Leto XXVI III 1929 III Številka6 Za višjo trgovsko usposobljenost Tožbe o nedostatni strokovni izobrazbi trgovskega, zlasti prodajnega osebja postajajo vedno glasnejše ne le pri nas, nego tudi pri Nemcih in drugih odličnih trgovskih narodih. Pri nas so te tožbe tem hujše, ker ima večina trgovskih nameščencev premajhno predizobrazbo. Da vsaj nekoliko dvignemo duševni nivo trgovskega naraščaja, je predpisal naš gremij za vzprejem v ljubljansko gremijalno šolo najmanj tri dovršene razrede srednje ali meščanske šole. Povsod, pri nas in drugje, pa se graja, da podajajo trgovske šole preveč nerabne teorije, a zlasti premalo praktičnih vaj in poukov v blagoznanstvu in prodaj eznan-stvu; marsikje pa se o teh strokah trgovski naraščaj vobče ne poučuje. Zato ustanavljajo po raznih inozemskih mestih posebne šole za prodajalce in prodajalke ali pa razširjajo učni načrt že obstoječih trgovskih šol z blago- in prodajeznanstvom; večje trgovske hiše pa imajo same za svoj personal posebne tečaje, v katerih se poučujeta omenjena predmeta praktično in intenzivno. žal, da ni dovolj strokovnih učiteljev strokovnjakov za ti dve trgovski panogi ter si celo v Nemčiji pomagajo z izkušenimi praktiki prodajalci, ki so seveda bolj enostranski in v metodi poučevanja često nespretni. Le redki trgovski učitelji imajo izpite iz tvarino-slovja kot glavnega učnega predmeta. Zato se blagoznanstvo ali sploh ne poučuje ali pa obravnava le kot manje važen privesek gospodarskega zemljepis j a, torej površno in nezadovoljivo za poznejše praktično službovanje. Zgodi se sicer često, da si izkušajo učitelji popolniti svoje blagoznanstvo s študijem knjig, a uspeh je večinoma diletantski in stoje taki avtodidakti v pogledu prakse prav tako na zelo šibkih nogah, kakor najboljši prodajalci v pogledu teorije. Dr. Viktor Poselil, profesor na visoki trgovski šoli, direktor instituta za blagoznanstvo itd. v Mannheimu, je izdal posebno kritično delo1 s predlogi, kako naj bi se ustvaril poklic prodajalnega učitelja, ki bi prejel svojo izobrazbo na visoki šoli in ondi položi' diplomski izpit. Taki prodajalni učitelji široke teoretske in praktične izobrazbe bi šele mogli podajati trgovskemu naraščaju tisto znanje, ki ga posebno potrebuje. Trgovski nameščenci se dele vobče v dve skupini: v pisarniško (bančniki, kontoristi) in v prodajalno; prva skupina piše, dopisuje, 1 Verkaufsschule und Verkaufslehrer. Kritik und Vorschlagc. n vpisuje in računa, druga skupina ima opraviti z blagom, nakupom in prodajo ter se s pisanjem peča le mimogrede. Trgovsko šolstvo pa se danes zanima malone le za prvo skupino in zanemarja drugo. Šolstvo je pač zasnovano enotno, za vse stroke obenem in podaja splošen poduk, kakor naše obrtne nadaljevalne (strokovne) šole, ki vzlic delitvi na skupine (splošna, stavbna, mehaniška, tehniška, oblačilna in umetna) ne morejo nuditi specialnega pouka vajencem različnih obrtov v sorodni skupini in na isti šoli ter v skupnem razredu. Kakor godrnjajo pri nas mojstri in vajenci, da jim nudi skupni pouk za specialno stroko premalo, dasi se uče vajenci vsega različnega, a dobivajo na svoje tožbe odgovor, naj si pač še sami vzdržujejo take specialne šole ali vsaj popolnilne tečaje na lastne stroške, prav tako je po malih mestih in njih trgovskih (gremijalnih) šolah vedno, po velikih mestih pa je navadno združen ves trgovski šolski naraščaj v enotnih razredih, v katerih se poučuje tedenski 6—8 (malokje do 10) ur — navadno le dva popoldneva — tekom treh let sledeče predmete: Jezik, trgovska veda, knjigovodstvo, korespondenca, trgovsko računstvo, državoznanstvo in gospodarsko zemljepisje. Ti predmeti zadoščajo za vajence pisarniške trgovske stroke, ne pa za prodajalce in prodajalke, ki jim je poznanje blaga glavna reč, poglavitno zanimanje, a prodajanje in nakupovanje blaga bistvo poklica. Tam je torej blagoznanje in prodajeznanje najvažnejše, a ga sploh ne dobe ali jedva površno. Dr. Poschl predlaga torej splošni tip prodajalne šole in za razrede prodajalk nov učni načrt, ki bi naj obsegal vsaj: Blago-znanstvo in prodaj eznanstvo, trgovsko računstvo, državoznanstvo in jezik. Ta prodajalna šola naj bi bila razdeljena v pripravljalno z vsednevnim poukom (okoli 25 ur na teden) tekom 1 do 2 let in v nadaljevalno šolo s 6 do 10 urami na teden tekom 3 let. Ves pouk naj bi trajal povprečno 4 leta. Blagoznanstvo naj bi podajalo vajencem pregled vsega blaga v trgovini, po skupinah, izvor blaga, njegovo predelavo, uporabo, vrednost, trpežnost, in tudi lepotno ceno (barvo in obliko). Ustvarja naj se razumevanje kvalitetne robe in pri vsakem blagu opozarja na kraje pridelave in izdelave ter na najvažnejše tvrdke. Prodajeznanstvo pa bi naj učilo, kako je ustrezati tvrdki in kupovalcu. Učna tvarina naj bi obsegala navodila, ki se tičejo duševne in telesne kvalifikacije prodajalca (ke), njegovih pravic in dolžnosti, splošne izomike, telesne olike, umetnosti prodajanja, občevanja s kupovalci raznih starosti, poklicev in omik, prodajalne znotraj in zunaj ter vseh važnih in manj važnih posameznosti v službovanju. Dalje naj bi se učilo naročanje blaga ter poslovanje z uradi in denarnimi zavodi, uporabljanje vseh vrst reklame ter poznanje vseh možnih primerov v življenju tvrdke od ustanovitve do razpada ali ustanovitve filijalk ter osamosvojitve nameščencev. Avtor podaja učni načrt v podrobnostih, ki obsegajo obsežno brošuro. V detajle se ne moremo spuščati; opozarjamo pa na to delo, ki je izšlo v založbi Jul. Springerja v Berlinu letos ter obsega 73 strani s slikami, naše strokovno učiteljstvo ter kuratorije naših gremijalnih šol v razmišljanje in uvaževanje. Nemško napredno trgovsko šolstvo nam je lahko vzor. Jasno je, da v staroverski primitivnosti ne moremo ostati, nego moramo stremeti po modernih vzgledih navzgor in naprej. Da so tudi naše šole potrebne praktičnih reform, menda ne dvomi nihče. Kdor ima trgovske vajence in drugo trgovsko osebje, pač rad prizna, da mu je potreba globljega in širšega znanja v blago- in prodajeslovju, a da mu ga ne nudijo niti v skromni meri, ker ni bilo doslej zanju niti časa, niti prostora, niti zares usposobljenih učiteljev. Ko odpremo v Ljubljani svoj Trgovski dom, pa nam bo mogoče misliti tudi na tako šolo ali vsaj na take tečaje. Nezadovoljnost z današnjim stanjem nam mora biti motor za višje stremljenje v bodočnosti. v. P—l Delovanje Jugoslovanskega nacionalnega odbora Mednarodne trgovske zbornice Na skupščini jugoslovanskega nacionalnega odbora MTZ je podal odbor sledeče poročilo o svojem delovanju: Delovanje MTZ postaja za gospodarske kroge vsega sveta vedno večje važnosti. Da navežejo tudi naši gospodarski krogi čim tesnejše stike z MTZ, se je ustanovil jugoslovanski nacionalni odbor, da bi mogli čim aktivnejše sodelovati v tej važni mednarodni ustanovi. Prvič je stopila jugoslovanska delegacija v stike z MTZ leta 1925 v Bruslju, kjer se ji je svetovalo, naj se ustanovi nacionalni odbor. 7. marca 1927. se je vršila na poziv beograjske trgovske zbornice ustanovna skupščina v Beogradu, ki je sprejela pravila in na kateri je bila izvoljena uprava nacionalnega odbora. Takoj po ustanovitvi se je pripravljal nacionalni odbor za kongres MTZ, ki se je vršil od 27. junija do 2. julija 1927 v Stockholmu. Naše gospodarstvo je bilo v inozemstvu le malo poznano, pa je zato nacionalni odbor sklenil izdati ob priliki tega kongresa brošuro «Pregled o našem gospodarstvu» v francoskem in angleškem jeziku, ki je dosegla jako zadovoljiv uspeh. Druga publikacija, ki jo je izdal nacionalni odbor, so bile resolucije štokholmskega kongresa s kratkim opisom delovanja MTZ. Za tem je izdal nacionalni odbor publikacijo o arbitražnem sodišču MTZ. Da bi preprečila dolgotrajne procese in velike stroške, ki nastajajo v mednarodnem sodnem postopanju v trgovskih zadevah, je osnovala MTZ svoje arbitražno sodišče, ki gospodarjem vseh držav garantira za hitro, nepristrano in ceneno sodno postopanje. Publikacija nacionalnega odbora je imela namen, da seznani naše gospodarje s to ustanovo. Na kongresu v Stokholmu je interesiralo našo delegacijo zlasti vprašanje plovbe po Donavi. Resolucija, ki je bila že pripravljena glede plovbe po Donavi, našo delegacijo ni mogla zadovoljiti, pa je prodrla s svojo zahtevo, da se sestavi poseben odsek, ki naj to vprašanje prouči. V tem odseku je imel svojega zastopnika tudi nacionalni odbor, kateremu se je posrečilo razbliniti popolnoma napačno mnenje, ki je vladalo v svetu glede plovbe po Donavi. Obstojalo je namreč naziranje, da plovba stalno pada, kar pa je baš obratno. Nacionalni odbor bo sodeloval tudi na kongresu mednarodne poštne unije, ki se bo vršil letos v Londonu. MTZ je izvedla pismeno anketo glede sprememb mednarodnih poštnih odredb, ki so potrebne za olajšavo poštnega prometa. Odbor je vzel za podlago svojega odgovora na MTZ jako dokumentiran elaborat g. Ivana Mohoriča,, tajnika zbornice TOI v Ljubljani. MTZ se poteguje za pravico prisostvovanja na mednarodnih konferencah in kongresih, da bi s tem pripomogla do sklepov, ki bi bili v korist mednarodnih gospodarskih krogov. Ker je predsednik njene poštne komisije podpredsednik nacionalnega odbora g. Vaša U. Jovanovič, se je obrnila MTZ na nacionalni odbor, ki naj bi skušal potom našega ministrstva pošte in telegrafa doseči, da bi dobila delegacija MTZ pravico prisostvovanja na predkonferenci, kakor tudi na kongresu samem. Na predkonferenci delegacija ni prisostvovala, upati pa je, da bo dobila pravico prisostvovanja na kongresu. MTZ živo deluje tudi na čim boljši organizaciji mednarodnih sejmov in razstav. Zaradi slabe organizacije se stalno veča število mednarodnih sejmov, ki se mnogokrat istočasno vrše v več krajih. Da bi se dosegel sporazum za koordinacijo sejmov ter da bi se preprečilo razkrajanje njih ekonomske moči, je MTZ podvzela akcijo za znižanje števila mednarodnih sejmov splošnega značaja, da se malopomembni splošni sejmi pretvorijo v specijalne, da se redno objavlja koledar mednarodnih sejmov ter da se izenačijo vozne olajšave. Nacionalni odbor je izvedel potom zbornic in sejmov pismeno anketo ter stavil MTZ svoje predloge. Ta akcija je imela uspeh. 22. novembra 1928 je bila podpisana v Parizu konvencija o mednarodnih sejmih. Da bi dobila MTZ jasno sliko o potih, prometu po njih, dolžini, vrsti, taksah, ki se pobirajo in vzdrževalnih stroških v raznih državah, je izvedla pismeno anketo. Za nacionalni odbor je obdelal v izčrpnem referatu to vprašanje tajnik zbornice TOI v Ljubljani g. Ivan Mohorič. Referat je uporabila MTZ za svoje študije. Nacionalni odbor je v sporazumu z našimi bančnimi organizacijami sodeloval tudi pri reševanju vprašanja o dokumentarnih kreditih, pobijanju falzifikatov kreditnih pisem in autentifikaciji plačilnih nalogov. Vprašanja pomorstva je reševal odbor v sporazumu s splitsko zbornico. Sodeloval je nadalje v vprašanjih brzojava in telefona —-vedno je v zvezi in sporazumu z nacionalnimi odbori Češkoslovaške, Rumunije in Poljske. Zgoraj navedeno je le drobec obširnega delovanja MTZ. Veliki problemi, s katerimi se je bavila oziroma se bavi, so — obnova Evrope po vojni, sodelovanje na Dawesovem reparacijskem načrtu, odstranjevanje motenj v trgovini itd. Letošnji kongres MTZ, ki se vrši od 8. do 13. julija v Amsterdamu, pa bo posvečen predvsem študiju državnih in javnih ter zasebnih podjetij itd. — Skratka — MTZ predstavlja Ligo narodov privrednikov. Ugodnejši razvoj našega gospodarstva bo pa prinesel tudi intenzivnejše delovanje nacionalnega odbora. P. S. "— 1------------ Reklama v napisih, tablah, izveskih, in-serafih, lepakih L dr. (Dalje) Reklami služi tudi znamka (marka), ki označuje robo kot specialen izdelek tvrdke, kot znak posebne kvalitete in posebne izvedbe. Znamka sama govori, čegav, kakšen in odkod je izdelek. Po znamki veš, kakšne vrednosti je n. pr. porcelan, odkod so galoše, čegav fabrikat je nogavica, čegav srebrn ali kovinski izdelek, čegav in kakšne kvalitete so čevlji itd. Znamka je obenem reklama in zaščita. Uporabljati se mora povsod in vselej, na napisni tabli, na računih, pismih, pečatih, nad vrati, na vozeh, na čepici sluge itd., izvršena v tisku, v pločevini, v kamenu, naslikana, kliširana, vžgana ali šablo-nirana. Tako jo vidijo ljudje vedno iznovega, si jo zapomnijo, po nji vprašujejo. In tako izvršuje znamka svoj namen z uspehom. Ime se pozabi, znamka pa ne. Znamka pa mora biti okusna, preprosta, samasvoja in lahko zapomljiva; zato se je treba posvetovati z umetnikom in naročiti znamko grafiku. Znamka ne sme biti obložena, pač pa mora biti markantna, izvirna in lepa; znamka je kakor časten ščit ali grb, zato se ne menja z modo, nego je neizpremenljiva. Nikar si ne domišljaj, da znaš sam narisati tako znamko in da jo je treba le izvršiti (kliširati, uliti, naslikati). Kvalitetno delo zahteva kvalitetnega delavca; dobre čevlje izdeluje le dober čevljar, umetnine pa le umetniki ali vsaj strokovnjaki. Zelo previden mora biti trgovec tudi glede takozvanih besednih znamk, tvorjenih iz začetnih zlogov ali črk več zaporednih imen. Po vojni se je besedna znamka do karikature zlorabljala, malokatera pa je taka, da si jo ljudstvo zapomni. Pročelna (fasadna) reklama tudi ni lahka reč. Pravzaprav je vsaka tabla, vsak izvesek nevaren arhitekturi poslopja in je najugodnejši napis tisti, ki je direktno na steni naslikan, ali v lepih metalnih črkah na steno obešen ali iz kamena v steni izklesan. Vsaka tabla na pročelju lahko kvari slog poslopja. Napisi tvrdk v metalnih črkah ali izklesani ali uliti v beton pa se dajo lepo prilagoditi arhitekturi. A treba se je torej posvetovati z arhitektom akademične izobrazbe, ne pa s kmetiškim ali predmestnim zidarjem in mizarjem. Ker pa ni vsak trgovec lastnik hiše, v kateri trguje in se zato s trgovino včasih seli, se mora zadovoljiti z napisno tablo ali z izveski. Kakšne naj bi bile napisne table, smo že povedali; o izveskih pa bi bilo omeniti še to in ono. Izveski iz srednjega veka so bili glede kovinskega dela in glede slikarij ali plastike tako krasni in zanimivi, da jih hranijo še danes kot obrtne in resnične umetnine po muzejih. Dandanes ni lahko dobiti umetnika ali vsaj umeteljnega obrtnika, ki bi se »ponižal« in se ukvarjal z napisno tablo ali z izveskom. Hans Hoebein ml. je bil velik umetnik in se ni sramoval naslikati reklamni izvesek. Dandanašnji pa različni umetniki rajši razcapani stradajo, kakor da bi s svojim znanjem razširjali okus in umetnost v realnem življenju. Nemci imajo svoj Verunstaltungsgesetz z dne 15. julija 1907, Jugoslavija pa ga nima še danes. Tudi po naših obrtnih in obrtnih nadaljevalnih šolah se o okusu in umetnosti ne govori, ker se pač večina učiteljev s takimi »nepotrebnostmi« ne peča. Zato pa so naši mojstri napisni slikarji po veliki večini šablonski konservativci, njih pomočniki pa nimajo o oblikovnih zakonih arhitekture niti pojma in delajo brez ozira na barve, sloge in okolico po stari brezokus-nosti dalje. Traugott Schalcher piše v svoji knjigi »Die Reklame der StraBe«: »Treba je (obrtnikom) vzbuditi čut za odgovornost. Mojster naj se nauči spoznati, da tvrdkin napis ne sme biti tuje telo na njegovem bodočem mestu. Preizkušnja (za mojstra in pomočnika) naj se ne omejuje več na čisto strokovno stran, nego se mora razširiti tudi na vprašanja umetniškega takta, sloga, slovnice in pravo-pisja!« (Vse, kar smo tudi mi povedali o slovenskih slikarjih napisnih tabel in izveskov.) »Toda tudi naročevalci — torej trgovci in obrtniki prodajalci« — piše isti — »ki zahtevajo često v lastno škodo naj večje bedarije in prismojenosti, bi se morali poučiti in postati uvidevnejši. Kako naj se to zgodi? V Švici imajo Heimatschutz (zaščito domovine), ki pobija najbolj grobo zlorabo reklame; tudi Nemčija in Avstrija imata društva in zveze, ki služijo varstvu naravnih lepot in starih spomenikov. Njih stremljenja so dobra in hvale vredna. Spoznanje, da reklame prav tako ni mogoče prepovedati, kakor naturnih pojavov, da pa jih je možno ublažiti in izpremeniti na korist kulture tako, da se prokletstvo premeni v blagoslov — to spoznanje se, žal, glede reklame na cesti še ni uveljavilo. Novine, zlasti pa film, bi se morale zavzeti za to reč, ker tako bi prišla taka stremljenja resnično med ljudstvo. Posebno film bi lahko prikazoval rakrane, opozarjajoč z vzgledi, kako je in kako naj bi bilo. Tu bi bila naloga za državno zaščito umetnosti, za prosvetno ministrstvo. Hišnim posestnikom bi bilo treba pokazati, kaj lahko narede z dobro reklamo iz svojih hiš in kaj so naredili iz njih s slabo, grdo reklamo. Pri ničemernosti in sebičnosti je treba zgrabiti človeka: predočiti mu je treba, kako postane njegova hiša po dobri, lepi reklami več in kako po slabi, grdi reklami manj vredna.« Tako piše nemški strokovnjak, a njegovo mnenje velja še bolj za naše, v marsičem daleč zaostalejše razmere. Glede napisnih tabel bi bilo vsekakor in brezpogojno uvaževati še sledeče: tabla naj ne visi nagnjena, ker moti navpičnost fasade in je napis težje čitljiv; tudi naj ne bo preširoka, da ne sega preko napušča in robov, nego se mora strogo ujemati s prostorom med okrajki. Črke naj nimajo naslikane sence, ker učinkujejo ob izpremembah razsvetljave nenaravno in celo smešno. V napisih je glavno vrsta trgovine ali obrta, ne pa ime trgovca ali obrtnika. Kupovalcu gre za blago, ne pa za trgovčevo osebo. Glej torej, da pove tvoja tabla ali tvoj izvesek predvsem, kaj prodajaš ali izdeluješ! In ne bahaj se preveč, kajti le kdor je majhen, se rad povišuje in — smeši! Reklama je reprezentanca, zato ne sme biti nadležna, nego vabljiva ter prijetna za duha in čutila. Ni res, da je reklami dovoljeno vsako sredstvo; prav zaradi takega zmotnega naziranja je v reklami toliko umazanega, grdega in nedostojnega, da škoduje celo lepi in dostojni reklami. V reklami se kaže kulturnost in z reklamo se razširja kultura. Ne muzeji z dragocenimi, malokomu znanimi in pristopnimi umetninami, nego dobra reklama s svojimi sredstvi (slikanimi, plastičnimi, tiskanimi i. dr.) lika in dviga okus in ljubezen do umetnosti. Marsikje so lepe reklamske slike začetek ljubezni do slikarske in kiparske umetnosti ter prvi pogon za zbiranje izvirnih umotvorov. Zakaj reklama podaja dandanes že umetnine, ki jih je tudi najstrožji kritik vesel. Vsak človek količkaj izobraženejše duše in razvitega pogleda ljubi lepe oblike, harmonične barve, izrazit obraz, zanimivo krajino, ljubek prizor itd.: tega dejstva se mora zavedati reklama in služiti podjetju, hkratu pa ugajati dobremu okusu. Toliko ljudi prihaja z vseh mogočih šol, žal, da jih tako malo služi življenju in ljudstvu. Tuji so vsemu, kar zahteva življenje in ljudstvo; zato žive osamljeni in zagrenjeni, često v bedi, jalovi domišljavci, ki niso za nobeno praktično uporabo. In celo pri nas se najdejo prismojeni kritiki, ki kriče: ne ustvarjaj tako, da ugajaš ljudstvu, ne slikaj, ne kleši, ne piši, ne pesni, ne gradi tako, da ugajaš in ustrezaš, nego tako, da si le meni in sebi všeč, čeprav te zato vrag vzame! Potem ni čudno, da se naše ljudstvo, naš trgovec, naš obrtnik, naš hišni posestnik i. dr. zatekajo k umetnikom in strokovnjakom drugih narodnosti ali pa ostajajo brez pomoči in brez sveta, ker ga doma ne najdejo ... To velja tudi za reklamo po požarnih zidovih. Vselej bi moral sodelovati umetnik, ki uvažuje obliko stene, okolico in arhitekturo. Jasno je, da stene ne smeš uporabljati kakor inseratno stran novin: torej ne več reklam z mnogimi besedami ali celo z mnogimi vrstami na eni steni, nego le ena preprosta, okusna drastična slika ali risba ter čim manje besedila! Slika ne sme biti preveč vsiljiva, barva bodi okusna, linija stroga in preprosta. Sploh je naloga težka in zahteva previdnosti, več poizkusov ter strokovnjakov, ki imajo v tem pogledu dovolj rutine ter poznajo res odlične vzorce. Nadejamo se, da bodo naša Srednja tehniška šola, Probuda, Trgovska akademija, pa tudi naše gremijalne in obrtne nadaljevalne šole posvečale vedno več pažnje tudi vsem granam moderne, okusne, taktne in zlasti še umetniške reklame, želimo pa še prav posebno, da se najde tudi med našimi oblikujočimi umetniki vseh vrst dovolj resnih, duhovitih in spretnih zastopnikov lepe in dobre izvirne slovenske reklame na čast naših podjetij in slovenske kulture. V plakatni stroki delujejo že dva, trije; želeti pa jih je še več in vedno boljših. Plakat mora imeti v sebi umetnost, da zbuja pozornost, radovednost in opozarja vedno iznovega na neko gotovo robo, neko gotovo ime, na neko specialno prednost in vrednost. Kratek in živ, mora biti izviren, dovtipen, bistroumen, krepko ali ljubeznivo umetniški, intenziven v obliki in barvi. Šele v drugi polovici preteklega stoletja je nastal umetniški plakat na Francoskem, kjer so ga Cheret, Forain, Toulouse, Lautrec, Steinlen, Carau d’Ache, Paul, Abel, Faivre i. dr. razvili polagoma do viška. Za Francijo je prišla Anglija, nato pa zlasti Nemčija, ki je v plakatu zastopana po imenih najbolj uglednih umetnikov: Th. Th. Heine, Jul. Klinger, Nik. Gysis, O. Fischer in Luc. Bernhard so bili tovariši danes znamenitega umetnika v plakatih, Lud. Hohhveina, ki je dobil že celo vrsto posnemovalcev po vsej Evropi. Ni pa vselej slikani plakat najbolj umesten, nego je včasih zgolj besedni plakat še najbolj efekten. Treba je torej razlikovati! Tudi serije plakatov, ki so nadaljevanja medsebojne skupne reklame, so često uspešni. Morajo pa biti po tisku in obliki enotni, da jih ljudje takoj opazijo in čitajo. Glavno pa je pri teh, kakor pri vseh: originalnost in duhovitost brez dolgoveznosti. Tudi nalepljanje istega lepaka v skupini se včasih obnaša, a ne vselej. Plakat sredi svobodne narave, sredi parkov in vrtov ali drevoredov pa je neumesten ter vzbuja skoraj vedno le nevoljo. Meščan, ki hoče uživati naravo čisto in mirno, sovraži reklamo, ki kazi drevje, vodopade in tihe pote. Po velikih mestih izkoriščajo visoke ograje okoli novih stavb za nalepljanje reklamskih plakatov. Gotovo je vsaka taka ograja grda in jo plakati umestno pokrijejo. Toda lepaki morajo biti lepi, okusni, zakaj stokrat grd lepak drug tik drugega je le ogromna gz’doba. Tudi trgovski vozovi so odlično reklamsko sredstvo, ako so originalni in dekorativni; napis na njih mora biti čitljiv tudi med najbolj naglo vožnjo. Tudi okusno drastična slika je na takih vozovih uspešna. Kar velja za trgovski voz, velja tudi za avtobus in za cestno železnico: malo teksta, žive barve, prijetna oblika, lahko čitljive črke napisov se naglo vtisnejo spominu ljudi. In ker je človek že tak, da se navadi vsega in si zapomni, kar se mu ponavlja, bo v trgovini izbral med dvema fabrikatoma navadno tistega, čegar ime mu je znano, ker ga je tolikokrat slišal ali tolikokrat čital po ograjah, po vozeh, avtobusih ali na cestni železnici. Toda na enem vozu sme biti le ena vrsta reklame, ne pa cela mešanica različnih. Čakalnice, javne ure, skrinjice za pisma, celo javna stranišča se izkoriščajo za reklamo. Letala razsipljejo lepake in majhne balone za otroke razdeljujejo nekatere trgovine, da razširjajo med ljudi svoje ime, svojo znamko. Kostimirani nosači nosijo v gosji vrsti po ulicah isti lepak ali napis, včasih celo v čudnih, a malokdaj okusnih zabojih. Ta vrsta reklame je že podobna cirkuški, ki zlorablja svoje klovne, Indijance, zamorce in jahalke za reklamo. No, humor in groteska, ako sta v mejah okusa, sta zmerom priznano reklamsko sredstvo. škoda, da se manje izkorišča živa mlada lepota. Včasih pa se le pojavi tvrdka, ki pošlje lepe, enako oblečene deklice v dolgi vrsti ali skupini na ulice, da z napisi na sebi, z razdajanjem reklamskih listkov ali kart ali celo raznih fabrikatov v najmanjši lični obliki opozarjajo na svojo tvrdko. Celi reklamski izprevodi peš, jež in na vozeh so dandanes le še izjemen pojav velikopotezne, umetniške, folklorne, splošne obrtne ali trgovske reklame. (Konec prihodnjič) Mirko Mermolja Zunanja trgovina Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Dalje) Precejšnjo vlogo v našem izvozu igrajo tudi živalske kože, katerih vrednost je zadnja leta nekoliko napredovala in je znašala v 1. 1927. 107 milijonov dinarjev. Če omenimo še izvoz masla, masti, sira in kaškavala v skupni vrednosti 1. 1927. 583 milijonov dinarjev, tedaj smo navedli vse naše važnejše izvozne živalske produkte. Izvoz živinorejskih produktov je za našo državo iz navedenega izredno važen in to zlasti radi tega, ker obstoji velika nevarnost konkurence na žitnih tržiščih s strani Amerike, med tem ko nam na živinorejskem trgu ta ne more konkurirati; baš radi tega je treba prav živinoreji posvečati največjo pažnjo. Kot tretjo veliko izvozno grupo je treba omeniti gozdne produkte, katerih izvoz je do leta 1925. stalno naraščal in dosegel tega leta vrednost 1119 milijonov dinarjev samo v stavbnem lesu. Izvoz tega je sicer zadnje leto nekoliko nazadoval, a celokupni izvoz je napram lanskemu letu precej narastel tako, da znaša danes vrednost vseh izvoženih gozdnih produktov 1210'5 milijona dinarjev. Prvo mesto med njimi zavzema še vedno stavbeni les, temu sledi 1 e s za kurjavo in nato železniški pragovi in izdelki iz lesa. V splošnem moramo reči, da je naša gozdna industrija zadnja leta zelo napredovala in tvori danes že ostro konkurenco Avstriji in Rumuniji. Naša lesna industrija se je že popolnoma prilagodila potrebam eksporta in naš les se danes izvaža celo v daljno Južno Ameriko. V svrho boljega razpečavanja lesa se je ustanovil celo pred kratkim jugoslovensko-rumunski lesni kartel, katerega tvori 14 rumunskih in 8 jugoslovenskih lesnih veletvrdk. Govori se, da bodo h kartelu pristopile tudi češkoslovaške in madžarske lesne tvrdke. To bi bili v glavnem vsi naši važnejši izvozni produkti. Izmed ostalih bi bilo treba še omeniti nekaj kovin in rud, pri katerih zavzema najvažnejše mesto surovi baker, katerega izvoz je do 1. 1924. stalno naraščal in dosegel istega leta vrednost 346-5 milijona dinarjev, pa je naslednjega leta padel na 227-7 milijona dinarjev in od tedaj dalje zopet nekoliko porastel tako, da je znašala vrednost preteklo leto 257-6 milijona dinarjev. V poštev pride še izvoz svinca in železne rude; izmed produktov kemične industrije pa soda, kalcijevi preparati (umetna gnojila in karbid) ter cement. Tudi izvoz tega je do h 1924 naraščal, od tedaj pa stalno pada. Vzrok bi bilo iskati predvsem v tem, da bi imeli ugodni trg za cement v Španiji, da pa je inozemska konkurenca preostra, čemur so krive v največji meri še neurejene trgovinske zveze s to državo. S tem je dovršena razlaga našega izvoza. Nedostatki in vzroki nazadovanja so bili deloma omenjeni, obširneje pa se bom ž njimi pečal, ko bom govoril o nedostatkih naše zunanje trgovine sploh. UL Naše uvozno blago Vrsta blaga Količina 1920 1921 1922 1923 1924 1925 192(1 1927 Poljedelski pro- 1000 ton 2P8 55-8 97-2 79-3 77-9 108-4 87-3 121-6 dukti milj. Din 123-:! 287-4 6G0-4 735-5 805-1 954-4 788 1 815-7 Živinorejski pro- 1000 ton 2-0 7-7 8-0 14-9 19-8 17-0 21-0 1G-3 dukti 1000 kos. 0-'2 28-<> 21-2 36-4 39-6 37-5 36-0 39-7 Mineralijo 1(XX) ton 102-2 188-5 481-7 473-G 533 3 733-9 619-8 668-3 milj. Din 287-5 252-1 482-4 520-4 528-0 (106-0 541-0 489-7 Vosek, sveče, mi- 1000 ton 108-0 73-0 75-0 80-0 60-8 128-0 152-5 121-4 lo, kemični in lekarniški predmeti milj. Din 321-2 231-8 332-7 381-7 354-9 498-9 478-8 455-0 Produkti tekstil- 1000 ton 25-0 37-3 28-5 37 6 38-7 42-6 38-5 44-2 ne industrije milj. Din 1707-1 1754-5 2385-9 3551-7 3288-3 3318-7 2773-1 2622-8 Usnje in usnjeni 1000 ton 2-4 3-4 2-4 2-G 3-5 2-3 l-G 1-2 izdelki milj. Din 140-4 153-5 173-4 215-2 272-9 261-G 193-5 166-3 Kavčuk iz guta- 1000 ton 0-3 0-G Pl 1-0 0-9 n 1-3 1-5 perča milj. Din 11-0 21-4 59-2 G5-9 65-1 73-6 84-9 97-0 Pletilne potreb- 1000 ton 3-5 10-4 10-0 7-1 7-0 5-7 6-8 4-0 ščine in rezbarski predmeti milj. Din 20-7 60-9 78-0 93-8 88-3 95-6 98-2 97-3 Papir, knjige in 1000 ton 1(1-1 23-5 21-1 2G-3 21-G 25-5 33-8 34-2 geografične karte milj. Din G4-5 103-9 12G-7 175-2 163-9 183-1 21(1-2 191-4 Kameni, stekleni 1000 ton 21-6 46-G 72-2 3(1-1 4(1-7 41-7 41-8 42-5 in keramični predmeti milj. Din 48-8 101-4 194-8 214 7 224-8 216-2 193-3 175 6 Kovine in kovin- 1000 ton 69-1 132 8 140-5 124-3 124-4 147-0 138-3 155-6 ski izdelki milj. Din 294-3 474-4 853-0 1016-1 910-5 980-7 893-7 898-0 Stroji, aparati in 1000 ton 13-7 35-9 39-4 33-3 21-G 29-8 31-0 25-5 elektr. predmeti 1000 kos. 1-2 2-2 1-G 1-7 5-2 11-3 11-8 12-0 ter prometna sredstva milj. Din 85-7 248-1 432-3 .510-1 49P5 630-9 6(11-5 612-8 Učila, ure, strel- 1000 ton 6-2 0-5 0-4 0-4 0-5 0-6 0-G 0-8 no orožje in 1(X)0 kos. 17-5 36-3 20-« 41-5 59-8 (15-8 63-3 41-5 igrače milj. Din 7-7 21-7 31-1 52-8 71-2 84-2 109-5 106-7 1 § 0\ ir . i inzf 3 I •S 4 g Ig3 s 1 •tj ® § On H Os il msmsmmm 15 4 § Os £ 0\ £ Že takoj pri pogledu na tabelo uvoznega blaga vidimo, da je ta popolnoma drugačna od izvozne tabele. Uvoz je namreč veliko bolj mnogovrsten, kakor pa je izvoz. i !_,:‘d ! Pri uvozu stoje na prvem mestu tekstilne surovine in njih izdelki, čemur je pač vzrok to, da tovrstna industrija pri nas še ni razvita. Tekstilne surovine in njih izdelki tvorijo dobro tretjino vrednosti vsega našega uvoza. V prvih letih obstoja države so tvorili oni s predmeti prehrane takorekoč ves naš uvoz. Značilno je to, da po vrednosti tvorijo od leta 1924. skoro vedno eden in isti odstotek od celokupne vrednosti uvoza. Samo v letu 1927. je znašala njih vrednost 2.022-8 milj. Din. Ta stabilnost vrednosti gre predvsem na račun tekstilnih fabrikatov, kar je pač znak, da so početki tekstilne industrije že tu. Uvoz tekstilnih surovin pa še vedno nekoliko narašča. V vsej državi imamo namreč samo 6 tkalnic za bombažno industrijo, med tem ko je predilnic 24. Volnena industrija je nekoliko manj razvita, tako, da imamo v državi 15 tvornic volnene industrije. Kapaciteta produkcije sukna znaša 6,840.000 m. Tri četrtine domače produkcije gre za vojaštvo. Izmed tekstilij uvažamo največ bombaža in njegovih izdelkov. Tendenca zadnjih let pa kaže nekoliko na padanje. Višek je bil dosežen v 1. 1923., ko smo uvozili bombažnih izdelkov v vrednosti 2.382'7 milj. Din, a vrednost teh je do 1. 1927. padla na 1.680T milj. Din. Drugo mesto v tekstilni industriji zavzema volna in volneni izdelki. Tudi uvoz teh je do 1. 1923. 'naraščal in znašal tedaj 908-5 milj. Din, od tedaj dalje pa je skoraj stabilen. Drugo mesto v uvozu zavzema železo in železni izdelki. Uvoz teh je vedno stacijonaren in ne kaže nikake tendence; izjemo tvori le 1. 1921, ko je relativni uvoz teh znašal 11% celokupnega uvoza. To pa je le posledica povojne obnove. Absolutno pa je uvoz naraščal do 1. 1923, ko je znašal 831 milj. dinarjev napram 688 8 milj. Din v letu 1927. Tretjo veliko uvozno grupo tvorijo predmeti potrošnje ali prehrane, katerih uvoz je bil zlasti v letih 1919., 1920., 1921. in 1922. izredno velik. V to grupo štejemo predvsem kuhinjsko sol, sladkor, zeleno kavo, oluščen riž, prašičjo mast, moko in razna žita. Iz navedenega je razvidno, da so to stvari, ki se vsak dan rabijo v sleherni hiši in baš prva leta po vojni se je čutilo največje pomanjkanje. Zato je bil tudi uvoz tako velik. Danes vrednost pada od leta do leta in je znašala v 1. 1927. 467'2 milj. Din ali 6'4% vrednosti celokupnega uvoza. Veliko postavko v našem uvozu tvori uvoz mineralnih olj, kamor prištevamo petrolej, bencin, olje za mazanje, nafto in parafin. Uvoz je do leta 1923. rastel, od tedaj pa ne kaže nikake jasnejše tendence. Vrednost je znašala v 1. 1927. 225 4 milj. Din. Uvoz teh predmetov bo vedno ostal na približno isti stopnji, ker nimamo predpogojev za domačo produkcijo. Še ena grupa je izrazita v našem uvozu in to je uvoz kož in kožnih izdelkov. Uvoz teh je konstantno naraščal do 1. 1925., le zadnji dve leti je nekoliko popustil. Vzrok nazadovanja je, da je država uvedla 1. 1926. novo carino, ki naj bi onemogočila predvsem uvoz čevljev, zlasti otroških. S tem pa ni odstranila čevljarsko krize, kajti s tem je dosegla le, da so čevlji bolj dragi in da radi tega še vedno hodi tri četrtine našega prebivalstva brez obutve ali v opankah. Celokupna vrednost vseh uvoženih kož in kožnih izdelkov je znašala 1. 1927. 252-4 milj. Din napram 399-5 milj. Din v letu 1925. To bi bilo pet važnih uvoznih predmetov. Seznam uvoza nam kaže nato celo vrsto raznih predmetov, katerih odstotek pa je po večini zelo majhen. V večji meri se uvažajo stroji in razni instrumenti, dalje premog, kjer je vštet zlasti antracit, ki se uvaža iz Anglije k nam največ kot surovina za naše kemične tvornice in le v manjši meri kot gorivo za brzovlake. Konstantno raste uvoz elektrotehničnih predmetov in prevoznih sredstev. Uvoz stekla jo približno vedno na eni in isti stopinji, ker tu ni pričakovati, da bi se razvila domača industrija v doglednem času. Tudi uvoz vreč in južnega sadja nekoliko raste. Mogli bi našteti še nekaj predmetov, ali kakor rečeno, uvoz teh se vrši v tako mali meri, da vsak zase ne igra skoro nikake vloge v naši trgovinski bilanci. V splošnem vidimo, da se uvažajo predvsem predmeti industrije. Da se pa v resnici domača industrija razvija, je razvidno iz tega, da je uvoz izdelanih fabrikatov in potrošnega blaga stacijonaren po količini, a pada po odstotni vrednosti, uvoz surovin in polufabrikatov pa raste i po količini i po odstotni vrednosti. Domačo industrijo je treba ščititi, toda le tako, katera ima doma vse predpogoje za svoj uspešni razvoj, da lahko konkurira i po kvantiteti i po kvaliteti i po ceni s proizvodi inozemske industrije. (Nadaljevanje prihodnjič) . j***''"'***.«.«.' ' 1'.'^ riX^ni .. > •— Iz ruskega gospodarskega življenja Sovjetska Unija preživlja težko gospodarsko krizo, ki je še v taki ostrini po uvedbi Nepa (nove ekonomske politike) ni doživela. V gospodarsko-političnem pogledu si namreč nasprotujeta dve nazi-ranji, katerih eno utemeljuje vsegamogočni glavni tajnik Stalin, drugo pa Rykov, Frumkin in še drugi merodajni nacijonalni ekonomi Sovjetske Rusije. Nasprotje med obema strujama bi se dalo formulirati na sledeči način: Prva išče izhod iz krize potom pojačenja »socialističnega sektorja« ruskega narodnega gospodarstva, to je potom forsiranja industrializacije na podlagi razvoja sovjetskih in kolektivnih posestev na polju agrikulture; druga pa zahteva, da prenehajo za nekaj časa investicije v težki industriji, da je uporabiti vsa sredstva za nabavo končnih izdelkov, da je varčevati z državnimi podporami napram ubožcem in da je potom koncesij pripraviti kmete do povečanja produkcije in dobave žita. Končno naglaša, da državna in kolektivna posestva mnogo stanejo, a malo donašajo, ter želi svojemu programu primerno gospodarsko politiko. Novi državni proračun pa kaže v vseh svojih potezah jasno fiziognomijo Stalinovega mišljenja. Izenačen je s 7-7 milijarde rubljev in je narastel od prejšnjega za 13%. Glavni del izdatkov je namenjen za industrijo v znesku 939 milijonov rubljev, medtem ko odpade na poljedelstvo samo 468 milijonov rubljev. To forsiranje industrije se vrši brez ozira na pereče potrebe narodnega gospodarstva, predvsem pa poljedelstva. Dalje investira velike kapitalije v železnih tvornicah, železnicah, strojnih tovarnah itd. in ne vodi do neposredne blagovne produkcije, ki jo narod potrebuje v prvi vrsti. In končno odteguje denarna sredstva onemu nabavljalnemu fondu, ki si ga je zamislil Rykov, da potolaži blagovno lakoto ruskega meščana in predvsem ruskega kmeta potom dobav raznovrstnega blaga iz inozemstva. Dokler pa je nerešeno vprašanje dobav blaga, bo obstojala tudi kriza v razmerju poljedelstva do države, to je, kmet ne bo proizvajal zadostnih množin poljskih produktov v svrho prehrane celokupnega prebivalstva. Tako postane umevno skoraj neverjetno dejstvo, da je morala Sovjetska Unija, nekdaj bogata žitna zakladnica, ki je hranila s svojim žitom mnoge države, s 15. marcem t. 1. uvesti racijoniranje žita in drugih važnih živil za ljudsko prehrano, kakor so sladkor, riž, rastlinsko olje, maslo, čaj. To racijoniranje je dospelo v nekaterih industrijskih mestih Južne Rusije tako daleč, da so se znatno znižale dnevne porcije kruha, ki so znašale prvotno 400 g. Popolnoma nanovo je uvedeno tudi racijoniranje oddaje obleke, ki je omejena po kosih in se nudi samo po meri kupca. Kriza v dobavi kurilnega lesa, ki je nastala v deželi, najbogatejši na gozdovih, pa ne bo samo posredno, kakor živilska, temveč tudi neposredno povzročila velike motnje v celokupnem narodnem gospodarstvu. Prehranjevalna kriza, ki kljub raznim sanacijskim poskusom najostreje zadeva industrijsko delavstvo, upliva pogubonosno na vso industrijsko produkcijo, ker povzroča generalno padanje delovne intenzivitete in občutno omajanje delavske discipline. Posebno pomembno pa je, da se kažejo te produkcijske motnje v največji meri v južnoruski industriji, v področju reke Doneč. Tako se v petletnem načrtu sovjetskega gospodarstva predvideno povečanje delovne pro-duktivitete v prvi polovici tekočega prvega gospodarskega leta ni moglo niti do polovice izvesti. Sedanja gospodarska kriza pa je zadela tudi temelje sovjetske zunanje trgovine, če so bile prejšnje agrarne krize le bežnega značaja in so se mogle kaj hitro sanirati, so posledice današnje notranje gospodarske krize takega značaja, da je treba postaviti sovjetsko zunanjo trgovino na novo podlago: Temelj zunanje trgovine morajo postati ze eksport sposobne industrije Sovjetske Unije. Zunanja trgovina tekočega gospodarskega leta 1928/29 kaže v primeri s preteklim letom sledečo sliko: Celokupna zunanja trgovina preko evropske meje je znašala od oktobra 1928 do februaria 1929 536-9 milijona rubljev napram 532-1 mil. R v istem razdobju preteklega leta. Eksport ie narastel od 250-4 mil. R v prejšnjem letu na 280-2 miliiona rubliev v tekočem, uvoz pa je padel od 281-7 mil. R na 256-7 mil. R Iz sledeče tabele je razvidno, da so bile po spremembah v ruski zunanii trgovini prizadete skoraj vse v poštev prihajajoče države, najbolj pa Nemčija. Dežela Oktobel— -Februar Oktober— -Februar 1927/28 1928/29 UVOZ izvoz UVOZ izvoz Nemčija 100-3 72-1 71-4 77-7 Anglija 19-4 50-2 13-3 67-2 Zedinjene države Am. 44-9 8-4 37-5 12-9 Francija 12-1 14-1 10-6 18-5 švedska 7-0 2-2 6-1 1-2 Holandska 1-2 7-1 0-5 7-3 Pol iška 3-0 4-8 5-7 4-6 Letlandiia 1-3 37-4 5-7 37-2 Estlandija 1-3 3-3 0-9 2-1 Statistika inozemskih dobav pa nam kaže sledečo sliko: Oktober—Januar Oktober—Januar Vrsta blaga in dežela 1927/28 1928/29 železni in jekleni v tonah v mil. R v tonah v mil. R izdelki: Nemčija 32.926 10-775 20.123 6-419 Anglija 3.948 1-767 1.143 0-630 Zedinjene države Am. 5.912 1-904 1.352 0-551 Traktorji: Nemčija 64 0-071 30 0-038 Anglija 3 0-502 — — Zedinjene države Am. 434 0-574 2.893 2-854 Oktober—Januar Oktober—Januar Vrsta blaga in dežela 1927/28 v tonah v mil. K v tonah 1928/29 v mil. It Poljski stroji: Nemčija 521 0-265 1.428 0-687 Anglija — — 3 0-002 Zedinjene države Am. 93 65 401 0-208 Stroji in aparati: Nemčija 22.278 21-852 13.978 15-000 Anglija 2.691 2-817 2.102 2-331 Zedinjene države Am. 2.267 3-600 1.677 2-697 Strojni deli: Nemčija 3-621 4-906 1.751 3-551 Anglija 150 0-599 190 0-676 Zedinjene države Am. 348 0-845 99 0-409 Električni stroji in elektrotehnični predmeti: Nemčija 5.387 8-763 3.908 7-941 Anglija 265 0-391 368 0-848 Zedinjene države Am. 439 0-889 252 0-654 Iz prednjih podatkov je razviden veliki razmah trgovinskih vezi Sovjetske Unije z Ameriko, ki si je znala s svojo trezno in dalekovidno gospodarsko politiko osvojiti ruski trg. Za prvih sedem mesecev tekočega gospodarskega leta izkazuje trgovinska bilanca aktivni saldo v znesku 28-4 milijona rubljev napram pasivnemu saldu v višini 72-9 milijona rubljev v isti periodi preteklega leta. Ta aktivni saldo pa je bil dosegljiv le radi najostrejše omejitve uvoza konsumpcijskih dobrin in celo industrijskega opremnega materijala ter surovin. Do danes je padel uvoz industrijskega opremnega materijala za 30 milijonov rubljev, import surovin pa za 14 milijonov rubljev. Izvoz iz Sovjetske Rusije je v sedmih mesecih tekočega gospodarskega leta narastel napram prejšnjemu letu od 345-9 mil. R na 398-6 mil. R, to je za okroglo 15%. (Uvoz je padel od 418-8 mil. R v preteklem letu na 370-2 mil. R v letošnjem.) Pri tem je pomniti, da je znatno padel izvoz agrarnih produktov, med tem ko je narastel izvoz industrijskih izdelkov in surovin za 45% ! Prvo mesto v izvozu zavzemajo proizvodi nafte in les. Obstoja program, zaključiti gospodarsko leto 1928/29 z izvoznim prebitkom v višini 100 mil. rubljev, vprašanje pa je, če bo moglo rusko narodno gospodarstvo še dalje prenašati uvozne omejitve in nuditi tolike kvantitete za izvoz. Gospodarsko leto 1928/29 je prvo v petletnem načrtu, ki naj se uresniči do 1932/33, v katerem je razvoj sovjetske zunanje trgovine teoretično začrtan. Po tej teoriji bo konsumptivni import v toku petletne periode jako narastel, in sicer v 1. 1932/33 za 100% napram 1. 1927/28, med tem ko se bo produktivni import zvišal za 60—70%. V okviru celokupnega porastka uvoza pa naj bi produktivni import znašal še vedno % celokupnega importa. Razvoj produktivnega importa bi se gibal v sledečih mejah: Uvoz Leto industrijskih surovin prevoznih naprav in poljskega inventarja 1928/29 100 100 1929/30 116-2 152-2 1930/31 134-9 221-5 1931/32 162-6 322-8 1932/33 176-5 332-2 Razvoj eksporta pa naj glabljanjih sledečo pot: bi šel po omenjenih teoretičnih raz- Leto Agrarni eksport % Industrijski eksport % 1928/29 42-5 57-5 1929/30 39-3 60-7 1930/31 39-1 60-9 1931/32 46-7 53-3 1932/33 50-5 49-5 Ta razdelitvena skala agrarnega in industrijskega eksporta odgovarja z nadaljnjim padanjem agrarnega izvoza v bodočih letih povsem položaju ruskega žitnega gospodarstva, ki se mora kot prvo izločiti iz izvoznega programa. Nosilci industrijskega izvoza bodo ostali še nadalje proizvodi nafte in les. Izvozni obtok petletnega razdobja naj bi znašal 6972 milijonov rubljev (napram 3294 milijonom rubljev v zadnjem pet-letju), uvozni obtok pa 6180 (napram 3246) milijonov rubljev. Pod gotovimi kreditnimi pogoji je upati, da bo bilanca tega petletja zaključila z aktivnim saldom v znesku 792 milijonov rubljev. Izvoz naj bi se napram zadnjemu petletju dvignil za 112%, uvoz pa za 90%. Vse to so lepi zamisleki, šele bodočnost pa pokaže, v kaki izmeri in s katerimi' sredstvi bo mogoče udejstviti ideje petletnega gospodarskega načrta. Vir: Der osterreichische Volkswirt, 15. dec. 1928 in 15. junij 1929. TO IN ONO Desetletnica »Skopske trgovačke omladine« Dne 14. junija t. 1. je praznovala Trgovačka omladina v Skoplju desetletnico svojega obstanka. Za razmere v Srbiji, ki je čutila in nosila vse grozote vojn sedanjega stoletja, je zgodovina »Skopske trgovaške omladine« jako zanimiva. Obnova, splošna, gospodarska in prometna, je po vojni zahtevala duha in vztrajnega napora neutrudljivih mož, ki so vzeli v roko iniciativo in obnovitvena dela. Za to veliko delo pa je bilo treba čvrste organizacije in taka organizacija je »Skopska trgovačka omladina v Skoplju«, ki ji načeluje gosp. Dimitrije Macura. Osnovana je bila leta 1919 po vzgledu trgovačke omladine v Beogradu in je razvila takoj živahno delo za gospodarsko povzdigo in obnovo po vojni prizadetih krajev. »Skopska trgovačka omladina« je dala pobudo za osnovo »Trgovačkega udruženja« za Južno Srbijo s sedežem v Skoplju. Mnogo se je borila za ustanovitev »Trgovske in industrijske komore v Skoplju». Začela je izdajati dnevnik »Privredni Glasnik«, ki je dosledno in vztrajno zastopal glavne gospodarske in prometne potrebe Južne Srbije. Ustanovila je nadalje tudi nadaljevalno šolo za izobraževanje trgovskega in obrtnega naraščaja, ki vzgaja veliko število trgovskega naraščaja, ki je poklican zanašati nove trgovske in obrtne pobude v kraje, kjer trgovina še ni razvita. Proslava se je vršila na najsveča-nejši način. Nj. Vel. Kralja je zastopal armijski general Nedič, zastopnika je poslal tudi ministrski predsednik in minister trgovine in industrije. Proslave so se udeležili zastopniki trgovske omladine iz vseh delov Srbije, tako da je bila pomemben praznik vsega trgovstva v Srbiji. Stečaji v mesecu maju 1929 Jugoslovansko društvo za zaščito upnikov v Zagrebu je zabeležilo v mesecu maju 1929 — 98 stečajev napram 70 v istem razdobju lanskega leta. Torej 28 odnosno 40% več. Od teh odpade na Slovenijo in Dalmacijo 5 (lansko leto maja 7), Hrvatsko in Slavonijo 12 (5), Srbijo in Črnogoro 70 ( 48), Bosno in Hercegovino 2 (2), Vojvodino 9 (8). Od početka leta je bilo 505 stečajev napram 441 v istem razdobju lanskega leta, to je za 04 stečajev odnosno 14-5 odstotkov več. Od teh odpade na Slovenijo in Dalmacijo 23 (lansko leto v istem času 45), Hrvatsko in Slavonijo 35 (45), Srbijo in črnogoro 417 (314), Bosno in Hercegovino 4 (5) in Vojvodino 26 (32). Koliko je država zgradila v 10 letih Zanimive podatke, koliko je izdala država v letih 1919—1929 za nove zgradbe, je izdal g. Peter Gačič, inženjer, predsednik beograjske sekcije in šef arhitektonskega odseka v gradbenem ministrstvu. Za nove zgradbe je izdala država v letu 1919—1929 sledeče vsote: Gradbeno ministrstvo: za razne zgradbe Din 7,598.741-43, za admini- strativne zgradbe Din 21,511.197-51, za šole Din 63,215.813-57, za gospodarske zgradbe Din 249.780-10, za gledališča in muzeje Din 9,004.683 42. Skupno je izdalo ministrstvo dinarjev 119,853.516-74. Gradbena direkcija v Novem Sadu je izdala za nove zgradbe dinarjev 121,573.983-63. Gradbena direkcija v Zagrebu: Din 84,788.207-98. Gradbena direkcija v Ljubljani: za razne zgradbe Din 144.806-96, za administrativne Din 26.749, za šolske Din 491.054-43, za bolnice dinarjev 1,343.257-04, za uradniška stanovanja Din 221.243-45, za gledališča in muzeje Din 12.258-20, skupaj dinarjev 2,239.36908. Gradbena direkcija v Sarajevu: Din 57,869.009-11. Gradbena direkcija v Dubrovniku: Din 40,018.518-08. Gradbena direkcija v Kruševcu: Din 175,113.867-54. Gradbena direkcija v Skoplju: Dinarjev 89,020.738-—. Za popravilo že obstoječih zgradb je izdala država v letih 1919—1929: Gradbeno ministrstvo Din 62,485.569-22 Direkcija Novi Sad Din 50,810.205-62 Direkcija Zagreb Din 61,964.887-49 Direkcija Ljubljana Din 20,861.607-98 Direkcija Sarajevo Din 21,170.850-93 Direkcija Dubrovnik Din 34,662.947-98 Direkcija Kruševac Din 41,746.163-57 Direkcija Skoplje Din 27,460.974-13 Za nove zgradbe se je izdalo skupno Din 690,477.208-—, za popravila obstoječih zgradb pa Din 321,163.612-92, skupaj Din 1.011,640.820-92. Ta statsitika kaže, da se je nanovo zgradilo največ v okolišu gradbene direkcije v Kruševcu, za tem v okolišu direkcije v Novem Sadu, na tretjem je mestu gradbeno ministrstvo in se vrsti nato direkcija v Skoplju, Zagrebu, Sarajevu, Dubrovniku, ki je zgradila za Din 40,018.518 08 in na zadnjem mestu je direkcija v Ljubljani z dinarjev 2,239.369-08. Tudi glede popravil že obstoječih zgradb stoji Ljubljana na zadnjem mestu. Za administrativne zgradbe so izdale vse direkcije po več milijonov dinarjev; najnižja razven Ljubljane je direkcija v Sarajevu z Din.2,391.977-38. Slovenija, ki je izdala za administrativne zgradbe le Din 26.749, v 10 letih torej ni zgradila ničesar, dasi je mnogo naših oblasti nastanjenih v zasebnih hišah. Za graditev novih gospo- darskih zgradb je izdalo ministrstvo in direkcije in sicer za poljedelstvo Din 32,926.064-92, za industrijo dinarjev 9,422.839-56 — Slovenija pa v 10 letih — ničesar. Tudi izkazuje Slovenija najrevnejšo postavko za umetnost (gledališča, muzeje itd.)- Medtem, ko je izdalo za nove zgradbe za gojitev umetnosti ministrstvo Din 9,044.683-42, direkcija v Novem Sadu Din 1,825.690-11, direkcija v Zagrebu Din 199.345-—, direkcija v Sarajevu Din 112.912-03, direkcija v Dubrovniku Din 2,802.549-11, direkcija v Kruševcu Din 59.463-— ter direkcija v Skoplju Din 18,466.861-32 — je izdala gradbena direkcija v Ljubljani v te svrhe v 10 letih Din 12.258-20. Za zgradbo novih bolnic je izdala direkcija v Zagrebu Din 28,257.800 11, Sarajevu Din 5,130.556-24, Dubrovniku Din 8,005.452-03, Kruševcu dinarjev 38,601.483-87, Skoplju Din 18,114.144-96. Ponovno se je tudi v javnosti mnogo razpravljalo o velikem pomanjkanju prostora v bolnicah v Sloveniji — zato je postavka, ki jo izkazuje gradbena direkcija v Ljubljani za zgradbo novih bolnic, Din 1,343.257 04, jako nizka. Država je torej v Sloveniji v preteklih 10 letih jako malo zgradila. Carinska vojna med Ameriko in Evropo? Zedinjene države Severne Amerike razpravljajo o pomoči farmerju. Izdelale in zavrgle so že več zakonskih osnutkov in medtem, ko je spodnja zbornica v Washingtonu razpravljala o zakonskem osnutku (Haager Bill) glede zadružne prodaje poljedelskih pridelkov, in ga tudi izglasovala, pa razpravlja senat o svojem projektu, ki predvideva izvozne premije za izvoz poljedelskih produktov. Predsednik Hoower je ostro kritiziral ta senatov predlog in verjetno je, da bo sankcioniran projekt spodnje zbornice. Spodnja zbornica določa namreč v svojem zakonskem osnutku vsoto 500 milijonov dolarjev, ki naj se dajo na razpolago zadružnim organizacijam, kljub temu — in to je zanimivo — da je Amerika še vedno najizrazitej.ša predstavnica individualizma in'svobodnega liberalizma. Od 115 milijonov prebivalcev je le okrog 2,000.000 zadru-garjev. Predsednik Hoower je pa predložil tudi revizijo carinske tarife, s katere zvišanjem naj se zaščiti ameriška industrija. Uvozna carina na avtomobile se zvišuje od 25 na 50% od vrednosti, zvišujejo se tudi carine na tekstilne izdelke (volnene in bombažne tkanine in sukno), kakor tudi na najvažnejše življenjske potrebščine. Predsednik Hoower se je bal, da bi veljale Ameriko izvozne premije letno preko 200 milijonov dolarjev, a s fondom 500 milijonov dolarjev in zvišanimi zaščitnimi carinami ne bo uspešno podprl ameriškega farmerja. Na eni strani bo odvzel farmerju in dal industriji in obratno. Proti zvišanju ameriške zaščitne carine je vstala seveda vsa industrijska in Ameriki dolžna Evropa. Prvi so nastopili Italijani. V svojem tisku so izdali parolo, da se prekine z nakupom avtomobilov in poljedelskega orodja v Ameriki, če se uzakoni zvišanje zaščitne carine. Italijanski uvoz v Ameriko bi bil s tem prizadet za nekaj sto milijonov lir. Češkoslovaška centralna trgovska zbornica se je obrnila na vlado s spomenico, v kateri opisuje škodo, ki bi nastala z zvišanjem ameriške zaščitne carine češkoslovaški industriji. Izvoz iz Češkoslovaške v Ameriko znaša letno okrog 1 milijarde kron, ki bi pa z zvišanjem carine znatno padel. Prizadete bi bile posebno industrija stekla, porcelana in tekstilna industrija. Zato predlaga češkoslovaška zbornica protiakcijo: enotno evropsko fronto proti potenciranemu ameriškemu protekcionizmu in prohibicionizmu. Zakonski projekt o zvišanju ameriške carine pa je tem hujši, ker daje državnemu tajniku za finance — gosp. Melonu — kralju aluminija — pooblastilo, da po svojem preudarku lahko zvišava carine. Znano pa je tudi, da je g. Melon zaščitnik ameriške težke industrije. G. Hoower pa dobi z zakonom pravico, da zviša carine do 50 odstotkov, če je inozemska ponudba ugodnejša kot pa ameriška. S tem zakonskim osnutkom se lahko popolnoma prepove uvoz blaga, ki bi moglo oškodovati ali uničiti kako ameriško pridobitno stroko. Uvoz v Ameriko torej ne bi bil odvisen od vnaprej določenih carin, temveč od carine, ki se more vsak čas menjati. To pa ne povzroča mednarodni trgovini le velikih težkoč, marveč pomenja skoraj, da zapira Amerika svoje meje. Razburjenje v Evropi je povsem razumljivo. Predlagajo se zato enotne uvozne carine napram Zedinjenim državam, ustvarjenje evropske federacije itd. — Izgleda torej, da stojimo pred veliko carinsko vojno med Ameriko in Evropo, kar pa gotovo ni dober znak za bodočnost in napredek. Milorad Rajčević Pri Šiljukih in Dinkih v Sudanu Popoldne šestega dne našega potovanja od Kartuma je dospela naša ladjica pred glavno mesto province gornjega Nila, pred Kodok ali Fašodo. Kraj uživa sloves jako nezdravega, malaričnega mesta. V okolici je mnogo močvirja in komarjev je več kakor v kateremkoli mestu Sudana. Vzlic vsemu pa Kodok zbcg svoje velike politične in gospodarske važnosti privlačuje mnogo Evropcev,. ki ondi ostajajo. Kodok je tudi prestolica črnskega plemena Šiljukov in ima njih kralj tu svojo rezidenco. Ena izmed prvih dolžnosti v Kodoku mi je bil poset pri kralju. Ko sem prišel, so me takoj odvedli k njemu, ki je baš takrat prisostvoval neki sodni razpravi. Vstopil sem v prostrano sobano, Njegovo Črno Veličanstvo pa je vstal s stola iz trstike in kože nilskega konja ter me je sprejel jako ljubeznivo. Kralj je črn ko vrag in grd kakor si morete samo misliti. Ali to se mu mora priznati: goste sprejema jako prijazno, vsaj bele. Ne zna pa nobenega drugega jezika razen svoje materinščine. Zato sva se pogovarjala s pomočjo tolmača. Kralj je izprva mislil, da sem Anglež ter je imel tolmač mnogo truda, preden mu je pojasnil, da sem Srbin ter mu je razložil, kdo so Srbi in kakšen narod. Kralj je končno razumel. Med razgovorom so nam ponudili pijačo, skuhano iz lubja in listja drevesa, ki ga ni pri nas in ga imenujejo šimba. Pijača je zares jako okusna. Ali je kralj imel na sebi svečano ali navadno uniformo, ne vem. Glava mu je bila vsa okrašena s perjem, kar je jako smešno pristojalo njegovemu črnemu obrazu, ker peresa so bila različne 'barve. Ali je to njegova edina krona ali^ne, tudi ne vem; vem pa, da je kralj vrlo bogat mož in da ima okoli dvesto žen. Število žen namreč tu ni omejeno po verskih predpisih, nego je odvisno le od bogastva. Žene se pač kupujejo; kdor jih more več kupiti, jih ima kolikor jih lahko plača. Življenje vsakega naroda najbolje označujejo njegovi zakoni. Zakoni so pravzaprav zbirka običajev dotičnega naroda, po katerih si ljudje upravljajo v posameznih primerih svoje skupno življenje. Ker so običaji in način življenja teh črncev popolnoma različni od naših, sem se izkušal čim bolje seznaniti z njih običaji. Črnci iz plemena Šiljuk in Dinka so brezbožni. Hodijo goli, a Šiljuki si lase strižejo (ženske celo brijejo), Dinki pa puščajo lase, da jim rastejo in si jih ženske-spletajo ali sešivajo tako, da so jim frizure kakor klobuki. Da si ženske frizur ne pokvarijo, spe s polenom pod vratom in glavo, večkrat pa spe tudi sedeč. Ljudje so jako naivni, a nezaupni, ker, ko sem jih hotel fotografirati, so vsi utekli, boječ se, da jim s tem vzamem dušo. Kitijo se radi z različnimi drobnimi in pisanimi stvarmi, zlasti z rastlinskimi in majhnimi kovinskimi predmeti, verižicami, obročki in sličnimi rečmi. Za kos železa se tu dobi krava, ker iz železa si delajo razne okraske, zlasti zapestnice, ki jih nosijo okoli rok in nog. Kot izvrstno sredstvo za gojenje polti uporabljajo svežo seč krav. Zanje je torej kravja seč, kar je za naše dame kolonjska voda. Drugi kraji — drugi običaji! Ti narodi žive jako preprosto in običaji in zakoni so jim še vedno taki, kakršne so podedovali od dedov in pradedov. V dotik prihajajo le s črnci okoliških plemen, a še s temi večinoma le takrat, kadar imajo ž njimi vojno. Ker pa tudi oni črnci žive njim povsem slično, niti ta stik prav nič ne vpliva na napredovanje teh ljudi. Ta dol Afrike je bil pač v vsem starem in srednjem veku oddeljen po velikih puščavah od krajev, ki so bili kulturni; vse te dežele so ž vele tisočletja čisto zase in niso prav nič vedele o dogodkih, od katerih je kipela zgodovina. Živeli so ondi le od danes na jutri ter niso prav nič razmišljali. Način ženitve in možitve ter pogoji za zamenjavo živine so glavni predmeti vsega tamošnjega njihovega zakonodavstva. Vse spore rešuje plemenski poglavar, ki ima pri Šiljukih naslov kralja; vendar ima sudanska vlada svoje uradnike, nadzornike. V sodstvu je kralj neodvisen. Edina odvisnost od Anglo-Egipčanov se izraža v plačevanju uavka, ki ga mora vsako sudansko pleme plačevati državi bodisi v denarju bodisi v ž vini, kakor je pač komu mogoče. Vse spore med črnci presoja torej plemenski starešina in sicer v drugi instanci, ker malenkostne prepire in nesoglasja rešuje selski starešina ali »kmet«, kakor bi rekli Srbi. Vrhovna instanca je sudanski državni aparat, ki razsoja končno. Ali apeliranje na vrhovno oblast je vrlo redko in skoraj nepotrebno, ker je življenje 'teh ljudi 'tako preprcsto, da so jim tudi slučaji, glede katerih se sodi, zelo preprosti. Celokupna družabna ureditev teh plemen temelji na svojini žene in živine. Tudi odškodovanje za žaljenja ali uboj se izvršuje z odstopom žen ali živine. Zakoni niso bili sprejeti v kakšni skupščini ali zakonodajnem odboru in zakonov niso napisali in pregledali učenjaki, nego so izraz življenskih izkušenj teh črncev in njih logike. Pisanili zakonov torej sploh ni. Vendar so ti zakoni jako slični običajem starih Hebrejcev (Judov). A niti ti narodi niso brez tradicije ter imajo tudi velikana iz starih časov, ki se ga radi spominjajo in o komer govore kot o vrlo modrem in pravičnem človeku. To je bil veliki šejk Ajuel, ki je za zakonodavstvo Dinkov to, kar je bil car Dušan za Srbe ali Justinijan za Bizanc. Šejk Ajuel je znal vsak spor presoditi tako lepo, da sta vselej odhajali obe stranki zadovoljni. Njegova modrost in bistroumnost sta bili znani daleč naokoli in mnogo ljudi je prihajalo, prosit ga za svčt. Tako je dobri šejk užival veliko spoštovanje ne samo pri svojem, nego tudi pri sosednih plemenih. .Mnogo zakonov, po katerih se sodi v plemenih Dinkov, Šiljukov in drugih bližnjih črnaških skupin, je po šejku Ajuelu. Ali brez dvoma so vse te odredbe samo rezultat dolgega življenja in izkušenj teh narodov, a šejk je bil moder človek, ki jih je znal vešče uporabljati. V dobi velikih šejkov so bili tudi narodni običaji bolje očuvani, ker čvrste roke so mogle prestopke ne le obsoditi, nego kazni tudi izvršiti. Jemanje deklet iz materine ali očetove rodbine se je smatralo od pamtiveka za nemoralno in proti plemenskim tradicijam. Po nepisanem zakonu so se prestopki v takih primerih kaznovali ter so se preiskovale sorodniške zveze pred porokami. Po smrti velikih glavarjev pa se je tudi veliko pleme Dinkov razcepilo na več zajednic s posebnimi poglavarji, ki niso imeli oblasti prednikov in niso smeli strogih kazni tako energično izvrševati kakor oni. Smrtna kazen, ki je bila določena za nemoralne prestopke, je postala kmalu neizvršljiva in vse kazni so se omilile. Današnji zakoni so posledica takih izprememb v teku časa. Namesto odpravljenih kazni so bile postavljene nove. Plačevanje škode z živino je bilo in je zdaj navadno sredstvo za kaznovanje zločinov. Osnova vsega socijalnoga življenja pri Dinkih in Šiljukih je rodbina. Gospodar uživa veliko spoštovanje in otroci so dolžni roditeljem največjo pokornost. Vsaka rodbina je zase močna ediniea, ki daje zaščito svojim članom, llodbine tvorijo skupino bratstva, tako da sorodne hiše tvorijo po eno bratstvo (sluus). Vsako bratstvo ima svojega starešino, ki je navadno najstarejši domačin bratstva, ki stoji neposredno pod šejkom, poglavarjem ali kraljem. Gospodar v hiši presoja majhne prestopke, ki ne zahtevajo sodišča starcev. Sodišče starcev je zadnja in skoro edina sodna instanca v plemenu, nekak državni svet plemena, šef bratstva pa ima le upravno in poveljniško oblast brez sodne. Vse sodbe se izrekajo le ustno in se ne zapisujejo, ker pač nihče ne zna pisati. Pri plemenih Dinka in Šiljuk je vse imetje moško, ker ženske, ki spadajo k imetju, nimajo te pravice. Mož je torej lastnik žen in sinov ter hčera, dokler jih ne poženi ali pomoži. Ko se sin oženi, prestane biti last očetova ter je poslej sam lastnik svoje žene in eventualnega imetja. Hči pa z omožitvijo prestane biti last očetova in je poslej last moževa. Oče dobi zanjo odškodnino. A oče je tudi lastnik vseh nezakonskih vnukov, kajti nezakonito združevanje je pri njih mnogo pogostejše kakor med nami. A položaj nezakoncev je bolje urejen pri Dinkih, nego pri nas; pri njih so namreč nezakonci enakopravni z zakonsko deco. Oče pa postane zopet lastnik hčere, ki se je ločila ali je ostavila moža ter tudi lastnik njenih otrok, ako so bili otroci priznani ob ločitvi nji ali pa, ako je rodila otroka že po ločitvi. Tako je tudi s sužnji, pridobljenimi na vojni ali s siromaki, ki gredo prostovoljno v sužnjost ter so potem uslužbenci. Moški sužnji so redki, ker jih ne dovoljuje angleška vlada in se morajo vsi moški vojni ujetniki zamenjati za živino. Pogostejše so sužnje, ki jih na vojni zato rajši love, da jih imajo zmagovalci za dekle in delavke. Tudi otroci suženj so last gospodarjeva. Hčere in suženjske deklice prodaja gospodar v zamož enako za dobro ceno. Gospodar je lastnik tudi vse živine pri hiši in vseh pridelkov, ki so jih pridelali otroci sužnje in njih otroci. Le obleka in nakiti so last vsakega posameznika, ki jih ima in nosi. Le ako ostane vdova brez sinov in brez najbližjih moških sorodnikov, postane vdova s hčerami lastnica vsega imetja, oziroma ostane lastnica hči, ki je že brez matere. Zanimivo je, da hčere nihče ne more prisiliti, da se omoži, in je oče, ki prisili hčer v zakon z neljubim možem, ostro kaznovan. Pred poroko se oče in bodoči zet natančno domenita, koliko in kakšne živine mora zet dati tastu za devojko. Hči ,pa moira izjaviti, da je s snubcem zadovoljna. Ko je določen dan poroke, privede zet živino, ki jo pregledata bodoči tast in posebna komisija. Nato ženin pregleda nevesto, t. j. pregleda ji prsi, ki jih nesi itak odkrite. Nevesta nato povabljenim svatom poljubi roko in odide z možem na novi dom. Pri tem delajo črnci velikanski hrup in kažejo veselje tako bučno, da bi človek skoro oglušil. Ako žena ne rodi, se mož pogodi lahko z očetom, da mu da drugo hčer. Črnci plemena Dinkov razlikujejo glede spolske nečistosti tri vrste zločina: nečistost med sorodniki, nečistost z množeno ženo in posilstvo. Kazniv je v vseh treh primerih le moški, a nikoli ženska, dasi je bila morda zapeljivka. Ako se dogodi zločin, ki ostane brez posledic, t. j. da ženska ne zanosi, ni navadno nobene kazni. Ako pa lastnik (mož ali oče) žene zahteva kazen, mora zapeljivec ali nasilnik plačati odškodnino, odstopiti kravo ali nekaj ovac. Ako ženska zato porodi, mora nečistnik odstopiti 1—5 krav; ako ženska na porodu umre, mora odstopiti 8—10 krav. Otrok, ki se je narod.it, pa ostane last ženskimega moža ali očeta. Ako moški zapeljano dekle vzame za ženo in jo očetu plača z živino, je vse v redu. Ako umre mež, preden je za svoj nenravni zločin plačal globo, morajo globo za zločin plačati njegovi roditelji ali dediči. Posilstvo sorodnih d e voj k se kaznuje s konfiskacijo 8—20 krav. Često pa mož zaradi otrok, ki jih še nima, sam posodi svojo ženo sorodniku ali znancu, in to se ne smatra za kaznivo. Prešestva žene sploh ne kaznujejo, ker smatrajo otroke za bogastvo; čim več jih je, tem bolje, pa naj jim bo oče kdorkoli. Nezveste žene torej mož ne more zapoditi, ako sama ne ostavi hiše, pa najsi mu je bila še tolikokrat nezvesta. Po črnškem naziranju je taka žena možu le koristna, ker mu dela pri hiši in mu rodi pač še več otrok, ki se smatrajo za bogastvo. Črnska naturna morala je torej popolnoma nasprotna naši. (Konec prihodnjič) Dne 19. junija je nenadoma umrl simpatični ljubljanski trgovec in po-I sestnik Ivan Kostevc. Zadela ga je, ■ zadnja leta po zaporednih krutih udarcih usode izmučenega nesrečnika, ki je izgubil sina prvorojenca in svaka ter se moral boriti s skrbmi za bodočnost svoje obitelji, srčna kap. V družbi prijateljev, med katerimi je iskal utehe in pozabljenja, mu je obstalo trpinčeno srce in dne 22. so ga ob ogromni udeležbi tovarišev in prijateljev položili v rodbinsko grobnico pri Sv. Križu. Bil je splošno znan in spoštovan; posebno veliko prijateljev si je pa pridobil s svojim udejstvovanjem v raznih trgovskih, korporacijah in društvih. Pokojnik je bil med prvimi, ki so spoznali, da se more slovenski trgovec dvigniti in uspešno tekmovati s tujci, le če bo dobro stanovsko organiziran. Smrt ga je pobrala že v 56. letu. Rojen je bil na štajerskem v Bojsnem. Preselil se je v Ljubljano in 1. 1903 otvoril trgovino. Pred tem je bil trgovski sotrudnik pri večjih ljubljanskih tvrdkah. Iz skromnih početkov se je dvignil do uglednega trgovca. Njegovo društveno udejstvovanje je bilo izredno mnogostransko in plodno. Sodeloval je nad 20 let v Gremiju trgovcev v Ljubljani; več let je bil njegov odbornik, 2 leti načelnik ter toliko časa tudi podnačelnik, Od ustanovitve je bil v odboru Zveze trgovskih gre- f Ivan Kostevc mijev za Slovenijo in eno volilno dobo tudi član Zbornice za TOL Dolgo let je bil odbornik našega trgovskega društva Merkur in Trgovskega bolniškega društva. Ni se dal samo izvoliti, temveč je opravljal prevzeto dolžnost izredno marljivo, vestno in vztrajno. Kot človek je bil pokojni tih in miren. Rad je pomagal drugim ter je moral marsikdaj okusiti resnico, da je nehvaležnost plačilo .sveta. Bil je eden prvih članov Sokola, posebno je pa ljubil planine in bil zvest član SPD. Ostavil je sloves poštenega slovenskega trgovca, značajnega narodnjaka, zvestega tovariša in prijatelja ter vzgledno požrtvovalnega soproga in očeta, čast njegovemu spominu! N. v m. p.! DRUŠTVENE VESTI Občni zbor „Merkurja" (Nadaljevanje in konec) V prošlem letu smo priredili dva jour-fixa. Prvi se je vršil 21. novembra 1928 v salonu restavracije pri »Mikliču« v Kolodvorski ulici. Otvoril ga je g. podpredsednik Jos. J. Kavčič z velezani-mivim aktualnim predavanjem o stabilizaciji dinarja. Drugi jour-fix je bil v restavraciji »Zvezda« dne 12. decembra 1928 in je uvodnim besedam g. Ivana Jelačina star. sledilo dvoje zanimivih predavanj. Najprej je podal g. Anton Agnola kratko črtico o svojih vtiskih na lipskem velesejmu, potem je pa g. Jos. J. Kavčič v daljših izvajanjih očrtal eno perečih vprašanj: delavni čas v trgovskih obratih. Na obeh večerih, ki sta lepo uspela, sta sodelovala društveni pevski zbor in orkester. Glavna društvena prireditev je bil tudi letos tradicijonalni Merkurjev ples, ki se je to pot, zbog požrtvovalnega in dobro premišljenega delovanja vsega odbora, zlasti pa še po zaslugi dam gospa Jelke dr. Bretlove, Ivanke Leskovčeve ter Helene Krekove, soproge našega blagajnika g. Josipa Kreka, nad vse pričakovanje dobro obnesel. Poset je bil jako zadovoljiv, aranžma posrečen in uspeh osobito v gmotnem oziru popoln. Steber našega društva je naš pevski zbor pod vodstvom g. Milana Kovača in pevovodje g. Mirka Premelča. Zbor šteje 18 stalnih pevcev, ki redno posečajo vaje in dobro napredujejo. Zbor je nastopil pri jour-fixih. Sedaj pridno vežba za nadaljnje nastope in je upati, da zadobi sčasoma zopet svoj nekdanji sloves. Trgovski koledar je izdalo društvo tudi za tekoče leto v nakladi kom. 2000 pod uredništvom g. Frana Zelenika. Prodan je bil skoro popolnoma, in je gmotni uspeh znatno boljši od lanskega. Najbolj živa vez za naše članstvo, osobito ono z dežele, je naš mesečnik »Trgovski Tovariš«, ki pod uredništvom našega zaslužnega podpredsednika g. Jos. J. Kavčiča redno mesečno izhaja ter ugaja našemu članstvu. List izhaja povprečno v 1500 izvodih. Ker pa je izdaja lista v zvezi z velikimi materijalnimi žrtvami za društvo, bi bilo iskreno želeti več podpornikov, zlasti s strani trgovcev kot doslej. Sodelavcev ima list precej, vendar so novi vedno dobrodošli, ker čim bolj je vsebina pestra, tem bolj list zadovoljuje. Glede zidanja »Trgovskega doma« se je vršila na odborovi seji dne 19. aktobra 1928 razprava in je ob tej priliki g. Jos. J. Kavčič podal v obširnem referatu sliko o stremljenju za uresničenje te ideje. To je sprožil ob petletnici Merkurjevega obstoja prezaslužni Merkurjev član g. Ivan Jelačin star., ki je bil tudi sedaj v na novo osnovanem društvu »Trgovski dom« izvoljen za predsednika. Odbor je sklenil dati temu društvu na razpolago svojčas v to svrho zbrani fond. Za Merkurjeve zastopnike pri tem društvu so bili izbrani gg. dr. Fran Windischer, Ivan Jelačin star., Janko Lozar ter Milan Kovač. Društvo ima v zalogi 847 knjig Kuder: Menično pravo in 897 kom. Sič: Trgovska korespondenca. Knjigi se ne razpečavata kakor bi bilo želeti. Posredovalnica za službe je imela od zadnjega občnega zbora do danes 897 poslovnih številk in je razposlala 468 obvestil za prosta mesta. Prostih mest je bilo prijavljenih 96. Uspešno se je posredovalo, v kolikor nam je bilo naznanjeno, v 53 slučajih. Dohodki posredovalnice so znašali Din 2335-—, izdatki Din 812-75, torej prebitek Din 1522-25, kar za kritje stroškov zadošča. Pripomniti moramo, da posredovalnica posluje za člane in poslodajalca brezplačno, dočim plačajo nečlani malenkostno odškodnino. Razven posredovalnice je prišlo še 651 dopisov v raznih zadevah, odposlali pa smo jih 522. Društvo šteje z današnjim dnem naslednje število članov: 1 častni predsednik, 9 častnih članov, 31 ustanovnih članov, 30 podpornih članov nastavi jencev, 573 rednih članov nastavi j encev, 255 rednih članov trgovcev in 55 podpornih članov trgovcev, skupno torej 954 članov ter 223 naročnikov lista, število članov članov trgovcev je minimalno če pomislimo, da imamo v Sloveniji preko 10.000 organiziranih trgovcev. Društvo je bilo v ozkih stikih s Trgovskim društvom v Celju in Mariboru in je naše glasilo tudi njih glasilo. Končno je še omeniti, da je imel odbor od zadnjega občnega zbora 9 sej.« Na predlog predsednika g. dr. Frana Windischerja je izrekel zbor g. Pavlu Fabianiju in vsem članom prireditvenega odseka za njih trud in uspešno delovanje najtoplejšo zahvalo. Blagajniško poročilo je podal društveni blagajnik g. Josip Krek. Iz tega poročila, ki je bilo zelo skrbno sestavljeno, posnemamo, da so znašali društveni dohodki v pr etečenem letu Din 152.312-98, izdatki pa Din 150.066-84, tako da je Din 1246-14 prebitka. Na predlog preglednikov računov gg. Josipa Urbaniča in ravnatelja Josipa Malenška se je dala gospodu blagajniku razrešnica. Po predlogu gospoda predsednika je izrekel občni zbor g. Kreku in njegovi gospej soprogi za njiju marljivo udejstvovanje pri društvu toplo zahvalo. Nato je občni zbor sklenil, da ostane ustanovnina, pristopnina ter članarina v letu 1929 ista kot je bila določena za leto 1928. Sledile so nato volitve in je bil na predlog g. Pavla Fabianija soglasno izvoljen za predsednika g. dr. Fran Windischer, ki se je zahvalil za ponovno izvolitev in izkazano mu zaupanje. Soglasno je bil tudi izvoljen za 1. podpredsednika g. Jos. J. Kavčič in II. podpredsednika g. Janko Lozar. Na predlog g. Antona Agnole so se v novi odbor izvolili vsi dosedanji odborniki, a na prazna mesta je zbor soglasno izvolil: gdč. Jožico Bonač in gg. Frana Khama, Zvonimira Lukiča, Iva Samca, Antona Škrajnarja, Frana Adamiča in Frana Dolničarja. V društveno razsodišče je bil ponovno izvoljen g. dr. Danilo Majaron. Tudi za preglednika računov sta bila ponovno izbrana gg. Josip Malenšek in Josip Urbanič. Ker ni bil v predpisanem roku 5 dni pred občnim zborom vložen noben samostojni predlog, se je predsednik g. dr. Fran Windischer prisrčno zahvalil vsem navzočim za trudoljubivo sodelovanje s pozivom, da ohranijo društvu svojo naklonjenost, da budijo med svojimi kolegi samozavest ter tako pomnožijo vrste »Merkurja«, ker le na ta način bo omogočeno izvršiti z uspehom visoke naloge, ki si jih je nadelo naše društvo v prid in ponos slovenskega trgovstva. Za bodrilne besede se je zahvalil zbor svojemu vzornemu in idealnemu predsedniku z daljšim aplavzom, nakar je predsednik zaključil zborovanje ob 22. uri. Merkurjev izlet. Trgovsko društvo »Merkur« v Ljubljani priredi za svoje članstvo ter prijatelje društva s svojimi rodbinami v nedeljo, dne 7. julija t. 1. celodnevni vrlo hvaležni izlet na prirodno najlepšo točko Kokrske doline: v vas Kokro pri Kranju. Odhod z glavnega kolodvora s turistovskim vlakom ob 5. uri 15 minut rano ter povratek z zadnjim vlakom v Ljubljano. Prijave, ki so potrebne radi prevoza izletnikov iz Kranja do Kokre ter radi kosila, sprejema društvena pisarna, Gradišče 17/1. (telefon št. 26-52) najkasneje do ponedeljka, dne 1. julija v uradnih urah. Vabimo na obilno udeležbo, zlasti še gg. pevce. — Odbor. /. redna odborova seja Trgovskega društva -»Merkur« za Slovenijo v Ljubljani se je vršila v sredo, dne 5. junija t. 1. ob 20. zvečer v posvetovalnici Zveze trgovskih gremijev v Ljubljani. — Društveni predsednik g. dr. Fran Windiseher je ob otvoritvi ugotovil sklepčnost in pozdravil prisrčno navzoče, posebno še na novo izvoljene gg. odbornike, proseč jih, da sodelujejo vedno z zanimanjem in marljivostjo v prid društvu ter budijo med svojimi kolegi samozavest in tako pomnožijo vrste »Merkurja«, te naše najstarejše trgovske organizacije. — Glede konstituiranja odbora je omenil, da ostanejo funkcionarji v glavnem isti kot lansko leto z malenkostnimi spremembami. — Prehajajoč na tekoče posle je predlagal, naj bi se priredili tekom letošnjega poletja društveni izleti, zvezani z ogledom industrijskih podjetij, kar je odbor vzel odobruje na znanje ter prepustil detajle prireditvenemu odseku. — Na predlog načelnika kuratorija podpornega zaklada g. Ivana Jelačina st. se je votirala našemu brezposelnemu članu g. Maksu K... enkratna podpora v znesku Din 200-—. Obenem se je sklenilo, da odloči o večjih podporah le kuratorij podpornega zaklada, dočim sme pisarna v ta namen prispevati samo manjše vsote in sicer članom Din 20-— in nečlanom Din 10-—. Končno je obvestil še g. predsednik odbor, da je bila svojčas vložena prošnja za trikratno polovično vožnjo na železnici za naše članstvo, po vzgledu Slovenskega planinskega društva, od Generalne direkcije državnih železnic v Beogradu žal odklonjena, nakar je zaključil sejo ob 21. uri.