LETO IX. ST. 41 (428) / TRST, GORICA ČETRTEK, 11. NOVEMBRA 2004
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
ivivw.noviglas.it
novi glas je nastal z združitvijo tednikov katoliški glas in novi list n. januarja 1996
Uvodnik
IgorGregori
Trst, tribarvna puščava sredi oaze evropskega preporoda
Tbžko in predvsem preveč enostavno bi si bilo pričakovati, da so bili vsi tisti ljudje, ki so se minuli teden sprehajali po tržaškem nabrežju, desničarji, revanšisti, nostalgiki dvajsetletnega fašističnega obdobja, ezuli, Slovencem nenaklonjeni državljani, itd. Verjetno se je treba sprijazniti z dejstvom, ki je morda težko dojemljivo marsikateremu Slovencu (tudi podpisanemu) v domicilni državi: sprejeti moramo namreč, da je bil med vsemi tistimi, ki so pred gledališčem Verdi, prefekturo in Velikim Trgom občudovali razstavljene tanke, vojaškega lovca, terence in motorje vojaških sil, ladje italijanske mornarice in druge stende, v katerih se je pretakal ponos italijanske vojske, ter četrtkovo vojaško parado enostavno tudi kakšen Italijan.
Večkrat pa je nam Slovencem ta beseda nekoliko tuja, res je tudi, da ji ponekod pripisujemo negativni prizvok in vanjo spravimo tudi tiste sosede, ki imajo do dmgače govorečih sodržavljanov lojalen in spoštljiv odnos, ki ni v nasprotju s sočasnim negovanjem čuta njegove narodne pripadnosti.
Kljub temu pa je naš pogled tudi na take ljudi prepreden s tančico nezaupanja, saj smo celo v takem primeru podvrženi kompoziciji naših genov, ki so vzklili iz naše razvejane in boleče preteklosti, predvsem na Primorskem. Težko torej dojamemo, da je bil med tistimi, ki so prejšnji teden odkrito praznovali petdeseto obletnico vrnitve Trsta italijanski suverenosti, tudi kakšen dober Italijan, ki se prepoznava v vrlinah svoje narodnosti in upravičeno proslavlja prihod bersaljerjev v naše mesto pred pol stoletnim časovnim razmakom.
Boleče pa je dejstvo, da smo Slovenci obsojeni ignorirati tudi take pripadnike večinskega naroda, ki so podobno kot mi žrtve ideološkega nasilja grobe, skrajne in v lastna prepričanja zaprte italijanske oziroma tržaške desnice, katere zobje so se letos še globlje pogreznili v meso tržaškega tkiva. Zloglasni glas nekaterih je tako posredno okužil del "naprednih konservativcev", ki so pripravljeni sesti za pogajalsko mizo neoporečne zgodovinske resnice. Domoljubnost takih italijanskih krogov je pri nas obsojena na golo enačenje z negativnostjo skrajne desnice.
Italijanom torej desnice ne dopuščamo, ker upravičeno menimo, da bi taki konservativni ideološki tabori zlahka zdrknili na maksimalistična stališča ekstremne desnice. In žal se to dogaja celo danes, ko se velika večina zmernih desničarjev izreka za prepričane podpornike Evropske unije in presoja strasbourške institucije kot branitelje svobode slehernega evropskega državljana.
Trst pa ostaja - kot je poudaril podpredsednik vlade v svojem nagovoru na tržaškem nabrežju pred vojaško parado -najbolj italijansko mesto v Italiji. Zanimivo pa bi bilo prisluhniti tudi tistim someščanom, ki jim ni mar, da bi Trst ohranjal tak naziv, saj je zanje domoljubnost vrednota, ki vzporedno stopa s spoštovanjem do drugih narodov in predvsem tistih sosednih: in jih predvsem moti, da je Trst v zadnjem letu postal tribarvna puščava sredi oaze evropskega preporoda.
Po vseh manifestacijah ob 50-letnici vrnitve Trsta v naročje materi Italiji, ki so v bistvu trajale skoro eno celo leto, menim, da Slovenci v Italiji nimamo na kaj ali na koga biti ponosni. Kvečjemu smo lahko ponosni nase in na svojo zgodovino, na svojo kljubovalnost, na svoje trmasto in dosledno vztrajanje na teh tleh, zvesti sebi in svojim koreninam.
Četrtega novembra so se na trgu Edinosti v Trstu zaključile, tudi formalne, razne in številne slovesnosti ter prireditve, ki jih je italijanski del Trsta posvetil 50-letnici vrnitve "najbolj italijanskega mesta" (sic!) v naročje materi Italiji.
Ob vseh teh manifestacijah smo bili Slovenci seveda v bolj odmaknjenem kotu, ne samo po volji prirediteljev, ampak predvsem po lastni volji. Nas ni nihče nič vprašal, nihče se ni za naše probleme zavzel, nasprotno: vse te slovesnosti so bile tako organizirane, da so v bistvu izzvenele kot en sam patriotski, nacionalistični pohod na naše mesto, kot da bi se nekdo bal, da je državna pripadnost Trsta še vedno nekje odprta ali vprašljiva. Govora je bilo na pretek o fojbah, o genocidnih težnjah Slovanov in Slovencev posebej, po šolah so bili razdeljeni razni pamfleti z zgodovinsko neobjektivnimi trditvami, prisotnost Slovencev v tržaški pokrajini pa skrbno zamolčana. Dejstvo, da smo Slovenci dvajset let krvavo trpeli pod fašistično diktaturo v kraljevini Italiji, pa zbrisano iz vseh govorov, kontekstov in časopisnih člankov.
Nihče od govornikov, ki jih je organizator skrbno izbiral, ni omenil ne naše prisotnosti, tisočletne prisotnosti, na teh tleh, še manj se zavzel za naše narodnostne pravice, za izvajanje zaščitnega (sicer revnega!) zakona, nihče ni omenil nujnosti dvojezičnosti
Razstava
v naših krajih, v mestu samem, nihče se ni zavzel za zajamčeno zastopstvo slovenske narodne skupnosti, tako kot se to pozitivno dogaja za italijansko skupnost v Sloveniji ali na Hrvaškem. Skratka: nihče od organizatorjev nas ni omenil, niti z besedico ne! Od vseh govornikov gre izvzeti predsednika deželnega odbora F-Jk Riccarda Illyja, ki nas je na trgu Edinosti izrecno omenil in bil zato deležen s strani nacionalističnih skrajnežev glasnega žvižganja, ter predsednika italijanske republike, ki nas sicer ni izrecno omenil v svojem slavnostnem govoru, a je dan prej le sprejel slovensko delegacijo, ki sta jo sestavljala SSO in SKGZ. Vsaj to!
Po vseh teh in takih manifestacijah, ki so v bistvu trajale skoro eno celo leto, in to v prej opisanem žargonu in vzdušju, menim, da Slovenci v Italiji nimamo na kaj ali na koga biti ponosni. Kvečjemu smo lahko ponosni nase in na svojo zgodovino, na svojo kljubovalnost, na svoje trmasto in dosledno vztrajanje na teh tleh, zvesti sebi in svojim koreninam. In na svojo zgodovino, ki ni nikdar poznala sovraštva, ampak bila vedno vsa uprta le v ohranjanje naše narodne bitnosti in samostojnosti tudi na teh tako preizkušenih tleh tržaškega ozemlja, v nenehnem iskanju dialoga in sožitja med tu živečima narodoma.
Drago Štoka
Vinogradnik Damijan Podveršič o vinu, čudoviti briški zemlji in milem podnebju
Foto Kroma
Dr. Andrej Bajuk, prvak Nove Slovenije, o dobrem volilnem izidu, prihodnosti in aktualnem
	V Pilonovi
	galeriji
	v Ajdovščini
	razstavlja
	likovna umetnica
	Patrizia Devide
k \ / js	iz Tržiča
Odprto pismo Slovenske skupnosti Predsedniku Republike Ciampiju
Za izvajanje zaščitnega zakona
Spoštovani Gospod Predsednik!
Ob petdesetletnici Londonskega Memoranduma potekajo ta čas široko zastavljene proslave ob povratku bivše cone A pod italijansko suverenost.
Slovenska skupnost ugotavlja, da je celotno proslavljanje žal uprto predvsem v preteklost in mestoma emotivno podoživljanje takratnih dogodkov.
Vključitev Republike Slovenije v Evropsko unijo letošnjega maja pa je bila deležna neprimerno manjše pozornosti, čeprav gre za dogodek, ki bo bistveno vplival na prihodnost Trsta in nasploh celotnega srednjeevropskega ozemlja. Slovenska skupnost Vam želi predočiti svoje prepričanje, da se slovenskemu in italijanskemu narodu, verjetno kot nikoli doslej, odpirajo neslutene možnosti vsestranskega sodelovanja in razvoja. Našemu obmejnemu prostoru se obeta boljša prihodnost, če bodo tukajšnji prebivalci znali ubrati pot prijateljskega sožitja.
Po našem prepričanju pa zdajšnje proslave ne odražajo duha novega meddržavnega stanja, kakršno se je letos oblikovalo.
Obenem so zastavljene na tak
način, da ni slovenska narodna skupnost deležna niti omembe, kot da ne bi v Trstu nikoli bilo slovenskega človeka. Dovolimo si Vas opozoriti, da nas to odkrito preziranje ene od dveh avtohtonih narodnih skupnosti globoko žali. Gre namreč za zatajitev zgodovinske resnice, po kateri so Trst ustvarili tako Italijani kot Slovenci.
Spoštovani Gospod Predsednik, poznamo Vašo pozornost do narodnih manjšin. Znano Vam je, da je Londonski Memorandum prinašal nekatera zaščitna določila v korist slovenske in italijanske narodne skupnosti v takratnih conah A in B, kakor jih je leta 1975 potrdil Osimski sporazum. Do danes pa italijanska stran teh določil ne izvaja v celoti, čeprav je rimski parlament leta 2001 odobril zakon št 38, po katerem naj bi bilo uživanje jezikovnih pravic nedvoumno in nesporno.
Žal temu ni tako. Še danes se dogaja, da se posamezni člani manjšine obračajo na sodno oblast, ko jim javna uprava taji pravico do sporazumevanja v slovenskem jeziku, kar je po petdesetih letih mučno, obenem pa nečastno za državo, v kateri prebivamo in katere smo državljani.
Predsedniške volitve v ZDA: George W. Bush premagaljohna Kerryja
Zmagalo "znano" pred "neznanim"
286 proti 252 elektorskim glasovom; 58,5 milijonov ljudskih glasov proti 55 milijonom; rekordna skoraj 60% udeležba na volitvah. Dosedanji ameriški predsednik in kandidat republikanske stranke na predsedniških volitvah George Bush je z zavidljivimi rezultati premagal demokratskega nasprotnika Johna Kerryja in tako postal 14. ameriški predsednik, ki je osvojil drugi zaporedni mandat v Beli hiši. Ce je kdo pred 3. novembrom verjel sondažam in mislil, da bo Bush tokrat neprepričljiv, se je uštel. Do zadnjega so sondaže napovedovale tesen izid med Ker-ryjem in dosedanjim predsednikom. Na koncu je Bush zmagal v 28 zveznih državah,
Kerry pa v 19, za Busha je glasovalo 51% volivcev, za Kerryja 48%. Številke lahko povedo veliko tudi o vzrokih Busheve zmage. 11. september 2001 in strah pred teroriz- potešil svoje iskanje trdnosti	/	stran	14
mom sta globoko spremenila in varnosti tako, da je izbral	Breda	Susič
Zaščitni zakon 38/2001 naj bi vstopil v veljavo z Vašim odlokom, Spoštovani Gospod Predsednik, s katerim naj bi bilo določeno območje njegovega izvajanja.
Po črki zakona 38/2001 Vam je Paritetni Odbor posredoval stališča nekaterih občin naše Dežele, ki so se opredelile za vključitev občinskega teritorija v omenjeno območje. Vendar je Vlada, ki je zadolžena za pripravo Odloka, poslala Paritetnemu Odboru nesprejemljivo stališče, po katerem bi moral Odbor šele ugotavljati prisotnost slovenske manjšine v posameznih občinah.
Spoštovani Gospod Predsednik, naj Vam posredujemo odklonilno držo vse manjšine do tega stališča, ki, med drugim, nima pravne osnove v zakonu 38/2001. Gre za očitno zavlačevanje izvršljivosti zakona, kar je za našo narodno skupnost po petdesetletnem čakanju res nesprejemljivo.
Ob Vašem obisku v našem mestu, Spoštovani Gospod Predsednik, apeliramo zato na Vašo pozornost do tega vprašanja in Vas naprošamo, da po svojih močeh prispevate k čimprejšnji objavi Odloka o območju veljavnosti zaščitnega zakona. Trst, 2. novembra 2004
Deželno tajništvo SSk
Ob 50-letnici vrnitve Italije
Kritični glasovi o tržaških proslavah
Z vojaško parado in obiskom predsednika republike Ciampija se je minuli teden zaključilo obdobje proslavljanja vrnitve Italije v Trst pred 50 leti. Začelo se je, kot znano, z vsedržavnim shodom alpincev meseca maja in se nadaljevalo z vrsto spremljevalnih prireditev, študijskih seminarjev in dokumentarnih razstav, povezanih z zgodovinskim dogajanjem po drugi
svetovni vojni ob t.i. "vzhodni meji". Večina prireditev je bila ubrana oz. prežeta z močnim, da ne rečemo pretiranim patriotskim nabojem. Tudi celotna okvirna zamisel proslavljanja je slonela na enostranskem poudarjanju "nepravične usode", ki je doletela Trst in Istro, malo pa je bilo treznega razmišljanja o vzrokih, ki so botrovali takšnemu zasuku. Obdobje fašizma je bilo
NOVI
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 65 evrov, prioritetna pošta 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Cena oglasov po dogovoru Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC
fC
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakona št. 675/96 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali v tisk v torek, 9. novembra, ob 14. uri.
povsem prezrto. O tem bi se dalo marsikaj povedati.
Med kritičnimi glasovi je treba nedvomno omeniti pisanje znanega tržaškega časnikarja in publicista Paola Rumiza v tržaškem dnevniku II Piccolo dne 29. oktobra. V svojem zapisu je zelo pronicljivo prikazal svojevrsten odnos tržaške desnice do zavezniške vojaške uprave, ki jo obravnava kot okupatorsko, in da so italijanski demonstranti, ki so leta 1953 bili ubiti v znanih spopadih s civilno zavezniško policijo, padli pod "tujimi svinčenkami". Po tej logiki Trsta niso osvobodili niti zahodni zavezniki, temveč Italija. S takšnim prikazovanjem dogodkov, pravi omenjeni časnikar, želi desnica kratkoma-lo spregledati obdobje od kapitulacije Italije (8. septembra 1943) do 26. oktobra 1954, ko se Trst vrne pod italijansko suverenost. Prav nobenega priznanja ali hvaležnosti do zaveznikov, da so s svojo prisotnostjo preprečili drugačno politično usodo Trsta, ki se je nakazovala po porazu fašistične Italije in njene raznarodovalne politike do Slovencev in Hrvatov.
Tudi predsednik tržaškega občinskega sveta Bruno Sulli (privrženec Nacionalnega zavezništva) je ob navzočnosti predsednika republike Ciampija med njegovim srečanjem s tržaškim občinskim svetom označil zavezniško upravo v Trstu za okupatorsko. Dejal je namreč, da je Trst doživel dve okupaciji: jugoslovansko in anglo-ameriško, nacifašistič-ne okupacije pa sploh ni omenil. Kdo je potemtakem osvobodil Italijo izpod nacistične zasedbe, ki jo je podpirala obnovljena fašistična Salojska republika?
/ stran 14
Alojz Tul
Ameriko. Ce je Bush v svoji prvi volilni kampanji obljubljal, da se ne bo ukvarjal z reševanjem problemov kriznih žarišč po svetu in da se bo koncentriral na notranje probleme, je bilo tokrat povsem drugače. Ameriški volivec, ki se je zaradi neprenehne kampanje v prid boju proti svetovnemu terorizmu čutil ogroženega, je potešil svoje iskanje trdnosti in varnosti tako, da je izbral
kandidata, ki se je izkazal kot zagovornik tradicionalnih moralnih vrednot, pravice do življenja, družine, religije, naravnega prava. Zavrnitev referenduma o porokah med homoseksualci ni bil edini dokaz o tem, da so Američani tokrat iskali varnosti v tradicionalnih vrednotah.
Italijanska notranja politika
Manj davkov na račun socialne države?
v;
// X T tej legislaturi ne bo nove vlade!" Tako je izjavil ministrski predsednik Silvio Berlusconi le nekaj dni pred "vrhom" Doma svoboščin , ki je bil v torek, 9. t.m. Voditelji vladajoče koalicije so na sestanku vzeli na znanje predlog, naj zunanji minister Frattini postane evropski komisar in naj torej zamenja Rocca Buttiglioneja, ki ga je bil evropski parlament dejansko zavrnil, tako da se je ta vrnil na svoj ministrski stolček v Rimu. Imenovanje novega italijanskega zunanjega ministra bo aktualno čez nekaj tednov, saj se bo evropski parlament sestal 18. novembra, ko bo predsednik evropske komisije Barroso predstavil njene člane, med katerimi je tudi sedanji italijanski zunanji
minister. Do njegove uradne zamenjave bo torej prišlo šele prihodnji mesec. Berlusconi je vsekakor potrdil, da bo za novega šefa Farnesine predlagal Gianfranca Finija, voditelja Nacionalnega zavezništva (AN). Njegovo mesto v vladi pa naj bi prevzel Marco Follini, voditelj Zveze krščanskih demokratov (UDC), s čimer pa ni zadovoljna Severna liga, češ da bi s tem bila diskriminirana. Zato nekateri menijo, da bo nujno določiti še eno podpredsedniško mesto in ga podeliti predstavniku Severne lige. S tem bi Berlusconi imel v vladi predstavnike vseh štirih strank Doma svoboščin, kar naj bi preprečevalo marsikateri spor v koaliciji.
Italijanski premier pa, kot sam izjavlja, ne daje tolikšne važnosti sestavi svoje vlade, saj meni, da je v sedanjem trenutku mnogo važnejše vprašanje
Povejmo na glas
zmanjšanja davčnih dajatev. Prepričan je namreč, da je takšen ukrep nujen za zmago na državnozborskih volitvah leta 2006. "Davčna razbremenitev bo pobliže zadevala vse državljane - je dejal -, pri tem pa bomo ravnali po zdravi pameti”. Berlusconi bi želel, da bi se davčna reforma pričela izvajati že januarja 2005. Po njegovem naj bi odslej v Italiji imeli tri stopnje obdavčenja osebnih dohodkov (IRPEF), in sicer 23, 33 in 39%. S tem predsednikovim predlogom se ne strinjajo Nacionalno zavezništvo, Zveza krščanskih demokratov in Severna liga. Prvi dve stranki predlagata, naj se določi še četrta stopnja obdavčenja, ki naj za visoke osebne dohodke znaša 43%.
/ stran 14
Drago Legiša
Si človek zares želi miru?
Povod tega zapisa so nedavne volitve v Združenih državah Amerike in prepričljiva ponovna izvolitev Georgea W. Busha, podkrepljena z dejstvom, da ima predsednikova stranka večino tudi v senatu in v predstavniškem domu. Skratka, prejšnji in sedanji predsednik je bil za svojo politiko oziroma za odgovorna 11. september z napadom na Afganistan in na Irak ter z bistvenim poslabšanjem odnosov med Izraelom in Palestinci izdatno nagrajen. Nagrajen, kljub temu da Irak ni skrival orožja za množično uničevanje, da ni bilo mogoče dokazati povezave med Husseinom in teroristi in da verjetno nihče ne verjame, da je bil odstranjeni iraški diktator nevarnost za Združene države Amerike, kaj šele za svet v celoti. Na izid volitev ni vplivalo niti dokazano mučenje iraških ujetnikov s strani pripadnikov ameriške vojske. In tu smo pri bistvu zelo pomenljivega vprašanja: kako je mogoče, da dobesedno v vojno usmerjena politika dobi v razviti demokraciji toliko privržencev, ki jo, namreč v vojno usmerjeno politiko, na volitvah dodatno podprejo in s tem prižgejo zeleno luč za njeno nadaljevanje in stopnjevanje? Kaj se torej dogaja z Američani in kaj se nasploh dogaja z ljudmi?
Vsiljuje se občutek, da se na vojno oziroma na uporabo sile vsi skupaj počasi, a zanesljivo navajamo. Utišani in vse bolj čez prag potisnjeni mir nas vse manj vznemirja. Kakor da bi bila utemeljena trditev, da se v človeštvu vsakih nekaj desetletij nabere prej zadržano nasilje ter se prevesi v takšno ali drugačno vojno. In po-
tem je o miru vse manj govora koto nezaželeni ali malo pomembni osebi, vojna pa postane vse bolj nedolžna beseda, kar lahko opazujemo na televizijskih zaslonih. Ugledna omizja ali vsaj del njih, govorijo o vojni kot o povsem običajni stvari, kot da gre za promet, založenost trgovin ali letno stopnjo inflacije. Očitno je, da počasi, a zanesljivo drsimo v svojevrstno neobčutljivost v odnosu na dve tako prepadno različni stvari, kot sta mir in vojna, kot sta vojna in mir. Med njima ni več bistvene razlike z dodatkom, da naj bi v tem trenutku živeli v času, ko je pač nujno ukrepati s silo.
Kaj si torej človek zares želi miru, ali brez večjih težav pristane tudi na vojno? Je mogoče, dana vojno spet in ponovno pristaja in se mu to zdi logično, nesporno in nevprašljivo? Po dva tisoč letih, kar mu je bila oznanjena odrešitev, se človek še vedno odloča za vojno?! Središče, srce odrešitve je vendar v miru, v miru in še enkrat v miru, je v sporazumu, je v sprejetju drugega in ni v nasilju. Srce odrešitve je v brezpogojnem nenasilju, v nenasilju posameznika, naroda, države. Zgodovina je vedno znova dokazala, da je uporaba sile prekletstvo in slepa ulica človeštva. In vendar silo še vedno uporabljamo, celo verjamemo vanjo. Zakaj? Ker mirne prinaša pravih zadoščenj?
Lahko da sreče pravega miru sploh še nismo prepoznali. Samo tako je mogoče, da se kar naprej odločamo za krvava in neusmiljena medsebojna izničevanja.
Janez Povše
NOVI
GLAS
Pogovor / Andrej Bajuk
"Zavzeli smo se, da bi bil verouk za tiste, ki to želijo, izbirni predmet!"
Na dnu...
Človek Je Pristal Na Luni? Da, Da, Nedvomno...
Spiderman si sam pere umazano perilo
Živimo v narobe svetu. Zakaj? Le poglejte, koliko absurdov, živimo v svetu, kjer je najboljši igralec golfa Afroame-ričan Tiger Woods. Živimo v svetu, kjer med afroameriškimi rapperji kraljuje mestoma ksenofobni belec Eminem. Živimo v svetu, kjer mali neokretni bledoličneži premagujejo vesoljske Američane v košarki, njihovem športnem paradnem konju. In, da bo mera polna, živimo v svetu, v katerem se je zadnje globalne vojne (Irak 2003) kot hudič križa otepala... Nemčija. Neverjetno, a ne? Miti se rušijo.
No, ljudje vseeno potrebujemo mite. Kako bi generacije in generacije otrok odraščale brez Walta Disneya in njegovih stvaritev? S čim bi se deklice igrale, če bi Mattel ne masovno ustvarjal in izvažal brhke plavolase Barbie? ...in
v	kaj bi verjeli Italijani, če bi ne bilo Berlusconija? Spomnim se ene izmed anket, ki so izšle kmalu za tem, ko je Božji maziljenec vstopil v politiko.
Otroke so spraševali, katera je njihova najljubša osebnost? Prvo mesto je pripadlo Jezuščku, ob njegov bok pa se je seveda postavil Silvio Berlusconi. Vse je torej ostalo v družinskem krogu. A kaj, ko je le nekaj mesecev zatem vražiček Di Pietro postal tako nevoščljiv in nagajiv...
No, ko smo že pri vzornikih naših najmlajših: stripi so v ameriški družbi ustvarili neverjetno število junakov. Bat-man, Superman in navsezadnje zdaj najpopularnejši Spiderman. Po ogledu drugega dela njegovih dogodivščin, ki smo jih pred kratkim lahko spremljali na velikem ekranu, se mi je porodilo razmišljanje, ki ga berete. V filmu, navadni holliwoodski posladkani romanci, sem namreč zasledil režiserjevo genialno potezo. Peter Parker, Spiderman v civilni
preobleki, se namreč v začetnih scenah filma spopade s tipičnim gospodinjskim opravilom:
v	javni pralnici iz pralnega stroja vleče svoje cunje. In med spodnjimi hlačami in nogavicami izvleče Peter iz stroja tudi rdeče-modri "mitični" kombinezon. Režiser se torej izvrstno poigra in pomeša sveto (Spider-manovo oprijeto oblačilo, simbol absolutnega dobrega in odrešenja vsakega človeka) z nizkotno-posvetnim (umazano spodnje perilo). Režiser ironično demitizira figuro, ki je v filmu prikazana kot rešiteljica človeštva pred zlom. Resnost Spi-dermanovega mita se torej sarkastično ruši že v samem filmu.
Ljudje imajo danes videnja rešiteljev človeštva že na vsakem koraku. Terminator je pred dobrim letom začel reševati Ka-
lifornijo. Zločinci, hudobneži in tatovi... napočila je vaša ura: naš pravični varuh Terminator vas bo polovil in vas spravil tja, kamor si zaslužite, za zapahe! Juhuhu, naj živi Terminator.
Ja, naj le živi Terminator, posebno ko si v intervjujih privošči take izjave kot "Za mano je najbolj čudovito leto mojega že itak izvrstnega življenja. Vsak dan se naučim nekaj novega. V body buildi-gu in moji filmski karieri sem vedno imel določeno vizijo. Slednjo sem vpeljal tudi v politiko. Uspehi so očitni" (L' Espresso, 14. oktober 2004). Kako prosim? V body buil-dingu tako kot v politiki? Kdaj bomo v Kaliforniji dočakali resor za kulturizem in morda celo ministrstvo brez listnice za steroide in testosteron?
Ampak. Iz mita v mit. ZDA so izbrale. 2. november: srečno pot, Bush. Danes si že dovolj dobro izklesal svoje ime v zgodovino.
Andrej Čemlc
JAZ DEJANSKO NIKOLI NE ZGREŠIM, SAJ SO TUDI MOJI GREHI PERFEKTNI ! GLAVNI PROSLEM PA JE PRI OSTALIH LJUDEH, KI TEGA NOČEJO RAZUMETI !
zdravstva lahko pridemo do skupnega jezika.
Po vsej verjetnosti boste postali finančni minister. Po vašem mnenju ima država še prevelik delež v podjetjih. Kako boste postopali na tem področju?
Deležu države v podjetjih se je treba dokončno odpovedati, prodaja pa mora potekati na preudaren, postopen in pregleden način. Ne verjamem v vlogi lastnika države. To ne sme biti vlogo države. Država naj določi pravila igre, v gospodarsko dogajanje pa naj se ne vmešava. Slišali smo vašo zanimivo izjavo, da bi poleg kulturnih stikov med matico in zamejstvom moralo priti tudi do večjih gospodarskih stikov. Tu konkretno mislite na vlaganje slovenskega kapitala v naš obmejni prostor? Slovenci se lahko zelo veliko naučimo iz izkušnje severne Italije in tudi Slovencev na tem področju. Jedro gospodarskega uspeha je povezava omrežja malih podjetij, ki so znala skupaj nastopiti.
Slovenija je izpolnila naloge, ki si jih je zastavila, torej vstop v EU in NATO. Državo sedaj čaka še vstop v skupno evropsko valuto.
Strinjam se z vstopom v evro, ne morem pa mimo tega, da naša vlada vstopa slovenskega gospodarstva v evro ni dovolj pripravila. Komaj pred poldrugim letom smo prišli do uskladitve med monetarno in fiskalno politiko, kar pa je neprimerno pozno. Slovenija ima premajhno gospodarstvo, da bi lahko uspevala sama, zato se moramo čimprej prilagoditi evropskim standardom. Največji problem je tu prav gotovo majhna konkurenčnost naših podjetij.
Bo torej leto 2007 verjetno za ta dogodek?
Seveda je verjetno, a bo to zahtevalo širok politični konsenz, kot je obstajal ob vstopu v EU. Za to smo se tedaj zavzemali tudi mi kot opozicija. Morali bomo voditi odgovorno fiskalno politiko, obdržati nizko inflacijo in ne bomo smeli prekoračili maastrichtskih kriterijev, kar se tiče zunanje zadolženosti.
Primož Sturman
Andrej Bajuk, prvak Nove Slovenije, se je rodil v Ljubljani leta 1943, komaj dve leti star pa je leta 1945 skupaj s starši zapustil Slovenijo. Njegova družina se je ustalila v Argentini. Po izobrazbi je gospodarstvenik (dosegel je doktorat iz ekonomije na Berkleyu), delal pa je tudi v Me-dameriški banki za razvoj. Leta 1997 je nastopil na študijskih dnevih Draga na Opčinah, spomladi in poleti 2000 pa je bil nekaj mesecev predsednik vlade Republike Slovenije. Trenutno je najresnejši kandidat za finančnega ministra in podpredsednika vlade, ki jo bo po vsej verjetnosti vodil Janez Janša.
Gospod Bajuk, kako si razlagate velik uspeh vaše stranke na spomladanskih evropskih volitvah in nekoliko slabši uspeh na nedavnih državnozborskih volitvah? Je to po vašem posledica volilne udeležbe ali se je tokrat poznala odsotnost Lojzeta Peterleta, ki je bil izvoljen za evropskega poslanca?
Volilna udeležba je prav gotovo pomemben faktor, ne smemo pa prezreti dejstva, da smo imeli za evropske volitve enotno listo po celi državi. Nosilec liste Lojze Peterle je v Sloveniji zelo znana osebnost, kateri vsi priznavajo prednosti in poznanja na evropskem področju.
Na tokratnih državnozborskih volitvah pa je po mojem mnenju prevladala medijska propaganda, češ da Nova Slovenija nima možnosti, da bi dosegla relativno večino in s tem mandatarstvo, zato se je veliko ljudi odločilo za podporo SDS-u in Janezu Janši. Domet stranke pa je po mojem mnenju vsaj za 50% večji, kot je njena zastopanost v parlamentu.
V	nekaterih ocenah slovenskih medijev se večkrat pojavljajo trditve, da je Koalicija Slovenija zelo raznolika, to je da imata SDS in NSi popolnoma različne poglede na določene problematike, na
primer na gospodarski ustroj države oziroma na uvedbo verouka v šole.
Ne bi rekel, saj ne pričakujemo in ne zahtevamo uvedbe verouka v javne šole. Zavzeli pa smo se, da bi bil za tiste, ki to želijo, verouk izbirni predmet. Ne vidim nobenega problema v tem, saj bi to bil sodoben in normalen odnos do ljudi z verskim prepričanjem, ki za vzgojo svojih otrok želijo tudi verouk. Nikakor ne zahtevamo, da bi verouk potekal v šolskih prostorih, naj bo pa priznan kot izbirni predmet. Če je rokomet izbirni predmet, potem ne vidim, zakaj to verouk ne bi mogel biti.
Kar se pa tiče gospodarskega vidika, vas moram tudi popraviti. S Slovensko demokratsko stranko smo si v tem zelo enotni. Če preberete oceno programov v časniku Finance, so SDS predstavili kot bolj liberalno od Nove Slovenije.
Prav pred kratkim je sveti oče imenoval novega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana. Njegov predhodnik Franc Rode je bil znan po svojih polemičnih tonih, večkrat so mu očitali, da se kot cerkveni dostojanstvenik vmešava v politiko.
Kako kot voditelj krščanske stranke ocenjujete novega nadškofa?
Ključna naloga vsakega, ki verjame v demokratično ureditev, je ta, da pričakuje in tudi dela na tem, da se različni pogledi izrazijo. Po duhu, vzgoji in prepričanju sem demokrat, vsi pogledi morajo po mojem mnenju priti do veljave, zato ne more prevladovati samo en po-
bregu Dragonje, kjer se nahaja tudi hiša Joška Jorasa, poslati slovensko policijo. Kako vidite rešitev obmejnih sporov med Slovenijo in Hrvaško, bolj na podlagi dvostranskih pogajanj ali arbitraže?
Rešitev problema mora biti predmet resnega dialoga, ne pa raznih afer in zapletov. Zato je nujno potrebno, da s hrvaško stranjo pride do dialoga, potreben pa je tudi zgodovinski pogled na problem. Celovitost Piranskega zaliva in enotnost občine Piran sta bili v preteklosti vedno zagotovljeni, upravljala ju je slovenska oblast. Slovenija mora jasno naglasiti svoje stališče, torej kje mislimo, da so naše meje, potem se bomo lahko pogajali. Če pa dialog in pogajanja ne bi bila zadostna, je pa končna rešitev arbitraža.
Ob gledanju prvih volilnih izidov se mi je zdelo, da bi lahko stranki Koalicije Slovenija in SLS v vlado povabili Jelinčičevo SNS. Bi bili za tako koalicijo (čeprav je sedaj bolj verjetna povezava z DESUS-om), kljub temu da vas je gospod Jelinčič pred leti grobo žalil in napadel? Osebno ne bi bil za koalicijo s Slovensko nacionalno stranko, ne toliko zaradi izjav gospoda Jelinčiča, ampak ker bi bilo s SNS zelo težko priti do programske enotnosti. Razlika med nami in Slovensko nacionalno stranko je predvsem v tem, da so oni zavzemali vedno neko evro-skeptično stališče, mi pa smo bili prepričani evropeisti. Tudi z marsikaterimi njihovimi stališči v Državnem zboru se ne moremo strinjati. Težko bi bilo torej z njimi priti do nekega sporazuma. Ne vem pa tudi, ali bo to mogoče z Desusom, kar pa je že bolj verjetno, saj se je Desus začel zavzemati za pravičnejšo rešitev problema upokojencev. Tudi na področju
gled. Vsi morajo biti soudeleženi pri oblikovanju skupnih rešitev.
Kako bo bolj konkretno po vašem novi nadškof vplival na javno dogajanje v Sloveniji?
Ne vem, kaj bo, povem pa vam lahko, kaj jaz pričakujem. Vloga vodstva Cerkve ni na političnem področju, saj je to vloga laikov. Cerkev pa mora vernike spodbujati, da se zavzemajo za vrednote in principe, v katerih se prepoznavajo.
Pred kratkim je bila izglasovana evropska ustava, ki ne omenja krščanskih korenin sodobne Evrope. Ste kot kr-
ščanska stranka nad tem razočarani?
To je del nekega kulturnega boja, saj je krščanstvo v Evropi zgodovinsko dejstvo. Evropa je nastala na vrednotah antičnega sveta, Grčije, rimskega impe-
rija. Hkrati pa smo dediči judovske zgodovine in krščanskih vrednot, ki so močno oblikovale zgodovino Evrope. Če o tem ustava govori ali ne, potemtakem to še ne more spremeniti zgodovinskih dejstev.
Odnosi s Hrvaško: leta 2000 ste podpisali sklep, s katerim ste nameravali na sporno območje zaselkov na levem
11. novembra 2004
Kristi ani in družba
NOVI
GLAS
Tretja številka Pastirčka
Hvaležna misel na zahvala Bogu
rajne in srena
V	tretji, novembrski številki je Pastirčkova u-vodna misel splavala k našim dragim pokojnim, ki morda že uživajo večno veselje v nebesih ali pa še potrebujejo naših molitev, da bodo dosegli odrešenje. Svojih rajnih se posebno občuteno spominjamo prav v tem mesecu, ki ga uvajata dva praznika, Vsi sveti in Verne duše. Dušam v vicah je posvečena pesmica V. T. Arharja in vprašanja Kar lepo po vrsti, s katerimi učenci lahko preverijo tudi svoje svetopisemsko znanje.
V	mesecu novembru je Zahvalna nedelja; pri sveti daritvi se zahvaljujemo Stvarniku za vse, kar nam podarja sleherni dan. To nazorno prikazujejo dopolnjevanka Karmen Smodiš in tudi nekatere risbice, ki živahno dopolnjujejo Pastirčkovo pošto, polno lepih izpovedi in pripovedi zvestih bralcev.
Hvaležnost do Boga preseva zapis Zlate Volarič o kruhu, ki ga v naši potrošniški družbi premalo cenimo, široko po svetu pa lačni hrepenijo po njem.
Pusti jesenski dnevi so kot nalašč za spravljanje pridelkov; prav to počenja škrat Kosmat,
ki vabi k barvanju dobrot in izpolnjevanju jesenske križanke. Pastirček pa se še potepa po gmajnah in živih mejah, kjer raste tudi črni trn, ki sta ga z opisom in ilustracijo izčrpno predstavili Ana Rupil in Danila Komjanc.
Kuža Pazi je Mirka spet spremljal v sadovnjak, kjer se v tem času zlatijo kakiji, mehki, mesnati sadeži, dobro založeni z vitamini, ki visijo sedaj že s skoro golega subtropskega drevesa, katerega domovina je Kitajska, a se je prav lepo prilagodilo našim krajem, ki so bili včasih rimski, kot pripoveduje stric Maks Tjaši. Tokrat jo je peljal do izvira Timave v Šti-vanu, ki ga je opeval že Vergil, in na ogled bližnje cerkve iz 15. stoletja.
Iz rubrike o Slovenskih klasikih zvedavo gleda Piko Dinozaver Leopolda Suhodolčana, o katerem teče beseda tudi v priloženi križanki in rubričici Za bistre glave. Tem bistrim glavicam so namenjene tudi Pastirčkove zanke, Packove spake in privlačna, za bogatenje besedišča zelo primerna rubrika Ali veš?, v kateri so tokrat "nazajske besede", ki bodo našle čudovito mesto tudi v šoli pri urah slovenskega
£
jezika.
Najmlajši Pastirčkovi bralci bodo s pisanimi barvami odeli svetopisemsko pobarvanko in se z medvedkom šli bar-
varja, medtem pa bodo prisluhnili pravljici Ma-rize Perat o lisici, ki je pomagala medvedu Rjavčku pripravljati brlog. Da ne bi kaj preslišali, si bodo, po Neži-nem priporočilu, dobro u-mili ušesa. Navdušeni športniki bodo prebrali o namiznem tenisu, nabiralci češark, lešnikov... navodila za izdelovanje živalic, pevci bodo zapeli ob ksilofonu, Sara Devetak, četrtošolka OŠ P. B. Domen iz Sovodenj, se bo pa veselila, ker ji je zvezdni u-trinek izpolnil željo: s spisom Pustolovščine med počitnicami je postala Pastirčkov časnikar meseca. Čestitke!
Iva Koršič
Sveti oče spregovoril proti izkoriščanju otrok
Otroci/ naš najbolj dragoceni zaklad
o;
troci so najbolj I dragocen in najbolj ranljiv zaklad!" Te besede je pred nekaj tedni izrekel sveti oče Janez Pavel II. na avdienci, pri kateri je sprejel udeležence svetovne konference parlamentark za varstvo otrok in mladostnikov pod vodstvom predsednika rimske poslanske zbornice Ca-sinija. Otroci v svetu trpijo lakoto, so žrtve bolezni in človeške krutosti, prisiljeni se vojskovati z orožjem v roki ali pa prodajati svoja krhka telesca v revnih predmestjih. Strani časopisnih kronik z vsega sveta pričajo o tem, da so otroci tudi žrtve podlih kupčij in zlasti "prekupčevalcev" človeških organov.
Proti vsem tem grozotam je papež Wojtyla še enkrat dvignil svoj glas in opomnil, da ne smemo pozabiti na "boleči krik
Ml
zapuščenih in oskrunjenih o-trok"; obratno: moramo mu prisluhniti in obenem zahtevati od "javnih uprav in ustanov, zasebnih združenj in sploh
vseh ljudi dobre volje", naj si prizadevajo za dobro najmanjših in najmlajših. Sveti oče je tudi še enkrat poudaril dolžnost, ki jo imamo vsi, da "ta krhka
bitja čuvamo, branimo in vzgajamo v spoštovanju in ljubezni", saj so to "v človeški družini najbolj dragocen zaklad, ki je obenem tudi najbolj krhek in ranljiv." Zato nihče ne sme "molčati ali ostati brezbrižen, ko nedolžni otroci trpijo, so postavljeni ob rob, ranjeni v svojem dostojanstvu človeških oseb." Papež je tudi spomnil, da mora biti vsako dejanje v prid otrokom učinkovito in v skladu z antično - Jovenalovo -maksimo: "Maxima debetur puero reverentia" (otroku smo dolžni naj večje spoštovanje) ali z evangelijem, saj Kristus postavlja otroke za zgled ("če ne boste postali kot otroci..."). Papež Wojtyla se dobro zaveda, da otroci in mladi predstavljajo upanje in prihodnost človeštva. Zato tolikokrat poudarja njihovo poslanstvo in tolikokrat poudarja otrokove neodtujljive pravice. Z mladimi se tudi izredno rad in redno srečuje, saj vedno pravi, da ga njihova družba krepi v duši in telesu.
DD
Kaj v resnici najbolj ljubimo?
Človek najbolj ljubi tisto, kar ga zanima, kar ga najbolj privlačuje. Ponavadi človeka privlačujejo konkretne, vidne stvari, bolj kot nevidne.
Evropejec je odpotoval v Los Angeles in se ni mogel načuditi lepoti mesta, polnega nebotičnikov, modernega mesta, ki je prava arhitektonska mojstrovina. Tujec navadno primerja obiskano deželo s svojo rodno zemljo in opazi, kako se v Italiji dvigajo nad hišami visoke katedrale, v Ameriki pa banke. Ali je mogoče reči, da je Bog Italijanu bolj pri srcu kot pa Američanu? Lepota in privlačnost vidnih stvari nas torej privlačujeta, Bog pa je neviden. Ob nedeljah slišimo gorečega kristjana tako razmišljati: "V cerkev bi šel, toda vreme je danes tako lepo, da..." Tak katoličan ni izjema. Tudi fant, ki po televiziji gleda nogometno igro, je ves pred ekranom: igra ga prevzame, kot je gorečega katoličana prevzelo vreme. Je lahko tak človek kristjan? Učeni profesorji morale vse takšne primere odvežejo. Ločujejo ljubezen Boga kot vrednoto in ljubezen, ki se porodi v človekovi čustveni sferi, kot čustvo. Fant pred televizijo je potopljen v dogajanje. V trenutku, ko bi mu kdo rekel: "Tvoja mama je slaba, pokliči zdravnika!" bi ji fant šel pomagat: tako bi čustvo navezanosti na nogomet pustilo prostor vrednoti pomagati mami v slabosti. Ko si na križišču, daješ zmeraj prednost avtomobilu, ki prihaja z desne. Tako bi lahko rekli v življenju: vsi nekam gremo, tečemo, vendar interesi Boga prihajajo s desne in zato jim je potrebno dati prednost.
Aristotel piše, da človek lahko iskreno ljubi samo samega sebe. Ko so mu povedali, da mati naravno ljubi svojega otroka, je odgovoril: "To je zato, ker ga ima za del sebe!” Ali lahko rečemo podobno za Boga? Cerkveni očetje o tem nimajo dvoma. Oni namreč učijo, da osebo sestavljajo trije deli: telo, duša in Sveti Duh. Bog je torej prisoten v nas po Svetem Duhu. To pomeni, da živi v našem srcu? On je povsod in na različne načine. V našem srcu je prisoten v moči naše svobodne privolitve. Če ga ljubimo, ljubimo same sebe, lastno identiteto, rasemo v trdno osebnost. Bolj ko iščemo njegovo voljo, bolj je naše dejanje človeško in božje hkrati. In če ljubimo naše delo, ljubimo Boga, ker le-ta daje delu vrednost, ki mu pritiče.
Ateisti nam pravijo, da Bog preusmerja interes človeka proč od sveta, v katerem živi, da je nekako Bog opij ljudstva: takšen bog sicer obstaja in njegovo ime pišemo z malo začetnico. Takšen bog ni svetopisemski. Naš Bog je stvarnik vidnega in nevidnega. In človek je bil ustvarjen, da sodeluje pri dejavnem vodenju in upravljanju stvarstva. V resnici, kdor nanj pozabi, beži od sveta in si ustvarja svoj svet po meri ideologij, ki ga odtujujejo od pravega človekovega dostojanstva. Boga je potrebno slaviti. Kaj to pomeni? Matej nam v evangeliju lepo pravi: "Vsakič, ko ste pomagali enemu od mojih najmanjših bratov, ste meni pomagali" (prim. 25,40). Lahko zaključimo, da ljubezen Boga pripada intimno naši identiteti; brez te ljubezni naša osebnost se ne more razviti v razmerju z drugimi ljudmi in s svetom. Zato ljubezen do Boga je temeljna zapoved. Ko je Jezus hotel Petru dati posebno oblast, ga je vprašal, ali ga ljubi bolj kakor vsi ostali.
33. NAVADNA NEDELJA
Mal 3,19-20a; Ps 98; 2 Tes 3,7-12; Lk 21,5-19
Cerkveno leto se nagiba h koncu. Zato nas bogoslužje Božje besede temu primerno nagovarja. Govori nam namreč o koncu sveta in Jeruzalema, v njem pa o pokolu tisočevin tisočev mladih vojakov. Včasih je govorica o teh rečeh tako zagonetna, da težko razločimo posamezne resnice, ki jih pisatelji Sv. pisma podajajo. Vsekakor nam mlajši preroki, med njimi tudi Malahija, slikajo dogodke zelo črnogledo. Kajti ne manjka apokalipse, konca vsega sveta in vseh ljudi zaradi kozmične katastrofe. Jezus nas zavaruje pred obupom, kajti Bog nas ščiti v najmanjših rečeh, kakor je las na glavi (Lk 21,18). Pravi tudi, da ne bo še konca tega vidnega sveta. Apostol Pavel svari pred govoricami o skorajšnjem koncu sveta (2 Tes 2,2). Saj nihče ne ve ne za uro ne za dan konca (Mt24,36). Toda kristjani moramo biti vsak trenutek pripravljeni stopiti pred Sina človekovega (Lk 21,36).
Edini konec, ki nas mora prevzeti, je konec hudobije. Kajti vsi smo poklicani, da pospešujemo ta konec. Jezus nam zagotavlja, za njim apostoli, da nam sredi vse hudobije nihče in nič ne more škodovati in ne ločiti od Boga. Za to pa moramo prositi. Že v oče-našu molimo, naj nas reši vsega hudega, naj nam da moč in milost, da bi skušnjave premagali.
V	litanijah prosimo: "Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!" Nič čudnega pa ni, če ljudje trepetamo pred terorizmom. A tudi to nima zadnje besede. Jezus pa poudarja, naj vztrajamo v dobrem do konca (Lk 21,19). Prerok Malahija slikovito opisuje konec krivičnikov in novo dobo ter zdravje bogaboječim (Mal 3,19-20).
Psalm pa vabi vse k veselju, tudi mrtvo naravo. Po Adamu in Evi vsa narava s človekom vred deli trpljenje in gorje. Apostol Pavel takole piše: "Celotno stvarstvo zdaj skupno zdihujem trpi porodne bolečine in pričakuje odrešenje" (Rim 8,22 nss).
Jezus jo začne odreševati z bivanjem v pušča-
vi	v postu in spravi z vsem mrtvim stvarstvom in živalskim svetom, vštevši z zverinami.
Poleg posta in molitve je potrebno tudi delo za to spravo. Sv. Pavel je že prej, in sicer v listu Solunčanom rezko govoril o nujnosti dela na tem svetu. Človek pa, ki noče delati, pravi, naj tudi ne je. Apostol ne more trpeti namreč ljudi, ki begajo sem ter tja v brezdelju (2 Tes 3,10-12). Zato moramo pričakovati Gospodov prihod v dejavni veri. Jezus nas opominja, naj bomo čuječi in stanovitni.
Saj bodo ostala samo dobra dela, vse ostalo pa bo zgorelo. Kar ne pomeni, da bo Bog ta svet uničil. Bog ne uničuje svoje stvaritve, ampak preskuša z ognjem trpljenja, očiščuje kakor lug pralcev (Mal 3,2). Apostol Peter pravi, naj se ne čudimo pekočim nadlogam, ki nas od časa do časa zadenejo (1 Pt 4,12-13). Tudi čudoviti jeruzalemski tempelj je Jude globoko ponižal, ko so ga Babilonci požgali in porušili. O Herodovem templju, ki je vsaj malo odseval lepoto prvega, pravi Jezus, da ne bo "ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen" (Lk21,6). Tudi Jezusa je takrat zabolelo, toda njega zanima prej tempelj telesa, ki ga lahko za večno izgubimo. Vernim pa ga bo on obnovil s čudežnim vstajenjem iz kraljestva smrti (Jn 2,19-22).
Četudi se bližamo Božiču, nam Sv. pismo govori o Veliki noči trpljenja, smrti in vstajenja Božjega Sina. To pa odgovarja prej nenehnemu umiranju kakor pa božičnemu veselju. Poleg vsega imamo opraviti z lažnimi preroki, ki sami sebe razglašajo za odrešitelje. Oznanjajo tudi konec sveta, ki pa ga ni še (Lk 21,8-9). Zakrivajo pa čase hudih preizkušenj. Judovski zgodovinar Jožef Flavij opisuje gorje obleganja in zavzetja Jeruzalema 1. 69/70 po Kr. po Vespazijanu in končno po Titu. Za nesrečne Jude, ki so ostali v obleganem Jeruzalemu brez vode, brez hrane, je bil to zares konec vsega. Kar pa jih je skušalo zbežati iz mesta, so jih rimski legionarji poklali ali križali, tudi po več sto dnevno. Ko je zmanjkalo lesa za križanje, so jih križali na zidovju. V mestu samem so nekatere matere zaradi lakote jedle lastne otroke.
Nič slabše ni bilo v prejšnjem stoletju po taboriščih Italije, Nemčije, Sibirije. Prav tako grozno je v vsaki vojni.
Toda Kristus obljubi vsakemu trpinu zaradi vere in vztrajnosti do konca Gospodov dan prihoda v veličastju vstajenja.
Zato recimo: "Amen. Pridi, Gospod Jezus!" (Raz 22,20).
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
11. novembra 2004
Za prejete božje darove
Pisma slovenskih škofov ob zahvalni nedelji
Zahvala koprskega škofa msgr. Metoda Piriha
Naše življenje je polno majhnih in velikih darov.Te darove je treba prepoznati, jih videti, se jih zavedati in se zanje zahvaljevati Bogu in ljudem. Hvaležnost Bogu krepi naše zaupanje vanj, ker nam vedno znova daje in nas preseneča. Verovati moramo, da nas bo Gospod tudi vnaprej obsipal s svojimi dobrotami. "Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave" (Jak 1,17). In apostol Pavel pravi, da se moramo nenehoma in za vse zahvaljevati Bogu Očetu. "V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse" (Ef 5,20).
Hvala za življenje, za otroke in mladino, hvala za poklic in delo, hvala za vse poljske pridelke, hvala za čas in milost. Hvala za vse darove in nabirke ob potresu v Posočju ter za vse druge nabirke v korist škofije in vesoljne Cerkve. Hvala za bogoslovce, duhovnike, redovnike in laike. Hvala Svetemu sedežu za konkatedralo v Novi Gorici. Hvala tudi za bolezen in različne preizkušnje, s katerimi nas Gospod obiskuje in nam odpira oči za stiske bližnjega. Hvala vsem za vse!
Zahvala upravitelja ljubljanske nadškofije msgr. Andreja Glavana
"Zahvalil boš Gospoda, svojega Boga..." (5 Mz 8,10)
Ko v peti Mojzesovi knjigi beremo o zahvali za lepo deželo, za jezera, studence, deželo pšenice, vinske trte, olja, obilje mleka in medu, skoraj moramo pomisliti na našo domovino, ki se z vsem tem ponaša, in na dolžnost naše zahvale.
Začeli smo leto Evharistije. Jezusu gre neskončna zahvala za ta studenec milosti, moči in luči na naši življenjski poti.
Kot upravitelj ljubljanske nadškofije čutim dolžnost, da se po pastoralnem letu duhovnih poklicev na naš zahvalni dan najprej zahvalim bratom v škofovski in duhovniški službi, redovnikom in redovnicam. Bogu hvala za vse predane požrtvovalne in velikodušne duhovnike, ki nosite "težo dneva in vročine" na župnijah. Bogu hvala za vas, redovniki in redovnice, za vaše apostolsko in posvečeno življenje.
Hvala še posebej vsem, ki skrito spremljate pastoralno delo z molitvijo in pokoro in tako dajete duhovno rodovitnost našemu apostolskemu delu.
V	letu laikov, ki smo ga začeli, naj velja zahvala množici lai-ških sodelavcev, katehistinjam in katehistom, ključarjem, cer-
kovnikom, ministrantom, organistom, pevcem ter članom ZPS za dosedanje skoraj petletno dobo soodgovornega dela za blagor župnije. Hvaležno priznanje gre tudi župnijskim gospodinjam in drugim pomočnikom.
Hvala vernikom za vzdrževanje Cerkva, duhovnikov, za vse škofijske in druge nabirke, da more Cerkev opravljati svoje poslanstvo. Naj vam Bog vse stokratno povrne.
Vsem nam pa naj da Bog dovolj darov za dušo in telo, moči in poguma, da mu bomo še naprej zvesto služili.
Zahvala mariborskega škofa msgr. Franca Krambergerja
Zahvalna nedelja ni samo dan, ko se zahvaljujemo Bogu za sadove in darove zemlje in poljske pridelke, ki smo jih v teh dneh že pospravili, ampak je tudi priložnost, da izrečem zahvalo tudi vam vsem, ki ste na različne načine darovali svoje znanje in moči, kar ste in kar imate, za našo škofijo in našo krajevno Cerkev. Zahvaljujem se pomožnima škofoma, sobratom duhovnikom, diakonom in bogoslovcem, redovnicam in redovnikom za požrtvovalnost pri apostolskem delu, za zvesto pričevanje in za molitev. Prav tako hvala številnim katehistinjam in katehistom, organistom in
pevcem, tistim, ki skrbite za lepoto cerkva in bogoslužja in drugim sodelavcem pri pastoralnem delu, ki nam pomagate pri oznanjevanju Božjega kraljestva in vzgoji mladega rodu. Hvala tudi vsem, ki skrbite za svoje duhovnike.
Hvala vsem vernikom, ki se zanimate za življenje v svoji župniji, škofiji in celotni Cerkvi in ste pripravljeni sodelovati in pomagati povsod, kjer vas potrebujejo. To ste najprej člani župnijskih pastoralnih svetov ter ključarji in drugi člani gospodarskih svetov. Vaše veliko prostovoljno delo je neprecenljive vrednosti. Naša Cerkev res ni bogata gmotno, je pa bogata po velikodušnosti in prostovoljnem delu svojih številnih članov, in to bogastvo je neprimerno dragocenejše, rodovitnejše in trajnejše.
S posebno pozornostjo in hvaležnostjo pa se v teh dneh spominjam tudi vas, ki ste bolni, ostareli, osamljeni ali kako drugače trpite. Hvala vam, da svoje trpljenje darujete za potrebe Božjega kraljestva med nami in da pričujete za zaupanje in pogum v preizkušnjah.
Ob zahvalni nedelji se vam zahvaljujem za darove, s katerimi skrbite za osrednje škofijske ustanove, za veliko in malo semenišče, za Enoto Teološke fakultete v Mariboru, za potrebe škofijske gimnazije, škofijske ka-ritas in drugih škofijskih ustanov.
Vsem sodelavcem in dobrotnikom zagotavljam, da se vas vedno spominjam ob Gospodovem oltarju in vas hvaležno pozdravljam.
Zamejska skavtska organizacija
Začetek delovnega leta pri tržaških skavtih
Mesec oktober predstavlja s svojimi toplimi jesenskimi barvami, ki preoblečejo gozdove in travnike v novo obleko, začetek delovanja marsikaterega društva in organizacije. To velja tudi za Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo, v imenu katere se vsako soboto redno srečuje na sestankih okoli 300 mladih iz Goriške in Tržaške. Nekateri voditelji so sicer svoje sestanke začeli že septembra, drugi komaj oktobra, za skavte tržaške pokrajine pa je nedelja 24. oktobra pomenila uradni začetek skavtskega leta. Oba stega, Trst 1/2 (s sedeži na Repenta-bru, Opčinah, Križu, Nabrežini in Devinu) in Trst 3/4 (s sedežema v Mač-koljah in pri Sv. Ivanu), sta namreč organizirala dva izleta stega, ki sta se jih kljub slabemu meglenemu jutru in kljub deževnim dnevom udeleži-
lo	zelo lepo število članov, pri kraškem stegu pa tudi prijateljev, staršev, bratov in sestric.
Medtem ko je Kraševce pot vodila od Križa, mimo Sv. Primoža in Proseka do Grljana, so se člani stega Trst 3/4 v megli podali na vrh Slavnika. Skupna točka obeh izletov je bil predvsem sprejem novih članov in prestop nekaterih drugih v višje enote. Tako so se naj mlajši, volčiči in volkulj i-ce, z Akelo in Bagheero umaknili iz džungle in se poslovili od svojih prijateljev, za katere je prišel čas, da zapustijo krde-
lo	in se podajo v vas. Sami so morali najti pot do čete, ki je medtem prav tako pozdravljala svoje starejše člane in jim zaželela že v naprej srečno pot
v skavtskem življenju. Istočasno je četovodja sprejela nove člane v četi, klanovodja pa nove člane v noviciat.
Po doživetih obredih, po solzah slovesa in po trepetu ob
Po teh spremembah v vodstvu in po prestopih so skavti nadaljevali pot do Grljana, kjer so si ogledali Miramarski park, tekmovali v prepoznavanju rastlin in svoj izlet zaključili v
vstopu v novo vejo, se skavti niso prestrašili slabega vremena in nadaljevali svoj izlet po začrtani poti.
Skavtje stega Trst 1/2 so svojo pot začeli v Križu, kjer so sodelovali pri sv. maši, po kateri so se odpravili po gozdni poti proti Proseku in se ob gozdnati jasi tudi ustavili. Stegovodja Zviti leopard (Štefan Pahor) je slavnostno predal vodstvo stega novi stegovodji športni lisici (Eleni Bogateč).
Krdelo se je poslovilo tudi od stare Akele (športne lisice), ki je predala svoje mesto poglavarja novi krdelovodji (Nasmejani želvi Jasni Tuta).
Grljanskem portiču, skupina volčičev z Opčin in iz okolice je zmagala igro o prepoznavanju rastlin in si skupaj z kr-delovodjo privoščila nagrado-sladoled.
Steg Trst 3/4 pa je svojo pot začel v Prežnici in se po spolzki gozdni poti povzpel na vrh Slavnika. Megla, ki je zjutraj zajela celotno pokrajino, se nikakor ni hotela umakniti, tako da so bili skavti na vrhu prisiljeni tavati po brezmejni nevidnosti. Ko so tako pogumno korakali, so se kar naenkrat znašli pred Tumovo kočo na vrhu, ne da bi se tega sploh zavedeli.
Tudi v tem stegu je prišlo do nekaterih sprememb pri vodenju, tako je Jamski medved (Štefan Keglje-vič) zapustil krdelo in se podal na novo pot učitelja noviciata. Ostalo vodstvo pa je ostalo nespremenjeno.
Naj zabeležimo, da sta oba klana Kras'n klan in Uč'n klan svoje srečanje začela že na sobotni večer. Med tem srečanjem so bili novinci po nekaterih preizkušnjah (eni so morali v temi sami prehoditi dolgo gozdno pot do jame, drugi pa so morali preplezati steno) sprejeti v skupnost enega ali drugega klana, ki sta nato praznovala ta podvig dolgo v noč. Kraševci so svoje srečanje izpeljali v jami Caterina pri Sem-polaju, poleg tega pa so imeli tudi obred podpisa listine klana. Svoje srečanje so nadaljevali na sedežu ŠD Grmada, kjer so imeli nekatere obrede odhodov, to je tisti obred, ko se člani čutijo dovolj odgovorne, da zapustijo skupnost klana in sami stopijo v svet: eni se po tem obredu odločijo, da se v organizacijo vrnejo v obliki vodenja oz. v obliki drugih služenj, drugi pa se odločijo za druge življenjske poti.
Klan Uč'n klana pa je svoje srečanje imel v gozdu v bližini Boljunca, prenočevanje pa v skavtski koči v Dragi. Ce bi se še kdo rad vključil v delovanje skavtske organizacije na Tržaškem, si lahko ogleda spletne strani: www.szso.org ali pa pokliče stegovodji Eleno Bogateč (3493730886) ali Paola Biancuzzija (3398672555 ali 0038631781335).
JC
Kratke
Oddaja o p. Placidu Corteseju
Te dni mineva 60 let, kar je podlegel mučenju v "bunkerju” gestapa na Ober-dankovem trgu vTrstu minoritski pater Placido Cortese (Cres 1907 -Trst 1944). Tega duhovnika, ki seje odlikoval kot verski časnikar v Padovi, med vojno pa kot velik dobrotnik slovenskih in hrvaških internirancev, političnih preganjancev in Judovter kot sodelavec v odporu proti trinoštvu, je naša javnost v zadnjih letih že nekoliko spoznala, saj je med drugim vTrstu potekal škofijski del cerkvenega procesa, da bi ga razglasili za blaženega. Še preteklo nedeljo, 7. novembra, je v Primorskem dnevniku objavil globoko razmišljanje o njegovem liku pisatelj Boris Pahor.
Slovenski televizijski spored RAI vTrstu bo v torek, 16. novembra, približno ob 20.20, pred TV dnevnikom, predvajal krajši dokumentarec Pater Placido Cortese - redovnik in mučenec. Gre za prispevek, ki ga je za versko oddajo Televizije Slovenija Obzorja duha pripravil časnikar Boštjan Debevec. Prvič je bil na sporedu 2. maja letos. V oddaji med drugim nastopajo dr. Majda Mazovec iz Ljubljane, ki je sodelovala s patrom pri pomoči internirancem v fašističnem taborišču Chiesanuova, dipl. ekon. Ivo Gregorc iz Ženeve, kije bil z njim zaprt v Trstu, in nekateri preučevalci njegovega življenja in dela.
Koncert ob 70-letnici rojstva profesorja Huberta Berganta
Na Mirenskem Gradu v Mirnu bo v soboto, 13. novembra, ob 20. uri koncert v spomin na pokojnega orgelskega mojstra Huberta Berganta. Poklonili se mu bodo študentje Akademije za glasbo iz Ljubljane in njegovi nekdanji učenci. Igrali bodo na njegovih osebnih orglah, ki mu jih je za študijske namene izdelal orglar Anton Jenko iz Šentvida nad Ljubljano in na velikih koncertnih orglah, ki jih je leta 1965 postavil Andrej Benda. Nastopili bodo Mirko Butkovič in Matej Lazar iz razreda prof. Renate Bauer, bivša Bergantova učenca Martin Lenarčič in Gregor Klančič ter sopranistka Renata Vereš - Klančič.
Koncert organizirata Akademija za glasbo iz Ljubljane in Kulturno-prosvetno društvo Stanko Vuk iz Mirna. Vabljeni! Andrej Budin
Srečanje slovenskih in koroških redovnikov in redovnic v Stični
V	soboto, 6. novembra 2004, so se v Cistercijanski opatiji v Stični srečali slovenski in koroški redovniki. Iz Slovenije so na srečanje povabljeni višji redovni predstojniki in predstojnice, ki so povezani v K0RUS. Iz Slovenije pričakujejo okrog 30 udeležencev, iz Koroške pa od 20 do 25. Redovniki iz Slovenije in z avstrijske Koroške so se na Koroškem prvič srečali pred enim letom, pri čemer je bil glavni poudarek srečanja namenjen graditvi skupnosti v duhu Srednjeevropskega katoliškega shoda (SREKS-a). Srečanje je bilo za udeležence duhovna in kulturna obogatitev, zato so že tedaj sprejeli odločitev, da se čez leto dni ponovno srečajo.
Na dopoldanskem delu srečanja v Stični bodo po uvodni molitvi obravnavali glavno temo z naslovom Pluralnost - izzivi v novi Evropi, ki so jo pripravili na osnovi intervjuja, kije bil objavljen v tedniku Družina, 11. julija 2004. Sledila bosta ogled stalne razstave v Slovenskem verskem muzeju vsklopu cistercijanskega samostana v Stični in sv. maša. Popoldanski del srečanja bo potekal ločeno - slovenski in koroški redovniki bodo obravnavali vprašanja, ki zadevajo njihovo življenje v krajevnih skupnostih in Cerkvah.
Vsi sveti v Laškem
Na posnetku je ženski pevski zbor iz Ronk, ki je ob letošnjih Vseh svetih s pomočjo drugih vernikov obogatil tradicionalno mašo za slovenske rajne iz Laškega v cerkvi sv. Nikolaja vTržiču. Mašo je daroval župnik iz Doline Maks Suard,
Prejeli smo
Jack proti Jezusu
Spoštovani,
članku gospoda Ambroža Kodelje o vraževernem praznovanju Halloweena in poganskim izvirom, ko se je Jack "pogajal" z vragom, ter izraženim pomislekom si dovolim dodati še to:
Halloween si utira pot v našo družbo vedno bolj tudi prek najšibkejših članov le-te, prek otrok. V nekaterih vrtcih vsako leto z večjo vnemo pripravljajo in "praznujejo" Hallo-ween, ošemijo otroke v grozljive podobe, "okrasijo" vrtec s pajki in pošastmi ter ustvarijo neko temačno, grozljivo, črno vzdušje.
Za privolitev v tako “pobudo" nihče ne vpraša staršev, udeležbo otrok za versko vzgojo pa morajo starši s podpisom potrditi. Lahkotna legitimacija takega “praznovanja" s strani staršev (“otroku primerno razložiš in ni problema") ali, kakor je objavil te dni II Picco-
lo	na kulturnih straneh, izjava predsednice Italijanskega
združenja staršev, da ne vidi razloga, da ne bi praznovali Halloweena in da ima tudi “pedagoško pozitivno plat", lahko razumemo tudi kot razlago nemoči staršev, ki, čeprav so plačali prek davkov za javno uslugo vrtca, se morajo tega dne ne samo odpovedati javni uslugi, ampak tudi poskrbeti za varstvo otrok ali biti na dopustu, če se ne strinjajo s takim "praznovanjem" - kar ni vedno ali vsem možno.
Kar pretresljivo je na drugi strani, da v božičnem času otroci ne pripravljajo jaslic in jih v vrtcu postavijo, ker, tako odgovor s strani vrtca, bi lahko simbol upanja, radosti in ljubezni "žalil čustva družin drugačne veroizpovedi". Žaliti krščanstvo in krščanske družine s “praznovanjem" Hallo-weena očitno ni problem.
Z otrokoma sem bil tisti dan v Občinskem morskem muzeju. S spoštovanjem,
Igor P. Merku'
• y-|	NOVI
6	11.	novembra	2004	Goriška	glas
Kratke
Manifestacija za Trgovski
Slovenska konzulta pri goriški občini prireja skupno s Svetom slovenskih organizacij, Slovensko kulturno gospodarsko zvezo,
Zvezo slovenske katoliške prosvete in Zvezo slovenskih kulturnih društev v soboto, 27. novembra, z začetkom ob 15. uri pred Trgovskim domom na Verdijevem korzu v Gorici kulturno prireditev ob stoletnici vselitve prvih slovenskih organizacij; sodelovali bodo skupni mešani in moški pevski zbori. Pobuda bo seveda tudi priložnost, da opozorimo na pričakovanja naše narodne skupnosti in še zlasti na uresničevanje določil zaščitnega zakona 38/2001. Prireditelji seveda pozivajo k sodelovanju in udeležbi posameznike in goriške ustanove, organizacije, tako kulturne kot športne in rekreacijske!
V telovadnici SZ Olympia športna in športno ritmična gimnastika
Že več kot mesec dni potekajo v telovadnici ŠZ Olympia redni treningi športne gimnastike ter športno ritmične gimnastike (orodne telovadbe in ritmike) za sezono 2004/05. V gimnastični skupini je okrog 20 dečkov. Trenirajo dvakrat tedensko pod vodstvom novogoriškega trenerja Mihe Vogrinčiča in so razdeljeni v dve starostni skupini: od 5. do 7. leta in pa od 8. leta dalje. V skupini ritmične gimnastike pa je 16 deklic, ki trenirajo pod vodstvom Mije Ušaj Češčut. Tudi ritmičarke so razdeljene v dve starostni skupini, tako kot orodni telovadci, tudi one trenirajo dvakrat tedensko v goriški društveni telovadnici. Obema trenerjema, ki imata večletno izkušnjo dela z otroki, letos pomaga še perspektivna mlada pomožna vaditeljica Maja Devetak. ŠZ Olympia namreč skrbi tudi za vežbanje domačega kadra, ki bo v prihodnjih letih prevzel delovanje sedanjih trenerjev v delu z najmlajšimi. Prav pri teh skupinah sta znanje in oprijem vaditelja oz. trenerja odločilnega pomena.
Gimnastičarji se pridno pripravljajo na prve nastope: prvi daljši tradicionalni prikaz tromesečnega dela bo v drugi polovici decembra, v kratkem pa bo tudi prvo srečanje v letošnjem letu z novogoriškimi orodnimi telovadci in pa plesno ritmičnimi skupinami, ki gojijo to zvrst tu in onkraj meje. Vpisovanje se v ti dve skupini še nadaljuje, in to kar med urami treningov (možen je tudi ogled!) ob ponedeljkih in četrtkih od 15. do 16. ure (starejša skupina), od 16. do 17. ure (mlajša skupina). (DČ)
Razstava goriškega slikarja Ivana Žerjala v Kulturnem domu v Gorici
V četrtek, 18. t.m., bo v Galeriji Kulturnega doma v Gorici ob
18. uri odprtje samostojne razstave goriškega slikarja Ivana Žerjala, ki se je rodil leta 1976 v Gorici. Po opravljenem višješolskem študiju se je vpisal na tržaško univerzo, kjer je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Od leta 1999 se aktivno posveča umetniškemu ustvarjanju.
Razstavo prireja upravni odbor Kulturnega doma v okviru praznovanja 23. letnice odprtja slovenskega kulturnega hrama v Gorici (1981-2004).
Razstava bo odprta v Galeriji Kulturnega doma vse do 9. decembra 2004 po tem urniku: od ponedeljka do petka: od 9. do 13. in od 16. do 18. ure ter v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami.
Prijetno martinovanje v Standrežu
Prosvetno društvo Štandrež je priredilo v soboto, 6. novembra, v spodnjih prostorih župnijske dvorane tradicionalno martinovo srečanje za člane in prijatelje. Večerje s svojimi lepimi diapozitivi obogatil Viktor Selva. Prikazal je namreč pomembnejša dogajanja v minulem letu, predvsem pa razne utrinke družabnosti in izletov, ki jih je društvo priredilo. Člani društva so postregli z odlično ajdovo polento in drugimi domačimi dobrotami, med katerimi niso smeli manjkati “vrzoti". Prijetna druščina seje zadržala pozno v večer.
... in v Sovodnjah
KD Sovodnje prireja v sodelovanju z občino in osnovno šolo praznik sv. Martina v Sovodnjah. V petek, 12. t.m., bo ob 20.30 predstavitev knjige Na razpotjih življenja dr. Vladimirja Pahorja, v soboto pa ob 16.30 pripovedovanje pravljice Hiša, ki bi rada imela sonce; pripovedovala bo Majda Zavadlav. Sledili bodo prihod sv. Martina, sprevod z lampijončki in družabnost. V nedeljo bo po maši blagoslov vozov in kmečkih pridelkov, odprtje razstave starih igrač ter družabnost s srno in polento.
dom
SCGV E. Komel, Kulturni center L. Bratuž in ZCPZ: Srečanje z glasbo
Trije goriški sodobni skladatelji na zgoščenki skupine Musicum
E3 Začetek abonmajske sezone v Gorici
Lepo sprejeta Lubezn
Letošnja abonmajska sezona v Gorici se je začela 26. in 27. oktobra v Kulturnem domu s ponedeljkovo in torkovo ponovitvijo predstave Lubezn (Luv) Murraya Schisgala v režiji Sergeja Verča in izvedbi treh dobrih igralcev, Vladimirja Jurca, Janka Petrov-ca in Maje Blagovič, ki kljub hudi življenjski stiski Slovenskega stalnega gledališča Trst s peščico kolegov še zmeraj vztrajajo v našem edinem zamej-
skem profesionalnem gledališkem hramu in ga s svojo zavzetostjo in energijo ohranjajo pri umetniški vitalnosti. Nad dvesto gledalcev, zdaleč premalo, da bi se polno zaiskrila ljubezen do naših gledaliških umetnikov kot nekoč, je z vpisom abonmaja potrdilo svojo zvestobo in zavezanost finančno vse preveč preizkušeni gledališki hiši in lepo sprejelo prvo letošnjo abonmajsko ponudbo, ki je po sili
razmer morala biti komorna. Po angleških in ameriških odrih zelo znana bulvarska komedija je v postavitvi SSG pridobila jezikovno svežino v novem prevodu igralke Vesne Maher in v Verčevi režijski interpretaciji zadobila resnob-nejši prizvok, toda vseeno je ohranila dokaj duhovitih trenutkov, ki jih je takoj zaznala in s smehom spremljala go-riška publika. Z dolgim aplavzom je izkazala svojo naklonjenost delu, predvsem pa igralcem, ki so s srčno pogumnostjo stopili v to novo negotovo gledališko sezono. Zamudniki in tisti, ki se niso še odločili si priskrbeti abon-
ma, imajo še možnost to storiti, kot je z zanosom in upanjem dejal Janko Petrovec na slavnostnem večeru Borštnikovega srečanja v Mariboru, "še je čas za vpis abonmaja, saj se je gledališka sezona šele začela".
Naslednja abonmajska predstava v Gorici je bila v ponedeljek, 8. t. m., v KD, ko je k nam prišla v goste ljubljanska Drama z Beckettovim delom O, Krasni dnevi v režiji Mete Hočevar, s katero sta imenitna igralca Štefka Drolčeva in kolega Danilo Benedičič slavila svojo osemdeseto oz. sedemdeseto življenjsko pomlad.
m
Avtobiografija Antonia Bumbace
Vojna in trpljenje/ od trpljenja do katarze
Antonio Bumbaca, predstavnik znane goriške družine, nam v knjigi brez izmikanja odkrije vse svoje življenje; od otroštva in mladosti vse do upokojitve, bralec gre z njim skozi taborišča, mučenja in nasploh vse krutosti vojne. Avtobiografijo, naslovljeno "Le inutili fosse dell'India" (Nesmiselni jarki v Indiji), razdeljeno v sedem poglavij, posveča svojim vnukom, ki so ga stalno spraševali o vojni, o zaporni-štvu v Indiji in v Avstraliji ( nekaj let je namreč preživel tudi na tem kontinentu).
Čemu pa naslov "Nesmiselni
jarki v Indiji"?
Ko so bili Bumbaca in drugi ujetniki pod trdo roko Angležev med drugo svetovno vojno v Indiji, so jih slednji prisilili kopati luknje in jih potem, ko so jih bili izkopali, nagnali, brez kateregakoli razloga, da so jih ponovno napolnili, vedno iste luknje, z isto prej izkopano zemljo....
To je stvar, ki se na prvi pogled ne zdi tako strašna in kruta, s časom pa lahko tako brezsmiselno početje spravi človeka ob pamet. Rečeno na kratko: spravi te v obup in v norost. In prav to se je zgodilo enemu izmed
Antoniovih sojetnikov. Zaporniki so se ob pogledu na popolnoma blaznega tovariša uprli, za glavnega krivca pa so stražarji določili ravno Antonia in ga obsodili na deset dni "kala-
busha". To je dvakrat dva metra velika pločevinasta kletka, v kateri komaj stojiš, z milimetrsko luknjico za zrak. Antonio je vse to in še mnogo drugega preživel, zahvaljujoč se notranji moči, ki mu jo je vlivala molitev in vera v rešitev in v boljše čase.
Želje so se mu uresničile, saj je ponovno zagledal svoje kraje in objel vse drage. Po vrnitvi iz Avstralije je vstopil v italijansko policijo, s katero je sodeloval še po upokojitvi, in sicer kot predsednik Državnega združenja policije - sekcija Gorica.
"Če boš s svojim trpljenjem uspel trpljenje spremeniti v radost bližnjega, bo tvoje trpljenje postalo najvišja radost!" je misel, ki jo je Antonio Bumbaca napisal kot moto svoji pričevanj ski knjigi, ki je izšla pri založbi Stampa S.G.I. iz Gorice.
Metka Kuret
r f.fn 1^ J s
Š|!gj |fe a "M
dan, Matija, Kristjan, Peter, David, Bernard, Marko in Rok najprej zapeli furlansko mašo Mes-se cul popul Cecilie Seghizzi; v petih delih maše najdemo primesi ljudskega verskega izraza in arhaičnih lestvic, pa tudi modernistične izpeljave. Missa Psal-lam Deo meo, ki jo je Jericijo napisal nalašč za Musicum, je pra-
vi	biserček, tiha molitev na notnem črtovju, s posebnim občutkom za liturgijo. V tretjem delu večera pa je zazvenelo pet skladb mladega Quaggiata, ki so jih fantje res solidno odpeli, publika pa posebno toplo nagradila s ploskanjem. Njegove skladbe so sveže, spevne, meditativne in lirične, a tudi drzno avantgardne in polne harmonskih eksperimentov.
Skladateljem čestitamo za umetniške dosežke, prirediteljem pa za posebno posrečeno zamisel!
Danijel Devetak
Malokateri kraj se lahko ponaša s tremi generacijami še živečih u-veljavljenih in plodnih skladateljev. Gorici je to bilo dano. Lepo je tudi, da se jim je naša javnost lahko zahvalila za njihove umetniške stvaritve ob predstavitvi zgoščenke, ki združuje njihove izbrane skladbe.
Za tako praznično priložnost, ki predstavlja edinstven dogodek in se je je udeležilo res veliko ljudi, je poskrbela vokalna skupina Musicum na koncertu v soboto, 6. t.m., v sklopu sezone, ki jo prirejajo Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov. Pod oboki cerkve sv. Ivana v Gorici so odmevali zvoki - pretežno - sakralnih del Cecilie Seghizzi Campolieti (roj. 1908),
Stanka Jericija (1928) in Patricka Quaggiata (1983).
Cecilia Seghizzi, "prva dama goriške skladateljske ustvarjalnosti", je slikarka in glasbenica, hči skladatelja Cesara Augusta Seghizzija. V svojem opusu šteje vrsto zborovskih in komornih skladb, v katerih skuša eksperimentirati barvitost zvoka v smislu impresionistov. Stanko Jericijo, kaplan v župniji sv. Ignacija, učenec Mirka Fileja, je avtor številnih odličnih sakralnih del, sadov bogate duhovne izkušnje, ki smo jih imeli možnost spoznati zlasti v zadnjem desetletju. Enaidvajsetletni Patrick Quaggiato, študent zborovske kompozicije in dirigiranja na
tržaškem konservatoriju Tartini, pa s svojo mladostniško zagnanostjo, podkovanim znanjem in izvirnim eksperimentiranjem vedno znova dokazuje, da je pravo prijetno in obetavno presenečenje na goriški (in vseslovenski?) glasbeni ustvarjalni sceni. Pevsko skupino Musicum, ki letos praznuje prvih pet let svojega poustvarjanja, sestavlja osem fantov, ki jih družita iskreno prijateljstvo in velika ljubezen do petja. Zadnji dve leti jih kot mentor vodi eden najboljših
slovenskih dirigentov, Matjaž Sček, s katerim sistematično "obdelujejo" zlasti naše, primorske skladatelje. Kot je povedal član skupine Marko Gus, je CD sad dela zadnjih dveh let in veliko jim pomeni, da so ga lahko predstavili prav v cerkvi sv. Ivana, kjer se je večina njih sploh spoznala in oblikovala. Večera bi se moral udeležiti tudi nadškof De Antoni, ki pa tega ni storil zaradi napetosti na Slonokoščeni obali, kjer delujo tudi goriški misijonarji; zato, je povedal vodja pastoralnega središča p. Mirko Pelicon, naj koncert izzveni tudi kot molitev zanje.
Po uvodni Gallusovi skladbi Praeparate corda vestra so Bog-
NOVI
GLAS
Čezmejno šolsko sodelovanje v okviru projekta INTERREGIII
Predavanje o zaznavanju različnega v delu pesnika Biagia Marina
Proti koncu lanskega šolskega leta so potekala v sklopu širšega projekta INTERREG III A/Phare CBC aktivnost 3. 1 Italija - Slovenija 2000/2006 pod naslovom Preseganje mej v odkrivanju skupnega prostora prva čezmejna izobraževalna srečanja dijakov slovenskega liceja P. Trubar -S. Gregorčič iz Gorice, ki je no-sitelj pobude, z vrstniki znanstvenega liceja Buonarroti iz Tržiča, ITI Einaudi Marconi iz Staranzana, D. Alighieri iz Gorice, Duca degli Abruzzi in Sla-taper ter Gimnazija Nova Gorica. Po pozitivni izkušnji in skupnem delu se omenjeni projekt nadaljuje tudi v letošnjem šolskem letu s skupnim koordinatorjem prof. Petrom Černičem. Letos bodo dijaki ob branju besedil slovenskih in italijanskih avtorjev (Pahor, Zlobec, Rebula, Marin, Tomizza...) odkrivali, kako ti pisci doživljajo drugega, drugačnega, in o tem tudi sami razmišljali. Prvič so se
naši in italijanski licejci iz Gorice sestali v avditoriju Slovenskega šolskega središča v sredo, 27. oktobra, ko jim je prof. Edda Serra preko poezije in proznih odlomkov Biagia Marina predavala o življenju in delu tega pesnika iz Gradeža, o njegovem pogledu, čutenju in občutkih do drugega, različnega in s tem tudi razvila temo o zaznavanju različnega v obmejni literaturi. Prof. Serra, velika poznavalka sodobne poezije in predsednica Študijskega središča Biagio Marin v Gradežu, je ob razpredanju misli o jazu in njegovih mejah prešla na Marinovo pesniško izpoved. Avtor je v glavnem v narečne pesmi izlival svoja čustva, ki so se porajala tudi ob soočanju z drugim, saj je živel v Gradežu, Gorici in Pazinu v dokaj raznolikem narodnostnem okolju. Čeprav je bil vnet iredentist, se je skušal s spoštovanjem približati in spoznati drugega ter tako preseči osovražene politične meje.
Štandreško pokopališče: blagoslovitev
Kapelica in kostnica
Na dan Vseh svetih je štandreški župnik Karel Bolčina po tradicionalni molitvi na pokopališču s posebnim obredom blagoslovil obnovljeno kapelico in na novo zgrajeno kostnico. Goriška občinska uprava se je na prizadevanje štandreškega rajonskega sveta in celotne vaške skupnosti odločila za ta pomembna dela na štandreškem pokopališču, ki so trajala celo poletje. Vhod v pokopališče je s temi deli postal lepši, s kostnico pa je božja njiva pridobila več zmogljivosti. Še vedno je sicer odprto vprašanje širitve pokopališča, za katero se domača skupnost zavzema že nekaj desetletij.
Pri popoldanskem obredu na
ZAŠIV
or
Servis šivalnih strojev Express izdelava ključev Brušenje nožev in Škarij
ŽARKO PERDEC, s.p.
Ul. Gradnikove brigade 35 5000 Nova Gorica tel. 00386 5 30 29 662 gsm 00386 41 320 898
avto S Vuga
Nudimo tudi tekoče vzdrževanje ostalih vozil
Partizanska 39, 5000 Nova Gorica
Pooblaščeni prodajalec in serviser
^	SUZUICI	SERVIS:
■V	Tel. : 003865-33-33-440
T~M irtj*\r|l l	Prodaja: 003865-33-33-440
AGRI
KOR
KORSIC MITJA & C.
VRTNARJENJE, SADITEV IN OSKRBA VINOGRADOV
Jazbine 11 -Steverjan Tel. 0481 390247 - Fax 0481 393021
Po izčrpnem predavanju so se dijaki razvrstili v mešane skupine (v začetku so "strogo" ločeno posedli na sedeže avditorija!) in s tem še sami predrli zapreke in zadrege ter skupaj sestavili vprašanja tudi o Marinovih etičnih in religioznih pogledih.
Letošnji del projekta zaobjema
še zgodovinsko in umetnost-no-urbanistično področje ob meji (za slednje se zanima prof. Marta Malni), zato si bodo dijaki v kratkem ogledali razstavo velikega arhitekta Maxa Fabianija. Ker je naših dijakov malo, sodelujejo pri vseh pobudah, Italijani pa v manjših skupinah.
Na slovenskem liceju, kot nam je povedala pov. ravnateljica Mihaela Pirih, želijo literarni sklop povezati s Praznikom slovenske kulture.
IK
pokopališču je pel cerkveni zbor pod vodstvom Patricka Quaggiata, po blagoslovitvi dveh omenjenih objektov pa priložnostni moški sestav pod vodstvom Aleša Hobana. Ob tej priložnosti je spregovoril predsednik štandreškega rajonskega sveta Marjan Breščak.
Kratke
Srečanje z glasbo: orkester Pro Musiča
Nadaljuje se koncertna sezona, ki jo organizirajo SCGV Emil Komel, Kulturni center Lojze Bratuž in ZCPZ iz Gorice. V soboto, 13. novembra, bo ob 20.30 uri v okviru modrega abonmaja v veliki dvorani KC Bratuž gostoval orkester Pro Musiča iz Salzburga. Orkester, ki ga je ustanovil in ga vodi dirigent VVilfried Tachesi, združuje najboljše diplomante solnograškega zavoda Mozarteum. V svojem delovanju šteje veliko koncertov po vsem svetu in sodelovanje z znanimi solisti. Goriški publiki bo orkester predstavil izključno skladbe Wolfganga Amadeusa Mozarta, v sodelovanju s solo violinistom Frankom Stadlerjem.
Darko Bratina in Fulvio Tomizza o smislu življenja ob meji
Kinoatelje je 6. t.m. predstavil svojo novo produkcijo, dokumentarni film, ki daje besedo istrskemu pisatelju Fulviu Tomizzi in ustanovitelju Kinoateljeja, goriškemu senatorju Darku Bratini. O delu, ki ga je Kinoatelje uresničil s sofinanciranjem EU v okviru čezmejnega programa Interreg MIA Phare CBC Italija - Slovenija 2000-06, sta spregovorila predsednik Kinoateljeja Aleš Doktorič in režiser Boris Palčič. Premierna predstavitev dokumentarnega filma bo v četrtek, 11. novembra, ob 20.45 v kinu Vittoria v Gorici v sklopu sezone GoricaKinema. Naslednji dan, v petek, 12. novembra, bo dokumentarec na ogled tudi v Narodnem domu v Trstu, vedno s pričetkom ob 20.45.
Vse informacije v zvezi s projektom "Bratina-Tomizza” se stalno dopolnjujejo na posebnem spletišču Kinoateljeja, www.bratinatomizza.net, in so prisotne seveda tudi na institucionalnem naslovu www.kinoatelje.it.
V sodelovanju z
GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO in DRUŠTVOM ANTON GREGORČIČ
Z NASMEHOM ZGODOVINE
Predstavitev knjige in srečanje z evropskim poslancem
LOJZETOM PETERLETOM
Vljudno vabljeni!
Kulturni center Lojze Bratuž,
petek, 12. novembra 2004, ob 20.30
V sodelovanju s s.	Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo E. Komel
''	in Združenjem cerkvenih pevskih zborov
SREČANJA Z GLASBO 2004/2005 Orkester PRO MUSIČA IN W.A. MOZART
Frank Stadler, violina VVilfried Tachesi, dirigent Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 13. novembra 2004, ob 20.30
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ
Abonma ljubiteljskih skupin Gostovanje KPD BAZOVICA iz Reke, Hrvaška Andrej Jelačin
PIKNIK S TVOJO ŽENO
REŽIJA: Alojz Usenik Nedelja, 14. novembra 2004, ob 17. uri, župnijska dvorana Anton Gregorčič, Štandrež. Po predstavi pečen kostanj in novo vino
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Vljudno vabljeni
na odprtje antološke razstave
ROBERTA NANUTA
Umetnika bo predstavil Jurij Paljk
Kulturni center Lojze Bratuž,
sreda, 17. novembra 2004, ob 18. uri
Zahvalne maše na Goriškem
Sveti Ivan v Gorici: 14. novembra ob 10. uri
Štandrež: 14. novembra ob 10. uri
Sovodnje: 14. novembra ob 10. uri, sledi tradicionalni blagoslov pri Kulturnem domu
Rupa: zahvalna maša bo za Rupence in Pečane 14. novembra ob 9. uri, ob 14.30 pa kratke večernice in nato martinovanje v društvenih prostorih pod cerkvijo
Gabrje: zahvalna maša za Gabrce in Vrhovce je bila v Gabrjah
prejšnjo nedeljo, 7. novembra
Steverjan: 14. novembra ob 10. uri
Jazbine: 21. novembra ob 11.30
Doberdob: 14. novembra ob 15. uri
Jamlje: 14. novembra ob 10. uri
Pevma: 14. novembra ob 10. uri
Štmaver: v soboto, 13. novembra, ob 19. uri
Podgora: 14. novembra ob 9. uri
Obvestila
Društvo Jadro prireja martinovanje z glasbo v soboto, 13. t.m., ob 20. uri v kmečkem turizmu za cerkvijo v Doberdobu. Prijave sprejemata ga. Slava in g. Adriano Uršič. Društvi Jadro in Tržič pod pokroviteljstvom tržiške občine vabita v petek, 19. t.m., ob 18.30 v sejno dvorano občinske stavbe v Tržič, kjer bo dr. Danijel Radetič iz Jamelj predstavil svojo raziskavo o Slovencih iz Laškega.
Darovi
V spomin na dragega moža in očeta Albina Jarca daruje družina Jarc 100,00 evrov za cerkev v Podgori in 100,00 za MePZ Podgora.
Za lačne po svetu: v spomin na Tončija Komaca Lucijan in Lori Drole 50,00 evrov.
Za lačne otroke: Ema Pelicon, Rupa, namesto cvetja na grob Markota Gorkiča 20,00; N.N., Peč,
30.00 evrov.
Za obnovitev cerkve v Gabrjah: N.N. 50,00; N.N. 50,00; Kristina Devetak 50,00; N.N. 50,00; Ljudmila Špacapan Florenin 50,00; Irma Pernarčič Devetak 50,00; Marija Marušič Del Pra za cvetje za sv. Miklavža 20,00 evrov. Za cerkev v Rupi: soletnica Roberta Koncut Barone v spomin na Markota Gorkiča 20,00 za nove orgle; za cvetje v cerkvi namesto cvetja na grob Markota Gorkiča družine Jurija Pahorja 30,00, Jožke Kovic Paoletti 30,00, Ivota Kovica
20.00 evrov.
Za misijon: N.N. Gabrje 50,00 evrov.
Za cerkev na Peči: ob krstu male Sare starši 100,00, botra Anica 100,00; Paolo Paoletti in Iva za cvetje 30,00; Berta Tomšič Bergomas 50,00 za cerkev ter
20.00 za cvetje.
Za Pastirčka: s. Karmen 18,00
evrov.
Čestitka
Ob visokem jubileju čestitata in želita veliko zdravja in veselja prof. Gabrijelu Devetaku MoPZŠtmaver in KD Sabotin.
Na Oddelku za agronomijo Biotehnične fakultete v Ljubljani je diplomiral Uroš Zorn in si pridobil naziv univerzitetni diplomirani inženir agronomije. Ob tem pomembnem življenjskem dosežku mu čestitajo vsi domači in prijatelji ter mu želijo čim več poklicnih uspehov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
Sod 12. novembra do 18. novembra !004)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu sfrekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsakdan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored:
Petek, 12. novembra (vstudiu Andrej Baucon): Iz diskoteke 103 z Andrejem: šopek domačih viž in napevov. - Iz zborovskega arhiva. - Iz krščanskega sveta. - Glasbeni desert, zanimivosti in obvestila. Ponedeljek 15. novembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem. - Zanimivosti in obvestila.
Torek, 16. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 17. novembra (vstudiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Ptice §e branijo pred zimo. - Izbor melodij. Četrtek, 18. novembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
DRUŠTVI TRZIC in JADRO vabita na predstavitev knjige DANIJELA RADETIČA APPARTENENZA SOCIO-TERRITORIALE ED ETNICA -GLI SLOVENI NEL MANDAMENTO MONFALCONESE E NEL COMUNE Dl DOBERDO' DEL LAGO ki bo v občinski sejni dvorani v Tržiču (Trg Republike 8) v petek, 19. novembra 2004, ob 18.30.
Knjigo bo predstavil prof. Emidij Sussi.
POD POKROVITELJSTVOM OBČINE TRŽIČ
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE ^ PROSVETE - GORICA
CECILIJAH KA 2004
46. REVIJA GORIŠKIH PEVSKIH ZBOROV
sodelujejo tudi zbori iz Tržaške, Videmske, Koroške in Slovenije
Posvečena je Srečku Kosovelu ob 100-letnici rojstva
Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž ❖ sobota, 20. novembra 2004, ob 20.30 nedelja, 21. novembra 2004, ob 17. uri
NOVI
GLAS
Opčine / Ob obletnici Sklada Mitja Čuk
David Faganel: ko se arhitekt prevesi v umetnika barv
ne nevsakdanjega Krasa rumenih in rdečih barv; pretresljivih podob severnega morja; divje narave vulkanskega otoka Lan-zarote; duhovne in materialne razsežnosti katedral. David Faganel je po Paljkovih besedah umetnik, ki se poslužuje realistične oziroma hiper realistične tehnike. Taka manira ni v soskladju z današnjimi kanoni, ki se čedalje prevešajo proti abstraktnosti. Faganelov opus se pač naslanja na tradicijo slovenskega slikarstva, ki ima v Groharju, Strnetu in Jakopiču najizrazitejše stebre. Faganelo-ve umetnine - tako pariške urbane vedute kot pročelje barcelonske Sagrade familie - neoporečno kažejo še na eno posebnost njegove osebnosti: čut za arhitektonske razsežnosti stavb neoporečno priča o njegovi izobrazbi, ki se je napajala ob arhitekturi. Tako tehnično podzemlje pa ni kratilo njegovega umetniškega čuta do poezije, ki se izraža skozi veselje do življenja tudi takrat, ko je notranje žalostno razpoložen.
Umetnik je v priložnostnem posegu izrazil le zahvalo prirediteljem razstave. "Ogromno dobrega je v vas", je povedal David Faganel, "priča ste dejstvu, da, ko se tudi majhni ljudje združijo, je cilje lahko doseči", je sklenil. Predsednica Sklada Stanka Čuk pa je poudarila troje lastnosti, ki so ji pomagale premostiti tiste težavne trenutke izpred 25 let: "Vera v nekaj, kar nas presega; upanje, da lahko lastne izkušnje posreduješ ostalim, in ljubezen do ljudi", je sklenila predsednica, ki je na začetku takoj pojasnila občinstvu, "da mi danes besede težko izhajajo iz ust”. Raje torej se prepustiti čudovitim barvam slikarja in glasu Martine Feri ter glasbi kitarista Marka Ferija, ki sta večer zaokrožila z izvedbo nekaj jazz pesmi.
Igor Gregori
"Razbiranja"
Zgodovina slovenske balade in romance od današnjih dni do začetkov
Nasmeh pod solzami. Slovenske balade in romance od Deva do Mlakarja. Uredil Peter Svetina, Ljubljana: Modrijan, 2003.
Kar petdeset let je morala slovenska literatura počakati, da bi izšel novejši izbor balad in romanc. Zadnjo podobno antologijo je namreč pred pol stoletja objavil France Novšak, tokrat pa nam jo podaja urednik Peter Svetina, predavatelj slovenske književnosti na univerzi v Celovcu.
Širok izbor romanc in predvsem balad je urednik v pričujočem cvetoberu razdelil v kanonične tri sklope, ki vsak posebej ponazarjajo izvorno plattovrstne literature. V prvem sklopu, ki naslov povzema po Prešernu - Burgerju (“Prah z Bogom kregat se ne sme!”) je zbranih kar 53 slovenskih avtorjev, začenši seveda zlanezom Dama-scenom Devom, nadalje s Prešernom, preko “baladnika” Aškerca vse do najsodobnejših pesnikov Borisa A. Novaka in Miklavža Komelja. To priča najprej o priljubljenosti, ki staje balada in romanca deležni med slovenskimi avtorji, in o razvoju, ki ga je take vrste pesništva doživelo skozi vsa obdobja in sloge slovenske literature. Ni ga namreč literarnozgodovinskega časa, ki bi bil brez balade ali romance, Drugi razdelek (“Ljubezen naj gre vedno v cveti”) je posvečen kantavtorski baladi in tu najdemo sama imena slovenskih pesnikov - pevcev, ki morda nevede bogatijo slovensko baladno literaturo s svojimi stvaritvami. Frane Milčinski - Ježek, Jani Kovačič, Vlado Kreslin in kajpada Iztok Mlakar se predstavljajo z njihovimi značilnimi poslušljivimi komadi (tokrat brez glasbe), da nam postrežejostisto zvrstjo balade, kije celo najbolj popularna. Morda med četvorico manjka Adi Smolar, ki imavsvojem kantavtorskem opusu karnekaj balad.Tretji sklop (“Na konj’ča, konj’ča, kralj Matjaži”)je-zanimivo! - kot zadnji posvečen ljudskim pesmim, ki jih lahko
Mitja je bil star komaj sedem let, ko ga je po domači openski cesti povozil avtomobil. Pripetilo se je na nedeljo meseca novembra 1979, ko so sončni žarki še kljubovali prihajajoči zimi. Mitja bi imel danes 33 let. Huda in boleča usoda je Mitjevi družini in prijateljem povzroči-
la prekomerno žalost, vendar je taka težka življenjska izkušnja pripeljala do ustanovitve Sklada, ene najpomembnejših zamejskih organizacij, ki se ukvarjajo z vzgojo in nego otrok s posebnimi potrebami. Sklad, ki po Mitji nosi ime, obhaja letos petindvajsetletnico obstoja.
To obletnico je Sklad primerno
praznoval minuli teden v četrtek, ko je v openski cerkvi sv. Jerneja potekala maša zadušni-ca Mitji v spomin in na kateri je zadonelo ubrano petje mlajše pevske skupine Vesela pomlad; takoj zatem pa so v galeriji v prostorih Sklada na Proseški ulici otvorili razstavo goriškega slikarja Davida Faganela. "Ce Mitje ne bi bilo, tudi vsega tega ne bi bilo", je poudarila Jelka Cvelbar, koordinatorka delovanja Sklada, in pokazala na prostore centra, ki so jih predali namenu pred letom dni. Cvelbarjeva je nato nakazala raznolike dejavnosti, s katerimi se Sklad ukvarja: osvajanje znanja, vzgoja, nudenje nasvetov družinam itd.
V ozračju, ki je bilo prepredeno s tančico ganjenosti, je odgovorni urednik našega tednika Jurij Paljk predstavil Faganelo-vo razstavo. Njegove slike so prisotne napojile z izrazitimi modrimi barvami, s katerimi so prežete vedute pariških streh in sprožijo v gledalcu subtilno melanholijo; nenavadne topli-
Za naš jezik
VRicmanjih ali vRicmanjah?
Nedavno je v nekem intervjuju znan glasbenik dejal, da je doma v Ljubljani in v Ricmanjah. Zelo sem se razveselila, saj sem prvič po dolgih letih slišala pravo obliko v Ricmanjah namesto napačne v Ricmanjih. Tako trdi pravopis, isto nam pove zdrava pamet.
Ricmanje so, kot Teharje, Višarje, Vižovlje, Vižmarje... množinski samostalnik ženskega spola. Kot take jih tudi sklanjamo: Ricmanj, Riananjam, Ricmanje, pri Ricmanjah, z Ricmanjami.
Pred desetletji je bil isti problem z Višarjami. Baje so ljudje, prepričani, da je tako prav, dolgo časa pisali in govorili: na Višarjih. Končno je obveljala pravilna oblika: na Višarjah. Tudi Teharje nam včasih povzročajo težave, saj sem pred nedavnim brala: na Teharjih. Tega seveda ne pravi nihče v Sloveniji, saj vsi vedo, da je pravilno na Teharjah.
Prihodnje leto se torej za jožefovo dobimo vRicmanjah!
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
KNJIŽNA ZBIRKA 2005
♦ KOLEDAR 2005
Vlado Švara -
S SLOVENSKO PESMIJO SKOZI ŽIVLJENJE
❖ Nace Novak -CAMINO, OD NOVE GORICE DO KOMPOSTELE
PREDSTAVITVE BODO:
❖ v ponedeljek, 22. novembra 2004, ob 18. uri v galeriji Ars nad Katoliško knjigarno v Gorici
❖ v četrtek, 25. novembra, ob 18. uri v Tržaški knjigarni v Trstu
❖ v sredo, 1. decembra, ob 11. uri
na 20. knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani
Kratke
Odziv na tržaške proslave / Boris Pahor v Le Mondu
V francoskem dnevniku Le Monde, in sicer v njegovi literarni prilogi, je 5. novembra izšel članek z naslovom Controverse entre Boris Pahor et la mairie de Trieste. V njem pisec omenja 50-letnico priključitve Trsta Italiji in navaja mnenje Borisa Pahorja v zvezi s tržaškimi proslavami tega dogodka. Pisatelj obsoja nazadnjaški značaj manifestacije: “Namesto da bi se zanimali za prihodnost in upirali pogled v Evropo, seje občinska uprava tega
mesta, o katerem seje vedno govorilo kot o večjezičnem križišču, raje v celoti vrnila v preteklost.” Pisatelj ugotavlja, da je bila proslava prežeta z nacionalističnim duhom in da je zamolčala 20 let fašistične diktature, ki so jo morali Slovenci prenašati. Pove tudi, da je tržaški občinski svet z 20 glasovi proti 14 zavrnil predlog, da bi šolski programi v zvezi s preteklostjo mesta obravnavali tudi fašizem.
Zapis v Le Mondu omenja Pahorjeva dela Spopad s pomladjo, Zatemnitev in V labirintu, ki pripovedujejo o tem kaotičnem obdobju v njegovih krajih in ki so izšla tudi v francoskem prevodu. Omenja tudi nagrado Sv. Justa, ki jo je Pahor prejel leta 2003 kot priznanje za njegov prispevek k poznavanju Trsta v svetu.
Potem ko je Pahor izrazil obžalovanje, da vabila na podelitev omenjene nagrade niso bila dvojezična in da je tedaj odpadla tudi razstava njegovih del, je zaključil: “Naiven sem. Pri 92 letih še verjamem, da bi morala tržaška občina Trstu priznati dve duši, kakor je dejal Magris.” Izrazil je tudi upanje, da se bo predsednik republike Ciampi ob svojem obisku v Trstu 4. novembra jasno opredelil do tega vprašanja.
Tako Boris Pahor v uglednem pariškem Le Mondu. / AB
Razstava akvarelov Andreja Kosiča v Tolminskem muzeju
V petek, 12. t.m., bodo v Tolminskem muzeju ob 18. uri odprli likovno razstavo znanega goriškega trgovca in slikarja Andreja Kosiča, ki soji dali preprost naslov Akvareli.
Umetnika in njegovo delo bo predstavila kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je tudi pripravila spremni zapis ob razstavi v lični zgibanki. Umetnik Andrej Kosič bo v Tolminskem muzeju postavil na ogled tudi šestnajst novih akvarelov, ki doslej še niso bili razstavljeni in tudi tokrat so njegova likovna dela ubrana na odseve in vedute iz narave.
Razstava akvarelov Andreja Kosiča bo v Tolminskem muzeju na ogled do 31. januarja prihodnjega leta.
Literarni natečaj Mladike
Revija Mladika sporoča, da je samo še ta mesec čas za sodelovanje na 32. nagradnem natečaju za prozo in poezijo. Natečaj, ki je odprt vsem, ne glede na starost in bivališče, predvideva po tri nagrade za prozo in za poezijo ter objavo v prihodnjem letniku revije. Rok zapade nepreklicno 1. decembra 2004. Prispevke je treba poslati, kot je objavljeno v razpisu, v zaprti kuverti na naslov: MLADIKA - za literarni natečaj, Ulica Donizetti 3,34133 Trst (Italija).
uvrščamo v žanr balade in romance. V tem razdelku bo bralec srečal najznamenitejše slovenske balade in romance, ki bogatijo naše izročilo in so obvezno čtivo za vsakega Slovenca, ki nase nekaj da.
Svetinov izborje zastavljen kot zbirka, ne pa kot študijsko gradivo, zato je tudi smiselno razčlenjen na tri sklope, ki prehajajo od umetnega kljudskemu, od bralskega k petemu (ljudske balade in romance so bile vedno glasbeno opremljene).
Novost in prednost, ki jo antologija prinaša je - poleg že omenjene posodobitve - tudi podroben pregled v zgodovino baladnega pesništva na Slovenskem. Pregled je sicerobra-ten, a prav zaradi tega zanimiv, čeprav se izbor dejansko loteva zgodovine od Deva vse do Mlakarja, ga lahko beremo od konca do začetkov, kerprehaja zadnji razdelekzbirke k ljudskim pesmim. Te pa so obstajaleše pred “uradnimi” začetki slovenskega leposlovja.
Urednikova (zavedna?) skrita “a rebours” kronološka razdelitev je tako priča krogu, v katerem se razvija slovenska književnost, ki bi brez ljudskega slovstva, funkcionalno namenjenega prepevanju in družbenemu življenju, bila zagotovo osiromašena z najbolj duhovno pristnim in globokim izrazom njenega človeka.
S spremno besedo, ki je sicer namenjena samo petim avtorjem in njihovim baladam (Zoisovemu in Prešernovemu prevodu Burgerjeve Lenore, Aškerčevi Moderni baladi, Murnovi Baladi, Zajčevemu črnemu dečku in Jesihovemu sonetu Solz se spominjam, kletev in okusa), ker v njih je urednik našel “največ manevrskega prostora, da bi ob njih pogledal na dobrih dvesto let zapisovanja balad in romanc",je podan pregled, kiježalzara-di odsotnosti večine avtorjev nekoliko zamejen. Kljub temu pa Svetina skuša s tem “izborom izbora" čim pre-
gledneje podati smernice, sile in energije našega baladnega pesništva, kije po dvestotih letih še vedno aktualno in živo.
Vzadnjem delu svojespremne besede urednik ugotavlja, daje na Slovenskem romanc nedvomno manj od balad - zatojetudi naslov izbora Nasmeh pod solzami. To pa zato, “ker se skozi solze baladno lepe deklice krade nasmeh njene sestre punčare”. Naj to pomeni, da sleherne balade ni brez v njej skrite romance? Zagotovo bi to bila prehuda trditev. A tvegamo si povedati, da se v vsakem baladnem občutju skriva pozitivno naravnan naukza bralca, ki vzbudi v njem nasmeh. In če to ni odlična metafora za življenje...
David Bandelli
NOVI
GLAS
Umetnica iz Tržiča v Ajdovščini
Patrizia Devide razstavlja v Pilonovi galeriji
stavljen namesto strehe zato, da bi potrdil v cerkvi moč, ki jo izvaja duh nad predpisi o strukturni statiki.
Notranje špranje... Umetnina se izogiba opredeljevanju, tudi namigujočemu, toda zgleda, da slike Patrizie Devide
Z zaprtimi očmi/Ad occhi chiusi je naslov prostorske postavitve (pasteli, pleksiglas), ki jo je v Pilonovi galeriji pripravila naša rojakinja, akademska slikarka iz Tržiča, Patrizia Devide. Razstava bi bilo za vpogled v njeno delo v Pilonovi galeriji premalo, zato naziv prostorska postavitev. Navajeni smo, da nas od časa do časa Patrizia Devide preseneti, včasih tudi s predrznimi, likovnimi stvaritvami, seveda, če so ta sploh mogoča. Dejstvo pa je, da je ena od naših najbolj prodornih likovnih umetnic in tudi tista, ki ji uspe povezovati sodobno likovno govorico z modernističnim načinom slikanja.
Če po eni strani v njenem delu prepoznavamo odsev izjemno nežne ženske duše, pa po drugi strani njene postavitve (instalacije in tako dalje) pričajo o tem, da vedno išče neke nove oblike likovnega izražanja, ki, jasno, niso vsem všeč. Tu pa trčimo na vprašanje sodobne likovne in drugih umetnosti, ki se glasi: Še velja, da mora biti likovna umetnost tudi všečna, da ne
rečemo dekorativna? Seveda ne, bodo odgovorili sodobni likovni kritiki in vsi tisti, ki prisegajo na konceptualno in postkonceptualno umetnost, tudi na dejstvo, da naj bi bila likovna umetnost, kakršno ljudje ponavadi gledamo v likovnih galerijah, že preživeta in zato ne odgovarjajoča našemu času.
Pa vendar bi srčno rad povabil vse ljubitelje likovne umetnosti, da si ogledajo razstavo Patrizie Devide v Pilonovi ga-leruiji v Ajdovščini predvsem zato, ker bodo dobili dober vpogled v njeno zadnje delo, predvsem pa bodo lahko vide-
li	njene pretanjene pastele, s katerimi se zares lahko uvršča
v	sam vrh sodobne likovne umetnosti pri nas. Gre za tisto tiho nagovarjanje človeka, ki presega samo obliko likovnega dela, ki nam ga Patrizia Devide ponuja na ogled. Kot da bi slikarka iskala tiste podtone in tiste podpomene barvnih nians, ki se skrivajo v vsakem človeku in mu govorijo z govorico, ki se je ne da ubesediti, ampak jo moremo dojeti. Dr. Irene Mislej, direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini,
je v tiskovnem sporočilu o razstavi zapisala, da ja ta nastala "na pobudo kolegov iz Lendave (izpostava Javnega sklada za kulturo, Rajko Stupar) in tako smo v PGA izoblikovali razstavo zamejske slikarke Patrizie Devide kot prispevek k skupnemu projektu MEANDER. Ta predvideva niz razstav, ki naj jih pripravijo ustanove na obmejnem pasu, ki meji na države iz EU. Vsaka ustanova pripravi razstavo in poskrbi za kulturni program ob otvoritvi, pozneje pa se razstave vrstijo in krožijo po sodelujočih galerijah. Ob zaključku celostnega projekta bo natisnjen obsežen katalog s prispevki (vsakokrat dvojezični). Ob tej priložnosti pa smo se v Pilonovi galeriji odločili, da natisnemo zgibanko z dvojezično vsebino."
Zgibanka je prijetna, kritični zapis je prispeval Fulvio Dell' Agnese, ki med drugim pravi o delih Patrizie Devide tudi tole: "Svetlobne reže... Običajno jih srečamo naključno, ko nas pronicajoči sončni žarek preseneti v trenutku prebujanja. Le poredkoma jih lahko izoblikuje umetnik.
Najlepše se jih je nedvomno -in blazno - izmislil Le Corbu-sier v Ronchampu z namenom, da bi lahko po stenah njegove Notre Dame du Haut plaval kit iz betona, ki je po-
hočejo biti z besedo privezane na vlogo odprtine: ozke špranje v smeri "zunanjosti" žive in razredčene barve; v tem izbruhu se polagoma zgoščajo oblike, ki pa se zdi, da izhaja-
jo iz "notranjosti", iz razdrobljene globine.
Pasteli so zaporedno postavljeni in tvorijo dolgo črto zgoščenega pogleda, neke vrste Panorame iz XIX. stoletja, ki se projektira v notranjost; obzorje razuma, ki ga označujejo nestalni, gibljivi sledovi, ki jih je lahko zapazil pogled s skoro zaprtimi očmi. Umetnikov pogled, ki beži vodoravno, ne da bi se razširil, kot ozki rez scene Bressonovega filma, ki odklanja pripovedno pojasnilo v prid premišljenemu, vidnemu usklajevanju z elementi, kjer tiči, čeprav v delčkih, njegov pomen.
To, kar Patrizia Devide ločuje na papirju, so svetlobne oblike - in torej barvne -, ki se ne odrečejo nihanju v prostoru; upognjene oblike, ki, ako bi bile določeno začrtane, bi se lahko pokazale v čistih obrisih velike elipse iz pleksiglasa, ki visi zraven njih. Toda pogled, ki jih je rodil - z na pol odprtimi očmi - zahteva osla-bljenje črt in mas v amnion-ski svetlobi, v katero so pogreznjene. To povzroča netočnost, enako tistim, ki jih je zabeležil pred dvema stoletjema Heinrich von Kleist v okoliščinah, ki so samo navidezno nasprotne: pred mračno Friedri-chovo krajino, ki je vzbujala v njem "brezmejno neskočnost
-	kot če bi ti odrezali veke". Razstava Patrizie Devide v Pilonovi galeriji v Ajdovščini bo odprta do 14. novembra letos.
JUP
Moderna galerija v Ljubljani
Razstava fotografij povratnikov
Vena Pilona
V	spodnjih prostorih Moderne galerije so minuli četrtek odprli fotografsko razstavo fotografa in slikarja Vena Pilona, ki je bil po rodu iz Ajdovščine, svoja najbolj plodna in ustvarjalna leta pa je kot slikar in fotograf preživel v Parizu. Razstava z naslovom S povratniki, ki jo [e pripravila kustosinja Lara Štrumej, obsega 31 doslej nepoznanih dokumentarnih posnetkov Vena Pilona, ki je fotografsko dokumentiral transport jugoslovanskih izseljencev, ko so leta 1947 potovali iz Francije v domovino. Venu Pilonu v povojnih kaotičnih razmerah ni uspelo pravočasno dobiti vseh potrebnih tranzitnih viz in se je zato pridružil jugoslovanskim povratnikom in je z njimi ilegalno pripotoval v domovino. Razstava S povratniki bo v Moderni galeriji odprta do 9. decembra, potem pa bo na ogled v Pilonovi ga-
leriji v Ajdovščini.
Na razstavi je na ogled le del fotografskega gradiva, ki ga je umetnikov sin Dominique Pilon hranil v očetovi zapuščini. Del zapuščine je Pilonov sin v času priprav retrospektivne razstave Vena Pilona leta 2001 podaril Moderni galeriji. Pilonovi fotografski posnetki so se ohranili predvsem v obliki negativov, saj jih ima samo trinajst tudi izvirne kontaktne kopije. Na razstavi so tako poleg izvirnih fotografij predstavljene tudi sedaj narejene povečave.
Kot pronicljiv opazovalec življenja in ljudi je Veno Pilon s svojim izjemnim občutkom za sočloveka, sposobnostjo predvidevanja in ve-
ščostjo izbire trenutka fotografiral potnike v različnih fazah potovanja: čakajoče na postajah ob kupih prtljage, med nalaganjem kovčkov v vagone, med pregledovanjem dokumentov in med samo vožnjo, ko jih je zabeležil v situacijah, prežetih s posebno domačnostjo. Čeprav so Pilonovi fotografski posnetki stvarni in pričevalni, je bilo zgodbo mogoče razumeti v vsej njeni večplastnosti šele s pomočjo umetnikove avtobiografske pripovedi Na robu, kjer je v samostojnem poglavju S povratniki oživil spomin na svoje prvo vračanje v domovino po vojni.
Bilo je leta 1947, ko je Pilon potoval z enim od konvojev, s
katerim so se iz Francije in rudarskih mest Beneluksa v domovino vračali še zadnji jugoslovanski povratniki. Poleg umetnikovih spominov so bi-
li	za racionalnejše razumevanje fotografij pomembni tudi arhivski dokumenti o tem zgodovinskem dogodku
-	seznam potnikov, ki so 21. novembra leta 1947 prispeli v bazo za repatriacijo izseljencev v Kamniku. Dokumente o tem nevsakdanjem potovanju, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, so v Moderni galeriji razstavili v vitrini, saj tako na svoj način izpričujejo prav tisto potovanje, ki ga je moč spremljati na razstavljenih fotografijah.
ZUT
Od Godota do Lanthierija
Poanto Godota, središčno, človeško bolečo točko odrskega življenja Vladimirja in Estragona, običajno povzamemo kot odsotnost smisla, absurd. S tem je tesno povezana njuna popolna ujetost v sedanjost. Po tej plati je Godot danes enako, če ne še bolj živ in aktualen kot ob svojem nastanku.
Današnje generacije so tudi na Slovenskem usmerjene predvsem v svoj tukaj in zdaj ter prizadevanja za jutri. Tega, da so domala “alergične” na zgodbe preteklosti in zgodovino (razen morda družinsko), bi morali kot svojo “zaslugo” dojeti predvsem tisti, ki sojih v njihovih šolskih letih pitali z “uradno zgodovino”, pa tudi oni, ki se niso znali ali zmogli izkopati iz nasprotij in enostranskih “resnic” slovenskih konfliktov druge svetovne vojne in po njej.
In vendar nezanimanje za zgodovino dandanes ni vsesplošno. Za sodobno življenje prestolnice na različnih področjih velja, da išče svoje korenine in povezave s preteklostjo ter se tudi tako upira širjenju virusa pozabe. Med dogodki iz zadnjega obdobja po tej strani izstopata odprtje
prenovljene Turjaške palače - domovanja Mestnega muzeja - in razstava, ki jo je Zgodovinski arhiv Ljubljane pripravil ob 500-letnici izvolitve prvega ljubljanskega župana v galeriji Kresija.
To leto je za Slovenijo in Ljubljano prelomno, sklenil se je eden od zgodovinskih krogov in začel se je nov. Ko se sprašujemo, kaj novega prinaša, navadno rečemo, da odgovore skriva prihodnost... Mnoge od teh odgovorov - ali vsaj namige nanje - pa lahko najdemo v zgodovini, ob kateri tudi sicer merimo spremembe in novosti, naj bo to v našem osebnem življenju, v življenju mesta, države ali širše skupnosti. Muzeji so varuhi preteklosti, zato tudi skrbniki “ogledala” za najrazličnejše primerjave.
Z dokončanjem prenove Mestnega muzeja bo dobila Ljubljana stalno razstavo o svoji zgodovini in razvoju skozi različna obdobja. Želja in zamisel župana Ivana Hribarja, ki seje prvi zavzel za ustanovitev posebnega mestnega muzeja, pa bo nadgrajena času primerno. Rdeča nit razstavne pripovedi bo mestna samouprava. Ta razstava tako ne bo le zgodba o žarišču Slovencev, duhovni in politični prestolnici države, ampak tudi zgodba o povezanosti Ljubljane in njenega
razvoja z drugimi evropskimi mesti, poudarja direktorica muzeja Taja Čepič Vovk.
Tudi posebna razstava ob petstoletnici, kar si Ljubljana voli župane in županje “po svoji volji in postavi”, po vsebini in simbolnem pomenu močno presega okvir običajnih dogodkov. Skozi preteklost delovanja mestne uprave nam odpira vpogled v pestro in bogato zgodovino mesta.
Prvi in tudi mnogi kasnejši ljubljanski župani so bili pred izvolitvijo mestni sodniki. To priča, da je bilo spoštovanje zakonov oziroma pravičnost za meščane odločilna osebna lastnost župana. Pooblastilo izbranim ljudem - upravljavcem mesta - je od nekdaj temeljilo na zaupanju, da bodo predstavniki mestne uprave oziroma oblasti delali pošteno, vztrajno in vestno v dobrobit celotne mestne skupnosti.
Tudi eno bistvenih načel demokracije -možnost odpoklica - je veljalo že v najzgodnejšem obdobju delovanja mestne uprave. Če svetnik - član ožjega sveta - ni upravičil zaupanja članov širšega mestnega sveta, so mu ti lahko izrekli nezaupnico in ga odpoklicali. Tako imenovano načelo mutacije, “varovalka” proti zlorabi zaupanja, je bilo z odlokom cesarja
Ferdinanda leta 1628 sicer odpravljeno; mandat notranjih svetnikov je bil kasneje doživljenjski.
Od nekdaj pa je veljalo, da je izvoljeni župan pravi in vreden zaupanja, če je kot človek, politik, usklajevalec potreb in možnosti ter vodja magistrata kos nalogam, ki mu jih zastavljajo njegov čas in potrebe razvoja mesta. Naj bo to mirno obdobje, čas rasti in blaginje mesta, požar, potres ali pa vojna ... Zgodovina je neprizanesljiva do želja in dobrih namenov, ostanejo le dela, ki jih kot dobra ali slaba ocenijo čas in naslednje generacije.
Zgodba o Ljubljani ni nikoli končana zgodba. Pisali so jo različni politični interesi, načela in vizije, takšno, kakršna je doslej, pa so napisali predvsem njeni prebivalci.
Zgodba o polovici tisočletja ljubljanskih županov - od prvega, Janeza Lanthierija - in županj, ki v zadnjem obdobju postajajo skoraj pravilo, je rezultat sistematičnega raziskovalnega dela sodelavk in sodelavcev Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki hrani arhive in zapisnike sej mestnih uprav (skoraj neprekinjeno) od leta 1521 dalje. Razstava v galeriji Kresija bo odprta do 28. novembra.
NOVI
GLAS
Obisk predsednika Ciampija v Trstu
Manjšine še vedno izzivajo žvižge
Zadnje slovo
Zapustil nas je primorski padalec Ivo Božič
Z Mosta na Soči je 26. oktobra dospela nepričakovana vest, da je nenadno preminil "primorski padalec" Ivo Božič. Imel je 84 let, zapustil pa je globoko užaloščeno vdovo, sina in hčerko z družinama. V javnosti je bil široko znan zaradi velikega domoljubja in pa temperamentnega nastopa. V "sveti jezi" je bil v govorniških nastopih včasih preoster, vendar je bil dobrega srca in vedno pripravljen pomagati bližnjemu. Njegova je največja zasluga, da je po desetletjih molka in celo zasramovanja prišla na dan junaška in tragična zgodba tistih primorskih fantov, ki so med vojno kot italijanski vojaki ali vojni ujetniki v Afriki prestopili v jugoslovanski kraljevi gardni bataljon, da bi se borili za osvoboditev Primorske, Britanci pa so jih posebej izurili in poslali kot radiotelegrafiste, obveščevalce ali saboterje v Slovenijo. Čeprav so se skorajda vsi navdušeno pridružili partizanom, so mnogi proti koncu vojne ali v prvih mesecih po njej izginili brez sledu kot žrtve revolucionarnega nasilja, češ da so angleški "agenti".
Sam Božič se je skoraj čudežno rešil, kmalu pa se je moral za več desetletij z družino zateči v Kanado. Ko se je vrnil, si je zastavil
Pri nas je župnijska dejavnost v korist katoliških misijonov stara že preko petdeset let. Medtem ko smo v preteklosti prirejali ob misijonski nedelji večje prireditve tudi z odrskimi postavitvami, imamo v naših časih le še srečanje s tem ali onim misijonarjem, zraven pa še srečolov v korist misijonov.
Letošnja misijonska nedelja je bila pri nas kljub vsemu kar živahna. župnijsko nedeljsko sv. mašo so z glasbo in petjem sooblikovali mladi, kar storijo enkrat mesečno v lastni hvalevredni režiji. Popoldne smo se najprej zbrali v cerkvi k blagoslovu in molitvam za misijone. Sledil je program v srenjski hiši, kjer je v polno zasedeni dvorani laična misijonarka delavka Tereza Srebrnič zelo učinkovito predstavila najprej svoje dvoletno delovanje v misijonih v Afriki in nato še pomoč, ki jo je med svojimi učiteljskemi poletnimi počitnicami nudi prizadetim otrokom v nekem zavodu v Izraelu. Zresnilo in obogatilo nas je njeno preprosto in doživeto pričevanje ob izrazitih diapozitivih. Hvaležni smo ji za ta njen posrečeni obisk pri nas. Obenem upamo, da nas še kdaj obišče. Resnemu pričevanju in razmišljanju je sledi-
nalogo, da počasti pobite soborce. Dal je pobudo za znane članke in knjigo Jožeta Vidica, skupno z ostalimi preživelimi padalci in s svojci padlih ter pobitih si je prizadeval za "rehabilitacijo" primorskih padalcev, za postavitev spominskih plošč in podelitev državnega odlikovanja. Na spominskih svečanostih je vedno nastopal kot govornik, zveze je skušal vzdrževati z vsemi preživelimi člani celotnega bataljona. Vedno je bil na razpolago za nadaljnje raziskovanje in poglabljanje junaške in tragične zgodbe primorskih padalcev. Poleg tega, da je bil član Zveze borcev in Društva TIGR, se je vključil v veteransko organizacijo Special Forces Club v Londonu, kjer je pred leti tudi predaval o slovenskih padalcih. Ivo Božič je bil prvoborec, saj se je kot italijanski vojni ujetnik v želji, da bi se za svojo Primorsko boril proti nacifašizmu, pridružil poljski armadi še pred napadom na Jugoslavijo. Nato je bil v gardnem bataljonu ter v skupinici "padalcev", ki jo je izurila britanska posebna služba SOE. Postal je odličen radiotelegrafist. Kot član misije Livingstone se je spustil na Primorsko 18. julija 1943.
Kljub temu, da je bil Božičev pogreb v družinskem krogu, se je 30. oktobra na Mostu na Soči poslovilo od njega veliko prijateljev in soborcev. Pogreb je vodil župnik iz Volč Milan Sirk, z zelo občutenimi nagovori pa so se od rajnega poslovili še Ciril Žnidarčič v imenu krajanov in borcev, bivši padalec Stanko Simčič iz Bilj, nekdanji britanski kapetan SOE John Earle iz Trsta, Stojan Fakin iz Solkana v imenu svojcev pogrešanih padalcev in zastopnik Društva TIGR Ciril Pelicon.
V
lo živahno in sproščeno razpoloženje ob žrebanju srečk in razdeljevanu številnih, tudi zelo bogatih dobitkov srečolova. Za uspešen praznik v korist katoliških misijonov se prireditelji praznovanja toplo zahvaljujemo vsem darovalcem dobitkov, vsem kupcem srečk, a tudi požrtvovalni mladini, možem in ženam, ki so ob skrbi za potrebe v misijonih razgibali celo našo župnijsko skupnost. V okviru naših letošnih dejavnosti za misijone štejemo še srečanje z misijonarjem Danilom Lisjakom. Obiskal nas je v soboto, 30. oktobra 2004. Ob 20.uri je daroval sv. mašo. Z njim je somaševal naš župnik gospod Maks Suart. Misijonar nam je predstavil svoje delo in življenje v svojem misijonu v Afriki, najprej v cerkvi, nato pa ob prikazu dokumentarnega filma še v stari šoli. Kar se nas ja zbralo, smo ugotavljali, da se le vendar premalo zavedamo svoje dolžnosti pomagati pomoči potrebnim, v tem primeru zelo številnim otrokom - sirotam, ki so našli v misijonarju Danilu Lisjak skrbnega in ljubečega očeta, vzgojitelja z velikim srcem, ki pa ob svojem težkem delu potrebuje poleg gmotne pomoči tudi naše molitve.
LP
Minuli četrtek je veliko število občanov sledilo osrednji proslavi, ki je v sebi združevala dvojno praznovanje, in sicer obletnico italijanske zmage v 1. svetovni vojni in petdeseto obletnico priključitve Trsta Italiji. Raznoliko občinstvo, med katerim je bilo zaslediti izseke različnih tržaških generacij, je z zanimanjem prisostvovalo tako vojaški paradi, ki se je pričela s sprevodom oddelkov policije, karabinjerjev in finančnikov ter drugih vojaških oddelkov, kot tudi preletu vojaških helikopterjev in letal. Državna akrobatska eskadrilja Frecce Tricolori pa je sklenila slovesnost, katere osrednji gost je bil predsednik italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi, ki je na glavni tribuni, postavljeni ravno na rob Velikega Trga pred nabrežjem, sedel ob soprogi Franci in drugih predstavnikih vladnih, deželnih in krajevnih oblasti.
Le-te sta zastopala pokrajinski predsednik Fabio Scoccimarro in tržaški župan Roberto Di-piazza, ki sta po svojih posegih prepustila besedo obrambnemu ministru Antoniu Martinu, ki je imel spravnejši in spodbudnejši govor kot župan in predsednik pokrajine. Označil je Trst za stičišče latinskega, germanskega in slovanskega sveta, ki je v minulem stoletju prestal bolečo usodo in
se je po priključitvi Italiji odpiral ponovnemu odkritju svoje mednarodne in večkulturne razsežnosti. Tako Martino kot podpredsednik vlade Gian-franco Fini sta poudarila pomen evropske ustave, ki so jo
pred nedavnim podpisali v rimskem Kapitolu. Predstavnik NZ pa ni pozabil poudariti, da je Trst najbolj italijansko mesto od vseh ostalih na polotoku.
Da je desničarski šovinizem še vedno živ, je bilo razvidno, ko je pred mikrofon stopil predsednik deželne vlade Riccardo Illy in v posegu, uprtem v najgloblji srž tržaške stvarnosti, ki sloni na prepletanju različnih etničnih in verskih skupin, izrecno omenil slovensko manjšino v Italiji in italijansko v Sloveniji ter ju označil kot "instrumenta dialoga med narodi": občinstvo je nato z močnimi žvižgi osenčilo besede go-
vornika. Poseg predsednika Ciampija pa je na začetku in na koncu zaobjel vrline Evropske unije, v katere Italija močno veruje; predsednikov pogled v bodočnost našega mesta je upirjen predvsem v
izgradnjo novega evropskega področja, vzajemno z Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško. Le tako se bo Trst ponovno polastil svoje nekdanje tradicije, ki je slonela na plodnem stičišču kulturnih in trgovskih izmenjav, velikih umetnostih in literarni ustvarjalnosti. Trst bo ponovno kot nekoč zaživel kot civilizacijsko žarišče izredno širokega območja srednje Evrope. Predsednik Ciampi sprejel predstavnike krovnih organizacij
Na predvečer velike parade je predsednik republike Ciampi sprejel na sedežu prefekture predstavnike slovenske manjšine. Manjšinsko delegacijo, ki
Težki sivi oblaki so viseli na nebu; v zraku lepljiva soparna vlaga, ki jo je veter vlekel od morja. Kmalu so prve dežne kaplje orosile grobove in sveže cvetje, ki je bilo postavljeno v spominsko počastitev dragih pokojnih, ob prazniku Vseh svetih. Takšen se je kazal zadnji dan v oktobru v prvih popoldanskih urah, ko je bila na pokopališču pri sv. Ani v Trstu spominska maša za vse pokojne, ki tam počivajo. Kljub neprijetnemu vremenu se je zbralo lepo število ljudi, ki so napolnili pokopališko cerkev. Kot že vrsto let je tudi letos bogoslužno daritev obogatil s svojim petjem združeni zbor ZCPZ iz Trsta. Pod vodstvom Edija Race-ta in ob orgelski spremljavi Iztoka Cergolja se je z vstopno pesmijo "Vsi blaženi nebeščani" iz Slovenske maše Vinka Vodopivca pričel daritveni obred, ki ga je vodil dekan z Vrhnike, g. Blaž Gregorc ob somaševanju msgr. Marija Gerdola. Pesmi in molitve so se prepletale v občutenem bogoslužju počastitve vseh dragih, ki so odšli pred nami.
"O Bog, ko odpadem, naj odpadem zrel!" S tem citatom pesnika Balantiča je dekan Gregorc pričel svojo pridigo. V nadaljevanju je med drugim rekel: "Mislim, da bi morali mi vsi po-gostoma prihajati semkaj, pa ne le za to, da bi olepšali grob, marveč da bi tu premišljevali, iskali v skupnem spoštljivem pogovoru najglobljo modrost življenja...". In dalje: "Ta njiva, na
je bila ob deželnem vodstvu F-Jk edina, ki jo je Ciampi sprejel, so sestavljali predstavniki SKGZ Rudi Pavšič in Igor Gabrovec ter SSO Giorgio Ban-kič in Sergij Pahor. Slednji je po pozdravu v slovenskem jeziku prebral predsedniku republike skupni dokument, v katerem se poudarja, da je izvajanje zaščitnega zakona in zakona o zaščiti jezikovnih zgodovinskih manjšin potrebno na poti pre-moščanja negativnega pojmovanja manjšin in da se dodelijo slednjim nove funkcije. Krovni organizaciji sta zato prosili predsednika, naj v mejah svojih pristojnosti poseže v prid naše manjšine.
Po besedah naših delegatov je predsednik Ciampi dobro seznanjen s problematiko naše manjšine in udejanjenjem zaščitnega zakona. Na sprejemu je bil prisoten tudi prefekt Sottile, ki je izbranim gostom poudaril, da so zastoji v zvezi z zakonom št. 38 predvsem v določitvi ozemlja, na katerem naj veljajo norme zakona. Predsednik Ciampi je zagotovil svojo pomoč pri zadevi in se oljenem dotaknil vloge manjšin v Evropi in pomena severnega Jadrana in sodelovanja držav na tem območju. Slovenska delegacija je v spomin predsedniku izročila še knjižni dar, ki bi ga osveščal o položaju naše manjšine v domicilni državi.
Igor Gregon
kateri stojimo, je zato tako dragocena, ker ohranja vso čudovito in bogato zgodovino neštetih oseb...". Nadaljeval je: "Kako nesmiselno bi bilo prinašati luč in cvetje tja, kjer je le konec vsega, kjer je le trohnenje in uničenje...". In še naprej, "Glej, da boš tedaj, ko boš odpadel, zrel! Sicer boš svoj narod, zlasti svojo Cerkev, prikrajšal za veliko energije, za veliko moči!" Prav ta citat iz pesnitve Balantiča, s katerim je pričel pridigo, je bil osnova in povezovalna nit razmišljanja o življenju, o neuničljivi energiji, ki gre v dobro vsega naroda, več - vsega človeštva, in mu omogoča, da živi in snuje naprej.
Svoj doprinos k tej spominski daritvi je prispeval tudi zbor ZCPZ; globoko in občuteno je segla v srca pesem S. Premrla "Vsi svetniki", ki se začenja z "O srečni dom nad zvezdami...". A morda še bolj, nagrobna Grilančeva pesem "Jaz sem vstajenje in življenje...". Odhajajoči verniki, ki so zapuščali kraj pietete, so z ganjenostjo govorili o slovenski pesmi, ki tako globoko sega v notranjost človeškega duha, in to so naše, ljudske pesmi... Vse bolj gosto so drsele kaplje dežja po spomenikih, grobovih, cvetju; kot solze po licih žalujočih, ki se v teh trenutkih poslavljajo od svojih dragih na raznih koncih sveta; kjer divjajo sovraštvo, vojna, lakota, ki žanjejo človeška življenja.
Pavel Vidau
Duhovska zveza in Hospice Adria Onlus
O zdravilnem procesu
■ vv •
odpuščanja
O pomenu odpuščanja kot predpogoju za notranje ozdravljenje je bil govor na petkovem srečanju v Finžgarjevem domu, 5. t.m., ki sta ga priredila Duhovska zveza in združenje Hospice Adria Onlus ob podpori Zadružne kraške banke. Gost večera je bil p. Marijan Šef, doktor medicine in jezuit, skoraj tridesetletni profesor pastoralne medicine na Teološki fakulteti v Ljubljani, direktor Jezuitske službe za begunce ter urednik mesečnika Prenova.
P. Šef je v središče svojega predavanja postavil osebo, ki je npr. v odraslih letih, največkrat pa že med otroštvom, doraščanjem ali ob samem spočetju, utrpel hudo krivico oz. notranjo rano, ki mu je preprečila nadaljnji razvoj. Glede na krivca pa je omenil odpuščanje v tri smeri: drugemu, sebi in Bogu.
Kot primer odpuščanja drugemu je navedel izkušnjo dekleta, ki se je ločilo od zaročenca, pravega razloga za to pa dolgo ni mogla najti. Ob spoznanju, da se je že kot otrok podzavestno odpovedala zakonu, da ne bi jokala kot njena mama, ki jo je mož varal, je začela moliti za svojega očeta. Vendar je morala doživeti še spravni objem z roditeljem, da je travmo prebolela. Druga, poročena žena, je deset let živela v izvenzakonskem odnosu z mlajšim moškim in jo je jeza do same sebe privedla do nespečnosti, ki jo je mučila celih dvajset let. Spovednik ji je
svetoval, naj si izprosi milost, da bi si še sama odpustila, saj ji je Jezus že odpustil. In res ji je uspelo spati.
Tretje, odpuščanje Bogu pa izhaja pravzaprav iz napačnega dojemanja Boga, ko se hudujemo: "Kako je mogel kaj takega dopustiti?" in izgubimo vero v Njegovo ljubezen.
Odpuščanja človek sam po sebi ni sjposoben, je večkrat poudaril p. Sef, ker gre za Božjo milost, za katero je nujna stalna in iskrena molitev. Na poti resničnega odpuščanja oz. v procesu spreobrnjenja, ki šteje 12 'postaj' (odpoved maščevanju; priznanje rane; pogovor s spovednikom; identifikacija rane; sprejem jeze; odpuščanje sebi; razumevanje krivca; smisel žalitve; zavest, da smo vredni Božjega odpuščanja; neprisiljenost; odprtost milosti; zaključek t.j. sprava s krivcem ali dokončna ločitev), sta vsekakor potrebni še volja posameznika in vera. Strah pred spremembami, napačna diagnoza rane, vztrajanje v grehu in bolno občestvo pa so nekateri izmed vzrokov, ki preprečujejo, da bi se začarani krog sovraštva med žrtvijo in krivcem definitivno pretrgal.
Pater Šef je še naštel zdravilne zakramente: spoved oz. pogovor s spovednikom je učinkovit tolažilni moment, sveto obhajilo in bolniško maziljenje pa obenem zdravita dušo in telo. Izpostavil pa je tudi dolžnost prijateljev, da molijo za čustvenega bolnika, ker v stiski tega ni zmožen sam storiti.
AL
Združeni zbori ZCPZ
Spominska maša ob prazniku Vseh svetih
Mačkolje
Letošnje praznovanje misijonske nedelje
Foto Kroma
NOVI
Praznik sv. Justa
Trst, povezovalni člen med kulturami
Dl
anes smo na tem ) mestu zbrani, da se spomnimo sv. Justa, da črpamo iz njega moč, tako da bomo lahko ostali zvesti naši krščanski vokaciji. Zbrali smo se tudi, da se od sv. Justa naučimo, kako je treba ži-
veti kot lojalni meščani v kraju, ki je bil in bo ostal njegov", je povedal tržaški škof Evgen Ravignani v svoji homi-liji ob priložnosti slovesne svete maše, ki je potekala minulo sredo v stolnici sv. Justa ravno ob prazniku krščanskega
mučenika.
Homilija vodje tržaške Cerkve je bil prepreden tudi z aktualnimi temami, ki so prejšnji teden neposredno zajele naše mesto. Spomnil se je namreč petdesete obletnice priključitve Trsta Italiji in kako je njegov
predhodnik škof Santin radoživo pozdravil ta zgodovinski preobrat. Msgr. Ravignani pa je tudi poudaril, kako je nova demarkacijska linija takrat povzročila veliko žalosti, saj je navsezadnje ločila neko območje. Spomnil se je hudih trenutkov, ki so jih istrski begunci prestali, in podčrtal, da je treba spomin na take dogodke negovati, vendar spomniti se je treba na vse tiste Tržačane, ki so svoje mesto zapustili. Besede škofa Ravigna-nija pa so bile usmerjene predvsem v iskanje nove podobe našega mesta, ki mora ponovno najti svojo enotnost in mora težiti k spravi z lastno zgodovino; le tako bo Trstu uspelo prepoznati v sebi kraj srečanja različnih ljudstev in postati povezovalni člen in stičišče kultur ob izgradnji nove Evrope, ki ne bo nikdar več ločena. Trst se mora poglobiti v svoje nenadomestljive lastnosti, ki temeljijo na dialogu med verstvi, med različnimi kulturami, ki so na tem kraju od nekdaj prisotne, in nuditi številnim primerom revščine potrebno pozornost in pomoč. Slovesni pontifikalni maši je sledilo število predstavnikov mestnih javnih ustanov in tudi soproga predsednika Ciam-pija, Franca.
Tržaška škofija
Tradicija zahvalnih nedelj
Kot narekuje že dolgoletna ustaljena navada, so tudi letos prvo nedeljo v novembru naši verniki praznovali po okoliških tržaških župnijah zahvalne nedelje. Bogato okrašene cerkve so ob hladnem jesenskem soncu namreč sprejele vernike, da bi se ti zahvalili tako za letino in pridelke, ki jih je dala narava, pa tudi za druge darove, za dobroto,
za dom, za vero. Praznik zahvale so praznovala že primitivna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala enoletno jagnje. Nato pa z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila odre-šenjski pomen. Prihodnjo nedeljo, to je 14. t.m., pa bo potekala v stolnici sv. Justa maša zahval-nica za slovenske vernike v Trstu. Verski obred bo vodil tržaški škof Evgen Ravignani.
S*
' “jr
M
Obvestila
Srečanje slovenskih vernikov tržaške škofije s svojim škofom Evgenom Ravignanijem bo ob priliki Hvaležnice 2004 v stolnici sv. Justa v nedeljo, 14. novembra ob 16. uri. K že tradicionalnemu slavju so kot vsako leto vabljeni zlasti skavti in skavtinje, naše narodne noše, ki so značilne za vsak slovenski praznik in prinašalci darov, ki v imenu vsega božjega ljudstva izražajo hvaležnost za številne dobrote, s katerimi nas
nebeški Oče obdarja na življenjski poti.
ZELEZNINA TERČON SAS
Vse za hišo in vrt, stroji za domačo in poklicno uporabo, barve in barvila, vse za vodne in plinske inštalacije.
ODPRTO OD PONEDELJKA DO SOBOTE ZJUTRAJ
NABREŽINA 124, tel. -fax 040 200122
Dne 16. novembra se bo Abrahamov krog povečal še za enega člana. Vanj bo vstopil
ŽARKO ŠKERU, župnik v Bazovici.
Naj mu dobri Bog nakloni mnogo zdravja, potrpežljivosti in vztrajnosti, da bo opravljal svoje poslanstvo še mnogo let med nami.
Zupljani iz Bazovice, Gropade, Padrič in Peska
100-letnica ustanovitve Marijine družbe v Rojanu
8. decembra bo poteklo sto let, odkar je msgr. Jakob Ukmar ustanovil v Rojanu Marijino družbo, organizacijo, ki seje močno zakoreninila v Rojanu in ki je s svojim delovanjem postala center verskega pa tudi prosvetnega življenja v tem predmestju. Njeno delovanje v raznih odsekih je bilo vedno tiho, skrito, premalo poznano širši javnosti. Je pa bogato dokumentirano v izčrpnih zapisnikih, poročilih na občnih zborih, fotografskem materialu.
Društvo Rojanski Marijin dom bo proslavilo stoletnico Marijine drušbe s fotografsko razstavo in prireditvijo 8. decembra v Marijinem domu, ki je bil zgrajen po zaslugi Marijine družbe.
Obenem pripravlja obširen zbornik, ki bo pričal o veliki predanosti in požrtvovalnosti družbenic, o njihovi verski in narodni angažiranosti tudi v času najhujšega fašističnega pritiska. Zaslugo za razvoj organizacije pa imajo brez dvoma tudi njeni voditelji, med katerimi so bili nekateri prav izredne osebnosti. Naj omenimo samo nekatere: ustanovitelja msgr. Jakoba Ukmarja (na sliki), pa Franca Bonača, Karla Musizzo, Andreja Gabrščka in seveda zadnjega voditelja Stanka Zorka.
	m'W s II
1	
SDD JAKA STOKA vabi na uprizoritev igre W. Shakespeara
SEN KRESNE NOČI
REŽIJA: Gregor Geč, ki bo v okviru Odra mladih 2004 v priredbi Občine Trst in Gledališča Miela v petek, 12. novembra, ob 21.00 uri v Gledališču Miela, Trg Duca degli Abruzzi št. 3.
SLOVENSKO CECILIJINO DRUŠTVO, ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST in KONCERTNA POBUDA ROJAN
vabijo na
DAN SLOVENSKIH CERKVENIH GLASBENIKOV
v Finžgarjevem domu na Opčinah v soboto, 13. novembra 2004 PROGRAM:
9.00 -10.00 - Sprejem udeležencev, registracija;
10.00 -10.45 - Okrogla miza o slovenski cerkveni glasbi na Tržaškem in Goriškem; sodelujejo Lojzka Bratuž, Zorko Harej in Janko Ban;
10.45 -11-30 - Aktualne informacije in cerkvenoglasbene novosti;
11.45 - 12.30 - Kaj se skriva za gregorijanskim koralom? 2. del (I. Florjane)
12.30. - 13.30 - Razprava in pogovor
13.30 - Odmor za kosilo
14.30 - Odhod v Trst
Trst, Slovensko pastoralno središče, Ul. Risorta 3 - Stolnica sv. Justa
15.00 - 15.45 - Slovenska cerkvena glasba v evropskem prostoru (I. Florjane)
16.00 - 17.15 - Koncert v stolnici sv. Justa
Vabljeni organisti, zborovodje in vsi ljubitelji cerkvene glasbe
+	V	nedeljo,	31. oktobra,
je v Trstu mirno preminila v Gospodu naša draga mama in nona
KRISTINA MAGANJA ROJ. STEFANČIČ
Pogreb je bil v rojstnem Sv. Križu.
Namesto cvetja darujte za misijonarja Danila Lisjaka v Kongu.
Globoko užaloščeni hčerki Nives in Nadja, zet Ivo, vnuka Peter in Ivan, sestra Angela ter ostalo sorodstvo
V novi štivanski cerkvi prejšnjo nedeljo
Uspela peta dekanijska
revi|a
V novi štivanski cerkvi, naslednici one pri izviru Timave, ki je stoletja dolgo povezovala duhovni utrip naših krajev, je bilo v nedeljo, 7. t.m., 5. dekanijsko srečanje pevskih zborov v organizaciji Zveze cerkvenih zborov iz Trsta in s sodelovanjem domače župnije sv.
Janeza Krstnika ter Fantov izpod Grmade. V uvodnem pozdravu je domači župnik g.
Giorgio Giannini poudaril pozitivnost takih srečanj, ki naj spodbujajo organiste in pevce, da vztrajajo pri svojem poslanstvu.
Bil je to doživet večer, ki so ga po vrsti oblikovali MeCPZ iz Devina, ki ga vodi Herman Antonič, ŽCPZ Šti-van, pod vodstvom Olge Tavčar, ŽCPZ Nabrežina, vodi ga Paolo Venier in MeCPZ Sempolaj, ki je nastopil pod vodstvom Gorana Ruzziera in ob orgelski spremljavi Iva
Kralja, ob teh pa še ženski zbor Devin, pod vodstvom Hermana Antoniča, in Fantje izpod Grmade, ki so pod vodstvom Iva Kralja edini peli v prezbiteriju. Slišati je bilo nekatere zelo zanimive, druge pa manj obvezujoče sporede. Obenem
doslej obiskal župniji Sesljan in Mavhinje, v tednu, ki je pred nami, pa se bo mudil na vizitaciji v fari sv. Janeza Krstnika, se pravi v Devinu, Medji vasi in Stivanu, kjer bo prav naslednjo nedeljo, 14. t.m., tudi birma.
pa se je pokazala slika, kakšno je stanje na posameznih korih devinske dekanije, ki v teh novembrskih dneh doživlja tudi pastoralni obisk goriškega nadškofa De Antonija. Ta je
Ob koncu večera je prisotne v imenu Zveze cerkvenih pevskih zborov nagovorila Berta Vremec, ki je nastopajoče povabila k sodelovanju na bližnji jesenski reviji Pesem jeseni in
na božičnem koncertu. Napovedala pa je tudi vseslovensko srečanje cerkvenih glasbenikov to soboto, 13. novembra dopoldne, v Finžgarjevem domu na Opčinah in popoldne v Marijinem domu v Ul. Risorta ter pri Sv. Justu v Trstu. V imenu ZCPZ pa je Edi Race sodelujočim zborom podelil v spomin na srečanje zbirko pesmi za božični čas skladatelja Zorka Harej a z naslovom Čuj, o preljubi sosed moj, ki je izšla letos januarja in jo bodo lahko zbori uporabili že za letošnji Božič.
Samo revijo je zaključil mogočen združeni zbor, ki je zapel pesem Franca	Kimovca
"Zemlja, morje, vsa narava" in Vodopivčevo "Najvišji, vsemogočni Bog". Povezovalka večera Si-donija Radetič pa je med napovedmi prebirala krajše odlomke	iz
razmišljanja teologa Urša von Balthasarja, skladatelja Lojzeta Lebiča in litur-gika Franceta Oražma o poslanstvu vsakega posameznika v občestvu in vlogi cerkvenih zborov ter liturgičnega petja.
vr
12 11. novembra 2004	Beneška	/	Aktualno
NOVI
GLAS
Pogovor s predsednikom Slovenskega ameriškega sveta Matejem Resmanom
Slovenci v Ohiu za Busha
Ameriške volitve so se letos končale v zvezni drža-
vi	Ohio, kjer že od srede devetnajstega stoletja živi in deluje močna slovenska skupnost. O političnem utripu med Slovenci v Clevelandu in v Ohiu nasploh smo se pogovorili dan po volitvah z Matejem Resmanom, predsednikom Slovenskega ameriškega sveta. Seveda je bilo prvo vprašanje, za katerega predsedniškega kandidata so se opredelili Slovenci v Ohiu. "Kako so volili Slovenci? Na to vprašanje je morda težko odgovoriti, saj bi morali vprašati
pravzaprav vsakega posameznika. Sicer pa se je v zadnjem času politična opredeljenost Slovencev v Ohiu bistveno spremenila. Slovenci so tradicionalno v povojnem času strnjeno glasovali za demokrate. Kasneje so demokrati sprejemali progresivno-liberalistična stališča in pozicije in to tudi na moralnem področju. Ljudje, ki so prej strnjeno glasovali za demokrate, so se uprli tem tendencam in so se postopoma približali h konservativnejši stranki, k republikancem. Kasneje se je pri republikancih
pojavil tudi senator George Voi-novich, ki je bil potrjen tudi na letošnjih volitvah. Po materi je slovenskega rodu in tudi to je prispevalo, da se je dober del slovenskih volilcev usmeril k republikancem. Rekel bi, da je na letošnjih predsedniških volitvah večina Slovencev glasovala za predsednika Busha. Omenili ste vrednote. Pomen slednjih je morda ključ, da pravzaprav razumemo, zakaj so se ameriški volild odločili, da potrdijo predsednika Busha....
Res je tako. V enajstih zveznih
državah so istočasno glasovali tudi za potrditev ustavnega amandmaja, ki predvideva, da je poroka možna samo med moškim in žensko in ne med pripadniki istega spola. Volilci so povsod to potrdili, in sicer z veliko večino. Občutek imam, da ljudje v Evropi ne razumejo Amerike, amriškega načina življenja in njenega poslanstva. Potrebno je živeti v Ameriki, da si pravzaprav lahko ustvarite mnenje o ameriški družbi in njenem načinu življenja in razmišljanja. Bralci v Evropi berejo članke, ki jih pišejo komentatorji, ki sploh ne živijo v Ameriki in ocenjujejo dogodke z vseh možnih zornih kotov, samo z ameriškega zornega kota ne. Mislim, da je ameriško življenje dandanes usmerjeno v pozitivno smer - ljudje nočejo prevečprogresivizma in ne pre-
več konservatizma. Ljudje pravzaprav iščejo moralno pot in odklanjajo vse tisto, kar jih odvrača od tega. Vodja demokratov v ameriškem senatu Tom Daschle ni bil potrjen na letošnjih volitvah prav zaradi njegovih liberalističnih stališč. Kako bodo rezultati ameriških predsedniških volitev vplivali na Slovence v Ohiu?
Mislim, da bo v redu. Napetosti, ki so obstajale, če se poslužujem naše terminologije, med "staronaseljenci” in "no-vonaseljenci", izginjajo oziroma so brezpredmetne, nimajo več smisla, da obstajajo, saj se je tudi svet okoli nas spremenil. Ko sem prišel kot politični emigrant v Ameriko, je bila silno močna organizacija "Napredne slovenske ženske Amerike". Že nekaj desetletij ta organizacija
ni odigrala nobene vloge znotraj življenja slovenske skupnosti v Ohiu, lani pa se je kar sama razpustila. Vse napetosti med liberalci in konservativci, demokrati in republikanci se v zadnjem času ublažujejo. Glavna skrb vseh nas je, da tudi s pomočjo šol, ki jih imamo tukaj v Clevelandu, se še vedno ohranja slovenska misel in beseda, da tudi pripadniki druge in tretje generacije vsaj še razumejo slovenski jezik. Naša mladina živi znotraj ameriške družbe in to nanjo vpliva že od malih nog naprej. Sicer pa sem optimist: mladi imajo do Slovenije in slovenščine veliko spoštovanje, saj je to dežela očetov in dedov. Marsikdo jo kasneje tudi sam odkrije na potovanju in spozna vse tisto, kar je prej samo slišal.
Peter Rustja
Monošter / Slovenski svetovni kongres
Posvet o brezmejnem evropskem prostoru
Pomembno kulturno in narodno dejanje
Za devetimi gorami... leži Terska dolina
V	Monoštru na Madžarskem je bil konec minulega meseca dvodnevni strokovno-znanstveni posvet z naslovom Ko ni več meja, ki ga je že tretje leto zapored priredil Svetovni slovenski kongres (SSK).
Posvet so do nedavnega organizirali pod geslom Ko ne bo več meja, zdaj ko so te padle, pa ugotavljajo, kako bo mogoče vse več stikov, skupnih dejanj in načrtov uresničevati v skupnem evropskem prostoru.
Na posvetu je okrog 30 udeležencev razpravljalo o preseganju manjšinske miselnosti, o družini, Cerkvi in vrtcih v predšolski vzgoji otrok, slovenski identiteti v osnovnošolskih, srednješolskih ter visokošolskih programih in možnostih zaposlovanja.
Že v pozdravnih nagovorih predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem Jožeta Hir-noeka, slovenskega veleposlanika na Madžarskem Andreja Gerenčerja, generalnega konzula na Madžarskem Marka Sotlarja in Vojka Stoparja z ministrstva za kulturo je bilo slišati, da je položaj Porabcev na Madžarskem še vedno najslabši med slovenskimi manjšinami, skupna Evropa pa je
priložnost za spremembe za vse manjšine.
Tudi predsednik slovenske konference SSK Stanislav Raščan je poudaril, da se o po-rabskih Slovencih ni vedelo skoraj nič, zato poskušajo zanje organizirati tudi posebne večere in tabore. Tabor mladih so v Veliki Polani pripravili prav zato, da so se ga lahko udeležili udeleženci iz Porabja, ki sicer na Gorenjsko ali Dolenjsko ne bi prišli. Vsaka narodna manjšina ima nekaj posebnega, na žalost pa je manjšina v Porabju zmeraj nekje na repu, je po poročanju Slovenske tiskovne agencije še dodal.
Udeleženci posveta so ugotavljali, da mej sicer res ni več, da pa bodo morale meje na neki način pasti tudi v naših glavah. Pri tem so izrazili upanje, da se bo to, kar Slovenija izvaja za manjšine na svojem ozemlju, prelilo tudi čez meje, da bo pozitivna volja in podpora manjšinam tudi podpora slovenski manjšini v EU in širše.
Manjšine, ki so bile nekoč vezni člen med državami, so lahko danes konkurenčna prednost, vendar pa manjšin in Slovencev po svetu ni mogoče obravnavati enako, je menil urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar iz Trsta. Življenje ob meji se bo počasi normalizira-
lo, za to pa bi morala imeti Slovenija dolgoročni strateški pogled in politični program, ki bi se s tem ukvarjal. Cas za romantični pristop do manjšin je mimo, v ospredje pa je po Brezigarjevem mnenju potrebno postaviti vprašanje jezika in gospodarsko povezovanje.
Kar zadeva primerjavo med slovensko manjšino na Madžarskem in madžarsko v Sloveniji, je bil konkreten generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar. Ugotavljal je, da kljub sporazumu o posebnih pravicah obeh manjšin iz leta 1993, po katerem pripada območjem, kjer živita avtohtoni manjšini, enakopravna uporaba obeh jezikov pri zemljepisnih imenih in javnih napisih, v organih lokalne samouprave, vpisni in ustni komunikaciji pred upravnimi in sodnimi organi ter drugimi javnimi službami; za razliko od Slovenije Madžarska ni uresničila skoraj ničesar. Te določbe so v Porabju že 11 let mrtva črka na papirju, povsem drugače pa je v Sloveniji. Dejstvo je, je še dodal Sotlar, da dobi madžarska narodna skupnost od države Slovenije desetkrat več denarja kot slovenska od Madžarske.
SSK za prihodnje leto načrtuje podoben manjšinski posvet na Hrvaškem, razprave pa bodo tudi letos izšle v zborniku.
Kdor se je te dni mudil v Ljubljani in je mogoče šel mimo knjigarne DZS, z glavnim vhodom na Mestnem trgu pred Magistratom, je v izložbi videl več posebnih etnografskih eksponatov in fotografij, pozornost pa mu je gotovo vzbudil plakat, na katerem je fotografija žuborečega potoka in naslov Za devetimi gorami... leži Terska dolina.
Sredi Ljubljane torej poklon tistim Slovencem, ki še živijo in vztrajajo na eni najbolj zahodnih točk, "slo-venšč'ne cele". Ob natančnejšem pogledu smo lahko ugotovili, da so razstavo knjig, ki govorijo o Terski dolini in širše Benečiji, etnoloških izdelkov in predmetov ter fotografij odprli v četrtek, 21. oktobra, zaprli pa v petek, 5. novembra. Sama otvoritev je morala biti poseben kulturni dogodek, saj so na njej, tako beremo na vabilu, ob prof. Viljemu Černu, ki je doma iz Barda in duša slovenstva v Terski dolini, sodelovali še prof. Pavle Merku', ki se jezikoslovnim in etnografskim raziskavam v vaseh in zaselkih te doline posveča vse življenje, predsednik SSO Sergij Pahor, ki je te kraje spoznal ob potresu
1976, in še režiserka zanimivega dokumentarca Terske doline in gore Marjeta Keršič Svetel. Medtem ko je samo razstavo pripravil ugledni etnograf prof. dr. Janez Bogataj. Ob tej priložnosti
so izdali tudi lično barvno zgibanko na štirih straneh, ki predstavlja lego Terske doline z zemljevidom in dostope, sedanje demografsko stanje s pesmijo Viljema Černa Rodna vas, nato na kratko etnografski muzej v Bardu in na koncu še vabi-
lo	k odkrivanju te deželice. Obisk knjigarne in hkrati razstave pa je spet doživetje zase. Na posebej pripravljenih policah in oknih ter panojih je obiskovalec lahko spoznal knjige in druge publikacije, ki govorijo o Terski dolini in tamkajšnjih ljudeh, ki še govorijo "po našin", ogledal si je zanimive predmete in izdelke, kot so "model" za oblikovanje sira ali cokle za drobljenje grude, okovane cokle za hojo po
zmrznjenih poteh in druge zanimive redkosti ter več primerno povečanih fotografij, ki pričajo o nekdanjem življenju in trudu v terskih vaseh in bregovih, o hudem pojavu izseljevanja in posledičnem demografskem padanju, a tudi o izredni življenjski volji, ki se kaže v vedno novih pobudah, prireditvah in izdajah tudi zahtevnih besedil, kot so lahko mašna berila in pesmi.
Ko človek zapušča knjigarno DZS, si misli, končno! Sredi bele Ljubljane so se spomnili te deželice, kjer slovenstvo umira, a istočasno, dan za dnem dokazuje, da še hoče živeti. S tem so pobudnice in organizatorke razstave, Alenka Zupan in Marija Gazvoda, ki sta spoznali Tersko dolino in zanjo navdušili Bredo Sivec iz DZS, da jo je omogočila, naredile veliko več, kot samo prikazale ta malo poznani svet in ljudi, dale so njim "za devetimi gorami..." in nam bliže morju nove moči in potrditev, da v Ljubljani vejo, da smo, da vztrajamo.
Vsem, ki so se trudili, naj se zato zahvalimo, kot bi rekli prebivalci vasi pod Veliko glavo: Buog vam Ione!
Marko Tavčar
Glasbena izdaja v poklon Trinku ob 50-letnici njegove smrti
Pri ZCPZ iz Trsta je izšla zbirka Trinkovih nabožnih pesmi
Ob 50-letnici smrti msgr. Ivana Trinka so se ne le Benečani, ampak tudi druge slovenske ustanove in društva na različne načine spomnili tega velikega sina Benečije, ki je s svojim vsestranskim delovanjem dejansko opravil neprecenljivo delo pri narodno-kulturnem in jezikovnem ozaveščanju svojih ožjih rojakov.
V	dneh, ko smo se sredi oktobra z nizom prireditev in posnetkov v Čedadu, Vidmu in Špetru spominjali Trinkovih zaslug na različnih področjih, je tržaška komorna skupina Gallus Consort v petek, 15. oktobra, v Zavodu Nobile Col-legio Dimesse v središču Vidma izvedla doživet koncert Trinkovih nabožnih pesmi. Koncert je bil torej v zavodu, v katerem je Ivan Trinko skoraj
50	let deloval kot duhovni vodja, učitelj gojenk in tudi
zborovodja. Bil pa je Trinko več kot zborovodja, saj je za potrebe liturgije v samostanski kapeli, ki so jo s petjem oblikovale same sestre, napisal približno 50 nabožnih pesmi v latinščini in tudi italijanščini. Koncert, ki so ga oblikovali člani Gallus Con-sorta, je bil seveda priložnost, da je v cerkveni ladji zazvenel le del mogoče najbolj značilnih Trinkovih nabožnih pesmi. Gallus Consort pa je že pred nekaj leti poskrbel za snemanje izbora Trinkovih pesmi, ki so izšle na posebnem CD-ju in bile deležne prav posebne pozornosti. Udeleženci koncerta v videmskem zavodu pa so lahko vze-
li	v roke tudi Trinkovo zbirko Nabožnih pesmi / Canti sacri, ki je pravkar izšla v založbi Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Gre za izbor osemnajstih pesmi, ki jih je, kot
piše na naslovnici, izbrala Irena Pahor. Ob branju spremnih besedil pa se zavemo, da je zbirka dolgo nastajala, vsaj od dobe, ko je Gallus Consort posnel Trinkovo zgoščenko. Saj so v publikaciji objavljene uvodna misel že pokojnega Marina Vertovca in še misli Miloša Pahorja, ki skuša pojasniti, kako na Trinkovo glasbo gleda gojitelj t.i. stare glasbe, ter še razmišljanja sestre Sare Gori, ki trenutno skrbi za petje in sakralno glasbo v Zavodu. Ta je Pahorjevim tudi omogočila vpogled v urejeno glasbeno zapuščino v samem samostanu. Znani zborovski izvedenec Tomaž Faganel pa je sintetično predstavil Trinkovo glasbeno izraznost in njegovo skladateljsko "filozofijo". Vsi ti prispevki so zdaj prevedeni
v	italijanščino. Prav na koncu zbirke, kot nekakšna vsebinska razlaga, pa je v slovenščini
sne. Vse pesmi imajo tudi spremljavo. Pisci spremnih besed ob tem ugotavljajo, da je Trinko zbor sester, ki je štel od 15 do 20 pevk, verjetno spremljal na harmonij.
Med pesmimi je več takih, ki bi jih ob določenih priložnostih lahko izvajali med bogoslužjem tudi danes, prav vse pa lahko imenitno obogatijo repertoar naših ženskih pevskih zborov.
Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je torej naredila ne le lepo kulturno dejanje v poklon velikemu Benečanu, ampak tudi s tem dejansko omogočila, da te skladbe ponovno oživijo in da jim bomo lahko prisluhnili tudi v naših krajih in današnjih dneh. Družini Pahor (Ireni, Milošu, Dini Slama) pa gre zasluga, da so sedaj z ureditvijo pesmarice, podobno kot že prej s posnetki Trinkovih nabožnih pesmi, rešili in oživili veliko glasbeno dragocenost, ki nas lahko še danes bogati. Naj še dodamo, da je pesmi notogra-firal Tomislav Hmeljak, zbirko pa natisnila tiskarna Graphart iz Doline.
VJ
NABOŽNE PESMI CANTI SACRI
objavljen članek muzikologa Franca Križnarja "Nekaj misli ob objavi izbora Trinkovih na-
božnih pesmi". Uvodoma uokviri Trinkove skladateljske napore v širši kontekst cerkvene glasbe na Slovenskem, nato pa podrobneje analizira njegov glasbeni stavek.
Če pa pregledamo izbor objavljenih pesmi za žensko zasedbo, bomo ugotovili, da je največ, kar 8 pesmi za triglasni zbor, dve sta pisani štiriglasno in končujeta pesmarico, pet je dvoglasnih, tri pa so enogla-
Ivan Trinko
NOVI
GLAS
V ZLSD trda linija osamila Boruta Pahorja
Nova vlada pod predsedstvom Janeza Janše morda že decembra
Predsednik SDS Janez Janša, ki ga je dr. Janez Drnovšek predlagal za mandatarja, se je zavzel za njegovo izvolitev za predsednika nove vlade, parlament pa je na izrednem zasedanju v torek, 9. t.m., njegovo izbiro sprejel, postopke za oblikovanje najvišje izvršilne oblasti izvaja hitro, odločno in uspešno. Dogovor o no-
vi	koaliciji je sprejet, tvorile pa jo bodo stranke:
SDS, Nova Slovenija, krščanska ljudska stranka, Slovenska ljudska stranka in Demokratična stranka upokojencev. V državnem zboru bo ta koalicija imela 49 poslanskih glasov, kar je dovolj za razmeroma trdno večino. Pri tem je omeniti, da je v slovenskem parlamentu skupaj 90 poslanskih mest.
Poslanci koalicije so se zavzeli za spremembo treh zakonov, ki bi jih prilagodili programu in ciljem nove izvršilne oblasti. Gre za spremembe zakonov o vladi,
poslancih in o državni upravi. Sedanja z zakonom o vladi predpisana ureditev določa štirinajst ministrstev in dvoje ministrstev brez listnice. Po novem bo ministrstev petnajst, premier pa bo
lahko predlagal državnemu zboru še dva ministra brez posebej določenega resorja. Ukinjeno bo ministrstvo za informacijsko družbo. Na novo se ustanavlja ministrstvo za javno upravo, ki bo nadrejeni organ za več kot 34.000 uradnikov in drugih uslužbencev v ministrstvih in vladnih strokovnih službah. Ustanovljeno bo novo ministrst-
vo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Izvedene bodo še nekatere spremembe. Pomembno pa je zagotovo to, da v prihodnje urejanje odnosov s Slovenci v zamejstvu in po svetu ne bo več v pristojnosti zunanjega ministrstva, marveč bo to področje neposredno vodil predsednik vlade. Predsednik vlade mora v štirinajstih dneh po izvolitvi predlagati ministre za vse resorje v vladi. Če ne bo prišlo do morebitnih zapletov in težav, bomo v Sloveniji v začetku decembra imeli novo vlado.
Borut Pahor (na sliki), predsednik ZLSD, je ostal osamljen, v težnji, da bi stranka vstopila v koalicijo in vlado. Vodstvo stranke, v katerem očitno prevladuje t.i. trda linija (najbolj jo pooseblja Miran Potrč). Borut Pahor je zato ostal razočaran, tudi zato, ker bi rad, o čemer je večkrat govoril, postal slovenski zunanji minister.
Novi ljubljanski nadškof in metropolit:	"Zelo	spoštujem
nadškofe Rodeta"
Mariborski časnik Večer je v soboto, 6. t.m., objavil obsežen pogovor z novim ljubljanskim nadškofom Alojzom Uranom. V njem je povedal in utemeljil svoja stališča o imenovanju na visoko in ugledno mesto v slovenski Cerkvi. Na vprašanje, zakaj so se odločili zanj, je odgovoril: "Nič se nisem obremenjeval s tem. Možno je bilo, a možnih kandidatov za novega nadškofa in metropolita je bilo veliko. Težko rečem, ne vem, kaj vse se je upoštevalo. Verjetno to, kar vsi čutimo, da se je treba poudarjeno usmeriti v pastoralo, v življenje Cerkve, ki je v službi človeka. Na desettisoče molivcev pri nas vsak dan moli za Slovenijo. To potrebujemo. To ni bilo antirodetovsko imenovanje. Za nadaljevanje in dopolnitev gre. Morda je koga strah, da bom oblatil nadškofa Franca Rodeta. Toda jaz ga zelo spoštujem. Želim mu blagoslova pri odgovornem delu za vesoljno Cerkev."
Marijan Drobež
Prejeli smo
Trst zaostaja za naprednim svetom
Zaostalost tržaških odgovornih ljudi vodi v zaostajanje Trsta z okolico. Že v poletnem času smo upokojenci imeli lep izlet, najprej za dve uri ogled Trsta, potem še v slovensko Istro. Za dve uri sva si z ženo zaželela ogleda središča mesta, posebej Via Car-ducci in Corso Italia, mimogrede še Pon te Rosso idr. V času Jugoslavije tja nisva hodila tako pogosto, kot je sicer bila navada in tudi razvada bivših državljanov SFRJ. Morda le občasno, ko sem tudi obiskal brata, ki tam živi že od časa izpred druge svetovne vojne. Tedaj je Trst cvetel, občudovali smo promet, založene trgovine so privabljale in veseli smo bili, da smo lahko odšli v zamejstvo, saj doma nismo imeli tistega, kar smo lahko tam dobili. Po dolgih letih sva z ženo želela videti te kraje in bila sva kar razočarana. Trst kar dobro poznam, saj sem tudi mlad, še za časa tedanje Italije na Primorskem, obiskoval brata
in spoznaval mesto, ki sedaj zaostaja.
Pred razpadom Jugoslavije, v tistih “zlatih" časih, ko smo med drugim tudi imeli par- nepar, smo vendarle odšli v Trst ali Gorico, morda še dlje. V neki trgovini, kjer je bilo na kupe med drugim polno kavbojk, sem zaslišal glas: “Od avde do avde pakiraj", nični spraševal za številke velikosti oblek, vse bo tam nekje v Jugi prišlo prav, še posebej če si preprodajalec. Takih prizorov sedaj vTrstu ni več, zato so ulice prazne in tudi manj urejene, skratka tudi zanemarjene.
Vendar tedaj nisem bil navdušen nad trgovci, ki so zadnja "zlata" leta največkrat postregli kar v spakedrani hrvaščini, slovensko, kot da niso poznali. Prav nič ni bil pomemben jezik. Važen je bil le denar, dohodek torej.
Prav te dni pa se v Ljubljani ljudje jezijo, ker so odprli novo trgovino, kjer so stregli kar v
tujih jezikih. Seveda podobnega odpora tedaj v Trstu ni bilo, ker tudi enopartjiskega sistema, ki nam je vladal, prav nič ni zanimalo, kot jih tudi ni zanimala slovenska manjšina, ki je bila izpostavljena vse mogočim pritiskom z italijanske strani. Prav je, da se borimo za svoj jezik, ne glede na to, da smo v Evropski uniji, saj raznolikost Evrope je veliko bogastvo in boriti se moramo za naš slovenski jezik, čeprav je istočasno potreba po znanju čim večjega števila tujih jezikov. Morda je za Italijo Trst preveč stisnjen v kot, povezan z ozkim pasom ozemlja, ki pravzaprav proti pravilom OZN zapira pristop miroljubni državi -Sloveniji na odprto morje. Trst je precej osamljen in morda bolj, kot si mislijo tisti, ki dvigajo glas proti Sloveniji. Sedaj, ko meje niso več tako pomembnem čez par let jih sploh večne bo, bi morali povečati sodelovanje s Slovenijo, na vseh področjih, le tako bi pospešili na-
predovanje Trsta. Obe mesti, Trst z rastočim Koprom in pristaniščema bi prav zagotovo lahko postalo največje ali vsaj izredno pomembno pristanišče severnega Jadrana, ki bi pokrivalo potrebe ne le vzhodnega dela, ampak velikega dela Evrope. Vendar so tržaški nazadnjaki prekinili sodelovanje s slovenskimi, točneje s koprskim pristaniščem, in prepustili 7. pomol propadanju. Ljudje naj gredo na ulico raje, kot da bi sodelovali. Saj ne da bi poznal problematiko tržaškega ali koprskega gospodarstva, vendar se sodelovanju upirajo tržaški zaslepljeni in sovražni ljudje do Slovenije, ki Trst potiskajo v preteklost in nazadnjaštvo.
To je velika škoda, ker je Trst kot mesto zares biser severnega Jadrana, ki pa izgublja blišč, vendar ne le blišč, ampak plodno sodelovanje z vsemi, posebno z avtohtono slovensko manjšino, ki je na žalost vedno manjša prav zaradi tako zagriženih nasprotnikov Slovenije in Slovencev. Manjšine pa so tiste skupine ljudi, ki bogatijo življenje krajev, kjer živijo.
Silvan Štokelj
Kratke
Gostovanje gledališča iz Makedonije
V petek, 29. oktobra je v SNG Nova Gorica gostovalo makedonsko gledališče Narodni teatar Bitola z dramo A. P. Čehova Tri sestre v režiji Aleksandra Popovskega. Postavitev odlikujejo svojsko režijsko branje in poetični nadih ter končno optimistično sporočilo v svetlejšo prihodnost.
V Sarajevu nasprotovanja gradnji parka Franceta Prešerna
Slovenska vlada je odobrila sredstva za gradnjo oz. oblikovanja parka v središču Sarajeva, posvečenega našemu največjemu pesniku dr. Francetu Prešernu. Gre za več kot sto tisoč evrov. V parku bi postavili tudi spomenik pesniku. Toda v nekaterih okoljih glavnega mesta Bosne in Flercegovineso nastala nasprotovanja in pridržki zoper omenjeni projekt. Direkcija islamske skupnosti je sprejela odločbo o prekinitvi že začetih del, ne da bi svoj sklep obrazložila. Skupina muslimanskih vernikov pa se že dalj časa redno zbira in moli na kraju, kjer naj bi oblikovali Prešernov park. Sodeč po pisanju oz. poročanju nekaterih sredstev obveščanja v BiH, slovenski državi ne bi smeli dovoliti gradnje oz. oblikovanja Prešernovega parka v Sarajevu zato, ker domnevno tudi slovenska oblast ovira gradnjo džamije v Ljubljani.
Hitro naraščanje stroškov za visokošolsko izobraževanje v Sloveniji
V Sloveniji so življenjski stroški že nekaj časa najbolj obremenjeni z izdatki za vzgojo in izobraževanje na vseh ravneh. Naraščajo od otroških vrtcev pa vse do univerze in drugih visokošolskih zavodov. Naraščanje stroškov je aktualno in boleče zlasti zato, ker število izrednih študentov na posameznih fakultetah narašča. Prostih mest za redni študij je na univerzah v Ljubljani, Mariboru in na obalnem območju premalo, zaradi česar se mnogi odločajo za izredni študij. Fakultete in druge visoke šole so takim gibanjem naklonjene, saj s šolninami dobivajo precejšnja sredstva, s katerimi bogatijo svoje proračune.
Na omenjenih treh slovenskih univerzah ugotavljajo, da so izredni študentje bolj uspešni od večine rednih. K temu jih silijo tudi visoke šolnine. Za vsak letnik izrednega študija je treba plačati celo do 700 tisoč in več tolarjev šolnine. V novogoriški Politehniki, kije visokošolska izobraževalna in raziskovalna ustanova, znašajo šolnine štiristo trideset tisoč tolarjev za vsak letnik izrednega študija.
Zaradi omenjenih visokih šolnin za izredni visokošolski študij je javnost zaskrbljena, da mnogi starši sicer nadarjenih otrok ne bodo zmogli stroškov za njihovo izobraževanje.
Po tradiciji tudi letos veliko martinovanj
Kot veleva tradicija, bodo tudi letos v vinorodnih območjih na Primorskem pripravili martinovanja, to je praznovanja ali obrede, kose mošt spremeni v vino. Praznik sv. Martina, kije tudi zaščitnik
vinogradnikov in vinarjev ter je praznovanju dal ime, bo v četrtek, 11. novembra. Toda martinovanja so skoraj povsod prenesli na soboto, 13. novembra. Bogate sporede tega družabnega praznovanja so pripravili zlasti v vinskih kleteh v Vipavski dolini, v Dornberku, pa na Dobrovem v Brdih, Medani, Cerovem, ponekod na Krasu in tudi v Slovenski Istri. Med največjimi prireditvami bo tudi letos predstavitev vinskih hramov Vipavske doline ter naselij z njihovo kulturno, umetniško in predvsem vinsko ponudbo. Ob t.i. vipavski vinski cesti je kar 27 vasi, kjer pridelujejo in ponujajo znana vipavska vina.
Letošnja martinovanja bodo na Primorskem še bolj živahna in hrupna, kot pa je to običajno. Vinogradniki oz. vinarji so namreč zelo zadovoljni, ker je bil letošnji pridelek grozdja velik. Znašal je kar okoli 53.660 ton, kar je za približno 40% več kot lani. Izvedenci menijo, da so iz omenjenega pridelka grozdja pridobili vsaj 37 milijonov litrov raznih vin. Največ grozdja na Primorskem pridelajo v Vipavski dolini. Sledijo Goriška Brda, Kopers celotno Slovensko Istro ter vinogradniško območje na Krasu.
SNG Nova Gorica
Predstave v mesecu novembru
Za otroke in odrasle pravljične/ komedijske in dramske uprizoritve
Po zmagoslavju na 39. Borštnikovem srečanju, na katerem si je Slovensko narodno gledališče Nova Gorica nabralo kar tri nagrade - kot znano, Borštnikov prstan sije na prstu Bineta Matoha (na sliki) - si je gledališki ansambel privoščil nekaj dni počitka. V petek, 5., in v soboto, 6. t.m., pa so igralci spet pognali kolesje Dionizovega voza, saj so z lanskoletno uprizoritvijo Nikolaja Koljade Kokoš, komedijo o varanju, ljubosumju ali morda le igri gostovali na Loškem odru v Škofji Loki. V sredo, 10., in v četrtek, 11. t.m., je zviti Volpone Bena Jonsona v nadrobno stkani režiji Vita Tauferja svoje prevarantske
veščine	razkazoval
novogoriškim dijakom in našim višješolcem. Tokrat jim je abonma Moje Gledališče v sklopu Goriškega vrtiljaka nudil priložnost, da so si črno komedijo lahko ogledali v vsem blišču na odru SNG v Novi Gorici. Nobeden izmed naših dveh kulturnih hramov ne bi mogel namreč sprejeti zelo visoke kuliserije, ki ustvarja scensko podobo.
Izredno uspešna postavitev Beckettovega dela Čakajoč Go-dota, za režijo katere je bil Vito Taufer nagrajen na letošnjem Borštnikovem srečanju, bo v ponedeljek, 22., in v petek, 26., v jutranjih urah zabavala, pa tudi vabila k raz-
mišljanju šolsko mladino iz Novogoriške. V torek, 23. t.m, bodo igralci SNG odigrali Cankarjevo delo Pohujšanje v Dolini šentflorjanski - za avtorsko glasbo je Aldo Kumar prejel nagrado BS - za abonente ZKD Ajdovščina, pa tudi za vsakogar, ki bo hotel podoživeti ob režijskem branju Diega de Bree trpko sporočilno noto našega velikega predstavnika moderne.
Za ljubitelje petih balad in pripovedi, v barvitem solkansko-briško-vipavskem narečju, se nadaljujejo v mali dvorani / Mestni galeriji Večeri z Iztokom Mlakarjem, in sicer v ponedeljek, 22., in v torek, 23. t.m.
do Frana Milčinskega - Ježka, ki jo je šestnajstič zapored podelila RTV Slovenija za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti.
Osrednji dogodek meseca novembra bo vsekakor nova premiera domačega ansambla. V soboto, 20. t.m., na sicer neobičajni dan, bo v režiji Janusza Kice krstno izvedeno delo z naslovom Medtem, ki ga je avtor Srečko Fišer spisal po motivih romana Prima Levija Premirje oz. po motivih življenja in dela tega italijanskega pisatelja, pesnika in esejista. Srečka Fišerja je k pisanju "tega potovanja po nikogaršnji zemlji telesa in duše" spodbudil projekt gledališkega združenja ETC Gledališče Evrope: ogledalo razseljenih ljudstev. Ponovitvi drame Medtem bosta v četrtek, 25., in v soboto, 27. t.m.
Vse večerne predstave so ob 20. uri.
ne
Naj mlaj šim obiskovalcem gledališča, Malim polžkom, je Goriški vrtiljak, 6. t. m., podaril gostovanje Lutkovnega gledališča Maribor z igrico Zverinice iz Rezije, po znanih rezijanskih pravljicah. V soboto, 27. t.m., pa jim bo Slovensko stalno gledališče Trst prikazalo nežno zgodbico Bikec Ferdi-
nand.
Veliki polžki bodo svojo novembrsko predstavo imeli v soboto, 20. t. m., ko jih bo LG Maribor seznanilo s pravljično pripovedjo Deklica in angel. Otroške predstave imajo vsakič dve ponovitvi, jutranjo ob 10.30 in popoldansko ob 16. uri. Na njih so vselej dobrodošli seveda tudi zamejski otroci. Kdor se rad nasmeje ob iskrivem humorju, gotovo ne bo zamudil gostovanja Gledališča Koper, ki se bo predstavilo v SNG v petek, 26. t.m., z ljubezensko komedijo Andreja Jelačina Agencija za ločitve v režiji Katje Pegan in izvedbi dveh imenitnih komedijantov Nataše Tič Ralijan in Gašperja Tiča. Pred nedavnim je igralka in TV voditeljica prejela nagra-
NOVI
GLAS
Istra
Srečanje z Rožano Špeh
V	četrtek, 28.10.2004, je Kulturni klub Istra (KKI), v sodelovanju s knjigarno Libris iz Kopra, organiziral večer z istrsko kulturno ustvarjalko Rožano Špeh, diplomantko Pedagoške akademije v Ljubljani, doma iz Sv.Pe-tra v Slovenski Istri. Predsednik KKI Silvan Prodan je uvodoma poudaril, da je Špehova poznana po razvejanih dejavnostih. Ob poučevanju na devetletni osnovi šoli v Sečovljah je zgodaj začela zbirati ljudsko blago, zlasti istrskih ljudskih pesmi. Ustanovila je in vodi žensko pevsko skupino Šavrinke in moško skupino Pergula. Leta 1990 je pripravila 32 oddaj za Radio Trst A. Izdala je troje knjig, in sicer: Šupeter na lepa vas (1999), ilustrirano monografijo Strunjan (2002) in Zgodbe o osličkih (2004). Njene knjige govorijo o veliki ljubezni do rodne Slovenske Istre ter njenih posebnosti in še posebej do slovenskega jezika. Je svetnik v piranskem občinskem svetu ter je kot članica
stranke Nova Slovenija kandidirala za poslanca v DZ na letošnjih parlamentarnih volitvah.
Gostja večera [e najprej predstavila knjigo Supeter na lepa vas, v kateri so zbrane istrske ljudske pesmi za vse življenjske priložnosti. Poleg kratkega geografskega in zgodovinskega orisa Slovenske Istre je knjiga pravo zrcalo nekdanjega življenja ljudi na vasi, od rojstva naprej prek vsakršnih opravil v hiši in na polju, pa načina prehrane, navad, vse do verskega življenja in smrti. Večinoma so k pesmim priložene tudi melodije. V knjigi je zapelo tudi istrsko narečje v vsej svoji enkratnosti in barvitosti. Vsebuje tudi nekaj dvojezičnih pesmi, povezanih z romarskim obredjem v Strunjanu. Sledila je kratka predstavitev lične, ilustrirane monografije Strunjan, s poudarkom na strunjanski Marijini cerkvi. Knjiga vsebuje čudovite fotografije in jedrnate opise kraja, ljudi, nastanka božje poti ter romarskih obre-
dov. Tudi Zgodbe o osličkih je lično ilustrirana knjižica, ki so jo Rožana in njeni učenci napolnili z vsakršnimi pripovedmi, ki jih ljudje prinašajo s seboj v ljudskem izročilu, o teh prijaznih in hkrati trmastih živalskih sopotnikih Istre. Z njo je šola prejela IV. Nagrado na velikem tekmovanju, na katerem je sodelova-
lo	prek 1200 učencev.
Ko je zbranim spregovorila tudi o svojem osebnem življenju, ne morem mimo nekaterih dragocenih misli, ki nam jih je položila na dušo. V zvezi s svojim pedagoškim delom je npr. dejala, "da bi se ponovno odločila zanj, če bi bila pred tako izbiro, ker gre za poklic, v katerem lahko veliko daješ, in ti otroci to tudi vračajo." Na vprašanje o nagibih, ki so jo pripeljali do tega, da je košček sebe dala tudi politiki, pa je odgovorila, "da je naša dolžnost skrbeti tudi za domovino, delati za skupno dobro in po svojih močeh, po kapljicah, prispevati k temu, da se družba spreminja na bolje." Vsekakor svetel zgled za marsikoga izmed nas!
Milan Gregorič
Hiter napredek proizvodnje
Tovarna Ciciban iz Mirna namenila denar za potrebne otroke
Narodni dom / Slovenski informativni center
100 obiskovalcev
Dajana Černič iz oddelka za trženje in odnose z javnostmi tovarne otroške obutve Ciciban v Mirnu pri Gorici je našemu časniku poslala poročilo o napredku proizvodnje in splošnega poslovanja tega družinskega podjetja treh družin Petejan ter o prispevkih, ki jih namenjajo humanitarnim potrebam okolja, posebej za zdravstvene potrebe otrok.
Zapisala je,"da Ciciban zaposluje že skoraj 300 delavcev in uslužbencev, letos pa bodo v tovarni in njenih obratih zu-
Slovenska kulturno-gos-podarska zveza in Svet slovenskih organizacij pozitivno ocenjujeta pomemben prispevek, ki ga je predsednik italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi posredoval ob zaključku proslavljanja 50-letnice vrnitve Trsta Italiji. Predsednikove besede na osrednji slovesnosti so vrnile ugled našemu mestu in pomenile zaušnico krajevnim desničarsko naravnanim občinskim in pokrajinskim oblastem. Slednje so pomembno obletnico sprevrgle v nostalgično in nacionalistično farso, ki je bila v kričečem nasprotju z vrednotami evropskega združevanja in sodelovanja ter preseganja zgodovinskih nesoglasij in napetosti.
Krovni organizaciji Slovencev v Italiji posebej poudarjata občutljivost in pozornost predsednika Ciampija do naše skupnosti, kar je dokazal tudi s tem, da je ob Illyju in Tesiniju uradno sprejel le še delegacijo SKGZ in SSO. To je pomenilo veliko dejanje, ki ga je predsednik izkazal manjšinski problematiki ter s tem nedvoumno opozoril, da mora biti Trst ponosen na svojo kulturno in jezikovno pluralnost in se v njej prepoznavati.
naj Mirna izdelali okoli pol milijona parov otroške obutve. S tem uspešno nadaljuje družinsko čevljarsko tradicijo izdelovanja zdrave in visokokakovostne otroške obutve, kjer se predvsem poudarja skrb za zdrav razvoj stopal, vse od prvih otroških korakov naprej".
V	skrbi za otroke poskušajo v Cicibanu otrokom pomagati na razne načine. Tako so že tretjič zapored pomagali pediatričnemu oddelku splošne bolnišnice dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Tovarna je prispevala okoli mi-
Na srečanju vodstev obeh krovnih organizacij sta predsednika Rudi Pavšič in Sergij Pahor pozitivno vzela na znanje tudi pripravljenost, da bi pri predsedstvu slovenske vlade ustanovili poseben urad
za manjšine. To je bil navsezadnje skupen predlog Slovenske manjšinske koordinacije (le-ta združuje manjšinske organizacije iz Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške), ki je bil iznesen na srečanjih s predstavniki izvršne in zakonodajne oblasti.
Krovni organizaciji SSO in SKGZ obenem zadoščeno ugotavljata, da se je v Državnem svetu začel postopek za obliko-
lijon tolarjev za nakup aparata za preverjanje sluha pri dojenčkih, 200 tisoč tolarjev za nakup prenosnega aparata za EKG preglede ter več kot milijon tolarjev za nakup prenosnega aparata Bili Check. Ta aparat omogoča neobhodno določanje bilirubina v krvi novorojenčkov, s čimer tudi zdravnikom omogoča lažje zdravljenje. Dajana Černič iz oddelka za trženje in odnose z javnostmi je o tem zapisala, "da je pogled na srečnega in zdravega otroka pri nas v Cicibanu zagotovo naj lepše povračilo za omenjene dotacije".
vanje zakona o odnosih Republike Slovenije do lastnih manjšin v sosednjih državah in da v sami delovni skupini sedita tudi predstavnika Slo-maka.
SKGZ in SSO bosta pri pristojnih oblasteh v Rimu in na Deželi ponovno posegla, zato da opozorita na hude zastoje
v	izvajanju zaščitnega zakona. Konkretno bosta krovni organizaciji predlagali povišanje prispevkov za kulturne in umetniške	dejavnosti
manjšine, ki so že več kot deset let ostali na istem. To jasno pomeni, da se manjšini iz leta
v	leto razpoložljiva sredstva dejansko zmanjšujejo.
V	naslednjih dneh bosta SSO in SKGZ sklicala operativni sestanek z ekipo pravnikov in strokovnjakov, da bi preučili možnost uresničitve "pravno-informativne službe", ki bi jo krovni organizaciji usposobili za uresničevanje zaščitnih in drugih z manjšinsko stvarnostjo povezanih zakonskih normativov.
Na sestanku vodstev obeh krovnih organizacij je tekla beseda tudi o zdajšnjem stanju na šolskem področju, ki je vse prej kot rožnato. S tem se bo moral že v kratkem soočati sam šolski forum, ki naj tudi v razširjeni zasedbi podrobno preuči stanje, ne nazadnje v luči smernic in sugestij, ki so bile nakazane na Programski konferenci.
v 10 dneh
V	slovenski informativni center, ki so ga predstavniki Narodne in študijske knjižnice ter Slovenskega raziskovalnega inštituta odprli v nekdanjem Narodnem domu 20. novembra, je predvčerajšnjem vstopil stoti obiskovalec. V desetih dneh, kar je Slovenski informativni center odprt širši publiki, ga je torej obiskalo povprečno 10 oseb na dan.
Gre za spodbuden podatek, tudi zato ker obiskovalci Centra niso bili izključno zamejci, pač pa je bilo med njimi več Italijanov, nekaj gostov iz Slovenije, za vzorec pa tudi nekaj pripadnikov drugih manjšin in narodnosti. Tretjina gostov je bila italijanske narodnosti. Večinoma je šlo za mlade, ki so za odprtje centra iz-
Z 2. strani
Zmagalo "znano"...
Kar 22% volivcev je na prvo mesto najpomembnejših tem postavilo moralne vrednote, pred gospodarstvom in varnostjo. Med volivci, ki so moralne vrednote postavili na prvo mesto, jih je za Busha glasovalo 79%, podobno pa je bilo tudi glede varnosti.
Z 2. strani
Kritični glasovi...
Kot že omenjeno, se je niz proslav ob 50-letnici vrnitve Trsta pod Italijo zaključil 4. novembra z vojaškim mimohodom in obiskom predsednika republike Ciampija. Slednji je umirjeno, a dovolj jasno povedal, da so s širitvijo evropske povezave nastopi-
li	novi časi in da morajo zlasti
Z 2. strani
Manj davkov...
Severna liga pa se zavzema za določitev t.i. solidarnostnega sklada, kamor naj se stekajo dajatve državljanov z visokimi osebnimi dohodki. Stopnja obdavčenja bi tako znašala 42 ali 43%.
Minister za gospodarska vprašanja Siniscalco je ob takem modrovanju političnih predstavnikov že nekajkrat opozoril javnost, kako se je treba dobro zavedati, da je glavni vzrok marsikatere italijanske stiske zelo visoka zadolženost, ki znaša nič manj kot 106% BNP, kar Italijo letno stane 5% BNP. V razpravo je posegel doslej povečini tihi guverner Banke Italije Fazio in naglasil, da bi politiki morali posvečati naj večjo pozornost tudi davčni obremenitvi podjetij in prostih poklicev (IRAP), zlasti tistih podjetij, ki se bavijo z raziskovalno dejavnostjo in skrbijo za inovacije. Fazio se je zavzel tudi za znižanje tekočih izdatkov, za sanacijo javnih bilanc in za
vedeli preko tiska ali pa za študente Visoke šole za prevajalce in tolmače, ki ima sedež v Fabianijevi palači. Obiskovalci italijanske narodnosti so večinoma iskali informacije o tečajih slovenskega jezika, zanimali so se za razne publikacije o manjšini in za razne pobude, kot npr. za kako razstavo ali koncert. Stota obiskovalka Centra je bilo dekle iz dežele Marche, absolventka Visoke šole za prevajalce in tolmače, ki se je prišla pozanimat za kak tečaj slovenščine, ker je v času svojega študija v Trstu spoznala prijatelja slovenske narodnosti in se je zato približala slovenski kulturi.
Večino gostov pa so vsekakor predstavljali zamejci, ki so si v prvih dneh po odprtju Centra prišli ogledat sobi, ki ju je Univerza v Trstu kot prvi korak v izvajanju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji dala na razpo-
Če je bil Kerry zmeren in je zato osvojil intelektualce, tiste, ki so na prvo mesto postavlja-
li	gospodarstvo, in predstavnike tiska (časopisi so bili odločno na njegovi strani), je bil po drugi strani premalo jasen za to, da bi prepričal povprečnega volivca, ki je nazadnje izbral "znano" pred "neznanim".
V	dvoboju ni bil odločilen niti denar, ki sta ga stranki investirali v kampanjo in, presenetljivo, niti najvplivnejši izmed medijev, t.j. televizija. V televizijskih soočenjih se je namreč Kerry bolje odrezal od pro-
sosednje države med sabo sodelovati. Pri tem je izrecno omenil Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško in Italijo. Tudi drugi govorniki so poudarili, da je v novih razmerah Trstu dana priložnost za ponoven razcvet. Od njegovih odgovornih ljudi je sedaj odvisno, ali se bo ta priložnost izkoristila v duhu strpnosti in sodelovanja. Med govorom deželnega predsednika Illyja se je manjša skupina ljudi med občinstvom oglasila z žvižganjem, ko je omenil posredovalno vlogo slovenske manjšine pri nas in italijanske v Istri. Po tem sklepamo, da tistim žvižgačem ni kaj
lago slovenskim ustanovam. Ustanovitev informativnega centra je torej sprožila med Slovenci v Italiji precej zanimanja in kaže, da uživa ideja o centru, ki bo skrbel za promocijo slovenske narodnostne skupnosti in njenih pobud med italijanskimi sodržavljani, v manjšini široko podporo.
Poleg sprejemanja obiskovalcev se v teh dneh sodelavci Slovenskega informativnega centra intenzivno ukvarjajo tudi s pripravo naslednje številke dvojezičnega biltena "Kam?". Zimska številka bo prinašala koledar prireditev za meseca december in januar. Urednice biltena prosijo vse predstavnike društev, organizacij in ustanov, da jim čim-prej (najkasneje pa do srede, 10. novembra) posredujejo vse informacije o pobudah po elektronski pošti na naslov libris@slori.it, po telefonu na št. 040 348 12 48 (uradne ure "Narodnega doma" so vsak delovnik od 9.00 do 13.00 in od 15.30 do 18.30) ali po faxu na št. 040 369 392.
tikandidata. Pravzaprav so komentatorji ugotovili, da je Bush letos naslonil svojo kampanjo na večji neposreden stik z volivci, na mobiliziranje posameznikov in gibanj (predvsem evangeličanskih), na propagando od hiše do hiše. V času, ko se vsakdo čuti ogroženega, zmedenega in preplavljenega od nasprotujočih si informacij, ni težko razumeti, zakaj je bila izbira strategije posrečena in - kot menijo nekateri - zakaj bo verjetno učinkovita ne le v ZDA, pač pa tudi drugje, kjer se je bodo znali poslužiti.
dosti mar niti za italijansko manjšino v Istri.
Ob tej priložnosti moramo zabeležiti tudi iskren poziv, ki ga je tržaški škof Ravignani v pridigi pri slovesnem praznovanju škofijskega zavetnika sv. Justa 3. novembra naslovil vsem družbenim silam, naj se mesto spra-
vi	s svojo zgodovino in ponovno odkrije svoje poslanstvo križišča ljudstev.
Upajmo, da bodo vsi omenjeni pozivi k spravi in sodelovanju naleteli na ugodna tla pri vseh dejavnikih, ki jim je pri srcu po-mirjenje in delo za skupni blagor.
Tiskovno sporočilo SSO - SKGZ
Ciampi vrnil Trstu ugled
krepitev liberalizacij skih procesov. Izrazil je dalje bojazen, da bo primarni saldo (to so izdatki brez obresti) spet negativen. Zato bi bil po njegovem potreben poseben organ z nalogo, da mesečno nadzoruje, ali se spoštuje sklep, po katerem se izdatki vsakega posameznega ministrstva ne smejo povečati za več kot 2%.
Berlusconi ne skriva ambicije, da bi prišel v zgodovino italijanske republike kot prvi ministrski predsednik, ki se je ohranil na oblasti skozi vso petletno legislaturo. Rad bi dalje veljal za politika, ki izpolnjuje obljube, pri tem pa prihaja v poštev predvsem obljuba o zmanjšanju davkov. Prav slednja pa bo po mnenju mnogih izvedencev težko izpolnje-
na. Če država ne bo pobirala davkov, bodo morale to opravljati dežele, pokrajine in občine, da se ohrani spodobna raven	socialne države.
Zmanjšanje davkov da, a ne škodo zdravstva, šolstva, varnosti, zaposlitve vsakega posameznega državljana!
Pogovor / Damijan Podveršič
Delamo, kot bi zemlje ne podedovali od svojih očetov, ampak jo imeli v najemu od otrok
Damijan Podveršič je mož, oče treh otrok, poleg tega pa tudi vinogradnik, ki z velikim spoštovanjem do narave in zaupanjem v njeno življenjsko moč razmišlja dolgoročno. Po rodu je Goričan, že nekaj let ži-
vi	v Doberdobu, klet pa ima v Skrljevem (Scrio') v občini Dolenje, nedaleč od Krmina. Pred nekaj tedni smo se pogovorili z njim o njegovem delu in stilu življenja. Prav v tem je treba namreč iskati razloge kakovosti njegovega vina. Za razpoložljivost in zanimiv pogovor se mu iskreno zahvaljujemo.
Kaj nam lahko poveš o svoji poti? Kdaj si začel se ukvarjati z vinogradništvom in kako si prišel do sedanje ravni?
Vinogradništvu sem se približal pred približno dvajsetimi leti. Že prej so imeli starši vinograd, kjer so pridelovali vino za gostilno. Moja osebna pot se je začela, ko sem se vrnil od vojakov leta 1987; nekaj zemlje sm o sicer kupili že prej. Približno deset let smo investirali v vinograde. Srečo smo imeli, da smo lahko izbirali najboljše lege v Brdih, kjer pridelujemo naše grozdje.
Na svoji poti sem nato srečal dve pomembni osebi svojega življenja: to sta moja žena Ele-na in mentor Joško Gravner; le-ta mi je posredoval vse bistvene elemente glede vinogradništva in vina, pa tudi stila življenja in miselnosti.
Koliko hektarov vinogradov imate in kje ležijo?
Nekateri vinogradniki so ponosni nad svojimi dvajsetimi hektari, toda pogosto se godi, da na 80 odstotkih teh bi trte niti ne smele biti zasajene. Zato mišljenje "kolikor hektarov kdo ima" postaja v mojem življenju vedno bolj nesmiselno. Odvisno je namreč od tega, kje je zemlja, na kakšnih legah so trte zasajene in koliko lahko izvlečeš iz njih.
Mi smo postavljeni sem, da bomo iz naših Brd "povlekli" nekaj super kakovostnega, kar bo obstalo v času; da bomo tudi mi pokazali, kar je pred leti pokazal npr. Piemont. To je po mojem naše poslanstvo. Niti zdaleč ni v mojem interesu, da postanem veleproizvajalec vina. Hektarov imam še preveč; naša družina namreč ne more vsega tega sama obdelovati, saj potrebujemo pomoč drugih. Pred dvema letoma smo z odkupom štirih hektarov razširili naš največji vinograd, in sicer na sončni strani Kalvarije, ki gleda proti Furlaniji. To je najtoplejši del Brd.
Veliko briških kmetij danes išče hektare vinogradov v ravnini. Po mojem mnenju se ne zavedajo, kaj jim naša zemlja lahko nudi. V Brdih izgubljajo veliko časa in energij, da bi proizvajali vedno večje količine, žal pa premalo razmišljajo o tem, da bi za sabo pustili znamenje. Bog nam je dal pravo zemljo in pravo podnebje, žal pa premalo glave...
Ne smemo misliti, da se svet začne in konča v Brdih! Svet se lahko začenja tudi kje drugje; in vredno je pogledati, kaj ti lahko pove oz. doprinese, da
dobrih le nekaj. Imel pa sem zadoščenje, da sem v toskanski prestolnici na ogromnem ekranu videl z velikimi slovenskimi črkami pisano "Kaplja" in "Damijan Podveršič".
Zame je bilo veliko važnejše, ko sem pred nekaj leti pri uglednem ameriškem kritiku Robertu Parkerju dobil 94 stotink, kar zame velja, kot bi pri vodniku Espresso dobil 20 dvajsetink. Zaradi Parkerjeve ocene se je do naše kleti pripeljalo ogromno ljudi, celo iz Japonske in Kalifornije; po strmi neasfaltirani cesti, ki si jo prevozil tudi ti, so prišli tudi s porschejem. Upam samo, da, kdor pride sem, našega vina ne kupi zato, ker je kje o njem bral, ampak zato, ker mu je všeč.
Kakšne načrte imate za prihodnost?
Naša glavna skrb v tem času je si zgraditi dom, saj nimamo svoje hiše in svoje kleti. Vse naše moči smo v zadnjih letih vložili v delo na vinogradih; novih vinogradov ne iščemo, saj smo si jih - sicer s težavami
-	nabrali dovolj. Ni lahko živeti v Doberdobu, imeti vinograde na Kalvariji in klet v Skrljevem. Kilometrov je dosti, poleg tega nimamo primernih prostorov, kjer bi sprejeli goste. Naš cilj je zato danes iskanje primernega kosa zemlje v kakšni slovenski vasi, kjer bi za našo družino postavili dom in klet. Preveč ljubim Brda, da bi ne želel živeti tam. Imamo namreč odlično zemljo, odlične sorte in odlično podnebje, a tega žal ne znamo dovolj primerno izkoristiti; ko bi znali, bi se lahko povzpeli na sam svetovni vrh najboljših pridelovalcev vina.
Brda so preživela dve vojni, v preteklosti so bili njeni prebivalci pretežno koloni. Kasneje so se stvari spremenile, področje se je razvilo. Lahko se zgodi, da, kdor prehitro obogati, potem preveč ne razmišlja... Veliko vinograd-nikovhiti v ravnino z željo, da bi čimbolj in čim hitreje obogateli. Zavedati pa se moramo, da so se velike strukture drugod po svetu gradile počasi; prav tako veliki gradovi. Zato si ne moreš misliti, da boš pomembno vino in kmetijo postavil na noge vpetih letih; potrebna je ena ali celo dve generaciji, da dosežeš kaj solidnega. Komaj zasajena trta v prvem letu ne more dati bogve kako visoke kakovosti.
Kaj bi ti s svojo 20-letno izkušnjo svetoval mlademu fantu, ki bi rad postal dober vinogradnik?
Opazuje naj, kaj delajo pametni ljudje. Pomisli naj, kako so v naših krajih delali pred sto leti. Zaveda naj se, da sta nam dana čudovita zemlja in podnebje ter da tehnologija in kemija nimata kaj dosti dodajati. Tega, kar nam je Bog dal, naj ne izkorišča, ampak naj to čim-bolje ohrani. Zaveda naj se tudi, da daje človek vrednost zemlji in ne zemlja človeku. Če jo bo spoštoval, bo s tem dal vrednost našemu teritoriju, svoji zemlji, hiši in družini. Da, samo človek lahko da vrednost svoji zemlji in domu.
Danijel Devetak
izboljšaš to, kar delaš. Pri Grav-nerju na Oslavju sem se naučil ogromno tega. V svetu sem se tudi naučil imeti pravi odnos in spoštovanje do grozdja, kar potem vpliva na naš poseg in način pridobivanja vina.
Katere sorte gojite?
Gojimo rebulo, nato kapljo, t.j. couvee-izlitino treh belih sort, in pa prelit, t.j. couvee caber-neta, souvignona in merlota.
Od kdaj stekleničite sami? Sami stekleničimo od letnika 1998. Leta 2001 smo popolnoma spremenili način pridelave. Prej smo več kot deset let delali izključno v vinogradih. Sedaj prodajamo tudi nekaj grozdja, tako da plačujemo dolgove za kupljeno zemljo in druge naložbe. Vino potem "spi" dve leti v kleti, preden ga damo na tržišče. Najpomembnejše tržišče za nas je Italija, naša vina pa gredo tudi na Japonsko, v ZDA, Švico, Dansko, Veliko Britanijo, Belgijo in še kam.
Si	obiskoval tudi kakšno
specifično šolo ali tečaj?
Že od mladih let sem rad delal v vinogradu, saj so me v to uvajali oče, stric in nono. Kasneje sem opravil tri leta kmečke šole, v Gradišču in Co-droipu: če si se hotel učiti, si se česa naučil; če nisi hotel, nisi odnesel nič. Življenje me je potem vedno bolj približalo vinogradništvu. Tedaj sem razmišljal: srečen je vinogradnik, ki ima 20 hektarov in 1000 hektolitrov vina. Danes ne razmišljam več tako, ampak: srečen je tisti, ki ima na odlični legi dva hektara vinograda in v njem pridobiva super kakovostno vino.
Ko sem se vrnil od vojakov, sem se moral sprijazniti z dejstvom, da moram najti svojo pot. Odločil sem, da postanem vinogradnik. Pot me je peljala h Gravnerju. Odločitve so padale ena za drugo. Izbirati smo morali prave sorte in naredili smo tudi kakšno napako. Počasi smo odraščali in zoreli. Ko smo dali na tržišče prvo steklenico, letnik 1998, se je to pač skladalo z določeno filozofijo: nismo imeli dovolj spoštovanja do grozdja kot sadeža, preš ali smo takoj, rabili smo glivice in barike iz Francije.
Z letnikom 2001 smo popolnoma opustili stari tip pridelovanja vina. Danes menim, da ima grozdje v sebi vse, kar po-
trebuje. Iskati moramo najboljšo kvaliteto. Ko pride v klet, mora ostati na lupinah približno 30 dni, dokler ne konča vreti. Ničesar ne dodajamo, ne kontroliramo niti temperature. Vina staramo dve leti.
V	kleti uporabljamo samo žveplo, kot so delali naši nonoti; nimamo hlajenja, saj ga niso imeli niti naši stari očetje. V kleteh nekdaj pogosto ni bilo niti sveč, so pa vseeno pridelovali vino.
Grozdje je kot sadež v sebi popolno. V lupini ima snovi, ki jih izkoriščamo do konca: to je bogastvo, ki ga daje naša zemlja.
Najprej je važno, da človek odloči, kje bo zasadil vinograde; od tega je odvisna tudi izbira sort. Tudi obdelovanje zemlje je pomembno. Menim, da moramo na zemljo gledati tako, kot bi jo imeli v najemu od sinov, in ne, kot bi jo podedovali od očetov. Če zemljo izkoriščaš z umetnimi gnojili in jo ubijaš s herbicidi, postane mrtva in neuporabna prihodnjim rodovom. Mi ne uporabljamo ne umetnih gnojil ne herbicidov; škropimo čim manj. Bližamo se bio-dinamični obdelavi zemlje in vina; vedno nam to ne uspe, a trudimo se, da bi v tej smeri delali čim bolje. Iskati moramo naravno ravnovesje.
Gre za sistem življenja, ki je odvisen od drugačnega raz-
mišljanja. Joško pravi, da se moramo za napredek v vinarstvu ozreti nazaj. Danes se okrog kmetijstva "vrtita" kemija in industrija, ki živita na njegovih ramenih. Narava pa je močnejša od človeka; le-ta lahko naravo samo pokvari, z nobeno kemijo ali tehniko ne more izboljšati narave in njenega sadeža.
Naše okolje ima svoj značaj in tip glivic, naša klet ima tudi svoje značilnosti in življenje. Delo v stiku z zemljo je odvisno tudi od lune, to so pravili že naši predniki. Obstaja bogata literatura, ki govori o bio-di-namičnem tipu kmetijstva;pomislite na Rudolfa Steinerja in Mario Thun.
V	vinogradih in kleti delamo poskuse:	nekatere	naloge
opravljamo ob različnih luninih fazah, da opazujemo razlike. Zato obrezujemo ob določenem času, čistimo ob določenem času, prav tako ob določenem času trgamo itd.
Kaj bi nam še povedal o teh poskusih in tem stilu vinogradništva?
Ko se človek zave, da ima zemljo nekako v najemu od otrok, se bo ponoči že sam vprašal, kako dela z njo. Gre za stvari, ki se ne vidijo. Vedno me je zanimalo, ko sem npr. slišal, da konj ne bo jedel trave, ki jo kosiš ob določeni luni. Tako sem začel take in podobne pojave raziskovati malo s knjigami, malo po internetu. Saj ne vem, če delamo vse prav; iščemo pa svojo pot. Pred nekaj leti smo obrezovali določeno število dni ob določeni lunini fazi; danes to delamo drugače.
Podobno velja za gnojila. Lahko je metati umetna gnojila, toda zavedati se moramo, da tako ubijamo zemljo. Gnoj pa daje zemlji življenje. To niso skrivnosti, so pa vprašanja, ki si jih mora, kdor dela v stiku z zemljo, prej ali slej postaviti in nanj a najti odgovore. Gre za tvoj odnos do narave. Kot sem ti že povedal, nikdar ne bom šel sadit trte v ravnino, kjer ni še nikoli rasla, ali pa jih zalivat z vodo. Mi jih nikdar ne zalivamo; dovolj jim je dež, saj trta kot sadno drevo potrebuje ze-
lo	malo vode. Na vsaki trti so dovolj 3 ali 4 grozdi. Pozimi je treba zemljo preorati, da se na-
polni sveže vlage, ki privede do zrelosti nekaj grozdov. In to je vse!
Kaj meniš o vremenu, ki se v zadnjih letih tako močno spreminja? Kako to vpliva na tvoje delo?
Menim, da človek ne more izboljšati narave, ampak jo lahko kvečjemu pokvari. Vsi bi se morali vprašati, kaj delamo z zemljo. Pomisli samo na luknjo v ozonu... So ljudje, ki se v sto metrov oddaljeno trafiko peljejo z avtomobilom! Saj nisem proti tehnologiji, tudi jaz imam mobitel, toda...
Kako bi ocenil letošnjo trgatev?
Letina je bila po mojem težka. Trgati smo začeli pozno. In vendar, če si negoval vinograde v iskanju kakovosti, si lahko kaj dosegel. Jesen je bila zelo lepa, imeli pa smo dosti dežja. Po mojem ne bo velika letina; upam, da bom takih doživel čim manj. Po količini je sicer bogata, tudi preobilna; grozd sam je bil od 20 do 30% večji kot lani. Taka letina je idealna za tistega, ki grozdje prodaja, ne pa za tistega, ki hoče doseči posebno kakovost.
Dne 14. oktobra letos je bil v Firencah predstavljen letošnji vodnik "Guida Vini d'I~ talia dell'Espresso", ki velja za enega uglednejših na vsedržavni ravni. Nagradili so 145 italijanskih vin. Odlikovanih je bilo tudi več vinogradnikov iz naše dežele, med katerimi kar nekaj Slovencev. Nagrajena je bila tudi tvoja briška Kaplja 2001...
V	Italiji je okrog pet važnejših tovrstnih vodnikov, ki na neki način usmerjajo trg oz. restavracije, ki ne vedo, kam bi se drugače obrnile. Meni osebno ne gre za to; je pa tako odličje lahko zadoščenje, ki služi tudi našim posrednikom kot referenca. Osebno raje vidim, da se ljudje približajo naši filozofiji dela in skušajo razumeti, zakaj pridelujemo vino na tak način.
Priznanja pridejo in grejo. Če bi jaz delal samo za to, da dobim taka priznanja, bi bila moja kmetija na poti propadanja. Letos si lahko nagrajen, drugo leto ne obstajaš več. Vse je relativno. Pa še to ti povem: od vin, ki sem jih pokusil v Firencah, je bilo po mojem res
NOVI
GLAS
Na gori nad Solkanom, ki si jo delita Italija in Slovenija, naj bi nastal arheološki park
Sabotin skozi legendo in zgodovino
O nastanku Sabotina pripovedujeta dve legendi. Prva pravi, da sta bila s Sveto Goro enoten masiv, na vrhu pa je stalo svetišče. Nekoč je močan potres razdelil goro na dvoje in vmes je stekla Soča. Menihi, ki so živeli na vrhu hriba, so ostali nepoškodovani. Zato so se odločili, da bodo v zahvalo postavili cerkvico tudi na drugi polovici gore. Tako je na Sv. Valentinu nastalo novo svetišče. V drugi legendi nastopa samostanski prior sv. Valentina, ki je izgubil vero in si zaželel posvetnega življenja. Na pomoč mu je priskočil seveda hudič, ki ne bi mogel zamuditi take priložnosti. Obljubil mu je, da ne bo v zameno za užitke zahteval njegove duše, ampak po enega vernika iz vsake skupine romarjev, ki bo prišla v samostan. Ko so ljudje izginjali in je izginila iz cerkve tudi Marijina slika, je začelo menihe skrbeti. Eden od njih je podobo našel na grmu sosednjega hriba, na Sveti Gori. To so pobožni bratje razumeli kot znamenje. Tam so sezidali novo cerkev in stari samostan zapustili. Po dolgih letih se je prior vrnil, ker se je naveličal užitkov. Ko je našel nekdanje romarsko središče opuščeno ter videl cvetočo cerkev na drugi strani, je zavpil hudiču, naj uniči staro svetišče in naj ostane gora za vedno nenaseljena. Tako se je tudi zgodilo, prior pa je skočil v brezno, kjer so tla še danes vdrta. V zimskih nočeh se še vedno sliši njegov glas, ko prosi hudiča, naj ga odnese v pekel, ta pa vztraja pri obljubi, da ne bo vzel njegove duše...
Poleg pravljičnih imajo kraji tudi resnične začetke in to velja tudi za Sabotin s svojo
cerkvico. Apnenčasti gorski greben je najjužnejši izrastek Julijskih Alp, njegov najvišji
vrh Poklon meri 609 m, hrib Sv. Valentina na skrajnem jugovzhodu pa 535m. Večji del jugozahodnega pobočja pripada Italiji, vse ostalo je na slovenski strani. Južni del je moč-
no podvržen mediteranskemu vplivu, severni alpskemu. Zaradi svoje posebne lege na meji dveh svetov je bil Sabotin uvrščen v Inventar najpomembnejše naravne in kulturne dediščine Slovenije že leta 1976. Njegova prisojna južna in jugozahodna pobočja so poraščena s kraškimi rastlinami, osojni severovzhodni del
z alpsko floro. Kar se tiče živalskih vrst, so ljudje od nekdaj pripovedovali, da se na hribu
pod vsako skalo skriva kača. To je že leta 1905 zapisal Anton Kutin, nadučitelj v Štmavru in
v	svoji kroniki dodal, da je to seveda pretirana govorica. Po njegovem mnenju pa naj bi na
Sabotinu vendar domovale vse tri vrste evropskih strupenih kač, modras, gorski gad in Re-dijev gad, poleg njih še najrazličnejše vrste ptic, srne, divji prašiči, gamsi ter redkejša divja mačka. Na svoji poti v Julijske Alpe se na počitku usta-
vi	tudi beloglavi jastreb. Anton Kutin je bralcem zapustil navdušen opis razgleda, ki ga ob jasnem vremenu nudi vrh Sv. Valentina. Na jugu leži Goriška ravan s Krasom, na vzhodu Vipavska dolina in Nanos, jugozahodno je celo morje kot na dlani. Zahodno se dvigajo Goriška Brda, za njimi visoki Dolomiti. Severno in severovzhodno sega pogled do Matajurja, Krna, Triglava. Najbližja soseda je Sveta Gora, za njo se razprostirata Banjška in Trnovska planota. Pod sabo je Kutin opazoval Sočo, Solkan, Gorico. Današnji sprehajalci bodo opisu dodali še Novo Gorico ter po pobočju Sabotina speljano "osimsko" cesto iz leta 1985, ki seka italijansko o-zemlje, da bi za 20 km skrajšala pot iz Goriških Brd v Novo Gorico.
Poleg razgledne točke je vrh Sv. Valentina tudi arheološko najdišče. Tam je ob koncu 14. stoletja stala božjepotna cerkvica, v njej so opravljali bogoslužje do reform cesarja Jožefa II., v zadnji tretjini 18. stoletja. Cerkvica je bila zgrajena po vzoru istrskih romanskih cerkva, imela je pravokoten tloris, brez na zunanjosti vidnega
apsidalnega dela. Njen nastanek je mogoče datirati s pomočjo številnih novcev, ki so jih za dobro srečo položili v ilovnato podlago tlaka. V kasnejših obdobjih je doživela še
nekatere prezidave, najpomembnejša je bila tista iz 16. stoletja, ko so cerkev povečali. Najverjetneje je bila močno poškodovana zaradi potresa, ki je leta 1511 zamajal Goriško. Dogradili so poligonalno zaključen prezbiterij, nanj prislonili zakristijo, ob severno stranico vhodne lope pa zvonik. Dobila je poznogotsko podobo z apsido, premaknjeno iz ladijske osi, kot je značilno za cerkev v Prilesju. V kasnejših obdobjih so se vrstili še razni drugi posegi, ki so se nanašali samo na notranjost. Čeprav se cerkvica imenuje po sv. Valentinu, je bil njen glavni oltar vedno posvečen blaženi devici Mariji, stranska pa sv. Barnabi in sv.
Valentinu.
Samostan je upravljal pu-ščavniški red frančiškanov, eremitov.
Ko so ga morali zaradi jože-finskih reform zapustiti, so uporabne gradbene elemente in notranjo opremo prodali ali podarili. Cerkev z bivanjsko-gospodarskimi stavbami je bila prepuščena propadu. Kot delna ruševina je preživela do prve svetovne vojne, ko so jo obstreljevanja Soške fronte popolnoma uničila. Stala je na najbolj izpostavljenem delu sabotinskega grebena, ki je bil prekopan z jarki ter zaklonišči. Soška fronta se je začela, ko je Italija maja 1915 napadla Av-sro-Ogrsko, in Sabotin je postal ena ključnih točk obrambe t. i. goriškega mostišča. Italijanski vojaki so ga v tem letu
skušali osvojiti v več ofenzivah, a so bili vsakič poraženi, zato so napade opustili. Zased-
li	so ga komaj v šesti soški bitki, avgusta 1916, ko so prodrli do Podsabotina. Polastili
so se rovov, kavern, ki so jih za sabo pustile avstro-ogrske enote in jih izkoristili za topovske položaje. Konec oktobra 1917 je avstro-ogrska, nemška vojska razbila italijanske linije na celotni Soški fronti; italijanska vojska je nazadovala do reke Piave. Ko je leta 1918 Avstro-Ogrska razpadla, so Italijani ponovno zavzeli izgubljena ozemlja. Novembra so zasedli Primorsko. Z rapalsko pogodbo, ki sta jo 12. novembra 1920 podpisali Kraljevina Italija in Kraljevina SHS, je skupaj s Sabotinom za četrt stoletja pripadla italijanski državi. Sabotin so, poleg nekaterih drugih krajev, kjer je padlo
največ vojakov iz obeh držav, razglasili za Posvečeno območje (Zona sacra). Pod vrhom so uredili muzej na prostem in omogočili ogled nekaterih kavern.
Tudi med drugo svetovno vojno je bil Sabotin deležen napadov. V času Goriške fronte, od 12. do 15. septembra 1943, je čezenj potekala bojna črta, ki je obkoljevala Gorico. Ko je leta 1947 njegov večji del pripadel Jugoslaviji, je postalo območje težko dostopno. Meja, ki so jo čuvali graničarji, je potekala po grebenu, muzej
na prostem je bil seveda opuščen.
Kmalu po vojni so se na pobočjih hribov začeli pojavljati napisi, ki so častili Josipa Broza Tita in zmago. Postavili so ga tudi na Sabotinu, ko pa je bila leta 1975 z osimskimi sporazumi določena meja, je ostal na italijanskem ozemlju. Zato so ga tri leta kasneje prenesli na drugo stran, kjer se še danes nahaja in je kar pogosto deležen kakšne spremembe. S takimi napisi so pravzaprav začeli v obdobju fašizma, ko je Mussolini obiskal Primorsko. V čast njegovemu obisku so pobočja nosila besedo Dux ali Duce. Sabotin je vedno deležen vsestranske pozornosti, takšne ali drugačne, med drugim tudi strokovne. Raziskovanja na Sv. Valentinu so se začela v devetdesetih letih, ko se je Goriški muzej povezal s Centrom za arheološke in zgodovinske raziskave na Goriškem iz Gorice (Italija). Skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, so si prizadevali za predstavitev arheološkega spomenika na prostem, in to tudi dosegli v letih 1999, 2000 z delno rekonstrukcijo cerkve. V njej je bila na mestu odkrite baze glavnega oltarja pozidana oltarna miza, ki ponovno služi cerkvenim obredom. Tam ima župnija Štmaver vsako jesen, po trgatvi, zahvalno mašo za dobro letino.
Sodelovanje institucij z obeh strani meje je bilo nujno, saj se ostanki bivanjskih in gospodarskih zgradb nahajajo na italijanski strani, cerkvica na slovenski. Leta 2001 je Center za arheološke in zgodovinske raziskave Gorica začel z izkopavanji stanovanjskega objekta za prenočišča romarjev, sedaj poteka konservatorski poseg. Istega leta je Goriški muzej organiziral mednarodno študentsko delavnico za prostorsko ureditev Sabotina, poimenovano "SABOTIN 2001". Udeležili so se je študenti Slovenije, Nemčije, Avstrije, Italije. Dela so potekala s pomo-
čjo Biotehnične fakultete -smer krajinarstvo in Fakultete za arhitekturo iz Ljubljane. Načrtov za Sv. Valentina še ni konec. Radi bi uredili arheološki park, kjer bi bile prikazane ruševine cerkvice s pripadajočimi samostanskimi objekti in informativnimi tablami, ki bi obiskovalce seznanjale s preteklostjo. Nekdanji samostanski vrt bi spremenili v arboretum. Prve svetovne vojne naj bi se spomnili z ureditvijo najbolj pomenljivih strelskih jarkov in kavern.
Katarina Brešan