210. številka. Ljubljana, v četrtek 14. septembra 1899. XXXII. leto. Izhaja vsak dan zvečer, izimši nedelje in praznike, ter velja po posti prejeman za avatro-oger ske dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za Četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gli. 40 kr Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa se po 10 kr. na mesec, po 30 kr. za Četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. — Na naročbe, brez istodobne vpoSiljatve naročnine, se ne ozira. — Za oznanila plačuje se od stiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. — Dopisi naj se izvole frankovati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravniStVO je na Kongresnem trgu St. 12. UpravniStvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. — Vhod v uredništvo je iz Vegove ulice St. 2, vhod v upravniStvo pa s Kongresnega trga St. 12. Telefon št. 3-4. Po zborovanju „Zaveže". Letošnja velika skupščina „Zaveže slovenskih učiteljskih društev" je bila v mnogih ozirih jako zanimiva in poučna, tako da se nam zdi umestno, dodati svojemu poročilu še nekaj splošnih opomenj in označiti utise, ki smo jih prejeli pri tem zborovanju. »Zavezo" so vodili prav posebni nameni, ko je sklenila, prirediti svoje letošnje zborovanje v Gorici. Nikjer niso materialne razmere učiteljstva tako klaverne, tako sramotno žalostne, kakor na Goriškem, nikjer se pošteno in požrtvovalno delo tako škandalozno ne plačuje, kakor v tej krono vini. „Zaveza" je šla v Gorico, da to simpatično in zasluženo slovensko učiteljstvo moralno podpre v težkem boju za izboljšanje njegovega položaja, da je ohrabri in vzpodbode k nadaljevanju za. četega prizadevanja in da na slovesen način posvedoči solidarnost vsega slovenskega učiteljstva z goriškimi tovariši. In goriško učiteljstvo je bilo tega ohrabrenja in te vzpodbude potrebno, zlasti ker mu je nastali razdor v slovenski stranki vzel malone vse upanje, da se njegove razmere že v bližnji prihodnosti obrnejo na bolje, in ker je premagati še velikih ovir, predno se doseže zaželjeni smoter. Največja ovira tiči pač v deželnem zboru. Kar je počenjal ta deželni zbor z učiteljstvom pri raznih „regulacijah", to je brez primere v zgodovini šolstva vsega sveta, to je krvava ironija in izziva k sarkazmu. Na žalost se ne more reči, da bi bila tega kriva samo laška stranka. Ne! Krivda pade tudi na slovenske poslance! Bo li v prihodnje drugače, bodo li slovenski poslanci vsaj v prihodnje izpolnjevali svojo dolžnost? Odgovora na to vprašanje ne vemo in tudi goriško učiteljstvo ga ne ve. Na zborovanju „Zaveže" so bili sicer navzočni poslanci prof. Berbuč, dr. Gregorčič in dr. Tuma, ali nobeden izmej njih ni zinil besede, dasi so bili direktno in indirektno izzivani. Pričakovalo se je, da se oglasita vsaj dr. Gregorčič in dr. Tuma. Vsak izmej njiju je voditelj velike stranke, oba vesta, da je goriško učiteljstvo političen faktor, čegar upliva pri volitvah ni podcenjevati, ki bode odločeval, ako pride mej strankama do boja, a vender sta molčala oba, kakor da so jima sapo zaprli temni pogledi v ozadju stoječega kaplana Dermastije. In vender ni dvoma, da se goriško učiteljstvo oklene samo tiste stranke, katera akceptira učiteljski program v polnem obsegu, kakor je to storila kranjska napredna narodna stranka. Kranjsko učiteljstvo je sedaj v političnem življenju del napredne narodne stranke, a da vse slovensko učiteljstvo to odobrava in spoznava za pravo, kaže soglasna izvolitev drja. Tavčarja in župana Hribarja častnima členoma „Zaveže slovenskih učiteljskih društev". Pričakovanega pojasnila o stališča obeh slovenskih strank napram učiteljskemu programu in zlasti napram njegovim zahtevam glede zboljšanja plač torej .Zavezino" zborovanje ni podalo. Pač pa se je povodom skupščine pojasnilo nekaj druzega, namreč stališče primorske birokracije proti vsakemu pojavu od slovenske strani. Primorska birokracija je pri tej priliki dokazala, da so ji vzgled tisti slavno-znani gališki glavarji in komisarji, o katerih se je že tolikrat govorilo v našem parlamentu, in da ima voljo, te funkcionarje posnemati. Politična oblast je prepovedala najprej zborovanje, koncert in banket. Utemeljevala je svojo prepoved s tem, da je v nedeljo obletnica smrti cesarice, v ponedeljek pa da se je bati izgredov. In svojo prepoved tudi tedaj ni umaknila, ko se je odpovedal koncert in ostalo je pri prepovedi banketa tudi tedaj, ko je vsled brzojavne pritožbe na ministrskega predsednika bilo zborovanje dovoljeno. Prav iz tega, da se je zborovanje dovolilo, za isti dan določeni banket pa prepovedal, izhaja jasno, da je vse utemeljevanje ničevo, da so njegovi argumenti puhli in prazni in da je birokracija s svojo prepovedjo imela samo namen, preprečiti zborovaoje za vsako ceno, a brez vsacega povoda. Kako zelo se je trudila pri morska birokracija, da zborovanje prepreči in [zlasti da preskrbi za čim manjšo udeležbo, to kažejo razne značilne okolnosti. Tako so šolska vodstva sežanskega okraja dobila okrožnico dto. 1. septembra, s katero se jim je naznanilo, „da imajo one šole, katerih učiteljstvo se udeleži glavnega zbora v Gorici, v ponedeljek 11. septembra t I. pouka prost dan." Dne 9. septembra pa so ista šolska vodstva dobila drug ukaz. Ta ukaz se glasi: „ Vsled dopisa c. kr. glavarstv v Gorici z dne 8. septembra so prepovedana od vlade vsa zborovanja, koncerti in ban keti „Zaveže učeteljskih društev" dne 10. in 11. t. m. v Gorici. Preklicuje se torej tukajšnji odlok 1. septembra t. 1. št. 1741 in prepoveduje se podati v Gorico in određuje se, da mora biti dne 11. t. m. šola V ogib neprijetnih nasledkov spolnuje naj se natanko ta ukaz". Prva okrožnica, s katero se je učiteljstvo tako rekoč poživljalo, naj se udeleži zavezinega zborovanja, je bila izdana, ko sežanski okr. šol. svet še ni slutil, kaj ukrenejo Contin, Schwarz in Jettmar. Ko pa je zvedel njih naklepe, je tako hitel prepovedati udeležbo, da je popolnoma pre -zrl okrožnico kardinalovo z dne 4. septembra št. 2606, s katero se je odredil rekvij za dan 11. oziroma 15. t. m. za pokojno ce sarico! Pa zgodilo se je še več. Goriški policaji so hodili po gostilnah in naročali gostilničarjem, da ne sme nobeden več kakor 20 do 25 učiteljev pogostiti, in hodili so po hotelih ter naročali, naj se ne da učiteljem prenočišča. Očitno je, da so odločilni gospodje pri tem računali na to, da bodo naši g. učitelji kar trumoma zapuščali Gorico, kjer ne dobe ne postelje ne jesti, in da se jim tako ponesreči vsled ministrske odredbe dovoljeno zbo rovanje. To počenjanje primorske birokracije je nečuveno in nam kaže, v kako neznos- nih razmerah žive naši rojaki na Primorskem. Te razmere so popolnoma gališke. V tem ko naši poslanci vladi tlako delajo, se u-pajo primorski birokratje uganjati take reči, kakor smo jih ravnokar popisali. In zakaj vse to? Ker je ta birokracija slovenstvu na Primorskem načelno nasprotna in z veseljem pograbi vsako priliko, kjer more ustreči strupenim laškim kričačem. Mi smo trdno prepričani, da vse to, kar se je zgodilo v Gorici, se je zgodilo na željo laških kolovodij, ki so hoteli zabraniti, da bi se v „laški" Gorici vršilo slovensko zborovanje, a ker so bili vsi oblastveni koraki neopravičeni ali naravnost nezakoniti, moramo vprašati osrednjo vlado: Kdo zapoveduje v Gorici ? Ali c. kr. avstrijska vlada ali irredentovska klika, ki najde pri znanem nadkomisarju Continu vedno poslušna ušesa? In vprašati jo moramo: Kako je mogoče, da je „Piccolo" že prej izvedel za utemeljevanje prvotne prepovedi in jo je mogel priobčiti že prej, nego jo je dobila v roke „Zaveza slovenskih učiteljskih društev"? Preki sod v Belemgradu. V Belemgradu posluje od minolega petka preki sod. Nad dva meseca so rabili Milanovi hlapci, da so nabrali nekaj gradiva proti obtoženim radikalcem, toda že tekom treh sej se je pokazalo, da je to gradivo brez vsake najmanjše vrednosti, in da je le sad lažnjivcev, podkupljencev in političnih spletkarjev. Obtožnica državnega pravdnika Vaze Sirnica je zgrajena samo na podlagi izpovedi Kneževića ter nekaterih sila sumljivih elementov, Milanovih kreatur, dokazov o krivdi radikalcev pa ne navaja niti najslabših Strmenje, ogorčenost in največji gnus zbuja ta obtožnica Milanovih slug, in ves evropski kulturni svet je složen v sodbi, da se tako v nebo vpijoča obravnava še ni vršila Obtožnica skuša dokazati kavzalno zvezo med Kneževičevim atentatom na Milana in med neko izmišljeno zaroto srbskih radikalcev proti dina- LISTEK. Črni biser. (Češki spisal Fr. Herites.) Čestokrat sem bil gost pri Braunovih. Bili so nemškega rodu, toda za dolzega bivanja na Hrvatskem so se zelo poslova-nili. Stoprav, ko je bil gospod Braun upokojen, so se vrnili na svoj prvotni dom, na Štajersko, k vabljivim bregovom zelene Mure. Obe hčerki sta govorili polnoglasno hrvaščino tako čisto in jasno, da ju je bilo veselje poslušati. Starejša, Olga, je bila vesela, dobrovoljna, večkrat celo lahkomiselna in imela je oči kakor dva žgoča plamena; mlajša, Mila, je bila majhna nuna, pobožna, molčeča, mirna, in oči so se ji lesketale kakor dve zvezdi. Obema se je prikladalo to zelo izborno, in takrat bi se bil v eno izmed njih skoro zaljubil. Gospod profesor Braun je mogel biti vzor vsem očetom; ljubil je svoje otroke iz vsega srca; v obče je bil izboren, pošten in odkritosrčen človek, ki je prizanašal slabostim svojega bližnjega, zgovoren in prijeten družabnik. Le kadar je prišel pogovor na statistiko, je postal naravnost neusmiljen, in bilo je dobro, umakniti se mu za nekaj časa s pota. Tudi gospa profesorjeva je imela mnogo dobrih lastnostij in edino napako, da je preveč silila k jedi, dasi se je pri nji vsak, kdor je jedel pri nji, posilil rad kolikor je mogel, kajti v kuhinjskem znanju je kazala mnogo več kakor samo talent . . . Nepričakovano je dobila rodbina novega člena — strica Daniela. Poročilo o njegovem prihodu me je iznenadilo — to je bilo za me obenem poročilo o njegovi eksistenci. Mnogo let se je mudil na potu, prepotoval Evropo od enega konca do druzega, obiskal je tudi Severno in Južno Ameriko, Malo Azijo in Egipet. Zakaj in s kakšnim ciljem — nisem mogel izvedeti. Sploh je zakrivala njegovo preteklost ne-prosvitna megla. Daniel je bil polbrat profesorjeve soproge in sicer mnogo mlajši od nje. Bilo mu je nekaj čez trideset let, vendar je imel čelo že vraskavo. Naš krog ni obogatel ž njim. Bil je vedno zamišljen, nič se mu ni ljubilo, nič ga ni veselilo, z ničemur ga ni bilo mogoče spraviti v dobro voljo. „Za lepoto nimate nikakega smisla; bilo bi vam vse eno, če bi prav oslepili; podobni ste krtu —* sem mu rekal in mu delal večkrat še lepše poklone, toda on se ni niti razjezil. Enkrat sem mu rekel: „Vse vidite črno — vam bi se zdel črn mogoče celo biser!" Vstal je in prebledel kakor smrt. Priskočil sem k njemu in mu nudil steklenico vode; mislil sem, da ga je obšla slabost vsled razžaljenja. Zgrabil me je za ramo. „Kaj veš o črnem biseru? je zaklical prestrašeno. Gledal sem ga ves začuden. Kaj bi vedel? Nič ne vem, — da so mogoče trije na svetu, to sem čital nekje, in mislim, da je bil jeden izmed njih ukraden in so pisali dnevniki o njem cele romane. Kako bi mogel več vedeti? Takrat sva bila z Danielom sama. Tega dne me je zadela namreč nezgoda, da nisem mogel, zadržan vsled nujnega nepričakovanega opravila, priti o pravem času k Braunovim, kakor sem obljubil takoj popoludne, in rodbina je odšla brez mene na izlet, ki je bil dogovorjen z nekaterimi znanci. Prišel sem zvečer, da bi pričakoval povratka izletnikov, in ko nisem našel nikogar razun strica, zagrizenega in doslednega sovražnika vseh takoimeno-vanih družbinskih zabav, sem sedel v vrtno lopo nasproti njemu in sem se začel baviti z njim po navadnem načinu. Prepirala sva se nsrareč, večinoma za malenkosti. Končno pa sem izrekel slučajno, brez namena omenjene besede. Pričel se je sprehajati po lopi v vidnem razburjenju; njegove ustnice so se tresle, močno je stiskal smodko z zobmi in se ni niti zmenil, da mu je ugasnila. Končno je sedel znova, uprl glavo v dlan in pričel premišljevati, v začetku sem pregovoril nekoliko dovtipnih besed, zdaj že ne vem kakšnih. Hotel sem mu vrniti njegovo brezobzirnost, s katero je poražal moje mladeniške zofizme. Potem sem ga molče opazoval, in kakor bi se bila tu polastila neznana b.lest tudi mojega srca, sem čutil ž njim sočutje, — več kakor sočutje, zdelo se mi je, da sem tako nesrečen kakor on, da trpim z njim. Pristopil sem pomilovalno k njemu, položil roko na njegovo ramo in z ono odkritosrčnostjo, s kakoršno razodene mladost vse, karkoli se godi v občutljivi duši — takrat mi ni bilo še dvajset let — rekel: „Pomilujem vas, Daniel. Gotovo so divjale močne burje preko Vaše glave in vrile v Vaše čelo toliko vrask in zanesle v Važo^ ^ dušo toliko zasipov". /'rS Pogledal me je tako ljubeznivo kakor, še nikar. (Da^e pr\> : 3 . stiji Obrenovičev. Vaza Simić se je skliceval pri tem zmagoslavno na izpoved Kneževića, ki je v preiskavi odločno in naravnost imenoval polkovnika Nikolida, Tavšanovida, Pasiča, Nikolića, Kovačevića, Dimida i. dr., da so ga najeli ter podkupili v to svrho, da ustreli Milana. Kneževid je rekel, da so mu obljubili radikalci za ta čin dva milijona frankov, ter mu zagotovili, da se mu ne zgodi prav nič, ko spode iz dežele po umoru Milana kralja Aleksandra, in ko zasede srbski prestol Karageorgjevid. Pripovedoval je, da je imel v Bukareštu, kamor so ga poslali nekateri srbski radikalci, sestanek s Karageorgjevičevim agentom, ter da je občeval v tiskarni radikalnega glasila „Odjeka" s prvimi voditelji radikalne stranke. Skratka: Kneževič je izpovedal najnatančnejše vse posameznosti velike radikalne zarote ter razkril tudi njene najtanjše niti, ki so sezale seveda v prvi vrsti na Črnogorsko. Že pri začetku obravnave pred prekim sodom pa je lažnjivi Kneževid preklical vse te svoje izjave. Povedal je odkritosrčno, da ga ni najel nihče, da je obdolžil polkovnika Nikoliča samo zato, ker ga je nekdaj v kopališču, kjer je Knežević opravljal neko službo, hudo razžalil, ter da je streljal na Milana iz golega obupa, ker več tednov ni mogel dobiti nikjer nobenega zaslužka, in ker mu je znano, da preganja Milan nje gove rojake, Bošnjake. Izpovedal je jasno, da je lagal samo zategadelj, da se maščuje nad sovraženimi osebami, ter da pomaga samemu sebi. A tudi te izjave je Knežević preklical ter pri drugi seji ponovil vse svoje prve obdolžitve Očividno je, da je capinski Kne žević kot priča proti obtoženim radikalcem docela nezanesljiv, ter da govori tako kakor mu je naročila policija in tako kakor meni, da je zanj najboljše Kneževi«' je najpodlejša propalica, ki se hoče rešiti s tem, da laž-njivo ovaja druge kot svoje zapeljivce in podkupljivce. Preki sod se bode po naročilu Milana gotovo izkazal temu izvržku človeške družbe hvaležen ter mu prisodi za plačilo čim najrahlejšo kazen. Kakor Knežević pa so popolnoma nezanesljivi in od policije podkupljeni oziroma zapeljani tudi druge priče, med katerimi ni niti jednega dostojnega človeka. Neki Tajšic je trdil n. pr., da je govoril Pasid na po-žarevskem in beligrajskem peronu glasno in očitno veleizdajske grožnje ter proro-koval. da se spremeni že v kratkem srbska dinastija Pasić pa je izjavil, da Tajšića niti ne pozna, ter da ni nikdar izustil kake take grožnje. Soglasno s Tavšanovidem je izrekel Pasid svoje prepričanje, da govore vse te priče, ki hočejo zaplesti radikalce v neko izmišljeno zaroto in v ozko zvezo s Kneževićem, pod pritiskoio policije in sedanje vlade, ki hoče vsekakor zatreti opo-zicionalno radikalno stranko. Pri Četrti obravnavi se je pripetil posebno značilen slučaj, ki mora odpreti oči tudi največjim slepcem. Priča Nikodjević je namreč slovesno svoje prvo pričanje proti Pasiću preklical ter je izjavil, da ga je pridobilo za krivo pričanje orožništvo. Žal, da druge priče nimajo take vesti kakor Nikodjević, sicer bi tudi povedali, da so najeti. Preki sod v Belemgradu bode imel jako lahek posel, ako bo sodil po izjavah Kneževića in njegovih somišljenikov. Obsodil bode radikalce tem lažje, ker zagovornikom ni bilo niti dovoljeno govoriti z obtoženci, in ker jim preiskovalni sod ni hotel predložiti raznih cbteževalnih dokumentov v pregled. Štirje zagovorniki so zategadelj odstopili ter so sedaj nekateri obtoženci brez zagovornikov. Ko je sporočil to žalostno dejstvo neki dopisnik iz Belega-grada svojemu listu, je sodni predsednik zagrozil obravnave udeležujočim se žurna-1 istom, da zapodi takoj vse iz dvorane, ako se bodo predrznih pisati še kdaj kaj takega. Vse postopanje prekega soda, vedenje predsednika in očividno najete izjave Milanovih prič kažejo jasno, kaj namerava storiti Milan z radikalci. Atentat Kneževića hočeta izrabiti Milan in njegov ministrski predsednik, dr. Vladan Gjorgjevid v ta na men, da uničita radikalno stranko ter pomorita njene voditelje radi „veleizdajstva". In kaj je na Srbskem veleizdajstvo? Vele-izdajstvo se zdi Milanu, ako se je drznil n. pr. Nikolić obsojati sedanje sramotne razmere, — veleizdajstvo je, ako so videli Tav-šanoviča v tiskarni „Odjeka", — skrajno sumljiv človek je, kdor čita radikalne liste itd. Milana je veleizdajstvo vsaka kretnja radikalcev, in preki sod ima jasno nacrtano nalogo, da jih izroči smrti ali ječi, kjer takisto izginejo kmalu brez sleda . . . Strašna ogorčenost proti Milanu vlada v vsem časopisja, in na čelu vsem zahtevajo ruski listi, da je že skrajni čas, da se zapodi tega kraljevskega morilca iz Srbije. Mati kralja Aleksandra, kraljica Natalija sama je pisala svojemu sinu pred začetkom sodne obravnave ter ga rotila, naj zapusti nevarno pot, po kateri hodi sedaj, ki ga dovede nedvomno v pogubo in vzame Ob-renovičem srbski prestol za večno. — Ali ima kralj Aleksander še toliko možgani, da bo razumel jasni opomin svoje plemenite matere? — Preki sod v Belemgradu razsvetljuje z bengaličnim svitom za vse Jugoslovan-stvo sramotne razmere v Srbiji, in gotovo se ne motimo, ako pravimo, da je obravnava proti Kneževiču in radikalcem začetek tragedije, kjer bo igrala končno glavno vlogo dinastija Obrenovičev. V I Jiihljunl. 14. septembra. K položaju. Predsednik parlamenta, dr. Viktor pl. Fuchs je že razposlal vabila na skupno sejo vseh strank. Seja se bo vršila 24. t. m. v državnozborski pisarni dr. Fuchsa. Vabilo povdarja, da vlada splošna želja, naj bi se javne razmere ozdravile in dovedel parlament do plodovitega dela. Na nevtralnih tleh se lahko nasprotniki sestanejo, ne da se zagreše proti svojim strankarskim načelom. V prvi vrsti je treba najti obliko, da se reši jezikovno vprašanje. Zato se bo vršila skupna konferenca. Fuchs si pridržuje pravico, da naprosi o pravem času tudi vlado, naj podpira njegovo akcijo. To vabilo so dobili posl. vitez Ja\vorski kot načelnik desnice, posl. dr. Funke kot načelnik levice, posl. dr. Malfatti kot načelnik italianskega kluba, posl. dr. Ver-kauf kct načelnik social-demokratičnega kluba in posl. \Volf kot zastopnik Scho-nererjevega kluba. Ja\vorski in Funke sta naprošena, da pripeljeta seboj tudi one Člene, katere bodo razni klubi za to določili. Fuchs baje ne mara stopiti pred to skupno konferenco s kakim pozitivnim predlogom glede rešitve jezikovnega vprašanja, nego prepusti zastopnikom strank, da predlagajo. Poljski klub bode imel 10. oktobra svojo sejo v parlamentu. Tudi danes ne moremo reči, da bi gojili desničarski krogi posebne nade glede uspeha te skupne konference. Vendar pa bode imela konferenca gotovo velik vpliv na nadaljni razvoj razmer ter na postopanje vlade in desnice. Sedanji stagnaciji napravi konferenca vsekakor konec. — Posl. dr. Funke je sklical konferenco načelnikov levice za 23. t. m. — Kdaj se snide slovanska-krščanska narodna zveza pa še ni znano. Thunov naslednik — baron Aehrenthal? Nekateri listi — na čelu jim „SIowo Polskie" — so poročali, da postane baron Aehrenthal, sedanji avstro-ogrski poslanik na ruskem dvoru, novi ministrski predsednik. Aehrenthal je protege grofa Goluoho\vskega in barona Chlumeckega Temu nasproti pa piše „Dziennik Polski": Bar?n Aehrenthal je v avstrijskih krogih malo znan, v političnih družbah pa ga smatrajo za moža odločno strančarskega značaja. V vrsti zunanjih diplomatov predstavlja nemško-nacionalni element. Njegovo imenovanje poslanikom v Peterburg je imelo namen izraziti napram ruskemu dvoru zvestobo Avstrije, ki je zvezana z nemško državo ter podati nemškemu dvoru poroštvo, da razmerje Avstrije z Rusijo ne spremeni zveze z Nemčijo. Baron Aehrenthal je že jedenkrat vzbudil pozornost političnega sveta in sicer na tak način, da se je njegovo nemškonacionalno prepričanje prav razločno dokumentiralo. Ko je bil namreč kot ataše" grofa Kalnokega prisoten pri sestanku z Bismarckom v Ga-steinu, je Aehrenthal padel pred Bis. marckom na kolena ter mu poljubil roko. Baron Chlumeckv se moti, če misli, da je politična znamka njegovega kandidata slovanskim krogom neznana. Homo novus je baron Aehrenthal le za naivne urednike lista „Slowo Polskie". Da bi grof Golu-chowski podpiral tako kandidaturo, ne verjamemo. Dejstvo je, da bi se združili proti Aehrenthalu vsi slovanski klubi v opozicijo, ter da bi se mogel varovanec Chlumeckega opirati samo na Wolfa in Schonererja. Avstro-Ogrska ln preki sod srbski. Dunajska »AUg. Ztg." je prinesla iz Belegagrada brzojavko, da je ondotni avstro-ogrski poslanik, vitez Schiessl imenom avstro-ogrske vlade svaril srbsko vlado, naj preganjanja proti načelnikom radikalcev ne tira do skrajnosti ter jo pozval, naj skrbi, da bo preki sod obsodil le majhno število na smrt. To svarilo je avstro-ogrski poslanik utemeljil s tem, da bi mogla prevelika strogost provzročiti v Srbiji nemire, in da se treba izogniti vsega, kar bi moglo izzvati revolucijo. Za rusko vlado se je oglasila torej tudi avstro -ogrska, in dr. Gjorgjević ve sedaj, česa se more nadejati, ako teh svaril ne bo poslušal ! Najnovejša vojna se bode vršila menda med Anglijo in Trans-vaalom. Do 18. t. m. se odloči usoda. Dotlej imajo namreč Boerci čas premišljati, ali sprejrao predloge angleškega kolonialnega ministra Chamberlaina ter spremene volilno reformo v smislu Angležev ali ne. Vojni s Transvaalom se upira kraljica Viktorija, ki želi, da minejo zadnja leta njene vlade nekrvavo; nasprotuje pa ji tudi velik del časopisov in politikov. Cham-berlain se v Londonu niti na ulico ne upa, ker se boji demonstracij proti svoji politiki. Vsekakor vojna s Transvaalom Angliji ne pomnoži že itak majhnih in pičlih simpatij evropskih držav. Dopisi. Z dežele, 12. septembra. »Gospodje učitelji se celo leto mnogo trudijo, da bi našo mladino kar se da dobro poučili in vzgojili; zraven imajo pa še mnogo drugih skrbi in opravil, uradnih in zasebnih." — Tako je govoril knezoškof ljubljanski v svojem povabilu z dne 22. julija 1899. k tridnevnim duhovnim vajam za p. n. gg. učitelje. A vse drugače pojejo njegovi podložni kaplančki Rudolfi, Hauptmanni, Škrjančki in drugi. „V bogoslovnem semenišču bodo gg. učitelji dobili stanovanje in prav vso postrežbo zajedno krono na dan. Poskrbelo se bo, da bodo mogli vsaki dan iti šetat in razvedrit sena alojzeviški vrt." Kako „fietno" so se morali imeti naši gg. tovariši v Ljubljani! Vse za eno krono! Kaj ne bi raje jim vse brezplačno dali ? No mi smo prav radovedni, kdo seje udeležil teh brumnih vaj za eno krono na dan. Prosimo torej „Slovenski Naroda, da imena dotičnikov objavi, da bomo poznali naše brumne brate. Naš zastopnik iz Vipave ni šel v ljubljansko semenišče, a vzlic temu ga novic spominjamo na dane besede v Št. Petru ob času njegove izvolitve, da ne bo nikdar odstopil od svojih liberalnih načel, in da bo trden kot skala bojeval se za blagor učiteljstva in narodne napredne stranke. Mož beseda kaj velja, pa nikdar beseda vetrnjakov. Mi narodni napredni učitelji spoštujemo bolj onega učitelja, ki očitno kaže, da je pristaš klerikalne stranke, kakor pa onega, ki nam v obraz govori, da je liberalen, a za nami brati se s klerikalci. S takimi izdajicami obračunali bomo o svojem času. Dopis iz učiteljskih krogov v „Slo vencu" moral je napisati eden najstarejših kolegov, ki je v statusu na mastnem klinu učiteljske plače, in ki sedaj ne pomisli na pretekla leta in tudi ne na dejstvo, da edino liberalni učitelji pridobili so učitelj skemu stanu to kar imamo. Seveda on, bivši mežnar, ostal je do danes klerikalec, a pusti nas naj v miru, kakor mu tudi mi ne zavidamo, da v farovžu dobro je in pije. Obžalujemo in pomilujemo pa vse one učitelje, kateri javno priznajo, „ko bi jaz klerikalec bil, bi že zdavno boljšo službo imel, kot liberalec ne dosežem ničesar". 0 vi zaslepljeni! Ali ne veste, da vse kar imamo, dosegli smo s pomočjo liberalcev, narodnih naprednjakov? Ali ne čitate klerikalnih listov, ali ne slišite mladih kaplanov, kako nam zavidajo našo hlapčevsko plačo. Učitelji in njih družine naj jedo polento, ki je cena, ne pa mesa Res prežalostno je, da koncem 19. stoletja nahajamo med učitelji take duševne reve, ki si žele priti pod klerikalni jarem Učitelji smo javni uradniki, toda naša plača je manjša nego javnih slug, zato bodimo edini, in oklenimo se naših vrlih mož naprednjakov, ker le oni bodo tudi nam nekoč J pripomogli do one stopinje, ki jo imajo državni uradniki vsaj XI. in X. činovnega reda Bodimo odkriti, ne hinavci, očiti liberalci in očiti klerikalci, potem se bo tudi v učiteljskem stanu zjasnilo razmerje med nami in vami, ki ste dosedaj bili tihotapni klerikalci. Druga naša želja je, poznati one kolege, ki so vzlic pozivom naših učiteljskih listov kompetirali za nadučiteljsko mesto, katero je tovariš Rojina izgubil vsled intrig tamošnjega župnika. Mi se ne bojimo luči, zato prosimo, da se tudi ta zadeva po čas nikih objavi. V vsakemu stanu je med pšenico plevela in ljulike tako tudi v učiteljskem, prav potrebno je torej, da se javno loči pšenica od ljulike. Naše napredno glasilo pa prosimo, da vzame prav drobno rešeto in skrbno pretiplje obisti in jetra našim klerikalnim učiteljem, kakor nas liberalne učitelje pretresuje klerikalni „Slovenec". Star liberalec. „Slovenec" pred sodiščem. i. Pri današnji razpravi zagovarjati se ima duhovenski naš list proti tožbi vipavskega župana Hrovatina, kakor tudi proti tožbi mestnega zastopa ljubljanskega — pri obeh slučajih radi pregreška žaljenja časti. Obe obtožbi zastopa dr. Iv. Tavčar, odvetnik v Ljubljani: zatoženca pa odvetnik dr. Iv. Š ušteršič. Sodišču predseduje: deželnega sodišča svetnik Schneditz; votanta stapa svet. Wenger in adjunkt F «3 rs ter. Izžrebani porotniki so: Iv. Maj ar on, posestnik v Borovnici; Viktor Schi ffe r. trgovec v Ljubljani; Kari Planinšek, trgovec v Ljubljani; Janez Sevnig, trgovec v Ljubljani; Fran Čuden, trgovec v Ljubljani; Janez Češ no var, posestnik v Ljubljani; Janez Robežnik, posestnik na Viču; Jože Javor ni k, mesar v Ljubljani; Anton FrOhlich, posestnik v Kamniku; Janez Legat, posestnik v Lescah; Jam/ Mavc, pek in posestnik v Ljubljani; Janez Rode, trgovec v Ljubljani. Porotnik-namestnik pa je Ivan Počivalnik, posestnik v Ljubljani. Ko so se porotniki postavno zaprisegli, ter se je sodišču predstavil regiment Erjavčevih vipavskih pristašev — sam cvet vipavske inteligence — prečita se najprej obtožba, vložena po vipavskem županu. Opira se ta obtožba na notico, ki je bila v „Slovencu" priobčena dne 17. okt. 1898., ki se glasi: „Iz Vipave: Čedne reči mi je poročati, reči, kakršne so dandanes le še v zakotnih gnezdih na Turškem mogoče. Nerad Vam pišem, toda gre se za javno moralo, ki je v zadnjem času pri nas silno trpeln. Ljudje namreč uvidevajo, da velja drugo merilo za mogotce, drugo za priprosto ljudstvo. Mogotci, ki imajo oblast v rokah, smejo vse, zastopnik držav-negapravdništva miži na obe očesi) pritožbe stiskanega ljudstva so zaman. Liberalna klika, ki terorizuje ves trg in hoče svoj vpliv po vsi dolini razširiti, ima občinsko upravo v rokah. Nji na-čeluje že lepo vrsto let mož, ki so ga imenovali Vipavci 1. 1895 radi njega posebnih zaslug za občino častnim občanom Oglejmo si njega zasluge na podlagi odloka si. dež odb. z dne 3. dec. 1897., št. 6160 Slavni deželni odbor je pregledal zapisnike občinskih sej in letne račune, in je pri tem dognal marsikaj zanimivega. Najprej je konštatiral, da je županstvo uradno lagalo, ker je dalo v zapisnik zapisati in deželnemu odboru sporočati, da so se računi soglasno odobrili., dasi je nekdo izmed odbornikov ugovarjal in protestiral proti računom. Nadalje je odkril deželni odbor v računih velik primanjkljaj. Od leta 1883. do 1896. se prebitek koncem leta ni redno nikdar prinesel v polnem znesku v računu prihodnjega leta, ampak vselej za 100 — 200 gld. manj. Deželni odbor je dognal, daje bila občina na ta način odškodovana do pričet-kom leta 1896 za 2409 gol d. 5 2 1 2 k r., ker deželni odbor ni mogel iz računov uvideti, kam je izginil ta denar, da si mora biti po postavah vse razvidno iz računov. Iz omenjenega odloka je tudi razvidno, da so se uračunjevale takse god- Dalje v prilogi. TfeJJ Priloga »Slovenskemu Narodu" št. 210, dn6 14. septembra 1899. benih in plesnih dovolitev le do leta 1891, v kateri žep pa so se stekale po letu 1891, ni mogel deželni odbor dognati, dasi se ve, da se v Vipavi rado pleše in gode. Isti odlok izraza še marsikatere droge pomisleke, o katerih ne moremo govoriti. Ker ne moremo biti osebni, molčimo o vseh druži h umazanostih in uradno dokazanih nerodnostih vipavskega župana — častnega občana, molčimo o tem kako navzlic ukazom slavnega deželnega odbora uprav turško gospodari z gozdom v svoj in svojih privržencev prid, politične nasprotnike pa zatira, vse to za zdaj na stran, zlasti ker upamo, da se bo pričelo poklicano oblastvo za stvar zanimati in pokazalo obupanim Vipavcem, da še živi pravica!" Ko se je objavilo, da je višje deželno sodišče v Gradcu odklonilo zaprošeno delegacijo — celjske simpatije niso toraj nič pomagale — pokliče se pred sodišče gospod Ivan Rakovec, poprej paznik to baka, sedaj pa odgovorni urednik škofovskega ljubljanskega lista. Po informacijah, ki so se mu poprej vpihnile, izjavi gospod odgovorni redakter, da se ne čuti krivega. Predsednik: Kako to? Obtoženec: Ker sem bil tiste dnij slučajno bolan, tako da v obtožbo dejana notica ni prišla z mojo vednostjo v list. To, kar je tu podal „Slovenčev" urednik sodišču v svojo obrambo, je znan manever vseh obtoženih redakterjev. Zagovornik dr. Šušteršič: Ali niste bili pripravljeni, poravnati se s Hrc-vatinom, ter v listu objaviti, da je bila no tica tiskana brez vaše vednosti, ter izreči obžalovanje, da se je sploh tiskala? Obtoženec: Da. Dr. Tavčar: Toraj obžalujete, da ste kaj tacega tiskali ter tako pripoznate, da dela notica županu Hrovatinu krivico in da je vredna Vašega obžalovanja. Obtoženec: Da! Dr. Tavčar predlaga na to, da naj se okolščina, je-li Rakovec dne 17. oktobra 1898 bil v resnici bolan, ali ne, preišče, ter o njej pod prisego zasliši gosp. Andrej Kalan, kanonik v Ljubljani. Dr. Šušteršič se temu predlogu strastno upira, češ, da je Kalan vrhovni redakter „Slovenca", da bi smel k večjemu tik Rakovca na zatožni klopi sedeti, da se pa kot priča ne sme nikakor klicati pred sodišče. Sicer bi pa bilo brezuspešno, kanonika zapričavati, ker se itak na take malenkosti ne bode spominjal. Dr. Tavčar: Saj imamo prisego, ta pa je sredstvo, ki tudi pri kanonikih spomin prav zelo poživi. Sodni dvor sklene, da se bode kanonik Andrej Kalan kot priča pred sodišče poklical. Na to se prečita odlok deželnega odbora z dne 3 decembra 1897, št. 6160, ki je silno dolg ter jedino določa, da se imajo v bodoče računi vipavske občine in pod-občin na drugi podlagi voditi, kakor se je to do sedaj godilo. O kaki defravdaciji ta odlok ničesar ne govori, ker bi bil drugače moral deželni odbor celo zadevo izročiti kazenskemu sodišču, kar se pa ni zgodilo, ter se, kar je samo ob sebi umevno, tudi do danes in vzlic „Slovenčevi" ostudni denunciaciji ni zgodilo. Deželni odbor pa ni ničesar druzega ukrenil, nego samo to, da naj se v bodoče računi trga vipavskega, vipavske občine, in podobčin vodijo ločeno jeden od druzega. Sedaj se odredi zaslišanje svedokov. Najprej se pozove k pričevanju gosp. Ivan Nosan, deželnega sodišča svetnik in sodnik v Vipavi. Le-ta je že več let člen občinskega zastopa. Za občinsko upravo izbran je bil poseben blagajničar, ki je denar prejemal in knjige vodil. Račune je priča s posebnim odsekom vsako leto pregledaval, in odbor je te račune od leta do leta odobraval. Samo An-dlovič je jedenkrat izrekel, da zapisnika ne podpiše, proti računu pa po mnenju priče tudi ni ugovarjal. Župan Hrovatin po mnenju priče ni nikdar denarja prejemal. Ne-dostatki, koje je konštatiral deželni odbor, izvirajo od tod, ker je bila jedna sama kasa za trg, občino in podobčine; trg vipavski je imel faktično prebitek, o kojem govori deželni odbor, ta se je pa porabil za podobčine, ki so vse brez izjeme še danes dolžnice vipavskega trga. Kar se gospodarenja z gozdom tiče, izvolil je občinski zastop v ta namen poseben odsek, ki je vodil omenjeno upravo. P o mnenju priče nima župan pri ti upravi ničesar odločevati. Po mnenju priče je absolutno izključeno, da bi se bilo občini ukradlo 2000 gld., in je Hrovatin tudi čislo nesposoben, da bi postal nepoštenjak. Priča Ivan Može, trgovec in posestnik v Vipavi. Bil je sedem let brezplačni blagajnik občine. Župan ni imel z denarjem nič opraviti; blagajnik je vodil knjige ter jih vedno redno sklepal. Tudi takse za godbo in plese je blagajnik prejemal. DoklerjebilMožeblagajnik ni bilo mogoče, kaj defravdirati. Po mnenju Možeta je župan Hrovatin mož, o kojem ne sme nikdo misliti, da je hotel občino goljufati. Ta izrek je toli pomenljiv ej ši, ker je gosp. Može pri zadnji občinski volitvi volil s klerikalno stranko. Ivan Mesesnel, blagajnik občine vipavske, potrdi, da zad njih sedem let ni imel župan z denarjem ničesar opraviti. Priča Ivan Božič, deželni poslanec, župan v Podragi, je po tem, ko je „Slovenec" Hrovatina napadel, pregledal v se občinske račune, tervidel, da izvirajo očitki deželnega odbora od tod, da se je prezrlo, da so pribitki trga p o -sojeni posameznim podobčinam. Denarja trg res nima v kasi, zategadelj so mu pa podobčine dolžnice. Anton Perhavec, klerikalec in krčmar v Vipavi, izpove, da je bil blagajnik 4 ali 5 let, in da je ravno tako postopal, kakor drugi blagajniki. Janez Lekan, posestnik v Vipavi izpove, da se je vsako leto volil poseben odsek, ki je iz skupnega gozda les odkazoval. Župan ni bil v tem odseku. O predlogih njegovih sklepal je na to občinski zastop. Kar je ta dovolil, to se je potem strankam v gozdu izkazalo. Po mnenju priče so vipavski gozdi na Nanosu boljši, kakor gozdi druzih občin. Priča je pred tremi leti z gozdnim uradnikom Ferjančičem gozd pregledal tako, da dobro ve, v kakem stanju je prepirni gozd. Dr. Tavčar: Ali niso upravičenci časih odkazani les prodali, mesto da so ga porabili pri popravi svojih hiš? Priča: To se je zgodilo. Taki ljudje so potem takoj drugo leto zahtevali zopet les in ker se jim dovoliti ni mogel, so postali glavni kričači proti gozdni upravi. Anton Mohorčič, posestnik v Vipavi, je kupil od jednega sedanjih nezadovoljnežev nekaj od-kazanega lesa, ki je bil za poprave poslopja odkazan, ter se je tako izneveril svojemu namenu. Priča Josip Žvokelj, posestnik v Vipavi, je že 20 let člen občinskega zastopa. Le-ta priča natanjko popiše gozdno gospodarstvo, ter potrdi, da tožitelj ni imel vpljiva na odkazanje lesa. O „liberalcih" ali „klerikalcih" pri tem ni bilo govora. Hrovatina ima za poštenjaka tudi v najmanjši stvari. (Dalje prih.) Dnevne vesti. V Ljubljani, 14. septembra. — Osebne vesti. G. profesor Alojzij Tavčar je imenovan profesorjem na ljubljanski realki. — Fužinski oskrbnik v Idriji g Fran Groger je imenovan višjim oskrbnikom, fužinski mojster g. Josip V i t o u š pa fužinskim oskrbnikom. — Shod krščanskih akademikov. Strmi, Slovenija' Krščanski akademiki so imeli svoj shod. To Vam je bila manifestacija, da kaj tacega še ne. Ti mladi možje so reševali najtežavnejše probleme z lahkoto in eleganco, da se jim ni načuditi, in vse so rešili in končno dognali, tako da je izključena vsaka nadalnja razprava. Hvala Bogu, zdaj imamo Slovenci svoje posebno znanstvo; krščansko znanost. In mladi gospodje, ki so zborovali v „Katoliškem domu", ne bodo pri tem delovanju opešali, če jih bo prečastita duhovščina še nadalje tako požrtvovalno podpirala kakor doslej. Ti mladi možje nam ustvarijo tudi katoliško matematiko, katoliško geometrijo in katoliško kemijo, a če se nam bo svet radi tega smejal, jih to ne sme motiti. Ta ka- toliška veda bo vsaj naša, izključno naša ! „Slovenec" je že koj včeraj začel prakticirati katoliško aritmetiko. V svojem poročilu o shodu je poročal, da se ga je udeležilo „okolo 70 akademikov". Mej te akademike so všteti seveda tudi vsi „lemenatarji", katerih se je zbralo vse polno iz raznih stranij in pa tudi Gostinčar ter ostali delavci, ki so shod počastili menda kot „stare hiše". „Slovenec" šteje vse te udeležnike za akademike, dasi je učno ministrstvo s posebno naredbo že zdavnaj odločilo, da so akademiki samo tisti bogoslovci, kateri študirajo na vseučiliščih, ne pa tudi tisti, ki študirajo po raznih bogoslovnicah. Ako odštejemo od števila udeležnikov tiste bogoslovce, ki ne študirajo na vseučiliščih in torej niso akademiki, nego navadni duhovniški vajenci, in ako nadalje odštejemo še Gostinčarjevo tovaršijo, je bilo na shodu ne „okolu 70 akademikov", ampak kakih 10 akademikov in 60 druzih oseb. Toda če je bilo število akademikov tudi tako malenkostno, da je smešno, ako teh deset možičkov pri redi „shod", je pa kvaliteta udeležnikov vse to popolnoma nadomeščala. Že iz „Slo-venčevega" poročila se vidi, da so bili zbrani znameniti talenti, ki imajo vso vedo v malem prstu, predsedoval pa jim je mož, ki se je proslavil s tem, da je v „ Katoliškem obzorniku" Darvina znanstveno uničil — morda bi bilo boljše, če bi rekli „umiiru" — v „Slovencu pa svojo politično modrost in svoje poštenje dokazal z dopisom, za katerega mu je Slovenčev urednik-slamorezec bržčas malo hvaležen. — Gasilska slavnost in ,.Slovenec". Štiri dni je potreboval „Slovenec", da si je domislil, kako prikriti zavratno agitacijo krščanskih socialistov proti slavnosti slovenskih gasilcev. Celo njega, čegar brez-sramnost je tako obsežna, da se ne da premeriti, je bilo sram, da je javnost izve dela za krščanske spletke proti najbolj Krščanskemu vseh obstoječih društev, proti gasilnemu društvu. In da bi nekoliko opral tisto famozno gardo puhloglavega Luke in njegovega pobalinskega adjutanta, pripoveduje na dolgo in na široko, da ni pisal proti slavnosti, da ni proti njej pisal, in da je razobesila njegova stranka celo na „Katoliškem domu" nekaj zastav Vse res! Vse to so storili klerikalci a le zato, ker so dobro vedeli, da proti slavnosti ne smej o nastopiti, ako nečejo v svojih lastnih vrstah izzvati viharja nevolje. Strah pred javno nevoljo jim je narekoval previdnost, ta strah je bil povod, da javno niso ničesar storili proti slavnosti, skrivaj pa so toliko srditejše agitovali proti udeležbi. Dosegli sov resnici, da se razen pevskega društva „Zvona", kise na noben način ni udalo terorizmu farizejskih hujskačev, ni udeležilo nobeno ljubljansko klerikalno društvo in da so tudi na deželi prav klerikalni gasilci ostali doma! Klerikalci niso sodelovali pri slavnosti, a še jedenkrat jim bodi povedano, da jih tudi nikdo pogrešal ni. Najmanj pa krščansko-socialnih vojščakov sv. Mihaela katere je njihov lastni predsednik Kregar nekoč tako izvrstno označil. — Poštne stvari. K našemu članku omenjamo dodatno, da je brzojavka, na znanjajoča, da je dovoljeno zborovanje „Zaveže", rabila iz Gorice v Kanal cele štiri ure, dočim se ta pot prevozi z vozom prav lahko v dveh urah. Kdo naj vrjame, da se brzojavka ni nalašč zadrževala? — V Kresnicah na Kranjskem ima poštni urad še vedno samonemški pečat. To je škandal, v prvi vrsti za občino samo, ker se ne gane, da dobi dvojezičen pečat. — Zglaševanje črnovojnikov. Tisti črnovojni zavezanci, kateri bivajo v Ljubljani, se morajo dne 4., 6. ali 7. oktobra t. 1. zglasiti pri vojaškem referentu mestnega magistrata in sicer dne 4. oktobra v letih 1857., 1858, 1859. in 1860. rojeni, dne 6. oktobra v letih 1861, 1862. in 1863. rojeni, dne 7. oktobra leta 1864. ali pozneje rojeni črnovojniki. Tisti, ki bi se nikakor ne mogli zglasiti gori omenjenega dne, morajo zglasitev opraviti dne 17. oktobra. — Iz Kranja se nam piše: C. kr. deželni šolski svet je dovolil, da se otvori na c. kr. cesarja Franca Jožefa veliki gimnaziji v Kranju za šolsko leto 1899 1900 vzporednica k petemu razredu — Kmetijski podružnici v Cerknici je poljedelsko ministrstvo dovolilo podpore 150 gld. — Od upravnega scdišća. V Krškem ste ljudska in meščanska šola, ki spadati po obstoječih šolskih zakonih obe v kategorijo javnih ljudskih šol, katere so v prvi vrsti podložne in podrejene k raj ne mu šolskemu svetu. Radi meščanske šole krške so pa začele v novejšem času kranjske šolske gosposke dvojiti, da bi bila tudi ona enako ondotni ljudski šole podložna krajnemu šolskemu svetu tako, da je moralo naposled naučno ministrstvo to potrditi. Zoper razsodbo ministrstva se je pritožil na upravno sodišče krški nadučitelj g. A., ki je hotel imeti, kot zastopnik svoje ljudske šole, pravi glas in sedež, in ne samo posvetovalni glas v kraj nem šolskem svetu. Upravno sodišče je 13. t. m. razpravljalo o tej zadevi in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. — „Piccolo" — obupan. Tržaški „Piccolo" je kar izven sebe, ker je devin-ska občina odstranila laško-nemške krajevne table in jih nadomestila s samoslo-venskimi. „Piccolo" kliče na pomoč biriča in hudiča ter tarna, da bi moral ves Kras samega usmiljenja postati mehak kakor maslo, ako bi ga razumel. Upamo pa, da vse to tarnanje in vpitje ne bo nič pomagalo in da ohrani starodavni Devin svoje samoslovenske table. — Slovensko trgovsko pevsko društvo vabi vse svoje pevce za jutri zvečer ob polu 9. uri v društveno sobo na važen razgovor. — Kamniški salonski orkester priredi v nedeljo dne 17. t. m. v korist revne šolske mladine v dvorani zdravišča v Kamniku koncert. Vstopnina 30 kr. Začetek točno ob 8. uri zvečer. — Južna železnica nam naznanja: Ker se bo povodom vojaških vaj vsled prevažanja vojakov od 19. do 21. dne septembra t. 1. po progah Klein Reifling-Beljak, Launsdorf - HCittenberg in Glandorf Celovec promet vlakov za blago omejil, sprejemala bo postaja južne železnice v Ljubljani vozno blago do teh prog ali preko njih od 19. do 21. septembra le po določilih § 55. odstavka 2. prometnega pravilnika, to se pravi, da bo pač spravila začasno blago, če bo za to prostor, toda s pogojem, da ga prevzame šele pozneje. — Isto velja za vse postaje južne železnice za čas od 16. dne septembra počenši do vštetega 23. dne septembra glede sprejema takega blaga, ki je namenjeno do ali preko postaj proge Maribor-Franzensfeste in Inomost-Trient. — Porotne obravnave. Včeraj vršila se je pri tukajšnjem porotnem sodišču obravnava proti 25 let staremu posestniko-vemu sinu Francu Čibašku iz Klanjca zaradi hudodelstva zažiga. Dne 28. decembra zvečer imeli so fantje in dekleta v hiši Jerneja Kerna na Klanjcu zabavo s plesom. Okolo desetih pritekla je soseda Katarina Vavpotič navzoče klicat, češ, da pri Sršenu gori. Vkljub napornemu gašenju pogorel je hlev, hišna streha in nekaj žita. Škode je bilo čez 700 gld. Prve poizvedbe o tem, kako je nastal požar, niso imele pozitivnega uspeha. Pozneje pa so se širile govorice, da je provzročil požar Franc Čibašek, fant sicer božjasti podvržen, a. zdravega uma, nagle jeze in silovitega značaja, kakor pravi obtožnica. Orožnik Anton Vatovec, kateremu se je zdel sum opravičen, are-toval je Čibaška, kateri mu je pri odgonu v Kamnik baje priznal, da je bil dotični večer jezen, ker ga fantje niso pustlili na plesišče in da je vsled trga z žvepljenko zažgal Sršenov hlev. V preiskavi in pri obravnavi pa je Čibašek odločno tajil, da bi bil on kedaj priznal zažig in trdil, da je on že ob pol sedmih šel spat na Poga-čarjev hlev. To trditev potrdilo je tudi več poklicanih prič, dočim je priča Frančiška Koritnik baje še okolo pol osmih z obdolžencem govorila. Porotniki zanikali so vprašanje glede krivde Franca Čibaška, vsled česar je bil obtoženec od obtožbe oproščen. — Zdravstveno stanje v Ljubljani. Tedenski izkaz o zdravstvenem stanju mestne občine ljubljanske od 3. do 9. septembra kaže, da je bilo novorojencev 17 (=25 24°/0#0), umrlih 17 (= 2524 °/00), mej njimi so umrli: za jetiko 1, za vnetjem so-pilnih organov 1, za različnimi boleznimi 15. Mej njimi je bilo tujcev 5 (=29 4°/0), iz zavodov 7 (=411 °/0). Za infekcioznimi boleznimi so oboleli, in sicer za ošpicami 1, za tifuzom (dva iz Ljubljane, štiri iz de- žele v bolnico pripeljani) 6, za grižo 12, za vratico 2, za ušenom 2 osebi. * Češko narodno gledališče in ruske drame. Pred kratkim smo prijavili listek, v katerem so bili omenjeni glavni vzroki, da slovenska izvirna dram. literatura doslej ni mogla uspevati. A tudi veliki ruski narod pogreša dobrih izvirnih dram. Praško narodno gledališče je uprizorilo že mnogo ruskih dramatičnih del, a nobeno ni bilo posebne vrednosti. Današnja „Politik" piše: „Iz vseh iger, katere je prineslo naše gledališče iz bogate zakladnice ruske dramatične literature, dobivamo milo, dobrodejno tolažbo: vselej se znova prepričamo, da se pišejo tudi zunaj naše domovine slabe (da, celo prav slabe) drame . . . Naše občinstvo se je moglo tekom let prepričati, da so Rusi, kar se tiče drame, prav tako na slabem kakor mi, Čehi. Niti jedno delo trajne vrednosti se ni v zadnjih letih igralo. Skrpucalo sledi skrpucalu" . . . Ako nimajo niti Rusi niti Čehi prav dobrih dram, kaj smemo zahtevati od malih Slovencev ? * Zastrupljeni častniki. Častniki 37. pešpolka, ki ima sedaj velike vaje na meji bihaškega in aradskega komitata, so videli v nekem gozdu prav lepe gobe. Kuhar častnikov je izjavil, da so gobe jedilne ter je napravil častnikom juho. Toda vsi častniki so oboleli. Nekateri so ležali dva dni. Polk ni mogel vsled tega en dan sploh na vajo, nego je moral čakati, da so častniki vsaj večinoma ozdravili. * „Čudež". V neki vasi pri Hamburgu postajajo nekaj časa sem pri jed-nemu tamošnjih kmetov vsi ostanki jedi tekom treh dnij rdeči ter mokri, kakor da jih je kdo s krvjo polil. Ko se je to pojavilo, je začelo ljudstvo seveda takoj govo riti o čudežu, no, botanik Ehrenberg je sredi tega stoletja dognal, da so ta krvava tvarina mikroskopično majhne gobe, katere se jako hitro razširjajo. Veliko strahu in boja so vzbudile te rudeče gobice v 13. stoletju, ko so se vsled vlažnosti pojavile v neki cerkvi na hostijah. Duhovniki so namreč trdili, da so hostije židje zakleli. Radi tega se je začelo strastno preganjanje Židov, in marsikatero človeško življenje je postalo takrat žrtev ljudske nevednosti. Telefonična in brzojavna poročila. Dunaj 14. septembra. Ministrski predsednik grof Thun je imel danes celourno avdienco pri cesarju. Dunaj 14. septembra. Predsednik poslanske zbornice dr. Fuchs se je danes dopoludne posvetoval z dr. Grossom. Ta je sklical klub nemške napredne stranke na dan 22. t. m. na sejo, da se posvetuje glede spravne konference.| Dunaj 14. septembra. „Neue Freie Presse" je v današnjem jutranjem listu naznanila, da so nemške opozici-onalne stranke pripravljene se udeležiti spravnih konferenc. Popoludne so te stranke izdale komunike, v katerem naznanjajo, da je vest „Neue Freie Presse" izmišljena in da se vsa stvar odloči šele na konferenci klubovih načelnikov dne 23. t. m. Dunaj 14. septembra. „\Viener Zeitung" prijavlja naredbo pravosodnega ministrstva, s katero določa, da dobivajo sodni pisarji v slučaju bolezni tri mesece polno svojo plačo. Naredba je veljavna od 1. septembra t. 1. Pariz 14. septembra. General Mer-cier je izjavil, da še ni izgovoril zadnje besede o Drevfusovi zadevi. Vratislava 14. septembra. V Niwki pri Sosnovicah je v premogokopu nastala eksplozija. Dvanajst oseb je bilo ubitih. Berolin 14. septembra. Vladni prezident v Merseburgu je iztiral 60 slovanskih rodbin, češ, da so to „nadležni inozemci". Vsi iztiranci so avstrijski državljani. Narodno gospodarstvo. Jubilej južne železnice. (Konec.) Slavni Ghega pa je izvršil težavno, a znamenito in velezanimivo železnico čez Sovernik, ki te vodi čez 22 krasnih cesto-vodov in skozi velikih 10 tunelov, ki podaje najdivnejše razglede. Ta črta se je otvorila v navzočnosti cesarja in cesarice 16. maja 1854 in predala 17. julija prometu. V tem času je bila tudi dogotovljena proga čez Kras, ki je znamenita zlasti po svojem velikem cestovodu čez ljubljansko barje. 28. julija 1. 1857 se je otvorila ta proga in s tem je bila završena zveza Trsta z Dunajem. Od L 1857 je vozil med Ljubljano in Dunajem prvi brzovlak v Avstriji, šele 10 let pozneje pa je pričel voziti tudi iz Trsta. Izmej prog južne železnice, ki vodijo po slovenskih deželah, se je otvorila dne 1. oktob. 1862: Zidani most—Sisek; 1. jun. 1863. Maribor—Celovec, 30. maja 1864 Celovec—Beljak; 30. nov. 1871 iz Beljaka na Tirolsko; 25. jun. 1873 Št. Peter—Reka ; 14. jul. 1885 Spielfeld—Radgona; 16.okt. 1890 Radgona—Ljutomer; 28 dec. 1891 Celje — Velenje. Letos torej praznujemo 501etnico otvorjenja prve železniške proge po slovenski zemlji. V naši dobi, dobi jubilejev, je umestno, da se spominjamo tudi te obletnice. Južna železnica je prevelike važnosti za razvitek naših dežel v trgovskem in prometnem oziru. Žal, da se še dandanes vodstvo te železnice ne ozira zadostno na naše narodnostne tirjatve. No, tudi to se je obrni'o na bolje in se mora še na mnogo bolje! Južna železnica pa ni postala važna samo za promet v naših krajih, nego je tudi omogočila in povzročila, da posečajo tujci naše divne kraje. Letovišča — zlasti ob Vrbskem jezeru — so še le tedaj uspela, in obisk naših planin se je še le razvil vsled južne železnice in na tisoče obiskovalcev je štela po zaslugi te železnice zlasti postojnska jama. Saj so se prirejali dolgo vrsto let jedino v ta namen zabavni vlaki z Dunaja. Še se spominjam izza otroških let, da je hodila ob binkoštih vsa Ljubljana pričakovat izletnikov, ki so dopoludne došli z Dunaja, si ogledali Ljubljano ter popoludne se odpeljali v slovečo jamo. Vojaška godba jih je sprejela pri dohodu, jim svirala pri kosilu in jih spremljala pri vožnji v Postojno, in pri njenih zvokih so se v svitu tisočerih sveč v „ve liki plesalnici" v jami vrteli izletniki in domačini v veselem plesu. Južna železnica je znamenit gospodarski in kulturen faktor v naši narodnogospodarski zgodovini, in zato je ta spomenica za Slovence pomembna. X. Poslano^ Pred 3 leti zgubil je g. Mole, pek na Kar-lovski cesti št. 22, medaljon, katerega je pa dobil nazaj. Očitalo pa se je sedaj po treh letih nekemu človeku, da je on ukradel rečeni medaljon in sicer ga je obdolžila žena tega peka. Ker se mi je ta mož smilil šel sem dne 12 t. m. k g. Mo-letu in vprašal sem njegovo soprogo, zakaj dolži tega človeka tatvine, ko ve, da ni res. Ona pa me je nagnala z ,,barabo" in da smo tatje vsi. Nato vprašam g. Moleta samega, zakaj se dolži *) Za vsebino tega spisa je uredništvo odgovorno le toliko, kolikor določa zakon. oni mož tatvine. G. Mole postal je nakrat sila surov ter me je pahnil tako, da sem padel vznak, ter me je vrhu tega 6e opsoval. Da me ni g. Kržan, mestni stražnik, Iju-beznjivo dvignil in peljal proč, skupil bi bil morda 5e več. Objavljam to stvar, da se razvidi Rurovo postopanje g. Moleta in njegove soproge. V Ljubljani, dne 13. septembra 1899. (1670) Andrej Zaje Hradeekega vun nt. Iz uradnega lista: Izvršilne ali eksakutivne dražbe: Posestvo vlož. štev. 2, kat. obč. Pravne, cenjeno 2455 gld., dne 16. septembra v Cirknici. Posestvo vlož. štev. 266, kat. obč. Stanežič, cenjeno 910 gld., dne 16. septembra v Ljubljani. Zemljišči vlož. štev. 4, kat. obč. Hrast in St. 4, k. o. Lokvica, cenjeni 1271 gld. in 590 gld., dne 16. septembra v Metliki. Posestva vlož. štev. 210, kat. obč. Hrib, cenjeno H50 gld. in vi. št. 123, k. o. Travnik, cenj. 1015 gld., oba dne 16. septembra v Ribnici. Umrli so v Ljubljani: Dne 10. septembra: Ignacij Tekavc, delavčev sin, 1 in pol mes., Opekarska cesta št. 9, črevesni katar. Dne 11. septembra: Rudolf Stopar, rejenček, 21 dni, Vodmat št. 38, črevesni katar. Meteorologično poročiol. VUina nad morjem 306-2 m. JSradnjl uradni tlak 736 0 mm. o. eo CG Čas opazovanja Stanje barometra v mm. Temperatura v "C. Vetrovi 11 Nebo 1" r- 13. 9. zvečer 7273 130 si. jvzhod oblačno ! S dež skoro jas.! g 14. t 7. sjutraj 2. popol. 7301 7315 114 sr. jvzhod 16 2 sr. vzhod Srednja včerajšnja temperatura 12-2°, nor-male: 15 2°. ZD-u.n.SLjsl£3. "borza dne" 14. septembra 1899. Skupni državni dolg v notah. . 100 gld. — kr. Skupni državni dolg v srebru . 99 „ 95 „ Avstrijska zlata renta .... 117 , 90 „ Avstrijska kronska renta 40,0. . 100 , oO „ Ogerska zlata renta 4*/„.... 117 „ 50 „ Ogerska kronska renta 4° „ . . 95 , 30 , Av8tro-ogerske bančne delnice . 906 „ — , Kreditne delnice....... 372 „ 60 „ London vista . ...... 120 „ 57'.', „ Nemški drž. bankovci za 100 mark 58 , 92' , „ 20 mark.......... 11 „ 77 , 20 frankov......... 9 „ 56' , „ Italijanski bankovci..... 44 „ 50 . C. kr. cekini...... . 5 „ 69 „ HLdT Vsa vrednostna papirja preskrbuje BANKA MAKS VERSEC, LJubljana, Selenburgove ulice 3. Srečke na mesečne obroke po 2, 3, 5—10 gld. „ Telefon v Novo mesto. , <2_9 V graščini Bajnof je na prodaj (1471—10) večja množina vina domačega pridelka. x a. j>.*.a.XXXXXXxX **» «i» «*» *>» «r» *t* *)(• »v* »'■* *x* *»* *X* iw;+'m,'4;\^:+<..ui'^ruti^..'+'.,vtir',.,ivvr. Sričar 4 3llejač Ljubljana, Prešernove ulice st 9. 3laj0eč/a zaloga %gotooljenih oblek za gospode, dečke in otroke konfekcije %a dame. Solidno blago po "~ čudovito nizkih cenah. Ceniki se razpošiljajo zastonj in poštnine prosto. -tffffffffff t t Lepa meblirana soba z oknom na Vodnikov trg in s posebnim vhodom, se odda takoj v Študento, skih ulicah, štev. 2, v II. nadstropji Več se izve istotam. (1653—:.) Izurjene šivilje in (1664- 2 2 učenki sprejmejo se takoj za stalno dele Francevo nabrežje št. 1,1, nadstropje, Dva dijaka sprejmeta se v prav zračno sobo na stan< vanje s hrano. — Več pove upravništv „Slov. Naroda" pod št. 6. (1G71— i. Kupi s 3 po zmerni ceni. — Ponudbe na upravništv „Slov. Naroda" pod ,,gradič". (igt iz boljših hiš se sprejmejo na stanovanj in hrano v Jenkovi hiši nasproti justične palače štev. 8. (1657-2) samca, vsprejme z mesečno plačo 50 do 60 gld. po njegovih zmožnostih takoj dr. R. Bežek (1674-1) c. kr. notar v Zatičini. Spreten pisar išče službe v kaki notarski ali odvetniški pisarni. Ponudbe sprejema upravništvo ,.Slov. Naroda" pod ,,J. L. št. 16". (1676—1: Priporočava v' (21—21o. pasterizovano v steklenicah znano po svojih izvrstnih učinkih. v Ljubljani, v Prešernovih ulioah. Poštna in brzojavna odpraviteljica vešča slovenskega in nemškega jezika se za drugo mesto pri poštnem uradu na deželi takoj sprejme. Plača po dogovoru. Take, ki igrajo glasovir imajo prednost. Več se poizve v upravništvu „Slo-venskega Naroda'1. (1639—.".1 Hiša v na lepem kraji, v kateri je prodajalnica, s 4 sobami, 2 kuhinjama in kletjo, se pod ugodnimi pogoji takoj proda. Naslov pove upravništvo „Slovenskega Naroda". (1656—2) Prostovoljna prodaja zemljišča« gozda in stavb. 1. ) Zelo rodovitne njive, v obsegu 6 oralov 1316 nsežnjev. 2. ) Zelo rodovitni travnik.!, v obsegu 12 oralov 1004 Dsežnjev. 3) S sadnim drevjem nasajeni vrt, v obsegu 771 rjsežnjev. 4. ) Pašnik, v obsegu 212 Dsežnjev. 5. ) Gozdi, v obsegu 12 oralov 935 □ sežnjev, porasteni večinoma s črnim lesom, v katerih se pa že 25 let ni sekalo. 6. ) Zidan, z opeko krit velik ltlev, kozolec, skedenj ; vse stavbe ležeče sredi trga, tik cerkve, ob živahni cesti Ljubljana-Kočevje, kjer je sedež sodišča in davkarije, ter 10 minut oddaljene od železnične postaje. Hiša se lahko pozida nad hlevom ali pa na 5 minut od trga oddaljeni njivi, katera meri 2 orala 426 Dsežnjev. Naslov pove upravništvo „Slovenskoga Naroda". (1660—1) Šolske knitee in pisalne potrebščine za vse šole -ašf- Giontini pn (1668-1) Ljublj Mestni trg st. 17. 00628^ 7984 Štev. ©^13- Zakupni razglas zaradi za," o tovljenja kruha in ovsa za 1. 1900. ji z *5 •H (6 J O , 0 C p* (D 0 • Zakupna obravnava bode Za nastopne približne preskrbovalne potrebščine posad-kinih čet, zavodov in deželno-bram-benih oddelkov Približna tekoča magacinu za i kraji letna potrebščina znaša za čas od 1. januvarja 1900 do 31. dec. 1900 E (D zakupno postajo E "c za čas na dan Specijalni pogoji ovalni urenč kruha a ovsa a, kruha ovsa eskrb C o 840 840 4200 porcij centov Ptuj Celje Slov. Bistrica Strass Gradiška St. Vid ob Cr. Trbiž IVIalborget Predil (zapor soteske) Jezernica (zapor doline pri Raiblu) Bovec (zap. ceste Bovške kluže) Wolfsberg 0 o o o 1-1 C8 rH n O © Ti rH « 340 370 — 100 45 154 37 — - — _ C 306 w Q O — H O 83 0> Z fH _ cd 17 »mm u • Si B