DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik I. V Ljubljani, januvarija 1884. |. zvezek. Praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto. Ogledalo prave sreče. Minula je žetev, dokončano je leto, in mi nismo rešeni. Jer. 8. 20. David prerok imenuje leto krono ali venec. „Blagoslavljaš venec leta, in tvoja polja sc napolnijo z rodovitnostjo11— se bere v 64. psalmu. Ali ni to lepo, če tvoja pretečena leta zaslužijo imenovana biti krasni venčki, lepe krone? Kolikor let, toliko kron! Da bo naše leto, ki smo ga danes pričeli, res krona ali venec, mora biti vse s cvetjem vsakterih č e d n o s t p r e p 1 e t e n o, in da bo to cvetje rodovitno, mora najprvi in najposlednji — mora sleherni cvet v tem vencu biti ime Jezus. V imenu Jezusovem tedaj pričnimo novo leto, v tem najlepšem cvetu tudi premišljevanje ob novem letu. Ob novem letu si voščimo srečo in pravimo: „Bo papeži v njem stanovali. Pa še v nekem drugem oziru je zelo znamenito. V tem mestu je namreč neko častitljivo svetišče, po zunanjem sicer priprosta kapelica, kjer je že od leta 1226 skor neprenehoma presv. rešnje Telo v počeščenje izpostavljeno. Zlobni krivoverci Albižani so se bili tudi mesta Avignona polastili in hudo divjali zoper vse svete naprave. Toda po krepkem boji jih je Ludovik VIII premagal 1. 1226. V zahvalo te zmage in pa v nekoliko zadostovanje krivoverskih silovitosti, zaukaže tedanji škof avignonski Nikolaj de Corbie slovesno procesijo s presv. rešnjhn Telesom, ki je bilo neseno v imenovano kapelico posvečeno sv. Križu, takrat še zunaj mesta. Sam kralj Ludovik VIII, oče svetnika Ludo-vika IX, se je vdeležil procesije v spokornem oblačilu, z vrvico pre-pasan, razoglav, s svečo v roki; zraven njega je šel kardinal kot zastopnik papežev, potem okrog 60 škofov, več baronov in slavnih mož, ter obilna množica ljudstva. Ta procesija presv. rešnjega Telesa je bila pač med prvimi, če ne celo prva te vrste, ker praznik presv. rešnjega Telesa je bil še le 1264 sploh zapovedan. Naslednje dneve je hitelo veliko Avignoncev k tej stari kapelici v enaki spokorni obleki, kakoršno je bil kralj oblekel. Nastala je tako bratovščina „sivih spokornikov" („Penitents-Gris“), ki šteje še zdaj prav mnogo udov po mestu. Častni kanonik Bonnol, preblagi duhovnik, ki mi je to skrivnostno častito kapelico in druge znamenitosti avignonske razskazoval, mi je pravil, da so v tej bratovščini tudi mnogi imenitni gospodje, ki se odlikujejo po učenosti in imetji zlasti pa po lepem krščanskem življenji. Sicer se po zunanje nič ne ločijo od drugih meščanov, le kadar pride vrsta, da molijo pred Najsvetejšim, se oblečejo v tisto sivkasto spokorno obleko; vrstijo se pa po raznih oddelkih mesta. Pač res častna straža, ki že toliko let tako goreče in očitno ter neprestano skazuje čast nebeškemu Kralju. Prav posebno čudovita, zgodovinsko dokazana je pa ta-le dogodim. V I. 1433 je reka Rhdne, ki poleg avignonskega mesta toče, (čez ktero je proti koncu 12. stoletja sv. mašnik Benedikt naredil glasoviti most) po obilnem deževji tako silno narastla, da je prestopila bregove in jela že v mnoge hiše po mestu pritekati; 29. septembra je začela teči tudi v kapelo „sivih spokornikov". Drugi dan, v god sv. Andreja, so načelniki bratovščine v velikem strahu, da bi voda ne narastla celo do tabernakeljna, pripeljejo se v čolnu do vrat, odprejo kapelico — pa kaj zagledajo? Voda je bila na dve strani razdeljena, štiri čevlje visoko, po sredi pa je bilo čisto suho, koder se je šlo do alta rja, na kterem je bilo izpostavljeno presv. režnje Telo! Veliko ljudi je videlo ta čudež. Posebno vesela ga je bila bratovščina „sivih spokornikov". Precej je sklenila, v spomin tolikega čudeža vsako leto obhajati poseben praznik, in da naj bi takrat šli skupno k sv. obhajilu, po večernicah pa naj bi bil govor o čudežu 1. 1433. Ves Avignon ve, kako zvesto se je spolnovala ta zaobljuba. — Obilni darovi so prihajali za svečavo in olepšavo prostora pri sv. rešnjem Telesu. Od vsili strani so prihajali brezštevilni romarji. Vsa stoletja so bili ti ponižni častivci Najsvetejšega v miru, nobena vlada jih ni motila. Le ob koncu preteklega stoletja, ko je bila na Francoskem ona grozovita prekucija. pred ktero se je moralo umikati vse, kar je poštenega in svetega, — prenehala je za nekaj let ta ginljiva pobožnost do presv. rešnjega Telesa; a potem, ko so prišli mirniši časi, se je zopet prenovila v prejšnji lepoti; da, še v lepši svetlobi se je prikazala. Zlasti v tem, da se je napravila po prostih darovih nenavadno dragocena monštranea, okinčana z mnogimi od imenitnih oseb podarjenimi žlahtnimi kamni in drugimi le-potijami izborne umetnosti. Ali bi ne mogli in ne morali tudi mi biti še veliko gorečniši in spokoruiši častivci presv. rešnjega Telesa, kakor smo? Koliko zda materna beseda. V življenji svetnikov premnogokrat vidimo, koliko premore materna beseda pri otrocih in kako globoko se jim vtisne materni nauk v srce, da jim je zvest in zanesljiv kažipot za celo življenje. Naj bi matere iz naslednje dogodbe spregledale dolžnost in odgovornost svojo, otroci pa naj se poslušnosti učijo. Sofija, imenitna in plemenita vdova ob času krščanskega preganjanja, si je silno želela, da bi njeni edini, srčno ljubljeni sinek kedaj nepremagljiv mučenec postal. Časi so bili silno nevarni. Vsak trenutek se je bilo bati, da ne bi bila s sinkom pred krutega sodnika klicana. Kaj je tedaj moglo njeno dobro materno srce bolj boleti in skrbeti, kakor strašna misel, da bi to. kar ima najljubšega in najdražega na zemlji, ne bilo za zmiraj zgubljeno, da bi njeni edini otrok ne bil zapeljan po zvijačnosti in žuganji, da bi po groznih mukah premagan ne odpadel celo od Jezusa Kristusa? Vse si je tedaj prizadjala, da bi ga krščansko odredila ter v njegovem srcu zanetila živo, trdno, neomahljivo in nepremagljivo vero. Zato mu vedno ponavlja besede: „Y o j skovati se in trpeti za B o g a! “ Sofija takorekoč spremeni svojo hišo v šolo mučeništva. Dru-zega jej ni mar pripovedovati, kakor prelepe zglede in junaška dela svetih mučencev, ničesar ne povzdiguje in blagruje tako zelo, kakor mučeniško smrt za sv. vero; kar more slovesno obhaja s preljubim sinkom praznike svetih mučencev. Tako je rastel deček in še ni dosegel dvanajst let, ko mu skrbna mati smrtno zboli. Ko sprevidi gotovost bližnje smrti, pokliče še enkrat svojega ljubčeka k smrtni postelji. „Kaj sem te učila, ljubo dete V" ga vpraša s slabotnim glasom. „V oj skovati se, mati, pa trpeti za Boga!“ odgovori deček. „Prav tako! Ravno tako sem te učila in vidim, da si si dobro zapomnil. Okako se m jaz srečnamati! kako veselo urarjem! Pridi, daj, da te objamem in zadnjikrat na srce pritisnem, ljubo dete! Ze te vidim z lavorom ovenčanega, vojščak Jezusa Kristusa! Objamem tiste ude, ktere boš daroval svojemu Zveličarju." S temi čutili najplemenitejše materne radosti izdihne svojo dušo. — ln kakšen je bil sad take odgoje? Vzemimo v roko zgodovino cerkveno! Ta nam pripoveduje, da ie bil po materni smrti blagi sin kakor lev pogumen in močan, — nepremagljiv vojščak Jezusa Kristusa. Pripoveduje nam, da je pred dvema cesarjema pričal sv. vero Jezusovo, da je pogumno stal pred osmimi mogočnimi sodniki, da je utrudil mučilce in rabeljne, da se smrti ni bal, marveč jo iskal, da seje vse življeje vojskoval za Boga, trpel in zmagoval. Ta junaško odgojeni otrok je postal oni veliki mož, sv. K1 e-inens iz Ancyre, ki je 28 let mučeniško spričeval sv. vero Jezusovo, ki jo po več ko sto ječah zdihoval, ki je bil od zahoda do vzhoda in od vzhoda do zahoda preganjan, ki je imel na svojem telesu najčastniše znamenje — brezštevilne rane. Zdaj je bil trpinčen na tezavnici, zdaj spet z železom žgan; zdaj so ga nategnili na kolo, zdaj spet v močvirje potopili; z železnjimi kremplji je bil razmesarjen, v razbeljene peči vržen. Kolikrat so mislili, da je že mrtev, • pa so je spet prikazal, ne le živ, temuč čudežno ozdravljen, ter se je na novo trinogom predstavil. „Tukaj", je rekel, „so moji udje za mučenje. Starega telesa nimam več; razdjano je; toda duša in misel ste prejšnji." Tako je po tem edinem junaškem možu sv. vera po morji in po suhem zmagoslavje obhajala; kamor je prišel, je verne utrjeval, nevernike osramotil, novih mučencev vzbujal in strmečim narodom oznanjal vsemogočnost Kristusovo. Koliko veselje za rajnco mater, ko se je iz nebeškega veličastva ozirala na takega sina! Veseli sad njene odgoje je še pomnoževal veselje njenega zveličanja. Ne bom katoliškim materam 19. stoletja prigovarjal, da bi svoje otroke odrejale za mučeniško smrt, to bi bilo pregrozovito za sedanji nežni, slabotni, mehkužni vek; toliko pa vendar sme sveta cerkev terjati od njih, da bodo vsaj poštene mladenče in čednostne hčere odgojevale, ako so nekdanje krščanske matere znale izrejati tako pogumne mučence! Kako se bodo pred Bogom odgovarjali oni starši, ki se niso prizadevali svojih otrok izrediti — ne rečem mučencev, ampak še kristijanov ne, — še poštenih ljudi ne! — O, ko bi vse matere tako goreče skrbele za dušno zveličanje svojih otrok, kakor je skrbela mati Sofija, kako bi bilo to blagodejno tudi za sedanji čas, kako bi bilo vse drugače na svetu! One sicer skrbijo; toda ne za belo obleko neomadežanega življenja, marveč za potratno obleko svetne nečimernosti; mesto bi svoje otročiče v strahu božjem krščansko in pobožno izrejale za Boga, jih izrejajo za posvetne, menljive norosti. Po pravici je zaklical nekdaj moder mož: „I)ajte mi dobrih mater, in svet bom spreobrnil!1' Jezus Kristus pridigarju. (Po „Frassinetti: Jesus Christus, Vorbild des Priesters"). Pridiga bodi mikavna. Vsi so mi pričali, in so se čudili nad prijetnimi besedami, katere so šle iz mojih ust („Omnes testimonium lili dabant et mirabantur in verbis gratiae, quae procedebant de ore ejus.“ (Luk. 4, 22.) Iz dveh vzrokov so bile moje besede prijetne: prvič, ker so bile tako mile in mične, in drugič, ker jih je vnemal sveti ogenj in plamteča ljubezen. Potrudi se tedaj, v svojih pridigah z besedami ljubezni in tolažbe pridobiti si srca poslušalcev, da te bodo radi in z veseljem poslušali. Kajti če poslušalci pridigarja radi poslušajo, je s tem že spolnjen eden izmed glavnih pogojev, da beseda božja ne bode brez vspeha. Med mojimi služabniki si ne jemlji za zgled onih, ki vedno gromijo zoper uboge grešnike, ter jim sladkega kruha moje božje besede nikoli drugače ne ponujajo. kakor z žolčem namočenega. Govori kakor oče, kakor brat, kakor prijatelj, potlej bodo tvoje besede polne prijetnosti in radi jih bodo poslušali. Pridiga bodi priprosta! Moje pridigovanje je bilo sicer polno moči in prijetnosti, pa vendar čisto priprosto, kakor se na mnogih krajih mojega evangelija lahko razvidi. Najmanj izobraženim in najbolj nevednim je bilo lahko umevno, zato je hitelo ljudstvo v tolikem številu za manoj ter so posebno ubogi v duhu imeli korist mojih besedi: „Pauperes evangelizantur“ (Mat. 11, 5.) Britko se moram pritoževati zastran nekterih mojih služabnikov, kterim som dodelil nenavadne darove, da bi mojo besedo lahko z obilnim pridom oznanovali, pa vendar jo oznanujejo brez koristi, ker niso krščanskemu ljudstvu dovolj razumevni. Slepi jih nečimrnost, češ, da bi bili slavni govorniki; pravijo, da hočejo slavo duhovnega govorništva vzdržati, toda jaz, ki gledam na dno srca. vem da želijo svetne pohvalo in si hočejo pridobiti slavno ime. Prizadevaj si toraj svoje pridige skladati tako priprosto, da bo najpriprostejša ženica mogla razumeti vsako misel in vsako besedo. Ne delaj razločka v svojih pridigah, češ, da bodo nektere svečanostne in druge navadne, te vzvišene in one priproste. take za gospodo in take za priprosto ljudstvo. Nikar ne ugovarjaj, da nekteri se dajo privabiti le po odličnem jeziku, da pridejo poslušat mojo besedo; kajti če pridejo taki prevzetni, slabovoljni ljudje ali ne, je pač vse eno, ker itak nimajo od pridige nikakoršnega sadu. Tvoja naloga je, dušne hrane podajati vsim lačnim in žejnim dušam; le-te dobro vedo, da je moja beseda kruh, ne pa sladkarija. ^Pogled na slovstvo. 1. „Petdesetletnica Vincencijeve družbe, to je, poduk o njej in molitve" je naslov drobni knjižici, ktero je katoliška družba na Kranjskem poslala med slovenski svet. Ker tako malo stvarico marsikdo prezre, hočemo svoje čitatelje opozoriti na imenovani spis. Po primernem vvodu o ustanovitvi Vincencijeve družbe in o letošnji njeni petdesetletnici, nam knjižica jako _ poljudno pojasnuje, kaj je družba sv. Vincencija, kaj hoče, kako deluje, kako gre osnovati tako družbo, katere koristi donaša svojim udom itd. Tudi tisk in vsa vnajnost dela čast katoliški tiskarni, iz katere je knjižica izšla. — Po našem menenji je ta poduk o Vineencijevi družbi zlasti za Kranjsko zares o pravem času izšel. Postava o soseskinih ubožnicah je potrjena, zdaj pa zdaj bodo morali župniki imovino dosedanjih župnijskih ubožnic večinoma izročiti soseski. A duhovni pastir s tem ne bo rešen skrbi za svojo uboge duhovnijane, kajti njegovi duhovni otroci so, in sv. cerkev mu skrb za nje naklada kot sv. dolžnost. Kaj ko bi o tej priliki, ko bo treba misliti na ustanovo novih ubožnic, dosedanje cerkvene siromašnice se prerodile v Vincencijeve družbe? Res da sedanji svet marsikaj stori v blagor uboštva, a to večinoma ni prava krščanska dejanjska ljubezen. Kerščanska ljubezen v siromaku ne gleda nekako bitje niže vrste, ampak v uboščeku spoznava svojega brata v Kristusu, kteremu pomagati mu je verska dolžnost. Krščanska ljubezen ne vrže revežu daru mrzlo v roko, da se ga le znebi, ona dobroto deli, ne pohvale med svetom želeč, ampak zarad Boga, ter s tolesnim darom združuje duhovni dar v obliki lepega nauka, spodbude, opomina. . . Vse to dela družba sv. Vincencija, ki s krščansko previdnostjo pravilotna siromaku ne deli denarjev, katere revež premnogokrat rabi v zlo, ampak stradajočemu preskrbuje hrane, zapuščenemu obleke, obuvala, stanovanja, bolniku zdravil in zdravnika, obrtniku dela itd. In kako lahko je zlasti po večih krajih ustanoviti tako družbico! Skratka, Ljubljanski „Duhovni Pastir" kliče vsem duhovnim pastirjem po Slovenskem > Vzemite v roko drobno knjižico, preči-tajte, preštudirajte jo, in storite tako, da se na podlagi Vincencijeve družbe po mili naši domovini lepo razcvetati začne prava krščanska dejanjska ljubezen. 2. Acta et statutu synodi dioecesanae Lavantinae se imenuje knjižica, ki nam opisuje zgodovino in delovanje zadnjega, škofijskega zbora v Mariboru. Na 86 straneh nam podaja red in govore treh javnih soj, imena vseh čč. gg. vdelež-nikov, razne dekrete izdane povodom sinode, in slednjič, po mil. knezoškofu potrjena „Statuta dioecesana". Tu beremo jako važnih določil, n. pr. „de olericorum circa ros politicas agondi ratione; de iterandis statutis disciplinaribus; de sacris missionibus; de spiritualibus exereitiis elericorum; de cantu eeclesiastico et mušica; de s. d. pensionistis et deficientibus presbyteris; de vestitu elerieali; de testamentis Clerieorum; de exitibus Clerieorum vespertino tempore“ itd. Slehernega duhovnega pastirja bo zanimala, in mu bo koristila knjižica, če jo pazljivo prežita. Izdal in založil jo je knezoškofijski ordinarijat v Mariboru. 3. ,,Svete molitve z odpustki, molitvenik za pobožne katol. kristijane"; so-stavil J. Er ker, stolni kaplan v Ljubljani — je ime lični molitveni knjigi, ki je nedavno izšla. Slovensko slovstvo se res v obče ne more meriti s ptujo literaturo, a vendar smemo trditi, da na polji pobožnega slovstva, zlasti s svojimi molitveniki, relativno prekosimo marsikateri narod. Morda smo v tej vrsti izdelkov še preveč produktivni; vsled tega prihaja semtertje tudi blago srednje vrste na književni trg. „Duhovni Pastir11 utegne o priliki naše molitvenike nekoliko dejati na reščeto; za danes le opomnimo, da naj bi duhovnik vselej pazljivo sam prečital molitveno knjigo, kojo meni razširjati med svojimi verniki, kajti ni vse za vsaeega. Akoravno pa smo ozir pobožne knjige dobro preskrbljeni, vendar izrečemo, da odkar je izšla Er. Kosarjeva »Nebeška hrana", nas noben novi molitvenik ni toliko zadovolil, kot omenjeni. To je kakor nalašč za naše slovensko ljudstvo 1 Odpustki so že od nekdaj zelo zelo k pobožnosti vabili naše ljudi, in tu se jim ponuja knjiga z zgolj taeimi molitvami, s katerimi zamore pobožen kristijan, dan za dnevom sebi in vernim dušam v vicah pridobivati raznoterih in obilnih odpustkov; dobiček toraj dvojini Po kratkem nauku o odpustkih (I do XVI) nam molitvenik podaja na 456 straneh: jutranje in večerne pobožnosti, potem pa za vsak-teri dan celega tedna jako mnogovrstnih molitev, vzdihljejev, pesem : na to 3 maše, spovedne in obhajilne molitve, osem devetdnevnic, čvetero litanij itd. So skoraj skoz in skoz molitve od raznih svetnikov zložene, in pri vsakteri je povedano, kteri papež, kedaj, in kakošen odpustek da je podelil dotični molitvi. — A ne le spisatelj, tudi založnik nam je ustregel, kajti knjigi oblika jo jako pripravna, žepna; papir trden, krasen: tisk čist, tudi za slabotno oko; cena prav zmerna — 1 gl. za polusnjati oksemplar. Molitvenik prodaja v raznovrstnem vezu založnica katoliška bukvama" v Ljubljani. 4. Cvetje z vrtov sv. Frančiška, izdajano po 66. oo. Frančiškanih Goriškega samostana, končalo je svoj IV. letnik, ter je prineslo v svojih mesečnih zvezčokih mnogo zalega evetličja, pa tudi točne hrane slovenskemu pobožnemu ljudstvu, a tudi duhovnemu pastirju pridigarju dokaj čvrstega zrna za cerkvene govore. Vrh tega pa še na zavitkih našim slovničarjem obilo trdih orehov in lešnikov ra razdrobitev, podanih po 6. o. Stanislavu Škrabce-u — in vse to, celili 34 pol, za 70! krajcarjov. Nezaslišano v našem časnikarstvu! Tako delo in tako v dober kup podajati je možno le pri jako obilnem številu naročnikov. A ravno tu se prikazuje neka rana, kakor razviditno iz vabila na naročbo V. letnika. Vred-ništvo toži, da jo bilo preslabo prilivanje hrane. Dragi sobratjo, ne dajmo, da bi sahneti začelo toliko dragoceno cvetje; potrudimo se, da nam, in boguljubnim du-hovnijanom našim v duhovni blagor še dalje čvrsto poganja, cvete in rodi vrt sv. Frančiška! Naročnino na V. letnik (70 kr.) sprejema opravništvo „Cvetja“ v Gorici. A. Z. Založba ..Katoliške bukvarne". Tisk „Katoliške tiskarno". Odgovorni vrednik: Ant. Kr žic.