RIMSKI
PRVI TEČAJ.
VI. ZVEZEK.
VREJUJE IN IZDAJA
dr. ANTON MAHNIČ,
profesor bogoslovja.
V GORICI.
HILARIJAN8KA TISKARNA.
1889.
Isboja vsake tri mesece po enkrat. Velja cel tedaj * (tol. <
iiiimiiiiitmiiiiittiiiiiiiimi
^0U »A
Obseg.
1789 -1889. Avktoriteta pa krščanstvo. — Najnovejša okrožnica papeževa. Božja družina	....	sir.	jp7
Slovenski katoliški shod. — Drulfveno livljenje. Slovenska drultva,
kakerlna so. Citavnice. Kala drultva, kakerlna bi morala biti .	r 56J
Politika vspeha in nasledkov pa Slovenci. — «Tildi* — politika v nali «Soli.* Macckiavtllizcm. Sodba o macchiavcllizmu. Kaj vgo-varjajo proti temu spravljivi Sloveti c 1Kdo je	pa prav	za	prav	na
Slovenskem cepit in kole	le cepiti l	.	,	n	j7g
Platonov dijalogr „Phaedo“	.	.	*\	Jgo
Svetnik roda slovanskega	— in slovanski bresverci	n	jg7
Pisma o vzgoji............................................................................  606	(*
„Slovanskemu Svetu." — V pojasnilo nalega stalilla. Herezije cSlovanskega Sveta.* Razkolnilka propaganda «Slovanskega Sveta*. Slovenci, Poddraga/	J.	_	_	_	61	It
Listek. —■ Iz dnevnika Štefana Hodulje .	.	,	,	.	6281
—	Indija Kotnandija .	.	.	_	_	^
Raznoterosti. — sRevue des deux tnondes* o verski svobodi na Ruskem.
— Spoved Jjtona Taxila — bivlega brezverskega svobodomiselnika.	'C
— Grof Izv Nikolajevi! Tolstoj — o veri. — Slovan-jezuvit
venlan v Rimu ~ Matija Kazimir Sarbijetoski .	.	■	»	t?lS4
Iz poldrugoletne zgodovine	našega lista. Dr.	Volnjak	je	tolil	—	’	'
pa odstopil. Zaupnice	.	,	,	[
V 66j
v
\
\
Na znanje.
„Rimski Katolik1* bo tudi za naprej izhajal vsako četrtletje. Opravništvo za leto 1890 prevzame »Katoliška Bukvarna“ v Ljubljani. Le ona sprejemi na-ročbo in naročnino. Izvzeti,so le naročniki v ‘Gorici, katerim bo vredništvo list pošiljalo na dom.
Gospodje naročniki, kateri niso dobili ene a^i druge številke, naj blagovolijo naznaniti to vredništvu; postrežemo jim sč vsemi do zdaj izišlimi številkami; le prva nam je pošla.
1789 -1889.
Avktoriteta pa krščanstvo. — Najnovejša okrožnica papeževa. Božja družina.
Avktoriteta in krščanstvo — ne najdemo pač dveh pojmov, ki bi si bila bolj sorodna ter drug drugega bolj tirjala. V krščanstvu dobiva avktoritetni princip svojo naj-višo vtrditev in nezrušljivo podlago. Zatorej se revolucija, da bi mogla rušiti avktoriteto, sč vso silo zaganja proti krščanstvu. Francoska revolucija sama je dosegla svoj vrhunec v javnem obožanji človeške pameti, recimo — racionalizma, ki je gola negacija vsake pozitivne vere, kakeršna je pred vsem krščanska.
Ni pač težko razumeti, kako ima krščanstvo v sebi toliko moč za ohranitev in vtrditev avktoritetnega principa ter zakaj je revolucija toliko črti.
Prvič, kaker smo vže rekli, je krščanstvo pozitivna vera ; kot tako sloni na zgodovinskem činu. Kar je zgodovinsko, ima v sebi neko avktoritetno prisilnost: mora se priznati ter sprejeti kot tako. Krščanstvo je identično s včlovečenjem Sinu Božjega; ta je edina skrivnost krščanske vere, skrivnost, ki obsega vse druge ; a isto včlovečenje je ob enem tudi zgodovinski faktum ; kaker brž je ta spričan, stopi krščanstvo zapovedavno pred razum ter tirja, da se mu brezpogojno pokori, da je sprejme tako, kakeršno je; kajti druge podstave nihče ne more položiti razen položene, katera je Jezus Kristus. ‘)
Drugič je krščanstvo po svojem bistvu vera čeznaravna, skrivnostna; kot taka preseza moči in zmožnost naravnega razuma ter se odteguje njegovi presoji. Zatorej se ne more krščanstvo drugače sprejeti nego po veri; vera se pa dejst-vuje kot pokorjenje subjektivnega razuma pod nezmotljivo besedo Božjo, je tedaj dejansko priznanje najviše avktoritete — Božje. Tu velja, kar je pisal
apostelj Korinčanom : krščanstvo razdeva vsakatere naklepe in vsako visokost, ki se vzdiguje proti poznanju Božjemu, in zavzema vsako pamet na poslušnost Kristusu. ‘)
Tretjič je krščanstvo, kot neposredno razodenje pravega Boga, vera absolutna, ki se objektivno nikoli in nikaker ne da više spopolniti. V krščanstvu nahajamo kali neskončnega napredka. Nikdar se ni niti posamezen človek niti cel narod povspel do tolike dovršnosti, da bi se ne mogel po krščanstvu više dovršiti. Krščanstvo je vse človeško : vedo, umetnost, socijalne razmere povzdignilo, vsovršilo, a samo se ni dalo od nikogar niti popraviti niti vsovršiti, da cel6 odpad od krščanskih principov znači v zgodovini neizogiben povrat v staro barbarstvo. Odkar se je na zemlji pojavilo, je krščanstvo triumfovalo nad človeškim razumom. Osramotilo je enkrat za vselej poganski kult, tako da je povrat od krščanstva v poganstvo nemogoča reč. Najsijajniši dokaz za absolutnost krščanstva je pa, da celo tisti, ki odpadejo od krščanskih principov, skušajo več ali manj svoje nazi-ranje spraviti v soglasje s krščanstvom ter ne nehajo povdar-jati, da je prav za prav njih nauk pravi evangelij Kristusov!
Vže ti razlogi, te prikazni nam pričajo jasno dovolj, da je krščanstvo mej vsemi drugimi verami, zistemami in napravami, po bistvu, po starosti, po moči vera največe objektivne veljavnosti, največe i umstvene i zgodovinske avktoritete. Kaker brž bi se rovarjem posrečilo narode krščanstvu izneveriti, stopila bi na mesto večno veljavne avktoritete Božje besede menljivost in nejstojnost človeških mnenj in zistem, katera mora počasi omajati v duhovih vero v objektivnost resnice in prava, a ob enem tudi spoštovanje in pokornost do tistih, ki se smatrajo za nositelje resnice in prava v cerkvi in državi ; ker potemtakem niso njih na-redbe in postave več izraz više realnosti, više volje, ampak njih lastne samovolje; takim pa ima vsakdo pravico vstavljati se. Tako se narodom odprejo vrata do samooblastnega postopanja proti postavnim oblastim, do revolucije, do anarhije.
*
Krščanstvo je največa avktoritetna sila ; to pa ne le po svojem bistvu in početku, ampak tudi po vzgledu svojega božjega vstanovitelja. Tu ne moremo prezreti najnovejše okrožnice našega svetega Očeta Leona XIII. V njej priporoča vernikom vesoljnega sveta čaščenje sv. Jožefa. Sploh je rimska Stolica poslednijh časov vže večkrat katoliški svet opominala, naj išče varstva in pomoči pri sv. Jožefu. Rajnki Pij IX. je ženina blažene Device celo slovesno oklical za varuha vesoljne cerkve.
Gotovo se to ni zgodilo brez posebnih, važnih razlogov. To pa smemo najmanj misliti pri Leonu XIII., ki s čezna-ravno modrostjo razsvitljuje katoliško cerkev. In ni pač težko vganiti ta razlog. Ovaja nam ga doba, v kateri ži-^. vimo. Obhajamo sloletnico velike revolucije. Kaker se v proti-krščanskem taboru oživlja in proslavlja spomin na prevratne ideje 1. 1789, tako ne neha Leon XIII. javno pred svetom obsojati jih ter katoličanom živo predočevati večno veljavne evangelijske resnice. Cela vrsta okrožnic, kaker n. pr. o masonstvu, o osnovi krščanske države, o prostosti in liberalizmu itd. so katoliški svet pripravljale na stoletnico francoske revolucije, oziroma podučevale ga o pogubnosti revolucijskih idej 1. 1789.
Zdaj nam sv. Oče predstavlja v češčenje sv. Jožefa. Kar pred vsem namerjava, hoče s tem vkrotiti delavsko gibanje, ki se Jetos v socialističnem zmislu javlja po vsej Evropi; v zvezi je to gibanje z idejami in se stoletnico francoske prekucije.
Vender ni tu naš namen s te strani pojasnjevati neizmerno važnost, katero ima dandanes češčenje sv. Jožefa za katoliški svet. Nekaj drugega imamo pred očmi. To je princip avktoritete; ta se ima s češčenjem sv. Jožefa v duhovih z nova vtrditi, od tod se ima v katoličanih pričeti nekaka reakcija proti pogubnim, družinski in državni red razdevajočim principom velike revolucije.
Se sv. Jožefom nas sv. cerkvev vpeljuje v krog božje družine. To je pa bila ona družina, v kateri se je avktori-tetni princip najviše proslavil ter dobil najpopolnišo vresničbo.
Trije bili so členi te družine : Jezus, Marija in Jožef. Mej njimi najviši je bil Jezus kot včlovečeni Bog, drugo
mesto je zavzemala Marija kot prava Mati Božja, tretje in zadnje Jožef. To razmerje bi potemtakem naravnim potom zahtevalo, da bi tudi glede oblasti v družini gospodoval Jezus, za njim Marija, a obema pokoril se Jožef.
Toda ravno nasprotno nahajamo v Božji družini. Naj-niži mej vsemi, Jožef, gospoduje; na drugem mestu stoji Marija ; tretje, najniže, zavzema Sin Božji, Jezus, ker pisano stoji : In bil jima je pokoren.1) To gospodstvo, katero je imel Jožef v božji družini, ni izviralo niti iz svetosti niti iz učenosti ali katerih koli drugih osebnih prednosti, ampak edino iz oblasti, katero je od Boga Očeta dobil nad Sinom in njegovo Materjo: In postavil ga je gospodarja svoji družini.
Bilo ni tedaj nič drugega, nego kar imenujemo avkto-riteto ; njen svit je obdajal glavo Jožefovo, njej se je Sin Božji radovoljno klanjal in pokoril.
Avktoritetni princip ni nikdar dobil, in sploh ne more dobiti višega poveličanja kaker v božji družini. Pokorščina* po kateri se dejstvuje češčenje nasproti avktoriteti, je tem veča, čim niži je tisti, ki vkazuje, in čim viši z druge oni, ki je pokoren. V sveti družini vidimo pa Boga pokorščino skazovati človeku, Stvarnika svoji stvari; ker je razlika mej Stvarnikom in stvarjo neskončna, je tudi češčenje, katero je Jezus skazoval avktoritetnemu principu, neškončno.
I n bil j i in a j e pokoren — te besedo na pol-njujej0 P° pričevanji sv. evangelista trideset let bivanja Kristusovega na zemlji ; od prve otročje mladosti njegove do javnega delovanja nam sv. pismo o njem drugega ne poroča; v vsem tem času tedaj Sin Božji ni nič drugega delal, nego pokoril se avktoritetnemu principu — trideset let! Za javno podučevanje pa, za čudeže, za odrešivno trpljenje ni vpo-rabil kaker tri leta — enajsti del celega življenja!
Bog na zemlji je desetkrat več vbogal kaker vkazoval. Hotel nam je s tem vzgledom priporočiti, koliko potrebniše nego vse drugo za naš pravi blagor, je spoštovanje, pokorščina postavni avktoriteti. Vadnica, naravna šola te pokorščine je domača družina.
Blagor cerkvi, blagor državi, ako je vže družina podložnikom vcepila češčenje avktoritete. Pokorščino, ljubezen, v kateri se otroci v trdijo po domači vzgoji, preneso v javnem življenji na cerkvene in državne oblastnike. In zakaj napenja dandanes loža vse sile, da bi rušila vez sakramentalnega zakona, zakaj stega roke po vzgoji, zahteva brezversko šolo, v katero poganja mladino s posilnim zakonom, zakaj tako pridno priporoča in podpira javno, skupin* vzgojo po otroških vrtih, nego zato, da bi vže nežno deco iztrgala materam iz naročja, odtujila jo duhu in veri krščanske družine ter tako zadušila v mladih srcih naravno ljubezen in pokorščino do starišev ? Vničiti hoče avktoriteto družine in starišev, s to bo vničena vsaka druga avktoriteta v cerkvi in državi!
Podoba božje družine nam boljše pojasnjuje, kaj je avktoriteta, kaj pokorščina, nego teorije vseh tilozofov; a ta podoba ima tudi posebno moč, da more narode, ki si jo v verski pripostosti predočujejo, vspešniše ohraniti in vtrditi v pokorščini in vdanosti do postavnih oblastnikov, kaker vsa policija in bajoneti. Da bi se vender vže vvidelo, kako moč na narode ima ena sama poteza iz Božjega življenja Kristusovega ! A to življenje se deci v šolah prekriva, nadomeščati je imajo fraze o človeški dostojnosti, o državnih dolžnostih, o poklici državljana! Prerodivno moč Kristusovega nauka in vzgleda nadomeščati ima Biichnerjeva „Kraft und Stoff" ! Fizika, matematika, naravoslovje vzgajajo naj pokorne državljane, hrabre vojake ! Kaj čuda, da čedalje bolj gine in izmira čut pokorščine in podložnosti, da se majejo prestoli, da se rušijo vezi društvenega življenja ! Ni več temeljnega, sklepnega kamna — ni več avktoritete !
*
* *
Isto češčenje, s katerim se je Božji Sin pokoril avkto-riteti v ožem krogu zasebnega življenja, prenesel je tudi v javnem življenji na one osebe, ki so zastopale cerkveno in državno oblast. Dal se je brez vgovarjanja soditi cerkvenim in državnim oblastnikom, pripoznaval v Pilatu oblast nad seboj, ki mu je dana od zgorej, zahteval, da se cesarju da, kar je cesarjevega, ne gledč na to, da je bil za tiste dobe
nositelj cesarske oblasti trinog Tiberij. Da, akoprav nedolžen, dasi vsemogočen, je vender raji pretrpel celo sramotno smrt, nego da bi se izvil ali šiloma vpiral oblastnikom, ki so ga krivično obsodili — vsaj navidezno v imenu postave.
Isti duh podložnosti pod postavno oblast navdaja tudi Kristusove aposteljne. Ves nauk o tem nam je pa v kratkih potezah načrtal sv. Pavel v listu do Rimljanov. Rimu se je pokoril celi svet. A v Rimu je tedaj gospodoval Neron, eden največih samovoljcev, katere pozna zgodovina. Nikdar se ne ve, da bi bil trinog nedostojniše v blato teptal najsvetejše pravice človeške, bolj žalil vsako naravno čustvo. Kako lehko bi se bil tedaj Rimljanov polastil duh vpornosti, da bi se otresli poniževavnega jarma ? To pa posebno kri-stijani, katere je milost Kristusova prerodila k prostosti otrok Božjih !
Dobro je to vedel tudi apostelj. Zatorej je pa hotel pred vsemi ravno Rimljane temeljito podučiti o bistvu in izvoru državne oblasti ter jim gorko na srce položiti pokorščino, katero so dolžni njenim nositeljem. Nauk ta, ki nam je ohranjen v najznamenitišem listu svetovnega aposteljna, pričuje vsem vekom, da imajo vladarji, da ima avktoriteta v krščanstvu najzanesljivišo, neomajljivo zaslombo. Dodati se jim ne more nič, a tudi odkrhniti niti enega zloga — besedam aposteljnovim: Vsaka duša naj se višim oblastim podlaga, kajti ni oblasti razen od Boga, in oblasti, katere so, postavljene so od Boga. In tako, kdor se vstavlja oblasti, vstavlja se naredbi Božji, a kateri se vstavljajo, sami sebi obsojanje nakopavajo. Zatorej je dolžnost podla-
gati se ne le zavoljo jeze, nego tudi z a^
voljo vesti.1)
Dr. Mahnič.
m-
SLOVENSKI KATOLIŠKI SHOD.
In vender, kar vže toliko časa željno pričakujemo, obeta se nam vresničiti ; slovenski katoliški shod ! Naslov, ki smo ga našemu spisu postavili na čelo, nima več golo le pomena mrtve črke. Res, da morda še pred kratkim časom bi se mu bil kak neverni Tomaž, ki je v našem pozitivističnem veku vže davno obupal nad vresničbo vseli idealov, lahano namuznil, češ, kako lehko je po časnikih v zrak spuščati ognjene rakete !
Mi nismo neverni Tomaži, mi verujemo. Verujemo pa v včlovečenje Sinu Božjega, v katerem so nam večne ideje pojavile svoje žarno lice : to je naš idealizem — naša vera. A to je tudi naš realizem; ker Kristusov evangelij je moč Božja. ‘) Iz njega zajemamo ne le idealizem, ampak tudi nevpogljivo krepost, da vse, kar verujemo, izvršimo, vse dosežemo, tudi Boga — naj besne proti nam vse peklenske sile !
Zatorej ne obupamo, ne bomo obupali. Moramo priti do katoliškega shoda. In bomo prišli.
Osodepolna okrožnica naših viših pastirjev je prizadela slovenskemu liberalstvu smrten vdarec. Mi smo se vklonili in se vklanjamo besedi od Boga nam postavljenih angeljev, škofov.2) Sveta nam je, nedotakljiva. Od tistega časa se Slovenija ločuje in druži. Ločuje se od tistih, ki so se zarotili proti njeni veri, njenim tisočletnim tradicijam, proti njeni zgodovini. Druži se v tistih, ki se hočejo bojevati in vmreti pod staro zastavo za Boga, domovino in cesarja. V mnogih duhovih se je v dveh letih zvršilo to ločenje, povspeševal je je odločen glas nekaterih katoliških listov, mej katere se šteje tudi naš. Ločenje je pa začetek novega druženja. Cim bolj se ločimo od lažnjivega liberalizma, tem bolj se drug drugemu bližamo, tem ožiše se mej seboj oklepamo. Združuje nas pa duh Kristusov v eni veri, v enem upanji, v eni ljubezni: v njem smo vsi eno. 3) Toda
ta vez je le duhovna, nevidna; a dokler v čutnosti živimo, čuti naša narava potrebo, da se notranjost tudi zunanje pojavi: vsi, ki so eni v duhu, žele se tudi zunanje poznati; to poznanje še le povčloveči, vtrdi notranjo vez. Kako lepo in prijetno, ako bratje skupaj bivajo !
In prav ta lastnost človeške narave dela v našem veku, ko se je katoliški duh z nova obudil in visoko vsplamtel, katoliške shode neobhodno potrebne. To potrebo so vvideli tudi vrli, nevstrašeni rojaki, kateri so pred kratkim Slovencem naznanili, da namerjajo osnovati prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani.
Ideja tedaj, ki se je vže spočela v duhu marsikaterega domoljuba slovenskega, začenja se vresničevati. In Bog, ki je se svojo previdnostjo doslej nad Slovenci čul ter jim sveto katoliško vero iz toliko nevarnosti otel, dal bo svoj blagoslov, da se pričeto delo srečno dovrši. Z mirnim zaupanjem pričakujemo dne, ki nas ima v središči ljube domovine združiti. Da, videti se moramo, spoznati sc moramo, da se ogrejemo, da se navdušimo za sveti boj !
A na tem shodu imamo tudi pred vsem svetom očitno povedati, kaj hočemo, kaj zahtevamo. Res sicer, da so se tudi mej nami posamezni vže oglašali za sveto stvar, a posamezni glasovi — da govorimo z besedami osnovalnega odbora — so pretihi, treba močnejšega glasu, in ta se bo posebno krepko razlegal na katoliškem shodu slovenskem. Liberalci znajo posebno kričati, vedo dobro, kako je to potrebno. Prav imajo. A mi učimo se od njih. Pravico imamo kričati vsaj toliko kot oni. In ako se oni ne vpehajo zijati, ko prodajajo prazno slamo liberalnih fraz, bi se smeli tem manj mi, ko branimo, ko zagovarjamo slovenskemu ljudstvu živo in oživljajočo resnico.
Sicer nas pa katoliški shod ne sme najti nepripravljenih. Zato je naloga konservativnega časopisja, da začne vže zdaj razjasnjevati in vtemeljevati razna vprašanja, ki imajo biti predmet katoliškemu shodu. Vže pred ima občinstvo vedeti, kaj se bo razpravljalo, določevalo, da vsak jasno ve, zakaj in čemu pride na shod, in ali ima priti ali ne. Mi nočemo v temi, v negotovosti delovati kaker liberalci, da občinstvo tem leže zapletajo v svoje mreže, da se potem
bahajo se številom, češ, narod je za nami, ko se nikomur v narodu še od daleč ne sanja o njih pogubnih namerah. Katoliška reč se ne boji luči. Očitno, na vsa usta bomo povedali, kaj hočemo. Ne iščemo vdeležencev v ogromnem številu; nič ne de, če jih je tudi manj. Resnica se ne sklicuje na „suffrage universelle.“ Ima vže sama v sebi zmagovalno moč. Zmagali bomo.
In tako hočemo tudi mi na tem mestu pojasnjevati nekatera vprašanja, katerih se katoliški shod ne bo mogel izogniti. Storili bomo to v vsej svoji skromnosti, ne da bi hoteli svojih nazorov komu vsiljevati. Izjavimo se odkrito, potem še le se bomo sporazumeli ter si prijateljski v roko segli.
Društveno življenje
Eno za naše čase najvažniših poglavij, ki se ima razpravljati na katoliškem shodu, je pač vprašanje o društvenem življenji. To omenja tudi osnovalni odbor kot posebno nalogo slovenskega shoda priznajoč potrebo, da se osnuje živahno katoliško društveno življenje.
Ta faktor se dandanes mej katoličani navadno preveč prezira ali vsaj prenizko ceni. Društvenost je človeku vrojena; 011 je po naravi družno bitje. Početnik te družnosti je Stvarnik sam, ki je človeško naravo spolovilo različil. Kar je naravno vstanovil, je tudi pozitivno potrdil: Ni dobro človeku samemu biti, naredimo mu družico ... V tej Božji naredbi je dobil početek zakon, prva in najnaravniša druž-binska vez ter podlaga in spočetek vsaki drugi družbi.
Nagon po druženji je človeku tako prirojen, da čuti neko potrebo drugemu se približati ter se ž njim zediniti v dosego kakega smotra; in tako splošen je ta nagon, da obvladuje in elektrizuje celo človeštvo ; po njem se zaveda kot ena celota, ki ima en početek, eno, skupno nalogo, en konečm namen; za to se tudi zovejo vsi ljudje vkup človeško društvo.
Ta splošni, nedoločeni družnostni nagon se pa določuje-in razlikuje po raznih smotrih, v katerih skupno dosego se-več ali manj ljudi zloži. Tak smoter je vselej kako dobro,,
ki mora spet biti ali duhovno ali gmotno. Od tod izhaja v cerkvi toliko verskih redov, bratovščin; od tod toliko znanstvenih, slovstvenih, političnih društev; od tod razne denar-stvene in gospodarstvene zadruge itd. Sploh ni človeka, ki bi z enim ali z več druzimi ne stopil v ožišo zavezo ; ako ne druzega, si poišče prijatelja; in človeka brez prijatelja, kdo si more misliti ?
Družljivost človeške narave je mogočen, važen faktor, s katerim mora vsak računiti, kdor hoče javni ali privatni blagor človeštva povspeševati. Ta nagon žene človeka kaker skrivnostna moč	in	sili, da	svojo notranjost iz sebe izlije
ter se poobči in	z	druzimi	povljudi; nagonu temu mora
dati oduška in konkretne vresničbe. Zatorej morajo voditelji ljudstva potem, kaker časi in razmere svetujejo, zanašati v javnost više, občekoristne smotre ter za-nje v občinstvu obujati zanimanje, da se tako zarodi podjetna želja po društvih v dosego takih smotrov; na tak način zadobi druž-binski nagon ne le zadoščenja, ampak se tudi spelje v pravi tir.
Seveda treba v snovanje društev vedno in povsod občinstvu postavljati prvi više, idealne smotre, ki se v vsakem oziru strinjajo sč zakoni resnice in pravice, ki so pa drugič tudi dejansko dosegljivi in izvršljivi. Idealnost se mora vezati s vporabnostjo, prva mora duhove povzdigovati od tega, kar je, proti temu, kar bi moralo biti, druga podpiraj, spodbujaj loveško	slabost,	da ne opeša težeč po višem,
idealnem. Kdor	zna	pri osnovanji društev vpotrebljati ta
načela, je največi dobrotnik človeštva. In smelo trdimo, da je od tega odvisen ves ljudski blagor, ves pravi napredek.
Ako pogledamo po Slovenskem, nahajamo lepo število raznih društev in zadrug; tajiti ne more nihče, da se je poslednjih let društveno življenje mej nami začelo živahno gibati in razvijati. Mi ne bomo tu pošte vali strogo cerkvenih društev; ozirali se bomo le bolj na politična in druga svetna društva, katera nimajo neposrednega verskega ali cerkvenega značaja, niti so taka, da bi jih morala kakerkoli cerkev voditi in nadzorovati.
Slovenska društva, kakeršna so. Čitavnice.
Skoraj vsa naša društva so osnovana več ali manj na podlagi gole narodnosti. Ne sicer, da bi vero izrečno izključevala, kaj takega ne nahajamo pri nobenem ; hoteli sino le reči, da vere v svojem programu ne omenjajo; in akoravno so ji v njem tudi odkazali kak prostorček, ali jo postavili morda celo na čelo, vender reči ne jemljejo prav resno in strogo in, ne da bi se komu krivica godila, se sme pač trditi, da dejanski v našem društvenem življenji skoro brez izjeme prevladuje narodnostni princip, on je konečno merodajen, odločiven.
Neposredna, naravna posledica tega stališča je, da so v taka društva vrata odprta prvič liberalnim časnikom in knjigam, drugič liberalcem samim.
Liberalnim časnikom in knjigam. Naravno, ker narodno je vse, kar se v slovenščini piše, bodi pravo ali krivo, nravstveno ali nenravstveno. čisto narodna firma daje vhodni list vsem liberalnim proizvodom.
Ta točka je neizmernega pomena za duševno vzgojo našega naroda. Vzemimo kar naravnost čitavnice, ki so po Slovenskem najbolj razširjene in vedno še najpopularniše. Izključljivo narodnosten program, na katerem so skoraj vse osnovane, ne izključuje nobenega slovenskega časnika edino zato, ker je slovenski, tedaj naroden. Tako najdeš v priprosti kmetski vasi na čitavnični mizi poleg konservativnih „Novic“ in »Danice", radikalni „Narod“, panslavistični „Slov. Svet“ ali ,,Zvon“. Ne le to, ampak čim bolj zna liberalni list povdarjati narodnost, tem bolj mu je zagotovljen vhod v čitavnico. Tako ni pač nenavadno, da dobi po čitavnicah radikalni dnevnik, ki si je z nesramno predrznostjo zapisal na čelo „Slovenski Narod," milost pred katoliškim »Slovencem." Liberalci so pa kaj premeteni, znajo si vsvajati narodnostni monopol, in to jim zagotavlja hegemonijo v društvenem življenji. Tako se zanesč mej priprosto ljudstvo listi in knjige, kakeršne bi sicer nikdar ne prišle mej niže stanove. In ako premi-
slimo, koliko moč ima na neomikanca pisana beseda, si lehko razlagamo, kako globoko se vtisnejo kmetu in rokodelcu v um in srce liberalni nauki, kijih zajema iz takih listov. Vže samo držati v rokah političen list, napolnjuje kmeta s ponosom, a v čitavnični sobani dobiva vse to še posebno vzvišeno pomenljivost in svečanost. In ne le, da se slepec ne zaveda, ko pije strup iz narodne posode, ampak celo meni, da s tem služi narodni stvari, da se vzgaja za višo omiko ! Neverjetno je, koliko premore vže samo ime »naroden" ; po prepričanji in v privatnem življenji nad vse vestnim, odločnim katoličanom vpade srce, ko bi morali v čitavnici glas povzdigniti, da se izključijo liberalni listi. Ne, tu se glasi : narodno stvar moramo podpirati! In tako se žrtvuje božja postava in vest — narodnemu maliku.
Kar pa ima še žalostniše nasledke, je drugič, da v golo narodnih društvih dobijo tudi liberalci sami najlepšo priložnost vhajati mej verno, pošteno ljudstvo ter je kvariti. Naše ljudstvo se sicer rado izogiblje človeka, ki začne zabavljati proti veri in duhovnom. Toda ako je liberalec se zgovornim jezikom kmeta ogrel za narodno stvar, ako mu je v demokratiškem tonu pred oči narisal svojo »nesebičnost", ter obudil v njem občudovanje, tedaj ga začne kmet brezmejno častiti in evangelij mu je vsaka beseda, ki pride iz njegovih ust. In ko je še po „besedi“ vince razvnelo možgane ter srce do dna se odprlo, tedaj zviti liberalec pač ne opusti *e priložnosti, da ne bi kake zabavljive besede vrgel proti cerkvi ali duhovnom. Kratkoviden kmet posluša vsakega pisača, da ima le črn frak, kaker proroka. Dobro se spominam, kako je nekje na deželi tak mestni »narodnjak" zabavljal proti župniku in smešil njegove nauke. Godilo se je v čitavnici, zatorej je bil nedotakljiv!
Kaj čuda potemtakem, da je marsikatera čitavnica na deželi gnjezdo, v katerem se urijo liberalni tički, ki potem širijo brezverstvo v daljnih krogih mej ljudstvom. Iz čitav-nice je vže marsikje vzrastlo protivstvo proti domači duhovščini, čitavnična dvorana mora večkrat poslušati, kako se kujejo naklepi proti cerkvi in njenim služabnikom.
Vboga Slovenija, da si vže do skrajnih vasi razkrojena
v dva tabora, v stari — konservativni iu v mladi — liberalni. V to je največ pripomogla — liberalna čitavnica.
Saj imamo še nekaj spomina. Pred leti, v tisti dobi, ko je liberalizem začenjal po Slovenskem vzdigati glavo, je na Goriškem živel — narodnjak. Kjerkoli je mogel, vsta-novljal je čitavnice, videlo se ga je pri vseh besedah, pav-sod je govoril, llekali so mu »oče čitavnic." Svet je bil — ena sama beseda iz njegovih usl je pri mladini odvagala — pol svetega pisma. Bil je javen apostat ta mož, brezverec; slednjič se je vsmrtil, češ — kaker je zapustil zapisano — da ne more več koristiti »narodu"! In jokala je za njim cela Goriška, časniki — seveda »Soča" na čelu — so solze prelivali za »najblažim človekom", najznačajnišim možem", „najčistejšim, nesebičnim rodoljubom" — recimo: za apostatom, za samovmorivcem — Goriški v večno sramoto ! Do kje dospe tedaj kultus narodnega čitavništva — brez verskega duha! Lehko si pač mislimo, kakega duha so morale biti takega „očeta“ hčerice !
Nadalje je ne malo naših društev tako osnovanih, da škodujejo tudi gmotnemu blagostanju našega ljudstva. Vzemimo spet čitavnice. — Ni treba pač zatrjevati, da tu ne govorimo o vseh brez razločka. — Večina njih imajo svoj sedež v gostivni, ali so vsaj z gostivno in z gosti vničarjem v ožiši zvezi. To razmerje je večkrat za cele kraje osodepolno. Ker prvič vemo, da je gostivničarju dobiček — summa lex. Tej postavi vse podrejuje. Ako se je tedaj narodna stvar zatekla v hišo, nad katere vrati visi veja, bo kmalu morala služiti gostivničarjevemu žepu. Kolikokrat se je vže čitavnica ali bralno društvo spočelo v možganih gostivničarjevih, rodilo se v njegovi dvorani in krstilo z vinom in pivom ! In ako ima mož „narodni dom" pod svojo streho, si pač noč in dan vmišlja, kako in kdaj bi priredil v svojih »prostorih" narodno slavnost ali besedo, seveda nikoli ne brez »banketa" ali »proste zabave."
Pride še ples. Javno mnenje po deželi ni gostivničar-jem, ki prirejajo plese, nič kaj vgodno, tudi v cerkvi se navadno s prižnice marsikatera zine proti njim, slednjič je treba vsakrat županu vklanjati se za dovoljenje. Edina čitavnica pomaga iz zadrege. Sprejme se v program osnovanje
veselic in plesnih zabav —• potem župan in župnik pojdita rakom žvižgat! Vsa avktoriteta je pri veji. Ali se bo morda bal še javnega mnenja? čemu? Tribojnica slovenska, katero je obesil z okna, daje njegovi hiši celo nekaj svečanega; in pojutranjem, ko bo veselo rožljal s tolarji po žepu, prinese celo tednik iz mesta popis njegove slavnosti, v katerem se bo slavil kot naroden mož. In, da se še bolj zavaruje proti vsaki nevarnosti, maršira se na dan veselice ob 10. uri korporativno, z bando na čelu, v cerkev — k sveti maši; zagode se ljudska himna in zakliče se gromovit „živio“ cesarju!
Seveda so take „čitavnice“ posebno všeč tudi mladim ponočnjakom in rogoviležem, kakeršnih nikjer ne manjka. Pametni, trezni možaki in vestni stariši se navadno povsod vstavljajo snovanju javnih plesov ter jih skušajo zaprečevati. A skušnja uči, da znajo tudi „ fantje" na svojo roko čitav-nice snovati — in pleše se, kader in kaker se hoče.
Stanovanje naših čitavnic v „hotelu“ je prvič škodljivo narodni stvari, katero naši liberalci sami imenujejo sveto, zahtevajoč, da se ji „sveto“ služi. Prav. A ravno po takih čitavnicah je nevarno, da se sveta narodna stvar začne istovetiti — z vinom ter potapljati se — v bokal. Zanimivo bi bilo sestaviti kratko zgodovino tistih čitavnic po Slovenskem, ki so se, rodivše se pod vejo, v malo letih skrčile na število narodnjakov-pivcev, katerih imena so se vže zdavno iz čitavniškega zapisnika preselila na vrata gostivničarjeve kleti, kjer jih najdeš s kredo zabi-ležena.
Škodljivo tudi narodnemu žepu. I)a ta pri slovenskem kmetu ni ravno v najboljšem stanu, ni treba pač dokazovati. Toda žalibog, da čitavnice so ga marsikje še bolj izpraznile. Poznamo slabost našega kmeta, kako rad smukne na večer v gostivnico. Jaz menim, ako kmeta ljubimo, morali bi ga kar mogoče od veje zavračati. Toda čitavnica ga le še vabi, „Narodnost“ se je tu z vejo zaročila in ona je, ki kaker magnet vleče in vabi kmetiča, ki reva ne premisli, da bo moral tudi tu, kar bo dobrega jedel in pil, ravno tako, če ne še bolj slano plačati, kaker drugje! Koliko njih je ravno čitavnica v gostivni navadila „boljše živeti" t. j. v najno-
vejši slovenščini: popivati in zapravljati. Da ne govorimo o igrah, ki se pri bokalu tako rade vgnjezdijo. Sploh ne le čitavnice, ampak tudi druga društva so na Slovenskem za kmetov žep kaj nepraktično osnovana. Sem spada „ Sokol sem razna pevska društva, vkoliker rekrutirajo svoje moči iz kmetskih in rokodelskih krogov, in druga enaka društva sč svojimi ne redkimi, drazimi izleti in potratnimi slavnostmi.
Kmalu ne bo več mogoče človeku narodnemu biti, da bi se v dolg ne zakopal. Zakaj ? Zato, ker vsa naša narodnost ne bo kmalu obstala v drugem nego v kričanji, v veselicah, v tribojnicah, v surkah, v izletih, v spomenikih, ki jih tako velikodušno postavljamo, v banketih! Tako se vže marsikje opazuje, da ravno po tistih krajih, kjer je najbolj probujen narodni duh, kjer se je vže največ slavnosti in besed priredilo, je tudi lenoba in nedelavnost naj-veča. In v tem ko se vpije na vse grlo : živio, svoboda in napredek! — stopa vže židovski tujec z menjico v roki, z vradniškim bobnom za sabo, na njivo slovensko, da ž nje bacne „probujenega narodnjaka" ter ga pošlje — v Ameriko!
Slednjič moramo omeniti še neko drugo zlo, ki navadno prihaja ljudstvu od društev, posebno od čitavnic. ložiranih v gostivnicah, to je socijalno zlo. Vemo pač dobro, kako svet je katoliški zakon, kako složnost in požrtvovalno ljubezen zahteva. Ta ljubezen se pa ne more gojiti brez skupnega življenja ; ideja zakona in družine zahteva, da oče, mati in otroci bivajo in živijo skupaj. Katoliški zakon dandanes neizmerno trpi s tem, da stariši, ločeni mej seboj in ločeni od otrok, cele dneve delajo po tovarnah, deco pa doma puščajo ali jo izročajo drugim v izgojo. To zlo neredkokrat pomnožujejo čitavnice. Vzemimo očeta, ki je, bodi si kot vradnik, bodi si kot kmet, celi dan delal, prvi v svojem vradu, drugi na polji : kako željno ga zvečer domov pričakuje žena in otroci! Videli se niso od jutra. Kako radi bi si dopovedali, kar so doživeli čez dan, kako potrebujejo otroci kake resne besede iz očetovih ust, žena prijaznega pogleda! Zastonj. Odtegne se jim še na večer — v čitavnico brat časnike, pa pit in igrat! V skrbeh bedi žena doma do pozne ure, potem ko je otroke spat pospravila; slednjič ga morda dočaka vinjenega in zne-
voljnega. Tako se zgodi, da ni družina nikdar ali malokdaj skupaj. Mejsebojna zaupnost gineva, vez zakonske ljubezni se rušuje, družinsko življenje jame razpadati, ker ni temeljnega kamna na pravem mestu, da bi hišo celotno sklepal in zdržaval. Naša javna društva so v ože socijalnem pomenu neizmerne važnosti, in morda bi naštel stotine takih družin iz katerih je bežal sveti mir in sreča, odkar je začel gospodar na večer zapuščati domače ognjišče, ter zahajati z „narodnemu“ ognjišču v čitavnico ogrevat si srce — z ognjeno vinsko kapljico.
Učiti bi uas morala neka prikazen, kako previdni bi morali biti pri snovanji takih društev. Mislim na socijaliste in njih zaveznike, framasone. Znano je, da so ti ljudje zakleti sovražniki katoliškega zakona in družbinskega reda. In katero sredstvo vporabljajo, da bi kar mogoče rušili zakonsko vez in družinsko življenje ? Od prvega početka svojega rovanja do današnjega dne so si na vse kriplje prizadevali in vse žrtvovali, da bi snovali razna zabavna, bralna in druga društva, v katera pridno vabijo družinske očete, da jih odtegujejo domačemu krogu. Kdor tega ne verjame, beri spovedi framasonov samih. ‘) Naj se nam pa radi tega ne očita, češ, da namerjamo s tem vže trditi, da so tudi naše čitavnice po gostivnah osnovali — sami frama-soni! Ne, reči hočemo le, da take čitavnice in društva, naj bodejo še toliko narodna, delujejo v zmislu socialističnih teženj framasonstva. In v tem oziru zadeva tudi čitavnice, kar je trpko, a resnično osnovateljer*. framasonskih lož očitala neka framasonka sama:.... „Ako nam odtegujete može, da jim preganjate misel na nas in jih zabavate daleč od nas, tedaj omrzujete družino, zmanjšujete naše premoženje, zavirate z nepotrebnimi zabavami izpolnjevanje resnih dolžnosti — tedaj delate slabo!8*)
') Primeri: Segur: Framasoni itd.
2) Monde ma£onnique t. II. p, iš8 bb.
Naša društva, kakeršna bi morala biti.
Potem ko smo razkrili njihove rane, ni pač težko rešiti to vprašanje. Prvič ločiti moramo narodno reč od vinske t. j. čitavnica naj se izseli iz gostivne. Narodno navdušenje, ki je podvžiga spiritus alkohol, je dvomljive veljave, in čitavnic, ki ne znajo nego na pust plesati, boljše, da jih ni. Prostori narodnih društev ne smejo biti zbirališče pivcev, plesavcev in igravcev; niti sme društvo	kakerkoli	dajati	priložnosti in povoda k	zapravljanju. Na	večer	naj	bi se,	po-
sebno po deželi, čitavnica zaprla, očetje lepo doma ostali in z družino molili rožni venec, fantje pa, ki vže tako radi po vaseh rogovilijo in prepevajo, naj bi rajši h počitku šli okrepčat se za delo. če se tedaj osnuje bralno društvo, bi se moralo vse tako vravnati, da listi kar mogoče krožijo po hišah od uda do uda, in jih gospodar v krogu svoje družine bere. Ako pa	ima ob čem piti,	naj si	privošči doma
in deli naj vžitek z	ženo in družino.
V to bi se moralo skrbeti, da snujejo društva ne mladiči, ki druzega ne iščejo, nego kako bi se zabavali in plesali, ampak resni, inteligentni možje, pred vsem duhovni, ti naj bi jih se svojo avktoriteto nadzorovali in vodili.
Smo pa morda vže v principu nasprotni vsaki zabavi, vsaki veselici? Za take bi nas radi razvpili naši dobri prijatelji: „Brus“, „Slovenski Narod“ itd. Lažejo. Mi bomo še obširniše v posebnem članku razpravljali, kako se ima ljudstvo zabavati; za zdaj rečemo le, da se pri snovanji veselic preveč prezirajo razmere in okoliščine, v katerih se dandanes znajde priprosto ljudstvo. Lehko je snovati „besedo" v mestu ali v večem trgu, kjer se vedno nahajajo izurjene moči, vešče petja, godbe, govora. A druga je po vaseh. Človek ne ve, ali bi se smejal ali pomiloval, ko dobi v roke slavnostni program iz kakega gorskega kota, katerega še ime se ni slišalo, od kar svet stoji. In tu se naštevajo govori, dekiamacje^ igre, bakljade, nazadnje še „couvert.“ človek bi se skoraj odpravil iskat kak nov Pariz. In vbozi kmetski težaki gulijo morda pol leta, dokler se izvežbajo za tri, štiri pesnice! Kmetsko dekle si tri mesece riblje
vrat in roke, da se bo zdela gostom, ki imajo pi iti iz mesta, gospojska; in koliko jo še le stane ploskanje, katero bo žela na odru za svoje deklamovanje ! Je to za kmeta ?!
Naši liberalci tako radi in vselej povdarjajo, da je gmotno blagostanje naroda prvi in neobhodni pogoj njegovemu duševnemu napredku. Prav, izvrstno gospodje liberalci. In vender ste ljubi naš narod osrečili s toliko društvi, ki so nad vse nepraktična, ki vlenobljajo naše tako delavno in čvrsto ljudstvo, vpeljali ste toliko novega, ki druge koristi ne prinaša, nego da napeljuje kmeta zapravljat čas in denar. Jaz menim, da bolj, kaker vse čitavnice in sokolska društva, so dandanes za gmotni napredek našega naroda potrebna društva treznosti ; tu, tu poprimite se dela, ako nočete, da nam pride Slovenija na boben. Kaj pa da! Pač zabavljati znajo liberalci takim živo potrebnim podjetjem !
Sploh se je začelo naše kmetsko ljudstvo ravno po či-tavnicah in drugih brezštevilnih narodnih zabavah delu odvajati in pogospojevati. Kako gladko maže kmetsko dušo, ko se sliši od mestnega škrijca, ki je priletel k „besedi" na deželo, naslovljenega z „gospod župan “, (čeravno morda ne zna podpisati svojega imena) „gospod starešina", „gospod šolski predsednik" itd. Kaj pa še le, če ga pri večerji doleti čast, k eni mizi sesti z narodnim tribunom in ž njim piti in mastiti se, ali celč streljati s šampanjevimi pištolami ! Verjamem lehko si tako igračo privošči gospod iz mesta, ki je vže prvega dne meseca za naprej proti pobotnici svojih gotovih 100 forintov pošteno povlekel iz c. kr. blagajnice ; kaj mu to, potrositi en desetak za izlet na deželo! Prosit! A žalibog, da „quod licet lovi* iz mesta, „non licet bovi" z dežele. Vbogi kmetski trpin, ki komaj vsake kvatre enkrat vidi kak novčič, od kod bo dobival, da bo posedal za gospojsko mizo? Ker »narodne" večerje in banketi se morajo žalibog ravno tako plačati, kaker druge. Plača pa, kdor večerja. Vže marsikateri slovenski — kravji rep je romal iz hleva, da je plačal, kar je gospodar zapravil pri „narodnih zabavah."
Pred vsem pa bi morali iz naših društev popolnoma iztrebiti liberalno ljuliko. Sem spadajo seveda prvič liberalni listi, kaker »Slovenski Narod"' »Slovanski Svet", »Zvon",
„Brus“. „Soča“ itd. Drugič bi se moralo kar mogoče tudi liberalcem zabraniti vstop v bralna društva, posebna pa v tista, ki se snujejo za priprosti kmetski in rokodelski narod. Društveno življenje se mora pri nas popolnoma ločiti od liberalnega elementa, ako nočemo, da nam liberalstvo razje še to, kar je zdravega ostalo v narodu. To pa bomo le tedaj vspešno dosegli, ako bomo odslej pri snovanji društev „narodno“ stališče nadomestili s nkatoliškim“. Katoliška bralna, katoliška politična društva moramo začeti snovati, v njih program katoliško načelo sprejeti na prvo mesto. Besedi „katoliško" dajem tu poseben pomen. Po mojem mnenji bi se ne smelo v naših kritičnih časih, ko bijemo boj z liberalizmom, nobeno javno društvo osnovati, da ne bi se kakerkoli katoliško načelo povdarjalo kot vodilno, da, morala bi se, ako le mogoče, ta beseda vže v sam naslov društva spraviti, da bi vsak ud se vedno zavedal katoliškega smotra in se privadil vse društvene težnje podrejati katoliškemu principu.
Društvo, ki bi v programu, ki bi v naslovu spoznavalo katoliško idejo, bi vže s tem izključevalo liberalce, ki se vže katoliške sence boje, kaker hudič križa ; in ko bi se tudi kak liberalec pritihotapil v društvo, bi se vender ne upal vsaj javno ali nasproti soudom govoriti proti veri. Katoliški značaj društva bi nadalje sam po sebi izključeval vse liberalne liste, ter onemogočil vže vsak poskus, vpeljati v društvo časnike ali knjige nasprotne katoliški veri. Isto tako bi potem vsaka veselica, vsaka predstava dobila bolj katoliško lice, in, če ne druzega, bi se z odra izključilo karkoli se ne zlaga z vero in nravjo. Na tak način bi tudi naše društveno življenje vže zunanje v nekaki zvezi ostalo s cer-vijo ; in to ni male važnosti, ako premislimo, kako se dandanes javnost ločuje od cerkve in se stavlja na stališče verskega indiferentizma. Slednjič smelo trdimo, da je od snovanja odločno katoliških, posebno političnih društev, odvisen preporod vsega našega javnega in političnega življenja ter nekako vsoda katoliške Avstrije.
Vsoda naša in naše Avstrije je v naših lastnih rokah. Imamo namreč vstavo, katera prepušča postavodajno inicija-tivo narodom samim, da jo izvršujejo po svojih poslancih.
Vže nad dvajset let razjeda liberalizem avstrijsko telo, kuži narode nravstveno, in jih gmotno obožuje. Kdo je prinesel to nesrečo nad narode ? Narodi sami so si jo nakopali po svojih poslancih, ki so nas v državnem zboru osrečili z brezverskimi, liberalnimi postavami. A v istih narodih se nahaja moč vstajenja, preporoda. Od zdolej navzgor se mora reakcija pričeti. To se pa ne more, se ne sme se silo. Ni nam mogoče liberalno zistemo kar čez noč vreči ob tla. Nastopiti moramo pot postave. Ta postava nam zagotavlja pravico snovati katoliška društva. Ozrimo se, kamer hočemo, drugega orožja katoličani nimamo. Le po katoliških društvih spravimo katoliško idejo zopet v javnost. Vzdramimo se, vstanimo in po vseh mestih, trgih, po vseh vaseh snujmo katoliška politična, katoliška bralna društva. Katoliško ime povsod zapišimo na zastavo, povsod je povdarjajmo, da se bo razlegalo daleč okrog, ter povedimo kmetu in rokodelcu, kaj to dandanes pomeni za cerkev, za Avstrijo, za Slovenijo, a tudi za njihov žep ; dandanes, ko liberalizem po šoli, po listih razrušuje vse stare vezi in društvo atomizira, dandanes, ko se nesramni volkovi vrivajo po čitavnicah in javnih shodih v čredo vernih, da jo odtujajo svojim škofom in jo zvabljajo v razkol !
Tako vedno in odločno povdarjanje katoliškega imena, ki bi se razlegalo od mesta do zadnje gorske vasice, bi bilo neizrečene važnosti. Po njem se bodo slovenska ušesa, ki vže dvajset let ne slišijo druzega nego „živio“ in „narod“ in ,, narodnost", počasi spet pokristijanila ; Slovenci se bodo spet navadili ne le privatno, ampak tudi v javnosti katoliško misliti in govoriti. Tako se bo obudilo zanimanje za katoliški princip v javnem življenji in v politiki. Ker nam je vže liberalizem naklonil konštitucijo ter poklical množico, da daje postave, se moramo ravno tega daru poslužiti, da ga preženemo iz javnosti t. j. veliko množico moramo društveno organizovati, a pri tem na vsa usta trobiti jej na obe ušesi: Katoliško! katoliško ! Tako vzgojeno ljudstvo bo kmalu vedelo ceniti največo vstavno dobroto, namreč volitve in se teh vestno posluževalo v pobijanje liberalizma. Tedaj bo pa lehko tako ljudstvo pregovoriti, da odda svoj glas o d-ločno katoliškim možem, ne pa polovičarskim omahljivcem.
In spravimo enkrat take može v državno zbornico, potem se ne bomo več pogajali z liberalci, ampak prevržemo njih barako ter jih pošljemo rokom žvižgat.
Tako je, tako mora biti !
Ako pa postavimo katoliško eeslo na čelo društvenemu življenju, se s tem pač nočemo izneveriti narodnim pravicam. Tako bi nas sicer liberalci radi sumničili. Tega pa ne! Liberalci pač izdajajo domovino in narod! Mladočeski se zavezujejo s protestanti in Prusaki, inladoslovenski pa z nemčurji, kaker je nedavno skušnja pokazala ; vemo dobro, za en milijon ti prodajo jutre narod in Slovenijo. Toda mi smo katoličani. Kaker Jezus Kristus, prišedši na svet, še lasca nikomur ni skrivil, tako tudi katoliška cerkev ne zavira, ne vničuje ničesar, kar je dobro in naravno. V nji ima tudi narodnost Svoje zavetišče; kar je v nji zdravega, dobrega, katoliška cerkev ne le ne zatira, ampak oblažuje, povzdiguje, posvečuje. Mi smo celo prepričani, da bolj ko smo prešinjeni od katoliškega duha, bolj narodni bomo ; in ako se tu pa tam nahajajo katoličani, ki kratijo tujcu narodno pravo, ni temu krivo, ker so katoličani, ampak ker niso dovolj katoličani.
Dajte li nam, liberalci, bomo vže mi branili Slovenijo, stokrat boljše, kaker vi. Pod vašim vodstvom smo dosegli, da smo na najvišem mestu očrnjeni kot nelojalni, izdajski; pred našimi nasprotniki ste nas razvpili, da nimamo slovstvenega jezika, razvpili pred vsem svetom, da si želimo v razkol! Sramovati se bomo morali kmalu slovenskega imena!
*
* *
Ravno smo spis končavali in mislili, kako bi ga sklenili — kar dobimo s pošte št. 220. letošnjega „Slovenca." O prvem pogledu naletimo na dopis — dobro došli dopis — v katerem toži neznan duhoven o neki čitavnici, v katero se je vpisal svoje dni mlad liberalec. Temu se je posrečilo priti do predsedništva. ,, Tedaj se je pa liberalno rajanje začelo. Novi predsednik naročil je liberalne liste, tudi nemške, vsaka veselica se je končala s plesom, in čitavnica je postala p 1 e s a v n i c a. O novem
letu se je udnina pri duhovnikih še pobirala, ali ako je prišel kdo izmej nas duhovnikov v društvo, gledali so nas po strani in pri neki predstavi so nas očitno insultirali." In duhovnik sklepa svojo pripoved z naslednjimi besedami :	„	K	a	k	o	smo	bili	duhovniki
takrat kratkovidni! Ko bi bili takrat vsta-navijali s toliko vnemo katoliška politična društva, k a k e r smo č 11 a v n i c e, ne pekla bi nas zdaj vest in mi bi imeli ljudstvo za sabo. Tako se pa liberalizem rapidno razširja vže v najniže vrste ljudstva in mi duhovniki smo vedno bolj osamljeni. Edina pomoč, ki more vstaviti tok liberalne povodnji, je vsta 11 ovite v katoliškega političnega društva, ki bi na svojih shodih podučevalo tudi o zlobnih nakanah liberalcev, ki hodijo v volčjih oblekah, v resnici so pa zgrabi) i vi volki.“
Tako neznani duhovnik — narodnjak. . . . Dodati nimamo ničesar, ničesar.
Dr. Mahnič.
Politika vspeha in nasledkov pa Slovenci.
„Razen načel, za katera se baje bojujejo naši vrli junaki, naj bi imeli vedno tudi vspeh in nasledke pred očmi, kajti po teh se ceni p o 1 i t > ka.“
„Soča.“ 2t>. julija 1889.
Bog je luč,	in teme	v	njem ni nobene; zatorej	pa treba hoditi	po luči, kaker	je on v luči. ‘) Tako uči in
opomina sv. apostelj svoje vernike. Ta luč je resnica, katero nam je Bog razodel Otroci Božji so otroci luči, resnice; njej se dajo	voditi, za njo	živijo; da,	pravi katoličan je pripravljen
svoje	imetje in sebe žrtvovati za	en	sam stavek Kristusove vere,
kaker je ni skoraj verske resnice, ki bi ne bila spričana, sijajno potrjena s krvjo mučenikov.
A ravno tako ljubijo na drugi strani nasprotniki Božji temo, laž; Bogu sovražni svet isti apostelj celo istoveti s temo: i 11 tema je ni zapopadla. ') Da, tudi laž ima svoje častivce, svoje služabnike; in kjer prikipi sovraštvo Božje do vrhunca, pripravljeni so tudi otroci teme vse drugo popustiti, vse žrtvovati, da le rešijo princip, Bogu in resnici nasproten.
Principi, ideje so, katere, kaker ločujejo, tako tudi na obeh straneh boritelje združujejo, ogrevajo, užigajo do največih žrtev, do mučeništva!
So pa tudi tretje vrste ljudje, ki znajo po morji javnega življenja kaj previdno jadrati mej neizogibljivo Scilo in Karibdo. Principov se izogibljejo! Ali pa umejo spretno na desno in levo se vklanjati, da se nikomur ne zamerijo. Njihova zastava nosi na eni strani „da,“ na drugi „ne“ ; zasukavajo jo, kaker treba, tako da pri njih nahajaš vsak hip na prodaj „da“ in „ne,“ kaker želiš.
Taka n. pr. bila je od prvega početka svojega bivanja do zadnjega diha goriška „Soča.“ Sposobna je o katoliški ideji tako visoko, tako goreče pisati, da bi vnela same Serafine, a ob enem tako ropotati proti Liechtensteinovemu predlogu, da bi ji vsi Mladočehi ploskali!
To je tista znana blodnja, v kateri človek vse najde: kaplan brez vsakega pomisleka vzame v nedeljo pri prvi maši vvodni članek, da ga ljudstvu prebere s prve strani, bodi gotov, da še v Slomšeku ne najde boljše pridige ; a ravno tako bo našel popoldne tudi ples^iveč na drugi in tretji strani najboljše in-štrukcije, bo našel kmet in rokodelec priporočilo, kako in kje naj si naroča liberalne in radikalne liste in knjige!
Politiška kolobocija je to, o kateri ne more človek razsoditi, ali je močnik ali polenta, tako da ne ve, bi jo zajemal sč žlico ali z vilicami. Mnogobarveni Prometej, katerega smo označili pišoč o katoliškem liberalizmu.
„Tudi“-politika v naši „Soči“.
Taka je tudi z gorenjim stavkom, ki smo ga navedli iz političnega razgleda goriške „Soče.“ Ta stavek res je nad vse zna-menljiv za tiste baze politiko na Slovenskem, kakeršno zastopa „Soča“ in sorodni listi.
Ne zdi se pa naprvi videz tako hudo, kar piše goriški tednik. Ne smemo pač prezreti majhnega sicer, a vender tolikokrat od-ločivnega „tudi.“ „Soča“ opomina Slovence črno na belem: „naj
I) Jan. I. 5.
bi imeli v politiki razen načel vedno tudi v s p e h in nasledke pred očmi.* Ji bomo li potemtakem očitali, da izključuje iz politike načela ? !
In vender je tako!
Poslušajmo! O čem pa prav za prav govori ,,Soča“ v navedenem mestu ? O boji, ki se vže nekaj let sem bije, in ki se je posebno za časa zadnjih deželnozborskih volitev razvnel mej »Slovencem* in »Slovenskim Narodom'. Ta boj je pač boj za načela; in sicer načela, ki se mej seboj izključujejo. In ta boj »Soča* obžaljuje, Slovencem odsvetuje. Obžaljuje, odsvetuje?!? Ne le to, ampak naša »Soča* boriteljem na obeli straneh še celo prav verjeti noče, ko trdijo, da jim je resno za načela Pravi namreč: » za katera se baje bojujejo-1 ! Ne leto, ampak Sočin „baje“ izraža nadalje, da politiki slovenski — konservativni in liberalni — so sploh prepričani, da »načela* so v politiki brez pomena ; in dasi se tudi zdaj zarad njih napadajo in kavsajo, je to le bolj slučajno — ali rekel bi: za kratek čas — ter nima svojega vzroka v prepričanji. Niti so konservativci prepričani o neobhodni potrebi katoliških načel v politiki, niti liberalci o njih liberalizmu! „Soča“ se marveč — popolnoma zvesta svojemu breznačelnostnemu programu — nad konservativce in liberalce vspne na više breznačelnostno stališče, s katerega pomilovavno zre na čete bojujočih, i te i one ironično nazivajoč „v r 1 e j u-n a k e“.
Vprašali bi le radi liberalni slovenski dnevnik, ki je nedavno prinašal vvodne članke, kaker „Na razpotji11 itd., ali je res. kar trdi „Soča.“ Da ne govorim o konservativnih listih Potemtakem bi ne bilo vse, kar so v tem boji konservativci in liberalci načelno trdili ali zagovarjali, nič veče pomenljivosti, kaker lajanje pesovo v zrak, ko se je prespal! Navidezni boritelji za načela pa bili bi ali hinavci ali — norci! Lep poklon!
To je tedaj tisto više, breznačelnostno stališče v politiki. Le zato, ker se je „Soči“ zdelo, da je se svojo željo po brez-načelnem miru preveč zašla na levo, vtaknila je brž kot zagozdo vmes „tudi“ ; ta ima nekako prekriti radikalno željo in stvari dati celo krščansko lice, češ, na prvem mestu so načela, na drugem vspeh. Ta „tudi“ bi po vsej pravici zvali nekak „Be-schwichtigungs-tudi.Da pa vse to nič resnega ne pomeni, da „Soči" nikaker ni do načel, kaže prvič, kaker smo vže videli, njeno vzvišeno, nadnačelnostno stališče, s katerega smeši „vrle junake,* drugič pa in pred vsem je to razvidno iz besed, katere dostavlja. Se svojim „tudi“ bala se je, da je spet vže. preveč vkrenila na desno, zatorej doda koj s t r a š a n k o trditev, vsled katere „se politika ceni po vspehu in po nasledki h“! Tukaj še le se je v past vlovila. navzlic vsej prekanjenosti.
Pri tej trditvi ostanemo. S temi besedami namreč goriški tednik nikaker ne konštatuje zgodovinske resnice, češ,
dandanes se (žalibog) politika navadno ceni po vspeliu in nasledkih, ampak pri vsej svoji breznačelnosti izgovarja načelo, kateremu prisoja objektivno veljavo, praktično načelo, katero podaje slovenskim	politikom v vodilo.
Pustimo zdaj „Sočo,“ naj	hodi svojo pot, zgodovina	bo	kdaj
pričala, kako daleč je prišla. Stopimo marveč na polje, na katero nas je speljala „S o č a“ sama sč svojim dobrohotnim svetom, ki ga daje slovenskim politikom, na polje teorije — o v s p e h u v politiki.
Tu nam v spomin prihaja	slavno znana politiška	doktrina,
katero je zgodovina po njenem	početniku krstila za
Macchiavellizem.
Ne pa vže, kaker da bi hoteli „Soči“ macchiavellizem očitati, cel in gol. kakeršen je! Tega nas Bog varuj; Macchiavelli je v politiki brezbožnik, in sicer cel, kar ga je, ne na pol; „Soča“ pa ni bila nikdar v nobenem oziru cela, amp«,k le na pol; zatorej se ne more nič o njej na celem reči, kaker ne o netopirji, ker če bomo trdili, da je tič, nam bo pokazal svojo mišjo polovico rekoč, da lažemo, če ga zmerjamo za miš, dokazal bo spet sč svojo tičjo polovico, da smo lažnjivci; s pol-miši pol-tiči ni lahko pravde dobiti.
Pustimo jih tedaj. Vender tajiti ne more nihče, da nauk, kakeršnega prinaša „Sočatt. močno diši po Macchiavelli-ju.
Bazpravlja pa slavni Italijan svoje nazore o politiki v delu, katero je naslovil „11 principe.“ Ker je reč sama tako važna, mikalo bi skoraj človeka na daleč in široko Slovencem govoriti o imenitni knjigi in njenem pisatelji, ko bi jih ne bil vže nekdo drug pred z obojim seznanil. To vslugo je storil svojemu narodu Fr. Šuklje v nekdanjem dunajskem „Zvonu.“ Tu proslavlja mesto florentinsko kot srečno, ker je mej drugimi veleumi rodilo glavnega državnika, blagega človeka in gorečega domoljuba11 — Macchiavelli-ja. Ta Aelikan je po trditvi našega pisatelja baje postal „strašilo političnim otročajem in nevedni druhali“ ; mej to druhaljo je seveda pred vsem cerkev, kateri pisatelj zamerja, da je „prepovedala branje njegovih spisov kot škodljivih in pregrešnih" !
Bilo bi pač odveč in predrzno še poveličevati Slovencem Macchiavelli-ja, potem ko je tako odličen pisatelj v tretji poten-ciji izrekel o njem vse, kar se da in ne dd reči o vmrljivem človeku.
Kaj pa je učil Macchiavelli ? V svoji knjigi daje nauke knezu Lorencu medicejskemu. Vsebina, ako jo v kratkih besedah posnamemo, bi bila : Knez glej pri vladanji edino na to, da ohrani sebe in prestol. Ta je suprema lex, kateri je vse drugo podrejeno,
tudi nrav in pravica. Dovoljuje sicer knezu, naj nravstveno živi; naj ne zapusti vselej ravne poti; naj pa, ako mora biti, le stopi na krivo pot. Macchiavelli sicer pozna razliko mej tem, kar se zgodi, in kar bi se moralo zgoditi. Gorje mu, kdor se ravna po poslednjem; da se reši in ohrani, priporoča florentinski politik knezu prvo Knez mora dobro razumeti, da po priložnosti tudi slabo dela: da je hinavec, da prelomi dano besedo, da je krivičen, krut itd.
Da govorimo z drugimi besedami: knezu je dovoljeno, je dobro, kar je koristno Knezova politika se ima soditi edino po vspehu in nasledkih, ne po nravstvenih načelih.
Spet drugače: Knezu posvečuje namen sredstva; namen je njegova moč in ohranitev; karkoli faktično povspešuje ta namen, je pravo, bodi moralno ali nemoralno!
V novejši dobi je isti nauk oživel v novi obliki. To se je zgodilo po tako zvanem principu „dovršenega dejanja11 — „fait accompli.“ To je: prav je, kar se zgodi in ker se zgodi, ne glede na to, kako se zgodi. Odločiven je edino vspeh, po njem se ravna pravo, a ne, da bi se vspeh sodil po pravu.
Kar je Macchiavelli učil o politiki knezovi, d& se naravno vpotrebiti in	se je resnično	vpotrebilo	na politično delovanje
sploh.
Posebno je pa maccliiavellizem dobil odločnih častivcev v veku narodnega zedinjevanja, v katerem živimo mi. In še le sedaj — trdi naš Šuklje — se knjiga njegova „o knezu“ razume; ker — vverja nas nadalje naš pisatelj — Macchiavelli je sestavil knjigo „prav z namenom, da pripomore k zedinjenju svojega naroda, da pove, kako bi	se dalo to doseči.11 Doseči namreč —
proti vsej morali, proti človeškemu in božjemu pravu. Narodnim zedinjevavcem	je namreč	na	poti stalo	naravno, zgodovinsko
vtrjeno, posvečeno pravo legitimnih vladarjev. Potem ko je Rousseau suverenost odvzel vladarjem in jo neizgubljivo prisvojil narodom samim, ni politikom narodnega združevanja drugega več manjkalo, nego v svoj smoter vporabiti maccliiavellizem: da vspeh opravičuje dejanja. „Za rešitelja (družitelja) Italije ne veljajo moralna načela" — da spet govorimo s Šukljejem v zmislu florentinskega politika.
In, ako	se je tudi	v	slovensko	slovstvo zaneslo kako
zrno Macchiavelli jeve politične modrosti, se je gotovo zgodilo le v imenu narodnosti. Ne sicer v imenu narodnega združenja ali zedinjene Slovenije, ki bi se dala sama na sebi zgotoviti brez pomoči Macchiavelli-jeve, ampak le v obče v imenu narodnega provspeha in slave. Slovenija sploh po mnenji našili „tudi“ -politikov nima bodočnosti, ako ne sprejmemo temeljne dogme florentinskega državnika, po kateri se smejo v politiki prezirati in tajiti večno veljavna načela krščanskega prava in nravi ter jo proglašati za neodvisno od poslednje.
Ne motimo se trdeč, da je tudi gore navedene macchiavel-listične besede o v spehu v politiki narekala edino le želja videti Slovence, vkljub razliki načelnih naziranj, združene v javnem in političnem delovanji. Le od tod prihaja oni klic: mir! in mir! Ne stikajte načelnih vprašanj! Temu miru v politiki na ljubo hoče se žrtvovati načela, ter brez teh vspešno delovati za blagor slovenskega naroda.
Kako nam je o tem soditi ?
Sodba o macchiavellizmu.
Izrekla jo je sv. cerkev, in ker smo Slovenci njeni verni otroci, moramo jo poslušati.
Macchiavelli-jevega „kneza“ je obsodil papež Klement VIII.
Isto tako je Pij IX. zavrgel macchiavellističen nauk o dovršenem dejanji. To vprašanje zadevajo pred vsem naslednji stavki, obsojeni v imenitnem „Syllabu“ 1. 1864:
LIX. Pravo obstoji v materijalnem činu.
LXI. Krivičen čin, ako se posreči, ne nasprotuje svetosti prava.
LXIV. Prelomljenje vsake prisege, kaker tudi vsako zločinsko in ostudno dejanje, ki nasprotuje večni postavi, se ne le ne sme obsojati, ampak je celo povsem dovoljeno in največe hvale vredno, ako se doprinese iz ljubezni do domovine.
Macchiavellizem obsoja tudi zdrava pamet. Stališče naše „Soče“ bi bilo sicer vzvišeno; toda žalibog. da mi ljudje nismo vstvarjeni za toliko visokost. Oglejmo sije od bliže. Dve stranki ste na' Slovenskem, nad kateri se „Soča“ v svojem rodoljubji povzdiguje : eno zastopajo »Slovenec,“ Danica,“ naša „rimsko-kato-liška“ malenkost itd., drugo „Slov. Narod,“ „Zvon“ itd. O čem se suče boj mej tema strankama ? »Slovenec* itd. trdi, da je krščanstvo za Slovence časno in večno edino zveličavno, „Narod“ & Comp. ravno to taje; „Slovenec“ pravi „da“, „Narod“ pravi „ne“. „Soča“ pa: oba imata piav in ne prav, pomirita se pod zastavo „da-ne“ !
Toda s tem si je izbrala „Soča“ za devizo stavek, ki izraža nezmisel vseh nezmisli, ki vničuje vsako pametno mišljenje in delovanje. Ker odkar se logično misli, priznaval se je za temelj vsemu umovanju stavek prekoslovja, s katerim prav za prav človek nič drugega ne izraža, nego naravno vero v eno resnico. Bojniki na nižem stališči pod „Sočo“ od obeh strani so o neovrg-ljivosti tega stavka skoz in skoz prepričani, zato ved6, da mora biti resnica ali na desni ali na levi, in ravno to jih zadržuje, da ne morejo nasprotniku podati roke v spravo, ampak so
pripravljeni biti se na življenje in smrt. Jaz spoštujem take hrabre bojevnike, naj bodo na desni ali na levi. Živeli! Če tudi padejo, padejo častno, čaka jih vsaj časten pogreb.
Kdor se pa postavlja na stališče dvoličnega „da-ne,“ se povzdiguje nad eno resnico, nad Boga; to je Hegel-ov pantei-stični evangelij; mi se do tolike višine še nismo mogli povspeti.
Pač pa bi ..Soči44 i njenim somišeljnikom povedali, da iz prekoslovnega stavka se neposredno izvaja drug stavek, ki se mu pravi „o izključenem tretjem.“ Hote ali nehote bo morala prej ali kasnej tudi »Soča44 izkusiti na sebi moč »izključenega tretjega41; ker nič navadno ljudem bolj ne preseda nego »bev-mev-„politika, politika dvoličnega »da-ne“ v eni osebi ; na zadnje se zgodi, da jo i desnica i levica bacne izmej sebe. Tudi »Soča44 bo morala stopiti se svojega visokega stola nad „vrlimi junaki44 ter pridružiti se Bogu ali hudiču. Da, ljuba Soča, zapomni si dobro: aut-aut!
Politika — brez načel! Halia !
Kaj pa je politika ?
Politika je neke vrste delovanje, ki ima za predmet javno življenje državljanov.
Kdo politikuje
Poklicani in nepoklicani. Politikujejo vladarji, politikujejo njih ministri, politikujejo poslanci in ljudski zastopniki, politikujejo večni študentje, slednjič politikujejo vredniki.
Politiko obsojati v breznačelnost je isto. kar od vseh teh ljudi zahtevati, naj bodo breznačelni, brezpametni, norci.
Politiko ceniti po vspehu in nasledkih! — Se enkrat: kdo politikuje ? Našteli smo jih vže. Ti vsi se imenujejo in so ljudje. Človek je pa nravstveno bitje t. j. on se mora v vseh svojih dejanjih, ki jih izvrši kot človek, ravnati po nravstvenih postavah. Politikovanje obstoji tudi iz človeških dejanj. Pridigati politiko vspeha je tedaj isto, kar politiko izvzemati iz obče zave-zavnih nravstvenih postav, proglašati jo neodvisno od Boga.
Evangelij političnega vspeha ne pozna v svojem katekizmu laži, kaker brž najdeš norca, ki ti veruje na lastno škodo ; ne pozna hinavščine, ako se ti posreči kratkovidne preslepiti; ta evangelij ti dovoljuje krivo prisegati, bližnjega sovražiti; tudi krasti in ropati, da si le močneji od tvojega nasprotnika; cel6 vmoriti smeš nedolžnega, ako s tem koristiš narodu!
Sploh po tem evangeliji je dovoljeno vse, kar se more. To je evangelij surove sile, pravo močnejše pesti, isto, kar je znano iz srednjega veka pod imenom »Faustrecht.44
No pa — vgovarjali bodo politiki brez načel in nravi — ločiti moramo pač mej posameznimi politiki kot ljudmi, pa mej »državo14 ali »narodom44 ter mej politiki, vkoliker so zastopniki »narodovi44; politiki kot ljudje so gotovo podložni nravstvenim načelom, drugače je pa 'z »narodom44, z »državo44, katera kot taka vender
smeta „nekaj več“ kaker posamezniki, ki so le del „naroda/ Non licet bovi, quod licet lovi ....	■
Kaj pa je narod, kaj država? Abstraktna pojma, ki kot taka sama lia sebi nimata nikake objektivnosti. Vsa realnost tega, kar imenujemo „narod“, „država“, je le v p o z a m e z n i k i h, iz katerih abstrahiramo ona dva pojma, v ljudeh, ki 'govore isti jezik, ki so združeni v večo skupino z istimi postavami in istim naj visim glavarjem ; ako te vzamemo, spuhti „narod“ in „država“ brez sledu.	„Država“ in	„narod“ ni	nič nad ali	zunaj dr-
žavljanov ali isti jezik govorečih ljudi, ampak oboje se v njih in ž njimi identifikuj e. Kakeršni so pa deli, taka je tudi sestav	iz njih; deli	so ljudje,	katerih vsak	je podvržen
večno veljavnim, brez razlike zavezavnim zakonom resnice in nravi, istim	zakonom nič	manj in nič	več, podvržen	je tudi »narod11, „država“, in bodita	še tako velika, ogromna. Istim zakonom
potemtakem so podložni tudi „narodm“ zastopniki, „ljudski“ poslanci, kralji in cesarji se vso politiko in njih ministri, istim zakonom pa tudi vredniki se vsemi sotrudniki vred!
Potemtakem kaker imenujemo tistega, ki zmakne svojemu bližnjemu denar ali blago, tatu, in, ako ga pri tem se silo napade, roparja, isto tako je tatvina, roparstvo, ako pošlje n. pr. „narod“ italijanski pod višim vodstvom pijemonteškega kralja dvesto tisoč vojakov, da preženo postavne vladarje s prestolov ; nič ne de, da to stori .narod11 v imenu .zedinjenja11 ali »napredka11, ker teh avktoritet ne pozna božja postava nad seboj. Isto velja o posilnem polaščenji cerkvene države, akoravno g. Suklje proslavlja florentinskega državnika, češ, da je mislil žarno in bistro, ko je svojim rojakom s preroškim glasom smoter njih teženj pridigal: vničenje svetne oblasti papeževe in združenje vsega naroda v eno politično celoto!
Politika vspeha in nasledkov, politika brez načel izključuje iz javnega življenja, iz državnega zakonodajstva, iz mejnarodnih odnošajev Boga in njegovo sveto postavo, — izključuje ga pa tudi iz šole, iz zakona, iz družine, ker na vse to razteza dandanes državna politika svojo oblast.
Ta politika uči spoštovati in občudovati le fizično silo, ocenjuje moč narodov in držav le po številu vojakov in topov. Zatorej zadušuje v državljanih vse idealne težnje, vsak pravni čut, vero v nravstveno krepost in v pravico. Recimo s kratka: ona je smrt javne morale in politiških idealov!
Kaj vgovarjajo proti temu spravljivi Slovenci ?
^Nesrečni narod slovenski! Majhen si, vbog si -- in nazadnje te začnejo še lastni sinovi nevsmiljeno cepiti! „Stari“ in
„mladi“,v„klerikalci“ in »liberalci" hočejo biti, a ne več Slovenci." Žalostna ti majka, moj narod! Zatorej rojaci, pustimo vender načelnostni boj! Ne cepimo se! Druži naj nas »slovensko" ime. Kar je odveč, je od slabega. Zložimo se spet v »Slogi",, zedimimo se v »Edinosti" brez ozira na nesrečna »načela" ; potem se spet vsi snidemo v »Narodnem domu", ki se nam vže zida, okol enega ognjišča bomo kaker ena družina; telovadili bomo pod eno streho, katero nam postavi, „Sokol“ ; v enem svetišči muz se bomo ogrevali za vse lepo v gledišči, katero bomo v kratkem sezidali — na dolg; obeta se nam, eno politiško društvo za vse (v katerem bodo morali sicer duhuvni molčati); nič drugega ne bomo vže več pogrešali, kaker ene osrednje banke (namesti rajne Slovenije), v katero 'se bodo stekali naši novci in slednjič dobimo še skupnega voditelja — očeta — dr. Vošnjaka! Le z načeli enkrat za vselej — na stran!“
Ljubi prijatelji miru in sprave, vse to govorjenje malo velja, nič ne velja!
Kar vi najmanj od Slovencev zahtevate, je, da bi o načelih, torej o veri, o krščanstvu v politiki, v slovstvu, na odru, v raznih društvih — vsaj molčali.
Toda za večno in časno zveličanje Slovencev je neobhodno potrebno, da svojo vero in načela ne le v srci hranijo in omejujejo na privatni krog domače družine, ampak da jih tudi javno spoznavajo in v dejanje spravljajo!
Jezus Kristus je rekel: »Kdorkoli zataji mene pred ljudmi, zatajil bom tudi jaz njega pred očetom." •) To velja tudi za Slovence. Tudi za njih politike in vrednike. Tedaj govoriti se mora o »načelih" pred ljudmi t. j. javno. Sv. apostelj uči: »Z usti se spoznava za zveličanje." 2) Tega pa se ne more storiti — z molčanjem.
Kaker vidimo, ni to kar meni nič tebi nič, odvisno od vsa-katerega volje. Kratko nikar. Marveč to je za zveličanje neob-lioden pogoj, ki ga je Bog sam postavil. Ker drugače tudi ni mogel. Ako je sam javno pred svetom govoril, je moral isto tako od ljudi zahtevati, da ga tudi oni javno pred svetom spoznavajo.
Sicer je pa nasproti »načelom" t. j. nasproti resnici indiferentnemu biti, bistveno slabo ter nikdar in nikoli dovoljeno. Resnica je namreč hrana, življenje duše ; kaker prinese telesu indiferentnost nasproti telesni hrani smrt in je tedaj protinaravna, slaba, isto tako vmori indiferentnost nasproti resnici dušo, je protinaravna. Dalje. Resnica je Bog. Bog pa spet ni nasproti človeku meni nič tebi nič, ampak je njegov stvarnik, njegov absoluten gospodar. Kot takemu je človek dolžan priznanje in službo; ta dolžnost ima svojo zavezavnost v končnem bitji člo-
vekovem, tako, da se je ne more nikaker znebiti. Kdor pa za „načela“, za resnico ne porajta, krati Bogu. kar mu je dolžan.
Ne velja pa tu izgovor, češ, priznaj vsak prava načela, resnico v svoji družini, toda tega ni treba v javnem življenji. Non signori! Ker isti Bog, ki je stvaril človeku srce, mu je dal tudi usta; isti Bog, ki je stvarnik posameznih, zasebnih ljudi, je tudi početnik človeške družbe, ki je potrebna v oliranjenje človeškega rodu, torej početnik tudi države. In ker je ta Bog vse stvaril v svojo čast, mu mora tudi „država,“ tudi „narod“ služiti t. j. priznati ga za pravega Boga, za pravo edino resnico.
No, glejte vender! Državen poslanec, ki je še zjutra s pobožnim srcem k Bogu molil, bo smel vže ob deseti uri se zborniškega odra na vsa usta kričati: Nespametna je molitev, ker ni Boga ! Toda psst! — ta vzgled pove preveč! Naši breznačelni politiki hočejo o veri — le molčati. Tedaj bo smel naš poslanec tudi molčati, ko bo njemu in katoličanom Žid v obraz zabrusil: Nespametni ste, nazadnjaki, vaša cerkev, vaše dogme — nezmisel! Ali pa smel bo vrednik, ki je ravnokar spisal sinu pobožno pis-mice : imej Boga vedno pred očmi. varuj se slabih knjig ko kuge itd., ta vrednik bo torej z istim peresom za svoj list napisal oceno novo izišle knjige'n. pr. Tavčarjevih „Zimskih večerov"; ter jo na vso nioč gorko priporočal slovenskim mladini (tudi sinu) v berilo, češ, jezik je čist, zlog izvrsten itd, — a molčal bo o brezbožnih načelih, kaker se zamorejo le v Tavčarjevih spisih nahajati! To bo smel. češ — zdaj piše za javnost!
Slednjič, molčalo bi se vže še v javnosti o „načelihu, ako bi ravno dandanes ta javnost „načelno“ tako globoko ne segala v privatno življenje i posameznih ljudi i družin. A žalibog, da ni tako. Vzemimo en sam vzgled n. pr. šolo. Šolsko vprašanje se dandanes določuie javno v državnem in deželnih zborih. Ta javnost nas je osrečila z brezversko šolsko postavo. Ivaj to pomeni ? Konečni smoter te postave je naše otroke vzgojiti za brezverce. To je vender nad vse privaten včinek javne politike. Tudi naše mladoslovensko slovstvo je javno in vender koliko eminentno privatnega opustošenja provzročilo je na brezštevilnih mladeničih !
Slovence torej, ki bi po tem revnem življenji radi prišli v v nebesa, opominamo z besedami sv. pisma : Kaj pomaga človeku, če si pridobi celi svet, na svoji duši pa škodo trpi? In da bi z vašo pomirovavno breznačelnostjo ves Triglav v zlato spremenili. Savo pa v živo srebro, in Slovenijo razširili čez vso zemljo, kaj' bi pomagalo vse to ? Nazadnje, ko bi tudi res tako daleč imelo priti, bi vender boljše bilo v nebesih govoriti kitajski, kaker v peklu slovenski.
To smo hoteli reči, kar se tiče večnega zveličanja. A skušnja žalibog uči, da je breznačelnost nič manj pogubna tudi časnemu zveličanju ali gmotnemu blagostanju. N. pr. zdrava pamet pravi: ne delaj dolga brez potrebe; ravno tako glasi se drugo
praktično načelo nekje v sv. pismu: ne išči, kar presega tvoje moči — altiora te ne quaesieris. Nekaj takega previsokega za slovenske moči je gotovo „narodno“ gledališče za 300.000 forintov a. v., ker prvič nimajo iger, katerih bi spravljali na oder, drugič nimajo denarja. Praktična posledica iz gorenjega „načela“ bi bila prav kratka, a za mošnje kranjske zveličavna; ker se pa vse tako skrbno izogiblje načelom v javnem življenji, naložili bodo deželi vrhu prejšnih butar še eno novo, dokler vbogi kmet pod težo duše ne izdihne. Le eno samo mrvico načelnosti bi trebalo, vedeti n. pr. zlato resnico: vsak po svojem stanu, nikogar ne seznanjaj z rečmi ter mu ne zbujaj želje po tem, kar ni zanj — sprevidelo bi se enkrat za vselej, da večina sedanjih naših društev, kaker je „Sokol“, razna ogromna pevska društva, čitavnice skoraj brez izjeme, itd. sč svojimi osnovanimi in neosnovanimi slavnostmi, z neprenehniini izleti, plesi in pojedinami itd., da vse to je ravno toliko smrtnih rakov na telesu našega vže tako vbožnega, do kosti izpitega ljudstva, ker ponujajo kmetu in rokodelcu le priložnost spoznavati jedi in pijače, ki presezajo zmožnost kmetove mošnje, dajejo priložnost pohajati, bratiti se s potratno gospodo iz mesta, delo zanemarjati in na vse načine denar zapravljati ! Večino takih društev je stvarila in vzdržuje — brez-račelnost t. j. sprava mej katoličani in liberalci v imenu gole narodnosti!
Kdo je pa prav za prav na Slovenskem cepil in hoče še cepiti?
Ne cepimo se !
Ni treba, da se cepimo, saj smo vže razcepljeni. Vprašajmo le, kdo nas je razcepil. Pred petindvajstimi leti bilo je še slovensko telo, kaker je je Bog stvaril in Božji Sin odrešil. Bil je „Slovenski Narod“, ki je prvi zavihtil v to telo sekiro liberalizma. Stritarjev „Zvon“ vtaknil je v razceplino zagozdo, prišla je „Soča“ ki je sč spretnim manovriranjem liberalcem vedno pomagala iz zadrege itd. Potem ni manjkalo več delavcev, razpoklina se je širila — in danes vidimo pred seboj slovensko telo vže popolnoma razcepljeno na dva dela!
In potem nam očitajo, nam kličejo : kaj cepite ! In vender nič drugega ne delamo, kaker tirjamo, kar je nedotakljiva lastnina slovenskega naroda vže tisoč let. In vender drugega ne namerjamo, kaker da branimo staro pravo, da zaganjamo sovražne napade. Mi smo v defenzivi, a vi ste v ofenzivi, vi ste krivični, liberalci! Vi ste šiloma zasedli pol njive, a zdaj kričite: mir! mir! Zdaj, ko vam hočemo vzeti, kar ni nikdar vaše bilo.
Mi ne cepimo, ampak hočemo, kar je liberalizem vže razcepil, spet sceliti in ozdraviti.
Liberalizem je, ki cepi, in žuga, ako preplavi Slovenijo, do zadnjega jo razcepiti, vničiti. Liberalizem je vže sam po sebi razcepljiv, ker je laž, in ta je po svojem bistvu mnogotera, kaker je resnica ena in nerazdeljiva. Prekletstvo laži je, da se čedalje razceplja in ruši, dokler ne pride do niča, do nihilizma. Tako se bo tudi. ako liberalizem razširi svoje gospodstvo po Slovenskem ter se duhov polasti, življenje slovenskega naroda rušilo, ginilo. Z liberalizmom izgube Slovenci vero, vest, ideale, izgube ljubezen do širše in ožiše domovine, do jezika. Liberalizem je smrt narodov.
Slovenci, ako hočejo ostati e n narod, ako si hočejo res stvariti zgodovino, morajo si postaviti podlago, in sicer pozitivno. Te podlage liberalizem ne more dati, ker je vže po svojem bistvu negativen, skeptičen, on ne druži, ampak razdružuje, razceplja, vničuje. Pozitivno neomajljivo podlago more Slovencem dati le krščanstvo, ki je v kat oliški cerkvi po principu in po smotru eno in nerazdeljivo. Ce je sploh za kak narod, da se ohrani kot enoten, potrebno odločno postaviti se na stališče katoliške vere, je to gotovo neobhodno potrebno za Slovence; saj političnega združenja vže tako nikdar ne bomo dosegli; ako nas ne bo tedaj skupna vez ene resnice, ene vere družila, znamo prej ali kasnej' kot narod izginiti iz zgodovine.
Zatorej pa, ne le da ne bomo z našimi politiki ,brez načel," s politiki -vspeha" obžalovali sedanjega načelnega razpora mej „starimi“ in „mladimi“, ampak rekli bomo : Srečni Slovenci, da ste se začeli ločiti in odcepljati od liberalcev! Le odcepite se popolnoma, da liberalni hlod odpade od slovenskega drevesa; naj se posuši, potem vrzite ga v ogenj !
Na našo zastavo pa zapišimo na prvem mestu: „načelo!“ To je isto kar: vera. Versko načelo bodi nam ne le sveto, nedotakljivo, ampak tudi vodilna zvezda v vseh javnih podjetjih. Pod »načelom" borimo se za narod in njegove svete pravice.
Kdor pa hoče Slovence kakersikoli javno zastopati, klanjati se mora »načelu". Breznačelnih zastopnikov ne volimo. In 'ker ni prave načelnosti kaker v krščanstvu, ne bodi odslej naš poslanec nego pravi katoličan, ki je pripravljen ne deloma, ne izjemoma izpovedati krščansko načelo, ampak celoma, vselej in povsod. Mi potrebujemo celih mož, celih značajev, ne polo-”1 vičnih. Za časa volitev podeljuje naj mandate ne »narodni11 centralni odbor, ampak »katoliški11. »Načelo,11 krščansko načelo, nev-strašno povzdigneno nad vse drugo, edino to rešiti more Avstrijo in ž njo Slovenijo.
Od brezobzirne načelne odločnosti se nimamo ničesar bati pač pa gotovo pričakovati konečno zmago. Nič ne de, ako je odločnih mož število s početka pičlo. Le vstrajati treba. Krepost vstrajnosti pa podeljuje svojim boriteljem resnica sama, ki jih
ne le v boji razsvitljuje, ampak tudi ogreva, vnema. Strašna je in nepremagljiva sovražnim silam moč načelne doslednosti; pod nje vdarci mora liberalna laž konečno obležati.
Od krščanskega „načela“ ne odjenjamo vam niti za las!
V vzgled, v spodbudo bodejo nam katoliški Irci, ki so, ako-ravno vže stoletja tako krivično tlačeni, vender do konca zvesti ostali načelom vere in pravice, v strogi pokornosti pod rimskim papežem. Mogočna Anglija ni jih še končala in jih ne bo! Končala ne bo tudi nas nobena sila!
Dr. Malmič.
Platonov dijalog „Phaedo“.
Njegovi dokazi za nevmiijivost človeške duše gledč na sedanje modroslovne dokaze.
Tako smo dospeli do sklepa: ker je duša tako podobna in sorodna nespremenljivemu, nerazrušljivemu, sledi iz tega z veliko verjetnostjo, če ne z gotovostjo, da je tudi sama nespremenljiva, nerazrušljiva, torej nevmrjoča. In ob konci ima še malo, prav neznatno opazko, ki se pa meni zdi kaj duhovita, rekoč: Še telo, če ga maziliš in začiniš, ohrani se dolgo časa, (mi, ki smo se učili o mumijah egiptskih, rečemo lahko: ohranijo se tisočletja), koliko bolj se mora torej ohraniti duša, plemenitejši del človeškega bitja?
I)o tu Sokrat. Pač krasen, duhovit dokaz! Samo en nedostatek ima, da je premalo določen, premalo trden. Iz podobnosti duše z idejami sklepa na nevmrljivost: dandanes bi ga takoj zavrgli nasprotniki tega nauka. In vender se popolnem vjema z našimi bogoslovskimi dokazi, le da so ti — določniši. Saj tudi mi jednako trdimo, da ima duša dvojno življenje: eno kot bitje, tesno združeno s telesom, drugo, kader ne rabi telesnih močij in čutov, temveč se povzdigne nad telo, kader namreč: misli. Bitje, ki misli, ki stvarja pojme, pojme združuje v sodbe, iz sodeb izvaja sklepe, bitje torej, ki deluje tako mnogovrstno in bujno in krepko, pa brez tvarine, mora e k s i s t o v a t i in mora biti netvar insko. (Mi pravimo torej: m o r a biti netvarinsko, ne : je podobno netv.) — in sicer je to netvarinsko bitje enovito, simplex, nesostavljeno, ker je vse njegovo delovanje enojno. — Mi
se torej sklicujemo na delovanje duše, katero je enojno, kar nas uči vsakdanja skušnja : kako bi bil n. pr. mogel Platon napraviti ta III. dokaz, da ne bi imel duha, ki je vse te različne misli in nagibe združil v jedno celoto, v en — sklep ?! Ko pa imamo enkrat to resnico, da je duša netvarinsko bitje, in sicer enovito, nesostavljeno, imamo do dokaza, da je nevmrjoča, le še en sam korak, namreč: ker je nesostavljena ne more razpasti, kajti niti najmanjši atom se ne zgubi v stvarstvu, koliko manj tako zmožno bitje.
Tretji dokaz torej ima tudi za nas še veljavo, akopram ga popolnem takega ne moremo sprejeti. Opozoriti pa moram na to, da se tudi v tem dokazu jasno kaže Platonovo mnenje, da je duša nesrečna, dokler je v telesu, in da sploh resnice ne more spoznati. Tako daleč mi ne gremo, kajti tudi v tem življenji, v tem revnem telesu' more spoznati duša resnico, sicer bi ne bilo niti vere.
S 30. poglavjem, in nekoliko vže z 29. jame nam Platon razlagati svojo e s h a t o 1 o g i j o, če smem tako zvati njegove nazore ob vsodi duš po smrti. Iz vsega pripovedovanja njegovega, ki je tukaj kaj obširno, vidi se, da je veliki modrijan o tej vsodi do dobra prepričan. Pa tu se nam ne kaže več kot suhoparnega lilozofa, marveč kot strogega sodnika z bičem satire v roci. Kako udriha po materijalistih, kako vsodo jim napoveduje v bodočem življenji! V resnici, ta odstavek je vreden, da bi ga vsaki ma-terijalist dobro premislil, vtisnil si ga v spomin.
Platon trdi nastopno: Le duša, ki se čista (jeattapa) loči od telesa, torej duša filozofa ki je v življenji zaničeval telo, pride v lep, silno prijeten kraj, ki je kaker ona, nevidljiv. Duše pa, ki seje s telesom bila sprijaznila, vživajoč vse mogoče slasti, prime se po smrti nekaj telesnega, prstenega, težkega, ki se je trdo drži, in vsled česar se vlači okrog gomil, kjer se časih po noči vidijo take prikazni. Slednjič pa se mora zopet združiti s telesom in sicer ne z lastnim, marveč s katerimkoli. In sedaj napoveduje kazni: požrešneži (j^aarpiftap-
nevsmiljenci in zaničevavci filozofije pridejo v oslovska telesa (elg v« rav nvcov yiyr))\ krivičniki, tirani in lakomniki pa pridejo v volkove, skobce in sokole in tem v krvoločnosti sorodne živali. Še najboljšo vsodo mej takimi imajo oni, ki so bili sicer dobri in pošteni, pa niso bili filozofski izobraženi: taki pridejo v dobre, krotke živalce, kaker bučele, mravlje in ose, ali pa celo v človeška telesa, ter postanejo prav dobri ljudje iz njih.
Le filozofi postanejo po smrti kaker bogovi (ds &ee5v yevog dniovtig); zato pa popuste tisti, ki v resnici skrbe za dušo, vse ter se posvete filozofiji. In tu (XXXIII. cap.) sledi krasen slavospev na filozofijo: ona reši vbogo dušo spon telesa, iz katerega gleda kaker izza ograje. Kaker je pa nesrečna duša, ki je v oblasti svojega telesa, tako je srečna duša, ki se bavi
s filozofijo, ker ta jo ohrani — čisto. In ni se jej treba bati, da opravlja delo Penelopino, temveč prejela bo v onem življenji krasno plačilo.
Tak nekako je torej Platonov nauk o poslednjih rečeh človeških ! Malo drugačen, kaj ne, kaker naš, krščanski. Kdo doseže večno srečo, torej svoj pravi namen, po modrijanovih načelih ? J e d i n i f i 1 o z o f; vsi drugi, tudi pošteni ljudje, če niso filozofi, ne morejo doseči te sreče ! Isto uči buddhizem, sistem Mmunianza“ in „vedanta“, „sankhya“ in „joga“, sploh vse indiške šole: le modrijan doseže popolno rešitev. Res, žalostni nauki, le za izvoljence vstvarjeni! Kaj čuda, da je človeštvo tako h r e p e n e 1 o po Odrešeniku! Iz tega ust so se še le zaslišale besede : Blagor vbogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo!
Ne ved a. katero si morejo pridobiti le izvoljenci, temveč sveto življenje, katero obstoji v ljubezni do Boga in do bližnjega, in katero je mogoče doseči vsakemu, to je središče krščanske vere. — Kdo ne vidi ogromne razlike mej poganskimi nauki in krščanskimi ? Zgodovina filozofije je ve-likansk dokaz za resnico, da je krščanstvo od Boga. Ako pa biezverni filozofi navzlic tej jasnej resnici ostanejo trdovratni in zametujejo krščansko vero, edino pravo filozofijo, kažejo le s tem, da vera nima sedeža v razumu, temveč v volji.
Stvari, katere zvemo v naslednjih poglavjih, so kaj zanimive. Mej učenci Sokratovimi poznamo namreč sedaj dva skeptika, prvi Simija, drugi Kebes. Dosedanji dokazi jima niso dovolj in tudi ne moreta še trdno verjeti. Zatorej napravita Sokratu vsak svoj vgovor (objekcijo). V Simiji imamo zastopnika materi-jalistov. pa ne le tadanjih, marveč tudi novodobnih, ker razvija čisto jednake misli, tako da se ti modrijani Biichner et cons. zelč motijo, ako menijo, da so originalni. Z njihovo blodnjo je imel vže stari Sokrat opraviti, in ta jo je z lahka — zavrgel. Nič novega ni pod solncem! Da, človeka bi se skoro lotila skušnjava, misliti si, ko bi bilo ime: „Simija,“ latinsko, da je to nomen — omen, pa če tudi ne, srečen slučaj je to, da sedanji Simijevci nosijo na čelu, na jeziku, v življenji, povsod žival, ki se ji latinski pravi: simia. Naš Simija torej vgovarja sledeče: Pri citrah imamo harmonijo glasov le tako dolgo, dokler so strune dobre; če pa kdo strune potrga, zgubi se tudi harmonija, ako-pram je nevidna, torej po tvojem : netvarinska, strune in citre pa ostanejo. Kaj ko bi bila tudi z dušo taka ? Kaj ko bi bila tudi duša neka xqččois, zmes telesnih močij, nekaka harmonija telesnih sil? (Biichner bi le moderne besede rabil, sicer pa isto trdil: „P r o d u k t o r g a n i s c h e r K r a f t e.“)
Takoj za tem vgovorom sledi vgovor Kebetov, kateri je pa mnogo ponižniši. Ker Sokrat odgovarja najprej nq, vgovor Simijev, pustimo tudi mi Kebeta za toliko časa pri miru, saj se mu vže
tako vidi, da je le sč strahom prinesel objekcijo na dan, in še to potem, ko je mislil (če prav sodim njegovo dušno stanje), da je tovariš s svojim vgovorom Sokrata spravil v zadrego, in tako ravnaje se po pregovoru : Kuj železo, dokler je razbeljeno! pritisnil je še on s pomislekom. Sokrat posluša mirno oba. Ne tako drugi učenci. Njim je resnica, da je duša nevmrljiva, srčna zadeva, daje jim tolažbo in mir. zato so po teh vgovorih zbegani, nekaj, boječ se, da bi bili dosedanje dokaze preslabo presojevali (p) ovdivog u£ioi tlfiev xQixub), in drugič, da bi stvar ne postala neverjetna (firj ra nQuynura umora rj ). Kako plemeniti značaji se nam kažejo ti mladeniči, navdušeni za vedo, pa ne prazno, marveč ono, ki kaže človeku, kaj je njegov namen in konec! Kako pa je v naših časih vse drugače: učeči se mladini duša nikaker ni srčna zadeva, marveč prečesto — deveta briga, da celo — neumnost, in trditev, da je duša — mračnjaštvo! Sokrat pa učence lepo posvari, ter jim dd prelep nauk, naj ne verujejo prehitro vsakemu, naj ne bodo „uvsv rixyt}g mgl rav&pcojceia,* da ne postanejo misantropi. Zlasti pa je svari pred sofisti, katerih vsa učenost obstoji v dvriloyixoi$ koyoig, v nasprotjih, v slepilkah. In dandanes je takih sofistov toliko! Za dognano resnico na prirodoslovnem polji se prodaja tolikrat le mnenje, navadno z zvijačo vtemeljeno, in svet verjame tem sleparjem in — zapušča vero! Kako čisto drugače ravna Sokrat! Sam pravi, da mu ni za to, da bi druge pridobival za svoje mnenje, kaker delajo navadno učenjaki, marveč mu je le za čisto resnico, in posebno še sedaj pred smrtjo, ko od te resnice zavisi vsa njegova bodoča vsoda. To 40. pogl. ima tako lepe misli, da zazluži, da bi je mladi akademiki prav pridno či-tali in si dobro v spomin vtisnili, kajti današnji učenjaki so drugih nazorov ko Sokrat, in od tod — toliko zmot, toliko napadov na večno resnico!
Stari filozof pripelje mladega Simija do spoznanja, da se je v svoji trditvi prenaglil, po trojni poti.
Ko mu Simija pritrdi, da pripozna stavek : (id^rjoig dvd-/ivrjois, torej preeksistenco duše, razloži mu Sokrat, kako protislovje izvira iz njegovega vgovora, rekoč : P r e d n o imamo harmonijo, moramo imeti strune, liro, glasove ; torej predno imamo dušo, moramo imeti telesne sile, in vender pripoznaš, da je duša prej bila nego telo. Torej moraš spametovati se.
Druga pot (cap. 42) je zelo temna in težko umljiva, zato omenimo le rezultat. Simija je prepričan, da so nekatere duše dobre, druge slabe. Sokrat pa ga dovede tako daleč, da mora priti do sklepa, prvi trditvi nasprotnega: vse duše so jednako dobre. Torej absurdno.
Tretjič pa mu poda direkten dokaz, da duša lie more biti harmonija, in ta velja še tudi danes ter je jeden izmej najkrepkejših.
Duša se strastem lahko vstavlja, n. pr. mi se lahko zdržimo, če smo žejni, da ne pijemo ; ako bi bila duša harmonija, ne bi bilo kaj takega mogoče, ker telesne moči ne morejo delovati zoper same sebe! Celo iz Homerja navaja vzgled. V 22. sp. 17. vrsti Odiseje pravi pesnik o Odiseji:
ffrij&og de nkrf£ag xQadir]v tjvtnane fiv&co'
Terkaftt. dr)> XQadttj, nul xovrepov akko nor erkrjg.
(Krepko na prsi si vdari in srcu tako beseduje :
Strpi še malo, srce: še huje si tudi prestalo.)
S temi besedami pesnik jasno pripoznava prostost človeške volje: nasprotno, čutom in srcu vpirajoče se, hoteti, kaj takega pač ne zmore tvarina!
Jasnosti seveda tudi pri tem dokazu nedostaje, v tem smislu namreč, da iz te proste volje sklepa Sokrat na nevmrljivost. Nam dokazuje ta pojav v dušnem življenji. da, poželivši kako stvar, storimo odlok ali sklep, v streči tej želji ali pa n e, samo to, da mora duša biti netvar insko bitje. Kajti ko bi bilo bitje, ki h o č e, tvarinsko, ne bi mogli m o ž-g a n i, kot središče živčenja, česa hoteti, kar ne bi hotelo živ-čenje v drobji, i. t. d. in še manj bi mogli možgani sami sebi nasprotovati, n. pr. ob jednem hoteti, da se žeja vgasi in h krati ne hoteti. Z jedno besedo : Proti tvarini more delovati le neko s a m o s	to j n o, netvarinsko	bitje.	Seveda je prehod
potem leliak: to	bitje	je enovita substancija,	ki se ne more vni-
čiti, je — nevmrljiva.
Vgovora samega Simijevega	in	ž njim naših	materijalistov
seveda	ne zavračamo s Sokratom,	ker	nimata prva	dva odgovora
za nas nobene veljave, marveč mi se sklicujemo nasproti Btich-nerju et con., trdečim, da je duša „ein einheitliches Zusammen-wirken der materiellen Kriifte des Leibes“, na ta faktum, da, kaker g o r k o t	a še	ni bila nikoli	s o 1 n	c e, tako tudi mišljenje, čutenje i.	t. d.	ki se nahaja v	d u š i	ali n a duši, ne
more bili duša sama. V nasprotnem slučaji bi se mi, kader bi se spremenilo naše čutenje, n. pr. v žalosti ali veselji, ne mogli zavedati e n o j n o s t i, marveč morali bi biti čisto drugi, in tako skoro vsaki trenotek drugačni; in vender vemo, da smo vedno isti, če se čustva menjajo !
Kaker je bil važen vgovor Simijev in jako poučen, tako neznaten je Kebetov in zato Sokrat nanj niti ne odgovarja. Vender naj ga pa navedem v razvedrilo. Ivebet torej razloži, kaj da mu	dela preglavico, tako-le:	Da	je duša bila	vže pred rojstvom,	o tem ne dvomim. Toda	kaj	pa se zgodi	po smrti? Ti,
modri Sokrat, trdiš, daje duša mnogo trpežniša (nokoiguviriregog) od telesa, in da še celo to, če se mazili, ostane nepokvarjeno dolgo časa. Ali ni mogoče kaj takega, kaker pri starem tkalci, ki vmrje, in telo razpade, obleka pa vender ostane cela ? Ti seveda bi trdil, da mora duša še mnogo bolj se ohraniti, ker
je trpežnima od obleke. Toda treba je pomisliti, da je tkalec imel mnogo oblek, in le zadnja ga je »preživela.11 Tako tudi duša pride v mnogo teles na svojem potovanji, in mnogo jih porabi {Kururgifisi), pri zadnjem se ji pa vender le lahko zgodi, kaker staremu tkalcu, da se v n i č i, telo pa, ker je še novo, se ohrani. Pač si je revež Kebes mislil, da je Bog vedi kaj povedal in Sokrata vznemiril. Toda sivi mojster ga milovavno pogleda (to sicer ne stoji v tekstu, pa meni se prav verjetno dozdeva!) ter pravi: Iz tvojih besedi se ti vidi, ljubček, da nisi še mnogo študiral filozofije, kajti inače bi bil bolj skromen. Glej, jaz sem osivel v preiskovanji vseh dosedanjih modroslovskih so-stav, pa nisem našel resnice, tako da sem slednjič vsled lastnega premišljevanja prišel do tega, da je en sam stavek popolnem resničen, kateremu ni moči ničesar očitati, in ta je:
„toj Kala ra Kala Kalau,
kaka stvar je zato lepa, ker je deležna ideje lepega. (Tu jame razbijati 5. dokaz) Jedna stvar pa ne more biti nikoli ob j e d n e m deležna dveh nasprotnih idej. Isti človek ne more biti hkrati majhen in velik. Led ne more nikoli prevzeti gorkote, in ogenj se ne strinja z ledom. Da, še več, tudi stvari, ki niso nasprotne, p a s o de 1 e ž ne nasprotnih idej, ne morejo prevzeti tej ideji nasprotnih lastnosti.
Kako Platon to misli, pove nam takoj nastopen vzgled. Števila so dvojna, soda in liha. Soda števila: 2, 4, 6 ... so zato soda, ker so deležna ideje sodosti, liha, ker so deležna ideje lihosti. Te dve ideji: sodost in lihost, ste si nasprotni. Števili 2 in 3 si pa neste nasprotni, pa vender ne more 2 biti nikoli tri, uprav zato, ker ste števili deležni nasprotnih idej. Platon hoče s tem reci, da si nista nasprotna le dva skupna pojma, temveč tudi stvari, ki so pod tema pojmoma, ne morejo se strinjati ali zamenjati lastnosti svojih. Po tem pravilu se ravnajoč, ne odgovarja Sokrat na vprašanje : Cegavo telo je gorko ? sč skupni m pojmom: rekoč: v 'katerem je g o r k o t a, marveč vzame pojem, ki je pod skupnim pojmom „gorkota,“ namreč: ogenj, in reče: Ono telo je gorko, v katerem je ogenj.
In prav tako na vprašanje: katero telo, v katerem je kaj, bode živo ? ne odgovori: v katerem je življenje, marveč: v katerem je duš a. Duša namreč je deležna ideje življenja, torej se lahko postavi za viši pojem niži. Ideji življenja je pa 'nasprotna ideja smrti, torej je ta ideja nasprotna tudi ožemu pojmu : duši; ker pa jedna stvar, po gore navedenem pravilu, ne more deležna biti hkrati dveh nasprotnih idej, torej tudi duša smrti ne more va-se vsprejeti, torej: duša je n e-smrtna. Kaker sem pa vže v začetku omenil, Platonu ni dosti, da dokaže, da je duša d&dvurog, marveč potreba je, da se vidi
tudi, da je „uvade&Qogu t,. j. nerazrušljiva. Misli si pač tako, da substancija ne ostane le v obče, ampak da se tudi prav nič ne spremeni. Ta točka se mu pa ni posebno posrečila, kajti sam pripoznava, da bi se dalo vgovarjati sledeče: kaker negorko (ro afcpfiov) ni neminljivo, marveč na njegovo mesto stopi gorko, tako se tudi življenje mora vmakniti smrti. Toda tu se sklicuje na prepričanje ljudi, ki vsi verujejo, da duša ne mine.
Kaker smo videli, se temu dokazu duhovitosti ne more odrekati. Za nas pa ima zdaj le zgodovinsko vrednost, ker kaj podobnega pri naših dokazih nisem mogel najti.
Šesti dokaz nahajamo tukaj v naslednjem poglavji (cap. 57), izražen je v jednem samem stavku in vender je kaj imeniten, ker ima tudi še danes polno veljavo. Sokrat opomina, da je treba za dušo v tem življenji skrbeti, kajti kdor bi jo zanemarjal, kesal bi se v onem življenji. Potem pa nadaljuje: d [ih yd(> rjv o frccvarog rov nav rog ditaKXayr[, s p [i a i o v dv rjv toig xaxotg dnoftavovGi rov rs GcS[iarog a[i d7trjd.ld%ftcu xui rrjg avrav xuxiag [ista rrjg i'v%rjg. Ako bi bila namreč smrt ločitev od v s e g a, bili bi hudobneži na dobičku, ker bi s smrtjo se oprčstili telesa, duše in hudobije svoje. tPhaed. 107)
Jednako dokazujemo tudi mi nevmrljivost duše iz nravnega reda, le da imamo mi dve točki, od katerih je Platon navel le d r u g o. Prva je ta, da mi spoznamo razloček mej dobrim in hudim, vender pa, delajoči dobro ali hudo, ne najdemo še plačila v tem življenji, torej mora biti še drugo.
Druga točka je kaker pri Platonu: brez nevmrljivosti ne moremo si razlagati vsode človeške v tem življenji, ko vidimo, da se hudobnežem često dobro godi, mej tem ko dobri trpe nesrečo.
Tako smo dospeli do zadnjega dokaza, katerega sicer nekateri ne jemljo v poštev, (tako n. pr. Stockl o. c. ga nima omenjenega) ki se pa meni vender ne zdi prazen. Vže prej se je Platon skliceval sem ter tja na vero ljudi; tako, predno kaj prične dokazovati, omeni (cap. XV) narodne pravljice, (nalaurg ion Ao-yog . . . .) da žive duše vmrlih v Hadu. Tako smo pri 5. dokazu omenili nekaj jednakega in v 57. pogl. pa Sokrat na široko razklada svoje nazore o onem svetu. To pripovedovanje ni prav nič drugega nego izmišljena pravljica v pojasnilo resnice, da je duša nevmidjiva, ter zove se tehniški: mythus philosophicus. Ker bi bilo popolnem neplodno, spuščati se v podrobnosti v tej stvari, opomnim naj le toliko, da po Sokratovih, torej Platonovih, mislih pridejo duše filozofov v silno prijetne kraje, ki leže nad zemljo: da tam ni bolezni, nobene neprijetnosti, in občujejo z bogovi. Duše hudobnih in pa ljudij, ki so bili pošteni sicer, pa imeli le navadne, meščanske čednosti (Biirgertugenden), pripelje demon v Had, kjer se čistijo. To poslednje je vže iz narodnega bajeslovja, kaker sploh znano.
Jednako tudi mi kažemo na prepričanje človeškega rodu glede nevmrljivosti. Ne le omikani narodi, kaker Egipčani, Kitajci, Perzi, Asirci, Hebrejci, Grki, Rimci, Slovani, marveč tudi neomikani: Polinežani, Papuvanci in Avstialci, vsi, katere so dosedaj vže preiskovali, vsi pričajo s svojimi pogreb-n i m i in mrtvaškimi obredi, da verujejo na nevmrljivost duše.
Tu bi bilo na mestu završiti naše preiskovanje. Vender imajo zadnje vrstice (,Phaedona“ še toliko mičnega v sebi, da bi vtegnilo kaj koristiti, ako jih le površno pregledamo. Pripoveduje se smrt Sokratova. Tu vidimo, kako je nauk svoj v dejanji izvrševal; reči moramo, da mojsterski, kajti vmrl je junaški. Ko se okoplje, prinese mu služabnik otrov, kojega je moral izpiti. Sokrat se ne trese, temveč prav mirno govori o svojih najljubših predmetih: kako je namreč nespametno, kar delajo mnogi, da v zadnjih trenotkih hočejo povžiti vse slasti življenja; potem še prosi bogove, da bi bila preselitev srečna. In tu nadaljuje pisatelj: „In pri teh besedah je izpil v jednem dušku, lahko in hitro. Do tedaj je večina izmej nas mogla vzdržavati se solz ; ko pa smo videli, kako je pil in izpil, potem pa ne več, in meni samemu (tako pripoveduje Phaedon pozneje prijatelju) so tekle solze v potokih, da sem si moral zakriti obraz in jokati nad seboj ; kajti nisem objokoval njega, marveč svojo vsodo, da sem izgubil takega prijatelja.1* Še hujše so jokali drugi. Sokrat pa jih opomina, naj bodo vender mirni, kajti vedno je še slišal, da je treba v miru vmreti. Na to je nekaj časa hodil po sobi, vlegel se na hrbet ter pričakoval smrti. In trdel je vedno bolj in udje so mu postajali od nog začenši vedno bolj neobčutljivi. Vže je bilo vse mrzlo do spodnjega života, tu se odgrne (kajti bil se je zagrnil) in reče, kar so bile njegove poslednje besede: „0 Kriton, dolžni smo Asklepiju petelina, dajte ga in ne pozabite/ — In nič več ni govoril, temveč Čez malo časa se je zganil, služabnik ga je odkril, in oči so mu bile steklene. Ko je Kriton to videl, zatisnil mu je usta in oči.
D.
Svetnik roda slovanskega — in slovanski brezverci.
Sveti Ivan Nepomuk ni izmišljotina.
Kaker pričajo letopisi, katere navedemo pri kasnejih trditvah, je res mej letom 1358. in 1420. živel mož nazivan Ivan Nepomuk. Ime svojega rodnega kraja imenuje sam. Na neko listino 20. nov. 1372 zapisal je kot notar nadškofijske pisarne
praške: „Iohannes natus olim Wolfflini de Pomuk.“ Pomuky klical se je cistercijaški samostan. Poleg tega samostana je zraslo selo, kateremu so rekli Nepomuky ali Pomuky. Sv. Ivan bil je rojen v Nepomukih, a vzgojen je bil v samostanu pomuškem, tako da se ga lahko imenuje Nepomuškega ali Pomuškega. Celo rojstno hišo je ustno sporočilo v spominu ohranilo. Leta 1643 so jo spremenili v cerkev. Od 1. jan. 1373 do leta 1380 bil je Ivan vsled cesarjeve volje in oblasti javen notar v nadšk. pisarni. Leta 1380 je bil tajnik nadškofa Ivana jenštejnskega in v istem letu župnik pri sv. Galu, 1387 kanonik pri sv. Egidiji, a ostal je še vedno župnik šangalski, 1389 je bil kanonik kapitelna više-grajskega in ob jednem nadškofov generalni vikar. Leta 1390
26.	avg. zamenjal je župnijo svojo šangalsko z arhidijakonatom žatečkim in je vstopil tako v stolni kapitel praški. Anton Frind *) dokazuje iz več vradnih dokumentov, ki počno z letom 1393 in iz 13 sporočil letopisnih pred letom 1440 zabilježenih, da je bil Ivan Nepomuk vtopljen leta 1393 in sicer 20. marca; kajti leta 1396 je bila vstanovljena obletnica za Pomuka, ki se ima opravljati 20. marca (13. Kal. apr.) Isto tako podaja Ordo commen-darum iz leta 1416 kot aniverzarij Ivana Nepomuka „quem rex \Venceslavs jussit submergere“ — 20. dan marca. Pokopan je bil Ivan Nep. v praški stolnici pred oltarjem sv. Klementa. Njegov grob so vže leta 1416 ogradili. In Ordo commendarum (spomin vmrlih) istega leta vkazuje, da se ima aniverzarij Ivana Nep. opraviti pred istim oltarjem. Da je res pred oltarjem sv. Klementa v glavni cerkvi zemlje češke, v cerkvi sv. Vida na Hrad-čanih v Pragi pokopan Ivan Nepomuk, priča nebroj čeških in tujih starih letopisov, priča narodno sporočilo češkega ljudstva.
X *
*
Cerkev je dobro vedela, katero osebo je kanonizovala kanonizujoč Ivana Nepomuka.
Najstarejše listine podajajo 1393 kot smrtno leto Ivana Nep. Naj starejša vira sta: životopis, katerega je spisal nadškof Ivana Nep. Ivan z Jenštejna, in ravno tega nadškofa pritožba do papeža radi silovitega ravnanja Venceslavovega z duhovstvom in posebno z Ivanom Nepomukom. To pritožbo je bil spisal nadškof pobegši iz Prage v Rim leta 1393. Še le v XVI. veku se začenja govoriti, da je vmrl Ivan Nep. leta 1383. Letopisec Hajek (1541), ne vedoč si razlagati različnih smrtnih letnic pri jednem Ivanu Nep. ali Pomuku, vstvaril si je še jednega Ivana in argumentoval: prvi Ivan, imenovan Pomucky, bil je vtopljen leta 1383 radi spovedne zamolčljivosti, a drugi Ivan, nazvap Ne-pomucky, je bil vtopljen 1393, ker je potrdil proti kraljevi volji
*) Anton Frind. „Der heil Nep.“ Prag 1879.
opata kladrubskega Vojteha. Ta delitev jednega Ivana v dva, ne da bi imela najmanjše zgodovinske podlage, obveljala je mej zgodovinarji in imela tudi vpliv na samo kanonizacijo. V buli kanonizacije se namreč glasi: Proglasitev v svetnika se nanaša na Ivana vtopljenega leta 1383 radi spovedne zamolčljivosti, a nikaker na drugega Ivana vmorjenega 1393.
Tega pogreška glede smrtne letnice se cerkveni narodni (!) nasprotniki poslužujejo kaj slastno kot smrtnega 01 ožja proti cerkvi umujoč: Faktum je, da je bil Ivan Nep. mučen baje radi zamolčljivosti spovedne leta 1393, cerkev sama pa pravi, da noče tega Ivana proglasiti za svetnika, a dokazano je tudi, da drugega Ivana, ki bi bil vmrl leta 1383 radi zamolčljivosti ni bilo, ergo — cerkev ne ve, katerega je kanonizovala, cerkev je kanonizovala — fikcijo. Tako nasprotniki svesti si zmage. *)
Zgodovinsko je gotovo, da je oseba Ivana Nepomuka res bivala. Ako kdo vkljubu tolikim zgodovinskim dokazom in poročilom vender-le njegovo zgodovinsko bivanje zanikuje, mora več kaker dve tretjini svetne zgodovine smatrati za negotovost ali celo laž.
Preostaja nam torej v novi nasprotniški trditvi pobiti, da nista bivala dva Ivana istega imena v prilično istem času, am-p a k le j e d e n, drugič, da je jeden jedini in isti Ivan Nep. res ali mučen radi spovedne molčljivosti in sicer o priliki, ko je bil potrdil novega opata kladrubskega.
Kralj Venceslav, kaker spričuje sam Palacky, **) je bil strastem in razkošju vdan človek. Zvestobe zakonske ni poznal. Soproga mu je to očitala. Kralj je hotel očitanja z očitanji odbiti. Torej je silil spovednika kraljičinega, da bi mu izdal spovedno tajnost. Spovednik pa je bil Ivan Neponuik. Ivan seje bogoskrunski tir-jatvi vstavljal. Kralj se je nanj razljutil. Vender je za tedaj pogoltnil srd, ker iz raznih razumljivih ozirov ni hotel, da bi se spoznal jasno pravi vzrok njegovega maščevanja. Čakal je prve prilike, da bi s to priliko zakril pravi srčen vzrok svoje jeze.
Prilika je prišla. Kralj je imel na dvoru več titularnih škofov. Vsaj jednemu teh je hotel omisliti škofijo. To škofijo je namerjaval vstanoviti v jugozapadnih Čehih, na mestu in v okrožji kladrubskega samostana. Čakal je le smrti starega opata Račka.
Raček je vmrl, a nemudoma je generalni vikar nadškofov Ivan Nep. v imenu nadškofovem potrdil novega opata Olena, in sicer proti volji kraljevi. Kralja je to dejanje razjarilo, a vže
*) P. Bauer Stini. a. M. L. str. 131. pravi : In den zaklreiclien noch vor-liandenrn offentlichen Acten zvvischin 1358 bis 142 , in den noch vorhandonen geistliehen Amtsbiichern .jener Zeit ist immer nur von e i n e m Iohannes von Nep. die Rede und ein Canonicus dieses Namena findet sich darin nur von 1390 bis 1393.
*•) Dej. nar. ees. d. II. 6. 2. kn. 61. 1.
popred je bil na nadškofa in njegovo bližino razvnet, ker je nadškof nekatere iz njegovega brezverskega in razuzdanega obližja izobčil iz cerkve. Venceslav dš, vjeti nadškofa, vikanja Ivana Nep., oficijala Puchnika, kanonika Venceslava, hofmajstra Nepra z Roupova. Nadškof je kmalu pobegnil v Rim in tam spisal zgorej omenjeno pritožbo do papeža proti kralju. Druge pa je kralj dal mučiti. Puchnika, Venceslava in Nepra je izpustil, ko so mu pod prisego obljubili, da bodo o njegovem trinoštvu molčali.
Le Ivana Nepomuka ni izpustil, niti ni čitati, da bi njemu bil ponudil prostost s pogojem prisege, da bode o vsem molčal, ampak — kaker pravi nadškof v svoji pritožbi — „ zavezali so mu na hrbtu roke, zagozdili so mu usta, privezali so mu kaker kolo noge h glavi in sunili ga s praškega mosta o tretji nočni uri ter ga vtopili.“ In sam Palackv pravi; „Jen generftlni vikar Jan z Nepomuka, na kterehož k ral i z jin^ch priči« byl zolhštč z an e vrel, vystdl cele to mučeni, pri kteremž, jak se pravi kral sim učastnil se dila katova, nemoha pomstvu nasytiti se. Konečnč knčze, již polomrtveho dal svazati, na Pražšky most nesti a tam nvrhnouti do Vltavy. To stalo se ve čtvrtek dne 20. brezna 1393 večer o devate hodinč.u
Torej sam Palaeky pravi, da je bil kralj posebno iz ,,z jinych pfičin“ t. j. drugih vzrokov hud na Ivana Nepomuka, tako da se je celo sam vdeležil trapenja Ivana Nep. Ti „drugi vzroki11 pa je in mora biti posebno, ker ni hotel izdati spovedne tajnosti. Iz teh zgodovinskih resnic je razvidno, da je Ivan Pomucky, ki je bil vtopljen radi spovedne molčlji-vosti, kaker se je tedaj menilo, leta 1383. in Ivan, ki je bil vtopljen leta 1393, ker je bil proti volji kraljevi potrdil novega opata kladrubskega — eden isti Ivan Nepomuk ali P o-m u k, ki je bil vtopljen leta 1393 pod pretvezo, češ, da je proti volji kraljevi potrdil novega opata kladrubskega, a de facto, ker ni hotel izdati spovedne tajnosti.
Sedaj pa odgovorimo zgornjemu umovanju cerkvenih nasprotnikov :
Tudi če je cerkev vsled napačnih, obče tedaj tudi v učenjaških krogih priznanih podatkov rekla, da noče kanonizovati Ivana mučenega leta 1393 .... ampak drugega Ivana, mučenega 1383. ve.nder vsa heroična dejanja, okol-nosti, vzrok naveden pri kanonizaciji, grob kanonizovanega, skratka vse nanaša' se na Ivana mučenega — kaker sedaj gotovo vemo — leta 1393, tedaj na tega poslednega se tudi nanaša kanonizacija. Ako pa je eksistoval le j e d e n Ivan Nepomuk, kaker je sedaj gotovo, opazka v buli kanonizacije o drugem Ivanu zgubi ves pomen. Kdo pa je tudi tako hudobno neumen, da bode iskal v nezmotnem štetji letnic — ne-
zmotnost papeževo! Ivan Nepomuk ni bil kanonizovan, ker je bil v tem ali onem letu mučen, ampak radi njegovih heroičnih čednosti, katerih pa nihče tajiti ne more. *)
Prvi, kateri je trdil, da Ivan Nep. ni bil mučen radi spovedne zamolčljivosti, je bil protestant Ad. Menzel. Liberalci katoliški, koketaši protestanski, so to zrno slastno pobrali in je prežvekujejo. Menzel trdi, da, ako je bil Ivan Nep. mučenik, bil je le zato, ker je moško zastopal cerkveno pravo nasproti kralju, ko je hotel vničiti samostan kladrubski. A sam veliki zgodovinar P a 1 a c k y, kaker smo zgorej navedli, pravi, da je kralj Ivana Nep. posebno iz „drugih vzrokov," kaker je bila kla-drubska zadeva, trapil in celo vmoriti dal. Zakaj pa je vkazal kralj zagozditi Ivanu usta? Gotovo ne, da bi ne izdal beričem, kako so ga mučili in morili, torej mora zopet tukaj neki „drug vzrok“ tičati: da bi Ivan pravega vzroka svoje smrti ne izdal: ker mu ni hotel izdati spovedne tajnosti. Sicer pa bi bil kralj moral ravno tako razjarjen biti nasproti oficijalu Puchniku in še bolj na nadškofa samega, saj je Ivan Nep. le v imenu in gotovo i po vkazu nadškofovem potrdil novega opata.
Kes, da v pritožbi nadškofovi spisani 1393., torej le malo mesecev po smrti Ivanovi, ni čitati pravega vzroka njegove smrti. A to je popolnoma naravno. Nadškof sam se je mogel sklicevati le na take krivde nasproti kralju, ki so bile puhlici iuris, ker Ivan sam kot vesten spovednik se je vsega ogibal, karkoli bi vtegnilo se tikati spovedi, a kralj sam se gotovo ni o svoji bogoskrunski tirjatvi izrazil nikjer, razun v svoji enako njemu maloverski in razbrzdani okolici. Torej, tudi ako se je iz kraljevega obližja vže skrivno širil mej ljudstvo pravi vzrok smrti, vender na to bolj ali manj taj no govorjenje se ni mogel sklicavati nadškof v javni listini.
Dokler je kralj živel, gotovo se ni upal nihče javno pravega vzroka Nepomukove smrti izreči niti zapisati, dobro poznajoč gnjevno narav kraljevo. A kmalu po kraljevi smrti vdobimo to vže pisano. Prvi, ki nam je poročil pisano pravi vzrok, je bil profesor Ebendorfer iz Hazelbacha. Ta je prišel leta 1433 (torej 40 let po smrti Ivanovi in le 13 let po smrti Venceslavovi) v Prago kot legat bazilejskega zbora. Ta je tedaj pisal o kralji Venceslavu: ,Confessorem etiam uxoris suae Johannem in tlieo-logia magistrum et quia dixit hunc dignum regio nomine, qui bene regit et, ut fertur, quia sigillum confessionis violare detrectavit, ipsum in Moldavia suf-focari praecepi t.“ **) „Ut fertur" : torej 13 let po kraljevi
*) Hlavinka: Bludy str. 157.
**) Palacky Dej. n. e. d. II. č. 2. str. 285. To poročilo se nahaja v rokopisu „Liber augustalis* imenovanem. Hrani se v ces. knjižnici Dunajski štev. 3423 na 272. listu tega rokopisa.
smrti se je vže v obče govorilo, da je bil pravi vzrok njegove
smrti spovedna zamolčljivost.
Drugo pismeno poročilo nam je zapustil Karol Zidek. Ta je pisal leta 1471 v svojem spisu „Spravovna“ posvečenem kralju Jurju: „Když mel (Kral Vaclav) zle domnčni do sve pani a ona se spovidala mistru Janovi.... prišel k njemu kral, a b y mu povčdčl s kym prebyva, a když dčkan neclitel nic povedčti, kazal ho utopiti.“ A letopisec Žitavsky piše: „KiAl nčkolikr&te dolehal (silil) na zpovednika, aby zradil (izdal) spovčd’ kralovnimu.11
Da je za zvestobo spovedniško vmrl, pričal je i sam Bog.
Bilo je 15. aprila 1719, ko so grob sv. Ivana Nepomuka v cerkvi sv. Vita v Pragi odprli, in sicer v navzočnosti sodne komisije nadškofijske, v katero so bili vradno pozvani tudi sloveči zdravniki, poznatelji starinstva in druge tehtne priče. Okolo dva lakta pod zemljo so zadeli v tem grobu na drveno rakev, ki pa je bila večinoma vže strohnela. V tej rakvi so našli celo okostje Ivana Nep. t. j. vse kosti njegova telesa pa brez mesa, ki se je bilo tudi vže popolnoma v prah in pepel spremenilo. Štirje pričujoči zdravniki so okostje ogledali in izrekli javno, da se tega okostja ni nihče dotaknil, od kar so je v grob položili. Tedaj pa je jeden pričujočih zdravnikov, dr. Sebastjan Fuchs, začel posamezne kosti tega okostja pobirati in je podajal pričam stoječim okolo groba, kateri so je na mizo, ne daleč od groba postavljeno in z belim prtom pogrnjeno, devali pred oči cele komisije. Ko so posamezne dele celega okostja iz groba na mizo prenesli, začeli so zdravniki zopet na mizi sami prah in glen na kosteh lepeč brisati. V ta namen vzel je zgorej imenovani dr. Fuchs lubanjo z mize v svoje roke, vzdignil jo je nekoliko, da bi prah in glen v nji se nahajajoč izsul na mizo. A tedaj je napočil trenotek, ki je vse, začenši od nadškofa do zadnje priče, napolnil sč začudenjem in strmenjem. Hitro ko se je prah jel vsipati iz lubanje, pal je iz nje tudi cel — človeški jezik, kar so vsi na svoje oči videli. Ta jezik je bil sicer z glinom okolo in okolo prevlečen, a vender seje videlo koj jasno, da ima ravno tako rudeče namodrelo barvo, kaker živ in zdrav jezik človeški; ta barva se je jasno pokazala, ko so zdravniki vse ostaline prahu ž njega otrli. Vsi štirje pričujoči zdravniki so ogledali natančneje jezik in so se prepričali, daje kaker drug človeški jezik mešat, mehak, popolnoma gibak, s slezno kožico odet in iz cela nepokvarjen, tak, kaker bi se ga bilo iz ust sedaj vmrlega človeka izrezalo. Jednemu pričujočih zdravnikov palo je na um, da bi se prepričal, ali je tudi notrajna sostava tega jezika, kaker pri jeziku res človeškem. Z dovoljenjem komisije je malo narezal jezik in vsi zdravniki pričujoči so se prepričali, da so cevi in mišice tako, kaker pri živem človeškem jeziku. Nihče pričujočih
zdravnikov ni dvomil, da je jezik Ivana Nepomuka iz lubanje izpadli, res tak, kaker vsak drug nepokvarjen jezik človeški.
Zdravniki so koj spoznali, da po zakonih prirodnili se to ne more zgoditi. Saj je znano,	da	ravno	oči in jezik pri	vsakem
mrtvecu najpred začno gnjiti,	in	da vže	tretji ali četrti	dan po
smrti pahajo iz sebe ognjusni gnjilobni smrad in se ne dado niti z balzamovanjem tako ohraniti, da bi bili kot živega človeka. A kako da bi se jezik več nego 300 let ohranil v grobu, sredi gnjitja vseh drugih udov! Torej pa so vsi pričujoči zdravniki, vestni možje, resnicoljubni, zvedeni in skušeni v zdravniški vednosti, izjavili pred celo komisijo, da jezik sv. Ivana Nep. je mogla jedino božja vsemogočnost proti vsem prirodnim zakonom ohraniti več kot 300 let od gnjilobe in neizogibnega vpepeljenja, in da je tako ohranjenje pravo in dejansko čudo. To svojo sodbo so potem potrdili s prisegami pred sodiščem nadškofovim.
To prepričanje o jeziku sv. Ivana Nepomuka so izrekli tudi drugi sloveči zdravniki ne le	v	Pragi,	ampak tudi v	Rimu v
kongregaciji sv. obredov. To	so	tudi z	dokazi podprli,	katerih
vsi tedanji zdravniki in, koliker mi vemo, tudi sedanji niso mogli podreti. Navedemo vsaj Cocchi-a, jednega teh zdravnikov, besede: „Jezik je mehak in spada mej one dele telesa, ki se najlaže iz-kvarijo. Tudi ko se telo balzamuje, se mora jezik izrezati, oči iztakniti, čreva odstraniti, ker teh treh reči se loti naj prej gnjiloba. Je telo samo nekoliko dni pokopano, jezik kmalu začerni, smrdi, in ako se ga dotakne, razpade v koščke. Ne samo jednemu zdravniku se je dogodilo, da je prinesel domov jezik, da bi ga preiskal, pustil ga je nekoliko dni v platno zavitega ležati, a našel mesto jezika — same črve. Še manje je mogoče jezik cele mesece, leta, kaj pa cela stoletja ohraniti ! Treba je poleg tega še pomisliti, da so Ivana Nep. vrgli v reko Vltavo. Jezik njegov, od vode torej napihnjen, bi bil moral se popred segnjiti, kaker ko bi od začetka bil ležal v zemlji. Po prirodnili zakonih ni mogel ostati, tem manje, ker ga, po izreku zapriseženih zdravnikov, niso niti sč soljo niti z balzamom skušali ohraniti. A tudi v tem slučaji bi ne mogel biti tak, kaker je, mehak, gibak, rudeč, ampak, kaker nahajamo pri mumijah balzamovanih: deli teh so podobni vejam stare bukve, so črni, trdi, krhki. Torej sv. Ivana Nep. jezik je mogel jedino Bog ohraniti mehkega, gibkega, rudečega — z nadnaravnim svojim vplivom/
Naj torej le kateri slavni zdravnik vniči te razloge z dokazi slonečimi na podlagi prirodnili ved!
Koj ko so zdravniki spoznali za čudo ohranitev jezika, se je v njih in vseh pričah in kasneje v vseh ljudstvih porodilo prepričanje, da :je Bog ravno jezik radi tega v sv. Iv. Nep. ohranil, ker ni hotel, — kaker se je vže stoletja nepretrgano pričalo — se svojim jezikom izdati spovedne tajnosti kralju
Venceslavu IV. Ta sklep je čisto naraven, ker neskončno modri Bog deluje vedno iz določnih vzrokov in v modre, svete namene.
Ostanki tega sv. jezika se hranijo do današnjega dne v cerkvi sv. Vita v Pragi. Druga tudi potrjena čudesa so: Leta 1725 dne
27.	jan. je ta jezik pred samo apostoljsko komisijo zopet dobil podobo in barvo živega jezika. Leta 1701 je Terezija Krebsova v Pragi v jednem trenutku ozdravela. Leta 1718 je bila Rozalija Hodankova čudežno rešena smrtne nevarnosti izpod mlinskega kolesa v Strakonicih. V Pragi v arhivu nadškofijskem in v Rimu v arhivu kongregacije sv. obredov se nahajajo o teh ču-desih vradni protokoli spisani od same komisije apostoljske, potrjeni s prisegami mnogoštevilnih prič poštenih, odličnih, zvedenih v vedah zdravniških. Imena vseh prič in slovečih učenjakov so na sodnih protokolih zaznamovana. Komur je do resnice, se lahko prepriča. Kdor bi se pa drznil ne verovati tem protokolom, za tega nimajo tudi vsi vradni sodni protokoli, zaprisežene pogodbe — nobene veljave. Seveda slovanski liberalci, rajši ko bi verovali tem zapriseženim, mnogoštevilnim, učenim in odličnim pričam, mej kateremi se gotovo marsikoji Slovan nahaja, verujejo jeduemu privatnemu obskurnemu, nemškemu docentu — Abelu. Zakaj ? Ker je tudi on kaker oni — nasprotnik vere. Koliko se mora verovati, da se ne veruje!
Benedikt XIII. je na podlagi zgoraj navedenih dokazanih čudežev Ivana Nep., pokopanega pred oltarjem sv. Klementa v cerkvi sv. Vida v Pragi na Hradčanih, proglasil za svetnika 1. 1729 dne 19. marca. A Bog ni stoprav v 18. stoletji svojega služabnika proslavil s čudeži. Da so se čudeži na njegovem grobu godili, pričajo od prvega začetka češki letopisci, ti pričajo tudi, da ga je ljudstvo češko od prvega vže smatralo za svetnika. Palack^ govoreč o Ivanu Nep. pravi: „Stafi letopisov? češti mluvi o nčm v temž smyslu (t. j. da je sveti mučenik) i razrakuv pro neho se dokladajice.“ (Stari letopisci govore o sv. Ivanu kot svetniku in mučeniku in tudi čudesa navajajo.) Vže sočasni životopisec njegov, nadškof Ivan z Jenštejna, piše o njem : „ Joannes clare-scentibus miraculis est ostensus ... et alibi čredo, quod plenius sint notata“. Mučenika ga imenuje v životopisu in v omenjeni pritožbi „Martyr sanctus.11 V inventarji listin iz leta 1410 nazivan je „beatus“. Istega leta so ogradili njegov grob in sicer, ker so se tam čudesa godila. Leta 1470 piše neki husit: „Nikdo naj se ne osmeli z nogo stopiti na njegov grob.“ Spominska plošča iz leta 1530 trdi, da si je Ivan Nep. priboril venec mučeništva. Slika iz 1. 1532 nosila je napis: „S. Joannes Nepo-niuchy“ sč spovedujočo kraljico na strani. Na dveh drugih slikah iz leta 1552 in 1573 nahaja se Ivan Nep. mej deželnimi patrom češkimi. Leta 1540 je pisal Hajek, da imajo mnogi Ivana
N. za svetnika. Dubravina ga nazivlje 1. 1552 svetega duhovnika. Paprocliv imenuje ga mučenika božjega *)
Iz zgodovinskih fakt, ki smo jih v tej razpravi navedli, čita-telji lahko spoznajo, da je:
I. Sv. Ivan Nepomuk res bival, in da ni bilo kat. duhovstvu treba izmišljati osebe Ivana Nepomuka, a najmanje jezuitom, ker priča zgodovina, da sv. Ivana Nep. so poznali vže davno pred vstonovitvijo jezuitskega reda.
II. in III. Torej izlagana je tudi trditev, češ, da je kat. duhovstvo tendecijozno si izmislilo tega svetnika, da bi spomin na Husa izbrisali v češkem narodu in zopet povzdignili v čast spoved. Ako je res sv. Ivan Nep. izbrisal ali otemnil ime Husovo mej narodom češkim in zopet povzdignil spoved k zasluženi časti in veljavi, zgodilo se je gotovo po Božji volji, ki je vedel, kaj je Čehom tedaj bilo posebno potrebno. Tega sadu smo katoliki veseli, a radi tega nikaker ni res, da je kat. duhovstvo si osebo Ivana Nep. izmislilo, da bi ta sad doseglo. Sicer pa je tudi laž, da je Hus spoved odpravil. Ako so jo Taboriti kasneje odpravili, so jo odpravili proti volji Husovi. Samo dva citata. V drugem delu od Erbena od 1. 1865 dol. 1868 izdanih čeških spisov — na str. 45 v spisu Pastilla se glasi „. . . . hriešny ... z pokory ma jiti k e k n 6 z i mudremu a j emu h f i e c h y o z n a-miti, a zadati od nčlio dobreho naučenie“. Na str. 85. pa pravi Hus: „o by nynejši pokrytci a všetečni sudiči tuto reč svatu drželi! zda mi sč, že by sč hfiechč’* varovali viece než sč va-r u j i, take n e k r y 1 i b y h r u b y c h p f i e c h o v na z p o v 6 d i, včduc, že, když z mrtvych vsUneme, budu bez jich v61e, ostanu-li zli všemu svetu oznameni.“ Ker je liberalcem Hus vže tako avktoriteta, naj jim bode tudi v tem slučaji in naj hodijo pobožno k spovedi. Bode kmalu bolje ! Končno:
IV. Cerkev je dobro vedela, katero osebo je kanonizovala in zakaj, ko je proglasila za svetnika Ivana Nepomuka.j $
PISMA O VZGOJI.
XI.
6. septembra 188 . .
— Velika važnost grškega in rimskega klasicizma. Grška umetnost. ■=*
Nikar tedaj, da bi jaz stare klasike obsojal. Bog me varuj ! Neprecenljiv zaklad prave omike in olike je skrit v njihovih delih. In nič drugega bolj srčno ne želim, nego da bi se ta zaklad pridno izkopaval ter mladeničem kazal v vsej svoji vrednosti in lepoti. In prav za to bi rad o tej priložnosti nekaj več spregovoril o visoki zgodovinski pomenljivosti staroklasičnin narodov in njih slovstva.
Starim klasikom prištevamo grške in rimske pisatelje. Grki in Rimljani! Ti imeni pač zaslužiti, da ji izgovarjamo z največim priznanjem in občudovanjem. Božja previdnost, ki skrivnostno vodi osodo človeštva, je ta dva naroda izmej vseh druzih izbrala v imenitne svrhe; imenujemo ju po vsej pravici previdnostna naroda. Po njiju je sklenil Bog poganskemu človeštvu pot vgladiti do Odrešenika, ter je sposobiti za sprejem sv. evangelija. Vsak po svoje je imel to nalogo izvršiti.
Najprej o Grkih. Oni so nekak prerokovalen, svečeniški narod mej starimi pogani. Vemo, kako je v poganstvu vsled greha tudi umstveno spoznanje čedalje bolj otemnevalo. Črna, neprodirna megla strasti in razvad je zavlekla duševno obzorje naravnih resnic. Izgubili so se pojmi o pravem Bogu, o duši, o namenu človekovem, ginel je razloček mej dobrim in slabim. Za sprejetje čezna-ravnega razodetja in vere Kristusove je pa neobhodno potrebno poznanje naravnih resnic. Mej Izraelci je Bog to poznanje čisto ohranil po čeznaravnem razodetji in izvenredni previdnosti, s katero je vodil izvoljeno ljudstvo. Pogane pa je do spoznanja istih resnic hotel privesti naravnim potom t. j. po filozofiji. To nalogo so prevzeli Grki.
Najdragoceneji plod na klasičnem polji starih Grkov je zdrava, naravna filozofija. Grški genij je čil in bister, nagnjen k razmišlje-vanju, a tudi vstrajen. Vglobil se je v naravine skrivnosti, prodrl v tajnosti človeškega bitja; od tod je začel z nova zidati poslopje naravnih resnic. Da, Grki so ob lastni moči povspeli se do onega obzorja duševnega spoznanja, ki ne presega naravnih mej.
Platon in Aristotel sta prvaka grškega umovanja. Platon je se svojimi idejami postavil močen jez proti sofistom, ki so žugali
PISMA O VZGOJI	607
s puhlo frazo rušiti vero v objektivnost resnice in nravstvenih zakonov. Aristotel pa je položil temelj logiki in metafiziki. Vstanovil je peripatetično šolo, katere najviša zasluga je, da je postavila vse umovanje in zaključevanje na edino izvestno podlago realitete čutnega sveta. S tem se je položil filozofiji neomajljiv temelj. Po poti, katero je vgladil Aristotel, so hodili školastiki; in da je ta pot edino prava, priča nam neovrgljivo zgodovina sama.
Grška filozofija se je poslednja leta pred Kristusom gojila posebno v Aleksandriji in, kaker je dobro znano iz zgodovine, bila je ravno ona nekak prelaz, po katerem je prihajalo pogansko razumništvo v naročje zveličavne Kristusove cerkve.
In od te grške filozofije, želeli bi, da bi naši mladeniči pri učenji grških klasikov vsaj nekoliko dobili. Vemo namreč, da so novejši filozofi od Kartezija sem v umovanji nastopili po vsem različno pot od peripatetikov, pot nesrečnega subjektivizma, po katerem se mora dosledno zagaziti v skepticizem. Ravno v grški filozofiji bi tedaj naša mladina dobila vsaj nekoliko zaslombe proti skepticizmu, ki dandanes razjeda mlade duhove ter zadušuje vže v kalu vsakeršno zdravo umovanje.
Toda zdi se, da bi znal kdo po pravici vgovarjati: zlog in govor starih filozofov je previsok in skrivnosten, torej njihova misel mladini nepristopna. To pač deloma priznavamo, toda s tem ni še dokazano, da bi ne moral na gimnaziji prevladati duh grške filozofije. Če je govor težak, temen, naj se mladini spretno raztolmači, misel razklene. Ni li smoter gimuazijev, da goje klasično omiko ? In ni li filozofija naj viši cvet vsake duševne omike? Toda grške filozofije kje dobimo na naših gimuazijih le trohico ? Bi ne bilo prav priznati na gimnaziji mej druzimi potrebnimi in nepotrebnimi predmeti častno mesto filozofiji, pravi filozofiji ? Ker to. kar se dandanes iz filozofije navadno predava, ne bo pač noben resen človek zval filozofije. Nesaj suhih logičnih reber in nekaj polu-resnic iz empirične psihologije se mladeničem podaja — iz firme Herbartove! In še to se zdi nekaterim prosvitljencem skoraj vže nepotrebno ! Zatorej se ni pa čuditi, kako dijaci sami gimnazijsko filozofijo obsojajo ter sami priznavajo, da bi bilo boljše sploh nobene filozofije ne učiti se, kaker tako, ki je polna zmot in v duhove drugega ne zaplodi, nego dvom in zaničevavuo sodbo o vsem, kar je človeštvu pravo in sveto. In na praporu takih šol se šopiri gaslo: klasičen humanizem !
Poleg filozofije moramo omeniti še nekaj drugega, po čemer se odlikuje grški genij. Po občni sodbi so imeli Grki zdrav estetični vkus; izsledili so in za vse čase določili leposlovne zakone, a tudi sami vstvarili umetnostne umotvore, v katerih občudujemo najvišo naravno popolnost.
Grški narodni genij je imel vse lastnosti, katere pogajajo umetnostni vkus. Stare Grke nahajamo v sredi mej jutrom in za-padom. In tako se tudi v njih narodnem značaji spajajo iu družijo
lastnosti in prednosti jutrovnih in zapadnih narodov. Jutrovcem je lastno, da si vse bolj tvorno (plastično) mislijo in predočujejo. Kar vpoznajo, obdrže si živo, celotno in stalno v duhu. Ni jim lastno to, kar z duhom sprejmejo, presnoviti in duševno oblačiti, marveč, od predmetnosti (objektivnosti) premamljeni, sprejmejo nov vstis trpevno (pasivno). To je razlog, zakaj jutrovci ne preminjajo svojih običajev; oni so nad vse konservativni. To njih naravno svojstvo se pa najlepše odsvita iz jutrovnih jezikov. Jaz sicer nisem v teh jezikih strokovnjak, ali iz svojega pičlega poznanja sem vender v stani toliko soditi. Omeniti mi je pri teh jezikih n. pr. pomanjkanje vezivnikov; mesto teh dobiš vezivnik «in», kateri stavke ali misli vsporeja in to, kar duh doume, objektivno prireja. Tudi se nahaja pičlost časov in naklonov pri glagolu, kar isto tako dovolj jasno spričuje tvorstven in negibek značaj jutrovnih narodov.
Nasprotno temu se narav večernih narodov odlikuje po krepkejši čilosti in nevpogljivosti, a tudi po nevmorni delavnosti. Oni si z umom sprejete predmete lažiše vsvojijo, samostojno prevstrojijo in vzorno oblažijo. Zatorej se pri njih javno življenje hitrejše razvija. Ta svojstvenost se spet več ali manj javlja po jeziku. Vzemimo Rimljane, ki so celemu staremu zapadu vtisnili znak rimstva. Znana je od ene strani njih naravna krepkost, od druge, pa njih nikdar mirujoča samodelnost in neprezirna razvojitost. Tak je tudi njihov jezik, latinski. Samozavestna krepost ter določnost in buj-nost se javljajo enakomerno v njem. Veliko število sporejevavnih in podrejevavnih veznikov, isto tako pri glagolu veča množina naklonov, katerih uporaba je pa strogo določena; in kako natančno vmerjena je postopnost časov! Velike pomenljivosti je tudi konstrukcija toživnikova z nedoločnikom (accusativus cum infinitivo), ki se izključljivo rabi po glagolih mišljenja in govorjenja. Ta konstrukcija kaže, kako Rimljan vže mislčč in govoreč podvrguje sebi vse drugo, ker ž njo si stavke in misli podsebuje, ki se subjektom izgube samostojnost in v predikatu z nedoločnikom svojo določnost. Rimljana označuje vže jezik kot vladarja sveta, ki nikogar ne trpi niti nad sabo niti poleg sebe, ampak si vse oblastno vpokori.
Jutrovcem je tedaj lastna nepremična predmetnost, rimskemu zapadu pa podmetnost in dejavnost. Tu nevmrljiva duševna živahnost, vse podjarmljajoč in presnavljajoč, tam predmetnost v konkretni realnosti, katere duh ne more obvladati. Iz tega razloga je Bog jutrovnim, Semitom namreč Izraelcem, izročil svoje razodenje, ker so bili po konservativni svojosti svoje narave sposobniši ohraniti je čisto in nepokvarjeno. Jafetite pa t. j. Rimljane je izvolil, da bi isto vsebino božjega razodenja, sprejeto z jutrovega, i krepko branili i razno vpriličili okoliščinam in razmeram človeškega življenja.
Grki, mej jutrom in zapadom, so v sebi spajali jutrovna in zapadna svojstva : tvorljivost in živahno čilost. Grški jezik sam,
PISMA O VZGOJI	609
kot zvesti izraz narodovega genija, spaja	v	sebi	jezikovne	posebnosti obeh svetovnih delov, po katerih nahajamo	nasaljene	Semite
in Jafetite. Li oglejmo si ga bliže.
Grščina pozna sicer tako zvani sklad «toživnika z nedoločnikom*; a poleg tega dovoljuje in rada vpotreblja tudi sostavo z nepregibnico ort ali s kako drugo namestujočo. Grki tedaj ne poznajo tiste stroge odvisnosti ali podrednosti enega stavka pod družim, kaker Rimljani po glagolih, ki pomenjajo izjavo ali mišljenje. Misli se v grščini bolj samostojno vsporejajo. Radi tega tudi čas ali naklon glavnega stavka ne vpliva navadno tako gospo-dovavno na čas in naklon stranskega stavka. V grščini vlada tedaj v skladih veča prostost, laže gibanje. Mej tem ko so v latinščini pravila časovne postopnosti in naklonov večinoma nepremično, neizprosno določena, se v grščini svobodno giblješ, kaker bi bil glavni stavek brez vpliva na stranske; stavki se tu bolj tvarno in predmetno sestavljajo in vežejo. Ravno tako se razlika mej jezikoma razvidi iz nevpravnega (indirektnega) vprašanja; Latinec je vedno izraža z veznim naklonom (konjunktivom), Grk pa včasih tudi z določnim.
Grki so si tedaj, ako smemo tako reči, od jutrovcev osvojili tvornost, od zapadnikov pa živahnost in oživljajočo idejo. To idejo so umeli vdihniti tvornosti ter jo ž njo oživiti; na ta način stvarili so divno umetnijo. Tako je tudi jezik grški sam lep in brhko krasen, jezik resnično pesniški, umetnijski.
Kaj namreč namerja umetnost drugega, kaker predočevati nam lepoto v čutni obliki ? Dvojno, enako bistveno stran, ima vsak umotvor: duševno in čutno, idejo in materijo. To dvoje se mora primerno spojiti, da je predmed resnično umetnosten. Noben teh dveh bistvenih delov ne sme tako prevladati drugega, da se ne more pristojno javljati. Pri orijentalcih prevaguje navadno čutnost ter zatemnjuje idejo, da ji ni mogoče vseh delov enako prošiniti in požariti; zato ni mogla umetnost pri teh narodih nikdar vspeti se do prave dovršnosti. A ravno tako se ne sme tudi čutna stran v umetnosti zanemarjati, ker drugači bi umotvor izgubil to, kar dopada in mika, svojo ljubkost in prijetnost. Zatorej se pa tudi narodi, ki se nagibljejo bolj k resni špekulativnosti, navadno ne odlikujejo po umetnostnem vkusu.
V tem so pa Grki hodili srednjo, pravo pot. Znali so idejo prilično vpodabljati v čutnosti in ž njo sorazmerno oživljati razna dela. Sicer je pa grško umetnost najbolj povzdignilo in vsovršilo, ker si je umetnijski genij na Grškem izbral človeško podobo, da si je v njej uril in blažil svoj estetični okus. vJovek je najpopol-niši vzor umetuijske naravne lepote, ker v njem se lepota razumne duše čutno javlja po telesu. O tem vzoru se je grška umetnost čudovito vsovršila. Toda grški duh je slutil mej človeškim in božjim bitjem neko sorodnost; obdal je vže v prastarih časih bogove s človeško naravo, namislil jim človeške lastnosti, le v popolniši,
idealni dovršnosti. Bogove povčlovečevati ali recimo tudi človeka oboževati, to nalogo je prevzela pred vsem grška umetnost. Tako so se začele naravni čutnosti vlivati više, nebeške ideje : umetnost se je požarjala v božanstvenem svitu. Od tod je dobila grška umetnost ob enem verski pomen ter vzgojevalno moč za ljudstvo. Ona je vzdigovala nad zemljo, nad sedanjost, in je nekako vže oznanjala razodenje tiste večne Lepote, ki se je svetu požarila v človečeni Besedi Božji.
Tako so tedaj Grki ne le s filozofijo, ampak tudi z umetnostjo poganslvo resnično duševno probujali, blažili ter je sposabljali za vsprijetje čeznaravnih darov, ki jih je človeštvu douesel Jezus Kristus.
In koliko klasičnih umotvorov grškega genija se nam je ohranilo ! Tu ne govorim toliko o obrazni umetnosti, ampak bolj o slovesni, pred vsem pa o grški poeziji. Prvo mesto zavzema tu gotovo Homer, kateri se mladini na viši gimnaziji pred vsemi drugimi klasiki razlaga. V njegovem govoru se javlja lepota z naravno priprostostjo in neprisilnostjo, plastična razvrstitev se spaja s čudovito, mikavno slikovitostjo. Najjasniše se pa iz Homerja vvideva bistvena razlika mej slovesno in obrazno umeteljnostjo. Homer razume mojstersko tudi slikovnost vpokoriti slovesnosti, tako da tudi slikarske predmete genetično in časovno razvija pred očmi brav-čevimi. Ako ne drugega, da bi se vsaj ta prednost Homorove muze mladeničem pojasnjevala; neizrečno bi to vplivalo na njihov govorniški zlog, ter jim olikalo in vblažilo lepočutje.
Seveda bi morali učitelji sami dijakom pri tem voditelji biti ter z lehko vmevno razlago razkrivati jim lepoto Homerovih slik; pojasnjevati bi jim morali vsaj temeljne stavke leposlovja ter jih vedno vporabljati na razna mesta. Tako bi se igraje mladina seznanila z estetičnimi načeli in se navadila z leposlovnega Stališča načelno ocenjati tvorbe človeškega govora v vezani ali nevezani besedi. Morda bi se pri tem marsikateri mladi duh vnel za kaj višega, idealnega, in ta plamen bi v pokojil in oblažil tudi niže strasti, katere se v mladeniči tako rade razbrzdajo ter napravijo toliko razdejanja.
Dr. Mahnič.
„Slovanskemu Svetu. “
V pojasnilo našega stališča.
Heretiki smo! Obsodil nas je — „Slovanski Svet.“ Čuj-mo le :
»Dr. Mahnič, ki v svoji nevednosti in strasti i z p o d k o-puje cel6 stališče katoliškim dog m ato m, kaker mu fundamentalno dokazuje kritika našega lista, meni najbrže, daje sprejemati vsak stavek njegovega — »Rimskega Katolika", kaker da bi se razglasil ex cathedra." — Štev. 15.
In spet:
„Le čitajte .... pa razvidite, ali morejo nasprotniki katoliške cerkve dobiti boljše pomoči za ruvanje proti katoličanstvu, nego jim jo daja ravno g. Mahnič, doktor in profesor bogoslovja. Dokazano je vže doslej v »Slovanskem Svetu", da uči on tako. kaker pravi krivoverec." — Štev. 17.
Seveda z nami je obsojenih tudi pet škofov, ki so podpisali pastirski list. Heretiki so, kaker mi! Saj mi zagovarjamo le to, kar so oni trdili.
Osodepolna posledica te obsodbe bi bila, da bi se meni morala vzeti svetopisemska stolica v osrednjem semenišči (ravno zdaj, ko se nam je — hvala Bogu — plača zvišala), peterim višini pastirjem pa škofovska palica; 1300000 vernikov pa bi morali pognati — v razkol, pod više pokroviteljstvo severnega „strijca.“ Deputacija v Karlovec ali v Moskvo, da naznani važni korak, bi bila koj na nogah. Za to bi vže skrbeli naši gospodje iz »Narodne tiskarne".
Nam seveda tako očitanje ne prizadeva velike preglavice. Pisali smo, in to ostane črno na belem ; če smo pa res krivoverci, bodo vže naši cerkveni viši vedeli, kaj jim je z nami storiti. Šicer pa menimo, da dovolj poznamo sveto pismo in pravo njegovo razlago, nego da bi morali v šolo hoditi k našim raz-kolnim panslavistom.
Nočemo dosti kričati, tako delajo otroci. Tudi naš nasprotnik se je obilo skričal nad nami. Toda moti se, ako meni, da bomo vso njegovo slamo premlačevali. Bilo bi res — prazno slamo mlatiti; ker večina tega, kar piše, ali se ne nanaša na to, kar smo mu očitali — kaker je n. pr. na dolgo in široko izpeljano dokazovanje, da je cerkev Kristusova ena in nedeljiva — ali pa trobi trdovratno v svoj rog, ne meneč se za vse razloge iz sv. pisma in cerkvene avktoritete. Naj gre svojo pot!
Nadaljevati hočemo pa vender polemiko — ne zarad »Slovanskega Sveta", ampak zarad slovenskega vernega občinstva.
Nasprotnik naš je našpičil pušico ter nam jo hotel poriniti kar v srce, češ, mi smo heretiki, oni so pravi katoličani. To pušico zavrnemo, od koder je prišla — nasprotniku v srce: v i ste heretiki, a m i smo katoličani!
Herezije „Slovanskega Sveta.“
Naštejemo tu po vrsti glavniša vprašanja dogmatiškega značaja, okol katerih se suče naš boj z nasprotnikom.
I. Pred vsem se „Slovanski Svet" z vso odločnostjo zaganja v »gospodujočo cerkev" trde, da mu je psihologiška vganjka, kako smo mogli cerkvi Kristusovi prilagati tak epiteton in »v obče tudi samo p red polagati dopustljivost ali celo opravičenost gos p o da vanja znotraj cerkve. “ »Gospodovanje ne pristuje c e r k vi, tudi ne nobenemu delu cerkve Kristusove, torej tudi ne hierarhiji, ampak le Božjemu zakonu. Sveče-ništvo katoliško ima le trojno dolžnost izvrševanja učeništva, svečeništva in pastirstva. Škofje niso gospodovavci nad verniki, ampak le postavljeni, da pasejo in vodijo, torej nadzorujejo čredo in da so ji vzor." »Slovanski Svet" sicer še govori o neki oblasti katoliškega svečeništva, toda le o tisti, »katere vrhunec je v odpuščanji grehov," ne pa v gospodovanji.
II. Dalje napada naš nasprotnik »kaznujočo cerkev".
Po njegovi teoriji »ne dd se, strogo mišljeno, niti govoriti o kaznujoči hierarhiji, še manj pa o kaznujoči cerkvi, da, niti ne o kaznujočih organih cerkve, ki so po božjih zakonih izključno poklicani izrekati cerkvene kazni." »Kazni so podvrženi oni, ki se spoznajo za krive prestopljenja zakonov, ki vežejo vsakega katolika in sicer brez razločka, ali p r i p a d aj o hierarhiji ali vrsti drugih v e r n i k o v.“ kaznovati, izobčiti se sme celo rimski papež (»Slov. Svet“ 1888. str. 141.) Saj ..velikaši-padajo ravno tako, kaker mali, da, še celo globje nego ti, in sicer ne samo zarad krivega nauka, ampak, kaker dokazujejo akte konstanškega cerkvenega zbora, ki je odstavil tri papeže, tudi zarad druzih vzrokov." Pravico pa papeže odstavljati in izrekati anatem nad njimi — ima ekumenska sinoda. Glede telesnih kazni piše »Sl. Svet" : »Dr. Mahnič vtegne pač naklonjen biti misli, da besede: »Hočete li, da pridem se šibo k vam" predpolagajo kaznujočo cerkev in jo celč zavezujejo vporabljati telesnih kazni." Po njegovi trditvi je »telesno kaznovanje nasproti lajikom prišlo v navado še le v srednjem veku."
III. »Slov. Svet" pripoznava škofom pravico razpravljati le
fs trogo cerkvene zadeve." Ker so torej v svoji okrožnici zašli na necerkveno polje in „zinešali“ cerkvene z necerkvenimi zadevami, imajo verniki dolžnost in pravico, „očitno postaviti se proti takemu postopanju."
*
* *
V teli treh točkah smo v kratkem povzeli našega nasprotnika nauke o bistvu cerkve. Poglejmo tedaj, kako pravoveren je, a mi kaki — krivoverci.
Ad I. — Nasprotnik odreka cerkvi gospodovavno in zapove-dovavno oblast.
Seveda nam je tudi tu za s t v a r, ne pa za besede. In kar se tiče stvari same, smo iz sv. pisma dokazali in vtemeljili, da pristoja cerkvi ta oblast po božji naredbi sami. Teh dokazov ne bomo ponavljali.
Pač pa hočemo gospodu nasprotniku pojasniti, kako so sveti očetje, nadalje katoliški učenjaki in slednjič cerkev sama na cerkvenih zborih in po rimskih papežih razumeli in še razumevajo sv. pisma nauk o oblasti sv. cerkve. Tem avktoiitetam se bo pač tudi g. nasprotnik — kot pravi katoličan — podvrgel. Ker pa hoče tudi izrazov, postregli mu bomo tudi s temi.
Za izraze: oblast, gospodovanje, gospodovati, zapovedovati, itd. ima latinščina: potestas, imperium, vis, dominium, iubere in enake.
Sv. Ignacij M.: „Quid est aliud episcopus, quam is, qui omnem principatum ac potestatem in Ecclesia ob-tinet?" ') — Sv. Gregorij Naz.: „Imperium etnosquoqne epi-scopi gerimus“.2) Sv. Janez Kriz.: „Duplex i m p erii genus est." s) Spet: „episcopos imperium tenere." Oratio 64. — Isti v Orat. de Babyla Ep. imenuje škofe „a r h o n t e". — Sv. Izidor Hisp.: „Quem-admodum Romano imperio P r i n c e p s, ita Ecclesiae episcopus praesidet." Con. I. dist. 21.
Iste izraze in drugih enakih več nahajamo v raznih delih bogoslovskili učenjakuv. Naj li bere g. nasprotnik n. pr. Cava-gnis: „Institutiones iuris publici ecclesiastici I., Devoti: Institu-tiones canonicae I. IV., Santi: Praelectiones iuris canonici, Aich-ner: Compendium iuris ecclesiastici, Bianchi Antonio: Della potesta e della polizia della Chiesa, Raynaldus, Roskovany itd.
Ker pa vsi ti strokovnjaki katoliškega cerkv. prava znajo našemu g. nasprotniku dišati po školastikih, navedimo še nekoliko iz definicij sv. cerkve same. Ta naj sodi, kdo je heretik!
Imamo iz novejših časov več provincijalnih sinod, potrjenih od rimskega papeža, katere so več ali manj
vse izrazile svoje versko naziranje o bistvu cerkve in njene oblasti.
Mej tem, ko naš g. nasprotnik katoliškemu svečeništvu pri-poznava le tisto oblast, katere »vrhunec je v odpuščanji grehov." ne pa v „gospodovanji," uči n. pr. Akvinska (Aix) prov. sinoda (1. 1850) tako-le:
»Pastoribus Ecclesiae non tantummodo i n f o r o p o e n i-t e n t i a e vera inest iudicandi p o t e s t a s, sed et alia ipsis competit, nempe regiminis externi.u
Enako je razločevala Syn. Camer. 1. 1411 : „Duplex esse forum ecclesiasticum, alterum sacramenti Poenitentiae, alterum vero iurisdictionis et regiminis e x t e r n i.
Druga sinoda govori: »Potestatem ecclesiasticam non solum consilii et suasionis esse profitemur, sed et i m p e r i i.“ Cone. prov. Auscit.
Kolonjska prov. sinoda (1860) uči:	»Ecclesia im p eri i
accepit potestatem."
Praška sinoda (1860) določuje : »Sed etiam errorem illorum reicimus, qui de Ecclesiae muneribus a Christo Domino acceptis p e r v e r s e sentiunt, dum vel solarn praedicationem ver bi et sacramentorum administrationem ei competere dicunt, minime vero fldelium regimen."
Zapomnite si dobro, g. nasprotnik, ki govorite le o „d o 1 ž-nosti izvrševanja učeništva, svečeništva in pastirstva" !
Stopimo še više — do rimske Stolice. Ta je govorila po Piji IX. v „Syllabu“ zavrgši nauk našega g. nasprotnika:
»Ecclesia vis inferendae p o t e s t a t e m non ha-bet, neque potestatem ullam t e m p o r a 1 e m directam vel indi-rectam." To je po slovensko: Cerkev nima oblasti vporabljati silo, niti druge neposrednje ali posreduje posvetne oblasti.
To je vender gospodovanje, vladanje, zapovedovanje katoliške cerkve, g. nasprotnik, jasno kot luč belega dne!
Je Vaš nauk katoliški ? !
Berite li, kako katoliška cerkev obsoja delo oratorijanca La Borde, kateri je prav tako, kaker Vi, trdil, da cerkev ima oblast vernike le »voditi" (dirigendi), ne pa s postavami jim zapovedovati (iubendi per leges). Berite Benedikta XIV. okrožnico do škofov poljskega kraljestva „Ad assiduas" 1. 1755. Tu imenuje Vaše nazore: exitiosa ac perversa dogmata, pravum ac pernitiosum systema, iampridem pro h a e r e t i c o expresse damnatum, propositiones impiae, erroneae, h a e r e t i c a e, itd. Pisatelja pa : execrandi foetus auetor, impudens seriptor itd. To je strašansko, g. nasprotnik!
Tu moramo še nekaj spregovoriti o razmerji, ki je mej oblastjo in dolžnostjo. G-. nasprotnik namreč povsod in vselej
trdovratno ponavlja, da to. kar mi imenujemo »gospodovavno in kaznovavno" oblast katoliške cerkve, je prav za prav le dolžnost, katero je Zveličar naložil hierarhiji.
Nič novega nam tu ne podaje naš g. nasprotnik. Stara zmota je to, ki jo nahajamo vže pri Salmasiji, ki je učil, da ško-tijstvo v začetku ni bilo ime dostojanstva ali oblasti, ampak oskrbništva in vpravništva — »curationis et administrationis.“ ) Bili so tedaj škofje le služabniki *) — „Slov. Svet“ : organi — cerkve, ki imajo le »naložene dolžnosti" spolnjevati.
Tudi mi priznavamo, da imajo škofje, sploh svečeništvo katoliško, dolžnost izvrševati učeništvo in pastirstvo, naloženo jim od Boga; ali pa sledi vže iz tega, da ne morejo biti ob enem tudi pravi vladarji in zapovedovavci ? Se li morda oskrbništvo in vpravništvo od ene, pa oblast in vladarstvo od druge strani izključujejo ?! Vže Aristotel je pisal o kralji, katerega je vender smatral za prvega vladarja, da »dober kralj mora biti oskrbnik (oiuovofiog) in kaker stražnik ali varuh." 3) In ali ni g nasprotnik nikdar slišal o vladarskih dolžnostih „Herrscherpflichten“ ? Mari li niso kralji zato, ker so dolžni izpolnjevati voljo Božjo, zato, ker so, kaker uči sv. Pavel, služabniki Božji, ') niso li pravi vladarji, zapovedovavci ? In oče, zato, ker ima očetovske dolžnosti, nima li prave zapovedovavne oblasti nad družino ?
Toda treba malo od bliže ogledati si nasprotnikovo razvijanje in zavijanje, in razvidi se kmalu, kaj prav za prav hoče s tem naukom. Poslušajmo ga. Stran 169 piše: »Oblast škofov se pošteva kot sestavljena iz dolžnosti, katere je izvrševati n a-sproti n i ž e m u k 1 e r u in vernikom... in se iz istih dolžnosti v logiškem redu izvajajo takisto v e 1 e v a ž u a prava nižegaklerainlajikov. Ako misli naš g. nasprotnik, — piše nadalje „S1. Sv." — da nimajo škofje nikakih dolžnosti in da v s 1 e d tega ne pristajejo nižemu kleru ali vsaj lajikom nikakeršna prava, naj nas pouči o tem . .“ Kaker je iz navedenih besed razvidno, hoče nas g. nasprotnik podučiti, da so dolžnosti in prava korelativna. Prav, dobro. A po njegovi trditvi odgovarjajo »velevažnim pravom" na strani lajikov »dolžnosti" na strani škofov. Nota bene pa, da so ta prava, kaker razlaga »Sl. Svet" str. 140 lanjskega leta, »laj.i-kom samim pristojna ali lastna ter obstojajo v m e r o d a j n e m v pl i v u na volitve cerkvenih načelnikov in na drugačne važne administrativne zadeve.“ To naziranje spravlja škofe v odvisnost lajikov in nareja iz njih brezpravne služabnike ali v r a d n i k e vernikov. To je naziranje reformatorjev XVI. veka in njigovih pristašev, naziranje — heretično. (Tu nekaj mej
0 De trapezitico foenore. — 2) De episcopis et clericis b. 6. — Polit
1. I. - 4) Rim. XIII 4.
oklepaji. Naš nasprotnik namreč lajikom izrečno prisoja pravico merodajno vplivati na volitve cerkvenih predstojnikov; mi smo to tajili trde, da lajiki nimajo nego li pričati o sposobnosti in vrednosti tistih, kateri imajo biti voljeni. Naj ne-zmotni Rim določi pravdo. Pij IX. v okrož. do Armen. „Quartus supra" piše : „Quod pertinet ad exclusionem laicorum ah eligendis sacrorum antistitibus, accurate distinguendum est, ne quida catholica fide alienum efferatur, ius eligendi episco-pos a facultate testimonii ferendi quoad e 1 i-g e 11 d o r u m vitam et moreš. Primum quidem ad f a 1 s a s opiniones referendum esset L u t h e r i e t C a 1 v i n i, qui etiam asserebant i u r i s e s s e d i v i n i, ut episcopi eligerentur a populo, et f a 1 s a m huiusmodi doctrinam a catholica Ecclesia improbatam fuisse et improbari ornnes norunt. Nuli o enim neque divino n e q u e ecclesiastico iure facta un-quam fuit populo episcopos vel alios sacrorum administros e 1 i-gendi potestas...1' Kaj pravite k temu, g. nasprotnik? Herezije povsod!)
* *
*
II.	— Recimo nekaj o ^kaznujoči cerkvi“. Kar naš g. nasprotnik o tem kvasi, je pač čudno, deloma nezgodovinsko, v posameznih točkah celo heretično.
Zgodovinska laž je, kar piše g. nasprotnik, da je telesno kaznovanje v cerkvi, posebno nasproti lajikom, prišlo v navado še le v srednjem veku. Označivno je pa, da tudi v tem naš g. nasprotnik pogreva, kar so vže davno pred njim trdili — heretiki: apostat Spalatinus, Morinus, Van Espenius, Giannonius in drugi možje, ali očitni krivoverci, ali od rimske Stolice obsojeni. Ti so namreč učili, da se je še le v 11. ali 12. stoletji v cerkvi začelo razločevati mej notranjim in zunanjim sodiščem, ter da je cerkev še le tedaj jela si telesne kazni prisojati. Napačno! Kaker uči papež Ivan XXII. v dogm. konštituciji „Licet“ 1. 1327 razlagajoč besede Mat. XVIII: Karkoli boste zavezali, se zavezujejo tudi nehoteči; tako je sv. Peter kaznoval Ananijo in Safiro sč smrtjo, tako sv. Pavel maga Elima se slepostjo, prešestnega Ko-rinčana izdal je satanu itd. Nasprotno naziranje Marsili-ja Pado-vanskega zameta isti papež kot heretično. Telesne kazni so bile od prvega početka v cerkvi vedno v navadi, kaker je dokazal Mamachi. Imela je cerkev svoje ječe, o katerih govorč Avguštin, Ciprijan, Gregorij Veliki; nalagala denarne globe, o katerih spet Avguštin, peti koncil Kartaginski; kaznovala je s p r o g n a n s t v o m, kaker spričuje sv. Gregorij, koncil Carigrajski III. (680), koncil Rimski (503). Sv. Avguštin piše: „An non pertinet ad diligentiam pastoralem oves ... si resistere
voluerint, f I a g e 11 o r u m terroribus vel etiam d o 1 o r i b n s revocare ?“ l) Isto tako sv. Gregorij in drugi.
Še nekaj o sv. Pavla „šibi“. G. nasprotnik nam ne more odpustiti, da smo aposteljnove besede: „Hočete li, da pridem s šibo k vam ?“ razlagali o kaznujoči cerkvi ter posebno o oblasti, s katero ima cerkev vporabljati tudi telesne kazni. Da bi nam vsaj on kdaj razložil pravi pomen tega mesta ! Povemo mu pa, da ta razlaga ni n a š a, ampak sv. cerkve same. Tako razumeva aposteljnove besede sv. Avguštin c. Parm.
1.	III. c. d. n 3. izrečno sklicujoč se na I. Kor. IV. 21.; tako jih razumeva koncil Tridentinski, kateri, potem ko je škofom zapovedal, naj skušajo očitne grešnike prej žjlepa opominati po nauku sv. Pavla: ,svari, zarotuj, grajaj.“ dostavlja v zmislu istega aposteljna: „Sin autem ob delicti gra-vitatem v ir g a opus fuerit . . .“ Tako si tolmači omenjeno mesto Devoti 1 ustit. can. IV. 7, tako Scavini Theol. mor. I. 14, tako i drugi kanonisti in moralisti. Pa čemu bi še tratili čas z rečjo, ki je v katoliški cerkvi jasna in priznana od vseh ? Vprašajte li. g. nasprotnik, prvega duhovnika, na katerega naletite, naj Vam pove, kako razlaga Pavlovo „šibo“ !
Toda, kar je v našem vprašanji odločivno, se ravno iz te razlage našega g. nasprotnika nedvomno razvidi, da odreka cerkvi sploh vsako k a z n i v n o oblast; ker če se vže nahaja v svetem pismu kako mesto, s katerega se da izvajati omenjena oblast, je gotovo navedeno mesto iz sv. Pavla prvo in najbolj očitno. Kdor je torej vstani tudi to mesto tako zavijati, da ga neče tolmačiti o pravi kaznivni oblasti, ni mu pač več pomagati, ker z drugih mest sv. pisma se bo dal še manj prepričati.
In tako je tudi. On priznava sicer faktično izrekanje nekaterih kazni v cerkvi, tudi telesnih. A kar se pred vsem tiče poslednjih, se v zmislu njegovega izpeljavanja izrekajo brezpravno. Cerkev jih ni namreč — tako uas prepričuje — do srednjega veka še poznala; zdaj še le so se začele vvajati — a le po vplivanji vladehlepnih školastikov; ker nauk o kaznovavni oblasti cerkve ter o vporabljanji telesnih kazni, kaker sploh nauk o gospodovanji cerkvenem imenuje naš g. nasprotnik „o d školastikov razvito mnenje, katero je zoper no besedam — sv. p is m a.“
Ne, prave kaznujoče oblasti cerkev nima! V tej oblasti je namreč bistveno zapopadena pravica kazni ne le i z r e ■ k a t i po obstoječih postavah, kaker jih izrekajo javni sodniki po državnem zakoniku, ampak tudi kaznivne postave dajati, kaznivno pravo vstvarjati in določevati. Tako pravico ima in zvršuje država. A ravno to pravico g. na-
') Epist. 85.
sprotnik odreka cerkvi, ker po njegovem mnenji .,se ne d& še govoriti niti o kaznujočih organih, ampak edino o organih cerkve, ki so po božjih zakonih izključno poklicani izrekati cerkvene kazni. Sploh pristoja vsako gospodovanje, vsaka oblast po njegovem nauku — „le božjemu zakonu", katerega je Kristus cerkvi dal.
Sancta simplicitas! Zato, ker je Kristus dal cerkvi temeljni zakon, ne bi imela cerkev nobene gospodovavne oblasti več, niti oblasti stvarjati nove postave, novo pravo, ali preminjati je V! In za kralje, sploh za posvetne vladarje ni li tudi Bog dal postave, prava? Ta je večna, za vse veljavna naravna postava, kateri se morajo klanjati, da, tako so na-njo navezani, da vse, kar določijo v nasprotji ž njo, izgubi vže radi tega vso pravnost; in le to, kar postavijo soglasno ž njo, je pravno, zave-zavno. Božja postava tedaj ne le da človeškega postavodajstva ne zanikuje, marveč celč v vtrnje in podeljuje posvetnim vladarjem postavodajsko, zavezavno oblast nad podložniki. Ako to velja v državi, naj nam g. nasprotnik dokaže, zakaj bi ne imelo veljati tudi v cerkvi ?!
Ne pa, naredili smo g. nasprotniku krivico ! Saj vender piše, da izobčevanje iz cerkve mora biti kanoniško t. j. postavno vtemeljeno; s tem zdi se, da vender priznava cerkvi postavo-davno oblast. Prosimo odpuščenja! Da, tako res piše g. nasprotnik; sploh 011 vse trdi in ob enem vse taji, vse njegovo dokazovanje je čudovita zmes vseh mogočih prekoslovij. edino s tem namenom, da bravce (če jih ima deset na Slovenskem) slepi in moti, in da se more ob enem vmikati, ko bi se kdo, kaker mi, predrznil napasti ga.
Da, tako je. Zdi se, a le zdi, in n i č več. Sicer pa naj g. nasprotnik postavodajavno oblast cerkvi priznava ali ne, eno je gotovo : da stavlja v tej zadevi ekumenski koncil nad papeža. Piše namreč, da izobčevanje se sme izvrševati tudi proti škofom, „naj si bodo še na toliko visoki stopinji.“ Da pa ta „visoka stopinja11 obsega tudi papeža, nas podučuje v naslednjem, kjer v dokaz svoji trditvi navaja iz zgodovine vzgledov, ki kažejo, kako so ekumenske sinode izobčevale ne le škofe in patrijarhe, ampak tudi papeže. Vsekaker tedaj, kakerkoli misli naš g. nasprotnik o oblasti ali neoblasti cerkveni, tu stavi očitno ekumensko sinodo nad papeža, kar je debela herezija.
Drugič še nekaj. Denimo tudi, da bi g. nasprotnik cerkvi res priznaval pravo oblast, stvarjati novo pravo in postave dajati, bi vender po njegovi teoriji ta oblast pristojala le vesoljni cerkvi ali ekumenski sinodi, ne pa papežu. S tem je pa zabrel v febronijanizem. V svoji knjigi: „De statu Ecclesiae“ je namreč Febronij mej drugim postavil tudi to trditev: Ni v oblasti papeževi postavljati n o vo p r av o. Spet drugo : Papež, ako vkaže, sme to storiti le vsled vže priznanega prava. In hoče
li vedeti g. nasprotnik, kako je Klement XIII. obsodil Febronija
in njegovo knjigo ? „Haereticus dolosa vulpes
liber . .. eiusmodi libri, qui in officina Satanae cuduntur“. l)
*
* *
III.	— O tej točki smo vže zadnji pot govorili. Postregli smo g. nasprotniku z velevažnim papeškim dokumentom iz najnovej-sega časa. To pot pa bi radi še dodali, kar se o tem bere v pastirskem listu plenar. koncila Baltimorskega II. 1. 1866, ki je tudi potrjen od sv. Stolice. Navajamo pa naslednje mesto ne toliko radi našega g. nasprotnika, ampak bolj radi tistih Slovencev, ki bi še radi ostali pravi katoličani, pokorni otroci sv. cerkve, se pa nazlic temu vender za znani pastirski list naših škofov in za njih prepoved, katera zadeva branje in podpiranje nekaterih liberalnih listov, kaker „Slov. Naroda1*, „Slov. Sveta“ itd. toliko zmenijo, kaker za predlanjski sneg. Tem bi tedaj, kot zrcalo za izpraševanje vesti, radi pred oči postavili opomin omenjenega koncila; res, težko se najde kaj druzega, kar bi bilo sedanjim časom in našim, tudi slovenskim, razmeram primerniše. Čujmo le zlate besede v slovenski prestavi: „Tista oblast pa (namreč cerkvena) se izvršuje ne le z določevanjem verskih resnic in katerihkoli vprašanj, ki se vere dotikajo, ampak tudi s tem, da se verniki opominajo, ako je kaj, kar bi znalo škodovati krščanskemu življenju, ali pa tudi, da se zmerja in graja, ako se zdi morda to potrebno .... Želimo, naj si vsi naši verniki globoko v srce vtisnejo, da mora vsak v svoji škofiji svoje više vbogati in karkoli zavkažejo, sprejeti, kaker da bi prihajalo od tiste o b 1 a s ti, katero je Kristus postavil v svoji cerkvi. Vse te zapovedi se morajo, dokler jih viša oblast ne obveljavi. sprejeti kot pravilo za življenje, in nihče jih ne sme prezirati, ako noče neposlušen biti opominu apostoljskemu: slušajte vaše predstojnike. In akoravno se morda komu zdi, da se je prepovedana reč krivo sodila, ali pa, da niso predstojniki sami o tem onih misli, češ, eni ravnajo tako, drugi drugače, tudi to ne opraviči katoličana od greha vpornosti, ako zarad tega noče vbogati svojega škofa ali pa se tedaj, ko bi moral slušati, drzne vkazo vati.“
Pač ni je besede v tem citatu, da bi se ne dala v zgodovini naše ožiše slovenske domovine zadnjih dveh let vporabiti na to, kar se je o in proti znani prepovedi ali obsodbi naših viših pastirjev govorilo, pisa'o in ravnalo.
„Quantae tlbi“ . . 14. apr. 1764.
Da bo pa vedel naš g. nasprotnik, ki nas razvpiva pred svetom za heretike, kako cenzuro je cerkev užgala nauku, da škofje se nimajo mešati nego le v reči, ki se dotikajo vere in nravi, mu h koncu tu navedemo IV. stavek iz dogmat. konstitucije Pija VI. „Auctorem fidei“, stavek, ki — res čudno! — ob kratkem obsega glavne nauke, katere smo g. nasprotniku očitali kot krive. Poslušajte li:
fPropositio affirmans abusum fore auctoritatis Ecclesiae transferendo i11 a m ultra 1 i m i t e s d o c t r i n a e a c moru m etiam e x ten de n do a d res exteriores et p e r v i m e x i g e n d o, quod pendet, a persuasione et corde, tune etiam multo minus ad eam pertinere exigere per v i m e x t e-r i o r e m subiectionem suis decretis . . . est h a e r e t i c a.“
In ako dodamo še V. propozicijo, govorečo o tistih, ki taje cerkvi oblast „i u b e n d i per 1 e g e s ac devios contuma-cesque „e x t e r i o r e i u d i c i o ac salubribus poenis c o er e n di atque cogendi. . .“ propozicijo, kise obsoja: indu-cens in systema alias damnatum ut h a e r e t i c u m“ — tedaj imate vse, g. nasprotnik. Da, vse, kar proti nam tako trdovratno, tako zvijačno zagovarjate, kar razglašate za čisto katoliško dogmo, vse je — gola herezija!
Razkolniška propaganda „ Slovanskega Sveta." — Slovenci Poddraga!
Ker	se koncu bliža drugo	leto, odkar	„Slovanski Svet“,
nekdanjega „Slovana“ naslednik in dedič, Slovence politično izob-raža, zdi se nam primerno v kratkem posneti glavne točke njegovih	naukov in	označiti njegove težnje.	Ne namerjamo ga
tedaj v	tem članku	pobijati ali	zavračati, to bi nas predaleč
peljalo, ampak hočemo le slovensko občinstvo seznaniti z nazori, Katere vceplja našemu ljudstvu, posebno pa dijaštvu in učiteljstvu, da	je vzgaja	za razkolno	cerkev ter	dozarja za rusko
panslavistično politiko.
Mi postavimo tedaj očitanje : „Slovanski S v e t“ hoče Slovence zvabiti v pravoslavje.
Vemo, kako nas bo koj v začetku skušal zavrniti’ rekoč: To očitanje je neosnovano ; mi nočemo Slovencev zavesti v razkol, ampak ohranijo naj rimsko katoliško vero, a zahtevajo naj staroslovensko liturgijo: pridružijo naj se cerkvi avstrijskih katoliških Rusov ali rusinskih unijato v.
Res, tako je začel „Slov. Svet“ Slovencem priporočati; a to še le pred nekoliko meseci, ker ta manovra se mu je zdela neobhodno potrebna, da se izogne očitanju razkolniških teženj, katero je moral lani od nas slišati.
Zvit je res, kaker lisica. Toda vse mu nič ne pomaga. Ker
prvič se je začel z unijatskim plaščem pokrivati potem, ko je vže jasno dovolj pokazal rusko kožo ; drugič pa dokazati smo mu vstani iz sto mest, da moli svojo taco proti Moskvi.
Poslušajmo li. Prvič razodeva „S1. Svet“ svoje razkolniške težnje z nazori o veri in narodnosti ter o razmerji mej obema, nazore, ki jih Slovencem na razne načine v glavo vtepa.
Narodnost je nad vero in cerkvijo. Narodnost ima vero določevati in po njej se imajo sestavljati narodne cerkve. „Sam pogled na narodopisno mapo Evrope more nas prepričati, da Evropa se deli na tri velike prosvetne skupine : 1. Na skupino za-padno ali romansko, katera združuje v edno kulturno celoto narod francoski, španjski, portugalski in italijanski, katerim cerkev k a-t o 1 i š k a (latinska) je cerkev narodna; 2. na skupino vstočno ali
slovansko katere znančno znamenje je cerkev pravoslavna;
in 3. na skupino angleško-tevtonsko ali nemško, katera je za
reformacije dospela k lastni narodni cerkvi protestantski, ki je karakterištiška za veliko večino tevtonskih narodov.“ Tako „S1. Sv “ 1889 str. 39. Kaj sledi iz tega nauka za katoliške Slovane in Slovence posebe, ni pač treba pojasnjevati.
Res sicer, da se bo znal „S1. Svet“ zavarovati proti očitanju, ki sledi iz navedenih besed, češ, da ne namerja Slovencev šiloma odtrgati od Rima niti jih odtujevati katoliški veri, saj piše: „ . . Protestantizem je skrbel, da se je ločil od prvotne cerkve bolj, nego mu je bilo potreba, ter se je organizoval v narodnem zmislu.“ In zagotavlja nas, da Slovenci bi ne smeli narodne cerkve n i k a k e r organizovati brez izrečnega dovoljenja Rima, katerega pokorni otroci hočejo vedno ostati.
Da bi mogel človek verjeti „S1. Svetn“ ! Pesek v oči! Ta-živne fraze, katere nimajo nikakega zmisla, ako jih primerjamo s tem, kar „S1. Svet“ uči in stoterokrat ponavlja o narodnosti. Prvič se vpraša, kako daleč sme segati ločenje od prvotne (katoliške) cerkve, da ne bo „bolj“, kaker nam je potreba? Kdo ima določiti te meje? Odgovarja „Slov. Svet“ : „Člen 14. osnovnega državnega, zakona se glasi: Vsakomu se zagotavlja polna svoboda veroizpovedanja in vesti. Zapadni Slovani imajo po tem pravo vrniti se k cirilo-metodiški cerkvi. “ In govoreč o svobodi, katero zagotavlja člen 14., modruje dalje: „Ta svoboda pa je v tem, da se smejo narodi avstrijski sukati glede na vest in narodnost, kaker kaže njim najbolj prav. Vstavni verski in narodnostni člen sta okvir brez podobe; to podobo imajo naslikati narodi po svoje. Nihče se ne sme vtikati v to, kako barvo p o del e narodi tej podobi." Slovani sami tedaj imajo določiti osnovne članke nove cerkve in razmerje z Rimom in staro cerkvijo!
In kaj ima biti merodajno pri osnovanji nove cerkve? „S1.
Svet" uči, da edino le narodnost:. „Kar se dostaje cerkve, je to za Slovane popolnoma narodno vprašanje.11
Isto velja seveda tudi o veri. Saj „narodnost se razodeva tudi v veri." Potemtakem mora narodnost slovansko slediti tudi vera slovanska. Saj tudi — kaker uči Sl. Svet" — „naši pradedje so, kar se dostaje vere, častili posebna božanstva." In na vprašanje, kaj obsega slovanska kultura, našteva mej drugim tudi „naroda mnenje in pojme o razmerji človeka k nekakemu višemu bitju, — to je k božanstvu.11 To razmerje se pa imenuje religija ali vera. I11 ako zahteva, da „naj Slovani okrepijo kulturo v sebi in iz svoje srede", ne sledi potemtakem, da morajo imeti svojo vero in cerkev, katera pa vže za to, ker je slovanska, ne more biti katoliška. To kulturo imenuje naš list kulturo sam ostal n e cerkve, katere vzor predočnje in proslavlja Slovencem v srbski cerkvi, tedaj v razkolu. Srbi morajo biti Bogu hvaležni, da jim je ohranil to samostalno cerkev. „ Kultura samostalne cerkve bodi tudi za naprej geslo srbskemu narodu." Toda ne le Srbi, ampak tudi vdrugi njih bratje na Balkanu (mej temi smo tudi Slovenci), imajo (od Srbov) zgodovinski poduk, kako se jim je vesti na vso bodočnost11, da ne poginejo ; t. j. odtrgati se imajo kaker Srbi od Rima, kajti le pravoslavna „cerkev je edino zavetišče, kjer se čuti narod doma tudi v hramu božjem, edina rešiteljica in zaščitnica narodova." Ker le ona slovanska plemena, katera so si ohranila izhodno
cerkev, so si obvarovala vse mogočne kulturne sile v sebi..............
Mej tem ko je bilo na Poljskem vedno nesoglasje, kar je privedlo Poljsko k politiki nenarodni, neslovanski na njeno pogubo.11
Zapadna kultura je pognala iz kristijanskih tal in je bistveno zrastena s katoliško cerkvijo in z nje vero. Tej kulturi katoliškega zapada stoji nasproti bizantinsko-azijatska kultura, ki je vtelešena v razkolu. Nihče ne bo pač trdil, da ločivni znak mej obema kulturama obstoja edino le v liturgičnem jeziku; marveč ta različnost sega globoko v duševno naziranje, se razteza na dogmo, na filozofijo, na umetnost. Kar pa „S1. Sv." na-merja, je prav to, da bi Slovence odtrgal od zapadne kulture, ter jih pripeljal „k tisti slovanski kulturi, ki je dete Vzhoda" ; od te kulture ter od „njene oživljajoče moči in plemenite važnosti socijaloške, kaker tudi njenega velikega poklica v sedanjem razpadajočem društvu rcivilizovanega“ zapada, pričakuje, da bo dvignila Slovane v nedogledno višino v izobraženosti in prosvitlje-nosti vsečloveški11 In ves ta fundamentalen preporod v katoliških Slovencih naj bi provzročil edino staroslovenski liturgični jezik, katerega samega, kaker trdi „S1. Sv.“. bi jim rad priboril ?! Menite res, da ste našli take otroke, da Vam bodo verjeli, kar jim barvate pred oči! „Vzhodno dete11 slovanske kulture se je rodilo iz pravoslavne cerkve, kaker zapadno in katoliške! Kdor nas navdušuje za to „dete“, nas vabi v pravoslavje.
Naj li taki in enaki nazori, katere »Sl. Svet“ razpravlja v vsaki številki, preidejo v meso in kri našega naroda, in v kratkem mora biti pravoslaven po mišljenji in teženji. Faktičen prestop v razkol je potem le vprašanje časa.
Toda kaker „S1. Sv.“ od ene strani skuša Slovencem vcepljati veleslovanske, razkolnišze nazore, tako hiti od druge strani rušiti sveto vez, katera naše ljudstvo veže na katoliško cerkev. Ta živa vez je katoliška duhovščina, posebno pa škofje.
Res, kako klasično zna naš prijatelj ,,S1. Svet“ slikati katoliško duhovščino ! Duhovni naši so Jatinizatorji," „sovražni nam tujci“, »germanski in latinski svečeniki, ki živijo — le za svoj dobiček." »Sibirske hijene11 smo, „botobuki“, „breznravstveni zbrod", „nizke duše“, itd.
Kako počeščuje škofe! Oni so „koristolovni,“ »prevzetni in protipapeški", »hinavski.“ Oni so zakleti sovražniki narodnosti. Oni so »breztaktni", »sumljivi patrijoti," prozi vijejo »škandalozne prizore", oni »svečeniku slovanske narodnosti prepovedujejo obiskovati cerkev" ; oni premeščajo svečenike zaradi lojalnega postopanja in ker italijanaši tako zahtevajo." Oni »podpisujejo pastirski list, nad katerim je toliko veselja v Velikonemčiji in po onih listih, ki so v službi proti interesom naše celokupne države." Oni so pa tudi »pohlevni viši pastirji, ki stvari tako malo poznajo", da podpišejo list poln herezij, poln izjav, ki kompro-mitujejo čast naroda in države! Oni sč svojimi verniki »ravnajo neenako, da, krivično," oni »se po načinu očimov boje osebne dotike se svojo pastorčadjo.' Take škofe spoštuj, ljubi, o narod slovenski!
Pa da bi »Sl. Svet" vsaj papežu in cerkvi sami prizanesel! Res, da tu pa tam navidezno kaže papežu veliko pokorščino ter posebno Leona XIII. proslavja kot prijatelja Slovanov, a tako ravna le, da preverja svoje bravce, češ, kako škofje nasprotujejo težnjam in naredbam papeža samega. S tem hoče vernike le še bolj odtujiti od škofov, da bi jih popolnoma prezirali. V resnici pa »Sl. Svet" črti papeža in cerkev z najnižega dna svoje razkolne duše. »Leon XIII. stoji pod vplivom pruskega protestantskega Berolina". »Rim, pogodivši se z Nemčijo po nemškili nadpastirjih, deluje za nemško kulturo". »Rim, kateremu so bili Poljaki vedno zvesti, seje pomiril z n e prijatelji Poljakov".
yse drugače pa zna »Sl. Sv." božati razkolne pope in njih po-pice. Čujmo 110: »Ker so bili (ruski duhovni) sami oženjeni, poznali so vse potrebe naroda v družinu. učili so, kako se ima žiti v zakonu, kako se imajo odgojevati otroci. Rusko duhovenstvo se nikoli ni stremilo k temu, da bi se zaprlo v poseben samostalen krog. Ono je izšlo iz naroda, živelo v narodu in živelo za narod; pov-sodi je duhovenstvo vnašalo mir in krotkost, vdeleževalo se je radosti in gorja v družini svojega vernega... pomagalo je na-
rodu v vseh njega nezgodah in delilo z njim to, kar je samo imelo11. Kako bi se slovensko ljudstvo ne vnelo za tako (oženjeno) duhovenstvo s tako lepimi lastnostmi ?! Seveda pa — kar hoče prav za prav reči „S1. Sv.“ — vse te lastnosti se pogrešajo pri katoliški duhovščini  In praktična posledica..! ?
Kaka navdušenost še le, kaka nežnost in občudovanje za cara ! Berite li str. 300 1. 1888. Razume se samo ob sebi, saj v njegovih rokah je vsoda pravoslavne cerkve!
Zdaj pa poslušajmo, kake nazore ima „S1. Svet“ o pravoslavni cerkvi, s kako gorkim navdušenjem skuša Slovence vneti za-njo.
Njej na ljubo je nakopičil v svojih predalih laži, ki v obraz bijejo Zgodovini in dogodkom, kateri se vršijo pred očmi vse Evrope. Neslišana nesramnost je pač, da se predrzne prinašati članke z napisom, kaker je n. pr.: „Verska tolerancija na Rus-kem“! kjer mu mora potrpežljivi papir nositi vnebovpijočo trditev : „Ravno tako se radujejo n e z a v i r a n e m u izvrševanju svoje vere različne sekte (!) k a t o 1 i k o v“ ! In spet: »Svoboda vesti nikjer v Evropi ni tako dovršena kaker v Rusiji1'. „Izpovednikii v s eh.ver v Rusiji imajo najpopolnišo svobodo vesti, tako kaker nikjer drugod, celo ne tam, kjer je ona zajamčena javno in vstavilo" !!
Čemu take debele trobiti v svet ? Obče priznana resnica je, da nihče ne laže brez vzroka. In da more človek tolike žrtve piinašati za Rusijo in njeno cerkev, mora imeti tudi svoj vzrok in sicer prav tehten .... Indovinello! ?
Ne rimsko-katoliška, ampak pravoslavna cerkev je „S1. Svetu" edino prava, Kristusova, edino zveličavna. Poslušajte! „P r a-voslavna c e rk e v j e i z r o č i 1 a našemu pokolenju krščanstvo v čisto apostolskem vidu ali obrazu".
Zatorej so po nauku „S1. Sveta" — Srbi možato ravnali, da so rimskega papeža, ki jih je tolikokrat nagovarjal, da se odreko pravoslavju in sprejmejo katoliško vero, zavračali. Katoliška cerkev vzgaja izdajice domovine in narodnosti ravno tako, kaker Mulinmedova.
Pravoslavno cerkev krsti „81. Svet" za cerkev sv. Cirila in Metoda, imenujoč jo „cirilo-metodijsko,“ češ, da sta ta svetnika prava pričetnika in vstvaritelja grško-ruskega pravoslavja! Piše namreč:
„Sv. Sava je prinesel krščansko vero mej Srbe v zrni slu sv. Cirila in Metoda". Kdo je bil ta „sv." Sava? Sin Ste-pana Nemanje, rojen 1. 1169; izvoljen za srbskega nadškofa „je vtrdil srbsko narodno cerkev" s tem, da „je po nagibu vstočnega patrijarha o d p a 1 o d r i m s k e Stolice" in je tudi svojega brata Stepana, kralja srbskega, ki je od rimskega papeža prijel kraljevsko krono, privedel na vstočno veroizpovedanje. Sava
je tedaj prinesel Srbom »cirilo-metodijsko11 cerkev, ker je prov-zročil razkol!
Ravno tako je po trditvi našega panslavističnega organa »rusko pleme ostalo verno nasledstvu in sporočilu sv. Cirila in Metoda, ker je ostalo verno — pravoslavni cerkvi11.
In taka cirilo-metodijska cerkev je ideal, za katerega „S1. Svet11 ogreva Slovence! Saj ravno zarad tega blagruje Srbe, »kateri so imeli srečo, da je prišel sv. Sava k njim“ ter jim stva-ril — razkol!
Častitljivi pridevek ..cirilo-metodijske cerkve11, s katerim kinča »Sl Svet11 grško-rusko pravoslavje, ima biti torej Slovencem mamilo, da jih privabi v razkol In da kar le mogoče gine vsa, tudi verska razlika mej katoliško in grško cerkvijo, je sposoben ruski misijonar postaviti celo lažnjivo dogmatično trditev, vsled katere je katoliški nauk o izhajanji sv. Duha z grškim bistveno isti.
In da Slovence pač popolnoma prepriča o svetosti in zveličavnosti razkola, seznanja jih se svetniki narodne cerkve, mej katerimi zavzema seveda prvo mesto razkolnik — »sv.11 Sava, drugo »sv. Velikomučenik“ — car Lazar. Slednjič prosi za zaslepljene nasprotnike pravoslavja iz nebes milosti in odpuščanja: ,.Mučeniki kosovski, odpustite jim!“
Naravno, da se morajo Slovenci seznanjati tudi s pastirskimi listi — zakolnih škofov, kaker n. pr. z okrožnico episkopa kotorskega in dubrovačkega, kjer se v zvezde kuje »m o č n a, sveta sila, koja je čuvala in koja bode vedno čuvala srbski narod — to je pravoslavna vera, ta dobro tvor n a vera, ki je se svetimi svojimi načeli o svobodi (!) vsadila v srce Srbov težnjo za svobodo.'1 To okrožnico imenuje naš junak »prekrasno*; viši pastirji pravoslavni znajo „v posebnih listih kaj primerno, spodbudno in g i n 1 j i v o* govoriti k ljudstvu ! Primerimo li to slavljenje razkolnik škofov se sumničenjem in s krasnimi epiteti, s katerimi sta »Sl. Svet11 in evangeljska njegova brošura »Zur Steuer der Wahrheit“ sprejela in obdelovala pastirski list peterih škofov, ki so Slovencem od Boga dani za više pastirje!
Nečemo še na dalje »Sl. Svetu* naštevati pravoslavnih grehov ; prepisati bi ga morali celega. Iz tega je dovolj razvidno, kje je njegovo srce in kje bi videl Slovence raji danes nego jutre. Naravno pa, da mora pri takih verskih težnjah sumljiva biti tudi avstrijska zvestoba našega rusko-razkolnega fanatika. Dovolj stavljati narodnost nad vero — dosledno izvršenje tega principa mora privesti do razdejanja Avstrije. Ni nam treba tega še posebe vtrjevati. Sicer čemu toliko noreti za pravoslavje, katero se povsod pokori samovolji posvetnih vladarjev ¥ In — noreti za tisto pravoslavno cerkev, katero imenuje naš apostelj slovansko narodno cerkev, ki ima kot taka obsegati vsa
slovanska plemena? MisH li tej cerkvi dati za glavarja avstrijskega cesarja? .... Kdo bo to verjel „S1. Svetu“ ? Kaj bi rekel k temu mogočni „strijc“ v svetem Petrovem gradu?! No, no, saj pač nismo taki bebci, da bi ne razumeli! Čemu sicer izražati željo, naj se vstanovi vseslovensko politično društvo, katerega voditelji naj bi si vzeli za vzor Cavourja in in Garibaldija!? Ti rovarji naj bodo avstrijskim Slovanom vzgled avstrijskega patrijotizma!
* *
*
Neovrgljiva resnica je, da vsak včinek ima svoj vzrok ; a ravno tako sledi navadno za vzrokom tudi včinek. In naše prepričanje je, da take doktrine, kakeršne podaja „S1. Svet“ Slovencem, morajo imeti svoj včinek, obroditi svoj sad prej ali kasneje. Ideje, prave ali neprave, duhove oplojajo, in kar je duh spočel, mora na dan. Panslavistična razkolna propaganda se širi po Slovenskem vže šest let Njeni vspehi se dajo vže zapazovati. Kdor ima priložnost od bliže občevati z mladino in poznavati njeno mišljenje, se bo moral zavzeti, kako gine mej njo avstrijsko čuvstvo. Mladina željno sega po 1 i s t i h, k a k e r j e b i 1 „S 1 o v a n“, k a k e r j e „S1. S v e t“, posebno ako se ji vsiljujejo, a k o s e ji ponujajo za znižano ceno.
Dr. Rieger je lani v državnem zboru nekoliko spregovoril tudi o panslavizmu, kakeršen roji po glavah mnogim Rusom, ki žele, da bi vsi Slovani sprejeli rusko vero in se tudi politično z Rusijo združili; te težnje je označil nekako za blaznost in utopijo.
Da bi bilo res tako! A mi mislimo, da se je Rieger motil, temeljito motil. Vse se dš, doseči. Treba le krepke propagande za idejo. To razumejo dobro panslavistični aposteljni v Rusiji in zunaj nje : ideja je vsemogočna; ona ruši države, druži narode. Vstvarila je vže zedinjeno Italijo. Zakaj bi ne mogla zediniti tudi Slovanov ?! Nam se zdi ta sklep povsem dosleden. In Mladočehom tudi. Zato razširjajo radikalne panslavistične ideje mej narodom, in sicer po slovstvu. Slovstvo je silniša moč, nego ves staročeski blesk in vsi naslovi češkega plemstva! Tega dr. Rieger najbrže ni vedel, zatorej je sodil krivo. Mladočehi, kaker njih panslavistični bratje na Ruskem, niso utopisti niti norci, ampak imajo jasen, določen smoter pred očmi, vedo, kaj namerjajov. Zato delujejo. In ne brezvspešno. Letošnje volitve na Češkem so marveč jasno dokazale, da dobivajo mlado-česke radikalne, panslavitične težnje tudi v ljudstvu vres-ničbo, življenje. Gorje pa Avstriji, ako zmaga danes mej njenimi narodi mladočeski duh! Jutre je ni več. In ta mladočeski
radikalizem, katoliški cerkvi in dinastiji sovražen, se s Češkega odmeva v glasilih slovenskih liberalcev, v „ Slovanskem svetu “ in v „Narodu.“ Kaker je na Češkem okužil priprosti narod in zatemnjuje staročesko hegemonijo, tako zna, ako ga ne zatremo, otroviti katoliške Slovence.
V opomin nam bodi Poddraga. Mi se sicer tolažimo, da se znano zadevo Poddraško ne pride do skrajne meje; toda vže samo to, kako morejo priti priprosti kmetje slovenski do takega žuganja, je prikazen nad vse žalostna, ki pač daje misliti. Kdo zaploja mej narod take težnje ? Ej, „Slov. Svet“, „Slov. Narod", bi znali morda	vi odgovoriti	na to vprašanje ? . . .	.	Da, poznamo
vas! Saj nam	pretite vže z	naslednjim žuganjem	:	„Vidi se, da
gospodom jedna Poddraga še	ni dovolj!“ In nekdo	iz njih tabora
se je dal baje	vže slišati:	„Boste vže videli, kaj	bo v desetih
letih !“
Ni treba, da čakamo deset let, vas vidimo vže zdaj, kdo ste, pokazali steyse!
Se nekaj. Če nas spomin ni še zapustil, stalo je nedkaj v „Slovenci“ očitanje črno na belem, da so ruski rublji priromali vže do Ljubljane in Gorice. Nam ni znano, da bi bil kdo „Slo-venca“ tožil zarad te izjave niti ga prisilil, da bi jo bil preklical. Tedaj ostane. Mi nismo za-njo odgovorni. Tudi ne vemo, komu je veljala. Vemo pa. da m i rubljev nismo prejemali in ne prejemamo : rajši vmremo !
Bodi optimist, komur ljubo. Mi nismo in ne moremo biti, dokler imamo mej sabo liste, kaker je „Slov. Svet.“ Zatorej jih bomo pobijali do zadnjega diha, naj nam kdo še toliko priporoča zmernost, krščansko ljubezen. Zbrisati hočemo se slovenskega imena ta madež. S takimi heretiki, z izdajicami katoliške vere in vesti, slovenskega poštenja — niti sprave niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!
Dr. Mah nič.
LISTEK.
I/. dnevnika Štefana Hodulje.
V pustu spisal za post Tone od Kala.
Gospod vrednik, ue vstrašite se. Pišem Vam mej gromom in bliskom. Veste, da sem nervozen, kaker Vi, posebno o hudi uri. Zato bi ne govoril rad veliko. Le malo potrpite.
Kaicer sem zvedel, ste te počitnice potovali. Vže vem, šli ste vohat po Slovenskem, ali kaj diši po smodniku, ki ste ga zažgali ! Tudi v Ljubljani da ste bili 1 ! In celo tik pred tistim svetim, privilegiranim hramom slovenske inteligencije — pred »Narodno tiskarno!!! Profana cij a ! A tudi neprizanesljiva smelost od Vas, gospod vrednik! Kaj, ko bi se bile tisti hip sprožile na Vas mla-doslovenske baterije! Da ne govorim o strašanskem brusu v «Na-rodni tiskarni.» Res sicer, da brus ostane brus, kaker pravijo Kraševci; vender tiste pšice, gospod vrednik — saj ste videli, kako urno jih špiči mladoslovenski Hasmodeus z rudečo kapo na «Brusovem» čelu — tiste pšice tedaj, kaj menite čemu bodo? Povem Vam : za Vas, prav za Vas! Zvezali Vas bodo enkrat na drevo, kaker sv. Boštjana, razpisali bodo prvo slovensko strelsko slavnost, tarča pa bo Vaša debela glava, gospod vrednik! Kdor Vas prvi zadene, dobi častno nalogo, da bo smel poplačati vse mladoslovenske — dolgove.
Vi sicer pravite, da radi potujete «incognito» ; pa kaj Vam pomaga to, gospod vrednik, ker Vaša smola diši deset ur daleč okrog ; in pa dovolj Vas videti, saj se Vam Vaša filozofija bere z obraza. Ste vže zabili, kako so nedavno povpraševali po Vaši fotografiji? Ta bo lepa, če Vas je na ljubljanskih ulicah vlovil kak fotograf! V kratkem boste figurirali v «Brusu» na prvi strani! Haha! S tistim spičastim nosom, in pa z Vašim trinadstropnim, srednjeveškim cilindrom! Tudi jaz bi Vas enkrat rad videl. Človek je vže v zadregi, kako bi mislil o Vas. Eni Vas opisujejo kot nežne, ljubke, medene, drugi zatrjujejo, da ste grši kaker Adamov greh 1 No, naj bo pa vže kar hoče, vsekaker vganjka ste, gospod vrednik. velika vganjka!
Zdaj pa nekaj o meni. Če se ne motim, končujete s tem zvezkom prvo leto Vašega epohalnega delovanja na polji slovenske polemike. Bog me varuj, da bi se predrznil stopiti v skrivnostno
svetišče Vaših mahinacij ; svetov nisem nikoli rad dajal; vender pa če, smem izraziti glas javnega mnenja, klical bi Vam, gospod vrednik, nehajte vender nehajte rogovoliti. Bodite zadovoljni, Vaš prvorojenec bodi edinorojenec — in v miru bo Slovenija !
Sicer pa storite, kar hočete, gospod vrednik. Dixi — et salvavi animam meam ! Vi glejte, piškavega oreha ne dam več za Vašo kožo. Jaz mislim, da sem dolgo držal Vam Žakelj ; ali pre-menite program, ali pa ... . Dosti grenkih sem požrl, kože pa ne dam še za Vaše muhe. Bežite se solit Vi pa Hodulja z Vašim listom vred 1
Sicer pa sem slišal, da Vas tožijo. No, vedel sem, ni pač moglo priti drugače. Kdor išče, najde. Ni pač drugače mogoče, nego da Vas obsodijo — in, tako zatemni Vaša zvezda na veke. Le eno bi Vas še prosil: da mi naznanite, kam Vas odpeljejo : na Žabjek ali v laško Gradišče. Potem Vas obiščem, pa bova skupaj pela jeremijade na razvalinah Vaše polemiške glorije.
Končal sem, gospod vrednik.
VIII list.
Pomudil sem se še precej časa v mestu; hotel sem vse ovohati. Otroci so seveda sprva za menoj letali: Hodulja 1 Hodulja! Počasi pa so se me vsi privadili, postal sem popularen. Neki list je celo prinesel mojo podobo in je mej «uovice iz mesta in z dežele« vtaknil o meni te-le besede: «Vže nekaj časa se klati po našem mestu na visoki hodulji nad vse originalen mož. Vže zunanjost kaže, da je duhovit; poln je dovtipov. Vse se ž njim zabava. Drugače mu ne rekajo, kaker »Stefan Hodulja. Variatio delectat »
Slednjič mi je vender mestni hrup vže presedal. Začel sem se odpravljati. Pridem v predmestje. Tam nekje pri zadnjih hišah, za katerimi je začenjalo vže polje, mi vdari na uho močen krik :
»Prokleti farji 1»
Nevedoma me nekaj zanese s ceste v stran ; stopim par korakov zad za hiše na polje. Tu obstojim kaker okamenel.
»Prokleti farji!»
• No ste pa prebrali knjigo ?»
»eernu pač? Dovolj, daje pisatelj far, jaz ga obsojam. Farji naj ostanejo na leci, v spovednici, naj uče katekizem. V slovstvo, v politiko se nimajo vtikati. Tem prokletim kapelanom raste greben od dne do dne !>.
oPočasi, mladi prijatelj, Vi ste prevroči. Manjka vam skušnje. Poslušajte starega, izkušenega politika. Verjamite mi, da tudi jaz na najnižem dnu srca sovražim celo farško senco. Raji bi videl sto hudičev pred seboj, kaker enega samega duhovna. Toda kaj pomaga 1 Treba svet vzeti, kakeršen je. Jaz delujem v javnosti vže trideset let. Večkrat, posebno v prvih letih, sem prav ostro na-
špičil pero proti duhovnom. Vsakrat sem se kesal. Zbudil sem ne-voljo, vgovarjanje. Nasledek je bil, da so naši listi vsakrat izgubili po nekaj naročnikov. Skušnja me je spametila. Začel sem previd-niše pisati. Pustimo farje v miru, mislil sem; obujajmo rajši po naših romanih, povestih itd. v bravcih, posebno v mladih duhovih, dvome o verskih resnicah. Od druge strani pa božajmo prav gladko in ljubeznjivo duhovne, povdarjajmo svoje versko stališče; pred vsem pa povzdignimo visoko narodni prapor, pod njim se sme vže marsikaj reči proti veri. Ta je bila slednjih let moja taktika. In smem pač trditi, da nisem deloval brezvspešno. A vi mladiči bi hoteli vse farje kar pri eni večerji pohrustati. Ne gre, ne gre ! Farška kost je trda. Premislite, prijatelj, da nad polovico naših naročnikov so farji. Ako si jih nahujskamo na vrat, naša reč ne more obstati več pol leta Potem zvežimo culo in hajd v Ameriko! Za našo propagando je pač treba denarja ; brez tega ne moremo dihati. Naš ljud hoče biti dobro plačan. Saj ste še Vi nedavno vložili prošnjo za povišanje plače, akoravno bi prav lahko shajali. Potrpimo. Rijmo na skrivnem. Ko bomo vero spodkopali in jo obveljavili, bo narod sam ob sebi začel farje črtiti Ko pride ta čas, tedaj povzdignemo svojo zastavo in preženemo črno druhal. Za zdaj pa dobrikajte se jim; in če enkrat kaj dirnemo po kaki dogmi, priklonimo se jim stokrat in poližimo jim, če treba, tudi prah s škornjev. Ste razumeli ?»
«Da, da, čeravno mi ne more vse v glavo.»
«Prijatelj, Vaša kritika je za duhovščino razžaljiva, izzivajoča.*
«Kako naj bi jo pa izdelal?«
«Vzemite pero. Pišite:
«J. J. — Z veseljem zabeležimo to najnovejšo prikazen na polji slovenskega slovstva. Dar prihaja takrat slovenskemu narodu iz posvečenih rok, kar nas tem bolj veseli; želeti je pač, da se tudi duhovni, znebivši se nekaterih predsodkov, pridružijo slavnim boriteljem za narodno prosveto. Čestiti gospod pisatelj kaže nenavadno nadarjenost, pred vsem pa dobro voljo, ker vsaka vrsta nam spričuje, kako se trudi dvigniti do višega, občečloveškega naziranja. In to moramo tem pohvalniše omeniti, ako premislimo, kako nizko je vže vsled zastarele vzgoje po seminarjih naziranje katoliških duhovnov, dalje kake ozke meje jim stavi verska dogma, slednjič koliko ozirov na vse strani morajo imeti, da kje ne zadenejo, posebno nasproti višim. Ker — da se tu brez vse zamere izrazimo nasproti našim vrlim sotrudnikom v duhovskem stanu — tajiti ne more pač nihče, da duhovni pogrešajo više akademične izobrazbe in like, pomanjkljivost, ki se pač ne da odstraniti. Vsak omikanec nam bo pritrdil, da eno samo leto na vseučilišči se svojimi raznoličnimi premembami, kaker nam jih podajejo moderna svetovma mesta, z gledališči, z resno borbo za bivanje, in slednjič, če hočemo, s pustolovnimi ponočnimi burkami, eno samo leto mladeniča bolj izbistri in mu razkrije skrivnostne sile naravine, ki gonijo
človeško življenje, nego štiri leta, ki jih bogoslovec prebije v tesnih učilnicah naših bogoslovnic, obdan od zaprašenih folijantov, prepirljivih školastikov. Naš gospod pisatelj se je tega prahu vže dobro otresel; na večih mestih njegovega dela se nam kaže življenje v zdravi, jasni luči. /elimo le, da vrlo napreduje in v kratkem se bo vspel blizo do stališča, kateio zavzema filozofično in svetovno izobražena svetna inteligencija naše napredovavne dobe. Veseli podajenio roke naši narodni duhovščini v skupno delovanje. Vivat sequens.»
«Taka bodi za zdaj kritika nasproti duhovnom. Ste razumeli?«
«Prav, prav, se podvrženi, akoravno bi danes raji, nego jutre raztrgal vse farške suknje. No, naj velja Vaša. Veste pa, da tudi z ilustrovanim listom nam gre slabo ?»
«Kako to h
••Podpore ni, niti gmotne, niti duševne. Nekaj časa smo prelagali s češkega. Toda občinstvo se je naveličalo brati, popušča list. Slaba se nam piše. Pravijo, da bi radi imeli kaj temeljitega, kar diši po filozofiji. Prekleta filozofija ! Zopet vstaja iz srednjeveškega groba. Hudič piši filozofično! Jaz se je nisem nikdar učil.»
<•Mladi prijatelj, skrbi Vas, da ne dobite dovolj naročnikov za novo leto ?»
«Zlodeja, koga pa ne bi skrbelo ? Nam gre za kožo. Brez naročnikov ni pač naročnine. Človek potem stradaj za vredniško mizo !»
«V tej zadregi Vam vem le za en svet.s
«Ta bi bil ?»
«Bobnati treba, bobnati, ko je vse votlo. Boben je mej vsemi inštrumenti najbolj votel, in vender se ga najdalje sliši. Fac et tu similiter, amice, et vives.»
»Bobnati — kako hudiča!«
••Napisali boste o novem letu in razposlali »vabilo na na-ročbo,» kjer boste Slovencem vse obetali. N. pr. tako-le : «V pri-hodnem letu bo naš list prinašal vse, česar si more omikanec želeti. V prvi vrsti bomo skrbeli za izvirne novele, kaker n. pr. »Cetrtnikova bukev,« katero je slavnozuani A. vže pripravil za bodoči letnik. Tudi filozofije ne bomo zanemarili. G. B. spisal nam je korenito razpravo: «Kaj je lepo ?» B. je izvrsten estetik, kateri je prvi rešil problem: kaj je lepo; zato upamo, da z rečeno razpravo, kakeršiie še ni spisal nobeden Nemec, jako vstre-žemo slovenskim pisateljem.» *)
«Ne zamerite, te se mi zdijo vender predebele.«
«Mladi prijatelj, če ne prebavite še takih malenkosti, potem pa niste za nas. Kaj pa ljubi denarček, ki se bo začel stekati Vam v žep, bo tudi ta predebel?«
*) Poglej „Slovana“ 1. 1886 str. 388.
«Prav pravite. Le da nisem še navajen na take vlovke.»
»Moram iti. Na svidenje nocoj, vže veste, kje.®
Podasta si roke, in odide.
* *
Ni se dalo več dvomiti: stal sem pred sobo mladosloven-skega žurnalista.
Ko je bil vrednik sam, začne prav pridno z gosjim peresom brskati po popirji. Pero mu je večkrat odreklo ; vsakrat se zaihti in butne z nogo ob tla, da se vredniška miza se sobo vred strese.
Za eno stopnjico stopim naprej proti oknu in začnem od strani ogledovati po sobi. Hočete, da vam jo popišem ? Na mizi stal je prekrasen črnilnik; zdel se je zlat; morda je bil tisti, za katerega so bili pred kratkim zložili ondajšnji Mladoslovenci, da ga podarijo nekemu slavnemu narodnemu možu. Po stenah okoli so visele v okvirjih razne podobe : Aksakov, rajni oče goriških čitavnic — Lavrič, slavni Krutorogov, Crispi, Gambetta, Hugo Grotius, De Amicis, Garibaldi in ne vem, kdo še. Pač, še Mazzi-ni-ja moram omeniti. Nad zglavjem pri postelji visel je dvoceven samokres. Nad vrati se je bralo: Ne vdajmo se ! Izpod mize zijal je lačen vredniški koš ; držal se je, kaker da bi hotel kaj povedati od starih zgodovin. Sploh zdelo se je, da več ve, nego njegovi vredniki. Na mizici blizo postelje so stale odprte stare bukvice. Narisanih sem videl noter več kolobarjev in križev. Moral je biti «Kolomon.»
Vrednik kar naenkrat vstane in začne po sobi korakati. Od-pečatil je ravnokar pismo in bere došli mu s dopis« : «Iz Livnika.— Resnica mora na dan, dasl oči kolje. Mi hribovci gospode duhovne nunce sicer spoštujemo; vender vsaka reč ima svojo mejo. Naš gospod nunec je bil prav priljubljen, dokler je ostal pri svojih opravilih. A žalibog, slednji čas začel je kaj pridno reči stikati, ki morejo le prepir vnemati. Zdi se, da ne more kar najmanj strpeti, karkoli le od daleč diši po narodnem duhu. V nedeljo smo odprli novorojeno bralno društvo in ob enem smo hoteli slaviti cesarjev god. Slavnost je imel skleniti ples. In kaj menite, kako je ropotal s prižnice proti plesu ? Je to patrijotizem ? Bože mili, kaj bo še, ako nas bodo Božji namestniki tako spodbujali k ljubezni do cesarja, ko je vender sam Sin Božji, katerega evaugelij nam morajo oznanjevati, opominal: Dajte cesarju, kar je cesarjevega!? Tudi šola naša nič kaj ne napreduje: kar zida g. učitelj, podira gospod nunec se svojim robatim vedenjem. Malo mu je, otroke celo klofati, ne zmeni se za postavo Menim, da si bodo dotični stariši sami pravice iskali pri sodniji. Nekaj naših občinskih veljakov se je pri slavnem ordinarijatu vže pritožilo, a zdi se. da zaman. Ljudstvo je razkačeno, strašno vre. Nekateri hote reči, da »vrana vrani očij ne izkljuje.® Vže marsikaj se govori, kar ne zna
biti v korist sv. cerkvi. Sploh se tudi viša gospoda pri ordinarijatu preveč nagiblje po sapi, ki piha z Dunaja. Ne dovolj, da nas zatirajo politički sovragi, ampak zapušča nas še cerkev. Slovenec je povsod trpin. Mi ne bomo odgovorni za nasledke. Videant consules!»
sHaha! to je za nas 1 Prokleti farji, čakajte, vam bomo vže posvetili ! Cel dopis mora v list. Ha, to bo senzacija ! Hahaha! Ha - ha - ha ! 11»
Zdelo se mi je primerno, stopiti nekaj korakov nazaj ; od tod sem spet prihoduljil naravnost pred okno, kaker da bi bil ravno kar slučajno Bog ve od kod došel. Ozrem se v sobo, najini pogledi se srečajo.
«Oprostite, prijatelj, ne pelje tod mimo steza čez polje? Sel bi rad po krajši poti v Sevnico. »
«Vi ste Stefan Hodulja ?!
«Imam čast.»
«Ravno prav ; želel sem Vas videti. Bal sem se vže, da ste mesto zapustili.*
«Ni mi bilo mogoče tako hitro. Slovenija napreduje, odkar ima tako zavedne boritelje. Vaše mesto se je v nekoliko letih kar prenovilo ! Koliko narodnih zgradb in društev! Živela mlado-slovenska inteligencija in kapital!»
»Smo tedaj somišeljniki? Stopite, stopite, Hodulja, sem noter.* Zavihtim se s pomočjo hodulje skoz okno čez vredniško mizo, in kot bi trenil, stojim sredi sobe. Hoduljo pa vtaknem v vredniški koš.
Vrednik pomakne svoje naočnike nekaj više, sklene roke od zadej pod frak in postanši veleresno vpre v me svoje oči:
«Vi tedaj Hodulja! Veste, ljubi moj Hodulja, vredniški posel je dandanes važen, pa tudi težak.*
«He, vidim pač, kako ste izpiti.»
«Svet še pojma nima, kaj je to: gojiti, voditi, vstvarjati javno mnenje. Vrednik mora stati na vrhunci prosvitljenega 19. veka. Njegovemu višemu nazorovanju je podvrženo vse, kar se deluje v javnem življenji Tu človek recenzuj politiške govore v državnem in deželnem zboru, sodi korake poslancev, ocenjuj pesnike, govori o javnih koncertih, besedah itd. itd.»
«cjaz resnično občudujem dandanes moža, ki prevzame vred-ništvo politiškega lista. On mora temeljito poznati: zgodovino, geografijo, fiziko, filozofijo, celo filologijo.*
«Kaj menite, pa sanskrit ? Jaz sploh ne vem več imena vsemu, kar moramo znati. Taki učenjaki moramo biti mi, vredniki,* «Prava skrinja vseh mogočih ved. Jaz se le čudim, kako ste Vi mogli priti tako mladi do tolikega posla, do vredništva pravim. Drugače si ne morem misliti, nego da ste še le pred kratkim dokončali više študije. Na katerem vseučilišči ste pa dosegli doktorat ?
634	IZ DNEVNIKA. ŠTEFANA HODULJE
Ne zamerite, da Vas nisem počastil: gospod doktor. Saj gotovo imate doktorat, najbrže celo dvojen, če ne trojen ?»
«0 Hodulja, glede tega stojim pa jaz na popolnoma različnem stališči od Vas. Suhega akademičnega doktorstva ne iščite pri meni. Odi protanum vulgus. . . . Jaz sem zajemal svojo učenost iz druzega vira: iz življenja. Skusil sem dosti na vse strani; to je moj doktorat: trojen, če hočete tudi deseteren — doktorat življenja in skušnje.»
Kod ste pa bili, kaj doživeli ?»
«No, ker vidim, da se toliko zanimate za mojo vsodo, narišem Vam v kratkih potezah svojo zgodovino. Šolsko življenje mi je vedno presedalo. Veuder sem jo bil še srečno pridrsal do više gimnazije. Tu pa nisem mogel kmalu več prenašati znane pedau-terije nemških profesorjev. Prirojen mi čut slovanski za svobodo se je jel vpirati. In da bi pokazal, kako malo se jih bojim, hodil sem v šolo v surki in s tribojno zavratnico. To je Germane razjarilo, kar sikali so; začeli so me preganjati, dokler me niso pri izpitu konec leta vrgli. Štel sem si v čast biti mučenik slovanske ideje. Zadnji večer smo napravili vodji tako zvano «mačjo godbo« in zapeli mu: Bože, cara hrani.» Drugo leto šel sem na gimnazij v N., od tod v T., slednjič na R. Konečno so me vender pri maturi reprobirali za eno leto.
Šel sem na vseučilišče. Prvo leto se nisem še vpisal. Drugo leto sem dobil štipendij, vseučilišča pa veuder nisem še videl; kolokvije je za dvajset forintov za me napravil dober prijatelj. Tudi naslednja leta nisem mogel še misliti na študije. Inštruiral sem; sicer pa ni manjkalo druzih važniših opravil. Kot večleten izkušen kom-panjon sem navadno predsedoval tej ali oni buršariji, sem aran-žoval demonstracije, posebno proti nekaterim mračnjaškim profesorjem, vodil sem kamerade, ko je bilo treba operirati proti povsod nas zaluzajočim stražnikom, pa spet smo morali hoditi na galerije v državno zbornico, da smo sikali ali žvižgali; pa dopisovali smo v domače liste, snovali koncerte, pustne plese itd. itd. Vi nimate, še pojma, Hodulja, koliko mora visokošolec delovati, da vsestransko zadoščuje svojemu akademičnemu poklicu.«
»A jaz bi rad slišal, kdaj ste se vender filozofično in znanstveno izobrazili, da ste se vsposobili zdaj kot slaven žurnalist voditi javno mnenje ?»
«Veste kaj, Hodulja; na vseučilišči je čedalje bolj v meni dozarjalo prepričanje o puhlosti vse akademične teorije. Tudi tu velja le praksa, te sem se jaz držal. Teorija človeka le še bolj zmeša ter naredi nepripravnega za življenje. Dozdaj je le Še malo veleumov sprevidelo to resnico. Mej njimi sta bila Hus in Luter. Pritrjujem jima popolnoma. Da Vam prav odkrito izjavim svoje mnenje, Hodulja: jaz bi vse akademije in vseučilišča zažgal, odpravil vse tiste brezpametne promocije in doktorate »
«Tako Vi mislite ? Kdo pa piše v Vašem listu one izvrstne,
temeljite članke o šolstvu, kjer zahteva za Slovence narodne srednje šole in vseučilišče v Ljubljani?*
«No, naravno, da le jaz.*
«Kako se to zlaga z Vašim prepričanjem ?»
«No, to je le koncesija javnemu mnenju slovenskemu. Take koncesije mora previden politik večkrat delati. Slovenci smo še nazaj, strašno nazaj. Francozi so ono imenitno resnico vže pred sto leti spoznali in deloma odobrili. Pridigal jim jo je Rousseau. Na Slovenskem se ni doslej nego le en veleum prospel do tega naziranja — Stritar. A ker se je predrznil javno izjaviti je, se mu je strašno zamerilo.«
»A ne zamerite, prijatelj po mojem kratkovidnem umu se mi vender zdi, da kdor hoče vse kritikovati kaker Vi, mora tudi vsega znati, vse se učiti. N. pr. kdor hoče ocenjati filozofa, mora sam filozofijo poznati, ali pesnika, mora sam estetična pravila temeljito razumeti. A Vi, kaker se zdi, se niste ničesar učili ? . . ,
»He, he, najivnost! Ne poznate li filozofije vseh filozofij ? Ta nadomešča vso šolo, vse teorije. No, ne zahtevam, da bi Vi to vedeli, Vi ste iz stare šole ; ona je novejše iznajdbe. «Sense comune«, ljubi moj Plodulja, «sense comuue« je edino prava filozofija. T. j. pozvedeti je treba, kako čuti, kaj želi občinstvo, kaj mu vgaja: po tem, edino po tem se piše — in punctum vsa filozofija! Verstanden, gospodine Hodulja! Čemu treba vedno ozirati se na «večne, nespremenljive zakone« resnice in pravice in kaj vem še ?! Vpraša se le: bero radi tega pesnika ? Da, požirajo ga. Prav, napiši kritiko povzdigujočo do tretjih nebes. Jim ne vgaja? Potlači ga v kritiki še bolj.«
«Vender mi ne more spet nekaj v glavo. Potemtakem ne vodite pa Vi javnega mnenja, marveč se daste sami od njega voditi »
»Veste, Hodulja, to je le navidezno. Vže res, da se pravi žurnalist vedno klanja in dobrika javnemu mnenju. Toda če vzamemo reč, kaker je na sebi, je vender le on stvaritelj javnega mnenja. Občinstvo dandanes o čem životari ? Vso hrano zajema edino le iz naših listov. Tu mu podajemo vsak dan v vvodnih člankih nekaj juhe, v političnem razgledu nekoliko mesa, v listku prikuhe, po vrhu še sladčic v raznih novicah. Vse to kuhamo, kaker se nam zdi, solimo, koliker se nam zdi. In tako je občinstvo nevede popolnoma v naši oblasti. Od spred sicer vedno vstrezamo njegovemu «prepričanju» in željam, od zadej pa bašemo tak ma-terijal, da vže naprej določimo in vemo, kako bo tisto prepričanje, kak bo «sense comune.«
«Na zadnje tedaj, kaker vidim, vi vredniki stvarjate resnico, pravo, postavljate pravila leposlovju, nravi itd. Vam se morajo klanjati pesniki, učenjaki, politiki.«
»Tako je.»
»V vaši glavi je javno mnenje.*
«Tako je.»
«Pri vas morajo poslanci beračiti za svoje mandate.«
«Tako je.»
«Vi delate postave.«
«Tako je.»
«Vi ste povsod, vi ste vse.«
«Tako je in nič drugače, ljubi Hodulja.«
«Le jaz se vam ne klanjam.*
«Ne jezite se, Hodulja. Pojdite z mano večerjat. Povabim Vas na kranjske klobase in na kozarec izvrstnega dolenjca.*
«Klobas danes ne jem, je petek.«
«Glejte ga hudiča, kaj še petek poznate f Da ne greste še nocoj k spovedi! Jaz sem pa klobase jedel še celo na veliki petek. In kako so mi teknile! Celo poletje me po njih žeja. No, pa saj vem, da se šalite. Po večerji pa pojdete z menoj v »sokolski dom.« Ob deveti imamo sejo, potem pa zabavo.*
«Prav. Tje pa pojdem.«
«In veste še kaj, Hodulja, Vi morate ostati pri nas še nekaj dni.»
»Čemu pa ?»
«Jutri bo stal doktor Junij pred porotniki. Spravili smo ga mi, mi.»
«Tisti, ki vam je toliko nagajal?«
«Da, da, tako je, tako je, tako, haha!»
«To bo ploskanje! Smem pa te dni pri Vas prenočiti?«
«Prosto Vam, Hodulja. V moji hiši najdete vedno staroslovensko gostoljubnost.«
Indija Komandija.
0 stoietnici francoske revolucije Slovencem v spomin
spisal dr. Mahnit.
Y. pismo.
V Koludrovici 15. sneživca ... 6.
Preljubi prijatelj v Skalovji!
Hitro, hitro so se jele reči razvijati, odkar je Tonek v Ko-mandiji. — Danes ti imam spet vže toliko poročati, da sam ne včm, kje bi začel. V teh dneh so se dogodile tako važne prena-redbe, da Komandija se zdi zdaj popolnoma prevstrojena.
Najvažniše je prekrščenje Komandcev in njiliove pameti. Bilo je zadnjo nedeljo; napovedan je bil spet naroden shod na korenjaškem polji. (Tonek namreč ne skliče shoda drugače, kakor v petek ali nedeljo.) Ljudi nezmerna množica, posebno pa Kolu-drovčanov. — Evo ti govor Tonkov;
Narodni možači! Koludrovski svobodnjaci!
Ko smo bili zadnjikrat tukaj zbrani, napovedali smo vojsko nebeškim zverinam, in ponašamo se, da smo jih zmogli za vselej; temeljni kamen svobodi je postavljen. A danes treba zidanje nadaljevati. — Možači, moramo se vsemu staremu popolnoma odpovedati. Pogine naj stara pamet z možgani vred! Živela nova pamet brez starih saj! (Enoglasno zadoni: Živela!) A začeti moramo, možači, pri samih sebi. — Glejte, nas vse, ko smo bili rojeni, so nesli v cerkev h krstu in nam dali ime tega ali onega svetnika. Meni je ime Tonek, mojemu prijatelju Mihek, imamo Jurje in Matevže in Blaže, posebno veliko je pa v Komandiji Janezov. Ta imena, da naravnost povem, meni ne vgajajo. Kaj pomeni to, Tonek, Jurij in Blaž, kaj pomeni Janez? In kdo je videl te svetnike v Komandiji ? Glejte no, in taka imena nam devajo, da jih častimo! Kaj bi ne bilo bolj pametno, otrokom dajati domača imena, katera vsaj vemo, kaj pomenijo, kaker Bel in Bela, Cel in Cela, Plaveč in Plavka ali pa Rumen in Ru-menka? Kdo bi kaj takega prenašal, možje svobodnjaci ? (Živio!) Zatorej pa predlagam v imenu svobode:
V dveh dneh se imajo vsi Ivomandci prekrstiti, stari svetniki naj se pokopljejo in vsakdo naj si dene novo ime,, domače in pošteno. (Enoglasno : Velja!) In da boste vže danes videli, jaz sam hočem prvi to storiti. Oznanjam vam torej, odslej nisem več Tonek, ampak ime mi je Lučislav. (Vse zagrmi: Živio Lučislav! Pol ure se mu neprenehoma častita.)
A to ni še zadosti, vrli možači. Pri nas mora vse novo, vse prekrščeno biti. (Živio novi krst!) Glejte, do zdaj smo imeli tedne po sedem dni, vsak teden je imel eno nedeljo. Jaz ne vem, zakaj bi moralo tako biti. Ali ni lepše, da ima teden deset dni ? Deset je vsaj imenitniše število, desetak je zložen iz dveh peta-kov, in veste, da kdor ima dosti desetakov, se mu slabo ne godi, saj desetaki in petaki vladajo svet. Da, moj slavni praded Pitagoras je učil, da je nebo in zemlja zložena iz samih desetakov, da brez njih ne more nobena reč obstati Da, da, preljubi, duša in telo, pamet in možgani so iz samih desetakov, iz nas dihajo sami desetaki. Dalje tudi sami veste iz lastne skušnje, da so mej ljudmi desetniki najumniši. Saj niste še pozabili, da sem tudi jaz, Lučislav, desetnik. (Živio Lučislav desetnik !) Zatorej pa predlagam, naj blagovoli visoki zbor narodnih svobodnjakov na korenjaškem polji skleniti: Odslej bo imel teden v Komandiji deset dni, reklo se jim bo : prvi dan, drugi, tretji itd., starih imen nečemo več. Nedelja se odpravi; namesto nje obhajal se
bo praznično vsak deseti dan, reklo se mu bo dan pameti in svobode, ta dan bo narod praznoval spomin novo zasijale svobodne pametiv; ta dan bo vsakdo svobodno počel, kar bo hotel. (Enoglasno : Živio novi teden ! Živio svobode dan !)
Meseca sicer ne moremo ne okrajšati, ne zdaljšati, ker Imamo luno preblizo; a vender se imajo stara imena pozabiti in vpeljati nova, katera vsakdo razume, tako da bo vže ime meseca vsakega opominalo, kaj ima delati, in ne bo treba pratike. Prvemu bodi ime sneživec, ta mesec se ima vsakdo dobro stisniti za peč, da ga ne zamete. Drugemu deživec, vedi vsak, da ta mesec se ne sme spod strehe, da ga ne spluje povodenj iz Komandije. Tretjemu pihavec, ta mesec vedi vsak, da ni varno hoditi na Škratljevico in druge visoke gore, ker tod piha močen veter. Tako, vidite, vas bodo vže sami ti trije meseci opominali, da vam je najboljše, ako se ta čas v zemljo zarijete in spite, kaker krt. Četrtemu bodi ime živec, ker ta čas, kaker veste, vse oživi; petemu lahko rečete grivec itd., kaker vam bo o časuv oznanjeno. Za zdaj imate dovolj to. (Dovolj to ! Živio grivec! Živio! živec!)
Toda, narodni svobodnjaci, imam še važno, važno reč, katero bi vam rad pojasnil in priporočil. Glejte, tam v tuji deželi, kjer sem bil toliko let, so vsi ljudje enaki. In res, kaker je učil vže moj preslavni sorodnik, imenitni sanjač, vsak človek ima le eno dušo, le eno telo, en nos, dve nogi in en hrbet in vi vsi veste, da en sam človek zda le za enega in ne za dva ali tri. Kaj ne, vprašam vas, Koludrovčanje, vsak izmej vas je le eden in vsi ste vsi? Kaker n. pr. ako imamo številko sto, vsaka enota je ena, sto enot je sto, kaj ne ? (Živio!) Ali je potem takem prav, da eden vkaže deseterim, ali cel6 vsem ? Ali ni deset enot več kaker ena, deset tolarjev več kaker en sam ? (Deset tolarjev! Živio!) Pozivljem vas torej in vprašam: Ali hočete biti odslej vsi enaki, tako enaki, kaker je meter enak metru, da vas ne bo moč več razločiti mej seboj ? (Vse tiho nekaj časa. Mej tem veči počenejo, manjši pa na prste stopijo, tako da ne stoji le za las glava nad glavo.	Potem	pa	vsi	enoglasno zaženč:	Komandci
vsi enaki! Živio	!)
Tonek nadaljuje: Še nekaj, še nekaj. (Še nekaj, živio!) Predno se danes	razidemo, hotel	bi okoli vas	oviti	vez najtesnejše ljubezni. V	deželi,	kjer	sem bival toliko	let, so	vsi ljudje
bratje; ker, kaker so učili moji slavni pradedje in sorodniki, so vsi ljudje rojeni iz boga. Saj veste, preljubi, moj prvi oče Pita-goras skočil je iz Zenovih čeljusti. In tako tudi vi vsi, eden izhaja iz Zenove desne, drugi iz leve noge, tretji iz hrbta itd. Da, da, preljubi Koludrovčanje in Komandci vsi, v njem mi živimo in on v nas, v njem čuvamo in spimo, in on v nas. O da bi se danes božjega Zena očetovski duh v vas obudil in zavedel! Za-
torej pa predlagam danes slavnemu narodnemu zboru, naj sklene to postavo :
Kot pravi udje velikega Zenovega trupla bodo Komandci vsi s Koludrovčani odslej bratje mej seboj. Zatorej se nima v Komandiji slišati več ne oče, ne mati. ne stric in ne strina, ne zet in ne tast, ne tašča in ne nevesta, ampak le brat in sestra.
In po vsem korenjaškem polji zagrmi: Živio! Slava! Živelo bi atimstvo ! In jamejo se drug druzega objemati in poljubljati: Živio, o božji brate ! Od veselja se pa jočejo in tobko solz se prelije, da je mokro korenjaško polje. Mirno in tiho se zbor razide.
Dva dni potem šel sem iz Koludrovice v Tevče. Kako gibanje po vaseh in po cestah. Vsi hite svoje otroke in vse, kar imajo, prekrščati! Tudi Lučislavov oče, župan Koludrovski, je vže prekrstil družino ; on sam pa premenil je svoje ime Stefulja v Drenuljo. Ene je videti, kako se nategujejo, da bodo daljši, drugi pa, ki so predolgi, skušajo se stlačiti, in upamo, da v malo dneh bodo vsi Komandci popolnoma enaki. Pridem v Tevče, in kaj zvem tukaj ? Kralja ni več, vtekel je. Brž ko je slišal, da so Komandci sklenili biti vsi enaki, pobrisal jo je, nikdo ne ve kam; toda za gotovo, da v Komandiji ga ni več.
V slovo za ta pot ti naznanjam, da sem tudi jaz prekrščen. Ne piši torej več Mihku v Komandijo, ampak Pihcu.
Zdravstvuj!
VI.	pismo.
V Koludrovici 10. živca ... 7.
Preljubi mi brat v Skalovji!
Čedalje bolj razširja svobode solnce svoje oživljajoče žarke po Komandiji. O brate, da bi bil ti tukaj, videl bi,' kako je vže prešinila božja ideja bratimstva vse, kar v Komandiji živi in se giblje, ne le ljudi, ampak tudi živali; da, tudi te je Lučislavov prestvarjajoči duh povzdignil v krog človeškega bratimstva. Tako. vidiš, se nam je v Komandiji število bratov in sester v malo dneh za trikrat pomnožilo. In psičku se reče: ljubi bratec, mački pa: ljuba sestra. O sladke besede!
Toda da boš razumel, kaj prav za prav govorim, poslušaj, strmi! Bilo je zadnjega svobodne pameti dne (po starem nedelja). Stali smo spet zbrani na korenjaškem polji, Lučislav mej nami. Čuj njega vse skozi mojsterski, božji govor:
Narodni svobodnjaci, bratje koludrovski! Kaj ne, kako lepo, kako milo je bratom biti mej seboj ? (Lepo! milo! Živio !) Toda še nekaj me teži vže več let in mi vzročuje strašne srčne bolečine. Ali smem danes, predragi, razodeti vam to najskrivnišo
skrivnost svojega srca ? (Svobodno ! Živio !) Bodi tedaj, bodi! (Bodi! Živio!) Glejte, pred vsemi vam hočem razložiti, kar je o tej važni stvari učil imeniten učenjak z večernih otokov; in ta stvar zadeva živali. Da, da, preljubi moji, vne gledajte tako začudeno, živali, živali! On je učil tako-le : Živali so prav za prav to, kar je človek, le da govoriti ne znajo. (Čuj! Čuj!) Prav za prav je duh Ženov v živalih, kaker v človeku, on jih oživlja, on jih giblje, (čuj! Čuj!) To so stari Egipčani dobro spoznali, ker častili so bike, mačke in krokodile. (Joj!) In kaj mislite, iz česa se je izvalil človek ? Še zdaj živi tam dol v onih deželah, kjer sem bil tdiko let, po gozdovih njegov praded, pravijo mu : oče Mrkovec. (Živio oče Mrkovec!) O da bi ga videli, ali ni popolnoma tak, kaker ste vi, le rep. se ve da, mu ni še odsekan in pamet je še popolnoma v možganih zakopana.
In ta naš praded, kdo ve, iz katere živali se je rodil ? O preljubi moji, pred deset tisoč leti smo morda mi vsi se pasli kot ovce, ali celo kot kozli po korenjaškem polji. In pred dvajset tisoč leti smo morda še plavali po nezmernih morskih globočinah, kaker ščuke. A kaj še to! Iznašli so celo učenjaki, da pred petdeset tisoč leti smo mi vsi, kar nas je, rastli tam v Ameriki v velikem gozdu, kakor gobe Ali kaj bi vam to dokazoval? Ali ni v Komandiji še zdaj dosti ljudi, katerim je ime Goba ? Tudi dosti Kopriv imamo in Smol in Pelinov in celč Čebularjev. Preljubi moji, kaj druzega to pomeni, kaker da smo mi sami nekdaj gobe in koprive in čebule bili ?
Toda pustimo ono prestaro dobo naše zgodovine, ne tuhtajmo velikih skrivnost večno božje narave. Obrnimo se danes do živali. Ali ni mej nami, preljubi Koludrovčanje, veliko Petelinov in Golobov in Strnadov in Sov in Čukov ? In kdo more sošteti vse Volke, vse Jazbece in Zajce, ki stanujejo v Kolu-drovici ? (Opomniti moram, brate v Skalovji, da v Komandiji ne nahajaš skoro nobenih drugih imen, kaker zgorej navedena ali druga jim podobna. In to se mi ne zdi čudno, kaker sem ti namreč vže enkrat pisal. Komandci so zelč konservativni, tukaj se ostane vedno pri starem, in prenaredba, kakeršnakoli je redka stvar. Zatorej so se pa tudi v Komandiji bolj, kaker v drugih deželah tam dol pri vas, ohranila imena iz one naše živalske pradobe.)
Vidite tedaj, preljubi Koludrovčanje, vaša imena sama, vaša pamet, vaša vest, vi sami živo pričate, da ste bratje preljubih živali. In res, prosim, poglejte mačico; kako ti ona rahlo skoči na koleno, ko mirno sediš za ognjem, in se ti z glavo omuza ob prsi, mej tem pa tiho doneče zagode in ti pleše ob enem in gode. v naročji; potem pa te milo prijazno pogleda s tako živostjo, da te mora ganiti in te pozdravi: miau ! kaker bi hotela reči: ljubi bratec! Vstaneš in sedeš za mizo. A mačica skoči na mizo pred te in snažno in čedno se približa krožniku in začne z drob-
nim jezičkom lizkati ž njega, in te hoče tako podučiti, da sestrica ima pravico iz ene sklede večerjati z bratom. Ne bodite tako slepi, preljubi Koludrovčanje, glejte, vse to bolje spoznajo vaši majhni otroci. Ali jih niste še nikoli slišali pogovarjati se z mačico ? Učite se od njih !
Poglejte konja, ali ni on večkrat dosti bolj pameten kaker človek ? Glejte, kako ljubi svojega gospodarja, kako zvest mu je, in ako mu v vojski pade, joče od žalosti in solze preliva, morda celo crkne. Poznate psa in pasjo učenost, poznate tudi lisičjo zvitost in slonovo modrost. O oslu vam nočem govoriti, saj vi sami človeku, kteri se vam zdi manj razumen, kaker ste vi, pravite osel. Vidite tedaj, še zdaj ima osel toliko pameti, kaker marsikateri izmej nas. Mej živalmi torej nahajate modrost, učenost in zvitost, zvestobo in ljubezen, kaker mej ljudmi.
In tega vi Koludrovčanje niste vedeli ? (Odpusti, Lučislav!) Tega vi niste do zdaj še spoznali ? Ali kaj pravim, spoznali ? Da, celč pretepali ste vbogo žival! Kaj, le pretepali ? Cel6 vbi-jali ste jo in klali in jeli njeno meso! .Teli bratovsko meso! Videvšemu te ostudne grozovitosti v Komandiji mi je jelo srce pokati in kmalu kmalu mi mora počiti, ako se ne poboljšate. (O joj! Kaj bo to?) Jaz sem to resnico spoznal tam na tujem in od tedaj iz cele duše in celega srca ljubim vsako žival. In ko bi zdaj pritekli sem vsi polži, da, poljubil bi jih. kaker brate, in žabe vse, ko bi sem prižabljale, pozdravil bi jih kaker sestre. In vi, svobodni Koludrovčanje, in vi? Mislite še pretepati, še daviti in jesti lastne brate in sestre, še rediti se od njihovi krvi ? Ali vas ne gane milo stokanje vže toliko časa zatiranih bratov? (Vsi se jočejo — : Odpusti, Lučislav, odpusti! Živeli vsi polži, živeli komarji in brenceljni! Živele tudi muhe vse!)
Nadaljuje: Zatorej pa predlagam, jaz Lučislav, vsem svobodnjaškim Koliulrovčanom, danes zbranim na korenjaškem polji, naj sprejme) v novo vstavo sledeče tri točke:
1. Jutri na vse zgodaj se imajo vse šibe in palice, biči, mesarske sekire in klavni noži z vse Koludrovice prinesti pred mestno hišo, da se tam sežgo.
2. Razglasi se potem v Koludrovici in po vsej Komandiji bratimstvo z vsemi četvero- in šesteronožci na zemlji, z dvonožci v zraku in breznožci v morji.
3. Skrbelo se bo, da se vsaj glavni zastopniki bratovskega nam živalstva v duhu nove svobode odgojč.
Komur vgajajo te točke, vzdigni roko. (Vsi vzdignejo roko: Živio! Slava!)
Tako, predragi Koludrovčanje, mi je zdaj odvaljen od srca najteži kamen. (Odvaljen ! Živio !)
Preljubi Skalec, mislim, da s tako zgovornostjo, s takimi dokazi in tako navdušeno ni tudi Demosten govoril. O srečna, trikrat srečna Komandija, ki si rodila takega duha, o srečna
noč, v kateri se je bil iz Komandije izgubil! Te besede, si lahko misliš, vnele so kaker ogenj koludrovska srca.
Tri dni po onem važnem shodu bil sem na koludrovskem Golci. To ti je bil prizor, kakeršnega ni še solnce videlo ! V dolgi vrsti stale so naše bolj znane domače in gozdne živali. Na prvem mestu je bil petelin z botrami kakošni. Obljubilo se jim je, odslej se bodo jedla le jajca kokošja; klali se ne bodo,več ne petelini, ne kokoši in ne piščeta; a petelini se nimajo več mej seboj vojskovati. Na drugem mestu stal je pes. Oprostil se je vse službe in vseh opravil, ponoči hiše varovati ne bo treba, ker ljudje so vsi bratje in zatorej tatov ne bo več, zajcev in lisic pa se ne bo smelo več preganjati; a prav za to mora pes opustiti lajanje, katero je po tem takem popolnoma brez potrebe. Dalje pride konj. Njemu kot staremu prijatelju človekovemu se priporoči, da bi še dalje prijateljski in zajemno s človekom delal in mu pomagal. Lisici se pove, da ne sme več krasti po kur-nikili, ker kokoši so oproščene krvnega davka. Medvedu se naznani, da se ga ne bode več nadlegovalo po brlogih, svobodno se bo lahko sprehajal po gozdu brez smrtne nevarnosti, ker medvedovih kožuhov v Komandiji se ne bo več potrebovalo, odkar jo ogreva solnce nove svobode. Volk se mora odpovedati ovčjemu mesu, naj si pomaga z mahom in zelišči v gozdu; to bo sicer trdo za-nj, a ko bi ne mogel prenašati, prosto mu je Komandijo zapustiti. Slednjič pride vi sta na osla. Tudi 011 je sprejet v bratovsko zvezo, tudi njemu je palica zlomljena, a zato, da bo voljno človeka vbogal in nikdar se ne puntal ali pa celo brcal; in ker se njegov znani glas daleč po Komandiji razlega, da ne bo Ko-mandcev opominal več starih neumnih časov, naroči se mu. naj odslej ne peva več „ia!“ ampak narobe „ai!“
Po končanem ogledu zbrana bratovska skupščina človeško-živalska enoglasno zažene velik krik, vsak po svoje! A najbolj se je slišalo : Kikeriki! ai!
Tako, je zdaj v Komandiji. Kamer se človek obrne, vidi brez števila bratov, nobene zverine se ni treba več bati, a tudi žival ne beži več pred človekom; vse ti pride prijazno naproti in se ti dobrika: srce, pa pri tem ponosno bije in človek se čuti mogočno vzvišenega v svesti si, da je naredil zadnji od-ločivni korak v zgodovino svojega razvoja, korak do enakopravnosti — z oslom. Živio !
Upam, da ti bom imel kmalu spet kaj poročiti, ker napovedan je vže naroden zbor na korenjaškem polji, razpravljati se ima bojda prevažna stvar, ki bo pa posebno bogatine zadevala.
Zdravstvuj!
VII.	pismo.
V Koludrovici 20. vinotoka ... 8.
Veseli se z menoj, brate v Skalovji! Fortes fortuna! Tem-pora mutantur! Da, posebno hitro pa v Komandiji. Nič, prav nič nisem imel, ko sem prišel sčm, in zdaj sem gospodar po celi Komandiji. Kjer hočem, jem in pijem, kjer se mi zljubi, spim, odprta so mi vsa vrata, vse, vse je moje. O Lučislav, to ti mora biti res čeznaturno, božje bitje ; včeraj je govoril na korenjaškem polji, po njegovih besedah navdušeni, odpovedali so se Komandci vsemu, kar imajo, in sklenili, da vsa Komandija in vse, kar je v nji, ima biti odslej lastnina narodova; vsi posedajo vse in nobeden ničesar, vsakdo je gospodar vsega, če prav nobeden nima nič svojega. A da boš razumel ta vzvišeni, od večne pameti nam razodeti nauk, napisal sem ti celi govor Lučislavov. Beri pazljivo in premišljuj!
Bratovski mi svobodnjaci koludrovski!
Važna in resna je stvar, zarad katere sem vas danes povabil. Svobodnjaci, danes se bo pokazalo, ali ste vredni tega imena. Za vaše njive vas bom danes prijel in gozdove, za vaše zlato in srebrno vest. Povejte mi vže naprej: Ali vas bo bolelo ? (Nič bolelo, Lučislav, tudi če nas zakolješ! Živio!)
Da, da, prevažna reč je to. Glejte, v tuji deželi, kamer me je božja moč iž Komandije zanesla, trde učeni možje, da človek ne sme nobene reči lastne imeti, tudi samega sebe ne. Kar zdaj nahajamo pri ljudeh, da imajo svojo hišo, in mož svojo ženo in žena svojega moža, in svoje krave in koze, in njive in kaj vem še kaj, vsega tega enkrat ni bilo. Bratovske nam živali so do-zdaj ohranile mej seboj ono lepo navado iz starodavnih časov, da imajo vse skupno. Poglejte: kdaj ste slišali mačko reči: ta miš je'moja, ali pa pajka: ta in ta muha je moja? Ali pa kdaj ste videli, da si je žival osvojila kako reč? Iz koludrovskega kala, ali ne pije kdor hoče: vol, krava, koza, osel, kokoš in žaba? Ali ste slišali, da bi se bile morebiti koludrovske krave spuntale in prepovedale koludrovskim ovcam piti, rekoč: Ve nimate piti, voda je naša ? O, da bi vender tudi mi imeli vsaj toliko pameti, kaker krave!
Da, da, preljubi moji, v starodavnih časih ljudje niso še nič vedeli, kaj je to, moje in tvoje, kdor je prej prišel, ta je prej mlel; moje je, kar vzamem in snem, tvoje pa, kar sneš in vzameš. To je tista stara pametna pravica, katero nahajamo še zdaj v oslovskih možganih, a žal, da ne tudi v koludrovskih. Vsi bogatini, preljubi moji, so samosilniki in morivci prave svo-
bode. Kako lepo je bilo za tistih časov, ko je človek po celi zemlji prosto se sprehajal in svobodno sam s seboj se pogovarjal: Glej, vse to, kar vidiš, je tvoje, vse, vse. In ko je prišel po polji do zrelih hrušk, prosto se je vtrgal in svobodno snedel, ne boječ se, da preži za njim poljski čuvaj.
Glejte, tedaj človeške hiše in kleti še ključev niso imele; vsakdo, ko je bil lačen, stopil je v bližnjo hišo, vrezal si kruha in se nasitil; je bil žejen, zaletel se je v bližnjo klet in se napil oživljajočega vinca. (Živelo oživljajoče vince ! Oj, da, živelo !) In ko je imel raztrgano suknjo, tedaj šel je kar v Koludrovico ali v Tevče in v prvi štacuni. katero je našel, oblekel se v novo, in nikomur ni prišlo v misel, tirjati ga za plačilo.
In kaj mislite, celo delo, katero se nam zdi sedaj tako težavno, celo delo pravim, takrat je bilo najljubše opravilo. Človek in žival nista mogla še en dan živeti brez dela; ko je bil čas oranja, je vol kar sam iz hleva šel na njivo pred drevo, človeka pa je gnalo neko skrivno nagnjenje k delu, prijel je za drevo in pevaje in sanjaje izoral njivo, da sam ni vedel, kako in kdaj. Potem se je vlegel v senco in sladko zaspal, poleg njega ležal je pa vol lizaje mu znoj z bratovskega čela.
Tako je bilo v tistih časih, vse to so učenjaki spoznali. Ali glejte, vstal je v tistem času močen mož, ki je bil veči, kaker vsak drug in je imel pleče široke, kaker so vrata koludrovske zbornice; moral je biti eden tiste vrste, kaker je bil rajnki Zone Guljev, starši Koludrovčanje ga še pomnite. (Rajnki Zone ! Živio!) In ker je bil velik, je tudi dosti jedel; in ko je enkrat na čre-šnjo splezal in je še nekdo prišel, da bi črešnje zobal, zaklical mu je Zone, boječ se, da bi sam ne imel zadosti: „Črešnja je moja!“ O osodepolna beseda! Tako si je ta hudobnež prvi začel osvajati raznih reči, in ker je bil močan, se mu nikdo ni mogel vstavljati, ampak celo posnemati so ga začeli, in tako je bila v malo letih vsa Komandija „moja“ in „tvoja.“ Čim močneji je bil in bolj zvit, tem več si je osvojil, manjši pa in šibkejši ostali so s praznimi rokami, berači. Da, da, vsi bogatini, vsi posestniki so tatje, zlobni posilniki. In ker so grdi posilniki, zaslužijo, da bi se jim vse šiloma vzelo
In po pravici sodijo tudi pravi svobodnjaci tam doli v deželi, kjer sem bival več let. Kleti, kjer bogatini hranijo v sodih svoj denar, s petroljem polivajo, potem pa zažigajo in, ako treba, še bogatine v ogenj vržejo; tako mislijo, se najprej vpelje stara enakopravnost; in najboljše, pravijo, bo, ako se enkrat po vsej zemlji bogatini in posestniki zaduše. Kaj takega jaz sicer ne želim, da bi se tukaj zgodilo, saj smo bratje. Ne, ne; obrnem se danes na vašo svobodnjaško vest: Ali hočete, o bogatini kolu-drovski, še na dalje obdržati, kar so vaši pradedje šiloma in krivično vgrabili ? Svobodnjaci, položite danes še to žrtev na oltar božjega bratimstva, potem boste še le prav svobodni, ker
težila vas ne bo več ne polna mošnja, ne nobena skrb Potem še le se bo prosto dihalo v prosti Komandiji. Vprašam: „Ali hočete ?“ (Enoglasno: Hočemo! Živio!) Zatorej pa predlagam danes, naj visoki zbor koludrovskib svobodnjakov sklene to postavo:
V dveli dneh se vsak Koludrovčan in Komandec odpove vsemu, kar ima svojega, v prid narodu komandskemu. Komandija in vse, kar je v nji, bo odslej lastnina narodova in narod bo delil vsakateremu koliker potrebuje, da se od dne do dne preživi. Vse tedaj ima biti narodno. (Vse narodno ! Živio!)
Veselo se zbor razide in enoglasno se prepeva:
Zilnj pa, bratjo, narodno Pijmo, jejmo, spimo,
Narodno živimo,
Plešimo, norimo !
Približajo se Koludrovici. Vroče je^ bilo. Žejalo jili je; kar jo vdarijo proti bivšega župana hiši. Župan je vže od nekdaj slul, da ima dobro vino. Zatorej gredo naravnost v kletv in se spravijo na največi sod. Pozno v noč se piva in prepeva: Živelo, narodno vino! Ko spraznejo sod, ga neso na koliulrovski trg in ga postavijo v spomin na velevažni dan; rekli so mu narodni sod. Drugo jutro pa brat Drenulja gre pogledat v klet „Vse prav“, godrnja, „vender pa vina več ui.“ Le narodna vest ga je nekaj pomirila.
To bo tedaj življenje v Komandiji! Nič druzega ne bomo delali, kaker pohajali, jeli in pili in poljubljali se. Ne vem, čemu bi se človek še slepil s tistimi nebesi onkraj, katera so nam nekdaj obetali; pridite pogledat, v Komandiji so nebesa; druzih ne potrebujemo in nočemo.!
Zdravstvuj, brate!
VIII.	pismo.
V Koludrovici 25. pihovca ... 9.
Ljubi brate v Skalovji!
Odkar Komandija stoji, nismo imeli še toliko opraviti, kaker zdaj. Dela se na vse kriplje noč in dan. Vse, vse mora biti pri nas novo, še kamen na kamnu nima ostati; mislim, da vsaj dva meseca drugega ne bodemo delali, kaker staro podirali; potem pa začnemo koj novo zidati. Načrt novemu zidanju je božji duh Lučislavov vže izumel, vse ima biti velikansko. Ne mest, ne vasi nočemo imeti več, tudi ne zasebnih stanovanj, ampak vse ima biti skupno: državno-narodno. Na vsako štirjaško miljo sezidala se bo velika hiša, kateri bo ime narodna delavnica. V tej se bodo Komandci vsak dan na delo zbirali s cele štirjaške milje. Pozvonilo se bo z narodnim zvonom in vse bo teklo vkup. Tedaj se
vsi v vrsto nastopijo, glavar bo dal znamenje in vsi ob enem začno delati: kovač kovati, krojač šivati, tkavec tkati, kamnar kamnje klepati itd., vsi strogo narodno. Vsem se bo zljubilo delati, dokler	bo potreba; ko bo dela dovolj, bodo	vsi prenahali
in se	odpočili	na klopeh, ki bodo pred delavnico	stale.	Orodje,
se ve	da, ima	biti vse državno. Okoli delavnice bo	polje,	skupno
se bo	oralo in kopalo, kosilo in želo. Vsakdo bo	prijel	za ono
delo, katero mu bode bolj vgajalo; tudi bo pustivši lahko eno, lotil se drugega, vsi pa bodo slednjič vender vse naredili.
Se ve, da se bo tudi v novi dobi še po starem moralo jesti, spati, a tudi to ima biti narodno. Zato misli Lučislav sezidati narodne jedilnice in spavnice. Zdelali se bodo velikanske narodne sklede; žlice in kar je druzega za to potrebnega, se bo v kratkem napravilo.
Obleka vsa in druge telesne potrebščine izdelovale se bodo v narodnih delavnicah. Vsi Komandci bodo imeli enako opravo. Suknja bode prav kratka, modre barve, srajca rudeča, hlače bele; posebno čuden bo pa klobuk, okraje bo imel prav majhne, kaker jih imajo navadno tam dol pri vas kranjski kmetje, bo pa prav visok, zgoraj vedno oži in na vrhu ostro špičast; na klobuku bo pero s petelinovega repa. Kaker sem ti vže pisal, so Komandci vže sami posebno visoki; kaj bo še le, ko bodo nosili tak klobuk in še pero po vrhu!
In tako bi bilo v Komandiji vse prav; le ena reč nam je delala dolgo časa preglavico, namreč komandski otroci. Kaker veš, otroci so sitne in prav nepotrebne stvari, niso za delo, ne znajo kot jesti in igrati. Kaj torej ž njimi začeti? In posebno v Komandji. kjer imamo otrok več, kaker je žab po kraških ka-lih? A glej, tudi to reč smo srečno dognali. Včeraj je namreč sklical Lučislav vse razumniše Koludrovčane v sejo. Tudi jaz sem bil povabljen. Kaj se ima začeti z otroci? To vprašanje je bilo na dnevnem redu. Kaj se ima začeti? „Pitajmo jih dobro in dajmo jim rasti, da bodo kmalu taki možači, kakor smo mi,“ rekli so nekateri. Drugi pa so stavili druge predloge.
Sledr.jič pa vstane Lučislav in jame tako govoriti:
Svobodni možaki! Vidim, da imate še malo pameti. Jaz pravim: Živela država, živel narod! (Enoglasno: Živio!) Vse v Komandiji je vže državno in narodno, naši travniki, naše njive, naše hlače in klobuki, osli in ovce in mi sami smo skoz in skoz državno-narodni. (Skoz in skoz, od pete do glave!) In po tem takem se bomo še dolgo posvetovali, kaj nam je storiti z otroci?! Državni morajo biti, narodni skoz in skoz. In mislim, da kaj takega ni posebno težko doseči. Otrok se bo hitro po rojstvu materi vzel in nesel v narodno dojilnico, katerih se ima v Komandiji deset sezidati. Tukaj bodo državne dojilke gojile komandski rod. Posebno bodo pa pazile na to, da bodo prihodnji Komandci vsi popolnoma enaki. V ta namen se bodo na-
pravile narodne natezavnice in stiskavnice, s katerim se bodo otroci nategovali, ali pa stiskali, kaker bo kazal eden ali drugi, da bi imel biti prekratek ali pa predolg. Ko se bo otrok nasesal in se bo vže lahko tudi hoditi učil, neslo se ga bo v narodno hodilnico. Take hodilnice bodo prav za prav vrti z lepimi gladkimi stezami ; tu se bodo mladi Komandci urili v hoji. A paziti se bo moralo, da se jih navadi stopati z levo nogo prej kaker z desno; in tako tudi za vsa opravila vporabljati levo roko in ne desne ; kar je bilo doslej v Komandiji desno, ima odslej biti levo in levo ima biti desno. Tako mislim, bomo najprej pozabili starih neumnih časov.
Ko bodo mladi Komandci hoditi znali, peljati se imajo v državne skakavnice, kjer se bodo vadili deset let skakati. (Ne čudi se, brate Skalec, da Lučislav zahteva toliko let za skakanje. Komandci so sicer dolgi in mislil bi, da so poskočni kaker kobilica, a vender so okorni kaker medved. Lučislav bi pa imel rad gibčnih in hitrih ljudi, kateri bi skakali kaker leseni možički na vrvici). To bo res kaj lepo in zanimivo videti, ko se bodo mladi Komandci vesili po narodnih vrveh, skakali čez hrbet narodnemu kozlu, narodno svinjo vganjali itd. Kaj ne, Ko-ludrovčanje ? (Živio!)
A čujte dalje!
Ko se bodo otroci v desetih letih naskakali. gnali se bodo v narodno šolo. Preljubi Koludrovčanje, vže tisoč let tavamo po temi nevednosti, a zdaj nam je prižgana luč vednosti in prosvete. Vi sicer ostanete stari norci do smrti, ker imate vže pretrdo glavo, da bi se mogli učiti. A mladi zarod vaš mora se posvetiti divnim vedam. Šol ima biti po vsi Komandji desetkrat deset, vse popolnoma enako zidane, učiti se imajo povsod isti predmeti, rabiti po vseh iste knjige. Tudi učitelji imajo vsi popolnoma enaki biti, zatorej se jih bo vse nabrusilo ob eden in isti narodno-državni brus. da bodo vsi enako mislili in govorili. Učili pa se bodo otroci sedem predmetov: prvič, šteti do deset; drugič o zvezdah in nebeških zverinah; tretjič, kako se mora hoditi, da se ne pade; četrtič, iz kakih delov je zložena voda in vino; potem se bodo učili zgodovino vseh imenitnih Komandcev, kaker sem jaz in moji slavni pradedje; šestič, kako se mora bratovski živeti ne le z ljudmi, ampak tudi z živino, in slednjič, da se nihče nima bati ne pekla, ne vic in ne drugega zlega, ampak vsakdo ima svobodno in neodvisno delati, kaker mu ljubo. Toda učitelji bodo morali strogo paziti na raz»-edbo ur, katera bo ista za vse komandske šole; le eno minuto nima nobeden več ali manj učiti, kaker je zapovedano. Tako se bo po vseh komandskih šolah ob eni in isti uri ena in ista reč učila in povsod enako vlivala modrost v komandske možgane. A šoli v pomoč imajo biti narodne knjižnice, vse državne, po vseh imajo biti iste knjige.
Tako vidite, se bodo vsi naši otroci enako učili, enako mislili, enako hoteli. Kdor izmej vas bo živel zdaj trideset let, ko naš mladi rod odraste, videl bo v Komandiji pri vseh isto telesno velikost, isto učenost, isto modrost. V vsej Komandiji bo le ena misel, ena volja; vse bo eno telo z eno dušo. Tedaj še le se bodo vresničile moje želje o bratovski enakosti. Tedaj ne bo nihče vedel ne za očeta, ne za mater, ne za rojstni kraj, ampak poznali se bodo vsi kot brate, telesno in dušno popolnoma enake; cela Komandija bo vsakateremu domovina. Možaki, to je moje mnenje. Vprašam vas v imenu svobode : Ali hočete svoje otroke podržaviti in ponaroditi ? (Živio ! Živio !)
Tako je končalo zborovanje.
Ko izvršimo nove naredbe, hočem ti koj sporočiti o naši novi sreči.
Zdravstvuj!
IX.	pismo.
V Koludrovici 25. vinotoka ... 0.
O srečni časi, v katerih sem se rodil, srečen dan, ko sem Komandijo našel! Imamo jo zlato dobo, popolnoma zlato. I)a bi zdaj od smrti vstal Lučislavov praded, videl bi zdaj svoje sanje vresničene, da, v Komandiji vresničene. Vse, vse je prevstrojeno strogo po vzoru Lučislavovem. Ni je več najmanjše reči, ki bi spominjala na preteklost; ni več Koludrovice, ne Tevč, ne drugih vasi, ampak vsa Komandija je natančno razdeljena v sto štirijaških milj. vsako miljo ena delavnica, skakavnica, ena šola in tudi ena jedilnica, nikjer ne več ne manj, še za las ne.
Vender pa imamo tudi tukaj nekaj posebnega. Vže veš, da je Škratljevica prav sredi Komandije in najviša gora pri nas. Na tej gori je tedaj sezidano velikansko poslopje; vže uro daleč se lahko bere napis: Komandski dom. Vrhu strehe pa je visok kip, ki vpodablja večno pamet, katera mogočno razteza roke nad Indijo. Tukaj se zbira svobodni narod komandski o velikih narodnih praznikih, ko se praznuje spomin kakega znamenitega dogodka.
Toda ne misli, Skalec, da je moj namen vse na drobno popisati, kar je pri nas novega, ne, ampak hočem te peljati danes le na razstavo komandsko. Slišavši pa to besedo, ne misli vže koj na pariško ali dunajsko razstavo, tudi ne pričakuj, da boš slišal o kaki rotundi ali o paviljonih, ne, kaj takega v Komandiji ne poznamo. Razstava ta je pod milim nebom in razstavljeno je vse, kar ima in kar zrni nova Komandija; vse se tukaj lahko vidi, tudi se tukaj Komandci vsak dan učijo novega državnega dela. Deseterim je pa postavljen en vodja, deset takih skupščin vlada en nadvodja. Dela jih desetero skupaj. Ko zakliče vodja:
eden ! tedaj vsak prime za lopato ; ko reče: dva! jo v zemljo porinejo ; ko slišijo : tri! vsi ob enem z lopato zemljo rušijo In tako gre neprenehoma: eden, dva, tri! in vsi ponavljajo mu glasno : eden. dva, tri! In tako druga desetorica. in tretja itd. vseli deset desetoric, da je res veselje slišati, kako se po vsem polji razlega : eden, dva, tri!
I11 želiš vedeti, kako se trava kosi ? Tudi to delo opravljajo po desetoricah. Zjutraj primaršira deset dekad Komandcev s kosami na rami. kaker vojaki s pušo. Dit se jim povelje in vsi se posedejo koso klepat; a klepanje vrši se strogo, po taktu, katerega daje vodja. To ti je klepanje, da se razlega tri ure daleč! Ko so kose naklepane, zakliče jim vodja: Hajd na travo! in kaker da bi jih na vrvici potegnil, skočijo na noge in začnč seči travo po taktu, in vsakikrat, ko mahnejo, morajo vsi skupno reči: gump! gump! Tako, se gumpa. dokler zadnja bilka po konci stoji.
Tudi rokodelci so razstavljeni. Nočem ti sicer posameznih na tanko opisovati, vender pa ti moram posebno enega rokodelstva omeniti in sicer kovačev. V vsi Komandiji imamo desetkrat deset narodnih kovačij, vsaka ima desetkrat deset narodnih kovačev, deset ognjišč, deset narodnih mehov. To število narodnih kovačev se ti zna zdeti preveliko za majhno Komandijo ; a vedeti moraš, da mislimo v prihodnje v Komandiji vse železno napraviti, še celo klobuke; tudi hočemo v kratkem izdelati mnogo narodnih strojev, da bodo Komandci vsa dela le se stroji opravljali, in tako, upamo, postroji se jim kmalu tudi pamet in srce: potem pa ne bo v Komandiji kaker en stroj, katerega bo gnala in oživljala Zenova pamet. Imamo, kaker sem rekel, tudi v razstavi narodnih kovačev. Včeraj sem dolgo opazoval narodno kovanje. Tu se gode čuda! Da bi ti videl, s kako ročnostjo se sukajo komandski kovači okoli narodnega nakla, kako vihtijo narodno kladvo in kako harmonično, taktno udrihajo po železu, tako, da bi človek kar zaplesal! Zatorej pa po vsi pravici pripisujejo ko-mandskim kovačem pesniško žilo. I11 res so v Komandiji skoraj vsi pesniki kovači, kateri kar v kovačiji delajo svoje pesmi, kaker da bi jim prihajale izpod kladva. Tudi izdelujejo naši kovači izvrstne pile, s katerimi se imajo vsi prihodnji pesniki piliti, da bodo gladki, kaker slonova kost na Zenovem hrbtu v Atenah.
Ej te, govoreč o raznih stanovih v naši razstavi kmalu bi pozabil naših oračev, ki orjejo narodno ledino. A reči ti moram, da narodno oranje v Komandiji je prav plitvo, meni nič kaj ne dopade, od tega ne bomo imeli obilne žetve. Tudi se ne seje v Komandiji druzega kakor oves, pšenice prav malo. Kar se tiče druzih stanov, ni nič kaj posebnega ; le to moram še omeniti, da jih je veliko odpravljenih, kakor lovci, mesarji, kokošarji, ptičarji, svinjarji in drugi, ki so nekdaj z živino kupčevali ali jo
klali. Sicer imamo v novi Komandiji posebno veliko narodnili postopačev, ki se znajo pa prav veljavno vesti, oni nosijo prav za prav zvonec in dajejo takt., po katerem pleše vsa Komandija.
Izmej predmetov, ki so tukaj razstavljeni, so me najbolj zanimali narodni čevlji; izdelani so vsi, po enem kopitu. Ko-mandci namreč pravijo: Vže tako moramo biti vsi enaki in torej tudi enake noge imeti; zavoljo tega mora eno in isto narodno kopito vgajati vsem, kdor bi pa ne mogel obuti se, hodi bos. Tako je. vidiš, s komandskim kopitom. Najbolj pa mej vsemi rečmi v razstavi dopadli so mi narodni brusi. Res prav veliki so, mojstersko izdelani; no, bodo pa tudi važno nalogo imeli, ker v Komandiji je vse zel6 skrhano in bo treba vse z nova nabrusiti — še celo pete komandske.
Vse izvrstno, vse vzorno v prerojeni Komandiji; le ena reč, ljubi Skalec, me malo vznemirja in mi daje, rekel bi, skoro slutiti neprijetnih reči. Vže veš, da osli so nekako trde glave in slabega spomina. In tako tudi naši komandski osli se ne morejo navaditi nove muzike oslovske. Včeraj, ko sem se vračal z razstave, srečal sem na paši kakih sto oslov; kar začne eden mej njimi stari oslovski takt: ia! in vsi se zaženo za njim in dirjajo na vse štiri vetrove, tako da se zdaj po vsi Komandiji razlega stari „ia !•* mesto novega „ai!“
Ta slabi vzgled, bojim se, bode slabo vplival na Komandce temveč, ker imajo slabo lastnost, da vse radi posnemajo. Znal bi vzbuditi v Indiji spomin na stare čase in gorje nam!
Toda osoda bodi Komandiji milejša!
Zdravstvuj, brate v Skalovji!
X.	pismo.
V Koludrovici 2. julija ... 1.
Jojmene, jojmene, Peter v Skalovji, prisežem ti, da sem popolnoma trezen, ko ti to pišem ; jojmene, brate, slaba se nam piše ! Upali smo, da pojde, in vender ne gre, vender noče iti! Ta natura človeška je nekaj posebnega, nekaj skrivnostnega. Luči-slav je sicer učil, da smo vsi zloženi iz samih številk, iz dese-takov in da se v ničemer drug od druzega ne razločuje. In tako smo res mislili s Komandci množiti in deliti in odjemati, kaker se dela z enotami; izdolbsti smo mislili in spiliti iz njih take možiceljne, kakor se izdelavajo v marjonetih, in na eni vrvici smo mislili vse sukati in vrteti. Toda ne gre in spet ne gre. Ne vem, kaka skrivna moč tiči v človeških kosteh, da ne more do nje ne kladvo, ne pila, ne palica. Koliko smo vender žrtvovali za šole, koliko se trudili, potrosili, da smo veliki norimberžki lijak naročili; a ne gre, pa ne gre. Oj deca naša, deca! Nikogar ne vboga, nikogar ne spoštuje in — pa — kaj bom, jajce več kot puta ve. Da
bi le ne bilo kaj takega, kar so naši stari imenovali dušo! Duša, oj, oj, individualnost, osobna prostost! Ako so ti strahovi skriti v naših kosteh, potem gorje ti, Lučislav, vsi desetaki, katere imaš v želodci, te ne rešijo, v eni noči se ti podere novo kraljestvo. !
Ne, ne, ljudje se ne dajo vpodobiti vsi po enem kopitu in ne stlačiti vsi v en Žakelj: vsakateri se hoče gibati po svoje, delati po svoje. Čuj, ljubi Peter, kaj se je zgodilo. Predvčerajšnjim se je kosilo in grabilo na narodnem polji. Brez števila delavcev je bilo iz vse Komandije. Ker smo sredi poletja, je bilo strašno vroče, potili so se, da so bili vsi mokri kaker žabe v luži. Kar glej, okoli desete ure, Gonde Brus iz Gozda, najmočneji mej vsemi, zabrusi svojo koso daleč tja po travniku in zakriči: „Ži-vela svoboda ! Boljše je v senci ležati, kakor ob solnci se peči“. Živela svoboda! zadonelo je po vsem polji, in kar letele so v zrak kose in grablje in vile, in vse je teklo v senco ležat. Trava pa rasla je zvečer nepokošena kaker zjutra.
Zvedevši to, so ževke na njivi kar vrgle srpe od sebe in zapele:
Oj senca, ljuba senčica,
Kako nam dobro deješ;
Na solm i norec kuhaj se,
Me bomo se hladile.
Ali še le zvečer se je lepa pripetila. Dobili so pri večerji vsakateri določeno mero vina. A ta pot ni to zadostovalo. Tirjajo šiloma od strežnikov, da jim dajo pit, koliker hote. Vsi se opijanijo in navdihnjeni od vinskega duha, pozabijo na zapoved bratimstva; vname se prepir in stepo se, da je bilo joj! Nič ni zdalo vse opominanje in prigovarjanje, da ni dostojno se pretepati, saj so bratje, saj so ljudje, saj so svobodnjaki. Še Lučislav, ko jih je prišel mirit, dobil je debelo po narodnem hrbtu in komaj, da jim je všel. Drugo jutro začne zvon klicati jih na delo. A skoro vsi so ostali v postelji, rekoč, da je vender-le epše spati v mehki postelji, kaker pa trdo delati na polji. Delaj, kdor. je neumen in čemu bi delati ? Saj tako imamo skupno narodno žitnico in narodno klet, tu ima vsakdo pravico jesti in piti, delaj ali ne delaj. Sicer naj se le kdo predrzne kratiti nam vsakdanjega kruha in vina, mu bomo vže pesti pokazali! Spanje je ravno tako človeško kaker čuvanje, saj tudi brat medved spi vso zimo.
Kaj začeti s takimi vporniki ? Beseda ne zda nič, palice veš, da smo vse zlomili. Pustiti se jih mora, dokler hote spati. Jojmene! jojmene!
A poslušaj dalje, Peter. Tudi na polji pri delu ni več nobene pokorščine. Eden se izgovarja rekoč, da ne more več delati, drugi pravi, da mu ne dopade to delo, ampak bi raji kako drugo opravljal; tretji dela dopoldne z matiko, popoldne pa jo vrže
proč, in meni nič tebi nič, prime za grablje. Posebno pa metle noče nikdo, da bi pometal narodni prah in blato po komandskih cestah. Zatorej je obojega vže toliko, da ne bo moč kmalu še hoditi po Komandiji. Tudi navodilih brivcev nam manjka in če-sarjev; to bi znalo imeti žalostne nasledke, ker brada in lasje Komandcem zelč hitro rasto; brada pa zlasti v Komandiji ima električno moč v sebi in lasje, kakor vže veš, posebno ako v zrak štrle, veliko vplivajo na pamet človeško.
Vse, vse, ljubi Peter, nam kaže slabo. Se eno spako smo zasačili včeraj v Komandiji. Je nekdanji Koludrovčan, Ovbe Žakelj. Vže nekdaj je rad iskal zakladov. Zdaj pa pozabivši vse, kar je slovesno obljubil na korenjaškem polji, začel je spet grabiti in spravljati. In kaj mu je oni dan palo v glavo ? Ker je slišal od Lučislava, da je vse zloženo iz desetakov, šel je in začel daviti peteline, ne da bi jedel meso, ampak da bi iskal v njihovem želodci zaželenih desetakov. In ko so Komandci zlobneža zasačili in vprašali, zakaj tako dela, odgovoril je, da je boljše kaj svojega imeti, kaker pa vse skupno. In kaj misliš, v kaki nevarnosti je zdaj petelinski rod v Komandiji!
Taka zmešnjava je zdaj v Indiji, da se človek ne ve kam obrniti! Govoril sem z Lučislavom, kaj misli početi. Iiekel mi je, da hoče število narodnih nadzornikov pomnožiti in vsakemu delavcu dati enega, tako upa, se bo mogel red vzdržati. Ali joj-mene, tako bomo imeli tedaj več nadzornikov, kakor nadzorovanih ! In kaj potem, ko bi to nič ne pomoglo ? Rekel mi je, da hoče potem še enkrat zbrati Komandce in jih pozvati v imenu svobode, naj drže, kar so obljubili In ko bi tudi to nič ne zdalo ? Potem pa, ljubi Tonek in ljubi Mihek, najbolje, da brž ko mogoče pobereta kopita iz Komandije!
Ljubi Peter, ni mi tukaj več prestati, zrak mi je tako zoprn, da ne morem dihati, ne diši mi ne jed ne pijača; ali sem vže bolan, ali bom gotovo kmalu.
Z Bogom, Peter, ne vem, ali se več vidiva!
Tvoj Mihek.
Zadnje pismo.
(Pisal neki Komandec.)
V Koludrovici 3. septembra ... 2.
Petru v Skalovji!
Ni bil moj namen, dragi prijatelj, pisati Vam; hotel sem s tem le vstreči prošnji Vašega prijatelja Mihka, kateremu nemila osoda ni dala tolika časa, da bi zamogel z lastno roko pisati Vam. Zadnji petek vzdignila se je cela Komandija proti županovemu Tonku in ker je živel Vaš Mihek ž njim v prijateljstvu,
W	...v,:
INDIJA KOMANDIJA	653
pretila je zarota tudi njemu. Komaj sta všla cepcem in vilam razsrjenih Koludrovčanov. Bežeča sem ju srečal in jima pokazal najkrajšo pot iz Indije Na meji podavši mi roko me je Mihek prosil, naj bi Vam pisal in poročil o zadnjih dogodkih v Koman* diji, 011 pa in Tonek, da hočeta bežati v deveto deželo.
Komandci smo se zdaj streznili. Videvši, da zmešnjava od dne do dne rase in da tako ne more iti več dalje, zbrali smo se Koludrovčanje in Komandci na korenjaškem polji. Nekdanji župan Štefulja, oče Tonkov, govoril je zbranim tako-le:
Preljubi poštenjaki starega kopita!
Zdaj vsi vidite, kako neumni smo bili, da smo vse verjeli — sanjačem ! Sicer moje očetovsko srce krvavi, ker je moj sin Tonek vse zakrivil. Izgubil sem ga, nikdar ga ne bom več videl. Toda še bolj me boli, ko vidim, da smo vse staro podrli, vse sneli in spili, ostala nam je gola Komandija. Vidite, da tako ne more iti dalje Zatorej predlagani, naj se sklene, da imajo odslej v Komandiji spet vladati nebeški strahovi, kaker nekdaj.
In	sklenilo	se je enoglasno, da	v Indiji	Komandiji	bodo
odslej spet vladali nebeški strahovi kaker nekdaj.
Te dni se vrne kralj spet v Komandijo; oče Štefulja pa dobi potrjenje za župana koludrovskega do smrti.
Pozdravljam vas, Peter v Skalovji!
Komandec.
Do tu naš dokument. In Tonek in Mihek V
Kaker	sem	bil obljubil čestitemu	starčku,	ki	mi	je	izročil
ovi dokument, šel sem, da bi našel kak sled po izgubljenem njegovem prijatelji Mihku Napotil sem se kar naravnost proti deveti deželi. Toda vže ko pridem do sedme, pokažejo mi Mihkov grob ; od žalosti mu je srce počilo. Tonek pa, rekli so mi, da je šel naprej v deveto deželo. Ko pridem v to deželo, mi povedo, da je prišel iz Komandije neki Lučislav in hotel vse prevstrojiti po svoji glavi; a devetodeželani da so trezni ljudje in sanjam radi ne verjamejo; izgnali so ga iz devete dežele. Bežal da je v deseto. Tudi to sem poiskal. Peljali so me tu k njegovemu grobu, kjer sem bral na kamnitem spominku ta-le napis:
Nezgode . vse . Ga .	tlačile .
življenja . luč . Odkar	vgledal .
lučislav . koludrovski . Apostel . komandski . želja . Ena . le . se . mu . spolnila . da . Desetnik . v deseti . spi . deželi .
Raznoterosti.
i.
„Revue (les deux inondes“ o verski svobodi na Ruskem.
(Komentar k članku: „ Verska telerancija na Ruskem“ v „Sl. Svetu.u)
Znani svobodomiselni pisatelj Leroy-Beaulien je nedavno objavil, kaker pričajo poljski listi, v zgoraj navedenem francoskem listu članek pod čelom „o svobodi verski na Ruskem.“ Le glavne njegove poteze:
Poleg katolikov, katere i sama vlada za take priznava, so še drugi, katere smatra za pravoslavne proti njihovi volji. Položaj njihov je obupen. Izvrševati, kar jim njihovo verstvo nalaga, za-branja se jim brezobzirno. Peli lažipravoslavnih se nahaja v Lit-viji, v Beli Rusiji in v kraljestvu Poljskem na tisoč in tisoč. Na zunaj so se vdali pravoslavju, a znotraj so iz prepričanja katoličani. Tako se je izrazil sam viši prokurator. P. Pobiedo-noscew toži, da vladin strasten prozelitizem vender-le ne obraja primernega sadu. Sam raport prokuratorjev priča, da tisti, ki so mej leti 1863 in	1870 prestopili	k	pravoslavju, se	žele skesani
vrniti v rimsko	cerkev. Čemu	se	pa tudi čuditi	— saj jih je
bila le zvijača in	strah odkrojila	od	rimske cerkve,	in cele župnije so se spojile	s pravoslavjem	na	željo le nekoliko oseb!
Redni misijonarji so bili činovniki, policijski agenti, nekdaj tudi vojaška sila. Za znamenje pristopa k pravoslavju je zadoščevalo vdeležit.i se pravoslavnega bogoslužja -- tako, da mnogo jih ni ni niti vedelo, da bi bili vero zamenili. Radi tega pa ljudstvo v zapadnih pokrajinah niti ne ve, kateremu veroizpovedanju pripada. Po poročilu sinodnega oberprokuratorja dogaja se mnogokrat, da zahajajo pravoslavni tajno k maši rimskega obreda. Tako se godi na granicah obeh cerkva in v onih pokrajinah, ki so prišle po vojski v oblast rusko. Bivajo i taki, katerih dedje so bili vže davno primorani stopiti v razkol, a po dveh ali treh rodovih niso še pozabili vere svojih dedov. Kdor natančnejše ta pojav opazuje, se prepriča, da večina teh, ki so v „bireligiji“ — izvršava pravoslavje le iz nasilstva, a katolicizem iz čustva. To je tako resnično, da v župnijah vsaj na oči večinoma pravoslavnih, je vkljubu vladinih vkazov — cerkev popova prazna, a katoliška cerkev prenapolnjena. Mnogo vradnikov ne taji, da
belo - in malorusko ljudstvo bi se k o j vrnilo v r i 111 s k o o e rk e v, a k o li i mu le d o v o 1 j eno bilo. T a f a k t, u m je n a j v e č i razlog, k o j e g a ruski p a t r i j o t i n a v a j a jo, z a k a j n i m o g o 6 e z a p a d n i m svojim 1) r a t. o m dati — svobode v e r s k e. Najboljše sredstvo proti tej sklonosti do rimske cerkve jim je: katoliške cerkve zapirati. Na ta način je general-gubernator varšavski leta 1S87 zabranil bogoslužje v cerkvi v Terespolu, da bi latinska maša ne mikala in vabila bivših unitov. Aleksander III. pa se je drznil tako daleč, da je vkazal: katoliške cerkve se nimajo odpirati brez dovoljenja duhovstva — pravoslavnega!!
V pokrajinah za Katarine II. prisvojenih nahajalo se je v Beli Rusiji in v Malorusiji preko dva ali tri milione unitov, kateri so priznavali vrhovno oblast papeževo in imeli grško-slo-vanski obred. (Redakcija Čzas-a pripominja, da je bilo v omenjenih provincijah okolu šest milijonov unitov). Unija je bila vstane vljena v brzeski sinodi leta 1595. Bila je velikansko delo Rima in jezuitov. Unija bila je nekak most postavljen mej obema cerkvama. Sredstvo je bila za zbliženje izhodnih in zapadnih Slovanov, omogočiti je imela zjedinjenje slovanskega sveta po vero-izpovedanji od vekov na dvoje razklanega. More se reči, da je bilo to praktični panslavizem ali panslavizem na korist Rimu in zahodu l) A to ni bilo Moskvi po godu. V uniji so videli Poljaki vozelj mej poljskimi podaniki grškega in latinskega obreda. Rusi pa so jo smatrali za zapreko pravoslavja in znak, kateri ravno Velikoruse loči od krvnih bratov na zapadnih granicah. Karkoli je torej poljska politika vst.vorila, razdira sedaj ruska. V to svrlio deluje Rusija vže nad sto let. Katarina in Nikolaj sta pritirala najprej one unite v razkol, ki so bili v cesarstvu samem, Aleksander II. in III.-pa tudi poljske.
Cesar Nikolaj in njegov oberprokurator Protasow sta odtrgala leta 18159. dva milijona duhovnih podanikov od Rima. „81 e Rusi — prigovarjali so unitom — torej morate pripadati grški cerkvi." Na čelo unitom so postavili nadškofa, kateri po lastno zabilježenih spominih, je to dostojanstvo vsprejel, da bi pravo vero izpodkopal. Po vkazu carjevem ni smelo biti več unitov — ergo : Bič in Sibirija . ..
Uničena je bila unija v obsegu cesarstva: ostalo je za Aleksandra II. še 260 000 unitov v kraljestvu poljskem, ki je imelo še svojo lastno upravo. Po vstaji leta 1863. sta Milutim in Czerkaski kaj posebno bila vesela, ko sta v samem srci lehicke Poljske naletela na rod Rusinov grškega obreda. To jim je bila točka, ob katero se je rusifikacija jela opirati. Ti uniti, obkoljeni od vernikov latinskega obreda, so spoznavali pravo, rimsko vero. Naravnost se jih niso upali lotiti. Grof Tolstoj poslužil se
I) A gotovo še' v vočo korist otrpnjenemu izhodu. — Opomnja prelagatelja.
je nove metode Protasowa: imeli so uniti svojega biskupa — odstranili so jim ga; imeli so redovnike — Bazilijane, neprijazne razkolu — zaprli so samostane. Iz dotike s katoliki rimskega obreda prijeli so bili uniti nekatere običaje, ki so nasprotovali obredu grškemu : imeli so orgije, zvončke pri konsekraciji, klopi za verne, nosili so škapulirje in rožne vence: vse to so odpravili, češ, da imajo obredi dobiti izvirno čistost, in pristnost! K o s o p a uniti imeli vse, k a k e r pravoslavni — so jim rekli: imamo iste cerkve, isto liturgijo, torej potreba je, da imamo tudi — iste (1 lili o v n e, isto vero m a m y t, e • • • s a m a liturgija; t, r z e b a, ž e b y š m y m i e 1 i t y c h s a m y c h k s i g z y i t g s a m a \v i a r e — Ljudstvo ni bilo zadovoljno s tem no-votarjenjem. „Hočemo ohraniti vero svojih dedov,“ rekli so gene-ral-gubernatorju grofu Kotzebue. A odgovorili so jim:	„ S a j
vam pravzaprav p o v r a č a m o dedno ver o.“ Kozaki so jih primorali, da so obmolčali. V mnogih vaseh so vojaki metali iz cerkva orgije in klopi, v nekaterih so streljali v ženske, ki so branile vhod v cerkev. Ko j e zunaj na asimilacija bila dokončana, poslali so jim duhovnov, in vkazali duhovnom in ljudstvu leta 1875 podpisati adreso — za zjeilinjenje z — „materjo-cerkvijo“ ! Podpise je izžmela ali sila ali zvijača ..........
Mnogo tisoč unitov vprlo se je adresi. Toda poprijeli so se proti njim sredstev — kozakov (in to v XIX veku, za vlade gospodarja — toliko slavljenega radi — humanitete !) Globe, zapor, bitje, konfiskacije, prognanstvo, torture — vse izimši šafota bilo je v rabi Nasprotujoče duhovne so izgnali. Tudi nekoliko sto svetnjakov je bilo prognanih, nekoji v herzoneško, drugi v vrenburško gubernijo. Ti, ki niso hoteli odpasti, ostali so tam. Družine so se trgale : v druge kraje so zapodili očeta, v druge ženo in deco. Zemljišča onih, ki se niso hoteli vdati, so se prodala na dražbi. Kdor je ostal v kraji unitov, mora plačevati globe, ako se ne vdeležuje pravoslavnega bogoslužja in ne prejema svetega obhajila iz rok — popovih. Njihove cerkve so razdejane, a vstop v cerkve lat. obreda jim ni dovoljen ...
Ni jim na prosto dano piti iz studenca, katerega imajo za edino pravega. Mnogo jih živi brez sakramentov. Jeilen izmej mojih prijateljev, ki je Rus pravoslaven, je videl, kako je mati novorojenemu detetu razbila glavo ob zid, ne hoteč ga dati pravo-
. slavno krstiti!...........................,..........................
................................................................Hoteč
se izogniti razkolnih obredov jih živi mnogo v •— konkubinatu. Zahajajo daleč, da bi v Galiciji sklenili sakrament sv. zakona ; deco pa smatra vlada za — nezakonsko !!....
n.
Spoved Leona Taxila — bivšega brezverskega svobodomiselnika.
(Iz poglavja „LaL“)
„Grlavno pravilo vsakega, ki s peresom ali besedo navaljuje na cerkev, je to-le: vsako orožje je dobro nasproti verstvu in njegovim duhovnom. Klerikalizem je sovrag, kojega je treba streti s katerimi-koli sredstvi. Bog je zlo, torej vse, karkoli ljudi odvrača od Boga, je v bistvu dobro; radi tega tudi ni mogoče govoriti o brezverski nepoštenosti. Tedaj tudi laž, da le more
škoditi verstvu in duhovstvu, je popolnoma dobra Leon
Bienvenu, jeden bivšili mojih prijateljev, rekel je bolj v šali o papeštvu: „Seveda nam ni treba poznati vseh zločinov rimskih papežev; a pripovedujmo jih dvakrat, trikrat več, kaker nam znano.“ .... Kar je Leon Bienvenu v šali izrazil, delajo vsi moji bivši republikanski bratje in svobodni mislitelji, tudi ako tega ne priznajo. “
„Ko bi vsak prišel iu priznal, kaker jaz danes, kako je raz-seval mej nevedno ljudstvo laži, zginile bi kaker pena vse obrekovane legende, katere so nekateri izmislili, a drugi verno prežvekovali. I)a bi po mogočosti vsaj nekolika zla zadušil, katero sem prevzročil, je moja dolžnost, da izpovem vse laži, katere sem sam izlagal ali je pa razširjal meneč v blazni domišljavosti, da dobro delam po „ načelih Voltaire-ovih in framasouskih. “ „Jedna najnesramniših prevar je bajka o Ivanu Meslier-u, po Voltaire-u izmišljenem župniku. Legenda je tako izborno pisana za plitke glave, da jih gotovo prevara; kaj čuda torej, da
jo antiklerikalci koliker mogoče izrabljajo............Izdal sem jo
v 60.000 eksemplarih, ki so bili vsi pokupljeni. Izdavaje z nova to delo nisem vedel, da je legenda o nevernem župniku — laž. Še le pri pripravljenji pravega dela se mi je vzbudil dvom o verodostojnosti, ko sem staknil mnoga nasprotja. Kmalu sem spoznal resnico. Ker se je pa stvar vže tiskala in sem mislil, da se skažein pogumnega bojevnika, ako se mi sponese, da varam čitateljstvo XIX. veka, kaker je prevaral Voltaire čitatelje XVIII. — izdal sem delo.“
Dalje je izdal Taxil zvezke: „Z duhovnov strgana krinka," „Kaj so duhovni," »Naravno verstvo" in druge; vse to pa kot spise izmišljenega odpadlega župnika, ki je v svoji oporoki žup-ljane prosil, naj mu odpuste, da jih je celo življenje varal oznanjujoč jim vero.
»Ne morem pojmiti — pravi dalje Taxil — da iz vseh
30.000 čitateljev na novo izdanega dela mi niti jeden ni dokazal prevare Treba je res, da resnico govorim, neomejene zabitosti pri čitateljstvu, da ne more zapaziti zvijače'...............Repu-
blikanski listi, dasi so dobro poznali prevaro, so me proslavljali in v nebesa povzdigali. Tisočkrat so povdarjali koristnost novega izdanja .... Mogel bi imenovati pisarno, katera je za inserate . . . iz naše brezbožne denarnice prijemala mesečno svotico — štiri do šest tisoč frankov “
„Drugo te vrste delo, katerega sem se tudi jaz prav pridno vdeleževal, so spisi polni zlodjevih, gabnih laži, ki skrunijo spomin papeža Pija IX. Ker mora biti posebno nravnost prva čednost papeževa, zgovorili smo se, da pokažemo občinstvu Pija IX. kot človeka nad vse razkošnega. Zato smo si izvolili za naslov: »Skrivne ljubezni Pija IX.“ A ni bilo še dosti. Da bi bilo delo bolj mikavno, imeti smo morali še nekakega župnika Meslierja. Na to mesto smo vgnetli tajnega komornika papeževega in ga prekrstili v Karla Sebastjana Volpi-a; tega ime se je kmalu zalesketalo kot podpis avktorjev na čelu romana. Jaz sam sem napisal list izmišljenega komornika. Ta list smo objavili namesto predgovora, dobro vedoč, da bode potem ljudstvo tem slastnejše
požiralo daljne vrste Ne morem se izgovoriti, kajti vse
blato, obrekovanja, laži v nesramnem delu sem jaz izmislil."
• To delo je Leon Taxil objavil v »Republikanskem jugu“, katerega je. začel izdajati.
Dva načelnika francoske demokracije sta laskavo pozdravila novi list.
»Sem z Vami, dragi bratje," pisal je Viktor Hugo, „sem z vsemi, ki mladino vedejo k svetlu in domovino k svobodi."
A Louis Blanc mi je poslal list:
V Parizu dne 18. apr. 1881.
Dragi brat!
Z veseljem sem čjul, da se pripravljate izdajati v Montpel-lier-u list nazvan »Repub. jug.“, kateri ima spojiti republikance v jedno bojno vrsto proti klerikalizmu in skrbno razpravljati socijalna vprašanja. Dolžan sem izraziti simpatije k tako odločnemu podjetju.
V odkritosrčnem bratstvu Vam
vdani
Louis Blanc.
„Ni treba mi razkladati, kakovo pohujšanje in jezo so moji
članki vzbudili mej katoliki Komaj tri tedne je izhajal
»Jug“, vže je bil proti njegovim nesramnostim napisan protest, podpisan od več nego dva tisoč dam iz škofije Montpellierske."
»Ne le pismeno, ampak tudi ustno sem širil laži. Društva
svobodnih misliteljev so mnogokrat prosila, da jim govorim javno v njihovih krajih. O teh priložnostih so se antiklerikalci javno shajali in za se čilo propagando delali. Ako mi je le delo pripuščalo, nisem odrekel. Najljubši predmet so mi bili „zločini inkvizicije.1* O tem sem spisal dolg govor, katerega sem po okolnostih občinstvu krajšal ali daljšal; najkrajši je bil 45 minut, najdaljši 2 uri. V to svrho sem porabil vse protestantske pamflete poslednjih dveh stoletij, ki tisoče izmišljenih zločinov kidajo na ime dominikanskega reda.“
»Priljubljen junak moj je bil odpadnik XVI. stoletja, Giordano Bruno. Sestavil sem si iz nekolikerih enciklopedičnih slovarjev celo vrsto muk in trapenj, ki so se baje rabile v srednjem veku. Vse te sem prenesel na Bruna, kaker da bi bil vse trpel. Poslu-šatelji so svojo grozo izražali z glasnim vskrikom. So pa tudi imeli vzrok, saj jedno samo mučilo, kaker sem je jaz opisoval, bi bilo zadoščevalo, Bruna desetkrat vbiti. Pripovedujoč sem vse vekšal, a pazno zakrival resnico, da okrutne kazni niso bile 'nikakor delo cerkve, da biriči niso bili v službi niti papežev niti
škofov, ampak v službi navadnih sodnikov.....................Izdal	sem
zopet stare bajke pi otestantskih pamfletarjev, le da sem je še bolj poostril. Te vrste so bili posebno spisi o papežinji Ivani, historija Katerine Badierove, obrekovanje in laži o Leonu X. in
drugi Mnogokrat sem govoril tudi o spovedi. Po mojih
trditvah so bili vsi duhovni bedni sluge in vsi apostoli Jude. In vender nihče ni bil tako globoko prepričan kaker jaz, kako verno se varuje spovedna skrivnost. Ali jaz nehvaležnik v onih blaznih dneh se še spomnil nisem na vbogega duhovnega očeta svojega, kateri je, videč me bogoskrunsko sv. obhajilo prejemati obolel, in vmiral, ne da bi odprl ust in povedal vzroka svoje duševne in telesne bolezni.“
„Oh, zadostim-li kedaj za svoje zločine ?“
„Še druge laži sem zakrivil na škodo duhovstvu. Iz mašče-vavnosti sem se hotel norca delati z listom ultrasocijalistov „Vojska“, ki se je ob me zadiral, ker nisem zagovarjal nekega revolucijonarnega obsojenca. Izdajatelju tega lista Lissagaray-u sem poslal naslednje pismo :
Spoštovani gospod!
Sem zaseben tajnik nadškofa pariškega. Iz vzrokov, katere bi Vam nerad povedal, sovražim iz dna srca svoje predstojnike. Mi li dovolite, da bi poročal Vašemu listu? Izdam Vam vse spletke, ki se gode v nadškofiji, in to storim brez vsake plače. Ako soglasujete, blagovolite mi naznaniti v listnici vredništva. Jasno je, da ne bodete povpraševali po moji osebi.
Ivan Peter.
Drugi dan sem čital v „Vojski* : „Gospodu Ivanu Petru: Sprejemamo iz celega srca."
„Postal sem letopisec. Najneumniše gluposti sem pošiljal „Vojski“, a ta je verno tiskala, ne da bi kaj razmišljala. Krasne reči sem dopisoval!.............A	veiuler vse je šlo skoz vse repu-
blikanske liste. Drugikrat sem slikal, kako se noterdamski kanoniki pod zemljo zbirajo, da čistijo staro mučivno orodje, upajoč, da je bodo kmalu zopet rabili, ker pričakujejo v kratki dobi političen prevrat v prospeli monarhije. Vsi listi so to prežvekovali. Jediiii „Temps“ je trdil, da imajo sotruduiki Lissagaray a bel
na očeh.... Celi mesec sem tako vganjal  Ta historija
priča, kako lahko je dopisovati v liste republikanske; zadostuje, da se le vdriha po duliovstvu."
»Občinstvo niti ne sluti, s kakim nagonom se družijo in spajajo svobodomiselni pisatelji. Jedna sama laž, izplojena v temnem kotiči čisto neznanega lističa, zavihra vjednem trenutku po celi Franciji O da bi tudi konservativni listi enkrat ponavljali tako vseobče in z isto hitrostjo vsako resnico in obrambo proti obrekovanju, ki se izrazi v kateremkoli njihovem listu — potem bi se kmalu obrckovavcem skrajšalo in zožilo polje njihovega blatnega delovanja........“ l)
 „Nihče	me	ne pomiluj, da	mi je	ta javna spoved
težka. Nikaker. Navpak v sebi čutim prostost, blaženost in zleli-čanost. Pretežko breme mi pada se srca . . . Radujem, veselim se lomeč okove svoje, a neizrečeno se mi smilijo bivši drugovi radi njihove	duševne	bede in podlosti.	Nesrečni	so, ker še vedno
vlečejo	težo	prevare	za	seboj, ne da	bi	imeli	moči vreči jo od
sebe. “
III.
Grof Lev Nikolajevič* Tolstoj — o veri. ’)
Začel sem se spoznavati z vernimi iz vboge, priproste, neomikane vrsto ljudij — z menihi, kmeti....................................
............Smisel življenja v teh ljudeh je bil ta-le: Vsaki človek
je prišel na ta svet po božji volji. Bog jo pa tako določil, da vsak more svojo dušo rešiti ali pa pogubiti. Naloga človekova, dokler je živ, je rešiti svojo dušo; da pa dosežomo ta smoter, živeti moramo po božji volji, odrekati so moromo vsem radostim, katere nam nudi življenje, moramo delati, pokoriti se, trpoti iu biti potrpežljivi. Bog je življenje. On je to, brez katerega jo živeti nemogoče. Poznati Boga in živeti je isto. Glej, česa sem se naučil od prostega naroda: celo življenje vernih našega stanu je nasprotje nji-
i) lios, zlat nauk ; da bi si ga tudi slovenski konservativci globoko vtisnili v spomin in v srce !
*) Glej „R. K.“ str. 217. in 440.
hove vero, ali celo življenje vernih delajočih ljudi jo potrdilo smotrenosti življenja, katero podaja poznanje vere. Pogledal sem življenje in vero teh ljudi, a čim bližo sem ogledoval, tem bolj se je vtrjevalo mojo prepričanje, da njihova vera jim je neizogibno potrebna, in da rnzven njo ne daja nič življenju smisia niti ga dela mogočega. Mej tem ko sem videl, da v n a š o m društvu zapravljajo celo življenje v lonobi, v e 8 o 1 i c a h in v nezadovoljnosti z živijo n j cm, videl sem, da ljudstvo do zadnjega trenutka težko dela in jo zadovoljno so svojim življenjem. In videl sem no dva, tri, ali deset, ampak sto milijonov takih ljudi, kateri so poznali smisel življenja in znali živeti in vmreti. Vsi ti brez konca različni glede značaja, nadarjenosti, omike, stanu, vsi ti so poznali, popolnoma drugače kakor jaz nevodnež, smoter življenja in — smrti, b.ez uovoljo so so mučili, prenašali vboštvo in bedo, živeli in vmivali so, a n i k a k e r videč v tem ničnost, ampak blagor. Itadi tega sem se zaljubil v te ljudb Cim bolj seni prodiral v njihovo življenje, tako živečih kalcer vžo vmrlih — tem bolj sem jih ljubil i n t e m lože se mi je zdelo življenje. Yse počenjanje bogatih ljudi in učenih, njihovo umovanje, vedo in znanosti pokazale so se mi v novem svitu: spoznal sem, da smisel iskati * t e h rečeh je — nemožno. Življenje delujočega ljudstva, celega človeštva se mi je pokazalo v važnem znaku. Prepričal sem se, da ta znak je samo življenje, in smisel dan temu življenju je — resnica, iu oklenil sem so ga...........“
Ta razgovor Tolstoj končava-: „Spoznal sem, da sem zabrel, ne ker sem nepravilno mislil, ampak ker sem slabo živel.“
Dodati nimamo ničesar.....................................
III.
Slovan-jezuvit veučan v Rimu ! — Matija Kazimir
Sarbijewski.
Predniki pokličejo ga domov. Še enkrat — poslednjič — govoril je z Urbanom VIII, ki mu obesi svetinje za vrat. Eazven papežu zlagal je Kazimir ode tudi družim osebam n. pr. sv. Alojziju in Stanislavu Kostki, pri čemer moramo strmeti nad njegovo pobožnostjo.
Vračaje se domov potoval je po Ogerskem in prišedši na vrh Karpat zagledal se je se solznim očesom v svojo domovino, ki se je raztezala pod njim.
Iz vlastenske ljubezni zaplalo mu je srce v prekrasni odi. Ko bi vsa poljska srca enako vroče bila za domovino, gotovo bi ne bila Poljska nesrečna, kaker je dandanes. In ravno jezuvitom očitalo se je, da niso domorodci!
Ne da bi hoteli od enega jezuvita dovajati domoljubje za vse, nego le za vzgled oglejmo si Kazimirovo vlastensko ljubezen. Kdo pozna Poljaka, čegar srce ne gori za domovino ? Toda Ka-zimirov čut do domovine bil je čist, nesebičen. Dasi ne politik, spoznal je vender rane, na katerih je bolehala Poljska, ter je skušal po moči lečiti.
Kazimirova želja je bila, da bi se krščanski knezi zedinili proti Turkom ter je pregnali na azijatska tla. Pravi vlastenec skrbi za slavo svojega naroda, da se mu ohrani tudi v prihodnosti. Radi tega je mislil Kazimir, daje bolje Poljski v m r e ti v s 1 a v n e m b o j i, n e g o d a j o pogoltnejo evropejski velikani. Izraz domorodne ljubezni bila mu je krasna junaška pesen: Lehijada o Lehu, vtemeljitelji Poljske. Hotel je zabraniti, da bi se ne razkosala Poljska. Toda ako je bil ves trud zastonj, krivi so drugi. Ako je Sarbijewski ljubil svoja domača tla zlagaje in poklanjaje ustavljajoče pesmi junakom : Ivanu Sobjeskemu, Chodkjewiczu i. dr. in spominjaje jih pred pogubo Poljske, ne smemo nikaker misliti, da je prestopil redovniške meje. Kajti enak čut do domovine javili so jezuvitje povsod.
L. 1625 odkazali so mu predniki stolico govorništva v Vilni, kjer je spisoval poetiko v 4 zvezkih. Neznansko izurjenost v latinščini nabral si je prebiraje stare klasike. Ko je v prvič izdal svoja dela, segala je cela Evropa po njih in bogatini iz vseh krajev želeli so mu je zalagati.
Hugo Grotius sodi: „S. prekosil je Horacija.“
Balde, nemški Horacij, naziva ga »severnega Orfeja.14
Kaj pa navdihuje njegovim strunam tako idealno krasoto ? Sarbijewski p r e z i ra minljivost sveta, plameni v ljubezni do domovine, časti po otroško nebeške kraljico.
Oglejmo si še Sarbijewskega učitelja. L. 1620. začel je po povelji predavati modroslovje. Toda pesnikovanju se odreči! Pomagala mu je njegova žrtvovavnost, katero je izrazil v pesniški obliki: »Zveličar moj, daroval sem Ti srce, voljo, razum, vse je sedaj pri Tebi. Naposled darujem Ti še svojo dušo.14
Pravo tolažbo podajala um je svestrauska izobraženost.
V ujem je živela vsa sočasna tedanja veda kaker v Danteji in Calderonu.
Ker je imel kmalu učiti tudi dogmatiko, pripravljal se je za doktorat iz bogoslovja. Izpit je pa prestal nenavadno slavno, da mu je sam kralj Ladislav IV. podal svoj kraljevi prstan.
Sarbijewskega slava prikipela je do vrhunca, ko ga pokliče Ladislav I V. na dvor za spovednika in govornika svojega. Naučil se je sedaj pravopisne poljščine ter propovedoval, da so kar strmeli. Toda začelje vže bolehati Ladislav IV. ga vzame sč seboj
V kopališča badenska. Pa zdravilna moč vode ni pomogla. Oma-
goval je nagloma. Še enkrat, vže bolnega, je hotel poljski vojvoda slišati. Kazimir je govoril. Toda po krasnem govoru mu je začela v glavi vstati nezvanska bolečina. V možganih mu je počila žilica.
Dne 2. aprila 1646 je zapustila duša telo. V Varšavi v v nekedanji jezuvitski cerkvi so ga pokopali. Nikdo mu ni po-postavil spomenika. Spomenik najdraži, najkrasnajši — pesni njegove — so pozabljene, Poljska je razkosana.
Kje mu je torej plačilo ?
Iz poldnigolctnc zgodovine našega lista.
S pričujočo številko sklepamo prvi letnik ^Rimskega Katolika. “ Zdi se nam vmestno pri tej priložnosti malo ozieti se na kratko dobo svojega poldrugoletnega delovanja.
Doživeli smo marsikaj, prijetnega in neprijetnega, kaker se sploh godi na tej zemlji. Katoliško misleči razumniki po Slovenskem so koj od začetka priznali, kako potreben je tak list, ter nas ali pismeno ali ustno spodbujali, naj ga začnemo izdajati in, ko smo delo res pričeli, dobili smo priznanja in podpore od vseh strani. Vsem piijateljem in somišljenikom izrekamo tu prisrčno zahvalo.
Kako živo potreben je bil naš list za sedanje razmere na Slovenskem, so sicer najsijajniše pokazali naši verski nasprotniki — liberalci. Vže o prvem kratkem „vabilu“, s katerim smo naznanili slovenskemu občinstvu, da namerjamo izdajati list, tedaj še preden smo spisali le eno samo stran, zagnal se je na nas dnevnik slovenske liberalne inteligeneije: „Es muss auch solehe K a u z e geben 1“ — „Nur L n m p e sind bescheiden !“
Vender smo začeli — v Božjemu imenu  Menili smo pa,
da javni list ima pravico in dolžnost razpravljati in ocenjati, kar se javno godi in piše. Tako smo delali tiuli mi: vse objektivno, stvarno, z razlogi.
Povedali smo pa od prvega začetka vže se samim naslovom, ki smo ga dali listu, da hočemo Slovencem braniti sveto katoliško vero proti vsem napadom, naj pridejo od kodersikoli.
Ti napadi so pa prišli in prihajajo od naših liberalcev. Da se bomo torej proti njim obrnili, razumeti se je moralo vže samo po sebi. In obrnili smo se tudi resnično. Kako, s kakim orožjem, s kakim vspehom, sodijo naj čestiti bravci sami.
Jeza je rasla od dne do dne. Naravno tudi to, drugače ni pač moglo biti. Prikipela je pa jeza do vrhunca, ko smo se predrznih dr. Vošnjakov roman „Pobratimi“ oceniti ter povedati o njem, kar smo mislili, in kar mu je tikalo.
In o tej priliki zgodilo se je, da smo zapisali na 423. stran »Rimskega Katolika" naslednje osodepolne stavke, s katerimi smo označili dr. Vošnjaka in celo liberalno stranko, besede, s katerimi smo sklepali kritiko:
„Slednjič še nekaj. Znano, da je isti dr. Vošnjak, ki je spisal „Pobratime“, ob enem tudi priden pisatelj za — družbo sv. Moliora. In sicer prav pobožen, in skoz in skoz veren kristijan je di'. Vošnjak, ko piše za sv. Moliora. Ne kaker da bi bil morda versko prepričanje, katero je prej imel, izgubil ter zamenjal z drugim, nasprotnim, kar se zna vsakemu človeku pripetiti. Ne; ob enem in istem času piše dr. Vošnjak povesti za sv. Mohorja in romane a la »Pobratimi.“ Dovolj pogledati njegovo povest »Obsojen" v letošnjem koledarji sv. Moliora, kjer je poln vere v Božjo previdnost, kjer tako gorko in spoštljivo in pobožno govori o vsem, kar je krščansko; njegovo povest kinča cel6 ilustracija, ki nam kaže, kako duhoven podaje bolniku sv. obhajilo. Povest »Obsojen" pravim, ki je o i svt e m času prišla iz peresa Vošnjakovega, kaker »Pobratimi". Čujmo le! V povesti piše dr. Vošnjak: „Vsi smo v Božjih rokah." In moli Božjo previdnost : »Čudna so Božja pota in kar je pravo, i Bogu je drago." V romanu pa ne pozna više moči nego vsodo, slepo vsodo, kateri nihče ne vteče, v katere pesteh je človek igrača ; v romanu mu vladajo vesoljni svet in vsako bitje v njem »tajni činitelji."
Taka skrajnostna nasprotja je zmožen v sebi spajati eden in isti mož! No, vganjke ni težko rešiti. Družba Mohorjeva pobožne povesti dobro plačuje, zatorej si misli dr. Vošnjak: bodimo pobožni — za denar; a ker upamo, da bomo isto tako dobro razprodali Schopenhauerjevo robo, bodimo Schopenhauerjanci, bodimo spiritisti — ravno tako za denar!
Je li to moštvo, je do doslednost? Da, mladoslovenska doslednost je to, mladoslovenska značajnost! Pregovori Rothschilda, da jim dobro plača, in j utre mu prodajo Slovenijo, narodnost in ž njo ves svoj idealizem in realizem!“
To je bil »casus belli." Dr. Vošnjak nas je mej velikim ropotanjem liberalnih listov zatožil radi žaljenja časti. Slavna c. kr. sodnija nas je dvakrat pozvala pred se: kako in kaj. Mi smo odgovorili, da smo res pisali sami, da smo hoteli kritiko vati, da pa ne prekličemo ene same pičice.
Tudi listini prijateljem, ki so nam svetovali, naj bi reč z dr. Vošnjakom na tihem poravnali, češ, kaj se bomo Slovenci — bratje javno pred svetom ravsali, odgovorili smo: Ne!
Odgovor se je dr. Vošnjaku poslal v Ljubljano; in konec avgusta sem dan na dan pričakoval, da se mi naznani, kdaj se
bo treba zagovarjati pred porotniki. Ne vem kako — celo želel sem, da bi prišel ta dan!
Toda prišel ni ta dan. Namesto tega došel mi je prve dni septembra od slavne c. kr. sodnije „ odlok" preiskovavnega sodnika, kateri mi je zaznanil, da „vstavlja proti meni vpeljano vvodno preiskavo radi žaljenja časti/1 ker „dr. Vošnjak ni tožbe proti meni vložil v določenem roku."
*
* *
Tudi pero so liberalci našpičili proti nam, toda le za to, da bi nas zbadali in ščipali. Njih pošteni polemiki smo odkazali časten prostor na zadnji strani naših platnic.
Drngi so se zarotili proti nam — z molčanjem. Sem spada posebno »Ljubljanski Zvon/1
Tudi Stritarju se je primerno zdelo Slovencem zakrožiti jo tako-le :
„Bratje, od Levstika se učimo,
Domovino sveto ljubimo,
Delajmo zanjo, pa — molči m o !“
Le eden se je vzdignil proti nam — pošteno in možko, z orožjem učenosti — »Slovanski Svet.11 On je celo — dasi diše iz vseh stavkov herezijo in pravoslavje — prevzel nalogo dokazati, da »Rimski Katolik11 spodkopuje katoliške dogme, da smo heretiki, a on da je — rimsko-katolišk. In tako daleč ga je prignala gorečnost za katoliško dogmo, da proti nam na vojsko pozivlje vse „druge doktorje svetega pisma in svečenike, ki so brez doktorskega naslova, veščaki svetega pisma in krščansko-katoliškega nauka."
Toda „Slovanski Svet." je tako nesrečen, da mu neče nihče verjeti. Doktorji svetega pisma in svečeniki slovenski so sicer slišali njegov poziv, toda začeli so odgovarjati vse drugače, ka-ker si je obetal »Sl. Svet, " Zbirajo se na vojsko, a ne proti »Rimskemu Katoliku", marveč proti — »Slovanskemu Svetu11 in njegovim zaveznikom.
Njegov poziv našel je odmev — v zaupnicah, ki se nam pošiljajo s celega Slovenskega.
Mi se teh zaupnic iz srca veselimo in jih v naslednjem tudi prijavimo. Pričajo naj slovenskim liberalcem, da nismo — kaker izraža ena iz mej njih — osamljeni. Zatrjujemo pa o tej priložnosti slovesno, da ne iščemo niti slave niti kateregakoli dobička. Kdo nam je v stani kaj takega očitati ? ! Priznanje veljaj Bogu in njegovi resnici. Mi bi v tem boji najrajši ostali nepoznani, skriti. Ker pa to ni mogoče, hočemo kaker doslej, javno, nevstrašeno dvigati katoliško zastavo. Z nami je Bog!
666	IZ POLDRUGOLETNE ZGODOVINE
Vsem duhovnim bratom in somišljenikom, ki so po zaupnicah j a v n o priznali katoliška načela, katera zagovarja naš list, izrekamo najtoplejšo zahvalo.
Zaupnice sledijo po redu, kaker so nam dušle.
I.
Prečastiti gospod d o k t o r 1
Dekanijska konferenca v Kanalu izrazuje «per acclamationem» vseh navzočih gospodov popolno priznanje Vašemu nevmornemu delovanju na pisateljskem polji in se popolnoma vjema z nazori, katere možato in uevstrašeno zagovarjate glede vere, nravnosti in resnice.
V Kanalu dne 15. avgusta 1889.
Predsednik konference :
Fr. Vidic
dekan.
Tajnik:
Fr. Kafol.
II.
Velečastiti gospod profesor!
Prijetna dolžnost je podpisanima Vam s tem naznaniti zaupnico, katero je sklenila tuk. dekanijska konferenca na predlog g. župnika Rihenberškega z vsemi glasovi (20) proti edinemu župnika Kramarja za Vaše vspešno in nevstrašeno literarno delovanje ; — ter pristaviva iskreno željo :
Bog blagoslovi Vas in Vaše napore za vero in narod !
V Komnu dne 17. septembra 1889.
Druge pastoralne konference dekanije Komenske
Tajnik :	1’rvomestnik:
Fr. Hebat	Adolf	Harmel
vikar.	dekan.
III.
Telegram veleč. g. dr. A. Mahniču, prof. v Gorici.
Mnogoštevilno danes v Trebnjem zbrani duhovniki iz vse te dekanije in bližnje okolice sporočajo Vam vbrauo «per acclama-tionem» resolucijo, da se popolnoma strinjajo z Vašim dozdatijim delovanjem na pisateljskem polji.
Trebnje 23. septembra 1889.
IV.
Podpisani duhovni Starološke dekanije, zbrani pri svojem g. dekanu, izrekajo polno zaupanje preč. gosp. dr. Mahniču za njegovo odločno delovanje v »Rimskem Katoliku*, kjer s toliko bistroumnostjo zagovarja edino prava katoliška načela na versko-narodnem in veduostno-leposlovnem polji, ter želijo preč. g. vred-niku vsestranskega vspeha in. blagoslova Božjega v uadaljno vspešno delovanje za pravi blagor slovenskega naroda.
V Stariloki dne 23. septembra 1889.
M. Kožuh
dekan.
Sledi še sedemnajst podpisov.
V.
Velečastni gospod profesor, vi.s oko uče ni gospod doktor!
Po pastoralni konferenci dne 19. t. m. mi je vsa p. n. duhovščina te dekanije naložila častno nalogo, naj Vam, veleč, gospod doktor in profesor, objavim nje brezpogojno in neomejeno zaupanje in priznanje za Vaše trudapolno delovanje, nevmorno marljivost in uevstrašeno potegovanje za pravico in resnico o vsaki priliki, sosebno pa v «Rimskem Katoliku.«
Z Vami in za Vami smo vsi, m o r a biti ne le vsak katoliški duhoven, ampak vsak, ki se smatra za resnega, trezno mislečega in resnicoljubnega moža.
Izvolite, veleč, gospod, blagovoljno sprejeti te iz naših Vam vdanih src izvirajoče izraze. Služijo naj Vam v malo zadoščenje za mnoge neopravičene, brezozirne in surove napade, s kojimi Vas obkladajo nasprotniki le zato, ker jim motite njih kolobare. Ravno to pa mora biti V.im in nam uajbolji dokaz, da ste na pravi poti.
Ako tem vrsticam dostavim še izraz najodličnejšega spoštovanja vse p. n. duhovščine te dekanije, spolnil sem radostnega srca mi dano nalogo in ostajam Vam, veleč. g. doktor in profesor, polnovdani spoštovatelj.
V Št. Petru pri Gorici dne 26. septembra 1889.
Anton Hvalica
župnik-dekan.
VI.
Vele uče ni gospod doktor!
Veledušno in nevstrašeno ste v svojem izvrstnem listu «Rimskj Katolik« dvignili častno zastavo za uajdražo svetinjo : čisto kato.
liške vere zoper lažnjivi liberalizem in novodobno brezverstvo. S svetlim žarom svoje bogoslovske in mbdroslovske vednosti temeljito preiskujete spise, ki skrivajo v sebi nevaren strup v vabljivi obliki, ter predrzno in pogubno delovanje, s strogo doslednostjo odločno zavračate. Z izredno bistroumnostjo pojasnjujete najvažnejša vprašanja naše dobe, osobito na versko-narodnem in ved-nostuo-leposlovuem polji
Ker se nasprotniki čutijo zadete, zato se ni čuditi, da Vas črtijo, da Vaše spise prevračajo, trgajo ter posameznim stavkom napačne pomene podtikajo, da bi Vaše spise osmešili pred svetom in s tem Vašim dokazom spodbili veljavo. Ker pa Vaši nasprotniki po svojem časopisji dan za dnevom hujše riijejo zoper Vas, ker se jim vidi, da bi Vas radi osamili ter v nasprotje postavili z drugimi duhovni slovenskimi, treba, da spregovore tudi Vaši prijatelji besedo jasno Vam, a tudi nasprotnikom Vašim :
Duhovni stolnega mesta Ljubljanskega Vam po soglasnem dogovoru čestitamo za Vaše trudoljubivo in plodouosno delovanje ter želimo, da bi tudi še nadalje s svojo obširno vednostjo in s svojim nevpogljivim, brezmadežnim značajem nevmorno delovali na tem častnem polji, ter s tem mnogo koristili našemu narodu, vzlasti njega «uadepolui mladini.)- — «Rimskemu katoliku«, želimo obilnega blagoslova božjega, vsestranske podpore in najboljših vspehov v blagor dragega nam naroda slovenskega !
V Ljubljani 2. oktobra 1889.
Ljubljanski duhovni.
VII.
Prečastitemu gospodu
gospodu dr. Antonu Mahniču, profesorju bogoslovja itd. itd.
v
Gorici.
Podpisani duhovniki Cerkljanske dekanije, zbrani pri pastoralni konfereuciji, naznanjamo s tem, da se popolnoma strinjamo z nazori, katere v «Rimskem Katoliku* zagovarjate — ne morda, kaker bi šle resnice na glasovanje, ali kaker da bi bilo duhovnikom še le potreba uaglašati, da so katoliškega mišljenja — ne! — temuč za to, da bodo nasprotniki videli, da niste osamljeni.
Bog daj srečo in blagoslov !
V Cerknem 14. oktobra 1889.
Josip Jeram
dekan.
Sledi še osem podpisov.
Liberalna kritika
proti
„ Rimskemu Katoliku« in njegovemu vredniku.
• Slovenski Narod*:
»/, raznih strani dohajajo zaupnice dr. Mahniču, kateremu bode stopruv sedaj greben vzrastel, dasiravno bi si smel misliti: '«0če, odpusti jim, ker ne vedo, kaj delajo.*
«Nespametno je torej,	da se pošiljajo gospodu dr.	Mahniču	zaupnice,	možu,
kateri	na to dela, da	se pri	nas vse zatre, kar je večno	lepo. To	je	nevarna pot,
za odgovor bodi — Poddragai*
•V nas zavladal je «sport». «Sport so raznolike zaupnice Goriškemu Mahniču, ki ženskam prirezava jezike in jih muči s svojo nate z a v n i c o.»
«B r u s* :
•V Gorici je dihur ki noč iu dan Sre knjige ;
Od sebe pa daje same fige.*
Telegrami »Brusu*:
•V i S a r j e : Pretekli mesec počastil je našo višino tudi dr. Mahnič, pri-šedši semkaj na božjo pot. Go'ovo je prišel se pokorit za svoje kozolce in vse zlo, katerega se je zagrešil v preteklem času nad narodom svojim »
•Iz Stare	l.oke: . . . , Le delajte propagando, ker	ne	čutite,	da s
tem	sami sebi	tla s	p odkop ujete ... »
•Iz Trebnjega: Tudi pri nas skovali so duhovniki zaupnico zloglasnemu Mahniču Vidi se, da gospodom jedna Po d draga še ni dovolj! Le tako naprej 1»
«I)r. Mahnič in »Sancho Panza* njegov srdita sta na ples, kaker dva sršena: ko bi mogla, klicala bi ogenj in žeplo z neba na vse plesavce.*
•Dr. Mahnič, Štefan Hodulja in konferencija v Komnu, pojdite rakom žvižgat!»
«I)r. Mahnič je in ostane vedno le »figura comica*.
•Ni jim bilo dovolj, da so dodaktologični razsvetljenci dali zaupnico dr. Mahniču, kateremu je jezikovna razlika jezikov in narodnost po-gansko-satanskivčinek Babilonskega napuha ter s tem i z-rekli nezaupnico sv. Duhu samemu!*
•Edinost*:
«Bil sem tedaj na Krasu, v domovini slavnoznanega Toneta od Kala . . . In nehote se mi je vkradla v misel znana obsodba ženskega spola. . . glede žensk : naj bi se jim namreč jeziki vsaj za tretji del prirezali in bi jih vse pozaprli mej štiri zidove in jim glavo vklenili v n a t v e z a v n i c o. Kruto in nespametno se mi je zdelo, da cerkveni bogoslov, doktor in profesor bogoslovja, prihaja do tacih nekristijanskih misli ter obsoja tako .nečloveško naše ženstvo ! Cenuir narava ni v srce zasadila nekoliko blažih misli . . komur ni lastno naravno nagnenje . . . onega narava ni porodila; prišel je iz kala in najboljše bi storjl .... da lovi še dalje žabe in «urhe» — v kalu.»
Zaupnica.
Podpisani, strogi privrženci rimsko-rimsko-katoliškega katoličanstva, zbrani pod ogrinjalom plašča modrosti Vaše učenosti, izrekamo nepopolno zaupanje nialo-častitemu
dru. dodatkologije,
alias :
dru. Tonetu od Kalu, za njegovo ničvredno delovanje v starem ogradju «Kimskega Katolika«, kjer s toliko zavistjo, škodeželjnostjo, ter s tolikim obrekovanjem naših slavnih prvakov slo-venskiPispričuje edino-pruva katoliška načela s6 svojim lastnim vzgledom.
Maločastitemu gosp dru. dodatkologije želimo pa vsestranskega vspeha in blagoslova božjega, prav kaker si ga sam zasluži se svojimi negativnimi zaslugami, ker vsak delavec dobil bode plačilo le po zasluženji Najgorkeja naša želja pa je, da bi ga venStler nehala trkiip^ina; . drugače naj ga nese kukec vrh Grintovca 11
Živela politika Mahnič [-a] -i-jada Živela, dodatkologija !
Slavospev.
Posvečen Nj. budalosti dra. dodatkologije,	jfp'
dru. Alahnil-u-
.To njih delih jih bodete- spoznali /» Sv. Matevž, evang.
Kopito osel dolgouhi vzdiga /- Da konje bi pobijal plemenite-,
A kaj! Dasi nad konje se zvišuje, —
1’a vedno z dolgimi ušesi miga-,
In v tem lastnosti so njega očite,
Značaj njegov to dobro razjasnuje ! —	•.
Naj osel sl odtrga i ušesa,
Nikdar ne seže njega glas v nebesa.
Ogrnol plašč modrosti je Pavliha (To tebe, doktor ! tudi1 nič ne stane).
Pavliha osla je naučil brati,
Da zdaj ponosno kliče sladki «i-ha» !
Od lleča do Gorice in Ljubljane Otrok že mora tebe vsak poznati In vsak želi: naj posla on se loti —
On osle razsvetli naj v vsakem koti!!
«Da sojeni ne boste, ne sodite!»
Tako i sveto pismo nam veleva,
In ti pravilo staviš to na glavo ? 1 —
O mi poznamo take tiče zvite,
Poznamo tebe dobro, vboga šleva !
Tako spričuješ ti resnico pravo?! —
Le sebe sodi, v miru pusti druge !
Ne potrebujemo mi take kuge 1
Dodatek.	'f- najmanjšo zaupnostjo
Štefč Cebedenais de Cebedense, s. r. Bricelj Katolikovič, s.,r.
Ljubljana, 6. X. 1889.	Brcek Kdlovič s. r.