STARŠEM V RAZMISLEK
Jutro slehernega otroka naj bo toplo od ljubezni
Komu od nas se kdaj ne stoži po nekdanji družinski domačnosti, po topletn »ognjišču«, ki greje duha in telo. Kdor od nas se je v jutru življe-nja - v zgodnjih otroških letih — grel ob takšnem ognjišču, mu je gotovo ostalo vsaj nekaj te topline, ki jo pozneje obogati še starševska ljube-zen po rojstvu lastnega otroka. Nam se toži po takšni Ijubezni, naš otrok, še zlasti v predšolskem obdobju, pa jo nujno potrebuje. Potrebuje zato, da se bo sposoben vrasti se v ta da-našnji čas hitrega razvoja, v katerem se spopadajo različna in nasprotujo-ča si mnenja, težnje in prizadevanja. Ta nenehni boj za napredek in srečo človeka, ki je neprizanesljiv in krut, se iz družbe prenaša tudi na življenje v družini med zakonca ter med starše in otroke.
Živimo hitro, odtujeno, drug mi-mo drugega, ujeti v nekakšno noro dirko, ki nas neubranljivo vleče s seboj.
Postojmo kdaj pa kdaj, ozrimo se vase, poiščimo toplino iz nekdanjih dni in jo prenesimo na otroke. Pre-nesimo nanje tisto starševsko ljube-zen, ob kateri se bo otrok počutil mimega, varnega, ki ga bo notranje bogatila, dajala polet njegovi domi-šljiji, krepila njegov značaj. Otroka oblikovala.
Vsak otrok si želi naše ljubezni in na različne načine prosi zanjo. Daj-mo mu jo polno mero tiste predane, razumevajoče ljubezni, ki zna odpuš-čati, biti strpna in sprejema otroka takšnega kot je, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.
Otrok naj čuti to toplino zjutraj na poti v vrtec, ob našem mirnem slove-su, da se bo tam počutil varnega, ker bo vedel, da bomo čim prej prišli ponj.
Cuti naj jo takrat, ko ga pridemo iskat. Čeprav se nam strašno mudi s hišnimi opravili, mu posvetimo ma-lo časa, ga poslušamo, če nam želi pripovedovati o svoji zanj več ali manj prijetni »službi«. Verjamete, da se bo potem otrok sproščeno in mirno posvetil svoji igri, mi pa svo-jim opravilom.
Čuti naj toplino ljubezni zvečer, preden gre spat. Takrat si vsak otrok želi podaljšati čas, ko smo z njim.
Ne dajmo otroku vtisa, da se nam mudi, ker bomo ta svoj nerair nehote prenesli tudi nanj in se nas bo še bolj oklepal. Takrat mu povejmo, ali pre-berimo pravljico ali zgodbico. Teh je vsak otrok zelo potreben. V njih sre-ča in spozna samega sebe. V pravlji-cah preverja samega sebe, svoje zna-nje in svojo moč. Pravljica mu poma-ga vzpostaviti odnose med sabo in vrstniki, med resničnimi in izmišlje-nimi stvarmi.
Ko se med nami in otroki predejo pravljične nitke, otrok lahko nemo-teno uživa našo bližino, naš glas, ki mu posreduje nežnost, ga umirja, razrešuje vozle tistega dne in odga-nja strah.
Tako se bo otrok počutil varno ob nas in v svetu, v katerega je vstopil po rojstvu. Kar bo ob tem doživljal, bo v srečo njemu in nam, kajti za-upanje v starše mu bo razvilo zaupa-nje vase in z njim mu bo rasla moč in pogum, da se bo spoprijel z naloga-mi, ki mu jih bo postavljalo življenje.
Prijetno je v vrtcu opazovati, kako otrokom zažarijo oči, ko pridejo starši ponje. Kako jim ne bi! Saj pravijo strokovnjaki, da še tako skrbna tuja vzgoja ne more nadome-stiti domače. Materina in očetova to-plina ni nadomestljiva.
Tako malo smo z otroki. Zato je za mnoge otroke sobota lepo doži-
vetje, če jo lahko preživi s starši. Mnogi jo izkoristijo za izlet, spre-hod, igro ter za pogovor in spet za pogovor. Otrok se takrat počuti po-membnega, da nas ima samo zase, da se posvečamo samo njemu in mu odgovarjamo na vprašanja brez ne-strpnosti in takoj. Ne čakajmo, da bo nanje odgovoril vrtec ali šola, kajti vsak naš odgovor bi otroka za trohi-co bolj usposobil za šolo in življenje. Odgovor bo otroka zadovoljil, hkrati pa bo z njim pridobil delček znanja, ki ga nujno potrebuje za svojo var-nost in umski razvoj.
Včasih so otroci s svojimj vprašanji skoraj nadležni. Toda naši so, do njih imamo svoje dolžnosti in naj nam bodo v veselje.
Mnoge stvari se spreminjajo z raz-vojem družbe, le potreba po toplih medsebojnih odnosih ne. Ta ostaja tako pri otrocih, kot pri odraslih ne-spremenljiva in nujna. Veliko bolj nujna, kot dragocena darila, ki jih je nekaterim otrokom prinesel dedek Mraz. Veliko in dragoceno darilo so prejeli tisti otroci, ki so pod novolet-no jelko našli le drobno knjigo prav-ljic, ali zgodb, toda z njo so dobili tudi nas, ki bomo z njimi knjigo ogle-dovali, jo prebirali in se o njej z njimi tudi pogovarjali.
Te misli sem želela izraziti, ker sem v letih, ki jih še dosega moj spomin na otroštvo rasla ob takšnem ognjišču, ker me je toplota otroških let grela v letih odraščanja in službo-vanja in je je bilo dovolj tudi za mnoge generacije otrok, ki so mi jih starši zaupali. Toplo mi je tudi še danes, ko se srečujem s temi otroki, ki sem jim včasih nadomeščala starše v njihovi odsotnosti, danes pa so že sami roditelji. Toplo mi je, ko preje-mam njihove voščilnice, kjer pravijo, da se ob novem letu spomnimo ti-stih. ki jih imamo radi.
Želeta sem to povedati tudi zato, ker mi je prišla v roke drobna knjiži-ca Helene Puharjeve ALI SMO STARŠI RES ODPOVEDALI? Njena vsebina je še sedaj po dvajse-tih letih (sedaj je izšla v ponatisu) zanimiva in še bolj aktualna kot v ča-su prvega izida. V njej nam avtorica približa otroka kot subjekt, ki ustvarja družinsko skupnost, po-udarja danes zelo pogrešane vredno-te družine: osebna ljubezen, zaupa-nje in medsebojno spoštovanje, tež-nja otrok, da bi razvili svoje sposob-nosti...
Torej moja opažanja in izkušnje pri delu z otroki sovpadajo z izkuš-njami avtorice H. P. in so po mojem mnenju te vrednote pogoj za razvoj otrok v zdrave osebnosti, ki jih naša družba rabi bolj kot kdajkoli.
Ivana Oražem