3*1964
Kako rečemo
in kako je prav?
Nekateri pišejo „neunirjoč”, drugi „neumrljiv”. Ali je to prav? Da! Dobro je eno in drugo.
Kaj pa „cvetica” in „cvetlica”? Tudi ti dve obliki sta obe pravilni. Ena prihaja od besed „cveteti, cvetim, cvet”, druga pa od glagolskega deležnika „cvetel, cvetela”.
Pastirica žgance kuha, notri pade ena muha — beseda „notri” ni pravilna. To besedo rabimo, če vprašamo: „kje”. Kje je muha? Notri v žgancih. V tej pesmi pa hočemo povedati „kam” pade muha. Noter!
Kako bi po slovensko rekli: imeti rešpekt do koga (pred kom)? Recite: „čislati koga, spoštovati koga”!
Kakšen je razloček med „uliti” in „vliti”? Pravimo, da se dež ulije, toda vlijem vodo v lonec ali zdravilo v uho.
Marec
4. 3. 1844, torej pred 120 leti, je zagledal luč sveta na Muljavi pri Krki na Dolenjskem pisatelj Josip Jurčič, ki je znan kot spreten ljudski pripovednik. Njegovo najbolj znano delo je pn i izvirni slovenski roman „Deseti brat”.
6. 3. 1836 se je rodil Josip Stritar v Podsmreki pri Velikih Laščah. Preprosti ljudje ga poznajo po mladinskih knjigah „Pod lipo”, „Jagode”, „Zimski večeri” in „Lešniki”. Bil je pa tudi romanopisec in novelist in je ustvaril Slovencem prvo salonsko povest.
23. 3. 1754 je bil rojen matematik Jurij Vega.
100 let povesti „Jurij Kozjak“
Letos je minilo sto Let, odkar je Josip Jurčič napi-sal znamenito povest »Jurij Kozjak, slovenski janičar«. To je bila prva njegova večja povest. Njeno dogajanje je pisatelj postavili v 15. stoletje, ko so po naših krajih divjali Turki. »Živahno dejanje,« piše o tej povesti njegov sodobnik pisatelj Levec, »krepko in genialno risani značaji in znameniti, zlasti Dolenjcem obče znani kraji, kakor staro-slavni grad Kozjak, velevažni samostan stiski, itd.« Ta povest je vplivala na mnoge druge naše pripovednike. Največji uspeh pa je dosegel pisatelj pri našem ljudstvu. Povest je bilo treba takoj ponatisniti in do danes je izšla že osemnajst-krat.
V slovenski literaturi je »Jurij Kozjak« eden redkih pojavov ne samo kot janičar, ampak ker je predstavnik tistih knjig, ki so se jim odprla vrata na široko v širni svet. Za to pa ima nesporno zaslugo č. g. (Ferdinand Kolednik, ki se že leta trudi, da bi to knjigo spravil v svet med druge narode bodisi po njegovih lastnih, bodisi v prevodih koga 'drugega. Francoske Izdaje so izšle že štiri. Kardinal Tisse-rant jim je napisal priporočilo. V Milanu sta izšli dve italijanski izdaji. Angleški prevod je izšel leta 1953. Imeniten je prevod te knjige v latinščino in ga uporabljajo ponekod po šoilalh. Kolednik sam ga je prevedel v nemščino. V Atenah je izšeh grški prevod. Portugalskega so izdali salezijanci v mestu Porto. Poljski prevod je izšel v Londonu. Izšel je že tudi nov hrvatski prevod.
Kot podlistek ga je prinašal francoski dnevnik »Le De-vdiir«, švicarski »Le Liberte« in pa litvanski list »Amerikos Lietuvis« v Massachusetts v Ameriki. Vietnamski prevod je iiizlhajal v časopisu »Dnom Song«, nemški v Švica v časopisu »Vaterland«. Calo Kitajci ga berejo. V bengalskem jeziku v Indiji ga ima o. Jože Cukale, tamkajšnji misijonar. Ciganski prevod Irma župnik Forbuin v Nemčiji. V danščino je to povest prevedel Lundorf, organist v Köbenhavnu. Mada-gaskarski prevod ima škof Fresnela v Fort Daupbinu. V abeslinkem jeziku amarico in v drugem abesinskem (tigrin-skem) jeziku je tudi že pripravljen. V arabščino ga je prevedel libanonski duhovnik Farhat. Od prevodov v druge jezike omenimo še prevod v afriški jezik »kinyarward«.
Na Veliko noč
»Tingel — tingel — bom — bom!« je prepevalo po zraku. Bandera so plapolala v vetru. »Aleluja!« je odmevalo po polju.
Mati se je vrnila z otroki od vstajenja in blagoslova. Tedaj je vzel oče nož, prekrižal kolač im .odrezali. Dal je dva kosa vsakemu in dva pirha vsakemu . . .
Franc Sal. Finžgar
3
Živimo v velikih časih, v črasih, ko se Oid-loča za stoletja.
Sledimo iizTednim dogodkom v življenju Cerkve, !ki se prečiščuje in obnavlja.
Jasno je, da pri teh velikanskih naporih ne smemo hiti samo gledavci, marveč sodelavci. Kaj tli verniki niso nič manj člani Cerkve koit papež, škofje in duhovniki.
Zadnjič smo omenili, kako se Cerkev v prizadevanju za pristnost želi čimbolj približati Kristusu in njegovemu mauku. Tudi v nas mora biti to stremljenje. Spraševanje vesti, ki iga opravlja vesoljni! cerkveni zbor, mora zagrabiti tudi nas; posidbno še v resnosti postnega časa.
+
Kaj je bitno v naši veri, kaj nas najbolj približa božjemu Učeniku?
Ljubezen!
O tem nas popolnoma jasno uči Jezus sam. Takole beremo: '»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kaikor sam sebe! Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 37 -40).
Kako resno moramo jemati Jezusove besede glede prve in največje zapovedi, nas s
Skrivnostna sila
krepkimi izrazi uči apostol Pavel, ki pravi: »Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron aL zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13, 1-3).
Izključen je tedaj vsak dvom. Resnični Jezusovi učenci in pravi kristjani smo po
ljubezni.
Čemu Kristus ljubezen postavlja na tako odlično mesto?
Ker je On sam Ljubezen in je pri njem vse bilo ljubezen.
In ko gledamo človeka, njegovo telesno in dulhovno revščino, bomo razumelii, da je Kristus namenil ljubezni čisto posebno poslanstvo v človeški družbi.
Človek namreč potrebuje ■ljubezen. Ona je pripomoček človekovi ranjeni naravi. Ljubezen je tista skrivnostna sila, ki prinaša zdravilo za vse bolečine, ruši zidove nerazumevanja in sovraštva, gradi mostove sprave in povsod ostvarja novo življenje, človek brez ljubezni je kot ptica s polomljenimi krili. človek z ljubeznijo pa je orjak, ki ne pozna ovir.
Krščanstvo vzgaja novega človeka, gradi
nov svet An inovo družbo. Ljubezen je gonilna sila pri tdh naporih.
+
PokMcami smo, da sodekijemo pri obnovi Cerkve. — Toda talko?
Tako, da v ljubezni obnovimo mali svet, v katerem živimo: našo družino.
Kako nekaj lepega je res družina, kjer vlada ljubezen, kjer se moiž in žena, starši in otroci iskreno ljubijo ter naravnost tekmujejo v skrbi za 'drug drugega! Taka družina je pravi košček raja na svetu.
Toda življenje ni praznik! In ljubezen je lepa, a težka krepost. To cesto čutijo tudi dnuižfilne. Tudi v družinah so ljudje s 'Svojimi slabostmi, križi im težavami. Treba je marsikaj potrpeti, razumeti in oprostiti. Kjer tega mi, je nesreča.
To je razumel že apostol Pavel, ki nas uči, da moramo sebe neprestano brusiti, ako hočemo ostati v ljubezni. Dobro ga poslušajmo! »Ljubezen je potrpi ji va, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni prešerna, ne išče svojega, se ne da .razdražiti, ne misli hudega; ise ne veseli krivice, veseli se pa resnice: vse opraviči, vse upa, vse prenaša« (1 Kor 13, 4 - 7).
+
Naše, po svetu razkropljene organizirane skupnosti so tudi neke vrste družine. Kako prijetno in lepo je, če v njih vlada razumevanje in ljubezen! Njihovi kulturni nastopi člane duhovno dvigajo, jim ustvarjajo košček domovine v tujini ter jih pred svetom častno predstavljajo. S svojimi inarodnkni in cerkvenimi ustanovami postavljajo sijajne spomenike svoji 'Zrelosti im zvestobi. Za brate v domovini, ki trpe krivico in nasilje ter so obsojeni na molk, pa so tii slovenski oto-čiči v svetu terjavdi pravice in svobode.
A prečesto doživljamo, kakšno razdejanje povzroča v naši skupnosti pomanjkanje ljubezni, ki vodi v prepire, sovraštvo, razcepljenost, mrtvilo in splošen razkroj!
Tu se vidi/ kako plitko je naše krščanstvo. Pozabljamo bitno!
Ako ljubimo, ljubimo sebe, ne stvar, ne bližnjega, še manj pa Boga.
Roko na srce in priznajmo, da tu vse kriči po temeljiti obnovi.
Postni čas je tudi za naše skupnosti lepa
priložnost, da obnovimo bratsko razumevanje Am Ij'ufoezen.
To se bo zgodilo, če bomo •iskreno stopili v Pavlovo šolo ljubezni, ki nam kliče: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi vli; na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez 'popolnosti« (Kot 3, 13 - 14).
+
Ljubezen nas vodi še naprej. Kajti pravi 0'dnos s Kristusom nas nujno pelje k našemu bližnjemu. Naš bližnji pa je vsak človek, ki potrdbuje našo pomoč. Apostol Janez nas opominja: »Kdor ima premoženje sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem? Otročiči moja, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici!« (1 Jan 3, 17 - 19)
Pomagajmo!
Razume se, najprej domačim.
Posebno v postnem času pa mislimo, po svojih zmožnostih, na siromake, kjerkoli jih srečamo ali zanje zvemo. Spomnimo se slovenskih misijonarjev!
Bodimo dobri, potrpežljivi, velikodušni!
Res je, nismo bogati. A kar priznajmo, posebni reveži pa tudi nismo. Med nami je mnogo več ljudi, ki so bolni zaradi preobilice hrane kot pa zaradi pomanjkanja. Živimo med tako imenovanimi krščanskimi narodi, ki posedujejo silna bogastva, dočim nekr-ščanske dežele žive v pomanjkanju najosnovnejših dobrin. Izračunali so, da je življenjska raven v Združenih državah Amerike 35-krat vfiišja kot v Indiji. To ne more večno trajati.
Usoda krščanstva in sveta zavisi v veliki meri ud tega, kako bomo mi kristjani premostili ta silen prepad med svetom obilja in svetom lakote. Kristusovo ljubezen čaka tu še 'ogromna naloga.
+
Bratje in sestre, majhni smo in kot kapljice v morju irazkropljeni med drugimi narodi! A v skrivnostni sili ljubezni moremo postati zelo veliki ter osrečiti naše družine, obnoviti našo skupnost in uspešno sodelovati s Cerkvijo v naporih za nov svet in novo družbo.	V-ko.
Oporoka 40
Vsako leto vidi mio v prabikii na 10. marca zaznamovan god 40 mučencev. Malokomu pa je znano, da se nam je ahraniiila celo oporoka teh 40 vojakov, 'ki so za vlade cesarja Lioiiniija slavno pretrpeli mučeništvo zaradi svoje zvestojbe Kristusovii veri. Oporoka se je ohranila v grškem izvirniiku in v starem eerkvenoslovaniskem prevodu. Znanstveniki pravijo, da je to brez dvoma prava oporoka, ki so jo pred smrtjo napravili vojaki 12. rimske legije v Sebastii v Mali Armeniji.
Obsojeni na smrt so napisali skupno oporoko in v njej izjavljajo: 1. Pokopani hočejo 'biti pri mestu Zeli skupno in naročajo, kdo naj pogreb oskrbi. — 2. Svojce prosijo, naj se ne žaloste. — 3. Naročajo, naj se njihovi ostanki zbero in iskupaj pokopljejo in naj nihče ne jemlje kakšnih 'ožganih njihovih koščic -za spornim. — 4. Ako hi najmlajši med njimi, Evnoik, bil pomilošoen, naj ne sili za njimi v smrt, pač pa naj kre-
mučencev
postno živi, da se bo na sodni dan .z njimi združili. — 5. Svojce opominjajo, naj krščansko živijo. — 6. Naposled naročajo pozdrave sorodnikom in cerkvenim osebam svojih rojstnih krajev.
V tej oporoki pravijo dobesedno: »Nezanesljiva in nestalna je svetna slava; za ped časa vzcvete im zopet usahne 'kakor trava.« —■ »Rajši pribežite k usmiljenemu Bogu, ki deli neminljivo bogastvo njim, ki se k njemu zatečejo, in daje za nagrado večno življenje njim, ki vanj verujejo.« — Pravijo, da »Bog.ponuja čas za plodonosmo pokoro.« — Odločilna je zadnja ura človekova: »V čemer te (bom našel, pravi Bog, po tem te bom tudi sodil.« — »V bratu, ki sle vidi, se namreč časti nevidni Bog.« — Ponovno opominjajo k ljubezni do iblilžnjega.
Koga vse pozdravljajo, tu ne bomo naštevali. Njiilh imena pa vas bodo morda zanimala. Konec oporoke je naslednji:
»Mii v,si torej, nas 40 'bratov lin siojetnlkov, pozdravljamo:	Malefcio'S, Aefciois, EvtiihioiS,
Kiiirtion, Kandndois, Agias, Gajos, Hudlion, Heraiklejos, Joanes, Teofilos, Siizmios, Sma-räigdos, Filokitemon, Gorgönios, Kirilos, Se-venijanos, Teodullos, Nikailois, Flavios, Ksan-tišo'S, Vaileri'O'S, Hezibiois, Dometi j änos, Dom-mos, Helianos, Leontio.s, Evmćikois, Yales. Akafcios, Aleksandirois, Bikraitdias, Prdskos, Sakerdon, Ekdikiois, Atanaziiois, Lizimahois, KlävdßiOiS, Fles in MeiLiton.
Nais 40 jetnikov G-osipoda Jezusa Knistusa jie podpis ato z roko enega od nas, Maletdja, in potrdilo vse napisano in bilo nam je vsem všeč. Lz duše in božjega Duiha moLilmo, da ibii vsi dosegli večne dobrote Boga in njegovo kraljestvo sedaj in na vekov veke.« s-
Ta dokument je torej iz leta okoli 360. Ohranila se je tudi povesit o njihovem trpljenju, toda ta povest je i;z mnogo starejše dobe. Iz te povesti zvtemo, da so toiilii toibso-jienii, da jitti na zmrzlem ribniku ilzpostavijo armenskemu zimiskemu mrazu. Ko so zmrznili, so njih trupla naložili na voiz in jih peljali na grmado ter sežgali.
Češčenje teh mučencev se je na vzhodu naglo razširilo. Naročila oporoke, naj počivajo njih kosti v skupnem grobu, pa častiv-ci niso izpolnili. Kakor se je širilo njihovo češčenje, tako so raznašali tudi svete ostanke mučencev, ostanke sežganih kosti . . .
Ne smemo pozabiti
Ko so pred dobrimi 100 leti zidali župnijsko cerkev v Črensovcih v Prekmurju, so v kroniko zapisali naslednje besede:
„PREPUŠČAMO TO VELKO HIŽO BOŽJO NAŠIM OTROKOM, VNUKOM IN PRIDOČEMI RODI, DA NJO BODO VZDRŽAVALI, ČE SMO MIJ, NJIHOVI OČETI TO ZOZIDALI. NAJ VSELEJ PRI VSEJ NAŠIJ POTOMCAJ BO ISTA GO REČNOST ZA TO CERKEV, NAJ BO MED NJI MI VSIGDAR ISTA MOČNA VERA, KAKOR PRI NAS!”
Lepo je in prav, če v tujini ne pozabimo svoje domače cerkve, v kateri smo bili krščeni in v kateri smo bili morda pri prvem svetem obhajilu, pri birmi ali celo pri poroki.
„Verujem -v Boga - Stvarnika nebes in zemlje . .
Kdo iizmed ljudi ne bi rad dobili odgovora na vprašanje: Od kod svet, vesoljstvo, stvari? Kako slo nastale? Od kod in čemu življenje? Ta in podobna vprašanja so vedno napolnjevala človeško srce z neko 'tesnobo, kajti ab njih človek zasluti skrivnost, od katere zaviisi njegova usoda!
Dandanes, ko moderni človek izgublja stik z naravo lin sam pošilja .satelite na krožno pot v vesoljstvo, je njegovo zanimanje osire-dotočienio okoli vprašanja: Kako? Kako so stvari nastajale, kako so notranje zgrajene, kako jiib je mogoče čimbolj praktično «izrabiti v lastno korist? Ob strani pa pušča vpra-išanje: Zakaj? Zakaj svet sploh je; ali je vse iries le slučajno; kaj je pomen, smisel življenja?
Ti dve vprašanji si nikakor ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta. Na prvo odgovarja veda, na drugo daje končni odgovor razodetje. Potrebno in koristno je, da si zna človek odgovoriti na prvo vprašanje, a veliko bolj važno je, da najde pravi odgovor na drugo.
+
Razodetje uči o nastanku sveta: Vse, kar biva, prihaja od Boga, 'ki je vsie iz nič ustvarili. »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo ...« ;(1 Mojiz 1, 1). »Tvoja so nebesa in tvoja jie zemlja in svet in vse, kar je v njem; ti si vse ustvaril. ..« (iPis 88, 12) poveličuje psalmist Stvarnika. Stvari .so popolnoma odvisne od Boga. Gn jih s svojo vsemogoč-niostjo in modrost jo vzdržuje in ohranja v bivanju. On »nosi vse z besedo svoje močil« (Hebr 1, 3) in »vse ima v njem svoj obstoj« (Kod 1, 17). Brez tega božjega stvariteljskega vzdrževanja bi stvari izginile v nič. Odvisnost stvari od Boga-Stvarnika je tako popolna, da sv. Pavel upravičeno pravi, da »v Njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17, 28). Z očetovsko ljubeznijo skrbi Bog za svoje stvari in jdb vodi tako, da bo vse stvarstvo končno doseglo namen, zaradi katerega je vse ustvaril: poveličanje stvari v slavi božji.
Ko govord -sv. pjsmo o nastanku svata, nikakor niima namena, da bi ga znanstveno razložiilo. Oblika in način pniipovedovanja, kako j-e Bog svet ustvaril, odgovarja pre^ prostemiu poiznainju -in pojmovanju prirodnih pojavov, kot ®o ga ljudje (imeli takrat, pred sitoletjii, ko jie ibiilo /božje razodetje zapisano. Namen sv. pisma je verski. Vera, ki temelja na božjem razodetju, predstavlja svet v novi luči. Vsaka druga, zlasti še vsaka zgolj materialist,ičn a razlaga o nastanku sveta in njega usodi, pa naj si nadeva še tako viso-kodoneoe znanstvene pridevke, ponižuje svet in uničuje človekovo dostojanstvo.
Ko izpovedujemo vero v Boga-Stvarnika, priznavamo, da je svet in ,zlas(tl človek izraz in sad boižjle ljubezni im da je poklican, da se ipo veni in ljubezni Vključi v ibožje življenje. Bog jie ljubezen. Zato hoče, da bi bili tudi drugi deležni neskončne sreče, ki jo uživa sam v skrivnosti troedinega življenja. Stvarstvo prihaja od Boga lin je k Njemu namenjeno.
Prav posebno velja to za človeka. Potem, ko je ustvaril vesoljstvo in zemljo, rastline im živali, je (Bog dejal: »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti . . .« (1 Mojz 1, 26). Iz že ustvarjene tvari i(mond,a prav po razvoju iz živalskega tdlesa) je pnipravil telo, v katerega: je položil »dih življenja« — duhovno, neumrljivo dušo, obdarjeno e razumom lin voljo. Po razumu in svobodni volji je človek prava podoba božja.
V človeku je Bog povezal materijo in duha v življenjsko enoto. Človek je res krona vidnega stvarstva. Kot takemu mu je Bog dal posebno poslianstvo: z razumom, voljo in delom naj si podvrže stvarstvo. »Rastilta in množita se in napolnita vso zemljo ter si jo p,od vrzi ta!« (1 Mojz 1, 28). Človek je postal sodelavec božji: ne le pri ohranjanju in sirjenju človeškega rodu, ampak tudi s svojim kulturnimi, znanstvenimi in tehničnimi napori, s katerimi osvaja in preobraizuje svet ter daje neraz,umnemu stvarstvu novo vsebino in pomen. Očaran od človekove veličine vzklika psalmist: »Le malo pod angele si ga ponižal, s slavo in častjo si ga ovenčal in ga postavili čez dela svojih rok . . .« (Ps 8, 6. 7).
Še višje je Bog odlikoval človeka. Takoj ob stvarjenju ga je povzdignil v nadnaravni
med: -duša prvega človeka je (bila takoj v začetku obdarjena s posvečujočo milostjo, po kateri jie bil človek vključen v božje življenje; po posvečujoči milosti in po posebni navzočnosti pr-esv. Trojice v duši človdk mi več le podoba božja, ampak pravi otrok božji, deležen v neki meri same božje narave. Poleg nadnaravnih darov milosti je Bog obdaril človeka š-e z mnogimi mimo,naravnimi darovi: tudi po telesu'je bili prvi -človek neumrljiv; trpljenja -ni oikulšal nobenega; v vsem človeku je vladala ičud-o-vita harmonija, nobenega nerednega tež-enj-a ni bilo v njem, poželenje mu jfe bilo neznano; naravni nagoni so bili ip,odvrženi razumu in volji, duša pa Bogu. Po -določeni dobi hi človek brez smrti in trpljenja prestopil iz zemskega življenja v večn-oisit, kj-er hi dosegel cilij, za katerega jie foiil ustvarjen: videti Boga -iz -obličja v -obličje ter ga ljubiti v večni sreči!
A Bog je hotel, da se človek svobodno odloči za svoj ikončnii oilj. Kot angele, ki jih je ustvaril -kot z-golj duhovna bitja, je Bog tudi človeka postavil na preizkušnjo. Ta je bila bistveno v ponižnem priznanju, da j-e človek vkljub svoji veličini in o-dliki -odvisen od Boga (in mu podrejen. Hudobni duh. -od Boga odpadli angel, je iz zavisti zapeljal -človeka v -greh napuha. »Bosta kakor Bog« — je obljubljal Adamu in Evi kot nagrado z-a prekršite v boižjle zapovedi.
Adam, praoče vsega človeškega rodu, je grešil. Izgubil jie posvečujočo milost, zapravil -druge -darove, zapadel trpljenju in smrti ter razdejal harmonijo in uravnovešenost sil v sebi in v svetu. Po-slledice njegovega oseb-mega greha so kot izvirni greh prešle na vse njegove potomce. »Po enem -človeku je prišel greh -na -svet :in po grehu smrt in Itako j-e smrt prišla na vse ljudi . . . Po nepokorščini enega človeka je množica postala grešna . . .« (Rim 5, 12. 19).
Smrt in trpljenje, neredno poželenje in nagnjenje k slabemu, vse to s-o posledice greha. Bog tega noče, ampak le dopušča, ker pač spoštuje človekovo svobodo. A vkljub grehu in neredu, ki ga greh povzroča v stvarstvu, vodi Bog z vsemogočno previdnostjo vse stvari proti končnemu cilju, ki ga j-e -določil ob stvarjenju: k večni slavi božji v poveličanju vseh stvari.	fp-
Filmski režiser se je spreobrnil
Henry Geoirgies Cloiuzot velja za enega najuglednejših filmskih nežliserjev. Njegovi fiiilmii, kof »Plae.iilo strähn«, »Resnica«, »Krokar«, »Zakonita «hramba« so mu prinesli svetovni sloves. Prav tako pa je biilo tudi splošno znano, da je izkoristil vsako priliko za smešenje svetih stvari. Kar užival je, če je mogel vnesibi kako svetoskrunstvo v svoje prizore.
V filmu »Resnica« pripoveduje igravka Brigite (Bardot prav med poročnim obredom organistu svoje ljubezenske dogodivščine; v filmu »Manon« dva mlada človeka ljubimkata v spovednici in v filmu »Krokar« si Miöhöline Francey in Pierre Friesnay govorita spolzke stvari prav pred oltarjem.
Ob tragični smrti njegove prve žene, ljubljene Vere, pred dobrima dvema letoma, je spoznal, da mu njegova cenjena filozofa, eksistencialista Camus in Sartre, ne zadovoljita več duše in ga ne prepričata več o smislu življenja. Zatekel se je k branju Huxleya in Platona. Tudi zaman! Končno je spoznal, da ravno Kristusov nauk razloži, zakaj je na svetu zlo in bolečina in kako se
ju da premagati. Odkril je, da vera ni nekaj samo teoretičnega, ampak da jo je treba živeti, če jo hočeš razumeti. Pričel je moli'ti.
»Danes vem,« je izjavil, »da sem postal neveren zato, ker sem bil ošaben, ker nisem hoteli sprejeti verskih resnic. Toda prav to, da sem se oh vsaki priliki zaletel v vero, je najboljši dokaz, da do vere nisem postal brezbrižen. Nikdar se ne blati to, v kar se ne veruje.«
Olouaot je vzel svoje spreobrnjenje zares 'in je trdno odločen, zvesto po veri živeti. V kraju iSaint-de-Vence, kjer si je ustvaril nov dom z Agnezo, ki jo je pred nekaj tedni poročil, vestno bodli k sv. maši in prejema sv. zakramente. Trikrat na teden zbira otroke iz okolice, katerim doživeto bere iz sv. pisma. Pater Ledere, jetniški kurat iz Fresnesa, je njegov duhovni voditelj. On mu je bili tudi kažipot na povratku v Cerkev.
Primer Olouzota priča, kako se Bog po-isluži udarcev (v tem primeru smrt ljubljene žene), da zašlo duš® znova pritegne nase. Tudi Clouzot bo lahko vse življenje ponavljal: »Kar Bog stari, vse prav stori!«
Iz »K. gl.«
Novi človek
Veliko pišejo in govore o novem človeku, češ: noivi časi zahtevajo tudi drugega človeka. V naravi vsakega izmed nas je težnja po naprednosti in modernosti; /vsakemu nekako godi lagodno, če že ne brezskrbno življenje, brez truda in napora. In vendar je človek še nekaj več. Živi tudi življenje, kjer ga sama lagodnost ne zadovolji, tudi ne razlkošje ali brezskrbnost. Vzemimo iz življenja nekaj primerov!
Tehnični človek
Na obisk je prišel in ostal več dni. Vsak večer, ko se začno hitre ure v mestu, ko ljudje hite iz tovarn in trgovin domov, je izginil iz hiše na cestno križišče, kjer se je ob menjajočih se lučeh prelival promet modernega mesta. Kot otrok je Občudoval prerivanje vozil in ljudi. Vprašal sem ga, kaj najde v tem, da ga tako očara in priklepa? »Ali ni nekaj
čudovitega,« je odgovoril,« ko se stotine vozil vsdh mogočih znamk motajo na križpotu? Če 'bi naši predniki vstali iz grobov, bi se jim vrtelo v glavi. Naš čas je velik v tehniki. Vsak dan podira rekorde s številom in hitrostjo.«
Kasneje mi je žena povedala, da še v spanju »vozi«. Ne zmore pa za »fičkota«, plača je premajhna. Morda je le to vzrok, da se še ni vključil v vrsto ter pognal voza v neznano daljo . .. Na vse drugo, se zdi, je pozabil.
Ni samo vozilo, vsa moderna tehnika s hladilnikom in sesalcem vpliva na novega človeka. Saj je prav, da mu olajša življenje. Ni pa treba, da ga popolnoma priklene nase, da ga spremeni v stroj, ki ničesar drugega ne vidi in sliši. Avto je gotovo koristen, kjer pomaga pri delu in službi. Ako ga mora pa
Bohinjsko jezero počiva v globeli sredi zasneženih gora.
družina ipristradati in služi le .za nedeljski izllet, -ga ni pametno naibaviti. Saj v tem je vsa zadeva: ölovek ne sme izgubiti pameti. Ne mislimo, da bi moral že zaradi tega v norišnico, temveč 'le, da je treba trezno gledati tudi na tehniko novega časa.
Lahko se namreč zgodi, da tehnika uniči tudi človekovo duhovno življenje, da izpodbije osnove družinskega in osebnega življenja. Le trezno gledanje na tehnični razvoj bo pomagalo ohraniti ravnovesje v vsem. Kaj mi namreč pomaga, ako bo Amerikanec v dveh dneh poletel na luno, sam pa ne bom mogel dobiti pisma iz nekaj kilometrov oddaljenega kraja pred dvema tednoma.
Politični človek
Kar zasul me je z vprašanji: »Kaj mislite o John somu? Ali (bodo zmagali v Angliji la-buriti pri volitvah? Ali bo Krščanska demokracija v Italiji kaj na boljšem, ko ise je približala socialistom? Ali bodo podrli zid v Berlinu? Ali bodo Amerikanci zapustili For-mozo?« in še isto drugih vprašanj . . .
Za »politiko« ise ne zanimam, zato mi ni bilo ilalhko odgovarjati. Le malo isem omenjal svoje mnenje, veliko itak ni bilo treba, saj je imel isam o vsem svoje prepričanje, ki ga nihče danes ni mogel omajati. Kako bo jutri, pa še ne vemo.
Zdi se, kot da živi v neki mrzlici. Vse posluša, vsako radijisko ndidajo skuša ujeti, preöuje noči, da bo najbolj in najprej obve-
ščen. Nesrečen je, ako ni vsak mesec kje kaj »zanimivega«. Morda bi rabili izraz, da živi stalno v visoki napetosti in vendar ne vidi dalje, kot seže njegov nos. Zato se spreminja, kot se spreminja »politika«. Nie hudega ni, da trdi danes, da je helo, kar je bilo včeraj orno. Tako zahteva njegova stranka in, kar ona stori, vse prav stori. Zanjo mora dati tudi svojo ljubezen, družinsko življenje žrtvuje njej, osebno srečo tudi, dasi sam sebi dopoveduje, da je srečen, ker vrši veliko delo v politiki.
Kaj naj rečemo o političnem človeku novega časa? »Politika« je za navadne zemljane še vedno zanimiva stvar, saj so je polni časopisi, radio in televizija. Tudi potrebna je. Dober politik lahko neizmerno koristi svojemu narodu in državi, pa tudi svoji družini in sebi. Nasprotno slab politik lahko veliko škoduje.
Ljudje smo kot posamezniki vključeni v družino in okolico. S tem pa prevzamemo neko odgovornost. Odgovornost zahteva, da delamo dobro in se varujemo hudega. Kjer bi »politika« postavila samo sebe za merilo, ako stranka ne gleda tudi na to, kaj je po naravnem zakonu dobro in slabo, da ne spomnimo božjega zakona, izgubi pravo merilo za življenje, ustvari človeka, ki živi življenje muhe enodnevnice, izbije mu duhovne življenjske osnove. Pri tem seveda tudi za Boga ne najde mesta, ker ga sovraži zaradi njegovega moralnega zakonika.
Razvalina življenja
Čez mejo je prišla. Najprej se je do nezavesti napila. Imela je tudi privide, kar s tujo 'besedo imenujemo: delirij. Težak je bil vitiis, ki ga je napravila.
Ko ise je streznila, je povedala svojo življenjsko 'zgodbo: »Ne 'zamerite mi! Nisem s: mogla pomagati. Saj nisem sama kriva, da me prime od časa do časa, da moram svojo žalost vtopiti v pijači. Vidite, tako je bilo z menoj. Mlada isem bila med zadnjo vojno, verjela sem, da moramo žrtvovati vse za svobodo. Jaz isem žrtvovala sama sebe. Bila sem
v	gozdu in po nauku svobodne ljubezni sem bila na razpolago vsakemu. Nisem razmišljala, dasi me je bilo marsikdaj strah. Po vojni /sem :se hitro poročila, rodila sem otroke in vendar je nekaj v meni ostalo. Vere nisem več imela, saj pod kapo na »tri roga« se je živelo »brez Boga«. Ostal mi je neki strah,
vi	bi to morda imenovali vest. Nanjo sem pozabljala ob pijači. Mož je zahteval razpo-roko, otroci so pripadli njemu. Ostala sem sama ter začela tavati po svetu. Preganja me misel na otroke, katerim sem dala življenje, nisem jim pa znala biti mati. Prekleta pijača! Ne vem, kje in kdaj bom končala. Pred menoj se mi zdi vse temno ...«
Res, kje in kdaj bo končala? Življenje je mizerija. Še v pijanosti trpi. ko ni ničesar, iza kar bi se splačalo živeti. Nima cilja in ljudje brez ciljev tavajo v svetu. Ne vidi več, da je še duša v njej; ostala je le ižival. Lahko preklinja tujo učenost, a nima moči, da bi si pomagala na noge. To duhovno uničenje je bolj strašno za človeka kot telesno. Sam Kristus je rekel: »Bojte se tistega, ki umori dušo . ..«
s
Vsi ti so ljudje novega časa. Ali pa so tud’ novi ljudje? Pijančevanje ni nič modernega: tehnika se je res razvila, a nekoč so že sužnji zgradili piramide; v vseh časih so ljudje bili radovedni ter rajši pred ‘sosedovim pragom pometali kot pred svojim.
Nesreča je v tem, da ob modernem življenju pozabimo, da živimo tudi duhovno življenje. Pozabimo, da je naša sreča v nas samih in ne v polomljenem avtomobilu. Na črepinjah ni mogoče zgraditi življenja. Ako
ne znamo ločiti dobrega od slabega, ne bo imelo naše tuzemsko življenje nikakega smisla.
Krščanstvo nas uči: »Oblecite novega človeka v pravičnosti in v svetosti resnice!« Pravica zahteva, da dajemo vsakemu svoje, tudi sebi, tudi duši, ne samo telesu. Novi človek mora biti popoln človek, razvit ne samo po telesu, temveč tudi v duhu.
Sveti moramo biti in naša svetost mora sloneti na resnici. Resnica ni od danes do jutri. Velčna je in nespremenljiva, kot je Bog. Bog je pravičen sodnik. Dal je nam naravo, ki ima svojo postavo ter se moramo po njej ravnati. Postava pa Vključuje svobodo: le »Resnica vas bo osvobodila«.
Novi človek mora biti popoln, torej mora poleg vsega zunanjega življenja živeti notranje, duhovno življenje. Vedno bolj je jasno to mnogim ljudem.
-nik
Kitajska modrost
Ten Yon Li, znani filmski igralec nacionalistične Kitajske, je odšel v ameriške Združene države, kjer je v Hollywoodu sklenil pogodbo za več filmov. Časnikarjem, ki so ga ob prihodu v Hollywood oljsuli z vprašanji, je odgovarjal z globoko in slikovito kitajsko modrostjo.
Vprašali so ga: „Ali ste zadovoljni, da ste sklenili pogodbo s Hollywoodom?”
„Tudi najbolj gluha ušesa slišijo žvenket zlata.”
„Kaj mislite o Hollywoodu?”
„Mislim, da bi bil zelo bedast tisti ribič, ki bi slabo govoril o morju, v katerega je vrgel mreže.”
„Ali si boste preskrbeli dobrega reklamnega agenta?”
„Kdor zna prav in ubrano bobnali, je vseeno, kje ga kdo posluša.”
„Zakaj si niste že oskrbeli avtomobila?”
„Kadar se nepotrebne reči kupujejo na obroke, je nevarno, da je treba potem one potrebne prodati za gotovino.”
Priklonil se je in tako zaključil tiskovno konferenco.
Iz „Amer. dom.”
Moč prave materine ljubezni
Daleč od .svoje domovine ismo tudi mii tukaj proslavljali veličino mater. Za trenutek .smo pozabiilii na gremkost tujine in zaživeli v mladosti. Misel na mater, od katere smo za Boigom največ prejeli, nam je z ljubeznijo ožarila srca. Pobožno je privrela na dan beseda: '»Mati!« Kakor da bi iz knjige brali, smo govorili in nismo boiteli končati. Vsak je po .svoje orisal svojo mater, a vsak lepo. Nismo mogli zadržati solz od ganjenosti.
Po poti domov in pozno v noč sem premišljeval o vtisih tega sestanka. Nekaj skrivnega, božjega, je ljubezen otroka do matere. To najbolj čutijo oni, ki iso daleč od nje. Kakor da bi me vrglo iz postelje, sem pokleknil iin prosil: »Gospod, pošlji nam mater, ki bodo učile svoje otroke na svojih kolenih tebe spoznavati, tebe ljubiti in v telbe otroško verovati, upati!« Te molitve ne bom več nikdar opustili! . ..
Dolga, leta sva prijatelja z Jožetom, možem dobre žene lin štirih otrok. Vedno sem se vprašal, kako neki on more shajati v tem zapeljivem svetu. Danes na tem sestanku sem našel odgovor. Tudi on je govoril, lepo govoril kot nihče drug:
»Danes hvalim Gospoda bolj kakor kadarkoli, da mi jie dal mater, ki me je naučila Boga spoznati, ga ljubiti in v njega otroško verovati. To je največje bogastvo, kd ga more dati dobra mati. Vse drugo sii človek lahko sam pridobi, močne vere pa, kakor jo vtisne v srce mati na svojih kolenih, ne more dohiti nihče, pa naj ho še tako izobražen. Malo časa sem pri njej ljubezen užival, a v tem kratkem času je znala narediti iz mene srečnega otroka. Zaspala je v Gospodu in jaz sem moral v tujino. Trda je bila ta tujina. Brez 'sredstva, brez prijateljev sem gradil Svojo pot do sreče. Lahko pa rečem, da se nikoli nisem počutil samega. Vsak večer, ko sklepam svoje roke in molim, se mi zdi, da sedim na kolenih svoje matere. Žuljave so mi roke, žalostno je moje srce, večkrat bi že obupal, toda ona mi boža .roke in sladko šepeče: ,.Sinek, moli'! Res, v tem razburkanem
svetu bd že davno utonil, kakor jih je že mnogo. Neka čudna moč me drži, ne pusti, da bi me valovi odnesli v .svoj uničevalni objem. Vera mii pomaga, da služim pravični kruh za svojo družino, da ne prodam Boga za par beličev in da se znam ogibati in braniti pred zapeljivci.«
Imaš prav, Jože! Vsi smo ti verjeli. Tvoje zgledno, življenje to potrjuje. Dosti si dobit od svoje matere. Na žalost tega niso bili deležni mnogi. Zato so ostali siromaki v dobrem. Ti zmaguješ, ker .si imel dobro krščansko mater. Danes človek ne more zmagati-, če se ne naslanja na moč vere svoje matere.
*
Ta Jože me je spomnil mladega fanta, ki .se je irin.il zmagovalno skozi nešteto zaprek. Živel je mted drugoverci, .sramotili so ga od ene strani, od druge strani pa so ga občudovali zaradi njegovega mirnega značaja. Vsakemu je pomagal, vsakemu je odpustil, vsakemu je bil .zgled v dobrem. Vprašali so ga nekoč, käko da zmore vse to, ko bi kdor-koli drug na njegovem mestu obupal. Tudi on je imel dobro mater. P.redno je umrla, ga je poklicala k sebi lin mu .rekla: »Sinček, mi obljubiš nekaj?« On jo je objeli in rekel:
»Vse, karkoli želiš, mama!« Ni ga prosila, da bi ‘zanjo molil, da bi dal za maše, da je ne bi pozabil. Rekla mu je: »Sinček, obljubi mi, da se boš odkritosrčno vsak mesec spovedal svojih grehov!« In on jii je obljubil in z veliko težavo potem zvesto izvrševali. Tudi ta fant je zmagali. Moliti pa tudi ni pozabil za svojo mater . . .
»Ti, dobra slovenska mati, če tvoj otrok vztraja v dobrem v zmede polni tujini, se mora za to samo tebi zahvaliti! Tvoj nasvet, tvoj dobri zgled, tvoja molitev — vse to dela čudež v tvojem otroku!«	n.
Naš narodi pravi
Kakor dobljeno, talko zgubljeno.
Vsak začetek je težak.
Potrpežljivost železne duri prebije.
Lenuh nima nikdar časa.
Kadar mačke ni doma, miši plešejo.
Kar ni mogoče prenarediti, to je najbolje pozabiti.
I
kotiček za
žene
Gospa Majda svetuje
Dratge birav(ke !
Velika 'noč je že skoro pred waitii in čas je, da začnemo misliti na 'bližnje praznike. Po ipiusti zimiski sivini bo pridna roka s cunjo, vodo in milom vrnila zaprašenim kotičkom, zakajenim stenam pravi pomladanski blesk. Pri tem delu pa bodo že misli hitele k štedilniku, ponvam, kozicam in pekačem.
Vkljub temu pa se mi le zdi, da vse te priprave za tako velik praznik ne zadostujejo. Pri tem ne mislim na duhovne priprave posameznika in itoplo harmonijo vse družine; brez vseh teh stvari sploh ni govora o pravem praznovanju Velike noči. V mislih imam nekaj drugega, kar prav tako dopolni praznovanje, kot (tista dobro znana pičica na »i« ne sme manjkati. Kot za božične praznike ne smejo manjkati jaslice in smrekove vejice ali drevesce v hiši, si Velike noči brez pirhov kar ne moremo misliti.
Kako lep je pogled na košarico, v kateri se svetijo pisano barvama jajca! V trgovinah dobimo umetno travico, ki pričara med raznobarvne pirhe že nekaj zelenja. Vendar boste dosegle mnogo večji učinek, če boste namesto umetne papirnate ali slamnate »tra-vice« poskrbele za pravo zelenje. Vendar pa se na pomladansko travico, ki bi zrasla na travniku ali vrtu, ne zanesite! Oskrbite si raje velik, lončen podstavek, napolnite ga z rahlo, orao zemljo in 14 dni pred prazniki zasejte vanj travno seme ali žito. Postavite podstavek na svetel in topel prostor — n. pr. na sončno okensko polico v zakurjeni sobi —, skrbno zalivajte in ob pravem času bo iz pustega lončenega podstavka nastala nežna zelena (blazinica, v katero položite lepo pobarvane pirhe.
Namenoma sem napisala »lepo pobarvane pirhe«! Vedno bolj izpodrivajo naše lepe, preproste slovenske pirhe neokusno pobarvana jajca, na katerih se obkroženi s pisanimi vzorci^ smejejo različni zajčki. Kako zelo so taki pirhi oddaljeni od tistih, ki smo jih doma polagali v praznične jerbase in jih
ponesli k blagoslovu: rdečega, v spomin na kaplje Kristusove krvi, vijoličastega, ki nas spominja na Njegovo trpljenje; zelenega, da ne pozabimo grenko pijačo, s katero so Križanemu tešili žejo; belega in rumenega, kot odblesk jutra, ko je Zveličar iz groba vstal.
Če pa imate potrpljenje in malo spretne roke, lahko napravite letos prave pisanke (pisanke), to je pirhe, kot so jih delali V Bali krajini. Za to delo potrebujete barvo, s katero običajno barvate jajca. Najučinkovitejša je rdeča, lepe so pa 'tudi pisanice drugih (barv, tudi črne, na katerih se vzorci posebno liepo odražajo. Morda pisanic ne poznate in se zdaj čudite, kakšne vzorce vendar mislim. Torej: na pirhu napravimo vzorce tako, če nanj pišemo iz močno kislino, n. pr. solno (HO, nem. Salzsäure) ali ocetno (Essigsäure). Za pisanje uporabljamo kar navadno peresce. Vendar pa le bodimo previdni, da ga v kislino ne pomočimo preveč, sicer se nam packa in zapušča preširoko sled. Kislina namreč barvo razje in iz barvaste površine izstopi lep, bel vzorec.
Podobne pisanke poznajo tudi drugi narodi, posebno češke in slovaške so našim zelo podobne. Vam pa priporočam, poskusite za začetek s prav preprostimi geometrijskimi vzorci, ki jih rišete na jajce v pasovih po širini ali dolžini. Pri delu držite jajce v mdhki krpi, v katero lahko tudi brišete preveč namočeno peresce, če bi vam bilo pa žal lepo uspelo pisanko pojesti, je bolje, da pred delom jajce izpihate. V ta namen na zgornjem in spodnjem koncu napravite luknjico. Na eni strani potem pihate, dokler se beljak in rumenjak ne ,izločita. Lažje izpihamo jajca, ki niso več sveža. Potem v prazno jajce nasujemo žaganja in obe luknji zamažemo z belim mavcem (gipsom). Popisana jajčka obrišemo z mastno, suho krpo, da dobijo lep lesket.
Ko zložimo pirhe v pripravljeni podstavek in med zelenje zataknemo še par vrbovih mačic, bomo imele pripravljeno najlepšo in najprimernejšo dekoracijo za velikonočno mizo. Zdaj je prilika, da se gospodinje postavimo z lepimi vezenimi prti. Če je vezenina maša, slovenska, je spet v tujini košček stare domovine ohranjtan.
Naši odnosi do domovine
Slovence, 'M žiivijo po Zaipadni Evropi, bi lahko lOpreideldUi v ifcni skupkue. V prvo sbu-piino spadajo tisti, ki so že pred drogo svetovno vojno prišli ma delo v zapadnoevropske daž'ele in od ifcedaj ves čas 'živijo izven Slovenije ter se .tudi ne nameravajo za stalno vrniti v domovino. Ti Slovenoi žive predvsem v Franciji, 'Nemčiji, Belgiji in na Nizozem-islkem.
K drugi skupini prištevamo rojake, ki so po izadnji vojni odšli iz iSlovenije zaradi tdžkilh po'M'tilčnlilh in gospodarskih razmer, ki jih v domovini niso mogli prenašati. Ti Slovenci (živijo po vseh zapadinoevropskih deželah in se tudi ne nameravajo vrniti v Slovenijo, dokler se ta(m politične in gospodarske razmere ne zboljšajo.
Tretjo skupino v Zapadni Evropi živečih Slovencev predstavljajo rojaki', ki so v zadnjih letih prišli s potoimd listi na delo v Za-padno Evropo, predvsem v Nemčijo.
'Piri vseh teh treh naštetih skupinah nastaja vprašanje, kakšen naj bi (bil njihov odnos do domovine. Pri tem seveda pod besedo »domovina« ne razumemo današnjega režima, saj irežimi prihajajo in odhajajo, pač pa našo domovino kot nositeljico slovenske tisočletne kulture, jezika, narodnih posebnosti, rojstni kraj nas in naših staršev.
V Argentini, kjer je zelo veliko .slovenskih izseljencev omenjene druge skupine — in si je ta (ustvarila lepo kulturno življenje (šolstvo, knjižne založbe, domove, pevska in telovadna društva, vzgojne in socialne krožke), so na socialnem dnevu dne 11. avgusta 1963 pretresali vprašanje odnosov slovenskih izseljencev do domovine. Izdali so 'resolucijo, ki vsaj v nekaterih obrisih velja tudi za vse tri skupine slovenskih izseljencev v Zapadni Evropi. Ta resolucija se glasi:
Kaj je to — narod in domovina?
1.	Domovina in narod zavzemata v življenju poedinca in skupnosti zelo važno mesto. Zato moramo limeti o njih prave pojme in prav tako si moramo do njih ustvariti prave odnose. To pa bomo dosegli, ako bomo vprašanja, ki so v zvezi z domovino in narodom,
Velika, noč je blizu
Stalno in temeljito proučevali .in se pri tem ozirali na nauk Cerkve.
2.	Domovina je tisti prostor, kraj, pokrajina, v kateri smo .se rodili mi sami ali kjer so se rodili naši očetje in pradedje. Je torej zemlja naših prednikov, na kateri so le-ti delali, trpeli, doživljali vesele in žalostne čase, zmage in poraze. V svoj oh jem je sprejela 'rodove preteklosti, ki so jo napojili s potom svojega dela in krvjo ter z razumom in voljo delali za njeno boljšo bodočnost. Je tudi 'domovina povezanosti vseh trstih, ki so
na tej zemljii živeli, živijo in bodo živeli te,r se trudili za njeno Maigiinjo.
3.	Narod je biioložka, življenjiska in duhovna skupinoist ljuldi, ki imajo isto pohoile-
^ nje, iisito domovino, isto zgodovino in osodo, ilsti jezik in isto kuilturo, neki poseben na-ro-dni značaj in se te svoje posebne narodne skupnosti tudi zavedajo. Bog je v svoji modrosti (hotel, da iso ljudje pripadniki različnih narodov, Iki is svojimli razlikami in posebnostmi bogatijo veliko družino človeškega • rodu.
4.	Pojma o narodu in domovini sita med sdboj tesno povezana in sta veliki dobrini za vsakega človeka. Za domovino im narod se je v (zgodovini ptrelilo največ krvi. To ceno namreč dostikrat zahtevata njuna svoboda iln rast.
Slovenski izseljenec in domovina
5.	Posamezniki in iskupnostli, ki se izselijo ali zapustijo svojo domovino, ji morajo ohraniti zvestobo in (spoštovanje. Duhovno zdravega človeka vežejo nanjo najprej spomini; če pa teh nima, se čuti vsaj duhovno povezan z domačimi, predniki jn pradeda.
6.	Z izselitvi j o ne preneha pripadnost narodu, iiz (katerega sta posameznik ali skupnost izšla. Lahko se zamenja pripadnost državi i(to je pollitičnii skupnosti), ne more se pa zavreči narodna pripadnost, kot se ne more zatajiti kini staršev in prednikov.
7.	Izseljenci-Slo venci smo dolžni svojo silovenisko (domovino in svoj slovenski narod ljubiti in spoštovati ter se varovati vsega, kar !bd utegnilo škodovati njegovemu ugledu in časti. To mam veleva ista božja zapoved, ki nam ukazuje spoštovati lastne starše.
8.	Ljubezen, spoštovanje, zvestobo in zavest pripadnosti svojemu narodu mora. izseljenec posredovati tudi svojim potomcem. Da bo to nalogo zmogel, mora biti v stalni zveai s svojci v domovini in jim mora, če je potrebno, tudi pomagati.
9.	Izseljenec seveda teh nalog sam ne bo mogel (izvrševati. Pohrelbno je, da se vključi v lizsielljiensko narodno skupnost, ki ima svoj vidni izraz v (slovenski službi božji, v šolskih tečajih, slovenskih domovih, najrazličnejših organizacijah in slovenskem tisku.
10.	Organizacijam, društvom in vsem (tistim, ki vodijo slovensko izseljensko skup-nost, se priporoča, da organizirajo sistematični študij velrslkega, kulturnega, družbenega, gospodarskega in političnega življenja v domovini in objektivne zaključke posreduje skupnosti. K temu idelu naj se posebej pritegne mladina!
11.	Zvestoba lastni domovini in narodu ne more in ne sme 'biti ovira za pravilno prilagoditev razmeram in življenju dežele, v kateri smo se naselili.
12.	Deželi, ki je izseljenca sprejela, se bo naš rojak izkazal najbolj hvaležnega z vestnim izvrševanjem .stanovskih, poklicnih in verskih dolžnosti. Naravno je, da bo spre-j'amal vse njene kulturne in duhovne dobrine, kolikor jih more razumeti in doumeti, istočasno pa bo svoje posredoval novemu okolju.
13.	Talka vključitev izseljenca v novo okolje, da pozabi alli zavrže lastno narodnost, ni koristna miti novi deželi niti njemu. Kajti tak človek največkrat pommoži vrste duševno rajzkilantih ljudi ali tistih, ki stojijo na zelo nizki kulturni ali življenjski ravni.
14.	iPr.iilaigoiditev lin vključitev v novo okolje mora biti postopna in, če ®e izseljenec ne vrne v svojo domovino, traja več rodov, da pride do tiste naravne spojitve, ki ne povzroča škode lin motenj.
15.	Potrebno je, da se organizirano in sistematično študira vprašanje prilagoditve in vključitve v nove razmere, predvsem pa pedagoške in psihološke težave, ki jih morajo premostiti starši, mladina in učitelj doma m v šolskih tečajih.
16.	Kot katoličani bomo tudi v tem vprašanju in razmerah, v katerih živimo, slladiili socialnemu nauku Cerkve, ki je vedno kazala veliko skrb za iziseljence lin branila njihove pravice.
e
»Spomin na zibel otroških dni, na ljubljeno domačijo nam je milo tolažilo na poti našega življenja in ljubezen do lastnega naroda more in mora biti eden najdragocenejših biserov v čednostnem vencu vsakega moža!«
A. M. Slom š e k

V 85. letu starosti je umrl v Ljubljani stolni prošt in velik glasbeni talent, skladatelj in zborovodja dr.
Franc Kimovec. V mladosti
je kazalo, >da ga bo pobrala jetika, pa je doživel veliko let. Njegov učitelj je bil kapelnik in glasbenik Anton Förster. Dr. Kimovec je bil v sedmi šoli 'že organist in pevovodja. Bil je pionir slovenskega ljudskega cerkvenega petja. Delal je v prepričanju, da je navdušeno petje v cerkvi dvojna molitev. Velike zasluge ima tudi iza cerkveno zvonjenje, saj ima veliko cerkva zvonove po njegovi razporeditvi.
Umrl je tudi apostolski administrator v Novi Gorici dr. Mihael Toroš. Pokopali so ga na Sveti gori poleg nadškofa dr. Sedeja. Že dalj časa je bil zelo bolan in ni bil več priseben. Zato menijo, da mu tudi tiste izjave o »popolni svobodi Cerkva« v Sloveniji ne moremo šteti v zlo, če jo je spl ob podpisal.
Odpravili so carino na uvoz kave, čaja im kakaa. Povečali pa so carino na uvoz tkanin iiz sintetičnih vlaken, volne, nogavic, rokavic, trikotaže, dežnikov, porcelana, električnih aparatov, magnetofonov, pisalnih strojev, fotografskih aparatov, igrač, športnih predmetov, gramofonov in gramofonskih plošč. Za uvožen avtomobil je carina poskočila od 50°/o na 80°/o. Za uvoz mopedov pa se je nekoliko zmanjšala.
V Tolminu so odprli nov zdravstveni dom, v katerem
sta dve splošni ambulanti, zobotehnični	laboratorij,
otroški dispanzer in lekarna.
V	Košakih pri Mariboru so začeli graditi novo klavnico.
Pred sodnijo sta se morala zagovarjati zakonca Rostohar, namreč zaradi kraje 154 kokoši, 43 piščancev, 11 zajcev in 4 petelinov. Zakonca sta stara od 33 do 35 let in sodnik je prisodili za 24 tatvin 2 leti in 3 mesece zapor a.
V	Vižmarjih je ob megli šofer avtobusa, napolnjenega s potniki, v zadnjem hipu opazil, da je pripeljal do prehoda čez železnico in da so zapornice zaprte. Hotel je zavreti, toda zaradi poledice se avtobus ni ustavil in je treščil ob zapornice. Ko je pa opazil, da se bliža vlak, je šofer pognal avtobus naprej in se tako izognil še hujši nesreči.
Tradicionalnega kurento-vanja letos v Ptuju ni bilo, ker menda nd sredstev za tako večjo prireditev. Tunistič-no društvo v Kozjem pa je pustovanje priredilo in sicer v obliki srečanja nekdanjih plemičev in grajskih gospodičen pilštanjskega, piodsredskega, planinskega in kunišperškega gradu.
Jugoslavija je sklenila s Švico pogodbo o socialnem zavarovanju.
V	Mariboru se je pred meseci vselilo v nove stanovanjske bloke 240 družin.
Bloke bi morala ogrevati centralna kurjava. Začeli so kuriti s premogom, nato z mazutom, pa ni mogoče stanovanj segreti. 'Nenehno pokajo členi na kotlih, v stano-*’ vanjih pa ni nikoli predpisane toplote. Ni čuda, če se družine pritožujejo da prezebajo, pri čemer so prizadete posebno tiste, ki imajo majhne otroke.
V Egiptu pride na enega uradnika 8,6 odst. delavcev, v Avstriji 5, 45, v Nemčiji 4,26, na Švedskem 4, v Kanadi 3,49, v Združ. državah Amerike 3,24, vjugosla-v i j i pa 2,40. V Sloveniji pride na enega uslužbenca 2,4 delavcev, v Srbiji pa na 1 »činovnika« 2,10 »radnika«.
Jeseni so kmetje v Breznem pri Laškem odkrili glinasto posodo iz rimske dobe. Dve posodi so prinesli v muzejsko zbirko v Laškem in sicer vrč iz svetlorjave igliine iz enim iročaj-em in rdečkast glinast lonec. Posode so našli, ko so ob cesti začeli kopati gramoz. Kmet Grašak je hranil še eno posodo in povedal, da so pri kopanju našli še mnogo manjših posodic, s katerimi so se igrali otroci in jih seveda razbili. Na istem kraju so našli še nekaj črepinj in lepo bronasto zaponko, ki spada po svoji obliki v 1. stoletje našega štetja. Tudi posoda je iiz tistega časa. Ugotovili so, da (gre za rimsko žarno grobišče. Mestni muzej v Celju se je odločil, da v bližnji prihodnosti iprične z raziskovalnimi deli. Morda bodo odkrili tudi rimsko naselbino, ki ji je grobišče pripadalo.
Slovenci v Argentini imajo bogato versko in kulturno življenje. Za otroke imajo posebne tečaje za priučitev materinskega jezika in za pripravo na zakramente. — Na sliki vidimo pokojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki se je 9. XII. 1956 udeležil slovesnosti prvega sv. obhajila slovenskih otrok v Buenos Airesu v Argentini.
Izšla je knjiga, 'ki Visdbuje ispise odličnega govornika in pisatelja franičlilškana, p. dr. Hoga Brena, o našem misijonarju Baragi. Iz iteih spisov zvemo, da jte (bil prvi Slovenec, ki je prišel v Ameniko — kolilkoT je zdaj ugotovljeno — jezuitski misijonar pater Marko Anton pl. Kapus. Eno njegovih pisem, ki jilh je pisal liz Amerike, je iz leta 1699. Prva (Slovanka pa, ki je prišla v Ameriko, je sestra škofa Friderika Barage, Antonija, ki je prišla leta 1837 pomagat svojemu bratu.
Slovensko društvo v kanadskem Londonu
je novamihra Slavilo 5 let delovanja lin 5 let slovenske dvoirane. Iz čisto navadne hiše so tamkajšnji podjetni rojaki naredili dvorano za Oto ljudi. Poleg 'te je v pritličju še stanovanje za (hišnikovo družino. Tam okoli je sedaj že Sto slovenskih družin. V kraju Tim-mins sta pa kar dva fanta .iz slovenskih družin stopila v bogoslovno semenišče, ker hočeta postati 'duhovnika.
Z vseh strani slišimo, da želijo rojaki, da se napiše primeren življenjepis škofa dr. Rožmana, (ki je misijonanil med našimi izseljena! po svetu. Tega dela se je lotil sedaj dr. Kolarič in želi, da vsi, ki vedo kaj zanimivega povedati o pokojnem škofu, to napišejo in mu pošljejo. Lahko pošljete tudi vi, dragi bravai, svoje opazke in svoje mnenje o tem plemenitem možu in sicer kar na naslov »Naše luči«, ki bo vaše pismo izročilo pisatelju.
V Adelaide v Avstraliji je 16-letni fant Žakljeve družine tekmoval na velesejmu z drugimi njegovih let — v sekanju hlodov. Odnesel je prvo nagrado pri sekanju pokončnih hlodov, tretjo pa v sekanju ležečih hlodov. — Že tretji stotak — po sto avstralskih funtov — so zbrali rojaki v Avstraliji za akademiski dom slovenskih koroških viso-košoioev na Dunaju. Lep, posnemanja vreden izigiled! — Iz te solzne doline v Avstraliji ista odšli dve ženi: Ana Štafe Dekleva iz Predoselj pri Kranju, na posledicah ponesrečene operacije; žena in mati Ivana Grželj iz Malih Loč pri Hrušici, v 57 letu starosti.
ANGLIJA
Seda] so naše oči že vse upirte v Veliko noč. ki bo letos kar hitro titkaj. Krstili smo na svečnico v cerkvi Kristusa Kralja, Southigate, London, Marijo Ano Ivens. — Mnogo sreče in zdravja želimo njej in bratcema ter sestricama!
Blagoslovili pa smo novi Germov dom v RiothwelLu pri Leedsu, 'kamor so se Germovi preselili iz Leedsa. V Bradforldu je bila blagoslovitev Salloipekovega in Glyuiwosky-Ce-jevega doma.
Pri razporedu za post in Veliko noč je vstavljen nanovo kraj Donnington, kjer ho maša v soboto, 14. marca. V ostalem se bo razvijal program podobno kot druga leta. Le dkupno praznovanje sv. Jožefa letos odpade, ker bi ga praznovali na cvetno nedeljo, takrat pa imamo mašo v Leedsu in Kedgh-leyu. Po ipirtie v London pa bomo prišli šele na belo nedeljo.
Tudi k postni postavi, ki je bila objavljena v prilogi zadnje »Naše luči« — dodani samo za Anglijo — bi še dostavili, da na sveti večer z večerjo vsak post preneha. Na veliko soboto se post priporoča, ni pa zapovedan.
Vsem Slovenkam in Slovencem po svetu voščimo srečne praznike Gospodovega vstajenja Slovenci na Angleškem!
AVSTRIJA
Linz. — Iz »Vestnika«, ki ga izdaja tukajšnja Karitas za slovenske begunce v Gornji Avstriji, povzemamo, kar bo zanimalo nekatere rojake. Leta 1956 je umrl v Domu onemoglih rojak inž. Ferdio Mihelič. Pokopan je v St. Martinu. V naslednjem letu 1957 je odšel v večnost v Riedu drug rojak, Jožko -Cundra, nedanji uradnik Vzajemne zavarovalnice v Ljiuibljanii. Dne 16. 6. 1961 je avto povozil v Welsu Janeza -Prijatelja, stanujočega v Ennsu, 56 let starega. Bil je po poklicu rešetar, doma iz Sodražice. Rojaki so mu priredili zelo lep pogreb. Leta 1962 je pa ugasnilo življenje rojaka Pogačarja.
Ko so predlanskim rojaki v Linzu zvedeli iz »Naše luči«, da nameravajo dunajski Slovenci poromati v najznamenitejši avstrijski
romarski kraj Maria Zeli in da vabijo se druge, se jih je zbralo 32 in so s šestimi avtomobili tudi oni poromali tja. -Povzdignili so lepoto tega dneva s svojim pevskim zborom. Za obe slovenski skupini je bil to lep dan.
V preteklem letu so -se spet pridružili hrvat-skim romarjem, ki so šli v cerkev na Pöst-linglberg, in so tam s slovenskimi pesmimi pokazali svojo versko in narodno zavednost. Želimo jim, da bi tudi vnaprej radi skupno nastopali, in vabimo vse, da »e -ob takih priložnostih radi sestanejo in žrtvujejo za slovensko skupnost v tujini, kar je treba.
Obveščamo vse, da bo odslej v taboriščni kapeli v Wegschäidu pri Linzu vsako prvo nedeljo v mesecu sv. maša za Slovence in sicer ob 9. uri dop. Vljudno vabljeni!
BELGIJA
Charleroi-Mons-Bruselj
Najprvo nekaj »starih« novic, ki pa še niso bile objavljene v »Naši luči«. Naknadno sporočamo, da se je 26. oktobra 1962 poročil v Toumai -naš rojak g. Evgen Horvat z do-mačirikio Michelime Dautel. Prvi otrok Stefan, ki s-e je rodil 5. jan. 1963, je že 4. marca istega leta umrl. Konec lanskega leta, 30. decembra, so pa dobili hčerkico Marijo-Lino, ki je billa krščena 12. januarja^ t. 1. V družini Justina Brave in Angele Škodnik iz Carniere-s se je 16. oiktobra 1. 1. rodila hčerkica, ki je pri sv. krstu sprejela^ ime Terezija (Rezika). Obema družinama čestitamo!
Pridno se pripravljamo na -»Slovensko prireditev«, -ki bo letos v nedeljo, 26. aprila, v Gilly-Haies. Leta 1954 so se začele te »slovenske prireditve« v Gilly-Haies z veseloigro »Trije vaški svetniki«, ki so jo^uprizorili slovenski igralci iz Eisdena. Naš pevski zbor iz Gharleroi je tedaj prvič -zapel »mile nam slovenske pesmli«. Letos bomo torej praznovali 10-letnico teh »slovenskih prire-diitev« in slovenskega pevskega zbora »Jadran«, ki je v poznejših letih nastopal tudi pred belgijsko publiko ter žel lepe uspehe. Zatorej le složno naprej in, če Bog da, bomo -še dolgo vrsto let pripravljali rojakom iz za-padne Belgije te kulturne prireditve.
Od 1. februarja naprej imata naša zbora »Jadran« in »Šv. Cecilija« (cerkveni pevski zlb-o-r) nove prostore -za pevske vaje, ki so v Gharleroi-Nord (6, rue Pinson), kjer so naan č. sestre (Soeurs de la Visitation) dale na
razpolago lepo dvorano. Dosedanji proistani -so postali premajhni, iker so se pridružili o-bema pevskima zboroma novi elani.
»Robert Koigoj (Cogoi) pred 35 milijoni gle-■davcev«, je zapisal belgijski dnevnik o našem roj alku, ki bo 21. marca zastopal Belgijo kot pevec popevk na Evroviziji (evropski televiziji). Robertu, sinu slovenskega rudarja iz Couillet, ki žanje zadnja leta veliko uspehov, želimo vso srečo.
Liege-Limburg
Že julija v preteklem letu je učiteljica gdč. Anica Kos v Leufcu Sklenila -zakonsko zvezo z g. Edmondom Warsalko-m. V Ganfcu je g. Martin -Kurent obljubil zakonsko zvestobo -gdč. Mimi Claes. V Liege-.u je g. Jožef Dolenc pred oltarjem potrdil zakonsko zvezo z gdč. A-nlko Tiurič. — Vsem tirem mladim parom topilo čestitamo im želimo obilje božjega blagoslova.
V družini g. Avgusta in ge. Flore Tanj še k v Eisidenu se je rodila hčerkica, ki ji bo-do rekli Erika. Čestitamo! Bog daj srečo!
G. Ivanu Rotu -in g. Jožefu Štruklju iz Che-ratte-a, ki sta v preteklem ledu bila zelo bolna, se je zdravje, hvala Bogu, obrnilo na bolje. G. Alojz Rak ml. si je na ledu težko poškodoval nogo. Zdravniško nego so mu nudili v bolnici v Leutu. V Waterscheju s-e je podvrgel bolniški oskrbi g. Rob-raič. O
Prizor ob slovesnosti sv, birme 15. januarja t. 1. med rojaki v Parizu,
ostalih naših bolnikih smo p-oročali že v prejišmji številki. Vsem -našim bolnikom pošiljam posebne poz-drave.	^
Blagoslov velikonočnih jedil v Limburgu bo kot običajno; enako tudi -slovesno vstajenje s procesijo v Eisdenu. Podrobnosti glejte v prilogi.
VABILO: Slovensko kat. društvo ;,S 1 o m š e k” v Eisdenu vljudno vabi na družabni večer, ki bo na sredpostno nedeljo, 8. m a r c a t. L, v rudniški dvorani v Eisdenu.
Na sporedu je lepa narodna igra v treh dejanjih „Utopljenec”; narodna pesem naših zborov; velika tombola; zelo poznani radio-televizijski orkester bratov Markonov iz Hoensbroeka „The White Stars”.
Začetek cb pol peti uri popoldne. — Pridite in povabite tudi prijatelje!
Odbor
FRANCIJ A
Pas-de-Calais
Dvanajst let je že minilo o-d zadnjega mis-i-jo-na, ki ga je s tolikim uspehom vodil g. Jože Vidmar z zvesto pomočjo rosg-r. Zupančiča. Tudi letos za veliki teden bo dana prilika in milost sv. miiisijona za rojake v Pa-s-de-Calaisu zlasti v Liev-i-nu, Bruay in Sallau-m-ineis. Začetek misijona bo na cvetno nedeljo -ob uri nedeljskih -maš z blagoslovom oljčnilh vej. Nato bo vsak dan zjutraj maša s pridigo, zvečer pa pridiga z večerno pobožnostjo. — Točen program misijona in obredov velikega (tedna boste prejeli ob začetku misi j ona.
Duhovne -obnove is priliko za sv. spoved pa bodo: Croisill-es 14. marca ob 19 uri, Reb-reuvette 15. marca ob 16 uri, Win-gles 19. marca ob 8. uri. St. Pol 22. marca ob 16. uri Armentiarres 29. marca ob 16 uri.
Br-uay 22.—29. marca mision, Lievin 22.—29. marca mision, Merkourt-Mines 22.—29. -marca mision. Vsem priporočamo misijon v molitev -in vse vernike vabimo, da se misijona v -čim večjem številu udeleže. Saj bo -to za mnoge -zadnja milost in prilika za spravo z Bogom.
-S krstno vodo je bila -obli-ta 19. januarja Brigita Grohar. Naj jo njena zavetnica varuje in spremlja -vse življenje!
Vsem rojakom milosti polne praznike Gosp o-d o v-ega vstaj en j a!
Slika nam kaže naše letošnje birmance v Parizu (dne 15. jan. 1964)
Pariz
Sveta maša za Slovence je vsako nedeljo oib petih popoldne v (kapeli Montdbeuil, 35 me de Sćvres, Paris 6°, metro: Sevres-Babylone.
Slovenska pisarna — 7 rue Guteniberg (pritličje, levo), Paris 15° (metro: Ghanles-Mi-ohels, telefon: BiLOmet 89-93) — je odprta vsak torek in četrtek popoldne.
Na Veliko noč bo sveta maša kot po navadi ob petih popoldne (spovedovanje od treh popoldne dalje, isto na cvetno nedeljo); kar tiče velikonočne obnove in obredov velikega 'tedna, bo izdano posebno oznanilo v začetku marca.
Sveto mašo bomo imeli tudi na velikonočni ponedel jek popoldne ob petih.
Krščen je ib.il Franc Turlšič, sin Franca in Midhele Girault.
Opozarjamo starše, da imamo vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu (ob treh popoldne, tam, kjer imamo nadeljisko mašo) slovensko šolo za .otroke. Otroci imajo na ta način možnost, da se naučijo (brati in pisati slovensko, za kar vam bodo hvaležni, ko bodo postali veliki in bodo 'znali to ceniti.
V -okviru Društva Slovencev smo v zadnjem času imedli dve zelo zanimivi predavanji: v nedeljo, 19. januarja, smo z g. Turkom iz Essena poromali v 'Palestino in občudovali kraje, kjer je živel naš Odrešenik, v nedeljo, 9. februarja, nam je pa slovenska misijonar-
ka sestra Marija 'Rozarija (doma iz Zabu-kovja pri Brežicah) pokazala slike s Formo-ze in iz Indonezije.
Društvo iSlovenicev pripravlja za nedelj«, 19. aprila, dramsko igro »Mati Tereza«, katero bodo naši igralci uprizorili v dvorani na 35 Avenue Emile Zola, Pariz 15° (metro Javal ali Charles-Michels). Skupna sveta maša bo na istem naslovu ob štirih (!) popoldne, takoj po maši pa igra in nato domača zabava.
Mnogi se preselijo, pa pozabijo sporočiti novi naslov. Če «mo res med sabo družina, potem naj vsakdo sam poskrbi, da bo spremembo svojega naslova javili našim duhovnikom.
Vs-em, 'ki so za »Našo luč« plačali — bodisi osebno, bodisi po položnici — več, kot je naročnina, se prav prisrčno zahval ju jem v imenu lista. Čretnik.
Loiret. — Skupno sveto mašo za Slovence bomo imeli na belo nedeljo, 5. aprila, ob enajstih dopoldne v Tivernonu. Priložnost za sveto spoved ho pred sveto mašo v župnišču. Visi prijazno vabljeni!
La Machine (Nievre). — 17. januarja je umrl Rudolf Tenko. Poikojni se je rodili leta 1886 na Dunaju, živel je pa v domovini v okolici Šmarja pri Jelšah, kjer se je 1919 poročil pri Sv. Štefanu pri Žusmu. V Francijo je prišel leta 1926 in od takrat stalno delal v tukajšnjih rudnikih. Trpljenje in ru-
dar,sika bolezen sta izčrpala njegove moči, toda do zadnjega je ostal dobre volje, trpljenje vdano prenašal in se lepo pripravil na odihoid v večnost. Vsi Slovenci in šte-vilmi francoski prijatelji kakor tudi č. g. Lavnič iz Pariza so ga spremili na njegovi zadnji poti v ponedeljek, 20. januarja, v Trods Vevres. Ženi Ceciliji, otrokom in vsem sorodnikom izrekamo sožalje.
Sveta maša za Slovence bo v nedeljo, 15. marca, ob enajstih in četrt v župni cerkvi.
Normandija. — Sveta maša za Slovence in priložnost za velikonočno spoved bo na velikonočni (viizemsfci) ponedeljek, 30. marca, v Lisieux, ob enajstih dopoldne v cerkvi St. Desir (nova cerkev, na route de Caen).
Ob Luksemburgu
Tucquegnieux-Marine. — Ko obiskujemo tukajšnje starejše slovenske rudarje in jih vprašamo, kako jim gre, nam skoro vsi odgovarjajo: »Pešamo, mladostnih moči ni več.« Kozlevčarjev oče je srečno prestal v bolnišnici »šnicljanje« jeter in ledvic in se vrnil domov v upanju, da bo z zeleno spomladjo prišlo tudi zaželeno zdravje. Bog daj srečo! — Rudarji Završdk, Nežič, Gričar in drugi pa tožijo, da pljuča, srce, želodec in drugi notranji deli telesa vedno bolj ».stavkajo«. So pač predolgo vdihavali škodljiv prah in dim globoko pod zemljo in najbrž preveč in pretežko delali, da so preživljali in oblačili svoje družine. Otroci, ki ste mogoče danes že poročeni, ljubite svoje starše! Spoštujte jih, pomagajte jim, saj trpijo zato, ker so vam dobro hoteli in vam še vedno hočejo samo dobro! — Pa njihov materinski jezik •tudi ljubite! Vi si ne morete misliti, kako sta vesela stari ata in stara mama, če se potrudite in jim kaj poveste v lepem slovenskem jeziku. Nikar ga ne zavrzite!
Vsi pa, mlajši in starejši, pridite k slovenski službi božji, ki bo na Marini 8. in 22. marca ob šestih zvečer!
Giraumont. — Bravo, Stanko Radič in njegovi pevci! Ko je izseljenski učitelj Jankovič leta 1932 ustanovil na Marini pevski in
tamburaški zbor, je bil Stankov oče njegov najboljši učenec in najzvestejši sodelavec. Danes krije marljivega očeta zemlja, toda otroci, 'ki iso sedaj že možje in očetje, krepko nadaljujejo delo svojih staršev, kajti tudi Stankova mama, ki živi v Giraumontu, je bila odlična pevka in odrska igralka. Vsi sinovi so ,se izučili v godbi in v petju. Danes moramo posebno pohvaliti Stanka in njegov pevski zbor — 60 jih je — ki povsod žanje velik uspeh. Dne 31. januarja smo gledali te idealne pevke in pevce na televizijskih sprejemnikih, ko so peli v Luksemburgu. Kljub budi tekmi so .odnesli drugo mesto in prejeli zato častno nagrado, 'čestitamo pevkam in pevcem ter idealnemu in požrtvovalnemu Slovencu, Radičevemu Stanku, ki dela čast svojim staršem, svojim učiteljem, svojemu narodu in svoji domovini. Le krepko in pogumno naprej!
Algrange. — V tukajšnji bolnici je 26. januarja umrl naš rojak Alojz Cugmas, med prijatelji nazvan kar Ldjz. Trpel je dolgo let nazaj vsled kamna na pljučih; zlasti v zimskih meglenih dneh je težko dihal; zraka mu je manjkalo. Parkrat je bil precej slab, vendar vselej se je »izmazal«, letošnjo zimo pa je Bog hotel drugače. Poklical ga je k sebi. Vsled hudega napada je moral v bolnišnico in tu je, ko je celo na zunaj kazalo, da je boljši, po enem tednu, previden s svetimi zakramenti, v Gospodu zaspal. Pogreb smo
imeli 29. januarja in mnogo rojakov se ga je udeležilo. Mašo in pogrebne obrede je opravil naš slovenski duhovnik iz Aumetza, ki ga je tudi pre-videl; zato se mu vsa družina in sorodniki na tem mestu za vse iskreno zahvaljujejo.
Pokojni je bil štajerske zemlje sin; v Konjicah mu je stekla zibelka leta 1905 in je bil torej v 68. letu, ko ga je Gospod poklical.
Iz vzhodne Lotaringije
Letos nam je zima še precej prizanašala in ni bila preveč huda, vendar pa je do zdaj že tri naše ro jake odpeljala s seboj: v Creutz-waktu je 5. jan. umria mati Jožefa Čuješ, roj. 1. 12. 1886 v Jurkloštru pri Celju, cerkveno pokopana v Creutzwaldu 8. januarja. — 13. jan. je zadela kap rojaka Franceta
Gabra iz Habsterdioka. Ravno si je lepo naredil novo stanovanje. Prejel je še sv. maziljenje; bil je mabo cerkveno pokopan v Stiniinig-Wenidel 15. jan. Rojen je bil 19. 3. 1889 v vasi Dramlje pri Geljiu. — 24. jan, nas je zapustil zelo priljubljeni upokojeni rudar Alojzij tBlazutič v bolnici v Forbacbu, rojen 17. 11. 1884 v 'Rodi vasi pri Vidmu (Udine). Ker je bil v Italiji rojen in je znal dobro .italijansko, so mnogi mislili, da je Italijan. Pogrebno opravilo je 27. jan. imel italijanski dubovnilk, podpisani pa je ob grobu razložil navzočim, da je bil ta mož dober Slovenec, sin slovenskih staršev, in se je zato držal predvsem slovenske družbe. Lepo je bilo, da so prišli naši rojaki od vseh strani: Greutzwald, Forbadh, Behren GJte, Stiring-Habsterdiibk k pogrebu. Pri Bogu ni razlike narodnosti; brez dvoma pa je mil sodnik našim rojakom, od katerih mnogi od mladosti dalje hodijo po svetu za kruhom ter pri tem niso izgubili vere in ne ljubezni do svojega naroda.
Iz domačih časopisov zvemo, da »so bili v tem času nekateri Otroci rojeni — oibroci staršev, kjer nista oba naše narodnosti; dne 2. febr. pa je bil krščen v »novi cerkvi Cite la Ghapelle »mali Janezek (Žano), sinko Danijela Sivec in Helene Toinčič. Vsem želimo vso srečo in božjega blagoslova!
Za »poroko se zdi, »da se našim rojakom ne mudi več talko; lepo pa prosimo tiste, ki so 'po»ročeni samo na občini, pa bi lahko »uredili zakon tudi v cerkvi, da tega ne odlašajo z raznimi izgovori. Skrbite, da boste letošnjo Veliko noč praznovali v pravem zakonu, sklenjenim pred živim Bogom! Že sedaj se veselimo Velike noči! Narava se bo zbudila,
so»nce bo zasijalo, naj še naša duša odloži jarem satana, strasti »in hudobnega sveta ter zadiha svobo»dno po dobro opravljeni velikonočni sv. spovedi! Prilike bo dovolj! Vse bo pravočasno »oznanjeno; vprašajmo, ako ne slišimo oznanila, ter radi pridimo na povabilo k sv. spovedi in »sv. obhajilu!
0»d vseh »strani vprašujejo naši rojaki, ako bii bilo mogoče organizirati v teku meseca majnika, malo pozneje po naši božji poti v Habsterdidk 1. maja, romanje v Lourdes. Škofija Metz organizira vsako leto okrog 7. maja posebni vlak. Cena vlaka se do sedaj še ni spremenila, zato bo skupno stalo (vožnja lin hrana za 8 dni) okrog 300 novih frankov. Shranujmo denar! Dan in vse podrobno bo oznanjeno po vseh kolonijah, v »Naši luči«, za mesec april bodo javljeni vsi potrebni podatki. Radi bi šli julija meseca skupno z »rojaki iz Trsta in Gorice, pa takrat ni dopusta; takoj nato v avgustu pa pobite mnogi v domovino.
Od vseh strani prihajajo »tudi želje, »da naj sporočimo, da imamo »tukaj vedno več naših trgovin in obrtnikov vseh vrst, kamor naj se z zaupanjem obračajo »naši »rojaki. Ako torej želiš »zidati hišo, imaš našega sijajnega arhitekta g. Antona Jankoviča, sina našega znanega »g. učitelja Jankoviča v Briey; — izbornega zidarskega moj»stra Vilija Kneza imamo v M'orsbacbu. — Vse šolske potrebščine, vse vrste knjig, razne slovarje v veliki izibiri imaš v novi (trgovini St. Steržina v Forbachu, 82 Avenue št. Ramy (nasproti avtobusne postaje). — Najrazličnejše revije in pranje obleke v trgovini Lize Turnšek v začetku kolonije Habsterdick. — Obleko po meri ti krasno napravi iznana Ikrojačnica in
Del pevskega zbora „Sveta Cecilija”, katerega vodi Slovenec Stanko Radič iz Giraumonta v Franciji.
trgovina pod sitarim naslovom Komac v Frey-mingu; Karaba, krojač v Freymingm; Pri-berni.k, ikrojač v Forbachu; Kunst Jože, v Creiu'tzwaldu; naš znani g. Turlšilč Ferdinand v Creutzwaldu je po dolgi dolbi svojega mojstrskega dela zaslužil, da se odpočije. —-Ako ipotrebuješ dbutve, boš dolbro postrežen, pri čevljarjih in trgovinah: Lizzi Štefan v Merldbadbu; Abram Ferdinand v Forbachu; Rehar Ivan v Shiring-Wendel; pridni g. Berg-haus Leopold pa si je titdi že zaslužil pokoj enako kot g. Radej. V Hopital-Gite Bo is Richard še vedno z velikim uspehom dela nove čevlje in jih popravlja naš rojak Orešnik Franc, v Hombourg-Haut pa naš ro j alk Hafner in v Petite Rosselle Ivan Škoberne. — Po mestih in vaseh imaš tudi priliko, da greš v slovensko gostilno, kjer se okrepčaš ,s 'slovenško hrano in dobro kapljico. Ako bi lastniki želeli, naj sp o roč e, pa bomo priobčili tudi njihova imena.
Vzameš časopise v roke: povsod najdeš naše rojake: pri nogometu, pri raznih vrstah glasbe, petja, pri mizarjih, slikarjih, izbornih vrtnarjih, pri vzgoji kanarčkov, zajcev, kokoši. Pri tekmalh so prvi ali med prvimi. Ko greš po cestah Merlebacha ali drugod, te pozdravljajo slovenske pesmi, ki jih slišiš iz franooisih trgovin plošč.
Res, če človek vse to premišljuje, je vesel našega naroda, vesel pa še posebno, ko vidi, kako se zbirajo nedeljo za nedeljo in med tednom po mestih in kolonijah naši verni rojaki k naši službi božji, kjer jiim naše lepe svete pesmi zbujajio spomin na dobro, verno slovensko mater in očeta ter prijazne naše cerkvice v domovini! Le pridite, le pojte, le ohranite ljubezen do Boga in domovine še dalje v tujini!
V duhu vas vse pozdravlja — vaš Stanko iz Merlebacha!
Pregled dela merlebaške Misije v letu 1963
(Nadaljevanje in konec)
Naši prijatelji in sovražniki: Dober list, dobra knjiga — oboje ostane pri nas. „Naša luč” prihaja v 320 izvodih. Družinska pratika v 350 izvodih, nekateri imajo naročene tudi Mohorjeve knjige, misijonske in razne druge knjige, koledarje iz Amerike. Mohorjeva družba nudi vrsto zelo dobrih knjig. Ako kupuješ teden za tednom drage ilustracije, kupi in preskrbi si dobrega prijatelja — dober domač časopis, dobre liste in dobre knjige.
ki bodo tebe in vse tvoje dvigali k idealom in ne pehali v propad!
Avto: Čez 100 rojakov v naši okolici imajo svoj avto. Pride pomlad, pride poletje: le ven v krasno naravo, toda ne brez maše! Greš lovit ribe, greš na lov, greš gledat nogomet ali kake prireditve na prostem: ne brez nedeljske sv. maše! Mnogi, mnogi avto naših rojakov hite mimo in skoz Merlebach, kako lepo bi bilo, če bi prišli najprej k slovenski službi božji, nato pa naprej! Poskusimo! To bo blagoslov za Vas in Vaše otroke!
Zahvala izšel j. duhovnika: Naša Misija ima zdaj novo stanovanje: Merlebach, 1 Rue du Dauphine (Mosellc). Cela hiša je bila popolnoma prazna, pa ste, dragi rojaki veliko darovali za njeno ureditev. Zdaj je opremljena in vsak dan bliže cilju, da postane središče našega kulturnega, socialnega in verskega dela še posebno. Samo v zadnjih mesecih je več kot 50 rojakov prišlo sem iskat dela. Enkratno podporo ni težko dati. Komu kruh preskrbeti za celo življenje, je pa nekaj drugega. Kljub vsem zlorabam in lažnim izjavam pa je lepo število rojakov, ki zdaj resno delajo in se vedno bolj počutijo, da so prišli do resnega poklica in vsaj malo primernega zaslužka! Mnogi ste prijeli tudi za lopato, kramp, za voz: izravnali ste vrt, betonirali vse pred hišo, okrog hiše; naši pridni zidarji, mizarji, električarji — delavci vseh vrst ste prišli in pomagali pri ureditvi hiše. Dvorana za verske, izobraževalne sestanke, za pouk za otroke je končana z vašo dobroto, z vašim delom. Ko tako mislim na vas in mislim na lepo lurško votlino na vrtu hospica Ste. Elisabeth, na krasno izdelan kor za cerkveni zbor, na prijazno kapelo istotam, potem sem res ponosen na take rojake, ki poleg svojega dela, postavljate stoletne spomenike. Vsa čast vam in ves božji blagoslov! To vam spet želi hvaležni: Stanko iz Merlebacha.
ITALIJA
Rim. — Rim-siki Slovenci smo imeli lepo praznovan je svete Družine. Pri sv. maši nam je msgr. Bavdaž poudaril v pridigi, da moramo večkrat prositi Boga za zdravega duha v naših družikiah, da moramo ustvarjati skupnost sl o v en sikih družin in da je ves naš narod ena sama velika družina. Po sv. maši smo imeli lepo prireditev z deklamacijami in petjem oh jaslicah. — Patru Prešernu se je zdravje nekolilko Izboljšalo.
Sveta maša za Slovence je vsako nedeljo ob 8. uri v kapeli Slov. šolskih sester na Vda dei
Colli 10. 'Popoldne ob 6. uri vsako nedeljo ■in praznik je večerna poboiž,nosit z rožnim vencem, litanijami Matere božje in blagoslovom. Na drugo nedeljo v mesecu, 8. marca, bomo imeli rimski Slovenci večerno sveto mašo ob pol petih popoldne v argentinski nacionalni cerkvi na Piazza Quadrata. Sveta maša bo za pokojnega administratorja jugoslovanskega dela go riške nadškofije mons. Mihaela Toroša.
Duhovna obnova: na cvetni teden, v sredo
18.	3., 19. 3. popoldne ob 4 im ob 5 bo kratka duhovna obnova za gospe in gospodične. Za-kljulčdk na cvetni petek dne 20. marca zjutraj ob 7 is sklepnim nagovorom in skupnim svetim obhajilom. Ta obnova bo v kapeli Slov. Bester na Via dei Golli 10; če bo število prijavljenih večje, pa v argentinski nacionalni cerkvi na Piazza Quadrata. Prijave za udeležbo sprejemajo: Slov. šolske sestre, Via dei Colli 10, tel. 844-4-387; gdč. Marija Marimšek, Viale dei Parioli 43, tel. 872-100; Slov. duišn»pastirski urad, Via dei Colli 8, tel. 845-4-802.
Na veliki četrtek, 26. marca, bo sveta maša v kapeli Slov. šolskih sester na Via dei Golli 10 ob 5 popoldne. — K slovesnim obredom velikega tedna so rimski Slovenci povabljeni v cerkev Imena Marijinega, Poro Tratam o 89.
Za sv. spoved bo prilika med sveto mašo 8. marca na Piazza Quadrata ter oba večera duhovne obnove na Via dei Golli 10 dne 18. in
19.	marca zvečer ter pred sklepom dne 20. marca zjutraj.
Latina. — V izseljenskem centru v Latini bo sveta maša za Slovence dne 8. marca ob 11 dopoldne. Prilika za sveto spoved pred sveto mašo. — V dneh 18., 19. in 20. marca
bo v tem centru sv. misijon za vernike slovenskega in hrvatskega jezilka. Program bo oib javljen na deski v centru. Za sveto spoved bo prilika na cvetni petek popoldne {20. marca). Slovenci so vabljeni, da se udeleže tega misijona, posebno na cvetni petek, ko je na razpolago slovenški duhovnik in bo božja služba s pridigo za iSlovence. Na velikonočni praznik bo sveta maša za Slovence ob 11. uri.
Capua. — V taborišču Capua je nekaj sto Slovencev, ki so se v velikem številu udeležili božje službe za božič in prejeli svete zakramente. Za Veliko noč bodo imeli priložnost spovedi v slovenskem jeziku v soboto, 21. marca, popoldne in na cvetno nedeljo, 22. marca, zjutraj od 7 naprej. Ob 10 bo slovesna sveta maša s slovensko pridigo in branjem pasijona v slovenščini. Vsi Slovenci so vabljeni, da se udeležijo vseh verskih obredov, ki bodo v taboriški cerkvi, posebno pa takrat, ko (bo na razpolago slovenski duhovnik.
Trst. — Za slovenske .izseljence bo prilika za spoved im božja služba v dneh 23., 24. in 25. marca. Opozarjamo, da je v bližnji župniji Žalostne Matere 'božje sveta maša s posebnim ozirom na slovenske vernike vsako nedeljo ob 10. uri.
NEMČIJA
Bavarska
München — V nedeljo, 26. januarja, so naši Slovenci d,z Bavarske priredili v Mümohe-nu svojo pustno zabavo. V veliki, lepo okrašeni dvorani se je zbralo čez 160 fantov in deklet, pa tudi precej starejših je bilo med njimi. Ob zvokih naših harmonikarjev so se živahno vrteli in kar veselo jih je bilo vide-
Skupina slov. mož in fantov v izseljenskem centru v Latini pred odhodom v prekomorske dežele.
ti. Vrhunec te 'zabave je bil tudi letos srečelov z geslom: »Tombola za naše Slovence«. Razen lepega fotoaparata in transiistorja je bilo še več manjših, vendar koristnih stvari. Tudi steklenic iz vinom in čokolade ni manjkalo med dobitki.
Za »utrujene in žejne« od plesa so bile pripravljene razen dobrega piva in dobrih jedil — originalne kranjske klobase in odlično domače vino.
Pa ne mislite, da so naši bavarski Slovenci samo pri zabavah tako številno zbrani! Tudi pri vsaiki slovenski maši je cerkev polna in zraven molitve ponosno doni tudi naša slovenski pesem, ki celo navzočim Nemcem zelo ugaja.	J. K-e.
Traunreut. — Lep zgled nam je zapustil pokojni rojak iKarel Bogina. Vse svoje premoženje je 'zapustil župni cerkvi v Traunreutu, več tisoč mailk, ki si jih je prislužil s trdim delom še v Ameriki, ‘kjer je prej živel. Na stara leta je prišel v Nemčijo na Bavarsko, kjer je dočakal konec in - s svojim darom -božje plačilo. Naj počiva v miru!
München. — Preminil je rojak Janez Zdolšek. Že dalj časa je bolehal, na Novega leta dan pa je dobil napad, tako da so ga morali prepeljati v bolnico, kjer je 4. I. 1964, previden s sv. zakramenti, umrl. Bil je vdovec, v 61. letu. Tuja zemlja ga je sprejela vase; naj mu Bog nakloni srečno domovino v nebesih!
Baden-Württemberg
Krsti: Dne 25. jan. je bila v župni cerkvi v LJhingenu krščena Olga, hčerka prvorojenka Tetra Gorjupa in Ljudmile, roj. Senekovič. — V nedeljo, 26. januarja, sta bila v 'župni cerkvi v Nagoldu krščena malčka Albin in Anton, prvi sin Albina Zalar in Marije, roj. Kužnik, drugi pa Antona Ahlin in Marije, roj. Merhar. Bog daj obema zdravja in vsega dobrega, da bosta lahko staršem v veselje.
Poroke: Dne 10. jan. sta se poročila v župni cerkvi Kirchheim/Tedk Anton Ogrinec iz Lipovške in Amalija Žgajnar iz Grabna pri Ortneku na Dolenjskem; 23. jan. v cerkvi Marienkirche v Stuttgartu dva para hkrati: Vinko Vovk iz Št. Ruperta na Dolenjskem in Elizabeta Metelko iz Hudobrazja, ter Darko Metelko iz Hudobrezja (brat poslednje) in Erika Kovač iz Sv. Križa pri Mariboru; dne 6. feibr. pa v Erankenholzu (Posarje) L ud o vik Kavčič iod Sv. Antona v Slovenskih goricah in Elizabeta Kramberger iz Dogoše pri Mari-
Slovemki rojaki pri božični maši v augsburški stolnici. Maša je bila pri oltarju sv. Petra Kanizija, ki je bil v času protestantske reformacije v Augsburgu stolni pridigar. Zgodovina pripoveduje, da je bilo pri njegovi prvi pridigi le 7 poslušalcev, kajti ves Augsburg je že bil odpadel od prave vere. Ko pa se je po 5 letih poslavljal iz Augsburga, je moral zadnji dan trikrat pridigati, in to polni cerkvi. Ljudje so spet našli pot k pravi veri! — Ko je slovenski duhovnik za Veliko noč 1962 prvič prišel maševat in pridigat slovenskim rojakom, ni bilo — nikogar! Lanski božič jih je bilo čez 20. Pa bi jih bilo lahko še več! Morda bodo prišli letos za Veliko noč?
boru. — Vsem novim parom želimo božjega blagoslova za lepo in dolgo skupno bodočnost.
Sv. maše, ki smo jih dosedaj imeli v Esslin-genu vsako drugo in vsako četrto nedeljo v mesecu, bomo skušali preložiti v Stuttgart. Zelo primerna za nas bo cerkvica Pfarre HI. Geist 'ob tramvajski progi št. 9, blizu plinarne (Gaswerk). Začeli smo že z nedeljo, 9. februarja. Upamo, da nam sčasoma uspe dobiti tudi kak primeren lokal za družabne večere po maši. Sv. maše pa bodo ob isti uri, kakor so bile v Esisiingenu, to je ob pol petih po-
poldne. Bolj pozno ni mogoče, ker se moramo pravočasno umalknitii nemškim vernikom, ki imajo za nami tmidi svoje pdbožnosfci.
Porurje
Naraščaj so javile v zadnjem času tri družine. Dne 25. januarja je bil v Essenu krščen Rainer Novak, sinko Tomaža in Kriste, naslednji dan pa v Oberhaiusenu Detlef Binder, sinko Kurta in Veronike. V soboto, 1. februarja, je Ibiil še krst v Diisseldorf/Benrathu in .sicer Helge Hrastnik, hčerkice Antona in Vide. — Staršem čestitke!
Porok je bilo pravzaprav za predpustni čas veliko premalo. Nekateri pravijo, da pač zato, ker je preveč fantov in premalo deklet, dragi te hočejo pa prep nič alti, da je preveč deklet in premalo fantov. Saj ne moreš vedeti, kdo ima prav, ko pa se morata vedno taka dva najti, da spadata skupaj za vse življenje. En tak primer ,pa se je v zadnjem času le našel med rojaki. V Essenu sta se namreč 1. fdbr. za zmeraj našla Ivan Muren, doma v MiikotaJh, župnija Raka/Krško, in Jožefa Kenin, rojena v Ravni, župnija Sv. Duh v Velikem Trnu. Poročit sta se šla v St. Johamnskirche v Altemessemu. — Vso srečo na življenjski poti!
Po plačilo k Bogu je šla v Oberhausen-Ostar-felidu Staroslovenka Antonija Janc. Umrla je 9. jan. v St. Joselhosipitahi v Sterkrade. Pokojnica je bala rojena 1899 v Brestanici, od koder je prišla z možem v Nemčijo leta
Rudniki v nemškem Moer-su že nad 50 let zaposlujejo slovenske rudarje. Prvi so prišli tja leta 1906 in sicer v večjih skupinah, tako da so mogli ustvariti lepo društveno življenje, ki je o-stalo ljudem v najlepšem spominu. Po zadnji vojni, predvsem v zadnjih letih, se je v Moersu zopet na novo naselilo nekaj naših ljudi. Moški so se po večini zaposlili v rudnikih, kakor oba rojaka Janez Š. in Anton U., ki ju vidimo na sliki. Videti je, da sta si dobra prijatelja in sta ponosna na svoje potomstvo, ki sta oba fantka.
1924. Predzadnjo vojno je pridno sodelovala pri slovenskih društvih v Osterfeldu, predvsem pri ženskem društvu »Rožnega venca«. — Naj počiva v miru! Sorodnikom iskreno sožalje!
Večmesečni prislužek je bil ukraden rojaku v Wuppertalu. Sostanovavec mu je ukradel bančno knjižico, šd z njo na banko in dvignil idenar ter 'izginil. Le škoda, da se roj^k pri vlaganju denarja na banko ni pogodil za geslo {Stichwort), ki bi bilo znano le njemu in banki. Ker tat gesla ne bi vedel, ne bi mogel dvigniti denarja in bi že sedel v zaporu, rojak pa bi imel še ves denar.
Fordove tovarne v Kblnu bodo na spomlad izdale nov Taunius-avtomobil, ki bo daljši in širši od sedanjega »17m« in bo imel tudi močnejši motor. Tako vedo povedati naši fantje, ki .so v tovarni zaposleni.
NIZOZEMSKA
Slovensko društvo sv. Barbare v Hoensbrioeku ima od 2. februarja, t. 1. nov odbor, ki, ga sestavljajo sledeči možje:	Resnik Jožko,
predsednik; Lavrič Anton, podpredsednik; Setlič Franc, tajnik; Železnik Filip, blagajnik; Železnik Franc in Vodeb Franc, preglednika. Novemu odboru želimo obilje uspehov.
Zahvaljujemo se bivšemu predsedniku g. Francu Vodebu, ki se je kljub slabemu zdravju žrtvoval za koristi naše skupnosti. — Enako se zahvaljujemo za vse delo v korist
Predpustno veselo srečata n j e Slovencev iz nemškega Porurja je bilo to pot v Essenu. V nedeljo, 26. januarja, so Mladoslovenci iz Al-tenessena priredili veselico v Kolping-hausu v Altenessenu, na katero je prišlo okrog 350 rojakov. To je bilo presenetljivih srečanj z znanci, ki se morda že leta niso videli in ne vedeli drug za drugega! V Essenu so si zopet podali roke in za snidenje je prišla na mizo steklenica najboljšega vin-ca, ki je vsem razvezalo jezike in mlajšim ogrelo pete. Iz tega in onega kota je zadonela slovenska pesem, da so ji navzoči nemški gostje pozorno prisluhnili. Fantje so se celo postavili v krog, da so bili bliže drug drugemu in zapeli, da je bilo veselje. Ni čudno, da so ob takem razpoloženju klobase, ki so jih nosile na mize slovenske Essenčan-ke, kaj hitro pošle! Nekatere so si to kar želele, da so se potem ob poskočni godbi mogle tudi malo zavrteti.
slovenske 'skupnosti oidlbonu, ki g>a je lani vodil [g. Rudi -Sinkovič. Hvaležni smo vsem našim nesdbiionim društvenilkom in se zavedamo, da je delo za skupnost v tujini vedno združeno z velikimi žrtvami.
Nobena tajnost pa ni, da v Hoenslbroeku že nekaj časa ni prave sloige. To živo obžalujemo. Kaj 'takega bi si pri talko malem številu res ne smeli privoščiti. Na izibiro imamo samo slogo ali pa popolen razkroj naše skupnosti.
Vesel dogodek: V družini Erns-Antlej se je rodil idrugi sinček, ki je pri krstu dobil ime Armand Anton. Čestitamo in želimo obilje zdravja!
Bolniki: Omenili .smo že, da g. Franca Vodeba, bivšega predsednika Slov. društva sv. Barbare v Hoenslbroeku muči rudarska bolezen. Iste težave ima že dalj časa g. Jakob Kilanlder, enako bivši predsednik Slov. društ-
va sv. Barbare. Tudi do tega moža imamo veliko spoštovanje, ker smo videli, s kakšnim pogumom 'in vztrajnostjo se je ob težki sili-kozi kot predsednik še žrtvoval za slovensko stvar. Ah, ko bi v naši mladini bilo vsaj nekaj tega ognja in zvestobe! Ga. Amalija Železnik iz Hoenslbroeka je (zapustila bolnico in se zdravi v domači oskrbi. G. Ivan Žohar iz Hoenslbroeka je tudi v bolniški oskubi v Heerlenu. — Vsem našim dragim bolnikom pošiljamo posebne pozdrave.
Naša Velika noč: spovedovanje na veliko soboto: Lindenheu vel: 14,30 h, Hoenshroek: 16 h, Eygelshoven: 17,30 h, Heerlerheide: 19 h, Brunssum: 20 ih. — Slovesno vstajenje bo na velikonočno jutro. Začetek ob 6,15 h. — Vsi islkreno vabljeni!
Slovenska pisarna siporoča, da se to leto naša skupina odpelje iz Aachna v domovino
4. avgusta; iz Ljubljane se vrnemo 28. avgusta. Opozarjamo tiste, 'ki morate imeti nove potne 'liste, da se takoj prijavite, ker je še čas. Prijavite se lalhko pri Slovenski pisarni, Versilienbos 64, ali pri F. Gnil, Kamp-straat 154, oba v Heerlerlheiide.
ŠPANIJA
V Šipaniji nas ni veliko iSlovencev. 7. januarja je tu odšel v večnost 50deta.i duhovnik France Malovrh, doma iz Polhovega Gradca. Pred letom 4945 je bil kaplan v Skočijanu pri Turjaku. Pred rdečim nasiljem se^ je umaknil v tujino in našel igosfcotjubje v deželi pomaranč oh sredozemski obali. Deloval je v zavetišču za onemogle v Sueci pri mestu Valencia in (bil zelo pril juhi jen vslad blagega značaja. Zadnja leta ga je mnogo mučila zahrbtna jetika, ki mu je končno pretrgala nit življenja. Naj blaga duša počiva v miru!
ŠVEDSKA
V .soboto, 18. jan. 1964, je bila krščena Sonja Inge, prvorojenka družine Habjanič v M a 1 m o. Oče Jože je doma iz Moškan jcev pri Ptuju, mati Albina, roj. Vohl, pa iz Dobrovcev. 'Botra sta bila gospod in gospa Iskra iz Malmö. (Staršem in novokrščenki obilo božjega blagoslova!
Malmö. — V nedeljo, 19. jan., je bila v Malmö (birma. Prišel je prevzviišeni g. škof iz Stockholma. Birmancev je bilo veliko. Za nas je zanimivo to, da je (bilo skoro več odraslih oseb pri birmi kot pa otrok, nekateri že častitljivi sivolasi starčki. To so konvertiti (spreobrnjenci), tki so v odrasli dobi ali pa šele na starost prestopili v katoliško Cerkev. — Med otroki -sta bila pri birmi tudi dva slovenska otroka: Peter in Milka iz Sanotar-jeve družine v Malmö. Čestitamo!
Smrt dobrega krščanskega očeta: V Ljubl jani je nekaj dni pred božičem umrl oče g. Cirila Šege, ki (živi tukaj na Švedskem (v Limma-rediu) -s svojo družino. Dosegel je visoko starost 87 let: dolgo življenje, ki pa je bilo polno zasliuženja pred Bogom. Pokojni je bil namreč skoz in skoz značajen in odločen krščmski mož, čeprav je (živel v časih, ko ni vedno lahko vztrajati. Naj bo zavest, da je 'rajni prejel večno plačilo za svoje zasluženje v življenju, v tolažbo žalujoči družini, Še-govi mami doma, sinu Cirilu na Švedskem in vsem ostalim!
Svete maše v marcu 1964: Prvo nedeljo, 1. 3., Vaxjö in okolica; drugo nedeljo, 8. 3., Göteborg ob 9. in četrt in Lidlköiping ob 17; tretjo
nedeljo, 15. 3., Malmö oh pol desetih, Trelle-borg ob 17; četrto nedeljo (cvetno), 22. 3., Hälsingborg; na Veliko noč, 29. 3., Malmö; velikonočni ponedeljek, 30. 3., Göteborg; prvo nedeljo v aprilu (belo), 5. 4., Jönköping. Natančnejša -sporočila, zlasti za veliki' teden, boste sproti prejeli.
Veliki teden: Ker nimamo naše slovenske cerkve in ker ste tudi preveč razkropljeni po Švedskem, seveda ne bomo mogli imeti naših posebnih dbredov velik-ega tedna. S tem pa ni rečeno, da se vam teh obredov, ki so tako lqpi in vzvišeni, ni trdba udeležiti. Na Švedskem -so nekateri -dnevi velikega tedna praznični, vsaj veliki petek, 27. 3. Mnogi morda tudi na veliko soboto ne delate. Uporabite ta dva dneva zato, da se udeležite teh svetih obredov v katoliški cerkvi ali kapeli tam, kjer imate priliko. Ako bo vreme lepo in toplo, vas bo morda mikalo, da !bi šli kam na izlet ali na obisk. Mnogo bolje bo, če se boste udeležili cerkvenih obredov, v katerih se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti na križu in vstajenja. — Naj bo ta žrtev v zahvalo božjemu Zveličarju za neskončno ljubezen, ki nam jo je izkazal z odrešenjem.
Družina inž. Branka in Erike Strmšek se je naselila v Neukirchenu (Spodnje Porenje) v Nemčiji. G. inž. Strmšek je močno zaposlen z gradbenim podjetjem in, kadar mora gospa iti nakupovat, popazita hčerkici Biserka in Irena na malo sestrico Renato.
Slovenski misijonarji po svetu
V celoti jiih je 'trenutno v misijonih 54. Od teh je 37 odšlo v misijone pred zadnjo svetovno vojno, 27 pa v letih po končani vihri. Iz domovine je v povojnih letih prišla le ena nova misijonska moč — še ta se je morala prikrasti —, vse druge so pa iz zamejstva. Ta mala četa naših misijonarjev in misijonark je po svetu takole razkropljena:
Na Japonskem jih je šest: 1 misijonar in 5 misijonark (1+5); na otoku Formozi: 1+2 in še laični misijonar zdravnik dr. Janež; v Horag-Kongu in Makauu oh kitajski obali: 2+1; v Južnem Vietnamu je misijonar Majcen; v Burmi en misijonski brat; v Siamu sta dve misijonarki; v Indoneziji (otok Java) ena; v Indiji in v Pakistanu jih je skupno 17: šest duhovnikov, šest misijonskih bratov in pet misijonark; v Afriki jih je petnajst: 4 duhovniki, 4 bratje in 7 misijonark. Poleg teh sta še po en misijonar in misijonarka na otoku Madagaskarju, dve sestri iz Kongregacije slov. šolskih sester pa delujeta v Paragvaju med Indijanci.
Po pripadnosti je 11 jezuitov, 8 salezijancev, 3 so misijonarji presv. Srca, 3 lazaristi, 2 iz 'drugih družb, 1 je pa laik — skupaj 28 moških, ki 'delajo v Gospodovem vinogradu. Redovnic je 26: 5 je uršulmk, 4 usmiljenke, 4 oblatinje, 3 pomočnice vernih duš, 2 frančiškanski Marijini misijonarki, 2 slov. šolski sestri in šest iz drugih redovnih družb.
Delokrog naših misijonarjev in misijonark je kaj različen. Od duhovnikov vodijo eni misijonarske postaje, drugi poučujejo po šolah, fretji so vzgojitelji v zavodih za duhovniški naraščaj, četrti pionirji pri ustanavljanju novih misijonskih središč.
Misijonski bratje vodijo strokovne šole, 'gospodarstvo v zavodih in na misijonskih postajah, poučujejo, obdelujejo zemljo, zidajo cerkve in gradijo misijonska poslopja.
In misijonarke? Nekatere so ravnateljice dekliških zavodov z več kot dva tisoč gojenkami, druge so po misijonskih šolah, po bolnišnicah in dispanzerjih. Spet druge skrbe za cerkveno perilo, obiskujejo bolnike po domovih in reveže po vaseh, delijo hrano in obleko potrebnim. Nekatere gospodinjijo in delajo na polju. A za vse velja: ljubezen Kristusova jih priganja.
Vedno več nas je
Uradna statistika organizacija Združenih narodov je ugotovila, da je bilo sredi leta 1963 že čez 3 milijarde ljudi na zemlji (3.180 milijonov). Število prebivavstva se je veliko bolj pomnožilo, kot so predvidevali pred tremi leti.
56 odstotkov ljudi živi potemtakem v Aziji (skoraj 2 milijardi). V Evropi brez Sovjetske Rusije živi 440 milijonov, v Sovjetski Rusiji pa 225 milijonov.
V	Afriki živi le 272 milijonov, v obeh Amerikah okoli 440 milijonov, v Oceaniji (Avstraliji z otoki) pa 18 milijonov.
V	zadnjih 60 letih se je število prebivavstva na zemlji podvojilo. V 38 letih bo spet še enkrat toliko ljudi na svetu, to je 6 milijard, od teh 4 milijarde v Aziji (okoli 70 % vseh ljudi!)
Število človeštva se tako množi predvsem zaradi tega, ker zaradi zdravstvene oskrbe in higienskih ukrepov umrje veliko manj ljudi kot prejšnja stoletja.
Posebej omenjamo dejstvo:	Kitajcev je vsako
leto 17 milijonov več.
Molitvena zveza
hoče, da bi skupno molili za svoj narod, z molitvijo priklicali nanj božji blagoslov, da bi se ves rešil in ohranil. Zato ima za vsak mesec poseben na men, tako da je molitev še bolj enotna. Za marec je tak namen: „Samo z zglednim življenjem, ki si ga izprosimo z molitvijo, bomo dosegli pri Bogu rešitev našega naroda.”
Ker je ves mesec še v postu, bo prav lahko moliti v ta namen, saj nas čas sam opominja k temu.
Ko se je sedanji papež mudil v Sveti deželi, je bila tam tudi romarska skupina z Angleškega. Na Oljski gori sami je imela celonočno bedenje v mo litvi. „Prav posebej sem se spominjal v molitvi vašega naroda takrat,” je zapisal angleški romar. Tujec moli za nas, pa bi mi pozabili na lastni narod?
Ako bi želeli kaj informacij o „Molitveni zvezi”, pišite na: Osrednjo izseljensko pisarno, 62. Offlev Rd., London S.W.9, Anglija.
Lepo spominsko knjigo z življenjepisom in 50 'sldkami iz življenja rajnega papeža Janeza XXIII. je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Knjiga je krasno darilo. Cena 36.— šil.
kji izhaja od časa do časa v Rimu, poroča v svoji drugi številka:
Rojak L. A. iiz Kanade je v petih letih in treh mesenih prestali deset operacij, končno pa zabredel v neozdravljivo zastrupljen je; svoj brezupni položaj 'takole popisuje:
». . . Zdravnik mi je dejal, da ibodo poskusili še z eno operacijo. Poklicali me bodo čez nekaj dni, ko bo pripravljena soba. Šel sem domov in čakal, kdaj me bodo poklicali. Čakal sem 'teden, dva, pet, a odmeva iz bolnišnice ni bilo. Močno me je skrbelo zlasti, ker je bliila holečiina neznosna noč in dan. Tudi pritok iz ran se ni nič zmanjšal. Kaj mi je storiti? Zdravniki, kakor izgloda, ,se nočejo več brigati zame. Saj -so mii večkrat povedali, da se mi rane ne bodo nikoli izčistile. Zato me. v bolnišnico nočejo več poklicati, kakor so 'obljubili.
če bi ne bil tako svojeglav, bi obupal nad vsem in umrl. Pa za itako neumnost je še vedno dovolj časa . . .
Spomnil sem ise na služabnika božjega Antona Martina Slomška, ki tam v Rimu čaka, da ga dvignejo na Oltar. V življenju je bil taka dobra duša, gotovo tudi sedaj ne bo zavrnil moje prošnje . . .
Takoj drugi dan sem začel devebdnevnko s polnim zaupanjem, da ne bo zaman.
Med prvo se ni nič posebnega zgodilo. Le nekaj se je v prvih dneh premaknilo, pa ne vem povedati, kaj. Kot neki odmev je bilo. Končal sem de ve (dnevnico in čakal deset dni.
Stanje je bilo isto. Enajsti 'dan sem začel drugo devebdnevnioo. V sredi te 'druge, mislim, da peti dan, mi je bolečina naenkrat prenehala, kakor 'bli odrezal. Desna rana »e je stisnila, da je imela že velikost polovice gra-ha, medtem ko se je leva že prej zacelila.
Nekaj dni se sploh nisem zavedal, kaj se je zgodilo. Bilo mi je, kakor bi mii nekaj
Milan Kessler, po rodu iz Maribora, ki živi v Miinstru v Zapadni Nemčiji, je dosegel s svojo pevsko nadarjenostjo že marsikatero priznanje od poznavavcev lahke glasbe. Njegov glasovni obseg zajame tri oktave in sicer od basbaritona do tenorja. Celo vrsto popevk predvaja v različnih jezikih, tako v slovenskem, hrvaškem, nemškem, italijanskem in španskem. Televizijska otidajna postaja v Mainzu v Nemčiji mu je obljubila možnost sodelovanja. Radijska postaja v Buenos Airesu v Argentini, katere član je g. Kessler že dalj časa, pa je njegove popevke tudi že oddajala in mu izrekla vse priznanje.
manjkalo. Pomislite: pet let in tri mesece je mimliilo od prve operacije. Ves ta čas misem bil niti trenutka brez bolečin... Zdaj pa je bilo kar naenkrat vsega konec. Dva meseca je že minilo od takrat, pa se bolečina nii več pojavila. Zgleda In popolnoma sem prepričan, da je infekcija izginila. Izginila je kljub napovedim zdravnikov, da se mi rane ne bodo nikoli zacelile.
Popolnoma sem prepričan, da so se rane zacelile na Slomškovo priprošnjo.«
dogodek
v kte$M MU
3.
»iPa Ikaj pravi goispod iBelin na ito pismo?« sem vprašal. »Ali je prepričan, da je od nje?«
»To je njena pisava,« je povedal Kres. »Pismo je napisala ona. O tem ni nobenega dvoma. Toda kakor je to pismo gospoda Belina po eni strani pomirilo, ga je po drugi le še Ibollj vznemirilo. Kaj pomeni? Kaj je tisto, Ikar ise ima ,dopolniti1? Kakšna skrivnost je v tem? Kam jc šla, kje je, kaj je z njo? Uganka pri uganki.«
»Kaj je zvedel gospod Belin v tistem sanatoriju?«
»Nič, kar bi nam moglo služiti. Tam ona sploh z nobenim moškim ni prihajala v do-tilko razen z zdravniki. Na potovanju se tudi ni mogla iz nobenim seznaniti, ker jo je njen mož ispremil tja in nazaj. Gospod Belin je zdaj, ko misli, da mu je ona isama prinesla pismo, prepričan, da je kje v 'Ljubljani.«
Odmajal sem z glavo.
»Tudi jaz ne verjamem,« je dejal Kres; »toda pustiva gospoda Belina v njegovi veri, ker ga pomirjuje. Zato isem pozvedovanje in iskanje po Ljubljani prepustil njemu. Računam takole: zakaj je pisala svojemu možu? Da bi ga pomirila. A če bi bila v Ljubljani, bi ne pisala, ampak 'se oglasila na telefonu. Njenega moža bi veliko bolj kakor pismo razveselilo, če bi zaslišal njen živi glas. Drugič: ali ni čudno, da ne pride vsaj po kaj obleke? Saj je odšla v tem, kar je imela na sebi. Denarja tudi ni imela s seboj; njen mož sodi, da kvečjemu kak stotak. Kako more razvajena dama prebiti teden dni v eni in isti obleki in perilu? Zdaj je bil njen mož tri dni zdoma, torej je imela dovolj priložnosti, da bi prišla po najpotrebnejše 'stvari. Ne, v Ljubljani je gotovo ni, tudi bi se ne mogla tako skrivati, oziroma ■se dati skriti!«
»Hm, izključeno le ni,« sem oporekal. »Ali
se .spomnite, kako je bilo takrat s tisto gospodično Jelo? Toliko ljudi jo je poznalo in vendar ni nihče vedel, kje je. Po dolgih mesecih iskanja ste jo po golem naključju izsledili tam v Mostah.«
Kres je odgovoril:
»Izključeno seveda ni, da je gospa Tija skrita v našem mestu, verjetno pa prav nič. če vse preudarimo. Tole njeno pismo krepko podpira mojo domnevo. Prosim, oglejte si malo ta papir, kaj vidite? Star papir, že preperel, na robovih kar irumenkast. In črnilo? Bledo, rjavkasto, staro. Peresa gospa Tija tudi ni imela najboljšega, ‘le poglejte, kako ise ji je čeperillo . . . Zdaj še malo prevohajte papir s svojim občutljivim lovslkim nosom. Kaj duhate?«
»Duh po sivkah, jabolkih in škornjih, duh po starih skrinjah, 'duh po kmečkih izbah, vaških župniščih in starih graščinah,« sem ugotovil.
»Bravo!« se je razveselili Kres. »Vidite, kako imenitno se ujemava! Kaj nama vse to pove? Da je goispa Tija kje zunaj na deželi, na 'kmetih. Tam jo je treba iskati.«
»Kako je prišla gospa Tija do vaše vizitke, tega še vedno niste dognali?« sem ga vprašal.
»Še vedno ne. A navsezadnje morda to ni tako važno. Sklepam: gospo Ti j o je odpeljal nekdo iv znamenju srca. Ta nekdo ne more biti brez zvez z našimi. Treba bo pregledati po deždli, da dobim kje v roke nit. . . To utegne biti tnudapolno delo — saj je naša srenja že obsežna — upam pa opraviti hitro. Gospod Belin je kupili avto in mi ga dal na razpolago.«
»Vaša stvar ni dobro organizirana, prijatelj Kres,« isem opomnil. — »Morali bi sproti (zvedeti vse, kar se dogaja v vaši bratovščini alli srenji, kakor jo imenujete. Pozvedovanje bo prav nerodno . ..«
Na mojo kritiko se je Kres na kratko odrezal: »To vse še pride.« Nato mi je dal roko: »Zdaj se morda dalj časa ne boiva videla, ostaneva pa v potrebnih medsebojnih stikih. Zveza med vami in menoj bo gospod Belin. Bog daj srečo!«
In tako simo iskali gospo Tijo dalje.
Mene je doletela naloga policijskega psa, kajti mural 'bi izslediti gospo Tijn tako re-
kač iz vohom. Bila pa je moja naloga dokaj težja od naloge mojih štiirinoaniih tovainišev. Imel sem samo rabec gospe Ti j e z duhom, ki ni Ml nj-en, ampak je Ml biogve od kod . . .
Toda izaupal sem svojemu nosu in svoji sireči, sreči vseh pustolovcev. Prepričan sem M, da <se srečam 'kje z vonjem, ki ga izpuhteva robec gospe Tiije lin ki je kakor vonj Nrurijeve cigarete. Saj sem po tistem, ko 4em bil okusil Norijevo cigareto, dobil ta vonj še trikrat v nois: leto pozneje nekega večera v Dubrovniku, ko sem se sprehajal med vrtovi lin mi je blag vetrič prilščegetal v nos taisti skrivnostni vonj — morda vonj kake tropične rastline. Potem sem zavohal ta duh v neki foudimpeštanski kavarni, polni elegantne gospode in poslednjič na postaji Vinko vci, ko ,se je naš vlak križal z orient-ieks-presom. Tega je že devet let in vendar mi je še živo v spominu slika, ki je takrat trenutno šla mirno mene: spalni voz, odprto in odgr-njeno okno, ženska ob njem in val tople vonjave, ki je skozi hlad poletnega jutra dahnil v moj obraz.
Potemtakem je bilo še nekaj ljudi, ki so poznali cigarete, katere je dala Nuriju njegova perzijska princesa . . . Tudi pri Ti ji mora biti človek, ki ji je dal te cigarete. Tega je treba najti, pa se bo vse razkrilo.
Tiri dni zatem sem .doživel tole:
Pripeljem se v LjuMjano z gorenjskim vlakom ob 11.40. Ob istem času odhaja obratni vlak. Na peronu silna gneča, kar mrgoli izletnikov. Počasi se prerivamo in tedaj začutim v nosu tisti duh. Z ramo ob rami sem z mlado damo v rumeni svili, krasno, kar očarljivo hniinetko. Za hip se spogledava, žar njenih temnih, brezdanjih oči mi je š.dl ko ognjen plamen prav do srca. Takoj ji sledim tik za petami. Nisem se zmotil — z njenega baržunastega, zlato se svetlikaj očega tilnika ali pa z njenih črnih kodrov pod širokim isilamnikoim rahlo podiba-va isti vonj kot liz robca gospe Tije. Dama je bila v družbi nekam sumljivega dedca. Rumeni čevlji, lilaste nogavice, temna srajca in črn klobuk v poletni vročini, pa še pogled navzkriž, him, to je zmeraj sumljivo. Po navadi imajo tako zunanjost trgovci z dekleti. Vstopita na gorenj ski Vlak, zadnja minuta je, in zgineta v vozu II. razreda. Hip zatem
je ona že pri oknu in spet gledam v njene oči, otožne in plahe, ki se upirajo vame. Razločno berem v njenih očeh izraz prosečega strahu.
Že s[e vlak poimiiče, tedaj dene žena roko ob usta in mi poišepeta besedo: »Aba!« — Poti-hem je rekla, a dobro sem slišal »Aba«. — »Kdaj? kako? kje?« vprašujem, stopajoč ob vlaku, ki 'Sie je Vse hitreje odmikal. Ona se je že umaknila od okna. iSkoizenj je pogledal njen spremiljevalec.
»Aba, Aba« — sem ugibal. Ali je to njeno ime? Ali je kaka skrivnostna čarobna beseda? Ali ni Nuri takrat, ko mi je dal tisto cigareto, zamrmral pni tem »Aba«? Nova zagonetka!
Junak v romanu bi kajpak zagonetko z lahkoto 'rešil. Kratko in malo bi skočil na vlak in šel za Abo četudi okoli zemlje. Junak v dejanskem življenju je žal moral z naslednjim vlakom po nujnih službenih opravkih potovati v Celje in talko mu je odšla priložnost, da bi zvedel za skrivnost gospe Tije.
«•
Nekaj tednov zatem siem se vozil z motorjem proti Bregani. Opoldanski čas, silna vročina. Za menoj zatrobi in me prehiti avto, velik, odkrit voz, v gostem oblaku prahu. Nedaleč od mene se ustavi in, ko privozim vštric, zaslišim iz oblaka glas: »Halo! Ali ste vi zgubili rezervno kolo?«
Ustavim in se ogledam po svojem vozilu. Zares: jadaj na prikolici ni več rezervnega kolesa. Prelomila ista se nosilca. Letois se mi je to pripetilo že tretjič.
Šoifer mi pove kraj, kjer je kolo videl ležati, štiri kilometre nazaj.
Zahvalim se in, 'ko avto odhrnii, se ozrem po poitnilkih — gospod iin dama. . . O, Aba! Niso me prevarale oči, dobro sem jo spoznal v tistem hipu. Poleg selbe jie imela psa, velikega, lepega ovčarja, ki ga jie držala okoli vratu. Njen pajčolan je vihral v vetru ko zelena zastava.
Zdaj bi imel junak v romanu spet kaj lahko delo. Pustil bi lizgulMjeno kolo, kjer je, in se pognal za Abinim avtom. Jaz pa sem moral, hočeš nočeš, nazaj po kolo in potlej k prvemu kovaču, da mi ga je spet pritrdil. A številko avtomobila sem si ogledal. Skozi oblak prahu sem ravno še ujel 7. Bržkone je bil avto iz Zagreba, tako sem sodil po šofer-
jevi govorim. — No, nič -ne -de! Na svidenje, Afoa! Saj v tretje gre .raido.
Nekaj dni pozneje me je pripeljala pot v Bušečo vas, v tiste idilične toplice, kjer je imel nekdaj -svoje -letovišče pesnik Anastasius G-rün, prijatelj našega Prešerna.
Tam me je z ig-oispodarjem prišel pozdravit -t-u-di njegov pes, -prav takšen pes, kakor sem ga -bil videl -pri Abi v av-tom-obiliu. In čudno, pes kakor da bi me poiznal, me je (bil vesel in bil domač od prvega -trenutka.
»Od kdaj pa imate t-ega psa, gospod Kljun?«
»Še ne -dolgo. Zatekal se je k nam in o,stal. Kličemo ga za Kastorja. Takoj ise je privadili na to ime.« — Pravil je gosp-od Kljun, kako potrt je bil Kastor prvi čas, nič ni maral jesti lin nekega -dne je izginil, ,gotovo je šel iskat -svojega go-spodarja. A se je -spet vrnil. Najbrž se je bil -izgubil kakšnim zagrebškim izletnikom, ki jih olb nedeljah prihaja polno v te kraje. »To isklepam iz -tega, 'ker s-e tako izanima -za vsak aVto,« je pripomnili gospod Kljun in pohvalil Kastorja: »Dober, r-azumen, spodoben pes.«
»In lepa, dragocena -žival!« -sem dejal jaz.
Gospodu Kljunu nisem -smel takrat seveda ničesar praviti o zadevi z gospo Tij-o, zato sem -molčal tudi o Abi, razgovarjala p-a sva se mnogo o -skrivnostih življenja in -čudnih človeških -usodah. Go-spod Kljun j-e mož, ki je veliko doživel im izkusil, nekajkrat je zrl tudi sm-rti v oči; tam na Ruskem je bil nekoč -že -zavit v mrtvaško rjuho in na tem, da ga živega zagrebejo — s takimi ljudmi se da govoriti. Kastor je bil ves čas pri nama in naju -pozorno gledal ,in poslušal, kot bi vse razumel.
K-o -sva bila s Kastorj-em -sama, s-em mu p-o-šepetal v uho: Aba, Aba.. . Pes me je gledali -s svojimi krotkimi, -zvestimi -očmi, položil glavo na moje koleno in tiho, žalostno zacvilil . ..
Ko -zopet -srečam nekega dne gospoda Belina, me je kar presunilo, tako skrušen je bil ubogi moiž. Ni čuda, če so to -spremembo na nj-em opazili tudi -drugi ljudje in ... v tistem času -se -j-e -po mestu že nekaj šušljalo o zrahljanih financah gospoda Belina. Pravega vzroka -njegove potrtosti seveda ni vedel ni-
hče. Za njegovo ženo -so vsi mislili, -da je spet v kakem zdravilišču. Služabnici, ki -sta morda kaj slutili, sta znali držati jezik za -zobmi.
»Kaj bi ne bil videti tako Slab, -saj ni-č ne spi!« je dejal Kres, ko sva -se o tem razg-ovar-jala. »Vse noči jo čaka, kdaj -se bo vrnila. Čaka lin upa... Pusto upanje, ko ...« Kres j-e ndkaj mrmral, česar nisem razumel. Tudi on je bil spremenjen: živčen, razdražen, utrujen.
»Ah,« je vzdihnil in zastri č-elo z dlanmi. »To j-e res že preneumno. -Še vsako -stvar se mi j-e posreoillo dovršiti, tu pa kakor da je vse zakleto. Kar -sem do-slej -dognal, ni vredno pipe -tobaka. To veste, -da j-e zdaj že pojasnjeno, kako je -dobila gospa Tija m-ojio vizitko?«
»Kaj res?« -sem se začudil. »Ničesar mi še miste povedali!« »Saj pravim, da ni- vredno,« je odvrnil nejevoljno. »Tolike važnosti se j-e izdela ta vizitka in toliko sem .zavoljo nje letal -okoli, zdaj se je -pa -stvar izkazala -za docela brezpomembno. Vse to bi si bil lahko prihranil, ako bi bil m-oj spomin količkaj vreden. Toda -na vsakega -sem ,se prej -spomnil kot na to nesrečno branjevko. Ta je dala -gospe Tiji -moj-o vizitko: branjevka, pri kateri je navadno jemala sadje. Tej ženski s-em namreč nedavno pomagal v neki srčni zadevi, ona v svoji zgovornosti pa je stvar zaupala gospe Tiji, ki -se je zelo zanimala za m-oj-o o-söbio in želela imeti moj naslov. Tako mi je pravila branjevka. In veste, kdaj je imela razgovor z gospo Tij-o? Dan pred dogodkom na -savskem mostu. Tistega dne se je gospa Tija menda tudi prvič srečala z njim —«
»Z njim, ki jn je odpeljal?«
»Da«, j-e potrdil Kres. »Branjevka pripoveduje: .Ko je gospa odšla, je k stojnici prišel neki gospod in se zanimal za -damo. Branj-evka ne pozna gospe Tij-e po imenu in mu torej ni vedela povedati ničesar; sicer pa niti ni prav čakal na -odgovor, ampak j-o je ubral kar za -njo. Če jo je idošel, branjevka ni videla. Opis njegove osebe se ujema -z opisom, -ki nam ga je -dal gospod Belin: visok, čeden človek, močno zagorelega obraza, le nekam hudih oči, pravi branjevka. Kar -uročil j-o je. Govoril je slovensko, vendar malo tuje, nič po -domače, pravi branjevka.«
(Dalje prihodnjič)
rojaki pišejo
Vsak ima svoje mnenje! — J. L. iz Nemčije nam piše: Zame ni vsebina »Naše Luči«. Je pa jako »fajn« za mladino, za mladeniče, za delavce. Za takega starega, kot sem jaz, ki že v grob visi, je pa neprimerna . . .
•
»,Naša luč’ je vsako leto boljša! Sestram sem prebrala, da so izračunali, kdaj bodo na luni in spet nazaj . . . Pa mi pravi ena: ,Nihče pa ne izračuna, koliko časa bo v vicah . ..’« — Rankweil, Vlfog.
PESEM BREZDOMCA
Na Krasu bor j a rjove, v borih svira pa sonate, v brinju melodije zlate, ko misel k Bogu plove, z nami novo leto s ikrilatci, Gospo Sveto.
To sonce v tujini, vijolice in rožmarini — ja;z bi romal rad domov, na Kras, kjer burja rjove, ko misel k Bogu plove poslušat glas Bršljanske
Matere zvonov
In Mati božja z angeli Bršljanka,
kot da je Gospa Sveta koratanska,
pošilja sonce mi iz domo-
vine,
ponoči zvezde božje tam z višine,
kr.ilatce var’he — pobratime,
da v duši pesnikovi ni več zime.
B r š 1 j a n s k i
Zadnjič smo objavili sliko požrtvovalnega izseljenskega delavca Pera iz Pas-de-Calais v Franciji. Ta pokojni rojak nam je pisal v zadnjem pismu tudi o svojem obisku v domovini. Takole piše:
»Polnih 36 let nisem bil v domovini. Vandral sem po Dolenjskem, Štajerskem, Gorenjskem. Bil sem v Ljubljani, obiskal Postojnsko jamo, bil na Brezjah io cel teden na Bledu. Najbolj so mi ugajale naše slovenske prelepe, krasne cerkvice. Seveda sem obiskal tudi cerkev, kjer sem bil krščen, potem drugo, v kateri sem prejel prvo sveto obhajilo, in tretjo, kjer sem bil birman. Bridke in ganljive občutke v teh treh cerkvicah je nemogoče popisati. — Vsepovsod sem stikal za notami, nabral pol kovčka cerkvenih pesmi, seveda za denar, ne zastonj. Samo, da sem jih dobil! Nekdo mi je posodil dve stari pesmarici narodnih pesmi. V zadnjih dveh mesecih sem že prepisal več kot 360 pesmi (besedilo z notami). Za to je treba precej potrpežljivosti, kajne?«
•
»Do sedaj nisem mogla priti do tega, da bi prišla kdaj na kakšno slovensko prireditev, ker sva z možem že starejša. Ko sem pa zvedela, da izhaja slovenski list ,Na>ša luč’, sem sklenila, da ga 'tudi jaz naročim. Rada či-
tam vrstice, napisane v našem jeziku. Vzemite me \ seznam naročnikov in mi ga ob prvi priložnosti pošljite! Zahvalim se že vnaprej! Prilagam v pismu denar.« — K. S., E,Schweiler, Nemčija.
»Zadnjič ste omenili februarsko obletnico pisatelja Prežihovega Voranca. Zakaj niste še to napisali, za kakšen ,boljši' red se bojuje Prežihov človek? Za tak red, ki se je uveljavil pri nas doma in gredo ljudje zaradi njega po svetu! Tudi ne vem, zakaj pišete, da tudi Radio Moskva oddaja v slovenščini. Saj propagande smo že vsi siti . . .« — Z.
e
ŠTIRIDESET LET
Letos bo minilo 40 let, kar odšla sem v daljni svet; ali srce moje koprneče tja nazaj me vedno vleče, kjer so gore in doline, zeleni pašniki, planine, ki na njih se čreda pase in planinska cvetka rase, pastirček na piščalko piska, na paši ga posluša liska; pod mejo tam studenček ’zvira, po strugi dalje žubori, nad njim se klanjajo grmiči, visoka jelša tam šušti.
Se ptice zibljejo na vejah škrjanček v zraku žvrgoli, kos iz grmovja se oglaša, v travi muren poje „čičiri”. Od cvetice do cvetice letajo
čebelice
iskat medu za celice.
To spomini so mladosti, ko sem živela brez bridkosti.
Minka Zupančič, Francija.
smeh je zdrav
Dijaški list je pred deti zapisal: Ljubi Bog je dal Rusom tri lastnosti: prebrisanost, poštenost In ikoimumizam. Vendar je v svoji pre-vijdnosti sklenil, da da vsakemu samo po dve. Zato je danes v Rusiji vsak:
ali prebrisan in komunist, toda nepošten;
ali pošten in komunist, ni pa prebrisan;
ali pa prebrisan in pošten, potem pa ni komunist.
Nevljuden odgovor. — Gospa: »Gospod doktor, jaz sem vas poklicala čeravno na homeopatijo nič ne dam.« — Doktor: »To nič ne de. Saj vol tudi nima zaupanja do živinoadravnika, pa se imi da vendar zdraviti.«
Marljiva žena. — Žena mojega soseda je izredno marljiva. Mož se res ne more pritožiti, da premalo dela. Sam ponosno pripoveduje: »Dopoldne moja žena dela v pisarni, popoldne je blagajničarka v kinu, ponoči pa igra na klavir v baru.« — »Kdaj pa spi?« — »Čez opoldne v moji izložbi kot reklama za pižame in nočne srajce.«
V	hotelu. — Gost: »Kakšna je razlika med sobo iza tri dolarje in ono tza pet dolarjev?«
—	Hotelir: »V oni je manj stenic ...«
Ona že ve. — Sredica se ne uči rada. Kadarkoli ji prigovarjajo k učenju, vedno najde kak izigovor. Mami je bilo nekega dne dovolj, pa ji reče: »Breda, ne vem, kako boš živela, ko se nočeš učiti!« — »Ob, mama, boš videla, da dobro. Poročila se bom, potem bom mama in bom živela talko dobro kot ti.«
V	krčmi. — Gost: »Vi, krčmar, ne boste nikoli vojak!« — Krčmar: »Zakaj pa ne?«
—	Gost: »Ker nimate prave mere.« — (Brus, 5. 1. 189,1).
Ugani! — Ko belega psa vržeš v Črno morje, kaj boš izvlekel?« — »No, belega psa vendar!« — »Ne!« — »Črnega.« — »Ne!« —»No, potem pa res ne vem. Kar povej!« —(»Okopanega psa!«
Na sodišču. — Sodnik: »Koliko ste stani, gospodična?« — Priča: »Trideset.« — Sodnik: »Pred petimi leti ste bili tu in mislim, da ste odgovorili prav tako.« — Priča: »Bo že
res, saj nisem ena tistih, ki govore danes tako, jutri drugače.«
Hitreje. — »Vi ste pa strašno počasni,« se jezi direktor. »Kaj morate res delati vse počasneje kakor drugi?« — »Vsega ne, direktor! Utrudim se na primer mnogo hitreje.«
Med ženskami. — »Meta, kot prijateljica ti moram povedati, da te Draga povsod opravlja in si izmišlja o tebi neverjetne stvari!« — »No, dokler si, izmišlja, naj si le! Gorje ji pa, če bi začela praviti resnico!«
Trden zakon. — Zakonca Kremžar prideta v hotel, kjer mislita preživeti dopust. Gospod stopi, k vratarju, da bi uredil vse potrebno. Ko vleče na dan dokumente, opazi, da mu manjka potni list. — »Kako mi morete dokazati, da je gospa res vaša žena?« je rekel vratar nepotrpežljivo. — »Prijatelj,« je odvrnil Kremžar, »če bi mi vi lahko dokazali nasprotno, bi vam bil vse življenje hvaležen.«
Nevarna rana. — Mastna gospa nujno kliče zdravnika na dom. Ko zdravnik pride, mu gospa med obupnim stokanjem pokaže malo ranico na prstu. Zdravnik napiše recept in pravi: »Pošljite služkinjo takoj v lekarno po zdravila! Naročite ji, naj biti!« — Gospa: »Za božjn voljo, ali je tako nevarno?« — Zdravnik: »če služkinja ne prinese zdravila •takoj, se lahko rana že prej zaceli.«
Preklic. — V neki gostilni so imeli hlapca, ki je bil zelo surov. Neki gost pripomni nekoč: »Ta človek je surov kakor naš župan.« Za to besedo je zvedel-župam in je zahteval od gosta, da trditev prekliče. Gost je to preklical takole: »Ta hlapec ni tako surov kot naš župan.«
Hud očitek. — Sodnik: »Čudno se mi zdi, da (ste ukradli blago, niste se pa dotaknili blagajne, ki je biiila odprta in polna denarja.« Tat: »Gospod sodnik, prosim vas, ne očitajte mi še vi 'tega, ko me je že žena zavoljo tega dovolj zmerjala.«
Kadivec. — »Nehati ,s kajenjem je čisto 'lahka stvar!« — »Pa govoriš lilz lastne izkušnje?« — »Kajpada! Najmanj dvajsetkrat sem že prenehal!«
Starost. — »Moj ded je umrl, ko mu je bilo 91 let.« — »Moja babica je dočakala 94 let.« — »Hm,« se oglasi tretji, »iv moji družini pa je par, ki sploh še nri umrl.«
Mali oglasi
(Uredništvo rojakom z veseljem nudi priložnost, da v listu oglašajo. S tem pa ne prevzema nase nobene odgovornosti glede vsebine oglasov in s tem še ni rečeno, da daje obenem tudi priporočilo.
Če je rečeno, da posreduje uredništvo naslov, to naredi le tistim, ki pošljejo kaj za znamko za odgovor.
Cenik oglasov dobite pri u-pravi lista.)
•
32-letno pošteno de!kle, srednje visoko, črnih las in temnih oči, doma z dežele, v službi v Ljubljani, bi se rado spoznalo in ustanovilo družino s pridnim in poštenim moškim v Zapadni Evropi. Naslov posreduje uredništvo lista. (12)
•
Slovenski fant, star 27 let. ki živi v okolici Hogena v Nemčiji, se želi spoznati s slovenskim dekletom, živečim v Nemčiji. Naslov po-
sreduje uredništvo »Naše luči«. (10)
•
Slovenski fant, katoličan, star 24 let, želi spoznati pošteno in resno dekle, ki se želi poročiti. Prednost imajo dekleta do 22 let. Slika je zaželena. Naslov posreduje uredništvo lista. (11)
MESAR, kvalificiran za delikatese in sposoben voditi večjo mesarijo kot preddelavec, dobi dobro službo pri g. B. Jerini, 21. Gorton Gross Road, Manchester 18, Anglija.
Dimitrij JERUC, rue Longue Haie 30, Bruxelles 5, Belgija — se vam priporoča kot zapriseženi tolmač za francoščino, slovenščino in srbohrvaščino. Njegova komisijisika knjigarna »Preporod« kupuje in prodaja antikvarične knjige.
•
Uradni tolmač
Kdor želi imeti slovenske dokumente prevedene v
francoščino (krstne, rojstne, poročne liste) ali pa želi vložiti razne prošnje glede pokojnine, rente, razne reklamacije in tako dalje, naj se obrne na naslov: Monsieur Jankovič Janko, uradni tolmač, 17, rue de Belgrade, Tucquegnieux (Marine) M & M., Francija.

15 le^ons
de la langue slovene
Uprava »Naše luči« je prevzela v prodajo in priporoča knjižico za učenje slovenskega jezika, ki jo je sestavil g. Zdravko Reven, za izseljensko mladino, ki hodi v francoske šole. Učbenik je sastavtlijen po metodi »Assimil«. V 15 učnih urah lahko na podlagi nje dolbi vsak osnovne pojme o silo venskem jeziku. Knjižica je v praksi preizkušena. Ima 56 strani. Priporočamo jo vsem, ki niso hodili v slovensko šolo ali slovenski tečaj, a znajo francosko. Cena 2 NF ali 20 bfrs, oz. 0,40 kanadskih dolarjev.
OMtujosl o ni {(ut) (l)zlika ttae vam želijo
SLOVENSKI IZSELJENSKI DUHOVNIKI:
ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Offley Road 62, London S.W. 9., England (Tel. RELiance 6655, izg. Riläjens).
BELGIJA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Liege, Belgique Tel. 04/233910). - Kazimir Ga-berc, 19 avenue Louis Empain, Marcinelle (Hainaut), Belgique (Tel. 07/367754).
FRANCIJA: Nace Čretnik, 4 rue S. Fargeau, Paris 20, France, (Telefon MENilmontant 80-68) — Ciril Lavrič, 7 me Gutenberg,
Paris 15, France, (Tel. BLOmet 89-93). — Stanislav Kavalar, 17 me Claude Debussy, Lievin (Pas-de-Calais), France. — Anton Dejak, 33 me de la Vic-toire, Aumetz (Moselle), France. — Msgr. Stanko Grims, 1 rue du Dauphine, Merlebach (Moselle), France. — P. Jakob Vučina, 6, me de France, Nice (A. M.), France.
NEMČIJA:	Ciril Turk, 42
Oberhausen-Sterkrade, Mathildestrasse 18, West-Deutschland (Telefon 62676) - Ivan Ifko, 43
Essen-Altenessen, Schonefeldstr. 36, W. Deutschland. — Dr. Franc Feie, 7 Stuttgart-S, Heusteigstr. 49/11, W. Deutschland (Tel. 707970). — Dr. Janez Zdešar in Franc šeškar, oba: Zieblandstr. 32/11 Rgb., 8 München 13, W. Deutschland, (Tel. 550296).
NIZOZEMSKA: Vinko Žakelj, me des Anglais 33, Luik, Belgie.
ŠVEDSKA: Jože Flis, Gamla Nissastigen 65, Oskarström (Halmstad), Sweden (Telefon 035/60086).
NAŠA LUČ
mesečnik za Slovence na tujem
Začel izhajati 1. 1951
•
3. številka — letnik 13 Marec 1964
•
Izide desetkrat v letu (vsak mesec razen junija in avgusta).
Dopise za številko, ki izide konec meseca, mora uredništvo prejeti vsaj do 10. v mesecu. Člankov ne vrača.
•
Za uredništvo odgovarja dr. Janko Homböck. Založba: Družba sv. Mohorja. Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Vsi v Celovcu.
•
Če list naročiš pri upravi, stane na leto 35 šil. ali proti-vrednosit: 70 bfr, 7 NF, 5 h.
gld, 5,5 DM, 900 lir, 12 angl. šil., 10 norv. kron, 7,5 švedskih kron, 10 danskih kron, 20 avstralskih šil., 2 dolarja. List lahko naročiš pri bližnjem poverjeniku ali pa naravnost pri upravi v Celovcu.
•
Uredništvo in uprava imata naslov: „Naša luč“, Viktrin-ger Ring 26, Celovec-Klagen-furt, Austria.
Printed in Austria