Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXI. 1923.	Št. 5. Maj.
BOGOLJUB
Izhaja vsak mesec. — Naročnino In darove sprejema uprav-nišfvo, Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. — Rokopisi se pošiljajo uredništvu, Leonlšče v Ljubljani; doposlali se morajo za vsako nadaljno šlevilko do 1. dne prejšnjega mesca.
Koledar za maj 1925.
Mesečni namen apostolstva molitve, določen od sv. očeta: Marija — kraljica miru.
Dnevi		Godovi	Posebni namen so vsak tlan še važne nujne zadeve	Ceščenje presv. Rešuj. Telesa v |j Ijublj. škoi, | lavant. škoi, J	
1 2 i 3 i i ; 5	Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Filip in Jakob Atanazij, S. Najd. sv. križa Florijan, m. Pij V, p.	Pridi k nam božje kralj, po Mariji Obisk šmarnic Križ v Soli in družini Rožni venec v naših družinah Da vsi karnajbolj vzljubimo Marijo	Ljubljana, st. Trebeino Sv. Križ p. L. Kamnagorica Št; Gothard	1 Sv. Tomaž I J p. V. Ned. Sv. Bolfenk Sv. L.p. V.N. j Jarenina 1 Sv. Jakob v j j SI. Gor. 1 Št. llj v SI. i Gor. 1 Svičina ' j Sv. Jurij v P. j Sp. sv. Kunig j Is v. Lenart ' | v SI. Gor. ; 1 Št. Rupert J v SI. Gor. ! S. Troj. v S. G. | j Negova 1 Sv. Benedikt 1 J p. SI. Gor. § | Sv. Ana p, jj f Kramp. Sv. Jurij v | 1 SI. Gor. I S.Bolf.vS. G. II Marija Snež. f
6 7 8 9 10 11 12	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Janez Ev. Stanislav, š. Prik. sv. Mih. Gregor Nac., S. Vnebohod FranC. Hter. Pankracij, m.	KatotiSki shod v Ljubljani Da Mar. obv. našo ml. vseh zablod Delavci po tovarnah Procvit Marijinih družb Misel na rajske višave Družba Jezusova v Jugoslaviji Naš sivolasi vladika, jubilant	Orehek Ljublj. sv. Fl. Šmihei Rakitna Javor Nova Štifta Kopanj	
i 13 114 ; 15 ■16 17 18 19	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Servacij, š. Bonifacij, m. Zofija, m. Janez Nep. Paškal Felisk Celestin, p.	Evharist. zveza narod, v Sv. Duhu Edinost med katol. celega sveta Zedinjenje ločenih krist. cel. sveta Češki katoličani Pridružitev nekrist. sv. Cerkvi Mir in ljubezen v naših družinah Versko zedinjenje po Mariji	Knežak Fara p. K. Mikendorf N. Oselica Mekinje Lesce Brezuica	
20 21 22 23 24 25 26	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Blnkošti Bhik. poned. Julija, d. t Deziderij Marija, pom. t Urljan, p. Filip Neri	Da bi bili po Sv. Duhu vsi eno Večje Ceščenje Sv. Duha Darovi Sv. Duha Zvestoba sv. Cerkvi l)a obv. Marija slov. narod v veri Dobra letina, ugodno vreme Da nam Mar. izprosi dobrih duh.	Dobrova Prem Čatež, p. T. Kapucini v K, Križanke Godovič Sv. Troj. p. M.	
27 28 29 30 | 31	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek	Sv. Trojica Avguštin, š. Maksiin, ž. Ferdinand Sv. K. Telo	Verski dvomljivci Odločen boj za versko šolo Da se otr. kat. možje str. pr. ljud. Slovenski misijonarji Ceščenje presv. Evharistije. Umrli	Ljubno Sv. Helena Sv. Duh Rateče Kranj	
V MOLITEV SE PRIPOROČAJO:
Mali svojega sina, da bi srečno dosegel stan, katerega želi ter bil deležen sedmerih darov sv. Duha. —- Neko dekle za uslišanje v važnih zadevah, — Marijina družbenka za pomoč božjo v raznih dušnih in telesnih zadevah ter za pravi mir v družini. — Marijina družbenka za ljubo zdravje in potrebne milosti, da bi mogla vestno izpolnjevati stanovske dolžnosti.
ZAHVALE.
Zahvaljujejo se: M. H. Mirnapeč presv, Srcu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Frančišku in sv. Antonu Pad. za večkratno uslišanje. — Marijina družbenka presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Frančišku Asiš., sv. Antonu Pad. ter bi. Tereziji od Deteta Jezusa za dosego redovnega poklica; ista sv. Jožefu, sv. Ani in dušam v vicah za večkratno uslišanje.
SPOMINJAJTE SE UMRLIH,
Alojzija Kokestnivec, Gradec pri Litiii. N. p. v m.!
Kdo je zločinec? ... Katoličane v Ameriki je zadelo že več občutnih nesreč. Zgorel je nedavno sloveči zavod sv. Bonifacija v Kanadi. V plamenih je izgubilo življenje 9 dijakov in en redovnik-jezuit. Pokončana je knjižnica in več dragocenosti. Škodo cenijo na 35 milijonov naših kron. Zažgali so skoro gotovo neke vrste fašisti, t. j. člani tajnega društva Ku-Ivlux-Klan, ki so protivniki katoličanstva in katoličanov. Kot žrtve tajne zarote so bile prizadete po požarju naslednje stavbe: katoliško vseučilišče v Montrealu, ki je v zadnjih 4 letih dvakrat gorelo; dalje novicijat redemp-toristov, cerkev sv. Ane v Beaupre, zavod sv, Ane v Quebecu, cerkev presv. Srca in Male Gospe v Montrealski škofiji. — Sadovi brez-verstva in brezvernosti'
Kako je z našimi fanti?
Dober mladenič piše od nekod:
V štev. 10. minulega leta je bilo priporoči r.o v »Bogoljubu«, naj premišljujemo, kaj bi mogli storiti v vsakem posameznem kraju zoper napake in razvade domačega kraja. Pri nas je razvada, da fantiča, starega komaj 15 let. že zalezujejo starejši lantje, kdaj bo plačal fantovščino, da bo smel ž njimi ponoče-\. t.. Pred vojno je bilo plačati 10 kron za p.istop, sedaj mora plačati do 600 kron. '1 o •,;re potem vse za pijačo. Je kaka vas, kjer je do deset fantičev: vsak 600 kron, toliko : -i denarja za pijačo! Kadar se vrši sprejem mladih fantov, pridejo fantje iz cele fare, tudi (.z ničvrednih deklet ni. Ta slovesnost je kakor Sodoma. Glavno pri vsem tem pa je pretep in nemir celo noč, da človek misli, da je v Aziji med divjim ljudstvom. Kaj vse morajo slišati in doživeti že prvi večer ti mladi fantiči! Če le mogoče, zmakne očetu denar, cia ga ima za pijančevanje. Seveda se mora mladi fant od takrat dalje udeleževati vseh fantovskih nerednosti; najbolj še tega, da postaja zunaj cerkve.
Še drugo napako moram omeniti: Ženin, ki pride v drugo vas po nevesto, mora dati škaf vina in še denar, seveda ne malo; tri tisoč, tudi-več vzamejo, če da. lako se je v vseni priženil k neki hiši nek bogat Ameri-kanec. Fantje so rekli: ta bo moral dati deset tisoč! Nevestin oče pa je rekel, da ne bodo žrl: amerikanskih žuljev. Zaradi teh besed :.:so hoteli ženinu bale razložiti. Ponoči pa je bil tak pretep in klanje, da so enega sredi noči prišli obhajat; drugi se pokore v zaporu, eden 8 mesecev. To so stare navade pri nas; p,, vendar se nihče ne gane proti tem grdim razvadam!
Toliko imamo društev in družb za iante, toliko je truda in žrtev z n,imi, — pa se še vedno slišijo take-le tožbe o fantih! Še vedno vladajo stare grde fantovske razvade, še vedno stara surovost in podivjanost! Pred vsako cerkvijo na deželi jih vidiš stati med mašo en regiment.
Pijača, ples, punca, kvanta, pridušanje, ponečevanje, pretep, poboj, — to so njih vzori, njih zabave in njih dejanja.
Ali ne bo nikoli drugače?! Že desetletja imamo društva, poskuša se vse mogoče — predavanja, knjge in časniki, petje, godba, igre, telovadba, izleti itd. — da bi se fantje navadili boljših manir in lepšega življenja, — na, pa kljub vsemu temu trudu tičimo še globoko v stari surovosti in razuzdanosti, v pijančevanju, ponočevanju in pretepaštvu! Večina fantov je kljub tolikerim organizacijam še danes neorganizirana, večina hodi še vedno po starih izvoženih in blatnih cestah fantovskih nerodnosti
Glejte in poslušajte fante, kadar gredo k naboru ali v vodke! Kakšno vedenje, govorjenje, rjovenje, — da je žalost in sramota! ... Tak dan nam spričuje, da smo kljub velikemu trudu s fanti še daleč od zaželjcnega cilja ...
Kdo je tega kriv?
Duhovniki gotovo ne. Kajti kdo se toliko trudi in žrtvuje za fante, če ne ravno duhovniki?
Kriva je slaba t o v a r i š i j a , slabi zgledi, pohujševanje in zapeljevanje.
Krivi so pa tudi starši! Zakaj oa vendar niso v s i fantje taki? Zato ker so bili v domači hiši vzgojeni v strahu božjem in redu krščanskem. Tukaj je posebno potrebno klicati: Matere, matere! Jokajte nad seboj in nad svojimi otroci! .. .
Pa tudi: Očetje, očetje! ... Pri odraslih fantih imajo očetje več moči in torej več odgovornosti, kakor matere. — Bog ve, ali jim kaj reče.'o tistim postopačem in postajačem, ki med mašo zunaj cerkve Boga dražijo? Če jim nič ne rečejo, slabo; če se pa fant tudi za očetovo besedo nič ne zmeni, spet slabo zanj in za očeta, —■ Marsikak oče kaže več skrbi za konja kakor za sina. Konja ne bo pustil stati
ponoči zunaj — Bog varuj kaj takega! — sin pa lahko kolovrati ponoči kjer hoče, pa mu oče ne bo nič rekel!
A kaj storiti? Zanikrni starši bodo vedno na svetu. Ali se ne da kljub temu nič narediti, da bi fante predrugačili?
Orlovska zveza si, posebno odkar ji načeluje sedanje vodstvo, zelo hvalevredno prizadeva, da svoje člane vzgaja, oplemeniti, navduši za resnično lepo čednostno krščansko življenje. Celo duhovne vaje jim oskrbuje. To je vsega priznanja in hvale vredno. To je zdaj prava katoliška organizacija,
Žalibog, da tega niso deležni vsi fantje; ravno tisti ne, ki so najbolj potrebni in ki še vedno delajo sramoto slovenskim fantom sploh.
Zato danes vsem priporočamo; Prirejajte duhovne vaje za iante povsod! Za vse fante, ne samo za nekatere!
Moški hočejo nekaj svojega imeti. Sami sicer tega ne rečejo. A če se jim kaj takega priredi, pridejo dosti radi. Kjer napravijo kako posebno pobožnost za moške, se navadno dobro obnese. Že do-
sedaj se je sempatje kaj takega poskusilo, in navadno se pohvalijo, da je bilo lepo.
V nekem nemškem listu je bilo pa nedavno brati, da so letos gori ob Renu začeli s celotedenskimi duhovnimi vajami za fante: zjutraj en govor, drugi zvečer. Udeležba vedno lepa; zvečer malo več kakor zjutraj. Tudi po mestih lepa udeležba: 70 do 80 odstotkov; po deželi pa celih 100 odstotkov, to se pravi: vsi.
Na ta način se ujamejo in spravijo v duhovno kopel ravno tisti, ki so najbolj potrebni. In za te najbolj gre.
Nemci ne imenujejo tega duhovne vaje, ampak nazvali so »Religiose Woche«: »Verski teden«. To bi za nas ne bilo prikladno .. . Duhovne vaje pa morebiti tudi ne, Ko bi rekli »orožne vaje«, bi morda razumeli. Pravo ime pogoditi je koristno: vendar pa ime ni glavno, ampak stvar sama.
Kar je pri Nemcih dobro, tudi pri nas ne bo slabo. Potrebno pa na vso moč, — ako hočemo priti iz teh nečednih fantovskih razvad kdaj ven. In čas bi že bil!
Poskusimo!
Fantje, na binkostni ponedeljek k sv. Jožeiu v Celje! Pridite vsi dobri fantje, da se pogovorimo; kako odpraviti grde fantovske razvade, kako dvigniti vaše tovariše
k lepšemu življenju! Razpored imate v zadnji številki »Bogoljuba«.
Z agitacijskih potov.
(Dalje.)
V.
No, ali bomo letos kaj naročili?«
»Ne vem.«
-Kako to?«
»I, tako: vsako leto več naročnine plačam, pa je vsako leto manj branja,«
To je torej tista bolezen! Skoro da diši po lakomnosti. Pa je že tako: Nekaterim ljudem ne gre v glavo, da je vrednost denarja v naših dneh tako nestanovitna. Pravzaprav: gre jim že, pa ne vselej. Kadar sami prodajajo, takrat dobro vedo, kakšno vrednost ima danes denar. Ko pa kupujejo ali pa naročajo, takrat ima denar zanje tako vrednost, kakor jo je imel v tistih dobrih zlatih časih .. .
In med temi ljudmi, prijatelj, si morebili tudi ti. Pa ne zameri!
VI.
»Saj bi naročil, ne rečem; ampak škodi je denar proč metati. Kar dam za časopise,
je proč vržen denar. Časopis pride; preberc.no ga vsi, potem ga pa otroci raztrgajo ali pa ona z njim v peč podkuri.«
Proč vržen denar!
Koliko denarja proč pomečete! Za tobak, za pijačo, za žamet in špice, za ples, za radovednost . . . Moram nehati. Če ne, bo preveč.
Prijatelj! Ti ne znaš časopisov brati. Ne zameri! Res je pa le. Zato mi ne zameri sledečih par besedi,
Poznaš liste: Bogoljub, Mladost, Glasnik najsv. Src, Cvetje iz vrtov sv. Frančiška, Mladika in druge. Vsak tak list preberi ti in tvoji. Potem ga pa spravi. Ob koncu leta ga daj vezat. Ali pa kar sam napravi listom bolj trden ovitek. Čez deset let pa vzemi spet te liste v roke. Ali pa čez sedem; kadar hočeš. Potem boš videl, koliko je tak časopis zate vreden. Čim starejši bo, tem ljubši ti bo.
Politične liste pa res malokdo hrani. Ni prostora za vse: kmalu bi bila hiša premajhna.
A marsikaj je tudi v njih vredno, da se ohrani. Kaka gospodarska drobtinica, kakšen znamenit govor, kakšen naslov, ocena nekaterih knjig . .. Vsaj tO ohrani. Škarje v roke in iz-strizi. Potem pa shrani v nalašč za to pripravljeni ovitek.
Boš videl, ali je res denar za časopise proč vržen.
VII.
»Časopisje — tudi katoliško! — seje samo sovraštvo med ljudi. Ali je treba tega? Bodimo vsi eno! Zato pa ne bom naročil nobenega časopisa, Rajši bom dal denar za svete
maše.«
Samo sovraštvo!
Ravno zadnje dni smo brali: Nekdo, ki je še živ, in nekdo, ki je umrl, sta bila velika nasprotnika v politiki. Sicer pa sta bila prijatelja. Nekaj podobnega omenja že veliki svetnik sv. Avguštin s svojim znanim stavkom; nasprotnik načela, a prijatelj osebe. Mi branimo svoja katoliška načela, nasprotniki branijo svoja. Ali pa nasprotnike radi tega sovražimo? Ne! Boj mora biti, sovraštva ne sme biti. In ta boj je bil in bo...
»Kolnejo nas, mi jih pa blagoslavljamo; preganjajo nas, in prenašamo; preklinjajo nas, in nolimo.«
Komu se je tako godilo? Samemu svetemu Pavlu. Mnogo je imel nasprotnikov, a ni jih sovražil.
Bodimo vsi eno! Lepa beseda! A ne bo se še kmalu uresničila: resnica, zmota in laž ne. morejo biti eno. Lahko smo eno v boju za narodne pravice, v boju za gospodarski napredek naših krajev; težko je biti eno v boju za verska načela, ker nekateri nočejo.
In za sv. maše boš dal. Prav! Lepo! Ali eno mi povej: Zdi se mi, da se ti hočeš zveličati brez boja, brez žrtev. Verjemi: težko bo Šlo.
Kadar nas bodo nasprotniki samo kleli, takrat bomo pa mi samo molili in maševali. Dokler bodo pa nasprotniki šli nad nas z orožjem časopisja, moramo pa mi odgovarjati z enakim orožjem, Svoje časopisje moramo podpirati. In to so tudi žrtve ..,
Vedno je še resnično: »Otroci tega sveta so v svojem rodu razumnejši kakor otroci svetlobe.« Ali veš, kdo je to rekel? In kaj se to pravi za današnji čas?
VIII.
»Saj bi bil naročil, ko bi bil list tak, kakor je bil včasih. Včasih so bili časopisi veliko boljši. Danes so pa zanič!«
»I, kakšni so pa včasih bili?«
»Veliko boljši, to vem.«
Prijatelj! Poslušaj kratko povest!
Pravijo, da je v neki župniji župnik vsako nedeljo ravno isto pridigo imel kakor prejšnjo nedeljo. In to se je vrstilo skoro pol leta zaporedoma.
Farani gredo župnika tožit v škofijo.
»I, kaj pa gospod župnik pravzaprav pri-diguje?« vpraša škof može. Možje molče. Nič ne vedo.
Nato jih pa škof odslovi z besedami: Pojdite domov in prosite gospoda župnika, naj vam še ravnotako pridiga, kakor je doslej.«
Temle tožljivcem se mi zde podobni tisti, ki pravijo: »Saj je bil Bogoljub včasih boljši.* Če pa vprašaš, kako je bil boljši, pa ne vedo nič več povedati.
Res je, da so časopisi človeško delo. In spisi v njih tudi. Vprašam te pa: Ali doma vedno samo pečenko jeste in same kolače? Telesna hrana se menja, književna pa tudi.
In pa še to. Kar enemu ni všeč, se pa deseterim drugim zdi dobro. »Bogoljub« mora pa pisati za vse in ne samo za enega.
Mariji
Zelena dobrava v prelestnem nakitju, komu pošiljaš pozdrave? Najlepši moj ave.
O kom šepetaš, srebrni studenček, ko glasno bežiš tja v daljave? Najlepši moj ave.
Kaj pojete zvezde ob uri polnočni, ko gledate z nebne višave? Najlepši moj ave.
§ ave.
Komu si uglasil kitaro donečo, ti slavec zelene goščave? Najlepši moj ave.
Srebrni zvonovi, kaj kličete z viška, čez griče in sočne planjave? Najlepši naš ave.
Kaj molite, duše, v veselju in sreči, ob križih in v uri skušnjave? Mariji — najlepši naš ave.
M. Elizabeta,
Najboljši način
Več je načinov kako bodimo pobožno in s pridom pri sveti maši: Lahko se ie udeležiš na ta način, da moliš svoje ustne molitve, pa naj bodo že očenaši ali če-ščenemarije, litani,'e ali rožni venec ali nalašč za sveto mašo sestavljene molitve, kakor jih najdeš po raznih molitvenikih. Lahko si pri sveti maši na ta način, da poješ ali bereš nabožne knjige, na primer življenjepise svetnikov ali kaj podobnega. Seveda moraš biti pri vsem tem pozoren na glavne dele svete maše. Zopet si lahko pri sveti maši na ta način, da premišljuješ nauke Gospodove, njegovo življenje in posebej še njegovo trpl enje — saj je sveta maša spomin in životvorna obnovitev trpljenja Gospodovega — bodisi na podlagi svetega pisma, križevega pota ali rožnega venca.
Je pa še en način, ki najlepše odgovarja naukom apostolov, ki se najlepše ujema z željami svete Cerkve in je najbolj soroden šegam prvih kristjanov, namreč način, da se kolikor mogoče združimo z nameni, željami in mislimi mašnikovimi in torej tudi z molitvami, ki jih opravlja maš-nik, da tako postanemo nekako soda-rujoči, soduhovniki obenem z m a š n i k o m.
Dejal sem, da odgovarja ta način biti pri sveti maši najlepše naukom apostolov in s tem seveda naukom Kristusa samega. Po nauku sv. Pavla smo namreč vsi verniki v Kristusu eno samo duhovno telo, čigar glava je Kristus. »Zakaj kakor imamo v enem telesu veliko udov, tako nas je veliko eno telo v Kristusu, slehern pa smo eden drugega udje.' (Rim. 12, 4.] Pri sv, maši pa se daruje in sv, mašo daruje Kristus sam; zaknj duhovnik in dar je eden in isti — Kristus sam. Viden duhovnik, ki opravlja vidno daritev, je samo viden namestnik, vidno orodje v rokah Kristusovih. S Kristusom pa, kot rečeno, tvorimo eno duhovno telo. Z njim vred se pri sv, maši darujemo tudi mi njegovemu nebeškemu Očetu in z n'hn vred darujemo tudi mi, V tem smislu nam kliče sv, Peter: » ,. .In tudi vi ste, kakor živi kamni nanj zidani, ste duhovna hiša, sveto duhovstvo, da darujete duhovne darove, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu... Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, da oznanju-jete popolnosti tistega, ki vas je iz teme
biti pri sv. maši.
poklical k svoji prečudni luči.« (1. Petr 2, 5, 9.) In v tem pomenu nam tudi veljajo besede sv, Janeza Evangelista: »Kristus nas je ljubil in nas opral od naših grehov v svoji krvi in nas storil kraljestvo in duhovne Bogu in svojemu Očetu,..« (Raz. sv. Jan, 1, 5.) S Kristusom torej darujemo daritev sv. maše vsi verniki po rokah mašnikov. Pokažemo pa to toliko bolj, kolikor bolj se poslužujemo misli in želj in torej tudi molitev, kakršnih se poslužuje mašmk sam, Kajti iz teh molitev nam zlasti odsevajo želje in misli Kristusa samega.
Dejal sem dalje, da ta način biti pri sveti maši, najlepše odgovarja šegam, prvih kristjanov. Kako živo so se oni zavedali, da tvorijo s Kristusom eno samo duhovno telo! Kako živo so bili prepričani, da je mašnik le vidni zastopnik krščanske občine in da le v njenem imenu opravlja presvefo daritev. Saj so dali du-ška temu svojemu prepričanju zlasti p r i darovanju. Po prebranem listu in evangeliju in po nagovoru škofovem so namreč verniki v lastni osebi prinašaH darove pred oltar in so jih ondi oddali cerkvenim služabnikom, da jih je potem duhovnik razdelil na tri dele: en del za reveže, en del za potrebe cerkve in cerkvenih služabnikov in en del za daritev sv. maše. Brez dvoma so imeli s temi darovi tudi ta namen, da opomorejo potrebam cerkve, cerkvenih služabnikov in re-vežev, toda glavni njihov namen s temi darovi je bil ta, da so na zunaj pokazali, da se čutijo z duhovnikom in po njem s Kristusom eno osebo, eno duhovno telo, ki opravlja presveto daritev. Zato nam, tudi poroča sv. Justin (iz 2. stoletja no Kristusu), da so po nagovoru pred-sto nika vsi vstali in molili in po tej molitvi so se tudi pozdravili med seboj s poljubom v znamenje medsebojne bratov?!: e ljubezni. Podobno se glasi poročilo iz četrtega stoletja, da so skupno z mašniken in cerkvenimi služabniki molili za mir na svetu, za katoliško cerkev, za škofe, maš-nike, dobrotnike, novokrščene, bolnike, poootnike. otroke in druge. In ko je mašnik končal predglasje. tedaj je dvignilo vse ljudstvo ('las in je klicalo obenem z mejnikom: »Svet, svet, svet. Gospod , ..« — V vzhodni cerkvi na so se te skuone molitve še dc.nes ohranile. Imenujejo jih cktemin.
Prvi kristjani so se torej živo zavedali, da so sodarujoči, soduhovniki obenem z vidnim duhovnikom. Zato so bili kar zatopljeni v njegove misli, v njegove želje, v njegove namene, v njegove molitve in s tem tudi v njegova dejanja.
Dejal pa sem tudi, da odgovarja ta način biti pri sv, maši tudi namenom in željam sv, cerkve. Saj je vse to izraženo v mašnih molitvah, kakor jih mašnik opravlja še tudi današnje dni. Le poglejmo jih par! Pri darovanju keliha z vinom n. pr. moli mašnik: »»Darujemo ti... , in prosimo.., naj se vzdigne . . . v n a š e in vsega sveta zveličanje.« Ne torej; darujem ... in prosim ... in moje . , . In kmalu po umivanju rok moli mašnik obrnjen k ljudstvu: »Molite, bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna pri Bogu, vsemogočnem Očetu.« In strežnik odgovarja v imenu ljudstva: »Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v n a š o korist in v korist vse svoje svete cerkve,« In pred iz-preminjevanjem moli mašnik: »Tebe torej, premilostljivi Oče, po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, ponižno molimo in prosimo, sprejmi in posveti te y darove, ta f darila, te f svete in prečiste žrtve, ki ti jih darujemo« Torej zopet: molimo, prosimo .. . darujemo; ne pa molim . .. prosim .. . darujem . .. In kmalu nato nadaljuje mašnik takole: Prosimo torej, Gospod, spremi poto-lažen to daritev svojih služabnikov in v s e svoje družine...« Kajne, kako živa zavest, da srno z mašnikom vred ena sama kot pravimo moralična oseba!
Po vsem tem ni dvoma, da smo najlepše, najbolj s pridom pri sv. maši tedaj, kadar čutimo, mislimo, želimo, govorimo to, kar čuti, misli, želi, govori mašnik sam; z drugo besedo: najlepše, najbolj s pridom smo pri sv. maši tedaj, kadar s premislekom opravljamo prav iste molitve, ki jih opravlja mašnik sam... Ni čuda torej, če so hoteli uprav v sedanjih dneh nekateri vpeljati navado, da bi namesto rnašnega strežnika odgovarjali mašujočemu duhovniku vsi navzoči verniki in da so nekateri celo hoteli vse molitve od prve do zadnje obenem z mašnikom moliti. Sv. cerkev sicer prvega običaja iz tehtnih razlogov ni priporočila, četudi ga ni obsodila, kar je storila iz važnih vzrokov z drugim. Vendar ni nič proti cerkvenim odredbam, ampak kakor razvidno iz zgorajšnjih razlogov zelo priporočljivo, da "imaš molitvenik, v katerem so sestavljene molitve in sv. maše, kakor jih mašnik opravlja iz velike mašne knjige. Tak molitvenik je na primer: Večno življenje, spisal Gr. Peč ak, Ljubljana, 1916, ali pa v hrvatskem jeziku: Rimski m i s a 1, priredio dr. Dragutin Kniewald, naklada dra. Stje-pana Markuliča, Zagreb, 1921. — Tudi je hvalevredna navada, če verniki, kakor je že tu in tam vpeljano, pri tihi sv. maši pri glavnih delih: evangeliju, darovanju, povzdigovanju in zavživanju skupno molijo kratke molitve, da se tako vsaj ob teh glavnih delih živeje zavedo svetosti dejanja, pa tudi svoje skupnosti z darujočim duhovnikom.
Montanus,
Zlate jagode.
12.
Nikar no misli, da si napredoval na p ca popoinosti, če se nimaš za zadnjega izmed vseli in ne želiš, da se drugim daje prednost pred teboj. Kajti tisti, ki so v očeh božjih veliki, so v svojih očeh mali, (Sv. Terezija,]
Hvaležni smo zdravnikom, pravi sv. Bazilij, če nas ozdravijo telesnih bolezni, in jih imamo za dobrotnike, čeprav nam dajejo zelo grenka in zoprna zdravila, nas režejo z nožem in žgejo z ognjem, ako je to za naše zdravljenje potrebno. Ravnali bi pa zelo nespametno, če bi ne bili ravno-tako hvaležni tistim, ki zdravijo naše duše,
četudi^ nas morajo svariti in grajati in nas to boli.
Mojzes je popravil svojo napako, na katero ga je opozoril njegov tast Jetro, ki je bil mnogo bolj neuk od Mojzesa; a Mojzes se zaradi tega ni nič jezil nad njim. Tako moramo tudi mi, četudi bi bili mo-drejši kakor vsi ljudje, spoznati, da se lahko motimo, in moramo sprejeti za dobro, če nas kdo, in naj je tudi nižji od nas, posvari in zavrne.
Sv. Terezija je vedno pazila na to, da je spoznala svoje napake, čednosti drugih pa je občudovala. Če je slišala, da je kdo storil kako dobro delo, je rekla: Kako
srečni so drugil Vsi se trudijo, da bi Bogu dobro služili, samo jav ne.
Molimo! Daj mi, Gospod, da svoje nizkosti, slabosti, nestalnosti in grehov in hudobij nikdar ne zgubim izpred oči. Spomin nanje naj me ponižuje in spodbudi, da se vedno zatekam k tvojemu usmiljenju.
13.
Z velikodušnim izvrševanjem čednosti biti velik pred Bogom in obsipan z njegovimi milostmi, a kljub temu biti majhen in zaničljiv v svojih očeh: to je tista ponižnost, ki je Bogu tako draga, pri ljudeh pa tako redka. (Sv. Bernard.)
Če se je sv. Terezija spomnila čudo-
vitih milosti, ki jih je od Boga prejela, se je čutila ponižano in je rekla: To so podpore, ki mojo slabotnost tem bolj dokazujejo; ker kolikor slabša je hiša, toliko več podpor potrebuje.
Ni je čednosti, ki bi je ne mogli na sv. Vincenciju občudovati, če si je še toliko prizadeval, da bi vse svoje čednosti prikril. Kljub temu pa je bil, kakor je re-
kel, tako ubog na duši, da se je imenoval le velikega siromaka ii grešnika.
Molimo! O Go*spod, kdo zasluži ime siromaka in grešnika bolj kakor jaz, ko na meni ni drugega kakor revščina in greh! Kdaj sem storil kako delo, ki bi ne bilo polno napak? Tresti se moram in tvoje sodbe bati, če me ne boš sodil po svojem velikem usmiljenju.
S cveticami - venčamo .,.
Šmarnice v Prekmurju,
Nek veren učitelj je že lansko leto po-očal iz Prekmurja sledeče:
In src milijoni v ljubezni edini iskreno ponavljajo v solzni dolini: O Mati, kako si nam draga!
Tako prepeva M. Elizabeta o nebeški Ma-£ri in z njo milijoni častilcev Matere božje, endar se vsi katoličani ne zavedajo enako e velike časti, da je Marija naša mati. To azliko sem videl zlasti sedaj tu v lepem iu lobokovernem Prekmurju v času šmarničuc obožnosti. O, kako mora biti nebeška Mali esela prekmurskega naroda, ko kleči pred leno podobo in njej na čast opravlja Šmar-.:ce, V duhu vas hočem torej popeljati ie-cga majniškega večera k omenjeni pobož--osti.
Pridemo v mično prekmursko vasico, ki roa prav lepo ime Prosečka vas, kjer je doma "rvi prekmurski misijonar, g. Jožef Kerec. r::rna cerkev je precej oddaljena od te vasice
0	zato pobožno ljudstvo opravlja svoje pc-jcfnosti na prostem pod milim nebom pred epim vaškim znamenjem.
Narava se je ogrnila že v temni plašč in
1	nadela zlate okraske, prelestfie zvezdice, udi mesec je že priplaval na nebesni svod, "cla narava je veličastno potihnila. Pred znamenjem se začno zbirati vaščani. Prekmursko "i c ki e prižge pri znamenju svetiljko, ki odseva
svojimi skrivnostno zelenimi žarki daleč tja ~o vasi in molče kliče ter vabi še ostale ver-like k šmarnicam. Zopet se tiho bližajo neve rume s pobožnimi molitvami v srcu pred va-■:o znamenje.	-
Tudi brezskrbna deca priskaklja, ne me-leč se za posteljo, pred svojo nebeško Mater, da ji podari nekaj cvetlic, ki jih je nabrala ez dan na paši. Stari očanci, cd starosti že -.veneli, tudi ne pozabijo priti in se pokloniti eri božji. In ženske, sključene od teže ivlienja, hočejo tudi izliti svoje prošnje pred vojo duhovno materjo. Vsi, mladi in stari, "enske in moški, so se zbrali pred tem zna-
menjem. Dekleta zapojo nekaj Marijinih pesmic, katerih melodija se razlega tja v temno noč. Cela vas prepeva z besedami č. M. Elizabete: »O mati, kako si nam draga!« Dragi častilec Marijin, kaka čuvstva se porajajo v tvojem srcu, ko gledaš v duhu to pobožno ljudstvo zunaj na zeleni trati okoli Križanega in njegove Matere v skrivnostnem mraku v tako živi pobožnosti?... .
Ko končajo Marijino pesmico, vzamejo vsi v roke sv, rožni vene.p^in prednica Marijine družbe moli naprej, vs-V drugi za njo. Povem vam, da so me; obiile solze, ko sem klečal med njimi in smo molili žalostni del sv. rožnega venca; tako iz srca je molil pobožni na-red in tako živo, kot bi se nahajali na Kal-variji v družbi žalostne božje Matere. Cela narava je s tiho pobožnostjo in svetim sočuv-stvevanjem poslušala svete besede: »Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, k: je za nas težki križ nesel. . .«
Ko smo končali sv. čislo (tako namreč irrenujejo Prekmurci molek), se začno litanije Matere božje. O, ko bi pripeljal kdo še tako trdega človeka semkaj, bi se mu pri tem prizoru omečilo srce. Če se trka ljudstvo na prša;. Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, o Gospod! Sedaj pa zadoni tja v temno majniško noč Marijina pesmica, ki je nam vsem znana in tudi Prekmurci jo znajo že dobro spevati: »Marija, Mati ljubljena, češčena bodi ti!«
Ko je pobožnost opravljena, se še enkrat poklonijo Mariji in njenemu1 Siliti in se molče razidejo k sladkemu pokoju. To se ponavlja skozi celi mesec majnik.
, Vidite, to je pobožen narod; katerega nebeška Mati gotovo prav posebno ljubi. Častilci Marijini, veselo na noge, ko vidite, kako vse tekmuje, da lepše in iskrenejše počasti svojo Mater! Zberimo se tudi mi in kličimo z vsemi njej' vdanimi srci: »0 Mati, kako si nam draga!«..4.	P. R., učitelj.
Sv. Marija Zagorska.
(Zagorje pri Pilštanju na Štajerskem.)
Marija je ljubila tiho, samotno življenje, i- marala za posvetni hrup. Samotni kraji i;i nirni, ponižni ljudje so ji bili in so ji radost rca. Njeno bivanje v Nazaretu in življenje vete Družine sta dokaz, kako ljuba ji je bila ihota in mir.
Zagorje, kmečko vasico v tihi naravi, od malega trga Pilštanj oddaljeno komaj pičlo uro, na prijaznem hribčku sredi temnozelenih gozdov, zaželela si je Marija v svoje češče-nje. Plemeniti, blagi pilštanjski gospe sv. Emi, — tako govori krajevna zgodovina, — se je
prikazala Marija v mali kapelici v Zagorju, kamor je čednostna gospa prišla molit ob priliki obiska svojih velikih posestev. Sv. Ema je olepšala in uredila mično gotsko kapelico in I. 1055. prišla v spremstvu romarjev na božjo pot v Zagorje. Kmalu je Marijina kapelica zaslovela daleč naokrog kot zatočišče vernega ljudstva in zbirališče vernikov okrog Marije, Ljudstvo je prihajalo od vseh krajev častit in prosit Marijo pomoči. Kapelica je postala premajhna za tako množico božjepotnikov.
Po' smrti sv, Eme 1. 1065. je božja pot Sv. Marija Zagorska zavzemala vedno večji obseg. Župnijska kronika omenja o zagorski božjepotni cerkvi sledečo zgodbo: Marija se je v nebeški lepoti prikazala grofu Atiemsu in njegovi soprogi, ki sta stanovala v graščini Podčetrtek. Zahtevala je od njiju, da ji v čast pozidata cerkev v Zagorju. Grof se ni za to nič zmenil, grofica je pa tekom leta imela vdrugič božjo prikazen. Marija se ji je prikazala in ji velela cerkev v Zagorju nagloma sezidati, Kljub dobrim namenom tukaj zidati cerkev, pozabil je zopet grof Attems na Marijino željo in cerkev se ni postavila. Leto dni kasneje je v snu videl grof Attems in njegova soproga vtretjič Marijo. Želela je imeti cerkev v Zagorju. Očitala jima je malomarnost glede zidanja cerkve in vnovič zahtevala, da
se ji cerkev pozida. »Tukaj je kraj, kamor bo verno ljudstvo rado hodilo častit svojo Pomočnico in. Bog bo delil ljudem milosti in dobrote.« Na tretje zahtevanje Marijino šele je grof Attems pozidal cerkev v Zagorju.
Odslej so božjepotniki še z večjim zaupanjem prihajali od blizu in daleč na božjo pot k Mariji v Zagorje. V priprošnjah in molitvah so našli romarji tolažbo, dušni mir in veselje pred, milostipolnim oltarjem Matere božje. Zgodovina o tej skromni božji poli malo pripoveduje, tem več spričuje čudežnih del govorica romarjev in beseda domačinov. Na tisoče zahval prihaja ob shodih, zlasti o »Zagorskem tednu Kristusovega vnebohoda-in o »Leskovškem«, tri dni pred sv. Lovrencem, in ob vseh Marijinih praznikih.
Velika zanimivost- v Zagorju in tolažba vernikom je izvanredno lepa »Lurška jama« v prosti naravi v skalnati pečini s krasn-m kipom Lurške Device in studencem poleg oltarja. Kdor ima zaupanje na Marijo in žel' dušnega in telesnega zdravja, pohiti naj v svetišče Sv, Marije Zagorske in obišče milost1-polno Lurško jamo. Saj nas Marija vabi: »Pridite k meni vsi, kateri me želite! Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveli-čanje od Gospoda.«
Alojzij Kramaršič, župnik.
Slika sv. očeta Pija XI.
Ali se kaj spominjate, da je bilo lansko leto v popisu evharističnega kongresa rimskega napovedano, da se bo oskrbela nova lepa izvirna slika sv. očeta, ki naj bi si jo omislili za svoja stanovanja duhovniki, samostani in drugi dobri katoličani. Kajti dobre slike sv. očeta ni lahko dobiti. Spominjamo se, kako je bilo pri prejšnjih papežih, da smo morali čakati po več let, preden smo dobili pravo podobo. Kako različne slike Pija X. in Benedikta XV. smo videli, a malo je bilo dobrih. In če je katera bila, je bila tuje blago, morda celo judovska roba. Neka nemška tvrdka je razpošiljala po vseh naših župniščih neko brezbarveno podobo Benedikta XV., pod katero bi bilo tudi treba zapisali: »Ne bojte se — Jaz sem!*
Iz teh razlogov se je dala izdelati nova lepa slika Pija XI, Izvršil jo je po dobrih fotografijah, prinesenih iz Rima, priznani akademični slikar Fr. Sterle. Slika ima to prednost: 1. je izvirna, 2. domače slovenske delo, 3. dobro zadeta in lepa. To ji priznavajo dobri poznavalci umetnirf Visoka je 50 centimetrov in se bo dobila ali brez (papirnega) okvirja (pas-partou) ali ž njim. Cena se bo določila deloma tudi po številu naročb. Zato so vsi oni ki bi jo želeli imeti, lepo naprošeni, da bi to blagovolili na dopisnici sporočiti upravništvu »Bogoljuba«,
Slika sv. očeta je za samostan, za duhovniško pa tudi za vsako drugo dobro katoliško hišo zelo primeren okrasek, — posebno še, če je res lepa .
Kaj se vidi na Goriškem.
(Zakaj ti potopisi? Piše urednik. Dalje.)
Prišli smo v Gorico. Kaj sem v Goricitakoj nagovoril. »Ja, odkod pa vidva?!« Bila
videl, to sem Vam že prej povedal. Zato gremo zdaj iz Gorice takoj nazaj. Vračal sem se zopet skoz vipavsko dolino, a zdaj — po železnici.
Na kolodvoru (južnem) sem dobil dva kranjska fanta — Ribničana z rešeti. Že prej sem na tem potu, med Vipavo in Šturjami, srečal dva Ribničana; tu sem pa zopet naletel na dva druga. Iz tega se vidi, da Ribničana nobena meja in ograja nazaj ne drži, da bi je ne prelezel s svojimi rejtami in rešeti.
sta to še mlada fantiča od kakih 16—18 let. »Iz Ribnice.« »Ja, pa prav odkod, le natančno mi povejta, ali menita, da jaz ribniške doline ne poznam?« Malo čudno sta gledala, kako da tukaj v Gorici en gospod hoče vsako luknjo na Kranjskem poznati, da mu ni zadosti Ribnica in hoče natančneje vedeti. »Prav izpod Nove Štifte.« »A tako, potem sta pa iz sodraške fare!« Fantiča sta se mi zdela nedolžna in dobra. Zato ju vprašam: »V Sodra-žici imate Marijino družbo za fante, ali sta
m
iJm
bv. Marija Zagorska.
Prav kakor pravi pesem: »Sem Ribničan Urban — po celem svetu znan — premodre sem glave — pa žlice imam nove.« Ta pesem — da mimogrede povem — se bo nahajala tudi v obljubljeni zbirki narodnih pesmi z naslovom »Prepevajte!«, ki je že pripravljena za tisk. Samo šaljivih pesmi bo nad 20. Zato mislim, da jih boste radi sprejeli. Najprej pa seveda morate pokupiti prvo pesmarico »Poj-te!« Najprej peti Bogu v čast, potem sebi v veselje!
Torej dva Ribničana, dva fanta! Ravno sta se vagala na tisti kolodvorski vagi, kjer se krajcar noter vrže pa vaga pokaže. Tako sta se mi domača zdela, da sem ju seveda
vidva zraven?« »Noa!« »Zakaj pa ne? Ali imate pri vaši hiši kakšen časnik, ali kaj berete?« »Mgm! Domoljuba pa Bogoljuba.« »Ta dva sta pa že prava; saj sem si mislil, da "ta iz dobre hiše.« »Naša mati so v Tretjem redu,< pristavi eden. »No vidiš, če ro mati v Tretjem redu, bi bilo pa lepo, če bi bil ti v Marijini družbi.« Naprej jih nisem hotel viti in pritiskati zaradi Marijine družbe, fantu je pridige kmalu dosti; obrnil sem pogovor na re-šeta in ne vem na kaj še. A materam pri tej priliki še enkrat kličem: Matere, matere! Ni dosti, da same rade molite; skrbite, skrbite tudi za otroke, a posebno za fante, da bodo pridni! Oh, kaj bi se dalo iz takih-le fantičev
napraviti, ko bi starši hoteli in ko bi — znali! Pa nekateri ne znajo, drugi pa še nočejo ne! To že žele, da nimajo prav hudobnih otrok, nerodnih fantov; a te želje nimajo, da bi imeli kolikor mogoče dobre otroke. »Tako eno srednjo reč. Vse, kar je prav. Preveč še s kruhom ni dobro.« Tako modrujejo. Tega se nekateri starši naravnost boje, da bi otroci ne bili — preveč pobožni, Potem so pa ravno nasprotno: razuzdani, brezbožni. Pa ne rečem, da bosta ta dva fanta taka, ne, upajmo, da bosta zmirom dobra ostala, ker sta bila videti prav dobre narave. Le priložnost sta mi dala, da povem, da se to velikokrat zgodi. Starši, celo dobri starši, imajo večkrat le premalo skrbi za lepo življenje otrok. Ko bi nas starši bolj podpirali, bi bilo z Marijinimi družbami ložje, s fanti in dekleti pa bolje.
No, Ribničanom-rešetarjem na čast moram povedati, kaj sem slišal v Ribnici sami, tla ko hodijo po svetu, se ne pokvarijo. In to je veliko! Kajti splošno so naši ljudje doma še nekaj, ko pa zapuste dom in gredo po svetu, je pa večkrat vsega krščanstva konec! Ribničani pa, hvala Bogu, ne tako! Vsa čast jim za to! Menda je nekoliko res, kar pravi pesem: »Cel teden smo okol hodil, v nedeljo smo Boga prosil', da bi loncev ne pobil'.« Ne bo pa popolnoma res, kar pravi kcnec pesmice: »Ko robo vso proda, nej dnar-ca nej blaga, ker vse za vince da.« Ribničani morajo pač navrhu rejt in rešet še marsikatero drugo nositi, ki jo jim naprtijo in natve-zijo drugi ljudje .. .
Zdaj ko smo se s tema Ribničanoma pomenili, pojdimo dalje! Vozil sem se torej po vipavski železnici mimo Volčje drage, Prva-čine in Dornberga. Mislim, da dornberški gospod župnik ne bo zameril, če ga nisem prišel pozdravit, saj sva bila v Gorici pri važnih posvetovanjih skupaj; Smem pa menda razodeti skrivnost, da je bil g. župnik pred vojsko, ko je bival še gori v hribih pod Sveto goro, priden sotrudnik »Bogoljuba«. In kar je napisal, je bilo zmirom dobro. Po vojski se pa ni več oglasil. Nova župnija in nove razmere zahtevajo njegovih moči drugod. Če pa »Bogoljubu« še. kaj pošlje, nam bo pa seveda drago.
Izstopil pa sem na postaji Kamenje. Po-stajica je daleč doli v dolini, pod cesto, vas Kamenje pa ne sicer posebno visoko, a skoro eno uro daleč v bregu na pobočju visokega Čavna. Mračilo se je že, ko sem korakal po cesti navkreber. 'Ko sem prišel do župnišča, se je ravno rožni venec slišal iz nje. No, krščanski ljudje so že v farovžu, si mislim. Počakam, da končajo, potem potrkam. Odpret mi pride dobra mati gospodova. Seveda veliko
presenečenje. Bila sva z gospodom tudi skupaj v Logu, a kje si je mogel misliti, da ja.i še vedno strašim po Goriškem! — Pa zal« sem se oglasil ravno v Kamnjah? Z g, župn. kom Črnigojem se poznamo tudi že dolgo; v ■ deli smo se menda že, ko je bil še v Tolmir. kaplan, potem v Kamniku, kjer je bival ko: begunec, potem v Brucku ob Litvi, kjer je bi! kot kaplan v begunskem taborišču. Zadnji.-pa lani v Rimu pri evharističneni kongresi kjer sta priromala skupaj z gospodom batu -skim. In z ozirom na ta kongres mi je p pred nekaj meseci: V popisu c.h-.ijtičn: .-.-kongresa v Rimu je izpuščenega nekaj, kar spomina vredno: Na vnebohod po slovesni sv. maši, ko so sv. očeta nesli nazaj po cerk\ . tedaj sem jaz uporabil trenutno tišino ter prs-šinjen sv. ognja in ljubezni do sv. očeta r:. ves glas zavpil: »Živio sv. oče-papsž! Blagoslovi rod slovenski!« Oči vseli okoli stoječ:., so bile uprte v me — predrzneža. A moj močr: glas jc odmeval daleč po baziliki, dozdevi. .: ga je čul sam sv. oče, kajti v tistem času napravil izdatno večji križ in blagoslov. ( gospoda batujskega so bile solzne .,.
S tem sem ta spomina vredni prizor ot_. pozabijenosti. — Drugi dan med kosilom, bi! je v petek, je pridrdrala na avtomobilu p sv.: župnišče zopet družba treh duhovnikov. A bi hotel zopet o tem kaj več pripovedovat . odkod in kam so šii. pa kaj cmo se razgovo.-jali, bi ne prišel do konca, zato si morem i:--veselje kar odreči.
Gospod župnik si je prizadeval, da bi m : čez nedeljo pridržal v Kamnjah, pa se mu : : posrečilo. Ni mi kazalo toliko časa na ene kraju viseti. — Danes pa imate tam zadaj r. t notah kantato (slovesno pesem) Mar. družb .-v Kamnjah, prihodnjič boste pa imeli koračnico. Besedilo je bilo natisnjeno v »Bogoljubi: že lani, tu imate pa tudi napev. Zložil je obo; . rajni g. župnik Plesničar, pesnil pa sedan i g. Črnigoj. Ker. večinoma niste vedeli, kje s .1 tiste Kamnje, zdaj, ko sem vem malo opisa , vsaj približno veste. Naučite se pri vseh dru:-bah teh dveh pesmi in prepevajte jih povsoo
Popoldne tistega dne sva se oba z gosp. župnikom odpravila k sosedu, gospodu vikarjv. pri Sv. Tomažu ali Štomažu. Tako lepo zna, samo Goričani besede skupaj zlivati: Sv. Tomaž je Štomaž, Sv. Andraž je Štandrež, Sv Ferjsin je Števerjan in še več podobnih zlil; imen. Štomaž je še nekoliko višji od Kamer-in gleda že v »kranjsko« vipavsko dolino, \ Štomažu je za vikarja g. Leopold Cigoj, sico.-šo mlad gospod, ki bi bil pa po svoji posta*,' in morebiti še po čem drugem dober vsaj z: dekana; pa ker je bolehen, pase skrbno svojih
50C dušic pod plaščem sv. Tomaža. Tudi on je »Bogoljubu« poslal že marsikak dober spisek. No, — pred par dnevi pa mi piše, da je imenovan od prevzvišenega gospoda knezo-r.adškofa za škofijskega voditelja Marijinih družb. Saj bi mi tega ne oil sporočil, ker je preveč skromen in sc boii vsake časti, — no par ker sva s tem postala tcvariša, je čutil potrebo, da se malo pogovoriva, kako in kaj. V prvem pismu me je vprašal; 1. če bi mogle goriške Marijine družbe dobiti v »Bogoljubu« poseben, kotiček, 2, koliko ima »Bogoljub' naročnikov v zasedenem ozemlju. Prvo vprašanje mi je že lani zastavil neki drug gospwd, pooblaščen od tozadevne konference v Gorici. Takrat sem odgovor1!, da rad ur t rež eni, kolikor morem. {Ker stvar zanima vse, ki imajo z družbami opraviti, zato razpravljam c njej javno.) Gospoda Cigoia srem pa prosil, naj bi tega nikar ne zahtevali, in sicer zato ne: a) ker je v »Bogoljubu« taka tesnoba za prostor iti že toliko raznih rubrik, da če eno odpremo moramo drugo zapreti, bj ker so zadeve Marijinih družb vsem skupne: kar je dobro za Goriško, je dobro tudi za drugod in narofce: c) ker rad dajem prednost goriškim in rploh od središča bo"i oddaljenim dopisnikom, Kar bo dobrega od tam prišlo, bo vse sorejeto četudi ne v posebnem oddelku. — Kar pa tiče števila naročnikov, prej nismo nikoli natanko šteli, koliko jih je iz zasedenega ozemlja, Zdaj na, Iro smo morali na stavljeno vprašanje odgovoriti, smo iiii Sli štet. fn našteli smo jih nekaj malega manj kakor 2000. Ta številka me je preseneti'a. Kaj: še celih 3000 ne? Sorazmerno s številom prebivalstva bi moralo biti onstran italransVe meje vsaj 15,000 naročnikov. Mislim, da je za Goričane 6 lir manj kakor za nas 48 kron, V zadnji številki sem zapisal, da so Goričani zelo pridni gibčni in delavni: na polju pre-svete, tiska in organizacije, fn izrekel s6m željo, naj bi delo na verskem polju ne zaostajalo za drugim, Dsnes to željo s poudarkom ponavljam. Mblim, da je Goriška poleg t.etfa, da si postavi posvečena poslooia, najbolj potrebna verske preosnovitve. In k tf-rou spadajo tudi verske organizacije, Mar. družbe, in pa nabožni listi.
Isto velja o Koroški. Poudarjalo se nam je s koroške strani .same, kako važen je za slovenske Korošce »Bogoljub«. Toda pri vsem tem je število »Bogoljuba« na Koroškem še vedno majhno. Nekaj župnij pač dela častno izjemo. To so že večkrat imenovane Vogrče in še nekaj drugih. Med njimi — kakor vidimo iž današnjega dopisa — tudi Bilčovs. Prosim berite zadaj dopis od tam! 900 duš — 80 »Bogoljubov«! Ko bi bilo povsod razmeroma tako,-bi ga bilo na Koroškem vsaj petkrat toliko-Ob novem letu bi bilo želeti, da bi se krep-keje poa.gitlralo kakor letos in da bi si vsi vzeli za zgled Bilčovs in Vogrče,
Premišljeval sem, kam bi šel v nedeljo. En čas sem mislil iti v Senožeče, kamor sem bil svoj čas vabljen, pa nisem mogel priti, in sem slišal, da je med vojsko Marijina družba propadla. Pa upam, da jo bodo tudi brez mene oživili, če je že niso. Ostal sem bolj v bližini, namreč na Ustju. Gospod župnik je šel na novo mašo na Vrhpolje, jaz sem pa malo doma požupnikoval. Tudi tukaj je družbica med vojsko zmrznila. Poskusil sem jo zopet dekletom malo priljubiti. Samo to sem jim pa res pczabil povedati, kar mi je bilo še posebej priporočeno in kar navadno prav rad povem: namreč, da se jim ni treba bati, da bi se zaradi družbe ne .smele ali ne mogle omožiti. Naj pa berejo zadnjega »Bogoljuba«, kjer nam piipoveduje pridna Korošica, da je Marijina družba najboljša priprava na zakon! Če je božja volja, boš ženina in moža že dobila. Če iiraš pa dobiti takega, da ti bo veljala tista pesmica »Zdaj pa imaš moža, da s' ga žalostna«, ali celo tista, ki pravi »Lani sem se omenila, letos me že greva. Jutri bo v Celovcu smenj, tjagor ga bom peljala, al ga bom zastavila, al ga bom prodala« — je pa bolje, da ostaneš taka kakor si... Torej se zara:'.i tega le nikar ne boj Marijina družbe!
Skočil sem še na vipavsko Planino, kamor me je g. župnik Maierhofsr •— znani koroški junak, ki se je na fronti boril — povabil, Srremil me je med živahnim pogovorom do Matere božje v Logu, odkoder sem jo švignil z avtomobilom do Postojne, odtam pa pc železni cesti v Ljubljano,
Za majaik si oskrfeite pevsod knjižico »Pope!« m prepevajte it nje v čast Mariji! V njej imate zbranih 77 Marijinih pesmi, 9 še posebej za šmarnice.
Mučeništvo kristjanov v Perziji med vojsko.
Holandski bogoslovci Misijonske družbe (lazaristi) so poročali svojim sobratom v Gradec za novo leto 1920 med drugim to-le;
Nekaj dni je tu pri nas naš holandski sobrat g. Clarys, ki ga je poslala k občnemu zborovanju naše družbe v Pariz naša provinca v Perziji. On sam je skoraj čudežno ušel smrti in nam je pripovedoval o mučeništvu naših sobratov v Perziji med \ ojsko sledeče:
Naš sobrat, tamošnji škof Sonntag, je veljal tam pri vseh, ki so ga poznali, za svetnika. Neki protestantski misijonar je rekeb »Treba je samo enkrat s škofom Sonntagom občevati, pa se prepričaš, da je svetnik.«
Ko so po odhodu Rusov iz Urmije dne 22. svečana 1918 hoteli mohamedanci pomoriti vse kristjane, se je škofu Sonntagu posrečilo, da je vse rešil s tem, da se je pogodil z mohamedanskim glavarjem. Toda divji mohamedanci mu tega niso mogli pozabiti. Sušca 1918 pride v misijonske naselbino k škofu v Urmijo neki voditelj mo-hamedancev in prosi škofa, da bi ga vzel k sebi, češ, da ga preganjajo armenski kristjani. Škof mu vse verjame, ga vzame v svoje stanovanje in mu celo dovoli, da sme pripeljati s seboj svoje žene. Kristjani pa so zvedeli, da je ta človek od moha-medancev poslan, da umori škofa. Da bi škofa rešili, so večkrat hoteli tega človeka samega umoriti, toda škof je bil predober, da bi bil tako hudobijo verjel in mu je ponovno rešil življenje: nekoč je pribežal hudobnež v škofovo spalnico, drugokrat je ušel smrti, ker ga je škof kril s svojim plaščem, Ko so aprila 1918 začeli mohamedanci proti kaldejskim kristjanom vojsko, je škofov gost začel upati, da se mu njegov namen kmalu posreči, ker so imeli kristjani za svo o brambo samo osem topov. Predrzno je ponudil škofu celo, d i hoče posredovati za kristjane pri mohame-
dancih. Prisegel je pri koranu, da bo reši* življenje vsem, ki se bodo zatekli v misijonsko postajo. Škof mu je verjel in tako je 31. julija 1918 pribežalo v škofovo hišo 600 kristjanov, da bi se rešili. Na zmago Kaldejcev ni bilo mogoče misliti, ker sc imeli za brambo samo osem topov s 64 kroglami, pred mestom Urmijo pa je bile vse polno mohamedanskih čet. Tu zapove zviti mohamedanski posredovalec, naj oddajo kristjani vse orožje, da bodo mohamedanci videli, da se kristjani res podajo Komaj se je to zgodilo, odpošlje lopov svoje žene na varno, pobere ves denar, k: ga je bilo mogoče dobiti, povabi v mis;-jonrko postajo mohamedance in jim izroči orožje kristjanov. V tistem trenutku je bila misijonska posta a polna vojakov in besnih žensk, ki so se takoj vrgli na ropanje in morjenje. Škofa Sonntaga obkolijo vojaki, med katerimi je tudi služabnik tistega lopova, S puškinimi kopiti sujejo osivelega starčka in ga vlečejo v cerkev in tu pred tabernakeljnom ga ubijejo. Njegovo truplo oropajo obleke .in p.opolnoma nago vržejo na gno išče. Tam ga je videl ležati neki kristjan, pa ga ni smel pokopati, ker mu mohamedanci niso pustili.
Tako je to lepo življenje kronala mu-čeniška smrt! Ko je to izvedel naš sobrat g, Fransen, ki je obenem španski in holandski konzul v Tavrisu, je prosil javne oblasti v Urmiji, da bi smel v Urmijo poslati našega sobrata gospoda Clarysa, da bi poskrbel za dostojen škofov pokop, p.i mu niso dovolili. Pisali so mu, da so mohamedanci sami škofa dostojno pokopali in da celo mesto za njim žaluje. Toda to je bila grda laž. Danes sploh nihče ne ve, kje so sveti škofovi ostanki; najbrž so ,ih požrli pocestni psi.
Istega dne je bilo pomorjenih tudi vseli 600 kristjanov in tudi naš sobrat gospod Natanael Dinkha.Ko so mohamedanci udrli v Urmijo, je g. Dinkha ravno stregel v bol-
rsišnici 300 mohamedancem. lam so ga poiskali. Neki mohamedanski duhovnik je dvignil težek kamen in zaklical: »Tudi jaz hočem v nebesa in zato ubijem kristjana.« Nato je vrgel kamen na g. Dinkha, ki so ga nato vojaki razsekali na kosce. Pre-parali so mu truplo in ga nato popolnoma razmesarili.
O drugih dveh naših sobratih, ki sta še bila v Urmiji, ne ve g. Clarys ničesar drugega, kakor da so oba obglavili in pometali v vodnjake. Klanje se je nadalje-v alo še več dni in pomorjenih ;e bilo na tisoče. 80.000 kristjanov je zbežalo. Med begom so jih tri- do štirikrat napadli in vselej je bilo na tisoče ubitih.
Za časa tega klanja je bil g. Clarys v Tavridi pri g. Franseni!. Bil je namreč prej profesor semenišča v Kozrovi in ie moral od tam s svojimi semeniščniki pobegniti v Tavrido. Ko se je približala Velika noč 1919. je mislil g. Clarys na kristjane v Urmiji in jim e hotel iti podelit sv. zakramente za Veliko noč. Po strašnih pokoljih v mesecih juliju in avgustu 1918 je ostalo namreč v okolici Urmije še kakšnih 900 kristjanov, ki so se počasi zbirali v Urmiji in životarili, kakor so pač mogli. Duhovnika niso imeli nobenega pri sebi, »Moja dolžnost je,« si je mislil g. Clarys, da grem v Urmijo. Duše *eh revežev mo-ism rešiti.« Kot francoski podanik je prosil francoskega konzula v Tavridi za oboroženo spremstvo, toda ta mu je odgovoril, da je pot prenevarna. »Pa grem brez straže!« Neki semeniščnik, Ali po imenu, ga 'e spremljal, da bi mu bil pri mohame-dancih za tolmača, kajti g. Clarys razume samo kaldejsko. Tudi neki protestantski pastor ju je spremljal, ker jo bili vsi katoličani v protestantski misijonski postaji, ko je bila katoliška popolnoma uničena. Po zelo nevarnem potovanju so dospeli v Urmijo. Kako so jih bili kristjani veseli! Kako so tožili in pripovedovali misijonarju o vseh strašnih stiskah in nadlogah, ki so jih zadele! In o dragih svojih, ki so jih zgubili! Tu pristopi siv starček, ki so mu zaklali dva sina in pravi; »Poslušaj, kaj se je zgodilo! Nekega dne pride k meni neka gospa in mi ponudi nek dar. Bil je ciborij iz Vaše cerkve v Urmiji. Daj sem, ji pravim, to je last naših duhovnikov. — Gospa odpre ciborij in videl sem, da je še poln sv. hostij. Hotela je vzeti eno ho-stijo v roke, toda jaz sem jo posvaril: Nikar! To smejo samo naši katoliški duhovniki. — Gospa je mojo prošnjo razumela,
zaprla ciborij in mi ga izročila. Nato sem sklical vse kristjane in jim rekel: Naše molitve so uslišane! Nismo več sami, ampak ljubi Bog je prišel k nam! — Pokazal sem jim ciborij in sklenili smo; Gospod ostane pri nas in prenesli smo ciborij v neko sobo, ki naj bi nam odslej služila za cerkev. Tam smo se shajali in prosili Boga, da nam zopet pošlje duhovnika. Vidiš, in danes nas je Bog uslišal!« — Lahko si mislite, kaj je čutil g. Clarys, ko je našel ciborij! Vsi kristjani so prejeli sv. zakramente. Za mnoge izmed njih je bila to popotnica, kajti čakalo jih je novo preganjanje;
V nedeljo, dne 24. maja 1919, ob desetih dopoldne so mohamedanci vnovič napadli misijonsko postajo, Udrli so zopet vojaki in ženske in začeli ropati. Kristjani so se razgubili po vseh kotih, da bi si rešili vsaj golo življenje. G. Clarys je bil s svojim semeniščnikom v neki sobi, kjer se je nabralo kakšnih 200 ljudi. Obojna vrata so zastražili vo aki, da bi nihče ne mogel pobegniti. In začelo se je znova klane. Najprej so mnogim slekli obleko, naj si je bil moški ali ženska, vseeno, in nato so jih postrelili kar v sobi. G. Clarys je dal vsem skupno sv. odvezo. Nato je priporočil samega sebe Bogu, kajti da bi prišla od katere strani pomoč, ni bilo misliti. Tu mu zažvižga krogla mimo ušes. ki je zadela smrtno malo dekletce, ki je stalo za njim. Kmalu nato vidi, kako je vojak poleg njega znova nameril; udari s pestjo po puški, da e zadela krogla v strop. Vojak se ni upal več v njega nameriti, ker se je bal, da bi ga kdo naznanil francoskim oblastim, kajti g, CIarys je bil imenovan za francoskega konzula v Tavridi. Tako so streljali vojaki počasi naprej zjutraj od 10. do popoldne do 4. Vsak treni tek je lahko prinesel smrt. Tu zakliče eden vojakov gospodu Clarysu, naj gre za njim. To je bilo tudi smrtno nevarno, kaili tudi druge moške so bili že prej poklicali in ih potem zunaj na dvorišču ustrelili. Kaj storiti? Kristjanom ni mogel več pomagati in v dvorani ga čaka gotova smrt. Začel se je umikati proti nasprotnim vratom. Že mu da vojak drugič znamenje, naj mu sledi, ko pride do vrat. Medtem je bil dobil italijanski zdravnik dr. Pacca pri teh vratih od vojaka dovoljenje, da sme oditi iz sobe. Tudi g. Clarys smukne za njim z Alijem. V tistem trenutku je hotel vojak nameriti in ustreliti, pa stopi v dvorano neki perzijski častnik, naš sobrat je pa
rhedtem ušel v amerikansko poslaništvo, k er je bil na Varnem;' Zvečer je zvedel,
da je bilo postreljenih 260 kristjanov. * * ft
Mi •ljonarjevo slovo. Ko je moral P, I;e Cocq d' Armandville D. J. zapustiti mesto Sikka v Floridi, je žalovala vsa dežela. S svojih visokih hribov so prišli v dolino prosti sinovi narave po slovo. -Sto in sto jih je bilo, ki so čepeli krog misijonarja in najprej od žulosti niso našli besede. Tedaj je rekel glavar iz Lio svojim rojakom: »Pridite in še enkrat si ga dobro oglejte; sedaj ga vidite zadnjikrat. Kmalu bo odšel in nič več ga ne bomo videli.« Neki mož iz Lake pa je rekel: »Gospod, divjaki smo bili in ti si nas ukrotil: ljudje v Lio so bili še bolj divji in ti si tudi nje ukrotil. In ti nas hočeš sedaj zapustiti?« — Več ko 300 ljudi; je spremljalo misijonarja na poti proti pristanišču. Pri vsaki vasi, v vpaki dolini je čakala množica, da duhovniku zadnjikrat poljubi roko. In ko je moral misijonar še dva dni čakati na odhod parnika, je ljudstvo neprenehoma jokalo. Tu so sedeli ob morskem obrežju, niso ne jedli ne pili. Pet ur daleč so bili prišli, pa si niso hoteli pripraviti nobene hrane. »Kdo naj je,« je vzdihoval star mož, »če mu oče odhaja.«
To so besede! Kapetan jaoon.ske mornarice Yamamoto, japonski mirovni poslanik, je v neki konferenci 3. maja 1919 prosil svoje poslušalce, naj molijo, da bi prišlo na Japonsko več misijonarjev, kajti: »kako potrebno bi bilo, da bi spreobrnili Japonce in vse narode v vzhodni Aziji; tako bi pospešili svetovni mir. Pravi mir je namreč mogoč le v Kristusovi cerkvi; ne bodo ga prine;;i? razne
zveze ali druga, zgolj človeška sredstva, ki imajo često prav poganskj lice. Jezus sim, ki je prišel prinest mir na zemljo, more podeliti svetu trajen mir...«
Zunanjost sv. Frančiška. M, Feikseira, S; J., ki je osebno poznal sv. Frančiška Ksaverija, piše: »Oče Frančišek je bil bolj majhne postave. Njegov obraz je bil lep, bel, svež, vesel in ljubezniv. Oči je imel črne, čelo visoko, brado in lase črne. Nosil je revno, pa čedno dolgo obleko brez površnika; med hojo jo je z rokami nekoliko privzdigoval. Oči je skoro vedno vpiral v nebo; obraz je razodeval ljubezen,«
Rojstni grad sv. Frančiška je danes precej drugačen ko takrat, ko je bil Frančišek rojen, Še leta 1529, preden je odšel Frančišek v Pariz, je ukazal kralj Ferdinand Katoliški podreti vse utrdbe okoli gradu; izginila je prejšnja mogočnost. Pozneje je grad prešel v tuje roke. Začel je razpadati; koncem prejšnjega stoletja je bil precej v razvalinah. Leta 1893. ga je tedanja lastnica kneginja Villaher-mosa dela deloma obnoviti in ga je slovesno izročila kastilski provinci družbe Jezusove v last. Tu.se sedaj vzgajajo bodoči misijonarji.
Smrtni dan sv. Frančiška, Skozi 350 let so življenjepise! sv. Frančiška pisali, da je umrl 2. decembra 1552. Raziskovalec njegovega življenja M. Cros je pa 1. 1900 iznenadil svet z novico, da je dognal po raznih pismih iz tedanjega časa, da je umrl sv. Frančišek 27. novembra 1552. Že so hoteli sprejeti ta podatek kot utemeljen, kar je P. Astrain dokazal, da ni zanesljiv. Po nadaljnjih raziska-vanjih so leta 1912 dognali, da je umrl sv. Frančišek v noči od 2. na 3. decembra 1552, in sicer 3. decembra 1552 ob 2. uri zjutraj.
Goricam! Rli smo zadosti Marijini?
Rojaki! Vem, da začudeno strmite v to vprašanje in ste radovedni, kam neki meri in kaj hoče. Skoro bi najrajše zahtevali, da naj se prej legitimira, kdor si upa staviti tako vprašanje kar na celo goriško javnost/- •	'
No, če to zares želite, evo vam legi-timaci o! Izdawa: je bila od Začetnika krščanstva že pred skoro dvatisoč leti, Pro-
tokolirana je v knjigi Sv. Duha — pri evangelistu Matevžu v 5. pogl. v 15. vrsti. Ima pa nepreklicno veljavo za vse čase in za vse kraje; torej tudi za naše dni in za na?e ljudi. Glasi se pa takole; »Nihče ne prižge svoje luči, da bi jo postavil pod mernik, ampak jo postavi na svečnik, da sveti vsem, ki so v hiši.«
Potemtakem imajo vsi, ki so v hiši,
popolno pravico pogledati, kako ta luč gori in sveti. Saj je Kristus sam dostavil tem besedam zaželjeno razlago, ko je za-klical: »Tako naj sveti vaša luč pred ljud-
jino pa je bilo vsikdar svetla luč v hiši in v življenju sv. katoliške cerkve. Še več. Češčenje Marijino je naravnost pravec in merilo, ki nam kaže, koliko svetlobe in
Sv. oče
mi, da vidijo vaša dobra dela in hvali,o vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mat. 5, -16.)
Ljubezen do Marije, češčenje Mari-
Pij XI.
toplote je bilo v dušah kristjanov v posameznih dobah cerkvene zgodovine.
Zato poglejmo, kako sveti danes ta luč naši Goriški. Poglejmo, ali nje žarki
zadostno razsvetljujejo vse kotičke naše dežele, ali ogrevajo vse duše naših ljudi; ali pa bi bilo morda potrebno, da to ma-rijansko luč bolj razpihamo, da nje žarki končno preženejo temo iz naše pokrajine in mrzloto iz naših src.
Ljubezen do Marije spričujejo na zunaj njena svetišča in oltarji, njena znamenja in podobe, njene pobožnosti, bratovščine in družbe; na znotraj pa posnemanje njenih čednosti in življenje po njenem zgledu.
Torej, ali smo zadosti Marijini?
V starih mejah slovenskega dela goriške nadškofije kraljuje Marija v čvetero božjepotnih svetiščih nad našo deželo; Na Sv. Gori, na Mirenskem Gradu, na Kostanjevici in na Vitovljah. Žal, da je ostalo po vojni nepoškodovano le Mari ino svetišče na Vitovljah. Na Sv. Gori ima Marija v novi cerkvici le svoj začasni dom; v razvalinah pa sta še svetišči na Gradu in na Kostanjevici. Bodi še omenjeno, da je tudi Vipavski Log na Notranjskem Go-ričanom, posebno Vipavcem, zelo ljuba in draga božja pot, Kraševci in Spodnje-Vi-pavci pa radi romajo k Materi božji na Barbani pri Gradežu.
Razen tega je posvečenih Mariji 12 župnih, kuratnih in vikarijskih cerkva ter 15 podružnic in kapel. Manjša znamenja in kapelice pa stoje gosto posejane po vseh naših vaseh in skoro ob vseh potih; Marijine podobe pa krasijo menda vsako slovensko hišo.
Ali nismo torej zadosti Marijini? — Mislite?
Res so naša božja pota zadosti obiskovana; na deželi se v družinah še veliko moli sv. rožni venec; lep je v cerkvi maj in oktober, lepi vsi Marijini prazniki, ko mogočno doni po božjem hramu Marijina pesem; a tam zunaj v javnem življenju se pa Mari a zelo veliko preklinja žal tudi od naših ljudi. Tudi se Marijina pesem doma in pri delu na polju čimdalje bolj umika grdim popevkam in klafanju; njeno ime pa izginja iz krstnih knjig in mora dati večkrat prostora vsem mogočim spakedrankam, ki nimajo često prav nič katoliškega, prav-nič Marijinega na sebi.
Sicer rad priznam, da izkazujejo zapiski Marijinih bratovščin ponekod naravnost obsežne sezname članov in članic; premnogi naši ljud e še vedno radi nosijo Marijin škapulir ali svetinjo in iz srca smo tega veseli. Vendar, ali ni vse to češčenje Marijino več ali manj skrito javnosti, ka-
kor škapulir in svetinja, ki jo nosijo pod obleko? Ali ni ta luč nekako pod mernikom?
Naša dežela pa potrebuje kakor vse druge katoliške dežele tudi takih Marijinih častilcev, ki bodo postavili svojo luč visoko na svečnik, da zasveti vsem prebivalcem Goriške. Pa teh je žal le majhno število in še to je omejeno le na nekatere kraje in duhovnije. Manjka nam skoro povsem one žive marijanske organizacije, ki je naravnost značilna za javno češčenje- in pripadnost Marijino, Manjka nam organiziranih bojnih čet Marijinih, manjka nam Marijinih družb, ki bi odkrito prisegale na Marijino zastavo, odkrito izpovedale njen program.
Pa tudi te moramo vzbuditi in priklicati v življenje. Če ima vsako pozemelj-sko kraljestvo svo o urejeno brambo, mora jo imeti tudi kraljestvo Nje, »ki je kakor močna urejena bojna četa«. In ta vojska Marijina naj se rekrutira iz najboljših sinov in hčera Goriške, iz naših najboljših mladeničev in deklet!
Doslej so le redki med nami, ki so dali javno svoje ime za Marijo in nosijo njeno svetinjo kot dragoceno odlikovanje na svojih prsih. Le malo jih jc, ki se s častjo nazivajo Marijine hčere; še manj, če jih je še sploh kaj, ki bi se z junaškim ponosom imenovali Marijine sinove.
In vendar poroča zgodovina Mari i-nega češčenja, da so bili tudi pri nas že časi, ko
»Ponosno so mladeniči nosili Marijin znak kakor junak,
ki se žrtvuje domovini mili,«
(M. Elizabeta.)
O zlati časi, ali se povrnete še kdaj?
Goričani, ali smo torej zadosti Marijini?
Nismo, dokler se duhovniki ponekod bojijo, skoro bi rekel ne smejo govoriti o lepi ustanovi Marijinih družb, ker je takoj po koncu staro in mlado. Nismo, dokler nasprotujeta Marijinim družbam oče in mati, fant in dekle. Nismo in ne bomo, dokler bodo strahovaJi mladino, posamezni malovredni krčmarji in drugi hujskači. Nismo in ne bomo, dokler bo smela vabila na plese nemoteno in brez graje in kazni razdajati in razpošiljati vsaka propalica, a zraven oče molči, mati pa celo privoli, da se sin in hči plesa udeležujeta do vsake ure, otroci pa zraven gledajo in vsr-
kava,'o vase strup pohujšanja In slabega zgleda.
Nismo, a postali bi kmalu bolj Marijini, ako bi odločno prelomili staro plesno navado, v kateri je žal vzrasla večina naših staršev, ki ne vidijo in nočejo videti v plesu nič hudega in za mladino nevarnega, ampak gledajo v plesu celo zaže-ljeni pripomoček za hitrejšo oddajo in preskrbo otrok, Ravno isto velja tudi o po-nočevan.u, ki se zdi mnogim le neko staro
in skoro potrebno zlo, ki ga ni mogoče omejiti, kaj šele odpraviti.
Iz plesalcev in ponočnjakov ne bo vstal naši deželi nikdar Marijin rod. Skušnja nas veliko uči, da ples in ponočevanje odvzameta marijanskega duha še onim, ki so ga že imeli in sta največja nasprotnika vsakemu marijanskemu gibanju.
Zato bomo prihodnjič pogledali, kaj treba storiti, da bomo bolj, da bomo popolnoma Marijini.	L. C.
Omu! ?
Od svojih tovarišic se je poslavljala. Šla je služit: prvi večji korak v življenje in njega sladkosti.,,
»Ali boš šla tudi k gospodu voditelju po slovo?«
»Čemu?«	,
»Saj veš, čemu: pravila to zahtevajo.« »Pa vseeno ne bom šla. Saj že naprej vem, da mi bo branil. ,,Službe so neverne; ti si pa mlada." Ne maram poslušati teh praznih besed. Mlada sem res, pa sem vendar že zadosti stara in zadosti močna.«
Ni šla. Ni se ji zdelo vredno. Zvezo z domačo družbo je pretrgala, V družbo tistega kraja, kjer je služila, pa tudi ni poskušala vstopiti. Ni mogla, — brez »zglasnice« ni marala, Saj se tudi brez Marijine družbe lahko pošteno živi.
Delj časa je služila. Gospod voditelj je včasih malo povprašal za njo; vsaj pri sejah jo je vzel v misel. Pa je le malo zvedel. In kar je zvedel, ga ni veselilo.
|Prišel pa je glas iz tujine in čez dolgo časa potem je prišla sama. In glas, ki je krišel pied njo, )i je pripečatil grdo ime: tatica.
Službe ni več dobila. Vsak se je bal, da bi prišla taka oseba v njegovo hišo. Pa tudi ni več iskala službe. Pokašljevala je. V za-duhlih zidovih, ki so oklepali njeno prostost, si je dobila bolezen. Hirala je,
V tistih dneh je šla, kakor nekdaj izgub-
ljeni sin, sama v se: pričela je premišljevati svoje življenje.
Iz tistih dni hrani gospod voditelj Marijine družbe dolgo pismo, v katerem obtožuje sama sebe in tiste, ki so ji pripomogli do tega, kar je postala. Naj podam iz tega pisma par vrstic.
»Služila sem na gostilni. V tisto gostihio je hodil na hrano tudi človek, čedno oblečen, a popolnoma brez vere. Sladko mi je govoril, mnogo mi je obetal, nagovarjal me je, pa sem se mu ustavila. Bala sem se greha. Zaničljivo se mi je zakrohotal. Sram me je bilo, da sem še tako otročja. Pa nisem mogla pomagati. Kar so me mati učili in kar sem v cerkvi slišala, to me je še držalo.
Ob nedeljah nisem smela v cerkev. Pa tudi nisem mogla. Preveč je bilo dela. Med tednom pa dela ni bilo. Bilo mi ie dolgčas, To sem potožila tistemu človeku. Da bi mu ne bila! Začel mi je prinašati knjige. V teh knjigah sem brala: Ni Boga, ni duše, ni greha, ni sodbe, ni večnosti, ni pekla, ne nebes. Ni-dem koj verjela. Pa mi je vstala druga misel: Čemu pa to tiskajo, če ni res! Mora biti res, saj pišejo to bolj učeni ljudje, kakor sem jaz.
Vedno bolj sem verjela. Hotela sem si prislužiti nebesa na zemlji. Naprej pa veste. Saj ste brali moj greh v časnikih.«
Cela očitna izpoved, kajne!
Umrla je v najlepših letih. Umrla vsaj kot izpokorjena grešnica ...	J, L,
Svarilo.
Draga dekleta, ki ste v Marijini družbi, ie vesele in pridne bodite, zvesto in natanko izpolnujte. družbena pravila in rade ubogajte svoje predstojnike! Nikdar vam ne bo žal. Če tudi morda včasih slišite kako pikro besedo, če vas svet prezira, to naj vas nikar ne plaši, to je malenkost, le. veselo naprej, na pravem
potu ste! Vsak pa, kdor stoji, naj gleda, da ne pade! Nikar ne pijte iz čaše, ki jo svet ponuja, da vas ne omami! Gorje vam, potem ste izgubljene!
Varujte se, da ne boste zaslužile kakor jaz, biti izbrisane iz Marijine družbe! Oj, to je sramotno, to je hudo, da se ne da popisati,
Izgubljen je mir, izgubljena je sreča, srce je nepokojno, Če se ozrem na Marijo, se mi zdi, da se obrača proč od mene.
Prosim vas torej, ljuba dekleta, varujte se slabo druščine, premagujte in vojskujte se sta-
novitno; ne vdajajte se lahkomiselnosti! Poslušajte glas svoje vesti! Ob času skušnjav pa kličite Marijo in zmagale boste ter tako ohranile mir v svojih srcih, mir, ki ga svet ne more dati,	Izgubljena.
Dopisi.
Trst. Kratko poročilo Družbe Marije Mi-lostljive za leto 1922.: Članic je štela družba: deklet 400, od teh 149 odsotnih, žena 185 (47 odsotnih), gostinj 73. Umrlo: 6 deklet in 3 žena, poročilo 6, izključenih 11, sprejetih 11 deklet in 2 ženi. — 12 predstojništvenih sej.
—	Sv. maš s skupnim sv. obhajilom 59. Shodov 42, od teh 15 z uro češčenja. Duhovne vaje z 12 govori. Ob raznih drugih prilikah 19 govorov in 11 predavanj. — Leta 1921. si je družba nabavila krasen kip Srca Jezusovega in se je kot družina slovesno posvetila božjemu Srcu in mu izročila naše domovanje v varstvo. Letos v juniju slovesna ponovitev posvetitve. Vsako prvo nedeljo pobožnost do S. J, z govorom in posvečenjem. — Za časa evharističnega kongresa v Rimu: evharistična pobožnost z mašami, dvema skupnima obhajiloma, z urami češčenja in govori. — Božje poti: v Bršljan, na Repentabor in dvakrat na Sv. Goro. — Odseki: Evharistični: 170 članic opravlja tedensko zadostilno sv. obhajilo v 25 skupinah, 30 članic mesečno v eni skupini; častno stražo 140 članic po eno uro na teden. Pripravilo se je do sv. zakramentov po mnogih letih 20 oseb. Zboroval trikrat. — Sijonski je vestno skrbel za olepšavanje cerkve, Ceci-lijino za petje. — Misijonski: Za zamorke 20 oblek; nabralo za mašno misijonsko zvezo 335 lir, za odkup zamorčkov 360 lir, in razne druge misijonske namene 648 lir in 56.000 znamk. V področju misijonskega odseka se je napravilo 96 obleke in 23 kosov perila za siromašne šolske otroke in ob božičnici smo jih obdarovali s pecivom in sadjem. Hromemu dijaku za zdravljenje 262 lir, za gladujoče Ruse 307 lir, raznim drugim revežem 390 lir. Za svetogorsko svetišče 1050 lir, za mirensko svetišče 100 lir. — Ob koncu leta majhna razstava. Zboroval dvakrat, — Rafaelov (v varstvo deklet) je trikrat zboroval, Potom kolodvorske straže privedlo v varnost 13 oseb, — Pavlov (tiskovni): Iz knjižnice se izposodilo med letom 215 knjig. Delovanje po razmerah otežkočeno. Naročenih Bogoljubov 231, Mladik 22, knjig Goriške Matice 123; razprodalo se: molitvenikov 90, knjig 135, Nabralo in odposlalo v pc» vojni porušene kraje 260 knjig.
—	Abstinenčni: I. st. 28 članic, podp, čl. 29.
— Katarinin: Skupno z »Zvezo Mar. Dom«: tri igre in dve prireditvi z večjim sporedom. Pri obeh božičnicah za družabnice in šolske otroke in ob drugih prilikah so se vrstile pesmi, žive slike; šest igric. — Odsek sv. Marte: šestmesečni tečaj za kleklanje in za lepo- in pravopisje. — Vabijo se vse odsotne družbe-nice, katere se še niso priglasile, da se javijo pismeno č. g. voditelju Fr. Guštin (via S. Laz-zaro 20/IV) tekom enega meseca, drugače bodo izbrisane.
Bilčovs na Koroškem. V našo hribovsko župnijo priroma vsak mesec nad 80 izvodov »Bogoljuba«, število, ki je za faro, ki šteje malo nad 900 duš, dosti visoko, Agitiralo se je od hiše do hiše, marsikje se je moral »Bogoljub« umakniti, ker ljudje niso bili dobre volie ga sprejeti, drugod pa se je reklo, čeravno je malo dražji, da skozi celo leto gre mnogo tisočakov po nepotrebnem ven, zakaj bi se za ta dobri list ne žrtvovalo kaj! Najbolj želeti bi bilo, da bi ga ljudje tudi pridno prebirali. Starši, ukažite vašim šolarjem, da vzamejo »Bogoljuba« v roke ter naj ga glasno berejo po večerih pred celo družino. Otroci se bodo navadili slovensko brati, ostali pa boste imeli vsi dušni užitek in razvedrilo. — Tu imamo bratovščino vednega češčenja in Jezusovega Srca. Vsako prvo nedeljo v mesecu je molitvena ura pred izpostavljenim Najsvetejšim in pristopi vsakokrat 60 do 70 ljudi k sv, zakramentom, Imamo, oziroma imeli smo Marijino družbo, a vojna jo je vzela. So še nekatera pridna dekleta, ki še vedno vestno opravljajo svoje dolžnosti, a mnogo drugih je zgrešilo pravo pot. — Starši, prebirajte radi »Bogoljuba« in čujte nad vašimi otroci, da se ne izpridijo! Učite se vzgajati otroke, da bodo značajni, pobožni, da bodo vedeli spoštovati svoje starše tudi v starih letih in v bolezni! Vse to vas uči »Bogoljub«, radi tega ne branite se ga in preberite ga do zadnjega stavka!
Šmihel pri Novem mestu. Danes poročam veselo novico. Pri nas se je obnovila mlade-niška Marijina družba, 32 fantov je stopilo pod Marijino zastavo, da si pod njenim varstvom ohrani najdražje, kar ima, t, j. čistost in vero. Krasen je bil pogled na mlade fante, ko so na praznik sv. Jožefa v cerkvi obljubili zve-
stobo Mariji. Izprevideli so, da bodo le pod njenim varstvom našli srečo, katere jim blodeči svet ne more dati. Čas beži! Ž njim vred mladost. Par ur strastnega veselja v mladosti včasih zagreni celo življenje. Zato fantje, da ne boste kdaj jadikovali za svojo mladostjo, vsi v Marijino družbo!
Slovenska dekliška zveza v Zagrebu. Dne
25, svečana je priredilo društvo slovenskih deklet v Zagrebu v samostanu čč. sester de-kiamacijo pesmi »Duša Kristusova«, katero je zložila č, M. Elizabeta. Prireditve so se udeležile članice, nekatere čč. sestre usmiljenke
ter preč. o. provincijal jezuitov A. Prešern. Po vsaki tretji deklamaciji so se pele pesmi. Ožir Josipina je imela govor, v katerem je spodbujala svoje tovarišice k poštenosti, edinosti in ljubezni. Na koncu prireditve je preč. g. voditelj čestital dekletom, da so si izbrale za sedanji čas najbolj primerno deklamacijo.
Slednjič spregovori preč. g. provincijal nekaj besedi o duhovnih vajah, ki so se pričela za' slovenska dekleta 11. marca v kapelici pri oo, jezuitih. Sploh je bila prva prireditev v sploš^ no zadovoljnost in je dala novega poguma za nadaljnje društveno delo.
Relikviarij z roko sv, Frančiška Ksaverija.
(Glej zadnjo številko!)
Ne pozabite bosenskih novomašnikov!

Po domovini.
Ko bi vedno lako bilo! Pretekle božične praznike se je opazilo, da so bile ljubljanske cerkve izredno polne pri vseh sv. opravilih. Sveti Božič, ki je praznik ljubezni božje, sam vabi in privabi tudi sicer mrzla srca; mehko vreme brez mraza in snega je pa podpiralo verno in pobožno razpoloženje.
Nagla smrt. 17. decembra 1922 je umrl v Celju kapucin o. Rudolf Marolt. Zjutraj je še opravil sv. mašo in dalj časa spovedoval. Ko je hotel iti na prižnico, ga je nenadoma zadela kap. Izdihnil je še isti dan proti večeru.
Priprava na prvo sv. obhajilo. Ljubi starši! Koliko je vredno zgodnje in pogostno sv. obhajilo otrok, kako olajša vredno sveto obhajilo vzgojo, o tem ste že malo poučeni. Da bo otrok lepo in dovolj pripravljen za slovesnost prvega svetega obhajila, k temu pa morete in morate tudi starši pripomoči. Na kaj boste v času priprave najbolj pazili?
1.	Otrok naj se vselej in točno udeleži posebnega pouka za prvo sv. obhajilo.
2.	Otrok naj gre po možnosti tudi v delavnik k sv. maši.
3.	Vsakdanjih molitev (jutranje in večerne] naj nikdar ne opusti. Zvečer naj pristavi še prošnjo za vredno prvo sv. obhajilo.
4.	V dneh priprave priporočajte tudi vi svojega prvoobhajanca božjemu varstvu.
5.	Pomagajte otroku, da se iznebi glavne nap aRe: trme, neposlušnosti, laži in podobnega.
6.	Glede obleke ne pretiravati! Naj bo čedna, a ne razkošna in potratna. Na dan prvega svetega obhajila naj bi bili vsi otroci ko!ikormožno enako, čedno a preprosto oblečeni.
Starši, ne bodite nebrižni in neobčutni, ko se bliža otrokov največji in najlepši praznik. Ne prepustite vse brige le šoli in vero-učitelju, saj gre za srečo in blagor Vašega otroka!	Katehet.
Novi poslanci — posnemajte! V državi Kanada se bo vsaka seja državnega zbora pričela z naslednjo molitvijo: »Večni in vsemogočni Bog, ki od Tebe prihaja vsaka oblast in izvira vsaka modrost, ki po Tebi vladajo kralji in sklepajo pravične postave, glej nas
zbrane v Tvoji navzočnosti, da dajemo postave za dobrobit in napredek naše zemlje, Prosimo Te, usmiljeni Bog, stori, da želimo samo to, kar je v soglasju s Tvojo voljo, da razumno presodimo, temeljito spoznamo in docela izvedemo na čast in slavo Tvojega imena in na srečo naše domovine. Amen.« ■— Ta sklep je bil soglasno sprejet v zbornici. Ko bi gospoda v Beogradu tako umevala svojo dolžnost in visoko zvanje nasproti Bogu in narodu, bi se država pač drugače vladala!
Sestre Klarise v Splitu nujno potrebujejo učiteljico za otroški vrtec. Gospodične, ki bi se odločile za to mesto, naj se takoj javijo pismeno z navedbo pogojev naravnost na naslov: Častne sestre Klarise, Split, Smodlakina ulica, Dalmacija.
Po svetti.
Za podporo ubožcem je papež na sv. Treh Kraljev dan poslal dunajskemu, bratislavskemu, kolinskemu in monakovskemu kardinalu milijon lir.
Sv. oče Pij XI. je potom angleškega poslanika posredoval pri ruski vladi za one duhovnike, ki jih namerava ruski boljševizem obsoditi, ker niso izročili svetih cerkvenih posod svetni oblasti.
Zbližanje. V prvi okrožnici, ki v nji sv 3ti oče Pij XI. naglaša potrebo svetovnega miru ter našteva pogoje za medsebojno sporazum-Ijenje med narodi, se nahaja tudi pomenljiv odstavek, izražajoč željo po sporazumu med Vatikanom in Kvirinalom. Znano je, da italijanska vlada do danes še ni poravnala krivice, storjene sv. Cerkvi s tem, da si prilašča ta-kozvano Petrovo dedščino — last cerkvene države. Papež pravi z ozirom na to, da ga navdaja bolest, ko med zastopniki raznih drža-v pri sveti stolici ne vidi še zastopnika Italiie, one države, ki je bila od Boga izvoljena, da ima v svoji sredi prestol Kristusovega namestnika. Cerkev in njen poglavar nikakor ne zahtevata, da bi bila cerkvena država pogoj za sporazum, pač pa se vzdržuje pravica do neodvisnosti cerkvenega poglavarja do katerekoli oblasti, kot poglavarja družbe, ki so nje člani prebivalci vesoljnega sveta. — Upanj da se doseže sporazum, je zopet dobilo večji poudarek. Prosimo Boga, da se ta zadeva čim-
pre:e uredi tako, da bo v blagor katoliški Cerkvi.
Vesoljni cerkveni zbor, Pred Božičem je sv. oče Pij XI, objavil svojo prvo večjo okrožnico. Nasproti oboroženemu miru med narodi, ki ;e od danes do jutri, postavlja sv, oče oni resnični mir, ki sloni na krščanstvu in ki edini mere prinesti narodom časno blagostanje. — V okrožnici papež izraža upanje, da se skliče L 1925 vesoljni cerkveni zbor kot nadaljevanje vatikanskega cerkvenega zbora, ki je bil prekinjen 1, 1870.
Novi kardinali. Dne 11. decembra min. 1. so bili od papeža Pija XI. prvič imenovani novi kardinali. Imena sedmerih novih cerkvenih knezov so: Stanislav Touchet, škof orleanski; R. Casanova, nadškof v Toledo; Jožef Mori, tajnik kongregacije cerkvenih zborov v Rimu; Aleš Charost, nadškof v mestu Rennes; J. Bonzano, apostolski odposlanec v Washing-tonu in naslovni nadškof mitilenski, svojčas misijonar na Kitajskem; Ahil Locatelli, apostolski nuncij na Portugalskem, naslovni nadškof tesaloniški; P. Fr. Ehrle dr. J., prefekt vatikanske knjižnice.
Za katoliški tisk. Vrli Tirolci so se kar-moč zavzeli preteklo jesen za »Pijevo društvo-., ki ima namen podpirati in širiti dobre časopise in sploh pošten tisk. Sklenili so, da mer a vsaka vas in takorekoč vsaka hiša nekaj darovati, če ne v blagu, pa v denarju. In tako so res kar tekmovali ter zvažali cele zaloge raznega blaga, poljskih pridelkov in drugo. Skupiček vsega je znesel sto milijonov a. kron. Valuta je tam res slaba, a velika svota nekaj le izda. So še vedno navdušeni vrli Tirolci za katoliško stvar.
Pomanjkanje čeških duhovnikov. V sedmerih zavodih Češke, Moravske in Šlezije študira točasno 252 bogoslovcev; od teh je 131 Nemcev in samo 121 Čehov.
V Parizu bodo imeli meseca julija velik evharistični kongres za vso Francijo. Vlada je dovolila v ta namen velike dvorane Troca-dera z ogromnim parkom (vrtom), kjer se bodo vršile procesije.
Krstiti se je dala. Katoličanka je postala edina hči pariškega Rotšilda, židovskega bogataša. Po svojem očetu je podedovala velikansko premoženje in eno cerkev, ki jo je njen oče kupil na dražbi. Cerkev je prišla tako zc.ptt v last dominikancem, katerim jo je kot bivšim lastnikom zopet podarila.
Novi dunajski nuncij, nadškof Henrik S i -b i 1 i a , je nastopil svojo službo 22. febr, t. 1. Priboril si je v Rimu trikratni doktorat, nato je bil poslan kot papežev zastopnik v Južno Ameriko, pozneje v Bruselj in v Madrid. Od
leta 1914 dalje je opravljal službo prisednika v kongregaciji izrednih cerkvenih zadev. Nuncij Sibilia govori spretno več jezikov,
Nema obsodba. V Pragi je približno 160 tisoč družin. Med temi je okrog 60.000, t. j. več kot ena tretjina brez otrok. Novodobno poganstvo se bo samo uničilo. Poraz javne nravnosti izpričuje dejstvo, da je bilo 1. 1920. na Češkem ločenih 2284 zakonov, na Morav-skem pa 820; 1. 1921. na Češkem 2411 ločitev, na Moravskem 113. Nasproti temu so je jeli gibati katoličani, ki so ustanovili organizacijo katoliških staršev za varstvo družin in katoliške šole. To društvo oskrbuje list »Družina in šola«,
Dobre knjige.
Krščansko devištvo. Molitvenik, 345 str,, oblika molitvenika Resnice za večnost, izdala nanovo Družba sv. Mohorja na Prevaljah, — Stane vezan za družbene člane 20 Din, za nečlane 27 Din, s poštnino 1-60 Din več. •— Škof Slomšek je izdal prvikrat ta lepi molitvenik leta 1834. Doživel je osem izdaj, še preden ga je leta 1893. izdala Družba sv. Mohorja. Uredil je prvo izdajo župnik M, Lendovšek, sedanjo izdajo prof. Ivan Hutter. Molitvenik je pisan s prisrčno gorkoto, ki je last Slomškovemu slogu in srcu, kakor ga ni dosegel doslej še noben pisatelj nabožnega čtiva. Razen krščansko-vzgojnega dela za dekleta je v njem 52 življenjepisov, zgledov svetnic. V dobi povojne vihravosti, zablod in materialističnega uživanja je ta klicar k vzorom krščanstva kakor nalašč. V predgovoru molitvenika čita-mo: »Če bodete, bogoljubna dekleta, rade prebirale te nauke in imenitne zglede, dovolj vam bode vsak čas zdravega in koristnega premišljevanja; vaš neizkušeni duh se bode zbistril in volja vam ukrepila toliko, da ne boste žalostno zablodile v svojih lepih, najsrečnejših mladih letih, katera so podlaga vsemu prihodnjemu, celo večnemu življenju, ampak srčno se bodete ustavljale vsem zavod-ljivosiim grešnega sveta.« —■ Dekleta, vzemite in berite!
Odpustki
za mesec maj 1923.
1.	Torek, Sv. Filip in Jakob. P. o. udom družbe sv. Petra Klaverja, če molijo za razširjanje sv, vere in po namenu sv. očeta.
2.	Sreda, prva v mesecu. P. o, vsem, ki
opravijo kake pobožne vaje na čast sv. Jožefu in molijo po namenu sv. očeta.
3.	Četrtek, prvi v mesecu. Najdenje Sv, Križa. P. o.: a) udom br, sv. R. Telesa v bratovski cerkvi; če te ne morejo obiskati brez velike težave, pa v farni; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir.
4.	Petek, prvi v mesecu. Pričetek pobož-nosti na čast presv. Srca Jezusovega danes ali preteklo nedeljo. Glej spodaj »Mesečne pobožnosti.« P. o,: a) udom br. sv. R. Telesa, kakor včeraj; b) vsem, ki prejmejo sv. zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca Jez. in molijo po namenu svetega Očeta; c) udom br. presv. Srca Jez,
5.	Sobota, prva v mesecu. Sv. Pij. P. o.: a) vsem, ki prejmejo sv. zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast Brezmadežni, da nekoliko zadoste za njej storjena razžaljenja, in molijo po namenu sv. očeta; b) udom br. presv. Srca Jez.
6.	Nedelja, prva v mesecu. Udom rožno-venske br. trije p. o.: 1. če v bratovski kapeli molijo po namenu sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnj. Telesom. P. o.: a) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; b) udom br. presv. Srca Jezusovega.
8. Torek. Prikazanje sv. Mihaela. P. o. udom br. za duše v vicah.
tO. Četrtek. Vnebohod Gospodov. P. o.: a) vsem, ki morejo dobiti odpustke rimskih štacijonskih cerkva; glej opombo v seznamu odpustkov za april; b) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca v bratov, cerkvi; c) udom rožnovenske br. v katerikoli cerkvi; d) udom Marijine družbe; e) udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje v bratovski ali farni cerkvi; f) onim. ki nosijo višnjevi škapulir; g) udom družbe krščanskih družin; h) udom br. sv. Družine; i) istim kakor 13. dan. — Tretjerednikom v. o.
II. Petek. Pričetek binkoštne deveidnev-nice. P. o. en dan devetdnevnice pod navadnimi pogoji vsem, ki ali javno ali zasebno opravljajo to pobožnost s posebnimi molitvami na čast sv. Duhu. Isti odpustek pod istimi pogoji se lahko še enkrat zadobi v binkoštni osmini.
13. Nedelja. Sv. Peter Regalat. Pričetek Alojzijeve pobožnosti. Glej spodaj »Mesečne pobožnosti.« P. o. vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne.
17. Četrtek. Sv. Paškal. P. o. istim kakor 13. dan.
18.	Petek. Sv. Feliks Kant. P. o. istim kakor 13. dan.
19.	Sobota. Sv. Ivo. P. o. istim kakor 13. dan.
20.	Binkoštna nedelja. Sv. Bernardin. P.
o.: a) udom škapulirske br. karmelske Matere b.; b) udom rožnovenske br. v katerikoli cerkvi; c) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; d) udom br. Sv. Duha danes ali pa v osmini, če obiščejo bratovsko ali farno cerkev; e) udom družbe sv. Petra Klaverja kakor prvi dan; f) dvakrat istim kakor 13. dan. Tretjerednikom v. o. — Glede devetdnevnice na čast sv. Duhu glej 11. dan maja,
24.	Četrtek, Marija pomočnica. P. o. udom br. naše ljube Gospe vedne pomoči.
25.	Petek. Sv. Magdalena Pariška. P. o. udom škapulirske br. karmelske M. b.
27. Nedelja, zadnja v mesecu. Presv. Trojica. P. o.: a) vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv, rožni venec; b) tretjerednikom; istim v. o.
30.	Sreda. Sv. Ferdinand. P. o. tretjerednikom.
31.	Četrtek. Sv. Rešnje Telo. Naša ljuba Gospa presvetega Srca, Sv. Petronila. 200 dni
odpustka vsem, ki prejmejo sv. obhajilo n gredo za procesijo. — P. o.: a) udom sv, Reš-njega Telesa danes ali v osmini v bratovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni cerkvi; b) udom br. za uboge duše v vicah; c) udom br. sv. Družine; d) istim kakor 13, dan. — Tretjerednikom v. o. — Dalje p. o.: a) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca danes ali v osmini v bratovski cerkvi; b) istim kakor včeraj.
Mesečne pobožnosti. 1. Š m a r n i c e. Kdor hodi k šmarnicam ali pa si.m zase vsak dan kaj moli v čast Materi božji, dobi vsak dan 300 dni odpustka, enkrat v mesecu pa p. o. — 2. Kdor gre pa po vrsti šest nedelj ali šest petkov pred praznikom presv. Srca Jezusovega k spovedi in sv. obhajilu in moli po namenu sv. očeta v cerkvi, v kateri se ta praznik obhaja, dobi vselej p. o. Prva izmed nedelj je 29. aprila; prvi izmed petkov je 4. maja. — 3. Šestnedeljska pobožnost na čast sv. Alojziju. Kdor šest nedelj po vrsti prejme sv. zakramente in kaj misli ali premišljuje ali drugače kaj dobrega stori na čast sv. Alojziju, dobi vsako teh nedelj p. o. Ko bi pa kdo katero teh nedelj ne mogel iti k sv. obhajilu, bi moral pobožnost iznova začeti. Najprimernejše je, s pobožnostjo začeti 13. maja.
Tiska Jugoslovanska tiskarna.
Urejuje: Janez Ev. Kalan.