8. številka. Ljubljana, sredo 12. januarja. IX. leto, 1876. SLOVENSKI NAROD. Izhaja vsak dan, izvzcmši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po poŠti prejeman za avstro-ogerBke dežele za celo leto 16 gld., za pol lota H gld., 211 četrt letu 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za ćetrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 Ter. Za pošiljanje na doni se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za Četrt leta. — Za tuje deželo toliko već, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih Šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za ćetrt leta 2 gU\. 60 kr., po pošti prejemati za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje do> četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, ft kr., če se dvakrat in 4 kr. še se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 2.r>—26 poleg gledališča v „zvezdi". Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolinanovej hiši. Avstrijski porotniki. *) Dolgih, krvavih bojev je bilo potreba, predno so ljudstva istrgala absolutizmu iz rok neomejeno gospodstvo svoje osode, predno so si priborila — to se ve da še ne popolnem — oni del samodoločbe, kateri je mogoč dandenes, ko je sila absolutizma še živo v spominu sovremenikom, ko se še vsnk dan le preostro čuti še vedno trajajoči vpliv one dobe v gospodoželjnosti prejšnjih oblastnikov in v malo srčnosti prejšnjih pokornike v. „Nil de nobis, sine nobis" velja de-nes, a v maso ljudstva se še nij moglo uko-reniniti to načelo. Mora iz absolutne dobe tišči mu še duh in telo. Vendar načelo je iz knjig učenjakov prestopilo v ustave sedanjih konstitucijonalnih držav, vstopilo ž njimi v življenje, kolikor nij zaviral tega vstopa prej omenjeni vpliv absolutizma na sedajnost. Ljudstvo je poklicano k sodelovanju pri zakonodaji, pri upravi države m tudi pri pravosodji, tedaj pri vseh funkcijah državnega življenja, od katerih je odvisno srečno in svobodno stanje državljanov. Poslednje je, o čemer nam je tu govoriti: delež ljudstva pri pravosodji. Ta delež je uresničen v institutu porot, katere so tedaj važen del tako teško priborene samodoloćbe ljudstva. Nobeden zarad političnega, ali po tisku učinjenega, ali sicer hujšega delikta zatožen i naj ne bode tudi obsojen, če ga nij odločeno število neodvisnih sodržavljanov spoznalo krivega. V tem je veliko poroštvo svobode in izdatna zavira samolastju. Treba tedaj čuvati porote kot oko telesa, ta biser — ne menj dragocen, nego parlamentarizem. Naše politično življenje je še mlado in rab- *) „(landbuch fUr oaterreiehiache Gcschworene von Dr. Victor Leitmaier. Laibach, K einmaver & Bamberg." Danilo Efremovič Efremov. (Po Popovu spisal J. Steklasa.) (Konec.) Mej tem pa, ko se ataman Efremov nij še vrnil iz Moskve, porodi se strašen ogenj v Oerkasku, ter nij pokončal samega mesta, nego tudi k mestu spadajoči stanici Skorodo-movsko in Iiikovsko. Pokončane so bile vse v cerkvi Vstajenja shranjene dragocenosti: visoka pisma od Petra V. za umirenje astra-banskega upora od leta 1706, zastave in druge dragocenosti. Zgorela je tudi druga petropavlovska cerkev, pisarna z vsemi pismi, vojskini medeni in železni topovi, in še celo denarna blagajna, ter smodnik. Razrušeno mesto je ostalo v nevarnosti pred napadi krimskih in kubanskih Tata rov. Ko se je Da- lega zdravja, reakcija nij nemogoča, posebno ker je masa ljudstva iz absolutne dobe tako neobčutljiva, nevedna, po uboštvu oslabelega značaja. Ljudstvu je zavoljo tega treba poduka, kako uživati svobodo, kar je po sedanjih razmerah uživati more, poduka, kako se morajo spolnovati pogoji svobode, da se ona sama utrdi .ter odtegne preteči nevarnosti pogina. Kdor sodeluje pri tacem poduku ljudstva, pridobil si jo zanj zaslugo. In to je storil dr. Leitmaier, spisavši knjižico: „lland-buch ftlr osterreichische Geschworene.u Porotniki so namreč oni faktor, od katerega je odvisno, ali bodo porote kos svojemu nalogu: biti sočuvarice državne svobode, ali ne. Oni morajo svoje dolžnosti natanko poznati in jih vestno izpolnovati, sicer bi utegnil propasti cel istitut. Porotnik se sicer pri vsakem slučaji posebej poduči o svojih pravicah in dolžnostih, tako, da mu posebnega pripravljanja nij potreba. Vendar bode veliko lažje izpolnil svoje mesto, ako se prej o važniših momentih sam poduči. Navod k temu mu daje prej omenjena knjižica, katera razpravlja v prvem delu občna pravna načela kazenskega zakonika h. pr. hndobni naklep, poskus hudodelstva, deležnost pri hudodelstvih itd. potem pa tudi razlaga posamezna vejča zločinstva, o katerih sodijo porotniki, z navođenjem veliko, razumljenje stvari zlo pospe-šujočih primerljajev v popularnem lehko razumljivem jeziku. Isto tako obdelava v drugem delu porotnike zadevajoče določbe kazenskega postopnika.. Tretji del govori o nalogu porotnikov in o sredstvih, ga prav rešiti. Ne bodemo se spuščali globljeje v analizo knjižice, ker to tudi od kraja naš namen bil nij, hočemo le nekatere misli irzeči, katere so se nam vrivale prebravši to delo. Kazenski postopnik ne polaga zastonj tolike važnosti na prečkanje zatožnega spisa nilo Efremovič vmil na Don, pospešil se je, ter poslal poslance, da izprosijo visoko milost pri dvoru za obnovljenje zgorelih pisem, zastav in dragocenostij. Poslanci, ki so šli na dvor, so bili sledeči: sin njegov Štefan Efremovič, Timofej Turovjerov, Sidor Sebrjakov in Mihail Orlov. Cesarica Elisabeta Petrovna, uvaživši prošnjo atamanovo, poslala je na Don od 10. marca 174G z svojim lastnim podpisom potrjeni list, z vsemi prepisanimi listinami od Petra V. od leta 170G, ter tudi vnovič vojski premilostlivo poklonila mesto zgorelih znakov atamanskega dostojanstva — srebrno vojsko-vodno palico, pozlačeno in z drugim kamenjem urešeno, bunčuk (konjski rep) z jabolkom, desko, srobrni ali pozlačeni zavitek, veliko zastavo od damasta, urešeno z zlatom in šest drugih manjih ravno tako urešenih. Sploh pa se je Danilo Kfremov ves čas pri začetku glavnega obravnavanja, da zagro* zuje ničnost na opustenje tega prečitanja. Po prečkanji, jasnem in razločnem prečkanji tega spisa, zadobe porotniki, ki so pazljivo poslu* šali, o djanji, katero je podlaga obravnavanju, podobo celote tega dejanja, po tem preči tanj it vedo, o čem jim bo izreči svojo sodbo. Dokazi zoper obolženega so jim vtisnejo t dušo in potem še le morejo razumevati zagovor zatoženčev in dokaze, katere jim za in zoper zatoženca predstavlja celo obravnavanje. To vse pa morejo porotniki le tedaj, ako so zatožni spis razumeli. Povsod je prilika opazovati, da se na to prečkanje zatožnega spisa poklada veliko prema1 o Važnosti. Tu se meni nič tebi nič hitro in kot malenkost prečita, tam se celo čita v jeziku, ki nekaterim porotnikom nij znan in po tem prečitanji v neznanem jeziku se jim površno pove, kaj se je ravno kar čitalo. Da tega neče postava, kaže važnost, katero daje zatožnemu spisu. Na porotnikih je, da zalite-vojo natanko prečkanje v njim razumljivem jeziku, kajti oni so pred svojo vestjo odgovorni za pravično razsodbo po prepričanji, katero pa ne more biti jasno, ako podlage vsega obravnavanja nijso razumeli. Tu nij na mestu nikaka boječnost, saj so sodniki, — ravno tako, kakar državni sodniki. Posebno odlična važnost se po pravici pripisuje porotam pri političnih delikti h. Tudi dr. Leitmaierjeva knjiga poudarja to važnost, rekoč, da se posebno pri tacih delik-tih stavlja v izrek porotnikov veliko večje zaupanje, nego v razsodbo državnih sodnikov, ki so več ali meuj odvisni od države. 1 lic llhodus, hic salta! Zakon jo dober v tem, da politične in tiskovne — ki so po ogromni večini politični delikti, da te delikte odteguje državnim odvisnim sodnikom, ter jih prepušča neodvisnim porotnikom. A glej, ravno tiskovnih svojega zapovedništva nad vojsko odlikoval posebno z upravnimi sposobnostmi, kar spri-č njej o njegova mnogobrojna pisma in naprave, ki so se ohranile do dandenes. Po njego vej osnovi so bile napravljene kancelarije vojski-nih del, da se tako poveča moč starešin in tudi njegova. Narodna samouprava, ki je bila v oblasti vojskinega kroga, bila je koncema odstranjena, lladi pomanjkanja dokazov je teško opredeliti čas, kedaj je končno to iz-vedono. Vojskini krog se spominja Še 1. 1733 v spisih, 1. 1730 pa uže nič več, in 1. 1740 so se vojskine rozsodbe sestavljale uže v pisarnah vojskinih del pri zboru starešin. Precej za tem 1. 1740 nastopila je neka druga uprava na Donu svoje delovanje, namreč uprava stalnih starešin za sodbo beguncev. Pod tako sodnijo je bilo opredeljenih nekoliko stanic, ter jim dolžnost naložena, ra-zun izpolnjevanja nekaterih drugih zapoveduj, dejani mej trnje; malo cvetja jim požene bodočnost in še tega rožice se kmalo osujejo. In tako jim je prineslo tu v Ljubljani tudi novo leto pregrenek sad in na vse kriplje se napenjajo, da bi si ga osladili z izgovori. Nemško gledišče pri praznih prostorih igrano nij moglo preboleti novega leta in je zlezlo na kup in sedaj visi mej življenjem in štirinajstdnevno večnostjo. In če vprašate, kako pa ti nemškutarji, kateri imajo vedno polna usta nemškega bahanja, pustijo giniti institut, ki je menda ka-li pred vsem sposoben širiti in pospeševati inteligencijo, odgovoriti se mora, da to so zakoni narave. Glejte rodili so se oni ali pa njih očetje po poštenih naših kočah in v mladih letih jim je rezal oče v kratkih, do golih kolen sega-jočih hlačah ovsenjak in bradate koze so pasli po rebrih slovenskih. Ali natora vstane, če jo tudi s kolom potiskaš od sebe in tako tudi naši nemškutarji „boj bijejo brez upa", da bi kedaj spravili v svoje kosti in žile Gb-thejevega, ali Schillerjevega duha. Ta-le gle-dališčni „krah" je temu živa priča in mi ga hvaležno registrujemo kot dokaz, da neinšku-tarstvo pri nas kljubu vsem visokim podporam pojemlje, da nema na zdrave prsti, v katerej bi pognalo svoje korenine. Registrujemo pa ta „krah" tudi, kot „testimonium paupertatis", katera se je nam uže tolikokrat očitala in katera je vendar le kakor vselej na strani bahačevej. Končno pa še izrazimo svoje usmiljenje nad gledališčnim personalom, ki je došel tu sem s polnimi upi, ali naša dolžnost nij, napolniti nemško gledališče in zatorej vendar konstatiramo udarec, ki je zadel narodne naše nasprotnike ter odkril mizero njihovo. To mora nam, ki se z golimi rokami proti dobro oboroženim nasprotnikom braniti moramo, daje pogum. Jugoslovansko bojišče. Dalmatinski „Narodni list" od 5. t. m., ki nam je pa stoprv včeraj došel, potrjuje, da zadnje vesti iz Hercegovine „nijso take, da bi z veselile rodoljubno srce," in da je do-sedaj zaslužni Peko Pavlovic nepreviden bil. Sicer pa trdno upa, da se bode ta napaka kmalu popravila. Iz Broda se 7. t. m. brzojavlja: V torek je črez 60 turških vojakov pod Svinjarom pet ribčev iz Broda, kateri so na avstrijskej strani lovili, obsuli jih s kroglami. Jeden bil je štirikrat smrtno ranjen, trije so ušli, in petega, katerega čolniček je veter na turško stran prignal, ujeli so Turki živega. — Smrtno ranjeni umrl je včeraj, ter zapustil pet neoskrbljenih otrok." Iz Je se nove a se 5. t. m. „Agr. Ztg.M piše: Odkar je Hubmajer po Jamniškem shodu poveljništvo prevzel, se je mnogo v vstajniških krajih Bosne preobrnilo. Slabo gospodarstvo raznih odbornikov je odstranjeno. Odkar so morali nekateri udje akcijskega komiteja (kakor Pelagič) iz Avstro-Ogerske oditi in odkar so knezu Petru Karagjorgjeviću prepovedali bojevati se za svoje lastno dobičkarstvo, sicer bi moral bojišče zapustiti — pridobila je vstaja zdravejši temelj, ter želeti je le pri znanej eneržiji Hubmajerja najboljši vspeh. 2. t. m. vnel se je mal a hud boj v Motaic pri Boki. Mala četa teh gorjancev odšla je po živež, zadela je mej potom na neki turški re-difski oddelek, kateri je sigurno imel jednaki namen. VstaŠi naskočili so takoj na redife, kateri so se stoprv po dolzem hudem boji vrnili v bližnjo karavlo. Po večkratnem napadu posrečilo se je vstašem zažgati karavlo, ter so odšli stoprv potem, ko so 4 Turke pobili in mnogo jih ranili. Vstašev bilo je samo 24 ranjenih, gotovo malo Število, ako se pomisli, da je hrabra četa morala Turke privabiti iz njih skritega zavetja. V teh krajih Bosne so le še samo mali oddelki vstašev, odkar je preložena glavna akcija na suho mejo. Nekaj čet, pod vodstvom izbranih si vodjev bojujejo sicer neprenehoma v Motaičnih in Pastirovih gorah, bodo se pak zdržavali le toliko časa, dokler bodo živež imeli — in tako bi bilo želeti, da bi se tudi združili z glavno močjo. Politični razgled. IVotraoJe dežele. V Ljubljani 11. januarja. MMnitnntinci začenjajo pomišljati na pasivno politiko nasproti Dunaju. „Narodni list," glasilo narodne stranke, v uvodnem članku vpraša, čemu sede naši poslanci polni popustljivosti v Beču, in kaj nam basni Kodu1, če se naš hrvatski jezik ne uvaja v vse urade in šole in če se nam obljube ne izpol-nujejo. Hrvatski „Obzor" se huduje nad „Politiko," ker ta hrvatsko narodno stranko napada zarad tega, ker proti Srbom v granici in Sremu varujejo hrvatske kraljevine coloto, da-si imajo Čehi doma nasproti češkim Nemcem isti princip. — političnih delikt ov nobenega ne prepuščajo porotnikom, po objektivnem postopanji sodijo o teh deliktih državni — odvisni — sodniki. Mar se boje porotnikov, da bi koga krivega ne oprostili? Gotovo, sicer bi se tako ne ravnalo. Na porotnikih je zopet, pokazati svojo nepristanost na vzvišenem sodnem stolu, na katerega se ne sme nikdar uri vati strast in po njej krivica. To pa bodo le, ako svoj posel vestno spolnujejo, kakor so ga v širnej Avstriji do sedaj povsod. Stališče časnikarstva v tem vprašanji je znano. Gojilo je upanje, da bode njegovo stanje varnejše po vpeljavi porot, ker je upalo, da bodo porotniki, neodvisni sodniki, sodili o njej. Varalo se je. &e vedno se odteguje svojemu pristojnemu sodniku. To je jedno, kar nas pripravlja do obupanja nad slobodo v Avstriji. Proč tedaj z objektivnim postopanjem in postavite nas pred naše sodnike, njihovemu izreku se bodemo uklonili, če tudi bi utegnil grenek biti. Časnikarstvo, ki ima neizmeren delež na vsem napredku, naj bode v resnici svobodno, kajti, ako res vseka denes rano, zaceli jo uže jutri. Govorili smo tu iz obče avstrijskega stališča, ne iz posebnega — narodnega. Saj knjižica, katero imamo pred očmi, je pisana v nemškem jeziku, za naš narod tedaj nerazumljiva. A v tej knjižici se čita, kar je dobro za vse narode v Avstriji. Kdor ume jezik, čita naj iz nje dober poduk o jednem najvažnejših pravic državljanskih. Nemci, katerim je posebno namenjena, naj bi se pa iz nje učili pravičnosti, katere nemajo vsi, pa bi bilo boljše za nje m za nas. Nemškutarska mizera. = Človek bi moral imeti lažnjivega Kljukca fantazijo, če bi trdil, da se tem nemškutarjem na Slovenskem dobro godi. Ako se pije kje germansko vino in uživajo nemške klobase, tedaj so takoj tam in si nalivajo prazne želodce pogledujejo ljubeznjivo tija Črez meje avstrijske, ter široko odpirajo usta, češ da so tu skrajni pijonirji v jugu, ter da pripravljajo pot germanskim idejam, da bodo segale in vladale enkrat od severnega Belta do južne Adrije. Če je kje kak „Vereinstag" tedaj so tudi zraven in delajo ropot s prusaškimi frazami, da bi se tam v tujini ne mislilo, kako da so ti bratje na jugu z rožami obdani in bog ve s kakšnim vspehom da „pijonirijo" tu mej nami, ter delajo rove in okope za veliko Germanijo. Ali v resnici so ti žalostno tužni pijonirji večjim delom opazovati pojavljanja beguncev velikoruskih raznega poklica ljudij, ter pošiljati je iz Dona na opredeljena mesta. Le-ta starešinstva so bila upotrebljena pri urejevanji sedanjih preiskovalnih predstojništev v oblastjih. Čudno je, da so se začele snovati v tem •času pri starešinah cele pristave in slobode (vasi), ki so bile naseljene po beguncih in posebno po takih od starešin, ki so bili naznačeni od preiskovalnega poverenstva. Na drugej strani pa je skrbel Efromov postojano za ohranitev vojski pripadajočih pravic, kakor: posest zemelja in uživanje drugih koristij in ugodnostij. Tako je zavzemal on večkrat častno mesto pri delitvi zem-skih okrožij Donskih Kozakov z Zaporožči (1. 1743—1746), ko so bili le-ti zadnji pride-Ijeni k zapadnemu delu danskih zemelj, ter je opredelil večkrat preporne meje. V krat- kem za tem 1. 1752 so bila razdeljena Don-ska okrožja z Volžkimi Kozaki. V tem času so se postojano vzdigovali prepiri z novimi priseljenci Ekaterinopoljske gubernije za ribji lov v ustjih Dona in zalivu Azovskega morja, in po tožbah vojske radi potrjene dozvole za ribji lov, bila so izdana od vlade tudi njim potrdilna pisma (1. 1745—1753). Ko je bila 1. 1749 y Čerkasku urejena mitnica na meji, da se pobira eolnina od vse uvozne robe iz turških pokrajin, kakor tudi od vse iz Rusijo izvoženo robe, predstavil jo atainan Efremov vladi, da tega poprej nij nikdar bilo, kakor tudi v tem času ne, ko sta Asov in Taganrog bila v ruskih rokah, nego, da so donski Kozaki slobodno tržili brez eolnine, in vsled njegove prošnje jo bilo na visoki dopis od 15, decembra t. leta, naloženo mitnico prenesti na mejo do bogatega Kolodeza, in da se od vojske vsled ukazov vrhovnega taj- nega sveta (1. 1727—28) in vladnega senata (I. 1734 in 1745) niti od dovoznega niti od odvoznega blaga za mnoge zasluge ne sme pobirati; dalje, da se mora v Čerkasku mej soboj, kakor tudi na meji s prišlimi Grci, Turci, Armeni z neprepovedanimi stvarmi po poprejšnjej postavi in kozaškej navadi brez eolnine tržiti. Leta 1744. 1747 in 1752 so bilo potrjene tudi pravice za maničko1) sol na zadovoljstvo Kozakov. Ko je Danilo Efremov kot vojskini atainan doslušil 15 let, prosil je 1. 1753, da se odpusti iz službo radi starosti in da so njegov sin Štefan imenuje mesto njega za atamana. Cesarica Elizabeta je vslišala to prošnjo, ter ga rešila službo meseca avgusta 1. 1753, po-klonivši mu naslov vojskinega gcnaral-majorja. Tudi sina njegovega je imenovala vojskinim *) ManiČ, slano jezero jiztofino od azovskega morja; iz njega teče reka Manič, ki bo izliva v Don. V zadevi dogovorov ministerskih v Vesti nij od včeraj nič novega izvedelo se, nego po-trjilo, da se zjediniti nijso mogli in da nočejo poravnavanja nadaljevati. Cesar po „W. T." nij zadovoljen, posebno ne, ker se podtika financijalnim stvarem politika. ViiiinJc dr Mtnlijnnskn ministerstvo je Andrassv-jeve turške reforme prevzelo in se v telegramu iz Rima upanje izreka, da bode vseh fiest velevlastij Turčiji nasvetovlo, naj ponu-jana „poroštva miru" sprejme. — Se sedaj se natanko ne ve, kako misli Andrassv vsta-nek odpraviti. V Španiji je sedaj volilna agitacija. Vlada Alfonzova se baje obnaša jako liberalno. Napredno-demokratični elementi, kakor tudi konstitucijonalci postavljajo kandidate. Severni slmeriteanci se pripravljajo, Španjcem Kubo vzeti. V Port rovalu v južnej Karolini zbirajo svoje vojno brodovje. Dop ISl. I k Vrmtia 10. jan. (Izv. dopis.] Da bode vstanek na jugu rešil ubogo rajo turškega jarma, porok je nam hrabrost vstašev in pomoč vseh vzhodnih slovanskih plemen, kakor vseh svobodoljubov neslovanskih narodov. — Lepo je bilo videti pretečeni teden čvrste Ruse, kateri so odhajali z obilnimi darovi iz Trsta v Črnogoro. Tržačani, katerim je bila prilika videti vzhodne naše brate, so hvalili čvrste inposantne osobe in zdravilne aparate, ki so jih soboj proste in v zabojih peljali. Ker pa se nij moglo toliko blaga naenkrat odposlati, prišlo je še po njih odhodu mnogo nosilnic in drugih zdravstvenih pripomočkov, kateri so bili nemudoma s prvim parnikom v Kotor odposlani. Da Črnagora v akcijo stopi in morda Še ta mesec, to se tukaj govori, kajti agenti črnogorski kupili so v Trstu posebno, in drugod mnogo živeža in streljiva, mej tem obilo dinamita. Prostovoljci vedno še dohajejo; pretečeni teden je bilo videti po tržaških ulicah hoditi nekoliko francoskih obrazov, kateri so še svoje pomanjkljivo oboroženje v tukajšnjih zalogah dovršili. Zima je tudi v morsko nižavo segla v soboto in nedeljo zasipal je sneg pogostoma, ter pokril mesto in gore za dva palca debelo, k temu se pridruži še dež, ter polika ceste in ulice do dobrega, da se denes in sinoč nij upal noben kočijaž na beli dan, ako nij imel konje ostro kovane. Ljudje so padali, ter se drsali po vseh straneh života, kakor si je kedo pomagati mogel. ■k Vojltilitl G. jan. [Izv. dopis.] Udje celjskega učiteljskega društva so bili k zboru 30. dec. pr. 1. povabljeni, ker je prvi Četrtek v januarji praznik. Prišlo je 18 udov, g. Jarc iz št. Jurja je bil gost. Vršilo se je sledeče: 1. Zapisnik decembrove seje se je prebral in odobril. 2. Na peticijo društva od 5. marca 1875, da naj bo četrtek po vseh šolah prost dan, je okrajni šol. svet celjski določbo dež. šol. sveta s tem naznanil, da je v celjskem okraji (političnem) na večrazrednih šolah prosti četrtek dovoljen, na enorazrednih pa ne. Ako se hoče prosti četrtek tudi za druge okraje dospeti, naj se zopet prosi. Za prosti četrtek drugih okrajev društvo ne bo prosilo, za njega naj se dotični učitelji in društva poskusijo, pač pa za prosti prvi četrtek vsacega meseca, ker drugače še učitelji enorazrednih šol k društvenim zborom priti ne morejo in ne smejo. 3. Iz poročila društvenega odbora o delovanji društva se je slišalo, da je ono v vsa-cem obziru marljivo delovalo. V teku leta je prednašalo več gospodov udov v raznih predmetih. Zarad preselitve so iz društva izstopili 3 udje, katero šteje zdaj 47 rednih in 2 častna uda. Društvo je imelo le nemške časnike graške in dunajske! — Obravnavalo se je vse v nerisčini ; opomniti pa je, da ima društvo dva nemška uda, na katere se je oziralo Račun jo pokazal, da ima novoizvoljeni blagajnik mnogo zaostalih doneskov še dobiti. Za pregledovalce računov so bili izvoljeni gg. Tisch, Miklavec, Kovač. 4. Pred volitvijo novega društvenega od bora so se udje prebrali. 5. Voljeni so bili sledeči gg.: Bobisut, načelnik; Tisch, načelnikov namestnik; Weiss in Lever za perovodje; Kovač, knjižničar Miklavec, blagajnik; Vučnik ml., Lopan, Kre gar, odborniki. 6. O naročitvi društvenih časnikov je g Kropej predlagal, naj društvo pri prejšnjih ostane; g. Žolnir pa pravi, ker smo mi slo venski učitelji in se slovenskim jezikom pod učujemo, more naše društvo v prvej vrsti slo venske časnike se naročevanjem podpirati, ter nasvetuje „Slov. Učitelja", „Vrteča" „Zoro" in „Zvonw, kar je bilo sprejeto, čeravno nijso vsi roke vzdignili. — „Slov. Naroda", kot dnevnika, kateri se za pravo domače šolstvo vrlo poteguje, kakor tudi šolska lista „Slov. Učitelja" in „Vrteca", naj vsak učitelj, kateri ima toliko spoznanja, da na slovenskoj zemlji kruh služi, ako mu mogoče, sam ima. — Vsak dan naj le domoljubni učitelj 5 kr. kar je komaj za l/4 litra vina, za te liste na stran dene ! —i— Iz l>4ftl»r/* polj (i. januarja. (Izvirni dopis.] Dolgo časa se iz naše doline nihče ne oglasi, da M svetu nemile in nepravične okoliščine, ki nas tlačijo, naše nam svete pravice kratijo, javno pokazal; pričnem torej jaz, in sicer pri onem, ki je sedanji čas za nas naj-glavnejših faktorjih: šoli in kmetijstvu. Solo imamo lopo, v prvem nadstropji dve lepi šolski sobi, izmej katerih jedna vedno prazna in tiho stoji; pa ne da bi kdo mislil, da nij za šolo obiskovati sposobnih otrolc, saj jih je do štiri sto, ampak samo jednega učitelja imamo, kateri, akoravno marljiv in vnet, za šolo z dušo in telesom, vendar nij sv. duh, da bi poduk s čudeži šolskim otrokam v glavo ulival. Imamo dva učitelja na papirji, katera dva tudi plačujemo, pa jeden je le zapisan, kakor krški raki, ki so v pismu, v koši jih pa nij; da drugega učitelja nemarno, je kriva premajhena plača, samo štiri sto goldinarjev, ker učitelji dandenes povsod večjo imajo; drugič se vsak boji, za to službo prositi zarad neke v tukajšnjem krajnem šolskem svetu vso oblast imajoče svojati ki je za vse bolj, kakor za šolsko blagostanje vneta, in za ta sveti prospeh popolnem nezmožna. Meseca novembra je učitelj, boječ se, da bi mu nekateri iz revščino, drugi pa iz lenobe staršev zlo slabo oblečeni otroci v šoli od mraza poginili, s podučevanjem nekoliko dnij prenehal, ker šolski in občinski zastopi nijso bili ni polena drv za šolsko kurjavo preskrbeli. Glej svet ljubezen do šole! Ko bi krajnemu šolskemu svetu za šolo kaj mar bilo, ne bi se li potrudil, da bi še jednega učitelja dobili, če uže moremo štiri sto goldinarjev zanj plačevati? — Pa v okrajnem šolskem svetu je nekaj udov, ki vsak napredek, posebno nove šolske postave in poduk kakor satana teško vidijo, drugače ne bi koštrunov v šolskej drevesnici pasti pustili, in ne bi drevesnice vsak dan manjšo delali, katera se kakor polž krči, in vse to se godi pod krajnim šolskim svetom, ki je iz najveljavnejšili mož našega kraja sestavljen, izmej katerih razen učitelja in žup- atamanom, se ve da pod pogodbami, da bode on v važnih dogodjajih, ki se pripetijo na meji ali sploh pri iznenadnih slučajih, ravnal se po po volju, in naredbah očetovih. Pri tem pa je bilo tudi opredeljeno mesto dohodkov spadajočih na atamana (ki jih jo zdaj dobil ataman), da so mu plača iz vojskine blagajne, plača general-majorja z vsemi obroki in slugami iu za upravo tajuih zadev, ki mu je bila izročena, dali so mu pisarja in pobočnika, tudi še sto donskih Kozakov, katere si je mogel on sam kot najsposobneje izbrati. A 1. 1755 jo bilo zapovedano, da ima pod njegbvhn glavnim zapovedništvoin stati vojska atamana Štefana in vsa druga vojska. Tako veliko zaupanje je imela nanj cesarica. Delavnost njegova so je potezala še sedaj na upravo vojskino. In ko je buknila sedemletna vojska, izjavil jo Danilo Efremov željo, da bi on sam zapovedoval donskim Kozakom, ki so bili v sustavu ruske vojske, kar mu je bilo tudi do- voljeno. In tako je bil za uredni pohod skozi Poljsko in radi hrabrosti v Pomeranskej izkazane, radi vernosti, radi dobrega reda v svojej vojski, pohvaljen pri vladinem vojskinem oddelu ter vsled tega povzdignon vsled visokega dopisa od s. maja 1. 1751» na čast tajnega sovetnika z izpolnevanjem poprejšne službe na Donu. Razen služeb pa je dobil Danilo Efremovič večkrat tudi druge nagrade kot: meče, sablje itd. in 1. 1710 mu jo bila poklonjena od cesarice njena z dragimi kamenji bogato ubrana slika. V društvenem življenju je bil Danilo Kfre-iiiov znan veseljak, ter je udobno in razkošno živel. Ker je imel sploh velik vpliv na občnost, mogel si je tudi mnogo prisvojiti na korist družili ; razun znatnih dohodkov (nadomestiva-jui'ili plačo od raznih uprav), prisvojeval si je tudi v svojo oblast vojskine zemlje ter je na te kraje naseljeval Maloruse, Uže 1. 1740 je bilo pri mlinu Efrcmovem 50 družin Malorusov ter so se izjavili, da hočejo pri njem živeti, čeravno je bilo zapovedano, da se imajo vrniti v svoja poprejšnja prebivališča. Ali na taka povelja so nij mnogo gledalo. Danilo Efremov je osnoval dvorčeke, mlinove, konjušarnice in na tak način razpolagal lehko z neizmernim bogatstvom, ki mu je bilo sredstvom, da je mogel zadostovati do sedaj na Donu nenavadnim običajem in razkošim. Pri njegovej hiši je bila sezidana cerkev, pri katerej je sedaj ženski elreniovski sainosten. Za njega so bile narejena, kakor so pripoveduje, do takrat nepoznane razkošne kočije, koljaski, vozički, kar je tudi druge donske starešine malo pomešalo. Zvršivši na zapadu svojih dnij pohod v ppmeransko zemljo in komaj vrnivši se na brege rodnega mu Dona, pokratila je smrt dni teinu važnemu možu v Donskej zemlji leta i7(;o. nika nobeden nemški ne razume, ali vendar se vse nemško urad uje, ker to je sveta volja gospod predsednikova. Lehko se vidi, koliko napredka in omike imamo se od naše šole nadejati, namesto proti usiljevanji nemških dopisov protestirati, sami klečeplazko skoro vsem v nerazumljivem jeziku u radujete? Sram vas bodi! saj ste slovenščine vsi brati in pisati zmožni. Letina je bila srednja, denarna stiska je huda, davke pa gospodske terjajo, kakor da bi bil jutri sodnji dan; pred novim letom so marsikaterega kmeta davkarski uradnik, brič in žandarji z bajoneti obiskali, ako je bil le forint na davkih dolžan. In kmet vse to teško stori in slabo oblečen bomo živi. Domače stvari. — (Zadnje konfiskacije „Sloven skega NarodaH), zarad hrvatskega citata, ljubljanska okrajna sodnija nij potrdila. To se je „Slovenskemu Narodu" sedaj v prvič pri-godilo, da bi sodništvo dementiralo odlok c. ki', državnega pravdništva. Posamezni sodnik g. Čuček navaja v razlogih svojega nepotrjenja, daje: „v celem civiliziranem svetu in v vseh časnikih vseh jezikov usus, da se citati iz druzih listov ali knjig citirajo v jeziku rečenih listov in knjig. Poleg tega je pa Še citat iz „Primorca" slovansk in le v dijalektu od slovenščine prav malo različen. — („Slovenske knjižnice") je prvi zvezek denes dotiskan, v kacih dveh dneh dovrši knjigovez g. Ničman vezaiye in potem razpošljemo še ta teden naročnikom I. vezek. Drugi pojde takoj v tisk. — (Ljubljanski škof) g. dr. Pogačar se je včeraj na Dunaj odpeljal. Razne vesti. * (V Carigradu) je 27. decembra zgorela palača nekdanjega vojnega ministra IIus-sein Avni-paše. Na večer proti 9. uri pričelo je goreti velikansko leseno poslopje na cesti Arabzade, katero je kakih 150 metrov od vojnege ministerstva in velike mošeje Sulei-maniche oddaljeno. Mislijo, da se je ogenj vnel se iskrami, katere so iz kuhinje v haremu izletele. Plamen postal je takoj od začetka tako velikansk, da je Hussein-paša sam, kateri je zaradi necega bolehanja potovanje v Salonik odložil, zapustil stanovanje v ponoćnoj suknji. Ogenj se je vnel v stanovanji ge-neralštabnega majorja Ehrebbe^ja in njegove mlade soproge. Družina nij mogla od svojega premoženja ničesar rešiti. Garderoba, bogato iz Pariza pripeljano hišno orodje, poročna darila mlade gospe, orožje paše, prelepi perzijski preprogi harnia, vse je zgorelo. V kratkem Času zgorelo je vse poslopje. Vsem bolnim moč in zdravje brez lek* in brez stroškov po izvrstni BeialBSCiere k Banj 30 let nže je nij bolesni, ki bi jo ne bila ozdra vila ta prijetna zdravilna hrana, uri odraščenih i otrocih hrez medicin in stroškov; zdravi vse bolezni v želodcu, na živcih, dalje prsne, i na jetrah; žleze i naduho, bolečine v ledvicah, jetiko, kašelj, nopre bavljenje, zaprtje, prehlajenje, iiespattje, slabosti, zlate žilo, vodenico, mrzlico, vrtoglavje, silenje krvi v glavo šumenje v ušesih, slabosti in hlevanje pn uosečih. OtoŽuost, diabet, trganje, shujšanje, hledičico in pre hlajenje; posebno se priporoča za dojeuoe inje bolje nego dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 spričo /*i zdravilnih, brez vsake medicine, mej njimi spri fcovala prolesorja Dr. VVurzerja, g. K. V. Beneka, pra-viiga pruieaorja medicin« na vseučilišči v Mariboru, zdravilnega svetnika Dr. Angelsteiua, Dr. Shorelauda. Mr. Campbella, prof. Dr. Dedč, Dr. Ure, grofi nje Čast le-s nar i, Markize de Brehan a mnogo druzih imenitnih csoh, no raznosi 1java na posebno sah tavani e zastonj. K ratU izkaz ii 80.1)00 spričevalo v. Spričevalo it. 73.670. Na Dunaj i, 13. nprila 1872 Treslo je vža sedem ines ce-, od ar sem bil v brezupnem stanji. Trpel tem vsled prsni 1 i i ču ničnih bolečinah, in sicer tako, 1a s in od 11 ■ i • - do dne \ idno g ni i, in to zs prečilo je dolgo čs» moj šedije. ( ..I sem od Vase čudapolne Kevalescičre pri' el sem jo rabiti in zagotovim Vas, da se čutim po mestčntui i žitku V še tečne in okusne Ke h les'.icre pupo mm zdrav, tako. da brez nujma- tega tres uja morem zoper, pisati. Za adi teg* p.ipor<č.m v*tm bolnim to p imtsrno prav cei 6 u okuw o hrano, kot lajbo'jši pripom č>, ter ostanem Vas udani Gabri el Teschner slušatelj javnih visiih tgovskih šol. Pismo visoko plemenite markize de Brehan. Neapel, 17. aprila 1862. Gospodi Vsled neke bolezni na jetrah bilo je moje stanje hujšam*a in bolečin sake vrste sedem let sem strašno. Nij sem mogl i niti čitati niti pisati, tresle so se vse čutnice na celem životu, slabo pre-bavljenje, vedno nespanje, ter sem trpela vedno na raz draženj i čutuic, katero me je sem ter tja prega njalo in me ne jedni trenotek na miru pustilo, in pri tem bila sem melanholična najvišje stopinje. Mnogi zdravniki poskusili so vse, brez da bi mojo bolečine zlajšali V polnej obupnosti poskusila sem Vašo Revalesoiere in sedaj, ko jo uživam tri mesece, zahvaljujem bo bogu. Revalesciere zasluži največje hvalo, pridobila mi je zopet zdravje in me stavila v stanje, da morem mojo društveno pozicijo zopet uživati. Dovolite gospod, zagotovjenja moje prisrčne hvaležnosti in popolnega spoštevanja. Markize de lire han. St 75.877. Flor. Kbllerja, c. kr. vojašk. oskrb: nika, Veliki Varaždin, na pljučnem kašlji in bolehanji dudiiika, omotici in tiščanji v prsih. Št. 65.716. Gospodični de Montlouis na nepre-bavljonji, ne spanj i in hujšanji. Revalesciere je 4 krat tečnejša, nego meso, ter se pri odraščenih in otrocih prihrani 50 krat več a* coni, ko pri zdravilih. V ptutiastih puiioah po Dol funta 1 letah «> 13 tat 1 gold. 50 kr., 24 t;*a 'J gold. - un 4 4 taa s gjltt. "Okr., v prahu sa V20 ca. i0 tohi. r'rodaje Ou !Urry Ji (Jomp. na ]>u .^U, vt'ttlJ i a« ti-gHiHMf ii'.ev. R, kakor v vsuh a.«ntih pri dobriti Uhurjih in •pecorijskih targovuih 'ne" razpošilja An-ni.jaka hiš« na tw kra'e r.» poštnih wife^4. (457—4) Lastnina in tisk „Narodne tiskarne".