štev. 1	Leto 12	w ^	w	Uredništvo in upravništvo:
Izhaja enkrat na mesec.	^^Ljubljana. Miklošičeva c. (palača Del. zbor-
Naročnina četrtletno 12 dinarjev	niče), kamor naj se tudi pošiljajo rokopisi.
NEODVISNO GLASILO ŽELEZNIČARJEV, UPOKOJENCEV IN TRANSPORTNEGA OSOBJA
Progovni delavci
intervenirajo
Odveč bi bilo še kaj pisati o trpljenju in bedi, v kateri žive danes družine progovnih delavcev, da bi s tem opozorili odločujoče na obupen položaj in na nujno potrebo odpo-moči. Posamezni ministri, senatorji in poslanci so na svojih agitacijskih potovanjih imeli priliko prepričati se o grozni bedi. Nekateri so si celo beležili številke, vzeli seboj izplačilne listke z rdečimi številkami, ki značijo, da je bil koncem meseca še delavec dolžan upravi. Čudili so se, ko so ugotovili, da marsikateri otrok progovnega delavca ne more obiskovati redno šole, ker nima primerne obleke, ne čevljev. Širokogrudni so bili pri toliki bedi gospodje v obljubah ...
Kolikor nam je znano, je tudi direkcija v Ljubljani naredila korake za odobritev naknadnega kredita, vendar ostalo je pri starem — brezplačni dopusti tepo še naprej progovno delavstvo.
Organizacija, ki se tolče po prsih in bobna v svet, kako šteje 35.000 članov-borcev, je baje tudi po »svoje« intervenirala, seveda brez uspeha in s to intervencijo smatra vsa »njej na razpolago stoječa sredstva« za izčrpana.
Ne čudimo se. če pri takem stanju išče težko izkušani delavec pomoči kjerkoli, da se oklepa vsake bilke, samo da se obdrži nad vodo. Zadnje čase so začele romati v Beograd deputacije iz vrst progovnega delavstva s priporočili raznih klubov JRZ in vplivnih oseb. da se osebno prepričajo', ali se v Beogradu res ne da izprositi primernih naknadnih kreditov. Tako je pred Božičem posebna deputacija progovnih delavcev obiskala ministra Kreka ter generalnega direktorja in jima je predložila predstavke, iz katerih izzveni sledeče:
»Beda progovnih delavcev je nepopisna. Plače so tako nizke, da niso zadoščale za preživljanje tedaj, ko smo delali vse delovne dneve. Kako naj preživljamo sebe in družine. sedaj v zimi. ko delamo le po 15 in tudi mianj dni? Za vse potrebno in nepotrebno na železnici se najde kredit, se kređ't v budžetu zasigura, samo nas progovne delavce se tretira slabše kot materija!, ker je do-locen kredit skupno za materijal in za nas. vendar s to razliko, da materijala ne sme zmanjkati, če pa zmanjka denarja za naše borne mezde, moramo na brezplačni dopust.
Delavski pravilnik predvideva Pajm&nj 20 dnevno zaposlitev v mesecu poleg tega predvideva po. treh Ltih neprekinjene službe automatič-
no pridobitev stalnosti. Kaj nam pomagajo te določbe, ko pa ostanejo le na papirju z motivacijo, da za njih izvedbo ni kredita.
Pa ne samo, da se nam krati zajamčene pravice tam, kjer je za izvajanje istih potreben denar, šlo se je še dalje. Pravilnik o voznih ugodnostih je vzel nam, ki smo radi pomanjkanja kreditov že dvakrat tepeni — z brezplačnimi dopusti in nepriznanjem stalnosti — še boro vozno ugodnost. Odvzeli so nam, čeprav smo tri leta na železnici, čeprav srno doslej z družinami vred že imeli legitimacije za režijsko vožnjo, vozne ugodnosti in nam tako onemogočili, da bi si kupili živila tam, kjer so cenjša ali, da bi šli po živila k sorodnikom, ako smo tako srečni, da še imamo sorodnika, ki nam more pomagati. Te vozne ugodnosti niso stale železniške uprave niti pare in vendar so nami v znamenju štednje odvzete.
Upravičena je naša zahteva, da se nam prizna osnovne pravice, da zamoremo vzdržati sebe in svojo družino. Zato upamo., da ne zahtevamo zaman takojšnjo odobritev kredita za redno zaposlitev delavstva vse dni v mesecu in za imenovanje vseh onih. ki izpolnjuje pogoje. stalnim. Enako upamo, da bo' takoj razveljavljen krivičen sklep., s katerim so nam bile odvzete vozne ugodnosti.
Tako in slično se glase kriki progovnih delavcev, ko trkajo, na vrata odločujočih za rešitev. Odločujoči dajejo zagotovila, da bodo. ukrenili »vse^ kar je v njih moči.« da se vprašanje progovnih delavcev zadovoljivo reši. Doslei. kot že uvodoma povedano, je ostalo le pri zagotovilih. Treba bo. da odločujoči svojo moč podvoie. da potroje, da do. rešitve tudi dejansko pride.
Ob tej priliki samo še ena ugotovitev:
_Nam vsem;, pa tudi vsem. odločujočim je znano, da so leto za letom krediti za progovno delavstvo prenizki. kar ima vsako zimo za posledico brezplačne dopuste in redukcije. Sedaj se bo v kratkemi začela razprava o proračunu za leto 1937-38. Dolžnost vas vseh ki odločate o proračunu je, da temu napravite enkrat za vselej konec ter v novem budžetu za progovne delavce zasigurate tolik kredit, da bo zadostoval za redno zaposlitev delavcev vse delovne dneve v mesecu, ime-novanje stalnim, vseh onih. ki izool-nunejo nogoie oravilnika ter povečanje mizernih plač progovnega delavstva.
Delavski pokojninski fond
Uprava delavskega pokojninskega fonda je pedala poročilo o svo-jem delovanju za budžetno leto 1934-35. Čeprav polaga obračun za dve leti nazaj, so vendar v poročilu vsebovani tudi podatki o stanju fonda članstvu, dohodkih in izdatkih do 1. X. 1936. S temi podatki želimo seznaniti prizadeto delavstvo.
V budžetnem letu 1934-35 znamovati največji padec štev varovanih članov in sicer od kolikor jih je bilo zavarovan L IV. 1934 na 18.658 dne 1. V Ud tega datuma dalje je štev
varovanih članov zopet rastlo ter je doseglo dne 1. X. 1935 številko 19.617, od tega:
v beograjski direkciji	3.816
v zagrebški direkciji	5.335
v ljubljanski direkciji	4.647
■v sarajevski direkciji	4.013
v subotiški direkciji	1 806
Število aktivnega članstva je torej v času od 1. IV. 1934 do 1. X. 1936 padlo za 155 oseb.
Kako pa je s številom upokojencev?
Število' upokojencev, ki prejemajo pokojnine v breme novega fon-
da, pa rapidno raste. Dne 1. IV. 1934 smo imeli skupno 1.388 upokojencev, dne 1. X. 1936 pa že 2.253, torej 865 več.
To stanje gotovo ni normalno, in mora fond kljub temu, da ima sedaj še stomilijonsko premoženje, prej ali slej priti v nevarnost ter bo uprava fonda postavljena čez par let pred težko odločitev: ali zviševati prispev ke članov, ali pa zniževati dajatve fonda, da se doseže vsaj ravnovesje.
Kdo je zakrivil tako stanje? Delavci gotovo ne, ker sleherni delavec, ki izpolni pogoje za pridobitev stalnosti, želi postati takoj stalen in priti s tem avtomatično v članstvo pokojninskega fonda, da se vsaj nekoliko zavaruje za starost in onemoglost. Kljub temu stremljenju delavcev pa jih čaka na tisoče v naši državi na sprejem v fond. ki pa ni mogoč, ker jim železniška uprava všled pomanjkanja kreditov ni priznala stalnost. Dolžnost železniške uprave je, da temu nedostatku od-pomore, preskrbi potrebne kredite tet vse one ki imajo priletno neprekinjeno službo, imenuje za stalne in jih sprejme v fond.
Kako so razdeljeni upokojenci po direkcijah?
V	beograjski	direkciji	275
’ v	zagrebški direkciji	463
v	ljubljanski	direkciji	975
’ v	sarajevski	direkciji	439
v subotiški direkciji 101
V	ljubljanski direkciji je torej največ upokojencev in bo. to število še vedno, raslo.. Od navedenih upokojencev v ljubljanski direkciji jih je 828, ki vživajo osebno pokojnino ter 147 rodbinskih upokojencev.
Kako pa stoji z denarjem?
Od 1 julija 1930 dr 31. VII. 1936 so plačali člani na redni članarini Din 43,552.83.5. na doplačilih Din 38 milijonov 849.259. raznih dohodkov je bilo Din 370.285. tako., da so skupni dohodki, ki jih je prispevalo delavstvo samo. znašali Din 82 772 380.
V	isti dobi pa je fond izplačal na pokojninah, odpravninah ter vrnjeni članarini skupno Din 41,403.262. torej ravno polovico zneska, ki so ga delavci vplačali.
Po predpisih delavskega pravilnika bi morala železniška uprava nlačati v fond najmanj enak znesek, kakor ga plača delavstvo, poleg Uga pa skozi gotovo, dobo let še posebne izredne prispevke, da se tako zbere primerna glavnica, ki naj garantira delaven rus ono pokninino. ki io pravilnik predvideva. Pri izpolnje-
vanju te obveze pa železniška uprava ni ravno preveč točna, kar se razvidi iz vseh dosedanjih obračunov. V računskem letu 1934-35 so plačali delavci na redni članarini in doplačilu za vračunano članstvo Din 16 301.437. Državni prispevek v isti dobi pa ni znašal enak znesek, marveč le 8,837.848, torej ravno polovico manj, kot so plačali delavci. V neizvajanju obveze, ki jo državni upravi nalaga pravilnik, ki ga je sama predpisala, je največja opasnost za redno poslovanje fonda, ki plove v isto smer, kakor železničarsko bolniško zavarovanje, pri katerem državna uprava dolguje ogromne zneske, železničarji pa se morajo odrekati pravici za pravico ter grozi celo nevarnost znižanja hiranarine.
Kje je denar naložen?
Iz bilance razvidimo', da je od celokupne imovine v znesku nekaj čez 117 milijonov dinarjev, vloženo v Hipotekarni banki le 55 in pol milijona dinarjev. Nekaj čez 7 milijonov je v vrednostnih panirjih v inozemstvu. ostala polovica premo ženi a odnosno točno Din 53.585.934 na se noha;a pri Generalni direkciji dTžav-nih železnic v Beogradu, ki ne -uidi nikakega obrestovanja, vsaj iz obračunov to ni razvidno.
Kako je to zadržavanje denarja po Generalni direkciji mogoče z ozirom na jasno odredbo, čl. 157 delavskega pravilnika, nam ni razumljivo, čl. 157 izrecno nalaga železniški ustanovi, da miora oddati državni hipotekarni banki kot hranilno, vlogo proti obrestovanju vse presežke denarja penzijskega fonda, ki ostanejo po izvršenih izplačilih fondovih obvez, in sicer najkasneje v roku treh mesecev. Z ozirom na slabe izkušnje železničarjev pri bolniškem fondu, morajo železničarn odU"uo zahtevati. da se citirana odredba izvaja ter je dolžnost Glavne kontrole ne samo. da pregleda ali so obračuni nravilni, marveč da podvzam0 00-trebne ukrepe, da se denar nalaga tam. kakor predvideva pravilnik.
Teh par podatkov naj služi delavstvu v opozorilo; da ne sme brezbrižno čakati, kaj se bo- z delavskim pokojninskimi fondom zgodilo., da se ne sme zadovoljiti s sedanjim načinom upravljanja tega fonda, marveč da mora zahtevati, da se ta fond res popolnoma osamosvoji in postavi ood neodvisno upravo, ki bo znala ščititi interese članstva tega fonda, ne pa, da se prepušča upravljanje fonda delodajalcu samemu.
Zavaruite bodočnost rodbinskih uDokolencev
Pod naslovom »Naš pokojninski sklad« obiavlja »Naš glas« v novoletni številki daljšo razpravo o. tako.-zvanem »uradniškem pokojninskem skladu« odnosno njegovem upravljanju po državni hipotekami banki.
Ker je za vse državne uslužbence, za katere velja uradniški zakon odnosno zakon o državnem prometnem osebni ustanovljen enoten uradniški pokojninski fond, iz katerega se bodo ’zplačevale od 1. VII. 1938 dalje rodbinske pokojnine ter razprava pravilno podčrtava vse nedostatke in pomanjkljivosti dosedanjih odredb, jo objavljamo v celoti.
Sedanji naš uradniški zakon strogo loči osebne pokojnine od družinskih. Prve izplačuje upokojenim uslužbencem in uslužbenkami država iz rednih sredstev državnih proračunov, za pokojnine svojcev pokojnih uslužbencev je pa zakon ustanovil poseben pokojninski sklad.
S tem se je značaj družinskih pokojnin popolnoma spremenil. Do' sedanjega ur. zakona je izplačevala država iz svojega proračuna, enako kakor osebne, tudi družinske pokojnine, po uradniškem zakonu iz leta 1931. pa morajo državni uslužbenci sami plačevati prispevke za sklad, iz katerega bodo njihovi preostali prejemali družinsko pokojnino. Ti prispevki so prav znatni, saj znašajo 5% od podlage, t. j. od plače in položajne doklade aktivnih uradnikov. Plačujejo jih vsi aktivni uslužbenci in uslužbenke. Manj razumljivo je, da jih morajo plačevati tudi visi upokojenci in upokojenke. Ti zadnji plačujejo prispevke od svojih celotnih zadnjih aktivnih prejemkov, čeprav se jim je pokojnina morebiti odmerila samo od enega dela teh zadnjih prejemkov. Tako je mogoče, da upokojenci, zlasti taki z nepopolno službeno dobo, plačujejo sorazmerno zelo
Stran 2
r »liJEDIN.lE-NI ŽELEZNIČAR«
Štev. 1
visoke prispevke v pokojninski sklad. Seveda je to ugiodno za njihove naslednike, za njih same pa pomenijo ti prispevki občutno znižanje dohodkov in veliko breme.
Uradniški pokojninski sklad je samostojna pravna oseba in ga po določilih uradniškega zakona upravlja Državna hipotekama banka pod posebnim nadzorstvom fin. ministra. Navedena banka bo izplačevanje družinskih pokojnin iz uradn. pokojninskega sklada prevzela dejansko šele s pričetkom osmega leta, odkar sklad obstoja, t. j. od 1. aprila 1938 dalje. Do tedaj se izplačujejo tudi družinske pokojnine iz splošnih kreditov državnega proračuna, enako kot aktivne plače in osebne pokojnine.
Nastane važno vprašanje, kaj je razumeti pod izrazom »upravljanje«, ki ga vsebuje 3. odst. § 133. u. z. Od. interpretacije tega izraza je odvisno izredno mnogo, dejali bi naravnost usoda družinskih pokojnin neštetih desettisočev upravičenih vdov in sirot drž. uslužbencev. Pod upravljanjem sklada si moremo predstavljati samo tiste bančne, oz. računsko-teh-nične posle, ki so potrebni, da se vrši pravilno prevzemanje dotekajočih prispevkov, da se vodi natančen pregled, koliko je plačal posamezni pla-čevalec, da se zbrani zneski pravilno knjižijo in smotrno in varno nalagajo, zlasti pa, da se bodo ob svojem času iz zbranih sredstev mogle pravilno in redno izplačevati družinske pokojnine upravičencem. Vse drugo, zlasti vsa pravna vprašanja glede dolžnosti vplačevanja prispevkov, glede višine le-teh, nadalje vprašanje odmere družinskih pokojnin, pa tudi vračanje nepravilno pobranih prispevkov itd., vse to spada nesporno v pristojnost finančnega ministr-stva* oz. glede primerov, kjer gre za vplačevalce, ki so še v aktivni službi, dotičnih resornih ministrstev.
Mislili bi, da se Drž. hipotekarna banka, ki ima nalogo, upravljati naš pokojninski sklad, zaveda svojega delokroga in svojih pravic. Dejstva pa kažejo drugače. Znano je domala vsem upokojencem, da banka sama določa, kako naj se tolmači uradniški zakon, da je sama izdajala navodila, v kakšni višini naj se pobirajo prispevki, kaj naj se smatra kot odmer-na podlaga za predpis prispevkov Ud, Čeprav je fin. ministrstvo po zakonu nadzorni organ nad banko kot upraviteljico tega pokojninskega sklada, se vendar zdi, da “si banka prilašča pravice,' ki ji po jasnih določilih uradniškega zakona ne gredo. Pripetili sovjsc celo že primeri, da je Drž. hipotekarna banka od upokojencev, katerim je državni svet ugodil in je finančno ministrstvo predpisalo pra-vilno pobiranje prispevkov, hkrati pa vrnitev neupravičenih, odtegljajev, navzhc, temu zahtevala, naj vlo-že še posebne prošnje nanjo-, to je na banko, da jim te neupravičeno pobrane zneske vrne. Koliko odvečnih pritožb na ministrstvo, koliko nepor trebnih prošenj, koliko še bolj nepotrebnih tožb na državni svet je bilo treba zaradi odklonilnega, dasi popolnoma neutemeljenega stališča banke! Končno se je ti samovoljnosti napravil konec z znano spremembo 3. odst. § 136. u. z. v letošnjem fin. zakonu — seveda v našo škodo,
Tako ne more iti dalje. Za enkrat bi se mogla ta praksa morebiti še prenesti, dokler niso prizadeti preširoki krogi vplačevalcev. Toda ko. bo banka sama pričela tudi res izplačevati družinske pokojnine, to je po aprilu 1938, utegne nastati velika nevarnost za vse upravičence, če se obseg pravic, ki gredo upraviteljici našega pokojninskega sklada, točno ne omeji.
Sicer nimamo še nobenih navodil, kako bo Drž. hipotekarna banka izvrševala to nalogo, vendar se je bati, da bo šlo potem vse še teže, počasneje in še z večjimi napakami kakor se vrši to že danes. Iz dosedanjega upravljanja, kolikor moremo vplačevale! presoditi sami po ukrepih, ki jih je banka doslej izdala v naših zadevah, je razvidno, da obravnavajo ta vprašanja pri ravnateljstvu samostojnih skladov banke, ka-mor spada tudi uradniški pokojnin- |
ski sklad, najbrž uradniki, ki so vsekakor dobri bančni strokovnjaki, sposobni računski in knjigovodstveni veščaki, ki pa prav gotova niso ne pravniki, še manj pa so točno poučeni, vešči in usposobljeni v praktičnem uradniškem pravu. Sicer si njihovega delovanja v premnogih primerih ne bi mogli razlagati, niti ne najti zanj opravičila, pa če ga zagovarjamo tudi z naj strožjim fiskaliz-mom. Mislimo pa, da vsaj pri Drž. hipotekarni banki ni mesta fiskalnim težnjam, ker gre v tej zadevi vendar za socialno preskrbo, ne pa za nekakšno fiskalno obremenitev državnih uslužbencev. Tako bi vsaj mogli in smeli sklepati iz besedila in smisla uradniškega zakona.
Da ne nastane nepopravljiva škoda za vplačevalce v pokojninski sklad, še bolj pa za upravičene preostale svojce pokojnih uslužbencev, je treba, da se določila našega uradniškega zakona v tem pogledu kar najprej in temeljito spremene, predvsem se pa mora točno ograditi delokrog upraviteljici našega pokojninskega sklada.
Po današnjem stanju je namreč
položaj državnih uslužbencev nasproti Drž, hipotekarni banki nemogoč saj ta ni ne državni urad, niti ni v tem pogledu zasebno podjetje. Kako naj si pa posamezni uslužbenec ali
upravičenec do družinske pokojnine varuje svoje pravice, če se mu zdi, da so bile prekršene? Saj proti odločbam banke ni nobene možnosti pritožbe v upravnem postopku, njeni odloki so neizpodbitni. Kako bi se pa utegnilo postopati, si lahko predstavljamo, če se spomnimo, da se že zdaj pravomoćne ministrske odredbe, izdane na podlagi razsodb držav-enga sveta, časih ne izvršujejo. Samovolji se ob sedanjem stanju odpirajo vrata na stežaj.
Po predpisu 3. odst. § 133. u. z. bi morala Drž. hipotekarna banka predložiti vsako leto fin, ministru poročilo o stanju sklada in izvleček iz računa letnih izdatkov in dohodkov. Tudi se ti računi morajo! predlagati glavni kontroli v pregled in se objavljati v Služb. Novinah. Glede predlaganja poročil nam ni nič znanega, prav tako pa ne vemo, ali se je do zdaj že kdaj objavil pregled teh računov. Da ne bo državno usluž-benstvo kar naenkrat morebiti postavljeno pred prav neprijetno dejstvo, bi bilo treba, da se navedeni zakonski predpis prične kar najprej izvajati. Gre za težke milijonske zneske, ki smo jih znesli mi sami, gre za naš denar, namenjen našim vdovam in sirotam, O tem denarju hočemo tudi mi soodločevati, vsaj pa vedeti, kaj se godi z njim.
Za izboljšanje poioiaja uslužbencev in
upokojencev
Več organizacij državnih uslužbencev in železničarjev je, kakor je iz glasila državnih 'nameščencev »Naš glas« razvidno, predložilo predsedniku ministrskega sveta spomenico v zadevi zboljšanja gmotnega položaja.
V informacijo železničarjem objavljamo spomenico, katere tekst se glasi:
»V zvezi ž napredujočimi dviganjem cen življenskih potrebščin so se gmotne razmere drž. uslužbencev in upokojencev tako zelo poslabšale, da se je rešno pojavilo vprašanje njihovega obstanka in njihovega ugleda. Zato nami je čast obrniti se do Vas s to spomenico kot do' najvišjega predstavitelja kraljevske vlade, kateri mora biti pri srcu vse, kar se tiče interesov državne službe in tistih, katerim je zaupano, da jo opravljajo.
Izkušnja je pokazala, da je neposredni učinek poslednje uredbe o draginjskih dokladah še večje osiromašenje drž. uslužbencev in upokojencev — osiromašenje, ki je še toliko strašnejše, ker so že do izdanja navedene uredbe bili prejemki uslužbencev tako majhni, da so jim komaj mogli obvarovati golo življenje.
Do te uredbe je prišlo, ker se je ocenitev uradniškega položaja izvršila samo po videzu, namesto; da bi se bili upoštevali vsi elementi, ki določajo gmotni položaj človeka. Treba bi bilo najprej točno izračunati višino domačega proračuna male uradniške družine z enim otrokom. Minimum mesečnih izdatkov za tako družino, je znašal pred letom dni 2500 Din. danes ga je pa težko določiti z vsoto, ki je nižja kakor 3000 Din.
Zelo važen element za preceni-tev gmotnega položaja drž. uslužbencev in upokojencev predstavljajo uradniški dolgovi. Znano Vam je, gospod predsednik, da so se gibale uslužbenske plače nd nekdaj v okviru najnujnejših rednih potreb. V njih ni bilo nobene rezerve za pokrivanje izrednih potreb: za bolezen, za porod, smrt v družini itd. Mali in srednji drž. uslužbenci so bili hočeš nočeš prisiljeni, da take izredne izdatke pokrivajo z zadolževanjem. Zato se v itak nezadostnem proračunu drž. uslužbenca pojavlja tudi znesek za odplačevanje dolga, znesek. ki se vleče iz leta v leto kot zmeraj večji pasivum.
K poslabšanju tega žalostnega stanja je doprineslo tudi odlaganje izplačila uslužbenskih prejemkov za leto dni ob vsakem novem napredovanju. Ko že nimajo avtomatskega napredovanja, morajo čakati na no-
vo skupino mnogokrat celo leto in še dalj po izpolnitvi vseh pogojev. Zato državni uslužbenci občutijo to odlaganje ne samo kot čisto gmotno škodo, temveč tudi kot nepravičen ukrep.
Dosedanje hude gmotne razmere drž. uslužbencev in upokojencev;— katere so povzročili spredaj navedeni razlogi — so v zadnjih mesecih postale nevzdržne. Ob izdanju uredbe od 19. sept. 1935. se je kot razlog navedla pocenitev življenja. Danes, ko soi se življenske potrebščine
dejansko podražile za 20 do 30%; spominjajo drž. uslužbenci na to utemeljitev in žele, da se jim prejemki zvišajo.
To zvišanje je očitno necbhodno potrebno, da se. zavaruje obstanek drž. uslužbencem in upokojencem, ki prejemajo manjše prejemke ne-le kakor drž. uslužbenci v drugih evropskih kulturnih državah, temveč ki so tudi nižji od mezd industrijskih delavcev v zahodnih državah.
Verujemo, da tudi kraljevska vlada uvideva tečnost spredaj navedenih dejstev. Zato smo na eni strani z zadovoljstvom!, izvedeli za izja-vo gosp. prosvetnega ministra, da se je o tem zvišanju že razpravljajo v kraljevski vladi,, _na drugi strani ba izjavo gosp. finatičheg'd ministra., da državni dohodki v tem' '•proračuii-skem letu 'miidgo" bolje pritekajo, kakor prej. 1	- ;
Prepričani smo, da bo'kraljevska; vlada imela voljo in našla sredstva, da to vprašanje na najpravilnejšj. način reši. Smatramo, da ga ne bo rešila z zvišanjem, ki bo po odstotkih enako za vse skupine brez_ razlike, ker ob zadnji redukciji ni bilo uporabljeno to načelo, temveč se je tedaj po odstotkih največ odvzelo tistim, ki imajo najmanj.
Podpisanim zastopnikom stanovskih organizacij drž. uslužbencev je čast zaprositi Vas, gospod predsednik, in Vam' predlagati:
1.	da se spet uveljavi uredba o draginjskih dokladah, ki je veljala do 19. septembra 1935., tako da se popravi v korist gospodarsko najšibkejšim drž. uslužbencem in da se ob odmieri draginjskih doklad ne upošteva nobena razlika po spolu (enaka plača za enako delo);
2.	da se odpravi § 4. zakona o naknadnih in izrednih kreditih k proračunu za 1. 1933./34., točka 7 § 70. fin. zakona za 1. 1934./35. in točka 1 § 101. fin. zakona za 1936./37., — s katerimi se točka 1 § 263. urad. zakona razširi na vsako napredovanje, postavitev in periodski povišek v teku službovanja in s katerimi se hkrati otežuje napredovanje drž. uslužbencem.«
Mednarodni pregled
Pokojnine ameriških železničarjev, o
katerih smo pisali v decemberski številki, so že začeli izplačevati. Železniške družbe so se na vse načine upirale uvedbi pokojninskega zavarovanja, vendar so morale popustiti. Za starostno zavarovanje plačujejo uslužbenci 2 odst. svojih prejemkov, družbe pa morajo plačati 4 odst, tako da prispevajo družbe dvakratni znesek uslužbenskih vplačil.
Smrtne obsodbe železničarjev v Rusiji.
Junija 1936 se je pripetila težka železniška nesreča pri postaji Karymskaja, pri kateri je bilo 51 smrtnih žrtev. Točna preiskava, ki je trajala, več mesecev, je ugotovila, da se je v bližini te postaje zgodilo skupno 86 večjih in manjših železniških nesreč. Glavnega krivca, vodjo prometne službe, so obsodili na smrt. 2 druga uslužbenca sta bila obsojena na 10 let, več pa na manjše zaporne kazni.
Nove vozne ugodnosti v Franciji. Po
sporazumu med upravo državnih ter upravami privatnih železniških družb so v Franciji uvedene nove vozne ugodnosti. Aktivni železničarji vživajo na progah družbe, pri kateri služijo, neomejeno prosto vožnjo, pri ostalih železniških družbah pa dobe po 7 prostih kart. Rodbinski člani imajo pri domači družbi 20 prostih kart ter neomejeno število režijskih voženj proti plačilu 10 odst. vozne cene, pri drugih družbah pa 4 proste karte in četrtinsko vožnjo.
Upokojenci pa dobe pri lastni družbi 9 prostih kart in 12 nakaznic za četrtinsko vožnjo, pri drugih družbah pa po 2 prosti karti in, 6 nakaznic, za polovično vožnjo,..
Razmere avstrijskih železničarjev. Avstrijski železničarji so bili v pogledu pravic kakor tudi v gmotnem oziru na prvem mestu, dokler je obstojala močna socialistična organizacija, ki je znala pridobljene pravice braniti in priboriti vedno nove. Ko ;je bilo delavstvo po obupnem boju, v katerem- se je borilo za ohranitev dotlej obstoječih svoboščin, poraženo, so prišli na oblast novi gospodarji, ki so obetali vsem zlate čase. Železničarji dobro občutijo vse dobrote krščansko socialnih gospodarjev in pridobitve, ki jih zaznamujejo tekom zadnjih let, so sledeče:
, Izgubili šo personalno komisijo, zmanjšani so bili postranski prejemki ter doklade1 strojnemu in vlakospremnemu osobju ter (iremikačem za 67 odst, ukinjen je dejan-; sko bsemurnik. poslabšani so predpisi o napredovanju, * znižana je izmera dopusta,, prispevki za pokojninsko zavarovanje so podvojeni, penzija pa znižana. Nada'je se več ne voli odbora bolniške blagajne, zmanjšane so dajatve bolniške blagajne, t zjnižane So renie ter je ukinjena preje ob-Stoječa stalnost tako, da se zamore vsake-■ rhu uslužbencu; heoziraje se na službena- • leta, službo odpovedati, čeprav nima pra-\jic*e .do penzije,, odnosno nima pravice na-polno pokojnino.. Po oficijelnih objavah ■ generalne direkcije znaša povprečno znižanje' mesečnih dohodkov avstrijskega .že- . luzriičarja 60 šilingov (skoraj Din 500.—).
I
*. i
S. Urbič Gustav
I
I ' Vi nedeljo, dne 22. decembra ,1936 je v ljubljanski bolnišnici, zadet dd možganske kapi, umrl s. Urbič Gustav, nadsprevodnik bivše južne železnice v. p.
Pokojni zapušča poleg neutolažljive soproge tudi pet odraslih otrok in sicer dva sina in tri hčere.
Rajni jisi bil tako za časa njegovega službovanja, kakor tudi kot upokojenec naš dober pristaš in kremenit značaj.
Njegova nesebična borbena delovanja za pravico nam bodo ostala v trajnem spominu.
Njegov pogreb dne 22. decembra je pokazal, kako je bil priljubljen v naših vrstah.
Na grobu se je poslovil od njega v imenu sodrugov in prijateljev s poslednjim pozdravom s. Mpzetič Anton.
Njegioivi družini naše globoko sožalje.
Ali si že pridobil novega naročnika za „Ujedinjeni Železničar“!
Zadrugarstvo
Suvišno samohvalisanje g ing. Ribica.
List »Zadružni Viješ,nik«, koji zajednički izdaju konzumna, kreditna i pčelarska zadruga u Zagrebu, biva sve više zlorabljen za raznovrsne interese pojedinaca, koji se (nalaze u vodstvu tih zadruga. Iz broja u broj ti pojedinci sole zadrugarima pamet
0	svojoj vrijednosti i nepogrešivosti, bacajući istovremeno^ drvlje i kamenje na sve one, koji na to samohvalisanje ne kažu — amen.
U »Zadružnom Vijesniku« najviše se raspisao g. ing. Ribić, predsjednik konzumne zadruge. U decembarskom broju svojim samohvalisanjem ispunio je dvije prve stranice. Da se Vlasi ne dosjete, g. ing. Ribić izdiže u nebo »Rad zadrugine uprave«, koji da je bio, »ogroman«, a sastojao se u »unapredjenju i usavršavanju unutarnje organizacije zadrugindg poslovanja ...«
O nezadrugarskoj sujeti g ing. Ribića, da — makar i na indirektan način — izdiže sebe lično, reći ćemo naš sud pri kraju; ovdje podvrgavamo kratkoj analizi »ogroman« »rad zadrugine uprave.« — Kad se kaže, da se je taj rad sastojao u »unapredjenju i usavršavanju unutarnje organizacije zadruginog poslovanja,« onda se kaže nešto, što se ne može primiti ni za rep ni za glavu. To »unapredjenje i usavršavanje« nigdje nije vidljivo, zadrugari to nigdje naročito ne primjećuju niti osjećaju neke koristi od toga »ogromnog« rada. Ali, ako će g ing. Ribić inzistirati, da mu se za taj »ogroman« rad priznaju
1	ogromne zasluge, zadrugari će zaista biti ü nedoumici: kako će mu dokazati, da toga »ogromnog« rada nigdje nema? Kad bi g. ing. Ribić tvrdio, da mu je uspjelo za toliko i toliko procenata oboriti cijenu brašnu, šećeru ili konfekciji, e to bi mu lahko u brk dokazali neistinu, ali dokazati, da unutarnje »zadrugino poslovanje« nije »unapiredjeno i savršeno«, to je za sve zadrugare velika poteškoća. U to poslovanje oni nikakvog uvida nemaju, niti mogu imati. Kad im se još taj »rad« , servira kao »ogroman« i kao glavni kroz cijelu godinu, njihova pometnja mora postati potpuna. Šta li su radile sve ranije uprave (kojima je g. ing. Ribić isto bio predsjednik), kad je tek sada uspjelo urediti »unutarnju organizaciju« i osloboditi se »bilo čijeg tutorstva«?
Pored toga, što će nas g. ing. Ri-
bić oglasiti »nesklonima zadruzi«, mi ipak osjećamo potrebu, da ovakav »ogroman rad zadrugine uprave« iz-vrgnemo smijehu. Priznajemo, da je u tome radu bilo teškoća, da je trebalo uložiti izvjesnog napora, ali taj »rad« nije mogao biti glavni i najvažniji, već samo sporedniji. Unutarnja organizacija zadruge podležati će, i u buduće stalnim promjenama, koje će se nametati samim razvojem zadruge1, ali ona ne može postati problemom, koji se riješava kroz cijelu godinu * koiem biva posvećen cijeli period jedne uprave. Ako se pako cijeli taj period moralo posvetiti samo tome unutarnjem organizacionom problemu, e onda zadrugari imaju pravo da pitaju; šta su radile ranije zadružne uprave? Zašto Se tražilo, da im se izglasa povjerenje?
Gosp. ing. Ribić, pošto mu nije uspjelo da »naskoro ode (na mekani-ju stolicu gradskog inžinjera) i prestane sudjelovati ti zadružnome radu,« nočinje se praviti važan i nezamenljiv i sa takvom pozorni želi da se predstavi predstojećoj godišnjoj skupštini. On predosjeća, da će u redovima zadrugara naići na oštru kritiku, pa je već unapređ spremio buzdovan, s kojim će se braniti. Kritičare on unaored oglašuje »nekolicinom navodnih zadrugara sa prozirnim tendencijama«, koji se služe »lažnim iznošenjem činjenica«. Reci mu' da ti ne reče. — On i jedini on imade oravo, sve drugo su defetisti, lažljivci i sijači nezadovoljstva, a ako će trebati reči će im se i nešto gore
Sujeta g. ing. Ribića nije plod naivnosti, već vrlo' dobro smišljen plan. Ranliih godina se predsjednički položaj obezbedjivao kroz uticaj u nacionalnom udruženju, ove godine — budući je udruženje razbijeno u param-parčad! — treba ga obezbijediti direktnom akcijom na zadrugare. Predsjedniku za kaput drage volje se pri-hvataju i neki članovi »zaslužne« uprave. »Zadružni Vijesnik«, koji je posve u njihovim rukama, iskorišćuje se kao vrlo- pogodno strateško sredstvo za direktnu akciju. Da li će zadrugari te mahinacije mirno trpjeti i nekažnjeno propustiti, to gospodu, izgleda, mnogo ne zabrinjuje, U ime njihove velike većine mi protiv tih mahinacija odlučno protestiramo! — Svijesni zadrugari.
Iz Bolesničkog fonda u Zagrebu
Da će nam sniziti hranarinu?
Projektanti novog budžeta Bolesničkog fonda u Zagrebu predvidjaju mogućnost sniženja hranarine bolesnim i za rad nesposobnim radnicima, jer da inače prihodi ne će moći pokriti rashode. Sniženje hranarine sugerira se našim predstavnicima u u-pravi fonda kao jedini izlaz, ako se ne želi, da fond zapadne u: finansij-ske teškoće, i time dovčde u pitanje izvršivanje sviju ostalih njiegovih zadataka. — Našim predstavnicima stavlja se alternativno: ili pristati na sniženje hranarine ili — stečaj. —
Kad se stvari postavljaju ovako suhoparno i birokratisano — a malo ima izgleda da će ih se postaviti drugačije — predstavnici radnika u velikoj su nedoumici: šta da rade? Ako pristanu na sniženje hranarine, koja je i do’ sada preniska, radilici će ih s pravom oglasiti slabim zastupnicima njihovih interesa, a ako se odupru, birokracija će ih oglasiti slabim zastupnicima interesa fonda. Šta da rade?
Postavlja se pitanje;: da li je sniženje hranarine jedino rešenje finan-sijske situacije fonda? Imade li još koja mogućnost za to?
Po našem mišljenju ima: Najprije bi trebalo uzeti u raspravu mogućnost sniženja nekih drugih izdataka i tim putem tražiti ravnotežu. Imade izdataka, koji su nerealno visoki i koje bi trebalo sniziti i onda, da su financije fonda potpuno uravnotežene. To su izdatci za lijekove. T-i izdatci u fondu doživu 35 posto od prihoda, a to je postopak, kakvog ne iskazuje nijedno radničko osiguranje.
Prosjek izdataka na Ijekove u radničkom osiguranju iznosi 1A—16 posto od prihoda, kod toga su ti Ijekovi u glavnom dobri. Najveći postotak izdataka za Ijekove pokazuje bolesnička blagajna privatnih namještenika »Merkur« ^Zagrebu, a taj iznosi svega 20% . Članovi te blagajne uopće se ne tuže na nedovoljnošt ili slabu kvalitetu Ijekova. Kako je to uopće moguće, da u našem fondu ti troškovi iznose 35 posto i da je Članstvo sa Ijekovima nezadovoljno? Prema praksi kod drugih ureda i fondova naš fond bi na Ijekove trebao izdati okoi dva milijuna dinara, on stvarno, izdaje preko tri milijuna. — To je jedna velika zagonetka, koju bi trebalo čim skorije riješiti.
Mi smo uvjereni, da bi se boljim gospodarstvom u Bolesničkom fondu u vezi ^ sa propisivanjem lijekova moglo uštediti okruglo milijun dinara godišnje, a to je upravo toliko, da se očuva dosadanja prava na hranarinu. To je onaj novac, koji odlazi kao bezradni dohodak u džepove raznih tvorničara, apotekara, droge-rista Ud. Racionalnim gospodarstvom treba taj horendno visoki izdatak smanjiti, pa će hranarina biti spašena. —	Radnik.
Sisak
Nevolje pružnih radnika
Pravilnikom o uredjenju radnih i plaćevnih odnosa radništva predvidjeli o je, da se željezničkim radnicima mora omogućiti rad i zarada
kroz 160 sati u mjesecu, t. j. kroz 20 radnih dana. Nama, pružnim radnicima V. sekcije, ne omogućuje se takav rad i tolika zarada. Mi radimo svega najviše 10—12 dana u mjesecu jedva toliko, da se ima od čega ustegnuti prinos za Bolesnički i Penzioni fond. Povoljnom okolnošću imalo bi se smatrati to, što naša sekcija gradi prugu i most na Savi u Zagrebu, pa za partije, koje polaze na taj posao, imade navodno dosta kredita. Ali most preko Save u Zagrebu udaljen je od Siska 50 km. Kako je nama moguće, da polazimo na taj posao? Moramo ostaviti kuću i kućište, a to mogu santo „pojedini, a ne svi.
Za rad na pruzi nadzorništva u Sisku navodno nema kredita. Radi
se tek toliko', da se ima od čega naplatiti prinose, ali ni to malo rada nije razdijeljeno! pravedno: jednima se omogućuje, da rade in zarade više, druge se pušta po strani. — Oni radnici, koje se pušta po strani, nezadovoljni su, ali postavlja se pitanje: komo da se prituže? ' •	•-*
Još jedna stvar je bolna za pružne radnike u Sisku, a to je priznanje njihove stalnosti i primitka u Penzioni fond. Tu stvar su pojedini radnici i njihovi predstavnici pokrenuli već nekoliko puta, neki su već bili i na liječničkom pregledu, ali stalnosti, još nemaju, niti su primljeni u Penzioni fond. Gdje to zapinje? t-Apeliramo na nadležna mesta, da ovoj notici poklone svoju punu pažnju.	Radnik.
Pokret željezničara u svijetu
Engleska.
Mašinsko osoblje engleskih željeznica postavilo je zahtjev za uvo-djenje 6-satnog radnog dana, ukidanje odredbi o reduciranju plaća, bolje plaćanje preko vremenih satova i produljenje plaćenih dopusta.
Ovaj pokret je u toku te imade izgleda na uspjeh, jer engleski stro-jovodje i ložači su jedinstveni u svojoj organizaciji.
Švedska.
Željezničari, poštari i osoblje javne službe podnjeli su zahtjeve za veće plaće i bolje uredjenje radnih uslova. Zahtjevi su podneseni parlamentu sa vrlo dokumentovanim komentarom,
U Švedskoj većinu u parlamentu i u vladi imaju socijalisti, pa je to garancija, da će naši drugovi tamo1 sigurno uspjeti.
Australija.
Uprava australijskih željeznica izvršila je skranju mehanizaciju poslova oko održavanja pruge. Mjesto ljudskim rukama poslovi se obavljaju motornim dresinama. Posljedica toga mehaniziranja jest, da je održavanje pruge oteščanoi, jer mašinski rad ne može uspješno zamijeniti ručni rad. Mašine se kvare vrlo često i ne preostaje drugo, nego da se rad obavlja po živim pružnim radnicima.
»Božičnica« i trinaesta plaća
U više država željezničari su pred Božič i Novu godinu dobili dodatak na svoju plaću u iznosu polovice, a ponegdje i cijele mjesečne plaće. Povećani promet u prošloj godini omogućio jle( povećane prihode, pa su organizacije željezničara imale dovoljno jake argumente u isticanju zahtjeva za zimsku nabavnu pripomoć.
Kod.;nas — mjesto zimske nabavne pripomoći — imademo smanjeni broj radnih dana i — smanjene zarade.
Rusija.
Stahanov pokret na sovjetskim željeznicama.
U poslednje vreme mnogo se govori i piše o »Stahanovom-pOikretu«. Bitno je za taj pokret nastojanje za racionalizaciju metoda rada, koji je postao od samih radenika, a ne kao u drugim industrijskim zemljama, gde su inicijativu davali preduzimači-sopstvenici. Prema količini rada vlada daje mogućnost novećanja plate svakom radeniku. Poznati su slučajevi, da Stahanovci zarađuju mesečno 20<K>—3000 rubalja, dok normalna plata radenika iznosi 200—250 rubalja.
U interesu industrijske izgradnje Stahanov-pokret potpomagan je svim sredstvima od strane Sovjetske vlade, i tako se on brzo rasproEtranju-je. Ali budući da taj pokret omogućava svakom radeniku primenu racionalnih metoda prema ličnoj inicijativi, postoji opasnost planskomi radu. To osećaju i sami Stahanovci. U Sovjetskoj Rusiji danas vlada težnja za rekordima u produkciji rada. U raznim slučajevima postignuto je povećanje za nekoliko stotina procenata. Razumljivo je, da treba uzeti u obzir, da rad sovjetskih radenika
još uvek zaostaje iza rada evropskih radenika. Konačan rezultat Staha-novoig-pokreta biće po svoj prilici, da će sovjetski merodavni povećati normu predvidjenog rada radeniku.
Naš zadatak međutim nije da se zadržimo na . Stahanovom-pokretu, već nas u glavnom interesuje odnos tog pokreta prema železničkoj službi.
Železnica je preduzeće, kojem je više nego ijednom drugom preduze-ću potreban detaljisan plan rada. U glavnom to se odnosi na saobraćajnu službu. Rad jednog železničara potpuno zavisi od rađa drugod. Rad prema ličnoj inicijativi nije u svakoj struci mogiić, jer bi se otišlo u haos. , U tome je zapreka kod pripreme': Sathanovog-pokreta; zato i nije čudo da u krugovima železničkih stručnjaka postoji tendencija upravljena protiv toga pokreta. Ali se ipak pokazuje, da Sovjetski merodavni nameću i železnici Stahanov-pokret. Staljin je, za vreme kongresa Staha-novaca, koji se održao polovinom novembra prošle godine, referisao da su stručnjaci u komesarijatu za saobraćaj bili protivni ubrzanju teretnih vozova, ali da su na kraju 'Stahanovci uspeli, da ubrzaju te vozove sa 35%. Sa kojim su sredstvima uspjeli, da postignu ubrzanje tih vozova, Staljin nije rekao. No nesumnjivo takvo ubrzanje zahteva tehničke uredjaje u pogledu sigurnosti.
OvO' povećanje ubrzanja od velike je važnosti, ako se ima u vidu činjenica, da je u Sovjetskoj Rusiji još vrlo malo u primeni automatska kočnica kod teretnih vozova. Ma da se ne daju obaveštenja o tehničkim pripremama u pogledu povećanja brzine teretnih vozova, ipak se objavljuju opširna obaveštenja o planu za 1936 godinu. Primenom Stahanovog-pokreta namerava se, da se ostvari prostran program o tehničkom usa-vršenju železnice. Projektuje se izgradnja novih savršenih lokomotiva, popravljanje pruga, mehaniziranje utovara i istovara vozova u stani'ca-■nja, modernizOvanje i izgradnja radionica, uvodjenje automatskog za-kvačivanja i automatske kočnice za nekoliko hiljada vagona, usavršavanje signalizacije itd.
Ako se posmatraju takvi projekti, treba se konstatovati, da su ono prosti racionalni uredjaji i da oni nemaju ničega zajedničkog sä bitnošću Stahanovog-pokreta, koji bazira na ličnoj inicijativi svakog radenika, da primeni racionalne metode rada. Stahanov-pokret može da nadje svoje polje rada eventualno u željezničkim radionicama, bi željezničkim magazinima. U saobraćajnoj službi on ne može da ispuni u cjelosti svoj zadatak.
Druga stvar je posledica Stahanovog-pokreta na uslove rada že-lezničkog osoblja. U glavnom dolaze u obzir za železničare isti faktori, koji dolaze u obzir i za ostalo radništvo', 1. j., da će norme za količinu rada biti znatno’ povećane, što je Staljin sam izjavio za vreme pomenutog kongresa Stahanovaca. Prema tome železničarima ne će biti povećane plate u srazmeri s novim normiranjem rada.
»Glasnik« Ž, č.
Dopisi
Iz območja celjske progovne sekcije
Za božič in novo leto smo bili progovni delavci v celjski sekciji obdarovani z najlepšimi darili. Malo' preje so obvestili vse nestalne progovne delavce, da ne dobe za leto 1937 več legitimacij, ker niso stalni in da izgube istočasno legitimacije tudi njih družinski člani. Že to je bil za vse težak udarec, saj smo izgubili zadnjo pravico, ki smo jo* še vživali iz prejšnjih časov.
Komaj smo preboleli ta udarec, ker smo se tolažili, da nam sedaj vladajoči gospodje gotovo ne bodo odvzeli tega, kar smo vživali pred njimi in da je ta ukrep le pomota, ki bo kmalu popravljena, smo bili »razveseljeni« z drugimi novicami. Širom proge so se razširile vesti, da je dobila sekcija od. direkcije nalog, da smejo progovni delavci januarja vsled pomanjkanja kreditov delati le po 8 dni. Po teh vesteh se nas je polastil obup, saj ne bomo zaslužili niti za odtegljaje in od česa naj živi družina? Drugi dan SO’ bile vesti še hujše: ne samo 8 dni se bo smelo delati, marveč vsak dan samo po 4 ure! Ali ni to direktno norčevanje iz nas uboge pare?	'
Leto za letom je za nas progovne delavce enaka pesem: za vse je kredit, za vse so pravice, samo za progovne delavce ni kredita, ni pravilnikov ni pravic! Zakaj se ne poišče krivcev, ki znajo v proračunih za posamezne direkcije predvideti zadosti kredita za uraidništvo', zadosti za nastavljence, pozabijo lei na nas progovne delavce?! Dolžnost odločujočih činiteljev v Ljubljani kot v Beogradu je, napraviti temu neznosnemu stanju konec, poskrbeti za red, poskrbeti za denar za redno zaposlitev vse dni v mesecu tudi za nas progovne delavce. Gospodu ministru Kreku, ki večkrat pride v Celje, so te razmere in pritožbe dobro znane, za to naj ukrene korake, da bo za nas preskrbljen denar, krivci, ki so leto za letom zakrivili, da za nas ni bilo denarja, pa pozvati na odgovornost.
Načelnik zdravi ljudi
V večjem kraju je zbolel železničar, zahteval bolniški listek in šel k zdravniku. Ko pride k zdravniku, ga ta niti ne pregleda, marveč napodi nazaj v službo, češ, da simulira. Pač učen zdravnik, ki brez preiskave ugotovi zdravstveno stanje bolnega železničarja. Ta železničar je moral iti, ker so bile bolečine vedno hujše, k privatnemu zdravniku, ki mu je predpisal zdravila in po preiskavi ugotovil, da je za vsako delo nesposoben.
Kakor smo naknadno doznali, je načelnik dotične edinice, čim je zapustil železničar z bolniškim, listkom pisarno, telefoniral zdravniku, da je dotični železničar simulant in da naj ga zavrne.
Tako- ordiniranje, ki bi se vršilo po navodilih načelnikov, je treba ukiniti ter vsak primer z dokazi prijaviti pristojni zdravniški zbornici, da bo naredila red in, izločila takega zdravnika, ki škoduje ugledu vsega zdravniškega stanu.
Ljubljana — Karlovac.
Na malokateri progi potniki toliko kritizirajo O1 počasni vožnji, kakor ravno na progi Ljubljana—Karlovac.
I jv. rv. k . i *»-«. .jv. j. ..-.a . ..«J-.ii
Polno upanja so imeli pri zadnji spremembi progovni delavci in ostali železničarji, da se bo njih položaj izboljšal, vendar še danes zaman čakajo na izboljšanje. Progovni čuvaji na tej progi so imeli do 25. V. 1936 turnus 24-24, na to pa se je vpeljala takozvana dnevna služba, ki traja od pol 4. ure zjutraj do 9. ure zvečer m to na mesec 28 dni. Le dva dni v mesecu je progovni čuvaj prost in samo tri nedelje v letu.
Še lepše je z nadomestniki teh progovnih čuvajev, če čuvaj zboli, ali se mu posreči dobiti dopust, ga nadomestuje pomožni čuvaj-delavec, ki mora delati 17 ur službe, dobi pa plačano le 8 ur.
Uska: UudsKa tiskarna, d. d., Maribor.
Pred letom dni smo čitali v »Jutru«, da rabi ljubljanska direkcija za izboljšanje proge Ljubljana—Karlovac 16 milijonov dinarjev, da bi bila možna večja brzina. Progovni delavci morajo leto za letom na brezplačen dopust, noben več ne postane stalen, ker ni kreditov in hvaležno polje je tu za gosopde slovenske poslance in senatorje, da v letošnjem proračunu preskrbe za to1 progo potreben denar. S tem boi ustreženo zahtevam slovenskih pridobitnih slojev, ustreženo pa bo tudi utemeljenim zahtevam delavstva, ker bo omogočena redna zaposlitev progovnih delavcev. Pravočasno smo opozorili in kasnejših izgovorov pri kakih volilnih agitacijah ne bomo več vzeli na znanje.
Videm-Krško
Preteklo poletje je pri nas krožila nabiralna pola, s katero so se pobirali prostovoljni prispevki za delavca, ki je bil že več mesecev težko bolan. Ker je dotični delavec do danes dobil izplačan le del nabrane vsote, se železničarjem, ki so za njega prispevali, čudno zdi, kje je ostala nabiralna pola, in ostali del nabrane vsote. Gospodje, ki so imeli z nabiralno polo opravka, naj polože obračun, da bomo za bodoče vedeli, kako se uporablja denar, nabran za bolnega delavca.
Gradac v Beli krajini
Pri nas prav lepr* napredujemo., Do 1. decembra sta bila za prometno službo dva prometna zvaničnika, na to je bil eden premeščen v Ka-' manje, drugi pa mora delati službo za dva.	'-o* v<i»-Ti
I »V .	rr*	I * '	•'*-'* *	r> I r*	V	>•* .
Radovedni smo, kdo bo odgovarjal, če se bo vsled preizčrpanosti uslužbenca kaj pripetilo?
Tudi za pisarniške potrebščine kakor za ostali materijal, ki se rabi v službi, mora uslužbenec narediti vse mogoče ukrepe, večkrat celo kupiti za lasten denar, ako hoče vršiti službo1 v redu. G. prometni šef bi lahko ukrenil potrebno, da za službene potrebščine uslužbencem ne bo potreba moledovati, marveč da bodo pravočasno na razpolago.
Ozalj.
Tz naše nezavedne doline doslej ni bilo glasu v našem listu, da bi opisali razmere, ki vladajo pri nas. Kot drugod so se morali tudi delavci pri nas poslužiti najostrejših sredstev, da so si priborili košček kruha. Imamo kamnolom, ki je bil preje privatna last, lansko leto pa ga je prevzela progovna sekcija Karlovac. Okrog 120 delavcev je bilo zaposlenih v akordu ter so delali na vse kri-plje in zaslužili dnevno toliko, kolikor stanejo v srednji kavarni tri bele kave.
Ko so delavci uvideli, da sol vsi njih napori pri veljavnem akordu zaman, da bi dosegli primerno plačo, so zahtevali, da se jih plača od ure, kar pa je progovna sekcija odkloni-’a. Da opozore merodajne na nevzdr-en položaj pri plačah Din 9 do 11 la dan, so stopili v stavko, G. načei-jik je zahteval takoj sreskega mačel-dka in orožnike, da narede red. Ko e sreski načelnik ugotovil, v kako levzdržnih razmerah žive delavci, je jdvmil, da tam nima ne on in ne jrožniki ničesar iskati, marveč je reba delavce tako plačati, da bodo mogli živeti.
S solidarnim nastopom so delavci ispeli ter jlei bil akord ukinjen in do-očene minimalne dnevnice Din 18 lo 20. Tudi te številke so tako niz-ce, da nas mora biti sram, ako o tem ; tujcem govorimo.
Delavstvo se želi v okviru obstoječih zakonov boriti za boljše delovne pogoje, zato zahteva tudi na železnici svobodo združevanja.
Čas je že, da železniško in notranje ministrstvo' potrdi že pred dve-mi leti predložena pravila »Saveza železničarjev«, da se bomo potom svoje organizacije borili za svoje pravice, da ne bomo popolnoma izčrpani ali ponesrečeni postali občinski berači. Železničarji, novo leto je nastopilo, novi duh, duh borbe naj stopi vsem tistim, kateri se še ne zavedajo borbe za pravice in dostojno človeško življenje zase in svoje otroke. Kaj bodo rekli naši otroci, ko bodo dorasli in se zavedali, da so njih predniki in lastni stariši slabega stanja mnogo krivi. Ali ne bo žalostno slišati, ko bo dejal sin ali hči, tu-
di moj oče je veliko k temu pripomogel, ker je taval neorganiziran, ali pa je bil pri nebojevni organizaciji. Večkrat se sliši pogovor med železničarji, kako da SO' po drugih državah boljše plačani in boljše ugodnosti imajo. Vsak jugoslovanski železničar naj ve to, da so se po drugih državah železničarji organizirali in skupno postavili v boj za svoje pravice. Njih boj je bil solidaren, discipliniran in tako zaveden, da so se čutili močnejši in trdnejši kakor vsako jeklo, niso se bali ne udarcev, ne groženj, zato uživajo 30—60% boljšo plačo in ugodnosti. Mi jugoslovanski železničarji smo pa plahi in se ustrašimo vsake miške, ko zašumi, se nam ježijo lase, zato nam lahko vsakdo, ki pride na površje zniža plače po svoji mili volji.
Nabavljalna zadruga zopet na trdnih
nogah!
Naši zvezarji zaznamujejo s svojo 35.000 mož broječo armado bore malo uspehov, katerih bi se železničarji veselili. Železničarja navadno pretrese mraz, ko bere v zvezar-skem »Glasniku« ali je podučen potom okrožnice, da je zveza zopet dosegla uspeh s tem, da je uveljavljen ta in ta pravilnik, ki pomeni uresničenje želja železničarjev. To so železničarji preizkusili pri delavskem pravilniku, pri »zlati valuti«, pri bolniškem fondu, pri pravilniku o voznih ugodnostih itd. Je pač hudo, če je z gotovo; ustanovo zvezan po vojski udomačen pregovor: »Kar v roke prime, postane.........
Zadosti uvoda: Zvezarji so izvo-jevali silen uspeh! Stol sedmorice, oddelek B v Zagrebu je razveljavil sklep apelacijskoga sodišča v Ljubljani v zadevi zadnjega občnega zbora ter odredil, da mora apelacij-sko sodišče kot pristojno sklepati in rešavati o pritožbi glede veljavnosti zaključkov občnega zbora.
Izrek apelacijskega sodišča se glasi:
Apelacijske kot rekurzno sodišče v Ljubljani je v stvari Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic r. z. z o. z. v Ljubljani, zastopane po dr. Mojzerju Antonu, odvetniku v Ljubljani, radi razveljavljenja sklepov njenega občnega zbora vsled njenega rekurza zoper sklep okrožnega sodišča kot trgovinskega sodišča v Ljubljani z dne 20. 6. 1936 opr. št. zadr. Vil 143'45, s katerim sta se vsled pritožb zadružnikov Radovana Ogrinca odnosno Blaža Korošca razveljavila sklepa njenega občnega zbora z dne 19. 4. 1936, da se članom, ki riso delegati, ne dovoli prisostvovanje na občnem zboru odnosno, da se odstavita z dnevnega reda točki 5 in 6, to je sklepanje o predlogu za razveljavljenje volitev delegatov in namestnikov in o predlog" za odstavitev članov upravnega in nadzornega odbora, v nejavni seji
sklenilo:
Rekurzu se ugodi in pobijani prvosodni sklep tako izpremeni, da se pritožbi Radovana Ogrinca in Blaža Korošca zavrneta.
UTEMELJITEV.
Rekurz zoper pobijani prvosodni sklep je dopusten, ker izvrsnost takega sklepa, odrejena v čl. 39 odst. 3 zakona o zadrugah državnih uslužbencev z dne 18. 1. 193-Služb. 1. kos 13, po sklepu Stola sedmorice odd. B z dne 23. 11. 1936 opr. št. Ut 304/36-1 ni istovetna s pravnomočnostjo. Pa tudi v stvarnem pogledu mu ni dorekati utemeljenosti.
Glede pritožbe Radovana Ogrinca zoper sklep občnega zbora (skupščine) reku-rentinje, s katerim se je članom, ki niso bili delegati, odrekla pravica prisostvovati na občnem zboru, ki se je vršil po delegatih, se pobijani prvosodni sklep, ki je ugodil pritožbi, opira na določbo čl. 39/3 pravil Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic v Sloveniji z dne 25. 2. 1932, ki izrecno priznava članom zadruge, čeprav m-so delegati, pravico prisostvovati na občnem zboru, vršečem se po delegatih. Toda pravilno povdarjajo rekurzna izvajanja, da ta pravila takrat, ko se je vršil občni zbor, niso bila več v veljavi, ker so b:la že davno Prej zamenjana z novimi pravili z dne 24. 4. 1932 (gl. njih čl. 66). Ta pravila pa v
LJUBLJANSKI ŽELEZNIČARJI
osetite z družinami vred v ponedeljek, dne 1. februarja 1937 v dvorani
Delavske zbornice
PREDPUSTHO PRIREDITEV
i jo priredi železničarsko glasbeno društvo »ŽABJA« skupno z železni-carji ter se prične ob osmih zvečer.
svoji analogni določbi čl. 34 take pravice članov-nedelegatov ne omenjajo več. Glede na to in pa na okolnost, da tudi zak. o na-bavljalnih zadr. ne določa kaj nasprotnega (čl. 33) ter glede na določbo ČL 31 pravil, da tvorijo skupščino (občni zbor) delegati in da uveljavljajo člani svoje pravice po delegatih ter končno glede na nesporno okolnost, da se je dotični občni zbor vršil po delegatih, se ne more reči, da nasprotuje sklep občnega zbora, s katerim se je članom, ki niso bili delegati, odrekla pravica prisostvovanja na slednjem, zakonu o nab. zadr. ali pravilom rekurentinje, kar pa je čl. 39 zak. o nab. zadr. predpogoj za uspešnost pritožbe.
V pogledu pritožbe Blaža Korošca zoper sklep istega občnega zbora, da se odstavita dve točki z dnevnega reda, zastopa rekurz stališče, da pritožniku sploh ni priznati pravice do pritožbe, kolikor gre za odstavitev točke 6 z dnevnega reda, t. j. sklepanje o predlagani odstavitvi članov upravnega in nadzornega odbora, ker iz zapisnika o občnem zboru ni razvidno, da je pritožnik proti sklepu protestiral in zahteval, da se ta protest vpiše v zapisnik, kakor to zahteva v ohranitev pravice do pritožbe določba čl. 39 zak. o nab. zadr., temu stališču pa bi se dalo oporekati, češ, da je pritožniku v smislu določbe čl. 41 in fine pravil rekurentinje kljub temu ostala ta pravica ohranjena, ker je v svoji pritožbi navedel okolnosti, da njegov protest le po tuji krivdi ni bil vnesen v zapisnik, pet prič, toda te priče niso bile zaslišane in se torej ne ve, če bi res tudi potrdile pritožnikovo navedbo, da je na občnem zboru postopal v smislu čl. 39 zak. o nab. zadrugah.
Sicer pa če se tudi vzame, da je upravičen za pritožbo,' ne bi mogel z njo uspeti niti glede točke 5, niti glede točke 6. kajti občnemu zboru se mora že kot vrhovnemu organu zadruge, opirajočemu se na večinsko načelo, priznati pravica spreminjati ob-javljeni dnevni red. V tej pravici ga morejo omejevati samo pozitivni zakonski predpisi. Zakon o nab. zadr. takih omejitev ne vsebuje, pravila rekurentinje pa navajajo samo v čl. 59 odst. 2 do 4 tiste točke, ki morajo biti na objavljenem dnevnem redu. Odstavitev ene izmed teh točk z objavljenega dnevnega reda bi nasprotovala pravilom. Med temi točkami pa vsebina predmetnih z dnevnega reda odstavljenih točk 5 in 6 ni navedenk, tako da sklep občnega zbora rekurentinje o njih odstavitvi z dnevnega reda ni v navzkrižju niti z zak. o nab. zadr., niti s pravili rekurentinje. To je tudi razumljivo, ako se upošteva, da je za uveljavljenje nerednosti pri volitvah delegatov in njih namestnikov predpisana drugačna pot (čl. 11 pravilnika o volitvah delegatov in njih namestnikov z dne 9. 4. 1933, pritožba na zadružnega revizorja po § 9 zak. z dne 10. 6. 1903 št. 133 drž. zak. in pritožba na Savez nab. zadrug v Beogradu), nego je zahteva po razveljavljenju volitev na občnem zboru (točka 5 dnev. reda) in pa da se po čl. 39 pravil o zamenjavi članov upravnega in nadzornega odbora (točka 6 dnev. reda) lahko odloča na občnem zboru tudi izven objavljenega dnevnega reda, torej kljub temu, da je bila ta točka z njega odstavljena.
Ko torej nobeden izmed pobijanih sklepov občnega zbora rekurentinje ne nasprotuje zakonu o. nab. zadr. ali pravilom slednje, se je moralo rekurzu ugoditi in odločiti. kakor je v izreku navedeno, tako da ostanejo ti sklepi občnega zbora v veljavnosti.
Apelacijsko sodišče v Ljubljani, odd. L. dne 28. dec'embra 1936.
•	Dr. Golia.
I . U j 1 «Klil1 > •' i v«	1	' t <H-
V tc-rlnl Cbti. • •LUt.« v
V naše h še
za naš denar
le res dom če praške
„ADRIA“.
........	„r,„ - .............««i M. «J-k-U—• «•! < > J. .........................................
Predstavnika: Juri! Stanko v Ljub jam m Adolf Jelen v Mariboru.