List 52. Potovanje po okrajnah natoroznanstva. v Žveplo in njegove zveze. v Ce bi natanko vedili, pravi neki kemikar, koliko 86 vsako leto v različnih deželah žepljene kisline (hudičevega olja) potrebuje, bi iz tega zvedili: kako obert-nijstvo (Industrie) v ti in uni deželi napredje, zakaj kjer se več te kisline porabi, tam na višji stopnji stoji obertnijstvo. Žveplo se potrebuje tudi za smodnik (pulfer), s kterim armade streljajo že od 14. stoletja, in se ga ene leta sem celo veliko za ta namen porabi. Kakor obertnija, tako tudi politika potrebuje žvepla. Če bi Stvarnik hipoma vzel zemlji žveplo, bi bilo zmešnjav in prekucij v obertnii in politiki brez konca in kraja. Po pravici so tedaj stari alhimisti veliko veliko važnost pripisovali žveplu, in ga vverstovali trojnim per-vinam naše zemlje. Nekteri so pa jo predalječ gnali in neumno blodili rekoč: „vse življenje in gibanje, vsi občutki in vsa pamet v živih in rastečih stvareh izvira iz žvepla"! Kakor se pa marsikteri stvari na svetu godi, da jo eni nespametno do nebes povzdigujejo, drugi v prah tlačijo in zaničujejo, taka se godi tu žveplu: ker je žvepla dosti na svetu, je dober kup, in ker je dober kup, se ne obrajta veliko. V starodavnih časih se žveplo ni moglo priložiti, da ga ljudje ne obrajtajo. Kakor nam stari gerški pi-savec Homer piše, so malikovavci nekdaj svoje ma-like kadili z žveplom; pač dobre nosove so mogli imeti, da so zamogli prestati žvepljeno kadilo, ker nam zdaj že ena žvepijenka tako smerdi,da se obememo preč! V srednji dobi so zginili oltarji malikov, pred kte-rimi se je nekdaj toliko žvepla posmodilo, — namesto teh pa je prišlo žveplo v kuhinje alhimistov, ki so z njegovo pomočjo hotli iz vsacega kamna vloviti „zlato rudo", „merkurja modrih", „materio primo". Od Ge-berjevih časov je žveplo veljalo za eno tistih trojnih pervin, iz kterih je po njih mislih obstal celi svet. Žveplo, živo srebro in sol so jim bile tista trojkla, iz ktere izvira vsaka stvar. Iskali so žvepljene kisline v zraku; vse, kar je na zemlji v stanu bilo goreti, jim je veljalo za žveplo, in vse, kar jim je bilo neznano in nezapopadljivo, bilo jim je žveplo. Dan današnji je to vse drugači. Kar so teme srednje dobe sveta zginile, je zginila tudi domišljevana čudovitost žvepla, in s tempeljni in čarobijami alhimistov je padla tudi čudodelna moč žvepla. Al k novi pravi slavi se je povzdignilo žveplo, ko je luč kemije razsvetila staro temoto: žveplo je sedaj potrebna reč za javno življenje, za dom, za obert-nijstvo, za fabrike. Še ni 100 let, kar žvepljeno kislino rabijo v fabrikah, — še ni 50 let, kar so žvepljeni klinčiki v kuhinjah pregnali cunder. Kako pa se je vse to zgodilo in kako je prišlo, da je mala stvar dan današnji takošno veljavo zadobila na toliko strani: bi utegnilo marsikterega naših bravcov mikati zvediti. LKonec sledi.) — 206 — — 210 — Potovanje po okrajnah natoroznanstva. v Žveplo in njegove zveze. Konec 1. oddelka. Pervo vprašanje je: od kod se dobiva toliko žvepla, da ga za vse obertnijske potrebe teško kadaj zmanjkalo bode? Pri tem vprašanja nam nehote na misel pridejo tiste ognjene gore, od kterih je znano, da že od nekdaj žveplo bljujejo in se zatega voljo še dan današnji zve-p lice ali žvelpljene gore imenujejo. Iz žrela teh ognjenih gor (vulkanov) se vali neprenehoma bel dim, ki se človeka na persi vlega, da ga zadušiti žaga, in je sopuh žvepla in žvepljene kisline. Te gore so per-votne in prave fabrike žvepla, v kterih se z žveplom navdane rude kuhajo, žveplo od rud loči in v podobi dima iz žrela vali. Dim se- vseda polagoma na zemljo in ohlajen se spremenuje v žvepljene drobce, kakor so ohlajeni vodeni sopar na pokrovu lonca zbera v kapljice ali kakor se roja dela iz ohlajenih vodenih soparjev podnebja. Čeravno v primeri z vodenimi sopari in z ogeljno kislino le malo žvepljenega sopiiha is ognjenih gor na dan pride, je okrog njih vendarle žvepla na debelo, — to nam pričuje, koliko sto in sto let bljujejo te gore že žveplo. V žrelu žvepljene gore, ki se Purace imenuje blizo Popajan v Kolumbii, južne Amerike, se nahaja žvepljena skorja poldrugi čevelj debela, in če, na priliko, kako dilo ali kako poleno tje položiš, je v malo dneh vse polno žvepljenih vledencov (kristalov), kteri so se napravili iz drobcov žvepljenega sopiiha. Žrela gorečih gor so tedaj pred vsem tiste mesta, iz kterih globočin ogenj žveplo na dan meče. Malokdo je bil še v stanu, v tako žrelo se podati, ker žerjavica (lava) v njih in zadušivni sopuhi žugajo smert preder-znemu preiskovavcu. Da bojo pa bravci naši le majhen zapopadek imeli od grozne velikosti takega žrela , jim hočemo popisati votlino — ognjeno jezero — naj večjega žveplobljuvnega žrela na svetu, ki se imenuje Kilau-Ea na Havaii južnega morja. Je pa to žrelo kotel pol-tretjo miljo širok in čez 1000 čevljev globok. Le tam pa tam kak šopek suhe trave moli iz gole, sive in s pe-nencom (Bimsstein) posute zemlje te gore; v močirni okolici in med stenami razpok, skozi ktere žvepljeni in vodeni sopuhi puhte, pa rase obilo praprota in zeleni celo naša rudeča jagoda. Iz enega konca tega grozno velicega žrela se vali gost dim, ki je žvepljeni sopuh gorečega jezera, včasih zašviga kak plamen med valovi černega dima iz žrela. Veličasten pogled je! Visoko gori vidiš s snegom pokrite verhunce veličanskih snežnikov Mauno-Ro in Mauno-Kea imenovanih, ko jih ravno juterna zora ozlatuje, — globoko doli v temni noči svetli plamen gorečega jezera, ki razsvetljuje okajene stene, skozi ktere se lava na dan valil In potem ognjeno jezero samo — misliti si moraš čez pol milje veliko ponikvo, v kteri se, kakor scer v jezeru voda, tukaj plameča žerjavica pretaka in se kakor valovi morja vaii proti brega. Zgo-rej je svitli dan, tu spodej žari kakor kri rudeč plamen v ponočni tamoti. Za trenutek vgasne plamen, valovi žerjavice potihnejo in sivočerna skorja se naredi po nji. Al berž razpokne ta odeja, in iznova začne vreti; ognjeni valovi se derve kakor malo pred, in bregovi ognjenega jezera kakor tudi stene in razpokljine žrela so ob kratkem pokrite s silnimi kupi žvepla tako, da bi iz same te gore ga cela Europa dosto imela, ako bi ne bilo tako nevarno tu sem po-nj hoditi in bi izvožnja ne bila tako težavna.