kulturno -politično glasilo

svetovnih in domačih dogodkov
10. leto / številka 22
V Celovcu, dne 29. maja 1958
Cena 1.50 šilinga
Francija - bolnik Evrope
Jožefu Pice ju v slovo
Dan narodne žalosti je bil 22. majnik v Šmihelu mrd Pliberkom.
Vei tisočglava množica ljudstva je korakala /a krsto pokojnega župnika Piceja.
Jože Pice j — Voglov Pepej — je bil med nami, ko smo se zbirali na dijaških sestankih, on je bil l nami, ko smo hodili in kolesarili j>o naši ožji domovini Koroški, da jo spoznamo, da spoznamo njen rod. Mož, ki je prišel iz znane Voglove družine, ki je živel za narod v lepih in težkih urah, «i manjkal v naši sredi, ko smo v težkih letih in mesecih okusili celico ječe, on je bil med nami, ko smo bili izgnani iz svoje lastne domovine. Kakor smo se razveselili poleti in jeseni 1945, ko smo se zopet srečali in si segli kot ,,stari” v roke. Z dnevom vrnitve je Jože Picej zastavil zopet plug v brazdo in kot duhovnik oral in sejal.
Zopet je bil meti nami, ko smo 28. junija 1949 ustanovili Narodni svet koroških Slovencev. Bil je
v	naši sredi, ko smo sklenili izdajanje „Našega tednika”. On na teh odločilnih posvetovanjih ni bil molčeča priča, on je bil dejanski soodločevalec, ki je tudi s trdo pestjo udaril na mizo. Bil pa je demokrat z dušo in telesom. Pokoril se je sklepu večine tudi tedaj, ko je gromovito zastopal svoje mnenje, ki v enem ali drugem slučaju ni prodrlo. On je nosil vse skrbi tudi v finančnem pogledu doma in v centrali. Dajal je tudi tedaj, ko sam ni nič imel ali si je dobesedno od ust pritegoval.
fože Picej je bil skoraj deset let najmarljivej-
vi	sotrudnik »Našega tednika” in kako je on živel z listam, smo najbolje videli ob priliki razširitve lista od 4 na 8 strani 1. majnika 1950. On je vodil kroniko šmihelske fare pred vso javnostjo. Poznal in znal pa je tudi ostro besedo povedati, posebno tedaj, če so bile urednikove škarje malo dolge, tez dan pri njegovi zaposlitvi ni bilo misliti, da bi našel trenutek časa, da piše. Pisal je
Binkošti Franciji niso prinesle ne razsvetljenja in še manj miru. V Alžiru spretni politik Soustelle, ki velja za glavnega svetovalca generala De Gaulle-a, kuje nove intrige. Temu možu je uspelo uiti iz policijskega nadzorstva v Parizu ter odleteti v Alžir. Tam sedaj spletkari, da bi spravil na oblast generala De Gaulla z izrednimi polnomočji. Bila bi to diktatura samo v generalovem imenu, kajti v resnici bi za njegovim hrbtom gospodarili politiki Sou-steilovega kova.
Vrhovni poveljnik francoskih čet v Al-žiru, general Salan igra dokaj nejasno vlogo. Kaj se v resnici odigrava za kulisami nihče ne ve. Eni pravijo, da mu je kontrola nad dogodki v Alžiru zdrknila iz rok ter da so gospodarji položaja radikalni mlajši častniki z generalom Massu-jem na čelu. On. je predsednik »odbora za ljudsko blaginjo”. Ta je prevzel vso oblast v svoje roke. Drugi pa zopet obtožujejo Salana, da se je enostavno pridružil Massuju in tovarišem.
Na Binkoštno nedeljo so pristaši generala De Gaulle-a na Korziki, Napoleonovem rojstnem otoku, izvedli državni udar in prevzeli oblast v svoje roke. Tudi tam so osnovali »odbor za ljudsko blaginjo”. Pariška vlada je takoj poslala na otok policijska ojačenja, toda policija je takoj po izkrcanju prešla k .pučistom. Spričo tega ni čudno, da je Soustellu uspelo pobegniti iz policijskega nadzorstva v Parizu.
Tudi v francoski mornarici poveljujejo
admirali, ki kljub temu da poveljujejo najmoderneje oboroženim ladjam, živijo nekje v prejšnjem stoletju. Na Binkošti so se končali v Sredozemskem morju manevri atlantskih mornaric. Vse zavezniško ladjevje se je žbralo v La Valetti, glavnem pristanišču na otoku Malti. Nenadoma so pa francoske vojne ladje brez slovesa izplule v neznano smer. Ob zaključku našega lista še ni 'bilo znano kam so se podale, vse pa kaže, da so se pridružile alžirskemu »odboru za javno blagostanje”.
Spričo tega je položaj Pflimlinove vlade v Parizu vedno bolj majav. Radikalni krogi dvigajo greben in general De Gaulle že govori o .prevzemu oblasti. Pflimlin, ki sprva sploh z samovoljnim generalom ni hotel govoriti, je pod pritiskom dogodkov le pristal na sestanek z generalom, ki pa ni prinesel nič pametnega. General de Gaulle je v posebni izjavi dejal, da je pripravljen prevzeti oblast pod pogoji, ki si jih bo sam določil, vendar na zakonit način, to se pravi na povabilo predsednika republike in na temelju glasovanja v parlamentu. Pflimlin je spričo tega stavil parlamentu vprašanje zaupnice. Jo je sicer dobil, vendar samo s pomočjo komunističnih glasov. Tako utegne francoski parlament sam sebi podpisati smrtno obsodbo, kajti Pflimlin je nekaj ur nato odstopil. Ne mara vladati s pomočjo komunistov. Ti spretno izkoriščajo nastalo zmešnjavo. Začeli so z verigo stavk, ki !bi naj paralizirale državo. Položaj se menjava od ure do ure. Danes je Francija veliki bolnik Evrope.
Utrditev demokracije v Italiji
vse ponoči. Dejal je večkrat: Saj veš, ponoči sent tam in me nihče ne moti.
Kakor je bil Jože Picej v svojem nastopu v jav-imsCi skromen in nikjer ni silil v ospredje, tako je bil velik ob svoji smrti. Dvaindvajseti majnik nam je pokazal šinihelskega župnika v Inči, kakor ga do tega dne še nismo poznali. Kdor je videa Šmihel dne 22. majnika, ta je moral in mora ]>riznati, da narod ceni, spoštuje in tudi priznava tiho delo moža, ki narod razume, se za ta narod žrtvuje in za ta narod trpi.
Da je za Picejevo krsto korakala vsa slovenska duhovščina, je tudi dokaz, kako zelo je ta poznala Picejevo delo, Picejevo žrtev, ko je on sam težko bolan upravljal to veliko faro tako, do zadnjega trenutka, da ga je moral celo šolski direktor Laser prositi, naj vendar gre iz razreda, ko je takorekoč pred očmi učencev telesno usilial.
Zastopniki iz vseh delov južne Koroške so bili prihiteli, da se poklonijo možu, ki je tak poklon dejansko zaslužil. Za krsto pa so korakali tudi možje iit žene, ki v narodnem in političnem pogledu s pokojnim župnikom niso soglašali, tudi to dokazuje, da st je njihovo spoštovanje pridobil s svojim nesebičnim delom. Tudi to dokazuje, da je pokojni hodil pravo pot.
Solze v očeh žena in mož, ki so se poslavljali od rajnega v krsti so bile izraz spoštovanja, ljubezni in zaupanja, ki so ga imeli farani, ki sntot, ga imeli do pokojnika vsi koroški Slovenci.	J.
Za Binkošti so bile v Italiji volitve v parlament (poslansko zbornico in senat). Posebnost teh volitev je bila, da so vse stranke nastopale samostojno, to je brez volilnih povezav. V volilni borbi so se srdito med seboj borile za glasove okrog 32 milijonov volilcev. Volilna propaganda je potekala s tipično južnjaško živahnostjo, manjkalo tudi ni domislic, med katerimi nekaterim ni moč oporekati izvirnosti, vendar je na splošnem vladal re'd in ni prišlo do resnejših izgredov. Na severu so se strankarski propagandni aparati borili z uma svitlim mečem, to je s prepričevanjem volilcev, na jugu pa so uporabljali tudi zavoje makaronov in špagetov.
Glavni zmagovalec teh volitev je Krščan-skodemokratska stranka, ki ji je v primeri z volitvami leta 1953 uspelo povečati svoje število glasov od 40 odstotkov na 42 odstotka. V poslanski zbornici bo imela 273 poslance, to je 10 več kot prej, Ni pa demokratično krščanska stranka dosegla svojega dolgoletnega cilja: absolutne večine. Zato bo morala sedaj v parlamentu še vedno iskati zavezništvo pri manjših strankah za
sestavo vlade, ki bo brez dvoma pod predsedstvom kakega demokristjanskega politika. Vendar bo spričo povečanega števila poslancev imela lažje stališče.
Glavni poraženec nedeljskih volitev so komunisti, ki imajo v novem parlamentu 3 poslance manj. Po izgubljenih mandatih jih sicer prekašajo monarhisti, ki so se razcepili na dve stranki, na oficielno in na »ljudsko” monarhistično stranko pod vodstvom neapeljskega brodolastnika, milijonarja Laura. Obojni skupaj so dobili 23 poslancev (uradni 10 in Lauro 13), dočim jih je prej enotna stranka imela 40. Tudi paketi makaronov, s katerimi sta obe skupini bili posebno radodarni, niso nič zalegli. Od 29 na 25 mož je zdrknilo fašistič-
no zastopstvo v rimski poslanski zbornici.
Pridobili so na glasovih socialisti in sicer tako Nennijeva skupina, ki je v preteklosti bila ozko povezana s komunisti, a se je po dogodkih na Madžarskem oddaljila in je pri teh volitvah na vse načine poudarjala odmik od komunistov. Od prejšnjih 75 poslancev je poskočila na 84. Nekoliko zmernejša Saragatova demokratsko-social-na stranka, ki so ji politični »preroki” napovedovali pogin, pa je od 19 mandatov poskočila na 23. Liberalna stranka, ki se je posebno izkazala s srdito antiklerikalno gonjo, je sicer pridobila 3 poslance (prej 13, sedaj 16), vendar je kljub temu ostala mala stranka. Ona je izdala med drugim letak, ki je kazal trumo črnih podgan, ki glodajo veliki hlebec sira z napisom „Bel-paese”. Je to renomirana znamka italijanske sirarske industrije, hoče pa povedati, da »Lepo deželo”, (to je Italijo) kot bi se napis glasil v slovenščini, glodajo »črni”. Pri tem pa so pozabili, da so skoraj vsa leta bili tudi oni v vladni koaliciji.
Na splošno je izid teh volitev ne le potrdil sedanji demokratični režim v Italiji. Pokazal je tudi, da imajo večje stranke že svoje stalne volilce, ter da so komunisti v sicer počasnem a stalnem upadanju. Kot sosedje se moramo utrditve politične svobode v Italiji samo veseliti.
-KRATKE VESTI —
ATOMSKO ELEKTRARNO JE POGNAL V TEK predsednik Eisenhower iz svoje študijske sobe v Beli hiši v Washing-tonu tako, da je s posebno radioaktivno paličico zamahnil po zraku. S tem je sprožil mehanizem elektrarne 300 kilometrov daleč vstran. Ta moderna čarovniška palica, po učinkovitosti prekaša vse pravljice. V posebnem nagovoru je Eisenhovver nakazal velikanske možnosti, ki jih nudi atomska energija za mirovno uporabo V prid človeštva.
V MOSKVO JE ŠEL KRUPPOV VODILNI MOZ, direktor Beitz, iz Essena. V Sovjetsko zvezo ga je povabil podpredsednik vlade Mikojan, da se razgovori o sodelovanju Kruppovih tovarn pri nekaterih sovjetskih državnih industrijah. Pred kratkim je firma Krupp dobavila Sovjetski zvezi celotno strojno opremo za tovarno sintetičnih snovi. Kaj bi rekel pokojni Karl Marks k temu sodelovanju. Bržkone, tla vrana vrani oči ne izkljuje, .namreč državni kapitalist privatnemu.
VLADA TUNIZIJE SE JE PRITOŽI LA pri Varnostnem svetu Združenih narodov zaradi ponovnih napadov francoskih čet in letalstva. Na letališču Gafsa je prišlo do spopadov pied francoskimi in tunizijskimi vojaki. Po posebni pogodbi ima Francija pravico do vzdrževanja čet na tuniškem ozemlju, dokler ne bo Tunizija imela zadostno organizirane lastne vojaščine. Te pa si ne more postaviti zato, ker Francija, ki bi naj po isti pogodbi dobavila o-rožje, slednjega ne da. Tunizijski ministrski predsednik Bourguiba se je tudi obrnil na Združene države in Veliko Britanijo s prošnjo za orožje.
HUDI NEMIRI SO IZBRUHNILI NA CEVLONU, ker je vlada v Colombu pripravila zakonski osnutek, po katerem bi naj tamilščina, jezik, ki ga govori ondi živeča manjšina Tamil, dobil iste pravice kot singaleščina, sedanji edini uradni jezik. Oblasti so nad celim otokom proglasile izredno stanje. Pri spopadih med narodnostnimi skupinami je bilo 18 mrtvih.
Poslednja pot župnika Jožefa Piceja na farno pokopališče v Šmihelu, kjer bo njegovo truplo čakalo vstajenja pod varstvom domačega zvonika. Njegov plemeniti duh in zgled bosta živela v nas naprej.
(Foto Zaletel)	(Glej poročilo na 3. strani)
Politični teden
Po svetu .,.
Francija se zvija v krčih
V Franciji postaja državna kriza vsak dan Ostrejša. Danes so vse oči uprte v Pariz in Alžir, kjer se odigrava tragedija velikega naroda s slavno zgodovino in klaverno sedanjostjo. Podrobnosti poročamo na prvi strani. S političnim potresom, ki je zamajal državno stavbo Francije, je obenem razmajal temelje atlantskega zavezništva.
Kamenje v odgovor na ponudbe prijateljstva
Ameriški podpredsednik Nixon je v Venezueli moral nenadoma prekiniti svoje potovanje po državah Južne Amerike, kajti kamor je prišel, so izbruhnili hudi proti-ameriški nemiri. Najhuje je bilo v Limu, prestolnici Peruja. Tam se je podal na univerzo, da bi debatiral s študenti, a ti so na njegove prijazne smehljaje odgovorili s sovražnim vpitjem, kamenjem in pljunki. V Caracasu (Venezuela) pa so obkolili njegov hotel in ga takorekoč oblegali.
Z ozirom na te sovražne demonstracije je Nixon končno svoje potovanje prekinil in odletel domov.
Nixona so na povratku v domovino sprejeli kot junaka, kajti on in žena sta s precejšnjim samozatajevanjem prenašala vsa sramotenja. Pa lepi sprejem v Washingto-nu ni mogel zakriti dejstva, da celo v Južni Ameriki, ki je v političnem pogledu veljala doslej za nekak „ograjeni vrtec” Združenih držav, nevarno vre.
Če raste trggovina, cvete tudi prijateljstvo
Vzrokov za nezadovoljstvo v Južni Ameriki nad politiko Združenih držav je več. Predvsem so gospodarske narave, kajti Združene države so največji odjemalec južnoameriških poljedelskih proizvodov in rudnin (kave, gumi, barvaste kovine) in so prav v zadnjem času zaradi gospodarske recesije ali nazadovanja omejile svoje nakupe v Južni Ameriki. V Washingtonu pripravljajo tudi nove carinske tarife, ki bodo nekaterim južnoameriškim proizvodom zaprle severnoameriško tržišče. Združene države so v preteklosti sicer izdatno podpirale razne južnoameriške države, vendar pomoč ni bila zadostna, kajti revščina je ondi velika prav tako kot ponos. V zadnjem času pa je Washington zategnil svojo mošnjo in to je seveda zbudilo hudo kri. Številna ameriška zasebna podjetja so sicer pripravljena za nove investicije, vendar za to v Južni Ameriki ni posebnega navdušenja. Privatnega ameriškega kapitala je namreč povsod v Južni Ameriji že dovolj in je — kot povsod — sovražen. Revež pač nikdar ne ljubi bogatina.
Dogodki v Južni Ameriki so pokazali, da znajo komunisti, ki so bili v ozadju vseh demonstracij, vzroke nezadovoljstva spretno izkoriščati za svoje rovarjenje. Zato so napovedali v Wašhingtonu, da bodo svojo južnoameriško politiko vzeli v temeljit pretres.
ja še ni rešeno, je izjavil ruski učenjak Se-dov. Ruski znanstveniki sedaj to vprašanje preučujejo. Izjavil je tudi, da so pri tretjem sputniku uporabili popolnoma novo-vrstno gorivo.
Nekaj dni nato pa je prišla iz New Yor-ka vest, da se je na nekem raketnem oporišču ameriškega vojaštva zgodila huda nesreča. Pri izstrelitvi je več raket tipa ,,Nike” eksplodiralo in je pri tem 12 vojakov izgubilo življenje.
Izstrelitev novega sputnika je pokazala, da ima na področju raket Sovjetska zveza znaten naskok pred Združenimi državami. To je javnost spravilo v veliko vznemirjenje in vlada v Washingtonu je objavila več podrobnosti o ,,ameriških ognjegascih”, kot imenujejo posebno skupino ameriške vojske. So to štiri z najboljšim orožjem opremljene gibljive divizije, ki lahko v 24 urah posežejo v boje na kateri koli točki naše Zemlje.
... in pri nas v Avstriji
Rani povratek ing. Raaba iz Amerike
Naš zvezni kancler je za teden dni skrajšal svoj obisk po moderni Indiji Koromandiji in se vrnil na Dunaj. To je potrdilo govorice, da v avstrijski notranji politiki napetost narašča kljub pomirjevalnim izjavam vodilnih predstavnikov obeh koalicijskih strank.
Po drugi strani pa bivanje ing. Raaba v Združenih dražav ni bilo povsod posejano samo z rožicami. Kot smo že v zadnji številki poročali, je kancler takoj po prihodu izjavil, da ni prišel prosjačiti, to je prositi za posojila in da je to zadeva finančnega ministra, je položaj v Washingtonu tako nanesel, da se je zvezni kancler le moral o teh zadevah razgovarjati in to ne v ba'š najbolj ugodnih pogojih. Avstrija se že dalj časa poteguje pri Svetovni banki za večje posojilo. Pogajanja so zastala, ker so zapadne potrolejske družbe prodrle s stališčem, da naj Avstrija najprej izpolni obveznosti iz državne pogodbe, nato pa šele govori o novih posojilih. Gre predvsem za velike rafinerije v Zistersdorfu, ki so pred prihodom nacistov bile last nekega anglo-ameriško-francoskega koncerna. Po prihodu nacistov so prešle v nemško last, po zlomu nacizma^v sovjetske roke, po sklepu državne pogodbe pa so pripadle Avstriji, ki pa mora za to Sovjetom dobavljati določene količine petroleja kot odplačilo. Sedaj zahtevajo zaintesirane zapadne petrolejske družbe svoje stare deleže nazaj in Avstrija se je v posebnem sporazumu k temu obvezala še pred sklepom državne pogodbe. Sedaj pravi avstrijska vlada, da zapadne družbe preveč zahtevajo. Vendar so na Raaba v Ameriki toliko pritisnili, da je obljubil ponovni študij celotnega vprašanja. Amerika ima zelo dober adut v rokah. So to denarni fondi, ki so se nabrali iz izkupičkov blaga, ki ga je Avstrija po Maršalovem planu prejela od Združenih držav zastonj, a ga je
potem prodala na notranjem trgu. Za sprostitev, to je za uporabo tega denarja, ki bi spričo sedanjega zastoja v gospodarstvu zelo prav prišel, pa je treba ameriškega dovoljenja. Tako izgleda, da bo po pristanku na sovjetske zahteve, po potolažitvi Zapadne Nemčije s sprejemom skoraj vseh zahtevkov bonnske vlade, sedaj morala Avstrija ustreči še zapadnim petrolejskim družbam. Predsednik židovske agencije Gold-mann, je izjavil, da mora Avstrija končno vendarle oškodovati Žide, tako kot je to storila Zapadna Nemčija. Doslej se je Avstrija vedno izgovarjala, da ona za nacistična grozodejstva nad Židi ni odgovorna, ker je bila zasedena in je morala sama trpeti ista grozodejstva. Židovske organizacije pa se s tem stališčem ne strinjajo in trdijo, da so avstrijski nacisti, ki imajo sedaj že zopet vse pravice, bili odločilno udeleženi pri preganjanju Židov. Sklicujejo se med drugim na Adenauerjevo izjavo, da nobeno evropsko mesto ni s takim navdušenjem sprejelo Hitlerja kot — Dunaj. Tudi Židom je moral ing. Raab obljubiti, da bo njihovo zahtevo še enkrat preštudiral. Židje so v Ameriki zelo močni in imajo velik vpliv na vladne kroge. Zato jih ing. Raab ni mogel kratkomalo odpraviti. — Kdaj bo pa avstrijska »vlada vsaj obljubila, da bo ponovno vzela v pretres odškodnino preganjanim koroškim Slovencem?
Po vsem tem je razumljivo, da je zvezni kancler izgubil veselje do nadaljnjega bivanja v Združenih državah in se je raje predčasno vrnil domov.
Zadrega v zunanji politiki
Treba je reči, da zadnje čase ing. Raab ni imel sreče pri svojih zunanjepolitičnih podvigih. Velikonočno potovanje v Rim se je končalo z dvema ničlama, namreč pri italijanski vladi je naletel na gluha ušesa glede Južne Tirolske, pri Vatikanu pa na nepopustljivo stališče glede konkordata. Prihodnji mesec pa gre v Moskvo, da tam doseže znižanje bremen, ki jih Avstriji nalaga državna pogodba. Če tudi tam ne bo imel sreče, bo začela res trda presti naši državi, kajti že sedaj se pozna upadanje konjunkture in izvoz je tudi manjši. Denarja bo vedno manj v prometu in res ne bo kazalo drugega, da si država namesto s krediti v inozemstvu nabere nekaj denarja pri lastnih državljanih z razprodajo podržavljenih podjetij s pomočjo ljudskih delnic.
Stavka zdravnikov na Koroškem še traja
Zdravniki so še vedno v sporu z bolniškimi blagajnami zaradi honorarjev. Zadnje dni je opaziti pri zdravnikih nekaj več volje za pogajanja. Obisk bolnikov pri zdrav-nikih je upadel zaradi tega, ker morajo bolniki preglede sami plačevati in dobe izdatke samo delno povrnjene od bolniških blagajn. Pa še to je zvezano z raznimi potrdili in letanjem po uradih. Bolniškim blagajnam pa se nikamor ne mudi s pogajanji, ker so v sedanjem stanju njihovi izdatki mnogo manjši. Za tistega pa, za čigar dobrobit so bile bolniške blagajne ustanovljene in za katerega bi po zakonu imele dolžnost skrbeti, to je za zavarovane delavce in nameščence, se pa seveda ne brigajo.
Versko preganjanje v Sovjetski zvezi
Majhen požar pa je zagorel na Bližnjem Vzhodu
V Libanonu, edini arabski republiki, ki je pod vodstvom predsednika Chamouna bila doslej odkrito na strani Zapada, so izbruhnili težki nemiri. V Beirutu in drugih mestih divjajo politični boji in sedanja vlada se le s težavo vzdržuje v sedlu. Upor je delo egiptovskih podpihovalcev. Polkovnik Nasser, egiptovski diktator se po razkošnem sprejemu v Moskvi, kjer ga je gostil Hruščev in drugi veljaki, čuti dovolj močnega, da stega roki po svojih sosedih. Nemiri v Libanonu so zopet onemogočili sleherno pomirjenje na Bližnjem Vzhodu. Prav posebno so pa padla v vodo upanja nekaterih zapadnih politikov, da bi prišli do sporazuma z Nasser jem in ga odtrgali od Moskve.
Nov »Sputnik« na nebu
Za nameček vseh teh političnih težav [ta je minuli mesec prišlo obvestilo iz Moskve, tla so ruski raketni strokovnjaki izstrelili novo umetno luno, tretjega sputnika. Ta, po teži prekaša vse ostale, ima namreč 1300 kg, približno toliko kot kak močan osebni avtomobil. Debel je na spodnjem koncu 1,7 metra, nato se pa oži proti vrhu. V dolžino meri 13,5 metra. Novi „sputnik” je tako velik, da bi mogel ponesti v vsemirje tudi človeka, vendar ga zaenkrat še niso izstrelili, kajti vprašanje povratka iz vsemir-
(Al) Vatikansko mesto. — V odgovor nekaterim komunističnim publikacijam, ki skušajo dokazovati, kako da sedanji odno-šaji med državo in Cerkvijo v Sovjetski zvezi lahko predstavljajo temelj za nadaljnji srečni razvoj cerkvenega življenja, objavlja glasilo Sv. stolice obsežna dokazila o sistemih in načinih, ki jih uporabljajo komunistične vladavine, da bi zadušile verski čut in zatrle krščanstvo.
,,L’Osservatore Romano” najprej prikazuje znanstvene, humanistične in sociološke pretveze, pod katerimi komunizem, ki je po svojem bistvu brezbožen in protive-ren, dopušča vero. Potem list omenja komunistično taktiko in pravi: „Če komunizem oznanja med vernimi ljudmi brezbo-š'tvo, s tem delavcev ne privlačuje, marveč jih odbija. Iskati mora torej sodelovanja, med verniki v cerkvah. Zaradi tega komunisti najprej v Franciji, od leta 1934 do leta 1939, potem pa v Italiji od leta 1943 neutrudno ponujajo roko katoličanom. Iz istega razloga skušajo pritegniti k sebi nekatere katoličane, da bi potem služili za vabo drugim. To delajo kar naravnost. Znano je, da komunistična stranka v Italiji pri sedanjih volitvah predlaga na svojih listah kot neodvisna dva kandidata, ki sta
bila katoličana. Isto dela po posredni poti preko socialistične stranke, katero ovladti-je in ki se je po dolgem obdobju bučnega antiklerikalizma postavila na postojanke marksistično-leninistične taktike.”
Vatikanski list nato obsežno slika razna obdobja preganjanja vere v Sovjetski zvezi od leta 1917 do leta 1937, ko je ljudsko štetje razodelo oblastem, da se tretjina prebivalcev v mestih in okoli dve tretjini na kmetih še vedno upajo priznavati za verne.
Protiverski boji so potem obnovili, toda je ostal jalov tudi po zadnji vojni, ker so zaradi tako imenovane nove verske politike razpustili zvezo brezbožnikov in so patriarha in razne cerkvene ustanove spremenili v orodje sovjetske politike do pravoslavne cerkve.
Kar se tiče katoliške cerkve, ni od nje o-stalo sledu, razen nekaj prav malega svetišč, ki so še odprta bogoslužju. Prav tako ravnajo, kakor dokazuje „L’Osservatore Romano”, Sovjeti v Litvi in drugih baltiških državah, ki so po letu 1940 »postale del Sovjetske zveze. Zadnje statistike iz (teh dežel kažejo, da tam sicer še živi nekaj duhovnikov, pač pa so bile zatrte vse verske skupnosti.
SLOVENCI
djfrmcL in po metu
200-letnica klasične gimnazije v Mariboru
Leta 1758, je bila namesto nekdanje nepopolne cerkvene gimnazije v Rušah pri Mariboru v metro-|K)li Spodnje Štajerske ustanovljena popolna klasična gimnazija, ki so jo vodili oo. jezuiti. Zaradi živahne razgibanosti svojega učiteljskega zbora in razboritih dijakov, se je razvila v kulturno središče svojega štajerskega in koroškega zaledja.
Tudi sedanji ravnatelj Košar nadaljuje lepo tradicijo svojih prednikov in učiteljskega zbora šole, ki je bil vselej sol slovenskega kulturnega življenja na Spodnjem štajerskem. Je urednik mariborske kulturne revije »Obzorja”. Med dijaki pa živahno deluje mladinska organizacija, ki se v smislu tratli-cij zavoda, z veliko vnemo posveča gojitvi klasične literature. Za prihodnjo jesen pripravljajo slovesno proslavo tega lepega jubileja šole.
Iz tega učnega zavoda so izšli številni odlični možje, med katerimi omenimo samo nekatere: slavna jezikoslovca Franc Mikolišič in Matija Murko, pisatelja Stanko Vraz in Davorin Trstenjak, Ivan Žolgcr, pravnik mednarodnega slovesa, minister in nazadnje profesor na ljubljanski univerzi, pesnik Janko Glaser, univ. profesorji Fran Ilešič in Jakob Kelemina, režiser Bratko Kreft in vrsta drugih.
Razmerje med učenci obeh narodnosti je bilo v vseh dobah dobro, o čemer priča nemško pisan list, ki ga izdajajo bivši maturanti ncmško-slovcnskega letnika 1913 in ga retino pošiljajo svojemu nekdanjemu učnemu zavodu. V njem stalno poročajo tudi o sedanjem delu zavoda. Objavili so tudi nekaj pesmi svojega nekdanjega sošolca Janka Glaserja v nemščini. Prevod je oskrbela preti nekaj meseci umrla pesnica Lili Novy. Pii naša j o celo kratke sestavke v slovenščini, med katerimi je bilo v eni številki čitati tudi izrek pokojnega dolgoletnega ravnatelja tir. Josipa Tominška: „Za sebe nič, za narod vse”.
Koncert ..Korotana" v Clevelandu
Dne 27. aprila je v prostorni šentviški dvorani; ki so jo slovenski rojaki iz Clevelanda (USA) ih okolice na[)oInili do zadnjega kotička, nastopil z izbranim programom slovenskih narodnih in umetniških pesmi pevski zbor slovenskega društva ,.Korotan”. šteje skupno t>7 pevcev, ki so se pod veščim vodstvom dirigenta Simona Milača za nastop skrbno pripravili. Program je obsegal 22 pesmi naslednjih skladateljev: Premrl, Adamič, Kramolc, Hubad, Schtvab, Pregelj, Bučar, Nedved, Slatnar, Volarič, Pavčič, Gerbič, Kemjak, Jereb, Flajštnan, Gobec in Zorman.
Zbor je nastopil v treh zasedbah in sicer kol moški, ženski in mešani zbor. Kot solisti so pa nastopili: Mimi Veider, Jože Dovjak, Pavle Borštnik, Karel Zajec in Ivan Hauptman.
Od pesmi do pesmi je raslo navdušenje med poslušalci. Svojo veliko tehnično iivežbanost in pristno občutje je zbor pokazal pri koroškem venčku „Je bi v an gaspud Bebenav” v Kemjakovi priredbi. Oba solistična vložka je odpel Karel Zajec. Venček je poslušalec tako navdušil, da so ga pevci morali ponoviti.
Za zaključek so pa Korotanci zapeli Lesičjakovo »Pesem o rojstvu”, baritonski solo je občuteno zapel v slovenskem koroškem narečju Ivan Hauptman. Bila je to prva koncertna izvedba te pesmi v Ameriki. »Ameriška domovina” prinaša o koncertu obširno poročilo izpod peresa dr. Staneta Šušteršiča, ki podaja tudi lik ljudskega {lesnika Franca Lederja-Lesičjaka iz Klobasnioe v Podjuni, čigar 50-letnico smrti obhajamo letos. Tako so se ameriški Slovenci spomnili Koroške — dežele slovenskih knezov, kjer so se rodile najlepše slovenske narodne melodije.
Življenski praznik kiparja Dolinarja
Dne 27. maja je bila v Modemi galeriji v Ljubljani odprta razstava akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja, enega izmed največjih slovenskih likovnih umetnikov sodobnosti, ki uživa tudi mednarodni sloves. Je profesor na umetniški visoki šoli v Beogradu in je te dni obhajat 65. obletnico rojstva. Ker je že s 15. letom vzel dleto v roke ter začel klesati kamen in mu dajati umetniške oblike, je za 50-letnico njegovega umetniškega delovanja bila prirejena v Ljubljani retrospektivna razstava, ki naj pokaže njegovo življenjsko delo.
Mladi tržaški pisatelji v Gorici
Mladi slovenski kulturni delavci iz Trsta so minuli teden priredili literarni večer v Gorici. Na programu so bile recitacije izvirnih črtic in pesmi naslednjih avtorjev: Bruna Pertotova, Vera Rudolfova, Anica Pertotova, J. Pirjevec in Marij Maver, Uča Zlobčec, Marija Mislejeva in Drago Štoka. Nato sta Ladi in Gracija A. Vodopivec izvajala neka j Beethovnovih skladb. Za povezavo meti posameznimi točkami je skrltcl prof. Jože Peterlin, ki je v svojem uvodnem govoru prikazal težnje slovenske mladine na Tržaškem. Kljub današnjemu nagnjenju večine ljudi k materializmu, se (a mladina navdušuje za čisto lepoto in goji z ljubeznijo slovensko besedo. Ona je porok l>odočnosti našega naroda.
Pokopali smo župnika Pice j a
Česar smo se mesece in mesece bali, to se je zgodilo minuli teden.
Sredi dela, sredi skrbi za svojo faro, sredi kulturnega dela je ugasnilo življenje moža, kakor zgori zveča, ki je svetila vsej svoji okolici in se pri tem sama použije.
Žalost je v ponedeljek, dne 19. majnika napolnila vso faro, ko se je z bliskovito naglico razširila vest: Gospod župnik Picej je prejšnjo noč na Dunaju v Gospodu zaspal. Že pred petimi leti je vsa fara trepetala za njega, ko se je težko bolan napotil prvič na Dunaj, da tam išče in najde zdravja. Veliko je bilo veselje tedaj v fari in med vsemi koroškimi Slovenci, ko se je mož zopet vrnil in smo vsi upali, da je najhujše prebolel in je zopet nekoliko okreval. Vsako leto je zopet moral iskati zdravniške pomoči pri zdravnikih na Dunaju. Takrat pomoči ni bilo več. Pozemsko delo je bilo zanj opravljeno in Vsemogočni ga je poklical k sebi: Meti nami pa je nastala globoka in široka vrzel, katero bomo le težko premostili.
Množica kropilcev in vencev
V sredo dne 21. maja je dunajski mrtvaški zavod prepeljal pokojnega župnika Pi-ceja zopet na mesto njegovega neumornega dela v šmihelsko faro in tamošnje župnišče. Že pred vrnitvijo so prinašali vence, njegovi nadvse ljubljeni pevci, njegovi farani, njegovi učenci, posamezne vasi njegove fare, domača šola, bistriška občina, sorodniki njegov duhovni oče Joger v škocijanu, Narodni svet koroških Slovencev, Krščanska kulturna zveza, hvaležni dijaki šmihel-sike fare. V cvetju je bila vsa soba, kjer je rajni počival zadnjo noč pred pogrebom. Od vrnitve pa so se vrstili pobožni molilci skoraj vso noč, da ob njegovih parah molijo za njegovo dušo. Rožni venec za rožnim vencem se je vrstil. Tisti rožni venec katerega je on sam s svojimi farani tolikokrat molil, tistega so sedaj njegovi farani molili zanj. Kogar koli v Smihelski fari. si vprašal, vsak je dejal:	„Takega gospoda ne bomo
več dobili, bili so nam tako dober in mogoče je župnikovo dobra in skrbna gospodinja Roza najbolj globoko označila položaj v, besedah: „Vi, g ... pa ste zgubili najzvestejšega prijatelja in velikega sodelavca.”
Župnišče je bilo pretesno
Ker je bilo župnišče pretesno, so pokojnika prenesli v ranem' jutru na dan pogreba v farno cerkev. Zgodaj so začeli prihajati Šmihelčani in drugi pogrebci, da se poslovijo od njega in ga zadnjič vidijo skozi okence krste. Zbrala se je vsa fara, od šolskih otrok do starčkov in starih mamic, mladina, zastopniki dblasti, zastopniki naših narodnih organizacij, na stotine vozov je bilo po Šmihelu nastavljenih, ki so pripeljali žalujoče znance pokojnega iz vseh krajev južne Koroške. Številni zastopstvi sta poslali tudi fari Železna Kapla ter Št. Jakob v R., kjer je pokojni v prvih letih kaplano-
val. Izmed slovenske duhovščine pa so manjkali le tisti gospodje, ki so bili po bolezni zadržani, njegov osebni prijatelj Čebul pa je bil ravno v tem času s svojimi farani na romanju v Lurdu.
Točno ob deseti uri so pričeli žalni obredi z Libero, med katero so ostali drugi duhovniki maševali. Svečano sv. mašo pa je opravil škofov zastopnik g. kanonik Aleš Zechner, ki je pred 25 leti pokojnega v Železni Kapli tudi vpeljal v dušnopastirsko delo. Po evangeliju je stopil g. kanonik na prižnico prostorne šmihelske cerkve ter govoril množici o delu in trpljenju pokojnega gospoda župnika Piceja. Ihtenje je zajelo vso cerkev, mogoče najmogočnejši dokaz, kako zelo je župnik Picej zrasel s šmihelsko faro, kako zelo je bilo srce te fare ranjeno.
Življenje posvečeno delu in žrtvam
Življenjska pot ga je vodila od posvečenja v celovški stolnici na praznik sv. Petra in Pavla leta 1933 v Železno Kaplo za pet let, nato v št. Jakob v Rožu za dve leti; potem je šel kot provizor na Brdo pri Šmohorju in končno leta 1940 je nasledil pokojnega župnika Jožefom Vintarja v Šmihelu. V razburkanih letih 1941 do 1945 je moral tudi on zapustiti faro, poskusiti ječo in tujino. Dobro se še spominjam nedeljo, ko je jeseni 1945 zopet stal na prižnici šmihelske cerkve. Tudi tedaj so farani jokali, ko jih je njih pastir po vrnitvi v domovino zopet pozdravil v slovenskem jeziku in jim govoril, tla Bog ne pozna maščevanja, kajti On je Bog ljubezni in odpuščanja. Ob župnikovi vrnitvi je bila tedaj cerkev nabito polna, tokrat ob njegovem pogrebu pa bi se napolnila dva in trikrat, da bi zajela vse žalujoče pogrebce. Po opravljeni sveti daritvi se je žalni sprevod razporedil po poti, po kateri je župnik tolikokrat nosil Najsvetejše v procesiji. Nad dva tisoč ljudi je bilo
(Nadaljevanje) '
Neštevilna slovanska krajevna imena, nazivi gora in rek, ki so se ohranili do današnjega dne, čeprav v pogosto zelo spremenjeni obliki, ne govore za redko naselitev.
Med Nemci Je razširjeno mnenje, da so Slovenci bili miroljuben narod, ko so kljub svojem velikem številu (tako piše nedavno umrli nižjeavstrijski deželni arhivar Max Vancsa) igrali podrejeno vlogo ter so jih prav zaradi njihove pomanjkljive vojaške organizacije najprej podjarmili] Avari in nato Bavarci. Vendar je resnica, da so tudi Slovenci imeli svojo junaško dobo, ko so skozi alpske doline vdrli v Norik in tam z vojaško silo zavzeli romansko-keltska mesta ter nato bili težke boje z Langobardi in Bavarci. V tej dobi je nastalo zgodnje-slovensko naselitveno področje, ko sega od
v sprevodu, vsa šola, okoli 70 duhovnikov je pelo žalne pesmi, ojačeni domači zbor je prepeval žalostinke. Pretresljivo je bilo videti, da so se v pevski zbor vključili tudi pevci od drugod, da bi tako počastili pokojnega župnika.
Počivaj v miru v domači zemlji
Ob odprtem grobu je spregovoril pliber-ški dekan g. prošt Lenart Trabesinger, ki se je uvodno spomnil težko prizadete Voglove družine, ki je v zadnjih petih letih zgubila že šestega člana. Govoril je o dušnopastir-skem delu župnika Piceja in o njegovem prijateljskem sodelovanju pri vseh dekanijskih posvetovanj. Tako kanonik Zechner kakor tutii prošt Trabesinger sta spregovorila tudi v nemškem jeziku. Na to je spregovoril v imenu krščanske kulturne zveze prof. dr. Pavle Zablatnik, da se zahvali bivšemu predsedniku zveze za vso njegovo požrtvovalnost na kulturnem področju. Nato je govoril g. župan Woschank in v toplih besedah izrekel rajnemu vse priznanje občine in posebno naglasil, da g. župnik faranom ni stal ob strani le v verskih potrebah, temveč bil pomočnik tudi v svetnih zadevah. Direktor ljudske šole g. Loser pa je v svojem poslovilnem govoru naglasil, da je verjetno le redkokje šola, na kateri bi vladala taka vzajemnost v učiteljskem zboru, kakor ravno v Šmihelu. Bistven del tega učiteljskega zbora pa je bil župnik Picej.
Za vse veliko delo na narodnem polju se je pokojnemu zahvalil predsednik Narodnega sveta g. dr. Joško Tischler, ko je zahvali priključil še prošnjo: „Prosi pri Bogu za nas!”
Pevski zbor je odpel žalostinki „Blagor mu” in „Nad zvezdami”, med mašo pa je pel žalne pesmi v latinskem jeziku pod vodstvom domačega pevovodje g. Miha Satija-ka.
Domača zemlja naj bo pokojnemu župniku kraj počitka. Vsem težko prizadetim in vsej Smihelski fari pa naše iskreno sožalje.
VValdviertla na severu pa do Jadranskega morja na jugu, od Blatnega jezera na Vzhodu pa do Tirolske na zapadu. Toda njihova državna ureditev ni bila dorasla nevar-nostJim, posebno ko so se pojavili Madžari, kajti Slovenci so tako bili obkroženi od vseh strani od močnejših nasprotnikov. Občane so bile samostojne in so 'tvorile nekako državo v državi, samo v primeru nevarnosti .so iz svoje srede volile skupne vojvode. Ta demokratična ureditev je bila primerna za mirne čase, ne pa za tedanjo dobo trajnih vpjn.
Ko se po porazu Madžarov na Leškem polju utrdila moč nemških vladarjev, so to začeli eno za drugo osvajati podonavske dežele in jih podeljevati v fevde svojim plemičem ali pa samostanom in škofom. Na ta način je pokrajina južno od Zrvettendorfa.
skozi katero teče reka Perschling, prišla v posest škofov iz Passaua. Latinski dokumenti iz let 985-995 torej iz časa neposredno po nemški osvojitvi, pravijo, da je pokrajina ob reki Perschling naseljena po Čehih, ki „ondi obdelujejo zemljo”. Bili so to Čehi, ki so živeli sredi slovenskega naselitvenega ozemlja in to se je nemškim menihom zdelo tako pomembno, da zasluži posebno omembo v listinah. Točen obseg čeških jezikovnih otokov na takrat slovenskem ozemlju južno od Drave ni znan. Tudi glede grobišč v Zsvettendorfu bi bilo treba še ugotoviti, ali je to čisto slovensko grobišče, ali pa češko. Kar se najdenih novcev iz dobe kralja Boleslava II. tiče, pa je treba pripomniti, da je takrat bila Češko kraljestvo pomembna evropska sila in je njegov denar krožil i>o skoraj vsej Srednji Evropi. — Ta vsekakor zanimiva naloga še čaka slovansko arheologijo.
Mnoga krajevna imena na južni strani Donave pričajo o prisotnosti čeških naselbin, kot na primer Bbheimkirchen, Perscb-ling (Persnica), Mosletzberg, Pyhra (Pirha-la), Schrabatz, Adletzberg, Podschall, Bbh-merdorf pri Neuleugbach, Preuwitz (Pre-glica), Rckawinkel, imena hribov kot Biha-berg, Glockenitz itd!. Tudi pri teh imenih je včasih težko ugotoviti ali so slovenskega ali češkega izvora, brez dvoma pa slovanskega. Znamenje, da so tu nekoč v miru živeli Slovenci in Čehi. Značilno je, da so za časa Karla Velikega Waldviertel imenovali „Bohmischer Wald” ali kratko „Bohemia”, kar kaže na to, da so se Čehi razširili proti jugu in sprejeli vase Slovence, končno so se pa sami vtopili v nemštvu. Pa tudi blizu današnjega Sitenstetten na južni strani Donave, kažejo krajevna imena -kot Bega-imberg Behamod, Behamhub itd. na češke jezikovne otoke.
Grobišče pri Zwettendorfu pa v vsakem primeru na novo in jasno dokazuje, da je krščanstvo med nižjeavstrijskimi Slovani že pred nemškim zavojevanjem pognalo krepke korenine in da je preživelo tudi dobo ogrske nadvlade. Povsod, posebno na vzhodu, so napredujoči Nemci naleteli na „mo-ravske cerkve”, kot so jih sami nazivali, z lastnim slovanskim duhovništvom, ki je med domačim slovanskim prebivalstvom vzdrževalo krščansko vero in izročilo. Na tleh današnjega Dunaja, kjer so bili takrat naseljeni Slovenci, je baje obstajala celo bazilika.
Istočasno so se pa v odročnih gorskih dolinah poganske šege ohranile še dolgo časa in so jih nemške cerkvene oblasti z naravnost krutimi kaznimi zatirale. Tako so poganski Slovani še do 13. stoletja imeli navado, da so svoje mrliče sežigali na križiščih.
Več stoletij pod nemškim gospodstvom so sc pa ohranile slovanske kmetijske mere kot za žito in mak, o takih nam poroča jo še zgodovinski viri iz 15 stoletja. Kronist tedanje dobe Edm. Kamptner poroča, da so posodi za merjenje žita in maka pravili „Korz” (korec). Pridelovanje žita in maka je bilo takrat razširjeno na Nižjem Av-(Konec na 8. strani)
NA SLEDOVIH douCMlUU pccMov
FRAN ERJAVEC, Pariz:	189
koroški Slovenci
III. del.
I.
Toda vlada montanjardov je stala izprva na jako steklenih nogah, ker so imeli velike težave z organizacijo armade in s finančno krizo. Da bi si pridobili naklonjenost prebivalstva, so izvršili poleti 1. 1793. revizijo ustave, ki je uvedla svobodo bogoslužja, popolno tiskovno in gospo-darsko svobodo, politično demokracijo s splošno volilno pravico in je obljubila državljanom vsa pravna varstva ter jim priznavala celo pravico do vstaje, a provinca je zahtevala tudi federalistično državno ureditev, ki so jo pa pariški levičarji ogorčeno odklanjali. Toda jakobinci (zlasti pa še njih komunistično krilo, ki pa ni obstojalo iz delavcev, temveč po večini iz obubožanega malomeščanstva) z navedenimi ustavnimi svoboščinami sploh niso nikoli resno mislili in konvent je krenil že v avgustu na odkrita skrajna pota s podržavljenjem velikega dela gospodarstva ter / vsemi neštetimi maksimiranji, rekvizicijami itd. in spričo katerih so delavci enako trdo čutili levičarsko pest kot posedujoči sloji (prepovedane so bile n. pr. vse delavske organizacije in stavke).
Na jesen se je montanjardska vlada že precej utrdila in tedaj so vrgli levičarji še zadnje krinke ter začeli z nečuvenim terorjem. Med njihovimi prvimi žrtvami je bila kraljica Marija Antobietta (giljotirana dne Ifi. X. 1793), za njo pa potem še vsi drugi, ki so jim bili količkaj sumljivi. Za izvajanje svojega režima so ustvarili ogromen birokratični aparat / brezkončnimi množinami odborov, komisij, nadzornikov, policajev, žandarjev, davkarjev, ječarjev, ovaduhov in slednjič še pravo Oboroženo revoluc ionarno armado s topništvom, namenjeno zgolj-za
nasilno izvajanje njihovih zakonov in ki so odločali o imetju, svobodi in življenju posameznikov. Znani francoski zgodovinar Gaxotte pravi, da zgodovina dotlej še ni poznala s t r a š n e j š e’ oblasti v rok a h večjih p r o p a 1 i c. Zaprli so kratko in malo vse poslance, ki so se drznili protestirati proti njihovemu junijskem državnemu udaru, in jih deloma giljotinirali, a drugi žirondisti so se morali kot divje zveri skrivati pred jakobinskimi rablji. Tako je začela državljanska vojna divjati z vsemi svojimi grozotami.
Poživinjeni zakobinci so se dobro zavedali, da tvorijo le neznatno manjšino, zato so se posluževali nepopisnih zverstev in giljotina je delovala noč in dan. Celo tiste, ki so se jim prehajali brez odpora, sp klali, obglavljali in utapljali v celih množicah. »Sovražnikom ljudstva”
• so ropali vse vprek in vršili z naropanimi imetji nepopisno korupcijo in poneverbe. Vršili so najpodlejša bogoskrun-stva, rušili cerkve, polnili ječe, sodili sploh brez preiskav in zaslišanj prič, izdali oduren ukaz, da se razdenejo grobnice francoskih kraljev v St. Denisu, da se porušijo cela mesta do tal, uporna Vendeja pa uniči z ognjem in mečem. Ze pozimi 1. 1793-94. so začeli tudi z velikim nasilnim razkristjanjevanjem, ki so ga še podpihovali razni inozemski agenti. Prepovedali so najprej vse katoliške obrede izven cerkva, nato pa dne 23. XI. odredili zaporo vseh cerkva. Dne 24. X. 1793. so uvedli tudi poseben »republikanski koledar” in pričeli časovno štetje z dnevom uvedbe republike (2?. IX. 1792.), preimenovali so mesece, odpravili tedne z nedeljami in uvedli mesto njih »dekade”.
Večina konventa je bila brezverska, toda razne »verske” maškerade, ki jih je bila uvedla komuna, so uvidev-nejši poslanci vendarle smatrali za politično napako. Sam Robespierre je odklanjal brezverski materializem enciklopedistov in proglašal popolno razkristjanjenje le za doktrino brezbožnih volterianskih bogatašev. Gletie na to se
je konec pomladi 1. 1794. zavzel za ustanovitev nekake »državne vere” v »Najviišje Bitje” s svojim lastnim teatralnim praznovanjem določenih »praznikov” in konvent je sprejel tudi poseben katekizem za novo vero, dočim je komuna nadaljevala s svojimi »bogoslužnimi” maškera-tlami. Da bi proslavili »zmago modroslovja nad fanatizmom”, se je komuna polastila pariške katedrale Notre-Dame, ki so jo prekrstili v »tempelj Razuma” in prirejali v njej svoje orgije. Podoben razkristjanjevalni val je zajel tudi podeželje, vendar ne povsod v enaki meri, povzročil pa sevetia še globlji razkol ljudskih množic.
Medtem so začeli zavezniki že prodirati v Francijo, gospodarska kriza je postajala vedno bolj grozeča in armade so se nahajale v pravem razkroju. Bilo je očitno, da nameravajo zavezniki vzpostaviti stari režim, zato so napeli revolucionarji sedaj skrajna sredstva, da organizirajo zopet armade in vržejo vse sile v boj proti zunanjim sovražnikom. S splošno vojaško obveznostjo so dvignili armado na milijon mož, a počasnost in nesoglasja med zavezniki so dala Francozom dovolj časa, da so jo tudi dobro oborožili. Za armado in zmago so bili montanjar-di pripravljeni žrtvovati vse in v tem pogledu so našli tudi podporo velike večine naroda. Njeno poenotenje, organizacijo in preskrbo je. vzorno izvedel zlasti vojni minister, genialni organizator Garnot, ki je usmerjal tudi vse vojne operacije, vzpostavil odlični generalni štab in kot prvi v Evropi uvedel splošno vojaško obveznost vseh za orožje sposobnih moških od 18. do 25. leta. Obnovljen je bil skoro ves poveljniški katier in obnovljena je bila tudi strožja disciplina, toda pri tem je obdržala še vedno značaj prave demokratične ljudske armade. S politično propagando, skrbstvom za invalide in za svojce vpoklicancev in s podobnimi sredstvi so znali navdušiti in poslati v boje res oboroženi narod.
PODRAVLJE
Na veliko soboto je po dolgi in te/ki bolezni ljubeznivo oskrbovan po svojcih (ženi, hčerki in zetu) v Podravljah pri pd. Damiju večkrat previden s sv. zakramenti, mirno in vdano v Gospodu zaspal 76-letni g. Tomaž Keuschnig, državni železničar v pokoju. Pokojnik je bil mnogo let vedno vzgledni in delavni cerkveni ključar, ki setk je vselej rad udeleževal sej farnega sveta,^: dokler mu je zdravje dopuščalo.
Več ko 10 let je tudi vsako nedeljo in vsak praznik v podraveljski podružnici izvajal čin pobiranja cerkvenih kolekt. Vse življenje je bil v mišljenju, govorjenju, življenju in delu vzoren katoličan pred Bogom, Gerkvijo in pred ljudmi. Ravnal se je vse svoje žive dni po geslu sv. Benedikta „Moli in delaj”! Zato je tudi vedno rad in prav delal pri upravi svojega od očeta podedovanega doma, kar ni bilo lahko, ko je moral poleg tega svojeas vršiti tudi nemale dolžnosti železniškega uslužbenca na podra-veljskem kolodvoru. Pri hudi bolezni je iskal pomoči ne le pri domačem zdravniku, temveč tudi v bolnicah. A za stalno ozdravljenje ni bilo zdravil!
Nedogledno velika množica ga je na velikonočni ponedeljek spremljala na časni počitek na podružnično pokopališče v Podravljah. V obeh jezikih mu je dušni pastir izkazal' v cerkvi in na grobu zahvalo in zadnjo čast, cerkveni pevski zbor mu je pa zapel več kitic pogrebne pesmi v slovo. Žalovanje za njim imajo zlasti brat in sestra v Celovcu ter hči-naslednica z možem in družino ter še posebno sin Tomej, železničar v Avstraliji. — Damej, večni ti mir!
n ms naJJovošken
SELE
Boijeropni vlom
Precej daleč po Rožu in Podjuni je že poznana ljuba cerkvica na Sedlcah nad Šajdo, na meji selske in obirske fare. Posvečena Marijinemu Srcu, ima na oltarju kip iz Fatime. Nekajkrat na leto je tu sv. maša, v nedeljo po Marijinem Vnebovzetju se obhaja obletnica blagoslovitve z romarskim shodom. Tudi drugokrat radi romajo verniki k tej' idilični gorski cerkvici, obkroženi od gozdov. V majniku opravljajo tam ljudje iz bližnjih hiš tudi šmarnice.
Na Vnebohod zgodaj zjutraj ali že prej ponoči pa je prišel na Sedlce nekdo s slabim namenom. Ubil je šipo v oknu, odprl od znotraj1 okno in se splazil v cerkvico. Tam je z železnim orodjem nasilno vlomil v močni oklepni nabiralnik in iz njega pokradel darovani denar. Koliko ga je bilo, se ne ve. Tudi vlomilec je še neznan. Vse prebivalstvo se zgraža nad tem božjeropnim dejanjem.
ŠT. JANŽ V ROŽU
Rajni Stokarjevi Naniji v spomin
Globoka žalost je zajela Šentjanž, ko se je raznesla vest, da je za vedno zatisnila oči Ana Bizjak, p. d. Stokarca v šent Janžu v Rožu. Dolga in mučna bolezen ji je skrajšala njeno zemeljsko pot. Iskala je lansko leto zdravilno pomoč v deželni bolnici, vrnila se je po več tedinih skoraj ozdravljena domov. Vsi smo že imeli trdno upanje, da ji je Bog vendarle vrnil spet zdravje. Letos v marcu pa se je spet morala leči na bolniško posteljo. Zdravnik ji je dal nasvet, naj se poda še enkrat v bolnico. Štirinajst dni pred svojo smrtjo se je vendarle s]>et podala vanjo. Ni šla več z upanjem, da bi mogla še ozdraveti. Zaradi bolečin je zelo trpela in rekla je: Najraje bi ostala kar doma, da bi doma umrla. In res draga rajna „Ena se tebi je želja izpolnila, da truplo na domačem pokopališču leži.” — Dan pred njeno smrtjo so jo pripeljali spet domov v domači kraj, ki ga je tako ljubila. Mogla je še v zadnjih njenih urah gledati svoje drage o-koli njene postelje, se od njih posloviti. Dolga je bila ta njena zadnja noč. Ko je napočil dan in je sonce že stalo visoko na nebu in obsevalo njen dom, je mirno v Gospodu zaspala. Poslovila se je od1 nas v najlepšem letnem času, v majniku. In ko smo tako stali ob njej in prosili Boga za blagor njene duše, se nismo mogli sprijazniti z mislijo, da na tem mrtvaškem odru med rožami in venci leži Stokarjeva Nani. Njenega pogreba v nedeljo, 18. 5. se je udeležila velika množica znancev in prijateljev. Spremili smo jo na njeni zadnji poti tja na šentjanško pokopališče med zelenim drevjem in dišečim cvetjem. Pogrebne obrede so vodili preč. g. dekan msgr. Hornbock ob asistenci domačega g. župnika, ki so ob odprtem grobu v lepih besedah orisali njeno zemeljsko pot, postavili so njeno življenje mnogim materam in ženam za vzgled.
Draga Stokarca! Marsikatero oko je postalo rosno, ko se je krsta z tvojimi zemelj-
skimi ostanki nagnila v ta hladni grob, sonce je posevalo vanj, dokler ni objela zemlja tvoje truplo na vekomaj.
Rajna je bila verna žena in mati, rada je hodila v cerkev, rada je poslušala petje, ljubila je svojo domačo vas, svoje sosede in prijatelje. Njena zemeljska pot je bila sicer posuta bolj s trnjem kot z rožami, a je bila zmiraj veselega srca. Prezgodaj je izgubila moža v vojni in sina Pepija, ostala ji je še edina tolažba njena hči in sestra Leni, ki sedaj bridko žalujeta za njo. Tudi nam, draga rajnica, ostaneš nepozabljena — neumrljiva.
Bog naj ti bo obilen plačnik.
RADIŠE
V torek, dne 27. majnika, dopoldne se je zgodila huda nesreča. Sin našega uglednega župana je po opravljenem delu iskal v sosednem ribniku hladu. Prej razgret od hude vročine ni prenesel mrzle vode in verjetno ga je zadela kap. Tudi hitra pomoč ni mogla rešiti življenja mlademu Martinu VVieserju.
Na binkoštni ponedeljek je bil pri birmi v Celovcu, v torek zjutraj pri sv. obhajilu v domači farni cerkvi, ob pol desetih dopoldne pa mrtev.
Težko prizadeti družini naše prisrčno sožalje.
PODKRAJ PRI PLIBERKU
Dne 22. majnika je mati rešila svojemu lastnemu otroku življenje. 22-mesečni Siegfried je po nesreči padel iz okna prvega nadstropja hiše in materi, ki je stala ravno pred hišo, se je posrečilo, da je z rokami ujela sinčka in ga tako skoraj brez poškodb rešila.
BAJTIŠE
(iyve poroki) ,	Š
Pravijo, da je sv. Anton Padovanski poseben zavetnik onim, ki bi radi stopili v zakonski stan. Ta svetnik je naš cerkveni patron. Pred njegovim oltarjem sta v nedeljo 18. maja popoldne sklenila zakonsko zvezo Marko Meležnik, zastopnik zavarovalnice, in Kristina Anderwald, strežnica, doma iz Spod. Borovelj v župniji Pečnica. Ženin je vojni invalid, v vojni je zgubil desno roko. Zdaj mu bo žena to izgubo 'bogato nadomestovala. Bog daj srečo!
Bajtiški cerkveni pevski zbor se je zadnje čase občutno zmanjšal, ker se je več pevcev in pevk preselilo v Borovlje. Dobro, da ljudsko petje vsa leta dobro uspeva. Na binkoštni ponedeljek pa je vendar pri božji službi zborno petje tako močno donelo po cerkvi, da tega še ne pomnimo. Nič čuda! Pel je namreč selski mešani pevski zbor in sicer pod vodstvom g. profesorja Kosa iz Trsta. To pa zaradi tega, ker sta pred oltarjem stala dva člana tega zbora: Jožef Kelih in Brigita Maurer kot ženin in nevesta. Pred svojim župnikom, ki ju je svoj-čas krstil, pred mladima pričama in mnogoštevilnimi svati sta si podelila sv. zakrament po dobri pripravi zgledne mladosti.
Nevesta je bila vneta članica dekliške marijanske kongregacije, ženin pa fantovske zveze, oba pa sta kot člana selskega prosvetnega društva mnogokrat sodelovala pri društvenih prireditvah, posebno še kot igralca na odru. Dobro vzgojena v domači družini in v mladinskih organizacijah bodeta gotovo tudi na odru družinske skupnosti svoji vlogi kot mož in žena dobro igrala. Naj se v Čevhovem domu še pogosto glasi veselo petje in čez leta tudi otroški smeh!
Slovesnost Antonovega žegnanja bomo obhajali v nedeljo 15. junija. Vabimo nanjo vse! Oni, ki bi radi dobili dobrega zakonskega druga ali zakonsko družico, naj si pridobijo naklonjenost sy. Antona z izdatnim darom v prid cerkvi, ki je potrebna marsikaterega popravila!
KAMEN
(Velik pevski nastop)
Samotni Kamen je minulo nedeljo nenadoma oživel. Od vsepovsod navlečene zastave so plapolale z drogov in razni napisi so škilili na prihajajoče. Se prej pa so se pojavili dvobarvni lepaki in kričaje vabili na pevski nastop. Človeška radovednost je v malo vas Kamenu prignala ob tej priložnosti precej ljudi. Eni so prišli peš, drugi pa z raznovrstnimi vozili. Tu pa tam si je kdo tešil žejo s pijačo, vsi so pa željno pričakovali veliko presenečenje. Moderno opravljena dekleta ter fantje v športnih oblekah pa so se zanimali samo za veliki napis, ki je naznanjal ples.
Mene so zanimali nastopi pevskih Zborov, ker sem poznal več pevcev iz nekaterih napovedanih skupin. Moram priznati, da pri poslušanju tega petja nisem imel nobenega pravega užitka. Razen nekaj izjem niso prav nič posebnega nudili, čeprav je bilo. Po prireditvi sem povprašal nekoliko stih ljudi, bi se pa vendarle morali nekoliko bolj potruditi, kajti vstopnina je bila precej visoka. Brez dvoma bi pa o prireditvi udeleženci odnesli mnogo boljši vtis, ako bi trije zbori sploh ne nastopili. Videti je bilo, da se za nastop niso zadostno pripravili in da so vse skupaj vzeli bolj za šalo. Po prireditvi sem povprašal nekoliko ljudi o njihovih vtisih, a so mi povedali približno isto.
Pač pa je bilo pri vsej stvari nekaj zelo značilnega. Velika večina pevcev so bili sinovi slovenskih staršev, (sddaj bi najbrž ne vedeli, kako bi se naj opredelili), pa niso znali zapeti niti ene same slovenske pesmi. To bi se spodobilo, kajti med poslušalci je bila tudi velika večina Slovencev.
Vsa stvar je potekala nekam leno, brez prave volje. Razgibalo se je šele, ko se je začel ples. Rajali so pozno v noč. Plesalci so bili zelo dobre volje, še bolj pa „birt”, to je gostilničar na Kamenu, kateremu se je o-braz kar sam smejal. To je bila najveselejša plat te nemške, a pravzaprav slovenske prireditve na Kamenu.
V idiličnih kotičkih naših Karavank
Gozdnato, divje romantično pobočje Karavank je nudilo ozadje mnogim pravljicam in pripovedkam. Strmo skalovje štrli v nebo nad prekrasnimi smrekovimi gozdiči, v katerih je toliko idiličnih kotičkov, kjer bi človek mogel zasanjati svoje najlepše sanje. Ko sem tako nekega dne sedel na obronku Karlovce in upiral svoj pogled na prelepo Rožno dolino, me je v moji samoti nemalo presenetilo staro, toda še trdo človeče, ki je zbiralo suhljad. Stopil sem z njim v pogovor. Pripovedal mi je spomine iz svoje mladosti. Pravil mi je na primer, da so tani gori pod Žingarico nekoč vile prebivale. Stara mati mu je pripovedovala, da ji je njen mož o teh stvareh pravil, ker jih je bil na lastne oči videl. Prav nič nisem pokazal, da bi kaj dvomil o vsem tem. Poslušal sem starca in če ti je, dragi čitatelj, prav, ti ponovim, kar mi je stari možakar povedal.
Na malem griču tam zgoraj je stal nekoč grad in v temnih gozdovih »Ostrov-ce«, o kateri še danes narodna pesem ve kaj povedati, so nekoč prebivale vile — »žalikžene«. To so bila lepa ženska bitja
z dolgimi, zlatimi lasmi in dobrosrčnim, poštenim ljudem nadvse naklonjena. Marsikateremu revnemu dekletu ali pa poštenemu mlademu fantu so prinesla blagoslov in srečo.
V	Podljubelju, prav ob cesti, je živela
mlada, nadvse pridna kmetica. Noč in dan je sedela za kolovratom. Nekega dne pa je dobra vila prišla k njej in videč, kako je marljiva, ji je na kolovrat položila, pest lepega, zlatega lanenega prediva ter dejala: »Povej mi, česa si želiš, izpolnila ti bom željo.« Ženska je odgovorila: »Želela bi si toliko platna, da bi vsi bili z njim preskrbljeni.« — "Tedaj le dalje predi«, je odgovorila vila, »samo nikdar se ne smeš zareči:	»Oh,
kdaj bo le tega konec . . .« Ženska je potem predla in predla in lanenega prediva ni hotelo biti konec. Ko pa je naenkrat v svoji nestrpnosti vzkliknila: »Oh, kdaj bo le tega konec«, je prediva v trenutku zmanjkalo.
*
Naslednje, kar mi je možak povedal, je bilo tole:
V	Podgori se je taka žalik-žena bila udinjala kot služkinja, to se pravi kot kmečka dekla. Ko so na pšenični njivi pr-
Državna realna gimnazija za Slovence
SPREJEMNI IZPITI
Sprejemni izpiti za prvi razred na Državni realni gimnaziji za Slovence so v ponedeljek, dne 7. julija 1958. Začetek je ob osmi uri.
Izpit obsega slovenščino, nemščino in računstvo v"obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole.
Prijave za izpit so lahko ustne v pisarni šole, Lerchenfeldgasse 22, drugo nadstropje ali pa pismene do 30. junija 1958. Pismeno vlogo je treba kolekovati z 6.— šil. Prijavi priložite rojstni list ter dokument o avstrijskem državljanstvu. Šolo, katero učenec ali učenka sedaj obiskuje, pa je treba naprositi, da pošlje popis učenca (Schiilerbeschreibung) direktno na ravnateljstvo šole, Klagenfurt, Lerchenfeldgasse 22. Na dan izpita pa mora vsak učenec predložiti zadnje letno spričevalo, katero bo dobil 5. julija 1958.
Izpiti za višje razrede so v četrtek, dne 26. junija 1958. Glede dokumentov velja isto kakor za prvi razred. Ostale pogoje pa izveste ali ustno v šolski pisarni ali pa pismeno.
Ravnateljstvo Državne realne gimnazije za Slovence
VABILO
na igro
»MIKLOVA LIPA«
To je zgodovinska igra iz kapelškega kraja. Prireja jo Prosvetno društvo dne 5. junija 1958 v Čirkovčah pri Pliberku. Sodeluje libuški pevski zbor. Čisti dobiček je namenjen za nabavo zvonov pri Božjem grobu,
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 1. 6.: 07.30-07.35 Duhovni nagovor. 07.35—08.00 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. - PONEDELJEK, 2. G.: 14.00-14.45 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za našo vas 18.40--18.55 15 minut s kvintetom bratov Avsenikov. — TOREK, 3. 6.: 14.00-14.30 Poročila, objave. -Rdeče rumeno, zeleno. (Oddaja za motorizirane poslušalce). — SREDA, 4. G.: 14.00—14.45 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. (Voščila). — ČETRTEK, 5. G.: 07.30—08.00 Veseli zvoki. Igra tambo-raški orkester SPD ,,Bilka” iz Bilčovsa; pojejo: Selška dekleta, Miro Kernjak, Moški zbor pliberškega okrožja SP/. - PETEK, 6. G.: 14.00-14.45 Poročila, objave. — Iz cekra za štero. (Vseved iz Roža pripp vedujc o obrtnikih, ki so hudobca ukanili). — SOBOTA, 7. G.: 09.00-10.00 Od pesmi do pesmi - od srca do srca. (Voščila). 18.15—18.45 Trdi orehi. (U-ganke za staro in mlado).
Poljedelski stroji, motorne kosilnice, stroji za setev, stroji za trošenje umetnih gnojil, grablje, obračale! za seno, Heuma-Sonncnrad-Uni-versalmaschine, traktorji z vsemi nadomestnimi deli. Vse to tam dobavlja tvrdka
JOHAN LONŠEK
št. Lipš. Tihoja, p. Dobrla ves
ve žitne bilke pognale, je šla in jih izruvala ter jih zopet posadila tako, da sp koreninice štrlele iz prsti. Gospodar je to videl in dekletu službo odpovedal Deklica je izginila, v jeseni pa so se tiste bilke razrastle v bujno klasje in rodile stotero sadov.
Ob Dravi leži domačija, kateri pravijo »pri Krajovcu«. Semkaj je večkrat ob večerih, v polmraku v zadimljeni kuhinji, ko je ogenj vrgel svoje odseve po ko-teh in ko je kmetica ob njem pričela slanino cvreti, prišla skrivnostna, strah vzbujajoča postava in prosila za ocvirke. »Marinka, daj jih, Marinka, daj hrum-pov«, je mrmrala in gorje kmetici, če ni brž ustregla njeni želji.
Vprašal sem potem svojega znanca, če morda kaj iz francoskih časov ve povedati. Njegove male bistre oči so se zalesketale:	„Oh, seveda, kaj ne bi vedel o
Francozih. Za Rožance so bili takrat pisani časi. Spominjam se natanko, kako sem kot deset, dvanajstleten deček stal pred našo bajto in so Francozi prišli mimo. Svetle dukate so ponujali in jesti so prosili, toda nikdo sd ni upal jim kaj dati. Vse smo namreč imeli zakopano in za-(Kcmec na 5. strani)
CicUuS kfittiCMnti žanje uspehe na Koroškem
Minuli teden je razpel svoj velikanski šotor v Beljaku Cirkus Williams. Že iz Spitta-la in Lienza je prišel dober glas o tej cirkuški skupini, zato je bilo 3500 sedežev pod plahto skoraj docela zasedenih. In k'dor je bil tam, je videl res nekaj, kar se splača videti. Največje presenečenje za vse pa je bil tat iz Bagdada, Borra. Mož, ki okrade vsakogar, kadar hoče in kar hoče. če te vzame na piko, to pobere vse, kar imaš, ne da bi kaj opazil. Nič ne pomaga, če mu še tako na prste gledaš!
Borra — pošteni tat
Pa bo kdo rekel, je pač spretn jakovič, toda če bi pravemu padel v roke, recimo policiji, bi mu že stopili na prste. Vprav za strokovnjake je izvedel Borra posebno predstavo. V dvorani v Landhaushofu so se minuli teden zbrali sami policijski uradniki, s policijskim direktorjem na čelu. Predvajal jim je razne načine žepnih, hlačnih, torbičnih in drugačnih tatvin. Tatvina v tramvaju, tatvina v trgovini, uzmanje prstanov, draguljev in podobno, vse to je lepo nazorno pokazal. Nato je povabil nekaj posebno izkušenih policijskih uradnikov in jim dokazal, da njegovemu „teore-tičnemu” znanju odgovarja tudi praktično. Med tem ko se je razgovarjal z njimi, jim je obral vse žepe. Še taka pažnja ni nič pomagala.
Za zaključek je zanimivi mož še povedal, kako je prišel do tega svojega poklica. Po rodu je Srb (celovški časopisi so to pozabili omeniti). Že kot deček je doma pomagal očetu, ki je imel dobro upeljano trgovino, loviti uzmoviče. To je bila njegova prva šola.
S petnajstim letom pa ga je zamikal širni svet. Pobegnil je od doma in se pridružil nekemu potujočemu cirkusu. Bil je bolj majhen cirkus in je hodil od vasi do vasi. Tam je Borra začel izkoriščati izkušnje, ki si je dobil v očetovi trgovini in sam — krasti. Seveda je vse pokradeno blago pošteno vračal. Vendar oče ni hotel ničesar več slišati o sinu, ki je, namesto da bi se posvetil pošteni trgovini, postal poklicen tat.
Sčasoma se je še bolj izuril in postal tako slaven, da je nekaj let pred drugo svetovno vojno bil povabljen na jugoslovanski kraljevski dvor, da tam razkaže svoje spretnosti. Kralj in njegovi dvorjani so ga baje zelo, zelo pozorno opazovali. Dobil je kot pohvalo celo lepo medaljo in od takrat so mu časopisi dali naslov »Kralj tatov”. Kralj je končno kralj in tako se je končno tudi Borrov oče potolažil in sin Borra je zopet smel v rodno hišo na dopust ali na obisk.
Neki šef policije v Švici mu je pred leti ponudil, da stopi v policijsko službo — ne kot tat, ampak kot inštruktor. Toda Borra je odklonil, rekoč, da kot poklicni tat več zasluži. Pred navadnimi tatovi ima pa še to prednost, da s svojo »obrtjo” dobro živi, obenem pa je gotov, da ne bo prišel nikoli v „čeho”, kajti kar ukrade, vse pošteno vr-
(Nadaljevanje s 4l strani)
zidano po kleteh in če bi le enemu kaj pokazali, bi drugi planili po vsem in nam vse pobrali.
V vsej tlolini niste takrat mogli najti niti enega za boj sposobnega moškega, le ženske in otroci so ostali doma. Puškarji iz Borovelj in sosednjih vasi so se na splavih odpeljali do Maribora in še dalj, odkoder so potem bežali na Madžarsko. Drugi mlajši moški pa so pobegnili v hribe. Ti so se potem v »Hudičevem grabnu« borili proti Francozom. Tem je bila takrat tamkaj kaj slaba predla: v globoki divji soteski med štrlečimi skalnimi stenami so se naši fantje vgnezdili in streljali na Francoze, da je bilo veselje. Neki francoski general je bil baje tam pa,del. Več desetletij je počival v grobu ob cesti in spomenik na njem je mimoidočega opozarjal nase. Pozneje so ga izkopali in prepeljali na Francosko. Takrat se Francozom ni posrečilo preko Ljubelja prodreti na kranjsko stran. Vrniti so se morali v dolino in šele po izredno težavnih stezah čez Vrtačo in Zelenico jim je uspelo prekoračiti Karavanke. Nedaleč od Borovelj je ribnik, ki je Precej globok in v njem, pravijo, leže francoski topovi. Ljudska govorica trdi nadalje, da je to »jezero« strašno globoko in je pod zemljo zvezano z Blejskim jezerom. Baje je v njem nekoč cela volovska vprega izginila in ostanke te vprege so našli potem na Blejskem jezeru.
ne. Tako potuje od mesta do mesta in ko zvečer zagore reflektorji pod velikim šotorom, prinesejo v areno zlato skrinjico. On pa reče neko časovniško besedilo, ki ga nihče ne razume. Le tisti, ki znajo več jezikov, bodo zlahka razumeli: „Semm, otvori se”. In potem pridejo na dan denarnice, ure, verižice, očala in še marsikaj, kar je pokradel med glddalci, med katere se je bil pomešal pred predstavo. Res mož, ki se ga splača videti.
Posebna zanimivost je krasna skupina 30 plemenitili lipicanskih konj, ki jih je šef-dreser Petoletti izvežbal do velike popolnosti. Šest teh konj so pred kratkim dobili naravnost iz Lipice, rojstnega kraja lipican-
cev. )e to vas V Slovenskem Primorju blizu Trsta in srno v našem listu o teh konjih že podrobneje pisali.
Sloni se postavljajo na glavo, plešejo po ritmu glasbe, krulijo, da gre skozi ušesa. Zelo lepa je tudi točka z golobi, kjer se dresura povezuje s simfonijo barv lepih ptičev. Klovni tekmujejo v smešnosti s skupinb šimpanzov, tako da ne veš kdo je bolj opičji, ljudje ali opice.
Tigri, poniji, jahači, artisti na tleh in v zraku so na programu. Predaleč bi nas zavedlo opisovanje vseh točk in končno noben opis ne more podati tega, kar lahko vidi oko. Zato si jih raje sami oglejte. Predstave v Beljaku so do petka, dne 30. vsak dan dvakrat, in istotako v Celovcu od sobote, 31. maja pa do torka, dne 3. maja 1958.
Našim gospodinjam
0 temeljitem čiščenju
Pred večjimi prazniki gospodinja hišo temeljito očisti. Saj, še Ijhdski pregovor ve povedati, kako se takih praznikov celo vsak kot razveseli. Tako temeljito čiščenje zahteva od gospodinje več časa in več napora.
Kako in kje se bomo lotile tega neprijetnega, a zares potrebnega opravila. Pospravljanja se lotimo dovolj, zgodaj. Začnimo pri podstrešju in nato nadaljujmo z zgornjimi sobami, nato morda klet in potem prostore, ki so v pritličju. Tudi posamezne prostore začenjamo snažiti zgoraj — na stropu, nato osnažimo stene, okna, luči in nazadnje tla. Če hočemo, da bomo pri snaženju naglo napredovale, pustimo vse drugo delo. Ne bomo isti dan prale ali likale; še skuhajmo preje oz. pripravimo vsa živila, da jih bomo lahko naglo skuhale. Tudi ne pospravljajmo dveh prostorov naenkrat. Najbolje je, če moremo opravo (postelje, mize, stole) znositi na prosto, da se v sobi lahko gibljemo, da se tla dobro posuše.
Za dan temeljitega čiščenja se tudi primerno oblečemo. Ne bomo zlezle v najbolj strgano in najbolj umazano obleko. Seveda se bomo pokrile z ruto in si privezale pred-pasnik. Nohte na roki bomo zavarovale tako, da jih bomo pred delom potisnile glo-
O kačah in kačjem piku
Med neskončno mnogimi bitji, s katerimi je obljudeni la svet, je približno 2500 vrst kač. Kdor se jHulrobnejt' bavi l življenjem kač, naleti na marsikatere zanimivosti v anatomskem ustroju in v prilagoditvi naravi. Kačji trup je prevlečen z laskavo kožo, ki jo naše domače kače osmukajo ponajveč v spomladnih in poletnih mesecih in jo nadomestijo z novo. Mi pravilno, kače se levijo. Pri kačah preseneti človeka predvsem gibljivost ličnih kosti in neverjetna raztegljivost golica, ki je razcepljen daleč navzad. Zaradi tega lahko pogoltnejo kače dosti večje živali, kakor bi mislili, če gledamo gobčevo razo. V Aziji na primer lahko orjaške kače, ki živijo tam, pogoltnejo cele sme. Kačji želodec izloča zelo učinkovite sokove, da lahko brez nadaljnega prebavi kožo, parklje in celo zobe. Kačam se pa lahko večkrat pripeti, da najdejo svoj plen v nerednih presledkih. Zaradi tega je narava poskrbela, da lahko požrejo naenkrat velike kose in se poslijo nato tudi več kot leto dni.
Glava ni posebno velika, je trikotne oblike in sploščena. V gobcu ima mnogo zob, ki so razvrščeni v šestih vrstah. Po dve vrsti zob najdemo v zgornji in spodnji čeljusti ter na nebu. Zobčki stalno rastejo in sc tudi neprenehoma obnavljajo. Vsi zobje so drobni, krhki kot steklo, ostri kot igle in nazaj za-pognjeni; tako ne more več pobegniti živalca, ki jo je kača zagrabila S takimi zobmi kača tudi ne more plena razkosavati in ga žvečiti, ampak ga samo zagrabi in zadrži. Prsnica jim manjka. S kroglastimi zglobi so spojena s hrbtenico mnogoštevilna reln-a, ki omogočajo kači plazenje naprej in nazaj. Zaradi tega je trditev, da hodijo kače po rebrih, nekako upravičena. Oblika trupa zahteva nadalje mnogo mišic, ki potekajo vzdolž hrbta. Ker nimajo očesnih vek, kače ne zapirajo oči. Tiste, ki lovijo ponoči, imajo oči z navpičnimi zenicami, kakor mačke. Jezik ne služi kači samo kot zelo občutljiva »roka”, s katero vse tuje previdno otipa, ampak tudi kot visoko razviti vohalni organi. V dve nitki razklani jezik sprejema mikroskopsko majhne delce iz zraka, zemlje in iz vode.
če potegne kača jezik nazaj v gobec, vloži konici razklanega jezika v dve majčkeni nožnici, ki sta na nebu. Ti nožnici sta silno občutljivi in posredujeta kači točno vonj in čut za neposredno okolico. Ker nimajo ušes, prestrežejo z zelo občutljivo spodnjo platjo trupa vsak najmanjši tresljaj ali nihaj.
Daši nimajo okončin, niso primitivna bitja, kakor so tb črv i. Dihajo s pljuči, imajo srce s trezni
boko v milo, milo potem ščiti pred umazanijo in pred preveliko porabo.
Vse stvari, ki jih rabimo pri čiščenjtu, že preje pripravimo. Tu imamo omelo za pajčevine in stene, metle, ščeti za ribanje in mnogo cunj ter časopisni papir. Kjer imajo električne priprave, bodo uporabili te. Sesalec za prah (Staubsauger) je zelo praktičen in mnogostranski pripomoček pri čiščenju. Za opuščene trde ali parketne pode rabimo še žico (Stahlspane) za odstranitev umazanije. Prav je, da vsak pod vsaj enkrat v letu poribamo z gorko vodo, v kateri je kak čistilni prašek. Ko se je pod na prepihu dobro posušil ga šele vnova vpustimo ali namažemo s pasto in sicer čisto tanko. Če je na podli preveč ddbela plast paste, se tla ne bodo lepo svetila. Medtem ko se pod suši pa lahko izprašimo opravo, modrece, ki jih imamo na prostem. Iztepemo prah z vseh strani in jih nato skrtačimo s ščetjo. Opravo osvežimo s posebno tekočino (Mbbolin) ali pa vsaj s petrolejem oz. brezbarvno pasto za pod. Ko se oprava posuši, jo osvetlimo z volneno krpo. Pri lasi-rani ali lakirani opravi moramo paziti, da je ne odrgnemo. Vedno se poslužujmo milih — ne ostrih čistilnih sredstev.
Steklene predmete — kozarce, šipe itd čistimo zmeraj le, kadar ne sije nanje sonce,
prekati, jetra z žolčnikom in ledvice. Približno tri četrtine kač se plodijo z jajci. Ostala četrtina skoti žive mladiče. Parijo sc rade na sončnih krajih s tem, da se tesno ovijejo. V tem času ne pazijo na svojo okolico in jih tedaj zelo lahko ujamemo. Kačja jajca sc ne drobijo kakor se ptičja, ampak so perga-menasta in lahko raztegljiva. Čas do izlezenja traja od 4 dni do več mesecev. V naših zmerno toplih krajih odlagajo kače svoja jajca v zgodnji'pomladi. Mladiči pa izležejo nato v avgustu ali septembru.
V splošnem je devet desetin kač ni nevarnih, če jih pusti človek na mini. V Evropi ni kače, ki bi človeka napadla ali ga celo zasledovala (brez povo-da). Kače, ki človeka napadajo, se nahajajo samo v izvenevropskih deželah. Zelo nevarne in strupene so kače naočarke (Brillenschlangen), ki so razširjene v Vzhodni Indiji, na otoku Javi in na južnem Kitajskem. Dosežejo dolžino en in pol metra do dva metra. Od ljudi, ki so jih pičile kače, jih umre 25 do 30 odstotkov, če niso bili pravočasno zdravljeni. Farmarje v severni in južni Ameriki silno ogrožajo kače klopotače (die Klapperschlangen), ki so dolge en do en in pol metra.
Kače delimo v strupene in nestrupene. Zanimivo je, da imajo pravzaprav vse kače žleze strupnice. Vse kače imajo to žlezo za proizvajanje strupa v zgornji čeljusti; strupenjače imajo vrh tega šc dva votla zoba strupnika, s katerima vsekajo po svoji žrtvi. Skozi ta votla zoba se pocedi nato strup v ubodljaj.
Kačji pik spoznamo po dveh okroglih ranicah, ki sta vidni v koži po piku. Pri nestrupenih kačah pa tre teče strup skozi zoba strupnika, ampak se izlije iz žleze strupnice naravnost v žrelo kače, kjer sc pomeša s slinami in se na ta način razredči, tim se pomeša strup s slinami, izgubi svojo strupenost in nima potemtakem nobenih nevarnejših posledic.
Zobje strupniki so dolgi tri do pet mm, množina izbrizganega strupa tehta ponajveč nič celih ena do nič celih petnajst gramov. Kačji strup je brez duha in okusa, je čist kakor voda ali pa zlatorumen. Dognali so, da kačji strup ni samo enostavna kemična tvarina, ampak da proizvajajo kače istočasno več strupov, ki deloma razkrajajo kri, deloma skepijo rdeča krvna telesca ali pa okvarjajo živčna središča. Kačji strup učinkuje samo, če prodre pod kožo ali v mišico. Posebno nevaren postane, če vseka kača z zobom strupnikom naravnost v žilo. Kot že rečeno, razkraja strup kri, okvar ja ožilje ali ohromi funkcije živcev.
ker sicer nastanejo madeži. Tudi ne smemo uporabljati vroče vode, kvečjemu mlačno. Žarnice umijemo s salmijakovo raztopino. Steklenice in kozarce, ki imajo robove napolnimo z vodo in vanjo spustimo jajčnih lupinic ali časopisnega papirja. Večkrat potresemo in pustimo stati en dan. Nato dobro oplaknemo in steklenice, ko so suhe zataknemo s papirjem, da vanje ne pride prah.
Vso ropotijo, cunje, škatle, zanič čevlje, konjske komate itd. s podstrešja naložimo na gare ali v ikoš in zapeljimo kamor spada. Tega tudi čez sedem let ne bomo potrebovale. Vse preveč je šare po naših hišah. Odločno se je znebimo in ne žalujmo zanjo.
Okna snažimo s posebnimi čistili (Sidol, Schneewittle itd.) ali pa z mokro krpo in časopisnim papirjem. Tudi srnjakova koža je primerna.
Linolejeva tla čistimo samo z milo mlačno milnico. Vroča, močna čistila škodujejo. S čisto vodo linolej, splaknemo) ga osušimo, suhega rahlo namažemo in čez eno uro osvetlimo.
Preproge obesimo na drogove in jih na nardbe strani iztepavamo. Tudi na sneg jih lahko položimo s kosmato stranjo in iztepavamo. Seveda jih moramo potem obesiti na drog, da se posuše. S sesalcem pa jih krtačimo in sesamo na obeh straneh.
Ko so prostori dobro očiščeni obesimo še sveže oprane zavese, sveža pregrinjala in prte. Takrat bomo šele poplačane za temeljiti trud, ko bo pred nami prenovljena soba, prenovljeno stanovanje.
Da se pri delu ne utrudimo preveč, upoštevajmo še tole: ne delati z upognjenim križem. Bolje je počepniti. Kadar kaj dvignemo, storimo to vzravnane, ne pa naprej sklonjene. Med delom si vzemimo 15 minut časa, sprostimo ude, zaprimo oči, da si mišice odpočijejo. Po taki kratki pavzi bo delo spet lažje in izdatneje.
V naših krajih prideta v poštev v splošnem dve kači strupenjači, katerima moramo posvetiti posebno pažnjo, da ne utrpimo škode; to sta modras — (die Homviper) in gad — (die Kreuzotter).
Modras živi najraje na skalnatih, sončnih krajih. Na Koroškem ga najdemo pogosto v Podravju, na severnem pobočju Vrbskega jezera in v okolici Brcž (Friesachaj. Dolg je skoraj en meter; samec je daljši kot samica, nad gobcem nosi navzgor zavihan rog. Zgornja plat je svetlosiva, svetlorjava, ope-kastordeča, nuneno- ali čmorjava in le redkokdaj čma. Vzdolž hrbta poteka rjav, siv ali temnočrn, vijugast trak, ki ga spremlja ob straneh temna podolžna črta. Na zaglavju samca se odraža črna risba v obliki lire, ki jo pri samici marsikdaj pogrešamo. Konica repa je na spodnji plati rdečkasta. Modras lovi miši, krte in kuščarje. Če piči, je njegov pik za otroke pogosto, za odrasle pa le včasih smrten.
Druga nič manj strupena kača je gad (die Krcuz-otter), ki se rada zadržuje v močvirnatih krajih, v gozdu z redkimi drevesi, na pušči, na prodnatih krajih ter meliščih. Je svetlozelene, svctlosive, rde-čerjave ali črne barve. Na trupu vidimo temne, vijugaste črte, ki tvorijo na glavi nekak Andrejev križ v obliki črke x. Samica je dolga do 75 cm, samec pa je vedno 10 do 15 cm krajši. Hrani se ponajveč s kuščarji in z mišmi, ki jih ujame tudi pod zemljo, ker se splazi v mišje luknje. Le redkokdaj se hrani z žabami. Ako preti gadu nevarnost, se zvije v klop-čič, potegne glavo nazaj in skrivi vrat v obliki črke „s”, nato močno sikne in se bliskovito zažene na plen ali sovražnika, tudi do 30 cm daleč; zato je skrajna previdnost na mestu.
Mesto ugriza se vname in zateče. Temu kaj kmalu sledijo bljuvanje, krči in duševne motnje z nemirom — delirij. Kačji pik je treba takoj zdraviti, zdravniška pomoč je nujno potrebna, ker je s pikom mnogokrat združena smrtna nevarnost. O načinu zdravljenja kačjega pika pa prihodnjič.
Dr. G.
Z LETALOM STA ZLETELA V SMRT dva mlada Švicarja iz Ditikona v Ziirichu. Hotela sta za binkoštne praznike napraviti letalski izlet v Avstrijo. Namerovala sta prvotno pristati na Dunaju, vendar sta zaradi slabega vremena morala spremeniti smer poleta. Ko sta poskušala pristati na letališču v Annabichlu, je njuno športno letalo iz višine nekako 70 m zaradi izgube hitrosti nenadoma strmoglavilo in se razbilo na nekem vrtu. Pilot Walter Vogel je bil na mestu mrtev, drugi pilot Josef Erau-knecht je bil težko ranjen in so ga odpeljali takoj v celovško deželno bolnico.
ODPRAVO PREPOVEDANIH OBMOČIJ ZA TUJCE v Združenih državah in v Rusiji je predlagala washingtonska vlada Sovjetski zvezi v posebni noti, pod pogojem, da slednja stori isto. Doslej Moskva na ta predlog, ki je bil stavljen že v novembru minulega leta, še ni odgovorila.
\Jia&iU fe Cuškta
Da, včasih je luštno b’Io, zdaj pa ni več tako! Včasih smo vince pili, zdaj pa vodo.
Pa moram reči, da pravzaprav ni tako, vsaj kar se tiče pijače, kajti danes ima mladina več šilingov v žepu, kot pa smo jih imeli mi nekdaj. Morali smo biti bolj varčni, morali smo bolj aparati”, zato se je svojčas popilo več vode kot dandanes. Ampak luštno pa je le bilo, posebno kar se tiče naše prosvete. Imeli smo več zanimanja za naše igre, pevske in tamburaške prireditve, kakor pa ga ima današnja mladina. Žal je tega vsega kriv današnji moderni sx>et. Danes se mlad človek vsede na svoje motorno irozilo in hajdi na levo ali na desno iz vasi in tu zares ,,vralji voziček” jih zavleče bogve kam. Velikokrat se zgodi, da tj nedeljo popoldne ali zvečer ni nobenega fanta na vasi.
V mojih mladih letih pa je bilo vse drugače. Imeli smo nekateri sicer svoje „bici-keljne”, kot smo jih imenovali z nemškim imenom, vendar s temi nisi mogel zelo daleč priti. V zadnjih dvajsetih letih se je pač mnogo spremenilo in razvilo s čudovito naglico. In ker smo takrat imeli samo kolesa, smo se zato v prostem času držali bolj domače vasi.
Tako je bilo včasih! Zbirali smo se sredi vasi na nekem določenem kraju, — bodisi ob nedeljskih popoldnevih ali pa ob tihih poletnih večerih — in se pogovarjali o tem, kaj bomo počeli. Imenovali smo ta kraj ,Jeseni kamen” in tako mu pravijo še dandanes. Od tam smo se včasih podali k Gašperju ali pa k Tišlerju ali pa k našim deč-vam pod okenca. Mnogo veselih uric smo preživeli v gostoljubni Pirmanov! hiši ob lepih zvokih tamburaških instrumentov. Marsikateri popotnik je obstal na cesti in poslušal lepi zvok bisernic in kontrašic. Bil je to močan instrumentalni zbor, saj nas je bilo osemnajst godcev. Kolikokrat smo se z njimi postavili na Tišlerjevem odru!
Imeli smo pa tudi dobro izurjen pevski zbor, ki je štel 24 članov. Z velikim veseljem smo hodili k pevskim vajam in pri marsikateri pevski prireditvi so poslušalci napolnili Tišlerjevo dvorano do zadnjega kotička. Razen tega smo pa gojili kvartet, pri katerem smo sodelovali mlajši fantje. Mnogo smo prepevali v toplih mirnih poletnih nočeh in z ubrano pesmijo razveselili srce marsikateremu dekletu; pa tudi starejši ljudje so nas radi poslušali.
Tako smo gojili naše prosvetno življenje in sčasoma se je naletelo, da je ta ali oni izmed nas dobil svojo ženkico in si s tem nakopal druge skrbi na glavo. Tone Mici jo, Joži Nanijo, jaz sem pa bil najmlajši in sem moral še čakati.
Prišla je potem vojna, ki je našemu društvu prizadejala smrtne rane. Tamburice v Phmanovi hiši niso imele več prostora, požrl jih je nacizem in z njimi našega „Droj-ča”. Gostoljubna Pirmanova hiša pa mi bo za vedno ostala v lepem spominu.
Vse je vihar razdjal, narod pa je zmiraj vstal!
Št. Jani še živi! Naši vrli fantje in dekleta so pripomogli do tega, da se je marsikaj od tega, kar je bilo izgubljenega, zopet našlo.
šentjanški Miha
Pisalno pero je staro 150 let
Gotovo ne bi mislili, da je drobno jekleno pero, s katerim vsak dan pišete, /e precej v letih. Prav letos obhaja svoj 150. rojstni dan. Prva jeklena peresa so izdelali prav v letu 1808. Bila so seveda mnogo bolj okorna kot današnja in izdelovali so jih /, roko posebno izurjeni kovači. Prva jeklena peresa so stala od tri do deset tolarjev komad. Bila so predraga in zato je še dolgo let kraljevalo po šolah in pisarnah gosje pero. Na starih slikah lahko vidite pisarja, kako si z no?, e m ostri ali šili gosje pero. Ko je eno porabil, je moral steči na dvorišče, ujeti kako gos in ji izpuliti pero.
S stroji, to je na industrijski način, je začel izdelovati peresa iz jekla neki Gillot v mestu Birmingham na Angleškem. To mesto je še danes sedež jeklarske industrije. K razširitvi rabe jeklenega peresa pa zelo mnogo pripomogel neki Perry, ki je izvedel važno izboljšavo, namreč luknjico, ki jo še danes vidite na sredi vsakega peresa. S tem je dosegel enakomeren dotok črnila pri pisanju.
mladiJijO ut
KAKO SEM SE NAUČIL^---------------------------
Anglež Robert Louis Stewenson je eden izmed najbolj slavnih pisateljev svetovne književnosti. Njegov pustolovski roman „Otok zakladov” je izšel tudi v slovenščini. Pričujoči sestavek objavljamo v pouk našim mladim bralcem, prav jtosebno pa našim sotrudnikom, ki bodo v njem našli koristne
namige za pisanje.
Vso mojo deško dobo in mladost so me imeli za lenuha ter s prstom kazali za menoj: Glejte ga, postopača! Pa vendar sem zmerom imel svoje posebno delo; učil sem se namreč pisateljevati. Zmerom sem imel po dve knjigi v žepu: eno sem prebral, v drugo sem zapisoval. Na sprehodu sem si belil glavo, da bi našel prave besede za tisto, kar sem videl pred seboj; ko sem se pa usedel kraj ceste, sem bral ali pa sem imel v roki svinčnik in poceni zvezek in skušal opisati naravne pojave, ki sem jih videl pred sOboj, ali pa sem skušal kovati okorne verze. Tako sem se ukvarjal z besedami. Kar sem pa pisal, ni imelo nobenega posebnega namena, pisal sem namenoma samo zaradi vaje. Ni mi bilo toliko do tega, da bi postal pisatelj (čeprav sem tudi to želel), prizadeval sem si pa na vso moč, da bi se naučil pisati. Mikalo me je, da bi se povzpel do dovišenosti, in kakor se uče drugi n. pr. rezljanja, tako sem se vadil jaz kakor za stavo, da bi dosegel zaželeno dovršenost. Prvo, česar sem se lotil, so bili opisi; saj tisti, ki ima odprte oči, najde vedno kaj takega, kar je vredno, da se opiše, kraji in pokrajine so pa kar ena sama taka naloga, ki je nikoli ni konca. Trudil sem se pa 'tudi še drugače; kadar sem se sprehajal, sem si poživljal sprehode često z dramatskimi razgovori, v katerih sem nastopal v raznih vlogah; večkrat sem se tudi vadil tako, da sem si zapisoval razgovore po spominu.
Vse to je bilo brez dvoma kar dobro; pa čeprav bi bil te dnevnike rad ohranil, sem jih le vsakikrat kaj kmalu uničil, ker sem našel v njih zmerom le preveč bahavosti in lažnive otožnosti. Pa še iz drugega vzroka to ni bil najbolj uspešen način vadenja. Bilo je sicer koristno, naučil sem se pa pri tem (kolikor sem se sploh naučil) le podrejenih, neduhovnih elementov umetnosti, nekakih strokovnih spretnosti, da sem namreč znal odbrati bistvene poteze od nebist-
JHuka o
Prijatelja in neločljiva pajdaša Muhcc in Mirtej sta nekega dne vsa prepotena pritekla v šolo. Skrivnostno sta stikala glave, toda dolgo svoje tajne nista mogla prikriti sošolcem. še preden zvonec naznani začetek prve učne ure, je že ves razred vedel, da sta oba pajdaša prinesla s seboj rjavo škatlo, v kateri je nekaj škrbljalo in se premikalo. Na poti v šolo je namreč Mirtej denar, ki mu ga je dala mati, da so kupi nov zvezek, porabil za to, da je pri trgovcu s ptiči in malimi živalmi kupil belo miško, lepo, malo belo miško z rožnatim repkom in veselimi rdečimi očmi. Sedaj jo je imel v škatli. Mirtej jo je zgovorno opisoval sošolcem, pokazati pa je ni hotel; pa saj so jo vsi slišali škrebljati v škatli.
..Pomislite samo,” je nadaljeval Mirtej, ,,ko bom odprl pokrov in v hipu bo stekla.”
Pri tem je pa Mirtej pomenljivo namignil prijatelju Mihcu, s katerim sta se bila že prej dogovorila, da bosta miško spustila iz škatle med tretjo učno uro, pri računstvu, ker je nadučitelj, /e sivi gospod Kordič, ki je kratkoviden in na daljavo nič ne opazi, pa čeprav nosi debela očala.
To 1k) zabava, ko stari -mož drobno miško, ki bo tekala po razredu, ne bo mogel vedeti, in si bo belil lase, čemu naenkrat tak nemir v razredu.
Prvi dve uri, pisanje in petje, sta mirno potekli. Oba falotka sta s svetohlinskima obrazoma sedela v klopi in se v srcu veselila na tretjo uro. Od časa do časa je eden ali drugi segel z roko pod klop, da se prepriča, ali je škatla še na mestu ter otipal, kako miš škreblja v njej. Res je miška postajala nemirna in je brez uspeha poskušala s svojimi ostrimi zobki pregrizti lepenko.
Ur.
venih in jim najti prave izraze. Vse to pa bi bil nadarjen pisatelj našel že mimogrede. In še kot vaja je imelo to vežbanje hudo napako; zakaj ni mi moglo nuditi zgleda za kakršnokoli veliko delo, Tako sem morebiti imel več koristi od skrivnega dela doma, za gotovo pa tudi več truda. Kadarkoli sem namreč prebiral kako knjigo ali kak odstavek iz knjige, ki mi je bil posebno všeč zaradi svoje vsebine ali zaradi učinkovitosti, s katero jo je podal, in se je odlikoval bodisi po posebni notranji sili bodisi po posebno odličnem slogu, vselej sem se takoj usedel in poskusil sam posnemati prav to odlično posebnost. Ni se mi posrečilo, tega sem se zavedal; poskusil sem spet in spet, a se mi ni hotelo posrečiti in se mi ni; naposled sem po vsem tem neuspešnem prizadevanju vendarle dosegel nekaj ‘spretnosti glede ritma, skladnosti, zgradbe in razporeditve posameznih delov. Tako sem, peutruden kakor opica, posnemal Hazlitta., Lamba, Wordswortha, Brow-nea, Defoeja, Hawthornea, Montaigneja, Baudelaireja in Obermanna. Spominjam se enega teh opičjih posnetkov z naslovom ..Ničevost morale” (The Vanity of Morals); končal naj bi se bil še z drugim delom „Ni-čevost znanja” (Vanity of Knovvledge); ker nisem imel ne nravnosti ne znanja, sta bila ta naslova ustrezna; drugega dela se nisem nikoli lotil, prvega pa (kličem si ga v spomin kakor diuha iz prahu in pepela) sem pisal nič manj kot trikrat.
Tako bi lahko govoril še ne vem kako dolgo o svojih spisih, pričenši od številnih svojih prezgodaj rojenih povesti pa prav do poznejših iger, ki nanje še mislim.
Taka je pot, naj ti je všeč ali ne, da se naučiš pisati; najsi sem kaj pridelal ali ne, to je po mojem prava pot. To je način (kolikor nam je znano), kako so se izobraževali sploh vsi književniki; to je vzrok, zakaj se naznanja in spremlja vsak književni
razredu
Končno je le napočila to pot tako težko pričakovana računska ura in nadučitelj Kodrič je že sedel pri katedru ter začel razlagati.
Tedaj dvigne Mihec pokrov in miška, srečna, da je rešena svoje ozke ječe, je veselo poskočila in med' klopmi slekla naravnost proti katedru. Otroci so jo takoj opazili in izbruhnil je krepak smeh. Učitelj je presenečeno pogledoval po razredu in zaman skušal ugotoviti, čemu naenkrat tak hrup. Miška, menda preplašena in zbegana zaradi nenedne svetlobe in glasnega smeha, se je zagnala na kateder in se plašno pritisnila k črnilniko, prav pred očmi kratkovidnega učitelja. Ta jo je seveda takoj opazil. Obraz se mu je zresnil, nato pa je previdno segel v žep ter privlekel iz njega nekaj krušnih drobtinic, ki so mu bržkone ostale od zajtrka. Vzel jih je med kazalec in sredinec ter jih previdno pomolil miški pred nosek. In glej, živalica je začela počasi zobati iz u-čiteljeve roke. Čez čas mu je zaupljivo zlezla v odprto dlan.
Sedaj je nadučetelj Kodrič strogo pogledal Mihca in Mirteja. Zardela sta do ušes in nista vedela kam bi gledala. Tedaj je spregovoril učitelj: ..Sedaj pa vzemita to ži-valico, vidva nepridiprava. Zaprita jo nazaj v škatlo. Pa da ne bosta mislila, kako sta prebrisana, vedita, da sem vaju zjutraj opazil, ko sta stopila v trgovino in sem takoj zasumil, da imata že zopet kaj za bregom. Ko sta odšla, sem še jaz stopil k trgovcu in se pozanimal, kaj lepega sta kupila. Lahko bi kupila tudi kakega leva, kajne?”
Ves razred se je smejal, toda topot ne učitelju, ampak obema porednežema. Nikdar več nista prinesla v šolo bele miši.
Salomonska sodba
V Zgodbah svetega pisma stare zaveze beremo zgodbo o dveh materah, ki sta se prepirali zaradi enega otroka. Prišli sta pred kralja Salomona, da razsodi njun spor. Prva žena je govorila:
„Ta lena in jaz sva živeli v isti hiši. Vsaka je imela svojega sina. Žena, kj je stanovala z menoj, je pa ponoči v spanju svojega sinčka poležala, tako da se je zadušil in umrl. Ko se je opolnoči zbudila, je opazila, kaj se je zgodilo. Tiho je vstala, vzela mojega živega sina, meni pa podtaknila svojega mrtvega. Ko sem vstala, sem pri dnevni svetlobi spoznala, da mrtvi otrok ni moj sin.” Druga žena pa je ugovarjala: „Ni res, kar prartiš. Tvoj sin je mrtev, moj pa živi.” Tako sta se ženi prepirali pied kraljem. Ta ju je nekaj časa poslušal, nato pa je u-kazal prinesti velik in ostro nabrušeni meč. Lakaji so njegovo naročilo takoj izpolnili. Nato pa je ukazal: ,,Presekajte otroka na dva dela in vsaki ženi dajte polovico."
Tedaj pa je ena izmed žen zavpila: „Pro-sirn te mogočni kralj, daj celega otroka tej ženi, naj ima raje ona živega otroka. Ljubše mi je, da je otrok pri njej živ, kot da ga u-moriš. Kralj pa je vztrajal rekoč: Vsaki polovico in tako bo vsaka dobila enak del. Druga žena je res vztrajala: Naj ne bo ne ?noj, ne tvoj, ampak naj se razdeli.”
Tedaj je kralj znova spregovoril: „Daj živega otroka ženi, ki ni hotela, da bi ga u-moril. Ta je njegova prava mati.”
To je bil izrek pravimo o salomonski pravičnosti. Salomon, kralj Judov, je bil velik pesnik in modrijan. Hotel je ženi pomiriti obenem pa pravično odločiti spor. Dobro je poznal materino srce. Vedel je, da prava mati da vse za svojega otroka, doprinese vsako žrtev, da mu ohrani življenje ter mu pripomore do sreče.
Prepogosto žrtev naših staršev sprejemamo kot samoumevno stvar. Prizadevajmo si, da jim bomo za njihove dobrote hvaležni. Največje veselje pa jim storimo s pridnim delom in poštenim življenjem.
preporod s tem, da segajo ljudje po starejših, pa zato manj obrabljenih zgledih. Morda mi kdo poreče: Pa saj to vendar ni pot k izvirnosti! Nihče ne more biti bolj izviren kot Montaigne, niihče ne more biti manj podoben Ciceronu kot on; in vendar ga ni strokovnjaka, ki bi ne videl, kako se je Montaigne svoj čas trudil posnemati Ci-cerona. Celo Shakespeare, pravi književni kralj, je prišel naravnost iz šole posnemanja. Le po šolanju lahko pričakujemo do-bmh pisateljev; in malone brez izjeme je bila kaka šola (kaka književna struja), iz katere so izšli pisatelji velikani, ti izjemni, vse zakone prezirajoči prevratniki. Toda nič se nam ni treba čuditi zaradi tega, če si stvar dobro ogledamo. Preden more učenec vedeti, kaj mu je najbolj všeč, mora prej posktisiti vse, kar je mogoče; preden si more izbrati in rabiti primeren način izražanja, se mora že poprej dolgo vaditi v raznih književnih tonovnih načinih; in šele po letih takega vežbanja se more naposled mirno usesti k delu in z zavestjo, da kar cel roj besed prileti na poziv, da kar cele vrste besednih rekel hkrati čakajo na njegov migljaj, in Ida tudi sam ve, kaj hoče, in da to, kar hoče (do določenih ozkih mej človeške zmožnosti) tudi zmore.
To je pa glavna stvar pri posnemanju, da se sveti pri vsem tem daleč izza vsega tega, kar je učenec dosegel: njegov nedosegljivi vzor. Naj poskuša, kakor hoče, dobro ve, da mu ne bo uspelo; to je že prastar in praresničen izrek, da je neuspeh edina pot, prava široka cesta k uspehu. Moral sem biti prav posebno pripraven za učenje; zakaj bistrovidno sem zavrgel svoje lastne izdelke. Res, Ida sem jih delal z veseljem; ko so pa bili dovršeni, sem vendarle lahko spoznal, da so bili malo prida. In zategadelj sem jih tudi prijateljem le redko kdaj pokazal; prijatelje pa, ki sem si jih izbral za zaupne, sem dobro izbral; kajti bili so tako dobri, da so mi bili popolnoma odkriti. ..Mašlilo,” je rekel eden. Drugi je pisal: „Ne morem razumeti, zakaj so tvoje lirične pesmi tako slabe.” Pa saj boljših nisem mogel delati! Tretjič pa sem bil sam vzrok, da je bila zavrnitev še bolj resna; poslal sem namreč rokopis neki reviji. Vrnili so mi ga; in nisem bil niti iznenaden niti užaljen. Če spisa niso pregledali, kakor sem sumil (kot vsi začetniki), tedaj bi ne bilo dobro ponoviti poskusa; če so ga pa pregledali, potem se nisem še naučil pisati, in se moram še nadalje učiti in spoznavati življenje.	<
Robert Louis Stevenson
	
P * I * S * /\ * N ^ O *	B * R * A * Ni * J * E
RABINDRANATH TAGORE :
Mož, ki je pomotoma prišel v delavski paradiž
V zapuščini indijskega psenika in modrijana Rabindranatha Tagoreja, ki je leta 1913 dobil za svoje književno delo Nobelovo nagrado, so našli tudi vrsto prilik in kratkih zgodb, v katerih je Tagore bral levite svoje-mu času. Podajamo eno našim bralcem.
Na zgolj nporaibnostno vrednost reči na svetu naš mož ni nikdar prav verjel, v glavnem zato, ker mu ni bilo nikdar treba o-pravljati kako dbčekoristno delo. Zato si pa je privoščil vse sorte norčije, ki so mu pač padle na misel. Tako je na primer iz,-deloval majhne kipce — moške, ženske, gradove, krasne reči iz žgane gline, ki jih je potem posejal z morskimi biseri. Tudi slikal je. Tako je zabijal svoj čas z rečmi, ki so bile docela brez koristi in za nobeno rabo. Ljudje so se norčevali iz njega. Večkrat je obljubil, da bo svoje muhavosti ukrotil, tdda vedno so ostale v njem kot žerjavica pod pepelom.
So na svetu mladeniči, ki le redkokdaj odprejo šolske knjige, pa kljub temu opravijo svoje izpite. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z našim človekom, čeprav je svoje zemsko življenje zapravljal z brezkoristnimi rečmi, so se mu po smrti vendarle odprla vrata nebes. Toda tudi v nebesih gre včasih kaj narobe. Tako se je zgodilo, da se je sel iz vsemirja, ki je vzel našega moža pod svoja krila, zmotil in mu odka-zal mesto v delavskem paradižu.
V tem paradižu lahko najdete vse, razen lenobe. Možje pravijo tam:	„Ljubi
Bog! Ne smemo izgubiti niti trenutka!” In ženske šepetajo: „Naprej, naprej, čas hiti!” Vsi pa kličejo kot v zboru: „Čas je zlato! Imamo polne roke dela in izkoristiti moramo sleherno minuto!” tožijo, vendar so Obenem neizmerno srečni.
Za novodošleca, ki je vse svoje življenje na zemlji prebil tako, da ni opravil niti enega koristnega dela, delavski paradiž oči-vidno ni bil primeren "kraj. Zamišljen je pohajal po potih in se zaletaval v ljudi, ki so hiteli mimo njega, ^el je in se zleknil na zelenem travniku ali ob bregu brzečega potoka, da si odpočije. Ta pogled je pri marljivih kmetih zbujal nevoljo in možu so očitali lenobo. Vselej in povsod je bil drugim napoti.
Neko marljivo dekle je vsak dan prihajalo k molčečemu potoku (kajti v delavskih nebesih niti potoki ne tratijo časa in moči s Sumljanjem), da bi napolnila svoje vrče. Gibi dekleta so bili podobni potezam izurjene umetnice na strunah harfe. Njeni lasje so bili počesani, vendar brez posebne pažnje. Radovedni kodrči so ji silili prek čela in radovedno kukali v temni čudež njenih oči.
J L LES VERNE:	28
Potovanje na	^
Pogodbo, napisano v dveh pravomočnih izvodih sta podpisala predsednik ,.Topniškega kluba” Barbicane in S. Murphison, ravnatelj tovarne Goldspring, ki sta obojestransko besedilo odobrila.
TRINAJSTO POGLAVJK STONE’S HILL
Odkar so klubovci pri svoji izbiri črtali kexas, so začeli Amerikanci — ki znajo vsi brati — študirati zemljepis Floride. Še nik-'bir niso knjigarnarji prodali toliko Bartra-niovih ,,Potovanj po Floridi”, Romanovega ..Prirodoslovja vzhodne in zapadite Flo-nde”, Villiamovega ,.Floridskega ozemlja” In Clelandovih ,,Nasadov sladkornega trsa v vzhodni Floridi”. Vsa ta dela je bilo tre-ba ponatisniti. Ljudje so kar noreli za njimi.
Barbicane pa je imel važnejše opravke kakor branje; 'deželo si je hotel sam ogleda-ll in zaznamovati kraj/, kjer bo stal top. Zato ni izgubil niti trenutka in je poslal zvezdami v Cambridgeu potreben denar za gradnjo orjaškega daljnogleda, s tvrdko Breachvill in Go v Albanv pa se je pogodil izdelavo izstrelka iz aluminija; potem je v družbi j. T. Mastona, majorja Elphisto-
Pohajač je stal ob potoku in podobno kot princeso ob pogledu na berača prevzame usmiljenje, tako je nebeško deklico ob pogledu na tega moža prevzelo sočutje.
„Hej,” je zaskrbljeno vzkliknila. „Ti pa najbrž nimaš dela.”
,,Dela,” je vzdihnil mož. ,,Nimam niti trenutka časa za delo.”
Dekle ni razumelo njegovih besed in zato je dejala: ..Poskrbela ti bom zaposlitev, če hočeš.”
„Dekle pri molčečem potočku!” je vzkliknil mož, „ves čas sem čakal samo na to, da bi mogel sprejeti kako delo iz tvojih rok.” ,,Kakšno delo bi hotel?” ga je vprašalo dekle.
„Daj mi enega izmed tvojih vrčev, ki ga lahko pogrešiš.”
„Vrč?” je vprašalo dekle. „Ali hočeš zajemati vodo iz potoka?”
„Ne. Poslikal bom tvoj vrč s podobami.” Dekle je postalo nevoljno. „Podobe? Zares ne morem zapravljati časa s človekom kot si ti. Odhajam.” In odbrzela je.
Toda kako je mogel zelo zaposlen človek premagati moža, ki je lahko zapravljal svoj čas? Vsak dan sta se srečavala in vsak dan je mož dekletu dejal znova: ,,Dekle ob molčečem potočku, daj mi enega izmed tvojih glinastih vrčev. Poslikal ga bom s podobami.”
Končno je dekle popustilo in mu dalo enega izmed svojih vrčev.
Mož je začel slikati, črta je sledila črti in na ploskve je polagal s čopičem barve.
Ko je končal svoje delo, je dekle dvignilo vrč in ga v zadregi ogledovalo. Z dvignjenimi obrvmi ga je vprašala: „,Kaj pomenijo te črte in barvne ploskve. Kakšen je njihov namen.”
Mož se je zasmejal. „Nič, nič. Podobam ni treba imeti ne smisla in ne namena.” Dekle je vzelo svoj vrč in odšlo. Ko pa je prišla domov, pa je vrč spravila in ko je nihče ni videl, ga je postavila proti luči, ga vrtela ter si ogledovala podobo od vseh strani. Ponoči je skrivaj vstala iz postelje, si prižgala svetilko in molče gledala podobo. Prvikrat v življenju je videla nekaj, kar ni imelo ndbenega smisla in namena.
Ko se jc naslednji dan odpravljala k potoku, so bile njene urne noge nekoliko manj hitre, kot poprej. Izgledalo je, kot da se je v njej zbudil čut za nekaj novega, za nekaj, kar ni imelo nobenega smisla in namena.
Videla je slikarja, ki je stal ob potoku in ga zmedena vprašala:
„Kaj hočeš od mehe?”	•
„.še več dela iz tvojih rok!”
„Kakšno delo bi želel imeti?”
„Dovoli mi, da izdelam pisan trak za tvo-
rni in ravnatelja tovarne Goldspring zapustil Baltimore. Drugi dan so naši štirje potniki dospeli v New Orleans. Tam so se takoj vkrcali na zvezno ladjo „Tampico”, ki jim jo je vlada klala na razpolago in ko so bili kotli zakurjeni, so bregovi Luiziane kmalu izginili v daljavi.
Vožnja ni bila dolga; dva dni pozneje je Tampico, ki je prevozil 480 milj,1 prispel do floridske obale. Ze z morja je Barbicane opazil, da je zemlja nizka, ravna in po vsem videzu precej nerodovitna. Ko so obšli celo Vrsto zalivov, natrpanih s školjkami in morskimi raki, je Tampico zavozil v zaliv Espi-ritu Santo. Ta zaliv se deli na dve podob gasti luki; Tampa in Hillisboro; in skozi Vhod te druge je zaplul naš parnik. Kmalu so se pokazali obrisi utrdbe Brooke in v morje štrleči topovi, nato se je izluščilo iz okolice samo mesto Tampa, ki dremlje na dnu majhnega naravnega pristanišča ob izlivu reke Hillisboro in tam se je 22. oktobra ob sedmih zvečer Tampico zasidral; potniki so se takoj izkrcali.
Ko je Barbicane začutil pod nogami floridska tla, mu je srce močneje zabilo; podoba je bila, da jih preskuša z nogo, kakor arhitekt trdnost hiše. J. T. Maston pa je brskal po zemlji s svojo železno kljuko.
— Gospodje, je dejal Barbicane, ne smemo izgubljati časa; takoj jutri bomo zajahali konje in si šli deželo ogledat.
1 = približno 800 kilometrov.
je lase.”
„In čemu naj služi ta trak?”
„Ničemur!”
Nastali so trakovi, ki so se bleščali v bogastvu barv. Zelo zaposlena deklica iz delavskega paradiža je vsak dan porabila mnogo časa, da si je ovila prek svojih las barvasti trak. Brez haska so tekle minute. Marsikatero delo ni bilo opravljeno.
In potem so v delavskem paradižu začeli eden za drugim zanemarjati delo. Mnogi, ki so prej marljivo delali, so se začeli ukvarjati z nesmiselnimi rečmi kot slikanje in klesanje kipov.
Starešin se je polotil strah in sklicali so zborovanje. Vsi so se strinjali v tem, da se doslej še ni pripetilo kaj takega v zgodovini delavskega paradiža.
Sel iz vsemirja je prihitel in se poklonil pred starešinami. Priznal je: ..Privedel sem
V trenutku, ko se je Barbicane izkrcal, ga je prišlo pozdravit vseh 3000 prebivalcev Tampa-Torvna; to počastitev so mu bili pač dolžni, saj jih je s svojo izbiro močno odlikoval. Sprejeli so ga s silnimi, navdušenimi vzkliki; toda Barbicane se je burnemu pozdravljanju izmuznil, odšel v hotel ,,Franklin” in ni hotel sprejeti nikogar. Za ]X)klic slavnega moža očitno ni bil ustvarjen.
Drugi dan, 22. oktobra so peketali pod njegovimi okni krepki in iskri španski konjički.
Toda namesto štirih jih je bilo kar petdeset, z jezdeci. Barbicane je prišel v spremstvu svojih treh tovarišev iz hiše in se je ves začuden znašel sredi konjeniškega odreda. Opazil je tudi, da je vsak vojak oborožen s karabinko in da ima tudi za sedlom zataknjene samokrese. Mlad Floridčan mu je takoj pojasnil, čemu Oborožena sila.
— Gospod tu lahko naletimo nVSeminol-ce.
— Kakšne Seminolce ?
— To je pleme divjakov, ki se klatijo po tukajšnjih prerijah, pa se nam je zdelo pametno, da vam damo vojaško spremstvo.
— Smešno, je dejal J. T. Maston in zajahal konja.
— Navsezadnje, je odvrnil vojak, je res bolj varno tako.
— Gospodje, je rekel Barbicane, res sem hvaležen za vašo skrb, sedaj pa na pot.
človeka, ki ne spada v delavski paradiž. On je vsega kriv.”
Poklicali so moža predse. Ko je prišel, z lagodnim korakom, oblečen v svoja fantastična oblačila, z nežnimi čopiči in pisanimi barvami, so vsi takoj spoznali, da ta človek ne spada v 'delavski paradiž.
„To ni pravi kraj zate!” mu je dejal predsednik s strogim glasom. „Moraš oditi od tod.”
Mož je olajšano vzdihnil in segel je po svojih čopičih in barvah. Ko pa je nameril svoj korak proti izhodu, je pridrohilo k njemu dekle od molčečega potočka in vzkliknilo: ..Počakaj še trenutek. Pojdem s teboj!”
Starešinam je o'd presenečenja zaprlo sapo. Nikdar se še ni kaj takega zgodilo, nekaj, kar ni imelo nobenega smisla in namena.
Mala četa je takoj odj>eketala, da se je kar kadilo za njo. Ura je bila komaj pet. zjutraj, pa je sonce že pripekalo in toplomer je kazal 28 stopinj; na srečo je sveža sapa to hudo vročino nekoliko ublažila.
Ko je Barbicane zapustil mesto Tampa, jo je ubral ob obali navzdol proti jugu, da bi dosegel potok Alifia, ki se izliva dvanajst milj poti Tampo v zaliv Hilisboro. Tam so jo zavili ob desnem bregu potoka proti vzhodu, tako da se je zaliv kmalu skril za grički, in pred njihovimi pogledi pa se je razprostirala samo še širna planjava Floride.
Florida sestoji pravzaprav iz dveh različnih delov: severni, bolj obljudeni in manj zapuščeni ima dve centra; glavno mesto Tallahasse in pa Pensacolo, ki sodi med najvažnejša pomorska oporišča ZDA. Drugi del pa je med vodovje Atlantskega oceana in Mehikanskega zaliva stisnjen ozek polotok, ki ga gloda zalivski tok; konica zemlje je to, ki se izgubi sredi majhnega otočja in okoli katere neprestano krožijo ladje iz bahamskega prekopa. To je prednja straža zaliva, kjer razsajajo silne nevihte. Površina te države meri 15,365.440 hektarjev, med katerima je bilo treba izibrati nekako ob dvajsetem vzporedniku onega, ki bo primeren za nameravani poskus. Zato je Barbicane spotoma kar s konja pazljivo opazoval obliko in sestavo tal.
(Dalje prihodnjič)
LIAN O FLAHFRTV:
ROJSTVO
Mlada krava je stala na gričku sredi nizkega kamnitega obzidja, za katerim so čepeli možje. Previdno so pogledovali nanjo skozi odprtinice med rahlo zloženimi kamni, opazovali njene okrogle boke, počasi mahajoč rep, dvignjeno glavo in zdrzajoča se ušesa, ki so živčno poslušala.
Rahli drgeti so ji spreletavali boke, kakor da se v nji nekaj giblje.
Njeno rdeče telo je bilo videti rjavo v temi. Zeleno sočno polje se je bledilo pod odejo lahne megle. Čeprav je vladalo mrtvo brezvetrje, je bilo vendar slišati v zraku rahlo mrmranje. Mrmranje morja se je ločilo od nežnega šepeta neštetih travnih stebelc, ki so se ljubeče iztezala proti padajoči rosi.
Nekje daleč na pobočju sinjega griča, ki se je dvigal proti vzhodu, je zavpil kljunač, ki ga je bilo ustrašilo udarjanje konjske pddkve po kamnu.
Telesa mož so se nerazločno risala v temi. Njihovi mrzli, trdi kmečki obrazi so bili zdaj nekam prijazni. Vsakdo le-teh, ki so tam bedeli, skriti drug pred drugim v temi, je v svoji duši občutil sočutje in ljubezen, kakršnih bi ga bilo sram podnevi, v vsakdanjih človeških odnosih. Mlad fant je sedel ob zidu in z razprtimi ustnicami, začudeno strmel v stran, v temo. Starec bleščečih oči in nagubanih rok, ki je klečal na enem kolenu in se krčevito oprijemal koničastega kamna, je nekaj mrmral. Krava je bila njegova. Možakar s črno brado se je zgrbljeno priplazil k starcu in mu jel šepetati na uho. Vsi so poslušali.
„Pred zoro ne bo nič,” je rekel.
,,Nesmisel!” je odvrnil starec. ,,Prišlo bo s plimo,”
„Kakor sam veš, rdeči Michael! Toda pri prvem teličku se krave boje noči. Vsaj tako mi je ostalo v spominu.”
„Nekaj resnice je v tem,” je šepetal mo-ž.iček s športno čepico, ki je čepel na petah. „Tišina!” je rekel starec.
Vsi so poslušali. Krava se je zganila. Ko se je premaknila, ji je zaškripalo v mišicah, ki so se napenjale pod njeno težo. Slišali so tudi, kako so ji skozi visoko bledo travo švigetali parklji, ko jih je počasi vlekla za seboj. Dvignila je rep, metala glavo gori in doli ter si bičala odprte čeljusti z rumenkastimi hrapavim jezikom.
»Zdaj bo kmalu,” je rekel starec. »Legla bo v jamo pri mejniku iz kamenčkov.” Krava se je ustavila vsa v drgetu. Izza mladega osatja je kakor strela priletel zajec; samo poskajkujoiči beli krog repka je izdajal, kod dirja njegovo nevidno rjavo telo. Skočil je preko nekega nasipa in izginil. Prhajolč je krava povohala osatje. Potem so ji boki vztrepetali in krenila je proti kupu iz kamenčkov, ki ga je preraščal brsteč šipek. Tudi tega je iponjuhala. Potem je trudno zavzdihnila in se trikrat zavrtela okoli svoje osi, pokleknila, v strahu planila na noge in pri pričPspet pokleknila. Nekaj trenutkov je ostala tako, in se negotovo zibala na upognjenih sprednjih nogah, potem pa je z glasnim stokom ponižala svoje težke kolke in obležala na boku.
„Ha!” je rekel starec in urno vstal. »Narava je močnejša od nočne teme. Živali čutijo vpliv meseca, ko prihaja plima.”
Tudi v njegovih mišicah je zaškrtalo od starosti in revmatizma, ko je vstal.
,,V starih ljudeh je zares velika modrost,” je dejal možiček y športni čepici in takisto vstal.
(Nadaljevanje na 8. strani)
Na sledovih slovenskih pradedov
(Nadaljevanje s str. 3)
sirijskem in še danes spada ondi med pomembnejše kmetijske panoge; posebno v kraju Zwefctl (Svetla) ob Visli. Slovenci so se marljivo bavili tudi z vinogradništvom in rudarstvom. Kot podložniki so morali slovenski kmetje oddajati določene količine živinske krme zemljiški gosposki. V potrdilih o podložniških dajatvah iz tiste dobe naj,ti besedo Ženo, to je seno.
Iz tega vsega izhaja, da so že takrat bili Slovenci pridni kmetovalci ter da njihova kulturna raven ni zaostajala za drugimi narodi.
O Usodi slovenskega plemstva so mnenja precej sporna. V številnih vojnah je mnogo plemičev poginilo, mnoge so novi osvoje-valci pomorili, a tisti, kateri so se ohranili pri življenju so se prilagodili novim gospodarjem in ponemčili. Kot plačilo so dobili potrditev svojih starih pravic. Vendar je večina fevdov prešla v roke nemških plemičev. Nižje, kmečko prebivalstvo pa je z ojačitvijo fevdalnega sistema prihajalo v vedno večjo odvisnost od nemške gosposke. Novi gospodarji so povečini .privedli s seboj tudi nemško služabništvo, ki so pa bili prav tako tlačani kot Slovenci.
Posvetna in cerkvena oblast sta uporabljali nemški jezik in končno je ta zaradi pritoka novih naseljencev iz severa prevladal. Zgodilo se je to nekako v 15. stoletju. Slovenščina se je ohranila le v zaprtih gorskih dolinah, vstran od prometnih žil, a še tu je polagoma izumirala. Ko so bila pozneje uvedena družinska imena, so se ta tvorila na nemški osnovi za vse, brez ozira na njihov prvotni narodnostni izvor. Tako še danes mnogi Avstrijci, ki se ponašajo z lepimi nemškimi imeni, ne vedo, da so bili njihovi predniki Slovani. Krščanski Slovenci so tudi radi rabili svetopisemska imena in tudi ta so privzela nemško obliko.
4 \JocUiJU:
1.	Riesenauswahl - uber 100 Ausstattungen
2.	Die besien und billigsten Mobel Oiter-reichs. Hartholzschlafzimmer von S 3.900
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zin-sen
4.	Z ušteli ung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto
CROSSTE AUSWAHL IN:
Polstermobeln, Teppichen, Matratzen; Vorhangstoffe zu sehr raaOigen Preiaeo
„DAS HAUS DER GUTEN MOBEL’'
KARL STADLER
KLAGENFURT / THEATERGASSK 4
SW - NOBEL - VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen Architekten 1
Peči, štedilnike
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
Kagcnfut Paulttsdiguse (Proseahof)
STROKOVNA TRGOVINA
za DEŽNA OBLAČILA Ballon-Popeline, loden-plašči za moške, dame in otroke v naj večji izbiri! Gumijasta oblačila. Vsakovrstna popravila izvršimo takoj.
VAL. TARMANN
KLAGENFURT, Volkermarkter Str. 16
Najlepši spomin na sv. obhajilo in birmo je slika iz fotografskega ateljeja
Tjollimjee
KLAGENFURT, ALTER PLATZ 31
Za časa turških vojn pa je na Nižje Avstrijsko prišlo znatno število slovenskih naseljencev, ki so se umaknili pred Osmani in potem v novi domovini pomagali obnavljati po vojni porušena naselja. Take naselbine so znane v območju Pirchtolsdor-fa niže Dunaja, kjer najdeš kraj „Krainer-hiitte”.
Neko vizitacijsko poročilo iz leta 1682 pravi, da so ljudje v kraju Nieder Absdorf nezadovoljni z frančiškani, ki so tam opravljali dušno pastirstvo, ker „niso znali kranjsko”. To poročilo je ponatisnjeno v Wiede-mannovi knjigi „Geschichte der Reforma-tion und Gegenreformation”. Še v času Marije Terezije je precejšnje število duhovnikov iz slovenskih krajev Koroške, Kranj-
ske, Goriške in štajerske” službovalo na Nižjem Avstrijskem.
Tako se je v teku stoletij mešalo raznovrstno prebivalstvo. Prvotnim Slovencem so se kasneje pridružili nemški naseljenci. Njihov jezik je s podporo oblasti počasi prevladal in kasnejši turški begunci z juga na tem niso niso mogli nič spremeniti. Pa td-krat jezikovne razlike niso igrale posebne vloge, kajti med vladajočim plemstvom in podložniki je vladal veliki prepad, dočim so se podložniki brez ozira na materni jezik med seboj dobro razumeli, kot je ugotovil avstrijski znanstvenik dr. Štur. V teku stoletij je iz njih nastalo novo ljudstvo in nova država —: Avstrija.
RO-J-STVO
(Nadaljevanje s 7. strani)
..Pripravi prevezo!” je rekel starec mlademu fantu.
Mladenič je planil na noge in pograbil mali zvitek vrvi iz konjske žime, ki je ležal poleg njega.
,,Krenimo rajši ob zidu do odprtine,” je rekel bradati mož.
,,Le polahko, le polahko,” je mrmral starec. ..Previdno stopajte! ššš, kaj pa je to?”
Vsi so se ozrli. Za njimi se je razprostiralo položno golo polje, posuto z belimi kamni. Na robu, tam, kjer se je polje pogrezalo v dolg žleb, je spala majhna čreda ovac, ki so ležale v polkrogu, z glavami na iztegnjenih tankih sprednjih nožicah. Za njimi pa so se skozi močno meglo nedoločno odsvitali obrisi vaških hiš od zvezdnatega ndba. Od tod ni bilo slišati glasu, le zvezde so se lesketale in motrile zemljo kakor nešteto modrih nebeških oči.
Na rObu polja se je pojavila ženska postava z majhno okroglo glavo in vitkim životom, ki se ji je spodaj širil v bogato nabrani krog dolgega krila. Prihajala je sklonjene glave, z eno roko na boku, v drugi pa je nosila pločevinasto ročko.
,,Ona je,” je rekel nekdo.
,,Mar bi bila ostala pri otroku,” je zagodrnjal starec.
,,Hej!” jo je jezno nagovoril, ko je prišla bliže. „Kdo te je poslal?”
,,Prinesla sem otrobe,” je plaho pošepe-tala in pogledi so ji prestrašeno švigali po sklonjenih telesih mož. „Mati so me poslali. Larry se še ni vrnil z ribolova.”
„PIu!” je rekel stari mož navidezno jezno in segel po ročki. „Daj, da vidim, kaj imaš tukaj! Preklicana skopost, da lovi tvoj mož ribe, ko se mu mlada krava teli. Seveda pa je res,” glas se mu je omečil, „da si ti dobra ženska.”
ZAHVALA
Vsem, ki ste mojega nepozabnega moža, našega dobrega očeta in blagega brata
Antona Lajmiža
pd. Lajrniša pri Božjem grobu v tako Obilnem številu na križni ponedeljek pospremili od domače hiše k zadnjemu počitku v Nončo ves, iskrena zahvala!
Prav posebno se zahvaljujemo domači duhovščini, v prvi vrsti milostnemu proštu Trabesingerju za njegove tolažilne besede na grobu.
Obenem izrekamo svojo zahvalo pevskemu zboru pod vodstvom preč. g. prof. Miheliča.
Iskren Bog plačaj pogrebcem in požrtvovalnim sosedom, ki so ob smrti pokazali svojo povezanost s pokojnikom.
Istotako lepa hvala za vse vence in za vse izraze sožalja. Posebno prisrčen Bog plačaj pa izrekamo za molitev in za spomin za rajnega pri sv. daritvi.
Božji grob, dne 20. 5. 1958
ŽALUJOČA ŽENA, SIN IN HČERKA
ŠIVALNI STROJI PLETILNI STROK
GRUNDNER
Klagenfurt, Wienerg. 10
nadut der Stadtpfarrkircfae
HALI OGLASI
VSAKA BESEDA STANE 1.10 š (IN 10% DAVKA)
Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 Sil. (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo „Na-šega tednika", kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58)
Radio aparati Šivalni stroji kolesa
V VELIKI IZBIRI
(Jžadtaluius
KERN
Klagenfurt. Burggane
Ugodno plačilo na obroke
Klagenfurt, Herrengasse 1
SAKOJE
518.-, 415.-. 375.-. 285.-,
198.-
H L ACE
315.-, 275.-. 235.-, 175.-, 150.-
OBLE K E
1148.-, 935.-, 850.-, 645.-, 598.-
PLAŠČE
Nmoflex. Haoimerlc, No-velin
535.-, 478.-, 435.-, 390.-, 375.-
Veste in puloverje Bogata izbira — poceni Na obroke
Sončna očala - Sonnenbrillen
OPTIKER SEKERKA
KLAGENFURT, 10.-OKTOBER STR .
ENOOSNI PRIKLOPNIKI, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obroče dobavlja rabljene in poceni AUTOVERWERTUNG RUM-W O L F, Klagenfurt, Flatschacher Strasse 18.
Bila je njegova mlada snaha. Izročila mu je ročko z ovsenimi otrobi, potlej si je iz životca potegnila stekleničico in mu jo takisto dala.
„Mati so dejali, da vas bo nemara ponoči zeblo in . . . tole je kapljica, ki jo je Pateen, gospodova kuharica, prinesla iz mesta.”
,,Zahvaljen bodi, kdor je da!,” so rekli vsi.
Starec je vzel steklenico in jo odmašil. Pil je. Vsi so pili in hvalili Boga in kravo, ki bo storila. Potem je rekel starec;
„Ostani tukaj, Nuala, in počakaj, da pridemo do odprtine. Ko te pokličemo, pridi za nami in prinesi otrobe.”
Prikimala je. Tiho so se splazili do odprtine, ki je bila nekaj korakov stran. Slišala jih je, a ni imela poguma, da bi pogledala skozi katero izmed razpok v zidu. Ob vsakem najmanjšem Šumu se je stresla. Strah jo je bilo daljnega, jasnega neba. Nekje je vstala ovca, puhnila skozi nosnice in se pričela pasti, ne da bi se ganila. Kako čudno je slišati, kadar ovca muli travo!
Kakšna tišina! Marjetice šobile upognile, svoje bele lističe navznoter in tako zakrile rumena srca, po teh neštetih listnatih lest-: vicah pa so proti rumenim jedrom polzele rosne kaplje.
Potem je slišala starca, svojega tasta, da je dejal v glasnem šepetu:
,,Ha! Poslušajte!”
Obrnila je glavo proti njim in poslušala. Vendar pa ni slišala drugega nego kravo, ki je stokala, in ovce, ki so tiho mulile travo. Zdaj so bile vse ovce pokonci in so se pasle, suvajoč / glavami proti tlom.
„Tako je,” je rekel nekdo, ,.plima prihaja.”
„Ta šum se oglaša s črne pečine,” je dejal plahi mladeničev glas. ,,Kaj ne, veliki .Štefan? Povej mi! Jeli tako?”
„Tiho, fant,” so rekli vsi.
Potem je slišala dolge valove, kako > se počasi, z nekam jeznim šumom valijo bliže.
Lep čas so spet čakali molče. Potem je bilo naenkrat slišati, da možje glasno mrmrajo. Pogledala je in jih videla, kako plezajo čez odprtino. Nekdo je z roko sprožil kamen, da se je odtrkljal na zemljo. Vsi so splezali čez zid in skočili na polje, da je mehko tlesknilo, potlej pa jim je trava za-šumela pod koraki. „Bog te varji, coprnica moja mala,” je nekdo z ljubeznivim in zaskrbljenim glasom zaklical kravi. ,,Vrv, vrv,” je rekel drugi. „Tak daj mi jo! Tepec nerodni, odveži no vozel!” Oglasila se je jezna kletvica.
Glasovi so se pomešali v babilonskem trušču, slišati je bilo topotanje z nogami. ,.Hoj —hoj, hoj—hoj, lepotical” so kričali.
„Bog se nas usmili,” je rekla in se nato vzravnala.
Mislila je na svojega otročička in na moža, ki je zdaj na morju na teh dolgih, počasi se bližajočih valovih. Potem je zadonel glas:	_	\
„Bog ga bodi zahvaljen!”
..Pridi, ženska! Podvizaj se! Teci! Zdaj pa le urno! Kravica, rjava lepotica! Le korajžno, ljubica moja!”
Privzdignila je krilo in tekla do odprtine, kjer je mladeniču izročila vrč, potlej pa še sama splezala čez zid. Stali so v krogu okoli krave in upirali oči v nekaj, kar je ležalo v travi. S svojimi dolgimi, počasi se pregibajočimi prsti je starec čohljal tisto otepajočo se stvar.
Vsi so govorili hrupno in veselo.
„Bog ga /bodi zahvaljen,” je rekla in se sklonila, da je pogledala krasno, kodrasto, rdeče telo otepajočega se teleta.
Potem so ga posuli z ovsenimi otrobi in obrnili proti njemu še omotično kravo. Stopili so stran. Ponjuhala ga je, a materinstvo ji je bilo še tuje, in ko je tele dvignilo glavo na šibkem dolgem vratu in jo spet povesilo, je v strahu planila na noge. Zaprskala je in oddirjala, da so ji divje valovali mlahavi boki.
„Hoj—hoj, coprnica moja mala,” je zamrmral starec. Delal se je, da hoče tele ukrasti, ko se mu je približal, ga prijel pod trebuhom in ga odvlekel malo stran.
Tele se je jelo na vse pretege zvirati. Iztisnilo je čuden glas, prvi glas v življenju, pravcato tarnanje.
Tedaj je krava zagnala besen, strasten, neugnan krik ljubezni in planila k teletu. Položila je gol>ec tik poleg njegovega in uprla vanj omamljene oči. Spreletel jo je drget, (z grla se ji je nenadoma izvilo zamolklo ječanje kakor krik v hudi stiski ali veliki ljubezni, ki je ni moči jx>tešiti. Potem je mrmrajoče iztegnila hrapavi jezik in pričela tele po vsem telesu divje lizati.
List izhaja vsak Četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika", Celovec, Viktringcr Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri št. Jakobu. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 48-58.