str. 4
„SLOVENKA"
St. 18
Nesrečnež.
Vaška đogođbica. Napisal Ivan Ivanov.
Tihega Načeta so ga imenovali vaščani. Bil je lep
mladenič ; le govoril je malo. Svojo ljubezen je razodel
rudečelični hčerki starega, bogatega Češnika le z jednim
samim žarečim pogledom. Vedeli niso, kako se je to zgo-
dilo, in nihče si ni mogel pojasniti, kako je postal Nace
Franičin ljubimec.
Nace je bil čuden človek. Drugi bi se bili veselili
te sreče, a on je smatral to kot delo usode, katere ni
moči odvrniti. Njemu se je zdela ravna pot najboljša.
Vasovati, to se je domislil, kakor je rekel gospod župnik,
sam hudobni duh. Zato je premišljeval tri, štiri tedne
to stvar in naposled jasno povedal izvoljenki svoje misli.
,Če je prav, da se ljubiva, Franica, ni nama treba
skrivati svoje ljubavi, ako me pa ti ne ljubiš', je dejal
tihim glasom, ,bilo bi boljše, da vse končava čim prej.
— Če me pa le polovico tako kakor jaz tebe, povej mi
to lakoj, da pojdem še danes k tvojemu očetu in se
z njim dogovorim".
In Franica ga je veselo pogledala ter rekla : „Da !"
Nace je odšel na to mirno domov. Tu je oblekel
svoje nedeljsko oblačilo in povrh še dolgo suknjo svojega
rajnega očeta z lepimi, velikimi gumbi, ki so se svetili
kakor čisto srebro.
,Je vendar vražja stvar*, si je mislil Nace na potu
k Franičinemu očetu, „jaz in edina hči najbogatejšega
vaščana, ki ima škrinje napolnjene s trdimi tolarji in ki
vsega svojega zemljišča niti v jednem dnevu ne more
prehoditi. — Ba ! Stari je premeten. Gotovo je že zvedel
o najini ljubezni, saj je dosti klepetavih ženic ! In on bo
že vedel si vse urediti."
Prišel je do cilja. Postal je nekoliko. Slišal je silno
vpitje v hiši. Razločil je glasove starega Češnika in nje-
govega hlapca Toneta ; gotovo sta se prepirala.
.Nisem prišel o pravem času", si je mislil Nace in
se ravno obrnil proti domu, kar je zaslišal votel udarec,
kojemu je sledil glasen vsklik. Istočasno so se odprla
vrata in rudečelasi Tone se mu je zvalil pred noge, pri
vratih pa se je prikazel Češnik bledega obraza in stis-
nenih rok.
,.Pes !* je zaklical na tleh ležečemu, ..lahko bi te
pogazil kakor črva, tako si ravnal z menoj ! Če se mi
kmalu ne spraviš odtod, pokličem orožnike, da te bodo
vklenjenega peljali iz naše vasi !"
Tone je vstal. Mrko je pogledal svojega gospodarja
in se nato oddaljil.
Stari Češnik je stopil k Nacetu, podal mu roko in
ga peljal v sobo. Jezno je zaprl vrata in hodil nekaj
časa po sobi sem ter tje.
,Redek gost si, Nace.' je začel, ko se je nekoliko
pomiril, „in prišel si baš o takem času. Ne bom ti pravil,
kaj da mi je naredil Tone, pustimo to ! — Povej rajši,
kaj je tebe pripeljalo k meni?"
Nace je začel počasi svo o snubitev. Pravil mu je,
kako se že dolgo ljubita Franica in on, ter da bi se rada
poročila. V mraku ni zapazil temne rudečice, ki je oblila
obraz njegovega poslušalca. — Tiho ga je poslušal Češnik,
toda ko je Nace končal, in je rekel starec : ,Ne !*, skočil
je mladenič prestrašen po konci, mene, da je zadela Če-
šnika kap, ki je ječe govoril :
.Tone je bil pameten hudobnež, kajti hotel je od
mene le denarja, a ti si mi pa vzel najdražje, mojega
otroka. Ali morda se hoče predrznež le šaliti z menoj ! ?"
Nace se ni upal zagotoviti jeznemu starcu, da še
ni nikdar tako resno govoril, nego baš danes.
„Poberi se mi," je zakričal Češnik in mu pokazal
vrata.
Nace ni ničesar odgovoril. Obrnil se je omahuje
k vratom. Pri tem je vstopila v sobo slabotna postava.
»Bodi mi pozdravljen, sosed,' je zaklical Češnik
prišlecu, bogatemu vaškemu trgovcu, „veseli me, da ti
morem to takoj povedati ! Kar se tiče tvojega najstarej-
šega sina in moje Franice, je vse dobro ; drugi mesec
bo poroka
A teh besed ni več slišal Nace. K sreči se je že
oddaljil. —
Češnik prej morda ni resno mislil na Franičino mo-
žitev, a ker jo sedaj izgovoril odločilno besedo, sta se
takoj domenila oba moža glede ženitve.
Zelo zadovoljen z izidom svojega razgovora se je
št. 18
„S L O V E N K A-'
Str. 5
poslovil trgovec od Češnika. Točasi je stopal proti svoji j
hiši. Kar je skočil izza nekega grma Nace in hitel dalje.
„Počaki, Nace, da se kaj zmeniva! Lažje se hodi,
če se razgovarja."
A Nace se ni ozrl.
Trgovec je pa začel hitreje korakati in ga je na-
posled došel.
.Nace, saj ti hočem le dohro!"
„Vem, vem,' je ta odgovoril, ,vem, da ste vi eden
izmed mojih najbolj resničnih prijateljev."
.Veseli me, da to spoznavaš, dobri Nace ! — A
svetujem ti, pozabi deklico ! Jaz nisem hotel, tebi na
ljubo, da bi vzel Franico moj Josip, pa Cešnik je že tak
človek ! Značaj njegov je čuden, človek ga ne more ra-
zumeti. Nihče na primer si ne more pojasniti, zakaj da
hoče mojega sina rajši za zeta nego tebe — "
,Ker ima Josip grbo — menda !" je rekel Nace.
„Vsak človek je drugačen — —"
,Ali pa, ker vaš Josip gleda navskriž!'
„No, pustiva to. — Čuden človek pa je Cešnik,
prav čuden ! Ti si tako lep fant, ako prste stegneš —"
»Obvisi m^i na vsakem deset deklet, menite?!'
»Lahko se zanašaš na to ! — Čuden človek to !
Ah pa vendar, vse moje njive, moji travniki, vsa moja
polja, gozd, vsi meje na njegovo." —
Razne reči mu je klepetal možiček, ne da bi iz-
pregovoril Nace kako besedico. — Mrak je legel na zemljo.
Kakor s tekočim zlatom je razsvetljevalo solnce vrhove
gor; mirno je pel nekje zvon . . . X!e.,.bi bil pogledal
spremljevalec Nacetov obraz, ne bi si bil mogel misliti,
kako mu je razburjeno srce.      —
Toda kaj je bilo to?
Nemiren svit je zaplamtel,' kmalu je izginil in se
zopet prikazal. Večerna zarja vendar ne more biti taka.
»Kaj je ?•    .
„Moj Bog, Češnikovo poslopje gori !"
Doli v dolini je ležalo poslopje ; plameni so švigali
višje, zmeraj višje, razsvetljujoči okolico. Mogočni črni
oblaki dima so se gnali v zrak, zopet legli in se počasi
razširjevali čez ribnik.
Okoli njiju je začelo postajati živahno. Plat zvona
je bil. — Nacetu je izginila vsa kri z obraza. Kakor
okamenel je gledal to krasno, a tako grozovito sliko.
Videl ni ljudij, ki so hiteli k Češnikovemu poslopju :
slišal ni, kako so nekateri prestrašeni vpraševali trgovca,
ki se je tresel po vsem životu . . .
„Nace!* je zaklical nenadoma trgovec, ,ti si se
spri radi Franice z njenim očetom. Sam sera te videl,
kako si skočil izza grmovja ! Nace, kdo je zažgal Češni-
kovo hišo?"
Resno ga je pogledal Nace, potem pa je divje zavpil
— od groze.
^.Odgovori, človeče !" mu je zakričal nek kmet in
ga stresel.
»Nace, ti si zažgali'
Ta ni izpregovorii ničesar ... V tem je vrgel nekdo
kamen, in tiho se je žigrudll Nace na tla. Iz rane na
glavi pa je tekla kri po zemlji ... -  ¦
Kmalu so ga. peljali kot hudodelnika v bližnje mesto.
*
Ničesar niso rešili od hiše. Vse je pogorelo. Stari
Češnik je hitel v že na vseh straneh gorečo hišo rešit
svoj denar, pa ni več prišel ven. — Tudi Češnikov kiapec
Tone je izginil tedaj ; mislili so, da je končal v ognju
svoje življenje.
Nihče v vasi ni dvomil, da je Nace zažgal poslopje,
in tako je prišel ta pred sodnike. —
Obtoženec je govoril le malo. Povedal je, da je šel
za hišo Češnikovo le zato, da bi še jedenkrat govoril
s Franico, kar se mu ni posrečilo, a da hiše on ni zažgal.
Toda pred tako učenimi in izkušenimi gospodi mu
ni pomagalo vse to trdovratno molčanje ničesar ... In
tihi Nace je bil kaznovan s petnajstletnim težkim zaporom.
*
Pet let je že preteklo.--O kaznjencu ni go-
voril nihče več. — Kar se je raznesla v vasi čudna vest.
Tihi Nace ni bil pravi hudodelnik in je prebil pet let
nedolžno v zaporu. — V isti kaznilnici, kjer je bil Nace,
je bil zaprt drug hudodelnik, visok, oduren mladenič. Ta
je pred kratkem umrl in malo pred smrtjo vse povedal.
— Bil je rudečelasi Tone. — V jezi, ker ga je gospodar
zapodil, je zažgal poslopje. Potem pa je zbežal iz onega
kraja. — — Takoj se je vse to naznanilo Nacetu. Vsi
gospodje so ga obžalovali !n mu naposled povedali, da
sme iti, kamor hoče ...
Bilo je lepega pomladanskega jutra, ko je zopet
zagledal svoj rojstni kraj.
Koliko se je spremenilo od onega dneva ! Njegova
mati ni mogla prenesti udarca, ki jo je tedaj zadel ;
umrla je kmalu. — — Po njeni smrti je prevzel Nace-
tovo posestvice vaški trgovec. K temu se je torej podal
najprej prišlec.
Kako se je spremenil sam Nace ! — Njegova nekdaj
tako mo''na postava je bila sklonjena, bledo lice je bilo
suho, in oči niso več zrle veselo kakor poprej ...
In kaj Franica? ...
Nihče se ni razveselil njegovega prihoda. Večji del
so se mu vsi prestrašeno umikali. Le trgovec ga je sprejel
prijazno. Objel ga je in ni vedel dolgo časa, kaj bi rekel.
,Ah, Nace, kako sem sedaj vesel ! je dejal napo-
sled. rSedaj se je vsaj dokazala tvoja nedolžnost! . .
Kako so zaničevalno govorili o tebi, Nace! Da bi ti
vedel !.. Le jaz, veš, nisem verjel, da bi bil ti tak hu-
dobnež . . Zagovarjal sem te, pa kako zagovarjal ! . .
Oh kako sem sedaj vesel ..."
Pomiril se je šele, ko je začel govoriti Nace o ra-
čunih, a tedaj je oblila lahna rudečica trgovčevo obličje,
rekel pa ni ničesar. Peljal ga je v mračno čumnato in
mu tu dokazoval na dolgo in široko, kako da mora biti,
seveda, veliko ne v Nacetov dobiček.
Potem, sta šla na Nacetovo posestvo. Ko sta odprla
ograjo, jima je pritekel velik pes nasproti in jima za-
branil vhod. Le s težavo ga je pomiril trgovec, od strani
pa je jezno opazoval svojega prejšnjega gospodarja . .
Nihče ni več zaupal Nacetu.
,Nič hudega nočemo pripisovati Nacetu,"  so šepe-
Str. -6
,S LOVE N K-A"
Št. 18
tale jezične ženske, ,a zaupati mu ni ! Kar ni prej znal,
se je naučil zdaj med tatovi in razbojniki. — Torej je
boljše, 4a se ga varujemo! Če pa kdo res verjame, da
je popolnoma nedolžen, naj le opazuje Načetovo vedenje !
Kako varno in bojazljivo se vedno ozira na vse strani,
kot da bi se bal zasledovalcev. In kako se vstraši, ako
kdo stopi nenadoma prédenj ! Noben človek, ki ima dobro
vest, ni tako bojazljiv kakor ta Nace, in niliče nima tako
bodečega, tako zvitega pogleda!'' -
Zaničevan je hodil Nace okoli, ne da bi mogel za-
četi kaj resnega. Če ga je srečal kak znanec, se mu je
sam izognil, da ga ne bi morda razjezil. O svojem psu
pa je mislil, da to ni tako potrebno. Ko mu je nekdaj
skočil za vrat, je snel staro puško s stene in ga vstrelil.
Ko je gledal hudobno zver, ki se je valjala na tleh, je
mislil, da je sedaj res to, za kar ga smatrajo, hudo-
delnik in pa morilec ! . .
In česar ni storil, odkar se je povrnil v vas, je
storil zdaj. Tiho je šel v cerkev, stopU v najtemnejši
kot, pokleknil in molil. Naposled se je podal domov ;
s povešeno glavo, kakor je bila njegova navada, je stopal
po stezi. Kmalu je zaslišal korake. Proti njemu je pri-
hajala kaj čudna človeška dvojica. Kmetica z lepim, snaž-
nim robcem v roki, a poleg nje smešen pritlikovec.
Nace se je stresel. Spoznal ju je, Franico in Josipa!
Torej omožila se je z Josipom ? !.. No, saj je bila po-
korna hči, pa tudi trgovčeve njive in polja so ležale ravno
poleg Češnikovih.
Tudi Franica in Josip sta ga spoznala, a nista se
mu več mogla umakniti.
Nace ju je moško pogledal ; ko sta prišla bližje, je
snel klobuk z glave, a reči ni mogel ni besedice.
Ošabno mu je pokimal Josip, in njegova mlada so-
proga je hitro pogledala na drugo stran, da bi si obri-
sala solze, kakor je mislil Nace, v resnici pa le zato,
ker se je sramovala, da je nekdaj ljubila tega revnega^
bolnega mladeniča.
Resno jo je pogledal in korakal dalje.----
Noč je bila, tiha, krasna noč. Kresnice so letale po
zraku, cvetlice so duhtele, in mesec je razlival svoj srebrni
soj črez molčečo pokrajino. Zaupno je namežikaval Nacetu
in se mu smehljal, veliko prijaznejše nego Franica in
Josip pred tremi dnevi. A ta se ni zmenil za to krasoto.
Po glavi so mu rojile žalobne misli . . .
Kako je ljubil Franico, a ta ga je vendar zapustila
in vzela Josipa! , . Po krivem je pretrpel pet let v ječi;
potem se je vrnil, ko se je doznala njegova nedolžnost.
Pa kaj, ljudje vendar mislijo, da je on požigalec ! Kaj
mu hoče svoboda, ko ga ljudje ne marajo, ko ga zani
čujejo ! . . Vsi beže pred njim, vsi se ga boje . . On pa
naj bi to prenašal ?.. Ne ! . .
Drugi dan ni bilo Načeta nikjer, šel je čez noč po
sveti, nihče ne ve ne kod ne kam ...