LETO LXI LTYBLTANSKI ZVON ZYEZEK TONE SlFRER / IVO BRNClC IGO GRUDEN / ANTON OCVIRK SHAKESPEARE-OTON ZUPANClC JERN LEDINA / R. BOR / DRA-GOTIN CVETKO / VITO KRAJGER VLADIMIR KREFT / B. GORO-DINSKIJ / V. GOFFENSEFER VLAD. PAVSlC / ALFONZ GSPAN K.DOBIDA / B. BORKO ' v' ' '. ".V V ' *' s - •, • - ' • - . . ' £ j -^1534 *. - LJUBLJANSKI ZVON 1941 i - 2 Tone Šifrer: Hlapec Lenart Šoc...............1 Ivo Brnčič: Himna....................18 Igo Gruden: Poslednja noč.................20 Anton Ocvirk: Pisatelj in družba...............21 Shakespeare - Župančič: Koriolan..............30 Jem Ledina: Zimska...................35 R. Bor: Pismo ob slovesu..................35 Igo Gruden: Zasanjanost..................36 Dragotin Cvetko: Iz muzikalnih problemov...........36 Ivan Cankar: V spominsko knjigo ge. S. N............40 Vito Krajger: Nova pota zasebnega prava...........40 Ivo Brnčič: Misli o liriku..................47 Vladimir Kreft: Problemi kmetskega gospodarstva........56 B. Gorodinskij - R. Bor: Glasbena kultura ZSSR.........62 V. Goffenšefer - R. Bor: Mihail Šolohov............69 Med knjigami in dogodki: Po zlatih lestvah — Z zlatih lestev (V. Pavšič) — Kette: Zbrano delo. Uredil France Koblar (A. Gspan) — Ljubljana. Uredil F. Stele (K. Dobida) — F. Mesesnel: Jožef Petkovšek (K. Dobida) — Spominu Iva Kozarčanina (B. Borko).....76—96 100868 Revija stane celoletno 120 din, za dijake 90 din. Plačuje se četrtletno naprej po din 30.— ali pa din 120.— do 30. junija. Za inozemstvo stane 150 din. Posamezen zvezek stane 20 din. Radi težkih prilik prosimo, da se naročnina ^plačuje redno. Kljub izdatnemu povišanju cen za papir in tisk smo se odločili ostati pri stari naročnini. Prosimo, da nam to omogočijo zlasti stari naročniki s tem, da nam dobe novih naročnikov ali pa prostovoljno prispevajo v naš tiskovni sklad. Reklamirane zvezke dobivajo naročniki brezplačno samo na reklamacije v prvem mesecu po izidu. Kdor do Novega leta ne odpove revije, potrjuje s tem naročništvo za prihodnje leto. Kdor pridobi pet novih rednih naročnikov, bo prejemal revijo brezplačno. Upravništvo: Ljubljana, Dalmatinova ul. št. 10. — Urejuje in za uredništvo odgovarja Juš Kozak (Ljubljana, Poljanski nasip št. 14. VII 2). — Oprema: ing. arh. Marko Zupančič. — Prispevki, recenzijski izvodi in listi v zameno naj se pošiljajo na urednikov naslov. — Nenaročeni rokopisi se ne vračajo. — Izdajatelj: Tiskovna zadruga, r. z. z o. jamstvom v Ljubljani. — Tiska Narodna tiskarna, d. d., Ljubljana. Predstavnik Fran Jeran. HLAPEC LENART ŠOC TONE ŠIFRER Februarsko noč, ko slišiš ob vsaki uri samoten krik povodne ptice, ki se vrača čez prekopna polja na sever, se je Andreje Movrin prebudil. Nemara ga je kaj zbodlo v trebuhu ali pa je podzavestno ujel sumljiv šum, kakor bi tiho klepnila kljuka pri vratih in bi pritajeno zaškripali tečaji. Sicer je zadnje čase spal samo na eno uho. Še v polspanju je skozi priprto okno slišal, kako so konji v hlevu bili ob podnice in kako so zven-čale verige, če so krave vstajale. Kar pogrešal je, če ni slišal, kako hrešči žica, na kateri je vlačil pes verigo od hiše do skednja. Vedel je, da mnogo gospodarjev spi tako rahlo, zakaj nekaj težkega je viselo nad vasjo, odkar so že tri tedne odnašali nepoznani tatovi cela premoženja iz kmečkih hiš. Ponoči so vdirali v shrambe in hleve, pobirali denar, slanino, obleko, odpeljali tu mlado telico, tam konja, kateremu so, po sledovih sodeč, ovili kopita z vrečevino. Samo nekaj hlevov v vasi je bilo, kjer niso konjem porezali repov. Nobeno uro dneva in noči ni bil človek varen pred njimi. Pri sosedu Legatu so opravili svoje delo medtem, ko je družina molila; Vincencu Lubiču so izpraznili shrambo takrat, ko so šli domači v soseščino k mrliču in je sam ležal pri peči in smrčal. Lubiču je sicer marsikdo privoščil, zakaj rad se je postavljal s svojo mlado ženo in gruntom; le to je jezilo ljudi, da postajajo tatovi vsak dan bolj predrzni. Andreje se je prevalil na bok in zavzdihnil zaradi tesnobe, ki jo je občutil. Prisluhnil je mirnemu dihanju žene in zopet zavzdihnil. Zavedal se je, da se boji za svojo lastnino; strah ga je bilo pred načinom, kako so tatovi vdirali v hiše in kašče. Kakor so kmetje pazili, vedno so se jim mogli neznani razbojniki rogati. Niso jih ne videli ne slišali, čeprav so se vrata hiš odpirala ob najbolj nenavadnih urah, ko so gospodarji hodili gledat, ali je še vsa živina pri jaslih in ali ni slišati za poslopji sumljivih korakov. Kakor so bile Andrejčeve noči nemirne, so se zdeli vriski fantov vedno enaki; bili so isti kakor takrat, ko je Andreje sam vriskal med njimi in po glasu spoznaval tovariše. Sunkovito so se vzpenjali nad vas, padali v valovih na hiše med drevjem in poslopja ob njih, se odbili od cerkve sredi travnikov, nato pa so se prelili na polje in z vetrom utonili v hrastovih i 1 gozdičih za vasjo. Po teh vriskih je Andreje spoznal, da živi v vasi še dosti ljudi, ki so jim tatovi deveta skrb. Tudi njegov hlapec Lenart Šoc, ki je ves teden stražil hišo kakor star pes, se je ob sobotah oiresel skrbi za tuje premoženje in vriskal na vasi tako močno, da se mu je glas neredko razklal in je moral umolkniti. Pritisk v trebuhu ni popustil in Andreje je vstal. Oblekel je suknjič in tiho šel v vežo. 2ena se je zbudila in še vsa omotena gledala za njim. Rada ga je imela, bil je dober in skrben gospodar. S prijazno mislijo ga je spremila do vrat, nato pa je spet zaspala, pripravljena, da se zbudi, kakor hitro se bo mož vrnil. Andreje je z vajeno roko odrinil zapah in odklenil vrata ter stopil na dvorišče. Psa ni čutil, čeprav je navadno pritekel k vratom in se trgal na verigi. Zadovoljno je pogledal na hlev in kaščo, ki je stala s hišo pod eno streho in imela vhod z dvorišča. Nič nevarnega ni bilo v zraku. Pogledal je na nebo. Zvezde so bežale med južnimi oblaki proti severovzhodu. Mirna tema druge nočne ure je ležala na dvorišču. Nenadoma jo je iz shrambe za orodje presekal medel žarek luči. Movrin je osupnil. Na noben način ne bi mogel določno izraziti svoje misli. Stopil je proti svetlobi, luč v shrambi pa je ugasnila in Andreje je samogibno skočil za hruško, ki je rasla pred vrati. Razločil in slišal je, da gre nekdo proti kašči. Vrata, ki so se odpirala navzven, so nalahno zacvilila. Neznanec je zaklel, se zmuznil v kaščo in pustil vrata napol odprta. Andreje je spoznal, da so se razbojniki priklatili tudi v njegovo kaščo. Snel je ohlapne copate z nog in se bos splazil k vratom. Čul je šepetanje in pridušeno pokanje. Vedel je, aa odpirajo tatovi skrinjo, kjer je imel stvari, ki so morale biti na varnem pred ognjem in jih je zategadelj hranil v obokani kašči. Tudi obleka je bila tam, suho meso, nekaj srebrnine in podobne šare ... Kadar koli je Andreje premišljeval o tatovih, si je vselej zatrjeval, da bi jih takoj napadel, če bi jih zalotil. Zdaj mu še na misel ni prišlo. Ne da bi se jih bal, ampak neki čut, ki je bil tako nenavaden, kakor bi bil izven njega, mu je branil... V treh skokih je bil pri hlevu, odprl vrata in zaklicali »Šoc, pst, Šoc! Razbojniki, tatovi!« Hlapec Šoc je pozimi spal v pogradu na vezeh pod oboki; vzdignil se je in pritajeno vprašal: »Kje?« »V kašči, v naši kašči.« Andreje je slišal, kako je Šoc tlesknil z jezikom. Vedel je, da to dela od veselja, saj je večkrat rekel, da bi bilo za vas najbolje, če bi prišli tatovi njemu v roke. »Hitro!« Šoc se je tipaje oprijel za stranice pograda, se močno odgnal in priletel naravnost v polno kad vode, s katero so zjutraj napajali živino. »Prokleto, zmeden sem! Sliši naj kdo!« je zamrmral. Namršil je obraz in ostal za trenutek nepremičen v kadi, zakaj nekaj krav je planilo kvišku, ker jih je oškropilo. Nato je zlezel iz čebra in stekel za gospodarjem, ne da bi si ožel vodo iz hlač. Andreje je imel v rokah žago. »Kaj bova?« je pošepetal Šoc. »2rd čez pol, pa jih bova zaloputnila.« Šoc je v trenutku uganil njegovo misel. Morala sta prežagati žrd, jo od zunaj postrani opreti med vrata in steber pred njimi, pa bi vrat nihče ne mogel odriniti, čeprav bi se še s tako silo zaletel vanje. Zagrabila sta žrd, ki je vso zimo slonela v steljniku, in stekla za hlev, da bi jo prežagala. »Žaga poje kakor zvon. Ušli nama bodo.« »Nič ne bodo slišali, v skrinjo vdirajo«, ga je tolažil gospodar. »Pomeriva!« Andreje je spustil žago na tla in z žrdjo sta stekla h kašči. Ni se še prilegala, zato sta jo v neskončno dolgi minuti skrajšala in jo prinesla nazaj... V naslednjih trenutkih so jima roke umirale od skrbi, če bosta srečno izpeljala svoj načrt. Šoc je oprl žrd z enim koncem ob steber, Andreje pa je zadrlesknil železne duri. Ko je hlapec spustil žrd, je Andreje udaril po njej in pritisnil vrata ob podboje, da jih človeška sila od znotraj ni mogla več odpreti... Po kašči je zatopotalo, nekdo se je oprl ob vrata, drugi je udaril s cepinom po njih. »Sakramenska duša, nič ne boš opravil!« »Jaz sem že«, se je oglasil Šoc, »ti ne boš nič!« Od znotraj je bilo slišati težak vzdih, ki se je nekomu ponevedoma izvil. Nato pa se je zaslišalo rentačenje in preklinjanje. Šoc je vzkliknil: »Veš, kdo je? Marinovec, tisti Marinovec, ki je pasji prekupec, kadar ni zaprt. Seveda, že od Božiča se potika po vasi. Pri Podjomu se drži.« »Potem bo pa Bidmar tudi notri, saj se držita drug drugega kot hrbet in hlače«, je odvrnil Andreje in drgetal od mraza. »Bidmar!« je zaklical ostro. »Tebi se že ne bom oglasil, kmet požrešni«, se je slišalo od znotraj. Andreje se je zasmejal. »Poznam te pa le in zdaj si v moji kašči.« — Naročil je hlapcu, naj pazi na vrata in okno, sam pa se je odpravil v hišo, da se obuje in obleče. Tudi ženo in dekli bo treba zbuditi, da bodo šle k Legatu klicat fanta na pomoč za stražo. Hlapec Šoc je šele sedaj čutil, kako mu leze mraz po nogah. Ožel je hlače in premišljal, da bo moral obleči nedeljsko obleko in škornje, zakaj po zvezdah je spoznal, da je še daleč do jutra. — Stopil je na sredo dvorišča in zavriskal. »Morda me bo kdo slišal,« je pomislil. »Malo druščine bi bilo dobro, dokler ne vem, kaj Andreje namerava.« Za hišami so se oglasili koraki in na dvorišče je pritekel Podjomov fant, katerega je bilo najti ob vsakem času na vasi, zakaj rad je lazil za deklami in hodil tudi po nečednih poslih, kakor so pravili. Šoc je stopil proti njemu in videl, da nosi na rami kol, ki ga je odlomil pri kakem drevescu. »Tatove smo ujeli,« je rekel. »Smola... za tatove namreč!« je vzkliknil Podjomov in se namenil h kašči. Šocu nekaj v njegovem glasu ni bilo všeč, zato je stopil za njim. Videl je, da pregleduje žrd; hitro je podstavil pod njo svoj kol in jo hotel z vzvodom dvigniti. Hlapec ga je udaril s polenom po desnici, da je spustil kol in zakričal. »Daj no mir! Misliš, da jih hočem izpustiti? Samo šalil sem se!« »Jaz tudi,« je zagodel Šoc in potegnil fanta od vrat. Nasvetoval mu je, naj izgine. »Danes sem ves hudičev,« je dejal. »Dvakrat me krivo poglej, pa boš ležal pod kapom.« Ko je ostal sam, je začel tekati od vrat do okna na severni strani kašče. Kadar je postal, da si je nabral sape, je slišal, kako so se po vasi razvneli petelini in si zateglo odpevali. Zvezde so zdaj pa zdaj obstale, nato so se znova zapodile za oblaki, a so skoro neprestano sijale na umazane kupe snega po dvorišču in na zamrzle luže, ki so hreščale pod hlapčevimi koraki. Iz veže se je zasvetila luč, slišalo se je govorjenje, ženske so prihajale na dvorišče. Od groze so se tresle in na jok jim je šlo. Le pastirica se ni ustrašila. Pripravila si je luč in vile ter šla budit sosede. Sosed Legat se je šele razburil. Tekel je na vas, začel tolči po oknih, da so ljudje omotični vstajali, se ozirali na nebo, ali se kje ne sveti ogenj, in se z vso naglico oblačili, ko so zvedeli, kaj se je zgodilo. Drugi so se sami prebujali, ko so slišali govorico na vasi. Skozi okna so spraševali, čemu ta hrup. Z vasi so jim klicali, naj pohite, ker so ujeli tatove, ki so strahovali vso vas; zdaj jih bo treba stražiti, da ne bodo pobegnili. Glasovi na vasi so postajali močnejši, v oknih so se zasvetile luči, nekdo je potegnil za mali zvon, da je nekolikokrat žalostno in grozeče zapel kakor ob požaru. To je zdramilo vso vas. Se otroci so vstajali, obuvali prevelike čevlje in suknjiče starejših, ter se z očeti ali komer koli napotili k Movrinu. Nenavadna ura jih je prevzela, da so bili videti kakor odrasli. Na dvorišču so molče, s svetlimi očmi, strmeli na zaprta vrata. Ko so jim povedali, da so ujeli samo dva tata, so bili razočarani. Nemara so pričakovali, da jih bo vsaj dvanajst — kakor v pravljicah... Ljudje so prihajali na dvorišče kakor vrabci v proso. Nenadoma jih je bila cela množica. Nihče si ni bil docela na jasnem, kaj ga je gnalo k Movrinu. Sosed Legat je seveda moral priti; čutil je, da je treba ob taki priliki pomagati. Razumljivo je bilo, da Vincenc Lubič ne bo ostal doma in da se bo postavljal s svojim malo nergavim glasom po dvoru in skušal ukazovati, če ga bo kdo hotel poslušati. Kdor je bil kdaj okraden, je imel za svojo dolžnost, da je prišel. Druge pa je prignala radovednost in zadovoljstvo, da bo nehala bedeti v njih dušah tista nemirna skrb za premoženje. Doslej jih je posebno močno vznemirjala; nobena puška ni nikjer počila, nihče ni bil ranjen, le tako podmuljeno jim je polzela njihova lastnina iz rok. In to jih je najbolj jezilo. Marsikdo, ki je prišel ob koncu noči na dvorišče, je prinesel s seboj željo po maščevanju in pretepu. Drugi so prišli z namenom, da posežejo vmes, ko bo treba koga obunkati. Vsem je gledala iz oči poredna radovednost, se pobliskavala v njih ob soju svetilke, ki so jo obesili na steber pred vrati in rasla v pravo razburjenje... Na dvorišču je vrelo, moški so se zaganjali proti vratom, hoteč odriniti žrd, da bi dobili v svoje pesti človeka v kašči. Andreje pa ni dal nikomur blizu. Molče je stal pod lučjo, se naslanjal na vile in mirno gledal vročekrvneže, ki so se prerivali v ospredje in se takoj spet izgubljali v temo, ko so videli njegovo resno namero, da bo mahnil, če ljudje ne bodo previdni. »Kaj boš napravil, Andreje?« so ga spraševali. »Na sodnijo jih bomo peljali, ko se bo zdanilo.« »Tako, pri polni zavesti?« »Najbolje bo za vas in zame.« Nato so začeli klicati drug preko drugega, naj se Andreje malo umakne. Jezilo jih je, da se jim je upiral. »Saj bi nič ne rekel,« je začel Lubič. »Ampak boli me, da sta kradla po vasi, kjer sta bila skoro doma. Podnevi govoriš z njima, se smeješ, ker sta odrezava, a ponoči gresta in pokradeta v eni uri, za kar si se trudil vse leto. Ti orješ, seješ, se puliš z viharji in sušo za pridelek, ko pa prodaš krompir, prideta onadva po denar. To je, kar me jezi!« »Če bi jih bili ujeli pri tebi, bi tudi jaz tako mislil,« je odvrnil Andreje. »Tako pa ...« Umolknil je, ker ni mogel sosedom razložiti, da mora varovati svoj ugled. Imeti je moral čiste roke zaradi imena, posestva in družine. V vsem tem pa se je skrivalo nekaj negotovosti. Ce bo sodni j a sodila milo, se lahko vrneta in zažgeta hlev. Skrb za lastnino ga je varovala, da se hi prenaglil. Šoc je odšel v gornjo hišo, da bi se preoblekel, sicer bi bil gotovo posegel vmes. Ko je obuval škornje, je drgetal od mraza in nemira, ki se ga je polotil, kakor hitro so bili tatovi na varnem. Bil je star hlapec, takole štirideset let je naštel včasih in več kot polovico jih je preživel pri Movrinu. Dve desetletji je sedel z Andrejčevim očetom za mizo, precejšnje število govedi je zredil, marsikaterega konja je naučil delati in nemalokrat se je v gostilni prepiral z delavci, ki so mu v hudomušnih prepirih dokazovali, da je tudi on revež. Tega ni hotel razumeti, v besednih dvobojih je zagovarjal kmete, zakaj ljubezen do Movrinove kmetije ga je docela prepojila kakor mast konjsko vprego in nobena kaplja drugačnega mišljenja se ga ni prijela. Zdaj ga je vznemirilo, da sta Bidmar in Marinovec segla po imetju njegovega gospodarja. Posebno Marinovčev vinski obraz je izzival njegovo pest. Tako rad bi mu malo sploščil predrzni nos. Ko se je hlapec vrnil na dvorišče, so se ljudje nekako pomirili. Andreje se je z Legatom dogovoril, da bo šel po orožnike. Naprosil je ljudi, naj bodo pametni, zakaj njemu bodo škodovali, če bodo tatovoma kaj prizadeli. To jih je za nekaj časa spametovalo. Odmaknili so se od vrat, se zbrali po sorodstvu in prijateljstvu v gruče in živahno cepetali z nogami, zakaj zeblo jih je. Po dolgem posvetovanju so zakurili sredi dvorišča in šele zdaj se je pokazalo, koliko ljudi se je nabralo. Andreje je bil kar ponosen, saj je bil prepričan, da so prihajali tudi zaradi njegovega ugleda. Med zadnjimi je prišel oče Podjomovega fanta, stari Podjom. Šepal je in po potrebi je bil naglušen. Vzdihovaje je prilezel k ognju, popravil s palico poleno, nato pa je odkrevsal k vratom: »So notri, a?« S palico je pokazal na vrata. »Kakopak!« je menil Šoc. »Nekdo jih je hotel izpustiti.« »O grdoba! Mora biti pa že prebrisan, če bi hotel kaj napraviti. Povej no Šoc, prav natanko povej, kako sta z Andrejcem napravila!« Šoc mu je obotavljaje se ustregel; ljudje so se zgrnili okrog njega. Vsi skupaj so se pomaknili proti ognju, zakaj vsakdo je hotel na lastna ušesa slišati prigodo. S krepkimi vzkliki so dajali duška svoji jezi in Podjom je vneto izpraševal, kakor bi bil to noč posebno slabo slišal. Vincencij Lubič pa ni maral poslušati hlapca; gorak mu je bil, ker ga je večkrat v krčmi vščipnil zaradi žene in od Andrejca samega je zvedel najvažnejše stvari. Odtrgal se je iz svetlobnega kroga, se nameril proti hlevu in še razločil, kako se je nekdo potegnil od okna pri kašči. Cul je, kako je zazvenelo železo, ki je padlo na tla. »Halo! Pomagati jima hočejo, da bi ušla skozi okno!« je zakričal. »Kdo je tisti?« Šoc je obstal sredi besede in množica je zavalovila pod okno. »To je naš drog!« je zavpil Legatov fant. »Kdo ga je vzel?« »Tako neznan ne bo. Ga bomo že našli,« mu je Šoc pomembno rekel. Začela sta šepetati in Lubičev se je kakor brez namena zgubil k drvarnici. Ko se je vrnil, je držal roki na hrbtu in se izogibal luči. Zdaj so se gruče razdelile. Nekoliko sosedov je obstopilo okno, da bi tako izven hrupa z enim očesom pazili razen na okno tudi na svoje domačije, drugi so se vrnili pred kaščo, zakaj od znotraj so se zaslišali udarci. »Kaj hočeš?« je zavpil Šoc, ki si je lastil pravico, da bo to noč povsod prvi. »Ti — Šoc! Ti vse sobote po vasi hodiš,« je vpil Marinovec grozeče v kašči, »ti se boš nekoč ujel!« »Marinovec!« Šoc je klical kakor človeku na drugem bregu. »Ti si vse noči kradel, si se pa nocoj!« Ljudje so se zasmejali, Soc je imel rad zbadljivo besedo. Onega v kašči je razjezil sme&, saj je bil tako nezna&tsfeo daleč od njega, onstran življenja, kakršno je bilo že od davnih časov nepisan zakon vasi. »Soc! Hočeš žganja? Andreje ti ga ne daje rad. Je prestop!« »Le pij ga! Tokrat se ü bo poSteno zaletelo.« »Tobaka dajte?« je vpil Bidmar v kašči. »Pa ga jim res privoščite!« je rekel mladi Podjora, ki se je preril pod luč. »To pa kakor bomo hoteli, ti koätrun,« je zagodel Öoc. »Mi smo ju ujeli, mi jima bomo stregli« »Je Podjom zunaj?« je vpil Marinovec. »Pred vrati stoji!« »Se njega zaprite! Zakaj pa ni za vrisk al!« Ljudje so se spoglcdaH in se vsi hkratu ozrli na Podjoma, ki je stal pri stebru in si lomil prste. Hotel se je izmuzniti in stopil od stebra, a fantje so se zaceli gnesti okoli njega in ga stiskati medse, da se ni mogel ganiti. »Rekla sta, da gresta deklo klicat! Oglasiti bi se moral, če bi kdo Sel po vasi. Kaj sem vedel, da gresta na krajo.« »Ti razbojnik! Takemu da bi se oglasila!« Velika dekla Stefa je bila vsa zaripla v obraz in na jok ji je slo. »Bidmar! Je Podjomov vedel, kam sta šla?« Iz ka££e ni bilo odgovora. »Kaj fox ne vedel,« je dejal šoc in jeza mu je trepetala v glasu. »Zakaj pa je dvakrat poskusil, da bi ju izpustil? Njun pajdaS je. še te^a bi bilo treba prijeti.« 'Od zadaj se je dvignilo več rok in zamahnilo proti Podjomovi glavi. Ena izmed njih je držala poleno. Zamolklo je udarilo po kastorcu in ga zbilo na glavo. Podjomov je zakrilil z rokasu, ljudje so se n?Jb.ote razmaknili in brez glasu je padel na obraz, šele ko so mu vlili škaf vode na glavo, se je z očetovo pomočjo spravil na noge. Nato sta se zgubila v prežečo temo in iz vsega srca preklinjala kmete. Množica na dvoru se je spet razburila.. Zamolklo in roteče so klicali Andrejcu, naj izpusti tatova, da si ju bodo od blizu ogledali. On pa se je branil, ceš da bo odprl takrat, ko pridejo orožniki. »£a vso vas sfca ju ujela in zdaj ju val strašimo,« je nosljal Vinoeucij Lubič. »Ne zaupaj orožnikom. Ne vedo, koliko je prestala vas, pa bodo z njima postopali kot z ljudmi.« »Nočem, da se jima kaj zgodi. Na mojem dvorišču ne!« »Prav imaš! Le drži se!« Vse glave so se obrnile za trenutek nazaj in potem spremljale suhljato postavo pomožnega cerkovnika in pobožnega romarja Franca Lučnika, ki je stopil k stebru. Ob sobotah je prostovoljno pomagal zvoniti po okoliških cerkvah, bil vsako nedeljo pri dveh ali treh mašah in čez teden razkladal pridige vsakomur, kdor ga je hotel poslušati. »Oh, pametni možje in bistri fantje!« je zaklical z zanesenim pridigarskim glasom. »Ne tepite ju! Saj Bidmar in Marinovec ne moreta nič za to, da sta kradla. Hudič ju je zmotil... Hudič tatu neprestano pravi: Tole vzemi, ono zagrabi. Ustavljati se mu pa ne more. Ne grešite nad njima. Molite raje zanju!« »Kar sam moli,« so mu klicali iz teme. Marinovec ti bo hvaležen, čeprav se požvižga na vse to.« Lučnik je res potegnil iz žepa molek, stopil k ognju in začel moliti s pojočim glasom, kakor je tolikokrat molil po soseski pri mrličih. Njegov glas je visel nad ognjem, se motal ljudem po ušesih, dramil v njih dušah vprašanja, ki so jih najraje potapljali v pozabo, če so se jim kdaj zrinila v zavest. Od časa do časa si je s suhljatimi rokami zakril oči, kakor bi ne mogel gledati groze strasti, ki se je kazala na obrazih. Ženskam in otrokom, kar jih je še ostalo, se je zdelo, da nekomu moli za zadnjo uro. Nenadoma je Lučnik utihnil; ljudje so se razmaknili. Župnik in cerkovnik sta prisopihala na dvorišče. Cerkovnik je še vedno svetil z lučjo, župnik pa se je oddihoval, medtem ko so ga vaščani pozdravljali. »Dobra sreča, možje! So še v mišnici, a?« Očividno mu je nekdo že med potom razložil, kaj se je zgodilo in zdaj je prihitel sam, ker se je bal, da bodo tatove preveč zbili. »Prav, prav! Samo podnevi jih izpustite, samo podnevi. Pa greh naj se ne dela,« je povzdignil glas in pogledal po fantih, ali se nemara niso pritisnili k dekletom in jim pripovedujejo tisoč važnih malenkosti ter iščejo prilike, kako bi jim položili roke pod rute in okrog pasu. »Ne dela se,« je nekdo opravičil sebe in druge. »Pamet, fantje, in dekleta tudi! Nesreče je že tako dosti na svetu. Ampak kdo sta, ki ste ju ujeli, Movrin?« Povedali so mu, da sta Bidmar in Marinovec. »Jezus in sveta Marija! Tak ta dva! Pravijo, da sta v Crngrobu ukradla monštranco in ponesnažila mašno knjigo!« Globoko je zasopel od razburjenja. Solze so mu navrele pri tem spominu na oči in mu silile po debelušnem licu. Takoj pa ga je prevzel srd in zavpil je proti vratom: »Marinovec, sedaj jih boš dobil po zadnji. Temnica ti ne uide.« Nato se je obrnil. »Pamet, ljudje, kar koli boste delali!« Dvignil je roko, a spomnil se je, da ni treba dajati nikakega blagoslova. Z Andrejcem in ključarjema se je odpravil v hišo, zakaj ni se mu zdelo spodobno, da bi s kmeti stražil tatove. Dovolj je bilo, da jih je očetovsko opomnil na božje in človeške zakone. Čez nekaj minut ga je ključar spremil domov. Cerkovnik pa se je še obotavljal, vzel je luč in se pomaknil k oknu, da bi vendar videl človeka, zaradi katerih je župnik sredi noči vstajal, cele ure prisluškoval pri oknu, ustrelil potem s staro, varno dvocevko v zrak ter si zmagoslavno zatrdil, da je za to noč prepodil tatove, osrčil župljane ter obvaroval svoje in cerkveno premoženje škode. »Na mizi sedita, meso jesta in žganje pijeta,« je vneto zaklical od okna, ko ju je ujel v snop svoje luči. Nekoliko ljudi je steklo k cerkovniku. Le-gatov fant se je prvi vzpel na panj pod oknom in zamrmral: »Poglej ga. Marinovca, mojo uro ima pri sebi.« Nato je zaklical: »Možje, ko bosta prišla ven, je Marinovec moj, da boste vedeli!« »Bidmar pa moj!« je zanergal Lubič. »V zavratno ruto moje žene si briše nos.« Tatova sta zagrnila z vrečo okno in cerkovnikova luč ni nič več pomagala. Iz teme, ki je na vzhodnem robu že plahnela, iz ognja, ki je plamtel in ob katerem je Lučnik zdaj potihem molil, iz prečutih noči, ko je ljudi dramila skrb za premoženje, je prišla mednje misel, da morajo še to noč obračunati z Bidmarjem in Marinovcem za vso tesnobo, pa naj sodnija pravi, kar hoče. Niso mogli prenesti tiste tihe tatvine, ko so zahrbtno vdirali v njihovo posest, jemali, kar jim je prišlo pod roke in ob zori skrivali plen v neznane brloge. In ta dva človeka sta hodila po vasi, kakor bi se ne bilo dogodilo nič važnega! Zdaj šele so ljudje spoznali, kako sta jih izzivala in zaničevala s svojo navzočnostjo. Šoc je gledal može, ženske in otroke. Oči so jim žarele in na marsikaterem obrazu je zadrgetala mišica, kakor bi hoteli s tem pregnati vsiljivo misel. Po vsem tem bi sodil, da bi ljudje z golimi rokami pobili tata, če bi ju dobili medse. Vedel pa je, da se bržkone nihče ne bo dvignil proti njima. Strah, da bi se tatova ne maščevala, jim bo vezal roke. Njemu pa je bilo jasno, da Bidmar in Marinovec ne smeta nikoli več strašiti po vasi. — Nenadoma, čisto nepričakovano in brez zveze s tokom svojih misli se je spomnil, da psa ni od nikoder. »Kje je vendar naš Perun?« je zaklical Legatovemu fantu. »Poginil je kje, saj bi lisjaka drugače ne mogla v kaščo!« Začeli so iskati psa in ga našli za podom. Bidmar ali Marinovec, morda pa tudi Podjomov fant, je dal v oselnik masti, ga zvabil k sebi in pes se je vso noč mučil, da bi s prekratkim jezikom segel do dna malce zavitega roga. Pri tem je pozabil lajati... Zdaj je bil čisto upehan, umazan po vratu in moker po lakotnicah, ki so mu plale. Potuhnjeno je zarenčal, ko so mu vzeli oselnik, splazil se je h koritu, Šoc je zdrobil tenek led na vodi, pes je nekolikokrat srebnil, nato je postrani pogledal hlapca in se odvlekel v svojo kočo. Ta malenkost je znova razpihala mračni plamen jeze, ki se je doslej skrivala pod pepelom kmečkega sosedstva. Andreje se je nekam zgubil, zato ni bilo nikogar, ki bi krotil njihovo vnemo. Zgnetli so se k vratom in v krogu obstopili žrd in steber z lučjo. Privili so jo in obrazi so čisto odkrito izpričevali, da niso in ne bodo vso noč zastonj stali na mrzlem dvorišču. Lučnik je skočil po gospodarja v hišo. Rotila sta moške, naj premislijo, da tudi zločinca varuje zakon. »Saj, saj,« so odgovarjali tisti, katerim je Andreje pogledal v oči. Nestrpneži so klicali Šocu, naj mahne po žrdi in odpre vrata. V rokah so težkali polena, ali pa so stisnjenih pesti čakali. Tudi skrbi za premoženje, tesnoba prečutih noči in zavest, da so se bali dveh znanih ljudi, je čakala, da se sprosti v pripravnem udarcu... Šoc je s cepinom spretno spodbil žrd. Bližnje roke so jo prijele in preko glav je splavala na kraj množice. »Noter si šel sam, Marinovec, še ven pridi!« je ukazal Lubič. Na pragu se je prikazal Bidmar. Zmedeno je pogledal in mežikal v luč. V desnici je nekaj stiskal. Dobro obleko je imel na sebi in rejen je bil. Trde poteze na obrazu so skrivale sleherno misel. Množica je za trenutek utihnila. Presenetilo jo je, da je tako mirno stopil mednje. Želeli so, da bi jim zagrozil-z divjimi kletvami in bi ga mogli takoj napasti. Bidmar je izrabil njihovo presenečenje, skočil k stebru in rekel: »Šoc, skupaj sva hodila v šolo ...« Hlapec je zaloputnil vrata in se s hrbtom naslonil nanje. Hotel je odgovoriti, v tem pa je Bidmar skočil med množico in mimogrede odprl nož v desnici. Nameril se je na slokega fanta, ki se je nehote umaknil, ženske so zavreščale. Lubič je mahnil Bidmarja po desnici, zbili so ga na tla. Neusmiljeno so ga začeli suvati v trebuh, glavo, hrbet, mu hodili po nogah in drug drugega odrivali, da bi dobili prostor in zamahnili s poleni. Bidmar se je mogel napol pobrati, nagonsko se je pognal in se zrušil ob stebru. Nekdo je mogočno zamahnil in zbil luč s stebra, da je padla na pretepenega. Množici je vzelo vid... Kratki, zasopli klici: »Stran... Mir ... Dosti ima ... Luč, takoj luč! Kri! Je mrtev? ...« V polglasno prerivanje je skočil tudi Šoc. Zavest, da mora čuvati Mari-novca, ga je obrnila proti vratom. V trenutku, ko je ugasnila luč, so vrata odletela. Hlapec se je nasmehnil, močneje poprijel cepin in zamahnil po Marinovcu, ki je planil čez prag. S kolenom ga je pahnil, nekdo se je hipoma umaknil, Marinovec je brez glasu padel k Bidmar ju. Udarca ni nihče slišal. »Marinovec!« je zavpil Šoc. Množica se je obrnila, zakaj v hlapčevem glasu je bila groza, kakršno bi mogel položiti vanj samo beg. Gruča ljudi se je vsula že okoli ogla... Preden so se ljudje zavedeli in je Andreje prinesel luč, je pridrvel na dvor voz z orožniki iz mesta. Zapazili so Marinovca ob stebru... Naj-bojevitejši so se porazgubili... Lučnik in Andreje sta bila prva pri orožnikih. Povedala sta, da ležita tatova ob stebru, brez zavesti. Orožzuici so takoj zapisali nešteto imen; šoc je žel pripravljat voz za .ranjenca m take m prišel v zapisnik. Ban se je začel počasi plaziti na dvor, poslopja so stopala iz teme, luč je bledela in množica je upadala. Trdoživi Bidmar se je začel premikati. Spravil se je na noge, se opiral na steber in trudno, s krvavimi in podplutirni očmi pogledal ljudi, okoli sebe, kakor bi si jih hotel zapomniti. Strašno so ga posvaljkali. Lasje so on mu lepili v krvave pramene» izpod njih je tekla kri; tudi iz nosa mu je curela. »A, vi ste!« je zagrčal; odprl je usta, da bi še govoril, toda zakadi j al je, izpljunil, kri in dva zoba.... Orožnika sta ga prijela, Lubič jima je pomagal, in nesli sc ga na voz, kamor je šoc vrgel otep slame. Bidmar se je stokaje nagnil čez lestev; kri mu je počasi, v tenkem curku tekla na zmrzla tla. Marinovec pa se ni zavedel, čeprav so ga močili s kisom in mu poskusili vliti žganja v usta. »Da ne boste kaj mislili,« je dejal Lubič stražmojstru. »Bidmarja sem jaz udaril po roki, da sem mu izbi! nož. Z Marinovcesn pa nisem imel opravka.« Vsi, posebno LuČnik in Šoc sta. potrdil?,, Orožniki so pisali. Pisali in povpraševali so äe celo uro, a mt pravega niso mogli ujeti. »če bo kdo umrl, boste požteno odgovarjali,« jim je zagrozil straž-mojster. »Ne bo ubsžal, kdor je kriv,« «% je oglasil Lubič. Orožniki so se spravili na voz, pogrnili nepremična človeka s konjsko odejo, in mrke čakali, da bo Andreje pognai. Nato so se tudi ostali porazgubili. Zvito zadovoljstvo in narejena žalost jim je bila zapisana na obrazih. Marsikdo se je vznemiril, zvraM je krivdo na druge, a. vseeno je čutil, da je tudi njegova misel krepila reko, ki je udarila Marinoveu. Na dvorišču je ostala; obsijana od prvih žarkov sonca, samo lisa strjene krvi kakor na dan po kolinah. Pes je prilezel iz svoje koče, jo ob vohal, nato pa jo je začel lizatf.... Proti poldnevu se je vrnil Andreje in povedal, da je Marinovec umrl zaradi udarca na glavo. Tudi Bidmar bo težko popolnoma ozdravel. Ob tej novici se je vas stisnila kakor čreda ovac. Kdor je bil na Movriuovem dvoru, je tako} razložil domačim, da ni kriv, a govorice, kdo je udaril in s Sim, ao letele med hišami podobno nevidnemu vetru. Nihče pa ni prav za prav vedel» kdo je posvetil Marinovcu. na tega neznanca so valili krivdo tudi za tiste udarce, ki jih je dobil Bidmar. Orožniki s»> dar* za- dnem hodili v vas, a naleteli so na čisto gluha ušesa. Pri izpraševanju se je r&^odelo, da ni nihče nič opazil, vsakdo je stal nekje sadaj in bil praznih rok. Tudi Soča so ostro prijeli; malo je govoril; dokazal je, da ga je Marinovec z vrati odrinil, Legatov fant je potrdil in spoznali so, da hlapec res ni mogel udariti. »Čemu tudi!« je dejal, »meni niso nič vzeli.« Navsezadnje je oblast morala pobrati zapisnike in pustiti pri miru vas, ki je bila podobna dobro zbiti steni, kjer ni prostora za nepoklicano roko in oko. Končno Marinovec in Bidmar tudi nista bila nikaka ugledna človeka in vnema orožnikov se je tem laže ohladila. Ko se je vas razmahnila v pomladanskem delu in je prvo oranje obrisalo nadih rje z lemežev, se je slišalo, da je Šoc uničil Marinovca. Ni bilo človeka, ki bi hotel in mogel priseči, da je res, a besede so tekle po vasi, visele ob nedeljah v gostilnah in živele med njivami, če sta se srečala dva prijatelja in na polju govorila brez prič. Kmalu pa so tudi te marnje utihnile. Kdor je bil takrat na Movrinovem dvorišču, si je prizadeval, da bi vas pozabila na tisto jutro. Vedeli so, da nekoliko let ne bo nihče na glas govoril o tem dogodku, razen kolikor ga bodo ovili v tajinstvene besede in nedoločna namigovanja. Šele čez desetletja, ko se bodo ljudje premenjali, bo mladi rod zvedel, da so nekoč kmetje ujeli tatove in jih kaznovali bolj kot vsaka sodnija. Šoc pa je mislil malce drugače. Spoznal je, da se je varal o svoji moči, ko je prevzel nase odgovornost za smrt človeka. Prepričeval se je, da ni mogel ravnati drugače, a sonce je zanj zgubilo svoj blesk, pomlad, ki se je razbohotila po drevju, ozarah, njivah in mejah, ni spravila njegovih misli na veselejša pota. Težko breme si je naložil, da bi živela vas v miru. Konec maja je srečal sredi njiv Lučnika. Najprej sta se spogledala, nato sta obenem povesila oči. »Šoc, nekaj vem o tebi,« je tiho spregovoril Lučnik. »Kaj takega?« »Sam veš, kako ljudje govore. Mislil si, da te nihče ne gleda, jaz pa sem se ozrl, ko je Marinovec omahnil name. Vse vem.« »Če veš, povej, kjer je treba. Radi te bodo poslušali!« »Ne bom. Nikdar! Slišiš, kako sedaj ob sobotah zvonovi v Crngrobu pojo? Zate zvonim, da bi laže nosil... Le zakaj si moral z vso silo mahniti!« »Kaj vem! Nekaj mi je reklo, vleklo me je...« »Poznam to! Ko sem bil mlad, me je zapustilo dekle, o kateri sem bil preverjen, da bo moja. Preklinjal sem njo, sebe in svet. Nekoč sem šel Čez kranjski most, ob moji strani pa je krevljal tudi hudič in me neprestano naganjal: ,V vodo skoči, v vodo skoči!' Kako me je imelo, da bi se pognal čez ograjo! Ponoči je bilo, Sava je bila deroča, nihče ne bo vedel, če izginem. Hudič je slišal moje misli in še glasneje začel: »Skoči, skoči!' Takrat pa sem se spomnil na crngrobške zvonove, na sonce, ki sveti skozi poslikana okna na glavni oltar, in rekel: ,Skoči! Hudič, pa ti skoči! Saj bi nemara še utonil.' Na te besede se je vrag obrnil. Mene zato ni pregovoril, ker sem šest let v cerkvi na koru pel.« »Da, Lučnik, tebi je bilo lahko, preprost si in dober. Jaz nisem nikdar pel pri mašah; ampak trikrat toliko sem služil pri Andrejcu. Zato, zaradi njegove predrznosti sem ga...« »Zakaj ga ni kdo dragi? Kakšen kmet?« »Kdo bi si upal zares udariti? Možje ne, ti spe zvečer pri svojih ženah in se boje za kmetije. Sosedje se drug za drugega ne bijejo, fantje pa še celo ne. Sam sem moral napraviti in — žal mi je. Lubič je rekel, da ne ho ubežal, kdor je kriv.« »Sodni j i ubežiš, sodbi ne,« je premišljeno rekel Lučnik. »Nikomur ne bom potrdil, da si bil ti.« »In jaz nemara ne bom sam razkričal.« Soča je prebegnila senca obraz, stisnil je ustnice in stresel z rameni; z Lučnikom sta se spogledala in oba sta čutila, da si lahko zaupata. Z rahlim nasmehom sta se razšla, tonila čedalje bolj med petje škrjancev in temnozeleno žito, kakor bi ju vlekla zemlja k sebi, da jima vzame njuno tesnobo».. Prav za prav se je poslej na vasi zelo malo spremenilo. Večni krogotek Življenja ni menjal svoje struge. Samo gospodarji so bolj mirno spali m gospodinje so brez »če« računale z zalogami. Le na to ni nihče pomislil, da Šoc mnogo noči prebedi in tako jasno vidi mrtvega Marinovca ob stebru in na vozu, kakor da se je to zgodilo pred nekaj dnevi.. — Ko je šoc videl, kako Andrej cu otroci doraščajo, je rekel gospodarju zbogom. Zapustil je hišo in dvor, kjer je poznal vsak» malenkost; z malo dediščine in dote ter z mršavimd prihranki svojih hiapto/skih left je kupil bajto na* koncu vasi. Nekdanjo deklo pri Legatu, postrežijivo in potrpežljivo Jero, ki je znala obrniti groš in desetak, je vzel za ženo; nekaj iz oluščenih spominov na sladek nemir pomladnih noči pod njenim oknom, sicer pa zato, da bi mu kuhala in ga čedila. Zaroda ni pričakoval. Nekaj časa ga je zavest, da ima lastno zemljo, prijetno vznašala in na Marinovca je pomislil samo ob posebnih trenutkih, kadar je vzel v roko cepin ali žrd, kakor na človeka, ki mu je storil krivico. Bridke misli so utonile v skrbeh vsakdanjega življenja in skrivnih načrtih, kako bi povečal bajto in dokupil zemlje, saj so ob njegovi koči ležale parcele, s katerimi bi pripravno zaokrožil posesfcvece. človeku z denarjem in z z&siomfco v vasi bi se z zamenjavo in dokupi posrečilo ustvariti lepo kmetijo in napraviti iz pustote majhno obljubljeno deželo. Ženi Jeri pa ti načrti niso pomagali preko pljučnice, ki jo je steknila v deževnem oktobru na aelniku. Nato je Šoc dokaj svojih lepih misli in dobro prespanih noči položi! z ženo vred v grob, okusil slast brezdelja, ki ga svoj živ dan ni poznal, začel po malem kupčevati z živino in počasi izgubljati še tisto, kar sta z ženo privarčevala. Brez žene se na svojem ni mogel vživeti. Premajhne mere so bile tu za njegovo pojmovanje kmečkega življenja, premalo je pridelal in posejal, nikjer se ni mogel razmahniti in z ničimer pobahati, kakor se je pri Andrejcu. »Kamor krava, tja naj gre še tele,« je prešerno zaklical, ko je prodal za prvo njivo še drugo. Ob življenjskih izgubah in ponesrečenem kmetovanju je plahnela tudi njegova samozavest. Nič več ni sedal med gospodarje v krčmi, nič več se ni potegoval za kmete in se prepiral z delavci, občutil je, da je zares siromak. Čisto nevede je začel sovražiti glasno besedo gospodarjev, saj je čutil, da je nekoč samo zaradi njih uničil Marinovca — siromaka brez zemlje. Staral se je... hitro staral, z mržnjo v izžetem, samotnem in upehanem srcu, ki ni moglo dohajati živih korakov vasi, ne dojemati njene volje, Čeprav mu je nekdaj potisnila cepin v roko. Neko šibko uro, ko je samota le preveč vpila vanj in je postajala misel na Marinovca že ostro nadležna, je zašel v krčmi med dobrovoljne gospodarje. Razveselili so se ga, mu namignili, da jih je pred leti samo on rešil, a tega ne morejo na glas povedati. Šoc se je zdrznil in zavzel, saj je menil, aa so docela pozabili nanj. Ni opazil, da ne mislijo prav zares, a tisto noč so mu napeli toliko hvale, mu nudili gostoljubje svojih hiš in hlevov, da tega njegovo nevajeno srce ni moglo prenesti. Vso noč so veselo popivali, zjutraj pa sta z Andrejcem udarila v roko za bajto, vrt in zadnjo njivo, ki je ležala ob Andrejčevih. Šoc bo imel v njej do smrti kot, kupnino pa je Andreje plačal v štirinajstih dnevih. Nekdanji hlapec ni niti slutil, da je njegova bajta potrebna Andrejcu zato, ker je začel misliti na posestvo, ki bi ga ustvaril za drugega sina. Vas je živela svoje življenje brez Lenarta Šoca, ni ga več jemala ne v misel ne v besedo, zakaj ni ga več potrebovala. Šoc pa je postal trd v kolenih in križu, neroden v rokah in kriv zaradi let in dela. Kolikor časa je imel denar za bajto, mu ni bilo sile. A premalo je stiskal pest in v nekaj letih se mu je srebro razteklo kakor proso z dlani. Pozneje je včasih noči in dneve preležal v bajti in se ni po ves teden dobro najedel. Takrat je začel premišljevati, kje se mu je zataknilo, da je tako nenadoma zdrsnil v grapo. Nezgode njegovega življenja so se združile, dobivale so obliko in smisel, postajale so privid, se zgostile v postavo Marinovca, ki ni ležal več tih in krvav ob stebru, temveč je vstajal, hodil po bajti, škripal pod streho, škrtal po kotih in po cele ure stal pred Šocem ter ga gledal tudi s krvavimi očmi pajdaša Bidmarja ... Zime so pobirale ljudi, ki so nekoč živeli s Šocem; pomladna odjuga je odpihnila božjega zvonarja Lučnika k nebeškim zvonovom, ko je prej še enkrat obljubil, da ne bo nikomur na tem svetu povedal, kar ve o Šocu; sredi divjanja poletne nevihte je umrl Andreje, v času, ko jesenski veter skube tepke, je šel njegov sosed Legat počivat na pokopališče, kamor je dan za dnem gledala sveža belina njegove nove hiše. Šoc se ni mogel v svojih samotnih mislih na nikogar več opreti, postal je čisto tih, Marinovec pa vse glasnejši. Misli so se mu dostikrat zmedle, in začel se je bati. Boril se je z Marinovcem, sprva samo v mislih, a čim manj je hodil na dnine in čim bolj je stradal, tem resničnejši je bil njegov boj. Od nekod je prinesel staro sabljo, jo obesil čez dan nad zglavje, ponoči pa je brez števila ur bil z Marinovcem zagrizen, obupno tih boj, da so odle-tavale trske z lesenih sten in je sula črvojedina v rumenkastih curkih na zamazana tla. Zakričati ni smel, sicer bi ljudje zares vedeli, da je on takrat udaril. Potem pa ječa... sodnija ... delo v jetniškem jopiču ... oh, preveč za samotnega starega človeka. Prebrisani, sloki razbojnik pa se mu je vselej izmuznil in se venomer režal iz drugega kota. Neko viharno noč, ko je Marinovec razbijal po podstrešju, tolkel na sive šipe, stresal bajto in zavijal okoli oglov, se je Šoc zlobno in odrešilno nasmehnil. Poiskal je žveplenke, stisnil sabljo pod pazduho in zažgal bajto... Mlademu Andrejcu Movrinu, drugemu istega rodu in imena, istega poželenja po zemlji in skrbi za lastnino, je bilo prav, da je pogorela bajta, ki jo je kupil oče. Mogel je začeti zidati, ne da bi vznemirjal Šoca. Vzel ga je k sebi, mu dajal hrano in posteljo, pozimi v toplem hlevu, poleti pa v zračni hladni šupi. Tako se je Šoc vrnil na kraj svojega najbolj polnega življenja. S ponosnim pogledom je objel hišo in kaščo, hlev in skednje ter si dejal: »Vredno je, da sem živel na tem dvoru in...« Tu mu je zmanjkalo glasu, zakaj ne samo delal in živel, tudi ubijal je, prav zaradi teh poslopij, tega drevja ob njih, zaradi glasov živine v hlevu in rajnega Andrej ca. Marinovec je kar planil pred Šoca, on pa si je v mislih zatrjeval, da je prav storil, ker ga je takrat pošteno pritisnil... Nato se je zavlekel v šupo; z njim je vstopil tudi Marinovec in v njegovi družbi je hlapec pešal kakor konj, ki so ga pretegnili pri delu ... Avgustovo dopoldne so Movrinovi mlatili na zadružno mlatilnico. V šupo, kjer je ležal Lenart Šoc, je prihajal visok ton, ki se je časih za trenutek znižal, takoj dobil spet svojo višino, da jo je v naslednjem hipu izgubil. Od časa do časa je glas zastokal in nato zarjovel, kakor žival, ki s tekom žre in se veseli sitega razkošja. 2e dolgo je pel po vasi. Pred njim so se praznili kozolci, nekoliko ur so stali po poteh na ozarah visoki vozovi; kmalu so skoro neopazno izginili, mlatilnica se je preselila k sosedu, za njo pa so ostali polni odri trdo zvezanih otepov in skrinje, do roba nasute s suhim dišečim žitom. Šoca je prevzemala zaradi tega glasu neznana tegoba, mraz ga je stresal in storoka groza ga je grabila za srce. Neobrita brada in nejasne sive oči so ga delale divjega, trudnega, podobnega jeznim, nekoliko šlevastim prero- kom na starih podobah. Kaj ni bil glas mlatilnice, ki je vrtal v dopol-dnevno vročino spremenljive vrtince zvokov, kakor njegova otrdela misel, da je ravnal prav, ko je pogubil Marinovca? Molk treh desetletij mu je lezel v grlo. Moral bi bil kričati, da bi razodel svetu, kako strašno sam je prenašal morečo druščino davnega dejanja. Čutil je, da se mu Marinovec približuje z zlo namero. Doslej se je brez besed ruval s prividom, zdaj je uvidel, da mu moč pohaja. Mora ljudem povedati o svojem nemiru zadnjih let. Morajo mu pomagati. Nekoč jim je on storil uslugo, zdaj se bo vendar našel kdo, ki ga bo podprl. Ko je opoldne mlatilnica utihnila kakor zadavljena zver, mu je prinesel mladi Movrin skodelico juhe in nekoliko vina. Zmeden pogum ga je prešinil. Mora povedati... Sam ne more več nositi vsega. Vseeno bi mu bilo, če ga zapro! Samo z Andrejcem se še mora posvetovati, potem se bo šel javit orožnikom. Čez kratek čas je mlatilnica spet stekla in se začela stresati v enakomernih sunkih, da je bila kakor ladja med valovi prahu, plev, slame in sončne luči, ki je neusmiljeno padala na dvorišče. Glas mlatilnice je Šocu takoj presekal niti njegovih misli in jih zmešal v nerazumljivo štreno. Tesnoba ga je stisnila, da mu je za trenutek pošla sapa. Dvignil se je s postelje, zgrabil sabljo, Marinovec se je prikazal izza opaža, Šoc se ga je ustrašil in planil je na dvor. Svetloba ga je oslepila in presenetila, zakaj menil je, da so so nevarni oblaki oprli na hribe in da bo vsak trenutek zagrmelo. Privid hlapca Šoca je z velikanskim korakom stopil proti kašči, in zdaj se mu je nesramno režal izza stebra. Šoc se je pognal za njim, da bi ga znova ubil... Na gladki slami mu je spodrsnilo in padel je. Legatov fant, ki je imel zdaj že svoja leta in sive lase, je osupnil nad razvnetim starcem; stopil je k njemu, da bi mu pomagal. »Kje je Andreje?« ga je vprašal Šoc, ne da bi ga spoznal. »Pred tremi leti smo ga pokopali.« Starec se je spravljal pokonci in grčal, kakor bi ne mogel do besede. »Andreje!« je zavzpil v šume mlatilnice in vročino avgustovega dne. »Zaradi tebe sem ubijal, zaradi tvojega imetja, ti pa si me samega pustil.« Legat je zaklical strojniku, naj ustavi motor. Vroča tišina je legla na dvor in ljudi, ki so se zbrali okrog Šoca. »Andreje, slišiš, tako sam sem na svetu,« je rekel Šoc z glasom, ki je rotil, naj mu pomagajo. Mladi Movrin je stopil bliže, da bi pomiril starca. Šoc pa se je šele razburil: »Veste, Marinovca sem takrat jaz ubil... zaradi vaših posestev. In zdaj me preganja, neprestano je pri meni. Pomagajte mi! Povejte orožnikom!« Ljudje so se začudeno spogledovali in si klicali v spomin daljne dogodke, o katerih je govoril starec; poznali so jih iz pripovedovanja, a nič onega strahu za lastnino, zaradi katerega je Šoc sodil zaprtega tatu, se ni zganilo v njih. Nobene hvaležnosti ni bilo v teh pogledih in nobenega sočutja. Gledali so ga, kako je stal sredi sončne pripeke sam in tuj, neskončno beden in star in izpovedoval svoj greh in trpljenje skoro neznanim ljudem. »Andreje, Lučnik,« je spet zavpil Šoc in se obrnil proti stebru. »Vidva nista hotela, jaz sem ga pa vendar udaril. S cepinom... po glavi. Moral sem ga, zaradi vasi. Se je tam!« Zarjul je in se pognal z dvignjeno sabljo h kašči, da znova uniči človeka in svoje dejanje, ki sta mu v urah samote in edinščine rodila privide. Pred stebrom se je nenadoma ustavil in vrgel sabljo k železnim vratom: »Ne bom več ubijal,« je vzkliknil, »že prvič nisem imel pravice. Ne, nisem je imel. Andreje, povej orožnikom, naj pridejo, ne bom se branil. Več ne bom trpel, kakor sem.« Legat je razumel, kako je moral starec trpeti zaradi stvari, ki se je njemu zdela samo fantovska prešernost. Prijel ga je pod roko: »Pojdi, Šoc! Trideset let je od tedaj, vse je že pozabljeno, nihče te ne bo zasledoval.« »Pa Marinovec?« je nezaupno vprašal hlapec. »Bo imel z menoj opravka,« mu je zašepetal Legat. »Zal mi je, da ga že prvič nisem. Pojdiva, ni ti dobro.« Peljal ga je mimo ljudi in mirujoče mlatilnice čez dvorišče v šupo in mu ves čas prigovarjal, naj se ne boji, zakaj Marinovec ne bo več prišel k njemu, ko vsi ljudje vedo, kaj je napravil. Šoc se je težko vlekel ob njem in se ga oklepal kakor zadnjega pribežališča. V šupi je pomagal starcu na posteljo, nato se je vrnil na dvor in sproščeno zaklical strojniku, naj požene motor. Mlatilnica je zapela, ljudje so jo obstopili in začeli z delom. Kakor jim je obraze zalival pot, tako so stari in mladi pozabljali na privide in usodo hlapca Lenarta Šoca, ki je trideset let nosil na duši mračne misli in zdaj v prazno izkričal svoj nemir. S svojo izpovedjo jim je naložil na srca breme spominov, a zavest, da je človek in hlapec trpel zaradi vasi trideset let, je plahnela, čim bolj je naraščal šum stroja. Kolesa vsakdanjosti so se spet vrtela. Iz mlatilnice se je prašilo, pleve so padale v podobi bledorumene pahljače na pohojeno travo, slama je habljala v naročje deklet pri otepih in žito je sulo v vreče kakor rjav slap. Šoc je v šupi dojel živahni glas mlatilnice. Zdaj, ko se je izpovedal in razodel ljudem svoje trpljenje, se mu je zdel svetal, bil je podoben glasu crngrobških zvonov. Ni mogel razumeti, kako so se glasovi nenadoma spremenili kakor v bleščečo se pot, po kateri sta prihajala iz neskončne sive daljave Andreje in Lučnik. Šoc je bil čedalje bolj miren. Lahno mu je bilo pri srcu od trenutka, ko je priznal, da ni imel nobene pravice nad Mari-novcem, ki je zdaj izginjal v daljavo in postajal vse manjši, kakor bi bežal pred Andrejcem in Lučnikom. Onadva pa sta prihajala vse bliže, že sta bila pri njem in hlapec Šoc se jima je razumevajoče nasmehnil... 2 17 HIMNA IVO BRNČIČ Dar riaprasnyj, dar sluöajny], Žizrt, začem ty mne dana? (Puškin) I. Temä, brezdanja, trda, neusmiljena temota je ko jeklen oklep vdušila večni dih sveta. Zastal je čas, samö še kot ogromen slap tihota buči in tone, tone v prostor brez mejä in dna. Ugasle, slepe zvezde ledene in mro v višavi; iz svojih starodavnih tirov vržene drve ifi padajo v praznoto in v omotični motnjavi se kakor krhko steklo krušijo in v prah drofce. Po bliskovo, navpik pogrezam se v prepad temotni, otrpel, ko zadet od strele, razdejan in strt. Vse razdivjane sile stvarstva me ženo v togotni vrtinec, ki v njem svojo črno žetev melje smrt. Ostal je za menoj ko daljna tožba vijoline klic nežnih belih prsi in vabečih ženskih rok. Nikjer poti ne najdem več iz strašne globočine, kjer vseh stvari in bitij topli, živi veletok se v večen mraz in večen molk in večen mir izteka, kjer oneme vse ustne, izgube se brez sledu vsi upi, vse strasti ljubezni žejnega človeka — ko jata ptic v viharju, plen polarnega ledu. Vse glave, ki so z nitmi misli vsto zemljo prepregle, vsa zvesta srca, ki ljudem so dala vročo kri, vse röke, ki so drzno tja do samih zvezd posegle, ljubeče, rosne, v sončno luč zamaknjene oči — ko listje padajo raz veje časa razvihrane, da zaskovika jim slovo spomin, mrtvaški ptič, da na minulosti gladini pusti le ostane za njimi brazda v vodi, val na bregu — votel nič. lzpremenjene v kamen, v prst, v brezčutno, mrtvo gmoto nevzdržno jih poganja mrzle nujnosti ukaz na zadnjo pot, do tod, kjer s slepimi očmi v praznoto molče strmi okamenele večnosti obraz. ii. To tiho uro, ko sam6 brodovje smrti sivo vesla čez večnega miru ledeni ocean in ko vprašanje eno samo, neutolažljivo, gori svetlo ko blisk zamrzel, v nebes prikovan, nad göro trupel, ki kriče nemočna, gola, nema, čemu človeku dana je bila življenja luč in ž njo prekletstvo, da iz reke večnosti zajema vsak dan požirek strupa, s slednjim dihom žejnih pljuč; — tesnobno uro to medlim v sovražnem brezdnu stvarstva, atom svetov ugonobljenih, zapuščen in sam. Ko da nikdär človeka ni bilo, tako brez varstva, tako brez vse moči v brezbrežni noči plahutam. In vendar: ko že čaka me, obsojenca, grobar molčeči, vse strast ne je gori mi v žilah plamen neminljiv viharne volje po življenja sladko bridki sreči. — in vse bolj hladen, mrtev ž njo sem vse strašnejše živ. Osamljenega ko drevo v puščavi me neštetih rodov človeških tihe sence spremljajo zvestö; vse sanje smelih borcev in upornikov prekletih mogočno kakor orgle v mojih prsih zdaj po jo. Ko gromu v gori prisluškujem čudežnim besedam nesmrtne sle, ki vodi milijonov nog korak; neskončno vojsko živih in mrličev trudnih gledam, ki stopa čez stoletij žalostnih krvavi prag. Brezimni bratje, ki ledino mrtvega planeta ste preorali, da bi sred kamnitih goličav rodila zlato klasje vaša kri prelita, sveta — vam z vetrom spomladanskim pojem hvalo in pozdrav! 2" 19 Vam, bratje, dajem vse: srce in misel prerojeno — življenje vračam vam, ki sem od vas prejel ga v dar. Vas čakam, da odplujemo s to zemljo pomlajeno v prihodnje dni in da nam sämo sonce bo krmar. POSLEDNJA NOČ IGO GR UD EN Ljubezni tvoje dih, šepet in vonj nocoj ne uspava me v pokojno spanje: dr dr an je voz in peketanje konj po mestu v megli gre kot blodne sanje, in noč mrmrä, mrmrä, mrmra pod težo zimskega neba. Privijam k sebi te v slovo nocoj, ko da bi hotel v smrt s seboj te vzeti: ko me zajame najstrašnejši boj, mi radi tebe bo težko umreti, a sence tiha le perot naj gre takrät čez tvojo pot. Kaj v meni je to noč, še sam ne vem, nekoč sem v tebi znal ves svet ljubiti: kdo dal oblast neznanim je ljudem, da moji sni najlepši bodo ubiti? Le noč mrmrä, mrmrä, mrmrä pod težo zimskega nebä. Odpusti mi, kot ti odpuščam jaz, če drug nad drugim sva kedaj zdvomila: naj v tebi čist ostane moj obraz, kot mene v smrt boš čista ti spremila, in nikdar strt od bolečin ne bodi name tvoj spomin. PISATELJ IN DRUŽBA A NTON OC VIRK Literarno dogajanje razgibava vrsta življenjskih sil, ki so tesno povezane z notranjimi zakoni družbenega razvoja. Težnja po ustvarjanju je splošnočloveška, kajti izpovedovanje osebnih doživetij v besednih umotvorih ni lastno le izjemnim izbrancem, ampak pretežno nam vsem, le da je uspeh odvisen od sposobnosti, ki omogočajo res umetniško udejstvitev tega nagona. Nič manj splošnočloveška pa tudi ni težnja po posredovanju lastnih stvaritev okolju, soljudem, pa najsi bi bilo njihovo število še tako neznatno. Skoraj ni pisatelja, ki bi pisal samo zase, ki ne bi iskal v tej ali oni obliki stikov z občinstvom ali vsaj z nekaterimi njegovimi plastmi. Ta medsebojna vzročna odvisnost ustvarjalca in družbe tvori osrednjo gibalno silo literarnega razvoja. Mnenje nekaterih »čistih« estetov, naj se pisatelj umakne onkraj družbenih problemov v nekakšen tesno zaprt prostor, kamor ne segajo življenjski zapleti in razpleti njegove dobe, je kaj nesmiselno, v kolikor ni sploh namenu umetnosti nasprotno. Pod-krepljevanje take trditve z izjavami, da je pesniško delo tem večje, tem pomembnejše, čim manj razodeva sočasna politična, svetovnonazorna ali družbena trenja, čim globlje posega v »večnostne« človeške ideje in strasti, je plod 1' art pour F artističnega esteticizma in kot tako izsledek ne-življenjske umetnostne teorije. Trajna vrednost literarnih stvaritev je odvisna prav od življenjske prepričljivosti problema, ki ga pisatelj oblikuje, pa čeprav je še tako ozko časoven. To dokazujejo umetnine Cervantesa, Schillerja, Balzaca, Flauberta, Zolaja, Dostojevskega, Tolstoja in še dolge vrste drugih. Kar imenujejo nekateri nepolitično umetnost, je prav za prav umetnost naivno konservativne plasti družbe. Ustvarjalec stoji in mora stati sredi življenja, le tedaj se odražajo v njegovem delu vsi duševni razgibi, vsa čustva, vse ideje, ki uravnavajo in oblikujejo njegovo dobo, le tedaj seže do temeljnih problemov človekove narave in usode. Pisatelj in družba sta dve živi sili, ki neprestano delujeta druga na drugo vsaka v svoji smeri in vsaka s svojimi sredstvi. Razpravljati o odnosih med obema, pomeni, razbrati vse vezi, ki spajajo občinstvo s sočasnim ustvarjanjem, spoznati učinke in odboje pesniških del v raznih družbenih plasteh, ugotoviti usodo poedinih tvornih osebnosti v sodobnosti, doumeti stilne in idejne značilnosti generacij in skupin, skratka, poglobiti se v mnogovrstne, večkrat kaj zapletene predele kulturnega in socialnega življenja. Tako iskanje temelji na spoznanju, da je vsaka pesniška izpoved — bodisi sicer še tako odmaknjena od neposrednih razgibov sedanjosti — vendarle časovno opredeljena, to se pravi, da razodeva neutajljive znake dobe, v kateri je nastala, in družbene plasti, ki ji je bila hot£ ali nehote namenjena. Dantejeva religiozna alegorika v »Božanstveni komediji« je prav tako odraz povsem določenih idejnih in socialnih gibal svojega časa, kakor novodobna pozitivistična doktrina v naturalističnih umotvorih Zolaja, Maupassanta ali Dreiserja.. Isto velja za Boccacciove renesančno-erotične zgodbe, za trubadursko liriko, za umerjeni človečanski pa tos klasicizma, za subjektivne, romantično-čustvene izlive Lamartina, Byrona ali Novalisa, za Dostojevskega pogrezanje v podzavestna duševna dogajanja, za Tolstojev etično-religiozni koncept sveta, pa tudi za najrazličnejše novejše struje od impresionizma mimo ekspresionizma prav do nove stvarnosti naših dni. Vselej je umetnik zavestno ali nezavestno oblikoval življenje, ki ga je doživljal v povsem določenem osredju, pa čeprav je bilo to življenje še tako nenavadno ali svojevrstno. Ta navezanost na čas in družbo pa nikakor ni zgolj zunanja, ne odkrivamo je le v snovi, motiviki in stilu, ampak zlasti še v globljih prvinah literarnih umotvorov: v njihovih idejnih sestavinah, čustveni svojstvenosti, življenjski usmerjenosti, svetovnonazornih predstavah. »Nihče«, trdi Emerson v znamenitem eseju »Umetnost«, »se ne more osvoboditi svoje dobe in svojega okolja, ali ustvariti delo, v katerem se ne bi odražale vzgoja, vera, politika, običaji in umetnost njegovega časa. In naj bi bila njegova domišljija še tako samosvoja, drzna in bujna, iz svojega umotvora ne more izbrisati vseh sledov miselnosti, v kateri je zrasel.« To dejstvo pa še ne razkriva vse povezanosti pisatelja z družbo, niti ne podaja vseh njegovih odnosov do okolja in občinstva. Pravi, polnokrvni pisatelj ni namreč zgolj pasivni posnemovalec življenjskih pojavov, ni samo opazovalec, ki brez osebne prizadetosti opisuje sočasno dogajanje, temveč je izrazito tvorna osebnost s svojimi težnjami in svojimi spoznanji. Zato se njegov odnos do družbe kaže večkrat prav v odporu do njenih idealov, verovanja, tradicije, do njenih predsodkov in okusa, v ostri borbi z raznimi oblikami neposredne sedanjosti, neredko celo v begu iz realnosti v subjektivni svet notranjega življenja. Pesnik je ustvarjalec, kar pomeni, da si prizadeva po osnovni nujnosti svoje narave odkrivati nove idejne in estetske vrednote, oblikovati svoja doživetja na svojski način, pa čeprav je to morda v popolnem nasprotju z okusom in intelektualno dojemljivostjo njegovega časa. Literarno delo ne odraža družbe edinole tedaj, kadar jo objektivno-stvarno prikazuje, ali kadar izpoveduje njena življenjska načela, ampak v nič manjši meri tudi tedaj, kadar se z njo bori, jo zavrača, karikira ali ocenjuje. Toda tudi občinstvo ni poslušen, molčeč odjemalec pesniških proizvodov, ampak posega z mnogovrstnimi sredstvi v literarno dogajanje žive sedanjosti in ga skuša z večjim ali manjšim uspehom usmerjati po svoje. Tudi družba zrcali z raznih svojih plasteh povsem določeno duševno in kulturno obzorje. Še celo vsaka socialna skupina ljudi — od intelektualnega miljeja mimo denarno pridobitnega in uradniško meščanskega pa do delavskega ter kmetskega okolja — razodeva ob svoji posebni življenjski ideologiji in etiki tudi posebno estetiko. Vsaka izmed njih zahteva zase, svojemu čustvovanju in svoji idejni opredeljenosti prikladno literaturo ter zavrača vse, kar ji je notranje tuje. »Vsaka gledališka dvorana,« trdi francoski komparativist Fernand Baldensperger v svojem delu »La Literature (Crčation, succes, durče)«, »ima svojo moralno akustiko, celo vsako mesto oblikuje podtalno po svojih zakonih dojemljivost svojega občinstva.« Družba je tedaj v tesnem stiku s pisateljem in mu skuša vsiliti svoje pojmovanje sveta s tem, da pritrjuje njegovim stvaritvam, ali pa da jih zavrača. Nikoli in nikdar pa se ne da slepo podrediti njegovim idejam in njegovemu upodabljanju življenja, če je to v nasprotju z njeno miselnostjo ali njeno moralo. Razkoli, ki nastanejo zaradi tega med ustvarjalcem in občinstvom, tvorijo svojevrstno problematiko medsebojnih odnosov in pričajo o zanimivem, večkrat kaj odločilnem poseganju obeh svetov drugega v drugega. Družbe ni mogoče pojmovati niti kot brezoblične gmote, ki je nezmožna kakršnega koli si bodi vrednotenja, a tudi ne kot najvišjega sodnika, ki soda nezmotljivo. Kakor je vsak posamezen Človek podrejen razvoju, tako se tudi družba neprestano spreminja, prav te spremembe pa odražajo #baaje kulture v času in prostoru ter s tem v zvezi menja vanje okusa in estetskega vrednotenja pesniških pojavov. Kar je imelo slovensko meščansko občinstvo petdesetih let mmulega stoletja za najvišjo literarno vrednoto, se s-am zdi. danes tuje, če ne morda celo brezpomembno, a je bilo zanje prav tako realno, kakor je danes za nas naše pojmovanje umetniške kvalitete. Prodorni literaren 7-godovinar zato ne more in ne sme prezre Ü stvarnih dejstev, ki mu razk>äe, kako sta se v povsem določenem časovnem izseku oblikovali beseda in duh posameznikov aH celokupnosti. Pisateljev odnos do družbe je lahko dvojen: ali jo pmn&va in se prireja njenim težnjam, ali pa jo zavrača in buri z njeno miselnostjo. V prvo vrst» maramo uvrstiti tvorne, ki so izraziti zaßtox>nxki sočasnega družbenega reda, njegovega svetovala in socialnega nazora, v drugo vrsto pa upor nike, ki se v kakršnem koli pogledu ne strinjajo s svojo dobo in zametujejo njeno življenjsko ali estetsko i^merjeraost. Niti odnos prvih do družbe niti drugih m odločilnega pomaoa sa ua^tnižbu vredsaoat njihovih stvaritev, kajti med predstavniki obeh vt;ä nalettoo na velike, pomembne duhove, a tudi na netzr-Ätae, nebogljene pojave. NegxritoeiTio večje važnosti pa je razmerje do občinstva za usodo posamezne tvorne osebnosti. Če je pisatelj ljubljenec družbe, ga zna ona uspežno nagraditi, čeprav nagrade morda niti ne zasluži, če pa je njen nasprotnik, ßa lahko neusmiljeno zavrže, najsi bi bil Se tako izjemna veličina. Kulturno življenje je borita, ne pa pravljična idila]* in v tej borbi zaman iščeš prizanesljivosti, kadar gre za osnovna življenjs&a načela. Pisateljev uspeh v dobi je tedaj v veliki meri odvisen od njegovega odnosa do vladajoče družbene plasti in njenega eote&kega na2X>ra. Jzredna slava Walter]a Scotta, Goetheja, Bickenr-a, Sienkiewicza in mnogih drugih, da ne navedem neznatoejših pojavov, kakor so bili na primer Kotsebue, Dumas pere ali Sardou, tiči prav v njihovi uslužnosti težnjam in okusu časa, v katerem so živeli. ».Diekens je bil pisatelj,« izjavlja Chesterton v svoji duhovdti knjigi o avtorju »Davida Copperftelda«, »čigar zimanji uspeh je bil skorajda čudovit, neizarteren.« Toda p?rav v istem «Mu opozarja avöor na dejstvo, da ne moremo pravilno r.mimeü Birkensovega življenja in delovanja, če si ga ne razjasnimo z vzdužjem takratnega demokratičnega optimizma, čigar glasnik je bil. Tudi o Goetheju vemo, da je pred% aaatxüje. Kmetski obrati do 10 ha so majfemd obrati, h katerim še moramo Uiüi. prišteti srednje kmetske obrate, to je osna od Iß do 20 ha in še tudi nokaj ozäh, ki merijo r&d 2© ida. Prvih j® druge pa je že statistika povezala z obrati do 50 ha zemlje. Posestva v tej vatitaostt »i mogoče več Smeti za običajna kmefska posestva, faossn s majhnimi temami v hribovitih krajih Slovenije. Ce rasdalim® posestva od 20 do 50 ha na polovico, odpade 3.6% Se k pravim kmetskim obratom, ostala polovica pa že k velikim obratom. Končna slika je Od akupaih 154.600 obratov z 1,278.900 ha zemlje, pripade 147.500 ali 85.4% resničnim kmetskim obratom X* 670.208 ha aii 68.4% zemlje. 7.100 ali komaj 4.e% vseh obratov p» ima 30S.40G ha zneaija ali 31.6%. (Izračunano po viru: dr. A. Bilimovič: Agrarna struktura Jugoslavije in Slovenije v primeri z sirarno strukturo »eteaterih drugih driav. Socialno ekonomski Inštitut v Ljubljani, zbirka taüja žt. 4.) ŽM sc kroetska posestva slovenskega kmeta majhna in da je vediko zemlje v nekmetski poos«**, »am dokaaaij-eta dve nadaljnji etaüstiM. Jože Keren&č ugotavlja v iekjigx odaeßi v Jeruzalemskih goricah«, da kaa maloštevilna gospoda (nrfci sto poeesfetfkov) od vse produktivne površine J^uzalsmskih goric 3&82%, od vseh vinogradov pa 57.26% zemlje, dočirn ima kmetakih družin kom&j 42.«4% zarcUje V razpravi v ©Mpodarsk* reviji »Tehnika dn gosj^odaratvo« 2t £—S, 1340 pod naslovom »Viac^^adi v gogajwadgomten sodnem okraju« prihaja pisec članka F, Ss&ctf do zaključka, da pripada od skupnega ž-seviia vinogradov, sloven-sStisa kmstiom 1.6X8 vinogradov, vendar je njihova velikost sledeča: X vinograd nad 3ha, 51 vinogradov cd 3. do 3 ha, 288 vtacgradov od 0.50 do 1 ha, IS m vinogradov pa izpod 0.50% ba. vinogradi sc tceej v rokah slovenskega kmeta, veliki v lasti gcepcde, v tem primeru celo xxajveö v la3Ü Slika v haloških vinogradih je bistveno esciaka, le da je tam b^ia kmstskega prebivalstva že večja. Vzrok: oddaljenost kraja od večjega gospodarskega sredinca in hudo izkoriščanje ljudstva. Primer: Medtem ko je ix. pr. kmetski vinogradnik svoj čaa prodal v.ix«M pridelek povprečno po 3 dinarje (kraj: Sv. Jurij cb Sčavnddi), ga je istočasno prodal haloöki kmetski vinogradnik samo po 1.50 din xa 1 Vas in statistike ugotavljajo, da stvarno vhvla pri nas majhna kmetska posest. SV&tazar jfležič ugotavlja v reviji »Tehnika ixx gospodarstvo«, marec - april 1840 v razpravi »Agrarna prenaseljenost Slovenije«, da jxtide v Sloverxiji na 1C0 ha kmetijske zemlje 84.3 kmčtskih prebivalcev, torej na enega prebivalca niti 1 ha z&adje. Na splošno se smatra, da mora družina uspevati samo, če pride na vsakega družinskega člana 1 ha zemlje. (Tehnika in gospodarstvo št. 7—8, leto 1939, Ivan Bratko: »Nekmetska in tuja posest v Sloveniji«). To mnenje v glavnem drži, le radi neenake rodovitnosti naše zemlje po poedinih krajih moramo poudariti, da je 1 ha zemlje za nekatere kraje v Sloveniji premajhen za preživljanje enega kmetskega prebivalca. (Primer: rodovitno Prekmurje ali malo rodovitna Bela Krajina.) V tej zvezi opozarjamo tudi na pogrešno delitev veleposestniške zemlje v Prekmurju (Glej revijo Tehnika in gospodarstvo, št. 7—8, leto 1939; članek Ivana Bratka: Nekmetska in tuja posest v Sloveniji.) Navedene statistike in njihove ugotovitve vodijo do naslednjih zaključkov: 1. Majhna kmetska posest povzroča, da se na njej kmetska družina, ki je navadno številna, ne more preživljati; nadaljnja posledica majhne kmetske posesti je občutno zmanjšanje donosnosti tega obrata. 2. Veliko zemlje je v nekmetskih rokah, kar kmetski problem še zaostruje. 3. Rodovitne zemlje v Sloveniji je za preživljanje vsega kmetskega prebivalstva premalo, zato odvišek čaka na zaposlitev drugje. S tem smo nanizali nekatere važne statistične ugotovitve, ki nakazujejo smer rešitve našega kmetskega problema. III. Na vodstvo kmetskega gospodarstva tudi vplivajo sledeči činitelji: 1. kraj, v katerem se posestvo nahaja (na severu ali jugu Slovenije, na bregu ali v dolini); 2. kakovost zemlje (peščena, lahka ali težka ilovnata); 3. cene kmetskim pridelkom in njihov odnos do cen industrijskih izdelkov; 4. vremenske razmere v obdelovalnem letu. Po legi posestva in kakovosti zemlje ter po viru dohodka lahko razdelimo kmetska posestva: posestva, katerih glavni ali važni vir dohodkov je: 1. živinoreja (velja skoraj za vso Slovenijo), 2. gozd (gozdnati kraji Slovenije), 3. hmelj (Savinjska dolina), 4. sadje (Slovenske gorice), 5. vino. Četudi so kmetski vinogradi po površini majhni, vendar predstavljajo v vinorodnih krajih Slovenije za kmeta važen dohodek. 6. krompir (Dravsko polje), 7. čebula (lükarji, okolica Ptuja), 8. mleko (okolica mest, Gorenjska), 9. žito (Prekmurje, Pomurje). Po poedinih krajih Slovenije je tudi razvita domača obrt, ki daje našemu kmetskemu ljudstvu tudi dohodek. Tudi n. pr. jajca, surovo maslo in še nekateri drugi kmetski pridelki so za kmetsko gospodarstvo dohodek, ki ga ne smemo podcenjevati. Ker so kmetska posestva v Sloveniji po večini mešanega značaja, na katerih pomaga pridelek ene ali druge vrste kriti kmetove izdatke, je težko potegniti črto med glavnimi in postranskimi dohodki v kmetskem gospodarstvu. To velja zlasti za nekatere kraje v Sloveniji; n. pr. v Slovenskih goricah sta vino in sadje važna dohodka, medtem ko je za Savinjsko dolino najvažnejši dohodek samo hmelj itd. Važno vlogo pa ima tudi pri kmetovem dohodku letina v poedinih letih: eno leto obrodi sadje, drugo leto vino ali krompir. Več je sadja, večji je izkupiček za sadje, važnejši je torej dohodek od sadja za dotično leto. Itd. Cene kmetskih pridelkov so pač eden glavnih činiteljev, ki slabša ali boljša kmetovo vsakdanje življenje. Reči moramo, da so bile cene kmetskim pridelkom do danes v nesorazmerju s cenami industrijskih izdelkov, kar je povzročilo še težje motnje v kmetskem gospodarstvu. Cene kmetskim predmetom so predvsem odvisne od kmetsko-gospodarske politike, ki jo vodi država na domačem trgu. Kmetski izvozni predmeti so poleg tega odvisni od razmer na mednarodnem trgu, oziroma od trgovinskih pogodb, ki jih naša država sklepa z drugimi državami. Pogled v kmetsko-gospodarsko politiko naše države nam pokaže, da je država vodila predvsem nekmetsko politiko, kar je imelo dve važni posledici: 1. cene kmetskim pridelkom so bile nizke; 2. kmetski obrat je ostal na stopnji, kakor je bil pred desetletji. Nekaj priložnostnih primerov: Naš notranji trg je neurejen: kmetov pridelek mora po nepotrebnem skoz več rok, da pride do konsumenta. Ker hoče vsak vmesni posredovalec nek določen odstotek zaslužka, manjša ta način trgovanja kmetov izkupiček pri prodanem blagu. Poslovanje Prizada je tudi značilen primer. Prizad kopiči dobičke, od katerih nima slovenski kmet večjih koristi. Kot poučno primero državne kmetsko-gospodarske politike navajam: Z uredbo je cena pšenici določena na 3 dinarje, razni pooblaščenci pa jo kupujejo po din 3.80 do 4 dinarje. Kot primer naj služi tudi izdajanje kontingentov za izvoz živine. Kljub temu, da dobijo določen odstotek od vseh kontingentov tudi zadruge, se morajo te, da izkoristijo kontingent, večkrat posluževati trgovca - izvoznika živine. Ce si sedaj še ogledamo kmetski obrat sam, ugotovimo: kmetski obrat po večini nima primernih prostorov za živino, manjkajo sejalni, kosilni itd. stroji, ni gnojnične jame in urejenega gnojišča, premalo je dobre sladke krme, umetnih gnojil ne uporabljajo, ker so predraga, itd. Vremenske razmere so važen vsakoletni faktor, ki vpliva na kmetsko gospodarstvo, zlasti v krajih, v katerih povzročajo škodo, zlasti tam, kjer je toča skoraj stalen obiskovalec. Medtem ko bi se lahko prvo zlo s pomočjo države zmanjšalo, ni za enkrat za drugo zlo nobene učinkovite pomoči. Povedal sem že, da je za to stanje v kmetskem gospodarstvu kriva napačna kmetsko-gospodarska politika v državi, ki ni čutila potrebe, da se naš kmetski obrat modernizira, da se vanj investira potreben denar za njegovo povzdigo in se tako zveča donosnost kmetskega posestva. Po vseh ugotovitvah, ki smo jih navedli, je potrebno za izboljšanje stanja kmetskega gospodarstva in kmetskega prebivalstva vse ono, kar so že nekateri poznavalci kmetskega problema povedali. Izvesti se mora: 1. modernizacija kmetskega obrata in 2. z njo v zvezi zložitev zemljišč kmetskega obrata, 3. osušitev močvirij, 4. regulacija rek in potokov, 5. združitev majhnih posestev, 6. popolna razlastitev veleposestniške zemlje, 7. odvzem zemlje lastnikom, ki jim zemlja služi le kot event, postranski dohodek, 8. preureditev trgovanja. Z navedenimi osmimi točkami seveda ni stoodstotno izčrpano vprašanje rešitve kmetskega problema, zlasti če to rešitev vključujemo v vprašanje spremembe gospodarskega sistema sploh, toda kljub temu bi pomenila realizacija gornjih točk precejšnje zboljšanje kmetovega položaja, kateri pa bi mogla istočasno tudi slediti povečana industrializacija, da bi tako industrija zaposlila preostanek odvečnega kmetskega prebivalstva. IV. Za dopolnilo navajamo Še dva primera dohodkov in izdatkov kmetskega gospodarstva in sicer za dve bistveno različni leti: za leto 1934., ko je vladala pri nas še huda gospodarska stiska, in za leto 1940., katero nekateri že smatrajo za leto, v katerem se je bistveno zboljšal kmetov gospodarski položaj. Težko je najti kmetskega gospodarja, ki natančno vodi zapiske o dohodkih in izdatkih. Večina kmetskih gospodarjev namreč pravi: »Zakaj bi se še jezil ob koncu leta, ko bi delal obračun dohodkov in izdatkov; zadostuje mi, da se vse leto jezim nad vremenom, visokimi cenami po trgovinah in nizkimi cenami svojih pridelkov.« To njegovo mnenje ima pač vzrok v stalni borbi kmetskega gospodarja za zboljšanje lastnega gmotnega položaja, zato je razumljivo, da ga je težko pripraviti, da bi vodil knjigovodstvo, ker ve, da mu le-to ne more zboljšati položaja. Primera, ki ju navajam, veljata za kmetsko gospodarstvo v Slovenskih goricah, ležeče v kraju, kjer že prehajajo Slovenske gorice v mursko ravan, 40 km od Maribora. Kmetija je velika okrog 25 oralov, nima vinograda, tudi sadjarstvo ne predstavlja večjega dohodka, zemlja je težka ilovnata, prevladujejo travniki in njive. Na kmetiji živi stalno 7 ljudi, med temi služkinja in pastir. Poljski delavci se 30% plačujejo v gotovini, ostalih 70% opravlja delo v zameno za prejeto zrnje ali zemljo, mlade prašiče, listje ali tudi drva. Hišno poslopje je zidano in krito z opeko, radi mokrote v zidu je potrebno popravila; gospodarsko poslopje je v srednje dobrem stanju; hlevi za konje in krave so zidani in obokani, svinjski hlevi so leseni. Kmetija nima gnojnične jame in tudi ne modernih kmetijskih strojev. Za obdelavo zemlje služita dva srednje težka konja, goved je 8, svinj 15, kokoši 30. Število svinj, kokoši in goved se letno manjša ali veča, toda bistvene spremembe ni, razen če se pripeti nesreča (n. pr. svinjska kuga). Kmetija ni zadolžena in tudi ne daje preužitka. V gospodarstvu vlada kmetski konservativizem, stare navade in običaji in z njimi v zvezi razne vraže (n. pr. sejanje repe na določeni dan, urok živine, itd.) so Še vedno udomačene. Gozd kot zlata rezerva te kmetije je ostal do danes nedotaknjen. Izdatki: za leto 1934 za leto 1940 din din 1. gospodinjstvo: nakup soli, petroleja, sladkorja, sploh potrebščin v gospodinjstvu 2.960.— 3.750.— 2. gospodarstvo: a. plačani delavci, podkovanje, manjša popravila 1.750.— 2.810.— b. služkinja in pastir 1.450.— 1.820.— 3. davek: 955.— 1.306.— 4. razno: obleka, obuvalo, razna pota, osebni izdatki 3.830.— 5.740.— skupno din 10.945.— 15.426.— Pojasnilo za leto 1 934: a. moka, jajca, masti, olje, krompir, fižol, sploh potrebščine, ki pripadajo domačemu pridelku, se niso kupovale; b. gospodarjenje se je vršilo po načelu: znižanje izdatkov na najnižjo stopnjo; c. poljski delavec je dobil za delo od sedme ure zjutraj do večera, s hrano 8 do 10 dinarjev. Pri tem moramo pripomniti, da je kmet svojega delavca više plačal, kakor gosposki lastnik zemlje. Pojasnilo za leto 1940: a. isto kot leta 1934; b. radi povišanja cen kmetskim pridelkom je bilo, sicer v majhnem, omogočeno, da se je v gospodarstvu izvršilo nekaj več popravil in da je kmetski gospodar nakupil nekaj nujno potrebne obleke za družino. V glavnem pa so se izdatki povečali radi zvišanja cen v trgovini in pri delu; c. delavec je dobil dnevno 10—12 dinarjev, služkinji in pastirju se je povišala za malenkost plača. Nizka plača služinčadi na kmetih je značilen primer položaja kmetskega ljudstva; d. kakor bomo videli pri dohodkih za leto 1940, predstavlja navoz gramoza važen dohodek, kar dokazuje, da se je dosegel nek prebitek na posestvu le s pomočjo dohodka pri navozu gramoza. Dohodki: 1. Glavni vir dohodkov: živina in mleko, v letu 1940. tudi gramoz. 1934 1940 skupni dohodki 10.630.— 15.525.— gramoz 2.180.— zal. 1940 17.705.— Primeri nekaterih cen v letu 1934: (izpisek iz knjige) mleko 1 1 0.70—0.80 para, 22. 5. 1 tele 80 kg, po din 4.— za kg žive teže, 7. 11. 3 svinje 225 kg, po din 5.— žive teže, 10. 5. 1 bik 400 kg, izkupiček din 1.135.—; torej niti 3 dinarje za 1 kg. Primeri nekaterih cen v letu 1940: (izpisek iz knjige) mleko v začetku leta 1 dinar za liter, mleko na koncu leta din 1.50 za liter, 20. 1. 1 svinja 51 kg, po din 8.50 za kg mrtve teže, 20. 1. 1 tele 87 kg, po din 5.50 za kg žive teže, 13. 5. 1 tele 62 kg, po din 8.— za kg žive teže, 10. 12. 1 svinja 64 kg, po din 15.— za kg mrtve teže, 15. 12. 1 tele 72 kg, po din 11 za kg mrtve teže. Primeri nam kažejo nizke cene v letu 1934., za leto 1940. pa je lahko ugotoviti porast cen od začetka do konca leta. Rekapitulacija: za leto 1934: za leto 1940: dohodki din 10.630.— din 17.705.— izdatki „ 10.945.— „ 15.426.— izguba din 315.— prebitek din 2.279.— Izguba, ki je bila izkazana v letu 1934. je bila krita po izjavi z izkupičkom za svinje, ki jih je prodal kmet v začetku leta 1935, mogoče pa tudi, je rekel kmet, je še iz »boljših let« ostalo nekaj rezerve, ki je pomagala kriti izgube »slabih let«. Obveljala bo najbrže druga kmetova trditev. Pri dohodkih in izdatkih v kmetskem gospodarstvu moramo tudi upoštevati, da niso vsako leto enaki, če tudi ostanejo cene prodajnim in nakupnim predmetom iste. Za kmeta je in ostane glavno načelo v gospodarstvu: izdatki se manjšajo z zmanjšanjem dohodkov, izdatki se večajo z večanjem dohodkov. To načelo seveda ni izostalo brez slabih posledic za kmetovo življenje in gospodarstvo. Toda, ker učinkovite pomoči od nikoder ni bilo, je moralo obveljati. Mnogim kmetom je rešilo zemljo in gospodarstvo pred popolno propastjo. Primera dohodkov in izdatkov za leti 1934 in 1940 (številke so zaokrožene radi lažjega pregleda), kažeta torej, da se položaj kmeta v letu 1940 kljub porastu cen kmetskim pridelkom ni spremenil in ne zboljšal. V dokaz tej trditvi naj tudi služi statistika, ki jo je objavil dnevnik »Jutro« 24. XII. 1940, ki kaže, da so se zvišale cene predmetom, ki jih kmet kupuje, za 53%, prav v enakem odstotku, torej le za 53% so se pa tudi zvišale cene predmetom, ki jih kmet pr o d a j a. V letih gospodarske stiske je živel naš kmet zelo slabo. Hrana je bila lahka, obleka slaba, otroci so morali hoditi bosi od mrzle spomladi do pozne jeseni, zlasti velja to za družine na majhnih posestvih. Tam, kjer je bil dolg na posestvu, so bile razmere še hujše, toda statistike o odplačevanju znižanih kmetskih dolgov nam kažejo, da slovenski kmet, izmed vseh kmetov v državi, najbolj redno odplačuje letne anuitete. To je samo nadaljnji dokaz, da je *naš kmet izredno trdoživ in prenese najtežja bremena. V. Če sedaj zberemo vse ugotovitve, nam preostaja še drugo vprašanje: Ali ni poleg pomanjkljivo urejenega kmetskega obrata in nepravilno vodene kmetsko-gospodarske politike, vendarle glavni krivec za stanje, ki vlada v kmetskem gospodarstvu, sedanji gospodarski red? Danes se vrši borba za bodočo oblast v svetu med dvema sistemoma, ki pa sta po značaju zastopnika velekapitalistične gospodarske ureditve sveta. Borba, ki jo vodi evropski severo-zapad s pomočjo novega sveta, nam je sicer trenutno simpatičnejša, ker borba teh dveh faktorjev proti ostalima v toliko ne ograža naše narodne samobitnosti (tudi v primeru njune zmage ne), toda kljub temu nastaja nadaljnje vprašanje: Ali bo pomenila zmaga katerega koli izmed vojujočih taborov bistveno spremembo položaja, v katerem se že dolgo časa nahaja slovenski in z njim hrvatski, srbski in bolgarski kmet? Odgovor na to vprašanje zahteva temeljit mednarodni politični in gospodarski pregled, kar pa presega okvir tega informativnega članka. GLASBENA KULTURA ZSSR B. GORODINSKIJ — R. BOR Veliki Gluck je nekoč zapisal: »Glasba mora veljati za vse narode enako, da uniči smešno razliko med ,glasbami' raznih narodov.« Ta trditev je resnična le v svojem prvem delu. Razlika med glasbenimi kulturami narodov nam ni »smešna«. Prav tako zakonita je kakor različnost jezikov, toda zato ne ovira glasbenih odnosov med narodi. Za osnovo v razvoju naše glasbene kulture služi splošno načelo razvoja vse naše kulture, nacionalne po obliki in socialistične po vsebini. Našo glasbeno umetnost bi lahko prikazali v obliki velikanskega glasbenega ansambla ali zbora, v katerem ima vsakteri izmed narodov ZSSR svoj neodvisni glas. Glasovi tega v zgodovini še nikoli prej znanega glasbenega ansambla ustvarjajo z medsebojnim prelivanjem kulturo izredne moči. V Moskvi se periodično vrše dekade — pregledi umetnosti raznih narodov Zveze; izpreminjajo se neprestano v veličastne politične praznike in prikazujejo umetniške uspehe posameznih narodov. V zadnjih letih so se vršile dekade ukrajinske, uzbeške, kozaške, gruzinske, azerbejdžanske, kirgiške, armenske, beloruske in burjatskomongolske umetnosti. V vseh zveznih republikah so že imeli dekade klasične in sodobne glasbe. Pripravljajo dekado tadžiške umetnosti. Pomen teh dekad za razvoj naše umetnosti je resnično velikanski. Lahko trdimo, da vsaka izmed njih obogati glasbo z dragocenimi estetskimi odkritji in zapusti globoko sled v vsem nadaljnjem razvoju glasbene kulture. Dekade nacionalne umetnosti so postale trdna sestavina v ukoreninjeni tradiciji sovjetskega umetniškega življenja. Ze same priprave za dekado so mogočna izpodbuda za hiter in uspešen razvoj umetnosti posamezne republike. Te vselej dolgotrajne in skrbne priprave mobilizirajo vse ustvarjajoče sile naroda, vzbujajo splošno zanimanje za umetnost, postajajo del vsega javnega življenja v republiki. Pomen dekade nacionalne umetnosti ni le v prikazovanju umetniških uspehov, marveč tudi v tem, da daje nekakšen obračun o vsem velikanskem ustvarjalnem prizadevanju naroda. Uspeh nacionalnih skladateljev, pevcev, igralcev, dramaturgov, umetnikov, glasbenikov, instrumentalistov celih gledališč in filharmonij je obenem splošen uspeh vse nacionalne umetnosti. Na teh prireditvah razglase nove, krasne umetniške nagrade; po že vpeljanem lepem običaju nagradi sovjetska vlada udeležence, ki so na dekadi dosegli najboljše uspehe, z redi in medaljami ZSSR ter s častnimi nazivi. Najvišji častni naziv za našega umetnika je naziv »narodni umetnik ZSSR«. Bogastvo in raznolikost oblik in smeri glasbene umetnosti v Sovjetski zvezi sta nenavadna; vsak poklicni umetnik ali pa glasbeni amater ima neomejeno možnost, seznaniti se skoraj z vsemi glasbenimi oblikami in vrstami, kar jih je na svetu in naj so na kateri koli razvojni stopnji. Naši goslači David Ojstrah, Marina Kozolupova, Boris Goljdštejn, Mihail Fihtengoljc zmagujejo na mednarodnih goslaških koncertih, izvajajoč najtežje stvari na dragocenih Stradi-varijevih, Guarnerijevih in Amatijevih goslih, ki so jih prejeli iz državne zbirke; na daljnem Čukotskem polotoku pri Cukčih (Luoravetlanih) pa še vedno zveni starinski »labod« — loku podoben instrument na eno struno. Simfonije Sosta-koviča, Mjaskovskega, Prokofjeva, Šaporina, mladih skladateljev Hačaturjana, Muradele in mnogih drugih izvajajo po vsem svetu in jih sprejemajo z navdušenjem; še sedaj zveni prastara monotoni ja v glasbi severnih narodov — Nencev in Evenkov, pentatonika burjatskih Mongolov, starodavna melodija Jakutov in v pevski umetnosti edinstven fenomen »petja v grlu« Ojrotov (dvoglasno petje, pri katerem nižji, basovski zvok spominja na orgle, a višji, žvižgajoči glas izvaja težje figuracije). V sovjetski Moldaviji se je mogoče seznaniti z najčistejšimi romanskimi glasbenimi oblikami, v Tadžikistanu — s klasičnimi iranskimi, a nekje v predgorjih Pamira z indijskimi in arabskimi napevi. Kitajska glasba je v Sovjetski zvezi zastopana v ustvarjanju dunganskega naroda, ki prebiva v Kirgiziji. Baskiškemu »Sorriko« sorodna glasba se razlega v gorah Osetije. Visoki primeri falsetne kolorature tirolskih jodlarjev so zelo običajni v zgornjih predelih Gruzije {ki jih nazivajo »Krimančuli«). V karelofinski SSR, v Petrozavodsku, Kemi, Kandalakšu, pri javnih gradnjah in v tovarnah, v ribiških naseljih ob bregovih Belega morja se glase starodavne pesmi »Kalevale« ob zvokih nacionalnega instrumenta — kantele (guslam ali citram podobno godalo). Zvok kantele je nekoliko melanholičen, nekako sličen zvoku, ki ga daje instrument saga, vendar zelo prijetne barve. Obstajajo ansambli kantelistov in celo že celi orkestri, za katere pišejo karelski skladatelji posebno glasbo. V prestolnici tatarske ZSSR, v Kazanju, lahko slišimo prve tatarske opere, na primer opero mladega skladatelja Ziganova »Kačkyn« (Ubežnik) z vsebino iz časov kmečkega upora Emeljana Pugačeva. Opera v tatarskem jeziku, delo tatarskega skladatelja na osnovi tatarskega glasbenega folklora, je dejstvo, ki si ga absolutno ne moremo zamisliti v razmerah carske Rusije. Narodi, ki prebivajo v Sovjetski zvezi, imajo možnost, svobodno in harmonično razvijati vse strani svojega nacionalnega genija. Prej nego v četrt stoletja je kultura narodov Sovjetske zveze napredovala za cela stoletja. Baku — prestolnica sovjetskega Azerbejdžana, obdana z znamenito petrolejsko industrijo, je središče ene izmed najpomembnejših glasbenih kultur Vzhoda. Pred vrati arabskoiranske civilizacije je azerbejdžanski narod ustvaril svojo čudovito poezijo in glasbo, ki v marsičem kaže vpliv Irancev in Arabcev, a je po tipu popolnoma samostojna. Težko si je predstavljati večje ljubitelje glasbe nego so Azerbejdžanci. V njihovih vaseh in mestih neprestano zveni tar, prelepi instrument na ubiranje, da, najpopolnejši od vseh lutenj, kar jih danes poznamo, udarja boben, ki spremlja plese, poje zurna (neke vrste instrument na strune). Skoraj vsak Azer-bejdžanec zna igrati na tar ali na saze (velika lutnja, ki je po zunanjosti podobna mandolini) in redko srečaš koga, ki ne bi znal peti. Z nastopom sovjetske oblasti se je začela doba sijajnega razmaha azerbejd-žsnske glasbene kulture. Ustanovljeno je bilo azerbejdžansko glasbeno gledališče z lastnim nacionalnim repertoarjem, z velikim simfoničnim orkestrom, s sijajnimi pevci-solisti, z odličnim zborom in baletom. V repertoarju gledališča je že več azerbejdžanskih oper. »Kerogly« — opero prvega pomembnega azerbejdžanskega skladatelja Uzeira Gadžibekova, »Nargiz« — delo nadarjenega, že umrlega skladatelja Musljuma Magomajeva, in »Sahsenem« — azerbejdžansko opero, ki jo je napisal znani ruski skladatelj R. Glier, so uprizarjali v Moskvi na dekadi azer-bejdžanske umetnosti leta 1937. Dovršena, močna in čudovito sveža glasba teh oper je imela velikanski uspeh. Hkrati z ustanavljanjem simfoničnih orkestrov naglo raste v Azerbejdžanu število orkestrov z narodnimi instrumenti. Sestavljeni so iz že omenjenih tarov, kemanč, zum (vrsta stožčaste oboe z zelo močnim, presunjajočim zvokom), jasty-balabana (nekakšna cilindrasta oboa z mehkejšim in nežnejšim glasom) in tudi iz tolkal: azerbejdžanskega bobna, nahara (cilindrast boben), gašanahara, ali aumbul (majhne dvojnate litavre-bobenčkov s kožno membrano in trupom iz žgane gline). Zvočnost teh narodnih orkestrov je zelo različna in barvita, repertoar nenavadno bogat, ker obsega vso folklorno glasbo, neštevilno obdelav in mnogo novih, nalašč zanje napisanih skladb. Velikansko in zasluženo priljubljenost v vsej Zvezi uživa azerbejdžanski pevec Bjulj-Bjulj, ki je edinstven mojster v nacionalnem načinu petja in se je šolal na stroške naše vlade v Italiji. Njegov pravi priimek je Mamedov, toda ljudstvo mu je iz navdušenja za njegov glas (visoki lirični tenor) in mojstrskega petja dalo ime Bjulj-Bjulj, kar je po naše slavec. To ime se ga je prijelo in je postalo umetnikovo poklicno ime. Umetnica Ševket Hanum Mamedova je izvrstna pevka in igralka, ki z enakim uspehom nastopa v partijah azerbejdžanskega, ruskega in tujega repertoarja. Sevket Hanum, prva Azerbejdžanka na opernih deskah, je pomembna javna delavka republike. V zadnjem času se je pojavila cela vrsta mladih pevk — Azerbejdžank, izmed katerih naj omenimo Fatjmo Gjandžinsko (mezzo-sopran), čudovito karakterno igralko Agigat Rzajevo, Sono Mustafajevo, Soltanet Kuli je vo itd. Obenem z razvojem opere se je razcvetel tudi azerbejdžanski balet. Povedati moramo, da je v Azerbejdžanu in v sosedni Gruziji ohranjena starodavna in zelo visoka plesna kultura. Sijajna, prirojena sposobnost za nazorno prikazovanje je odlika Azerbejdžancev in Gruzincev. Klasični ples na prstih se na primer ni pojavil v Gruziji kot nekaj novega. 2e od davnih časov plešejo Gruzinci na prstih in to daje njihovemu plesu posebno lahkotnost in ljubkost. Gruzija, ki je navdahnila s prelepo glasbo svojih napevov velike ruske skladatelje od Glinke do Balakireva in od Borodina do Cajkovskega, je krasna dežela, dežela, ki ji ni enake. Narava Gruzije je napoj ena s poezijo. Gruzinskih plesov in pesmi je brez števila. Za razliko od sosednega Azerbejdžana najdeš v Gruziji pravo polifonijo. Tu ljubijo zborovsko petje in mnogoglasna glasba je v Gruziji razširjena bolj nego v kateri koli drugi deželi. Gruzinska polifonija ima svojo zelo prastaro in zamotano tradicijo, ki je zvezana še nekoliko z bizantinsko-grškim vplivom (večinoma po notni pisavi v starinskih gruzinskih pesmih). Starogruzinska notna pisava je znana tudi na zapadu. Njeni raziskovalci so Francozi (Jacques Thibaut), Nemci (Oskar Fleischer) in drugi. Skozi stoletja oblikujoči se sestav gruzinske harmonije je docela izviren. Gruzinska harmonija se od tercetnega ustroja v evropski harmoniji (trozvočje in njegove oblike) razlikuje po tem, da ima pretežno kvarto-kvintovsko zgradbo z mnogimi odkloni na nekaterih mestih. Tako za Gruzijo kakor tudi za druge sovjetske republike je značilen bujni razcvet opernega gledališča. Državno operno in baletno gledališče v Tiflisu je med najboljšimi gledališči Zveze. Njegov repertoar je obširen, zasedba z izvajalci odlična. Zaharija Paliašvilija imenujejo gruzinskega Glinko. Njegova tri operna dela — veličastna »Absalom i Eteri« po zgodbi narodne legende, ki je sorodna sagi o Tristanu in Isoldi, »Daisi« in »Latavra« so prava enciklopedija gruzinske glasbe. Ta učenec Tanejeva je razvil polifonijski slog gruzinske glasbe in ga pripeljal do popolnosti. Sočasno z njim so delali M. Balančivadze, učenec A. Rubinštejna in Rimskega-Korsakova in avtor v Gruziji zelo priljubljene opere »Dareždan-Cbieri« (»Prekanjena Dareždan«), Arakišvili in cela množica mladih, nadarjenih skladateljev. Opero »Absalom i Eteri« Paliašvilija vprizarjajo z velikanskim uspehom v moskovskem Velikem opernem in baletnem gledališču. Njegovo drugo opero »Daisi« dajejo na odru saratovskega opernega gledališča. s 65 Na dekadi gruzinske nacionalne umetnosti v Moskvi so prikazovali v Gruziji izredno priljubljeno komično opero »Keto in Kote« zgodaj umrlega mladega skladatelja V. Dolidzeja. Ta očarljivo življenjskoradostna opera (po vsebini klasične komedije gruzinskega pisatelja Cagarele »Hanuma«) je skoraj v celoti zgrajena na mestnih popevkah in plesnih napevih starega Tiflisa. V operi je obilica komično stilnih prizorov. Po dekadi se je ta opera pojavila tudi na odru ruskih gledališč in je dosegla velik uspeh. Glasbeno-izvajajoča kultura gruzinske SSR je bogata z blestečimi talenti. Na dekadi so se odlikovali izvrstni pevci in cela vrsta izrednih virtuozov-instrumentalistov, gojencev tifliškega konservatorija, ki so se izpopolnili tudi na moskovskem in leningrajskem konservatoriju. Izredno se je razvila v Gruziji kultura mnogoglasnega zborovskega petja, pri katerem se (kakor v Ukrajini in deloma v Beli Rusiji) zborovske kapele in ansambli združujejo z ansambli narodnih instrumentov (po večini lutnjam podobnih instrumentov na ubiranje — čongur in pandur). Med temi ansambli sta posebno pomembna izvrstni državni zbor iz zapadne Gruzije pod taktirko I. Pač-korija in ženski ansambel čonguristk pod vodstvom A. Megrelidzejeve. Omenili smo že nenavadno veliko bogastvo gruzinskih plesov. Bojni »horumi«, moški ples, ki je razširjen v Guriji in Adžariji, — lični plemiški ples »lekuri«, — komična plesa »bagdaduri« in »kintouri«, — »mtiuli«, ples Abhazcev, Svanov in južnih Osetinov, predstavljajoč pravo tekmovanje v lahkotnosti in nazornih gibih, — »povliuri«, ki ga spremlja ritmično udarjanje na cilindrasti boben »doli«, in obilica drugih občudovanja vrednih plesov so le majhen del tega, kar bi lahko nazvali veliko in v tej panogi edinstveno plastiko-koreografsko kulturo gruzinskega naroda. Neizmerno je glasbeno bogastvo gruzinske sosede Armenske SSR. Dekada armenske umetnosti v Moskvi v oktobru 1939. leta je imela mogočen uspeh. Njena središčna točka je bila po pravici prekrasna opera armenskega klasika A. Spendiarova »Almast«. To zelo veliko delo, ki po svojem pomenu prav nič ne zaostaja za najboljšimi deli ruskih in zapadnoevropskih klasikov, je pravi biser armenske glasbe. Učenec Rimskega-Korsakova A. Spendiarov je po svojih nazorih čisto blizu ustvarjalnemu načinu velikih ruskih skladateljev-realistov, ki pripadajo tako imenovanemu »močnemu ozvezdju«. Morda najizčrpnejšo označbo Spendiarova je dal A. Glazunov, ki je pisal o njem: »A. Spendiarov je bil... zelo nadarjen, izviren skladatelj, glasbenik z vzorno izvirno tehniko. Po rodu Armenec si je A. Spendiarov nadel nalogo, dvigniti glasbo svojega naroda na največjo umetniško višino in v tem ustvarjalnem prizadevanju mu ni bilo enakega. V glasbi A. Spendiarova je čutiti svežino navdiha, prijetni vonj barvitosti, iskrenost in izbranost misli ter popolnost obdelave. Iskreno sem prepričan, da čaka opero »Almast«, ki jo dobro poznam po odlomkih in avtorski izvedbi, zelo velik uspeh, kar bo še bolj razširilo slavo velikega narodnega skladatelja« (iz knjige A. Saverdjana »A. Spendiarov«, Moskva, »Muzgiz« 1939). Ni nam mogoče, da bi na tem mestu natančneje govorili o glasbi opere »Almast« ali o glasbi druge armenske opere »Anuš«, ki jo je skladatelj starejšega rodu — Tigranjan sestavil po libretu genialnega armenskega pesnika Ovanesa Tumanjana. »Anuš« je imela prav tako velik uspeh in je dobila visoko oceno pri občinstvu in kritiki. Ustvarjanje mladih armenskih skladateljev sta na dekadi zastopala opera Aroa Stepanjana »Lusabacin« in balet Arama Hačaturjana »Sčastje« (Sreča). Opera »Lusabacin« (Svitanje) je napisana po snovi iz državljanske vojne v Armeniji in osvobojenja armenskega naroda. »Lusabacin« je zelo zanimivo delo, ki priča o veliki nadarjenosti in mojstrstvu avtorja in, kar je posebno važno, o njegovi trdni povezanosti z armensko narodno glasbo. Močno zanimiva je glasba v baletu »Sčastje« Hačaturjana, enega izmed najbolj nadarjenih naših skladateljev-simfonistov. Zastavili bi si pretežko nalogo, če bi hoteli v kratkem sestavku izčrpno orisati armensko glasbeno kulturo, ki je stara več nego dve tisočletji. Armenski narod, ki je prehodil dolgo in nezaslišano težko zgodovinsko pot, je ohranil velike zaklade svoje stare kulture. Danes se glasbeno ustvarjanje Armenije razvija s silno naglico. Armenski glasbeniki zavzemajo častno mesto med zveznimi glasbeniki vseh narodnosti. Armenski kvartet, ki nosi ime velikega armenskega skladatelja Komitasa in v katerem sodelujejo A. Gabrieljan, N. Balobanjan, M. Terjan in S. Aslamazjan, je prejel prvo nagrado na vsezveznem kvartetnem tekmovanju in uspešno tekmuje tudi s tako pomembnim ansamblom kakor je kvartet, ki se imenuje po A. Glazunovu in je prav dobro znan tudi daleč izven meja Sovjetske zveze. Med glasbeno najbolj razvitimi narodi na svetu je tudi ukrajinski narod. Ukrajinski jezik, pravijo, je kakor italijanski že po svoji naravi kot nalašč ustvarjen za petje. Pevski folklor Ukrajine je temelj vse ukrajinske vokalne in instrumentalne glasbe. V življenje je spet priklicana prekrasna ukrajinska klasika, — dela Lysenka in Leontoviča so neprestano na deskah opernega gledališča in na koncertnem odru. Ustvarjalna produktivnost sovjetskih ukrajinskih skladateljev starejšega in mlajšega rodu je zelo pomembna. Hkrati s predstavniki starejšega skladatelj-skega rodu, simfonisti Revuckim, Ljatošinskim in drugimi, plodovi to snujejo v ustvarjanju ukrajinske glasbe mladi. Pomembnost nove ukrajinske glasbe nikakor ni krajevno omejena. Za kakovost posameznega dela lahko navedemo dejstvo, da se opera Olesja Ciška »Brone-nosec Potemkin« (»Oklopnica Potemkin«) vprizarja na vseh zveznih opernih deskah. Isto lahko zatrdimo o simfonijah L. Revuckega in Ljatošinskega, o romancah in pesmih Kozickega itd V Ukrajini se uspešno razvija zborovska in koncertno-simfonična kultura. Simfonični orkestri in zborovske kapele so po vseh pomembnih ukrajinskih mestih. V Ukrajini se kakor v vsej Sovjetski zvezi prebujajo v novo življenje starinske oblike glasbenega udejstvovanja in narodni glasbeni instrumenti. Klasični instrument ukrajinske glasbe — bandura, ki ga je bilo najti v predrevolucijskih letih le še v nekaterih vaseh, preživlja danes vnovič svojo mladost. Ukrajinska lutnja z mnogimi strunami in s svojim melodičnim, zvonkim tonom je doma povsod bodisi kot solistični instrument bodisi v raznovrstnih ansambelskih sestavah. Oživela je spet tudi starodavna umetnost ukrajinskih rapsodov-kob-zarov. Po bogastvu in dovršenosti ustvarjajočega in izvajajočega mojstrstva pa je v Sovjetski zvezi najveljavnejša včlika glasbena kultura ruskega naroda. Kot prva med enakimi nekako spaja v sebi glasbene uspehe in pridobitve narodov ZSSR v teku stoletij. Svetovna pomembnost ruske glasbene kulture je obče znana. 5* 67 Skrbno ohranjujoč in razvijajoč dediščino genialnih ruskih glasbenikov v preteklosti je sovjetska ruska glasba ustvarila v letih velike socialistične revolucije dela velike vrednosti. Dela Glinke in Dorgomyžskega, Cajkovskega in Musorgskega, Rimskega-Korsakova in Borodina, Balakireva in Skrjabina, proizvodi sovjetskih ruskih skladateljev Mjaskovskega, Prokofjeva, Sostakoviča, Dzeržinskega, Zelobinskega, Vasilenka, Gedikeja, Gliera in drugih so na programu glasbenih gledališč in koncertnih dvoran v vsej deželi. Posebno na široko pa se je v zadnjih letih razmahnila v Sovjetski zvezi operna in simfonična glasba in sicer v svojih najmonumentalnejših oblikah. Operi mladega, nadarjenega skladatelja Ivana Dzeržinskega »Tihij Don« in »Podnjataja celina« (»Zorana ledina«, po vsebini del našega pisatelja M. Solohova) sta si priborili trajno mesto na opernih deskah Sovjetske zveze. Znani sta tudi za mejami. V ZSSR zelo poznan je mladi leningrajski skladatelj Zelobinskij, avtor oper »Komarinskij mužik« (o kmečkem uporu Ivana Bolotnikova v XVI. stoletju) in »Mat'« (»Mati«, po istoimenskem romanu M. Gorkega); moskovski skladatelji so: Tihon Hrennikov, avtor klavirskega koncerta in opere »V burju« (»Ob viharju«, po romanu »Odinočestvo« — »Osamljenost« pisatelja N. Virta); Dimitrij Kaba-levskij, avtor opere »Kola Brjunjon« (po romanu »Colas Breugnon« R. Rollanda); zastopnik starejšega rodu naših glasbenikov Paščenko, mojster zborovskih skladb in avtor oper »Orlinnyj bunt« (»Orlovski upor«) in »Pompadury i pom-padurši« (»Pompadurji in Pompadurke«, komična opera na temo velikega ruskega satirika Salty ko va-Sčedrina); avtor odličnih romanc, hkrati pa sijajen simfonist in operni skladatelj Jurij Saporin. Za naše glasbenike je značilna močna individualizacija ustvarjalne manire. V panogi simfonične glasbe sočasno in intenzivno delajo A. Mjaskovskij, avtor 39 simfonij in nadaljevalec linije Cajkovskega v ruskem simfoničnem ustvarjanju, in S. Prokofjev, zastopnik ruskega glasbenega modernizma, pa se v zadnjem času vse bolj in bolj približuje realistični šoli; D. Sostakovič, ki je pred kratkim nastopil s svojo V. simfonijo in imel na vseh koncertnih odrih Zveze velikanski uspeh, in Vano Muradeli, mlad simfonist, ki je šele pred nedavnim dovršil kon-servatorij, a se je že s sijajnim uspehom uveljavil na simfoničnem polju; armenska skladatelja Aro Stepanjan, avtor opere »Lusabacin«, Aram Hačaturjan in cela vrsta drugih. Da si lahko predstavimo vsaj številčni obseg glasbenega ustvarjanja v ZSSR, moramo vzeti v pošte v, da samo moskovska in leningrajska zveza naših skladateljev združujeta v svojih vrstah do 300 članov; v zvezo pa se sprejmejo le osebe, ki imajo visoko ustvarjalno kvalifikacijo in so svojo sposobnost že dokazale z lastnimi deli. Kultura glasbenega izvajanja v Sovjetski zvezi je dosegla svetovno priznanje in sicer po zaslugi zmag naših izvajalcev na mednarodnih tekmovanjih v Varšavi, Varšavi, na Dunaju in v Bruslju. Goslači David Ojstrah, Boris Goljdštejn, Marina Kozolupova, Mihail Fihten-goljc, pianisti Lev Oborin, Emil Gigeljs, Jakov Flier, Jakov Zak, Roza Tamar-kina, Nina Emeljanova, očarujoči mladi violončelist Safran so poznani po vsem svetu. Poleg mladih zmagovalcev na mednarodnih in vsezveznih glasbenih tekmovanjih so v ZSSR zelo znana imena pianistov K. Igumnova, E. Fejnberga, V. Sofronickega, A. Nejgauza, goslača M. Poljakova, violončelistov A. Štrimerja, V. Voljf-Izraelja, harfenistk V. Dulove, K. Erdelijeve in drugih. Prav tako mnogo je odličnih ruskih vokalistov. Naj izmed njih omenimo le take blesteče umetnike kakor so A. Neždanova, že v sovjetski dobi proslavljena V. Bar sov a, mladi umetniki Preobraženska, Kruglikova, Lemešev, Maksakova, Kozlovskij, Rejzen in mnogi drugi. Od dirigentov imenujmo simfonista G. Rahlina in S. Mravinskega, operna dirigenta S. Samosuda, umetniškega vodjo moskovskega Velikega gledališča Zveze SSR, in nadarjenega A. Melik-Pašajeva. V Leningradu delujeta znameniti mojster A. Pazovskij, glavni dirigent leningrajskega Opernega in baletnega gledališča Kirova, in B. Hajkin, mlad, nadarjen umetnik, vodja leningrajskega Malega opernega gledališča. Zelo pomembni so uspehi sovjetskega ruskega baleta. V zadnjih letih so bile odkrite cele zakladnice čudovitih talentov: mlada leningrajska plesalka G. Ulanova, zares genialen talent, T. Večeslova, Vahtang Cabukiani, moskovski plesalki M. Semčnova in O. Lepešinskaja ter plesalci A. Jermolajev, Sulamif in Asaf Messerer — sama mladina v razcvetu moči in talenta. Slika ne bo popolna, ako mimogrede ne omenimo pojava, ki je značilen le za našo umetnost. Mislimo namreč na silen napredek ljubiteljskega glasbenega udejstvovanja. Ljubezen do umetnosti je v naši deželi izredno velika; ljudske množice se ne zadovoljujejo več z vlogo gledalcev in poslušalcev. Glasbenikov-ljubiteljev so v naši deželi našteli na sto in sto tisoče; združeni so v več nego 60 tisoč krožkov, studiev, klubskih ansamblov itd. Ta, po razmahu doslej nezaslišani napredek ima najvažnejšo vlogo v razvijanju glasbene kulture ljudskih množic. Toda razen svoje osnovne naloge — široke propagande glasbenega znanja postaja ljubiteljsko glasbeno udejstvovanje iz leta v leto pomembnejši činitelj v razvoju poklicne umetnosti. Iz njega izhajajo številni kadri poklicnih pevcev in izvajajočih glasbenikov. V vrste poklicnih glasbenikov stopajo ne le posamezni nadarjeni ljubitelji glasbe, marveč celi kolektivi, ki so pogosto na zelo veliki umetniški višini. Prelep dokaz umetniške rasti množičnega samoudejstvovanja je evropsko proslavljeni »Z redom Rdeče zastave odlikovani pevski in plesni ansambel rdeče armade Zveze SSR«, ki ga vodi skladatelj in dirigent A. Aleksandrov. Ta veličastni kolektiv je nastal iz lastne izpodbude rdečearmejcev. Lahko rečemo, da se v Sovjetski zvezi obnavljajo plemenite tradicije pro-svetljenega glasbenega ljubiteljstva one dobe, v kateri je Boccherini posvečal svoje kvartete »ai veri dilletanti e conoscitori della musica« (resničnim ljubiteljem in poznavalcem glasbe). Toda ljubitelji, ki je zanje vedel Boccherini, so tvorili le ozek krog muzicirajoče aristokracije, ljubitelji pa, ki jih poznamo v Sovjetski zvezi, so milijoni ljudskih množic. MIHAIL [ŠOLOHOV V. G OFFENŠEFER — R. BOR Njegovo ime je postalo znano, ko je izšla prva knjiga »Tihega Dona«. To je bilo leta 1928. Šolohovu je bilo tedaj 23 let. Citatelj je takoj spoznal v avtorju romana nadarjenega umetnika in si je prizadeval, da bi zvedel, kdo je, odkod je prišel, ali je že kdaj prej pisal. Podatki o Šolohovu so bili zelo skopi. Da, pisal je in priobčeval. V nekaj letih pred izidom »Tihega Dona« je izšlo več knjig Solohova. Bile so to posamične povesti aH zbirke povesti. V eni teh zbirk, ki je izšla v drugi izdaji, ko se je bil »Tihi Don« že pojavil, je bil tudi kratek, lasten pisateljev življenjepis; v njem je bilo povedano, da se je Solohov rodil leta 1905. v vasici Kružilin pri naselju Vešenska, v nekdanjem Okraju donske armade, — da je njegov oče bil neplemiški sin, mati na pol kozakinja na pol kmetica, on sam pa se je ob koncu državljanske vojne udeleževal bojev s kulaškimi tolpami na Donu. Pisati je začel leta 1923. Svoje prispevke je priobčeval v komsomolskih časopisih. *Tihi Djn« je pričel snovati leta 1926. V tem lastnem življenjepisu je bilo zamolčano, da je bodoči pisatelj menjal od leta 1920 celo vrsto poklicev: bil je učitelj, razkladač, zidar, knjigovodja, težak; da je pred nastopom pisateljskega poklica pogosto trpel težave in glad, a je kljub temu vztrajno oblikoval samega sebe, se sam učil in izpopolnjeval svoje ustvarjalne sposobnosti. Ni mogoče razumeti Solohova, če ne poznamo kozaškega okolja, v katerem S3 je rodil in živi Solohov in ki je predmet opisovanja v njegovih romanih. Kozaki so bili v Rusiji zelo svojevrstna družbena skupina. Njihov zametek so bili še v XV. stoletju nesrečni, svobode iščoči ljudje, ki so bežali pred fevdalnim zatiranjem kmetov v jugovzhodne pokrajine moskovske države. Tu so se združili v prostovoljne skupnosti. Izvor njihovega življenja je bil lov in boji s stepnimi nomadi, ribištvo in plenjenje ruskih in tujih trgovskih karavan, ki so potovale po rečnih poteh. Tak način življenja je polagoma izpremenil kozake v utrjene poklicne vojščake. Z njihovo močjo je začela računati tudi ruska država. Ta si ni le prizadevala, zavarovati se pred kozaki, ki so iz svoje srede dajali vodje kmečkih uporov, kakor sta bila na primer Stepan Razin in Emeljan Pugačev, marveč je tudi skušala izkoriščati te poklicne vojščake za obrambo državnih in vojaških meja ter za vojaško ekspanzijo proti jugu in vzhodu. V nekaj stoletjih so kozaki preživeli zanimiv razvoj. Svobodni in svobodoljubni kozaki so polagoma postali zvesti in naj reakcionarne j ši zaščitniki absolutistične državne ureditve. Absolutistični režim jim je v prebivanje podelil nekatere okraje; dal jim je nekakšno samoupravo, ki je temeljila na vojaško-administrativni hierarhiji z ostanki nekdanje zadružne uprave. Zemlja, ki so jo imeli v lasti kozaki, je bila mnogo boljša od navadne kmečke zemlje, njihov življenjski položaj pa znatno višji. Carska vlada je na vse načine gojila med kozaki stanovske predsodke; zanašala je mednje idejo, da so več vredni nego vse ostalo kmečko ljudstvo. Kozaki so ravnali z ruskimi in ukrajinskimi kmeti prezirljivo, zanikali so vsakršno sorodnost z njimi in so se smatrali za predstavnike posebnega naroda. Navedimo na primer značilen razgovor, ki ga je opisal Solohov v prvi knjigi »Tihega Dona«: »Jaz sem kozak, ti si pa cigan, kaj?« »Ne, oba sva Rusa.« »Lažeš,« ga je s poudarkom zavrnil Afonjka. »Kozaki so ruskega porekla. Ali ti je to znano?« »Jaz pa ti pravim — kozaki so kozaškega rodu.« »V starih časih so kmetje bežali pred veleposestniki in so se naselili na Donu; nazvali pa so jih kozake.« »Beži, beži, ubožec... Sodrga se je naselila... Glej jo, glej, gobo strupenjačo! Za kmete nas je hotel napraviti!« Toda pod zunanjostjo kozaške stanovske enotnosti, ki Je rodila nekakšno »nacionalistično* omamo, 90 se kakor v vsej ostali družbi že skrivala notranja protislovja. To se je posebno močno pokazalo v dobi revolucije in državljanske vojne, ko se je v deželi razplamtel razreiri boj, ki je zajel tudi »tifeA« Don in ostro razdvojil koeake. Mnogi kubanski in donski kcxzaki, ki sc- bili po večini »bednjaki« (ubogi kmetje), in na j za večnejši »srednjaki« so se uvrstili pod prapor revolucije ter se skupaj z delavci in ostalimi brezpravnimi kmeti bcxdli zoper druge kozake, ki sc svojo usodo navezali na usodo belogardejcev. Slednji del kozakov, ki so ga tvorili kulaki in stanovskim predsodkom vdani srednjaJri, je pod vodstvom belih generalov organiziral gibanje, ki je dobilo naziv »dor-s^a Vandeja«. Hkrati z zmago nad belogarčejcl r»a vseh frontah je bila pokopana tudi kontrarevolucionarna vstaja na Donu. Reakcionarne tradicije in predsodki so v precejšnji meri otežSeočUi pot srednjega kozaškega sloja k revoluciji. Toda ko sc spoznali, da na sfcraai belih generalov nimajo bodočnosti, so delovni kozaki premagali reakcionarne stanovske predsodke in so vstopili v zvezo z delavskim razredom. Danes žive kocaki v Sovjetski zvezi na drugačen način — v kolhozih. Niso več odtrgani od vsega ostalega kmečkega ljudstva, marveč žive življenje in za koristi vsega našega ljudstva. Oprožčajcč se stanovskih predsodkov, Čuvajo ' svoje najboljše vojaške tradicije, id so jih pripravljeni posnec-^ati v obs-aiabo občenarodnih koristi. Mihai? Solohov je bil neposredna piiča tegona« je zelo znan in priljubljen med kozski, ki so ga izbrali, za svojega zastopnika 7 Vrhovnem Svetu ZSSR, Življenje sredi ljudstva, vsakdanja povezanost ž njim, kceaški Solklocr, neprenosljiva pokrajina donske stepe — vse to se zrcaJ. v delih Solohcva. V predgovoru ene prvih knjig Solohova, v zbirk: »Donske pcvesti«, ki je izšla leta 1826, je pisec znanega romana »2elezr.yj potok« A. Seffafiraovifi podal prvo, pomembno oceno o delu mladega pisatelja. Danes, ko je Sclohov po dolgi in zanimivi prehojeni poti v dobi svojega ustvarjalnega razcveta, je ta ocena posebne vrednosti. »Kakor stepna cvetica vstajajo v živih potezah povesti Sofohova,« je pisal Serafimcvič. »Preprosto, krepko, — občutil, da je vse, kar pripoveduje, pred tvojimi očrti. Jezik je slikovit, tisti barviti jezik, ki ga govore kcoaJd. V njem je jedma'xst in ta jedmatost je polna življenja, napetosti in resničaooti Ima čut za mero v ostrih trenutkih, ki zato presunjajo. Je silen pceo&vatac tega, o čemer pripoveduje. Njegov pogled je občutji i v, vse razumevajoč. Ima. sposobnost, da iz različnih znakov izfcete najznačilnejše. Dani so vsi pogoji, da'se Solofeov razvije v pomernbif.eg=a pisatelja, te učiti se, obdelovati vsako svojo stvar in ne hiteti — tega mu je treba.« Napoved Serafimoviča se je uresničila. Solohov se je razvil v zelo velikega pisatelja, v enega izmed najbolj nadarjenih in najboljših mojstrov naše umetniške proze, v pisatelja, ki z vsem svojim delom praktično utrjuje veliko in pogumno umetnost našega realizma. Prve povesti Solohova so v marsičem nedovršene, pogosto shematične. Toda v njih so se že nakazale poteze nadarjenega pisatelja, tiste dragocene poteze, ki so se v vsej svoji moči pojavile v »Tihem Donu«. V svojih povestih napoveduje Solohov boj lažnivo-sladkobnemu opisovanju revolucionarnega boja. Brez zlagane patetike nam pripoveduje, kako možato so umirali revolucionarni borci v letih državljanske vojne. Opisuje nam zagrizene boje na kozaškem naselju, pripoveduje nam o tem, kako so kulaki skušali obraniti svojo lastnino in zemljo, kako zverinsko so ravnali z rdečearmejci, s komisarji za prehrano in z vaškimi pisarji. V besnem boju je brat šel nad brata, oče ubil sina, sin ustrelil očeta. Solohov nam predstavlja nove vaške ljudi, ki so prevzeli nase vse breme boja s kontrarevolucionarnimi silami in reakcionarnimi preživelimi običaji. In kot najznačilnejšo lastnost teh ljudi poudarja organično povezanost njihove boljševiške nepopustljivosti in človečnosti. Mnogo snovi in motivov iz »Donskih povesti« je prešlo v »Tihi Don«. Toda to so le majhni potočki, ki so se prelili v strugo široke reke. »Tihi Don« je v ruski književnosti prvo veliko in z nadarjenostjo napisano delo o kozakih. Obenem pa je to mojstrovina naše umetniške proze. Dvomljivo je, ali je mladi Solohov, ko je začel snovati svoj roman, imel pred seboj svoj lastni, teoretično obdelani »estetski kodeks«. V književnost je stopil pravi in zelo nadarjen pisatelj, ki je hotel povedati čitateljem malo znane stvari in ki je znal o teh stvareh zanimivo pripovedovati. Mogoče je njegov edini estetski program bilo prepričanje o pravilnosti njegovega svetovnega nazora, poštenost v odnosu do snovi, čistost namena, organično povezana s stremljenji naprednih graditeljev socializma. Solohov je pogumno prikazal življenjsko resničnost v vseh njenih protislovjih. Zavrgel je vsako shematično tendencioznost, ker se je njegov svetovni nazor skladal z objektivno tendenco v razvoju zgodovinske stvarnosti same. Slednjič v naši književnosti Solohov ni bil osamljen v svojem ustvarjalnem prizadevanju. Toda objektivno-materialistična metoda in realistični stil sta se pri avtorju »Tihega Dona« krepko in uspešno poosebila in globlje razkrivata življenje. Ta stil se posebno ostro prikazuje v oblikovanju izvirne snovi romana. O posebnostih življenja in življenjskega načina kozakov so že mnogokrat pisali etnografi in publicisti. A šele Solohov nam je prikazal vso specifičnost živ-ljenskih običajev kozakov. Ko je vzel za snov način življenja, kakor ga srečamo pri kozakih, je Solohov pokazal v svojih romanih bistvo precej širokih socialnih pojavov — proces razredne diferenciacije pri kmečkem ljudstvu v letih državljanske vojne in v dobi kolektivizacije. Brez »Tihega Dona« in »Zorane ledine« bi nam marsikaj tega, kar se je dogajalo na Donu (in ne samo na Donu) v času državljanske vojne in v dobi kolektivizacije, ne bilo razumljivo. V tem je velikanski spoznavni pomen Solo-hovljih del, ki so dobila značaj velikih družbenih dogodkov in so imela nemajhno vlogo v gradnji socializma. Dela Solohova niso ne zgodovinska raziskavanja ne ekonomski orisi. Umetniška dela so, v katerih so spoznavni elementi organično zliti z estetskimi ele- menti. Sledeč najboljšim tradicijam ruske klasične književnosti, odsevajoč v svojem ustvarjanju vplive Gogolja, Tolstoja, Cehova vnaša Solohov v razvoj naše književnosti tudi nove poteze, ki so mu lastne kot izvirnemu umetniku. Epična natančnost in resnost se družita v njegovih delih z globoko liričnostjo in sočnim ljudskim humorjem; tragične dogodke ostrega razrednega boja riše umetnik, ki vroče ljubi življenje, ljudi in prirodo. Črpajoč besedno bogastvo iz zakladnic ljudskega jezika in ustvarjajoč zanimive dialoge, v katerih je vselej čutiti barvitost donske govorice, se Solohov vendar ne navdušuje nad naturalističnimi dialektizmi in ne zlorablja tega, zoper kar je nekdaj nastopil M. Gorkij. Ljudski jezik dobiva v delih Solohova književen zvok, književni jezik pa postaja ljudski jezik. Ne moremo si zamisliti Solohova izven pokrajin, ki jih je ustvaril, pokrajin, ki so čudovite v svoji pestri barvitosti, vselej zvezane z dejanjem in ki pomagajo h globljemu razumevanju dogodkov in značajev. A v odkrivanju značajev je največja moč Solohova. Značaji Solohovljih ljudi — tu mislimo predvsem na »Tihi Don« — so naslikani v vseh razvojnih protislovjih, hkrati pa so ti značaji popolni do najmanjših navad in podrobnosti. Najbolj zamotan izmed vseh Solohovljih značajev je seveda lik glavnega junaka »Tihega Dona«, kozaka Grigorija Melehova. Solohov ima rad svojega junaka in zato neusmiljeno razkriva vso resničnost njegove usode, vso protislovnost njegovega značaja in razvoja. Grigorij je mladenič, ki se mu srce napolni z usmiljenjem ob pogledu na račko, ki jo je nekdo slučajno posekal s koso. In Grigorij, od življenjskih preizkušenj že zgodaj osivel človek, ki je v svoji mladosti prelil že mnogo krvi, ki je uničen in odvajen jokati, stoji pred osirotelo hišo. Tak je začetek in konec karakteristike junaka. Med njiju je postavljen po času kratek, a po pomenu velikanski kos življenja. Bili so še časi pred vojno, ko se je začela Grigorijeva življenjska drama, njegova ljubezen do tuje žene Aksinje, ženitev z Natalijo, ki je ni ljubil, odhod od domačih za slugo k panu. To so bila leta imperialistične vojne, ki je ohladila dušo Grigorija in vzbudila v njem ogorčenje zoper one, ki so za svoje lastne koristi pošiljali ljudi na bojišče. Bila so leta revolucije in državljanske vojne, ko je pred milijoni takih ljudi, kakršen je bil Grigorij, vstalo vprašanje: »S kom naj gremo?«; tedaj, ko je v iskanju resnice in pravičnosti zapadel Grigorij zdaj vplivu kozaških »avtonomistov«, zdaj šel skupaj z boljševiki, se ločil od njih in se pridružil belokozaškemu kontrarevolucionarnemu gibanju. Za boljševike je bil — poveljnik belokozaške divizije. Za bele, ki so ga dobro poznali, je bil — »nedozorel boljševik«. Oficirji-plemiči pa so ga imeli za »neotesanega mužika«, s katerim lahko delaš, kar hočeš. In Grigorij prav dobro vidi, da je onim, s katerimi ga je »povezala bridka stiska« le »tujec od nog do glave«. Polagoma začenja spoznavati koristoljubne namene in neizbežen propad belega gibanja. Zelo prepričljivo je opisano to Grigorijevo razpoloženje v četrti knjigi romana, kjer pisatelj pripoveduje o zaključku »donske Vandeje« in o razsulu Denjikinove armade. Na znotraj že sprt z belogardejci se bolni Grigorij umika skupaj s »potomci svobodnih kozakov, potolčenimi v sramotni vojni zoper rusko ljudstvo«. S solzami v očeh posluša v noč se razlegajočo staro kozaško pesem o tem, »kako mineva poletje, toplo poletje, in prihaja, o bratci, hladna zima«, o tem, kako ne bodo mogli kozaki nikjer »prezimiti« in nikamor »oditi«. Toda Grigorij se je odločil, kam pojde: po razsulu bele armade je stopil v vrste Budennijeve konjeniške armade in se je boril na poljski fronti. S tem je bila končana težka in značilna Grigorijeva pot, pot, ki jo je prehodil znaten del delovnih kozakov v dobi državljanske vojne. S tem pa še ni bila zaključena osebna usoda samega Grigorij a. Osebna usoda junaka »Tihega Dona« je tragična. Vzroki njegove tragike tiče v socialnih razmerah, v neredu konservativnega življenjskega načina in v ostrem, neukrotljivem značaju Grigorija samega. In če skoraj v vsem razpletu romana izraža Grigorijevo odstopanje in omahovanje težavno pot srednjega kozaškega sloja k revoluciji, preneha Grigorij v zadnjem delu romana biti iskalec socialne pravičnosti, socialno-tipičen junak, v katerem se odraža pot kozakov k revoluciji. Kozaki so se združili s proletariatom. Grigorij pa, ki je tudi bil prišel na pravo pot, je kmalu krenil z nje. V zadnjem (osmem) delu romana stoji pred nami popolnoma uničen človek, ki je utrujen od boja in se skuša umakniti iz njega. Toda boj se je nadaljeval in umakniti se iz njega ni bilo mogoče; Grigorij se je znašel strt prav »v sredi« med dvema taboroma, česar se je ves čas najbolj bal. Naši čitatelji so spremljali usodo tega človeka z razumevanjem in sočustvovanjem. Kajti v njem je bilo mnogo dobrega: ljubezen do dela, polnovredno sprejemanje življenja, notranja poštenost, stremljenje po pravičnosti in resnici, po spoznanju hrepeneč um, pogum in možatost. Čitatelji so bili pripravljeni odpustiti Grigoriju vse njegove padce in napake, — ko so spoznali vse okoliščine, ki so bile krive teh napak. Razumljiva jim je bila tragičnost zadnjih Grigorijevih korakov, ki so bili nepopravljivi in so ga speljali proč od pravih izvirov resnice, od nove poti, na katero so stopili kozaki. Zaradi svojih globin je občudovanja vreden lik Aksinje. To je čudovit, po notranji vsebini bogat lik ruske žene, eden izmed najboljših likov v sovjetski književnosti. Aksinji ni bil Grigorij le edini človek, ki ga ljubila, ampak tudi edini vir svetlobe v njenem temnem življenju, edino upanje, da se bo po njem iztrgala iz zoprnega, v rodbinske vezi vklenjenega življenja. Njena ljubezen do Grigorija je neskončna in požrtvovalna. Pripravljena je žrtvovati zanj tudi življenje. In resnično ga tudi žrtvuje zanj (in v precejšnji meri — zaradi njega): njeno življenje se zaključi tisti dan, ko se je zdelo, da je tudi zanjo prišla zapoznela, toda dolgo pričakovana sreča. Ljudje in dogodki, ki so orisani v »Tihem Donu«, spadajo nekako v uvod k »Zorani ledini« (1932). Svojstvenost razvoja kolektivizacije na Donu, posebnost onih reakcionarnih tradicij in sovražnih sil, ki jih je uspelo premagati, bo mnogo bolj razumljiva onemu, ki je pred »Zorano ledino« prebral »Tihi Don«. Iz let in dogodkov, ki so opisani v »Tihem Donu«, izhajajo tudi zgodbe mnogih oseb v »Zorani ledini«. Tu sta Polovcev in Ostrovnov, bivša belogardejca, ki si v dobi kolektivizacije brezuspešno prizadevata, da bi zanetila kontrarevolucio-narni upor kozakov proti sovjetski oblasti. Vidimo nekdanjega pristaša rdečih Tita Borodina, ki je videl v revoluciji le pot k osebni obogatitvi, postal kulak in zagrizen sovražnik sovjetske oblasti. Srečamo Kondrata Majdannikova, ki se je tolkel v vrstah rdečih kozakov in ki je smatral potlej svoj vstop v kolhoz kot naravno nadaljevanje tega, za kar se je boril v državljanski vojni. Majdannikov z bolečino in mukami zmaguje v sebi malenkostna osebna čustva. Toda čim težavneje se v njem vrši prelom, tem krepkeje stopa po novi poti. V tem je velikanska življenjska resnica in prepričevalnost lika Majdannikova. Ce je v središču »Tihega Dona« prikazan konservativni kozaški tabor in usoda teh kozakov, so v »Zorani ledini« naslikani v prvi vrsti graditelji nove dobe, napredni ljudje kozaške vasi, med kakršne sodi Majdannikov, — boljševiki, ki so na čelu kolhoznega gibanja, kot sta Davydov in Naguljnov. »Zorana ledina« torej ni pomembna le kot najboljše, doslej nedoseženo rusko književno delo o kolektivizaciji, marveč tudi kot delo, v katerem so podani zelo zanimivi liki boljševikov. Pred seboj imate barvito osebnost »za svetovno revolucijo navdušenega« Naguljnova. Ta komunist-kozak, burnega značaja, neučakan in nepotrpežljiv v svojih dejanjih, napravi nemalo napak. Vendar niso samo te napake zanj tako zelo značilne. Naguljnov je resnično »jezen na lastnino« in popolnoma vdan delu stranke. Predan je stranki z vsem svojim življenjem, življenjem revolucionarnega borca. Ne razume dosti in se pogosto zmoti. Vendar oba, čitatelj in Davydov, razumeta, da so slabe poteze Naguljnova popravljive in izginjajo zaradi notranje čistosti in revolucionarne nepopustljivosti, ki sta zanj svojstveni. Lik Davydova zelo prepričevalno dokazuje, da je ustvarjanje Solohova v »kozaški snovi« neomejeno. Potujoči delavec se je pisatelju prav tako posrečil kakor kateri si bodi izmed junakov-kozakov. Davydov, ki se je znašel v posebnem okolju kozaške vasi, kaže najboljše lastnosti borca in agitatorja, graditelja novega življenja in vzgojevalca ljudi. On dela tam kakor bi sodeloval kjer si bodi pri gradnji socializma. Solohov opisuje vse težave, ki se Davydovu stavljajo na pot, in način, s katerim jih premaguje: globoka povezanost z množicami, delovanje edinole v korist ljudstva, ekonomika in zavest, ki ju mora kot strankin poslanec graditi. Romani Solohova in liki ljudi, ki jih je ustvaril, so se trdno zasidrali v sovjetskem čitatelju. Zbližal se je s temi junaki in si jih zapomnil kakor žive ljudi. (Znano je, da je od izida prve knjige »Tihega Dona« in natisom zadnje knjige poteklo 12 let: prva knjiga je izšla leta 1928, druga leta 1929, tretja v letu 1933, četrta knjiga je začela izhajati leta 1937 v časopisu in je bila končana v začetku 1940. leta). Vseh 12 let so čitatelji nepotrpežljivo čakali na vsako knjigo, na vsak del in poglavje te čudovite epopeje. Solohov je prejel na stotine pisem, v katerih ga ljudje razne starosti in različnih poklicev sprašujejo o nadaljnji usodi junakov, izražajo svoje želje glede na nadaljnji razplet dejanja, izjavljajo svoje vzhičenje ali protest nad tem ali onim prizorom. O stopnji vpliva, ki ga je imela na čitatelje »Zorana ledina«, lahko sodimo na primer po naslednjem nenavadnem, a značilnem dogodku. Pred nekaj leti je dopisnik nekega moskovskega časnika bil navzoč na nekem kolhozu pri posvetu o proizvodnji. Na tej seji so kolhozniki ostro obsojali svojega predsednika zaragi slabega delovanja. Pri kritiki so mu stavljali za zgled »tovariša Davydova«. Dopisnik, ki je mislil, da gre za katerega izmed predsednikov sosednih kolhozov, je odprl beležnico, da bi si zapisal ime kolhoza. Sam pri sebi se je že veselil zanimive časnikarske snovi o vzornem predsedniku. Toda namesto da bi slišal ime kolhoza, je zvedel za naslov Solohovljega dela. Kolhozniki so stavili svojemu predsedniku za zgled junaka »Zorane ledine«. Časnikarju ni bil ta dogodek nič manj zanimiv in je o njem napisal poročilo.) Takšen vpliv ima velika realistična ustvarjalna moč Solohova, njegovo ne-utrudljivo stremljenje po opisovanju življenjske resnice. Pisec »Tihega Dona« in »Zorane ledine« se ne ustavlja ob tem, kar je dosegel. Neprestano išče in napreduje. In če primerjaš prvo knjigo »Tihega Dona« s poslednjo, prav lahko ugotoviš, kako se je povečalo mojstrstvo pisatelja, ki je v četrti knjigi »Tihega Dona« v resnici dosegel klasično popolnost. To pa še ni zaključek. Za Solohova ne smemo reči, da je že »odslužil«. Največji naš pisatelj, ki je dobil časten naziv akademika, je še zelo mlad. Lani je dopolnil svoje 35. leto. Pred njim je še veliko življenje in velikanske ustvarjalne možnosti. MED KNJIGAMI IN DOGODKI PO ZLATIH LESTVAH* Najmočnejše Gradnikove lirične stvaritve so nastale iz nekega posebnega življenjskega občutja, značilnega ne samo za njegovo poezijo, marveč sploh za poezijo preteklega meščanskega stoletja. Mislim na panteistično osnovno življenjsko občutje. Goethe, ki ga je imenoval Thomas Mann predstavnika meščanskega stoletja, in je res nosil v sebi vse glavne tendence svojega časa, je bil panteist in z njim so bili panteisti skoro vsi največji liriki tega stoletja od Byrona, Huškina, Prešerna do Baudelaira in Rilkeja. Panteizem je bil intimna, čeprav ne oficielno priznana religija vseh velikih evropskih romantikov. Romantično oboževanje narave, subtilnost, s kakršno se je romantična lirika izgubljala v vetrove, rože, noči, vesolje, trave, polja, roso, grobove, mesečino, valove, oblake, vsa njena metaforika, ki zajema v kipečem življenju narave podobe duhovnega življenja, ves njen čustveni zanos, ves njen mitos profinjenih strasti, vse to je moglo najti svojo filozofsko in religiozno opravičilo v tistem motnem, nedoločnem, skrivnostnem nazoru, ki po svobodi hrepenečega romantičnega človeka ni vklepal v oklep dogem kakor druge religije, namreč v panteizmu. Dualistične krščanske konfesije, ki so delile vse stvarstvo v dve strogo ločeni polovici: duhovno in materialno, med katerima ni mostov in si stojita od vekov nasproti kakor dva sovražna tabora, so bile morda naj pripravne jša religija tiste fevdalne družbe, v kateri sta si stala nasproti dva druga sovražna tabora, namreč: plemiški in plebejski. Vladajoči sloji znajo vedno prilagoditi vsako popularno religijo ali filozofijo tako, da zamore služiti v opravičilo njihovemu družabnemu redu, pa naj so njena načela v še tako očitnem nasprotju s temelji, na katerih ta red počiva. Ali ni bilo potemtakem kaj lahko in hkratu dokaj smelo prilagoditi tisto krščanstvo, ki je oznanjalo enakost vseh ljudi vsega sveta, potrebam fevdalne družbe? Ali ni začel plemič enačiti sebe s svetlo, duhovno polovico stvarstva, ali ni podrejeno mu množico ponižal na stopnjo temne zaničevane gmote? Postavil nasprotje: duh-plemstvo proti materija - plebs? Tem razumljiveje nam bo, če pomislimo, da je bilo v tem času res plemstvo tisto, ki je gojilo kulturo, umetnost, in da so bile množice podložnikov ločene od vseh dobrin ustvarjajočega duha. V dualističnem svetovnem naziranju krščanskih konfesij je torej plemstvo iskalo najvišje opravičbe svojemu družabnemu redu in je pri tem docela pozabljalo na bistvo krščanstva samega, ki je bilo s tem redom v popolnem nasprotju. — Romantika, vsaj prvotna, neoportunistična, je bila samo del velikega duhovnega in socialnega * Alojz Gradnik, Zlate lestve, založila Narodna tisk., Ljubljana 1940, 112 strani. gibanja na meji osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki je zajelo sčasoma vse evropske množice in našlo svoj prvi ventil v francoski revoluciji: bila je samo poseben umetnostni, kulturni, filozofski izraz velike revolucije meščanskega razreda. In kakor je stari fevdalni sistem iskal svoje opravičilo v filozofskem dualizmu krščanskih konfesij, tako je novo revolucionarno gibanje nagonsko iskalo in našlo svoje filozofsko opravičilo v panteizmu, ki je vzpostavljal v stvarstvu tisto ravnovesje, enotnost, enakopravnost, ki so jo meščanski revolucionarji vzpostavljali v človeški družbi. Panteizem je razdrl pregrado med duhom in materijo, med bogom in svetom, ki jo je postavilo konfesionalno krščanstvo, meščanski revolucionarji so razdirali pregrade med plemstvom in plebejskimi množicami, ki jih je postavil fevdalizem. Panteizem je bil potemtakem, če ga naj vrednotimo, politično revolucionaren religiozni nazor, ali bolje: revolucionarno meščanstvo ga je prilagodilo svojim potrebam, kakor so plemiči poskušali podrediti svojim življenjskim interesom krščanske konfesije. Panteizem, lahko trdimo, je bistvena sestavina meščanske življenjske zavesti. Ko so se nemški romantiki odrekli svojemu revolucionarstvu in prišli na Dunaj služit Meter-nichovi fevdalistični reakciji, so se kar po vrsti odpovedali svojemu romantičnemu panteizmu in se oblekli v črne, pozerske spokorniške halje. Prešeren se mu ni odpovedal nikoli, čeprav je za hip nihal, kakor razodeva njegov znameniti Krst pri Savici. V osnovnem Gradnikovem občutju živo kakor pri malo katerem pesniku utripa natura, zemlja z vsemi svojimi skritimi, neodkritimi močmi. Gradnik je s svojim čustvovanjem tako globoko prodrl v snovanje zemlje, da so mu bliže njeni sokovi kot njeni cvetovi. Ne samo to, v Gradnikovi starejši in najnovejši liriki, zbrani v zbirki »Zlate lestve«, je mnogo izpovedi, ki naravnost govore o panteističnem religioznem nazoru. In že bila je žarek, kaplja rečna, blišč rose, bel oblak in rož smehljaj. Tako se vračala bo v soncu, v mraku, prihajala bo k vam na lune traku, šumela vedra v listju vrtne lipe in z dežjem trkala vam bo na šipe: »Odprite, oče, brat moj, sestra, mati, o, kako težko stati je med vrati!« (Grob na Pobrežju, Zlate lestve) Pa tudi če bi ne bilo teh nedvomljivih izpovedi, bi nam že sama metaforika te lirike govorila o panteistični življenjski zavesti. Oglejmo si samo nekaj primerov iz njegove nove zbirke: Bil jedro njene je lupine — 2e moja dva grozda zorita — še skrita — za vino vseh vin (Nezakonska mati) — Ko z mene spomina odpadejo listi — Kopnim počasi kot pomladni sneg — Saj vidiš, da sem meda polni cvet — Jagod sočnatih sem grozd — Naj vino sladko bom le tvoji žeji — Saj vidiš: kakor divji sem otok, ti pa si morje in ves pljuskaš vame — Saj vidiš, trava sem: naj tvoj korak / ne ve, kje kamni ostri so in trni — Umrl je topol, bor in brest — Na steni ura govori, ne čutiš v mizi še krvi — In samo še tolažbe kaplje blede / lijo zdaj vame — Srce cveti... duhti — Zemlje kri puhti iz brazd — V hlastna srca pljuska strast — Kri poletja ne šumi — Sonca zdaj so jo plameni (jagodo) spremenili v črno kri — Vse le za pepel gori — Kjer so kot lasi / valovali v vetru zreli klasi — Itd. 2e samo ti primeri nam kažejo, kako intimno je pesnik združil v sebi dva na videz nezdružljiva pola: duha in prirodo, našel v svetu prirode iste zakone kot v svetu duha, ki ju simbolizira neprestano drugega z drugim. Mar bi mogel napisati: ko z mene spomina odpadejo listi — pesnik, ki se ne bi v sebi že sto in stokrat spreminjal v drevo, k;, ne bi dočutil življenje tega drevesa tako globoko, da mu ni nič več tuje, nerazumljivo, ki se ne bi čutil s tem drevesom eno. — In to pesnikovo prodiranje v skrivnost snovi, to spajanje s snovjo gre včasih do takih meja, da se zgroziš: ne čutiš v mizi še krvi? Gradnikov religiozni nazor je torej v bistvu enak religioznemu nazoru skoro vseh velikih predstavnikov meščanske lirike preteklega stoletja. Zanimivo pa je, da tudi Gradnik, kakor kaže nekaj mest, nekaj elementov njegove lirike, zlasti novejše, ni docela uravnovešen v tem nazoru in da doživlja v sebi nek čustveni in miselni razvoj, ki je prav tako značilen za ostale predstavnike panteističnega življenjskega občutja. Panteizem je namreč do neke mere trezen, pameten kompromis med dvema nazoroma, med katerima si je tri srce in glavo vsak globlje misleč človek: med priznavanjem in zanikanjem božje eksistence. Deizem in ateizem. Ali je bog ali ni boga? Tega vprašanja in vseh konsekvenc, ki izhajajo iz njegove rešitve, se je panteizem na svojevrsten način ognil: Bog je. Vse je bog. Torej je bog tudi nezavestna materija, a bog brez zavesti je nesmisel. Torej ni boga. — Tako se je panteizem izmaknil in tako so se poskušali izmakniti, morda podzavestno, vsi, ki so ga sprejeli vase kot svojo religijo. Zanimivo je, da je panteizem bil in je še danes med liberalnim meščanstvom nekakšna oficielno nepriznana, a vendar v dušah živeča vera. Panteizem je, da se tako izrazim, intimni nazor liberalne demokracije. Ali se ne spominja marsikdo izmed nas, ki smo se pri svojih dvajsetih letih borili za spoznanje med bogom in ateizmom, da smo se takrat najrajši zatekli v ta nedoločni, mikavni nazor, imenovan panteizem, in da se dolgo časa, ali pa sploh nikoli, nismo upali umakniti iz tega panteističnega skrivališča bodisi na to ali ono stran. Rekel sem, da se tudi v Gradnikovi liriki oglaša nemir, ki bi se dalo po njem sklepati, da tudi Gradnik včasih »desertira« iz svojega panteističnega skrivališča. Kakor mi vsi, tako si tudi on spleta zlate lestve iz svojih tolmunov v pravljični svet in od tam vse dalje in dalje tja v dantejevska »pojoča okrožja«, v onstranstvo, pred noge tistemu bogu, ki ga srce samo sluti, a ne priznava, in se potem razočaran vrača v svoje podzemlje. Četudi ne morem v omamne višine, samo, da bom bliže, samo, da zaslutim pojoča okrožja. V samoti tej, duša šumeče naj reke posluša veneče odjeke in tone naj vanje do smrti. O spanje, o sanje! (Zlate lestve) Da, tako poje pesnik, ki v globini svoje zavesti sluti, kakor Prešeren, da »dan jasni, dan oblačni v noči mine«, in da »srce veselo in bolno trpeče / vpokoj'le bodo groba bolečine« — a prav zaradi tega sanja s Črtomirom v onstranstvo in se vzpenja po zlatih lestvah v »pojoča okrožja«, dokler sunkoma ne omahne in se zave: O spanje, o sanje! Tak tragičen spon v višine doživlja v sebi nedvomno vsak panteistično nastrojen lirik, ki ga njegov panteizem ne more več zadovoljevati. — V novi Gradnikovi zbirki je nekaj pesmi, ki pričajo, da skuša Gradnik doživeti v sebi poezijo krščanske mistike. Omenim naj samo pesmi Mati in križ, Novo Golgoto in oba psalma. Danes bi težko rekli, ali imajo le pesmi bolj izpoveden ali bolj estetski karakter. Dejstvo je, da v nekaterih pesmih Gradnikov panteizem že ni nič drugega kot poetiziran, spiritualiziran materializem in da je od njega do krščanske mistike prevelik skok. — Zato je zelo dvomljivo, da bi šel Gradnik po poti romantikov - panteistov, ki sem jih zgoraj že omenil. Dosedanja njegova lirika kaže, da je Gradnikovo razmerje do katolicizma in krščanstva na dva načina formalno: družbeno in estetsko. O prvem priča med drugim njegov ciklus Kmet govori iz Večnih studencev, in nekaj njegovih pesmi iz cikla Blizu zemlje (Zlate lestve), o drugem pa že imenovane pesmi iz cikla Blizu neba in še nekaj drugih: Kolon Kumar, Medanski zvonovi, Vigred in dr. Cerkev bo pela: zbor mož in žena in otrok, v orgelj bučanje zvonov se zvonenje bo zlilo, sivo kipelo bo, vse nas objelo kadilo, v zlatu, kadilu, v zvonovih in v pesmi bo Bog. Ti verzi pričajo bolj o estetskem doživljanju kakor o religioznem. Tako estetsko doživljanje katoliške mistike najdemo tako pri Prešernu kakor pri 2upančiču Gradnikovo najgloblje religiozno doživetje pa je vendarle panteizem, kakor priča vsa njegova najmočnejša lirika in celo citirani stihi sami. Gradnik je pač tudi v svoji najnovejši liriki najbliže samemu sebi, najbolj svoj v tistih pesmih, ki so privrele iz njegove skoro paganske čustvenosti, iz njegovih podzemskih večnih studencev, izvirajočih globoko v zemlji in strasteh, v tistih pesmih, ki so izraz njegove prvobitne panteistične narave. Kadar Gradnik govori o zemlji, je mnogo pristnejši, kakor takrat, kadar se vzpenja somnam-bulno po svojih zlatih lestvah proti nebu. Gradnik je, kakor je nekdo dobro povedal, v svoji najgloblji naravi kmet; odtod njegov konservativizem, ki mu ni dal, da bi postal glasnik kake borbene generacije, ampak ga je prisilil k temu, da je obdeloval bogato zemljo svoje lirike osamljen v samoti; odtod tudi njegovo oboževanje zemlje, njenih stvarjalnih moči; tu je treba iskati tudi vzrokov njegovega nagnjenja k panteizmu, ki mu je bil blizu že kot dediču velike kulture meščanskega stoletja. Gradnika sta potemtakem pripeljali do panteističnega svetovnega naziranja tako meščanska kultura kakor njegova kmečka, z zemljo intimno povezana narava. Gradnik je Gradnik najbolj takrat, kadar gnete v sebi v eno vsa tista nasprotja, ki so na videz nezdružljiva: zemljo, ljubezen, smrt, boga, naravo, duha, ogenj in pepel, kri in misel, modrost in strast. Najmočnejši je v svoji izpovedni liriki, v svojih erotičnih pesmih, ki jih je nekaj tudi v njegovi novi zbirki, zlasti v ciklu Reka življenja. Izredno močan je v svoji objektivizirani erotični liriki, v kateri se z občudovanja vredno silo vživlja v vrtince tujih usod, tako na primer v Nezakonski materi, poleg Prešernove najboljši pesmi te vrste v naši literaturi, v Vdovi, Zločinki, v pesmih Timandra Alkibiadu in Alkibiad Timandri, v svojih realistično simbolnih impresijah, kakršne so V bolnišnici, Noč v luki, Jesenski večeri v Medani, Gozd v jeseni. Tu je Gradnik močan, ker je ves blizu zemlje, kadar se poskuša oddaljiti od nje, pa postaja bolj ali manj bleščeč virtuoz, estet, ki mu človek rad prisluhne, a mu prav ne verjame. Naravnost v srce govorimo samo naravnost iz srca in samo takrat imajo naše besede pristen zvok. V Gradnikovi liriki kipi mistika krvi, zemlje, strasti v podobe, kakršnih ni našla pri mnogih pesnikih. Smrt ni več tisto, kar je za nas, ki jo doživljamo samo razumsko in ne tako intimno kot Gradnik. Zemlja mu je strašna in lepa ljubica in združitev z njo: smrt mu je najskrivnostnejša ljubezen (Eros - Tanatos). Smrt ni nekaj odurnega, groznega, ampak največje erotično doživetje v življenju. Smrt, ljubezen, zemlja so tragični trikot Gradnikove lirike. Zemlja izravnava vsa nasprotja med ljubeznijo in smrtjo, v njej se pretvarja smrt v življenje vedno znova in znova, vedno v novih oblikah. Vse, kar medli po luči in v višine, vse, kar zajema sfer zvenečih zvoke, vse, kar srebrne rose srka soke, vse bo umrlo. Samo korenine sesale dalje bodo kaplje mleka, ki v nje sieze od veka in do veka. Tudi ciklus Napisi za mesece je samo alegorija: prispodabljanje življenja prirode od pomladnega prerojenja, preko jesenske zrelosti do zimske smrti z osebnim življenjem pesnika in človeka sploh. Obrabljena alegorija bi morda postala banalna, če bi ji pesnik ne vdahnil dovolj svojega liričnega bogastva. Toda tudi ta alegorija je za pesnika značilna: prispodabljanje duhovnega življenja z življenjem prirode. Tudi v ciklu Nova Golgota, ki je pesnikov odmev na krvavo sodobno stvarnost, Gradnik ni mogel mimo svojega najosnovnejšega čustva. Tako govori Mrtvi vojak v tujini: Naj moj grob bo zapuščen, brez cveta, in ko druge kiti j o dekleta, naj brez znamenja bo in spomina, naj oran bo in ko ozimina čezenj zrasla bo in čas bo žetve, v zlati blagoslov spremeni kletve. V teh pesmih ni nobene onstranske mistike, marveč samo realna mistika zemlje. Človek ne išče in ne najde svojega smotra in svoje dopolnitve drugje kakor tu, na tej in v tej čudoviti, strašni in lepi zemlji. Zgoraj sem skušal pokazati nekatere momente, ki govore o tem, da se Gradnik včasih odmika od svojega prvotnega panteističnega nastrojenja. Pesnik, naj je še tolikanj samonikel, nadčasen, samoten kakor drevo sredi planote, vendarle ne more uiti vplivom okolja, družbe in časa, iz katerega je zrasel, in tako tudi Gradnik ni mogel zatajiti v sebi tistega, kar je značilno za naš, pa tudi svetovni liberalizem sploh: svobodoumno meščanstvo je zavrglo konfesijo, bodisi takšno ali drugačno, ni pa se upalo ali moglo postaviti na docela areligiozno, nasprotno stališče. Oklenilo se je torej nekakšnega bolj ali manj motnega panteističnega nazora, ki se ga večkrat niti ni kdo ve kako zavedalo, od časa do časa pa je razpenjalo zlate lestve v pojoča okrožja zavrženih konfesij. Gradnik je doživel panteizem globoko, do poslednjih konsekvenc. Ali je morda v tem iskati vzrok, da ga včasih ne zadovoljuje? Da išče drugam? Njegova pot kaže v dve smeri: krščansko mistiko ali pa poetiziran materializem. Kam pojde, je težko uganiti. Le eno naj poudarim h koncu: pesniška forma in izrazna sila rasteta iz osnovnega življenjskega občutja in ideje. Vsako drevo ne uspeva pod vsakim podnebjem in prav tako uspevajo nekatere pesniške nature samo pod določenim duhovnim podnebjem. Menjava duhovnega podnebja je lahko za pesnika usodna. Ali bo Gradnik tvegal tako menjavo? Z ZLATIH LESTEV* Nekega dne se je Miran Jarc odpravil z zlatih lestev, ki vodijo daleč, daleč v izsanjane svetove in še tja dalje v pojoča dantejevska okrožja. Ko je stopil z zadnjega zlatega klina na trdna zemeljska tla, je ves začuden in celo malce preplašen ogledoval stvari, ki je šel tolikokrat mimo njih, zadeval vanje in jih ni videl. O tem, kaj je doživel ob tem srečanju, nam pripoveduje v svojih Novembrskih pesmih, ki jih je poslal v svet nekako pred štirimi leti. Vendar, kakor je bil še tuj med temi novimi stvarmi, tako jih je še vedno imenoval s svojimi starimi izrazi, o novih doživetjih je govoril v starem jeziku. Nekdanji, izven časa in prostora tavajoči pesniški pustolovec, ki je s svojimi ekspresio-nističnimi tovariši vse preveč pozabljal na stvarnost vsakdanjega dne, je nenadoma spoznal vso socialno tragiko in v tem prvem grozljivem zavzetju napisal nekaj pesmi, ki jih lahko uvrstimo med našo najboljšo socialno liriko. Ali ste že čitali Novembrske pesmi? Če ste jih, gotovo niste pozabili Hlapca Andreja, Sina, Novih ljudi, Pokrajine, Pesmi o družbi. »Ali smo res samo še splašena čreda, / ki se novih pastirjev boji? / Kdo se bodočnosti do dna zaveda / in vendar od groze ne oledeni?« Tako se vprašuje pesnik, mane si oči in ne more prav verjeti, da je sanjal, medtem ko se je pod njim zamajal svet. V njegovo liriko, kamor je prihajala nekoč le muzika daljnih sfer in onkrajna svetloba, začno vdirati glasovi cest, bankirjev, tovarn, hlapcev, novih ljudi. »Polna so jih vsa križišča, / že se jih boji vsak dom. Kot da slepec slepca išče, / blodijo iz katakomb... Izpod mostovja, iz kanalov, / kamnolomov vstajajo, / onostranski, brez pozdravov / tiho se sprehajajo.« Tako govori človek o stvareh, o katerih še prav ne ve, ali so resnica ali samo blodni prividi. Zelja, ne priznati vse te pravkar doživljene in spoznane resničnosti, želja, pogrezniti se nazaj v vrtince blodenj in sanj ter plezati po zlatih lestvah kamor koli, v pravljični svet ekspresionističnih blodenj in onstranska pojoča okrožja, je skriti, komaj zaznavni podton teh Jarčevih pesmi. Nekje za hrbtom, na uho, v srce, mu še vedno šepeče tisti Vergerij, ki je zavrgel družbo in revolucionarno borbo, prepričan, ota bo samo v samoti zrasel v človeka, sprostil vse sile svoje osebnosti. V svoji novi pesniški zbirki »Liriki«, ki je izšla štiri leta po Novembrskih pesmih, in v katero je zbral okrog dvajset pesmi iz zadnjih let, objavljenih deloma v Zvonu, je Jarc napravil še korak naprej v tem svojem pesniškem in osebnem razvoju. Jarc se je v teh letih dodobra privadil stvarnosti, presodil samega sebe in svoje moči in zato tudi v dokaj mirnem, preprostem jeziku, po večini v sonetni formi, pripoveduje o svojih doživetjih in spoznanjih. V tej zbirki ni sicer takih socialnih pesmi kot v prejšnji, zdaj zaposljuje pesnika predvsem dvoje: njegov novi, stvarni odnos do življenja in usoda, poslanstvo * Miran Jarc, Lirika, založila tiskarna Veit in drug v Domžalah Ljubljana 1940. naroda, ki mu pripada. Temu primerno je tudi porazdelil zbirko v dva dela; v prvem prevladuje osebni, v drugem narodni problem. Te pesmi osebno izpovednega značaja govore o tem, da je nostalgija za nekdanjimi blodnjami izginila. Ne samo to, sedaj se je docela zavedel, da v tistem nekdanjem svetu ni resničnega življenja, da mora Vergerij osamljen v svoji eterični samoti propasti kot človek in da samo v sožitju z ljudmi moreš razmahniti vse sile svoje osebnosti. »Ne več nazaj v brezčasja prazen svet, pogledal sebi sem do dna in vem, kje sem doma, kaj morem in kaj smem, in da sem v časa čarni krog zajet...« (Idila) »Pogled nazaj« je eden izmed najbolj iskrenih in možatih obračunov s samim seboj, kar jih poznam v novejši slovenski liriki. Ker je pesem izredno značilna ne samo za Jarca, marveč za vso njegovo generacijo, ki se po večini, razen posameznih brodolomcev, ni znala rešiti s svoje začarane ekspresionistične ladje, naj jo citiram v celoti. O moja mlada leta! Pelikan sem bil, ki ranjen pije svojo kri, kot slepec nem, ki vase le strmi in več ne ve, kdaj noč je, kdaj je dan. t • _ Pigmalion sem se zaljubljal v smrt, v ženo, v boga, ki sem jih sam rodil, v prividih le sem čutil, da sem živ, in tudi kadar sem s seboj bil sprt. Predolgo pil sem svojo kri strupeno in nisem vedel, da za težko ceno mi je bila prihranjena bridkost spoznanja, ki napravi te moža, ko zgodaj vrže te v srce sveta. Spregledal sem — že je prešla mladost. Značilno pa je, da Jarc na drugem mestu sam priznava, kakšnega velikega pomena pri njegovem notranjem preobratu so bili žena in z njo zvezana družina, otroci. Bivši ekspresionist, ki je prezirljivo gledal na vse, kar se imenuje družinska sreča, idila, ki mu je bila Žena vedno nekaj nedojemljivega, abstraktnega (ali po teh potezah naša ekspresionistična generacija ne spominja na cankarj anski odnos do žene in družine, na cankarj ansko novoromantično »splendid isolation«?) govori sedaj takole: Ležim na trati, zrno te zemlje, otroka svoja gledam, ki čebljata in ženo vidim, ki po poti gre... V svet mater in očetov se budim: nebo in zemlja z nami se igrata... Ujet v to igro šele ves živim. A ženi, ki je prišla k prostovoljnemu ali neprostovoljnemu izgnancu v ledeno svetlih pokrajinah in ga za roko pripeljala nazaj k zemlji, govori takole: Le po Tebi sem v človeka zrastel z občestvom zenoten... Središče drugega dela te zbirke tvorijo Slovenski soneti, Slovenska pesem in Sonet obupa. Iz njih ne govori samo pesnikov strah za usodo tega poldrug milijonskega naroda, ki se je naselil in zagrizel v svojo zemljo prav na križišču drugih narodov, ampak tudi želja, spoznati njegovo poslanstvo, njegov cilj in namen. Jarc, ki je v svojem Vergeriju nekoč sanjal o nekakšnem mističnem slovenskem mesianizmu, je te svoje sanje zavrgel in gleda na problem slovenstva povsem stvarno: Prostaki in sanjarji hkrati spimo sredi Evrope, glas nam je šibak, podoba spačena, in še ne znamo, da svojsko morda prav zato živimo. Toda ta razumska samozavest, ta vera v življenjsko silo slovenstva ni vedno tako trdna, kajti na drugem mestu se vprašuje v zadržanem obupu: Kaj v nas res sveti ogenj že umira? Čemu vsa potrpljenja, žrtvovanja? Na nas naj že vihar poslednji pride! A v Slovenski pesmi grebe za vzroki naše prevelike pasivnosti: Katerih mrtvih dob spomin nam leno kri mrtviči? Mar nas še zmeraj iz davnin preganjajo mrliči? Dvom, vera, obup, upor, odpoved, ki pa jih vendarle prevpije nekoliko intelektualna, manj nagonska volja do življenja, so viri, iz katerih je privrela ta Jarčeva narodna lirika, ki je gotovo eden najznačilnejših literarnih dokumentov o tem, kako je slovenski človek, zlasti intelektualec, v teh dneh doživljal v sebi usodo svojega naroda. Jarc ni pesnik viharnih čustev, strasti, velikih duševnih izbruhov, čeprav je nekoč, najbolj v svojem ekspresionističnem razdobju, hotel biti tak. Jarc, kakršen se nam predstavlja v pesmih iz poslednjih let, je prav za prav še najpristnejši, najresničnejši. Pesnik - intelektualec, ki razpolaga z dovolj živim čustvom, dovolj občutljivim izraznim aparatom in precejšnjo literarno kulturo. Tudi jezik starejših, ekspresionističnih pesmi in pesnitev je lep, močan, pristen, zlasti v pesnitvi »Vergerij«. Jarc je nekoč hotel ustvariti nov slovenski pesniški jezik in je zaradi tendence, biti na vsak način in za vsako ceno izviren, svoj ski, večkrat zašel na stranpota, in kakor drugi njegovi ekspresionistični tovariši, v baročno prenasičenost, nabreklost. Obenem s svajim starim, preživelim ekspresionizmom je Jarc zavrgel, aii vsaj skušal zavreči tudi svojo starejšo metaforiko. Tendenca njegovih novejših pesmi je umirjenost, preprostost, stvarnost, jasnost, ki jih pa seveda le deloma dosega, najbolj v Pogledu nazaj, 6* 83 Idili in Slovenskih sonetih. Za razliko od bivšega zanikanja vsake stare forme, piše Jarc danes sonete, ki zahtevajo od pesnika res največjo miselno, čustveno in stvarjalno disciplino. Zanimivo je, da je Jarc uvrstil v svojo zbirko tudi prevod Valčryjeve pesmi Narcis govori, ki pa nekako ne spada v okvir te knjige. Ce je bil Jarčev namen preizkusiti svoj jezik ob finem tkivu te lirike, ki uspeva in ima svojo upravičenost samo v zelo starih kulturah, je svoj namen v dobršni meri dosegel. Vladimir Pavšič DRAGOTIN KETTE: ZBRANO DELO. UREDIL FRANCE KOBLAR. (Nova založba, Ljubljana.) Izdaja vsega doslej izpričanega dela pesnika Dragotina Ketteja, ki bi ustrezala višini sodobne slovenske literarne vede ter moderni edicijski tehniki, je bila zadnja leta gotovo ena izmed zelo perečih nalog naše slovstvene zgodovine. To pa zato, ker smo pred nedavnim dobili celotnega Ivana Cankarja in nov izbor iz Murna, še bolj pa ker Kette s svojim prvim urednikom in interpretom Antonom Aškercem pred štiridesetimi oz. triintridesetimi leti ni imel prave sreče. Vemo, da je Kette, ko se je zavedel, da se mu iztekajo dnevi, sam izbral Aškerca za varuha edinega svojega bogastva — za urednika svoje pesniške ostaline. A umirajoči pesnik je zaslutil, da se je s to svojo oporoko prenaglil, ni je pa mogel več preklicati. Huda slutnja se je leto dni nato ob izidu Poezij (1900) uresničila in Cankar ne bi bil Cankar, če ne bi skušal popraviti škode, prizadejane umetniškemu ugledu svojega prijatelja, in če ne bi čisto po svoje razgalil nepravilnega Aškerčevega ravnanja z zaupano mu dediščino. Danes lahko priznamo Cankarju, da je imel kot tedanji najboljši poznavalec Kettejeve duševnosti in poezije, pa tudi kot tenkočuten kritik vso pravico, reklamirati zase uredništvo Kettejeve zapuščine, ker povzemamo iz tega, kar je napisal o rajnkem prijatelju, da bi bil svoje delo opravil z globljim razumevanjem, z večjo vestnostjo in toplino. Tako pa je naključje hotelo, da je postala prav Kettejeva tako intimna lirika Eridino jabolko, ki se je zaradi njega razvnel boj med najvidnejšima tedanjima predstavnikoma mladih in starih: med Cankarjem in Aškercem. Zmagati je morala po življenjski nujnosti kakopak mladina in Kettejeve pesmi so si osvojile eno prvih mest v poeziji moderne kljub temu, da niso prišle v javnost tako, kakor bi bile morale priti. Urednika Zbranega Kettejevega dela profesorja Franceta Koblarja je torej čakala težka, a hvaležna naloga, da nam po treh, štirih desetletjih pokaže in razloži pesnikovo zapuščino ter jo pravilno in veljavno oceni. Urednik se je te naloge zavedal in dobro pripravljen pristopil k nelahkemu delu. Viden uspeh poštenega truda je zajetna, 22 pol obsegajoča, čedno izdana knjiga. Zbral je pesnikovo ostalino, kolikor je danes sploh še dostopna, kajti njena usoda je spet eno izmed žalostnih poglavij naše kulturne zavednosti. Ob pesnikovi smrti se namreč ni nihče dovolj resno potrudil, da bi zbral in rešil razmetano gradivo, četudi je — rekli bi — Aškercu testamentarično pripadla ta dolžnost. Kar je Aškerc dobil iz prve roke, je uporabil v izboru po lastnem okusu za 1. izdajo Poezij (1900), za drugo gradivo se takrat ni zmenil. Novo izdajo (1907) je izpopolnil z 22 mladinskimi spisi in pesmimi, s 7 pesmimi, 1 gazelo in 5 soneti. Spregledal je ali pa hotč izpustil celo vrsto Kettejevih del, ki so dotlej večinoma že postumno izšla n. pr. v Slovencu, Slovanskem svetu, Slovenskem listu, Vrtcu, Slovenki, LZ, Ruski antologiji, Ciril-Metodovem koledarju in drugod. Povrhu pa je zagrešil še neodpustljivo dejanje, ko je v svoji bolestni muhavosti uničil vse, kar je bil dobil od pesnika ali pa nabral kasneje. S tem je namenoma preprečil možnost, da bi kdo z gradivom v roki dognal, koliko so bile Cankarjeve obdolžitve osnovane. Spričo takšne usode Kettejeve ostaline je mogel urednik pričujočega Zbranega dela razpolagati večinoma z že objavljenimi pesnikovimi deli, ki so izšla v Aškerčevih zbirkah in ki so raztresena po mnogih slovenskih dnevnikih, leposlovnikih in knjigah. Kar je bilo neobjavljenega gradiva, ga je urednik našel izvečine v arhivu ljubljanske Zadruge, ki ga hrani ljubljanski mestni arhiv. Prof. Koblar prikazuje vnovič Ketteja kot mladinskega pripovednika in pesnika, kot lirika, prevajalca, prozaika in kritika. Prvi dve panogi sta v glavnem zastopani že v Poezijah II., zadnje pa se tu prvikrat uvrščajo v Kettejevo knjigo. Tudi pesnikova korespondenca tvori važno sestavino Zbranega dela. Od tega, kar je imel urednik v razvidu, ni uporabil nekaterih kritik iz ljubljanske in novomeške Zadruge in burke Naši dijaki »zaradi površne oblike« (str. 321, 322). Pri urejevanju gradiva se je urednik odločil najprej za vsebinski in oblikovni vidik, potem pa še za kronološki, kolikor ga je zaradi skopih oporišč mogel dosledno upoštevati. Delitev lirike na oddelke Pesmi, Gazele, Soneti bi utegnila biti po zgledu ureditve Prešernovih Poezij že Kettejeva zamisel (str. 309), zato jo je po Aškercu obdržal tudi Koblar. V ostalem pa je urednik s pridom uporabil preizkušeno metodo znanstvenih izdaj leposlovja in opremil knjigo z literarnozgodovinskim uvodom in opombami. Kaj prinaša pričujoče Zbrano delo glede na Aškerčevo drugo izdajo Kettejevih Poezij novega? Kronološko sodijo na prvo mesto odlomek in 3 pesmi (Slovenka uzor, Vetrnjakom - ljubcem, Za materjo), objavljene v Opombah na str. 322—325. To so prvi izpričani Kettejevi pesniški poizkusi iz 1. 1891. Šestnajstletni pesnik je to leto priobčil 6 rahlih, začetniških pesmic v gimnazijskem listu Dijaška sloga, ki jim je predmet življenje in ljubezen. S tem odkritjem zavrača urednik Aškerčevo trditev, češ da so bili Kettejevi prvenci mladinske pesmi. Ker pa uvršča urednik pesem Za materjo, ki je sploh 1. objavljena Kettejeva pesem, sam med mladinske (str. 324), bi sodil, da Aškerčeve trditve le ni popolnoma izpodnesel; reči bi bilo morda treba, da je pesnik že v prvih znanih poskusih pisal pesmi o ljubezni in življenju, pa tudi pesmi za mladino. Med mladinskimi spisi in pesmimi sta v Zbranem delu ponatisnjeni 2 delci: Pobožnost do Matere božje, čustvena zgodbica v prozi in verzih o ubogem Slavoju, ki ljubi Marijino soho in zaradi te ljubezni umrje, ter preprosta basen o dveh kužkih (Mufek in Pufek). Pod skupni naslov Pesmi se na novo uvršča 23 del. Večina (15) jih je tu prvikrat objavljena. Ohranila so se predvsem v zadružnem arhivu in v pesnikovi beležnici, ki jo je polnil o počitnicah 1897. Najstarejša med njimi je parabola Starec in ptica izl. 1893., začuda samozavestna programatična napoved novih pesniških slutenj z vodilno mislijo: Čas hiti in ne odlaša, staro izgubi veljavo, kar je novo, to je pravo, taka je usoda naša! Po vsebini so te pesmi večidel resno-šaljive ljubezenske romance, ki pojo o minljivosti mlade lepote (Očitanje, Vprašanje), o neuslišani ljubezni (Dobro j u t r o), o hrepenenju (Dekličino premišljevanje, Pesem (str. 47]), o nezvestobi (Jaz sem pri hiši...) in o ljubavni sreči (Tam stoji kri ž p o t i..., Na mostu, Tam v mestecu...). O pesniškem poklicu govori še precej neizrazito Pevčeva usoda. Lahkotna igračka v slogu narodne pesmi je Hvala starega časa. Za v spominsko knjigo je bila napisana Kadar te pogledam... Na Aškerčevo epiko spominja balada Ribičeva hči, ohranjena le kot fragment. Najbolj dozorela med temi pa je pesem Misel moja, pusti me..., globoka osebna izpoved trpljenja iz časa, ko je pesnika življenje najbolj trlo. Značilno je, da je nekatere teh erotičnih pesmi sam označil za nezrele in jih črtal v svojih beležnicah. Med navedenimi pesmimi je z oblikovnega in slogovnega ozira zelo zanimiva Dobro jutro, ki je prva zložena v prostih ritmih in kjer uporablja pesnik čisto novo, dekadentsko metaforiko (zor boža lice z rumenkastimi prsti). Med osmimi že objavljenimi pesmimi jih je 5 priložnostnih za v spominsko knjigo (Se nekaj voščilec, Vzor biti drugim, Pesem poje..., Prisrčna voščila... in Vsi listi...). To so ljubke prigodnice, pa tudi zrele, tehtne misli, vsajene naslovljencem v srce čisto po njihovem značaju. Izmed navedenih bi bilo treba zaradi doslednosti uvrstiti pesem Prisrčna voščila... (str. 94.) med gazele, ker je po obliki popolnoma podobna X. gazeli na str. 124. Četudi ni ne ta ne ona zložena po vzorcu perzijske gazele, ki je le razširjena perzijska štirivrstičnica -»rubaj« z rimo aaxa, vendar predstavljata značilno kettejevsko varijacijo te po Prešernu k nam presajene orientalske hvalnice. Posebno pozornost zasluži med navedenimi pesem Vsi listi... zaradi silo preciozne, originalne, mojstrsko izpeljane kitične oblike, glasovnega sozvočja in izvirne, slikovite metaforike, torej formalnih odlik, ki dajejo pesmi posebno vrednost, četudi je sicer le za v album napisana prigodnica. Na Gregorčiča je vsebinsko oprta Pesem po j e ...; zdi se mi pa, da zahteva smisel v prvih dveh stihih popravo ločil, če ne gre le za tiskovno pomoto (Pesem poje: po višavah pase ovce mlad pastir..., ne pa Pesem poje po višavah, pase ovce mlad pastir...). Od ostalih treh (Romarski berač, Čemeren grem iz mesta..., Prekrasni trg) je pomembna zlasti prva kot zelo uspel zgled za Kettejevo objektivno poezijo, edino njegovo pesem, ki zazveni morda nekoliko socialno. Glede kronološke razvrstitve bi kljub Cankarjevemu podatku (Zbr. spisi III, 306) predlagal, naj se postavijo Stefanijine pesmi (Ah zapojte..., Zaprta so njena okenca, Meglica vso vas že pokrivala je... in V samotah) pred Josipinine pesmi (Zimska romanca, Zašlo je žarko sonce..., Romanca in Zelje ideali s t o v e), ker menim, da so le-te mlajše. Oporo za to vidim 1. v vsebini (elementarnejše ljubezensko doživetje), 2. v tem, da je pesnik bral zadnjo od Štefanijinih pesmi na sestanku novomeške Zadruge dne 5. XI. 1896, Josipinine pa kasneje (22. XI. 1896 in 28. III. 1897) in 3. še v tem, da je po mojem zajeta v pesem Zašlo je žarko sonce... novomeška pokrajina. Josipinine pesmi potemtakem niso nastale v Ljubljani, kakor pravi Cankar, ampak v Novem mestu, ker so zložene prejkone vse na čast isti Pepinici ali »gospici Pepinki«, omenjeni na dopisnici in v pismu Cankarju z dne 1. I. 1898 (str. 289, 292) in v Opombah na str. 350, imenoma pa tudi v že omenjeni gazeli z začetkom Prisrčna voščila, zloženi za god sv. Jožefa 1898. (str. 94). — Na splošno je treba ugotoviti, da je med na novo uvrščenimi pesmimi tega oddelka večina takih, ki lepo osvetljujejo pesnikovo umetniško rast, tri izmed njih pa sodijo gotovo med najboljša in najznačilnejša Kettejeva dela (Misel moja..., Vsi listi... in Romarski berač). Ni mi pa jasno, zakaj je urednik izpustil pesmico Poljubi, ki jo je objavil Aškerc v Poezijah II, str. 53. Uvrstitvi Zalostinke (str. 26) med mladinske pesmi prav tako ni mogoče ugovarjati, kakor tudi ne uvrstitvi med Pesmi, kakor je to storil Aškerc v Poezijah II (str. 87). Prva med Gazelami (Novejšim poetom) je ponatis. To je imenitna satira na epigonski Cimpermanov, Funtkov in Medvedov formalizem in sodi gotovo med najboljše slovenske literarne zabavljice. Druga (Ljudevit) je vsebinsko manj izrazita, po obliki pa gotovo ne sodi med gazele, ker razvrstitev rim ne ustreza gazeli (ababccččdedeff itd.), nima niti refrena in je predolga. Po novi časovni razvrstitvi gazel je prišla na 4. mesto nekdanja VII. (Le smej se...), to je tista, ki je bila kriva, da se je potočil Cankarju žolč v pero, ker jo je šel Aškerc v Poezijah I. popravljat zaradi decentnosti s tem, da je izpustil nedolžni refrenček: Jaz bom pop! Zbirka Kettejevih sonetov — vsega jih je 16 in 8 ciklov s 46 soneti — se je povečala z 1 novim in 2 ponatisoma. Grenkosti žitja so prvi njegov izpričani sonet iz 1. 1893, napisan za v spominsko knjigo z akrostihido na-slovljenki. Prav tako je ponatis A tebi poet..., ki izraža globoko pesnikovo pojmovanje njegovega umetniškega poslanstva. Zlasti zaključek je fino priostren z izvirno primero: Kako boš videl visoko zvezdico skoz steklo prozorno, a z motno zenico... Po smislu se lepo dopolnjuje z vsebino pisma Jos. Murnu (9. II. 1899, str. 302) in se gotovo pravilno uvršča med zadnje Kettejeve sonete. V oblikovnem pogledu pa je ta sonet eden izmed najbolj individualno zgrajenih, torej najbolj oddaljen od klasične sheme Prešernovih in Stritarjevih sonetov. Stihi namreč niso enajsterci, pač pa štejejo po 9 in 12 zlogov. Ti števili se natanko skladata z razvrstitvijo vseskozi ženskih rim (a in c — 9 zlogov, b in č — 12 zlogov), ki je abab/abab/cčc/cčč. Nič manj samostojen ni ritmični ustroj stihov: prva stopica je vselej jambska, potem sledč v 9-zložnem stihu 2, v 12-zložnem pa trije anapesti, tem pa nadštevilni zlog: o — — /oo — /v ali o — / u u— /oo — / uv — /v/. Ob tem zgledu vidimo, da vlada kljub odklonu od klasične oblike v Kettejevem sonetu vendarle nova, a stroga zakonitost, ki temelji na finem pesnikovem čutu za ritem in muziko stiha. Tudi o Kettejevem sonetu velja isto ko o njegovih gazelah: ti dve stalni obliki je pesnik spoznal pri Prešernu in gradil spočetka svoje natanko po klasičnem vzorcu, pozneje pa je iskal in našel mimo te klasične sheme Čisto nove oblikovne varijante. Prvikrat je objavljen v tej izdaji sonet Tantal trpi strašne bolečine..., ohranjen v zadružnem zapisniku iz 1. 1893., torej kronološko drugi izpričani Kettejev sonet. V njem vzporeja svoje hrepenenje po dragi s Tantalovimi mukami. Oblika je klasična, le 1. stih 2. tercete je za en zlog predolg. — Kakor povzemamo iz popravkov na str. LVI. se je moral urednik na osnovi pesnikovega pisma prijatelju Fr. Stamcerju z dne 27. VII. 1898 odločiti za nov kronološki red sonetov, in sicer tako, da naj sledijo sonetu Prej dražil sem prijatelja... (str. 137) sonetni ciklus Spomini, ki je zdaj zadnji, potem pa bi moral biti vrstni red takle: Adrija, Moj Bog, Slovo, Tihe noči, Črne noči in nato kot poslednji ciklus Izprehod. Škoda, da ni bilo več mogoče med tiskom pravilno razvrstiti sonete! V Zbrano delo je urednik dalje uvrstil 14 prevodov, ki so bili vsi, mimo dveh, že objavljeni: Češka in Moravska narodna že v Poezijah II, 4 v Veselovi Ruski antologiji, 4 v KCM in 1 v LZ. Nova sta prevod iz Horaca inizGoethejevega Faust a. Najbolj so zastopani v prevodih ruski pesniki (Krylov, Puškin, Lermontov, Koljcov in Batjuškin), ker se je Kette z največjo ljubeznijo poglabljal v študij ruske poezije. Njih vrednost bi bilo treba oceniti po primerjavi z izvirniki, lahko pa se reče o njih, da so polni Kettejevega blagoglasja. Prav je, da smo v Zbranem delu dohili pred oči tudi Kettejevo prozo, namreč 9 črtic, le-te so bile že vse objavljene, in 4 kritike, ki so razen zadnje vse prvikrat natisnjene. Poročila pravijo, da je bilo leposlovne proze v pesnikovi zapuščini mnogo več, a se je izgubila, celo osnutek obširnega romana in daljša novela se omenjata. Avtobiografskega značaja sta O smrti očetovi, mestoma naturalistično podan, pretresljiv spomin na svidenje z mrtvim očetom, in precej medla črtica Zakaj in kako sem zagovarjal strup staremu S m o n c i. Zlasti značilna je Pravljica o potresu: proza se prepleta s stihi, kakor se prepleta realno življenje s pravljičnim svetom. Prizor iz narave Ob Savi je poetična podobica posavske pokrajine in njenih ljudi z rahlo disharmonijo ob zaključku. Tivolska zgodba Dežnik in sončnik je duhovit, veder feljton. Edini spis v dramatični obliki je šaljivo napisan dialog Vino in voda. Iz Zimske romance veje topla domačnost malomeščanskega življenja, ki poteka enakomerno v gostilniškem ozračju ob razgovorih o mladih zaljubljenih časih. Na ljudskem izročilu je zgrajena šala R i b n i č a n v peklu, napisana pa je tako kleno ko katera izmed njegovih klasičnih mladinskih pravljic. Glede Kettejeve leposlovne proze v splošnem velja urednikova sodba, ki pravi, da proza ni bila Kettejevo mojstrstvo, a da se tudi v njej kaže mnogostranost in okretnost oblikovanja in da je tudi tu pesnik duhovito iskal nove poti, kjer bi se organsko prepletali poezija in proza. Videti je, da te proze ni pisal epik, pač pa izrazit lirik. — Kettejeve kritike so predvsem važne za razumevanje pesnikovih nazorov o poeziji, kažejo pa tudi ostrega miselnega razčlenjevalca in dobrega literarnega pedagoga, skratka za tista leta široko razgledanega pesnika, ki je znal najprej vzgojiti sebe, da je potem lahko vzgajal druge. Kot blesteč stilist, oster mislec in duhovit kramljač bi se bil utegnil razviti v izvrstnega slovenskega esejista. Zbrano delo zaključuje 18 oz. 19 pesnikovih pisem Cankarju, Zupančiču, Murnu, J. Valenčiču, Fr. Stamcarju in Fr. Sešku. Eno najtehtnejših je po nesreči tu izpadlo in je zato objavljeno v Opombah k uvodu (str. LH, LIH). Ta korespondenca je prevažno dopolnilo Kettejevega dela, ker je literarnemu zgodovinarju zlat ključ do mnogih ugank pesnikovega zunanjega, predvsem pa notranjega življenja. Nanjo je urednik oprl prenekatero ugotovitev v svojem Uvodu in Opombah. To prinašajo torej Kettejevi Zbrani spisi novega. Glede na Aškerčevo izdajo Poezij iz 1. 1907. je pričujoča knjiga bogatejša za 73 del ali skoro tretjino, od te pa jih je spet nekako tretjina prvič objavljena. 2e samo iz te ugotovitve sledi, kako potrebna je bila nova izdaja in koliko iskanja, zbiranja in poglabljanja je čakalo urednika. Možno je, da se bo kdaj še našlo kako Kettejevo delo, ki bo sodilo v Zbrane spise, vendar težko, da bi najdba bistveno vplivala na pesnikovo podobo, kakor jo je dognal prof. Koblar s to izdajo. Nujno znanstveno dopolnilo Kettejevemu delu samemu pa so urednikov uvod in kritične opombe. Uvod obsega 40 strani in je pisan vseskozi lepo, jasno, stvarno in zanesljivo. Najprej nam urednik naslika okolje, ki je v njem rasla Kettejeva generacija. Gre za dobo odločilnih bojev za svetovnonazorsko, politično in kulturno ločitev dveh taborov, ki mu je pripadala naša meščanska inteligenca. Ti boji so začrtali usodno sled v pesnikovo študentovsko življenje, ki je potekalo večidel v ozračju Ljubljane, Novega mesta in Trsta. Idilična detinska leta so mu prekmalu minila ob skrbnem in vedrem očetovem vodstvu na kraški zemlji. Tragično se jame to mlado življenje zapletati po zgodnji očetovi smrti. Bolj ko zori v njem umetnik, bolj mrke so perspektive za bodočnost. Vprašanje vsakdanjega kruha je povezano z odločno voljo pobožnjaškega strica, ki sili nečaka v duhovski stan. Hrepenenje po svobodi in globoka narodna zavest mu po zaslugi zelotskih ovaduhov nakopljeta konflikt s šolsko oblastjo. Polom v 6. šoli zaradi ljubavnega pisemca ga požene v bohemstvo, ki se mu z velikim samozatajevanjem iztrga, da formalno zaključi šolsko izobrazbo. Srce ga vleče za tovariši na dunajsko univerzo, a neizprosna usoda ga pahne v vojake. Za ceno ljubega zdravja se sicer reši vojaške suknje, toda to 23 letno življenje je že zapisano smrti. Dober mesec bedno usiha v cukrarniškem ozračju j etike, pomanjkanja in osamelosti, dokler ne ugasne 26. IV. 1899. Ta smrt je bila zares, kakor pravi pomenljivo Ivan Cankar, »veriga brutalnih in trapastih naključij« (Zbr. spisi, XV. 101). Le globoka, nravno zdrava, možata narava je mogla v tem strašnem boju za obstanek razviti genialne pesniške sposobnosti in se rešiti v višje življenje. Po takšni podobi pesnikovega vnanjega življenja riše urednik duševni pesnikov obraz. Njega bistvene črte naj bi bile skromnost, ponižnost, živahnost, življenjska zrelost in širina, globoka čustvenost in čisti idealizem. Kot tragiko pesnikovega življenja naglaša urednik močno narodno zavest, ki ga je silila, da se je zaradi nje eksponiral s pamfletom zoper škofa Missio. Uredniku dela veliko čast znanstvena objektivnost, ki z njo razčlenja slovenske kulturne razmere 90ih let, dobe, ki jo je borbeno razgibal dr. Mahnič, ideolog rimsko usmerjenega klerikalizma pri nas. Nasprotja, ki jih je izzival v javnem življenju dr. Mahnič, so zajela tudi nazorsko različno opredeljene srednješolce in niso ostala za Ketteja brez posledic. Vendar le-te niso bile tako usodne, kakor jih je tendenčno prikazal Aškerc, ker je odkril urednik gradivo, ki na novo osvetljuje Kettejevo odpustitev iz ljubljanske gimnazije. Tačas je. bil Kette že ves v poeziji. Kot član in odbornik ljubljanske Zadruge je poleg Cankarja gotovo največja pesniška in kritična avtoriteta. V potresnem in naslednjem letu živi pod močnim Cankarjevim vplivom; s tovarišem deli isto usodo negotovosti, pomanjkanja in se predaja nekakšni »čudni mistiki«. Odhod v Novo mesto jeseni 1896. pomeni zanj rešitev, ker se življenjsko spet znajde in ker ima priliko, da se zbere in išče lastne umetniške poti. V tem času doživi najgloblji ljubezenski pretres ob srečanju z Angelo Smolovo (ne morda Smoletovo — pisava v iaksimilu se naslanja na dialektično obliko Smöletova ali Smölatova). To doživetje ga vznemirja vse do smrti. Po maturi prebije zadnje, na videz brezskrbne, a pesniško silno plodne počitnice doma na Krasu, potem pa leže nanj mora triletne vojaške dolžnosti, ki se ji izvije po nekaj mesecih bolan na smrt, Cotudi do zadnjega optimistično verujoč v ozdravljenje. Preznačilna je njegova zadnja volja, naj postane Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju dedič vsega njegovega imetja, tistega, ki so mu ga v zadnjih tednih — na pobudo tovariša Bojana Drenika — zbrali dobri ljudje in ki bo ostalo od poravnave pogrebnih stroškov, pa še tistega, ki ga bo vrgla postumna izdaja Poezij. Zares gesta pravega tovarištva, ki jo je mogel napraviti le do dna razočarani in še preko groba zvesti idealist! Na zadnjih 10 straneh uvoda razvija urednik Kettejevo pesniško rast in ugotavlj a, da je bilo središče njegovega notranjega življenja lastna vzgoja in poezija. Prepričevalno govori pesnikovo delo samo, da ga je oblikoval mlad človek, ki se šiloma trga od tradicije, ki zavestno išče novega in ki hoče brezpogojno služiti resnici. To stremljenje se pokaže pri Ketteju gotovo prej in v večji meri ko pri njegovih vrstnikih. Lasten pesniški izraz išče ob študiju Prešerna, Aškerca, svetovnih pesnikov, zlasti pa narodne poezije. Značilno je, da se je mogel — kolikor se da ugotoviti njegova slovstvena vzgoja — poglobiti od sodobnikov le v Verlaina, nemških neoromantikov, dekadentov in simbolistov, ki so v tisti dobi močno vplivali na Cankarja in 2upančiča, pa sploh poznal ni. Tako išče osamel v provincialnem mestecu ob Krki poezije v slovenski narodni pesmi, v domači zemlji, v naravi in v lastnem, močno potenciranem doživljanju. Kot pesnik razpoloženja se nezavestno bliža novostrujarjem, četudi se hote upira modnim novotarijam, ki jih ta čas uvaja pri nas najbolj Cankar. Neopazno se sprošča tudi njegova oblika. Tako je Kette prvi znanilec slovenskega impresionizma, ki upodablja pokrajino v žaru lastnega temperamenta. Dalje je značilen zanj realizem, tu pa tam celo naturalizem. Najbolj ubrana je njegova ljubavna pesem, ki je zdaj polna igrivosti in vedrine, zdaj melanholije in slednjič odpovedi. Najbolj osebna pa je tista Kettejeva pesem, ki z vedrimi podobami prikriva bridkost njegovega življenja. Do trenutka, ko pesnik omahne, ga žene nepotešeno umetniško iskanje in hotenje, da bi ustvaril Slovencem nekaj močnega in trajnega. France Koblar zaključuje uvod z bridko ugotovitvijo, da je bila zbirka tega najbolj urejenega pesnika naše moderne, torej najbolj zrela knjiga, že pripravljena, a je izid preprečila smrt prav v času, ko sta izšli Cankarjeva Erotika in Zupančičeva Čaša opojnosti, prvi znanilki novega časa. Kakor vzdrži to, kar je napisal urednik v uvodu, najstrožjo znanstveno kritiko, bi si človek vendarle vroče želel, da bi nam nadrobneje prikazal pesnikov umetniški razvoj. Ob ugotovljeni kronologiji in drugih dragocenih podatkih, ki jih knjiga vsebuje, bi se gotovo dala dognati natančnejša opredelitev njegovega dela v času, ko je rasel pod neposrednim Cankarjevim vplivom in v zvezi z vrstniki, in potem, ko se je razvijal v samoti veliko bolj iz sebe. Rad bi iz tega uvoda povzel, kakšen je bil njegov odnos do starih, do urednikov, zlasti do Aškerca, do novostrujarskih naturalistov, kaj ga druži z moderno, kaj loči od nje, dalje kako je z njegovim odnosom do Heinricha Heineja, kakšen je bil njegov vpliv na sodobnike in kasnejši rod, n. pr. na Sr. Kosovela itd. Podčrtal bi dalje Kettejev izredno strogi avtokritizem, ker sodim, da je to, kar je pesnik sam poslal uredništvom v objavo, njegovo najbolj umetniško zrelo delo, medtem ko je večino ostalega neobjavljenega gradiva imel sam za nezrelo. Značilno je namreč, da se je upiral misli, da bi si lajšal bedo s honorarji za manj kvalitetno literarno blago. Silo poučna bi bila dalje vsebinska analiza njegovih najznačilnejših pesmi. Povsem pogrešam poglavje, ki bi osvetlilo oblikovno in jezikovno plat, zlasti pa še vprašanje njegovega pesniškega izraza. Oblikovna analiza Kettejevih pesmi bi dala na moč zanimive rezultate. Pokazala bi n. pr. izredno oblikovno raznolikost, saj se vrstijo, najrazličnejše kitične oblike in prosti ritmi večinoma padajoče mere s stalnimi oblikami. Iz tega bi se dalo izvajati, kako individualno je pesnik oblikoval vsako umetnino in iskal čim večje skladnosti med vsebino in obliko. Posebno pozornost bi zaslužil Kettejev sonet. Mimo 4 klasičnih, to je enajsterskih sonetov, nahajamo med ostalimi naravnost neverjetno iznajdljivost v variiranju sonetne oblike, ki nima nič skupnega s francoskim sonetom licentieux, kjer se menjavajo enajsterci z aleksandrinci, krepke rime s šibkimi. Kette uporablja silo pogosto 10 zložni jambski stih z moško rimo. Včasih zadenemo celo na pojoči (tekočI) stik. Vseskozi desetzložno vrstico uporablja v 3 sonetih (Na otčevem grobu, Moj Bog II in Izprehod V). V 52 sonetih se enajsterec prepleta z jambskim desetercem, v 2 sonetih se pridružuje enajstercu in desetercu še aleksandrinec (Izprehod I in III), 1 sonet (A tebi poet) pa je sestavljen, kakor smo videli, iz devetercev in aleksandrincev. Popolnoma oblikovno skladni so le 4 pari sonetov (Tantal in Zastonj, Adrija II in VII, Slovo V in Izprehod II ter Moj Bog VIII in Spomini IV). Od 62 sonetov ni nič manj ko 58 različnih oblikovnih tipov! Tako je pesnik praviloma oblikoval vsak sonet čisto individualno mimo vseh tistih predpisov, ki so jih tako dosledno upoštevali zlasti nemški in slovanski romantiki, med njimi tudi naš Prešeren. Ta ugotovitev je praktično potrdilo Kettejevih razmišljanj o pesniški obliki, ki jih poznamo iz Protikritike na kritiko člana Peterlina (Zbr. delo, str. 257 i. d.). Popolna svoboda pesniške oblike, ki se prilegaj subjektivnemu doživljanju, je preznačilna za Kettejevo poezijo in gotovo ena najbolj vidnih črt Kettejevega neoromantičnega modernizma. Dragoceno znanstveno gradivo je zbrano na 44 straneh Opomb in na 10 straneh Opomb k uvodu. Kar je mogel urednik dognati z vestnim iskanjem in zbiranjem, je nakopičeno v teh komentarjih. Veliko več se pač ne bo moglo menda nikdar najti. Poleg poročila o nastanku Aškerčevih izdaj in o polemiki ob izidu Poezij I vsebujejo opombe razne inačice k posameznim pesmim, podatke o prvih objavah in drugo znanstveno gradivo. Marsikatera stran opozarja bralca, koliko Kettejevih reči je šlo zaradi površnosti pesnikovih sodobnikov v izgubo. V opombah pa pogrešam urednikovega poročila, kako je prirejal besedilo za tisk: ali in koliko ga je jezikovno spreminjal in spravljal v sklad z današnjim pravopisom. Dalje sem pri iskanju novosti večkrat naletel, da je izpadel navedek, da je bilo to in to delo že natisnjeno. Tako je treba pristaviti k opombi o Čebelici in čmrlju Poezije II., 25, k opombi o Žalostinki Poezije II., 87, k opombi o Oslu in petelinu Poezije II., 25 (vse na str. 326), k opombi o V katedrali Poezije II., 101 (str. 328), o Ptičku Poezije I., 45; II., 70, o Zimski idili Poezije I., 73; II., 100 (oboje na str. 332), k opombi o Vsi listi pa, da je objavil pesem dr. A. Turk v LZ 1933, 188/9 (str. 337). Škoda, da ima knjiga precej tiskovnih napak. Med Kettejevim besedilom in v uvodu so redkejše. Ni prav, da je urednik popravil stare pravopisne ter narečne oblike po novem pravopisu tam, kjer se je zaradi takih popravkov podrla rima. Tako je n. pr. popravil na str. 127 v sonetu Grenkosti žitja (5. vrstica) v ponuja narečno obliko ponuje, ki se rima s tuje, neguje in varuje, v predzadnji vrstici IV. soneta Moj Bog besedo trenotki v trenutki, četudi se beseda ujema s krotki (str. 145) (zaradi doslednosti bi potem moralo v isti pesmi stati v desetem stihu tudi trenotek), prav tako bi na str. 147 (Moj Bog VIII, 5. vrstica) moralo stati ... jedna, jedna ne ... ena, ena, ker se besedi rimata z vredna. Hujše tiskovne napake so dalje na str. XLIX: 1988 nam. 1899, na str. 321: 1846 nam. 1896, str. 337: 59. nam. 95, str. 341: 1893 nam. 1933. Se bolj nerodne pa so tiste, ki so se vrinile na str. LVI med popravke same (Nekaj popravkov k Zbranemu delu): Sprehod nam. Izprehod (kakor na str. 153 in v kazalu), str. 314 nam. 309, str. 321 nam. 322, str. 331 nam. 352 in str. 348 nam. 349. Vse te pomanjkljivosti bo v novi izdaji treba popraviti. Dobro bi bilo, ko bi pri tisti priliki dodali knjigi tudi posebno kazalo z začetki Kettejevih pesmi, ker jih je v izvirniku mnogo brez naslova, so pa tudi po dve z istim naslovom. Knjiga, ki jo je založila Nova založba v Ljubljani, je opremljena z okusom. Platnice je narisal akad. slikar Slavko Pengov, pesnikovo podobo pa v fini portretni tehniki z rdečo kredo akad. slikar Božidar Jakac. Dodana je še reprodukcija lista iz pesnikovega zapisnika 1. 1897. Kettejevo Zbrano delo v redakciji prof. Franceta Koblarja je torej važna pridobitev v vrsti celotnih izdaj slovenskih besednih umetnikov. Od strani do strani te knjige sledimo samosvoji umetniški poti Kettejeve genialnosti, dokler je slednjič brutalno ne pretrga usoda tam, kjer se jame vzpenjati v najstrmejše klance proti sončnemu vrhu. Več ko je v teh pojočih stihih fantovske prešernosti, neugnane življenjske moči in optimizma, bolj ko se v njih odstirajo pogledi v glohine človeškega srca, huje boli človeka zavest, da je pogoltnil grob s Kettejem enega najdarovitejših slovenskih pesnikov. Alfonz G span LJUBLJANA. Besedilo priredil in uredil celoto France Stele. Izdal Tujsko prometni svet mestne občine ljubljanske. Ljubljana, 1940. — 2e dolgo se je čutila potreba po reprezentativni ilustrirani izdaji, ki naj bi domačinom in tujcem pokazala z besedo in sliko pravi obraz Ljubljane. Drugod po svetu mesta sama skrbe za to, da izdajajo take albume v kar najlepši in najpopolnejši obliki. Tudi ponekod v Jugoslaviji poznamo primere, ki bi nam mogli služiti za vzgled. Tako je na primer splitska občina naročila slikarju Kirinu, da je izdelal zbirko grafičnih listov, ki kažejo najznamenitejše in najznačilnejše splitske vedute. Tudi v Ljubljani se je končno uresničila zamisel takega albuma. Ljubljanska občina ga je izdala v prav lepi opremi: ima poleg uvodnih člankov zbirko 64 fotografskih posnetkov v reprodukciji. Dasi mora vsak dober Ljubljančan pozdraviti izid takega dela, bo malce razočaran ob tej izdaji. Ne bo mu namreč popolnoma jasno, kakšnemu namenu naj služi in zakaj je bilo treba ravno občine, da ga je založila, ko bi bil to sleherni količkaj prizadeven zaseben založnik lahko prav tako dobro, če ne bolje opravil. Izdanje namreč že po svojem izboru in reprodukcijski tehniki ni niti dovolj reprezentativno, s stališča turizma premalo zanimivo, a zgolj umetnostno zgodovinsko spet ne dovolj izčrpno. Za uvod je profesor Francž Steld napisal šest člankov, ki so: Lega, Zgodovina, Obličje, Kulturni obraz, Umetnostno središče in za sklep Pečat naše usode. Naravno je, da je izmed teh najboljši umetnostno zgodovinski del, zlasti oris urbanističnega razvoja mesta in pa prerez zgodovine umetnostnega snovanja v Ljubljani. Izmed Stelčtovih ugotovitev je bistvenega pomena njegova delitev ljubljanskega stavbinskega razvoja v tri obdobja: v gotsko, baročno in Plečnikovo. Tudi posamezne teh dob podaja z veliko nazornostjo in prepričevalnostjo. Pravilni so tudi njegovi zaključki o povezanosti obdobij in o dolžnosti, da je v prihodnje treba zidati samo na temeljih organsko zraslega, da se ohrani, kar se je vrednega rešilo iz davnine in z njim novo spojiti v skladno celoto. Marsikaj se je od potresa grešilo proti temu načelu, zato so potrebna temeljita popravila, kolikor so še mogoča. Prav tod je Plečnik storil izredno mnogo koristnega in pokazal svoj tenki čut za ohranitev starih umetnostnih vrednot, katere je znal organsko povezati s sodobnimi ideali. Vseh napak popotresne stavbarske dobe pa ni mogel popraviti in čaka še marsikatera na mojstra. Tudi za celotno povojno, pogostoma prav revno stavbarstvo, še bolj pa za v marsičem pomanjkljivo urbanistično izgraditev Ljubljane nima zaslug niti ne nosi krivde Plečnik sam. Preveč je bilo sodelujočih in premalo smisla na vodilnih mestih, da bi se bil ta razvoj pravilno in enotno usmeril. Posledica tega so marsikatere estetske napake in pomanjkljivosti, ki bijejo v obraz načelu ustvarjanja mestnega obličja iz lastnih lepotnih in funkcijskih pogojev. Plodovi takega neumevanja krajevnih posebnosti in potrebo so posamezne neorganske stavbe, kakor je tudi estetskemu učinku škodljivo omalovaževanje okolja, ki ga kažejo ponekod cele skupine novih poslopij, ki se nikakor ne morejo z obstoječimi strniti v skladno celoto. Gotovo je, da smemo že danes imenovati Ljubljano zadnjih dvajsetih let Plečnikovo Ljubljano. Ce ne bi bil ta arhitekt dosegel nič drugega, kakor da je z avtoriteto genialnega umetnika dosegel to, da je mestna občina spoznala potrebnost, pri oblikovanju mestnega lica upoštevati tudi čisto lepotni moment enak<.-vredno s praktičnim, da je doumela svojo nalogo velikopoteznosti v žrtvah za umetnostno izoblikovanje mesta in dolžnost, da skrbno ohranja in izpopolnjuje sleherno njegovo estetsko učinkujočo podobnost, je storil dovolj. Plečnikov vpliv na oblikovanje Ljubljane je ogromen in dasi je izmed mnogih njegovih del to ali ono problematske vrednosti, je njegovo prizadevanje v temeljih gotovo pravilno usmerjeno in je rodilo že velike koristi. Mnogo manj zadovoljiv od besedila je ilustrativni del. Ze izbira posnetkov ne kaže pravega načrta. Medtem ko je enostransko odmerjen velik del podob notranjostim in celo posameznim detajlom, mnoge najznačilnejše mestne vedute sploh niso prikazane. Zaman iščeš starinskih uličic, ki so tako značilne za staro Ljubljano pod gradom, kakor so recimo Študentovska, Medarska, Ribja, pogrešaš tudi izredno slikovito in značilno Krakovsko ulico. Med podobami ni spodnje Sentpetrske, tako karakteristične predmestne ceste, prav tako kakor pogrešaš Križevniško ulico in še več enakih intimnih kotov stare Ljubljane. Kje so slike pročelij vsaj najlepših baročnih stavb, kakršne so posamezne v Gosposki ulici, na Novem in Starem trgu, pa Pred škofijo in drugod, kje značilne predmestne hiše, kot so gostilne pri Figovcu, Pod lipo in pri Bergantu? O ljubljanskih baročnih portalih je Krleža nameraval napisati članek, tako močno so mu vzbudili zanimanje — razen semeniškega ni v tem albumu noben objavljen. Čudno je, da tudi od moderne Ljubljane ni dosti sledu v njem. Vsaj nekaj več celotnih Plečnikovih del naj bi bilo objavljenih, da bi slike podprle besedilo, prav bi pa bilo, da bi album pokazal vsaj najboljše, kar so postavili drugi. Kar se pa tiče fotografsko tehnične strani, je treba reči, da se zdi izbor kar nerazumljiv. Ni dvoma, da imamo v Ljubljani neizmerno mnogo tehnično popolnejših in umetnostno pomembnejših posnetkov za prav vse objavljene vedute in še premnoge lepše. Pregledati bi bilo treba le nekaj zadnjih letnikov naših revij (tudi Kronike), pa bo moral vsakdo pritrditi. Cemu objavljati že neštetokrat reproducirane posnetke (ki jih dobiš lahko že kot razglednice), ki tehnično okorno in vsebinsko uborno podajajo brezosebne, slabo izbrane izreze, ko imamo na pretek čustveno bogatih in z individualnim, kar umetniškim smislom za značilnost izdelanih posnetkov? Tudi je pri sličnih delih, ki so očitno namenjena širšemu krogu, bistvenega pomena, da po možnosti podajajo neposredno zajete posnetke iz vsakdanjega, pouličnega življenja, ki so za oznako določenega kraja gotovo važnejši, kot so podrobnosti iz interieurjev, dasi so lete same umetnostno pomembne. Prav dobrih je malo posnetkov, med njimi so gotovo najboljši na straneh 5, 10, 11, 33, 35, 44, 46, 52. Med ostalimi jih ni mnogo, ki bi se dvigali nad povprečne šablonske izdelke v naših večinoma malo okusnih tujskoprometnih reklamnih vodnikih. Ce bi samo potem albumu morali presojati današnjo stopnjo slovenske amaterske in poklicne »umetniške« fotografije, bi bila sodba ostra in — mislim — krivična. Ob izidu te »Ljubljane«, ki predstavlja prav za prav prvi poskus podobne publikacije pri nas, si želimo le to, da bi ljubljanska občina kmalu izdala nov in slikovno bolj skrbno sestavljen in bolj reprezentativen album. K. Dobida FRANCE MESESNEL: J02EF PETKOVŠEK, SLOVENSKI SLIKAR. Akademska založba v Ljubljani. 1941. — Kot dvojni 4./5. snopič »Pogledov« nove zbirke, po obliki podobne izdajam nemške založbe »Insel«, je izšla knjižica, v kateri spomeniški konservator dr. Mesesnel podaja življenjepis in oris slikarskega dela Jožefa Petkovška, vrhniškega rojaka, ki je pred triinštiridesetimi leti umrl. V zgodovini novejšega slovenskega slikarstva je Petkovškov pojav menda najzanimivejši. Dasi je tako kratek čas po njegovi smrti od vsega njegovega dela ohranjenih komaj nekaj drobcev, že ti fragmenti kažejo na nenavadno oblikujočo silo in res svojsko pojmovanje. Za življenja, ki mu je minevalo med napadi podedovane duševne bolezni in strastnim prizadevanjem, izraziti svoje umetnostne težnje, je bil Petkovšek doma, ne le med znanci in sorodniki, temveč tudi v naši oficielni javnosti pravi tujec. Sele pozno po smrti je doživel pravičnejšo oceno, ki mu je odkazala mesto med najbolj izrazitimi predhodniki naše slikarske moderne. Izčrpen Petkovškov življenjepis je leta 1924 v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil Marjan Marolt. Ta sestavek je v glavnem služil tudi Mesesnelu, ko je spisal to kratko poljudno monografijo na devetnajstih straneh. Poznavanje Subičevega življenja v Parizu, kjer se je z njim seznanil tudi Petkovšek, mu je olajšalo delo. Pisec skuša podati sintetično podobo Petkovškovega razvoja in ugotavlja, da je vse svoje kratko življenje — dokler je bil še pri neskaljeni zavesti — težil za odkritjem lastne duhovne podobe in iskal pota do uresničenja svojega ideala: realističnega kmetskega žanra s popolnim vživetjem v domačo pokrajino in duševnost našega kmetskega ljudstva. Tako je ta nepriznani in skoraj nepoznani slikar zavestno iskal izraz prave slovenske umetnostne samobitnosti, kar je v Parizu pod vplivom ondotnih kmetskih slikarjev, daljnih Mille-tovih naslednikov, spoznal za svojo nalogo. To je skušal izvršiti z ognjevito strastjo in vztrajnostjo, ki oddaleč spominja skoro na Van Gogha, kolikor je seveda dopustna ta primera, vendar je pa usoda odločila, da se je njegov duh prej za zmerom pogreznil v temo, preden je mogel dokončno oblikovati svoje poglavitne zasnutke. Toda tudi taki, kakršni so se ohranili, kažejo navzlic deloma še okorni obliki resnično zrelost, izredno globino in prodirno samoniklost, ki je za čas postanka in okolje kar občudovanja vredna. Spisu je dodan seznam Petkovškovih ohranjenih del, ki našteva štiri in dvajset oljnih slik, akvarelov in risb. Od teh samo tri niso reproducirana, tako da je v tej knjižici vendarle zbrano skoro vse, kar se je rešilo Petkovškovega do naših dni. Mnogo kompozicij je bolni umetnik v zadnjih letih življenja sam uničil, marsikaj, zlasti študij in osnutkov, so pa neuki sodobniki zavrgli. Toda že to malo, kar je ohranjenega, je dokaz velike umetniške osebnosti. Vse Petkovškovo življenje je bilo kakor ena sama obupna borba pojemajočega duha s temino, ki ga je grozila zajeti in ga končno tudi res pogoltnila. Knjižica je zelo okusno izdana in si mora vsakdo, ki mu je kaj do popularizacije naše upodabljajoče umetnosti, želeti, da bi ji sledilo kmalu še več podobnih, tako da bi si z njimi ustvarili nekakšno majhno enciklopedijo domaČe umetnosti, kar bi na občinstvo vplivalo vzgojno, na ustvarjajoče pa spodbudno. K. Dobida SPOMINU IVA KOZARCANINA V noči dne 4. februarja je krogla požela hrvatskega pesnika in pisatelja Iva Kozarčanina. Njegova nagla smrt v popolnočni tišini zagrebške ulice, v motnem blesku uličnih svetilk, v snegu in blatu zamračene poti, nas spominja po svoji nesmiselni usodnosti smrti nekaterih junakov Krleževih novel. Nihče ni hotel streti mladega življenja, ki se je s toliko močjo vraščalo k samim tlom nove hrvatske kulture, in vendar je padlo brezupno strto v mastno panonsko blato ljubljene metropole. Vsi so videli v tej smrti, nastali iz tragičnih naključij in neizprosni kakor vse, kar je v njeni oblasti, eno tistih žalostnih usod, ki tolikokrat zadenejo prav mlade pesnike. Ivo Kozarčanin je moral zapustiti svet, preden je dozorel do one višine, ki so mu jo obetale vedno bolj se razvijajoče tvorne sposobnosti pesniškega talenta. Doživel je komaj trideset let. Več kakor dvajset let je bilo treba, da se je sin siromašnih staršev, prepuščen samemu sebi, nekoliko krhek in nežen po svoji telesni in duševni naravi, preril k svojemu prostoru na soncu. Tudi tu ni šlo lahko. Njegove razmere so se nekoliko ustalile šele pred dvema letoma, ko je postal kulturni urednik Hrvatskega dnevnika. Odpirale so se mu možnosti Širokega in rodovitnega delovanja sredi pomlajenega življenja, ki ga je avtonomija Hrvatske prinesla tudi kulturi, a že je prežala smrt in ga udarila v noči, ko se je ni niti najmanje nadejal. Teh dobrih deset let književnega delovanja, kar jih je imel za seboj Ivo Kozarčanin, obsega tudi pisateljska učna leta, Lehrjahre kakor pri Goethejevem Wilhelmu Melstru. Leta iskanja in tipanja, epigonskih blodenj, znatnih tvornih nastavkov, bolj ali manj uspelih poizkusov, da izrazi bodisi v pripovedni prozi (»Mati čeka«), bodisi v liriki ali v romanu (»Tudja žena«, »Sam čovjek«) svojo nekoliko še nezavrelo, kaotično, duhovno zamotano notranjost, ki so jo oblikovala močna čustva in izpočetka neuravnovešen, a do zadnjega nenasitno radoveden, vsem življenjskim pojavom odprti intelekt. Pesniška zbirka »Mrtve oči« (1938) in novelistična knjiga »Tihi putovi« (1939) sta že bolj izrazito orisali Kozarča-ninov pesniški profil. Zanj so značilne predvsem melanholične poteze, ki jih ni vrezal v obličje samo občutljivejši duh, marveč tudi bridka življenjska izkušenost. Kot prozaist je skušal z znatnim stilističnim naporom izoblikovati v prepričevalne pripovedne stvaritve svoje ne vedno do kraja doživijeno opazovanje hrvatske kmečke in malomeščanske stvarnosti. Njegov slog je ponekod še nabrekel, nepristen, literaren. Toda povsod čutiš utrip talenta, življenjsko toploto, ki bo kmalu premagala papir. Ni bil dosleden realist. Vsa njegova proza je obilno podpluta z lirizmom, ki ga večkrat opojno zanese s trdne, logično utemeljene poti. Tudi njegova poezija je stala še do zadnjega v boju za končni osebnostni izraz. Nagibal se je k formi širokega, na klasicistično poezijo spomi-njajočega, čeprav često nerimanega verza, ki ga je polnil s sodobnimi, ponekod ekspresionistično drznimi metaforami. Včasi se zdi, da so se iz Krleževe lirike preselili v Kozarčaninovo motivi večnega dežja, ki napaja panonsko zemljo, brezupne osamljenosti, usodne slučajnosti, melanholije in smrti. Zlasti smrt se pojavlja pogosto na straneh zbirke, ki je dobila značilni naslov »Mrtve oči«. V tej knjigi je tudi njegova vizionarna pesem »Pohod mrtvih«, ki so jo ob spremljavi godbe recitirali na zagrebški komemoraciji nekaj dni po pogrebu. Svi mrtvi, što su umrli od gladi, nočas teškim koracima stupaju iz predgradja prema Gradu, osvijetljeni hladnim svijetlom zvijezda. Za njima laju gladna deca, a pozno, žuto lišče, koje jesen nije zamilovala, pridružuje im se na njihovom šutljivom putu, pred ko j im strepe sive, visoke kuče ogrnute u mrak i u bezbrižnu spokojnost sitosti. Kao sramotan plašt vuče se za njima njihova negdašnja, mrtva bijeda, koju su jedinu ponijeli sa sobom u grob. Puni prijetnje i bola njihovi koraci tutnje sablasno u našem snu. Nekam nedoživeti socialni patos se tu združuje s podtalnim tokom melanholije, spoznanja ničevnosti in nesmiselnosti vsega obstoja — tokom, ki doteka iz romantičnega karakterja Iva Kozarčanina. Ni pa dvoma, da je bila ta poezija na najboljši pot k izčiščenju. Postajala je vse čistejša in prozornejša, pristnejša v svojih čustvenih in miselnih osnovah. Knjige, kar jih je izdal Kozarčanin, neštete pesmi in proze, ki jih je priobčil v »Hrv. reviji«, »Savremeniku« in drugod, kažejo veliko duševno gibčnost, trdovratno delavnost, včasi kar potratno rodovitnost. Kdor bo vse to skrbno proučil, bo šele videl, kaj je v tem zgodaj pretrganem delu ostalo trajnega; dognal bo prehode od učenstva k mojstrstvu. Kot književni kritik je Ivo Kozarčanin gojil predvsem tisto »publicistično kritiko«, ki ima svojega vzornika v Bjelinskem. Z življenjsko izkušenostjo in z zrelostjo pogfedov, ki so se izurili ob najboljših delih, postajajo taki prvenstveno kronistični sestavki, kakor jih potrebuje zlasti dnevnik v svoji kulturni rubriki, mnogo zanesljivejši in vsebinsko polnejši. Kozarčanina je smrt tudi v tem razvoju prezgodaj podrla. S to panogo njegove dejalnosti je bilo združeno pokojnikovo toplo zanimanje za slovenske slovstvene stvaritve. Njegov prevod Cankarjevega > Martina Kačurja« je bil v Kozarčaninovem razvoju prezgodnji in mu ni ustrezala jezikovna doraslost. Kar je v zadnjih letih napisal o naših pesnikih in pisateljih, je pričevalo o vedno prodorne j šem spoznavanju slovenske besede in njenega socialnega sveta. Sodeloval je pri novi organizaciji hrvatsko-slovenskih kulturnih stikov, nastopil lani na hrvatskem književnem večeru v Ljubljani, pomagal pripravljati slovenski književni večer v Zagrebu in posebno slovensko številko »Sa-vremenika«. Živel je s slovensko knjigo kakor le redko kateri hrvatski književnik. In morda ni treba prezreti, da je zlasti za »Ljubljanski Zvon« našel večkrat besede, ki so izdajale simpatijo do vsega njegovega kroga. Vajen dajati obilno in iz polnega, bi bil nedvomno tudi na tem področju storil še mnogo dobrega, če ne bi prišla smrt, ki zdaj obvezuje k toplemu spominu vse njegove bralce in prijatelje. B. Borko JULIJ KLEIN LJUBLJANA Wolfova ul. 4. Tel. 33-80 OKVIRJI Prva specialna delavnica za okvirjenje slik SLIKE VELEIMPORT KEMIKALIJ VIKTOR BAEBLER LJUBLJANA Langušova ulica št. 14 Telefon 26-56 Zedinjena zavarovalnica d.d. se priporoča za vse vrste zavarovanj, osobito za požarna in življenska Jamstveno sredstva: din 100.000.000'-, kapital življenskih zavarovanj: din 290,000.000'-, pre-mijski dohodek 1.1939: din 39.000.000- Filljalna diiokcija: Ljubljana, Cigaletova 1 (pred sodnijo) Telelon 29-17 Inšpektorata: Maribor, Vetrinjska 11, telefon 27-30 Celje, Glavni trg 6, toloion 2-29 ZAŠČITNI ZNAK KMETOVALCI! 3z duifr jcadi in tiauečcuya, peideikao uflatcAfyajjte: APNENI DUŠIK NITROFOSKAL-Z 8:12:5 häcöftelcal-I. 6:1:8 KitcöfUlcal-L 4-:8:& hacočojtedcupM. uayonitce. ftoZifykz frei: TVORNICA ZA DUŠIK D D RUSE NOVE KNJIGE Z * označene so tiskane v cirilici. ANTON PODBEVSEK: JAKOPIČ, Založba »Sejalec« v Ljubljani, 1941. JOSIP MURN - ALEKSANDROV: IZBRANE PESMI, miniaturna izdaja (ur. Avgust Pirjevec). Akademska založba. Ljubljana 1940. MILENA MOHORICEVA: KORENOVE SASE UČNA DOBA. Belo-modra knjižnica, Ljubljana 1940. J02A ŠELIGO: CESTA, samozaložba, Ljubljana 1941. FRANCE KOŽAR: IZPOD ZEMJE, »TRBOVELJSKA KNJIGA«, Trbovlje 1941. DRU2INSKE VECERNICE: MATI, DOMOVINA BOG (ur. Vinko Zwitter), Slovenska prosvetna zveza v Celovcu. STEVAN J. JAKOVLJEVIC: SRBSKA TRILOGIJA III. del, Modra ptica, Ljubljana 1940. ALES UŠENICNIK: IZBRANI SPISI VI. 'Z.V., Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1940. ALES UŠENICNIK: IZBRANI SPISI VII. zvezek, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1941. S. VUCETIC: PJESME ILIJE LABANA, Split 1940. DRAGO IVANISEVIC: ZEMLJA POD NOGAMA, knjigarna A. Celap, Zagreb 1940. Dr. UOZIDAR SIROLA: HRVATSKA NARODNA GLASBA, Matica hrvatska, Zagreb 1940. MATICA HRVATSKA: B. Livadič in F. Jelašič: Hrvatsko kolo — dr. N. Andrič: Hrvatske narodne pjesme, knjiga deveta — dr. Antun Barac: Vidrič — Petar Grgec: Na izvorima pjesništva — Ivan Softa: Nemirni mir — Zagreb 1940. * SRPSKA KNJIŽEVNA ZADRUGA: Jovan Ristič: Istoriski spisi — Lazar Kostič: Pesme — Jovan Dučič: Gradovi i himere — Grigorije Božovič: Pri-povetke — Stevan Sremac: Vukadin — Živorad Vukosavljevič: Sudar u vazduhu — Risto Radulovič: Rasprave i članci — Leposava Pavlovič: Odlomci rumunske proze — Beograd 1940. * ALEKSANDERE MURATOVE: BLIZO I DALECE, T. F. Cipeva, 'Sofija. IVAN CAMPA: MLIN V GRAPI, Literarni klub, Ljubljana, 1940. KNJIGE DRUŽBE SV. MOHORJA, Celje, 1940. — Koledar za leto 1941 — Življenje svetnikov — Stanko Cajnkar, V planinah — Slovenske večernice. VODNIKOVA DRUŽBA: Pratika 1941. lika Vaštetova: Rožna devica; ing. chem. Jakob Turk: O rastlinski, ljudski in živalski prehrani; Edo Deržaj: Pod Šjpiki. ŠTEFA STROJNIKOVA: JASTREB KROŽI, Nova založba, Ljubljana, 1940. MIRAN JARC: LIRIKA, Veit in drug, Ljubljana, 1940. FRANCE BEVK: MLADA NJIVA, Naša knjiga, Ljubljana, 1940. WILLIAM SHAKESPEARE — OTON ŽUPANČIČ: ROMEO IN JULIJA, Slovenska Matica v Ljubljani, 1940. »Vezana beseda« 1. Spremne besede Anthony Robinson, opremil ing. arh. Marko Zupančič, Tiskarna J. Blasnika nasi. STANKO LEBEN: PROBLEM DANTEJEVE BEATRICE, Modra ptica, Ljubljana, 1940. SIMON JENKO: IZBRANE PESMI, Uredil A. in D. Pirjevec, Akademska založba, Ljubljana, 1940. MARA ŠVEL: SUMA I SOKCI, Matica Hrvatska, Zagreb, 1940. Mesina hranilnica ljubljanska je * največji slovenski pupilarnovarni denarni zavod. Domači hranilniki, sodno - depozitni oddelek, posojila na hipoteke, menice, lombard. Za vse hranilne vloge jamči Mestna občina ljubljanska