zirvz-.j'Hnsrj'E
S°Ä“ ILÄ WDPÄ ISMOTOM M0 XIV WEEO j«
BOŽIČNI ČAS Božični čas oi čas spomina!
Pred duh nam stopa domovina; Vsak dan nam misli tja hitijo, v teh dneh se nam še pomnožijo.
Spomini na otroška leta in na mladost je misel sveta.
Ko smo v domačem krogu bili in se med svojci veselili.
Tujina mrzla se nam zdi, čeprav nam solnce greje dni Ni onega razpoloženja kot da ga le domača zemlja.
Spomin na mater in očeta, ki mrtva sta že dolga leta,
Al če živita zapuščena postarana in osamljena.
Spomin na sestre ino brate na strice, tete in nečake;
Pogovor o sosedu kroži, in po prijatljih se nam toži.
Spomin nam rojstna je vasica; obiskal bi jo, če bil bi ptica.
V njej srečno bilo je življenje dokler ni tujec vzel naše zemlje.
V božičnih praznikih naj se pač vsakdo spomni, zakaj je prišel na svet Sin Božji:
Ne zato da bi prinesel ljudem bogastvo.
Tudi ne zato, da bi nas rešil trpljenja.
Ne zato, da bi odvzel ljudem skrbi.
Pač pa zato:
Da bi nas odrešil greha, ki človeka dela nesrečnega v življenju, ker mu jemlje srčni mir; ki ga dela nesrečnega za večnost, kjer bo moral storiti pokoro za svoje izdajstvo proti Bogu; ki žali Boga našega dobrega nebeškega Očeta, ki nam je dal življenje zato, da bi si v njem mogli zaslužiti srečno večnost; ker je škodljiv tudi drugim ljudem, ker je vedno vzrok nereda v družbi.
Tudi zato, da bi nam dal dober zgled nesebičnega življenja in nenavezanosti na posvetne stvari, katere uživamo na zemlji le za kratek čas in je zatorej nesmiselno, da bi se človek zakoval v verige pozemeljskih reči.
Da bi nam pokazal, s kakšnim srcem naj človek sprejme vse dobro in hudo, ki ga v življenju more zadeti, v zavesti, da smo na zemlji le popotniki ki moramo hiteti brez zadržka proti večni domovini, da je ne zgrešimo.
Spomin na dom, hišco domačo kjer pekla mati nam je pogačo. Ko sem od nje poslavljal se so bridko tekle mi solze.
Na Božič Polnočnica na Peternalu na Av. del Čampo Maša na Avellanedi ob 10 uri.
Molitve na Paternalu na Avalos 250, ob 16.30.
Spomin na cerkev, zvon domači, ki vabil ie k polnočni maši;
Kjer pesem naša je krožila da srca so se radostila.
Spomin na hribe in doline, stezice poti in ravnine Nam vse pri srcu je ostalo kar stvarstvo je naši zemlji dalo.
Pavla Premru por. Bilardo, iz Št. Vida pri Vipavi.
ADOHACION DEL NINO JESUS Cuadro de un pintor anonimo del ano 1190, conservado en Paris. Conlorme con el estilo del arte contempordneo, para expresar que Jesus es Dios, pues siempre es el mismo: ayer, hoy y por todos los siglos.
Todos hemos de arrodillarnos de-lante de El como lo hace en el cuadro el rey de Inglaterra Ricardo Corazön de Leon. De pie estän deträs de el con San Juan Bautista dos s antos reyes:	San
Eduardo y San Edmundo.
El cuadro expresa la profunda religiosidad de aquellos tiempos cuando los grandes y los peque-nos, los ricos y los pobres todos comprendian que es el hombre frente a Dios, cuando no habia discusiones acerca de la ensenan-za religiosa, pues todo el mundo Se horrorizö ya de la idea, de que podrla, vivir el hombre prescin-diendo cha Dios.
A pesar de las calumnias que Se hacen a la "oscura edad me-dia" vivia entonces la gente con mucho mäs paz de Dios que aclualmente.
Slika nam predstavlja angležkega kralja Riharda Levosrčnega, ki časti božje Dete. V srednjem veku so slikarji na ta način izražali, da je Jezus večni Sin Božji, da so postavili na sliki kot priče osebnosti iz raznih časov, kot vidimo tukaj Marijo in spremstvo devic v angležkih nošah, za klečečim kraljem pa sv. Janez Krstnik in dva sveta an.gležka kralja.
FELICES FIESTAS Y ANO NUEVO deseamos a nuestros lectores, sus-criptores y simpatizantes.
Empezamos cor, el presente nü-mero el ano XIV de la Revista. Con grandes dilicultades econö-micas hemos de luchar. Gracias a algunos am.igos generöses hasla ahora pudimos hacer Irente a las aificultades, pero los nuevos au-mentos nos ponen de nuevo en apuros, por lo cual dlrigimos junto con las felicitaciones tambiln r.ues-tro pedido:
Mandennos donaciones, consi-gannos avisos y nuevos suscrip-tores.
La suscripcion es de 3.— S y aunque nos ocupäbamos ya con el plan de subirla a 4, no lo hicimos porque esperamos que todos Los sinceros amigos nuestros contribui-rdn espontaneamente con mäs.
El verdadero precio de la Revista deberia ser de 5.— $. Con-tamos pues con la comprensiön y ger.erosidad de nuestros lectores y asi, Dios mediante, seguiremos cumpliendo con la misiön que tie-ne la Revista.
dor Zavadlav, župnik gorenjepoljski vračal domov, so ga neznanci umorili. Ljudski glas označuje za sokrive tega temnega zločina več domačih župljanov, ki so nekaj dni prej podpisali vloge proti župniku.
Da ne ostane nekaznovan tolik zločin
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Uredništvo: Pasco 431 Urednik: Hladnik Janez.
Teleion 48 - 3361	(48 - 0095)
Klici od 11 —13 ure ln po 8 url zvečer. Ob sredah in petkih ni doma.
Uprava: Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413
lija Grbec.
Molitve na Paternalu,
19. JAN.: Maša na Paternalu za rajne f Amalijo Jekše por. Rojc ter f Andrej in sin f Lojze Rojc.
Pri sv. Rozi ob 12 za f Lašček.
Molitve na Avellanedi.
25. JAN.: Maša ob 9.30 h v Coronel Brandser. zc: ■f Ane- Lepoša.
2. FEBR, na Paternalu za f Kante Andrej
POROČIL se je v Villi Devoto RUDOLF ŽIVEC, rojen v Črničah s SILVESTRO ŠTOLFA, doma iz Pliskovice.
ZAROČIL se ie Martin Keber iz Bukovice z Elviro Brumat iz Renč.
DVA SLOVENSKA ŠKOFA.
Sveta stolica je imenovala za ljubljanskega pomožnega škofa č. g. ANTONA VOVKA, doslej geenralnega vikarja ljubljanske škofije.
Za mariborskega pomožnega škofa je bil imenovan dr. MAKS DRŽEČNIK.
V CORONEL BRANDSEN bomo pohiteli 26. jan. z vlakom, ki odide iz Constitu-ciona ob 7.30. V krasni cerkvi, katere patrona je sv. Rita de Casia, bomo imeli ob 9.30 sveto mao, nakar bomo pohiteli v čakro rojaka Jožefa Laha. Od postaje do cerkve je 5 kvader, od cerkve do čakre pa tudi 5 kvader. Cena voznega listka 2.60. Povratek ob 18.45. Vlak tja grede vstavi samo v Temperleju. Če bo dovolj interesentov za skupen asado, bomo tudi z njim postregli in sicer za ceno 2.40.
PAKETE ZA V DOMOVINO. V Trst. na Primorsko in Italijo se lahko pošljejo sedaj paketi po internacionalni pošti, katera prevzame odgovornost za pošiljko. Paketi rabljene obleke (če je nova naj bo oprana) in živež, za 5 kg, stane 8.25 o.
Vrečico je napraviti iz belega blaga in nesti paket obleke najprej v desinfek-cijo v Diaue 4, Ddrsena, Viamonte, nato pa izročiti paket v Digue 2, Ddrsena, Chile. ZA ŽIVEŽNE PAKETE se je najprej predstaviti v Comite de exportacion, Can-gallo 242, ki er dajo dovolenje in dajo navodila, katere stvari je mogoče poslati.
IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE.
Spel je za nami leto in pred nami čas novih skrbi in dela. Ob enem- ko voščimo bralcem in prijateljem vesel Božic in srečno novo loto, spomnimo tudi na narodno in versko dolžnost, da storite vsak, kar more, da bo Duhovno Življenje moglo vzdržati skozi težke čase, katere nam je prinesla sedanja draginja.
Bilo bi nujno dvigniti naročnino na 4,— S, toda ker se zanašamo na uvidevnost zavednih rojakov, bomo formalno pustili naročnino na dosedanji višini 3 pesov, toda nujno prosimo vse, kateri morete, da priložite nekaj za tiskovni sklad, s čimer bomo tako krili primankljaj. Vsak naj razume to, da D. Ž. ni pridobitno podjetje in zato so vsa uredniška in upravna dela opravljena zastonj. Če mi, ki imamo toliko dela, skrbi in odgovornosti vse storimo iz ljubezni do rojakov in do Boga, je potem pač tudi vsakega zavednega rojaka dolžnost, da nekaj v ta namen prispeva in bomo tako s skupnimi napori imeli nekaj takega, kar nam bo v čast in v veselje.
S ponosom lahko trdimo, da je Duhovno Življenje v Buenos Airesu najboljša izseljenska revija vseh slovanskih narodnih skupin!
Prosimo torej, da storite kar treba, da se vzdržimo na višini.
Poravnajte naročnino čim preje.
Č. G. f MIHA JENKO, goreč duhovnik ljubljanske škofije, izredno delaven v dušnem pastirstvu, je 12 okt, dokončal svojo življenjsko pot v Senegaliji, kot begunec, Podlegel je operaciji na raku, katerega je v času bede in pomanjkanja v begunskem življenju dobil.
Rojen je bil v Brniku pri Cerkljah (Kranj). Bil je kaplan v Vel. Laščah, in so mu tudi velikolaški fantje izkazali zadnjo čast s tem, da so ga nesli v pogrebu. Tam je zgradil velik prosvetni dom. Potem je bil kaplan v Kamniku, pozneje v Šen Petru v Ljubljani in slednjič župnik novoustanovljene župnije v Mostah, kjer je zgradil farno cerkev Svete Družine.
Silno blagega in veselega značaja je bil povsod srčno ljubljen in ga zato objokujejo vsi, ki so bili deležni njegovega apostolskega dela. Bil je pokopan z vsemi častmi kot prvi slovenski duhovnik, ki je umrl v begunstvu v Italiji.
KOVAČEV ŠTUDENT je na prireditvi proslave tretje obletnice Nove Jugoslavije doživel svoi triurni v dvorani Principe Jorge.
MLADINA je 7. dec. priredila prav odličen nastop iz raznih točk. Dobiček je namenjen pomoči najpotrebnejšim v domovini.
INTERDIKT NAD GORENJIM POLJEM.
Goriški knezoškofijski ordinariat ie objavil odlok s katerim še izreka interdikt nad župnijo Gorenje Polje.
Ko se je dne 15. t. m. prečastiti g. Izi-
ter da ne bo motena žalost Cerkve z zunanjimi slovestnostmi v kraju, ki er ie ta vestni duhovnik vršil z izredno gorečnostjo dušno pastirstvo, izrekamo na osnovi kanona 2268 ter sledečih cerkvenega zakonika, potem ko smo vse pred Bogom preudarili, v moči tega odloka splošni krajevni interdikt, kot v kanonu 2271 nad cerkvijo, iz katere se mora odstraniti tudi Najsvetejše ter nad ozemljem župnije sv. Mihaela nadangela v Gorenjem polju.
Izvršitev tega odloka nalagamo prečastitemu g. dekanu v Kanalu.
Dano v Goriii dne 23. sepetmbra 1946.
Karel, nadškof.
NOVO MESTO, 21. septembra so bili pred okrožnim sodiščem obsojeni KLANČAR LEOPOLD na smrt z ustrelitvijo, LOGAR FRANC, sodnik in KOVAČIČ ANTON, biv. župnik v Mengšu na 20 let prisilnega dela, na 10 let izgube državljanskih pravic, na zaplembo celotnega premoženja, LAH MIHAEL na 18 let prisilnega dela in zaplembo celotnega premoženja, FORTUNA FRANC, biv. kaplan v Trebinjem na 16 let prisilnega dela, na 10 let izgube državljanskih pravic, PAHULJE FRANC, župnik pri Št. Petru pri N. mestu in še nekateri drugi na manjše kazni. Pritožil se ni nihče.
NAPROŠENA IZJAVA. V Slov. Glasu je objavljen poziv g. Virgilija Bruno Pa-ternost in ing. Antona Kadunc iz San Paula na urednika D. Ž., da poda pojasnila k notici, objavljeni v D. Ž. Iz poziva samega je razvidno, da je bila vest posneta iz Sev. Ameriškega časopisja. Za autentičnost vesti odgovarja dopisnik. Če vest ni točna .obžalujemo nieno objavo.
Janez Hladnik, urednik D. Z.
CERKVENI VESTNIK
24, DEC, je post od mesa, vigilija. |
BOŽIČ. Polnočnica na Paternalu,
Na Avellanedi maša ob 10 uri.
Molitve na Paternalu ob 16.50.
29. DEC.: Maša na Paternalu za rajne -j- Rojc in j- Turk,
Pri sv. Rozi ob 12 za f Jožef Poberaj.
1, JAN.: NOVO LETO, na Avellanedi za -J- Ivan Kren,
Pri sv. Rozi za J- Marija in -j- Ja-kob Jeram ob 12 uri.
5, JAN.: Maša na Paternalu za f stariše Rožanc.
Pri sv, Rozi ob 12 h za y Marijo Rožman.
S, JAN.: Na Paternalu za f dr. Viktor Kjuder.
Pri sv. Rozi za f Jožef in -J Marija Markič.
13. JAN.: Na Avellanedi za f Terezo Intihar in -j- Martin Veble.
Pri sv. Rozi za J- Marija in Roza-
PO NAPAČNEM POTU
Neštetokrat in vsak dan znova prihajajo ljudje do spoznanja, kakor ga je zapisal prerok Izaija: “Polen je svet zakladov. Zlata in srebra je brez konca. Konj in vozov nihče ne preste j e. S svojimi rokami so si izdelali ljudje malike in kleče pred njimi in človek je ponižan . . .”.
Z drugimi besedami bi rekli, ljudje časte po božje zlato tele in so kot sužnji zvezani pred tem malikom. Mesto da bi z veseljem služili pravemu Bogu, v resničnem spoznanju, da so vse zemeljske stvari le prehodne vrednosti, so svoje srce tako slepo navezali na svoje hiše, njive, hranilne knjižice, tovarne, barke, delnice in skladišča, da so pozabili na Boga in na večnost.
Včasih so rekli: Dušo je prodal hudiču za cekine ... V pravljici seveda zgleda hudič kot velik tepec, katerega je lahko ukaniti. Hudiču je jako prav, da ga kdo smatra za tepca, ker na ta način mnogo laže ukani človeka, ker se ga manj varje. Zato mu pa ni potreba ponujati v zameno za dušo svetlih cekinov in dragocenih zakladov, katere suši na rjuhah v svetlih mesečnih nočeh. Njegova kupčija je mnogo bolj enostavna in neopazna.
Človek skuša sam sebe prepričati, da mu gre le za skrb za družino; da je treba skrbeti za čase, ki se ne ve. kakšni pridejo; da se je treba izkopati iz dolga; da je treba dom dokončati .... Vse same lepe besede, katerim človek ne more in ne sme preveč glasno ugovarjati, ker včasih vtegnejo imeti v resnici veliko tehtnost. Toda le včasih! Toda hudiču je pa ravno to prav, kajti za tem grmom je kaj lahko skriti tisto “kupčijo za dušo”, če prav je res, da je nekateri opravičen v svoji skrbi in v svojem nedeljskem delu, je pa še bolj res da je mnogo več takih, katere ženejo k temu želje, katere so zrastle iz pohlepnosti. Sami sebe slepe, da delajo modro, v resnici pa vršijo le pogodbo, katero imajo s hudičem. Njihova brezbrižnost za božjo postavo in lastno dušo, kakor tudi za dušo lastnih otrok je tisto, kar zahteva vrag od njih. Za ceno “lepše bodočnosti” so se njemu izročili, ne da bi se zavedali, kdaj je bila pogodba sklenjena.
Pravijo, da oni nočejo, da jih kdo sili k maši. Da bodo že molili, kadar se bo njim. zdelo. Za dušo bo še čas skrbeti. Sedaj je treba misliti za telo, za starost ter za otroke . . .
LEPO JIM ZVENI BESEDA SVOBODE
Da. svoboda! Delati to kar se človeku poželi. Kdo naj jih sili, da naj gredo vsako nedeljo v cerkev! Aj, kako jih tišči tretja božja zapol ved! Pa so jim seveda tudi druge kakor težak jarem. Le kaj bi se človek vezal. Vsak naj stori, kakor sen j emu zdi, tako modrujejo!
Seveda ne pomislijo, da je to prav tako modrovanje, kakor če bi rekel konj: “Mene ne bo nihče gonil po trdi cesti .Jaz grem raje po mehkem ... Bo že videl kako daleč po pripeljal voz! In kako težak mu bo postal v blatu!
Taki so pač ljudje, da nočejo razumeti, da je vsaka božja zapoved dana človeku samemu v njegov prid in cerkvene ravno tako. Vsaka zapoved je sama človeku tudi plačilo, navadno že v tem življenju:, gotovo pa v onem! Ko bi ljudie hotweli tako trezno motriti globoke probleme svojega življenja, kakor rešujejo inženirji svoje račune, bi gotovo pse naščuvali na vsakega, kateri se drzne ugovarjati ali drugače ravnati, kot božja postava in Cerkev naroča. Pse bi nagnali za njim, zato ker bi bilo preveč poniževalno, da bi si človek svoje roke mazal s tem, da bi zlasal upornega butca ... Ko bi hoteli trezno in prevdarno motriti te stvari! . . . Toda v resnici ni tako! Celo spomenike postavljajo in do neba poveličujejo tiste, kateri se iz božje besede rogajo, češ da so to poborniki — človeške svobode . . .
Zakaj pač tako? Zato ker se je za grm skril hudič in dela človeku privide. Z iluzijo srečnega posvetnega življenja, katero pa seveda nikdar ne pride, ki je kakor mavrica, ki se človeku vedno izmika, če hoče priti tja kjer “vodo pije” . . . Lepa je in neveden otrok teče za njo . . . Zaslepljen z iluzijo posvetnega se človek navezuje čezmejno na zemske stvari in pri tem zanemari večne.
Nadležna mu je božja postava. Zdi se mu da je “jarem” in kadar začne tako misliti, ga ta jarem zares začne žuliti in bi se ga rad rešil . . .
26 JANUARJA: v COR. BRANDSEN.
Vozni listek stane 2.60.
Dobe se- Pasco 431. Paz Soldan 4924. — Avda. Fr. Beirö 5338, Capital.
Avellaneda: Dean Funes 254; Santiago d. Estero 1932.
Siromak! Ne pomisli, da je tudi kanarčku tesna kletka in bi jo rad iz nje popihal ven v zlato prostost . . . Toda če se ne bo vrnil nazaj, ali če ga ne bo kdo vjel in spet postavil v kletko, bo v "zlati prostosti , kmalu postal žrtev kake ujede ali pa bo gladu poginil ... Za kanarčka je pač najlepše življenje v kletki, kjer je dobro oskrbljen in še ljudem veselje dela in užije nešteto dokazov ljubeznivosti . . .
Podobna j usoda človekova. Naj si že dela kakršne utvare hoče o "zlati svobodi je njegovo življenje tako bistveno navezano na gotove vezi da je polom za človeka in za človeštvo, če ljudje zavržejo božjo postavo. In če se človek hoče "rešiti jarma božjega", o katrem pravi Gospod Jezus, "Moj jarem je sladek in moje breme je lahko", bo kmalu vprežen v jarem hudičev. Je pač tako. da človek ni sam svoj. Ko bi bil žival, brez duše, bi se pač brez skrbi lahko zakopal v blato, kakor svinja, ki se v umazani luži najlepše počuti, toda Bog je človeka ustvaril za kaj višjega in mu je dal neumlji' vo dušo, katera nujno stremi po dobroti, lepoti in resnici.
Zato se pač človek lahko zavali v blato, to je v nečednosti, goljufije, izdajstvo, lakomnost, toda sreče ne bo našel. Nekateri bo v bedi končno uvidel svojo zmoto, drugi pa bodo v svoji slepi posvetnosti z zavistjo gledali tiste, kateri so brez bogastva in časti prav srečni in zadovoljni, česar je pri vsem izobilju in zunanjem blišču njihovo srce prazno.
Človek je tako bistveno naravnan proti višini, da v mlakužah življenja, v katere ga zavali njegova pohota ali lakomnost nikdar ne najde sreče, pač pa gnus. Prav zato tudi najbolj podli ljudje iščejo žrtev svoji pohoti med nedolžnimi, plemenitimi dušami. Kadar jim uspe, da jih ponižajo v nesnago lastne propadlosti, se jim pa že zagabijo in spet stremi njihova pohota za novimi žrtvami .. .
Tako se odigrava človekovo življenje med dvema tečajema: zgoraj je nebo ki se smehlja v jasni luči božjih zapovedi v katerih spozna človek svojo lastno dušo in svoj nadnaravni poklic. Njegova duša je žejna sreče. Hrepeni po lepoti, dobroti in resnici. Toda bolj ie veliko njegovo srce kot vse lepote in dobrote in znanje tega sveta. Vse to ga le ne more napolniti, kajti duša išč Boga in ga bo našla, če bo telo podredila razumu in volji,'katero vodi božja postava in tedaj bo njena žeja po sreči dopolnjena.
Navzdol ga pa vleče pekel, kateri ima po božjem dopuščenju oblast nad telesom, v katerem vzbuja poželjivost v vseh oblikah egoizma. Če človek odvrne svoj pogled od neba in božje postave bo materija prevladala nad duhom, telo nad dušo. Človek se bo zaril v blato in bo tamkaj srečo iskal, a ne bo našel drugega kot gnus.
KAKO SO LEPI CEKINI . . .
Sedem je glavnih nagnenj v človeku: napuh, lakomnost, nečistost, nevošljivost, požrešnost, ieza in lenoba. To ie sedem verig, s katerimi hudič človeka veže. Ne rabi vseh sedem za vsakega. Za vsakega pač poišče, katera ie najbolj izdatna. Ljudje ki so po značaju skromni pač ne bodo padli v napuh. Drugi so nežno čuteči, katerim se nečistost takoj zagabi. Nekateri so dobrega srca zato jim je nevoščljivost zoperna . . . Hudič pa že najde, kje je treba navezati vrv, s katro bo človeka potegnil v pogubo.
Lakomnosti je med vsemi nagnenji najlaže dati varljiv videz dostojnosti. Pod sto različnimi pretvezami si človek lahko slepo naveže svoje srce na denar in bogastvo. Svetli cekinčki, pisani bankovci, delnice, vložne knjižice ... so nekaj tako vabljive-
ga. Pred ljudmi se to skrije, ali pa se reče: moram skrbeti za stara leta, za otroke, morda celo za velike ustanove . . . Človek noče sprevideti, da je to zlata veriga na kateri ga bo hudič zvlekel v pogubo. Pod vsakršnimi pretvezami opravičuje svojo nemarnost za lastno dušo, za dela ljubezni in za apostolske namene.
Tako ga njegova lakomnost zavede do tega, da na večnost popolnoma pozabi in se mu zdi strašno nadležen jarem božjih zapovedi. Niti zavedel se ni, kdaj ga je zadrgnil hudič v svoje vezi in ga usužnil posvetnim skrbem. Niti spregleda ne, da je ta sužnost neizprosna; da človeku ne da prav nič v zameno za svobodo, kateri se je odrekel tedaj ko se je dal ukovati v zlate verige.
,Ni najgrši :<reh lakomnost. Prav zato pa je najlaže vanj zapeljati ljudi! Toda zlate verige so najbolj gotove, da se iz njih ne bo žrtev izmotala. In te zlate verige človeka vlečejo do vsakršne hudobije: najprej v zanemarjanje verskih dolžnosti, potem v trdosrčnosti, nato v goljufije, krive prisege .... Saj ni zločina, v katerega lakomnost človeka ne bi napeljala! In koneč-no: Saj hudič vedno išče samo eno: človeka spraviti v nesrečo! Največ mu je zato, da ga spravi v večno pogubo; toda nesrečnega hoče napraviti tudi tukai, vsaj tistega, katerega v večnost ne bo mogel pogubiti. La,-kcmnost, katera ima sedaj ime kapitalizem, pa služi na posebno uspešen način tudi v to. da spravi v nesrečo ne le posameznike, temveč cele narode in celo človeštvo!
TI DETE NEBEŠKO KI BORNO na slami v jaslih ležiš ... Ni teška stvar grmeti proti zlorabi bogastva! Udrihati čez kapitalizem in čez kapitaliste je stvar, katera se dandanes prav lepo splača. Toda na žalost najdemo med glasnimi glasniki nove pravice, ki vstajajo proti kapitalizmu, kai pogosto take, ki na svoje bobneče govore popolnoma pozabijo, kadar se njihovi žepi napolnijo. Takrat pa “Mamon ’ tudi nje ravno tako zveže s svoiimi zlatimi verigami. In če so celo toliko hinavski, da še potem kriče, je le zato, da bi prikrili zlate verige, ld so jih ukovale . . . To so ljudje, katere pri njihovi gonji prctibogastvu vodi le njihova lastna pohlepnost, nevoščljivost in razuzdanost.
Grmeti proti bolezni, obsojati njeno gnusobo, opisovati njeno nesrečo, ie pač kaj malo koristno. Bolezni je treba iskati zdravila!
Lahko je obsojati kapitalizem, toda s tem ne bo odpravljen. Če se enim bogatinom porežejo glave, bodo pa drugi na njihovo mesto stopili in bodo enako brezsrčno tlačili naprej. Z lepimi besedami se družba ne reformira. Nov način razdelitve je le začasna rešitev, zakaj kapital bo kai kmalu spet zlezel na kup in bo pod novim imenom davil dali e. Za pravo preureditev sveta je treba prekovati človeška srca. Treba fe dopovedati da je “mamon” hudič; da je denar orožje v njegovih rokah: d? človekova sreča na zemlji in končna sreča v večnosti ni v nremem sorazmerju z bogastvom temveč ravno nasprotju: “Lažje gre kamela skozi ši-vankino uho. kakor bogatin v nebesa”, tako je povedal Gospod Jezus.
Prišel ie Gospod Jezus zato, da bi nam pokazal rravo pot do sreče. Prav nasprotno temu, kar ie človeška misel, je napravil Gospod. Ljudie si žele udobnosti, mehke postelje, izohilm vseh stvari . . . Gospod Jezus pa je izbral napol podrt hlev; mesto v zlato zibko je bü položen v živalske jasli . . . Sin božji, gospodar vsega stvarstva, je pač imel v svoji oblasti, da bi rooael biti roieu v razkošnem gradu, sredi posvetne časti, in bogastva . . . Pa si ie izbral borno betlehemsko št a lice . . .
Grški modrijan Krates, globok mislec in opazovalec življenja, je imel silnega bogastva. Zastonj je iskal v razkošnosti srečo. Slednjič je prišel do spoznanja, da so prav njegovi zakladi tisto, kar moti njegov srčni mir. Naložil jih je na čoln. Zapeljal ga na globoko morje in tamkaj je vse bogastvo vrgel na dno morja z besedami: “Naj morje požre tega motilca moje sreče”. Potem je živel zadovoljen . . . Slavni Diogenes, tudi grški modrijan, je prišel do spoznanja, da človek, kateri naveže svoje srce na posvetno bogastvo, ne more biti srečen. Uvidel je, da je sreča doma le v skromnosti in poštenju. Zato ni hotel niti v hiši živeti, temveč v velikem sodu, katerega je nekdo kot nerabnega pustil nekje na smetišču, je imel dom. Niti srajce ni rabil in je prišel do spoznanja, da človekova sreča se nikakor ne meri po tem kar človek ima, temveč po skromnosti njegovih želja. Srečen je tisti, kateri ničesar ne želi in ne potrebuje. Ko je on stopal po atenskih ulicah in gledal razkošne izložbe v trgovinah je govoril sam s seboj: “Kako srečen človek sem jaz”. Nekdo ga ustavi pa ga vpraša zakaj da je tako srečen, pa odgovori: “Zato ker od vseh teh stvari niti ene ne potrebujem” . . .
Hudičeva modrost, da človeka spravi v nesrečo in nezadovoljstvo je, zbuditi mu novih nesmiselnih želja, katere ga bodo vodile v vsakršno hudobijo, prav gotovo pa mu bodo vzele srčni mir.
Kar so stari modrijani slutili, to je Gospod Jezus jasno pokazal najprej s svojim zgledom in potem povedal s svojo besedo, ko je oznanil osmero blagrov za tiste, katere posvetni ljudje smatrajo za nesrečne in štirikratno gorje njim, katere smatrajo ljudje za srečne .. .
Nauk, katerega nam daje Dete Jezus, in sicer prvi njegov nauk je, more biti srečen samo tisti, kateri
SRCA NIKDAR NE USUŽNJI NOBENI STVARI.
Samo tisti, kateri ima stalno pred očmi, da je vse posvetno le breme, katero moramo pač vleči na potu skozi življenje, in da je ta pot tem bolj lahka, čim manjša je butara posvetnega bogastva . . . “Nič nisem prinesel s seboj in ničesar ne bom odnesel” modruje Job. Modri pa prosi Boga takole: “Daj mi gospod, ne revščine ne bogastva, da Te ne bom v revščini klel, in da se ne bom v bogastvu prevzel”.
Gospod Jezus nam je pokazal, da je pogoj sreče, časne in večne, da človek varje svobodo svojega srca pred nevarnostjo vezi, v katere more bogastvo človeka zakovati.
Samo v tej iskreni odpovedi nepotrebnim željam po izobilju je dana podlaga sreče posamezniku in družbi.
Vse tisto modrovanje, kako ustvarita na zemlji paradiž z novo pravičnejšo razdelitvijo je glupost. Stokrat že so ljudje v zgodovini poskusili na ta način priti do sreče, a vedno so padli na isto nazaj. Je pač tako da človekova sreča nima ključa v številu cekinov in v razteznosti njiv, temveč v človekovem srcu. Mnogo bolj srečen je pošten siromak, ki ima komaj za jutri svoj kruh, kot bogatin, kateri noč in dan trepeče pred tatovi.
človeka je treba notranje prenoviti. Pokazati mu je treba, da “srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v srcu hrani” (Prešeren. Ki st pri Savici).
Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji . . . so oznanili angeli na božično noč. Samo tisti zemljan, kateri upre svoj ooglsd v višino, bo našel pot do sreče. Od tam so ozanili angeli voščilo miru in ne bo ga imel
drugi kot tisti, ki obrne svoje upanje in želje v večnost. Kdor išče svojo srečo v tleh. na zemlji, v bogastvu in časteh, bo razočaran moral priznati, da se je zmotil.
Negotov je bil človek svojega pravega namena. Tako lahko je padel v satanovo zanko, ki obeta človeku srečo v bogastvu, časteh, uživanju in posvetnosti. Napačna je tista pot. Je to široka in gladka cesta, ki udobno teče navzdol toda: “Ne hodite po njej, ker vodi v pogubo . . . Ozka in strma pa je stezica ki vodi v nebo” . . . Odreči se je treba neurejenim željam. Silo je treba storiti telesu, katero hlepi po grešnih užitkih . . . Toda “Blagor njim” tako nam pove Gospod, kateri je prinesel zanesljiv odgovor na vse uganke, katerih človek sam ni mogel zanesljivo razrešiti.
Najlaže se človek slepi s tem, da išče srečo v tem življenju in jo pričakuje od bogastva in časti. To zmoto je hotel Gospod Jezus tako očitno obsoditi, da je hotel
biti rojen kot najrevnejši otrok, da je hotel živeti kot ubožec in slednjič umreti nag na križu ... Da bi tako vendarle spoznali, da je sreča le v popolni nenavezanosti na vse posvetno.
“Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji.” Bogu po volji pa so le tisti, kateri božjo voljo spolnujejo, kateri razumevajo naročilo Jezusovo: Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo vam bo navrženo.
Šele tedaj, kadar bodo ljudje padli na kolena pred Jezuščka v jaslicah in tamkaj njemu izkazali čast kot svojemu večnemu učitelju in Odrešeniku, kadar bodo s celim srcem sprejeli njegov socijalni nauk, bo prišel na svet mir v človeška srca pa zadovoljnost.
Šele tedaj bo mogoče izobilje vsega, kar svet nudi. tako razdeliti, da bodo lahko srečni tudi na zemlji tisti ljudje, ki bodo svojo dolžnost zvesto vršili.
ŽIVLJENJE Misel že sama je strašna tako, da mi beseda žalosti mre in od groze krvave bolno ledeni mi srce:
Tolika zlata in srečna življenja so nam ubila zločinska nagnjenja!
NAROBE SVET
Prav čuden ta svet je zares in poln je nasprotij prav ves.
Ni treba, da velik že si modrijan,
da o tem se uveriš, moj ljubi kristjan!
Le nekaj primerov, poglej,
pa, da li prav imam, potem mi povej!
Kako le bi zver krvoločna življenje cenila žival se živalskim nagonom le vda in zakon ie njej edini le sila, plemenitih nagibov pa sploh ne pozna?
Ali pa veš prav zares,
kaj je vredno življenje? Eno samo človeško življenje?
Matere svoje vprašaj solze, tiho vdano njeno trpljenje, očeta molčeče zlato srce, kaj ti pove?
Eno samo človeško življenje,
ki ga ljubezen je staršev rodila,
njih in neštetih je skrbnost gojila,
tolikih dragih vezi hrepenenje,
vse, kar si človeške želje
poželeti bi zmogle blaga,
presega brez mere v vrednosti vse, —
vse, 'kar premore vesoljstvo zlata,
življenja enega samega ne odtehta,
življenju se cena ceniti ne da,
neskončno je večja od vseh zakladov
[sveta!

V Montevideu je 26. nov. doživel
f Janez Ogrizek
eden najbolj poznanih in priljubljenih Slovencev v -Montevideju. Pri njem so imeli rojaki zbirališče in domač pomenek o vsem, kar jih je skrbelo. Pri njem so dobili nasvet in pomoč premnogi.
26. nov. mu je na delu nenadno postalo slabo. Zadela ga je kap in kar kmalu je dooknčal tek življenja, star 41 let.
Rojen je bil v Rakitniku pri Postojni. Odšel je za kruhom kot toliko rojakov. Bil je v Brazilu, od tam pa je prišel v Montevideo, kjer je prišel do prav lepega doma, katerega je letos dokončal v svoje veselje in ponos.
Zapušča ženo in 2 hčerki v Montevideju, kjer je tudi en brat in dve sestri, vsi poročeni. Tri bratje so v San Paulu v Brazilu. Doma še živi mati in ena sestra.
Rojaki so rajnega spremili k pogrebu v velikem štvilu. Pokopal ga je č. g. David Doktorič.
Otrok vsak velik rad bi bil,
a ko postane mož in siv,
spomin mu drag otroških let je vsak. —
Da klas prepoln navzdol visi,
a prazen da sili v zrak, navzgor štrli,
to vsak že ve, to stara pesem je. —
Pa nekaj drugega: Druhal, ki kar brez
[sape
in brez pridržka občuduje "umetnost" vsake malovredne cape, če v kinu, gledališču se spakuje,
Ta ista množica-druhal ti iutri odločuje, kdo naj državi gospoduje!
Še zgledov hočete? Sodobne glejte
junake.
naše po najnovejši modi veljake, kako na vsa usta kriče, kako proti različnim gnusobam grme. Kdo pa pokvarjenost najbolj podpira med
[nami?
Mar niso oni prav sami	*
naivečji njeni pomagači, ti licemerni korupcionaši?
hlapci umazanih in grdih strasti,
Kar v tisku, radiu, kinu gobezdači, kot višek napredka in znanosti med trobentanjem priporoče, z največjo slastjo sami požele in tako s svojimi borimi denarčki podprö to prokleto kapitalistično zlo.
To je narobe svet! Kako je le to, da je bilo na svetu vedno tako?
Toliko je površnosti, malo je pameti, še najmanj pa je resnosti.
In sedaj mi recite: — pa roko na srce! — Ali imam prav, ali ne?
David Doktorič:
BAČ pri Knežaku. Urmla je f Marija Pavlovec, roj. Česnik 13/6 1945, stara 79 let, od bolezni. Doma je še živ mož Janez, 2 hčeri in 2 sina. Tukaj je hči Antonija, por. Smerdel j, v Sev Ameriki pa Johana por. Fatur.
Sin Gašpar se je srečno vrnil iz uejtništva ter se poročil s Štefko Tomšičevo. Istočasno se je vrnil tudi vnuk Valentin.
SMRT JE POBRALA znanega franči-škanskega patra dr. Hadrijana Kokolj, ki je bil na zadnje gvardijan na Brezjah.
V RADOVLJICI JE UMRL daleč po Gorenjskem znani trgovec in posestnik Ivan Bulovec.
OD SVETA SE JE POSLOVIL v septembru tudi znani zdravnik dr. Josip Tičar. Predno je stopil v pokoj je bil šel zdravnik državnih železničarjev.
JAKOB OGRIZEK, duhovni svetnik in župnik v pokoju, je tudi dal letos v septembru slovo temu svetu. Bil je mnogo let župnik v Pečah pri Moravčah.
IZ KOJSKEGA. Če je komu znano bivališče Jožefa Lenardič iz Njivic pri Koj-skem (po domače Madalenc) naj sporoči na naslov Pierina Kumar, Argana-raz 1715, Avellaneda. Ima zanj važne novice iz Evrope.
V VRTOVINU je umrla f Katarina Lozar roj. Batagelj v dec. 1944, stara 67 let od raka na želodcu. Imela je 9 sinov, a je bila med vojno skoro sama doma. Sedaj so doma 4 sinovi. Franc je v San Paulu v Brazilu. Tukaj je Jože .

SV. ANTON pri Kopru - Popetra. Umrla je j- Marija Černač por. Ražman, stara 75 let, od bolezni:
Doma ostajajo 3 sinovi in 2 hčeri. Tukaj žaluje sin Jožef z družino. Umrla je istotam tudi 70 letna f Marija Jerman, por. Černač. Doma zapušča še moža in sina Vincenca. Ubit pa je bil sin Pepe. Tukaj živi hči Marija por. Ražman.
Maša za Marijo Ražman bo pri sv. Rozi ob 12 uri 5. jan.
Za Marijo Černač pa v februarju.
CERKNO. Med mnogimi vojnimi žrtvami so iz Bukovskega vrha
f Anton in y Stanko Špik,
ki zapuščata tukaj brata Cirila in Auguština ter sestro Marijo por. Bri-f Auguštin Hvala je padel 3 dni to ter Matilda por. Hvala, pred koncem vojne.
GAS
Debeis de tener en vuestros corazones los mismos senti mientos gue tuvo Tsucrislo. el cual siendo Dios omnipotente, se anonado a si mismo tomando la forma de siervo, se hizo semejante a los hombres . . . (Fil 2. 5).
Y . . . Maria diö a luz a su hijo primagenito y envolviöle en 'os panales y recostale en un pesebre, porque no habla para ellos lugar en la posada (Luc 2, 6s),
Esiad alrta y guardaos de toda avaricia; pues no dopende la vida del hombre de la abundancia de los bines que i-1 posee (Luc 12, 15).
Al hablar dl hombre rico que Dios llamö de en medio de sus riquezas dice Jesus: “esta misma noche exigirän de ti la entrega de tu alma. £De quion serä lo que has almacenado? Esto es lo que sucede al que atesora para si y no es rico a los ojos de Dios (Luc 12, 21).
Si quieres ser perfecto, anda, y vende cuanto tienes, y ddslo a los pobres. y tendräs el tesoro en el cielo; ven des-pues v sigueme ... F.l joven se alejö entristecido, pues tenia muchas posesiones . . .
Jesus di io entonces: En verdad os digo que dificilmente un rico entrard en el reino de los cielos. Y aün os digo mäs: es mas facil aue pase un camello por el ojo de la aguja que entre un rico en el reino de los cielos. (Mat 19, 21, 23.)
Las raposas tienen guaridas y las aves del cielo nidos: mas el Hijo del hombre no tiene donde reclinar su cabeza (Luc 9, 58).
Bienaveniurados vosotros los pobres porque vuestro es e! reino de Dios . . . Ay de vosotros los ricos porque ya teneis vuestro consuelo (Luc 6. 20. 24).
Ea pues, oh ricos. Llorad, levantad el grito en vista de la desdicha que ha de sobreveniros. Podridas estän vuestras riquezas y vuestras ropas han sido roidas de la polilla. El oro y la plata vuestra se han enmohecido y el orin de ellos darä testimonio contra vosotros y devorarä vuestra carne como fuego. Os habeis atesorado ira para los Ultimos dias. (Santiago cap 5).
Jesus se Hama “camino” pues su ensenanza es la ünica regia sana de la vida tranquila en la tierra y de la felicidad eter na. Tan evidente es esta verdad, que si no fuera por las maniobras demoniacas. que buscan siempre la ruina eterna del hombre, estarian todos los sab'os en eso tan de acuerdo como lo estän en cualquie-ra verdad matemätica cuya evidencia se impone por si misma.
No es por falta de pruebas que se hace caso omiso de las ensenanzas evangelicas sino por la intervenciön de fuerzas infernales que, vaüendose de las pasiones del ccrazon. humano, le trastornan el juicio,'y al hombre embriagado de sensualidad, le hacen inventar sofismas, para que se engane a si mismo y para que lleve al error tambien a los demäs.
Tan evidente es la Verdad de Jesus que lo admiran tcdos los que llegau de afuera a conocerlo. Los per-verms, que lo persiguen, nos hncen recordar aquellas escsnas biblicas en que exrmlsaba Jesus a los demonios, ouienes, antes de retirarse. lanzaron protestas v blasfe-mias, con la° cuales tambien demvestran la divinidad de Tesus.
Asi lo tenemos a Jesus como maestro y ejemplo desde Belen basta el Galvario. Entre sus lecciones la que mag paradojica resulto al mundo es la primera.
LA LECCION DEL DESPRENDIMIENTO.
Todo el mundo aspira a las riquezas nara alcanzar la felicidad v rechazn la pobreza como desgracia . . . Puesto que es ’este el error mäs fatal, pero bastante dificil para ser conrorendido. quiso Jesus emnezar por alb' y es sobre este rmuto, scbre el cual con mäs clari-dad e insis+encia volv’a v, para ponerle todavia el sello fin d, murin despojadq haste, de sus vest.id.os . . . Tan conocidos son estos beobos oue vn a na die llaman la atercidn y a la mayoria 1s parece evidente aue, asi tuviera aue ser . . .
contemolsn al Nino Jesus con cierta compasion
Pred jaslice pokleknimo, Dete božje počastimo . . .
en la pobreza del pesebre; "escuehan las bienaventuran-zas de su evangelio con emocion como los ninos los cuentos de hadas; la dura plätiea de Jesus contra las riquezas y su abuso la aplican siempre a sus vecinos; al hombre de los dolores, a Jesus Crucificado, por fin, lo admiran como a wna hermosa estatua de märmol, con gran piedad quizäs, pero si nninguna refiexiön practica, como si Jesus fuese el escultor que fabiico esa escena para la curiosidad artistica de la gente • • .
Este mundo en el cual vivimos, arrastra con tanta fuerza; las necesidades fisicas se imponen con tanta in-sistencia; el modo de vivir del mundo acomodado tiene a la generalidad tan convencida de que los bienes materiales, las riquezas y los honores son indispensables para la dicha, que ei ejemplo de Jesus pobre en el pesebre y la cruz se contempla solo como las bellas estrellas a las cuales na die piensa escalar.
Sin embargo tenemos alli la cläsica leceiön que nos da el Nino Jesus, la mäs practica y tambien ia mäs cbligatcria, si oueremos participar del sublime regalo que presentaron en la Noche Buena los angeles con el saludo: “Gloria a Dios en las altnras y
PAZ EN LA TIERRA A LOS HOMBRES DE BUENA VOLUNTAD”.
Muchas son las causas que quitan la paz a la gente: la desuniön con los vecinos, las rencillas con sus familiäres, la rivalidad con los companeros, los riesgos de perder los bienes. las amarguras al sufrir danos, las perspectivas sombrias del futuro . . . j O.ue procesiou mäs larga! Es la cola que hacen los demonios para erruinar las almas. estorbändoles la paz en la vida y amenazändoles la paz eterna. Haeiendo un examen de-talladc de todas esas inauietudes, salta fäcilmente a la vista que el estorbo nümero uno, es decir para la mayor parte de la gente desgraciada, lo constituyen las an-gustias que se refieren a los bienes terrenos.
Unos se angustiän porque les parece poco lo que poseen. Aspiran a tener mäs. No les basta mil porque quieren dos mil. Y cuando llegan a poseer un millön, aspiran con la misma ansia otro millön mäs. Les pasa lo mismo que al sed'ento que quisiera calmar su sed con el agua sala da. Gada nuevo sorbo produce mayor sed.
Otros sufren todo un martirio por la envidia y celos aue tienen a sir večino. Les mortifica el ver que su rival no ouiere auedar aträs. que no viene humillado a pedir ayuda. La mezquindad es como un gusano que roe sin narar auitando el sueno y cortando el apetito a sus victimas
Muchos. llenos de tesoros, tienen alli sepultado su
fi
corazon, traspasado por mil espinas. Tiemblan por los ladrones, desconfian de sus lamiliares, espian a sus parientes, se angustian por los cambios de los valores. Čada peso que se gasta les duele como si se les cortara un petiazo de su čarne y la amargura mäs grande es el recordar que algun dia la muerte les ha de arrebatar todo . . .
iQue decir de aquellos que, aunque no les falta el pan de čada dia, lloriquean eternamente con la obse-sion de mej or ar su Situation econömica, sin querer reco-nocer ellos la verdadera causa de su pena, que no es la escasez, pues no la sufren, sino el sufrir, por verse menos que su companero de trabajo que tiene “mas suerte ’ ’ ?
ö Y cuando viene alguien a nolpear la puerta pidien-do catidad, ayuda para alguna obra buena, para co-brar las cuentas pendientes, reclamar las cosas presta-das o exigir su parte del beneficio que le pertenece . . . (,No son caras de verdaderos endemoniados las que se ven con frecuencia en tales ocasiones?
Por cierto que las cadenas de oro sen mas pesadas que otras cualquiera. La esclavitud de la riqueza es la mas dificil para romper, por eso dirigiö Jesus el Re-dentor el primer golpe contra esas cadenas.
El vino, para traer la paz a la gente. Puesto que las ansias por el dinero, los deseos de riquezas, la esclavitud impuesta por los bienes poseidos son los estorbos mas universales de la paz, nos dio Jesus el ejemplo de su completa pobreza. Junto a su pesebre debemos contemplar la esterilidad de las riquezas y la vanidad de los honores, para comprender que solo en la santa indiferencia, ecuanimes en la abundancia y conformes en la indige cia, j amäs esclavo de lo que se tiene, ni desesperado por lo que se debe sufrir en la pobrza, se puede vi vir en la paz de Dios.
Jesus, todopoderos como Dios, bien pudo elegirse el lugar de su nacimiento en un lujoso castillo, entre la abundancia de todos los bienes terrenos y honores hu-manos ... ;No lo hizo asi! ,No lo quiso! ;Y de propö sito! Quiso primero con su ejemplo proponer lo que iba a predicar mas tarde: que la primera amenaza que quita al corazon la paz, es el apego desordenado a los bienes terrenos. La paz reclama por base un corazon generoso.
LAS CADENAS DE ORO
son realmente las mas pesadas. Pesan como una maldi-eion sobre miles de hogares. Familias desunidas, hijos corrompidos, lagrimas de las madres, prostitucion de las hijas, crimenes de los hijos, blasfemias de los pa-dres, tios y suegros, estafas, robos, fraudes, homicidios y suicidios . . . Oue hcrrible es la serie de barbaridades a las cuales arrastran las cadenas de oro a los que tienen aprisionados.
Hace siglos que se empena la humanidad en quitar a las cadenas de oro la funesta tarea de verdugo, en solucionar los problemas sociales y devolver al mundo la libertad y la paz que le estorban los bienes materiales. Hablan de la justicia, buscan un modo como repar-tir mej or los bienes, para tranquilizar a los menos agraciados . . . Pero sin resultado definitive. En revo-luciones sangrientas tnatan a los ricos y con ellos a muchos pebres. El resultado: manana surgen mas crue-les los nuevos ricachos, generalmente los mismos que ayer mäs vociferaban contra los capitalistas . . .
Pues las cadenas de oro son tan largäs que no eneadenan solo a aquellos que tienen riquezas, sino tambien a los que arden por poseerlas. No hay que enganarse con las palabras que dieen. Sus discursos no van contra el oro sino contra su dueno. Aunque se
critican las costumbres detestables de los pudientes, son muy pocos quienes el dia, en que logran escalar ellos el poder, no adoptan medidas mäs brutales todavia que los que tanto condenaban antes. La cadena de oro les enredö ya antes, para estrangularlos luego.
Los ricos, duenos de fäbricas, grandes estableci-mientos o de rentas, viven eneadenados con su riqueza. Forman con ellas tan estrecha uniiön que el corazon les queda desplazado por el oro. Ya no ven la sangre pe-gada a su dinero, las lagrimas y el sudor de los huer-fanos viudas e indefensos que eseriben la tremenda acusaciön contra ellos para el dia del Juieio cuando Jesus sentenciarä: “He tenido hambre y no me habeis dado de comer, he tenido sed y no me habeis dado de beber, he siSo harapiento y no me habeis vestido ...”
Cuanto mas se t'ene, tanto mas se apetece. Un rico generoso es un milagro. Las obras grandes surgen časi siempre de la generosidad de los poco pudientes.
Pero los menos beneficiados en las riquezas si les falta la orientaoion sobrenatural viven igualmente eneadenados en la pasion de la avaricia <yre infinitas ve-ces les induce a aetos indignisimos sin beneficio alguno, pero con perjuicios de alcance insospechable. Aunque no tienen ningim dinero, son esclavos desgraciados de la mišma prisiön: avaricia que se manifiesta en envi-dia, celos y odio.
Las cadenas de oro sen pesadas v fuertes y no las rompurä eficizmente ninguna reforma social con nue-vas leyes, con nuevos repattos, con aumentos de suel-dos, con aguinaldos, con la participacičn en las ga-nancias ni con la socializacion de los me dios de pro-ducciön.Eso no es mäs que aflojar las cadenas que pron-to voiverän a estrecharse. A esa esclavitud se sustrae solo quien comprende y pone en practica la leccion del «Nino Jesus, indiferente a las riquezas.
EL BECERRO DE ORO.
Con gran entusiasmo se levantaron los judios en Egiptc para salir hacia el pais de promisiön. Mas todavia aumentö su fervor religioso al ver el milagro del pasaje a traves del Mar Roj o. Solemnisima fue su' promesa de fidelidad, cuando Dios les dio los diez man-damientos entre truenos, rayos y temblor . . . Pero solo 40 dias despues de su juramento de acatamiento al recibir el mandamiento: “No tendräs otro Dios mäs que a Mi”, ya les vemos adorar al becerro de oro . . .
Parece increible y es cierto. Se olvidaron de Dios eterno e in visible, cuya voz tonante todavia retumbaba časi en sus oidos. Recordando las oilas llenas de co-midas, reducidos a una vida modesta y disciplinada, se rebelaron contra Dios eterno, renunciaron a las esperanzas de la dicha futura y levantaron al altar al becerro de oro.
No era este solo el pecado de los judios, sino que1 lo sigue cometiendo toda la humanidad en general y muchos individuos en particular.
El hombre es incompleto. Las aspiraciones insa-ciables de su corazon lo empujan hacia Dios, donde unicamente podrä hallar su felicidad, pero puede fallar de rumbo. El ahna humana es por su naturaleza cris-tiana, asi comprueban con San Cipriano todos los sa.-bios verdaderos. Como las plantas tienden hacia el sol, y solo en su benefica luz prosperan, mientras que en la luz artificial vegetan miserablemente, asi le ocurre tambien al hombre. Necesita de Dios en el cual hallan su centro la fe, la esperanza y el amor, y donde hay explicaciön cabal de todos los problemas que se le planteen.
Dios es el eje en torno al cual gira la felicidad del corazon. Si šale de alli, tiene que buscarse otro eje;
P or eso se fabrica dioses falsos, conforme con sus deseos pti v3iSOS. i ero sin uingun culic no puede quedar, aun-que qursrera. bi pifciae ia ie sana, cae esoiavo cte su-ptrsiiciones o de idoiatna.
Oompuesto del aima espiiitual y del cuerpo material torzosamente tieoe romar o la direcciun hacia arri-ba, sirviendo a JUros, cuya nnagen es su ahna, o nacia abajo, haca la matena de ia cual es su cuerpo. Si renunma a uics cas victima ue ia materia, mas racil-ment.e del oro, metal piecicso ... Al demonio le im-poita poco, que su esccndite se encuentre entre mone-da.; metälicas, bnietes de banco, titulos, acciones, liure-tas de ahorro, casas, terrenos, mmas, labncas o barcos. Lo que le interesa es que el individuo se aleje de Dios, para hundirlo en el infiernc. Alejandolo del cielo for-zosamente ha de caer en el abismo.
Las cadenas de oro estrangulan siempre mas, hasta obligar a su victima a caer de rodillas ante el objeto de su codicia. Todas las ansias del corazon se ccncen-tran en una adoracičn esclava del idolo, al cual sacri-tican su carino, su tiempo, su trabajo, su sueiio, su familia y su propia alma, pues el idolo es mucho mas exigente de sacrificios quel el mismo Dios.
Se llaman todavia cnstiano, pero para Dios no tie-nen siquiera una hora semanal el dia domingo; para un buen libro no tienen un peso; no sacrifican un csntavo para la educaciön cristiana de sus hijos sino que les entregan al demonio, porque les brinda gratis la educaciön atea. Para las obras de apotiolado y de caridad cristiana, que actiian a escondidds, no tienen mas que terminos hipöcritas: “Yo hago mas de lo que usted cree, pero cuando nadie me ve” . . . Estiavos son, peor que esclavos de la avaricia. De rodillas estän delante del becerro de oro al cual sacrifican lo mas sublime de su ser humano: su alma inmortal y su libertad personal. Con el pretexto de la solicitud, labcriosidad, parsi-monia y necesidad esconden la a videz y codicia. Esclavos de la avaricia “no tienen tiempo” para santificar las fiestas. Con el trabajo dominical rinden culto al demonio, tan pegados a las preocupaciones de este mundo que- no tienten como la cadena de oro esta ahorcan-doles para saciiricarles al becerro de oro.
VINO JESUS PARA REDIMIRNOS.
La redenden consiste en su inmolacičn por rrues-tros pecadcs. Pero Bi vino tambien con el anuncio de ‘‘la pa,s en la tierra”. El nos trajo la buena nueva de que tambien en el valle de lägrimas hay lugar para la dicha. Para conquistarla bay que seguir el ejemplo que El nos dejo.
Nos manda: ‘1 Buscad primero el reino de Dios, lo demäs se os dara por anadidura.” No quiso decir, que hemos de desinteresarnos por las necesidades terrenas. sino que debemos subordinarlas a las del cielo. Puesto que existe gran tentaeiön de proceder al reves, lo cual tiene por consecuencia la esclavitud al Mamon — ya que a Dios y al Mamon no se puede servir a la vez, se-gun la propia palabra de Jesus: quiso darnos una lec-cion. bien radical: el desprendimiento absolute. Aunque para la mayoria de la gente la vida debera ser una prudente coordinaciön de lo espiritual y de lo material, nos diö Jesus el ejemplo de la renuncia total a los bienes terrenos para destacar asi mas, donde esta el principal cebo del cual se alimentan el egoismo y la vanidad, de donde se originan las desaveniencias que enturbian la felicidad de tantos hogares, que ponen en rivalidades a las familias, clases y naciones . . .
En la medida que el hombre logra subordinar la materia al espiritu, el cuerpo al alma. los intereses mundanos a los divinos, va creciendo su verdadera li-
En Punta Arenas dirigen las hermanas eslovenas dos hospitales y un asilo para ninos.
Tukaj vidimo sestre z otroci v Azilu Miraiiores.
bertad y su felicidad. Esta es la entrada a la paz. Cuan-to mas se imponen las ansias materiales, tanto mas lej os esta la pas.
BIENAVENTURADOS LOS POBRES . . .
6 Donde hay mas felicidad, en los palacios o en los ranchos? No solo de los humildes hogares, profunda-mente cristianos, han salido los hombres mas grandes de la bumanidad, sino que en esos mismos hogares hay mäs carino y mas paz de Dios. Esa gente posee poco, por lo cual no se le imponen sus riquezas como un anro cruel, pero en el fiel cumplimiento de su deber y en su profunda fe tienen siempre derecho a que el ‘‘Padre Nuestro. que estä en los cielos”, lleve las cv.entas de ellos.
Hoy dia, en la epoca de las facultades de las cien-cias econömicas, parece a la gente instrurda absurdo el hablar de la Provilencia de Dios. Los estadistas lo arreglan todo con sus presupuestos y planes. Cuando algo les rinde buenos resultados, se jactan a no poder mas, pero buen cuidado tienen en ocultar, cuando sus proyectos fracasan ... y allr es donde tiene que inter-venir el Buen Dios, para salvar las vretimas de la im-potencia humana.
öQuien lleva cuentas de millones de huerfanos, de los ciegos. mutilados, desterrados, perseguidos, deshere-dados, entregados por los hombres a la miseria absoluta? Sen upenas unas migaj as que, para ellos caen de las abundantes mesas de los presupuestos nationales, donde los empleados y los bien acomodados sacan su parte de lečn .... Sin embargo, quedan atendidos, quien sabe como y de donde, miles y millones. Se alimentan por cierto con el pan de los pobres, pero si viven de la fe, les resulta mäs sabroso que a los ricos el pan con manteca . . .
6 Como es que una modesta familia puede mante-nerse con una miseria de 150 $ mensuales sin llori-quear? Hasta tienen para dar a quien es mäs pobre, mientras hay familias con miles de pesos que malgastan hasta que llegue el dia en que serän lanzados a la ca-lle . . . Unos, los que aman a Jesus y siguen su ejemplo de generosidad ven bendecido lo poco que ganan y con-fiados en la Providencia no tiemblan ni ante el sombrio porvenir economico ni ante las posibles enfermedades, ctros, a pesar de la ostentacion de que ‘‘estän bien”, exigen eternamente nuevos avmentos de sueldo y cuando llega el fin del mes despachan al lechero y panadero como si fuera v.u ladron ... No piensan en Dios de las alturas sino viven esclavizados al idolo de las llanu-ras que les exije interminables sacrificios entre una vida envenenada llena de blasfemias, rinas, traiciones y ascos.
Jesus quiso hacernos comprender de que hay que
cuidarse para no caer esclavo de las preocupaciones materiales, pues cuando uno llega a caer de rodillas ante la materia, Dios queda desobligado con el y el idolo, de ouien se sirve el demomo para condenano, y es un amo tan cruel que no da nada pero lo exige todo hasta la condenaciön final, justo al reves con Dios, que no pide mas que la fidelidad y retribuye despues con la vida tranquila y con la glona eterna,
i>us que aceptan la ver dati y ei ejempio de Jesus, gozan de las ccho bienaventuranzas, por cierto cosas absurdas para los incredulos pero verificadas contlnua-mente por todos los fieles secuaces del Evangelio: los pobres, mansos, tristes, maltratadoa, misericordiosos, castos, pacificos y perseguidos . . . todos bienaventu-rados .... Los que viven solo para este mundo se escandalizan ante semejantes terminos, pero no tardan mucho en experimentar la horrible amenaza que Jesus agregö inmediatamente: “Äy de vosotros los ricos, por-que ya teneis vuestro eonsuelo. Ay de vosotros los que andais hartes, porque sufrireis hambre. Ay de vosotros los que ahora reis, porque cs lamentareis y lloraveis. Ay de vosotros cuando los hombres os aplaudieren, que asi lo hacian sus padres con los falsos profetas.” (Luc cap. 6).
LA LIBERTAD DE LOS HIJOS DE DIOS
Todo es vuestro, vosotros de Cristo, Cristo es de Dios, asi sintetiza San Pablo la grandiosa norma, que ha de orientar la vida cristiana. Dios colocönos en este mundo, para que čada cual pase aqui su prueba y de-muestre su fidelidad a Dios. Administradores somos, que podemos libremente usar de todo cuanto nos rodea, respetändonos mutuamente conforme con la regia: amar al pröjimo como a si mismo; hacerle lo que admi-timos que se nos haga y jamäs causar a los demäs de que no aceptariamos con resignaeiön a nuestra vez.
Como no es necesario disputarse el agua del rio que va en abundancia para todos, sino que cada uno se lleva lo que realmente precisa, igualmente hemos de proceder frente de los bienes del mundo. Ni las comidas ni las bbidas, ni los vestidos. ni el confort es el cielo. Mas bien hay que usar de esas cosas con cau-tela, para que no resulten causa de condenaciön.
Es necesario buscar solueiön a las injusticias sociales, pero es completamente erröneo creer que por alli solo se podrä llegar a la dicha, pues ella no existe
en la posesiön de tanto terreno, de tanto sueido y de tal puesto sino en el uso bueno de los uones recibidos.
El hombre no es una bolsa que se llena con cierta cantidad de cosas, sino es la ceratura divina que ha salido de Dios y a El ha de volver. Feliz puede ser solo, si marcha por este camino, desgraciado resu'lta si de ese camino se desvia. Por eso tetias las reformas sociales han de orientarse en tal sentido. Si prescinden del objeto final del hombre, si hacen caso orniso del ejempio y de la palabra de Jesus estän eazando las nubes. Si la justicia social no ania paralela con la formaeiön moral en el espiritu evangelico no darä a nadie la feli-cidad prometida.
Desde las alturas resonö el saludo angelical: Paz en la tierra a los hombres de buena voluntad. Kacia el cielo hay que levantar la mirada, para comprender ese saludo y para hacerse digno de öl. Hay que comprender que no importa mäs la blanda cuna real, que un duro pesebre de animal, con tal que pueda facilitar el abrigo al nino. No vale mäs un titulo retumbante que un nombre desconocido, pues en el juicio de Dios val-drä cada uno no segun el puesto, sino segün la fidelidad en cumplir.
Lo que importa es romper las cadenas con las cua-les amenaza el mundo para esclavizar al hombre en su libre vuelo hacia su ünica dicha ver^adera, hacia Dies. Sonar con el paraiso en la tierra es una tentaeiön peligrosa, que arrastra a nruchos, pero es un engaho fatal. El paraiso ya no volverä mäs. Demasiado se em-pefia el demon io, para que cl hombre pueda burlarlo. Este suerio es tan solo el anzuclo para enganar al hombre y desviarlo del verdadero v ünico camino que con-duce a la dicha. La tierra serä para siempre valle de lägvimas. Si no, Jesus no nos hubiese dado el ejempio de la pobreza, humillaciön y pasiön. Pero en este valle hay para los cristianos muchos parques y jardines her-mosos, donde disfrutar de los perfumes y bellezas con los cuales Dios se dignö amenizar nuestra marcha a traves de este siglo hacia las alturas. Y esa marcha es tanto mäs como da, cuanto menos anda uno cargado con los pesos terrenos, cuanto menos su vestido se en-gancha en los espialss que bordean el camino y cuanto mäs compenetrado marcha ya de la verdad de que ‘ ‘ esta es la patria de tränsito, la verdadera serä aquella del Cielo”.
PODJETJA OBČEDRŽAVNEGA POMENA. Izšel je ukaz o tako imenovanih podjetjih občedržavnega pomena. Je jih v državi 228 — v Sloveniji 52. Vsa ta podjetja so neposredno odvisna od Belgra-da. Zanimiv je ta ukaz iz dveh razligov. Prvič se vidi. da je že skoro vse podržavljeno. Le kakih 10% manj pomembnih podjetij je še v privatnih rokah. Drugič pa kaže ta ukaz spet, da ima vso besedo pri vseh važnejših stvareh le Belgrad, ni ji Naj v naslednjem naštejemo. V Sloveniji so:
Tovarna letalskih delov Maribor-Tezno, Splošna stavbna družba Maribor, "Titan" Kamnik, Tovarna verig Lesce, Železoli-varna Muta, Kajetan Ahačič Tržič, Tovarna kemičnih izdelkov d. d. Celje. Tovarna za dušik Ruše, Združene papirnice Vevče, Goričane in Mevode. Tovarna papirja Bonač in sin v Količevem. Sladkogorska tovarna lepenke in papirja. Bratje Piatnik Radeče, Čeršaška tovarna lesnih izdelkov in lepenke. Tovarna lepenke A. Berger Misljinje. Tovarna lepenke Tržič, "Celuloza" Videm, Združene steklarne Hrastnik, sv. Križ in Straža, Tovarne tanina v Goričanah, v Majšperku in in Sevnici, Pivovarna Uničn Ljubljana,
Ornig Ptuj, Tekstilna podjetja Glazmann in Gassmann Tržič, “Inteks" Kranj, Hutter in drug, Maribor, Mariborska tekstilna tovarna "Mava" in Jugoslovanska tovarna tekstilnih izdelkov v Ltiji in Preboldu, Tovarna gumijastih izdelkov Krani, Tovarne usnja F. Woschnagg v Šoštanju, E. Laurich v Slov. Konjicah, Knaflič v Kamniku, “Indus" v Ljubljani in S. Kalin na Vrhniki, “Peko" Tržič, Državne elektrarne Slovenije Elektrarna Fala, Tovarna za elektrotehniko in lino mehaniko “Iskra" v Kranju, Tovarna kovin Zugmayer in Gruber v Slov. Bistrici, Tovarna "Zmaj" Ljubljana, Elektrotehna Ljubljana, Rudnik Velenje, Kranjska industrijska družba na Jesenicah. Jeklarna Gu-štanj-Ravne, Cinkarna Celje, Industrija aluminija Strnišče-Ptuj, Motor Oil Maribor, Trboveljska premogokopna družba, Rudnik in železarna Štore, Svinčeni rudnik Mežica in Državni zavod za medicinsko proizvodnjo v Ljubljani.
V LJUBLJANI ie umrla f KAROLINA FAGANEL, roj. Lojk. Pokopali so jo pri sv. Križu v Ljubljani 5. oktobra.
AMERIŠKI TRAKTORJI V JUGOSLAVIJI. Jugoslavija je ena izmed dežel, ki je prejela po UNRRA več traktorjev in več
tovornih avtomobilov, kakor jih ie kdaj prej imela. Iz Združenih držav 2490 traktorjev na kolesih in 307 plazečih. Iz Anglije 400 traktorjev na kolesih. Skupaj torej 3197 traktorjev. Pred vojno jih je imela vsega skupaj samo 1000. Poročila pravijo, da vsi ti traktorji še niso nadomestili izgub Jugoslavije na vozni živini.
Tovornih avtomobilov in podobnih motornih vozil je dobila Jugoslavija potom UNRRA 18351. Le Poljska in Češka sta dobili teh vozil še nekaj več kot Jugoslavija. Tovornih vozil je prispevala največ Kanada.
f ANDREJ RUTAR iz Polbinja pri Tol minu, krojač, je umrl tu, star 45 let.
f JANEZ KOREN iz Magozda je 44 let star umrl v Gral. Belgrano.
KOJSKO: Pbita je bila vsa mladina med 20—25 letom. 75 družin ve za grobove svojcev.
V MARKOVCIH - Prekmurje, je umrla po porodu Emilija Časar, ki se je pred letom poročila. Tukaj zapušča žalostne stariše.
S
NEKAJ ZA STARIŠE
VAŽNA ODLOČITEV.
Ko je mladi svetopisemski Tobija zaprosil sorodnika Raguela, naj mu da svojo hčer za ženo, se je ta pomišljal. Angel Rafael, lobijev spremljevalec, mu pa reče: “Nikar se ne boj in daj mu Saro; zakaj Tobija se boji Boga.".
Prejšnji možje, ki jih je imela Sara, so stopili v zakon iz slabega namer,a, zato jih je hudič pokončal. Rafael je sam razodel, čez koga ima hudič oblast: “Oni so namreč, ki stopijo v zakon, da odženo Boga od sebe in iz svojega srca in strežejo le svoji poželjivosti".
Nato Raguel privoli, prime desnico svoje hčere, jo položi v desnico Tobijevo in reče: “Bog Abrahamov, Izakov ir. Jakobov bodi z vama; on naj vaju zveže in dopolni nad vama svoj blagoslov!"
To svetopisemsko sporočilo dokazuje, s koliko vestnostjo in. resnostjo so v stari zavezi sklepali zakone. To vestnost naj bi posnemali tudi današnji ženini in neveste. Predvsem naj bi se moglo o njih trditi, “da se Boga boje".
Srečni zakoni so pogoj dobre otroške vzgoje, so podlaga blagostanju v občini in državi. Kdor se torej odloči za zakonski stan, se mora zanj dobro priprav ljati, predvsem pa prositi božjega blagoslova.
Odločitev za zakon bodi dozorelo dejanje celega človeka: razuma najprej in nato srca. Srce se mora združiti s srcem. Kjer duša ni prežarjena s srčno ljubeznijo, kjer spaja zvezo samo umsko preračunavanje, kupčija, denar, tam se niso združili ljudje, ampak stvari. Ljubezen poročencev je velemoč, pa ne ljubezen» ki omamlja čute in razgreva kri, marveč ljubezen, ki izvira iz božje ljubezni. Lepa postava mine, cvet nežnih lic obledi; prava ljubezen pa krepi, ogreva, ožarja in osrečuje zakonske tudi v starosti.
Ljubezen je izpočetka dostikrat slepa ali pa za-slepuje; zato potrebuje vodnika, svetovalca in vodnika ima v razumu. Kdor proti ugovoru razuma oddaja svoje srce. kdor se sili skozi sveta vrata, sledeč tjaven-dan hrepenenju mladostn.o-razvnete duše ali pa vtisu in željam čutov, tava v usodno tmino. Duševno zrel človek prej premišlja, prosi nasveta in luči od Krmarja našega življenja, posluša modre nauke svojih zve-sto-skrbnih staršev in dušnih voditeljev, preden se drzne odločiti za življensko zvezo.
Važen pogoj za to odločitev je tudi popolno telesno in duševno zdravje.
Poglejmo sedaj idealno sliko vestne in vzorne priprave za zakon.
Don Ferdinand, mejni grof Kastiljanski, je živel dalj časa na dvoru španskega kralja Filipa. Bil je vprav v dobi, ko se je bilo treba vrniti na očetni dom in prevzeti vlado male kneževine. Vprašanje, kje bi dobil zanesljivo in zvesto soprogo, dobro mater očetovi vladavini, je bilo zanj sedaj najresnejše. Na kraljevem dvoru je bila neka plemkinja, ki je bila po njegovem srcu, a bil je z njo v sorodstvu, zato je opustil misel nanjo.
Druge dvorne gospodične so bile pač tudi bogate, iz odličnih rodbin, znane po zunanji lepoti; toda Ferdinand ni gledal toliko na zunanjost. Notranje plemstvo, notranje kreposti je više cenil. V čednostih se je zlasti odlikovala neka gospodična Marta. Ni bila lepa in tudi ne bogata, a bila je pobožnega srca, krotkega značaja, modra, skromna in dobrotljiva. To si je izbral.
Ali don Ferdinand si ji ni upal sam razodeti svojega naklepa; obrnil se je na kralja, naj bi posredoval. Marta je bila izpočetka presenečena in ni vedela, kaj bi odgovorila. Prosila je nekaj dni odloga, da se posvetu-
je z Bogom in s svojimi starši. Medtem je mnogo molila ter poskrbela, da se je opravilo v ta namen več sv. maš. Tudi je prejela sv. obhajilo in prosila kraljico, naj ji pomaga z dobrim svetom. Vsi so soglašali v tem, da naj privoli.
Don Ferdinand je bil presrečen, ko je izvedel, da ima blago nevesto. Praznovali so najprej zaroko, t. j. Ferdinand in Marta sta si dala vpričo odlične družbe besedo, da hočeta čimprej stopiti v zakon. Že pred tem pomenljivim korakom sta prejela oba sv. obhajilo. Po zaroki se pa nista sama shajala, kar bi zbudilo sum in bi bilo neolikano, pa tudi nevarno. Kadar sta se hotela kaj pogovoriti, je bila tudi kraljica zraven.
Zadnji dnevi pred poroko so bili posvečeni Bogu in dušni pripravi. Na dan pred poroko sta ženin in nevesta še enkrat prejela sv. zakramente. Kmalu po poroki sta se pa odpeljala. Podpirala sta se v zakonskem življenju s potrpežljivostjo ter z vzorno pobožnostjo. Prvega otroka, ki jima ga je Bog podaril, sta dala krstiti na ime Alojzij. Ta potomec Kastilijonske knežje družine je angelski mladenič sveti Alojzij — vzornik učeče se mladine.
Zgodovinski zgled knežjih oseb Ferdinanda in Marte lepo kaže in uči, kako morajo mladi ljudje, ki mislijo na zakon, živeti, če hočejo, da bo njih zakonsko življenje srečno. Zakon se primerja jarmu; da bo jarem olajšan, je treba pomoči od zgoraj. Ta blagoslov se pa zagotovi s krščansko pripravo in z brezhibnim ter neomadeževanim življenjem pred zakonom. Čas zaroke bodi čas molitve, čuječnosti, primerne resnosti.
Marta se ni zaročila lahkomiselno, kar se pa danes le prevečkrat dogaja.
V letih, ko še ni govora o zakonu, se mlad človek ne sme vdajati čuvstvom in zvezam, ki nimajo pravega smotra. Taka neredna in brezsmotrena lubav-nost je navadno le bližnja priložnost v past in nima srečnih posledic. Ko pa pride primeren, čas za zakon, mora biti prvo vprašanje: Ali Bog hoče? Da se to spozna in kako se spozna, naj bo za zgled gori omenjena Marta. Če se glasi odgovor “da", naj bo ljubezen do ženina in bodočega moža — sveta ljubezen, drugače ne bo sreče.
Za poizvedbo o vrednosti mladeniča, ki hoče stopiti v zakon, naj služijo naslednja vprašanja: Ali je veren? Ali se udeležuje ob zapovedanih dneh službe božje? Ali hodi k spovedi? Ali je zmeren v pijači? Ali spoštuje starše? Ali je dostojnega vedenja v ženski družbi? Ali je zdrav? Ali ima dovolj sredstev za družinsko življenje? — Grozno je zakonsko življenje, če je mož pijanec. Pijanec se izlepa ne poboljša, tudi če stokrat obljublja; zato pa tak človek ni in ni za zakon. Mladenič, ki hoče v zakon, naj si pa zapomni to-le: Deklica, ki ji je mar samo lišp, ki rada sanjari ob opolzkih romanih, zraven ji je pa gospodinjstvo deveta briga — ne bo dobra žena.
Don Ferdinand je imel izpočetka v mislih neko dvorno gospodično. Bila mu je sicer zelo všeč, a vsled sorodstva ni maral prositi za njeno roko, ker je sorodstvo cerkveni in državni zakonski zadržek, dasi bi bil mogel dobiti spregled te ovire. — Katoliška Cerkev podpira namreč take zakonske zveze, kjer je — po človeško soditi — zagotovljena sreča in zdravo potomstvo. Ako bi utegnila ta ali ona okoliščina kaliti srečo v zakonu, ali biti na škodo zakonu in vsled tega človeški družbi, potem Cerkev zabranjuje take zakone. Okoliščine, ki vsled cerkvene (večinoma tudi državne) naredbe ovirajo ali zabranjujejo zakonsko zvezo, imenujemo zadržke. Tak zadržek je predvsem sorodstvo in svaštvo, potem sila in strah, višji redovi, slovesne obljube, nedoraslost, razlika v veri i. dr.
(Nadaljevanje)
NUESTRA SENORA DEL LAGO.
El lugar mäs hermoso de toda Eslovenia es Bled 60 Km al NO de Ljubljana, donde cn una ancha cuenca entre altisi-mas montanas se hallan hermosos campos, espesos bosques c idilicos villorios. Bobre varias lomas, que imprimen a la re-giön mäs variedad todavla, se eleva un cerro formado de roc i viva encima del cual estä ubicado un orgulloso castiilo me-dioeval. A los pies de esc cerro, que cae por el lado norte verticalmente, en sus ondas, brilla un pequc.no lago color esmeralda, de x/i Km-, con un^ islita rocosa sobre la cual existe un santuario de Nuestra Senora y un hospedaje para los peregrinos. El lago con la islita y la torre pintoresca, con el castiilo que forma el fondo a sus aguas transparentes, sol-picadas con los botes a remo o veleros (pues lanchas a motor no se admiten), costcado dg bosque por un lado, d:l otro adornado con preciosas construcciones del pueblo, entre las cuales se perfila la altisima flecha de la iglesia parroquial de la ciudad de Bled, forma un conjunto tan encantador que deja a cualquiera cautivado.
LA LEYENDA Y LA HISTORIA.
No se conocen los origenes del santuario mariano en la isla. La leyenda dicc que antiguamente alli no existia el lago sino que en un campo ancho sobresalia un monticulo sobre el cual levantaron los möradores de la region una ermita a Nuestra Senora. Los animales tenian alli su pastoreo y no tenian para la ermita ningün respeto; a los vecinos no les importaban las inmundicias con las cuales ensuciaban los animales el lugar que tenian destinado para el culto mariano.
Repetidas veces, asi dice la leyenda, se oia alli una voz que reclamaba que rodearan la ermita con un cerco para protejerla de la profanaeiön animal. Nadie hacia caso de esas amonestaciones ni de la ultima en la cual anuncio la voz: Si no ponen el cerco los hombres, lo pondrä Dios”. Asi su-cediö que una manana hallaron la ermita rodeada de las pro-fundas aguas del lago que entonces apareeiö.
La historia no alcanza a dar aclaraciones exactas de los principios del santuario Mariano. Lo que se sabe es, que en el ano 1004 recibieron los obispos de Brixen en Tirol aqueila region en regalo de las manos del emperador Enrique, y que entonces ya existia una ermita en la isla, a la cual concurria la gente a buscar la protection de Maria. De las crönicas mäs antiguas se deduce que en el ano 1238 vivia en. la islita un sacerdote, el P. Enrique, que atendia las necesdiades espiri-tuales de los peregrinos.
La devoeiön del pueblo atraia siempre mayores canti-dades de peregrinos, de modo que se impuso la necesidad de construir un templo mäs amplio el cual consagrö el 15 de diciembre de 1465 el obispo de Ljubljana, Sigismund Contc Lamberg.
Pero tambien a Nuestra Senora del Lago tocaron las horas de soledad. En los anos 1560—1609 se impuso en la region el luteranismo, tan enem.igo de la devoeiön Mariani que llegö a apagar las luces en el santuario de la isla. Duran-te varios anos no tocaron las campanas de Nuestra Senora ni entraba gente para arrodillarse a las plantas de Maria.
Paso tambien eso, pues por la interveneiön del obisco de Ljubljana (esa region pertenecia hasta entonces a la juris-dicciön del obispo de Brixen en Tirol) fue en 1509 encar-gada la misiön de restaurar la gloria de Maria a un celoso sacerdote, Jorge Burnel, que en 30 anos de su incansable labor devolviö al santuario la celebridad. Todos los domingos empezaron a afluir a la isla nutridos grupos de peregrinos de las parroquias vecinas y lejanas. El rumor de los milagros alli realizados llegaba siempre mäs lejos.
He aqui un panorama del lago de Bled. El Santuario se halla hacia la derecha.
Pogled na bivši kraljevi dvorec Suvobor. Grad in vas Bled je na tej strani, otok s cerkvico na desni strani.
LOS VALIENTES DEFENSORES.
• Otra vez resulto chico el santuario, de modo que en 1628 levantaron el templo mäs grande, que es el actual.
Otra prueba mäs tuvo que pasar Nuestra Senora del Lago. Por exceptiön' especial quedö preservada del furor jose-finista, que a fines del siglo XVIII profano časi todos los santuanos marianos en Austria. Por eso le puso encima los ojos el gobernador de Napoleon, en 1813, cuando esos patses formaban la Iliria napoleönica. Se hallaba Napoleon en gran-des apuros por la derrota en Rusia. Puesto que Nuestra Senora del Lago poseia una corona valiosisima y ademäs otros tesoros, decretaron que habia de secuestrarse todo lo quc tuviera algun valor. Con rostros sombrios miraba la gente al tasador fiscal y el pärroco de Bled, responsable tambien del santuario isleno, se nego rotundamente a entregar los objetos exigidos. “Todo es de Nuestra Senora. Robarle es un sacri-legio imperdonable. Jamäs tocareis a Maria, mientras yo viva’’.
Al ver las caras sombrias se retirö el fiscal para volver acompanado con fuerzas armadas. Pero los vecinos, en vista de la invasiön, mandaron a las mujeres con todos los botes a la isla, donde ellas se ubicaron como defensoras intrepidas de Nuestra Senora, armadas con guadanas, picos, palos y pie-dras, para oponerse con fuerza a la fuerza diciendo: “Maria nos cuida a nosotros, y nosotros cuidaremos a Ella”. Por cierto que se armo un lio grandisimo, pero por fin optaron los fiscales por retirarse. No les fue dado repetir su tenta-tiva, pues en esos rnismos dias se produjo la derrota defi-nitiva de Napoleon y la retirada precipitada de los franceses de Eslovenia. Asi fueron las valientes mujeres de Bled las que salvaron a Nuestra Senora de la profanaeiön.
Desde entonces crece su gloria. Una particularidad especial del santuario es la campana de Maria. Čada peregrino puede tirar de la cuerda y todos denen grandisima confian-Za, de que la süplica que le presente con su primer toque, serä oida. Esta confianza y el toque continuado de la cam-aana forman el encanto especial del magnifico idilio del santuario de Nuestra Senora del Lago y tambien de la gran confianza que el pueblo esloveno deposita en Maria, que en ese mismo lugar ya ha secado lägrimas a tantos angustiados.
PRESKRBITE SI PRAVOČASNO LISTKE ZA IZLET V BRANDSEN. PRINESITE ROMARSKO KNJIŽICO!
P© Artemidam
BANDA ŽE IGRA
Urno smo hiteli dalje. Nenadoma so izza ovinka zrastli pred nami zvoniki in tovorniški dimniki mesta Punta Arenas. Po široki cesti, ki se je spremenila ze v avenido, smo bili že tik pred kongresnim paviljonom, nasproti cerkvi Marije Pomočnice. Lilo je curkoma, toda naroda je bila velika množica, ki je čakalo škofovega prihoda. Tik, tak je bilo vse gotovo. Predno smo ustavili, je banda že zaigrala... Toda komu igrajo, smo se začudeno spogledali... Telefonično so namreč dobili vest, da je škof iz San Gregorio že odpotoval in zato so čakali na njega. Bila je tedaj ura 14 in kar na nas so pomerili. .. Kaj pa sedaj, ko škofa ni? Kdo pa so ti ljudje?
Hitro so zvedeli, da je “Padre yugoslavo”. Muy bien. Torej njemu sprejem, pa so nam še eno zaigrali, nas ljubeznjlvo sprejeli, nas toplo pozdravili in že sva si podala prvič roke, neznana znanca č. g. Maroša in jaz, ki me je slednjič le res dobil pred oči, jaz pa njega, kakor sva si oba toplo želela.
Tisoče naroda je čakalo v dežju in mrazu, stisnjeni po hodnikih in ob nadzidkih. Dve bandi, več bataljonov skavtov je čakalo na povelje, vse cerkvene organiza* cije so bile obilno zastopane, tako da so si komaj odprle med njimi pot naše sestre, katere imajo prav onstran ceste bolnico.
Tukaj so naše sestrice, mi jih je predstavil g. Maroša. Sestra Vincencija, sestra Ludovika, sestra Terezija ....
Kar z nami boste šli sedaj. Saj ste potrebni kakega pokrepčila; morda niste niti kosili? Ste mokri? . . . Na! Prišel sem na konec sveta, pa me sprejmejo tako ljubežnjivo, kot da sem prišel na materin dom!
Ko sem varno izročil moje stvari sem odšel z njimi, kjer smo imeli prvič in edinič dosti časa za domač in miren pomenek.
Tako smo vas čakali! V soboto cel dan! Pa smo dobili sporočilo, da so vas ustavili. Nabita cerkev je čakala v nedeljo. Na srečo, da je rešil situacijo č. g. Maroša. Pripravili smo lepega petja. Nekaj slovensko, nekaj hrvaško .Veste, vse te stvari ima v rokah naš dobri g. Maroša. če bi njega ne imeli tukaj, umrjemo domotožja, na tem zadnjem koncu zemlje, tako pa nam on kdaj kaj po naše pove, in včasih tudi kaj zapojemo . . .
Med tem je že zaigral g. Maroša na harmonij in že smo vpletli v naš pogovor pesmico: Ko zarja zjutraj se razgrinja, si moja misel Ti Marija . . . Lepo Vam je v Buenos Airesu, kjer imate vedno kaj slovenskega. Mi tukaj pa ne sinimo nikdar naše besede, razen med nami. In tam imate slovenske zastave, društva ... Le Duhovno Življenje nam prinese žarek veselja in misli na daljni dom. Dogovorili smo se, da bomo v nedeljo zapeli litanije in napravili slovesen blagoslov jaslic, katere sem prinesel ... če “srečno” bomo seveda videli šele, kadar odpremo zaboj. Kdo ve, če si niso živali in pastirji polomili glav in nog ... Pa . . Jokali ne bomo v nobenem slučaju! Tukajle pa vam poklonimo en mal spominček na to deželo in na vaš obisk!
S temi besedami mi je sestra Vincencija izročila zavoj, iz katerega sem izmetal prekrasno knjigo “Los Andes Patagonicos”. prekrasno delo salezijanskega duhovnika, pisatelja, geografa in fotografa, De Agos-tino, ki je poklonil Južni Ameriki najveličastnejšo knjigo te vrste. Z odličnim opisom in čarobnimi slikami pokaže krasote južne Patagonije, Magallanesa in Ognjene zemlje. Lahko si predstavlja čitalec lepoto te
«Sem Ter Tja
knjige, če ve, da je njena tržna cena 80 argentinskih pesov.
Ko smo izdelali še program za obisk ostalih dveh hiš, ki jih imajo naše usmiljene sestre v Punta Arenas, sem se poslovil, da si uredim še kar drugega treba.
Spremile so me nazaj v zavod. Moj pogled je pohitel vzdolž po avenidi, okrašeni z venčni, kot smo jih pletli doma. Tudi vsa bolnica je bila okrancljana z zelenimi venci, med katere so bue vpletene naše narodne barve, slovenske in jugoslovanske s čilenskimi seveda .. . To je slovensna in jugoslovanska roka! To je bilo očividno!
Slavnostno odeto je čakalo naslednji dan mesto, kdaj bo pribrnel hidroavijon iz severa in prinesel papeškega legata za kongres in še posebnih gostov, ki so bili napovedani iz čilske prestolice Santiago.
Mesto je res bilo v zastavah, toda klaverno so visele v dolgin cunjastih pramenih od katerih je curljalo, kakor da si je nebo vzelo za nalogo da opere čilsko) zastavo in ji vzame tri barve;, kot da je treba že priti do tega, naj se vsi narodi sporazumejo in da preneha razcepljenost sveta v toliko sovražnih narodov in trobojnic ...
Pa si ogledujem to čilensko zastavo. Prav naše barve ima: belo, modro in rdečo, le da je rdeči barvi odmerjena ena polovica cela, bela in ima 2/3, a ostala 1/3 je plava z belo zvezdo . . . Sramežljivo se je skri vala zvezda in ponižno so visele trobojnice v dežju, kateri je nemilo zalival dva dni skoro brez prestanka, a v celem če en teden dni več ali manj deževnih. Tamkaj ni take navade, ker je dežela malo dežja, čeprav dosti več kot sosednje argentinsko ozemlje.
Kaj bo, kaj bo? Na programu stoji slovesni sprejem papeževag nuncija. Toda kako naj tvega letalo polet skozi tako vreme, ne le deževno, temveč tudi viharno. Za hip se je zvedrilo. Nasmehnilo se je sonce, zamigljale so zvezde na zastavah, ki so bile pod toplimi žarki kar kmalu suhe, toda spet so se nagromadili gosti oblaki.
NI GROMA IN NE STRELE . . .
Grozeče so se mešali oblaki, da mi je vzbudilo spomin na hudo uro, kakor sem jo poznal od doma; pa gledam in poslušam, kdaj se bo utrnil blisk in zagrozil grom . . . Nič. Ne bliska, ne groma, le sonce je spet utonilo za gostimi zastori in spet so se vlivale nove plohe, a strela ni udarila in grom se ni mogočno prevažal čez nebo . . .
Poglej no! Nikjer ne vidim strelovoda! Kako pa to? ... Pa sem kmalu imel pojasnilo: Magallanes je dežela, kjer ne poznajo groma, ne bliska, ne strele. Menda je magnetični položaj dežele, zagozdene kot klin daleč doli med širno valov j e oceanov, ali pa njegova geografska lega, ki ima za posledico, da se tam ni treba bati izpodnebnega požarja.
Resnica je, da je grom tamkaj nekaj izredno redkega. Včasih mini j o cela leta, ne da bi enkrat zagrmelo.
Dež ali sonce, sneg ali toča! Mož se ne plaši. Kljub skoro nepretrganim nalivom so še nove množice prihajale. Od daleč nekje je bilo slišati akorde bande in za nekaj hipov je vsa cesta oživela. Kami j on za kamijo-nom, s streho za silo postavljeno, okrašeni z zastavami, venci, vsakovrstnimi napisi in z veselim kričanjem in petjem romarjev so dostojanstveno vozili med udarci bobničev. Prihajali so iz Natalesa, 300 km daleč tam nekje na severozahodu, ki je edini večji kraj v provinci Magallanes, razen Punta Arenasa. Vse drugo so le pašniki za ovce in gozdovi. Tudi kaka njivica se vidi.
Navdušenje, katero je nadležno deževje v zbranih
romarjih precej poparilo je z dotokom te nove množice spet vsplamtelo do neba.
Kristus Kralj vseh večnih časov,
Kralj sveta in kralj neba .... Po špansko seveda, a iste besede in isti napev je zadonelo po vsefh mestnih ulicah, preprečenih z zvočniki in po napuščih natrpanih od vernega ljudstva, ki je željno in navdušeno scprejemalo in pozdravljalo goste, kateri so napovedovali praznik, kakršnega Punta Arenas še ni doživel.
Ki bilo ne groma ne strele, toda odmevalo je navdušenje množic, ki so se zbrale, da počaste svojega Odrešenika v sveti Hostiji in da sredi sedanjega nevernega sveta, ki misli da je več vreden kos kruha kot pa sveta hostija, izpričajo, da je tudi sedaj in tudi na skrajnem jugu resnična beseda Gospodova: “Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.” Naj se neverni zaganjajo i nlajajo; če že ne znajo drugače, bodo pač po pasje delali, toda Sveta Hostija je preživela Nerona in Dioklecijana, Džingiskana in Soli-mana, Napoleona in Hitlerja, pa bo ostala na visokem prestolu božjega oltarja in v skritem tabarnakelju človeških src tudi tedaj, ko bodo trohnele pozabljene v starih knjižnicah neverne laži sedanjega človeškega napuha in lažimodrosti . . .
ČEZ MAGALLANESOVO OŽINO.
Od kontinenta odreže morski kanal celo množico raznih otokov, ki tvorijo kakor nožnico, v kateri tiči konica Južne merike .Na vshodni strani leži otok Ognjena Zemlja (Tierra de Fuego), pač naj večji otok od vseh, katerih je brez števila in prav brezpomembnih.
Tudi ta otok je bil do nedavnega ‘‘Bogu za hrbtom”. šele zadnje desetletje, ko je volna dobila zelo mnogo na ceni. so se začeli gnati doli argentinski, čilski in tudi saksonski bogatini, da si tamkaj pridobe estan-cije. Tako odlične volne kot jo dajo ovce na tem skrajnem jugu pač ni nikjer na svetu.
Po večletni pravdi sta si Argentina in Čile razdelili otok tako da ima Argentina njegov vshodni del (20,000 km-'), Čile pa zapadni kos (30.000 km-). Tam doli je Rio Grande in zloglasna Ushuaia na argentinski strani, čile pa ima ravno nasproti Punta Arenasa mestece Porvenir. Prebivalstva ima cel otok trenutno komaj 15.000, skupno z razbojniki, tamkaj v zaporih.
Magallanova ožina je široka med 10 in 20 km. Po tem- kanalu besne valovi, da se mornarjem stisne srce, kadar zapeljejo vanjo, toda pot okoli otočja je gotvo za 1000 km daljša, zato pač vsaka ladja raje ubere krajšo pot, tembolj, ker ima tamkaj največji pristan skrajnega juga.
Ker je bilo javljeno da pride papežki legat šele popoldne v četrtek, in je bil s tem ves kongresni program na glavo postavljen, sem si jaz pač mogel vzeti ta dan priliko, da pohitim tja čez ožino, da bom videl, če je res tamkaj tako naše, kot pravijo poročila.
Toda kako naj potujem, če grem z ladjo ob 8 uri, bom po 4 urni vožnji tam, in po kakšni vožnji? Pogled na morje, ki se ja jeznopeniio pod vetrovimi udarci in je belo cvetelo vse tja v daljo, pač ni obetal prijetne vožnje in konečno, tako pove vozni red: prideš, in se obrneš, kajti ladjica ne da nikomur časa, da bi delal izlete po deželi. Mene je pa imelo nele to. da vidim naše rojake tamkaj, temveč, da bi skočil kak korak naprej, kjer bi nemara našel jato pingvinov, teh poniglavih vojakov in filozofov ameriškega juga, ki s svojim zgledom oznanjajo divje hitečeim ljudem da je njihovo besno tekanje za zaslužkom in denarjem glu-pa nečimernost.
Z ladjo ne bo torej nič. Kaj pa z letalom? To je pa druga muzika! Toda nič ni res! Pride, se obrne, pa že odfrči nazaj v Punta Arenas; tako pove vozni red. Pa
Ena slika je iz Porvenirja; druga so naše katoliške žene iz Punta Arenas
Un grupo de yugoslavos frente al Hogar Yugoslavo en el Porvenir — Tierra del Fuego —. Las senoras yugosalvas del Circulo Catölico en Punta Arenas.
vendar sem stopil do pisarne in zvedel, da bo ta dan izjemno letel avijon dvakrat, tako da mi da tamkaj 2 uri časa in tako sem res porabil priliko. Dan ni bil deževen, zatorej kar v zračne višave!
Kratek je bil polet, toda siloviti vetrovi sunki so se nevarno poigravali z našo ptico, katera je, meni prav na uslugo, morala dvigniti zalet v velikem loku nazaj proti mestu, tako da smo zakrožili ravno čez cel Punta Arenas. Diven pogled je nudilo mesto, oblito ta dan z zlato sončno lučjo, ki se je ljubeznjivo nasmehnila čez trate, bohotno ozelenele v obilju dežja zadnjih dni, med zelenjem pa bele hiše z rdečimi strehami in ravne ulice, katere končavajo v morju, kjer se (pozibava med mnogimi ladji mogočna ‘‘Alondra”, ki je to jutro prinesla množico kongresnikov iz severa. Množica naroda je bila na molih, ki so nam vsi z belim robčkom mahljali v pozdrav. Morda je celo kdo mislil, da nosi naše letalo pričakovanega nuncija.
Pognali smo se nad zeleno morje, ki je vse cvetelo v belih penah, pustili smo v hipu za sabo ladjo, ki je naporno rezala čez razbesnele valove; opisali smo še velik lok, v katerem smo premerili vse širine in dolžine mesteca Porvenir, ki ima kakih 1500 prebivalcev.
PRI SINJSKI GOSPEJ.
Porvenir je svojevrstno mesto, ki je zrastlo pod rokami grabežljivih iskalcev zlata Pred 50 leti je treščila v svet novica, da je tamkaj zlato najdišče. Kakor muhe na med so drveli pustolovci iz celega sveta tjakaj. Zlato tele so ljudje vedno z mnogo večjo gorečnostjo častili in mu mnogo več žrtvovali kot verni kristjani svojemu nevidnemu Bogu in za izveličanje duš.
Koliko zločinov, koliko razbojništva a tudi koliko junaštva je videla v tistih prvih letih ona zemlja, menda ni ohranjeno spominu. Kmalu so zlatarji s praznimi vrečami odhiteli na druge kraje, kjer se jim je obetal zlati lov. Sicer je še nekaj takih, kateri se niso naveličali malo uspešnega brskanja po okolici, toda danes je dežela ostala le še ovčji pašnik. Posebno uspevajo “centoya”, to ie neke vrste morska zvezda, katero tamkaj love in velja kot izredna slaščica za najbolj razkošne mize.
Lansko leto so zagnali velik halo, da so na otoku
našli tudi petrolej. Trdijo celo, da je to najbolj bogato najdišče na daljnem jugu. Res je to, da v Sprinhill vozi sokoro dnevno tudi letalo iz Punta Arenas, toda vse je še zavito v nekako misterijozfio meglo. Zaenkrat čilenska petrolejska industrija še ni dala toliko izdelane nafte, da bi bila za en a vi jonski polet čez Mageljanov kanal ... V čilskem parlamentu se zaenkrat še prerekajo o tem, ali naj se rafinerije postavijo v Magallanesu ali pa v centralni deželi . . .
To so bile stvari, katere sem zvedel med poletom. Pristali smo. Auto nas je zategnil takoj v mestece, kjer sem storil prvi korak v cerkev, da vidim kje je imel svoj delokrog' skozi celih 10 let naš rojak, salezijanski duhovnik P. Malič.
Skromno svetišče je to, toda božja hiša je, kjer ima Gospod Jezus svoj šotor postavljen zato, da sprejema vse, kateri k njemu prihite. Priporočil sem mu, pač v tem najbolj oddaljenem svetišču, skrbi in težave našega naroda in izrekel se mmu zahvalo, da sem mogel tako daleč srečno prihiteti ter poprosil tudi za srečen povratek ... ne le na sever do Buenosa, temveč, Bogi daj da tudi tja daleč proti vshodu, kjer je najlepša domovina vseh domovin, naša ljubljena Slovenija.
Pogledam na okrog. Na levi strani je potegnila nase moj pogled slika . . . Kaj je to? . . Saj to je pa znan obraz naše nebeške matere • . • Seveda! Saj je to Gospa Sinjska! Slovita Marijina podoba, katero časte Dalmatinci na svoji največji božji poti. Ljubko se mi je nasmehnila mila Mati božja, ki mi je bila kakor nepričakovan pozdrav daljne domovine. Pobožna roka je navila venec cvetja na podnožju Marijinega trona in prižgala lučko, katera naj da Mariji čast in izraz vere v imenu tistih, kateri bi radi prišli, da se ji poklonijo, pa tudi za one, kateri nimajo lepe besede za Marijo in za Boga, kateri ji dajejo grše priimke, kakor ničvredni vlačugi . . .
Torej mora biti tukaj res naših ljudi v izobilju.
Cerkev stoji na brežičku. Doli proti morju sem krenil in na prvem pragu, mimo katerega sem šel, me pozdravi žena, ki je prav tisti hip stopila iz hiše.
Ali je tukaj kaj jugoslovanov? sem pozvedoval.
Začudeno me je pogledala. Iz vprašajočega pogleda sem spoznal da mi je hotela reči: dober dan. Pa sem ga ji voščil jaz in že me je povabila v hišo, kjer sem obstal pred lepo podobo Blejskega jezera . . . . Seveda je bila takoj miza pogrnjena in tudi na kosilo me je povabila. Ura je bila 11. Toda jaz sem odklonil, kajti hotel sem še koga najti in ni bilo treba iti daleč. Samo kvadro naprej je stala pred hišo na voglu gruča mož. Za njihovimi hrbti je vabila bronasta plošča, ki mi je povedala: “Jugoslovanski dom”. Kar hitro smo si podali roke in že so me povabili na čašico rakije, nakar so mi razkazali svoje prostore in obilje zbrane robe, pripravljene za pomoč domovini.
Kmalu sem zvedel, da je ves Porvenir dalmatinski. Tale hiša, ona, tista trgovina, ona čevljarija, tisti mož, ki tanile stoji . . . Vse so sami naši ljudje, še več: Ko je bila neki dan slovesnost, so najprej obesili jugoslovansko zastavo, potem šele čilensko Seveda je bilo oko postave zato užaljeno in roka pravice je hitro snela jugoslovansko zastavo in na njeno mesto dvignila čilensko, da je šele pod njeno dobila druga prostora.
Med tem je ura tekla. Pred mano, ki sem se raz-govarjal z ljudmi na cesti, ustavi auto. Mož me pozove, pa kar po hrvaško mi pove. da naj pohitim, če ne bom zamudil letalo. Kar hitro torej! v pisarni mi spet prav po domače poda roko uradnik in še drugi pomočnik, vsi po naše. Tako da sem se res uveril, da je Porvenir najbolj čistokrvno naše mesto na tem koncu zemlje.
Kjer je 80% Dalmatincev se pa seveda pač tudi spodobi, da je našla svoj prostorček tudi Gospa Sinjska.
PRI SLOVENSKIH JASLICAH.
Če greš v Porvenirju po ulici, si lahko kar gotov, da boš na naš pozdrav dobil naš odgovor. Tudi drugi morajo znati nekaj po naše. Skoro enako je v Punta Arenasu, kjer se je pred 50 leti naselilo kakih 5000 naših ljudi večinoma Dalmatinci, Split, šolta, Hvar, Brač so kraji ki so se preselili v takem številu tja doli, da so si mnogi tudi tukaj sosedje kot so bili doma. Med nje so se pomešali tudi nekateri Španci, Portugalci in Italijani, največ pa je prišlo naroda iz gornjega Čile, posebno tako imenovani “Čiloti”, to je iz otoka Chiloe, narod, katerega ne pohvalijo ne pri delu ne v družbi. Je neka mešanica bele in rdeče rase, ki žive tistem otoku južno od Puerto Mont, zelo gosto naseljeni in mnogi brez sistematične družinske vzgoje. Zato je v Punta Arenasu lahko prevladal priseljenec iz Evrope, kajti domačin služi večinoma za hlapca.
Seveda je mnogo Dalmatincev odšlo za boljšim zaslužkom na sever. Punta Arenas je bilo zelo privlačno v prejšnjem stoletju, ker je bilo važno trgovsko mesto. Tedaj so namreč mnoge ladje morale tam okoli, ker je bila to edina pot do Tihega Oceana. Ko so odprli panamski kanal, je Punta Arenas doživel strahotno krizo, katera je pognala mnogo ljudi drugam in tedaj so naši rojaki pohiteli proti severu, posebno v Santiago ter še dalje v velika najdišča solitra kot Antofagasta, odkoder so si utirali tudi po tv notranjost kontinenta kot Peru in Bolivija.
Danes je menda še 1200 v mestu živih tisti, ki so prišli od tam. Z otroci pa računajo da je čez 10.000 Jugoslovanov, kateri vsi več ali manj obvladajo hrvaški jezik. V katerokoli trgovino stopiš, lahko po domače dopoveš, kaj želiš.
Toda Slovencev pa tam ni. Samo krščanska ljubezen je pripeljala nekaj naših duš tja doli. To je 10 usmiljenih sester, ki imajo doli dve bolnici in eno siro-tišče za otroke, ter č. g. Maroša, doma iz Melincev, salezijanec, ki je naredil v idilični mageljanski deželi tako globoke korenine, kot da je v svoji domači prekmurski zemlji. Njegov nasmejani obraz, njegova lju-beznjivost, njegova neumorna delavnost so mu odprla ne le vsa vrata v mestu, temveč tudi vsa srca. Vsak človek je imel zanj pozdrav in vprašanje, za vsakega je imel on ljubeznjivo besedo in potreben nasvet.
Ali je še kak Slovenec tukaj, sem vprašal?
Bolje, da o tem ne govorimo, je menil gospod Martin. Od 50.000 rojakov, ki jih je pred vojno vzela tujina je mnogo smeti. Morda jih je tujina pokvarila, ker si pač ne morem misliti, da bi dobra slovenska mati odgojila slabega otroka . . . Neki dan sem se srečal z enim, in še preje se tudi enega spominjam, toda na mojo prijazno besedo je imel le “porco ... ” in ga nisem več videl, čeprav sem ga ljubeznjivo vabil . . . . Eden je, katerega sem obvestil o Vašem prihodu, pa menda je moral ven na striženje ovac, če ne bi se že kaj pokazal ....
Pa bomo vsaj mi, kar nas je tukaj poskrbeli za to da se zberemo in slovenske litanije zapojemo. V nedeljo popoldne bo to pri naših sestricah v bolnici ....
Kongresni dnevi so tekli. Tisočglave množice so se zbirale k zborovanjem. V četrtek 7. febr. je bilo povedano zares, danes ob 3 uri. Zato sem pohitel iz Porvenir ja in prišel pravočasno na mesto. Silna množica naroda je čakala. (Ko je prišel prezident republike, se ni zbralo niti pol toliko ljudi). Pa je bila pap. legatu grda ne le 1200 km dolga vožnja skozi viharno nebo, temveč še slabši je bil pristan. Hidroavijon se je trma-
sto pozibaval in suval pod udarci valov, tako da so imeli 2 uri posla najbolj spretni pilot j e, da so varno spravili na suho došle slavnostne goste, katere smo potem v veličastnem sprevodu spremili na krai zborovanja.
Pa o tem kaj pozneje. Kot slovensko meddejanje imamo slovenske jaslice.
Kakšnega opravka sem imel z njimi. Skoro da je bilo moje potovanje podobno Jezuškovemu begu v Egipt. Le s to razliko, da sem to pot moral jaz nositi oslička in Marijo ter svetega Jožefa . . . Niso mi delali nadlege s kričanjem in prerivanjem, ker so bili dobro zapakirani. Ali je bilo kraljem kaj zoperno, da so morali deliti uboštvo in skromno tesno bivališče v zaboju skupaj s pastirci, o tem nimm slišal nobene pritožbe.
Kar me je imelo je bilo to, če me ne bodo na potu kaki “razbojniki” v carinskih oblekah postavili v kak neljub položaj radi potnega dovolenja. Ne morda ker bi zahtevali potni list za vsakega posebej, temveč ker bi jim vtegnila priti v glavo muha, da so tiste figure “umetnine” . . . Prav zares: mislite si osliček, kamela, voliček, ovce . . . gotovo da so umetni in umetniki! . .
Pa ta skrb je bila odveč. Oko postave se ni zanimalo za moje popotnike v zaboju. Rekli so da to niso ne revolucijonarji ne vojni kriminali, da imajo v svobodoljubno deželo čile odprto pot.
A ostala je še druga skrb. čeprav niso revolucijonarji ti božični popotniki, lahko se jim vendarle nehote kaj nevšečnega pripeti. Kaj pa če je kdo med tem ob roko, nogo ali morda celo ob glavo? Le kaj naj še dela v jaslicah voliček, ki nima gobca, da bi dihal in grel Jezuščka? In če bi se Jezuščku samemu kaj zgodilo?
Torej vse to bomo slovesno ugotovili! Kakor na Miklavževo jutro nekoč v zorni mladosti, so žarele
Punta Arenas — Pogled na mesto
.v \>
dobrim sestram oči, ko smo odprli zaboj . . . Kdo se bo prvi pokazal? . . . Ovčarski pes! Prav je tako. Dobro je varval sebe, ker je ostal cel.
Za njim je prišla kamela . . . iNak, to je pa narobe! Saj so kralji najzadnji prišli! ... Pa že se je prikazala štalica, Jezušček, Marija, Jožef, pastirci, žena z vrčem, ovčke ... Vse celo, vse nedotaknjeno . . .
Tukaj so jaslice. Živijo! In kako lepe!
Saj so jih preje tudi imele. Toda dobil se je hudobni herodež, kako naj mu pač rečemo, ali pa je bila morda herodijada, ki je stregla po življenju ne le detetu nego celim jaslicam. Zginile so neznanokam!
Sedaj pa jih imajo dobro nadomeščene.
V nedeljo bomo pa napravili poseben praznik ob teh “slovenskih jaslicah”. Bomo jih blagoslovili in zapeli bomo, kot da smo doma na sveti večer, čeprav bo tisti dan 10. februarja.
SI EL LE DIJERA . . .
El desaliento que se apodera de su animo, al encontrar la časa desierta cuando regresa fatigado de la tarea diaria.
Lo desagradable que le resulta el que este siempre aconv panada de una amiga o pariente.
Lo inoportuno que es hablarle de problemas monetarios a la hora de comer.
La violencia que se hace cuando ella reprendc a los criados en su p resen ci a.
El poco tacto que demuestra expresando las “manias” de su marido en preseneča de personas extranas.
Lo molesto quc resulta esperarla una hora o m;is cuando se citan en el centro.
La humillacion que se le infiere alabando el zorro que le dio de regalo de Navidad el esposo de su amiga, cuando čl ha trabajado ho ras extra para obsequiarle una čaja de hombones.
SI ELLA LE DIJERA . . .
Su desilusion cuando ha preparado su plato favorito y el come con los amigos.
El desaliento que le causa quedarse arreglada para ir a! teatra porque el tiene “trabajo extra”.
La pena que siente cuando el no repara en la blusa que confecciono para agradarle.
VSEM ROJAKOM SLOVENCEM je na razpolago
ESTUDIO JURIDICO ESLOVENIA
Diagonal Norte 1119, P. 8. Escr. 823 Od 18-20 ure — U. T. 35-6243
čeprav v nebesih kraljuje,
David Doktorič:	kot dete tu v jaslih leži.
DETE TO NAM ROJENO Beseda, si človek postala, —
Z rajske božje višine sem v revno dolino solza sred temne nočne tišine Beseda med nas je prišla.
Sporoča nam angelsko petje težko zaželjeno novost, spolnilo se je razodetje, človeštvu spet sije radost.
Bog. ki svet napolnjuje, se v bornem hlevu rodi,
o sveta in srečna skrivnost! dolgove nam boš poravnala ti sama neskončna Modrost.
Dete to nam rojeno je Bog naš neskončne moči, po Njem je vse narejeno, le v Njem vsako bitje živi.
Pod to le podobo otroško zdaj skrivaš svoj božji sijaj, — da uživalo naše uboštvo bo večno te, sprejmi nas v raj!
Lo desagradable que es que el eneuentre la comida mal hecha en preseneča de invitados.
Lo insoportablc que es saberlo en el box cuando ella cuida al nene enfermo.
La pena que siente cuando la pone en ridiculo contan-do sus pequenas deficiencias.
Lo insoportablc que le parece el que le ponga como ejemplo.a su madre o hermanas.
El poco tacto que demuestra encontrandola mal arreglada en preseneča de la amiga mas envidiosa.
DR. NICOLAS I. ETEROVIČ HURE Advokat
Posredujem v vseh pravnih zadevah kot zapuščine, odpusti, zavarovanje, nezgode itd.
Uruguo y 344/4 H - Capital Calle 13 No. 833 - La Plata U T. 38 - 2258	Tel. Paz 2664
Balo el Sol Libre
VIGESIMO PRIMER CAPITULO (Continuacion)
Al amanecer siguiente el ejercito emprendiö la marcha rumbo al norte, hacia el Danubio. Arreaban delante de ellos al ganado; una larga hilera de prisioneros cargaban cereales, generös, armas e instrumentos. Sin preocupaciones, tranquilos, sin temor partian hacia su hogar los eslovenos ebrios de victoria y satisfechos po rel botin aprehendido Iztok no partiö con ellos. Reuniö cincuenta de los me-jores jinetes y fue con ellos hacia el Oriente, en demanda de Tunüs. Radovan habia calculado que en diez dias po-dia ya volver de Bizancio, porque desearia llegar cuanto an-tes junto a Liubiniza.
—“^Y a dnde iräs tu, padrecito?”
Cuändo ya todos montaban sus caballos y el ultimo grupo de soldados se perdia en la lejania, Iztok indago al mušico: “^Vuelves al castillo? JAenes con nosotros? Nos se-rias de utilidad.”
Radovan, cambiado en un traje nuevo, suelta la tren-Za en la que habia reunido sus cabellos, libres ya de grasa, con una corta barba blanca, cargado con un gran fardo y su infaltable citara, respondiö räpido y claramente:
—“No voy al castillo y no voy con ustedes.’’
—“^Por que no? j Te queremos, padrecito! j No pasaräs apuros!”
■—‘“No ire al castillo, porque un mušico no puede ir en compania de gritones tan destemplados. Me ensordecerian. Y no voy co nustedes porque piensan atacar a Tunüs. Y es demasiado grande mi odio hacia ese maloliente. ^Quien podrla detenerme al verlo? Le robaria el placer a este”, — moströ a Rado — “que es el ünico que tiene derecho sobre ese perro voraz. Penin los acompane. El juglar sigue su ca-mino. Si parten hacia el sur, nos volveremos a encontrar. j Por los dieses, entonces sera grande nuestra alegria!”
El juglar hizo un gesto de despedida y partiö, en alegre galope, hacia el suroeste.
Los guerreros miraron tras el. No se volvio. Pensaba en el engano sin arrepentirse:
—“;Yo volverme al castillo? ^Yo ir con ustedes, jovenes lobos? j Oh no! Radovan no tiene inütilmente sabiduria en su cabeza. Estoy tan cerca realmente de Epafrodit que . . . ^cömo ir al castillo en busca de leche cuajada o, lo que es todavia mayor locura, a ponerme bajo la nariz de los hunos? No perdi la razön. jA el!”
Hostigö al caballo y silbö una canciön alegre.
Iztok, Rado, y los soldados esperaban ocho dias a Tonus junto al camino que venia de Bizancio. Iztok viviö esos dias los halagos del jefe. Pequena era su legiön, apenas media cohorte. Pero lo obedecia ciegamente. Ni siquiera un pensa-miento contra las ördenes de Iztok se atrevia a surgir en las mentes des esos heroes. El joven Svarun pensö en las largas guardias v las cabalgatas: jdos grupos de tales guerreros! Ja! Golpearia las puertas de la ciudad. Los cascos resonarian por la calle centra' de Bizancio. Los caballos de los eslovenos se dispersarian delante del hipödromo.
—“jEn esos momentos no quisiera ser Emperador! Y mejor seria para la Emperatriz ser una vendedora de flores griega en el Kampo, y ofrecer su mercancia a los oficiales Palatinos.“
Empezö el noveno dia de vigilia y espera. De todas partes volvian los mensajeros y observadores enviados. Trajeron solo malas noticias. El campamento de Tunüs estaba vacio, queir.ado, tal como lo habian dejado los eslovenos. Grandes grupos de Antos traspasaban el Danubio. Desde Oriente ame-nazaban los varhunos. Alguien llego a saber que el ejercito de los herulos se habia levantado contra los eslovenos. Solo de los hunos, de Balambak, de Tunüs, no habia huellas.
Iztok quedö preocupado.
“^Que los Antos trasponen el Danubio? ^Hermanos, esto es traieiön?"
—“^Traieiön?“, murmurö el pelotön y se asombrö.
“Tunüs estaba en Bizancio, el paso de los Antos es tra-bajo suyo. Si se mueven los herulos es porque los instigo el Emperador. Sus tierras son ricas y extensas. No interven-drian en la guerra. Hermanos, las hechiceras todavia no cor-taron la vida de Tunüs. jDebemos volver a časa! jNuestra tierra esta en peligro!“
Solo en el rostro de Rado brillö por un instante la con-trariedad. Pero fue muy räpido. Enseguida bajö la cabeza. El pelotön volviö los caballos y partiö tras Iztok hacia el norte, al Danubio.
En un trote ligero iba la caballeria silenciosa y pensa-tiva, deträs del comandante. En todas las almas reinaba una tristeza muda, una disconformidad. Debian volver con las manos vacias. Habian perdido inütilmente el tiempo, inütiles fueron las noches pasadas. Tunüs estaba quien sabe dönde, contando el dinero de la traieiön, que le diera el Emperador. El mäs apenado de todos era Rado. Sin pensamientos, sin esperanzas, miraba quieto y mudo las crines del caballo. La mano no sostenia las riendas. El caballo iba tras los otros, como si no tuviera duenc que lo guiara. Como el joven esloveno no habia podido transformar en la lucha su amar-gura por la amada perdida, y llenar el alma hambrienta aun-que fuera con los hilos de sangre enemiga, se habian caido sus alas como a un haleön enfermo, y asi iba sobre su mon-tura. A pesar de cuanto arraba a Iztok, a veces forzaba su corazön una comprensible envidia.
—“j Irene estä salvada! ]Y Liubiniza tal vez tornada prisionera, tal vez una esclava castigada y maltratada! j Morana, dame sangre! jPerün, dispersa la guerra sobre el mundo!“
Sombrio, mirö el grupo y posö su vista sobre Iztok.
Pero tampoco la cabeza de este estaba erguida, alegre y orgullosa. Lo acompanaban las victorias; bajo el escudo guar-daba la carta de Epafrodit, sobre el corazön lleno de amor, pero no estaba la hermana. Y pensö en las lägrimas del an-ciano Svarun cuando volvieran al castillo sin ella. Y como si toda su dulzura se transformase en amargor, el pesimismo lo acompanaba aün mäs pensando en lo que habia sucedido con el ejercito esloveno, temia por el. Si lo habian atacado los herulos? jEstaria deshecho! Sin jefes, grupo de ovejas, ma-nada de fieras, adönde podrla ir, que podria hacer? Un oscu-ro presentimiento se apodero de sus pensamientos. Cada vez mäs pesado se le imponia ese presentimiento.
Pernoctaron en el bosque.
Nadic encendiö fuego. Hablaban con susurros de dos en dos. Claramente se oia el masticar de los caballos que pacian. Pronto se durmieron, sin vigia. Aün el mismo Iztok durmiö tranquilo, aunaue lleno de pesares. Solo el anciano Jarozir se apoyö sobre un haya, inclinado contra la fuerte espada, y asi pasö la noche semidormido y semidespierto.
Cuando al dla siguiente el sol se acercaba al mediodia, apareciö ante ellos la lücida corriente. Iztok ordenö desmon-tar y llevar a los caballos a la sombra de un bosquecillo de robles, a cinco de los soldados, con Jarozir al freute, les ordenö ir a buscar embarcaciones.
x El anciano esloveno se dirigiö al Danubio, mientras el resto de los guerreros aguardaron en la sombra del bosque.
Aün no habia pasado una hora cuando sinticron un ruido sordo. Por entre la alta hierba apareciö la cabeza de Jarozir, que llego arraasträndose sobre sus pies y manos, hasta fos companeros, para susurrar:
—“jTunus!”
Todos se estremecieron, todo pareciö cambiar entre los soldados cuando oyeron esa palabra. Rado saltö como una fiera cuando se le acerca la presa.
—“|A1 suelo!“, ordenö Jarozir.
Arrasträndose llegaron todos hast ael centro del bosque,
donde estaban los caballos. Cuando fueron bien ocultos, hablo Jarozir.
—“j Los hunos llegan embarcados en los botes! j El man' to rojo es agitado por la brisa!”
“jMaldiciön!“, exclamö Iztok. “^De donde vienen? <;Tal vez del castillo? Fue a buscar a Liublniza. j Morana! j Mi padre!! ;A los caballos! jQue no se escape ninguno! jEstän designados por la muerte! Jarozir, ^dönde quedaron los otros cuatro?”
—“Se escondieron entre los arbustos. [Asi lo ordcne v volvi solo, para que no nos vieran!”
—“Hiciste bien. Que čada cual se elija a su huno. ^Cuän-tos son, Jarozir?”
—“Tal vez treinta. Puede ser que alguno mas. No lo sč exactarr.ente."
—“No importa ,aunque los haya eien, !Tunüs debc caer!”
■—“!Sölo por mü”, exclamö Rado, que temblaba de co-
raje.
—“No se, amigo, j es un gran guerrero! No pod ras solo.” “j Por Penin, lo harč!”
Los arreos de los caballos estaban listos, la visera baja, la espada de Jarozir ardia en el aire hecha centellas.
Esperaron largo tiempo. Los caballos comcnzaron a gob pear impacientes el suelo. Los jinetes los retenian, niurmu' rando entre si, y esperando con mayor impaciencia que los corccles. Solo Iztok estaba en los lindes del bosque, en una zona tupida, desde donde vigilaba la orilla y observaba los movimientos de los hunos. Cuando tras un largo rato de espera aleanzo a ver el manto rojo, llevo la mano al casco para comprobar si estaba bien sujeto. Presintiö mucho y duro trahajo.
Los hunos saltaron de las embarccaiones detras de Tu' n lis, diez. . . veinte... treinta... y otros cinco. Iztok vio cömo Tunüs tuvo que obligar a su caballo a ir hacia la izquierda, pues, acostumbrado a ir siempre en direcciön con-traria lo habia llevado hacia alla.
—“jViene hacia nosotros!” Un verdadero escalofrio de terror lo inundo, ante el posilile eneuentro. Espero todavia unos segundos y luego se deslizo entre los arbustos hasta sus companeros.
—“j Jarozir y otros cinco atacardn los primeros! j De ese modo los hunos no se asustarin y no huirän! jApartense de Tunüs! Rado y yo nos ocuparemos de el. Cuando se int-cic la lucha, jasaltaremos todos!”
Apenas habia dado esa orden cuando sc vid aparecer un caballo. Jarozir retuvo el suyo. Pero en ese momento se desligaron de la espera soldados y caballos.
Como si se desatara una tempestad, los guerreros se abalanzaron tras Jaroir, contra los hunos. Con impetu in-contenible ataco el anciano el primero. La cabcza dcgollada de un huno rodö por el suelo. Como si tocaran los cuernos, aullaron de pronto, todos a una, hunos y esloveons. La estepa retumbo cuando los caballos chocaron entre si, y se encon-traron los aceros. Los hunos no perdieron ni un segundo para sacar sus espadas. Los ultimos jinetes arrojaron contra los cslovenos sus lanzas, dejando asi a tres de ellos sin cabalga' dura. Unas ochenta espadas revoleaban en el aire, las aseuas se desprendian de ellas, en la blanda estepa se desarrollaba la lucha entre los mejores guerreros de esa rgiön del Da-nubio. Se golpeaban los yelmos, crujian los eseudos hunos, miles de burbuias parecian surgir de las espadas bajo los
ŠTUDIRANJE V TUJINI. Kdor hoče ltTi7 Jugoslavije študirat v inozemstvo, mora imeti odobrenie od centralne oblasti, ki ga da samo zanesljivim komunistom.
NAPROZA". Beseda pomeni Nabavna in prodajna zadruga.
Naproze" nastajajo iz privatnih trgovin. Dostikrat je dosedanji trgovec, namesto lastnik, poslovodja "Naproze". Ta ko beremo v "Slovenskem poročevalcu", da je na primer naenkrat 14 trgovin v
Rado se abalanzo sobre Tunüs
rayos del sol, se encontraban las parejas de guerreros, lucha-ban y saltahan, arremetian y atacaban las cabczas, buseban los pechos —1 1 sangre saltaba y corria sobre los flancos dc los caballos, quc se enardecian como sus jinetes, Uena dc espuma la boca, encabritados, castigando cl suelo con los cascos.
Rado sc abalanzö, como diabölico linče, tras el manto rojo. Iztok lo siguiö. Arremetiö contra Tunüs con la espada, y silbb el aire cruzado por ella. Pero Tunüs aguardö cl ataque con tanta despreocupaciön, con tanta sangre fria, como si lo intentara golpear un pastor descalzo con su palo.
Zrr-ink!
Rado quedo sin espada. Tunüs se la arrancö y al mismo tiempo le aleanzo el yelmo, dejando en cl metal dorado una hendidura. Rado salto dc impaciencia. En un momento Tun’s alargö el brazo y volviö el caballo, dispuesto a hundir su acero cn la espalda de Rado. Pero la espada de Iztok cayö en el medio y evitö el golpe. Tunüs se volviö rapido como el pensamiento. Su ojo, que habia visto ya tantos hilos de sangre corrcr sobre su cabeza, reconociö bien pronto quc tenia frente a si al mas peligroso de sus enemigos. Ambos caballos se encontraron, como si los corceles comprendicran que se iniciaba la lucha entre los dos mas enconados enemigos. Resono, partido el aire por los resplandores. Dos cabezas sc vieron envueltas en serpientes de luz quc dibujaban las puntaš de sus armas. El sudor cubriö ambos rostros. Tunüs comprendiö quc esos segundos significaban su vida o muer-te. Por un momento soltö las rieiidas del caballo, y cn el momento algido de la lucha, alargö la mano en busca de la lanza para arrojarla en Iztok. Entonces gritö Rado:
■“jDejalo! jPerro!”
Sin espada, se arrojö con su caballo contra el de Tunüs, lo levantö con sus brazos en vilo y dos cuerpos rodaron sobre el pasto trabados en lucha, mientras dos caballos corrieron sin jinetes por la estepa. Rado apretaba a Tunüs como una tenaza. En sus ir.anos sc vieron los rcflcjos de un cuchillo, mientras un surco de sangre brotö del cuello del caudillo huno.
En el campo de batalla, yacian todos los hunos y quincc eslovenos, a pesar de quc estos tenian sus cabezas protc-gidas por yelmos. Respctuosamcntc paseö Iztok entre los cuerpos:
“jMorana, que buenos guerreros!”
Traducciön de DARINKA ČEHOVIN.
terih je že precej v Ljubljani V KRŠKEM je bil kulturno-prosvetni festival. V medsebojnem tekmovanju igralskih družin je bila najboljša dramatska skupina iz Rajhenburga z Borovimi “Raz-trganci". Druga je bila skupina iz Sevnice. Prvi med sedmimi pevslcimi zbori je bil zbor iz Senovega, na drugem mestu pa zbor iz Vidma. Istočasno je bila v Krškem slikarska razstava slikarjev Sti-ploška in Stevička.
Mariboru in okolici bilo spremenjenih v "Naproze”.
"Naproze" imajo danes 384 poslovalnic. Na videz je to zadružništvo, v resnici pa prehod v popolno kolektivizacijo.
NA MA. To pomeni NArodni MAgacin ali državna trgovina. V večjih mestih ni toliko trgovin "Naproze", ampak so kar čiste državne trgovine. Večje trgovine so večinoma razlastili in se polastili premoženja ter tako ustanovili NA-MA, ka-
BATE. Piše župnik Z overi Alfinz. Od Od Nemcev je bilo ubitih v Batah 6 oseb, požgani pa 2 hiši. Na Banjščici požganih 13 hiš in od Nemcev ubitih 8 oseb. V Lokovcu požganih 41 hiš in 10 ubitih. Gozdovi so polni mrličev. Duhovnikov je bilo na Primorskem ubitih 7, pa še vedno kakšen zgine. Tako je nedavno zginil dekan v Kanalu in župnik iz Gornje ga Polja, ki se je vračal iz shoda v Marijinem Celju, ki so ga oktobra našli mrtvega.
Jožef Markič je zgubil 2 sinova. Nemci so ubili Jožeta pri Grgarju 4/10 1944, Florjan je pa utonil 21/7 45 v Soči. Oba sta pokopana na domačem pokopališču.
UREDBA O KMEČKEM DELU. Izšel je zakon, kateri določuje plače kmečkim delavcem, katere deli zakon v dninarje, mesečne in sezonske delavce. Za navadna dela se določa 5—6.50 Din na uro, za težka dela 6.50—8.50, s posebnim strokovnim znanjem 8—11 Din na uro, in sicer — brez hrane. Za to se dela račun posebe. Mesečne plače so določene: pastirji in hlapci 1480—1850 Din na mesec, boljši delavci 1850—2400 Din . Če je s hrano Se primerno zniža plačilo. Delavni čas je v poletnih mesecih 14 ur, med katerimi je 2 uri počitka, zimsko delo 9 ur. Jeseni in pomladi 12 uri.
KMEČKI GLAS, tednik, kateri naj bi nadomestil Domoljuba se tiska v 7000 izvodih. Pa se pritožuje, da ga slabo plačujejo. Kakor vse časopisje je seveda tudi ta v rokah KP. (Domoljub je imel do 70.000 naročnikov).
AGRARNA REFORMA V LOGATCU je razdelila prizadeto zemljo med 950 interesentov. Kmečki glas piše, da se je na okrajni skupščini ugotovilo, da je zemljo dobilo med temi 300 takih, katerim ne pristoj a.
LETINA V LOŠKI DOLINI. Letos je rjavi hrošč napravil zelo mnogo škode. Je malo koruze in krompirja. Ajdo in sadje je po mnogih krajih stolkla toča. Otave ie zelo malo.
PLANINSKEGA VESTNIKA ni več. Nadomestil ga je mesečnik “Gore in Ljudje" kot glasilo “Planinskega društva Slovenije". ROBLEKOV DOM na Begunj-ščini je bil obnovljen.
KRŠKO, SV. DUH - ČEŠNJICE, piše Angela Mirt, da je bila njena družina med vojsko tudi preseljena v Nemčijo in doživela mnogo hudega, ona je bila pa prav tedaj bolna in Je ostala doma ter nato služila kot bolničarka pri zdravniku .. . Ko so se vrnili, so našli vse prazno in brez oken. Tako so preživeli zimo . . . Brat Lojze je šel pred dvema mescema v tujino za kruhom. Me štiri dekleta služimo v drugi vasi. Pridemo vsako needljo domov. Zasluži se pa samo za toliko, da moremo preživeti mater in druge doma. Jaz se bom kmalu poročila. Venec si bom spletla iz rož, ki bodo takrat na travniku. Obleko si bom pa osna-žila staro, ker za novo ni denarja.
DOBOVA PRI BREŽICAH. Na splošno je zelo vničeno, a nekateri so na boljšem, ker so Nemci med tem mnogo starega podrli in zidali nove domove. Mline in žage so preuredili po nemškem sistemu. Miha Hotko je našel svoj mlin polen lesa in moke, ko se je vrnil domov. Pri Kovaču izgleda kot marof. Okoli Dobove izgloda sedaj celo mesto. Obrež in Dobova vse do Bukovška je ena sama dolga vas, ker so skoro na vsaki njivi zgradili kako hišo. Gaberje so največ trpele od bombardiranja. Postaja v Dobovi ie razbita. Kapelica tudi. Oberška kapelica je veliko prizadeta. Letos smo po 6 letih spet imeli telovsko procesijo, ki jo ie vo-
dil brežiški gvardjan. Samostan so Nemci porušili. Frančiškani so bili pregnani in mnogi duhovniki, ki so se zatekli na Hrvaško, kjer jih je nadškof Stepinec vzel v varstvo pred Nemci in ustaši. V naši cerkvi delamo Mariji sedaj tak tron, kot ga ima na Svetih Gorah. Iz mihavške kapelice bodo vzeli Marijo in jo prenesli nazaj, kamor je nekoč priplavala od povodnji v Dobovi.
KONS. DR. STEPINCA, zagrebškega nadškofa so prepeljali v zapore v Lepo-glavi.
MONS. UJČIČU je oblast zabranila obisk v Bačko, katera ie njemu izročena v duhovno oskrbo. Dr. Ujčič je Slovenec iz Kopra in je nadškof v Belgradu. MARIJINO ČEŠČENJE V JUGOSLAVIJI. Poročila iz Zagreba pravijo, da je ob priliki zagrebškega procesa romalo 50.000 ljudi peš na božjo pot v Zagorje k Mariji Bistrici.
Tudi v Sloveniji je Marijino češčenje v teh letih silno napredovalo. Podoba Marije Pomagaj je še v Ljubljanski stolnici, kamor sedaj hitijo verniki polni zaupanja.
DR. ALOJZIJ VORŠIČ, celjski župnik je bil na zahtevo jugoslovanskih oblasti zaprt v Celovcu. Je namreč med begunci. Angleži so zadevo preiskali in ga izpustili, ker se je izkazalo, da je bila ovadba obrekljiva.
V AMBRUSU NA DOLENJSKEM :e ime! letos zlato mašo župnik Ivan Žavbi. doma iz Blagovice pri Moravčah.
NOVE VOLITVE se bodo vršile v Jugoslaviji in sicer za pokrajinske zbornice. Tudi to pot bo ena sama volilna lista s kandidati, katere odobri komunistična stranka.
KOZANA PRI GORICI. Ko se ie v oktobru začel na Primorskem pouk, je zavezniška oblast imenovala učietlje. Ko so 15 okt. prišli trije učitelji iz Gorice, jih je obkolila skupina domačinov pod vodstvom Angela Prinčič, ki ie načelnik ko-munističn unije v Kozani in jim prepovedala vršiti pouk. 7 fantov so na to aretirali. Ti so izjavili, da ne sme biti učitelj, kdor ne pripada k antifašistični italijansko slovenski uniji, zato so poslanim učiteljem zabranili v šolo.
ŠOLA NA OPČINI in drugod v coni A. V slovenski šoli na Opčinah v 3. in 4. razredu ie bilo vpisanih 38 otrok. Učitelji so prišli v šolo pod protekcijo policije. Prvi dan so prišli vsi otroci v šolo, drugi dan jih je prišlo 21, tretji dan 7, četrti dan 5 in neti dan — nobeden.
Zavezniška vojaška oblast je odprla 167 slovenskih šol v 150 vaseh in mestih v okolicah Gorica .Trst, Pulj, Tekom poletja je trenirala 472 učiteljev, polovica od teh so bili izraziti komunisti.
Toda učitelji v dvajsetih izmed 43 vasi v tržaški okolici, si ne upajo v šole, ali na pridejo samo pod protekcijo policije.
POŽAR V TURJU NAD HRASTNIKOM. Dne 30. avgusta je izbruhnil velik požar. Uničil ie 28 hiš in gospodarskih poslopij.
NOVA RAZDELITEV SLOVENIJE. Slovenski narodni osvobodilni svet je potrdil zakon o novi upravni razdelitvi Slovenije. Novi zakon določa 1119 krajevnih ljudskih odborov (nekdaj občine). Največ krajevnih ljudskih odborov ima mariborsko okrožje in sicer 475, ljubljansko okrožje jih ima 240, novomeško 229 in celjsko 175. V tem številu niso mesta: Ljubljana, Maribor in Celje.
PONAREJEVALCI DINARJA. Ljudsko sodišče na Sušaku je 25. septembra izreklo razsodbo proti skupini ponarejevalcev dinarja in tihotapcem. Ponarejene bankovce so uporabljali za nakup tuje va-
lute. Ljudsko sodišče je vse obsodilo na smrt z ustrelitvijo in na zaplembo vsega premoženja šest obtožencev.
MELINCI - PREKMURJE. Prejel č. g. Ma-roša. Zdaj pa eno zelo žalostno vest. Dobil sem pismo iz Jugoslavije. Vojna nam je iztrgala kar tri preljube brate. Oče in mati so še živi kakor tudi sestra in naj-mlajši brat. O enem izmed treh se od decembra 1942 ni čne ve. Moral je na rusko fronto, ker so ga gnali Ogri. Do decembra je še pisal domov potem pa je izginila vsaka sled za njim. Lahko si predstavljate žalost domačih. Prosim da se jih spomnite pred Gospodom.
Sestrična Marija Maršič, šolska sestra ki je delovala z Monsignorom Kerecom in se je vrnila v Jugoslavijo mi tudi piše, je doma na Melincih, oziroma v Lendavi kjer imajo šolske sestre hišo. Drugih novic mi sploh ne dajo. Samo zelo želijo da bi se kmalu videli.
Iz Trsta mi pa piše advokat Duh Martin, moj tovariš iz Melinc, begunec z ženo in tremi otroci, ter me prosi da bi ga z družinico na kak način v Ameriko spravili.
LOKAVEC pri Ajdovščini. Imena nekaterih od 40 zgubljenih Lokavcev. Donče je padel v Nacetovi Gmajni. Lokarjevi od Čohov štirje, Ladi Šelkov, Drejček Kmetov, od Kovača, Karlo Ozipk, Milko Žefin, Benko^Senjotov, Mirko Kristjanov, Miro Rezen, Mihca dva, stari od Slokarjev in še drugi.
Pžganih je veliko vasi: Cesta, Zapuže, Gora, Lokvi, Rihenberk daljni. Lokave ni požgan. Samo ena hiša pri Štakarjevih in Jožeta Cunka. Rolihovše je tudi požgano in sicer žaga, magacin in štala.
V Nemčiji je tudi umrl Edvard Žunkov.
Mnogi ljudje prejemajo iz Amerike pakete.
BUKOVO PRI CERKNEM. Piše Helena Jeram ssetram ... Za nas ni hudega. Imamo vsega za potrebo, obleke in hra ne. Ni treba pošiljati, ker se lahko izgubi. Draginja je pa velika. Poganova mati je še živa in še pride k maši. Jer-nejška so internirali, pa je prišel iz Nemčije. Sina pri Pogonu so ubili in je sedaj samo še ena hčer . . . Marička v Tesni je tudi zgubila mlajšega sina, Angela nima več moža. Padel je v partizanih na Kranjskem . . . Vsi smo vsak dan čakali kdaj nas ubije in nam požgo in je čudno da smo ostali.
Oče ie dobil denar, ki si ga poslala. Moral je iti gor v Idrijo. Tako je bil vesel, da ima sedaj nekaj za tobak. Imela sem kosce v senožeti in me stane 600 lir. Hrano dobimo na karte. Ljudi ni za delo, ker moških toliko manjka, in žensk tudi; šihii so danes veliki, dohodkov ni, podpore pa ni nobene ....
Od kakšne bolezni je umrl mož Rozine Lukmanove (Berlot)? Na njenem domu je po navadi. Oče ie še živ. Frence je prišel od vojakov. Je poročen z Ivanko Božičevo. Angela in Lojze sta pri Za-kukari. Loize in Tine sta bila v internaciji. Tine je umrl, ko je prišel domov. Pri Seljaki so delali grunte kar naprej; sta tam dve Maruščevi . . . Prej so imeli 12 glav živine, sedaj imajo še 6, ker so kmetje morali veliko živine dati. Andrej se ie vrnil domov.
Tonček in Stanko Špik, brata Cirilova, sta tudi v večnosti. Stanko je bil na Sardiniji. Ko je šel domov so ga pri Gorici dobili partizani in je ostal pri njih, ie bil ranjen in je prišel domov. Ko je ozdravel je moral spet k ni im v Čepovan, ki er je vozil kamijon, pa je enkrat po nesreči narobe zapeljal in je bila nesreča. Potem so ga ustrelili. Duhovnik iz Čepo-
vana je pisal, da je bil lepo pripravljen.
Tončk je bil tudi v Italiji, kjer je šel k Osv. Fronti. Potem je padel v Dalmaciji.
V Vrhu, v Pušniku je bila ubita baj-trščna Roza. Sina Stankota še ni iz Italije.
En dan je bilo veliko partizanov v vasi, pa je nemški aeroplan vrgel bombe. Ena je padla na hišo pri Krničku, je posula in ubila mater, nevesto, otroka in Franceta Mohorjevega. On je prišel domov na razvaline in na grobe. Cerkev na Ponikvah je porušena in nekaj hiš. Mrak je ubit, Albin je duhovnik, ta mlajši tudi študira za duhovnika.
Nemci so enkrat odpeljali 4 ženske, potem so jih v Žabčah v Kramarski hiši s hišo sežgali. Kramar je zbežal, pa so ga Nemci tam v Jesenicah ubili.
ŠENTVIVKA GORA. Na Pečinah je padlo okoli 40, ljudi v Trebuši 30. Šebrelje vse požgane. Na našem pokopališču je obilo tujih ljudi pokopanih. Vse po gr-meh so grobovi. Kakor živali so pokopani ljudje. Za lakoto pa nismo umirali. Pa če bi ne prišel konec, bi pa. Ko so vsi kmetje imeli še samo po eno kravo je bilo konec vojne.
Sedaj nobeden ne gre služiti, ker se ne zasluži toliko, kolikor se na obleki raztrga. Če si doma je pa vsaka cunja dobra.
Kakor je sedaj po naših krajih ni vredno živeti. Samo delati moramo, pa nimamo nič, pa do smrti bomo že preživeli .. . Kdo ve, kam nas še popelje pot. Morda pridemo še v Ameriko. F. in A. vprašata, če se tam dobi kako delo, ker bosta šla tja, če se dobi dovolenje, ker tu za mlade ljudi ni življenja. Bomo morali vsi po svetu za kruhom.
PTUJ. To mesto je znano kot ena najstarejših naselbin na slovenskih tleh. Ptujski starinoslovski muzej je bil že pre-je zelo bogat. Letos so spet pričeli z izkopavanjem starih grobov na gradu in so našli nepričakovano mnogo zanimivih starin. Izkopavanja vodi muzejski kustos dr. Korošec.
BORŠT PRI TRSTU. Trije mladeniči iz Ricmanj so vdrli v obcestno kapelo Srca Jezusovega in so razbili kip in križ. Storilce so našli in so morali poravnati škodo, toda bogokletstva, ki so zagrešili s tem niso poravnali. Izgovarjajo se da so bili pijani. Včasih so se pijanci pred božjim znamenjem spoštljivo odkrili kljub pijanosti!
DOLINA PRI TRSTU. To je zona A. Tam ima tržaški škof nekaj zemljišča, katerega imajo domačini v najemu in odrajtajo dogovorjeno najemnino v blagu. Ko je prišel škofov pooblaščenec letos p c krompir in koruzo, kot dogovorjeno, je "ljudska oblast" izdala odredbo, da se prepove izročitev krompirja, kar je izzvalo precej velik javen spor. Zavezniška oblast, ki je tamkaj, se za zadevo ni hotela nič pozanimati..
OBNOVA GORIŠKE. Zavezniška oblast je izročila 630 miljonov lir za obnovo domov. V 29 vaseh nameravajo obnoviti 1481 hiš. V KOMNU dela 30Ö delavcev 60 hiš; Porušenih je 184 hiš. V RIHEN BERKU grade 60 hiš. Porušenih je bilo tam 149 popolnoma, 22 pa delno. V celem je 720 hiš že obnovljenih.
OBSOJEN UREDNIK "PRIMORSKEGA DNEVNIKA". Ta list, ki ie komunističen, izhaja v Trstu. Objavil je ponovne napade na Amerikance in Angleže, pa je bil radi klevet postavljen pred sodišče, nakar je bil urednik Dušan Hreščak obsojen na 200.000 lir ali 6 mesecev zapora. List je objavil, da je bil neki komunist Čadež mučen od zavezniških oblasti, kar se je pa izkazalo kot izmišljotina.
SLOVENSKE ŠOLSKE KNJIGE. Na Primorskem je izdala oblast: "Prvi koraki" (abecednik), “Računica", "Slovensko berilo", "Učim se angležko sam" in "Zgodovina Slovenskega Slovstva".
DR. DRAGOLJUB JOVANOVIČ je bil, že v Jugoslaviji zelo odločen političen mož, vodja srbske kmetijske stranke, v stalnem boju proti diktaturi kralja Aleksandra. Bil je izvoljen tudi v sedanjo jugoslovansko narodno skupščino, kjer se je zameril ob priliki, ko je izjavil v parlamentu: “Sedaj smo sprejeli ločitev Cerkve od države. Sedaj je treba da preidemo se na ločitev komunistične stranke od države". Tedaj že so ga ožigosali kot “izdajalca". Pri debati o zadružnem zakonu je prišlo do preloma, ker je Jovanovič odločno nastooil proti uvajanju "kolhozov" ki se imenujejo “kmečke delovne zadruge". Nato je bil izključen iz parlamenta. V svojem zagovoru je povedal nekaj prav ostrih na račun vladnega dela s stvarno kritiko in z zgledi. Pozneje je bil odstavljen tudi kot univerzitetni profesor.
DR. LOVRO POŽAR, večletni ravnatelj ženskega liceja v Ljubljani je umrl v juliju star 80 let. Doma je bil iz Moravč.
SV. MIHEL NA KRASU (Komen) 29. avg. je bil vržen v prepad Eduard Devetak, star 23 let, zaposlen v upravi Za vezniške Vojne Uprave v Komnu. Izsto pil je na postaji v Rubijah na potu do mov iz Gorice. 5. sept. so našli njegovo truplo v prepadu ne daleč od ceste. Bil je zaveden Slovenec toda ni se strinajl z OF in je zato padel. Strašno ie s tem prizadeta njegova mati, ki je v teku zadnjih let zgubila že 4 sinove.
ŠTURJE PRI AJDOVŠČINI. 1 sept. je bil razglašen v cerkvi odlok partizanske komande, da s*a Marijina družba in tretji red razpuščena.
EMILIO GRAZIOLI PRED SODNIKI. Ta italijanski rabelj je začel svojo k ari j ero kot tržaški natakar. Oženil se je s Slovenko iz Sežane in ker je znal nekaj slo vensko, je postal v fašističnih rokah orožje najokrutnejšega nasilja proti Slovencem. Kriv je neštetih požigov, masnih po kol jev in umorov. Bil je dosleden fašist in besen sovražnik vsega slovenskega. Zlom ga je zalotil v Turinu, kjer je hotel v zadnji stiski priti do denarja neke banke in pobegniti v Švico.
GROPADA PRI TRSTU. V 60 m globokem prepadu so našli v avgustu 5 trupel, od katerih so mogli ugotoviti samo za dva, kdo sta. Eden ie zginil 12. maja 1945. Oba sta iz Trsta.
MIKUŽ JE PODUČIL SLOVENSKE UČITELJE. S privolenjem zavezniške oblasti je šlo 50 učiteljev iz zone A na tečaj v Slovenijo. Zadnji dan jim je govoril tudi Mikuž, ki je podal glavne razvojne dobe komunizma: “So tri stopnje komunizma. Prva je revolucija, ki ie v Jugoslaviji že izvedena. Druga ie kompletna čistka vseh nekomunistov in takrat teče kri vpotokih. Tretja stopnja bo pa tretja svetovna vojna v kateri se bo Rusija borila proti nekomunističnim deželam.
SLOVENSKE ŠOLE V ZONI A so bile odprte 14. oktobra. V celi zoni je sedaj 500 italijanskih in 200 slovenskih šol. V prošlem letu je obiskovalo te šole 15.000 slovenskih in 30.000 italiianskih otrok.
TRGOVSKO POGODBO je sklenila Jugoslavija z NIZOZEMSKO, kamor bo iz važala les, tanin, razne rude, hmelj, -vino in sadje. Od tam pa bo uvažala barve, svilo, elektrotehnične izdelke, stroje, kemikalije in zdravila. Enako pogodbo je sklenila tudi s ŠVICO, od koder bodo dobivali tudi plemensko živino. Cene bodo po kurzu 100 Din za 8.60 švic. frankov.
SADJE V TUJINO je šlo iz Maribora na Češko 35 vagonov v avgustu, kot prva pošiljka.
CENA PŠENICI, oblastno postavljena je 100 kg — 440 Din.
RJAVI HROŠČ (keber) ie napravil letos v kamniškem okraju zelo veliko škodo.
PLANINSKE KOČE obnavljajo. Obnovljena je že Češka koča pod Grintovcem. V Triglavskem pogorju so bile vničene vse koče razen dveh.
MARIBORSKI MUZEJ je utrpel zelo veliko škodo. Okupator je vničil premnogo slovenskih knjig, drugo pa je odpeljal v Gradec. Sedaj so od tam pripeljali 17 kamijonov odpeljanega blaga.
ŠKOFJELOŠKI MUZEJ, ki je bil preje v mestni hiši, je sedaj nameščen v puštah skem gradu. Med vojno so bili muzejski predmeti v kapucinskem samostanu, kateri so jih rešili propada. Muzej hrani zelo mnogo predmetov, ki igrajo vlogo v Tavčarjevih povestih.
JURČIČEV SOSEDOV SIN je izšel v Rv mu v italijanskem prevodu, katerega je oskrbel Damiani, profesor slovanskih jezikov na rimski univerzi.
TITOVGRAD. Črnogorsko mesto Podgorica je zaprosilo maršala Tita da sme spremeniti svoje ime v Titovgrad, kar je bilo sprejeto.
RUDNIK ZABUKOVICA PRI ŽALCU. 12. avgusta je eksplodiral plin in je bilo mrtvih 14 rudarjev, 9 pa ranjenih.
MIRNA PEČ. Iz Hrastarjeve družine v v Stari gori, občina Mirna peč na Dolenjskem, so bili trije fantje pri partizanih in so se koncem vojske srečno vrnili domov. 20. julija t. 1. pa so se s svojim očetom doma nekaj sprli in ga v prepiru — ubili. Morivci svojega očeta so po-tem ubili še brata, ki ni bil v hosti.
UREDBA GLEDE PRAŠIČEV. Ljubljanski uradni list 17/8 objavlja odredbo, po kateri je dolžan kmet ki ima 4 ha zemlje, oddati državi prašiča 120 kg težkega. Za vsakih nadaljnih 4 ha pa zopet enega. Tisti ki ima mani, te obveznosti nima. Odkupna cena je odrejena na 21 Din za kg.
TRI DRŽAVNA PODJETJA. “Kolonijale" ima na skrbi vse špecerijsko in kolonija!* no blago ter delikatese. "Utensilia" se omeji na tekstilne produkte in kar je je s to industrijo v direktni zvezi. "Bel-sad" pa bo imel na skrbi vnovčenie sadja tako za prodajo kakor za predelavo. VINSKE CENE. Za dolenjska vina je določena cena moštu 10—12 Din, za štajerska 10—15 din liter.
TURJAK. Kmečki kolhoz je ustanovilo 21 kmetov v vasi Zapotok, ki so se združili v skupno "zadrugo". Ta vas je bila po poročilu Slovenskega poročevalca ves čas navdušeno partizanska.
OBSOJENI DUHOVNIKI. Koroški narodni borec dr. ARNEJC, župnik v Šent Jakobu v Ljubljani je obsojen na 5 let ječe. ker je naročal ljudem naj molijo za škofa Rožmana. Kanonik dr. POGAČNIK, urednik Mladike, je dobil 9 let, ker je v ljubljanski stolnici pridigal proti komunizmu. Lazarist JAKOB ŽAGAR se je vrnil iz nemškega izgnanstva v Dachau., prepričan, da se mu ni bati ničesar. Pa se je nekdo domislil na njegove šmarnice spisane pred leti, kjer je svaril pred komunizmom. Dobil je 5 let. JOŽEF OVEN, be neficijal v Šent Vidu pri Stični ie dobil 6 let, ker je bil preveč delaven v ljudskih organizacijah. Nekaj jih je še v preiskovalnem zaporu.
V DESKLAH V SOŠKI DOLINI so 22. septembra zvečer "neznanci" iz cone B hoteli ugrabiti 27 letnega Alberta Bitežnika iz Ravni nad Grgarjem. Ker se je fant upiral, so ga na mestu ustrelili.
A M A R O
MÜNTE CU DIN E
A Z A I E A N
MÜNTE CII D IN E
CAT.TDAD T REND1MIENTO
MONTE CUDE-TE S. R. Ltda.
Capital 1,000.000 $.	SIŠLGBANO 22S0
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
FOTO SAVA
San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606
Recreo “EUROPA”
RIO CARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz a postaje Tigre tja in nazaj, odrasli $ 1.—, otroci 8 0.50.
U. T. 749 - 0589 — TIGRE — FCCA.
“DUHOVNO	O 2 2. w r: g g 2	TARIFA REDUCIDA
ŽIVLJENJE”	O rh u o s s « m	
“LA VIDA E S P I R I T U A L ”
Pasco 431, Buenos Aires. Argentina
JUAN BOG A NI
Sncesor d» BO GANI BÖTO8 IMPOBTADOR DE TEJID03
1928 — A L § I N A — 1025
U. T. 47, Cnyo 6S34
Buenos Aires
PERIODICO SEMANAL
oporeče los dios 3 - 10 - 17 y 24 de čada mes. Dedicado exclusivamente a la Industrie Lechera y a la Granja.
Consultorio Tecnico, Industrial y Veterinario - Anälisis, etc. GRATIS PARA LOS SUSCRIPTORES PRECIO DE LA SUSCRIPCION $ 10.— ANUALES Redacciön y Administraciön:
MORENO 2718 — U. T. 45-3503 — Buenos Aires
V	MARIBORU ZAČETEK PROCESA PROTI
GENERALNEMU VIKARJU JERIČU
V	Mariboru se je 11. okt. pričel proces proti generalnemu Vikarju za Prekmurje JERIČU in ostalim obtožencem, ki jih dol-že "zločinov proti ljudstvu in drugih zločinov." Sodišče skuša dokazati, da je obtoženi Jerič dobival navodila za delovanje proti sedanjemu režimu iz inozemstva. Javni tožilec je zahteval najtežjo kazen za vikaria Jeriča in ostale obtožence.
PREDVOLILNA ZBOROVANJA V PTUJSKEM OKRAJU. “Slov. poročevalec" z dne 5. oktobra poroča, da so v ptujskem okraju vsak dan zborovanja, na katerih ljudje razpravljajo o pomenu volitev. Med drugimi govorniki je nastopil tudi gene-rallajtnant Dušan Kveder. Na teh predvolilnih zboorvanjih so izbrali za kandidate “najboljše aktiviste" okraja:	med
drugimi dr. Potrča, člana okrožnega odbora Maribor, publicista Bratka Ivana in Simončič Franca. Ljubljanski dnevnik tudi poroča, da so ljudje na zborovanjih obravnavali tudi zadnje pastirsko pismo in “obsojali protiljudsko satiišče nekaterih duhovnikov". Na Dravskem polju so postavili za kandidata pisatelja Ingoliča.
V	prevalskem okraju so med drugim določili za kandidata Sekirnika in Metoda Gričarja. Iz poročila sledi, da ie na delu tudi proti akcija.
V	DOLU, NA DRŽAVNI CESTI, ki pelje nekoliko niz Opatjega sela iz Gorice proti Trstu, je zavezniška vojaška policija našla v noči na ponedeljek 23. septembra truplo mesarja Karla Mozetiča iz Doberdoba. Mož je bil ustreljen v tilnik.
DUHOVNIK KALA C s Pregare v Istri, ki so ga odpeljali partizani, češ, da govori proti njim, je bil od partizanskega sodišča v Kopru obsojen na 22 mesecev prisilnega dela.
BEG ITALIJANSKIH DUHOVNIKOV V TRST. V septembru so bili pregnani iz dekanata Buje v Istri vsi duhovniki. Gre
‘.••e"#”»»#««»»#."«..#-#..#”«"#"#"»-#“#"#”«»«"#"#”»“*-*”*-*";
T Načrti za stavbe	Firma |
| VITO GABRIELČIČ	j
Tehnični Konstruktor	r
•	Obras y Cloacas	j
i Baigorria 4825	U. T. 50-3985 •
"ČASA JUSTO"
MARMOLERIA Construccion de Monumentes en los Cementerios PLAČAŠ DE BRONCE
JUSTIN MARUŠIČ Garmendia 4947 U. T. 59-4318 La Paternal
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi!
Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLD AN 4844. Tel. 59-1356
tu za duhovnike italijanske narodnosti in iz ozemlja, ki naj bi po pariški konferenci prišlo pred novo državo Trst.
SLOVENSKI KNJIŽNI TRG. Na Slovenskem so sedaj sledeče knjižne založbe: Slovenski knjižni zavod OF (izdal 58 del), Državna založba Slovenije (izdala 14 del), Cankarjeva družba (izdala 22 del); Mia. dinska knjiga (izdala 29 del). Tiskarna družbe sv. Mohorja (izdala 19 del), Družba sv. Mohorja (izdala 6 del). Od tega je 1.5 slovenskih klasikov, 9 tujih, raznih av-
ROJAKI IZ NOTRANJOSTI!
Kadar imate opravka v Buenos Airesu, se ustavit® v
HOTELU
“PACIFIC0"
kjer boste ceno in dobro postreženi.
CHARCAS 769 - BUENOS AIRES Lastnik:
ANTON BOJANOVI
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Lui s Daneu
t Stavbe - načrti - proračuni - firma FRANC KLAJNŠEK
i je preselil pisarno in sedaj ura-? du je v ponedeljek, sredo in petek 1	od 16 do 19 ure v
; Asuncion 4602 — U. T. 50-0724
torjev 22, čistih komunisitčnih avtorjev pa je — 102.
RAZSTAVA UNRRA V LJUBLJANI. 10. avgusta so otvorili v Ljubljani razstavo UNRRA v izložbah trgovine Na-Ma (narodni magacin), to je v prostorih nekdanje Majerjeve trgovine. Na velikih tablah je popisano, kaj in koliko je UNRRA dala za Jugoslavijo.