Št. 9—10.	September-Oktober	1921	Leto	I.
PEVEC
glasilo Pevske zveze
Izhaja kot mesečnik v dvojnih številkah in velja za celo leto z glasbeno prilogo vred 30 kron. Uredništvo: Pred Škofijo 3/11. — Uprava: Ljudski dom v Ljubljani.
Vinko Vodopivec.
(1). Doktoric.)
Pod ruševimami bivšega župnišča, prod razvalinami lepe Marijine cerkvice v Krombergu si je postavil po velikem trudu in prizadevanju naš prijatelj Vinko Vodopivec barako, v kateri je čedna cerkvica in njegovo stanovanje.
Odkarga	Vinko	Vodopivec.	]e	nesreča
njegovih župljanov. Ko sera mu odorl vrata, stal je pred menoj do smrti utrujen, z malo culico v rokah, da sem se ga kar ustrašil. Ali ko se je naspal in
1
okrepčal, se mu je zopet dvignil pogum in komaj sem ga še en dan zadržal: „ Iskati moram svoje ljudi“ in šel je naprej.
Sedaj smo, hvala Bogu, prestali, kar je najhujše, tudi on se veseli bolj normalnega življenja, le porušeni domovi naših dobrih ljudi motijo mirno sliko naše pokrajine.
Gospod Vinko pa sedi pri svoji mizi, v ustih ima seveda neobhodno potrebno pipo, in zopet mirno komponira.
Komponiral je pa že, preden je imel pravi pojem o glasbi. Že kot kaplan v Kamnjah, v svoji prvi službi, je objavil neke skladbe v Cerkvenem glasbeniku. Rajnik Fajgelj Danilo ga je opozoril takrat na neko napako, on mu je pa odpisal, da ne ve, kaj je to — menda je šlo za vzporedno kvinto. Nato se je šele začel baviti s harmonijo in kontrapunktom. Ostal e pa samouk.
Sploh pa je začel svojo glasbeno pot kot samouk. Ko se je komaj navzel najprimitivnejših naukov, ki jih po vaških šolali vtepajo otrokom v glave, je že poskušal igrati na očetov harmonij pesmice, ki jih je slišal v cerkvi. Oče njegov je bil takrat učitelj v Podgori. Velik strah je imel pred njim. Zato je sviral harmonij le, kadar očeta ni bilo doma. Mislite sj, kako se je ubogi mali Vinko ustrašil, ko ga je oče zasačil pri harmoniju. Se bolj se je pa oče začudil nad spretnim igranjem malega umetnika —- samouka. V svojem dvanajstem letu je že spremljal v podgorski cerkvi cerkveno petje.
Bojen je bil g. Vinko v Ročinju 16. jan. 1878. Njegov pok. oče je bil doma iz Kamenj. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 1. 1901. Kaplanova! je najprej v Kamnjah, potem v Črničah. L. 1907. je postal vikar v Krombergu pri Gorici.
Vinko Vodopivec je brez dvoma eden naših najbolj popularnih skladateljev. On hoče skladati tako, da se morejo njegove pesmi brez posebnih težkoč povsod peti. Najboljše njegove pesmi so še vse v rokopisih. Misli jih v kratkem izdati. V zadnjem času je zložil precejšnje število posvetnih moških in mešanih zborov. Odlikujejo se vsi po lepi naravni melodiki in prepostih harmonijah. Tudi napredni zbori jih bodo gotovo veseli. Za naše domače gorišlce razmere je njegovo glasbeno delovanje še posebno pomembno, zlasti ker je tudi dober pevovodja in pevski organizator. Da pevski zbori pri naših prireditvah tako sijajno nastopajo, je v veliki pripisovati Vodopivčevemu trudu in neumornemu delu. — Bog nam ga ohrani še mnogo let!
Vodopivčeve skladbe: 1) Moški zbori (1909) — med njimi je tudi znana Orlovska himna. 2) Kovačev študent (1910). 3) Staroslovenska maša v čast svetogorski Kraljici, posvečena Dr. Mahniču ob njegovi sedemdesetletnici kot prvoboritelju za slovansko bogoslužje (1920). 4) Lavretanske litanije (1921). 5) Deset skladb za moški in mešani zbor (1921). 6) Osem moških. 7) Pet mešanih zborov je pravkar v rokopisu kupila Jugoslovanska knjigarna za izdajo. — Nekaj skladeb je bilo priobčenih v Cerkvenem Glasbeniku, med njimi latinska maša za mešani zbor, tudi v Novih Akordih se je oglasil. Zbirko: Orlovske himne in pesem Slovenske straže pripravlja Jugoslovanska knjigarna; Orlovsko himno, bolje koračnico, prirejeno za klavir in tamburaški zbor izda Orlovska zveza. Orlovsko je skladatelj priredil za godbo s trobili.
Nekaj blagohotnih besed našim pevovodjem in pevcem.
(Stanko F r e m r 1.)
1.	Pevovodja se ne sme zadovoljiti s tem, da mu pevci le po notah j»ravilno, gladko in celo elegantno pojo, ne-, treba je peti z dušo in pravim izrazom. Zato pevci nikar tako trdovratno ne čepite v notah! Ven iz not! Note nisno glavna stvar. Predvsem dobro berite in besede razločno izgovarjajte, pa na pevovodjo glejte! Zdaj bo tj^ba z glasom naraščati, zdaj
2
pojemati, enkrat pohiteti, drugič nekoliko zastajati, na enem mestu krepko poudariti, na drugem mirno in jako vezano peti, zdaj ton dalj časa vzdržati, zdaj ga trenotno odrezati. Vse to in še marsikaj drugega. Tudi dušo pokazati in primernega, kar moč iskrenega izraza pevanemu besedilu poiskati: to bo šele petje, vredno, da se poje, in vredno, da se posluša. Petje po samih notah pa je smrt glasbe.
2. Varujmo se pri petju kričanja! Neki srednjeveški latinski rek pravi glede tega: N on clamor, sed amor clangit in aure Dei. Po naše bi rekli: Boga ne gane naše vpitje pri petju, temveč ljubezen in prisrčna iskrenost. Tudi starodavni menih Gvido Areški, sloveč glasbeni teoretik in pevovodja svoje dobe (umrl najbrž 1. 1050.) lepo pravi v svojih glasbe noritmičnih pravilih (Regulae rhvtmicae) med drugim takole: „Ceterum tonantis vocis si laudent acumina, superabit philomelam vel vocalis asina“. Po naše: Sicer pa če bomo hvalili glas po grmenju (kričanju), prekosi končno slavčka rigajoči osel.
3. Zelo važno, eno izmed prvih poglavij pri petju je pravilno dihanj e. To se vrši skozi nos vase, skozi usta ven. Rame se pri vdihavanju ne smejo vzdigovati, roke morajo biti popolnoma mirne („ležerne“ bi rekel Nemec), takorekoč mrtve, kot bi jih pevec ne imel. Usta treba pri petju dobro odpirati, da gre lahko vsaj en prst skoz njih odprtino. Glavo treba držati po-konci in nekoliko naprej nagnjeno. Resonanca glasu je nebo in kot okoli nosu. Semkaj je treba gnati sapni trak. To je posebno važno za kakovost, polnost tona. Ko sapo počasi iz sebe spuščamo, je tudi dobro trebušno mreno nekoliko k sebi povleJ.i.
4. V zborovih skladbah se dobe semtertja mesta, kjer se posamezen glas, zlasti tenor ali alt giblje venomer ali vsaj pretežno v isti, navadno srednje visoki legi, kar seveda ni niti glasbeno dobro, pa je tudi za pevca skrajno nehvaležno, ker je močno utrudljivo. Take skladbe niso priporočljive. Naloga skladateljev je, da pri skladanju za pevske glasove pazijo na to okoliščino in poskrbe za to, da bo pevec lahko pogosto menjaval registre. To mu neizrečno prav hodi: zakaj ko poje visoko, se mu odpočije spodnji register; če poje zopet nižje, se odpočije zgornji register.
5. Pri nahodu peti ni zdravo.
6. Pri hripavosti je treba ton le nekoliko više nastaviti, pa gre.
7. Pri mutaciji se lahko še vedno poje; le nekoliko previdno je treba ravnati pri višjih glasovih in ne se napenjati.
8. Pri crescendo in decrescendo pevanju (naraščanju v moči in pojemanju) se glas krepi in postaja poln, zvočen. Le pretiravanje v velik crescendo bi ne bilo umestno.
9. Pri petju je treba: umerjenosti v prednašanju, čistosti v zadevanju (intonaciji), natančnosti v ritmiki (trajanju not) in jasnosti v deklamaciji (izgovarjanju).
10. Nele pevovodje, ampak tudi pevci naj bi se učili harmonije. Posamezni toni, ki jih pevec puje, dobe podvidikom celotne harmonije dostikrat povsem drugačno lice, drugačno višino drugačno barvo, kot bi jo imeli sami zase. Harmonično izobraženi pevci naj bi peli iz partitur1). To bi jim nudilo hkrati boljši pregled cele skladbe in jim dobro služilo zlasti pri poli-fonskih2) skladbah glede vstopov. Kar se tiče petja posameznih intervalov, treba kvinto v zboru peti bolj tiho kot napev (melodijo), terca pa mora biti resna, visoka ...
11. Navada našin fantov po deželi je, da na koncu zadnji akord radi dolgo drže. To je dostikrat popolnoma umestno, vendar pa ne sme postati — razvada.
12. Po drugi strani pri pevski zborih tu in tam opažamo, da pevci pavz sredi pesmi vedno čisto natančno ne vzdrže in na ta način dotični takt okrajšajo.
*) Partitura ima vse glasove pisane enega vrli. 2. drugega. Pevec prinaša samo partiture, zato naj bi bili pevci vsi nanj naročeni.
a) Pri polifonskih skladbah se vsak glas samostojno giblje in ima svoj samostojen napev.
3
To se dogaja dri mnogih cerkvenih pesmih in, da povem vsaj en živ zgled-tudi pri nagrobnici „Nad zvezdami4' za besedami: „Le križ nam sveti govori4', kjer je na zlogu-ri-polovna nota, za njo pa četritinska pavza. Dotično polovinlto pevci navadn skrajšajo v četrtinko, morali pa bi jo pravzaprav še za eno osmmlco podaljšati, Razne ritmične vrednosti-to omenjam le mimogrede - so v notah le približno označene: kajti utegnejo biti krajše in utegndjo biti daljše. To je stvar pevovodje. Takt pa sam kot tak ne sme trpeti ničesar, razen če bi trenotno nastopil kak ritenuto (zadržano) oz. accelorando (pohitevanje).
13. Umetno petje, bodisi zborovo še bolj pa solistično se kaj slabo druži z izgovarjavo v raznih narečjih. Narečja so pri petju dopustna le, kadar so predpisana, drugače nikoli.
14. Intonacija, pri kateri pevec potegne ton od spodaj navzgor in takorekoč poskuša, na kateri klin lestve bi stopil, ni za nič. Za izboljšavo take slabe intonacije svetujem sledeče: Ton, ki ga nameravamo peti, si najprej določno predstavimo, mislimo, potem ga bomo gotovo tudi čisto in ravno prav visoko zapeli.
15. Pred petjem visokih tonov je treba trebušno mreno vase povleči in s celim životom ostati napetim, glave pa ni treba vzdigovati, kot imajo neuki pevci navado, ker je čisto brez pomena in celo nekoliko smešno.
16. V zboru imajo važno besedo basisti, Dokler ti stoje trdno v svojih tečajih, ostala pevska družba varno plove, če pa basi enkrat pridejo iz ravnotežja, je nesreča za cel zbor blizu.
17. Keka precej splošna razvada pevskih zborov je, da zloge preveč sekajo, preveč vsakega zase pojo, mesto da bi jih lepo med seboj vezali in vzdržali. Naše petje bo neizmerno boljše, plemenitejše in vsekako bolj prikupno postalo če bi pevovodje to plat petja začeli upoštevati in se odločno pa vztrajno zoper te pevske izrodke boriti.
18. Tudi prepogosto pretrgovanje in pr eki n j e vanj e kake celotne misli dobro petje močno kvari. Nekateri pevci bi menda radi dihali pred vsako taktotsko črto oz. za vsako taktnico, a to bi bilo, vendar dobrega preveč. Pevovodje, navajajte pevce resno in neumorno v pravo smer tudi v tej gotovo važni točki!
1 D. Pevci! Ne pojte pripre m nogi h d r u š t v i h! Res, dobrega pevca dobro pevko bi vse rado: pri tem društvu pri onem in tretjem, potem na cerkvenem koru seveda tudi i t. d. Toda biti član. reden in vesten, pri več kot enem pevskem društvu je gotovo preveč, nezdravo. Zato Vam rečem : Enega društva, ki ste mu najbolj blizu po svoje duše najglobljih vezeh, tega se držite, temu bodite zvesti! Kdor more vrh tega še pri kakem cerkvenem zboru sodelovati, nej seveda tudi rad sodeluje! Pomnite celo, da smo Bogu in cerkvi prej in več dolžni nego društvu in svetu.
V srčnem zatišju je pesem doma,
V radosti, boli privre iz srca:
Dobri jo Stvarnik je vložil v srce,
Njemu — čast peti — najlepše je!
20. Redne pevske vaje so za vsak zbor v mestu in na deželi, za cerkvenega in društvenega neobhodno potrebne, so neobhoden pogoj za napredek pevskega zbora. Za nastop v zboru si je treba učiti in pripravljati, in to vsem brez izjeme, tudi tistim, ki se štejejo za boljše pevce in ki vse „že znajo". Kolikokrat jo v zboru potem, ko se skladbe javno izvajajo, lahko ravno tisti polomi, ki se mu je zdelo, da je vaja zanj nepotrebna, odveč. Zato ves zbor skupaj pri vajah, ves pri nastopih! To bo rodilo uspehe v naši „Pevski zvezi1', to bo brezdvomno povzdignilo vse zborovo petje po Sloveniji sploli.
4
Narodna pesem v sekiricah.
(M. Bajuk.)
DRUZOVIO HINKO: Lira, I. zvezek. Natisnila katol. tisk. v Ljubljani 1914, založila kat. bukvama. Vsebina: Gozdič je že zelen (št. 8). — Škrjanček poje žvrgoli (št. 10). — Pomlad (št. 13). — Sijaj, sijaj solnčeee! (št. 16). — Laliko noč (št. 23). — Barčica (št. 28).^— Popotnik (št. 30). — Tam za turškim gričem (št. 33). — Fantič sem star šele 18 let (št. 34). - -Oj ta vojaški boben! (št. 35). — Bog je ustvaril zemljico (št. 37). — Vse za moški zbor.
FERJANČIČ FKANC: I. Venček nar. pesmi. Za ženski ali moški zbor. Našim društvom priredil. 2. natis. 1902. Založila katol. bukvama v Ljubljani. Tiskali Blaznikovi nasl. Vsebina: Venček na glavi se bliska ti. — Rasti, rasti, rožmarin! — Tretje leto, ko sem služil. — Stoji, stoji tam lipica. — Sonce mi rajža. — Gospod je poklal medveda ven. — Kje so moje rožice (Ipavec). — Danes ta dan. — Barčica po morju plava. — Travniki so že zeleni. IT. venček nar. pesmi. Vse kot pri I. Vsebina: Kdo bi zmirom tužen bil? — Včasih je res luštno blo. — Vre, vre, vre, mi smo Ribnčanje. — Sneg za to zimo slovo je že vzel. — Danes je lep večer. — Lahko noč! — Bog nam svojo daj pomoč! — Mi smo lovci. — Nikdar ne boni pozabil očeta svojega.	Na	planincah solnčeee sije. — Lisica je prav zvita zver.
111. venček nar. pesmi. Vse kot I. Vsebina: Tam stoji Ljubljana. — Kak ribcam dobro gre! — Tam u kraji sama za se. — Res luštno je res na deželi. — Oj sijaj, sijaj solnčeee! --Le enkrat bi videl! — Gozdič je že zelen. — Mrzel veter tebe ženo. — Dol se vsedi, kaj boš stal! — Zdaj gremo, nazaj nas’ več ne bo. IV. venček nar. pesmi. Brez letnice in založnika, v kamnotisku. Vsebina: Pojte, pojte drobne ptice! — Stara mati krega me. Ko b’ jaz vedel, kdo je mojo črešnjo obral! — Ko ptičica sem pevala. - Jaz pa pojdem na. Gorenjsko. — Sezidal sem si vinski hram. — Pastirička kravce pase. — Zimo in pomlad počivala sta. V. venček nar. pesmi. Vse kot 1. Vsebina: Tičica zaprta bla. — Nesrečna zima mrazi me. - Kaj maram, da nimam na gričku gradu. — Mati zakliče.pridne dekliče. — Kna ptička mi poje. — Stoji, stoji tam Beligrad, — Glejte že solnce zahaja. IV. venček nar. pesmi. Brez založnika in letnice. Vsebina: Dober večer voščim vam. — O Ive, k nam na kres! — Na Nemškem na Laškem že ajda zori. — Izidor ovčice pasel. — Moja urca bo prišla morebit še nocoj. — Škrjanček žvrgoli, zjutraj ko se zbudi. — Roža tam v vrtu zelenem cvete (Dekle na vrtu). — Urca sedem je odbila. — Snoči sem na vasi bil. Narodne vojaške pesmi. VII. Venček. V Ljubljani 1915. Založila kat. bukv. Za moški zbor. Vsebina: Mal postoj-luo! — Spomladi vse se veseli. *— Pobič sem star sele 18 let. — Oj stojaj, stojaj Beligrad. — Ljuba si, pomlad zelena! — Oj ta soldaški boben. — Po trgu sem hodil korajžen vesel. — Nocoj je prav lep večer. — Tam za turškim gričem. — Sijaj, sijaj solnčeee. Za moš. zbor in bariton. V glasb. Zori 1. II. št. 1.	Dalje	sledi.
Kako se pri petju poudarja?
Ena najvažnejših sestavin lepega petja je dobro poudarjanje. Vsaka beseda je sestavljena iz več glasov (črk). Glasovi a, e, i, O, U so samoglasniki, to se pravi, da se sami zase lahko glase, same jih lahko izgovarjamo; vsi drugi so soglasniki, to se pravi, da se glase le v zvezi s samoglasniki. Samo glas T se večkrat rabi tudi kot soglasnik, n. pr. v besedah prt, vrt, brv itd. kjer ni nobenega pravega soglasnika.
Iz samoglasnikov in soglasnikov se sestavljajo zlogi, iz zlogov pa besede. Beseda „pojern“ je n. pr. sestavljena iz dveh zlogov: po-jem; „veselje“ iz treh: ve-se-lje; „verižica“ iz štirih: ve-ri-ži-ca; ^prepovedujem" iz petih: pre-po-ve-du-jem; „pot“ ima pa en sam zlog. Iz teh zgledov vidimo, da se zlogi štejejo po soglasnikih: kolikor soglasnikov ima beseda, toliko zlogov je. Pozabiti ne smemo na glas T, ki tudi večkrat velja za soglasnik (soglasniški /"): „vrtnar“ ima dva zloga: vrt-nar; „obrvi“ tri: o-br-vi itd.
Vsaka beseda ima pa na enem zlogu poudarek, to se pravi tisti zlog se bolj močno izgovarja kot ostali zlogi. V besedi „pesem“ je prvi zlog „pe“ bolj močan; zadnji zlog „sem je tih. Znamenje za poudarek je oster klin nad samoglasnikom, kakor ga vidite na zlogu „pž“ v besedi pesem. V besedi „zapoj“ pa ni poudarjen prvi zlog ampak zadnji „poj“; beseda „pes-marica“ je poudarjena na zlogu „77“ itd.
Pii navadnem govoru nam na poudarek ali naglas ni treba nič paziti, kar vedno ga zadenemo; pri petju se pa pevci za poudarek skoro nikjer ne zmenijo, ampak kar naprej enakomerno pojo ali še bolje rečeno: se dero. In vendar je poudarek tako silno vazen, da noben zbor ne more res lepo peti, če besed ne poudarja.
Kako se torej beseda pri petju poudari? Ce rečeš pevcu naj poudarjeni zlog močno zapoje, ne boš nič dosegel, ker ti bo tudi tisti zlog, ki za poudarjenim sledi, enako močno zapel. Kdor se hoče navaditi lepega poudarjanja, mora tisti zlog, ki pride za poudarkom, bolj tiho zapeti, kot poudarjenega. To je najvažnejše pravilo in najboljši način naučiti se lepega poudarjanja.
Drugo enako važno pravilo pa se glasi: zlog pred poudarkom se tiho začne. Proti poudarku pa hitro narašča. Tako je poslušavec pripravljen na to, da bo nekaj krepkega prišlo, kakor da bi videl zamah roke ki se dviga, in hoče udariti. S tem se pevci izognejo grdi razvadi, da prav pred poudarkom radi besede ali glasbeno misel trgajo in prav tam prenehajo, ko bi morali še le prav poprijeti in narasti. — Tako petje bo res lepo in že stara, obrabljena pesem se bo ljudem zdela čisto nova in lepa, da je bodo komaj spoznali.	K.
O
Vestnik „Pevske zvezeu.
Priglasi: P. o. kat. del. dr. na v Kamni gorici; P. o. Sentpeterskega prosv. dr. v Ljubljani; P. o. sl. k. iz. dr. na Robu p. Vel. Laščah; Vojnik pri Celju; P. dr. „Sloga“ v Radovljici; P. o. sl. kat. iz. dr. na Vrhniki; Goričo pri Kranju; Šmartno ob Savi; Škofja Loka; Preddvor; Brdo pri Lukovici.
Žalna seja P. Z. po pokojnem vladarju Njeg. Vel. kralju Petru I. Velikem se je vršila v ponedeljek 22. avg. 1921 ob šestih zvečer ob navzočnosti vseh v Ljubljani bivajočih odbornikov. Predsednik je v" svojem žalnem govoru poudarjal zasluge kralja osvoboditelja tudi za glasbo in petje. Odborniki so stoje poslušali izvajanje predsednikovo, s ..Slava“ klici počastili spomin umrlega Veličanstva in pooblastili predsednika, da pri pokrajinski vladi izrazi sožalje Pevske zvezo.
Sej e P. Z. V času od maja do avgusta je imel odbor P. Z. devet sej, na katerih so se določili pesmi za petje pri poletnih prireditvah, napravili načrti za pevsko prireditev v Kamniku, ki je pa morala vsled smrti Njeg. Vel. odpasti in se je preložila na 9. oktober v Ljubljano, dalje so se posvetovali o udeležbi I’. Z. prihodnje leto na velikem orlovskem taboru na Čeho-Slovaškem, razpravljali o ustanovitvi pevske knjižnice, inventarja in pevskih okrožij, določili rok za pobiranje članarine, za geslo in znak P. Z.
Občni zbor P. Z. se bo vršil v Ljubljani (v vel. dvorani hotela Uniona) v nedeljo, 9. oktobra t. 1. ob 10. dopoldne.
Dnevni red:
1. Predavanje gosp. Vavnatelja dr. J. Mantuanija o razvoju slovenske pesmi.
2. Poročila predsednika, tajnika, blagajnika, pevovodja in knjižničarja.
3. Poročilo uredništva in uprave „ Pevca11.
4. Poročilo revizorjev.
5. Volitev odbora, art. odseka in revizorjev.
6. Določitev kraja in časa prih. obč. zboru.
7. Določitev članarime za prih. leto.
8. Prireditve P. Z. prih. leto.
9. Slučajnosti.
Izkaznice in navodila za občni zbor smo rasposlali vsem v zvezi včlanjenim zboiom. Prosimo vse zbore, da se točno po njih ravnajo in pošljejo na občni zbor vsaj po enega zastopnika.
Pevska okrožja. Da se doseže enotnost v petju in organizacija P. Z. podrobno iz vede, so se začela snovati po okrajih okrožja P. Z., ki imajo v prvi vrsti namen, da vodijo petje ob svečanih prilikah, kadar zbori iz okoliša skupno nastopajo. Do sedaj so se osnovala pevska okrožja za Kranj-Skofjo Loko v Kranju, za Celje, za Radovljico-Jesenice, za Ribnico, za Stičino iii za Zagorje. V zimskih mesecih se bodo ustanovila šo druga potrebna okrožja, tako da bodo okrožja po večini do prihodnjega leta urejena, nakar se bo lotil odbor P. Z. podrobne izdelavev poslovnika.
Članarin a. Meseca septembra smo razposlali vsem včlanjenim zborom položnice za poravnavo članarine. Prosimo dotične zbore, ki do sedaj svoje dolžnosti še niso izvršili, da to čimprej store in plačajo malenkostno vsoto dvajset kron.
Geslo P. Z. Opozarjamo zbore, da je dolžnost vsakega zbora, da se geslo P. Z., ki je bilo objavljeno v 7/8 štev., vsaj enoglasno na pamet nauči peti. Peli ga bomo prvič pri prireditvi 9. oktobra.
Znak P. Z. V kratkem izda P. Z. ličen simboličen znak, na katerega vse zbore, kakor tudi posamezne članevže danes opozarjamo.
Izleta na Ceho-Slovaškovse udeleži tudi P. Z. Pevsko društvo „Ljubljanav“ napravi s svojim zborom več koncertov. Če bi kak član oz. članica P. Z. hotel iti na Češko, pa se ne more priključiti nobeni drugi organizaciji, lahko prijavi svojo udeležbo P. Z. Navodila je izdala O. Z.
Pevovodje prispevajte za knji žnico Pevske zveze!
Glasbena poročila.
RIMSKE TOPLICE. Dne 7. avg. je priredila „Ljubljana“ v zdraviliščni dvoran v Rimskih Toplicah pevski koncert, ki se lahko prišteva med najbolj pestre in sijajno uspelo prireditve tega čilega in za visoke umetniške smotre borečega se društva. Premagati pa je bilo za ta koncert precej težkoč. Isto popoldne je imelo namreč Celjsko orlovsko okrožje v zdravi-liščnem parku svojo produkcijo, ki je tudi izvrstno uspela. Proti prireditvi je intrigirala neka tajna agitacija, češ, to so protidržavni elementi, „Ljubljana“ pa je itak samo privesek Orlov . . . Zapustilo je ta dan okoli 50 kopališčnih gostov Toplice. — Zvečer se je ob Y29 spremenila jedilna dvorana v koncertno, ob začetku je bila napol prazna, kot po prvi pesmi pa se je skoraj popolnoma napolnila. In to je vplivalo na pevce in poslušalce: grla so se ogrela, pevci so bili kakor elektrizirani po energičnih, pa vedno elegantnih dirigentovih kretnjah. Na sporedu 19 skladeb, preizkušenih v mnogih predavanjih. V prvem delu koncerta je poleg Dr. Schvvabove „Zdrava Marija" dosegla poseben uspeh Dr. Krekova „Srbska narodnaMorali so ju ponoviti. Dvorakova
6
ženska dvospeva s klavierjem sta nudila lepo izpremenibo. Mokranjčeve „Srbske narodne z, Ohrida (X. rukovet) — po pestrosti harmonije in tudi po težkoči proizvajanja znamenite — so se morale prekiniti, da se zadobi točnejša intonacija, zapustile so pa globok vtis. Dve Bajukovi: „Djevojka je ružp brala“ in „Moj očka imajo konjča dva", sta se morali na burno zali ta vanj e ponoviti. Nekaj posebnega so medjimurske narodne nagajivke, harmon. po V. Žgancu: Dildil duda in Cin can cvrgudan. Tudi te so se ponovile. Po koncertu so navzoči Hrvatje in Srbi dirigentu burno čestitali, ravnateljstvo toplic pa je izrazilo željo naj "Ljubljana" še večkrat pride. — Moralni uspeli je bil popoln, tudi v gmotnem oziru zadosten. Za sosedne goste je bil pa večerni čas neugoden. Mnogo se jih je moralo ob osmih zvečer odpeljati. Kateri so pa ostali, so si v Laškem pripovedovali: to so naredili klerikalci, ampak bilo je „prav fajn". F. T.
POT „LJUBLJANE“ PO PBEKMUBJU ob dveletnici osvoboditve jc pokazala vsem, ki so našemu stremljeni naklonjeni ali mu niso naklonjeni, da je "Ljubljana" društvo, ki ga je mogoče le s priznavanjem omenjati. Trije koncerti (v Doljni Lendavi, Murski Soboti in Turnišču) so vse poslušalce navdušili vršili, so se vsi na prostem, zadnji sredi travnika Koncerta v Lendavi se je udeležil pokr. namestnik, minister Hribar. Seveda so domačinom najbolj ugajale prekmurske. Obrazi so kar zažareli, ko	so slišali svojo pesem na tak	izbran način peti. Najbolj
všeč jim je bila pesem „ Mark o skače". Kakšno gibanje je vzbudila	in kakšen	vik in žgolenje
zlati med mladimi poslušalci, ki so kot roj hroščev viseli po drevju gozda, ki meji na prostrani travnik! Za zbližanje s tem udom, ki je bil doslej odrezan od našega narodnega telesa, je „Ljubljana“ veliko naredila. Saj so stari očetje govorili : „Glejte, Ogri nam niso nikdar kaj takega napravili. Našo besedo so zaničevali. Ti ,Slavci1 pa so prišli in nam še našo zaničevano pesom tako lepo zapeli." — Nad vse je seveda učinkovalo cerkveno petje — tudi trikrat: dvakrat pri maši (v M. Soboti in Turnišču) in enkrat pri petih litanijah (v Turnišču). Cerkvi sta obe novi prostorni in akustični, pesmi pa so bile srečno izbrane. Ena je bila tudi prekmurska vmes. Uspeha more torej "Ljubljana" biti vesela, saj je imela v teh dneh (13., 14. in 15. avg.) vsega skupaj najmanj 10.000 poslušalcev, prav lahko pa tudi dvanajst do petnajst tisoč. Bili so iz vseh delov Prekmurja; celo iz krajev, ld so prišli pod nemško Avstrijo in pod Madžarsko, jih je precej prišlo čez mejo. Bili so vsi zavzeti nad resnično kar moči lepim petjem in vzornim vedenjem členov pevskega zbora. Ljudje so pevce prosili, naj se Ljubljana zopet kmalu vrne. Voditelji Prekmurcev so jo pa za bodoče slavnosti (bržkone prihodnje leto) povabili na sodelovanje.
POUČNI TEČAJ ZA OBCANISTE se je vršil v Ljubljani 13. in 14. sept. Predavanj je bilo deset ur; glasbene prireditve pa	štiri: -13. ob V26 pete	litanije v	Marijanišču in
sicer z odgovorom „prosi za nas" za	vsakim vzklikom (kakor	je	nasvetoval	Premrl v 6 in
1. štev. Cerkvenega Glasbenika), takozvana „cerkvena molitev" se je vzela od praznika sv. B. Telesa in pela na koru, Marijino antifono: „Če.ščena bodi, Kraljica" so peli enoglasno (koralno) vsi v kapeli navzoči, kar je bilo zelo mogočno. -— Zvečer ob 8ih je „Ljubljana" v Ljudskem domu udeležencem priredila koncert brez vstopnine in tako izvrstno pela, da je bilo vse presenečeno. "Ljubljana" je s tem činom pokazala, da razume svojo nalogo: širiti zmisel za lepo pesem. Saj si je težko misliti priliko, kjer bi se moglo toliko dobrega semena zasejati. — 14. zjutraj je frančiškanski zbor pel Foersterjevo mašo so. Cecilije in P. Hugolinovo Vnebovzetje iz njegove najnovejše zbirke, tako da so imeli organisti priliko slišati vzorno cerkveno glasbo. — Ob	so pa udeleženci sami priredili enoglasno ljudsko
Petje pri maši v marijaniški kapeli. Peli so ž njimi tudi dečki pod vodstvom šolskih sester. Bilo Je v resnici lepo in veličastno.
Razne vesti.
KRALJEVA HIMNA ,,PRAVDE BOG" se bo po določilu letošnje škofovske konference v Zagrebu pela po svečanem cerkvenem obredu na vojstni dan N j. Vel. kralja Aleksandra, dne 17. decembra in na obletnico n e din j en j a, dne 1. decembra. Odlok l{n. šk. ordinariata ljubljanskega določa za ta dva dneva, „uaj se po molitvi za kralja poje kraljeva himna „Pravde Bog". (Škof. list, 12. sept. 1921. odlok 56.)"
Glede šolskih maš ob začetku in koncu šolskega leta pravi isti odlok sledeče:
"Navada je, da se pri .šolskih mašah ob začetku in sklepu šolskega leta poje kraljeva himna. Pojejo jo ali šolski otroci, oziroma njih odbrani pevski zbor, s spremljevanjem orgel ali brez spremljevanja, ali domači pevci . . . Ako pevcev ni dobiti, se more kraljeva himna samo orglati."
Cerkvena predstojništva, našo pevovodje, zbore in pevce opozarjamo na 11 a š o prilogo v predzadnji (5. in G.) številki, kjer je kraljeva himna natisnjena za mešani in moški zbor. Hkrati je v isti številki „L e p a naša domovina", ki se rabi ob drugih državnih praznikih, dalje krepka, ognjevita Premrlova "Zdravica" za moški in mešani zbor in dve ljubki prekmurski ki sta poslušalcem vslej ugajali. Priloga so dobiva posebej pri Pevski zvezi, v Jugoslovanski knjigarni, v Kranju v Iliriji, v Celju, Mariboru izvod po 500 kron, tako da vsaka pesen niti eno krono ne stane.
BBONASTI ZVONOVI na ljubljanskem velesejmu so vzbujali veliko zajemanja. Obiskovalci 2 dežele, bi bili vse dni ž njimi zvonili in potrkavali, če bi jim ne bil odmerjen samo določen eas (od 11.—12. in od 5.—6.). Kedar je zazvonilo, so se ljudje kot voj čebel iz panjev usuli poslusat ta krasne glasove, ki jih tako pogrešamo. Zvonovi so z glasbenega in zvonarsko deko-
7
rativnega stališča prvovrstni. Glas je poln, živ, doneč, slišali so se po vsej Ljubljani, najlepšo pa na Gradu in ljubljanskem polju. Okraske je risala ga. H. Vurnik; nejzrečeno preprosti so, skrajno stilizirani, pa vendar jasni, ljubki, da se teh podob človek ne more nagledati. Veliki zvon je v okraskih pravzaprav na zvon prenesena velika noč: ob zgornjem -robu so med ptiči razporejeni pisani piruhi, pod njim stilizirani zvonovi, ki pozvanjajo vstajenju; mali zvon kaže posebno lepe nageljne. Svetniško podobe so deloma globoko zajete.
Zajemljivo je, da je to zvonilo (za dekanijo Cirknico) sestavljeno v m o 1 u (c-molov trizvok: C, es, g). Redno se sliši beseda: zvonenja v molu naši ljudje ne marajo, ker je žalostno. In vendar niti eden spričo teh zvonov ni rekel kaj podobnega. Vse jih je občudovalo in na vsa usta hvalilo brez pridržka. Zato je strah pred molom popolnoma prazen. Cirkničani so na to, tudi na zunaj resnično lepo zvonilo lahko ponosni. Stalo jih je samo 430.000 k. torej domala pol milijona.
NOVI ORGANISTI, ki so letos dovršili orglarsko šolo v Ljubljani, so sledeči: Bi žal, .T u r j e v č i č, Vodišek, V o r n i k. Želimo jini dobrih^ sočutnih predstojnikov in požrtvovalnih župljanov, da ne bo, njih vsakdanji kruh — revščina.
f JERNEJ CENCIČ, bivši nadučitelj v Kamniku, ki je umrl 29. julija, je bil velik prijatelj glasbe. Imel je veliko zbirko starejših in novejših slovenskih skladeb. Za našo knjižnico so nam sorodniki obljubili zlasti starejšo stvari.
VINKO KREK, slovenski skladatelj, učitelj, je 1. 1914. zgorel v Galiciji v nekem skednju. Bil je tudi dober pevcpodja.
EMIL ADAMIČ, čitateljem že znani slovenski skladatelj, čigar mehko in na vso moč lahko skladbo „ Večer" prinašamo v pričujoči številki, pripravlja obširno šolsko pesmarico, kjer bo zbranih tudi veliko najrazličnejših narodnih pesmi vseh Jugoslovanov.
IVAN BREZOVŠEIC, bivši dirigent je iz Splita, kamor je bil poklican kot ravnatelj opere, odšel v Belgrad. V Splitu ni mogel obstati; zaradi vročine ni mogel ne spati, ne jesti in sploh se ne umiriti. V Ljubljani je izborno deloval.
JEKLENI ZVONI so na semnju pokazali, da majo močan glas, seveda bolj trdega in krhkega kot bronasti. Tudi živ ni tako, ampak bolj zamolkel. Vendar pa so odločno boljši, kot so bili prvi. V daljavi se bolje slišijo kot iz bližine. V daljavi se namrečsilovitost rezkih udarelo precej izgubi. Zunanja oblika je pusta. Saj nismo za to, da bi bili zvonovi okrašeni, za to pa smo, da naj bodo okraski, če že so, čedni, dasi preprosti. Vsekako naj bi si tovarna dala višati kaj dobrega, zakaj sedanji okraski so, kakor da bi bili pobrani s kake mrtvaške krste slabše vrste. Sitno je tudi to, ker očividno ni nikogar, ki bi bil zmožen določiti zvonovom glas. Na semju so hoteli razstaviti b-molov trizvok, pa je bil le znanjšan trizvok na b. To bi se vsekako moralo urediti, da bodocerkve to dobile, kar se od jeklenih zvonov more zahtevati.
V POMISLEK! V političnih listih zadnjih dni smo čitali, da je Udruženje jugoslovanskih učiteljev — poverjeništvo Ljubljana — ki je zborovalo prve dni septembra v Rogaški Slatini, sklenilo, naj se pojo narodne himne v izvirnem jeziku. Naše mnenje je, da mora ljudstvo vse, kar poje, tudi razumeti, kajti le tako preide zmisel in veličina pete pesmi v vso njegovo dušo, le tako lahko postane peta pesem res njegova last. To so izprevideli tudi drugi narodi in države. Pomislimo le na himno bivše Avstrije, ali pa na mednarodno himno svobode „Marseillaise“. Gotovo bi ne imele te pesmi tako velikega pomena, ako bi se pele samo v enem gotovem jeziku n. pr. francoskem. Ako hočemo spraviti kako pesem med narod, da postane res narodna, jo moramo pripraviti tako, da bo besedilo razumel tudi najpreprostejši državljan1) (Jugoslovan Slovenskega plemenji). To je tudi izprevidelo Poverjeništvo za prosveto in bogočastje v Ljubljani, ki je z odlokom z dnem 3. dec. 1920., št. 5684. odobrilo poslovenjeno besedilo naše jugoslovanske državne himne. Uredništvo „Pevca“ je pa storilo veliko uslugo in za poglobitev državne skupnosti oz. edinstva pomemben čin, ko je izdalo v svoji prilogi vse naše narodne himne, da tako lahko vsak naš najpreprostejši človek spozna, s smelostjo lahko rečemo, najlepšo himno sploh. R. \V.
Za dobro voljo.
TO JE PA RES PODOBNOST. „Naš Milček — je pravila zlata mamica iz Novega mesta svoji ljubljanski prijateljici — je čisto kot Foerster. Na klavir zna igrati in sliši tudi slabo."
IN ŠE ENA OD TAM. Po Poljanak jo tolče — ves zamišljen je v neki papir — gospod: Nasproti mu pride — morebiti je bil tudi v kak papir zaverovan — drug gospod, da krepko skup trčita. .Neroda !u zavpije drugi srdito. Prvi pa sname klobuk, se prikloni in prijazno odorne: „Me veseli, gospod, da sem vas spoznal!" Moje ime je pa Kimovec.
PRAVILNA OCENA ODLIKOVANJ. Ko sc je siavni operni dirigent G. Mahler 1. 1907. poslavljal od dunajske dvorne opere, katere ravnatelj je bil, je pozabil v svojem predalu svoje redove in odlike. Ko so ga na to opozorili, je dejal:	„Nič ne de; saj bi bili kar mojega na-
slednika lahko počakali."
•) Sicer se kaj rado napačno poje; tako n. pr. poje v pesmi „Slovenec in Hrvat“ marsikak zbor: „žalit“ namesto zalit (= zaiti), „špas“ namesto ..spas* 0= rešitev). Na Štajerskem nekje so se otroci, kakor smo čuli, učili peti državno himno. Ker niso dobro razumeli, je naenkrat iz besed „ti što spase“ (= kar si ti otel) nastalo — tri sto špasov. Brez dvoma slovensko besedilo državni misli ne bo manj v korist kot izvirno srbsko. O. u.
Knjigotiskarna Waldheim-Eberle d. d. na Dunaju. Odgovorni urednik dr. Fr. Kimovec.