kako si opominje-vala, kako se trudila, da bi od otroka odstranila vse, kar bi lahko zanetilo Poguben ogenj in razpalilo strasti! Toda vse delo, ves trud, sta bila udarec Po zraku. Z bolestjo gledaš razdejanje in opustošenje v duši svojega ljubljenca, ko' si vedno upala in pričakovala, da se bo v njej razvijalo in rastlo čisto, Bogu vdano življenje. Kaj sedaj? Ali boš onečaščenega in v blato strtega otroka obsodila, zaničevala, zavrgla? Ali misliš, da ga boš na ta način rešila? Ali se bo otrok rešil s tem, da ga kot nesrečno bitje zavrže in pretrga z njim vse vezi mati, ki ga morda edina še more dvigniti Iz močvirja strasti? Ne čudim se prvi grozni bolesti, ki zaje v tvojo dušo, ko si izvedela, da je tvoj otrok že tako rano izgubil nedolžnost in čistost srca. Vem, da te vznemirja strah pred bodočnostjo, strah za čast in dobro ime tvoje družine. Razumem, da se v takih trenutkih iz tvojega ranjenega Sl>ca iztrga beseda: »Rajši bi ga videla mrtvega kakor tako nesrečnega.« Pa se umiriš in premišljuješ, kako je svet poln nevarnosti in zapeljevanja, kako je mlad človek v vrtincu izkušnjav slab in neizkušen. Kdo ve kako težak boj je pred padcem bojeval! Morebiti se mu ni niti sanjalo, kakšne s° posledice neobrzdanih strasti. Koliko duševnih muk je potem pretrpel, koliko neprespanih noči, ker ga je vest grizla. Kaj pa če so tudi starši Po svoji malomarnosti več ali manj krivi padca svojih otrok?! — Zato, ftati, ne zavrzi otroka! Bodi mu zopet mati, prava prijateljica; bodi mu zdravnica, ki z nežno roko čisti in obvezuje rane bolne duše ter jo priporoča velikemu Zdravniku duš, ki e^ini pozna najgloblje vzroke člo-v®ških zablod in jih more le on trajno ozdraviti. Če si pa tudi ti sama kriva, nadomesti hitro in kolikor moreš, kar si v vzgoji zamudila. Iztrgaj otroka iz bližnje priložnosti, zaposli ga z delom, ako ga nima ali se mu izogiba, odpri vire moči, ki prihajajo iz svete vere, Šovori z njim kot more govoriti le ljubeča in trpeča mati, ki pozna pretresljive zglede iri primere, kam privede človeka strast in razbrzdano življenje. Ako si pa ne moreš pomagati, se obrni do izkušenih vzgojiteljev 111 prijateljev mladine. Svojo ljubezen do otrok združi z njihovo modrostjo, z gorečnostjo za rešitev duš in z njihovo močno roko. Združenim močem Se bo posrečilo, česar sama nisi mogla doseči. Predvsem se pa vadi v potrpljenju. Razruši se hitro, na novo se le Počasi sezida. Kronične bolezni se le redkokdaj ozdravijo z radikalnimi sredstvi. Zato ne obupaj, če se tuintam še ponavljajo manjši padci, ki jtekazujejo, da bolezen še ni docela ozdravljena. Celo velika razočaranja, ki jih doživiš, ti ne smejo vzeti poguma in upanja, da bo otrok vendarle Enkrat ozdravel. Pri bolnih na duši preneha zaupanje človeka šele tedaj, k° je telo mrtvo, a tudi tedaj se okleni neskončno usmiljenega Boga, ki fteveka bolje pozna kot mi in ga zato tudi bolj milo presoja. Veliki ljubitelj mladine sv. Don Bosco je nekoč dejal: »Ni res, da so mladeniči nepoboljšljivi; delajte, s krščansko ljubeznijo ljubite te mladeniče, ki sočesto bolj nesrečni kot izprijeni; moč volje, lii jo krepi božja milost, premaga težave, o katerih bi mislili, da so nepremagljive.« Tako govori veliki Pogum in plamen ljubezni učenca tistega božjega Dobrega Pastirja, ki je za izgubljeno ovco v puščavo, jo z vso požrtvovalno potrpežljivostjo lskal, dokler je ni našel ter jo blažen na svojih ramenih nesel domov v Vafno stajo. K temu dobremu Pastirju se zateci in moli stanovitno ter P?!na zaupanja, kakor je že molila marsikatera potrta sestra svete Monike, velike matere velikega sina Avguština. Poslužuj se tudi drugih preizkušenih sredstev. Kako čudovito in blagodejno vpliva na^ človeka sveta spoved. Kdo ni tega že sam okusil! Spoved je pribežališče, kamor se zatekajo duše, ki jih razjedajo dvomi’ Duše, ki jih vznemirjajo izkušnjave in more grehi, najdejo pri sveti spovedi odpuščenje in z njim svoj mir in svojo notranjo odporno silo, najdejo tolažbo, svet in pomoč. Naj se torej ubogi, v grehe zakopan otrok kolikor mogoče pogosto očiščuje in krepča v tem studencu božjega usmiljenja. Poživlja naj se s presveto Evharistijo, da bo vstal iz smrtnega spanja, kakor je vstal mladenič iz Najma in Jajrova hči. DR. P. HILARIN FELDER, 0. M. C. - P. R.: Frančiškanska ponižnost (Konec) Samo Frančiškovo prepričanje, da je Bog ž njim prečudno dober, nam vsaj nekoliko odkrije njegovo ponižnost. Zato se je svetnik svoje majhnosti in nevrednosti tako globoko zavedal, ker ga je vsega prevzela misel, da je njegovo življenje in delovanje uravnaval le Bog, ki je edin' lastnik resnično dobrega in velikega. Frančišek je le predobro vedel, kako modro je Bog vodil njegov0 delovanje, kakor tudi oblikoval notranje življenje. Silnih pojavov božje milosti ni mogel ne prezreti ne tajiti. Oboje bi bilo neiskrenost in nehvaležnost. Hkrati tudi napačna ponižnost. Frančišek ni bil tak. V njegove® življenju se je milost in božja dobrota kar gromadila. Svetnik je imel za vse to odprto oko. Bil je pa tudi odkritosrčen. Zato je venomer občudoval dokaze božje ljubezni. Dnevno je z brati premišljeval božjo darež-ljivost, ki jih je tako čudovito bogatila. Ni nehal zatrjevati, da jim je vse naklonila božja radodarnost, ki jim tudi blagoslavlja delo. Zato je svetnik prikrival vse odlike in uspehe, ki bi mu osvojil' naklonjenost sveta. Uverjen je bil, da zunanja čast vedno oškoduje n ® tranjo vrednost duše. Bolj nevarno se mu je zdelo s krepostjo nabirati lastno hvalo, kakor biti brez vsake čednosti. Tem, kakor drugim nazorom je vedno dajal vidno obliko. Tako je kratkomalo prepovedal brati legendo o marokanskih mučencih. Samo zato, ker je tudi njega pohvalno omenjala’ Enako je kar najbolj skrbljivo do smrti prikrival svoje rane. Kar je svojim bratom priporočal, vse to je sam kar najbolj vestno izpolnjeval. Takole ji® je govoril: »Srečen božji služabnik, ki za nebesa zbira, kar mu Gospod tu podari. V veselem upanju na onostransko plačilo, ne odkriva ljude® božjih dobrot. Saj ve, da jih bo Gospod sam razodel. Seveda, ako mu bo všeč. Srečen služabnik, ki Gospodove skrivnosti zapre v svoje srce!« Umevno, da Frančiškovo čednostno življenje ni ostalo prikrito. Komu je svetnik sam vse dobro prisodil? Milosti, ki mu jo je delil Bog v tako obilni meri! Ob spominu na božjo naklonjenost je kaj rad ponavljal primero: »Frančišek, ako bi bil Najvišji podelil razbojniku toliko dobrot, kakor jih je tebi, bi mu bil le-ta vse bolj hvaležen, kakor si mu ti-« Tistim, ki so občudovali njegovo svetost, je navadno dejal: »Nikar me ne hvalite. Utegne se zgoditi, da padem v velike nečiste grehe. Nikar i® mislite, da sem že varen. Ne poveličujte tistega, ki se mu življenje še n' srečno izteklo.« Frančišek je bil torej uverjen, da ga je Bog samo zato z milosti® kar obsipal, ker je bil najnevrednejši. Zato pohvale ne sme lastiti sebi) ampak mora biti za vse hvaležen edinole Bogu. Nekoč je brat Masej pr® izkušal svetnikovo ponižnost. Zato mu je trikrat zaklical: »Zakaj samo ti?« Frančišek ga je vprašal: »Masej, kaj želiš s to besedo izraziti?« In Masej ®u je odgovoril: »Zakaj drevi vse le za teboj? Zakaj želi vse samo tebe yideti, poslušati, ubogati? Saj vendar nisi lep, ne učen, ne plemenitega r°du; zakaj bi vse samo tebe rado?« Frančišek je mirno poslušal. Nato Se je iskreno razveselil, uprl svoj pogled v nebo in tako nekaj časa stal kakor zamaknjen. Ko se je bil zopet zavedel, je pokleknil, počastil Boga, Se prečudno vesel ozrl v Maseja in mu dejal: »Želiš li vedeti, zakaj za menoj? Si radoveden, zakaj za menoj? Hočeš li res vedeti, zakaj vsi za menoj? Glej, zato, ker se je najvišji Gospod, ki povsod vidi dobro in hudo, ozrl name. Njegove milosti polne in presvete oči med slabotnimi ljudmi niso uzrle večjega, bolj preprostega in nevrednejšega grešnika, kakor mene. Ker torej Bog nikjer ni našel slabotnejše stvari, ki bi jo uporabil za nameravana čudovita dela, je mene za to odbral. Kar je na svetu nespametnega, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu in preprostega in zaničevanega si je izvolil Bog, da hi imenitne in velike in mogočne osramotil, naj bi vsi uvideli, da je začetek vsega odličnega in dobrega le Bog, ne pa stvar, in da se nihče ne hi hvalil razven v Gospodu, ki naj ga vekomaj vse hvali in poveličuje.« Čim bolj so svetnika hvalili in častili, toliko bolj je samega sebe Preziral in poniževal. Množice so ga sicer slavile; toda, svetnik je zato v duši silno trpel. Ljudstvo ga je povelčevalo, oče je pa jokal in zdihoval. Vse je govorilo o njegovih delih in krepostih. Svetnik se je pa hkrati ?a vso moč trudil, da bi tudi kar najšibkejše samoljubje v sebi zatrl. Vedel jc, da le tako Boga ne bo razžalil; pač pa si bo ohranil vso njegovo naklo-ujenost. Kadar je v ljudeh vzvalovila navdušenost za Frančiška, je poprosil prvega preprostega moža, naj ga začne sramotiti. Ali pa je poklical s°brata in mu dejal: »Pod pokorščino ti zapovem, da mi začneš očitati frpkosti, ki mi bodo mesto lažnjive hvale ljudi, govorile resnico.« Brat je 'Uoral ubogati. Nerad je imenoval svetnika surovega in nekoristnega človeka. Frančišek se je pa veselo smejal, vse očitke glasno odobraval in govoril: »Resnične so tvoje besede; naj te Gospod zato blagoslovi. Saj Bernardov sin ne zasluži boljših izrazov.« Samo takrat se je veselil človeške pohvale, ako je bila vsa le za °°ga. Nekoč so imeli njegovi govori v Temih velik uspeh. Ob koncu je Povzel škof sledečo besedo: »Zadnji čas je odlikoval Bog svojo Cerkev s jcmle siromašnim in zaničevanim in neukim možem. Zato se moramo vedno r°gu zahvaljevati, ker vemo, da takih dobrot ni naklonil vsaki deželi.« Ko le Frančišek slišal, da je škof hvalil Boga, njega pa kot malovrednega hpniaj le omenil, tedaj je pokleknil pred škofa in dejal: »Gospod škof, ste me resnično visoko počastili; drugi mi mojo lastnino odnašajo, vi Se je pa niste dotaknili. Uvideli ste, kaj je dragoceno, kaj zaničljivo. Kot •Uoder mož ste s prvim počastili Boga, drugo ste pa naklonili meni.« Frančišek bi bil rad le senca pred večno lučjo. Še manj. Želel je, naj bi v božji luči tudi kot senca prenehal. Pravega božjega služabnika Primerja podobi, ki izraža in časti Odrešenika in njegovo presveto Mater, “odoba si ne lasti Gospodove časti. Toliko pomeni, kolikor oznanja in Pospešuje božjo slavo. Enako je človek le podoba, ki v njej gledaš začrtane uobrote Najvišjega. Po Frančiškovem naziranju še manj kot podoba, ali ;es> ki ti podobo ponazori. Torej prav nič pred Bogom. Zato mora vso ^st prepustiti le Bogu. , To so tajne Frančiškove ponižnosti. Tako je mislil in delal in živel, hakor da je na zemlji edino le Bog. Božje gospostvo ga je tako obvladalo, ua se je zanj vse zemeljsko zdrobilo v nič. Zato mu je bila tako priljubljena beseda, ki jo bereš in občuduješ v knjigi »Hoja za Kristusom«: »Kolikor velja človek v božjih očeh, toliko je in ne več.« Kje najdeš bolj čisto, iskreno, nesebično in tako viteško vnemo za čast božjega Gospoda? Kaj ni bila preprosta ponižnost pred Bogom močno vtkana v viteške zastave? Mar ni Frančišek obljubil, da želi kot duhovni vitez le za svojega Gospoda živeti in se samo zanj z nasprotniki meriti? Saj je izgovoril besedo, da hoče kot uslužen hlapec za Kristusom, svojim Gospodom! Le predobro je tudi vedel, da je božji Sin zlasti zato zapustil naročje svojega nebeškega Očeta in si odbral našo človeško majhnost, da bi nas z besedo in zgledom učil ponižnosti. Zato se je svetnik odrekel vsaki časti, ki ni težila samo za Kri' stusom. Kot klicar velikega kralja Kristusa je moral biti vsem močan zgled ponižnosti. »Na tem temelju,« tako pravi Tomaž Čelanski, »se je ustalil in pozidal svoj red. Ponižen je bil v svojem vedenju, ponižnejši v mišljenju, najponižnejši v presojanju samega sebe. Samo ena odlika se je.na le-tem knezu, ki ga je oblikovala božja milost, izredno odražal«' Najlepša! Med manjšimi-brati je bil najmanjši.« Umljivo, da je svetnik tudi svoje učence izoblikoval v močne zglede najgloblje ponižnosti. Tomaž Čelanski je prvi tole o njih zapisal: »Bili so res pravi manjši bratje. Vsem so se podredili. Vedno so hoteli biti zadnji-Samo to so odbirali, kar jih je poniževalo. Le na preizkušene temelje ponižnosti so mirno stavili duhovno poslopje krepostnega življenja. D° vseh ponižni in na vsako uslugo pripravljeni, so vse vodili v ponižnost in potrpežljivost.« Delce »Trije tovariši« omenja isto značilno potezo prvin Frančiškovih tovarišev. Takole pravi: »Ukoreninjeni in utrjeni so bili v ponižnosti in ljubezni tako globoko, da je drug drugega spoštoval, kakor svojega očeta in gospoda. Predstojniki pa in odlični sobratje so bili vsi srečni le med majhnimi in preprostimi.« Bernard Besanski opisuje življenje plemičev, ki so stopili v red. Pravi, da so bili ponižnejši, krotkejši in preprostejši, kakor drugi sobratje. Bili so prepričani, da ne morejo doseči odličnejše časti, kakor je Kristusovo viteštvo. Tudi benediktinski prior Roger Vendoverski zelo pohvalno piše o mladem Frančiškovem redu. Najbolj mu ugaja redovna siromašnost in iskrena ponižnost, ki mor« slehernega zmodriti. Kardinal Jakob Vitriški pa sodi, da je poleg uboštva, zlasti ljubezen do majhnosti, preprostosti, ponižnosti, tista izrazita odlika, ki loči red manjših bratov od drugih redov. »To so vam resnično« tak° piše, »ubožni redovniki, ki oznanjajo Križanega. Imenujemo jih manjše brate. So pa tudi res, kar bi mi radi označili z imenom. Že obleka, skrajno siromaštvo in možato zaničevanje vsega zemeljskega ti jasno pove, da so ponižnejši, kakor vsi ostali redovniki, ki z nami žive.« HELENA HALUŠKA - P. EVSTAHIJ: Francoski in nemški otroci Proti koncu počitnic je kolonija ali naselbina doživela še drug JeP dan. Ta je bil najlepši izmed vseh. Povod zanj je bil odkril Dunajčan ----------, slovesnosti odkriti in praznovati, tega daru ne smemo odrekati Avstrijcu. Po mnogem trudu se je bilo namreč Dunajčanu posrečilo, da je natanko zvedel za rojstni dan našega župnika: ta dan je brezpogojno treba praznovati. Justav je bil ,za godbo‘, to se je razumelo samo po sebi. ParF je bil ,za govore in deklamacije1, to se je razumelo samo po sebi. Vsi skupaj pa — tudi to se je razumelo samo po sebi — so bili za to, da jih bodo P°tiej župnik povabili na zajtrk. Potemtakem je bil sestavljen prav lep program ali načrt. Na vse zgodaj zjutraj naj bi torej pod oknom župnišča zadonelo lepo Petje; če se bodo nato gospod župnik prikazali pri oknu, naj bi bili v francoskem jeziku slovesno pozdravljeni in končno obdarovani. Kaj vse se je bilo treba naučiti in navaditi, preden je pod vodstvom •Justava in njegovih orglic zadonela troglasno pesem: »Veliki Bog, hvalimo te«! To pesem so si bili izbrali, ker je bil napev znan Dunajčanom, Berlin-euuom in Francozom. Toda s Parižani je kljub temu bil križ in dosti truda: vse se jim je zdelo šaljivo, zraven se jim pa ni niti sanjalo o glasbi. Sreča, uu je Tintin, ki je bil koščku Nemčije rešil življenje, čutil v sebi notranjo obveznost, da bi razumel nekaj nemške prosvete. Delal se je tedaj glasbeno ^udarjenega, se hrabro prerinil skozi vse porednosti svojih tovarišev ter jdi končno prisilil do popolnega soglasja. Šlo je. Seveda v dveh jezikih, toda gospod Bog in naš župnik sta stala tako visoko, da sta slišala le polni zvok mladostnih glasov. Tudi različne darove so pričarali otroci na ganljiv način. Od kmetov 80 dobili jajc, potic, platna, mošta in slanine. Voditeljica je preskrbela šest Jeklenic starega medočana in pa obilico cvetlic. In z župnega vrta je Tintin Zlnaknil skrivaj, ne da bi ga količkaj zapekla vest, najlepše ,francoske1 rože: Saj so bile vendar samo gospodu župniku namenjene! Prav zgodaj zjutraj — bilo je krasno septembrsko jutro, rosa je še ježala na vseh cvetnih čašah in na obrazih — so se splazili otroci v cvet-ucni raj župnega vrta. V rožnem grmu je lahno začivkal presenečen ptiček. »Veliki Bog, hvalimo te.. .c Sramežljivo-plaho in prisrčno, kakor pogled cvetlic proti soncu, tako s° otroci staro lepo pesem poklonili Bogu in njegovemu služabniku. Zgoraj se je odprlo okno, toda nihče se ni prikazal, utegnilo je biti, je naš župnik molil zadaj pri oknu ž njimi vred. »Veliki Bog, hvalimo te...« Zdaj so peli dečki iz vsega grla in ž n]imi vsi ptiči vzbujajočega se vrta. Končno je prišel doli naš župnik. Nič ni rekel, le široko je odprl svoje r°ke in pevci so se ga oklenili okoli vratu. — Nato se je Tintin spomnil na svoje verze ter jih je poklonil možu božjemu z ukradenimi rožami vred. Naš župnik se je gromko zasmejal, ko je le-te prepoznal. Seveda je Povabil otroke na zajtrk in ,La Pepie* so tako hvalili-in proslavljali, da ji Je staro srce prekipelo. Zlasti so ji tekle solze, ko ji je Tintin godovne verze Ponovil z globokim občutjem. Ko je pa še dolgi Justav pričel gosti na svoje °rglice in sta oba Dunajčana zaplesala domače plesne poskoke, je morala >La Pepie1 od samega smeha speta jokati. Pri sadnem soku in pri slanini Je bilo nastrojenje končno že tako razposajeno, da so celo prečastiti pričeli Peh: »Lisička, ti si gos ukrala, prines’, prines’ jo spet nazaj!« V tem tre-n°tku se odpro vrata in prikaže se voditeljica. Z bučnim smehom so jo sPrejeli. Celo hišni gospodar se ni mogel pomiriti. Sprva ni vedela, kako !e ji je to primerilo, potem se je pa odločila, da se je tudi sama smejala z njimi vred. Nikoli ni bila kuhinja v župnišču imela pod svojim stropom tako Veliko srečnih ljudi. V naslednjih dneh se je približalo slovo; zato so sklenili, da pojdejo ?nugi dan še enkrat na izlet. Zadnjikrat so se še hoteli igrati Indijance, ^nviti ogenj in peči krompir na polju. Naš župnik se je vsega udeležil ž njimi vred, voditeljica tudi in kako naj bi zaostala Avstrijka?! Tintin in Justav sta sklenila na ta znameniti dan krvno prijateljstvo in ta obred je bil zelo resen, zakaj obhajali so ga vpričo duhovnega gospoda. Seveda se ta duhovni gospod ni prav nič sramoval, da je prevzel dostojanstvo poglavarja v tistem indijanskem stegu-Dobil je okras na glavo iz petelinjih peres in dali so mu ime ,Makako Levjesrčni*. Lepa voditeljica je prejela od pesniških Nemcev ime »princesinja mesečine* in Avstrijko so Parižani nazvali ,Popokatepetl*.41 Čemu in zakaj) ni vedel nihče. Na robu gozda so zakurili velik ogenj. Pred dračjem in poleni, ki se kadila in cvrčala, so ležali naokrog — vsi na trebuhu, celo naš župnik Vsak je z dolgo vejo dregal v plamenih sem ter tja, da so tem više švigali; Nato je pa postalo prav tiho. Na globoko rdečem soju, ko so ga plameni lili na obraze, je bilo opaziti prihajajoči večer. Sonce je bilo zašlo, nebo j® še žarelo v škrlatu, zlatu in smaragdu. Polagoma je obledela krasofflj dokler ni barva jesenskih podleskov prevlekla podnebje. Nežen sij je §6 plaval nad strniščem in iz doline je zadonel zvon in zapel zdravamarijo • »Moji ljubi otroci,« je rekel prečastiti, »zdaj je tako lepo, da hočemo poprositi našega Gospoda Boga, naj tudi pri nas za trenotek ostane.« Otroci so se dvignili, vsi so ostali tiho in resnobno, hipoma so imeli moške oči. Vsak je razumel molitev vseh jezikov in narodov: »Oče — naš ...« Vsak jo je molil v svojem materinem jeziku, pobožno sklenivši roke-Le Tintin in Justav sta se držala okoli pleč. Neskončna dobrota je objemala malo človeško krdelo. Vsi so zrli proti nebu, le Avstrijka je globoko sklonila svojo glavo. Naš župnik je položil svojo težko roko na njena ozka pleča: »Avstrijka, dobremu Gospodu služimo.« »Zares, gospod župnik.« P. JOŽEF ANTON 0. MIN. CAP. - P. MARKO FIŠER 0. MIN. CAP.: Sveti Konrad iz Parzhama Življenje kapucinskega brata lajika XXII. Proglašenje svetnikom bi. Konrada iz Parzhama O binkoštnih praznikih se je vršilo v Rimu veliko slavlje: bi. Konrad je bil prištet svetnikom. Na kratko naj bi sledili dogodki, id so se vršil1 v Rimu 19., 20. in 21. maja 1934. Za kanonizacijo tega preprostega kapucinskega brata je privrelo od vseh strani — saj je bilo obenem sv. leto — nešteto romarjev, posebn0 še tretjerednikov. Tretjerednike nemške narodnosti je sprejel sv. oče 19. maja zvečer v posebno avdijenco. Preč. g. p. Vigilij, general kapucinov') je nagovoril sv. očeta v nemščini in mu predstavil goste ter ga poprosil za očetovski blagoslov. Nato je papež — tudi v nemščini — ljubeznivo pozdravil vse navzoče, posebno še odločne nemške škofe in imel nekolik0 daljši govor. Večkrat ga je pretrgalo navdušeno ploskanje in vzklikanje-Sv. oče je podelil svoj blagoslov in se na nosilnici zopet odstranil. Medtem so vsi kakor iz enega grla zapeli zahvalno pesem. 41 Gorovje v Južni Ameriki. — Prip. prev. ^Ai^i v.:;*Ww\*. Drugo jutro — na binkoštno nedeljo — se je vršila kanonizacija. Že navsezgodaj so se zbirale množice pri sv. Petru. Cerkev je bila vsa v prazničnem sijaju. Vse je bilo v cvetju in lučkah. Posebno okrašen je bil velik kip redov, očeta sv. Frančiška in obe sliki, ki sta predstavljali °ba čudeža, na katere se je opirala kanonizacija bi. Konrada. Na pročelju cerkve je visela velikanska podoba — sv. Konrada v nebeški slavi, med angeli. Množice so hitro napolnile prelepo svetišče. Navzoča so bila najrazličnejša zastopstva. Prisostvovali sta tudi obe ženski, ki sta čudežno ozdraveli na Konradovo priprošnjo. Ob tričetrt na 8 se je začel pomikati 'z Vatikana slavnostni sprevod duhovščine. Kapucini so spremljali zastavo sv. Konrada, ki jo je ljudstvo z velikanskim navdušenjem pozdravljalo. Sv. oče je bil v rdečem omatu na nosilnici, obdan od svojih vojakov in Steklena omara, v kateri počivajo relikvije sv. Konrada Parzhamskega cerkvenih knezov. V cerkvi je zadonela iz srebrnih tromb papeška himna, ki jo je od časa do časa prešumelo navdušeno vzklikanje in ploskanje ljudstva. Ko je papež zavzel svoj prostor, so ga trikrat prosili naj prišteje svetnikom bi. Konrada. Vsakikrat je odgovoril sv. oče, da hoče ugoditi Prošnji in trikrat so prosili glasno Boga za razsvetljenje. Nato so vsi vstali iu sv. oče je s trdnim, razločnim glasom izrekel kanonizacijo in določil Praznik sv. Konrada za 21. aprila. Kardinali so se zahvalili papežu, ki je nato z ginjenim glasom zapel: »Te Deum — Tebe Boga hvalimo!« Pevci In ljudstvo je himno nadaljevalo. Pričela se je slovesna papeška sv. maša. Sv. evangelij se je prepeval v latinskem in grškem jeziku. Sv. oče je imel nato kratko pridigo na čast novemu svetniku, kjer proslavlja Konradove čednosti. Pred darovanjem bila po zelo starem običaju poklonitev darov. Darovali so 5 sveč, 2 kruha, 2 posodici vina, 2 grlici, 2 goloba in ptičkov, ki so jih ujeli v okolici Altoettinga na Bavarskem. Med povzdigovanjem so zapele srebrne trobente v visoki kupoli in njih mehki glasovi so hiteli preko tihe tisočglave množice V pozdrav beli majhni sv. hostiji. Po sv. maši je papež podelil svoj sveti blagoslov in se vrnil v slovesnem sprevodu zopet v Vatikan. Zvečer ob 6 se je zbralo ogromno število ljudi k sv. Andreju. Tukaj se je kapucinski red z zahvalno pesmijo zahvalil Neskončnemu za novi dragulj, novi biser v kroni svojih svetih. Posebno so bili Bogu hvaležni Nemci, ker so prepričani, da jim je poslal s sv. Konradom varno zvezdo vodnico, ki vodi iz te zemske noči v nebeški dan. Dne 21. maja so se ob 7 zjutraj zbrali tretjeredniki pri sv. Andreju. Preč. g. p. general kapucinov je imel slovesno sv. opravilo. Med sv. mašo je bilo skupno sv. obhajilo, pred katerim je preč. p. general očetovsko nagovoril navzoče tretjerednike najprej v nemškem in nato v italijanskem jeziku. Ob 12 je sprejel sv. oče v avdijenci okoli 600 oo. kapucinov, ki so se zbrali k veliki svečanosti v Rimu. Sv. oče je ob tej priliki ogledal in občudoval darove, ki mu jih je red podaril iz hvaležnosti za kanonizacijo sv. Konrada. Nato se je p. general kapucinov zahvalil sv. očetu za čast, ki jo je izkazal enemu kapucinskega reda. Sv. oče je nato zahvalil Boga in izrazil svoje veselje, da je smel tako prepi-ostega kapucina ovenčati z naj višjo častjo. Uro pozneje je bila skupna avdijenca vseh tretjerednikov — okoli 5000 — ki so se zbrali iz najrazličnejših dežel. Sv. očeta so sprejeli z nepopisnim navdušenjem. Sv. oče je nato v svojem govoru poudarjal, da svetost ne obstoji v izrednostnih in izjemah, ampak v vestnem in zvestem izvrševanju dolžnosti — kakor to vidimo na sv. Konradu. Ko se je sv. oče izrazil, da je sam najbrž med vsemi navzočimi najstarejši tretjerednik, je zaorilo po dvorani: »Vivat Papa Tertiarius! — Živel papež tretjerednik!« Ko je sv. oče podelil svoj blagoslov, se je umaknil. Zvečer so priredili v nemškem Kolegiju slavnostno akademijo v čast sv. Konradu. Vrstile so se točke: godba, petje, govori. Vse je lepo uspelo. S to akademijo pa so se slovesnosti v Rimu zaključile. ... In zadehtela je nova cvetka na vrtu sv. Frančiška, zablestela je nova zvezda na serafinskem nebu. Sv. Konrad — prosi za nas! P. ANGELIK: Beseda božja in življenje »Eden seje, drugi žanje. Jaz sem vas poslal, da boste želi to, za kar se niste vi tnidili. Drugi so se trudili in vi ste vstopili v njih delo.« (Jan. 4, 38.) Po Genezareškem jezeru so se vozili apostoli in vrgli svoje mreže za lov. Bilo je težko nočno delo, toda brez uspeha. »Ničesar nismo ujeli,« tako so potožili Gospodu. Gospod je imel usmiljenje s temi začetniki v božjem kraljestvu, saj njim je bil uspeh najbolj pri srcu. Ko jih je bil razposlal, da bi napravili prve poizkuse v pridiganju, so prišli vsi ponosni domov, celo hudobni duhovi so jih poslušali. To je bil njihov prvi uspeh-Toda to noč niso imeli uspeha. Ali je šlo Gospodu, kar se tiče uspeha, kaj bolje? Čudno je prav za prav, kako malo je o uspehu govoril. Bil je sejavec, ki je šel čez njivo, sejal svoje seme in prav malo vprašal po vidnem uspehu. Sonce in dež je prepustil nebeškemu Očetu. Ko se je bližalo njegovo življenje h koncu, je imel — po človeško govorjeno — zelo malo uspeha, le malo četo je bil zbral, ki mu je ostala zvesta tudi preko groba in smrti. Tako je bilo Njegovo življenje. Prenašal pa ga je s tihim upanjem. Mi ljudje 20. stoletja vse preveč obožujemo uspeh. Velika žrtev je za nas, če povsod ne dosežemo uspeha. In vendar je tudi v tem velika tolažba. Taka tolažba je Jezusova beseda, »drugi so delali, mi pa smo stopili v njihovo delo«. Tega ne smemo nikoli pozabiti in če bomo to dobro zapopadli, tedaj bomo z veseljem in zvesto delali. Tako se je zgodilo Mozesu, ki je z gore Nebo pač videl obljubljeno deželo, ni pa smel vanjo stopiti. Tako se je godilo Janezu Krstniku, ki je živel, trpel in umrl za bodoče božje kraljestvo: »On je blizu.« Stal je na Pragu tega božjega kraljestva, toda sam ni več z obema nogama vanj stopil, bil je predhodnik Gospodov. Sam ni več videl in doživel uspeha svojih spokornih govorov. In vendar, kako krasno je njegov posevek rastel. Na to se spomni, kadar pri svojem delu ne boš žel uspehov. DR. P. ROMAN TOMINEC, 0. F. M.: Jakopone da Todi Roman advokata, frančiškana, svetnika (Konec) »Zate!« Torej zame, za mojo ničemurnost, njena skromnost. Za mojo površno gladkost, njena spokorna obleka, njena odpoved, njene tihe žrtve. Dobro se spominja ta hip nekih razgovorov, ko so njune misli šle narazen, vsaka svoja pota. Pred seboj vidi njene žalostne oči, ki nič drugega nočejo ko le to: Da bi njen Giakomo ne bil tako lahek, tako Pozunanjen... Sedaj razume — toda za Vanno prepozno. Zopet gleda v njen čudovito mirni obraz, v njena tako zala lica, ki jih še ni zapustila lahna rdečica. Strašna žalost ga prevzame, nepopisno trpi. Vsa njegova sreča je strta, vse nade, vsi načrti so tako prazni in brez vsebine. Vanne ni več. Kam naj gre? Čemu sedaj življenje? Čemu bogastvo? Čemu delo in trud? Saj ni več Vanninih ramen, da bi nosile težko beneško svilo. Ni več njenih rok, ki bi nosile zlate narokvice, njenih tenkih prstov za izbrano delo florentinskih zlatarjev. Pred očmi mu vstajajo za hip todijske lepotice, hčerke odličnih pa-tricijev, Rozavita de Angiolo, Eleonora d’ Este, Lionella Arrivabene s svojo nežno lepoto in očmi kakor gorska jezera, toda Giakomo nevoljen zavrne vse misli, vse predstave, samo ena beseda ga vedno znova vsega pretresa: 'Zate!« Proti jutru se nekoliko pomiri, ostro veli Pietru, ki čaka pred vrati, da naj prinese najpreprostejše odelo, ki ga hiša premore. Nato po kratkem molku: »In nihče ne sme k meni, noter do dneva pokopa.« Pietro se molče prikloni; Giakomo ve, da zna biti zvest. Pred hišo šumi množica, vmes vstaja ihtenje mladih deklet in žena, ki se zopet umirja, da čez čas znova naraste. Giakomo ne vidi vsega tega, ne čuje nestrpnega klicanja pred vrati, ki jih čuva neizprosni Pietro. Giakomo nosi raševino, čisto tako kot jp je našel na Vanninem ubo-8®m mrtvem telesu. Lica so mu v dveh dneh upadla, oči so dobile tisti ®ijaj, ki nas navda lahko z grozo ali z neverjetno močjo. Na dan pogrebne svečanosti, ko je bil zbran ves Todi, vsi patriciji, vsi plemiči, odlično meščanstvo, se je na vratih za srebrno krsto prikazal Giakomo razoglav, odet v svojo preprosto haljo, ki je ni odložil od one noči sem, ko je našla njegova roka na njenih udih spokorno obleko. Ljudje se mu umikajo, skozi množico gre šepetanje, ki ga pomiluje, ima z njim sočutje in že tudi obsoja. Ubogi in tisti, ki so sami trpeli, čutijo r I OSSA 1 BEAT1 L.J L— IACOPONl ■ . DE BENEDICTIS TVDERTIN1 FRATRIS ORDINIS M1NORVM cm stvitvs propter christvm NOVA. MVNDVM A RTE DELVSIT et coeivm rapvit OBDORMJVJT W DOMINO DIE XXV MARTO i AN-DOM* M'CC*JfitVI Ang- cA-s-Efišc -tvdert iHIC COULOCAVIT ANfJ' I M’D*XCV1 Nagrobnik v cerkvi sv. Fortunata v Todiju z njim in slutijo rezkost grozne bolečine, ki mora trgati njegovo srce, bogati svojci, ugledni znanci, vsi tisti, ki so tako pogosto uživali gostoljubnost in bogastvo njegove hiše, ti ga obsojajo. »Muhe bogatega advokata.« »Znorel je od bolečine.« »Boš videl, da bo kljub temu še vedno vsako pravdo dobil, samo da tale reč mine, še letos utegne biti svatba. Manjka se deklet.« On pa gre strašno sam, z očmi, ki so polne enostranskih skrivnosti in se ne meni za nobeno besedo. Po pogrebu hočejo k njemu sorodniki. Njegov brat, zatem svak, Vannini sorodniki, da urede ž njim premoženjske zadeve in se poraz-S^vore. Giakomo vse zavrne. Pač pa naslednji dan meščani z začudenjem, Jd je pomešano z zasmehom in pomilovanjem, vidijo kako Giakomo advokat in kavalir hodi po trgu in se mimoidočim ponuja za težaško delo. Z Vso resnobo se naposled vsede poleg starega berača, ki vidi v njem le Nadležnega soseda in ga s kletvijo podi proč. Otroci pa so brž okoli njega Ni začudeno šepetanje odraslih, zmiganje z glavami, se umakne zasmehu m porogljivim opazkam: Jakopone il avvocato... Jakoponček odvetnik. * * * Po trgu pride sorodnik Luke Kollone. Ne zanima se za vpitje napol dorasle dece, le zamišljen gleda kako bi prišel do stojnice, kjer je kmet Ponujal tolsto perutnino naprodaj. Jutri ima goste in rad sliši pohvalo, da ?e nikjer tako dobro ne je kakor ravno pri njem. Naloži poln jerbas kokoši in petelinov in zakliče tja med množico: »Kdo nese to na moj dom, dobi oobro plačilo?« ,Dobro plačilo1, skopega in ne čisto poštenega plemiča, so Vsi poznali, zato se nihče ne trga za to delo. A med tem je vstal Giakomo, Po novem Jakopone, dvignil jerbas na glavo in hitrih korakov stopal med Množico, ki se mu začudena umika in gleda za njim. Tedaj se ozre za njim jndi Polizzi in prične vpiti: »Ne tjakaj, to ni prava ulica, zavij na desno.« Jakopone pa gre svojo pot preko trga hitrih korakov. Za njim gre množica Pričakujoč, kaj se bo zgodilo. In res gre Jakopone z jerbasom na glavi Proti spominski cerkvi nekaterih plemiških družin, mirno odpre železna ^rata, ki vodijo v grobnico in položi tam jerbas s kokošmi in petelini. Polizzi vpije na cesti, da je Jakopone tat in naj mu vrne ukradene kokoši, ke-ta pa se vrne iz grobnice praznih rok in z resnim obrazom pravi: "Gospod, veleli ste mi naj nesem jerbas na vaš dom, jaz sem ga nesel na ^nš zadnji dom, kamor brez dvoma tudi vaša milost še pride.« Množica, J*1 je pričakovala zabavnega spora, se tiho mrmraje razide, plemič Polizzi "led obstoji na cerkvenem portalu. Jakopone pa odide mimo njega, kakor nn je senca in ne človek. * * * Po mestu je šumelo, Jakopone je odšel v gore. In res je bil iznenada ^Pustil mesto in se nastanil v neki duplini in se docela vdal spokornemu lovljenju ter premišljevanju. Zakaj Giakomo je tak, da vse hoče imeti do ^raja. Prime kupo slasti, svetnih časti, zabav, rajanja in jo izpije do dna, Pa je prijel čašo trpljenja, ki mu jo je Gospod ponudil, se je z enakim °pnjem oprime in hoče piti pekočo bolečino do dna. Pietro, njegov zvesti ^Nga, ki gospoda še vedno obožuje, prihaja k njemu teden za tednom in mN nosi hrane. Za to zvedo todijski berači in drug za drugim hodijo v Posete h »gospodu advokatu«, zakaj ta druščina je zanimiva in zabavna, advokat je in govoriti zna. Sicer večkrat uide temu in onemu beraču, ki Nerad čuje resnico, pridušena kletev, zakaj beseda Jakoponijeva zna biti ^tra in žgoča kot bič. . Čez čas se spet pojavi v mestu Todiju in jame govoriti o tem, da je Keba iskati najprej božje kraljestvo in vse drugo nam bo navrženo. Mno-^pa gleda v njegov upadli, strogi a še vedno čudovito lepi obraz nekda-NJega advokata. Posluša ga, zavzeta, z občudovanjem in naposled z odobravanjem. Jakopone čuti, kako mu rastejo krila, kako mu raste moč in P°lasti se ga tista žeja, kakor nekoč, vladati, vladati za vsako ceno nad Množico, nad sodniki, piti čašo zmagoslavja... Jakopone je pozabil v tisti omami, da je rečeno: »da Bog ponižnim Nnlost daje, ošabnim se pa ustavlja.« Jakopone je pozabil, da je njegova blagorodna gospa Vanna na tihem in brez vsake vednosti nosila na golem telesu spokorno obleko: »za njegovo visokost, za njegovo gladkost, za njegovo površnost« ... Iz množice vzraste glas: »Jakopone, ošaben si.« In temu sledi drug glas: »in če ima palačo iz rezanega kamena,« in še tretji, »lahko mu je govoriti, ko mu imetje doma brez dela raste.« In že vstaja iz množice, ki ga je pravkar mirno poslušala, poroga* zasmeh in prezir. Tisto uro se Jakopone zave, da je pot do NJEGA trda in dolga. Vrne se v svojo palačo, kakor da je tujec, toda že ga prestrežejo vedno budne oči bogatih sorodnikov, češ, da se »ubogi norček« kako ne spozabi. Polne roke nasvetov imajo, vse polno je rok, ki se mu prožijo* ne v pozdrav, ampak v prejem dobrin tega sveta. Jakopone pa se smehlja s tistim smehljajem, ki je poln obsodbe, prepoln tiste velike resnice, »kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi...« Spomenik Jakopona da Todi v parku Naslednji dan gre po mestu Todiju glasnik, da advokat Giakomo de Benedetti posoja svoje premoženje velikemu Gospodu Kristusu Jezusu j11 vsem njegovim zastopnikom po širni deželi. Za obresti večnosti, za plačil0 v nebesih. Sorodniki vijejo roke, marsikatera kletev nad norim sorodniko® pade glasno in polglasno v napeta ušesa meščanov. Berači, ubožci, sirote in vdove pa prihajajo na ta oglas sprva boječe, nato pa trumoma v pate00 de Benedetti in nihče ne odhaja prazen. Jakopone pa se smehlja. V njem vstaja novo življenje. •K * * Jakopone je že deset let v tretjem redu umbrijskega ubožca sv. Frančiška. Duhovit in globok, kakor je bil kot advokat, postane njegova gk£ bina vsa polna onstranske slave in groze. Njegova beseda vžiga v očeh stoterih plamen stroge odločnosti, toda prav teko njegova beseda priklic® mehkužna lica lagodnih patricijev in bogatih meščanov bledico groze Pred zadnjim dnevom. Iz advokata je postal pesnik, iz njegove uglajene odvetniške govorice je vzcvetela roža mistične poezije. Leta 1278. ga prevzame želja po še večji ostrosti in še večji ponižnosti, jato zaprosi v frančiškanskem samostanu, da mu dado obleko sv. Frančiška. Noče biti duhovnik, četudi je bolj izobražen kot marsikdo, postati hoče brat lajik, opravljati hoče v samostanu zadnja dela kakor mu bodo veleli. Pater gvardijan pa je previden in strog mož in kar ne more zaupati temu ognjenemu duhu, ki ga je sam plamen, sam žar in tako ga sprva odkloni. Da pa izkaže svojo resnobo, je spesnil tedaj eno najlepših pesmi, kar jih pozna cerkvena liturgija, in sicer: ŠTAB AT MATER DOLOROSA: Mati žalostna je stala, zraven križa se jokala, ko na njem je visel Sin. V grenko žalost zatopljeno je srce ji prebodeno z mečem silnih bolečin. Komu potok solz ne lije, videti bridkost Marije, grozno kot morja grenkost? V Sina le pogled upira, ko ves zapuščen umira, k smrti nagne zdaj glavo. Mati vir ljubezni prave, naj. občutim te težave in s teboj žalujem zdaj! Daj, da bi srce se vnelo in za Jezusa gorelo mi v ljubezni vekomaj! Vsi so prevzeti nad to lepoto jezika, nad prekrasnimi verzi, ki so teko polni najgloblje vere in najiskrenejše ljubezni do trpečega Zveličarja. Toda naslednje dni, ko je odločitev bratov, da bivšega advokata vzamejo v svojo sredo, že malone volja vseh, Jakoponejev duh snuje novo pesem, vso polno groze, ki je še danes prav tako živa kot nekoč in navda sleherno Srce s skrbjo in trepetom. To je pesem, ki jo je Cerkev vzela v liturgijo *v. maše za pokojne: DIES IRAE DIES ILLA ... Strašen dan bo dan plačila, zemlja v prah se bo zdrobila, priča David in Šibila. Grozen strah bo svet obdajal, kadar bo Sodnik prihajal, k ostri sodbi človek vstajal. Jela bo trebenta peti, mrtvim po grobeh grmeti, naj gredo vsi k sodbi sveti. Da sem kriv, to sam spričujem, grehov svojih se sramujem, »Prizanesi Bog!« vzdihujem. Pater gvardijan je prepričan, da mu je slovečega advokata sam Bog P°slal, da bo iz tega moža vzplamenel zubelj, ki bo vžgal mrtva in hladna srca. V samostanu je Jakopone vedno bolj ponižen, vedno bolj pokoren, vedno hoče biti zadnji. Ta mož, ki pozna Aristotela in njegova globoka dela, ki se naslaja ob Ciceronu in njegovi brušeni besedi, hoče tudi v samostanu ostati brat Jakopone in brez vsake časti. Tedaj se zgodi, da se v boju duhov, ki se je vršil med strogimi nasle-dovalci sv. Frančiška, ki so hoteli vodilo očetovo zvesto spolnjevati, in med 0ldmi, ki so dejali, da je to vodilo spisano za angele in ne za ljudi, postavi J&kopone z vsem ognjem na stran onih, ki so za popolno zvestobo. Za papežem Celestinom V., ki je izšel iz celice samotarja na papeški prestol, pride Bonifacij VIII., bivši kardinal Caetani, ki podvrže strožjo vejo frančiškanov onim, ki hočejo milejšo razlago. Ognjeni duh Jakopo-nijev se tedaj strmo vzpne in napiše žgočo pesem proti samemu očetu papežu. Krivda Jakoponijeva je bila velika, pokora pa naravnost grozna' Meseca septembra 1298 zadene Jakoponeja kakor strela z jasnega izol> čenje, potem pa je vržen v težko ječo, ki jo sam opisuje z vsemi njenimi grozotami. Ne boli ga telesna bolečina, zakaj te se ne boji, boli ga izobčenje in v najgloblji ponižnosti s pretresljivo besedo najbolj prisrčne prošnje se obrača na papeža, naj mu reče: Ego te absolvo... Papež se ne da omehčati' In šele leta 1303., po petih letih težke ječe ga Benedikt XI. prav za božični praznik 23. decembra s slovesnim pismom oprosti. Jakopone je v ječi postal ves drug človek, preje ognjen in plamene0 duh, žgoč in oster v besedah, ga je trdota ječe omilila. O brat Jakopone, kako so tvoje pesmi čiste in sladke. Kako si postal ti slavni advokat, b ponos mesta Todija, slava in čast tvojih rjavih bratov. Bog te je vodi' skozi ljubezen sladko kakor dih pomladi in skozi bolečino odpovedi in še skozi ponižanje in grozo trpljenja notri do onega očiščenja, ki po njem vsi hrepenimo in ga hočemo doseči. Anno Domini 1306., meseca decembra. Nad Umbrijo poseva večerno solnce milo in jasno kakor božja dlan. V revni celici leži brat Jakopone težko bolan, okoli njega so bratje, ki mu svetujejo, da prejme sv. Rešnje Telo. In ti brat Jakopone, kaj praviš na to? Nasmehljal si se sladko in odgovoril: »Samo od mojega prijatelja, brata Janeza della Verna, in od njega bom prejel tudi sv. Rešnje Telo.« Vsi okoli tebe so postali žalostni in zaskrbljeni so menili, da pride brat Janez prepozno. Pa je le prišel In ti si zapel z močnim glasom ono pesem: »Jezus, naše upanje«, in nato si stegnil roke, hrepeneče kakor dva bela zublja in ugasnil si za ta svet V sosednji cerkvi, bila je'ravno sveta božična noč, pa je mašnik prav tisto uro zapel: GLORIA IN EXCELSIS DEO... * * * Sedaj počivaš, češčen kot svetnik tam, kjer si se rodil, v Todija-Nad tvojim grobom stoji spomenik in v cerkvi sv. Fortunata marmornat nagrobnik z napisom škofa Angela Cesi: Tukaj počiva truplo blaženega Jakopona de Benedictis, Tudertinca iz reda manjših bratov, ki je nespameten zavoljo Kristusa z novo umetnostjo svet razveselil in nebo dosegel. ★ Literatura k naši povesti iz življenja Jakopona da Todi: Ozanam, Poetes Franciscaines, Pariš2, 1859 dtch 1833. Tobler, Vita del b. Jacopone, Zeitschrift fur rbm. Philologie 2. J&-(1878). Wadding, Annales Minorum 1628 II. 705 sq. III. 50 sq. Dominico Giuliotti, Le piu belle pagine di Fra Jacopone da Tool Milano 1925. Fratelli Treves. Giulio Pensi, Documenti e ricordi Jacoponici a Todi. Todi, Tipografi® Tuderte 1930. MtoANO GUARDIM - F.T.: Sveta znamenja Zvonovi Prostor znotraj v cerkvi govori o Bogu. Gospodov je in ves napolnjen ^ svete pričujočnosti. Saj je božja hiša, izločena iz sveta, ograjena s enami in oboki. Ta prostor je obrnjen navznoter, v skrito. Govori o božji sKrivnosti. t In prostor zunaj? Veliko prostranstvo nad ravninami, raztezajoče se a vse strani v neskončnost? Tisto na višavah, razpeto v nedogled? Tisto dolinah, globoko mirujoče, objeto od gora? Mar ono ni zavezano svetišču? , 0 gotovo, tudi ono. Iz hiše božje rase stolp v svobodni zrak in ga Krati osvaja za Boga. V stolpu, v stolovju vise zvonovi, težki iz rude. anihajo in vse njih jasno oblikovano telo niha in pošilja zvok za Zvokom Ja ven v prostranstvo. Valovi blagoglasja; svetli hitri ali težki polni ali ".boki počasno bobneči. Vro ven, plovejo po prostranstvu in ga napol-nlujejo z oznanilom svetišča. Oznanilo prostranstva; oznanilo o Bogu brez meja in koncev; ozna-'lo hrepenenja in neskončne izpolnitve. Kličejo »človeka hrepenenja«, čigar srce je odprto velikemu pro- stl-anstvu. Da, kadar slišimo zvonove, čutimo prostranstvo! Ko nihajo s stolpa ravnino, na vse strani v neskončnost, tedaj gre ž njimi v daljo hrepene, dokler končno ne zazna, da izpolnitev ne leži na sinje zabrisanih °bovih ravnin, temveč znotraj. ^ , Ko poljejo glasovi zvona iz cerkve na gori v dolino ali se dvigajo sinjo višino, se širijo prsi in čutijo, da so veliko razsežnejše, nego so e sicer zavedale. Ali prihajajo glasovi zvona v gozdu od daleč sem skozi mračečo se, h eno tišino, ne veš odkod, daleč, daleč — o, kaj se tedaj vse prebudi! . ayno pozabljeno se dviga, da stojiš in prisluškuješ in se zdramiš: Kaj * Je to? ... Kaj?« s Tedaj čutiš prostranstvo. Je ko da se razširja duša, pne tja čez in e odziva daljnemu klicu neskončnosti. g 'Tako prostran je svet« — govore zvonovi. Tako poln hrepenenja ... °°S kliče ... Samo v njem je mir... 0 Gospod, prostranejša od sveta je moja duša. Globlje od vseh dolin njene želje. In njeno hrepenenje bolestnejše kakor v dalji izgubljeni sias zvona. Samo Ti, Gospod, jo moreš napolniti, Ti edini... Kdor je veliko trpel in ne pozna nobenega sočutja, je trpel zaman. Wibbelt. Up j kakega človeka lahko zaničuješ le, kadar ga predobro poznaš in mar ne popolnoma. Wibbelt. : Živeti se pravi delati, boriti se, žrtvovati in zoreti; kdor tako živi, J dobro živel. Wibbelt. Sredi skupine je najboljši prostor. Če greš spredaj, te zavidajo, če ®re® zadaj, te zaničujejo Wibbelt. če bi vsi tvoji dobri sklepi postali dejanja, bi ti moral sam Peter v Ue^esih odstopiti svoj prostor. Wibbelt. 'J H) J FRANČIŠKOVA ALADINA DR. FR. W. FOERSTER — F. T.: Brezplačen strel Brezplačen strel, kdor zadene v tarčo,« tako je bilo zapisano P^l neki streljarni na velik strelski praznik. V gosti gneči so ljudje sta* okoli streljarne, da bi poskusili svojo srečo — toda na premeten nacj je bila tarča pritrjena na perotnico goloba, ki je neprestano nihal sem 1 tja, tako da je malokateri zadel. Bil je pa tam dober strelec, ki je n, vsak strel zadel, in tako je streljal vso uro in vendar plačal samo des novčičev, ker mu je vsak zadetek dal pravico do naslednjega stre*: Lastnik streljarne je bil vesel, da niso vsi streljali tako dobro, sicer bil pač lahko zaprl svojo streljamo. Ali veste, kaj je plačilo vsakega dobrega dejanja in slehernega sam premagovanja? Brezplačen strel imamo. Lahko tem lažje storimo dm® dobro delo. Prvi strel moramo plačati, drugi je že zastonj. Prvo dejan] dela komu še velike preglavice — drugič gre že dosti bolj od rok. Ko . mora napeti vse svoje moči, da podari svojemu tovarišu hruško, ki jo bil rad sam pojedel, nima samo plačila dobre vesti, marveč tudi, da mu naslednjič že posreči, ne da bi se mu bilo treba kaj prida premagova ' In še več: Ne le podaritev hruške, temveč tudi vsako drugo premagan) mu bo lažje. Lastnik streljarne ne dovoli zmagovalcu streljati samo g°lot? ’ temveč si lahko izbere katerokoli hoče tarčo — nič več mu ni treba P čati. Kdor se prisili, da zjutraj zgodaj vstane, mu bo tudi lažje m , izvršiti težko delo, in kdor se prisili, da svoji sestri brž odpusti, ali j° D , prosi, da mu oprosti, če ji je storil kaj žalega, ima zopet brezplačen str : to se pravi, da se lahko n. pr. zdaj čisto brez truda temeljito na dolgočasne klavirske sonate, katere doslej ni bil nikoli zmogel. Ali vadi se tudi kedaj, da prav napeto knjigo, ki jo ravno berete, nagloma zapr® ’ ko je najlepše — in videli boste, kako v plačilo za to čisto lahko PrePst hate sredi igre, ker čutite, da je zdaj čas za delo. Ali vam je znana P°v j o zarotniku Brutu in njegovi ženi Porciji? Ko je z nekaterimi drug* Rimljani koval načrte, da bi umoril Cezarja, je ona po njegovem nemim vedenju opazila, da mu nekaj teži srce. In bolelo jo je, da ji ne mdP ' Vedel je: pred njo molči, ker se boji, da pri ženski ni vama nobe skrivnost, da ne more držati jezika za zobmi, celo če bi od njenega zaviselo življenje njenega moža. Tedaj si je z nožem zadala skelečo ra ?a bi dokazala svojemu možu, da ima dovolj volje za samopremagovanje 111 da potemtakem lahko varuje tudi skrivnost. Prosila ga je za popolno ^upanje in rekla: »Trdo preskusila sem svojo moč, glej sama rada sem se ranila na stegnu tu; če sem prenesla to, prenesla ne bi moževe skrivnosti?« Shakespeare — Župančič. . Tedaj se Brut ni več ustavljal, zaupati ji. Vedel je: eno dejanje volje 1° bo usposobilo, da bo trdna tudi v drugi stvari in ne bo popustila. Kdor Je svoji bolečini kos, bo umel krotiti tudi svojo radovednost. v Če torej govorimo o plačilu dobrih dejanj, ne pozabite nikoli: naj-!ecie plačilo je, da s slehernim dobrim dejanjem postanemo močnejši, ?a izvršimo še bolje. Zato tudi nobeno potrpljenje, nobena ljubezen, no-ej|a žrtev, ki jo opravimo, ni zaman, čeprav ne žanjemo ničesar razen ^hvaležnosti — zakaj moč, ki se na ta način okrepi in preizkusi, je kostno plačilo in zahvala. Velika je moč navade v dobrem in slabem. Po pravici piše prerok Jeremija: »More li črnec izpremeniti svojo polt? ali leopard svoje lise? potem bi tudi vi mogli dobro delati, ko ste se navadili hudega« (Jer 13, 23). Isto lahko trdimo o dobrih navadah. Do sto metrov globoke zareze v gorovjih je napravila tekom stoletij voda, ki je z vrhov pritekala. Iztrebljenje zlega in utrjenje dobrega v človeku prav tako ni delo trenutka. To je plačilo stalnega boja in dolge vaje, kjer se ne smemo utruditi in ne popustiti. Prvi koraki so težki. Kamenita pot je, kolikor bolj pa gremo naprej, toliko zložnejša je pot in polagoma se kamenita steza spremeni v široko in lepo cesto. . Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti ., Svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem 0(|seku III. reda. bfot Glavnipogojiza zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči: Kdor se hoče zavarovati: 1. Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih let; 2. se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od do-e bližnjega; 3. ne sme biti star nad 55 let; 4. mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti. Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega poj^ nila, se lahko pismeno ali osebno obrne na »Zavarovalni odsek III. reda v Ljubljani, Marijin trg 4« ali na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«. Ali imajo svojci pravico do pogrebnine tudi takrat, ko bom že p1'6' jemala nekaj časa pokojnino? Seveda imajo pravico. Osmi člen splošnih pogojev Zavarovalnega odseka se glasi: Ako zavarovani član umrje, izplača uprava Zavarovalnega odseka šestmesečno rento, ki mu za tisto leto zavarovanja pripada, 22 pokritje pogrebnih stroškov in za sv. maše. Koliko pokojnine dobi vsak zavarovani član, to je itak vsem znano, v čim višjem razredu je kd° zavarovan, in čim dalje časa je plačeval premije, toliko večja je pokojni112’ katero bo prejemal vsak mesec, ko enkrat pride v leta starosti in on9' moglosti. Ako torej tak član potem umrje, dobijo tisti, kateri bodo njeg91' pogreb oskrbeli, ali dediči, kateri bodo po oporoki za to določeni, šest-kratno pokojnino, katero je dotični zavarovanec dobival, ko je umrl, a*1 katera bi mu pripadala, ako bi bil že tedaj dosegel leta starosti in or|9' moglosti. Pogrebnino dobijo torej tisti, kateri bodo pokojnino že pi’ele' mali, in tisti, kateri je še niso prejemali. Edini pogoj, ki se zahteva pravico do pogrebnine, je ta, da morajo biti dotični vpisani in placeva0 prispevke vsaj pet let. Predno ni dovršeno peto leto vplačevanja, se P° šestem členu splošnih pogojev ne vrši nobeno izplačevanje. Kdaj boste začeli zidati? Ponovno smo sicer na to vprašanje že odgovorili, vendar pa naj ^ tiste, ki so to morda v »Cvetju« prezrli ali prejšnja leta še niso bili nan) naročeni, sledi še enkrat odgovor na vprašanje: Naša prva naloga je, da skrbimo predvsem za to, da bo vsak 118 zavarovanec imel na leta starosti in onemoglosti pokojnino, katera se 1,111 bo dostavljala vsak mesec. Kdor ima pokojnino, ta se že še kam vtakni in kdor ve, da bo lahko vsak mesec vsaj nekaj gotovega plačal za hran9 in stanovanje, tega bodo gotovo povsod veliko rajši gledali, kakor 9 mora vse to dobiti zastonj. Malo pomaga človeku, če ima zagotovljeno s tako lepo sobico ali stanovanje, ako pa nima sredstev, da bi si kup11 potrebno hrano in obleko. Po našem pojmovanju je mnogo važnejše, Petrin Helena, Gale Neža; število članov: moških 7, ženskih ^naročnikov Cvetja: 13, Lučke: 1; okoliš skupščine: . BRUSNICE, okr. Novo mesto; ust. 27. 8. 1924; voditelj : Šešek pVan> župnik; odbor: Lumpert Marija, Habe Marija, Božič Uršula, vranko Jožefa, Hrovat Neža, Šinkovec Ana; število članov: moških 7; Jenskih 78; naročnikov Cvetja: 7, Lučke: 40; okoliš skup-Sc'ne: 1850 duš. Nove knjige , Henrik Sienkiewicz-Dr. Rudolf Mole: Križarji. Prvi et- Cena broš. 55 Din, vez. 70 Din. (Ljudska knjižnica 56 zv.) Založila dugoslovanska knjigarna. so zgodovinski roman, čigar snov je zajeta iz napetih in med Nemci in Poljaki v srednjem veku. Nemci so prav ___o prodirali na vzhod, da si osvoje slovanske kraje tudi na everu, prav tako, kakor so delali tudi na jugu. Zlasti nemški viteški red, nko zvanih križarjev, je storil Poljakom in zlasti severnim Slovanom ®nogo zla in krivic, dokler jih niso združeni Litavci in Poljaki porazili znameniti bitki pri Tannenbergu in Griinwaldu 1. 1410. To dobo polj-kn preteklosti nam veličastno slika svetovnoznani pisatelj Sienkiewicz v Križarjih. Razen veličastne snovi, napetih dogodkov in oblikovnih vrlin mo-a,flo povdariti tudi nravno plemenitost dela, tako da zavzemajo Križarji ®ed zgodovinskimi romani, kar jih premore svetovna književnost, eno kajlepših mest. Križarji pašnih bojev akrat mogočni Koledar Družbe sv. Mohorja 1985. Povdarjati moramo, da je koledar aj'avnost krasno opremljen z novimi risbami S. Pengova. Poleg raznih •dualnih člankov, kakor O krizi, O slovenskih izseljencih, 0 razvoju teh-ike prinaša tudi življenjepise velikih mož Slovenije ter tudi biografične °tice raznih mož in žena, ki so se odlikovali v svojem življenju ter se Poteklo leto preselili k Bogu. Ivan Zorec: Stiški svobodnjak. (Slovenske večernice 87 zv.) v Zanimiva zgodovinska povest se godi v letu 1471, ko so Turki po-J&li samostan v Stični. Glavna oseba je možati in pošteni Trlep, ki klju-ule gradovom, skrbi za tlačane pod krivo opatovo palico in vso dolino rešuje pred turškim plazom. edanjih borb in hudih časov. Povest je napeto pisana in je živa slika Bogomir Magajna: Graničarji. (Mohorjeva knjižnica 65.) Povest razgrinja pretresljive slike iz življenja po naših obmejnih pokrajinah. Zajeto je trpljenje, beg, borbe, hrepenenje izgnancev po slo-venski zemlji onstran. Vsak izmed nas mora biti prešinjen z ljubeznijo do bratov, ki nam jih je usoda ugrabila. Dr. Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda (10. snopič). Zaradi lažjega razumevanja dogodkov leta 1848 nam pisatelj op*' suje prevrat v Parizu in na Dunaju, ki sta sprožila živahen odmev v Ljub" ljani in drugih krajih Slovenije. V tej zvezi potem obravnava snovanj® narodnih straž ter govori o javnem mnenju, ki se je oblikovalo pri nas po vseh teh dogodkih. Ocenjen je naš vidno rastoči narodnostni odpof> pomen delovanja po društvih in po časopisih. Iz posameznih želj in zaht®v je rastel naš politični program. Dr. Franc Kovačič: Anton Martin Slomšek, služabnik božji' (Prvi del.) Pisatelj je izgrebel vse vire, ki govore o tem znamenitem škofu-Opis Slomškovega dela sloni na. doslej neznanih virih, zlasti na Slomšku-vem dnevniku in njegovih pismih. Življenje Antona Martina Slomška ]e res vzor in pobuda za nas vse. Franc Kocbek in Ivan šašelj: Slovenski pregovori, reki in prilike. (Mohorjeva knjižnica 72.) Cena za ude broš. 21 Din, vez. 33 DiU' V tej knjigi je zbrana modrost, duhovitost, življenjska skušnja ter dovtipnost in hudomušnost našega naroda. Zakladnica zlatega zrna so duhovno in oblikovno neusahljivi vir za vsakega, ki hoče čuvstvovati m pisati zares slovensko. Andrej Lichtenberger-Niko Kuret: Hlačkova sestri®9-Cena za ude broš. 18 Din, vez. 27 Din. Knjiga je nadaljevanje prvega romana istega pisatelja: Moj mali hlaček, in nam predstavlja Hlačka že kar kot malega moža. Kdor je prf' bral malega Hlačka, bo moral prebrati tudi njegovo sestrico. V razmer) Hlačka do male Lučke se nam odkrivajo vedno nove plati otroške dus®-Pisatelj je našel priliko, da opiše na svoj prikupni in topli način dušeV' nost deteta, Hlačkove sestrice, od prvih dni življenja do prvega jecljanj9-Za otroke in starše silno zanimiva in sončna knjiga. Joža Lavrenčič: Pastir z belo palico. Pravljica. Z risbam' opremil Maksim Sedej. (Mohorjeva knjižn. 64.) Cena za ude broš. 12 D'®’ vez. 21 Din. Pravljica bo brez dvoma veliko veselje in užitek otrok, je pa tako pisana, da bo tudi odrasli imel ob njej veselo uro. Življenje svetnikov. Deseti snopič tega znamenitega življenjepis3 svetnikov obsega dneve od 31. maja do 6. julija. Vsak, kdor bo imel . knjigo v celoti, je lahko prepričan, da bo imel zaklad v svoji knjižni®® Hugo von Hofmannsthal-Oton Zupančič: Slehernih (Mohorjeva knjižnica 70.) Uvod napisal Jakob Šolar. Cena za ude bros-21 Din, vez. 30 Din. V polni življenjski moči, sredi brezskrbnega uživanja, ko ne vi® nadlog pri svojem bližnjem in je gluh za opomine svoje matere, poz°v Bog sam Slehernika in pošlje ponj svojo deklo smrt. V sredo razkošneg pirovanja, kjer prekipeva veselje vseh užitkov, plane smrt in zgrabi Slednika. Močne prizore je ustvarila dramatska umetnost, a močnejšega komaj katerega: kri zledeni Sleherniku in slehernemu. Vse zlbeži, prija-telji, sorodniki in služabniki, vse zapusti Slehernika, da ostane sam s Slm-tjo. Vse zemske moči se mu upro, najodurnejše pa Mamon, ki ga je vse življenje imel za vsemogočnega prijatelja in služabnika, a se mu sedaj raz°dene kot najbrezsrčnejši vladar, kateremu je bil Slehernik vse živ-‘Jenje suženj. V tej popolni osamelosti zasliši glas svojih dobrih del. V ®jih zasveti Sleherniku luč novega upanja, luč božje milosti, božjega usmi-'jenja. Vera pride na pomoč in skupno rešita Sleherniku dušo: smrt ni več grozna, preselitev je v večno srečo. Slehernik prečiščen veselo odhaja s sveta, saj je doživel grozo smrti, a tudi blagoslov usmiljenja in »lilosti. — Krasna knjiga. V molitev se priporoča Udje Armade sv. Križa: Esih Alojzij, Oštir Maiija in Eršte barbara. — Neimenovana iz Mirne peči priporoča bolnega brata in spre-°brnjenje dveh oseb. Zahvala za molitev Roblek Julijana se zahvaljuje presv. Srcu Jezusovemu, Mariji Pomočnici, sv. Frančišku Asiškemu in sv. Antonu Padovanskemu za usli-san° prošnjo. — Neimenovana iz Vojnika se zahvaljuje sv. Jožefu, sv. An-!°nu in sv. Konradu za uslišanje velike prošnje. — P. D. in F. B. se zahvaljujeta presv. Srcu Jezusovemu, Mariji in sv. Antonu za pomoč v težki stiski. Dve prošnji na vse naročnike »Cvetja« V sedanji in prihodnji številki »Cvetja« bodo vsi naročniki dobili Položnice. Kdor je že plačal naročnino, ali jo morda plačuje osebno, naj ‘Se na to ne ozira, ker pri tolikem številu naročnikov ne moremo paziti ?.a to, kdo je že naročnino plačal ali ne, ter položnice enostavno prilo-Zl.mo vsem. Vendar pa želimo, da bi to pot vsi naročniki porabili polož-niCe> četudi ne za naročnino »Cvetja«, če so ga morda že plačali, ampak 28 to, da po možnosti ustrežejo našim prošnjam, ki sta naenkrat kar dve. . Znano vam je, da se bo prihodnje leto, po sklepu škofovske kon-erence, vršil v dneh 28., 29. in 30. junija v Ljubljani evharistični kongres I® kraljevino Jugoslavijo. Pripravljalni odbori so že začeli s svojim delom. °stojna priprava tega kongresa pa je združena z nujno potrebnimi ^°ški, ki so neobhodni, ako hoče slovenski narod pripraviti svojemu Jeseniku njemu primerno manifestacijo. Zato je pripravljalni odbor za j‘vharistični kongres v imenu prevzvišenega g. knezoškofa dr. Gregorija *t°žmana naprosil tudi upravo našega lista, naj bi pozvali vse naročnike, /? bi prispevali k stroškom kongresa na ta način, da bi obenem z naroč-n‘n° poslal vsak naročnik po 50 par za evharistični kongres. »Prepričani m°>« tako beremo v pismu, »da tako malenkosten znesek ne bo preobre-^enjeval cenjenih naročnikov, vsak malenkosten dar je za nas dragocen in bo služil izključno za proslavo presv. Rešnjega Telesa.« Tako piše prevzvišeni gospod škof. Kot pokorni otroci svojega nadpastirja se samo po sebi razume, da se bodo tretjeredniki odzvali tej prošnji in vabilu. Vemo pa z drug® strani, da jih je med naročniki »Cvetja« mnogo, kateri bodo težko utrpel' tudi ta mali znesek, saj s težavo plačujejo »Cvetje« samo, čeprav stan® samo 15 Din na leto. Zato prosimo vse tiste, ki to lahko zmorejo, naj prispevajo nekoliko več, da bomo na tak način mogli v polnem obsega ustreči želji g. knezoškofa. Pa še drugo prošnjo imamo, gre za »Cvetje« samo. Sodobna gosp0-darska kriza je tako pritisnila zlasti na ubožnejše sloje, da jim je malenkostna naročnina 15 Din preveč. Morda si eden ali drugi misli, saJ kljub temu delajo dobiček, pa to nikakor ni res. Vsak izvod »Cvetja«! ki ga dobimo v tiskarni, nas stane 1 Din, za dvanajst številk torej pla' čarno samo v tiskarni 12 Din, potem pride še poštnina, katero moram® plačevati vsak mesec, potem še pristojbine na poštnem čekovnem urad", potem ovojni papir in kar je še drugih takih stroškov, ki so pri upr"'1 in razpošiljanju vsakega lista neizogibni. Da ne bo mislil kdo, da k"! pretiravamo, ko poudarjamo krizo, katera je zadela tudi naše zvest® bravce »Cvetja«, priobčujemo tu dve pismi iz kroga naših naročnikovi eno iz Amerike, eno iz Slovenije. Pismi sta na razpolago v našem uredništvu. Poglejmo n. pr. pismo iz Amerike. Stara naročnica »Cvetja« pi®e takole: »Naznanjam Vam in oprostite, da odstopim od »Cvetja«, ker "e morem več plačevati. Moj mož že 4 leta in pol ne dela, star je pa 50 let-Zato upam, da tudi več delal ne bo, ker ne marajo take stare za delo-Tukaj Vam pošiljam en dolar za nazaj, ker vem, da bo dve leti, kar sem Vam dolžna, drugi dolar Vam pa pošljem pri kaki priložnosti, ker V"s ne maram oškodovati. Zato prosim, da prenehate s pošiljanjem.« Pismo iz Slovenije se glasi: »Tukajšnji naročniki »Cvetja« so izjavili, da ne morejo dati ^ »Cvetje« več, kakor po 10 Din na leto. Če uprava ne more dajati lis‘a po tej ceni, so rekli, naj ga pa ustavi.« Iz teh dveh pisem, katera bi lahko še pomnožili, pa nam p rimanj' kuje prostora, lahko naročniki »Cvetja« sami spoznajo, kako težko f dandanes izdajati list. Težko nam je prenehati s pošiljanjem lista takim naročnikom, ki so nam do zdaj ostali zvesti, samo zato, ker jih je gosp0; darska kriza pritisnila v tako bedno stanje. Zato prosimo vse tiste, kat°rl morejo in katerim je na srcu, da »Cvetje« izhaja še nadalje v tem obseg"* da nam po svojih močeh pomagajo ter pri naročnini priložijo par dinarjeV tudi za tiskovni sklad »Cvetja«, ker nam bo edino na ta način možn°, da bomo mogli revnim naročnikom postreči s »Cvetjem« zastonj ali vsaJ po znižani ceni. Vedeti morate, da je »Cvetje« najstarejši verski list, 10 zavedate se tudi, da je vsak katoličan, zlasti še ud III. reda, dolžan P° svojih močeh podpirati dober tisk. Prosimo torej prav lepo, da nam P^ magate, saj ne gre za nas, ker noben izmed sotrudnikov »Cvetja« ® dobiva nagrade, gre le za obstoj lista in za to, da moremo naročnikom tudi mi ostati zvesti v teh težkih časih. Za vsak še tako malenkosten dar naj vam obilno poplača ljubeze” ljubi Bog! Uredništvo »Cvetja«-