Olga Milanovič
Vela Nigrinova
(Beograd: 1882—1908) Nadaljevanje
V naslednjih letih 1898, 1899 in 1900 se vrste vloge in premiere. Med njimi naštevamo tudi tiste, katerih datum nam ni znan, pa o njih menimo, da so bile uprizorjene v devetnajstem stoletju. Te so: Olivera v Carici Milici, žena mojstra Manola, Katarina de Setmon v Tujki, kneginja Fedora Romzova v Fedori, bajadera Vazantazena, Madlaine Palmaire v Grofu Praksu, Magda v Suder-mannovem Domu, Emilija Galotti, Elizabeta, Ivana v Devici Orleanski, Dona Diana, Mara Delormova, Marija Ivana, Teodora v Carju snubcu itd.138
Iz tega časa so tudi uspele vloge Lady Ane v Rihardu III. (z Miloradom Gavrilovičem v naslovni vlogi),139 Jokaste v Sofoklovem Kralju Edipu in Jele v Nušičevi drami Tako je moralo biti. O tem, kako se je Nigrinova znašla v klasični grški tragediji, izvemo v eni prvih kritik dr. Vladimira Novakoviča v časniku Novo vreme. Takole piše: »Jokastu je glumila gospodjica Nigrinova. Više je partija svoje uloge uzorno izvela. No maska njena kao da nije priličila. — Jokastu videsmo kao mladu damu, a medjutim je ona rodila sina, s kojim je potom imala dve odrasle kčeri.« Ko se v svojih pripombah nekoliko omeji s tem, da je, kot sam pravi, novinec v Beogradu in diletant v gledališki kritiki, pripomni, da imata Nigrinova in Ljuba Stanojevič »jedan veoma nezgodan način izražavanja ekstaze, a to je ono silno disanje i ono neprirodno, ono izveštačeno trzanje ramenima, kad nešto neprijatno ili iznenadno čuju. Toga je dosta bilo u ovoj predstavi,« končuje kritik, »i ako budem i nadalje imao prilike taki izražaj duševnih emocija posmatrati, ja ču zgodnom prilikom o torne opširnije pričati.«140
Prva vloga Vele Nigrinove v Nušičevem repertoarju je zapustila pri gledalcih zadovoljiv vtis. »Žalost ju beše slušati i gledati,« piše dr. Kamenko Subotič. »Igrala ju je gdjica Nigrinova, igrala je sa saučeščem, virtuozno, umet-nički. Gdj. Nigrinova je svom snagom svoje umetničke duše osečala ovu ulogu,
'*» MPU. Beograd, Br. Inv. 10522/1, 10522/4, 10522/5, 10522/6, 10522/8, 10524; C. A. K. Bogumili. Narodni dnevnik, IX/1899, št. 233 do 235, str. 3; Narodno pozorište, Večemje novosti, VII/1899, št. 346, str. 3 in M(anojlo) S(okič). Vela Nigrinova, Beo-gradske novine, XIV/1908, št. 354, str. 3.
139 Etienne. Ricard III. Male novine, XII/1898, št. 39.
140 »N. V« (Dr. Novakovič Vladimir), Sofoklov Edip. Novo vreme, XII/1900, št. 9, str. 4.
Okrožnica z repertoarjem za mesec september 1888, eden prvih uradnih dokumentov, ki se je na njem Avgusta Nigrinova podpisala kot Velika Nigrinova
te je izazvala duboko saučešče prema sirotoj, jadnoj, nesretnoj Jeli. Nušič može biti zadovoljan sa tumačenjem gdjice Nigrinove,« misli kritik. »Ona je bila veran tumač pesnikove ideje, a gotovo da je pošla i dalje od samoga pesnika. Nigrinova je od žene koja je grešnica, učinila Ženu interesantnu, simpatičnu, dostojnu dubokog saučešča, gotovo Ženu veliku. Ona je pomogla pesniku da se u našoj književnosti uvede nov ženski tip.-« (Vlogo Djordja je igral Ljuba Stanojevič, Nestoroviča pa Milorad Gavrilovič.)141
Med repriznimi deli, ki naletimo nanje leta 1901, je Nigrinova sodelovala v Nepoštenih Gerolama Rovette, v Vaškem častihlepju Giovanija Verge, v Moji zvezdi Eugena Scriba, v Okovih A. I. Sumbatova, v Gospe iz Saint-Tropeza Anicet-Bourgeoisa, v Londonskem stolpu Nuša in Lemaitra, v Iskri Edouarda Paillerona, Črnem doktorju Anicet-Bourgeoisa in Dumanoira, v Kapitanu Jeanu
141 Dr. Kamenko Subotič, Kr. Srpsko pozorište. Utisci iz parketa. XXIV. Tako je moralo biti. Novo vreme, XII/1900, št. 86, str. 1—2.
Charlesa Lemona, v Časnikarjih Gustava Freytaga in v Domovini Victoriena Sardouja.142 Hkrati izoblikuje pet novih vlog. V januarju je Ela v Brieuxovi Zibki,143 v aprilu Katja v Tucičevem Trhlem domu,144 v maju Palada v enodejanki Vojislava Iliča Periklova smrt, v juniju Olga Petrovna v Tujem kruhu Turgenjeva in Jovanka v Nušičevi Morski gladini.145 Ob gostovanju kneza Aleksandra Ivanoviča Sumbatova Južina, člana Imperatorskega gledališča v Moskvi, v Beogradu (1901) je bila Nigrinova njegova partnerka na odru: Dezdemona v Othellu, Lady Ana v Rihardu III., Judita v Urijel Akosti, Ana Dambijeva v Keanu.146 Kratkotrajno bolehanje v začetku februarja ni oviralo silne napetosti njene delavnosti.147 Njeno ime je omenjeno na gostovanjih znotraj Srbije — najprej v začetku leta v niškem gledališču »Sindjelič« hkrati z Miloradom Gavri-lovičem v delih Tako je moralo biti in v Dami s kamelijami148 in nekaj kasneje v Kragujevcu v istem gledališču »Sindjelič«.149
Marca 1901 je prišlo do prvega gostovanja Vele Nigrinove v Zagrebu. Na temelju sporazuma med upravo Hrvatskega deželnega gledališča v Zagrebu in Narodnim gledališčem v Beogradu je bilo določeno, da bo Nigrinova gostovala v delih Tako je moralo biti (13. in 17. marca), Dama s kamelijami (15. marca) in Madame Sans-Gêne (18. marca), medtem ko bo v istem času gostovala v Beogradu popularna zagrebška igralka Ljerka pl. Sramova.150 Ker so zagrebški časniki temu gostovanju posvetili vso pozornost, nam je dana možnost, da si podrobneje ogledamo nekatere od že omenjenih Velinih kreacij in si jih osvetlimo skoz prizmo novega avditorija. Pred zagrebškim občinstvom je Nigrinova nastopila v vlogi Jele v Nušičevi drami Tako je moralo biti.151 Dopisnik Narodnih novih piše, da ima Nigrinova — po Jeli sodeč — »sva svojstva, što se od moderne glumice traže, ako ju i izdaje po gdegde modulacija grla. Jelu je prikazala,« piše dalje, »sigurno prema intencijama piščevim, majstorski, odvažno i onda, kad se podaje, i onda, kad strada. Umela je stvoriti, nečemo reči tip, ali svakako figuru, kojom se može ponositi. U velikim prizorima sa svojim zavoditeljem Nestorovičem, s očem i mužem, potresla je živce i stekla zasluženo burno i dugotrajno odobravanje, koje ju je iza svakog čina, izazvalo po nekoliko puta na pozornicu. — Posle prvog čina predan je g-ci Nigrinovoj krasan lovor — venac s narodnom trobojkom.«152 Avtor članka v Srbobranu meni, da pisec vloge Jele ni zadostno označil pa je zato morala Nigrinova s svojo umetniško spretnostjo prispevati k harmoniji tega lika, ko je uglasila nedoslednosti v značaju junakinje, ki jo je igrala. »O tehnici i igri gdjice Nigrinove,« pravi, »nije potrebno govoriti. U izvodjenju tragičnih momenata, u izvodjenju momenata kada duševna borba, skriveni boli i jadi izbiju kao vulkan na površinu, tu je
142 MPU. Beograd. Br. Inv. 14 101/7, 14 101/10, 14 102/10, 14 103/8, 14 106/8, 14 107/8, 14 112/10, 14 113/8, 14 113/9, 14 187/10 in 14 187/12.
143 Kolevka. Pozorišni list, 1/1901, št. 6, str. 43.
144 Truli dom. Pozorišni list, 1/1901, št. 36, str. 186.
145 MPU. Beograd. Br. Inv. 14 109/2, 10 525/2, 14118/6.
148 MPU. Beograd. Br. Inv. 14 104/1, 14 104/3, 14 104/2, 14 104/4.
147 Bolovanja. Pozorišni list, 1/1901, št. 7, str. 51.
148 R. J. Srpska pozorišta. Pozorišni list, 1/1901, št. 3, str. 20.
149 Gospodjica Nigrinova u Kragujevcu. Pozorišni list, 1/1901, št. 40, str. 203.
im Nigrinova u Zagrebu. Pozorišni list, 1/1901, št. 21, str. 127.
151 B. (Bazala Albert). Gostovanje gospodjice Vele Nigrinove. Vienac, XXXIII/1901, št. 14, str. 280.
152 Nigrinova u Zagrebu. Pozorišni list, 1/1901, št. 24, str. 138.
Nigrinova na slavljenju 30-letnice umetniškega dela Davorina Jenka (1901) s kolegi pred Jenkovo hišo, ki je stala v Dositejevi ulici št. 33
Nigrinova poznata i priznata, kao umjetnica prvog reda, ne od nas Srba, no od umjetnika kao što su Salvini i Južin.«153
V vlogi Margarete Gothier je nastopila drugi in četrti večer (čeprav je bila določena ponovitev Nušičeve drame Tako je moralo biti). O poteku te predstave poroča dopisnik Vienca Albert Bazala. In medtem ko je številno občinstvo z napetostjo spremljalo njeno igranje, je igralka zelo spretno — po njegovem mnenju — pokazala preokret v duši ženske, «koj a nije nikad ljubila, a kad ljubi i sama ne vjeruje, da ljubi in ne zna, smije li se u opče nadati pravoj ljubavi.« O prizoru z Duvalom pravi, da je bila »ganutljiva«, prizor z Arman-dovim očetom in konec njene življenjske tragedije pa sta bila zelo pretresljiva.154 Kritik Srbobrana meni, da je šele ta vloga pokazala vso umetniško veličino in igralsko tehnično rutino Vele Nigrinove. Poudarja, da je to povsem izvirna umetniška študija in prav tako omenja prizor med Margareto in starim Duvalom, o katerem trdi, da ga je Nigrinova odigrala »tako umjetnički prirodno, samo njojzi svojstvenim načinom, da se s pravom može ista u pogledu originalnosti i Ijepote staviti u jedan red sa scenom kako ju izvodi recimo Duza.
153 Gostovanje g-djice Nigrinove na ovdašnjoj pozornici (kao Jela Djordjevička u drami »Tako je moralo biti«, Zagreb 13 (26) marta 1901.) Srbobran, XVIII/1901, št. 58, str. 3—4.
154 Kot pod 151.
Poslednji čin,-« piše, »bolest i umiranje Margarete, urnek je djelo kako u pogledu realnosti tako i u pogledu ljepote.« Čeprav je zagrebško občinstvo delo dobro poznalo, ga je njena igra navdušila.155 * Najizčrpnejše poročilo o tej predstavi je prispeval ocenjevalec Narodnih novin, ki je posegel v podrobno analizo njene interpretacije in nam tako omogočil plastično rekonstrukcijo te z Velinim imenom nerazdružno zvezane vloge. Takole piše:
»... Margarita Gotje cenjene naše gošče prikaza je zaokrugljena i fino pro-mišljena, pa stoga i zaslužuje, da se potanje analizuje. Od prvog do poslednjeg čina ona nije frivolna ili lakoumna, koliko je sama sobom nezadovoljna i nesrečna. Umoma je, setna, prezasičena. To je njezina osnovna nota, nešto monotona ali dosledno sprovedena. Kratka je njena ljubav i sreča s Armanom više je čine Magdalenom pokajnicom, nego li strasnom Ženom, koja je posle izgubljene mladosti najzad cula in glas srca. Takva nam se prikazuje sve do velikog prizora sa Armanovim očem u trečem činu, koji ima da odluči njezinu sudbinu. Slom-ljena fizički i psihički nakon svoje rezignacije i oproštaja s Armanom, živi ona još jedino u ideji, da je prinela največu žrtvu koju može podneti, i da je, odr-žavši svoju reč, oprala svaku ljagu svoje prošlosti. — U igri g-ce Nigrinove opazili smo tri gradacije. Prva ide mirno i setno do razgovora sa starim Divalom. To je doba ljubavi s Armanom. Druga počinje s odricanjem, nastavlja se s opro-štajem od Armana i svršava porugom i poniženjem Margaritinim na zabavi, a to je doba pregorevanja i silne duševne borbe. Treča obuhvata sav treči čin, prizor propadanja i umiranja. Svaki od ovih stadija umela je umetnica na osobiti način prikazati i za svaki nači nove akcente. U oba prva stadija bila je dirljiva, u trečem sasvim na svoj način potresena. Ta umiruča Margarita izgubila je mladost i lepotu, izgubila je svoju snagu hoda i govora, a što vidimo i čujemo, to je zaista prava slika smrti. Plače i uzdiše, ali sve nejasno, reči su joj samo na pola razumljive, baca se i lomi, najzad samo još može šaputati, pada iz jedne nesvestice u drugu, bunca, osveščuje se u potonjem času, pred očima joj se vedri, oseča se lakše, dahen, otvara usta, širi oči i pruži se mirno po podu. — Svakako je ovaj peti čin sam po sebi vredan, da se vidi, makar da se čoveku katkad i koža ježi, a umetnica koja ume tako živim bojama črtati grozote i oponašati realni svet, zaslužuje naše najdublje priznanje.«150
Četrti poročevalec o tej predstavi — dopisnik časnika Agramer Tagblatt, navaja, da so se vse dobre lastnosti Vele Nigrinove, ki jih je bilo možno opaziti prvi večer gostovanja, do kraja razodele v vlogi Dame s kamelijami. »Ako se uzme u vid njen naročiti stil,« piše, »onda se može njeno jučerašnje predstavljanje označiti kao sjajno. Mi nismo pristalice patetičnoga stila, ali se mora priznati, da je činila u pojedinim momentima silan utisak... Ona je bila burno pozdravljena, cvečem obasipana, tako, da se slobodno može reči, da je osvojila sva srca.«157
Tretja vloga Vele Nigrinove v zagrebškem gledališču Madame Sans-Gêne je bila toliko težja, ker je bila zagrebška igralka Ljerka Sramova v tej vlogi odlična in dobro znana zagrebškemu občinstvu. A vseeno sta Nigrinova in Sramova, ki sta se razlikovali tako po šoli kot osebnih lastnostih, vsaka po svoje izoblikovali to vlogo. Resnica je, da je tolmačenje Nigrinove naletelo na vso podporo občin-
155 Gdjica Vela Nigrinova kao gošča ovd. pozorišta. Srbobran, XVIII/1901, št. 60, str. 4.
150 G-ca Nigrinova u Zagrebu. Pozorišni list, 1/1901, št. 26, str. 147.
157 Kot pod 156.
stva, ki ji je »-burno povladjivala cele večeri« in da je z uspehom predstavila »rodoljubivu i odvažnu pralju Katarinu kojoj su srce i jezik na pravom mestu«. Isto poročilo poudarja njeno naravnost v govoru in vedenju, ki je z njo dosegla, da so bili prizori z Napoleonom, njegovimi sestrami, plesnim učiteljem in njenim možem nepozabljivo zabavni. Dopisnik Vienca tudi ugotavlja, da je »lako i okretno izvela prikazu žene, koja iskreno misli i čuti i govori, preziruči formalnosti, kojima se služi njena okolina; sve je dolično izvedeno, tek da je gdjegdje malo više — franceski«.158
Na poslovilni predstavi ob koncu tega uspešnega gostovanja je bilo mnogo cvetja in vencev. Na fotografiji iz tistih časov je Nigrinova obdana s svojimi trofejami. Med njimi vzbuja pozornost venec Andrije Fijana, ki ji je bil zaradi osebnega poznanstva in umetniškega sodelovanja na beograjskem odru verjetno še posebno ljub. Se ena stopnja v življenju in umetniški karieri Vele Nigrinove je zaključena. Ko je prišla do ustvarjalnega vrha, si — spoštovana in ljubljena v mestu, ki si ga je izbrala za svojo življenjsko areno, prežeta z borbenim duhom in nenehno voljo, da zmeraj znova potrjuje svojo umetnost — zastavlja nove cilje in premaguje ovire.
Leto dni po prvem srečanju z zagrebškim občinstvom Nigrinova spet stopi na oder Hrvaškega gledališča. Tokrat je izbrala Sudermannov Dom oz. Ocetni dom, kakor so delo imenovali v Zagrebu, in igro V dolini, ki jo je napisal Guimera. Po vsem sodeč se je njeno gostovanje začelo 1. aprila 1902 z vlogo Magde. V primeri s prejšnjim gostovanjem, ki je bilo odlično pripravljeno tako po izboru programa kot po načinu izvedbe, tokrat slišimo pripombe i na izbor vlog i na koncepcijo njihove interpretacije. Brati je pripombo, da pomeni Dom »nesrečan izbor« in da je vloga za nadarjeno dramsko umetnico preplitva. Avtor članka v Srbobranu omenja, da je Magda »uloga za glumice ko j e se ograničavaju na uloge konvencionalnih salonskih junakinja čiji se delokrug kreče izmedju tragike i — izložbe lijepih toaleta«. Ko ocenjuje njen lik, pravi: »Njezina Magda — u cjelini uzevši — bila, ako ne ono što je Suderman — imajuči pred očima onaj tip Magde kakvog samo Berlin ima i koji se ne može zamisliti dok se ne vidi očima — zamišljao, ali je bila Magda umjetnica jakog, velikog dramskog talenta.«159 Ocenjevalec časnika Obzor ugotavlja, da je Nigrinova v jedru dovolj dobro razumela Magdo kot žensko, ki se zaveda »svojeg mjesta što ga zauzima u velikom svijetu, koja je ostala u duši dobra i koja želi pocinka, j er su njeni živci strašno izmučeni, jer je strašno umorna. Ali od toga shvačanja,« misli ocenjevalec, »nije nam gošča dala mnogo da vidimo, jer je pravu onu jezgru zaba-šurila nekom preafektiranom pozom i plačljivim tonom. Bit če da nam je donekle tudj i ovoj način govora, kojim govori g-djica Nigrinova, ah opet uza sve te lijepe, baš radi te preterane nonšalanse nije mogla da postane pravom simpatič-nom Magdom, nije iznela pravu jezgru Magdina značaja sasma na javu. Cini se, da je bila glavna njena mana što je ona tu ,sjajnu ulogu* odviše htjela da izrabi.«160 Isti avtor omenja, da je Nigrinova imela namen igrati- Teuto, «da se pokaže u ulozi visokog, patetičnog stila...«
Isti kritik je še strožje ocenil vlogo Marte v igri V dolini. Pravi, da je bila odigrana v jokavem tonu in da se je Nigrinova komaj upirala salonskemu * 100
158 Kot pod 151.
,50 J. Ad. Gostovanje Vele Nigrinove. Srbobran, XIX/1902, št. 72, str. 5.
100 Fr. (Milan Marjanovič), Hrvatsko kazalište (»Očinski dom«. — «U dolini« — Gostovanje gdjice Vele Nigrinove). Obzor, XLIII/1902, št. 90.
spakovanju. »U drugom činu je bila u momentima afekta vrlo naravna i djelo-vala je svojom igrom potresni je nego inače. Cini se,« pravi, »da kod svih njenih tragičnih mjesta preovladava neki ton tupa očaja. To je za nekoje uloge i nekoja mjesta dobro, ali kada postane manira, kvari se dojam. Osim toga bi radije slušali gdjicu Nigrinovu kada bi izgovarala, nego li kad projecava i progutava svoje riječi.« In na koncu: »Gospodjica je bez sumnje izvrstna glumica, ali ima nekoje manire, koje smetaju, pa poštivajuči njenu umjetničku pojavu i njeno shvačanje, nekako upravo moramo da se sukobljujemo sa tim, bar za nas, djelomično neugodnim sitnarijama.« Ker se je avtor tega članka v glavnem zadrževal pri slabih straneh Veline igralske manire, dobre pa je le bolj na splošno očrtal, in ker ni drugih kritik, je težko oceniti skupni uspeh tega gostovanja. Prav tako pogrešamo za igralca morda najpomembnejši faktor — občinstvo, čigar takratni odziv nam je ostal neznan. Čeprav je bilo to gostovanje — tako vse kaže — dosti manj zmagoslavno od prvega, le smemo domnevati, da je prineslo Veli novih izkušenj in nove zavzetosti za sodobnejšo obravnavo psihološko realističnih odrskih del. Na žalost se zdi, da je bila Vela v tem pogledu prepuščena sama sebi in svojim zamislim o »moderni igri«. Odslej bo vse češče prihajala v navzkriž s sodobnejšimi pojmovanji odrske imaginacije, vendar pa bo v specifičnem repertoarju, ki je bil napisan in ustvarjen v času velikih tragedinj in ki je bil leta in leta šibka točka gledališkega občinstva, še dolgo nezamenljiva.
Na odru matične hiše je Nigrinova v letu 1902 izoblikovala še dve novi vlogi. Maja je igrala glavno vlogo na premieri Buttijeve igre »Dirka za uživanjem« (hkrati z Bogobojem Rucovičem),161 septembra pa tolmači Ibsenovo junakinjo Hjerdis v drami Pohod na sever, ki jo je kritika zelo ugodno ocenila.162
Skrivnostno pismo, ki je bilo poslano uredniku časnika Beogradske novine z naslovom Glasovi iz občinstva in podpisano s šifro »Balkon N° 13«, osvetljuje drugo stran slave. Pisec tega članka v posmehljivem tonu izraža »željo« gledališkega občinstva, da bi v naslednji sezoni videlo Nigrinovo »kao interpretkinju koje naslovne muške Sekspirove uloge«. Pravi, da bi bil za to najprimernejši Shylock, le — nadaljuje v istem tonu — »izgubili bi smo, što bi se večito mlade, dražesne črte lica g-ce Nigrinove toga večera sakrile iza odvratne maske matora mletačkoga Jevrejina, ah u naknadu za to uživali bi, bez sumnje, u najboljem Šajloku na našoj pozornici, koja je gci Nigrinovoj suviše skromno poprište na kome nema maha da razvije svoj carski talenat.«163 V pismu je obilo podobnih žalitev in neslanih aluzij in verjetno izhaja iz vrst igralskih tekmecev, ki jim je Nigrinova v napoto pri uresničevanju njihovih ambicij. Na konec leta 1902 sodi tudi eden številnih dokumentov, ki osvetljuje kronično težko materialno situacijo igralcev, med katerimi je kljub statusu primadone tudi Nigrinova. Gre namreč za tožbo beograjske prometne banke na sodišču za mesto Beograd proti desetim članom Narodnega gledališča »zato što joj nisu o roku isplatili svoje dugovanje«. Med njimi je tudi Vela Nigrinova, ki je tožena zaradi 600 dinarjev dolga, katerega bi bilo treba odplačevati z odvzemanjem določenega procenta od njene mesečne plače (1900 je znašala 320 dinarjev na mesec, prip. O. M.). Pustimo ob strani rešitev omenjene tožbe — resnica, da so bili vsi eminentni igralci in režiserji tistega časa čez glavo pogreznjeni 101
101 D. Novakovič. Trka za uživanjem. Trgovinski glasnik, XII/1902, št. 114, str. 3.
le« j} Pohod na sever. Trgovinski glasnik, XII/1902, št. 208. str. 3.
,c3 Balkon N° 13. Glasovi iz publike. Beogradske novine, VIII/1902, št. 167, str. 3.
v dolgove, o čemer zgovorno priča na tisoče dokumentov v gledaliških arhivih, kaže na nič kaj zavidanja vreden položaj igralcev, ki še dolgo ne bo izboljšan.104
1903 vpiše Nigrinova v svoj repertoar še eno moderno dramo. To je Mona Vanna Maurica Maeterlincka.105 To vlogo bo kmalu uvrstila v svoj reprezentativni izbor, s katerim bo v začetku 1903 nastopila na odru Narodnega divadla v Pragi. Od 5. aprila dalje bo igrala Damo s kamelijami, Monno Vanno, Madame Sans-Gêne in Magdo v Domu. Zorka Hovorkova, poročevalka Brankovega kola iz Prage, je spremljala to gostovanje in njegov odmev v češkem tisku in z izborom najresnejših ocen seznanila našo javnost z uspehom te turneje. Predvsem Čehi duhovito pripominjajo, da je doslej iz Srbije prihajala k njim samo politika in da je obstajalo prepričanje, da inter arma silent Musae. Toda kjer je tragedinja Velinega nivoja, tam je tudi umetnost, končuje pisec sestavka v slovstvenem časniku Maj. Ob pogledu na njeno Margareto Gauthier poudarja realistični slog njene interpretacije. Kot dosedanji ocenjevalci te vloge omenja grozljivost zadnjega dejanja, nenavadno in veristično uresničeno metamorfozo umetnice iz mlade lepotice v umirajočo žensko, ki jo je iznakazila bolezen. »Igra je tako potpuna,« piše, »da nas i nehotice seča na pojedine slučajeve, momente fužne žalosti, koje smo u svom životu proživeli.« Med drugim omenja njeno konverzacijo, o kateri pravi, da je lahka, jasna in zaokrožena. Ko opisuje njen način sugeriranja žalosti, pravi, da igralka pri tem uporablja ne samo obraz in »sanjalački slatki akcent«, ampak vse telo, ki se tako zvija, kot da mu rastejo krila. Na koncu pravi, da je češko občinstvo z razumevanjem sprejelo njeno tolmačenje tega lika in da ji je navdušeno vzklikalo.100 Zanimivo je mnenje takratnega upravnika praškega gledališča Šmoranca o tej Velini vlogi, ki ga je po njenem gostovanju zaupal sodelavcu časopisa Beogradske novine. »Naročito smo bili iznenadjeni time kako je gospodjica Nigrinova umirala u ,Gospodji s kamelijama1. Verujte da tako odlično na našoj pozornici nije umirala još ni jedna umetnica.«107
V Monni Vanni je Nigrinova nastopila z velikim češkim igralcem Edvardom Vojanom, ki je igral vlogo Princivala. Omenjajo, da je njun dialog kar zadeva bodisi smisel bodisi zvok tekel tako skladno, da je vzbujalo videz, kot da govorita isti jezik. Ko imenuje njeno igro plemenito, nam recenzent časnika Narodni Listy pričara Nigrinovo v novi obleki. Po njegovem je to drobna, subtilna prikazen v beli obleki s prelepimi plavimi lasmi, a z izrazom pretrpljêne notranje bolečine, vsa dvignjena — kot da išče zatočišče zdaj v naročju razkačenega moža, zdaj na prsih razumnega tasta. Isti avtor obžaluje, ker ne bo priložnosti, da bi jo češko občinstvo videlo v tej ali oni vlogi iz domačega repertoarja.
Po vlogah, kipečih od vzplamenelih strasti, junaške drže in trepetanja umirajočih, ki je v njih Nigrinova odkrila eno stran svojega daru, je vladalo veliko zanimanje za njen izpit iz druge stroke in je bila Madame Sans-Gêne prav zato pričakovana z veliko pozornostjo. Vprašanje, ki so ga mnogi postavljali, se je glasilo: »Je v nji kaj humorja ali ne?« Poglejte, kako je na to vprašanje odgovoril češki gledalec: »Ta gospa Lefebvrova z obrežja Save je zares navihana. Prav zares ima v sebi nekakšnega vraga, resda vljudnega in lepo
104 Vasilija Kolakovič. Majstori scene na sudu zbog dugova. Politika, 6. dec. 1964.
165 M.(anojlo) S.(okič). Vela Nigrinova. Beogradske novine, XIV/1908, št. 354, str. 3.
100 Hovorkova Zorka. Vela Nigrinova na češkoj pozornici u Pragu. Brankovo kolo, IX/1903, št. 18, str. 573—576.
107 Jubilarka Vela Nigrinova. Beogradske novine, XIII/1907, št. 280, str. 4.
vzgojenega, a kljub temu pravega pravcatega vražiča iz pekla, ki ga zna dobro na verigi držati, ki pa kljub temu ob vsaki priložnosti sili na dan in se s svojo gospo vrti in obrača, se zvija od glave do pet, strelja iz vsake besede, ji kuka iz oči in prstov in od hipa do hipa celo skače na piano.-« Ko pravi, da je njen humor graciozen, omeni še izreden sprejem občinstva, ki je s ploskanjem in vzklikanjem pozdravljalo »to zanimivo umetnico z daljnega slovanskega juga«.
V Domu kritiki soglasno hvalijo Velo Nigrinovo. Omenjajo jo kot prvorazredno igralko, ki razmišlja, samostojno ustvarja in zelo izvirno interpretira svoje vloge. Zanimivo je, da je kot Magda morala ponoviti svoje igranje, kar nas sili k domnevi, da je Praga ugodneje sprejela njeno varianto Sudermanna kot Zagreb.
Nigrinovo so na tem gostovanju zasipali s cvetjem, med darili pa je bilo mnogo nakita iz češkega granata. Na velikem banketu, ki ga je nji v čast priredila praška kulturna elita, je Nigrinova v zahvali za številne zdravice in ovacije izrekla nekaj besed, ki pričajo o njeni povezanosti s srbsko gledališko umetnostjo, ki so — kako bi drugače! — omenjene s ponosom in zadovoljnostjo.108
Poleti 1903, ko igralci kot po navadi porabljajo gledališke počitnice za gostovanja po državi, zvemo za načrte za enomesečno gostovanje igralcev in igralk beograjskega Narodnega gledališča v Sapcu pod vodstvom Milorada Ga-vriloviča. V okrožnici, ki seznanja člane te skupine s pogoji potovanja in programom, najdemo tudi stavek, ki se glasi: »Gospodjica Nigrinova kojoj dolazi mati u pohode, ne može celo vreme odmora provesti sa nama u Sapcu ali če ona sudelovati kao gost, u dva maha po tri predstave.«109 Iz druge polovice 1903 so tudi prve kritike Vojislava Jovanoviča Maramboja v Malem žumalu, ki je spremljal aktivnost našega gledališča v tem času in nam pomagal, da smo evidentirali še nekaj vlog Vele Nigrinove. V ocenah komadov Domovina, Zenski prijatelj, Don Carlos, Morska gladina, Allons enfants in Jasa slave jo ob dobronamernih iluzijah na njeno lepoto in nagnjenost k pogostemu menjavanju toalet v glavnem pohvalno omenja.168 * 170 Prav tako je v istem časniku opisal gostovanje Vele Nigrinove v Ljubljani (decembra 1903) in to na temelju kritike, ki je bila objavljena v Slovenskem narodu.
Ne da bi se želeli dlje zadrževati pri tem, za Nigrinovo vsekakor izjemno pomembnem gostovanju, ker o njem podrobno govori študija Dušana Moravca,171 hočemo opozoriti na dejstvo, da je Nigrinova najprej preizkusila svoje moči v Zagrebu in v Pragi, da pa je v Ljubljano prišla z bogato avreolo slave, da s spoštovanjem in neke vrste strahom sliši mnenje svojih prvih kritikov in vidi spontano reakcijo svojih rojakov in dovčerajšnjih someščanov. Čeprav so se — po Moravčevih besedah — mnenja kritikov razhajala do očitnih pretiravanj v pozitivnem in negativnem smislu, je zanimiva sodba Franca Zbašnika v Ljubljanskem zvonu, ki jo je Moravec ocenil kot najobjektivnejšo, s poanto, ki se glasi: »Herojskim vlogam se je privadila, naivne so ji prirojene.« Spomini igralca Hinka Nučiča, ki je bil ob tem gostovanju med gledalci, govore o tem, da je Nigrinova s svojim imenitnim igranjem, z lepoto in zvonkim glasom »osvojila
168 Vela Nigrinova. Truba, 1/1908, št. 91, str. 1.
109 MPU. Beograd. Br. Inv. 1360.
170 Marambo (Vojislav Jovanovič). Mali žurnal z dne 15. IX., 20. IX., 23. IX., 26. IX., 31. X. in 15. XI. 1903.
171 Kot pod 4.
ljubljansko publiko«. Kritika, ki jo v beograjskih časnikih navaja Vojislav Jovanovič Marambo je pozitivna, vendar brez pretiravanja. Ni nam znano, kaj je vplivalo na izbor vlog, s katerimi je nastopala v Ljubljani, se pravi, iz katerih razlogov se je odločila za Sudermannov Dom in Sardoujevo Madame Sans-Gêne in se med drugimi deli odpovedala tudi svoji priljubljeni Dami s kamelijami.
Preostane nam, da v tem burnem letu 1903 spremljamo Nigrinovo še na enem gostovanju. Takoj po Ljubljani jo najdemo na deskah gledališča v Osijeku z eno njenih starih, dobrih vlog v Ohnetovem Fužinarju ali Lastniku topilnice, kot se je to delo tu imenovalo, in z nji očitno zelo ljubo Madame Sans-Gêne. Čeprav pisec poročila o Fužinarju v krajevnem časniku Narodna odbrana piše, da bi jo raje gledali v kateri modernih tragedij, le meni, da je v tem izdelku stare šole premnogo dramskih spopadov, ki so primerni za razodevanje bogatega umetniškega temperamenta. Takole piše: »Vela Nigrinova je pokazala, da tom ulogom vlada do u najtanje tančine. Divili smo se ekonomiji, kojom je umjetnica raspolagala sa svojim silama. U prva dva čina osvajala nas je umjerenim, ali fino proučenim akcentima, koji su postajali snažni i jaki samo u momentima, koji su predigra, za glavni, treči čin. U prva dva čina stvorila je umjetnica psihološki majstorski sagradjen uvod u buru jakih duševnih potresa trečega čina. Gotovo neopažena u prvim prizorima prvoga čina, postepeno, promiš-ljenom i umjetnički izvedenom gradacijom privukla je svu pažnju i interes opčinstva za sudbinu svoju u oči trečeg čina. Ne po autorovim riječima koje u ustima Vele Nigrinove prestaju biti riječima pisca drame, nego po drhtaju njezina glasa, koji je sad tih i umjeren, a sad očajan i potresan, po govoru očiju, lijepih, punih duševnoga života, po otmenim kretnjama, po svemu biču svome navijestila je Klara Vele Nigrinove, kakva ju borba čeka u trečem činu. I onda je u trečem činu tek razvila svoju snagu. Kako je u prva dva čina osvojila opčinstvo, u trečem ga je povukla sa sobom i prisilila ga, da s njom trpi, plače i da se s njom nada sve do konca drame.« Ko daje podatke o Nigrinovi, nam postreže s karakteristično pripombo. Meni namreč, da njena izgovarjava še zmeraj kaže sledove njenega »plemenskog porijekla« in da spominja na Zofijo Borštnikovo, s katero »i inače ima dosta srodnosti«. Ker nimamo drugih analiz načina njenega govorjenja, je ta pripomba iz leta 1903 nadvse pomembna, ker priča o nekakšni kronični posebnosti Velinega jezika, ki je njeni celotni interpretaciji dajala posebno barvo in ki ji je po mnenju Beograjčanov, ki so jo gledali na odru, zelo lepo pristajala.172
Na predstavi Madame Sans-Gêne je bila Nigrinova po mnenju kritika zaradi prehlajenosti nekoliko indisponirana. »No i pored toga, svako ko je Nigrinovu video u ovoj ulozi, morao je odmah osjetiti,« tako piše kritik, »u punom čust-venom njezinom glasu, boga tom u finim nijansama, velikim, umnim njezinim očima, te svakim kretom njezine krasne pojave, da gleda umjetnicu pred sobom, koja ne briljira samo u efektnim prizorima, več iznosi pred nas čitavu, proštu-diranu živu ličnost, a svaki je njezin smiješak ili krik samo logična posljedica cijelog biča, koje ona prikazuje. Tako je umjetnica gdjica Nigrinova i jučer svojim živahnim, ali umjerenim u kretnjama i naivitetum, prikazivanjem poznate .Madame Sans-Gêne* uzazvala buru odobravanja u opčinstvu, te je nekoliko puta izazvana.«173
172 Gostovanje Vele Nigrinove. Narodna odbrana, 11/1903, št. 285.
173 Gostovanje Vele Nigrinove. Narodna odbrana, 11/1903, št. 286.
Dejavnost Vele Nigrinove v letu 1904 je nekoliko skromnejša. Med novimi komadi sta tu dve drami Victoriena Sardouja Čarovnica in Toska, obe ukrojeni »po meri Sare Bemhardtove«, v katerih je igrala glavni vlogi. Vloga Sora j e v Čarovnici je dovolj slabo ocenjena,174 medtem ko je bila Flori j a Toska (z Miloradom Gavrilovičem v vlogi Scarpia) lepo sprejeta.175 Ob premieri Claudove žene Alexandra Dumasa sina, v kateri je Nigrinova igrala Cezarino, je kritik Pravde namignil, da je Nigrinova »nešto zastarila s manirom« in da se ta njena vloga le malo loči od prejšnjih Dumasovih žensk, povrh pa ji je očital, da vloge premalo niansira. »I ovog puta bila je sa svima njenim manama i njenim i suviše vidnim dobrim stranama,« končuje kritik.176 Neusmiljeni ocenjevalci ne pozabijo omeniti, da se je igralka zredila in da je bila kot Cezarina »nešto odviše mesnata i kratka za te vitke aristokracije«, kot piše Matoš.177 Na krstni izvedbi domače drame Odločilni trenutki Milana Saviča, ki jo sestavlja pet enodejank, je igrala naslovno vlogo v Melaniji. Kritiki omenjajo, da je v nji opaziti pretenzije na pravo ljubezensko dramo, ki gre v crescendo, in da sta Nigrinova in Gavrilovič s svojo igro dala »ovoj dramici čisto neki izgled i ton kakve Ibzenove drame«.178 Razen teh poskusov, tako različnih po izvoru in rezultatu, je tu še popularna Dama s kamelijami, ki nikakor noče z repertoarja. Zanimiv je pogled Vojislava Jovanoviča Maramboja na to v letu 1904 že petindvajsetič zaigrano predstavo. Predvsem poudarja imenitnost, uglednost Nigrinove na odru in pravi, da ni bistveno, ali je ta imenitnost izumetničena ali ne, »glavno je, da se tragovi njene veštine ne vide, i da ta otmenost vazda uliva osečaj pošto van j a otmenosti. Margarita Gotje,« piše kritik, »jedna otmena žena kojoj otmenost ništa ne smeta da može imati jedno veliko srce«. O petem dejanju pravi, da povsem pripada igralki, »kojoj je pisac nepoznata količina«. »Ona je tu glumica, velika glumica,« končuje Marambo. Čeprav je ta kritika napisana brez večjih strokovnih pretenzij, saj je izpod peresa mladega, predvsem s književnostjo ukvarjajočega se časnikarja, zbuja vtis, da je bilo v času porajanja novih dramskih umetnikov, za katere gledališki kostim ni bil odločilnega pomena, treba braniti Nigrinovo, ki so ji bile toalete — bodisi kot ženski bodisi kot igralki — velika skušnjava in slabost.179
Ko je 17. novembra 1904 Milorad Gavrilovič slavil petindvajsetletnico dela — igral je Armanda Duvala v Dami s kamelijami — je bila z njim na odru tudi njegova nerazdružna Margarita Vela Nigrinova.180
Naslednja leta so vodila Nigrinovo v vedno ostrejši spopad z novimi pojmovanji gledališke umetnosti. Svoj slog je Nigrinova personificirala pod vplivom okoliščin. Kajti nikar ne pozabimo na že omenjeno, zelo značilno pripombo Frana Zbašnika, zapisano ob njenem gostovanju v Ljubljani, da so ji naivne vloge prirojene, herojskim pa da se je privadila, kar kaže na možnost drugačnega razvoja njenega daru — seve v drugačnem gledališkem ozračju in ob režiserjih, ki bi intenzivneje prenašali svoje zasnutke na svoje igralske sode-
174 Marambo (Vojislav Jovanovič). Veštica. Mali žumal, 19. II. 1904.
175 Toska. Mali žurnal, XIII/1906, št. 241, str. 3.
176 Spektator. Klodova žena. Pravda, 1/1904, št. 41, str. 1—2.
177 Kot pod 10.
178 Spektator, Odsudni trenutci. Pravda, 1/1904, št. 90, str. 1—2.
179 Marambo (Vojislav Jovanovič). Gospodja s kamelijama. Mali žumal, XI/1904, št. 93, str. 5.
lso mpu. Beograd. Br. Inv. 1370/1.
lavce. V položaju, kjer so se igralci ukvarjali z režijo, ki je pomenila le višjo stopnjo igralske izkušnje, je bil igralec najčešče sam odgovoren tako za uspeh kakor za pogrešek; pri impozantnem številu vlog, ki jih je moral igrati •—- kakor je bilo to pri Nigrinovi — pa je bilo težko dati vsakemu liku značaj avtentičnosti in se izogniti klišeju, ki je ostal kot usedlina podzavestne armature, ki so na njih počivale vse pomembnejše vloge. Kritika, ki zadnja leta vse močneje tolče po Nigrinovi, v glavnem temelji na zavračanju nekakšne anahronistične patetike in enoličnosti oblikovanja. Treba je priznati, da je Nigrinova poskušala obdržati korak s časom, vendar je njeno prizadevanje, da zapusti salon Dumasa sina in podobnih dramatikov, da se izvije iz epohe romantičnosti v gledališču in preizkusi svoje moči v tako imenovani »moderni drami«, ki je bila bližja mračnim problemom sodobnega človeka — čeprav zasluži vso pohvalo — dalo razmeroma slabe rezultate, ker ves, razen redkih izjem preveč individualno tipiziran ansambel, ni imel tistega nujnega homogenega zvoka, ki ga dirigentska palica nekega imaginarnega »modernega« režiserja tako zelo potrebuje. Težko je reči, kdo je bil v tej mešanici starega in novega repertoarja, igralcev z izkušnjami in igralcev začetnikov, gledaliških voditeljev in ljudi, ki so pretendirali na režiserski naslov, občinstva in kritike, da, težko je reči, kdo je bil v tej mešanici najbolj napreden, ali — kar je v tem hipu še važnejše — katere sile so onemogočile učinkovito modernizacijo našega gledališča, ki bo še dolgo odvisno od ustvarjalnih sil velikih igralcev in njihovih prevzetih in izhojenih interpretacij.
Ko v primeru Nigrinove hodimo po sledovih njenega repertoarja do 1905. leta, vedno pogosteje srečujemo dela realistično naturalistične smeri kot npr.: Ibsenovega Gabriela Borkmana z Gavrilovičem v naslovni vlogi in z Nigrinovo kot gospodično Elo Rentheimovo,181 Sudermannovo Sodomo (poleg že znanega Doma), v kateri igra vlogo Ade, Rugoboj Rucovič pa Willyja182 in Vojnovičev Zaton, v katerem je Mara Nikšina Beneša.183 Hkrati z njim pa z nerazložljivo trdovratnostjo žive Gospod Alphonse,184 Grof Praks,185 Dora,186 Iskra,187 Cezarjev testamet188 itd., itd.
Premierski repertoar iz leta 1905 je prav tako v glavnem na ravni zanimanja najširšega občinstva, čeprav obstajajo jasna znamenja, da se Nigrinova kljub značaju repertoarja prizadeva za naravnejšo igro in delikatnejše izlive emocije. Ob prvi beograjski izvedbi Vojnovičeve drame Psyche 21. januarja, v kateri je igrala Vojvodinjo Vando, kritik pripominja, da je tokrat le malo jokala in da svoje znane kretnje z robcem ni izkoristila za brisanje solz.189 190 191 Dobri kritiki za vlogo Leonore v Uganki Paula Hervieuja (17. februarja) je dobila od Matoša in ocenjevalca Pravde.190191 Premiero igre Ubogi Piero, ki jo je napisal Felice Cavallotti (31. marca) so prekomentirali vsi pomembnejši beograjski dnevniki in se strinjali samo v eni reči — v dobri igri Vele Nigrinove. Dopisnik Pravde
181 Narodno pozorište. Politika, 11/1905, št. 375, str. 3.
182 Narodno pozorište. Sodom. Politika, 11/1905, št. 389, str. 3.
183 Narodno pozorište. Politika, 11/1905, št. 431, str. 3.
184 Narodno pozorište. Politika, 11/1905, št. 380, str. 3.
185 K. Graf Praks. Mali žurnal, XII/1905, št. 254, str. 3.
186 Ona napreduje. Politika, 11/1905, št. 665, str. 3.
187 Kot pod 10, str. 53.
188 Politika, 11/1905, št. 360, str. 3.
180 Ignotus. Narodno pozorište. Politika, 11/1905, št. 370, str. 3.
190 Kot pod 10, str. 65.
191 Spectator. Pozorišni pregled (Zagonetka). Pravda, 11/1905, št. 46, str. 2—3.
piše, da je bila »svake hvale dostojna«,192 Armand v Malem žumalu pa, da je igrala kot že dolgo ne in da je bila v vlogi Anite prava umetnica.193 Za nas so najzanimivejši komentarji v Politiki, ker so najkonkretnejši. Iz njih zvemo, da je bila »prijatnija nego ikada«, ker se je znala »vanredno umereno« držati.194 Pravico imamo domnevati, da je imel pri tem svoj delež »novi rediteljski kandidat« Bogoboj Rucovič, ki je delo postavil na oder in igral glavno vlogo Piera. Rucovič, ki je bil znan kot cerebralen in racionalen igralec in dovolj zanimiv v svojih režiserskih poskusih, je vplival na Nigrinovo, da se je do neke mere znebila manir in izoblikovala vlogo z več spontanosti in z manjšo zalogo teatralnih efektov, kar je kritika — razumljivo — ugodno ocenila.
Premiero Bagdadske kneginje Alexandra Dumasa sina so pripravili v naglici, ker so pričakovali, da bo v nji gostovala v Beogradu že znana igralka ziiriškega gledališča Hermina Sumovska.195 Vendar je vlogo Lionette po naključju igrala Vela Nigrinova. Na temelju kritik dobimo vtis, da je Nigrinova po krajši krizi znova osvojila naklonjenost kritike in si hkrati ohranila dolgoletno naklonjenost občinstva.196 Navajam kritika Pravde, ki piše, da je bil komad dobro odigran, »a naročito je g-ca Nigrinova odlično prikazala bumu i neobuzdanu Lionetu, te je na kraju komada izazvana dugim tapšanjem«.197 Isti kritik v nadaljevanju očita Nigrinovi, da je v enem najlepših prizorov na klic notarja Riharda (Milojevič) »Spašeni ste!«, odgovorila: »Da, da... spasena sam!«... saj se mora z odra — tako meni kritik — slišati »najčistiji srpski jezik, i veliki je greh kad ga glumci karade«.
V isto kategorijo repertoarja sodi tudi drama Trpljenje neke ženske, ki sta jo napisala Alexandre Dumas sin in Émile Girardin. Nigrinova igra enega od treh standardnih Dumasovih tipov, ženo, ki greši in vara svojega moža, a ga ima kljub temu zelo rada, in sovraži ljubimca, s katerim se vdaja grehu; igra z Rucovičem, ki je »mal te ne stalno ljubavnik«, in z Gavrilovičem v vlogi dobrega, plemenitega moža, ki ga goljufajo, ki pa nazadnje le vse odpusti in opravlja plemenita dejanja. Omenjeni trio je leta in leta upodabljal tri klasične like v dramah zakonskega trikota.198 V leto 1905 sodi še eno gostovanje Vele Nigrinove v Nišu — skupaj z Gavrilovičem — v Dami s kamelijami.199
Sredi decembra istega leta je Nigrinova — in zraven še nekaj znanih igralcev — »jače bolesna«, kar pripisujejo spremenljivi beograjski klimi.200 Na žalost njena bolezen ni bila tako nedolžna. V začetku 1906 predre v javnost vest, da je Nigrinova resno zbolela.201 Že 13. januarja zvemo, da se je morala podvreči resni operaciji, ki je »srečno ispala za rukom«. Zvemo, da so se njeni kolegi prisrčno zavzeli, da ji pomagajo v teh težkih časih, da Milorad Gavrilovič vsak dan hodi v bolnico k nji na obisk in da svoje tovariše obvešča o njenem stanju. Ker bo, kot vse kaže, Nigrinovi potrebno dolgotrajno zdravljenje, se pojavlja strah,
192 B. Jadni Pjero. Pravda, 11/1905, št. 80, str. 2.
193 Armand. Jadni Pjero. Mali žumal, XII/1905, št. 92, str. 2.
194 Jadni Pjero. Politika, 11/1905, št. 439, str. 3.
195 U. Knjeginja od Bagdada. Politika, 11/1905, št. 597, str. 3.
199 K. Knjeginja od Bagdada. Mali žurnal, XII/1905, št. 240, str. 3.
197 Knjeginja od Bagdada. Pravda, 11/1905, št. 205, str. 3.
198 U (Ugričič Jefta). Patnja jedne žene. Politika, 11/1905, št. 678, str. 3.
i" jvipu. Beograd. Br. Inv. 10 529.
200 Umetniška poboljevanja. Politika, 11/1905, št. 696, str. 3.
201 G-ca Nigrinova. Politika, III/1906, št. 716, str. 3.
da bo gledališče hudo občutilo njeno odsotnost.202 Kako resna je bila situacija in kako se je Nigrinova sama zavedala nevarnosti, potrjuje tudi podatek, da je igralka dan pred operacijo, tj. 7. januarja, sklenila testament, v katerem je za »univerzalnog naslednika celokupnog svog imanja«, kakor navaja Dragotin Cvetko v svoji knjigi o Jenku, »postavila svog pravog isprobanog i dugo-godišnjeg odanog prijatelja Davorina Jenka«. Znano je tudi, da je s svoje strani tudi Jenko naredil testament, s katerim je Veli Nigrinovi zapustil »svoju kuču u Dositejevoj ulici br. 33 sa baštom i malom baštenskom kučicom, kao i sav novac koji bi se prilikom njegove smrti zatekao u Beogradskoj zadruzi u knjiži XIII list 835 uz dodatak da od tog novca Nigrinova isplati trošak oko njegovog pogreba i da isplati po 200 dinara njegovoj dugogodišnjoj sluškinji i bratu nje-govom Francu«.203 Ta dva nenavadna testamenta pričata o globoki simpatiji in prijateljski zvezi med Nigrinovo in Jenkom, ki je od dneva njenega prihoda v Beograd z življenjem v isti hiši, z obojestransko vdanostjo ciljem njune umetnosti in skupnimi počitnicami v Sloveniji preraslo v toplo človeško zvezo in vzajemno oporo v premnogih življenjskih nesrečah.
Iz tistih kritičnih dni sta tudi dve pesmi, posvečeni Veli Nigrinovi, ki sta bili objavljeni v Pravdi s podpisom M., ki ju nisem dešifrirala. Prva je posvečena Veli sami, druga pa njeni inkarnaciji na odru — Dami s kamelijami. Obe — čeprav nista izjemno pesniško doživetje — zgovorno pričata o popularnosti in priljubljenosti te igralke v najširših vrstah beograjske kulturne javnosti.204 205
In medtem ko v vsej prvi polovici 1906 Nigrinove ni bilo na odru, so časniki, kadar je tekla beseda o vlogah iz njenega repertoarja, kot sta npr. Rajmonda (Gospod Alfons) in Toska, pogosto pisati o neuspehih njenih začasnih namestnic,200 205 * kar je bilo vsekakor vzrok, da se je njena odsotnost še bolj čutila.207 Medtem se je igralkino zdravje počasi popravljalo. Brž ko se je nekoliko okrepila, je že bila sredi gledaliških dogodkov: prevzela jo je še močnejša želja, da v njih sodeluje, da spet stopi na magično prizorišče, ki mu je brezkompromisno podredila svoje življenje.
V začetku nove sezone se Nigrinova prvikrat pojavi v vlogi Fedore Victo-riena Sardouja, ki je ni igrala že več let. Njeno vrnitev na oder so pozdraviti s prisrčno dobrodošlico.208 * 2. septembra 1906 prineseta dva beograjska časnika — Samouprava in Mali žurnal — isto novico, ki naznanja Velo Nigrinovo v vlogi Toske z Gavrilovičem kot Scarpijem in z Dobrico Milutinovičem v vlogi Maria Cavaradossija.200 2C0a Na ohranjenem programu proslave stoletnice rojstva in petdesetletnice smrti znanega srbskega dramatika Jovana Sterije Popoviča, ki je bila 16. septembra 1906, je tudi naslednja informacija: »Pre predstave dekla-movače gdjica Vela Nigrinova, članica kr. srpskog narodnog pozorišta iz Beo-
202 Gospodjica Nigrinova. Politika, III/1906, št. 720, str. 3.
203 Dragotin Cvetko. Davorin Jenko i njegova doba. Beograd, Srpska akademija nauka, 1952. (Posebna izdanja, knj. CCI, Muzikološki institut, knj. 4).
204 M. Veli Nigrinovoj. Pravda, III/1906, št. 328, str. 3.
205 M. Gospodja s kamelijama. Posvečeno Veli Nigrinovoj. Pravda, III/1906, št. 345, str. 3.
200 U (Ugričič Jefta). Sprdnja ili zbilja. Politika, III/1906, št. 799, str. 3.
207 U (Ugričič Jefta). Sa pretposlednje predstave. Politika, III/1906, št. 764, str. 3.
208 Pilad. G-ca Vela Nigrinova u ulozi Fedore. Mali žurnal, XIII/1906, št. 234, str. 3.
so» Narodno pozorište. Srbouprava, št. 205, 2. IX. 1906.
20944 Toska. Mali žurnal, XIII/1906, št. 241, str. 3.
grada jednu Sterijinu pesmu.«210 Brž zatem sodeluje na praznovanju petindvajsetletnice še enega znanega beograjskega igralca Ljube Stanojeviča, ki je svoj jubilej zaznamoval z naslovno vlogo v tragediji Narcis Alberta Emanuela Brachvogla z Nigrinovo v vlogi Marije Leščinske.211 212 213 Do konca 1906 je neugnana Nigrinova odigrala še dve novi vlogi. Najprej — 31. oktobra — razočarano in ostarelo Fani Legran v Daudetovi Sapho, »koja poslednjim plamenom žene sagoreva za jednog bezazlenog mladiča«, vendar se ji po Grolovem mnenju ni posrečilo izoblikovati tega velikega lika s potrebno samopozabo in je prav vsa zlezla v »kožu žene gorko razočarane i zaboravljene«.212 213 V delu Moževa sreča Caillaveta in De Flersa — 2. decembra — sta bila nosilca glavnih vlog Nigrinova in Gavrilovič. Kmalu pa vlogo Suzane iz neznanih vzrokov prevzame Zorka Todosičeva, ki je v komedijski stroki imela več uspehov kot Nigrinova.214
Večletna borba igralcev za izboljšanje delovnih pogojev v gledališču, ki je dosegla vrh 1905 in 1906 v obliki demonstracij in stavke igralcev, se je zaključila s peticijo, ki jo je klub članov Srbskega narodnega gledališča v Beogradu poslal upravi Srbskega kr. narodnega gledališča z zahtevo, naj se igralcem zviša plača, zboljša status in ustanovi penzijski fond za člane gledališča in njihove družine. Ta peticija je datirana s 13. VII. 1906 in so jo podpisali: predsednik kluba Milorad Gavrilovič, podpredsednik Ljuba Stanojevič in člani odbora, med katerimi je tudi Vela Nigrinova.215 Dosegli so povečanje dohodkov; minister za prosveto in cerkvene zadeve je z aktom št. 1782 z dne 23. X. potrdil odločbo književno umetniškega odbora, ki povečuje plačo skupini igralcev. Mesečna plača Vele Nigrinove je ob tej priložnosti zrasla od 330 na 400 takratnih dinarjev.21®
Pustimo za nekaj časa ob strani osrednji dogodek tega leta v življenju in umetniškem delu Vele Nigrinove — praznovanje njene petindvajsetletnice — in si na kratko oglejmo njeno aktivnost v okviru običajnega gledališkega dogajanja v letu 1907. Nastopa že od začetka sezone: v Tosci in v Sardoujevih Resničnih prijateljih, v Sudermannovi Sodomi, v Sofoklovem Kralju Edipu,217 218 *"220 na praznovanju jubileja Milorada Petroviča (deklamira Goethejevo poemo »Bog in bajadera«),221' 221a 17. marca pa nastopi v glavni vlogi na premieri drame Octava Feuilleta Sphinx.222 Ko kritik Stampe, ki je kronično nenaklonjen Nigri-novi, opravičuje uspeh tega komada pri beograjskem občinstvu, piše, da je v njem »i jedan prsten s otrovom, i smrt preljubnice« in da je Nigrinova v njem »plakala, plakala, i plakala, opet plakala, da najzad tek u poslednjoj sceni poslednjeg čina umre«.223 Konec marca na povabilo upravnika gledališča »Sin-delič« Koste Delinija gostuje v Nišu v komadih Fužinar, Sapho, Dama s kame-
210 MPU. Beograd. Br. Inv. 7740.
2,1 MPU. Beograd. Br. Inv. 694.
212 Safo. Mali žumal, XIII/1906, št. 299, str. 3.
213 Safo. Politika, III/1906, št. 1005, str. 5.
214 Pilad. Muževljeva sreča. Mali žurnal, XIII/1906, št. 311, str. 3.
215 MPU. Beograd. Br. Inv. 1788/23.
218 MPU. Beograd. Br. Inv. 9839.
217 Narodno pozorište. Politika, IV/1907, št. 1081, str. 3.
2,9 C. Sodom. Stampa, VI/1907, št. 30, str. 3.
218 Prisni prijatelji. Politika, IV/1907, št. 1095, str. 3.
220 Kralj Edip. Politika, IV/1907, št. 1116, str. 3.
221 Sa sinočne proslave. Politika, IV/1907, št. 1128, str. 3.
22,a C. Proslava g. M. Petroviča. Stampa, VI/1907, št. 68, str. 3.
222 Novitet na našoj pozornici. Politika, IV/1907, št. 1136, str. 3.
223 C. Sfinks. Stampa, VI/1907, št. 79, str. 3.
lijami in V dolini, ki so bili na repertoarju tega gledališča. Čeprav je vsak večer »kisa lila kao iz kabla«, je bilo gledališče polno »otmene i birane publike«.224 Njena kreacija na premieri Ane Karenine 12. aprila 1907 v Beogradu je bila v tisku komaj omenjena. Iz kratkega poročila v Politiki dan pred predstavo zvemo, da je naslovno vlogo igrala Vela Nigrinova, Vronskega Dobriča Milutinovič, Aleksi j a Karenina pa — tako vsaj domnevamo — Milorad Gavrilovič, ki je bil tudi režiser te dramatizacije.225' 226 Kritika je kakor po navadi na dolgo govorila o vsebini komada in o njegovem poteku na odru, ne da bi omenila glavne igralce. V času do naslednje premiere spet omenjajo krajšo bolezen Vele Nigrinove.227 Toda že 12. maja je muhasta in ponosna Nicoletta v Krizi Marca Praga228- 228a in konec leta tolmačica ženske vloge na premieri drame Od hudega k hujšemu Roberta Bracca.229 V programu, ki so ga ob priliki prenosa kosti Djura Jakšiča s starega na novo pokopališče 13. in 14. oktobra izvajali v Beogradu, je bila v Narodnem gledališču slavnostna predstava Jelisavete, na kateri je Vela Nigrinova prav tako igrala glavno vlogo.230
Pred zgodovinskim 9. oktobrom 1907 je naredila potrebne korake, da si zagotovi praznovanje petindvajsetletnice dela na beograjskem odru. Najprej napiše pismo Miloradu Gavriloviču kot predsedniku kluba igralcev in režiserju Narodnega gledališča v Beogradu, obračajoč se predvsem na svoje strokovno društvo za podporo in organizacijo tega praznovanja. Pismo se glasi:
Gospodine predsednice,
Na jučeranji dan, 1. septembra, 1882. prvi put sam stupila na zemljište Kraljevine Srbije. — Iste godine, 9. oktobra, navršiče se dakle, punih dvadeset i pet godina, moga rada i službovanja u Srp. Kralj. Narodnom Pozorištu, i taj dan, ja bih rada da svečano proslavim. —
S toga sam slobodna, obrati ti se Vama, gospodine predsedniče, i umoliti Vas da budete ljubazni, ovo moje pismo saopštiti Glumačkome klubu, i od moje Strane umoliti ga, da on uzme u svoje ruke inicijativu da ovaj — po mene — tako značajan dan, bude proslavljen onako kako prema mome trudu, radu i umenju treba da bude.
Kako je 9. oktobra dan pozorišne predstave, to sam ja rešila i odlučila da moju dvadesetpetogodišnjicu proslavim na dan 10. oktobra ove godine. —
Primite, gospodine predsedniče, uverenje moga odličnog poštovanja i uva-ženja. —
2. septembra 1907. g.
Vela Nigrinova231
224 Veritas. G-djica Vela Nigrinova. Gostovanje kod pozorišta »Sindjelič«. — Niš, 29. marta 1907. Trgovinski glasnik, XVII/1907, št. 79, str. 2.
225 Ana Karenjina. Politika, IV/1907, št. 1161, str. 3.
226 Večerašnja predstava. Politika, IV/1907, št. 1367, str. 3.
227 U (Ugričič Jefta). Dva nova komada. Politika, IV/1907, št. 1184, str. 3.
228 G. B. Kriza. Samouprava, V/1907, št. 111, str. 3.
“sa Kriza. Politika, IV/1907, št. 1193, str. 3.
229 Od zla gorem. Politika, IV/1907, št. 1413, str. 3.
239 MPU. Beograd. Br. Inv. 4172.
231 MPU. Beograd. Br. Inv. 8627.
Pisma ni napisala njena roka; igralka se je samo podpisala. Drugo pismo je bilo napisano štiri dni kasneje in poslano upravi Srbskega kr. narodnega gledališča. Tudi tega objavljam v celoti:
Upravi Srpskog Kraljevskog Narodnog Pozorišta
Čast mi je izvestiti Upravu Srp. Kralj. Narodnog Pozorišta da če se 9. oktobra ove godine (navršiti — ta beseda je izpuščena), punih dvadeset i pet godina od kako sam član Srp. Kralj. Narod. Pozorišta. —
Taj po mene značajan dan ja sam rada da po do sad uobičajenom načinu, proslavim u kuči, u kojoj sam dvadeset i pet godina radila. Ali kako je 9. oktobra dan pozorišnih predstava, ja sam za dan svoje (proslave) dvadesetpetogo-dišnjice odredila 10. oktobar, i s toga mi je čast umoliti Upravu, da odobri da toga dana bude u Narodnom Pozorištu ta moja proslava.
U Beogradu, 6. IX. 1907.
Vela Nigrinova st. čl. Nar. Poz.
To sporočilo je vpisano v register Narodnega gledališča z istim datumom pod št. 2080.232 Tudi tu se je Nigrinova samo podpisala, medtem ko je rokopis, čeprav nekoliko močnejši, identičen s prejšnjim.
Hkrati je bilo v beograjskih časnikih zelo mnogo člankov, ki so poročali o bližnjem praznovanju in poudarjali, da je za to slovesno priložnost Nigrinova izbrala vlogo Magde v Sudermannovem Domu, ki je — prav tako kot nekoč ona — odrinila v svet, v svobodo in slavo. Omenjali so, da so vstopnice za to predstavo razprodane »od orkestra do tavana« in »da ih je još jedanput toliko bilo, ne bi ih više bilo«.233 Zanimivo je, da je na tolikšno zanimanje beograjskega občinstva gledališka uprava reagirala tako, da je takoj naslednji dan organizirala reprizo te proslave. Recenzent Politike Jefta Ugričič je takole komentiral ta zares nevsakdanji primer: »Ona se, jamačno (gre za gledališko upravo, op. O. M.), u svome računu neče ni prevariti, jer če verovatno mnogi, kojima je bilo uskračeno da pohode slavu, doči na patarice, samo ako toliki napor bude mogla da izdrži jubilarka; jer onaj prvi dan, pored sve radosti i milja, ipak je vrlo težak dan.. ,«234 Ne vemo, ali je ta repriza tudi bila, vendar dejstvo, da je bilo nekaj takega v načrtu, govori ne samo o morebitnem finančnem interesu gledališkega vodstva, ampak tudi o tisti značilni energiji Nigri-nove, ki je bila od njene pritrditve odvisna repriza tega jubileja. Tu moram omeniti razgovor Vele Nigrinove z dr. Kamenkom Subotičem v gledališkem bifeju pred jubilejem, v katerem je govorila o svojem delu iz osebnega in družbenega aspekta. Na vprašanje, če je bilo na poti njene igralske afirmacije mnogo bojev, je odgovorila: »O da, o da! Bilo jih je, gospod Cosa me je celo karikiral. A sem vse to pozabila. Zadovoljna sem, ker me ima občinstvo rado. Rada imam svoje delo. To je moja sreča, moje življenje.« Na njegovo naslednje vprašanje: »Gospodična Vela, vidite, tudi Srbija je v razvoju, tudi Srbija je
232 MPU. Beograd. Br. Inv. 7617.
233 U (Ugričič Jefta). Umetničina proslava. Politika, V/1907, št. 1335, str. 3.
234 U (Ugričič Jefta). Jubilarna nedelja. Politika, V/1907, št. 1337, str. 3.
Prošnja Vele Nigrinove upravi Narodnega gledališča v Beogradu z dne 6. 9. 1907 — tik pred slavljenjem njenega 25-letnega jubileja
(jAJv'/t/ fofcjn-t > čo) 0JU-UOtkt
mdt je iUŠettiiu**, ^J&n»Ay d/ul- ^Kfrat,. ' r,a ¿e -rt 9 rtlUirrif-cj chir rraujfr 7-rjH-ur -*'c se-c-tAi
J U.t> V* « f J that cr/n /t ^CV/y J\i/ C . i-Vci t eyn •'(f><* k/aaguOij. GCtCj, Jt-vja- mtfTf
KOHljEPAT
CpncKora HoBHnapcKora y-/ipy>Keifea
I flBO.
O.j*^ »j. MUiitr*
t CMRTAHA - «-»p» IIbm •**« ***
«ammuM opltn »p mfmrfr’ r. A H«»«p—
• notkviilKo '■ei* ~ «~p* .v.»«- ».iNhrour.».
<*«« MM*|1
I • IIK 11.1. M>Ui Pmm «v .ipM..*- Ci A «Ana
■> .ima* - im - l~«« «.«. «>[««*
• M.UK»KKII lUl>Mr>W «lil HjmM MM «m
f-m—m»— I jp a •numi »a« 'Ml *m i ji
tbmufa.
II. ABO.
UL ARO.
r V lo»W».k.l
a MOIM IIIHO ■ Run« «. o*rf . Xuai* limfa n ».a
mbn» ifM«Tp - cy«7r» r a n«n|ia
, ' . Fuivun ' (i Mum m r «n »«I •• Caf na« — ta-f ■aaa.tjiap.a» -».-a—' aKH - »«a* rU P»|«a K*pai»")aaan
K O TA.1 Ca rHU |a— fW r-ba CaKahu. «aaa> Cpa Map H»
- parni a
«. IU C-llNIlHK! Ilaaajj afi tfa a, me» up— aaaan» »rpitai .r-antfaat».Cpa-a- lipflf.Cina !■>■* ,1'r-aa-a*' m .)»—•*•• |ii»yi» « Ct. M-«pa» »a
PoHCTftK TSMHO y 8 HHCOBd
«aa afeeaf k i >•»—a Mala f *t *
. mam., i— '*T T. h i« rti ISaa* r I aai -
.tl«p-+a *> »*
Mau« aaafa a a*aa|aaa Ca» an.i< i Pal« Ilaaaan* • t TanaaV
... I zavesa je pala, da se nikad više u Narodnom pozorištu ne podigne pred Velom Nigrinovom.
A indikacija piščeva o borbi sa smrču iza spuštene zavese odigrala se ovoga puta do užasnih detalja.«245
Dan pred tem strašnim začetkom konca je bila Nigrinova kot gledalec na poslovilni predstavi upokojenega Milorada Gavriloviča (igral je Keana), ki mu je — svojemu najzvestejšemu sodelavcu — izročila šopek cvetja v želji, da s svojo navzočnostjo poudari, kako sta skupaj tudi ta hip, čeprav ne na odru.246
Nekje z začetka tega leta je tudi edini znani ustni prevod Vele Nigrinove iz slovenščine v srbščino. To je Finžgarjev Divji lovec, komad iz ljudskega živ-
245 O. Poslednje Velino veče u Narodnom pozorištu. Politika, IX/1911, št. 2852, str. 1—2.
246 M.(anojlo). S.(okrič). Vela Nigrinova. Beogradske novine, XIV/1908, št. 354, str. 3.
ljenja z Jenkovo glasbo, ki kljub znanim pripravam na sceni Narodnega gledališča v Beogradu ni bil uprizorjen 1908, ampak šele 1914.
Nadaljnja zgodovina Vele Nigrinove je zgodovina njene bolezni. Po Teodori je Nigrinova pripravljala vlogo v drami Sveti plamen, ki jo je napisal Paul Hervieu in ki bi morala priti ha oder 20. maja. Govorilo se je, da bo igrala na premieri in reprizi, potem pa da bo šla na zdravljenje. Verjetno so bili to prav njeni načrti, ki pa se kljub njeni izjemni življenjski energiji niso mogli uresničiti/47
Iz beograjskih časopisov kmalu zvemo, da je konec maja odpotovala na Dunaj povprašat tamkajšnje zdravnike o svoji bolezni.247 248 Na njihov nasvet je odšla v zračno kopališče Neuhaus.249 Poleg želja, da bi ozdravela, ki so jih ji pošiljali častilci, so Beograjčanke, ki so jo imele rade kot umetnico in kot »milu i simpatičnu Ženu«, zbrale nekaj denarja in jo prosile, naj ta dar sprejme kot znamenje njihove ljubezni.250 Konec januarja je še zmeraj v kopališču in pridno piše prijateljicam, da se je »osnažila i odmorila« in da ji gre zdravje na boljše.251 Na žalost njen optimizem ni trajal dolgo. Jesen jo je dohitela v Beogradu — težko bolno in na koncu moči. Neki časnikar Malega žurnala, ki jo je sredi oktobra obiskal, je napisal tele bridke vrstice: »... Kada sam te juče gledao sasvim bolnu, izlomljenu i izmučenu teško; kada sam video tvoje neka divno i lepo a sada uvelo i žuto lice; kada sam video tvoje oči sjajne kako se tiho gase, ali u kojima još blista božanski sjaj umetnosti; kada sam video tvoje suhe ruke, kako sada drhču bez snage i života; kada sam video tvoje uvenule grudi; kada sam video kako ti se duša bori sa telom i kako te samrtna muka uvija i steže; kada sam video ovu groznu agoniju tvoju kako se grčiš u bolo-vima teškim; kada sam video grozne muke tvoje — ja sam se ucvelio teško, ja sam se zaplakao gorko!...«252 V začetku novembra je prišla novica, da je vsako upanje izgubljeno in da je katastrofo moč pričakovati sleherni hip.253
19. decembra po starem koledarju, 31. po novem leta 1908 je natanko opolnoči umrla.
Na pogrebu je bilo nekaj tisoč ljudi, vsa beograjska kulturna javnost, ljubitelji in spoštovalci njene umetnosti. Na čelu sprevoda so nosili petnajst vencev, med katerimi so bili — zraven tistih, ki so jih poslali gledališče, razne ustanove in društva in ljudje zunaj igralskega kroga — venci Jelene in Milo-rada Gavriloviča, Kaje in Brane Cvetkovič in Branislava Nušiča s posvetilom: »Veli«, »Jovanki« in »Juli« — pisatelj Nušič, venci sorodnikov, najbližjega prijatelja Mice Miličeviča in vsekakor najbolj vdanega človeka v njenem življenju — Davorina Jenka. Na belih trakovih njegovega venca je pisalo: »Velo — zbogom za uvek — Davorin«.254 V skupini najbližjih sorodnikov je bila njena najmlajša sestra Gizela por. Flere s hčerko, ki je bila v tistih težkih dneh ob Velini smrtni postelji.255 Ko je sprevod dospel pred Narodno gledališče, je imel
247 G-djica Nigrinova. Beogradske novine, XIV/1908, št. 141, str. 3.
248 G-djica Nigrinova. Beogradske novine, XIV/1908, št. 149, str. 3.
249 Vela Nigrinova. Beogradske novine, XIV/1908, št. 152, str. 2.
250 Aurora. Vela Nigrinova i Beogradjanke. Beogradske novine, XIV/1908, št. 164, str. 3.
251 Zdravlje Vele Nigrinove. Beogradske novine. XIV/1908, št. 172, str. 3.
252 Veli Nigrinovoj. Beograd, 16. oktobra 1908. Mali žumal, XV/1908, št. 292, str. 2.
253 M. Vela Nigrinova. Za Otadžbinu, IV/1908, št. 54, str. 2.
254 Nigrinova je pogrebena. Mali žumal, XV/1908, št. 356, str. 1.
255 Kot pod 32.
Milorad Gavrilovič poslovilni govor — »naj bolj i i najdirljiviji, što smo ga iz njegovih usta čuli«. Na pokopališču se je od nje poslovil tudi njen drugi partner z odra Ljuba Stanojevič. O bridkem položaju, v katerem se je znašel Jenko, ko je zgubil »jedinu radost svoga srca« in postal njen dedič v svojem 73. letu, priča njegovo pismo, ki se je z njim zahvalil za izraze sožalja Evgeniji Vavken, vdovi skladatelja Vavkna: »Velespoštovana gospa! Vam, Ani in Evgenu najtoplejša hvala za izraze sožalja ob smrti Vele Nigrinove. To je zame težak udarec usode. Kako težko mi je pri duši; na stare dni sem ostal sam na svetu. Bog ve, ali se bomo še videli. Vam, Ani in Evgenu in vsem Vašim prisrčen pozdrav. Z odličnim spoštovanjem Davorin Jenko.«256
Ob njeni smrti je v beograjskih časnikih izšlo več pesmi, ki njeno umetnost dvigajo na večni piedestal. To je zadnje darilo veliki heroini romantične epohe, poslednji odmev iste romantike v srcih njenih sodobnikov. Med številnimi nekrologi, ki so v večji ali manjši meri osvetlili delo in pomen Vele Nigrinove v okvirih beograjskega gledališča, bom omenila le kratek in jedrnat sestavek Milana Prediča v Srbskem književnem glasniku, ki je brez patosa, kakršen je ob takih priložnostih v navadi, izrekel tele preproste besede:
»Smrču naše najčuvenije glumice izgubilo je Narodno pozorište jedinu snagu koja je uspešno igrala u ženskim ulogama večeg stila. Vela Nigrinova je za to jedina mogla imati i sposobnosti i potrebnu dikciju i figuru. Kao priznata naša tragetkinja, ona je imala temperamenta uvek, a bila vrlo dobra kad se on slagao sa temperamentom potrebnim za ulogu. Ma da je njena smrt bila, na žalost, odavno očekivana od svih prijatelja Narodnog pozorišta, ona ih je ipak sve uzbudila i ostavila im žalosnu perspektivu za našu pozorišnu umetnost.«257
REPERTOAR VELE NIGRINOVE 1882—1908
Albini Albin Narava in umetnost (Poliksena) 1882/83
Aleksandrov V. A. Snaha in tašča (Olga Jakovljevna) 1894/95
Anicet-Bourgeois Gospa iz Saint-Tropeza (Hortenzija) 1900/01
Anicet-Bourgeois in
Dumanoir Črni doktor (Pavlina) 1901/02
Arago in Vermond Vragovi zapiski (Grofica Cemy) 1884/85
Arnold in Foumier Železna krinka (Marija) 1883/84
Augier Émile Vse za sina (Fernanda) 1883/84
Gabriela (Gabriela) 1895/96
Banville Théodore Gringoire (Lojza) 1883/84
Barrière Théodore Pepelka (Pepelka) 1897/98
Barrière Théodore in
Thiboust Lambert Prijatelj iz Lyona (Cecilija) 1894/95
Beamarchais Pierre Augustin Figarova ženitev ali Nori dan (Grofica Rozina) 1883/84 Belot in Villetard Cezarjev testamet (Hortenzija) 1904/05
Birch-Pfeiffer Charlote C vrček (Fanchette) 1882/83
Notredamski zvonar (Esmeralda) 1882/83
Srečnica (Hermence) 1882/83
Bornier Henri Aretinčev sin (Angela) 1895/96
Brachvogel Albert Emil Narcis (Markiza) 1885/86
Narcis (Marija Leščinska) 1906/07
250 Kot pod 203.
257 Predič Milan. Smrt Vele Nigrinove. Srpski književni glasnik, knj. XXII/1909, št. 1, str. 58—61.
Braceo Roberto Od hudega k hujšemu (—) 1907/08
Brieux Eugène Zibka (Ela) 1900/01
Brzak Dragomir Mika praktikant (Jelena) 1882/83
Milo za drago (Princesa Margarita) 1890/91
Butti Enrico Annibale Dirka za uživanjem (—) —
Caillavet Gaston in De
Flers Robert Moževa sreča (Suzana) 1906/07
Cavalotti Felice Ubogi Piero (Anitta) 1904/05
Coppée François Mimoidoči (Silvija) 1894/95
Igralec na lutnjo iz Cremone (Danina) 1894/95
Severo Torelli (Porzia) 1894/95
Za krono (Vasilida) 1894/95
Cossa Pietro Neron (Actea) 1890/91
Mesalina (Mesalina) 1891/92
Cvetič Miloš Nemanja (Despa) 1886/87
Lazar (Mara Brankovička) 1888/89
Dušan (Carevna Andjelija Flavija Paleologova) 1890/91
Todor od Stalača (Jelica) 1891/92
Corovič Svetozar On (Dudija) 1907/08
Dančenko Nemirovič Nov posel (Ljudmila Vasiljevna) 1894/95
Daudet Alphonse Sapho (Fani) 1906/07
Daudet Alphonse in
Belot Adolphe Fromont in Rissler (Sidonija) 1888/89
Dennery Adolphe in
Verne Jules Pot okoli zemlje v 80 dneh (Nemea) 1882/83
Dennery Adolphe in
Lemoine Gustave Materin blagoslov ali savojski biser (Mara) 1883/84
Materin blagoslov (Gospa Delbejeva) 1888/89
Dennery Adolphe in Mallian Marie-Jeanne (Marie-Jeanne) 1899/90
Dennery Adolphe in
Cormon Eugène Dve siroti (Floreta) 1883/84
Dve siroti (Marijana) 1889/90
Doci Ludvig Poljub (Kraljica Blanda) 1889/90
Dragaševič Gradimir Benedeta (Baronica Armanda —?) 1894/95
Ducange Victor Krvno maščevanje (Roza) 1893/94
Dumanoir Philippe Don Cezar iz Bazana (Maritana) 1882/83
Plemič siromak (Madlena) 1884/85
Ena se joče, druga se smeje (Lavrensija) 1883/84
Dumas Alexandre, oče Kean (Ana) 1882/83
Mademoiselle de Belle-Isle (naslovna vloga) 1896/97
Catherine Howard (Katarina) 1896/97
Dumas Alexandre, sin Denise (Marta) 1889/90
Dama s kamelijami (Margarita) 1893/94
Prijatelj žensk (Jovanka) 1895/96
Le Demi-monde (Baronica Suzana) 1895/96
Tujka (Katarina) 1898/99
Svatbeni obisk (Lidija) 1903/04
Gospod Alphonse (Rajmonda) 1904/05
Claudova žena (Cezarina) 1904/05
Princesa bagdadska (Lioneta) 1905/06
Dumas Alexandre, sin
in Girardin Émile Trpljenje neke ženske (Matilda) 1905/06
Echegaray y Eizaguirre José Morje brez primorja (Leonora) 1892/93
Mariana (Mariana) 1893/94
Galeoto (Julija) 1894/95
Erckmann Émile in
Chatrian Alexandre Rantcavovi (Les Rantzau) (Justina) 1884/85
Ferrari Paolo Dve gospe (Estera) 1885/86
Feuillet Octave Roman revnega mladeniča (Helouinova) 1894/95
Sphinx (—?) 1906/07
Fitger A. Čarovnica (Almuta) 1884/85
Fouché Paul Admiral sinje eskadre (Miss Amalija) 1894/95
Fredro Jan Aleksander Dekliške zaobljube (Angelija) 1882/83
Freytag Gustav Časnikarji (Adelajda Runekova) 1901/02
Fulda Ludwig Divji lov (Melanija Dalbergova) 1890/91
Ganghofer Ludwig in
Brociner Marco Valenska svatba (Sanda) 1894/95
Goethe Johann Wolfgang Faust (Margareta) 1891/92
Gondinet Edmond Stare device (Berta) 1882/83
Grillparzer Franz Sapho (Melita) 1882/83
Guerrazzi Francesco Izabela Orsinijeva (Izabela) 1890/91
Gutzkow Karl Ferdinand Antonio Peres (Juana) 1895/96
Uriel Acosta (Judita) 1900/01
Hartzenbusch y Martinez
Juan Eugenio Teruelska ljubimca (Zulima) 1882/83
Hervieu Paul Uganka (Leonora) 1904/05
Hugo Victor Hernani (Doña Sola) 1893/94
Ruy Blas (Doña Marija) 1895/96
Marión de Lorme (Marión) 1907/08
Ibsen Henrik Nora (Nora) 1888/89
Pohod na sever (Hjerdisa) 1902/03
John Gabriel Borkman (Ela Rentheim) 1904/05
Ilič Vojislav Periklova smrt (Palada) 1900/01
Jakšič Djura Goličava slave (Ravijojla) 1903/04
Jelisaveta (Jelisaveta) 1907/08
Jevtič Stevan Bogastvo carja Radovana (Jela —?) 1892/93
Kolär Josip Josef Žižka (Cidlina) 1893/94
Kotzebue August Kralj Sundraka in Navihanec (Ana Liza) 1882/83
Émile Paul Vazantazena (Vazantazena) 1898/99
L’Arronge Adolphe Doktor Klaus (Julija) 1884/85
Laube Heinrich Montrose (Olivija) 1882/83
Lessing Gotthold Ephraim Emilija Galotti (Emilija) —
Lindner Albert Brut in Kolatin (Lukrecija) 1892/93
Krvava svatba (Margareta Valois) 1895/96
Lomon Charles Kapitan Jean (Grofica Marija) 1901/02
Lukači Sandor Agneša (Agneša) 1895/96
Matavulj Simo Zaobljuba (Milica Tomaševičeva) 1896/97
Maeterlinck Maurice Princesa Maleine (Princesa Maleine) 1891/92
Monna Vanna (Monna Vanna) 1902/03
Mélace Henry Grof Praks (Madelaine Palmer) 1886/87
Mihejev V. L. Arsenije Gurov (Jelena) 1892/93
Montépin in Charlier Ženski raj (Madlena) 1884/85
Moreto Augustin Mosenthal Salomon Dona Diana (Dona Diana) —
Hermann Debora (Debora) 1882/83
Moser Gustav Poročnik Rajf (Priska) 1883/84
Moser in Schönthan Vojna v miru (Agna Hilerjeva) 1883/84
Nestroy Johann Nus Eugène in Hudobni duh ali Veseli bratje (Kamila) 1882/83
Brot Alphonse Jane Grayeva (Jane) 1883/84
Nus, Brot in Lemaître N. N.
Nušič Branislav
Obemjik Karlo Ohnet George
Pailleron Edouard
Palm Aleksander Ivanovič Petrovič Ljubinko Petrovič Milorad Šapčanin
Philipp Julius in Mortier Arnold
Planché
Plouvier Edouard Polton H. in Polton E. A. Praga Marco Prémeray Jules
t
■Rajkovič Djura Rakšanjin N. O.
Raymond in Boucheron Richepin Jean Rovetta Gerolamo
Sandeau Jules Sardou Victorien
Savič Milan Schiller Friedrich
Schônthan Franz Scribe Eugène Scribe Eugène in Ernest Legouvé
Séjour Victor Shakespeare William
Londonski stolp (Klara)
Carica Milica (Olivera)
Tako je moralo biti (Jela)
Morska gladina (Jovanka)
Djuradj Brankovič (Mara)
Ljubezen in ponos ali Fužinar (Atenaida) Ljubezen in ponos ali Fužinar (Klara)
Nadležni svet (Jeanne)
Miška (Grofica Klotilda Vonska)
Iskra (Leonija)
Naš prijatelj Njeklužev (Nataša)
Dekliška prisega (Andjelija)
Miloš pri Latinih (Prva gospa Latinka) Bogomili (Romana)
Doktor Ox (Naja)
Doktor Ox (Ciselle)
Karel XII. na otoku Ruanu (Evica)
Morilec (Blanche)
Nioba (Nioba)
Kriza (Nicoletta)
Doktor Robin (Mara)
Življenje za dinar (Marija)
Nastop (Irina Petrovna Becka)
Coquard in Bicoque (Francine)
Z mečem (Rinalda)
Nepošteni (Eliza)
Gospodična Seiglièrova (—)
Družina Benoîtonova (Marta)
Resnični prijatelji (Cecilija)
Sračje noge (Suzana)
Fedora (Fedora)
Domovina (Dolora)
Čarovnica (Soraja)
Dora (Grofica Vereši)
Tosca (Tosca)
Teodora (Teodora)
Ostareli mladeniči (Antoinette)
Madame Sans-Gêne (nasl. vloga)
Car — ženitni posredovalec (Teodora) Odločilni trenutki (Melanija)
Devica Orleanska (Ivana)
Marija Stuart (Marija Stuart)
Don Carlos (Princesa Eboli)
Friescova zarota v Genovi (Julija)
Zlati pajek (Ženika)
Moja zvezda (Hortenza)
Pravljice navarske kraljice (Izabela Portugalska)
Adrienna Lecouvreur (nasl. vloga)
Cmi kapitan (Albona —?)
Kralj Lear (Goneril)
Beneški trgovec (Porcija)
Hamlet (Ofelija)
Romeo in Julija (Julija)
Othello (Desdemona)
1900/01
1897/98
1900/01
1901/02
1886/87
1889/90
1891/92
1888/89
1895/96
1901/02
1891/92
1886/87
1885/86
1889/90
1882/83
1884/85
1882/83
1885/86
1896/97
1906/07
1894/95
1894/95
1893/94
1895/96
1895/96
1900/01
1885/86
1882/83
1891/92
1892/93
1898/99
1901/02
1903/04
1905/06
1905/06
1907/08
1887/88
1894/95
1900/01
1904/05
1882/83
1882/83
1894/95
1886/87
1900/01
1883/84
1900/01
1886/87
1884/85
1885/86
1889/90
1893/94
1893/94
Mnogo hrupa za nič (Beatrice) 1894/95
Ukročena trmoglavka (Katarina) 1895/96
Rihard III. (Lady Ana) 1897/98
Silva Carmen Mojster Manole (?) ?
Sofoklej Kralj Edip (Jokasta) 1899/1900
Sudermann Hermann Čast (Magda) 1892/93
Dom (Magda) 1898/99
Sodoma (Ada) 1904/05
Sumbatov A. I. Okovi (Nina Aleksandrovna Volinceva) 1900/01
Tolstoj L. N. Ana Karenina (Ana Karenina) 1906/07
Tomayo Manuel y Baus Nova igra (Alisa) 1896/97
Tucič Srdjan Trhli dom (Katja) 1900/01
Turgenjev I. S. O tujem kruhu (Olga Petrovna) 1900/01
Vacquerie Auguste Jean Baudry (Adrijana) 1883/84
Vandenbursch in Dumanoir Narednik Friedrich (Elizabeta Brunswickova) 1885/86
Verga Giovani Veselinovič Janko in Vaško častihlepje (Santuza) 1900/01
Brzak Dragomir Djido (Ljubica) 1891/92
Vojnovič Ivo Allons enfants (Deša) Î903/04
Zaton (Mara Nikšina Beneša) 1904/05
Psyche (Vojvodinja Vanda) 1904/05
Voss Rihard Eva (Eva) 1891/92
Wilbrandt Adolf Fabricijeva hči (Agatha Stem) 1884/85
Slikarji (Leonora Sefeldova) 1894/95
Wolf Alexander Pius Precioza (Precioza) 1895/96!
Repertoar Vele Nigrinove je po mnenju sodobnih ocenjevalcev njene dejavnosti' obsegal okrog 400 vlog, kar je skoraj polovica do takrat odigranega programa Narodnega gledališča v Beogradu (940 del). Na temelju zelo skromne zbirke gledaliških letakov iz tistega časa ter redkih in raztresenih ocen v pisani in le delno ohranjeni periodiki se mi je posrečilo rekonstruirati 197 vlog Vele Nigrinove, kar — ker so to v glavnem prve vloge — zgovorno priča o izredni zaposlenosti te igralke v beograjskem gledališču.
Vêla Nigrinova à Belgrade
C’est la deuxième partie ou plutôt la suite de l’ctude sur Vêla Nigrinova, actrice de naissance Slovène qui dépensa toute sa force créatrice dans le Théâtre national serbe de Belgrade — on l’appelait “la grande-" et “la Sarah serbe« — où elle débuta sur la scène serbe en 1882 et où elle mourut en 1908 à l’apogée de sa carrière artistique. Le résumé de l’étude entière est publié déjà à la fin de la première partie dans les Documents n° 10, page 342.