Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, polletno 30 Din, letno 60 Din, za inozemstvo 90 Din. Posamezne številke 1’50 Din. Urednik in izdajatelj Ivan Zorec v Ljubljani.
Ljubljana, 13. januarja 1933. * * UJJJJJ
Upravništvo: Ljubljana, Woifova ulica št. 12 Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
K dvajsetletnici „Preporoda“
»Večkrat me je že zabolelo, kako se pri nas potvarjajo dejstva, da se lahko streže tej ali oni stvari.«
(Juš Kozak v članku »Olepševalno potvarjanje zgodovine«, »Slovenec« 1. 1932, št. 17 od 22. januarja.)
Ko je pred dvema letoma praznoval akademski klub Jadran« nekakšen svoj jubilej, sklicujoč se na to, da je naslednik predvojnega društva »Slovenije. (kar niti še ni točno dokazano), in se je pri tem skliceval tudi na svoje zveze s »Preporodom , tedaj je Juš Kozak, eden soustanoviteljev Preporoda , napisal v »Slovenca« odločen protest proti takemu potvarjanju zgodovine. Protest se pričenja s citiranimi besedami. Društvo »Preporod , ki je sedaj edino srednješolsko društvo v Ljubljani, je imelo pred božičem tudi proslavo nekakšnega jubileja, in tedaj je izšel almanah z naslovom 20 let Preporoda«. Almanah je bil izdan v smislu stremljenj sedanjega »Preporoda«, da se uveljavlja kot pravni in moralni naslednik predvojnega Preporoda . Eno samo pričo iz predvojnega Preporoda« poznam, namreč Juša Kozaka — na tega apeliram, da ponovno s svojim stališčem ovrže tako vpreganje zgodovine in resnice v prisilne galeje! Sedanji Preporod«, ki ga pozna ljubljanska javnost najbolj po njegovi plesni šoli in ki ima pretežno značaj družabnega srednješolskega kluba, nima dosti več vezi s predvojnim »Preporodom , kakor zgolj ime. Proslava dvajsetletnice Preporoda bi morala biti le proslava nekega zgodovinskega dogodka, nikakor pa ne proslava obstoječega društva. Almanah in proslava pa sta bila bolj namenjena sedanjemu društvu, kakor pa predvojnemu. Odrekam sedanjemu »Preporodu pravico sklicevati se, da je naslednik predvojnega. Niti idejno niti drugače te pravice ne more imeti.
Za slovensko in jugoslovansko zgodovino predvojni »Preporod« nima mnogo dejanskega pomena in je njegov vpliv na potek stvari, ki so vodile do razbitja Avstrije in do ustanovitve jugoslovanske države, le malenkosten. Vendar nam je predvojni »Preporod« lep primer mladostnega idealizma in pripravljenosti na žrtve. Pri predvojnem »Preporodu« se more sedanja mladina mnogo naučiti.
Pred 20—30 leti, po balkanskih vojnah in po uvedbi enake, svobodne in tajne volilne pravice ter s tem formalnim priznanjem demokratičnih načel v Avstriji, je tedanja mladina prva zaslutila, kako se pripravlja avstro-ogrski monarhiji smrtna ura. Avtokratična Avstrija ni mogla več vzdržati vedno burnejših zahtev malih narodov po enakopravnosti in narodni svobodi. Nekaj mislečih ljudi med ljubljansko srednješolsko mladino je to slutnjo formuliralo v politični program. Mala skupina »kladivarjev«, ki je štela komaj pet ljudi, je zre-volucionirala srednješolsko mladino, in tako je nastal »Preporode. Politično je bil program jasen: »brezpogojna politična svoboda Slovencev, svobodna država Jugoslavija, sredstva morajo biti revolucionarna (Juš Kozak)! Ni sledu pa ni bilo v tem programu po kakšnem fašizmu ali po čem nedemokratičnem, protiljudskem,
Glavnega nasprotnika pa predvojni .Preporod« ni imel v avstrijski policiji, sodni ali politični oblasti, temveč v drugi struji slovenske mladine — narodnemu radikalizmu. To gibanje je vzrastlo zgolj iz osebne opozicije' proti birokratskemu aparatu predvojne narodno-napredne stranke, ki se je pač branil mladine. Idejno, miselno, programatično pa se ni gibanje narodno radikalno mladine skoraj nič razlikovalo od tedanjega kvasiliheralizma sterilnega ljubljanskega meščanstva in podeželske purgarije. Gibanje »Preporoda* pa je bilo novo in zato neprijetno deset let starejšemu narodnemu radikalizmu, kakor tudi že močno postarani na-rodno-napredni stranki. Sredstev, s katerimi so se nasprotniki borili proti »Preporodu«, danes ne moremo razumeti. Tako so očitali narodni radikali iz »Slovenije« »Preporodovcem« in članom prepo-rodovskega akademskega »Jugoslovanskega kluba dobesedno »katastrofalno jugoslovanstvo«. Zgodovinski resnici poglejmo v oči: voditelj narodnega radikalizma je bil dr. Gregor Žerjav, idejni vodja »Preporodovcev pa Avgust Jenko.
Ni bil toliko znani proces, temveč zgolj svetovna vojna je bila, ki je zavrla preporodovsko gibanje. Po vojni se je v Ljubljani res osnovalo vnovič društvo »Preporod«. Imelo pa je povsem drug namen, saj je izgubilo svoj »raison tj’ etre«, namreč revolucionarno borbo za Jugoslavijo. Jugosla-
vija je bila tu in ni se bilo treba več boriti zanjo. Povojni »Preporod« je bil prva leta le nekak de-baterski klub, v katerem so predavali, diskutirali in se medseboj izobraževali srednješolci najrazličnejših svetovnih in političnih naziranj. Nekdanji radikalci pa so zrastli tačas v politično stranko in so ugonobili svojo predhodnico, liberalno narodno-napredno stranko — nastala je SDS — zopet pod vodstvom dr. Gregorja Žerjava. Politik dr. Gregor Žerjav je dobro vedel, da stranka potrebuje mladine. Od tedaj se je pričel vpliv nekdanjih narodnih radikalcev na preporodovce. Po marsikaterem boju in odporu Preporodovcev, je končno dosegla ta stranka — ki je med drugim tudi nekoliko ma-terielno podprla društvo — na »Preporod« svoj odločilni vpliv. Opozicija proti naraščajočemu vplivu SDS na klub je bila vedno močna, zlasti ker je imela ta stranka proti slovenskemu vprašanju negativno stališče, pa tudi po I. 1924, ko je stranka končno zavzela »Preporod«, so se pojavljale vedno znova močne opozicionalne skupine.
Na najgloblji nižini je bil »Preporod« jeseni leta 1923. Škodljivi vpliv SDS na »Preporod« je mučno vplival na članstvo, vse kulturno in izobraževalno delo v društvu je zaspalo, »Preporod« je bil le še navadno šahovsko in nogometno društvo, ki je štelo kakih 50 članov. Ko je bil »Preporod« že na robu propada, je tedaj del ljubljanskih srednješolcev pričel z oživljanjem kulturnega dela v Preporodu«, oživela je kulturno-znanstvena sekcija z raznimi kiozki. Tuua tu m	Jv k.	s. vy
koslava Iskre, ki je bil tedaj predsednik, pa tudi ne delo SDS, temveč one mladine, ki so jo pozneje pristaši g. Vekoslava Iskre preglasovali in izključili iz Preporoda . Članek »Preporod« od jeseni 1. 1922 do 1925 , ki ga je napisal g. Vekoslav Iskra v almanah, pa napravlja vtis, kakor da bi bila resnica vprav nasprotna.
»Slovenija« hoče delati za koncentracijo vseh naših duhovnih, moralnih in političnih sil v borbi za trajne pogoje našega svobodnega življenja kot narod (kot kulturno-zgodovinska individualnost). V tem zmislu bo posebno povdarjalo to, kar vse zavedne rojake druži, ne da bi hotela s tem zanikati diferenciacijo duhov, v kolikor je utemeljena v dejansko obstoječi ločitvi duhovnih, socialnih in gospodarskih interesov. Kdor te težnje odobrava, ga vabimo v krog naših rednih naročnikov.
Kriza Ljubljanskega Zvona
Uredil Fran ^lbrecht. Izdala in založila »Kritika« (odgovorni urednik Josip Vidmar). V Ljubljani 1932. Str. 64.
Že nekaj mesecev se je v slovenski javnosti, zlasti še literarni, govorilo o krizi pri naši najstarejši leposlovni reviji »Ljubljanski Zvon«. Širile so se razne vesti, posebno, ker je bilo znano, kako sta založnica Tiskovna zadruga in njen miselni krog okoli »Jutra«, sprejela knjižico Josipa Vidmarja:	Kulturni problemi slovenstva«, ki je
pomenila prvi zunanji razkol med glavnimi Zvono-vimi sodelavci in Tiskovno zadrugo, in kateremu je nujno moral slediti prelom. Zato je bilo potrebno, da so odstopivši sodelavci L. Z. dr. Ferdo Kozak, dr. Stanko Leben, Lojze Ude in Josip Vidmar, ■/ bivšim urednikom L. Z. Franom Albrechtom izdali pričujočo knjižico, v kateri so slovenski javnosti pojasnili vzroke svojega izstopa iz L. Z.
Knjižica Kriza Ljubljanskega Zvona«, izjava predsednika Tiskovne zadruge dr. Otona Fetticha v Jutru z dne 21. decembra 1932 in izjava novega uredništva L. Z. za leto 1933. v Jutru dne 24. dec. 1932 nam točno pojasn ujejo vzroke preloma med zgoraj imenovanimi sotrudniki L Z. ter T. Z.
1* o v o d za ta prelom je tvoril članek Otona Župančiča v sept. št. L. Z. »Adamič in slovenstvo«, ki je vzbudil v slovenski javnosti obilo komentarjev ter odločen odpor. Vzroki pa so bili seveda popolnoma drugje, kar dokazuje zlasti dr. Fettichova izjava, iz katere je jasno razvidno, da
T. Z. že po svojem bistvu, t. j. radi odvisnosti od neke določene politične stranke, ne more izdajati revije, ki bi bila res popolnoma neodvisna in v kateri bi bilo mogoče obdelati svobodno s slovenskega stališča vse pereče probleme slovenstva naših dni. Zato nam je tudi neumljivo, kako si predstavlja to svobodo novo uredništvo, ki se bo moralo nujno ogniti vsem tem žgočim problemom, ali pa bo prišlo v nasprotje z lastnico.
*
Vsej slovenski javnosti je dobro znano stremljenje slovenskih kulturnih delavcev v poslednjih letih, da se že vendar dokončno razjasni naš odnos do slovenstva ter do Hrvatov in Srbov. Čas in razmere, v katerih živimo, so slovenskega kulturnega in političnega delavca naravnost prisilile, da se nedvoumno in odločno izreče za ali proti slovenstvu ter tudi poseže aktivno v to borbo. Danes je postalo namreč nemogoče, da bi stal javni delavec v tej borbi ob strani, postalo pa je, hvala bogu, tudi nemogoče, da bi šli po skupni poti ljudje, ki so si morda sorodni po svetovnem nazoru, ki pa se ločijo osnovno po gledanju na lastno narodnost. Zato je bil tudi prelom, ki se je izvršil z a z d a j šele pri L. Z., potreben in etično nujen, kajti naš čas je tak, da moramo pač na desno ali levo; srednje poti ni! Preverjen sem, da bo ta ločitev duhov v svobodnomiselnem taboru, ki je slične važnosti, kakor je bila ločitev duhov za časa Mahniča med katoličani in »naprednjaki«, samo v korist vsemu našemu javnemu življenju. Zato jo tudi od srca pozdravljamo.
Kriza Ljubljanskega Zvona« obsega poleg uvoda bivšega urednika L. Z. Frana Albrechta, ki mirno in stvarno pojasnjuje, kako je prišlo do preloma z lastnico L. Z. in ki tudi pojasni namen te knjižice z besedami: »Objava teh odgovorov naj izpriča končno tudi, kaj se v neki dobi v neki obliki ni smelo objaviti v »Ljubljanskem Zvonu (str. 7), še naslednje prispevke: Fran Albrecht: Odgovori Otonu Župančiču, Ferdo Kozak: Glosa k Župančičevi besedi, Stanko Leben: Izkrivljena podoba, Josip Vidmar: Župančič in slovenstvo, Lojze Ude: Josip Vidmar, Kulturni problemi slovenstva, Fran Albrecht: Ob zidu in Izjavo odsto-pivših uradnikov. Vsi članki, razen Udetove ocene Vidmarjeve knjige, Izjave in Albrechtovega odgovora »Ob zidu«, kjer zavrača nekatere netočne in krivične trditve dr. Ložarja v »Dom in svetu« o Adamiču, »Ljubljanskemu Zvonu« in Župančiču, so odgovori na Župančičev članek »Adamič in slovenstvo«, v katerih pisci odločno zavračajo Župančičev izpad proti »budnim stražarjem slovenstva . Najtehtnejši prispevek pa je brez dvoma Udetova ocena Vidmarjeve razprave Kulturni problemi slovenstva«, kjer v korenitih izvajanjih opozarja na pomanjkljivosti Vidmarjeve študije, a obenem pokaže tudi na vse njene dobre strani, posebno pa na njeno pomembnost v sedanjem času. V Udetovi oceni je zlasti razveseljiv njegov aktivizem, ki je bil nekdaj tako značilen za sotrud-niški krog »Mladine in »Svobodne Mladine«, kateremu je pripadal tudi Ude. Mislimo, da se mora vsakdo strinjati z naslednjimi njegovimi izvajanji: »Slovenci potrebujemo predvsem nove življen-ske filozofije, pogumnega zatrjevanja življenja,
Ni mi do osebne polemike z g. Vekoslavom Iskro. Moja polemika se je prav za prav zaključila z onimi tremi tiskovnimi pravdami, ki so obravnavale denuncianstvo in ki jih je g. Iskra izgubil, kakor v članku sam omenja. Zgodovina povojnega »Preporoda« je prav zanimiva in če so gg. uredniki almanaha pogrešali materiala, jaz bi jim mogel postreči z marsičem ...
Ne zaradi polemike z g. Iskro, temveč v obrambo one mladine, ki jo je g. Iskra v svojem netočnem in resnici nasprotujočem članku napadel, pišem. Zardel sem, ko sem bral naslednji odstavek: »Drugi incident je bil v zvezi s separatističnimi težnjami in mržnjo do vsega, kar ni samo slovenskega, ki se je izražala v želji po združitvi slovenskega rodu, če treba, izven naše države, pa če drugače ne gre, tudi pod jarmom naših najhujših sovražnikov.«
Strašno! Čudno, da je papir to prenesel? Nikdar in nikoli ni niti politična, niti sodna, niti šol-
Te dni pridejo bratje iz slovenske Koroške k nam. Po naši domovini ponesejo svojo koroško pesem, najlepšo slovensko narodno pesem in najbolj slovensko hkratu.
'Zaporedoma bodo peli svoje pesmi v Slovenjgradcu, Mariboru, Celju, Trbovljah, v Ljubljani in na Jesenicah. V Ljubljani bo koncert njihove pesmi v ponedeljek 16. t. m. v unionski dvorani.
Pričujoči sestavek naj bo koroškim pevcem pozdrav, a nam pojasnilo in spodbuda. Urednštvo.
Saj dolgo nismo poznali njihove pesmi! Ko smo jo pa slišali, smo se zamislili v njo in v ljudi, ki jo pojejo in videli smo dolgo vrsto svojih bratov tam od Zilje, Roža in Podjune. V pesmi smo zagledali njih srca in duše. in ko smo vse to spoznali, smo si zaželeli, videti Koroško in njene ljudi in nismo nikoli pozabili njihovih pesmi, ki smo jih slišali. —
Da nismo poznali koroške narodne pesmi, sem rekel poprej. Pa je res nismo! Ko pa smo jo pred leti slišali, so jo kmalu potem peli vsi Slovenci v domovini in izven nje, v Dalmaciji, Hrvatski in Srbiji. In tisti, ki so šli v Westfalijo ali v Francijo ali v Ameriko, si v najhujših trenutkih zapojejo >Gor čez izaro... !« in se umirijo.
Prišla sta pred moja vrata ciganka in njen sinček. Ona je brenkala na kitaro, on pa je aapol : ;; Gor .čcs izaro, gor čfcž gmajnic©.. . it Z začudenjem sem prisluhnil. Ko sta odpela, sem odprl vrata in povprašal ciganko:
>Odkod sta pa vidva?«
»Eh, gospod, vejo, tam iz Slavonije!«
»Pa odkod poznate to pesem?«
»Kdo bi je ne poznal, gospod? Povsod, koder sva hodila, sva jo slišala!« ... ?
Lepa je koroška pesem, tisoč boli in tisoč misli je v njej. Malo je veselih, dosti žalostnih in melanholičnih. — Kakor navadno delimo Koroško v tri dele: Podjuno, Ziljo in Rož, tako tudi narodna pesem ni enaka po vsej Koroški. Treh značajev je, in druga od druge je različna. Vzroke lahko iščemo v več straneh, eden bi bil tudi v različnih zemljepisnih tvorbah. Sicer pa poglejmo pri nas: v tej vasi govore tako, za onim hribom že malo drugače. — Povsod je tako, kjer so vzroki! — Koroška narodna pesem je aipskega značaja. Ni
nove realistične literarne umetnosti, nič manj pa tudi publicističnih del, ki bi na vse strani utemeljila nujnost in smiselnost samostojne iniciativnosti v vseh območjih življenja, aktiviziranja slovenskega človeka: treba nam je kritičnih razgovorov z ideologijami katolicizma, liberalnega napred-njaštva in njegovega jugoslovenstva ter marksizma, treba nam je krepko argumentiranih polemičnih razgovorov s posameznimi predstavniki one interpretacije jugoslovanske ideje, ki v bližnji ali oddaljenejši bodočnosti pričakuje pogin slovenstva: treba je podati pravilno, za nas Slovence sprejemljivo interpretacijo' jugoslovanske ideje (pri čemer bo tudi veliki Krek doživel svojo korekturo); treba nam je temeljnih analiz slovenskega kulturnega, socialnega in političnega stanja. (Str. 40.)
Knjižico zaključuje Izjava, v kateri skušajo od-stopivši sotrudniki L. Z., kolikor je v sedanjih razmerah mogoče, pojasniti svoje stališče do slovenstva — ki jim je »del vrojene narave in zato samo po sebi umljivo, nujno, nenadomestljivo (str. 61), in temelj vsega dela za narodovo kulturo, — do socialno ekonomski sil današnjih dni — kjer ugotavljajo, da bodo stali na strani tistih, ki se bore za pravilnejšo in harmoničnejšo uredbo sveta« (str. 62) ter se borili za novo obliko sveta ne kot dogmatiki, »narveč kot rušitelji odmirajočih vrednot in svobodno kol iskatelji novih« (str. 62) —, in do umetnosti — ki jim je najčistejši in najdragocenejši izraz tvorne človečnosti« (str. 62) —, obenem pa napovedujejo novo revijo, ki bo začela že v kratkem izhajati in katero našim čita-teljem že zdaj toplo priporočamo.	—vek.
ska oblast kaj takega očitala niti enemu opozicio-nalnemu članu »Preporoda«, v preiskavah pa jih je bilo mnogo. Te trditve ne bom zavračal, ker je očitna neresnica, ki vpije do nebes. Poživljam pa vse predvojne »Preporodovce« in vse druge so-trudnike almanaha — zlasti Juša Kozaka —, da se javno izjavijo, ali se s to trditvijo solidarizirajo? Pozivam jih, naj se izjavijo, če je sploh možen kakšen slovenski človek, ki bi bil pripravljen iti pod »jarem naših najhujših sovražnikov«?
Povedal sem, da je bila tradicija med predvojnim in povojnim »Preporodom« prekinjena s svetovno vojno. Med Avgustom Jenkom, najbolj vidno osebo predvojnega »Preporoda«, in med g. Vekoslavom Iskro, eno najbolj vidnih oseb povojnega »Preporoda«, pa zija še globlji, nikoli premostljiv prepad.
C. Kočevar.
*
nemška, slovenska je!, saj je vzrastla na slovenskih tleh, ki so tam za Karavankami nekdaj segala dalje kot danes. Niso vse pesmi narodne, nekatere so tudi bile umetne, a so ponarodele. N. pr. »Gor čez izaro...!« je deloma po narodnih motivih uglasbil župnik od Baškega jezera, pa je ponarodela. Še več je takšnih. —
Ponarodele so, kakor pri Nemcih n. pr. »Stille Nacht, heilige Nacht...« Prvi je zbral in priredil koroške narodne pesmi Oskar Dev, zbirali so jih tudi še mnogi drugi. A doslej je na tem polju pač največ storil pokojni skladatelj Dev.
Kakor pri nas, pojejo tudi koroški fantje svoje narodne zvečer na vasi in ob nedeljah popoldne, takrat zlasti v rovtih, v hribih nad njihovimi vasmi. Tam jih slišiš največ in najlepše! ...
Narodna pesem jih oživlja, duše njih dedov so v njej, vse izročilo in jezik. Oni znajo čuvati svojo narodno pesem. Narod pa, ki zna to, bo živel večno! — Vse jo poje, mlado in staro. Kadar jo pojejo, pozabijo, kar jih teži in takrat vstajajo pred njimi podobe celega življa Korošcev in vse njihove domovine. — Koroška narodna pesem je čuvar vsega njihovega izročila. Spominja jih na preteklost in vzbuja željo po bodočnosti, svetli, s sto zarjami obdani, da ne bo treba Korošcem nekoč zapeti strašne resnice:
»Zdaj vse minulo je,
nic več pel ne, bom,
zdaj ni več njtfj ljubi,’dragi dom k...
Vsaka narodna pesem je biser^ v katerem se zrcali narodova duša, Ona je skrivno razodetje, ki kaže pot navzgor, k ponču. Kdor jo čuti v sebi, je ne bo pozabil; pa naj govori ta ali oni jezik, vendar bo čutil vedno, da pripada onemu rodu, »kjer so me zibali mamica moj&« ...
Vi Korošci, Kranjci in Štajerci in vi vsi, ki še imate svojo narodno pesem in jo še pojete, vi vsi veste in čutite, kaj je: nekaj silno lepega, omamnega! Odgrne vam zastor preteklosti in hodi pred vami kakor zvezda pred Modrimi ter kaže pot navzgor, naprej! Ah, tako nekaj lepega, skrivnostnega in resničnega je narodna pesem!...
»Gor čez izaro,
gor čez gmajnico ...!«
Cvetko Drago.
*
Zanimiva knjiga
Trem snopičem »Spominov«, ki jih je izdal Nestor naših politikov, Franjo Šuklje, že pred nekaj leti, je navrgel za letošnji božič kot nekako zabelo še novo knjigo, z naslovom »Sodobniki«.* Poznamo Šukljeta prav dobro že kot odličnega zgodovinarja in razboritega člankarja, v tej knjigi se nam je pa predstavil od popolnoma nove strani, to je kot temperamenten in duhovit feljtonist. Res je, da vsebuje zlasti druga polovica knjige tudi mnogo važnih in zanimivih politično zgodovinskili reminiscenc in ugotovitev, toda pretežni del knjige ima vendarle nekak feljtonistični značaj, v katerem nam drobi pisatelj z prav mladeniško živahnostjo sijajne družabne slike iz druge polovice preteklega stoletja pri nas na Slovenskem. Že takoj prva, Stric Pašič< je naravnost klasičen lik tedanjega podeželskega župnika in pa tedanje »družbe« v povprečnem notranjskem trgu. V isto vrsto bi lahko postavili poglavje »V vojni krajini ali Sterganje iz Graca-njevega turna«, ali »Ljubljanski klub in še mnoge druge. Skoro prav vsaka teh žanrskih slik nam nudi tudi obilico dragocenih prispevkov k portretom naših največjih in kulturnih delavcev iz dobe Staroslovencev in Mladoslovencev, kakor Jurčiča, Bleiweisa, Zarnika, Kersnika, Detele i. dr.
Druga polovica knjige ima v glavnem sicer še prav tako feljtonističen značaj, vendar prevladuje v njej že politično zgodovinsko gradivo, ki je pa
* šuklje Fran: Sodobniki, mali in veliki. Založba »Šahira« v Ljubljani, 1.1933. Str. 344+16 strani slik z bakrenim tiskom. Cena 80 Din.
Gospodarska kriza in šolstvo
Ta članek nam pošilja društvo »Šola in dom'', j	Uredništvo.
Ob zaključku leta se navadno sestavljajo bilance o uspehu dela v preteklem letu. O uspehih v šolah se sestavljajo pregledi navadno s koncem šolskega leta. Srednje šole imajo po novem zakonu sklep prvega polletja pred božičem, in zato smo dobili prva poročila o uspehih v prvem polletju na srednjih šolah za semestralne, oziroma božične počitnice.
Potrebno je, da pogledamo, kako se je naše šolstvo razvijalo v zadnjem letu pod vplivom sedanje gospodarske krize. O tem nimamo podrobnih podatkov, vendar moremo na podlagi poedinih člankov in poročil podati približno sliko razvoja našega šolstva v preteklem letu, ki kaže, kako se je gospodarska kriza javila tudi y šolstvu in to na vseh stopnjah (kategorijah), od osnovne šole do vseučilišča.
I. 0 šolski mladini.
Prežalostno je poglavje o šolski mladini v industrijskih revirjih, kjer pohaja v šolo deca brezposelnih brez obleke, brez hrane, bolna, telesno izčrpana, da je vsaj nekaj ur na toplem v družbi mladine, in kjer dobi morda košček kruha ali čašico mleka, aico je v kraju organizirana pomoč siromašnim. V takih krajih pride beda našega naraščaja bolj do izraza, ker je koncentrirana na enem mestu; toda nič manjša ni beda v nekaterih podeželskih občinah, gorskih, viničarskih, kjer ni nobenega zaslužka in ne dovolj plodne zemlje, ki bi preredila številne družine. Raztrgani, premra-ženi, brez vsakega zajtrka prihajajo otroci ure da.-, leč v šolo.
Učiteljstvo iz takih krajev bi nam lahko navedlo primerov, kako se je zgrudil otrok med poukom, ker je oslabel.
Kakšni so učni uspehi v takih razmerah, si lahko misli vsak, —da ne govorimo o vzgojnih, — ker še tako skrben učitelj ne more zabrisati socialnih razlik med učenci in dokazati lačnim želodcem, da so polni, ko vidijo pri drugih izobilje. Kaj prinesejo otroci od doma, od staršev, ki žive v največji bedi, v zapuščenem, praznem, mrzlem stanovanju, z naberačeno hrano v vednem strahu, kaj bo jutri. (Nova pedagogika govori o vzgoji osebnosti!) Kako naj se vzgajajo iz te mladine ponosni, odkriti značaji, ko dožive vsak dan brez števila ponižanj in udarcev. V taki mladini je samo odpor in boj proti vsem in vsemu,'kar jih tišči in boli.
Tudi na srednjih šolah je mnogo mladine, ki' je hudo prizadeta radi sedanjih gospodarskih razmer. V kakšnih prilikah žive danes nekateri dijaki, je nekaj nepopisnega. Res, da ne prihajajo več s kmetov otroci siromašnih staršev, ker so izdatki za stanovanje in prehrano veliko previsoki, da bi jih zmogel najboljše plačan delavec ali tudi trden kmet. Delavske in kmečke mladine študira vedno manj, vedno več pa je uradniških otrok in otrok delavcev, ki žive v mestu in posebno otrok premožnejših slojev iz večjih krajev in iz mest, kjer so srednje šole. Teh poslednjih je povprečno nad 50%. Tako je postala srednja šola bolj privilegij mestnega prebivalstva.
Včasih so si .siromašni dijaki pomagali s poučevanjem, ali število tistih staršev, ki lahko plačajo instrukcije, je vedno manjše, in ako že vzamejo inštruktorja, dobe lahko profesorja ali učitelja, ker jih je toliko brezposelnih. Dijaki pa pre-
vendarle podano po večini v tako lahkotni in prijetno kramljajoči obliki, da jo bo z največjim užitkom bral tudi tisti, ki sicer nima nobenega zmisla za to nehvaležno panogo javnega dela. Zlasti bo vsakega zanimalo poglavje o »Dr. Ivanu Šušteršiču . Čeprav je ta mož ustvaril v dunajskem parlamentu naši slovenski delegaciji vse večjo veljavo, nego ji je številčno pripadala in je tudi doma poldrugo desetletje vodilno oblikoval politični obraz našega naroda, o njem vendarle še nimamo prepo-Irebne izčrepne monografije. Tudi Šuklje nam je ne podaja, pač pa važen in velezanimiv prispevek zanjo, ki ga ne bo mogel prezreti noben politični zgodovinar. Knako je tudi s poglavjem »Prevrat in osvobojenja«. O tem se je pisalo pri nas že marsikaj, toda je več vprav usodnih momentov v teni našem prevratu, ki so ostali doslej v naši publicistiki in politični zgodovini še sploh nedotaknjeni. Šuklje se na rahlo dotika dveh točk in le obžalovati moramo, da jih ni vzel še pod ostrejši kritični nož, ker bi bilo to naravnost potrebno, kajti Bog ve, če se ne bodo slični usodni momenti še kedaj ponovili, in le če bomo točno poznali lahkomišljene napake iz preteklosti, se jim bomo znali ogniti v prihodnje.
Pa vse to le mimogrede, šukljetova knjiga vsekakor zasluži največje pozornosti, in le čestitati moramo sivolasemu piscu, da nam je ustvaril pri takih letih tako mladostno svežo knjigo, ki jo bo vsak, komurkoli pride v roke, vprav užival.	—ec.
Širite in naročajte naš tednik!
Korošci in njihova narodna pesem
zebavajo v mrzlih, nezakurjenih stanovanjih brez knjig in učnih pripomočkov. Posledica je, da se potem zbirajo pri tistih, ki imajo zakurjeno in ne da bi študirali, zabijajo čas na kak drug način, ki morda ravno ni primeren za mladino.
Dijaštvo naše univerze si pomaga na vse mogoče načine, da se pretolče skozi študijska leta brez knjig in učil.
II. Šole.
Poleg neprilik, ki jih ima mladina pri svojem študiju, so tudi gospodarske ovire, ki onemogočajo reden in dober pouk na vseh šolah.
Proračuni osnovnih, kakor srednjih šol za kurjavo in razsvetljavo so tako nizki, da so vedne neprilike in skrbi, kako bo upravitelj, oziroma ravnatelj kril stroške. Priznati moramo, da je vzdrževanje osnovnih šol za nekatere občine pretežko breme, in da ga nekatere z vsem razumevanjem nosijo in za svojo mladino vse žrtvujejo, medtem ko v drugih občinah ravno pri teh postavkah najbolj skoparijo.
Še slabše kot je s kurjavo in razsvetljavo, je z učili. Za učila je v proračunih po par sto dinarjev, ravno tako za knjižnico, tako da iz teh postavk komaj naroče one liste in knjige, ki so od oblasti priporočene ali celo naročene.
Naše srednje šole so dobile v zadnjih letih prav malo učil, še manj pa knjig, čeprav je tehnika izdelovanja učil silno napredovala in so se vse panoge znanosti jako razširile, ter zahteva zakon o srednjih šolah od vsakega učitelja, da redno sledi razvoju svoje stroke. __________________________________
Minili so časi, da si je lahko vsak učitelj ali profesor nabavil svojo knjižnico za lastno uporabo, ko komaj živi ob svoji plači. Šole ne izpolnjujejo svojih knjižnic in profesorji jih nimajo; odkod naj se potem ti nadalje izobražujejo v svojih predmetih.
Največje neprilike v razvoju našega šolstva povzroča vprašanje prostorov za osnovne in srednje šole. Število mladine se1 je ponekod celo podvojilo v primeri s časom pred svetovno vojno, a prostori so ostali isti. Med svetovno vojno niso zidali. Po vojni občine niso zidale, ker so čakale boljših časov, danes ne morejo, ker res nimajo denarja. V prvih letih po svetovni vojni bi bili lahko zidali, da niso ovirali tisti, ki so hoteli spraviti dobičke na varno. Sedaj nam pripovedujejo, da je bila doba konjukture pred šestimi leti, toda v šolstvu je tudi tedaj nismo čutili, pač pa čutimo danes velik zastoj. Neprimerno je v higijenskem kakor v vzgojnem oziru, da je v eni učni sobi 70 do 90 otrok, česar tudi zakon ne dopušča; celo na srednjih šolah je v nekaterih razredih črez 60 otrok. Jezikovni pouk, posebno pouk tujih jezikov, je pri takem številu otrok nemogoč; zato so tudi slabi uspehi. Na mnogih osnovnih šolah in na nekaterih srednjih šolah je pouk dopoldne in popoldne v enem in istem prostoru. Opoldanski odmor ne zadostuje za zračenje, posebno pozimi ne, ko je treba prostore kuriti. V prenapolnjenih, premalo zračenih prostorih sedi mladina dopoldne pet, popoldne pet ur, kar je proti vsem zdravstvenim
načelom.
(Konec prih.)
OPAZOVALEC
Vprašanje ljubljanske univerze
Slovenska univerza v Ljubljani je izdala za svojo desetletnico obširno in zanimivo delo, ki slivenskemu kulturnemu človeku nazorno podaja račun o ustanovitvi, borbah, naporih, žrtvah in opravljenem delu te najvišje slovenske kulturne ustanove. Izredno zanimiv je zlasti tudi uvod, ki slika vso dolgoletno borbo slovenskega naroda pa dosego lastne univerze. Nič manj poučna pa niso poglavja, ki pripovedujejo, s kakšnimi nasprotstvi in s kakšnimi neverjetnimi materialnimi težkočami se je morala boriti ta institucija za svoj, obstanek in napredek. Človek, ki s premislekom in pozornostjo prouči to delo, se čudoma čudi, koliko dela je opravila- univerza, s takimi sredstvi in v tako kratki dobi svojega obstoja, najsi se to delo na zunaj ne pozna v takšni meri in vzlic temu, da je ta slovenska visoka šola nekaterim našim rojakom od vsega po-četka bila in je pravi trn v peti. Toda to je poglavje zase, o katerem se bomo pomenili, kadar pride čas za to.
Za danes je važno predvsem to, da je vprašanje univerz kakor vsako leto spet postalo aktualno. Kakor poročajo listi, se pripravlja neki načrt, po katerem naj se univerze reorganizirajo tako, da se dosedanje tehnične fakultete odcepijo od univerz in zgrade kot samostojne visoke šole. Ako izhaja ta namera iz tendence varčevanja, je treba ugotoviti, da ni razumljiva, ker je izven vsakega dvoma, da bodo posebne tehnične šole veljale* državo vsaj za tretjino več, nego doslej, ko so bile
vključene v eno telo. Nadalje naj se ukine medicinska fakulteta v Ljubljani, ker je nepopolna in ker nekaterim našim zdravnikom materialno ne prija, da vzgaja naša država toliko zdravnikov. Ljubljanska univerza naj bi po tem načrtu imela samo tri fakultete: filozofsko, pravno in bogoslovno.
Da pa tudi za medicinsko fakulteto v Ljubljani, kakor za tehnično, ne more veljati razlog štednje, naj pokažejo tele številke, ki so posnete po državnem proračunu za leto 1932-33:
Medicinska fakulteta ima stvarnih izdatkov ................................... 136.000	Din
Medicinska fakulteta v Zagrebu .	.	2,271.000	„
Medicinska fakulteta v Belgradu	.	1,611.000	„
Tehnična fakulteta v Ljubljani .	.	698.000	„
Tehnična fakulteta v Zagrebu .	.	395.200	„
Tehnična fakulteta v Beogradu (z
izrednim kreditom — anuiteto) 3,020.500 „
Kakor jc razvidno, sta najboljšo dotirani medicinska. fakulteta v Zagrebu in tehnična fakulteta v Belgradu.
Zanimivi so nadalje upravni stroški celokupnih univerz, ki znašajo v Belgradu 2,000.000, v Zagrebu 2,007.000 in v Ljubljani 328.500 Din. Najemnin plačujejo te univerze: v Belgradu 889.8000, v Zagrebu univerza 1,272.000, Komercijelna visoka šola v Zagrebu 200.000 in univerza v Ljubljani 150.000 Din.
Kdor pozorno pretehta navedene številke, mora priznati, da bi odcepitev tehnične fakultete in ukinitev medicinske fakultete v Ljubljani iz razlogov varčevanja vsaj s stališča Slovenije ne bila umestna in potrebna. Ali bi bila izvršitev te reorganizacije potrebna in umestna s stališča slovenske kulturne ravnopravnosti, bomo govorili prihodnjič.
NAŠIM CENJENIJ1 NAROČNIKOM! Ob prehodu v novo leto moramo vedeti, koga lahko štejemo med 'svoje redne naročnike-plačnike. Želimo, da velja to za vse dosedanje prejemnike lista. Potruditi se hočemo, da list po notranji in zunanji plati dvignemo. Število naših sotrudnikov in prijateljev raste. Prilagamo položnice vsem prejemnikom z neporavnano naročnino in jih vljudno prosimo, da se jil> zanesljivo poslužijo. Kjer položnice n i -s m o priložili, ta m l> o ta mesec pobiral n a r o č n i n o naš i n ka s a n t.
DEJSTVA IN DOGODKI
Vzgojna posvetovalnica
Šola in Dom« v Ljubljani opozarja vnovič, da je otvorila za svoje člene brezplačno vzgojno posvetovalnico, kjer dobe svete o vseh vprašanjih vzgojstva in šolstva.
Posvetovalnica je odprta v Pražakovi ulici št. 8./1. nadstr. od ponedeljskih in •četrtkih od 1,0do 12. ure. Društvo »Šola in Dom« je imelo doslej sestanke v Brežicah, Krškem, Trbovljah, Ptuju, Sp. šiški, Mostah in na Prulah. Izvolili so se pripravljalni odbori, da se osnujejo podobna društva, oziroma da se nabirajo členi za ljubljansko društvo. V mnogih drugih krajih se pripravljajo sestanki. Posvetovalnica za osnovne, meščanske in učiteljske šole se otvori s 16. t. m. v Frančiškanski ulici 6. prvo nadstropje, desno. Odprta je ob ponedeljkih od 8. do 10. ure. V obeh posvetovalnicah se sprejemajo novi členi.
Vsem, ki vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine!
GOSPODARSTVO
Okrožni urad za zavarovanje delavcev v decembru 1932
Povprečnina
Članov
Bolnikov
Odstotek bolnikov
Povprečna dnevna zavarovana mezda Oin
Celokupna dnevna zavarovana mezda Din (
moškib
45.965 (-5 805)
907
(-351)
l-970/o
(-046)
26*70
(—1-70)
1,227.091 60 -243.262 -)
ženskih
28.250 (-1 631)
593
(166)
2-100/0 (-0 44)
1814 (-148)
512.378-(-73.782 80)
skupaj
74.215
(-7.436)
1.500
(-517)
2 02»/o (-0 45)
2344 (—1 75)
1,739.469 60 (-317.034-80)
Številke v oklepajih () pomenijo prirast >-f € oziroma »—« od lanskega leta, t. j. od dec. 1932.
Makso Pirnat
(Za spomin.)
V začetku novembra lanskega leta mi je pisal iz bolnice za god in naj ga obiščem, češ, da se nama že nagiba dan. Šel sem in ga našel navidezno dosti dobrega, saj tožil mi ni, da bi bil posebno bolan. Šel sem drugič k njemu; oblečen je ležal na postelji, čital Tolstega »Vojno in mir«, ki sem mu jo bil dal poslati na njegovo prošnjo, in pil kofer, kakor je rekel. Še tretjič sem ga nekoliko pozneje videl zopet, ko se je peljal na Studenec, češ, da ga za revmatizem« pošiljajo med »norce«. Tako se je šalil in okrog stoječi smo se smejali. Na letošnji praznik sv. treh kraljev je umri potem v ljubljanski bolnici.
Z Maksom sva si bila bližnja rojaka, ki sva se večkrat obiskovala in prenočevala drug pri drugem. Poznal sem njegove starše: mati je bila mehka narava, a oče na zunaj bolj trd. Tustanjska graščina pri Moravčah, kjer je bil doma, leži nekoliko vzvišeno, a ob podnožju stoji »Frfrafova gostilna, kjer sva dostikrat »moževala«. Tudi potovala sva skupaj peš kot dijaka od doma preko Novega mesta v Brežice in Čatež, obiskala sošolca Zevnika, od tam pa nazaj preko Krškega, da sva se nekaj dni mudila pri Mencingerjevih, kjer sva imela zopet sošolce.
Marsikaj sva doživela na tem potovanju. V Šmartnem pri Litiji sem spoznal, kako nerazdruž-na pojma sta navadno pri nas petje in pitje, ko sva zašla v takšno družbo, ki naju ni izpustila od svojega dela za narod . Nekje pri Kostanjevici sva prosila v gostilnici prenočišča. Ker ni bilo drugod prostora, so nama postlali kar na gostilniški mizi
sredi sobe. Drugo jutro so prišli pivci in v naglici mislili, da imajo v hiši — mrliča!
Toliko kakor v dijaških letih nisva pozneje več občevala, čeprav sva se srečala na življenski poti še semtertja. Dasi oba slušatelja modroslovja in pozneje srednješolska učitelja, nisva študirala niti službovala skupaj, a tudi najina duševnost ni bila usmerjena enako. Profesor Pirnat se je posvetil slovenskemu jeziku in slovenski književnosti, kjer ga je prevzemala rodoljubna romantičnost. Ljubil je prekipevajoče besede in navduše-valni nastop. Enak je bil v pisani besedi, govoru in vedenju. Znal je iz malenkosti pričarati veliko podobo ter vžigati rodoljubje in časih celo že tudi rodoljubarstvo, ker je gledal v domačnosti skoro samo lepe in dobre strani. Njegovi spisi so glavno vtiski, življenjepisi, potopisi, kramljanja o tem 111 onem, zlasti mu je bila pri srcu rojstna Moravška dolina in Sorško polje. Kad je nastopal kot ljudski govornik, kjer je ljubil sanjavost in zadovoljstvo romantične domačnosti.
Profesor Pirnat je nosil s seboj življenski križ, ki si ga ni bil naložil izključno sam. V drugih prilikah bi bil najbrže drugačen, ko bi ga ne bila tiščala k tlom neka dedna mora. Zgodaj so mu odrekli živci, ki mu niso pripustili dovolj vlade nad seboj, in lotila se ga je duševna potrtost. Ni mu bilo dano, da bi se bil umiril in ustalil. Nikjer ni bil doma in povsod. Sedaj so sklenjeni njegovi življenski računi pri Sv. Križu v Ljubljani, dasi mi je dejal, da si namerava napraviti nagrobnik v podobi kmečkega znamenja na domačem pokopališču v Moravčah pri svojih starših. Tudi se mi je izjavil proti nagrobnim govorom, češ, naj se rajši to napiše; zato pa mu v zmislu njegove želje poklanjam te spominske vrstice kot rojaku in prijatelju ...	A-a.
Juš Kozak: Celica
Tiskovna zadruga je izdala kot peti zvezek Slovenskih poti »Celico Juša Kozaka. Celica« je ena izmed tistih novejših slovenskih knjig, ki jih človek bere ne samo iz dolžnosti, ampak z resničnim navdušenjem. Knjiga je globoka, ne fabulira, ampak nam neprestano razodeva notranje, edino resnično življenje človekovo, nam na najlepših mestih opisuje trenutke, ki dajejo človeku enotnost in značaj-nost. Naj v ilustracijo citiram nekaj vrstic:
Tedaj se je zgodilo, česar nisem pozneje nikoli več doživel, še sem vedel, da ležim na zemlji, toda bilo mi je, kakor da se razkrajam. Gledal sem me-cesne, videl vas tam spodaj, vrhove naokoli, razločil skale pod sabo in vendar ni bilo več mene. Tudi časa ni bilo, ne davnine ne prihodnjih dni, kakor da so se veki prelili v bleščečo svetlobo. Tisti hip sem občutil, da sta se odprla nebo in zemlja. Strašna sila je strujila skozi vse stvore, gnala sokove v mesesnov vrh, šla skozi mene, grmadila skale, zidala vas in cerkev, plamtela skozi svetove, presnavljala in sproščala snov, utripala v srcih, spočenjala misel za dan in za vek. Zase in za vsako gledano stvar sem občutil, kako je ni bilo, kako je in je ne bo.
Minila jo sekunda, morda dve, nato se je očem vse zaprlo ...
*
Nisem zrl večne harmonije, ni me prešinila večna ljubezen, nisem okusil večne dobrote, nisem iz Irpljen zaslutil večne milosti in radosti od nje, nisem gledal stvarnika nebes in zemlje — doživel sem stvarjenje, ki je vsak hip in je večno.«
Umetniška čistost je le na redkih krajih skaljena. V celoti je knjiga tako lepa, da bo trajna vez za nas vse.	M.	B.
Kakor prejšnje mesece, tako je zlasti v decembru tempo gospodarske krize znatno nazadoval. Enotni padec števila zavarovanih delavcev je znašal:
SLOVSTVO
D. S. Merežkovskij:
meseca junija julija avgusta septembra oktobra novembra decembra
15.736 16.625 18.251 (maksimum!) 17.687 14.641 10.407 7.436
Pojenjavanje gospodarske krize tekom meseca decembra pojasnjuje sledeča tabela padcev števila zavarovanih delavcev.
Datum.
1. XII. 15. XII. 31. XII.
Padec zavarovancev napram letu 1931	1930
9.712	20.735
7.648	19.765
5.602	16.401
Od sredine oktobra 1932 pa do konca decembra se je gibalo število zavarovanih delavcev na isti višini kot leta 1923, t. j. ob začetku naše prve povojne krize, povzročene po deflaciji, oziroma stabilizaciji naše valute.
Zdravstvene razmere zavarovanega delavstva so bile v decembru skoraj nespremenjene. Padec števila bolnikov ima svoj vzrok v manjšem članstvu in padec odstotkov bolnikov pa zlasti v skrajšanju podporne dobe bolnikov in porodnic.
Istotako je oslabelo nazadovanje delavskih plač. Padec povprečne dnevne zavarovane mezde, katera odgovarja približno faktičnemu dnevnemu zaslužku povprečnega delavca, je znašal napram prejšnjemu letu:
junija julija	Din 11	1.84 2.20
avgusta	11	2.41
septembra	11	2.42 (maksimum!)
oktobra	11	2.30
novembra	„	2.01
decembra		1.75
junija	Din	1.84
Opozorilo naročnikom. V večjih krajih, tam kjer nismo priložili tej številki položnico, bo januarja pobiral naročnino naš in-kasant.
»Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino ali delati propagando za kak politično-stran-karski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strpljivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor Želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik.
Vsem, ki Vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine!
Cecilija Bricelj
prodaja in poprava damskih slamnikov in klobukov
Stolnico Vodnikov trs
Uobllm, Krlievnliha d. z
Napoleon
(19. nadaljevanje.)
Oktobra 1800. leta je Fouche predložil prvemu konzulu knjižico njegovega brata Josipa: »Vzporedba med Cezarjem, Cromwellom in Bonapartom.« Josip je prav za prav hotel uslužiti Napoleonu; toda govoriti o takih »vzpored-bah« je prav tako, kakor o vrvi v hiši obešenega. Josip je bil zategadelj poslan v častno pregnanstvo, za poslanca v Španijo. Zapredek se sicer komaj še drži metulja, a vendar se ga še drži.
Sicer je pa postalo vsem jasno, kam gre stvar; ko je bilo 16. termidorja, 4. avgusta 1802. leta z odlokom senata, osnovanem na ljudskem sklepu več kot treh milijonov glasov, razglašeno dosmrtno konzulstvo. Predsednik senata je naznanil ta odlok prvemu konzulu slovesno v tuile-rijskem dvorcu.
»Senatorji«, je odgovoril Bonaparte, »življenje državljana pripada domovini. Francoski narod želi, da mu posvetim vse svoje življenje ... Poslušen sem ... Z mojim trudom in vašo pomočjo, z zaupanjem in po volji te velike dežele bo zavarovana svoboda, enakost in blaginja Francozov pred muhami usode in nezanesljivostmi bodočnosti... Najboljši izmed narodov bo tudi najsrečnejši, kakor prav tako zasluži, da s svojo srečo pomaga sreči Evrope. Potolažen v spoznanju, da sem bil pozvan od volje Tistega, od katerega izhaja vse, — da obnovim na zemlji pravičnost, red in enakost, bom poslušal brez obžalovanja in brez nepokoja zaradi sodbe potomstva, ko udari moja smrtna ura«.11
»Poklican sem po volji Tistega, od katerega izhaja vse«, to se pravi: »Poklical me je Bog, od Boga sem izvoljen, maziljen.«
»Tak je torej konec te revolucije, ki se je začela s takšnim, skoraj splošnim vzletom ljubezni do svobode in domovine k so se razbur jali ne samo skrajni jakobinci, ampak tudi zmerni republikanci. »Toliko krvi, prelite na bojiščih, toliko razrušene blaginje, toliko dragocenih žrtev nas je privedlo do zamene enega kralja za druzega in kraljevske družine, ki je vladala nad Francijo skozi stoletja, za družino, še pred desetimi leti nikomur poznano, ki se je mogla olb začetku revolucije komaj šteti za francosko. Kaj smo res padli tako nizko, da moramo iskati rešitve v despotizmu in se izročati brezpogojno tem Bonapartom«?12
Tisti čas so se pa Bonaparti že prepirali za bodoče prestolno nasledje. Ko se mu je Ludovik odpovedal za svojega maloletnega sina, je bil Josip, ki se je vrnil iz pregnanstva, ogorčen, da so ga hoteli obiti, in je govoril v senatu zelo nepristojno: preklinjal je častiljubje prvega konzula in mu želel smrti, ki bi bila sreča za rodbino Bo-napartov in za Francijo.11
Bratje samo motijo, zato pa spet pomagajo sovražniki: ubijalci Bonaparta uglajajo pot Napoleonu.
V začetku leta 1804 so zaprli v Parizu štirideset zarotnikov, ki so snovali naklepe zoper življenje prvega konzula; po večini so bili to najemniki angleške vlade; med njimi je bil tudi George Cadoudal, bretonski chouanu, in dva generala, Pichegru in Moreau. Domnevali so — napačno, kakor je bilo pozneje nepobitno dokazano, — da se je zarote udeležil in celo nekaj časa prebival v Parizu vojvoda Enghienski, Ludovik Bourbon Conde, eden poslednjih postranskih potomcev stare francoske kraljevske rodovine, ki je živel takrat v mestecu Ettenheimu v obmejni grofiji Badenski, nedaleč od Rena in francoske meje.
15. marca je prestopila četa francoskih orožnikov nati-homa mejo, preplazila se je v Ettenheim, prijela vojvodo in ga odvedla v Pariz v vincennes-ko trdnjavo. Tu so ga ustrelili 21. marca ob dveh po polnoči v trdnjavskem rovu, po obsodbi vojnega sodišča. Sodišče je bila navadna komedija, dejansko obsodbo je izrekel Bonaparte.
Enghienova nedolžnost je bila tako očitna, da so tudi podtaknjeni sodniki prosili za njegovo pomilostitev. Je li vedel Bonaparte, da je vojvoda nedolžen? V vsakem primeru je mogel vedeti.
»Vrnili smo se k strahotam 93. leta; prav ta roka, ki nas je izvlekla iz njih, nas zopet pogreza vanje,- pravi grof Segur. /Bil sem uničen. Prej sem se ponašal z velikim človekom, ki sem mu služil, a zdaj...<14 Nima dovolj poguma, da bi končal:	Zdaj	je	stopil	na	mesto	junaka	hu-
dodelnik.«
Zakaj je Bonaparte umoril Enghiena?
»Ti ljudje so hoteli umoriti v moji osebi revolucijo. Moral sem jo braniti, pokazal sem, česa je sposobna.« — Za vedno sem zavezal jezike jakobincem in rojalistom.'1''
»Ne, ni jih zavezal, in volčič naj bi se raje ne spominjal volčice-revolucije, ki jo je zadavil.
Ali sem pes, ka-li, ki ga sme ubiti na ulici vsak mi-mogredoči?«.1" — Imel sem naravno pravico samoobrane. Od vseh strani so me napadali in vsak trenutek ... puške vetrenjače, peklenski stroji, zarote, pasti vseh vrst.. . Nazadnje sem se utrudil in okoristil s priliko, da sem vrgel teror nazaj v London ... Vojna za vojno ... kri za kri.. -— Moja kri vendar tudi ni blato. 17
Morda bi bilo vse lako, če bi Enghienski vojvoda ne bil nedolžen in če bi Bonaparte ne bil tega prav za trdil o vedel.
Tri dni pred smrtjo, že v smrtnih težavah, je zahteval zapečateni ovitek z oporoko, ga odprl, natihoma nekaj dodal, zopet zapečatil in oddal. Tole je dostavil: »Ukazal'sem zapreti in obsoditi vojvodo Enghienskega, ker je bilo to potrebno za varnost, blaginjo in čast francoskega naroda v tistem času, ko je vzdrževal grof d’Artois, po lastnem priznanju, šestdeset morilcev v Parizu. V podobnih razmerah bi vnovič prav tako storil.«18
Zopet bi vse to morda bilo tako, če bi on ne bil z a trdno vedel, da vojvoda Enghienski ni bil med morilci.
»Ne glede na njegovo zatrjevanje sem prepričan, da ga je pekla vest. Mučen spomin ga je napotil, da je dodal te besede oporoki«, pravi kancelar Pasquier, ki je dobro poznal Napoleona in bil bližnja priča te stvari.19 Bržkone tudi je tako: Ta muka ga je grizla vse življenje; z njo je tudi umrl.
Bolj preprosto in bolje govori o tem lord Holland, resničen prijatelj Napoleonov: »Treba je priznati, da je kriv tega hudodelstva; nobena stvar ga ne more opravičiti: ostalo bo večen madež na njegovem spominu.«2"
Angleži so bili lahko zadovoljni: kri je omadeževala belo oblačilo junakovo; v njegovo hišo so se splazile Ev-menide, in bolj strašno bo njihovo bodalo, nego vsa bodala morilcev.
Toda zgodilo se je: vincenneski rov, kjer je bil ustreljen nedolžni potomec Bourbonov, je meja med starim in novim redom, prerez popkovine, ki je vezala novorojenega cezarja s kraljevsko oblastjo. Enghienovo truplo je za Bonaparta stopnja na cesarski prestol: Enghienova kri je zanj cesarski škrlat.
»Veliki mož, dovršite svoje delo, napravite ga nesmrtno«, prosi senat prvega konzula za prevzem vrhovne oblasti dne 28. marca, teden dni po usmrtitvi vojvode.21 Toda Bonapartu se dozdevajo te besede še vedno premalo jasne in preveč sramežljive. »Vi mislite, da bi bilo dobro, spremeniti nekatere naše naprave, da za vselej utrdimo zmagoslavje svobode in enakosti. Prosim vas, da izrazite svoje misli do kraja«, piše senatu. — »Največja blaginja Francije zahteva, da se poveri vlada republike Napoleonu Bonaparlu, nasledstvenemu cesarju«, odgovarja senat.22
Zapredejc je razdejan — metulj je vzletel.
18. maja 1804. leta se je peljala dolga vrsta voz v varstvu oklopniške konjiče v St. Cloud. Bilo je ob petih zvečer — prav ob tisti uri, ko je 19. brumaire-a Muratova gre-nadirska kolona razgnala z bajoneti Zbor petih sto. Senatorji so šli v prav tisto sobo, kjer si je prav tistega 19. brumaire-a general Bonaparte, ko so ga pravkar prinesli grenadirji na rokah iz jakobinskega pekla, v besnosti razpraskal do krvi izpuščaj od toulonskih garij na svojem čelu in kjer je jecljal brez zveze Sieyesu — homunkulu, ki se je grel pri peči: »General, razglasiti me hočejo izven zakona!«
■Vladar! .. . Vaše veličanstvo!« se je obrnil na prvega konzula v imenu senata včerajšnji njegov tovariš, drugi konzul Combaceres. »V tem trenutku razglaša senat Napoleona Bonaparta za cesarja Francozov.«
Naj živi cesar! so se zaslišali klici in ploskanje iz vrst senatorjev, ki pa so bili precej šibki, kakor se spominja očividec. Cesar je odgovoril trdno in glasno. Vsi so bili videti zmedeni, razen njega... Mnogoteri, še ne privajeni, so se motili in ga nagovarjali zdaj ,državljan prvi konzul', zdaj ,cesar* in ,vaše veličanstvo*. Ves obred je trajal četrt ure . . . Ko sem se vračal v Pariz, sem videl po cesti prerivajoče se ljudstvo. Topovski streli in velika množica voz so privabili mnogo radovednežev. Toda zvečer ni bilo ne svečanosti, ne razsvetljav. Videti je bilo, da množica ni^vedela, kaj se je zgodilo, ali pa je kljub temu ostala ravnodušna.«23
Napoleon se je spočetkoma mislil kronati v Achenu, starodavni stolici Karolingovske rodovine. »Pariz«, je rad pravil, »je čir Francije; Parižani so nehvaležni in lahko-mišljeni; obsipajo me z najgnusnejšimi zasramovanjem.«21 V takem trenutku je bil pripravljen, odreči se srcu Francije: čuti se ne več za francoskega, temveč za svetovnega vladarja.
Papež Pij VIL je bil pripravljen, priti v Pariz, da krona cesarja: usluga za uslugo — za konkordat kronanje.
»Želel bi, da se ta stvar izvrši, zaradi blagra, ki ga bo imela od tega vera, cerkev in država«, je pisal poslanec Caprara iz Pariza v Vatikan.2r’
Ibid., IV. 641.
18 Pasquier, I. 196.
Holland, 169.
21 Sčgur, II. 281.
■J Lacour-Gayet, 167.
Miot de Melito, II. 184—185.
■* Masson, Le Sncre de N., 3.
15 Ibid. 88.
" Lacour-Gayet, 153.
12 Miot de Melito. II. 163. 1:1 Ibid., II. 170.
“ S6gur, II. 274.
Remusat, I. 337, 390.
'* S6gur, II. 252.
17 IVtemor., IV. 368. 264.
Edino veselje - dobra knjiga
Knjižne Zbirke Jugoslovanske Knjigarne
Vam nudijo, kar si želite / krasno knjižnico za mal denar / kvalitetno izbiro / sodobno opremo / nizko ceno / mesečno plačevanje Kras«n prospekt v bakrotisku na 16 straneh Vam na ieljo pošlje takoj in
zasto nj
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA I LJUBLJANA