Poštnina plačana v gotovini, V Ljubljani, 15. septembra 1938. — Leto XI. — Št. 38 GLASILO KR. J č A N J KE G A D ELOVNEGA LJUDSTVA Kamniška izjava Delavstvo je bilo od prvih časov svojega prebujenja nosilec osnovnih ljudskih svobodoljubnih zahtev. S prebujo delovnega ljudstva je stopil v svet nov činitelj, ki je najbolj neustrašeno in najbolj iz srca prižigal luč sredi temne reakcije in kazal pot ostalim stanovom, da niso zaostali v močvirju in žalostno končali. Tudi slovensko krščansko socialistično delavstvo je od svojega prvega nastopa pred skoraj pol stoletjem vse čase sem s častjo prednjačilo ostalim stanovom in vedno varno in trdno šlo svojo pot, ki jo je spoznalo kot narodu in delavstvu rešilno. Kadar koli je bilo -treba, tudi v najtežjih časih, je znalo krščansko socialistično delavstvo dvigniti svoj glas in narodu ter oblastnikom povedati svoje mnenje. Tudi v letih jm.jhujše odkrite diktature je to delavstvo povedalo svoje mnenje, kljub temu, da so takrat vsi kričači varno čepeli v mišjih luknjah in zavarovali svoje dragocene kože. Pied dvemi leti smo znova povedali javnosti in vladajočim svoje mnenje o gospodarskih in socialnih razmerah in postavili odločne zahteve po korenitem izboljšanju. Izjava, ki jo je dalo krščansko socialistično delavstvo ob priliki slovesne proslave osamosvojitve južnoslovanskih narodov v Kamniku, ni navadna priložnostna izjava ali napitnica, ki jo streseš iz rokava, samo da nekaj poveš. V kamniški izjavi smo krščanski socialisti povedali svoj narodno, socialno in gospodarsko politični program. Nič novega nismo s tem povedali. To je le izraz duha in mišljenja, ki vlada v naših vrstah že desetletja in ki ga smatramo za Krekovo dediščino, ki je po nas raztegnil svoje uelovanje daleč preko svojega groba. Tudi ni bila priložnost, ko smo dali to izjavo, samo slučajna. Vemo, da je danes čas, ko si mora slovenski narod postaviti določene cilje in stopiti na pot k njim. V času najhujših zmed in nejasnosti o življenjskih nalogah naroda je krščansko socialistično delavstvo dvignilo vpričo vsega zmedenega slovenskega ljudstva jasne in določene smernice. Po našem delavstvu je slovenskemu ljudstvu 4. septembra spregovoril dr. J. Ev. Krek. To so namreč njegove ideje, ki jih je vsajal slovensKemu ljudstvu v srce, ki so jih pa skrbniki teh idej lahkomiselno zapravili in pogubili po stranskih potih in blatnih kolesnicah. Program, ki smo ga znova dvi- Borba francoskega delavstva za 40-urnik Francoska vlada je brez sporazuma z delavskimi strokovnimi organizacijami na podlagi pooblastila, ki ga je svoj čas dobila od parlamenta, dejansko napadla zakon o 40-urnem delavniku. Ministrski predsednik Daladier sicer trdi, da je ostal zakon v bistvu nedotaknjen, dejansko je pa drugače. Ministrski svet je sprejel 30. avguista 1938 nov dekret, ki določa: 1. Da sme vlada odrediti v vseh obratih, ki so važni z ozirom na obrambo države, urediti nadurno delo in tudi način, kako se naj to nadourno delo plačuje. 2. Člen 2. omenjenega dekreta se nanaša tudi na taka dela, ki niso v zvezi z obrambo domovine. Ta člen pooblašča delovnega ministra poleg že sedaj predvidenih in dejansko izvajanih nadur dovoliti še nadaljnje nadure, ki pa ne smejo presegati števila 100 na leto. V nekaterih obratih so bil namreč že pred tem dekretom s pristankom delavstva uvedene začasno nadure. Delavske strokovne organizacije so brez razlike na svetovni nazor zavzele odločno odklonilno stališče. Dokazujejo, da niso taki ukrepi nujno potrebni. Kajti v številnih podjetjih morajo delavci delati v skrajšanem delovnem času. Če trdijo nasprotniki 40-urnega delavnika, da je ta kriv krize, opozarja delavstvo, da so morali delavci v mnogih industrijah delati po 32 ur na teden že pred letom 1936, ko še ni bi v veljavi 40-urni delovnik. Delavstvo se ne bori za 40-urnik zato, da bi paslo lenobo, ampak da bi se zmanjšala brezposelnost in da bi dobili priliko za delo tudi brezposelni. Torej da bi prišlo v produkcijski proces čim več delovnih sil. Iz tega je razvidno, da je bila popolnoma pravilna naša sodba o dejanskem stanju in vzroku borbe proti 40-umemu delovniku v Franciji, ki smo jo že izrazili v našem listu. Namesto da bi proglasili kapitaliste, ki izvažajo iz delavskih žuljev iztisnjen denar v zamejstvo, za izdajalce domovine in tudi proti njim tako postopali, hočejo obsoditi tiste, ki so vedno in še danes največ žrtvujejo za državo. Kapitalizem pozna le pogojno ljubezen do države. Stališče francoskih krščanskih sindikatov Komunike: Glavni odbor Zveze francoskih krščanskih delavcev se je sešel z namenom, da pregleda položaj, ki je nastal po objavi načrtov, hotečih spremeniti zakonito določen delovni čas, in znova dal duška svoji popolni privrženosti načela 40 urnega dela v tednu. Posebno je naglasil dejstvo, da je Narodni odbor Zveze že v oktobra 1937 slovesno izjavil, da se nobena uredba, bilo v kakršni koli obliki, ne sme dotakniti tega načela izven rednega okvira parlamentarnih ustanov. Odbor je mnenja, da so pravna sredstva, ki naj dajejo odškodnino za izgubljeni čas, in stalna ter začasna prikrajšanja, ki so se dogodila zaradi nekih nujnosti, že nenavadno oslabila odredbe, vsebovane v zakonu z dne 21. junija 1956. Poleg tega pa ugotavlja, da so se koristi tega zakona že itak v slabi meri izrabljale. Odbor upošteva vztrajno brezposelnost v Franciji in gospodarsko-drnž-beno nujnost po vzdrževanju mezdnih obresti, vendar ne more razumeti, kakšna naj bo zveza med morebitno podaljšanim delovnim časom ter tako imenovanim izboljšanjem naših financ. Dejansko ne bi smeli pozabiti, da danes naše gospodarstvo najbolj težijo bremena, ki nam jih vsiljuje mednarodni položaj. Nasprotno upa odbor, da bodo sklepi mednarodne konference dela, storjeni na 24. seji zadnjega junija, omogočili razširitev 40 urnega delavnika v glavnih industrijskih državah. Lep tabor JSZ-e na C«ovesili nad Laškim I.epo vreme je omogočilo delavstvu, da se je svoje prireditve na Govcah v zelo velikem številu udeležilo. Po več ur daleč so prišli rudarji iz Zagorju, Trbovelj in Hrastnika poleg tistih iz Hude jame, ki so imeli krajšo pot. Mnogo je prišlo Celjanov in delavcev iz Rimskih Toplic ter iz vseh ostalih skupin iz bližnje in daljne okolice. Ob 10 smo se udeležili sv. maše v idilični hribovski cerkvici, ki je bila za stotine delavstva seveda premajhna. Po sveti maši se je začelo pred cerkvijo zborovanje. Vodil ga je tovariš gnili pred slovensko ljudstvo v Kamniku, predstavlja ravno in varno pot za ves narod. Res je ta pot videti danes težavna in trnjeva, toda to je tudi edina pot, po kateri moramo iti Slovenci, če hočemo: 1. rešiti težko socialno vprašanje, ki je v našem narodu nerešeno in zaradi katerega se naše ljudstvo tvarno in duhovno pogublja; 2. rešiti vprašanje gospodarskega obstanka slovenskega naroda, ki je danes na potu k obubožanju, medtem ko njegove življenjske sile in narodno premoženje ter naravno bogastvo vedno huje izrablja tuji veliki kapital in si dela velikanske dobičke; 3. rešiti vprašanje slovenske narodne kulture, jo obvarovati pred popolnim zastojem ter jo dvigniti spet na stopnjo omikanih evropskih narodov; 4. zagotoviti našemu narodu enakopravnost z vsemi drugimi narodi; 5. ustvariti vse pogoje za močno državno skupnost Slovencev z juž-no-slovanskimi narodi in tej državni skupnosti priboriti moč, ugled in življenjsko silo, po kateri bo zavzela v veliki bratovski družini narodov pripadajoče častno mesto. V zmedi pojmovanj in programov smo krščanski socialisti s kamniško izjavo pokazali pot. Po tej poti gremo mi in naj gre vse slovensko ljudstvo. Diacci, ki je pozdravil delavstvo, med njimi tudi predsednika JSZ-e Srečka 2umra, ki se je tabora tudi udeležil.' Za tem je v imenu centrale JSZ-e kratko spregovoril tov. Matic Koprivec iz Ljubljane. Obširen in temeljit govor je imel nato tov. Lojze Lešnik. Orisal nam je zgodovino težkih delavskih bojev v rudarskih revirjih in v ostalih skupinah JSZ-e. Poudaril je vodilne smeri, ki vodijo našo JSZ-o v teh težkih časih ter nam vlival v duše samozavest in odločnost v pravičnem delavskem boju. Za Lešnikom je govoril tov. Stane Kovač iz Celja in posegel globoko v osnovna vprašanja socialne in gospodarske borbe, živo prikazal potrebo svobode in neodvisnosti delavskih gibanj ter delavske izobrazbe, brez katere se delavstvo ne bo moglo boriti za boljše čase. Za zaključek je kratko spregovoril še tov. Diacci ter udeležence navdušil za nove napore v delavski borbi. Po zborovanju smo ostali še dalj časa na lepih Govcah. Med delavstvom se je razvilo lepo tovariško razpoloženje. # Tabor na Govcah je tako zaključil naše letošnje nastope. To je bil lep in prisrčen zaključek taborov in slovesnosti, na katerih je krščansko socialistično delavstvo letos skupno manifestiralo za vodilne ideje našega gibanja. Letošnji tabor na Govcah pa je bil tudi najlepši izmed vsemi, kar jih je doslej bilo na tem kraju. Rudarskemu in ostalemu delavstvu tega okraja je dal novih pobud za uspešno in vztrajno delo v boju zu delavske pravice. 9 — Št. 38 — 1938 DELAVSKA PRAVICA Resnica! V predzadnji številki »Delavske pravice« sem bral zelo zanimive ugotovitve v članku »Vzgoja«. Popolnoma se strinjam z njimi in priznati moram, da sem neštetokrat že slišal dovolj bridkih resnic na račun te »dvojne krščanske morale«. Članek sam je pa obrnil mojo pozornost še drugam. Vprašanje resnice, odkrite in resnično iskreno ugotovljene resnice in njena vloga v rasti in uspehu krščanstva, vstaja vedno bolj in bolj pred nami in zdi se mi potrebno, da najdemo potrebne odgovore! Saj je res, da neprestano poudarjamo in govorimo, da so kristjani vedno resnico nosili, tudi je res, da dokazujemo vedno, da so dajali kristjani vedno prednost resnici in se je niso nikoli bali — pa vendar resnično je pa le mnogokrat silno drugače. Res je sicer, da se krščanstvo resnice nikoli ni balo in da bi krščanstvo vzdržalo še tako pikro in težko resnico, pa so vendar bili tu tudi kristjani, s katerimi moramo vedno nujno računati, ki jim do resnice nikoli nič dosti ni bilo ali so jo pa odkrito sovražili in pozabil čisto hote nanjo. Vsi, ki krščanstvo spremljajo, gu opazujejo in oznanjujejo, pa z naukom samim ocenjujejo in presojajo tudi ljudiv ki se družijo v njegovem okrilju. Meni se zdi takšno gledanje čisto pravilno, kajti prepričan sem, da mora krščanstvo, če je resnično popolno (in o tem sem tudi trdno prepričan, kakor gotovo vsi drugi okoli »Del. pravice«), tako prevzeti ljudi, ki so ga sprejeli za ■ svoj svetovni nazor, da vse svoje življenje in udejstvovanje po tem nazoru uravnajo in da z njim nikoli ne prihajajo v nasprotje. Res je, da moramo računati tu še s človekom in človeškim elementom, pa vendar je važno, da se svoje odgovornosti za vsako najmanjše dejanje zavedamo. Vsakomur bom mirno priznal, da prenesemo kristjani in tudi krščanstvo vsako še tako otro kritiko, da vzdržimo ob vsaki podrobni presoji in sodbi, kajti vedno je toliko stvari, ki usmerjajo sodbe v pozitivno smer tu, kjer začno ljudje presojati nus sume' in naše vsakdanje življenje, ko začno natančneje in bolj kritično motriti naše »krščansko življenje«, se umaknemo in strahopetno pobegnemo. V zgodovini Cerkve in ljudi, ki so se zbirali v varstvu Cerkve, je pač mnogo, mnogo bolečih mest, o katerih nikoli ne upamo dovolj pogumno in jasno govoriti. Ce kdo o njih pove svoje odkrito mnenje, takoj začnemo z napadi in sumničenji o njegovi »pravovernosti«, resnica, ki je izpričana, pa vendar prav nič opravičena in pojasnjena, pa ostaja umazan madež in boleča rana na vsej krščanski družbi. Pa ne samo zgodovina Cerkve in kristjanov, tudi današnja doba^ je polna vseh takšnih bolečin in težkih zablod. Vprašanje Španije, kjer so sc katoličani dali izrabiti v čisto navadne in stremuške naklepe ozke družbe posameznikov, zahteva n. pr. končno vendar že razjasnitve. Resnica pač je, da so sodbe katoličanov tu silno deljene in da se je kaj težko odločati, pa vendar je in ostaja neizpodbitno dejstvo, da je Cerkvi in katoličanom zaletelost v političnih »mahinacijah« vedno le škodovala. Ako motrimo n. pr. prav slovenske »katoliške«^ časopise v njihovih simpatijah v Španiji, se moramo zgroziti nad pristranskim in naravnost neumno sufliranim poročanjem (in s to ugotovitvijo se nočem zavzemati za nikogar). Poglejmo Kitajsko in se znova ozrimo nu naše slovenske »katoliške« časopise! Vprašanje rasizma in boljševizma! Resnica pač je, da je n. pr. med slovenskimi vplivnimi »katoličani« mnogo takih, ki se z rasizmom in političnimi metodami rasističnih »mislecev« čisto strinjajo, čeprav neprestano trdijo, da ni tako, in vsakega, ki rasizem prav tako obsoja kakor komunizem in druge zablode, obsodijo in opsujejo^ s komunistom in marksistom. Vprašanje »korporacij« in katoliške Avstrije, ki je tako žalostno končala prav v drugem ekstremu: v nekatoliškem narodno-so-cialističnem rasizmu! Vse to je le majhen pogled na velikansko gmoto teh vprašanj, v katerih bi n. pr. morali kristjani pač v prvi vrsti in najbolj vedno upoštevati svoje krščanstvo in šele potem morebitne politične ali celo osebne simpatije. Vprašanja, ki bi obravnavalu razmerje slovenske »katoliške« skupnosti do krščansko-socia-lističnega delavstva, niti ne omenjam, ker bi ga bilo zanimivo podrobneje obravnavati. In če se ozremo na zamujene trenutke v svetovni zgodovini in v raz- voju življenja človeške družbe, bomo lahko ugotovili prav jasno (če se glede resnice ne bojimo!), da smo vedno le navadno capljali za drugimi in jim sledili šele teaaj, ko smo spoznali, da je kljub našim naporom, da obrnemo tek časa drugam, družba vendar šla za resnico in k resnici. In prav tedaj, ko smo najbolj kričali, da gredo vsi ti od Kristusa in proti Kristusu, so šli ljudje vendar le h Kristusu in tja tudi prišli, ker so šli k resnici; mi pa smo prišli navadno šele tiho za njimi in potem hoteli biti kljub velikanskemu bremenu lastnih grehov učitelji in vodniki. Kljub vsemu ozkemu gledanju »sodobnih elitnih katoličanov« se moramo dobro zavedati vsi, da nam mora biti resnica vedno prvi in najbolj važen kriterij za uravnavanje svojega življenja, kajti trdno vemo in smo prepričani, da je le Kristus edina Resnica, ki more svet voditi in h kateri mora človek priti! Seveda je pa še tu vmes ona prispodoba o »ovcah, ki niso iz tega hleva«, v kateri je križani Brat govoril tudi o mnogih katoličanih in kristjanih. Potrkati se bomo morali močno močno ob premišljevanju težav in na. sprotij, ki vstajajo proti'Krščanstvu, in dejati vendar že enkratl »Naš greh! Naš veliki »greli U " —k. Občni zbor Strokovne zveze viničarjev V nedeljo 4. septembra se je vršil v dvorani katoliškega doma v Ljutomeru občni zbor Strokovne zveze viničarjev. Zbrali so se delegati vseh včlanjenih skupin, da slišijo poročila načelstva in si postavijo smernice za prihodnje delo v organizaciji. JSZ-o je zastopal tov. Jurač iz Celja, ki nam je orisal celotni položaj slovenskega delavstva, cilje in naloge za prihodnost ter nam sporočil, da je vse delavstvo, združeno in organizirano v JSZ-i, z vsem srcem in zaskrbljenostjo pri viničarjih, najbednejšem stanu Slovenije. Deiegati posameznih skupin so v svojih poročilih prikazali celo vrsto najbolj žalostnih slik iz življenja našega stanu ter storili sklep, da bomo delali še s podvojenimi močmi za rešitev našega obstoja. Občni zbor je sprejel tudi spomenico za kr. bansko upravo, da se čim-prej uredi vprašanje naših mezd, ki so sramotno nizker2—7 din za 10 urno delo na dan. Na občnem zboru je bil tudi zastopnik Krščanske delavske mladine iz Ormoža. Na njegovo pobudo smo storili nalik kvajik Celje Spor, ki se je pojavil pri nekaterih mizarskih podjetnikih, bo, vsaj tako upamo, le poravnan. Sicer se še ni nič uredilo, toda naša vztrajna volja je, delati tako dolgo, da bodo vsi mojstri vendar enkrat uvideli, da kolektivna pogodba ni tukaj za to, da bi se sedaj nekateri maščevali nad svojimi dolgoletnimi delavci, ampak za ureditev skrajno slabih razmer, ki niso v čast celjskim mizarskim podjetjem. Tudi so popolnoma odveč očitki pomočnikom, češ, ti in ti si kriv, da je prišlo do tega. Če hočemo iskati krivca, potem ga bodo mojstri našli pri sebi, saj se pomočniki gotovo ne bi organizirali, če ne bi imeli tako nizke plače. V ta spor se je sedaj zapletlo še mizarsko podjetje Sodin, ki je tudi odpovedalo službo organiziranemu delavstvu. Tako ima sedaj organizacija zadosti vzroka, da prosi mestno načelstvo za novo uradno razpravo. Mi ne odnehamo! Pomočniki zahtevajo samo to, kar jim po pravici pripada! Mizarski pomočniki! V petek (nocoj) imamo v zbornici sestanek. Pridite vsi! Tudi okoliški pomočniki naj pridejo! Medvode Skupina papirničarjev JSZ bo imela v nedeljo 18. septembra ob 8 zjutraj pri tov. Knificu v Goričanah svoj redili članski sestanek. Na teni sestanku bo govoril o položaju papirniškega delavstva tov. Pangeršič iz Vevč. Razpravljali bomo tudi o drugih važnih zadevah. Vabimo vse člane, da se tega važnega sestanka udeleže. — Odbor. Radomlje Poročila sta se iz naše skupine tov. Rusjan Florjan in Kovačič Marija. Želimo jima na novi življenjski poti veliko sreče in božjega blagoslova. Kamnik V nedeljo 4. septembra se je poročila članica naše skupine tov. Starin Tončka s tov. Staretom Francem. Želimo jima mnogo sreče in božjega blagoslova. Nazarje Skupina lesnega delavstva v Nazar-jih priredi 18. septembra izlet k Mariji Pomagaj v Novi Štifti. Ob 0 bo tam božja služba, ob 10 pa delavski setanek. Prišel bo zastopnik centrale. Vabimo vse tovariše bližnjih skupin: Kamnik, Stahovica, Ljubno, Celje in od drugod, da se nam pridružijo. Hrastnik Pred tremi meseci je pričelo stavbno podjetje ing. Dukič in drug iz Ljubljane na Dolu v bližini posestnika Drakslerja z izkopavanjem rova, da pridejo do novega ležišča premoga. Pri teh delih so zaposleni po večini bivši rudarji TPD-e iz Hrastnika. Pritožujejo pa se, da so slabo plačani. Vozači zaslužijo 26, 28, 32—35 dinarjev na šiht, kopači 40 din. Število za- poslenih se giblje med 10—15 in se vedno spreminja, ker nihče ne more dolgo vztrajati pri delu, ki ni bolje plačano. Neki delavec je izjavil, da če bi pri rudniku tako delal, bi gotovo zaslužil okrog 80 din. Za pazniku je neki tujec, ki pri delavstvu ni priljubljen. Pri rudniku v Hrastniku so pretekli mesec sprejeli v delo več mlajših delavcev, tako da se je število zaposlenih dvignilo na 720. Pred kratkim je umrl Hrastničanom, posebno rudarjem dobro znani bivši rudniški zdravnik dr. Marsius v visoki starosti 81 let. Tu je služboval celih 35 let. Večer svojega življenja je preživel v Sv. Petru pri Mariboru. Naj v miru počiva! Domžale Poročil se je naš tovariš Franc Stare z gdč. Tončko Starin. V novem stanu jima želimo mnogo sreče! — Prejšnji teden se je poročila naša tovarišica Cilka Som z g. Stankom Janežičem. Srečno! Boh. Bistriea Strokovna skupina lesnega delavstva v Boh. Bistrici ima širšo sejo dne 25. septembra ob 11 dopoldne v gostilni Val. Arha. Nu sejo vabimo vse člane. Raztreseni smo po vsem Bohinju, zato vas vabimo po časopisu, da se nihče ne bi mogel izgovarjati, da ni bil obveščen. tudi sklep, kako bomo organizirali in vzgajali našo viničarsko mladino. V načelstvo smo izvolili naslednje tovariše: Mir Andrej, Ribič Avgust, Kosič Janez, Pučko Jožef in Korošec Slavko. Občni zbor nam je dal novih moči, je naše vrste še bolj strnil. Zdaj bomo k delu pritegnili še mladino. Kdor ima mladino, ima prihodnost. In prihodnost mora biti naša! Spomenica kr. banski upravi Zvedeli smo, da je ministrstvo za socialno politiko pred kratkim izročilo vse naše številne spomenice in resolucije glede službene stalnosti, socialnega zavarovanja in predvsem uredbe o minimalnih mezdah v reševanje kr. banski upravi. Obenem smo zvedeli, da se že pripruvlja načrt za uredbo o minimalnih mezdah za poljedelsko delavstvo in viničarje, ki so zaposleni na ozemlju, dravske banovine. Kljub temu, da tako uredbo sami zahtevamo in željno pričakujemo njenega uveljavljenju, pa se ■ poleg tega upravičeno bojimo, da bi mogla zaradi nepoznanja delavskih razmer ali samo zaradi enostranskih informacij iziti uredba o minimalnih mezdah taka, ki bi mogla peščici srednje dobro situiranih družin še kaj odvzeti, velikanski večini viničarjev pa ne bi prinesla nobenega izboljšanja tako žalostnega položaja. Da se kaj takega ne zgodi, zahtevamo da banska uprava, preden o tej zadevi dokončno odloči, zasliši tudi zastopnike viničarskega delavstva, zlusti njihovo zakonito predstavnico, Strokovno zvezo viničarjev. Naša bojazen je upravičena tudi zaradi tega, ker vemo, da so imeli naši delodajalci - vinogradniki že večkrat priložnost, da so odločilnim oblastvom izrekli svoje odklonilno stališče proti omenjeni nameravani odredbi. Na zahtevo zastopnikov viničarskega delavstva iz 18 okrajev, to je iz ljutomerskih, štrihovskih, ormoških, haloških, mariborskih, gornjeradgon-skili vinorodnih krajev, zbranih dnp 4. septembra 1.1. na 18. rednem občnem zboru Strokovne zveze viničarjev v Ljutomeru, smo sklenili poslati to spomenico kr. banski upravi s prošnjo in zahtevo, naj se pri sestavi načrta uredbe o min. mezdah vzame za osnovo v celoti načrt, ki ga je naša zveza predložila ministrstvu za socialno politiko, in da banska uprava pokliče zastopnike viničarskega delavstva na posvet o načrtu nameravune uredbe. Iz centrale 10. september je minil, toda vseh odgovorov za naročila delavskih koledarčkov še nismo dobili. Tajniki, pohitite z odgovori in ne ovirajte dela! A. P.: Zelena zgodba i. Prečastitemu gospodu profesorju, ki je bil v svojem poklicu najbrž premalo zadovoljen, se je nekoga jutra zazdelo, da ima voditeljske sposobnosti. Počasi je svoje misli razpredel. Najprej — je ugibal — bi zagrabil tole delavsko organizacijo. Tam sčdem na prvo mesto, kakopak. Potem zlezem v, centralo. Priznan sem kot doli er taborski govornik. Povsod bom upoštevan faktor, vse bo poslušalo moj glas. Moj korak bo silil sam od sebe kvišku in sam ne bom vedel, kdaj ise bom znašel iza voditeljsko mizo. Delavci so kimavci, posebno naši, in s hvaležnimi obrazi in srci bodo gledali name, ko bom sedel na nekoliko vzvišenem stolcu, deleč na levo in desno .svojo priznano milost, presladek smehljaj. Ampak ni in ni šlo vse tako lepo po sreči. Delavci niso hoteli biti kimavci. »Lepo, gospod profesor«, so mti povedali, ko se je začel siliti v ospredje. »Lejio, da se zanimate za socialna vprašanja in delavske raizmere. Potrebujemo v svojih vrstah izobražence, da moralno podpro naše zahteve s svojo uvidevnostjo. Toda, oprostite, voditeljev pa ne potrebujemo. Pri nas smo vsi enaki. Naša organizacija je, morebiti iste to pozabili, postavljena na demokratičnih načelih in osnovah. Ker smo zelo, zelo daleč od fašizma, voditeljev ne potrebujemo...« Gospod profesor, ki se je bil .že gledal v voditeljski glorioli, je |>ograbil klolbuk in pelerino in zaloputnil 7. vratini za seboj. Zunaj je še skoroda zaklel, tako ga je ujezilo to nepriznanje. In nasiloina si je zmislil: »Zdaj smo se načelno ločili! Začem bom zato ta prekrasni sestanek! j.. krščanska načela so tam, kjer smo doslej vedrili, jela popuščati... me maramo Španije na slovenskih tleh... in zahvaljujem se vam ...« Ženske so brisale nad prekrasnim govorom isolze, gospod profesor je še sam začutil ginjenost, da isi je moral z roko preko oči... »In isedaj«, je nadaljeval .ginjeno, »bomo volili pred- sednika! Torej jaz sem predsednik!« Avtoritativno je nato imenoval eno za tajnico, eno za blagajničarko, tretja pa je zastopala številno Članstvo. A zdaj na agitacijo! In so šle na posel z ognjeni v očeh. III. V šivalnici je bilo nevzdrženo ozračje. Tam gospoduje že od nekdaj ta strahota. Toda mladost prenese marsikaj. Navadi se nos, navadijo ise pljuča, ničesar ne reče želodec... To je življenje! Sem gor na podstrešje, pride malokdaj kak socialni organ. Okrožni urad in Inšpekcija dela sta daleč. Toda dekleta bledih lic in upadlih oči vzdr-zijo tu življenje. — Gospod šef gre na počitnice — zdaj je v modi Italija; lep ic svet onstran jadranskih bregov. De-lavke stradajo zraka. Bog pomagaj, 'bo Tovarišica tajnica je tu nekaj več. Ne dosti, le za nitko, toda oblast je le. Ob spominu na hidro ji postaja slabo. In se nagne do ušes podrejene šivilji-ce, mlade delavka in poslanstvo zoper hidro se prične. »Veš, me smo se organizirale, gospod profesor je z nami, voditelj je naš. Pridi k nam, pusti Kre-kovce, ki so brezverska komunistična drhal!« Oči poslanke in vnete govornice žare. Ni to od islaibega zraka, to je od vneme za novo organizacijo. Gleda in čaka, kakšen bo odziv. Delavka, mlado dekle, skoraj otrok, še polnih lic, razmišlja. »Ne morem«., pravi, »prav zdaj bijemo trd boj za zboljšanje našega položaja; sredi borbe smo, pa bi se cepili za prazen nič! Kaj nas briga Španija! Tu iščimo pravic! Zdaj smo na poti! Kdor cepi delavske vrste, je delavski sovražnik! Brezverska hidra smo mi? No, vi stepa norci! Osli! Poklekni in zahvali Boga, da vas ni več! Vsaj ne morete škodovati!« »A„ tako? Mar ne veš, da sem jaz zate oblast? Že dobro! Pazi se! Da veš: storili bomo vse, da boš ob kruli! Zapomni si to!« Tako hodi od prve do druge, od druge naprej. Po vsej šivalnici grozi. Za njo hodi še tovarišica blagajničarka. Tudi ona je oblast, za nitko ali dve večja in višja od drugih tovarišic. In vsdki ponavlja: »Storila bom vse, da te bodo vrgli na cesto, če se pri nas ne organiziraš!« Gospod šef ima lahek položaj. Vse zve. Italija mu je dala svežih sil, da bo mogoče vzdržati v rokah vajeti plodo-nosnega podjetja. In doma... g. šef -se smehlja pomoči lojalnih delavcev in delavk, ko marsikatera, vržena iz službe, zastonj ugiblje, odkod ta plaz nesreč ... Gospod profesor se je marsikateri-krat zamislil nad debeio knjigo o socialnem vprašanju. Tole bo leipo — je včasih pomislil — omeniti jutri na predavanju moje organizacije. Živa ljxi-bezen naj prevzema delavske ude — a nekoliko trpljenja na tem svetu bo priborilo večje zaslužen je delavstvu nad zvezdami... in socialnega življenja in s tem, da si prizadevajo tehnično določiti, kakšne zaključke je treba potegniti iz teh načel zu vsak trenutek in za vsak kraj. (Tu se morda spomnimo na izjave nekih listov pri nas, celo akademskih in katoliških o — fašizmu!) Toda vsa ta akcija razumske narave bo prazna, če se ne hrani pri močnem žarišču duhovnega življenja in če ne meri najprej na to, da pridobi duše za Kristusovo stvar.« Simon omenja, da so imeli Francozi na kongresu važno vlogo, kar je razvidno tudi iz nekaterih zaključkov, iz katerih vidimo velik vpliv francoske katoliške sodobne misli — tako zelo različne od tiste, ki jo vidimo doma. Zakaj ta vpliv? »Zato, ker je v sodobni zmedi idej in strasti francoska politična misel tista, ki se zdi najbliže katoliški misli, in način dela teh francoskih katoličanov je tisti, ki se zdi najbolj podoben duhu Cerkve in želji hierurhije. Zavreči vse totalitarne skušnjave, izogniti se komunizmu, ne da bi žrtvovali osebno svobodo malikom fašizma in rasizma, in zato pospeševati politiko socialne pravičnosti in mednarodnega reda: taka je glavna linija francoske politike. Kdo bo oporekal, da ta linija ni najbolj podobna katoliški Cerkvi? Na drugi strani potrditi prvenstvo duhovnih koristi in sredstev, postaviti pridobitev duš nad pridobitev oblasti, skrbno se izogibati vsakemu kompromitiranju cerkvene politike — taka je skfh večine francoskih katoličanov.« Nato se dotakne Simon senc, ki jih je srečal na kongresu. Prvič govori o nerazumevanju, ki ga goji večina katoliških Študentov do pravega reševanja komunističnega vprašanja, drugič pa o težkem vprašanju nacionalizma, ki je treba njihovim pravičnim zahtevam zadostiti, vse pretiranosti pa razgaliti. — Slišali smo, da se večina naših kat. akademikov poučnega kongresa ni mogla udeležiti. Ali bo tista peščica, ki je tam bila, odnesla kakšen dobiček? »MI MLADI BORCI« so zelo hudi na francoske katoličane, ki pripadajo personalističnemu gibanju. Imenovali so jih že »kulturne boljševike« in podobno. Pred kratkim so obsodili za per-sonalista tudi slovečega pisatelja Ber-nanosa, ki je izdal knjigo, v kateri govori o Španiji. Bernanos doslej še ni pisal v nobeno personalistično glasilo in tudi sicer ni nastopil skupaj s personalisti. Zato smo radovedni, odkod imajo »Borci« svoje prepričanje o njegovem personalizmu. Pa ne menda samo zato, da so lahko potem napisali, da nauki, ki jih daje kritika Bernanosu, veljajo tudi slovenskim pisateljem, »ki bolehajo na podobni bolezni in širijo pri nas podobno, a katoliškemu svetu tujo učenost«? Na kongresu »Pax Romane«, ki se je vršil pred kratkim v Sloveniji, je predaval tudi P. H. Simon o katoliškem socialnem nauku. »Borci, poročajo v svoji 52. številki na dveh mestih o tem predavanju in pravijo: »P. H. Simon, ki je podul socialni nauk Cerkve...« »Borcem« gotovo ni znano, da spada P. H. Simon med najvidnejše perso-naliste in sodelavce od »Borcev« obsojenega »Esprita«. Zato upamo, da bodo preklicali svojo obljubo v isti številki: »Podrobneje bomo podali njegova izvajanja na drugem mestu.« — (Morda smatrajo za podrobno poročilo 14 drobnih vrstic na drugi strani.) Kajti kako naj nas poučuje »kulturni boljševik« o katoliškem socialnem nauku? »SLOVENSKI DELAVEC« piše: »V prepričanju, da je našemu malemu katoliškemu narodu zadostna ena delavska skupnost, ustvarjamo tako v njeni za to skupnost enoten katoliški delavski stan. Poleg njega za nobeno drugo delavsko gibanje prostora ni. Vsak drug je po našem gledanju izven narodne skupnosti in zato tudi proti narodnim in pravim delavskim interesom.« S tem bi mi povezali besede, ki jih beremo nekaj vrstic pozneje: »Kadar bi moč zrasla, takrat gorje tistim, ki se ji ne uklonijo, zakaj z mnogimi besedami o svobodi pripravljajo najhujšo diktaturo.« PRILIKA za tiste, katerim kolo služi za vsakdanjo potrebo! Diirkopp, Victoria, Wanderer so trpežna in močna kolesa, katerim smo zni-žali cene tako, da smo omogočili vsakomur nabavo. Izplača se vam priti na Jesenice v trgovino MARIJA KRAŠOVEC nasproti kolodvora Naše geslo je: Dobro in pocenit 41 — St. 38 — 1938 DELAVSKA PRAVICA Odmev kamniškega nastopa Naš nastop v Kamniku je napravil posebno v zelenem taboru hud preplah, toliko hujši, ker so bili priča našega nastopa tudi nekateri odlični prijatelji in zagovorniki ZZD. Zmeda, ki je zaradi tega nastala, je dobila odmev tudi v »Slovenskem delavcu«, ki po toči takole zvoni: Na različna vprašanja, zakaj se nismo udeležili narodnega tabora v Kamniku, sporočamo: Narodni odbor nas je na omenjeni tabor povabil s sledečim povabilom: »Dne 4. septembra 1938 se vrši v Kamniku velik narodni tabor, združen s proslavo 20 letnice Jugoslavije in odkritjem spominske plošče generalu Rudolfu Maistru, ki je bil kamniški rojak. Ker je ta prireditev zamišljena v velikem obsegu in stoji pod pokroviteljstvom naših voditeljev notranjega ministra dr. Korošca, škofa dr. G. Rožmana, prosimo, da"bi tudi organizacije, včlanjene v naslovni zvezi, bile častno zastopane na taboru. Prosimo nadalje, da naslov odredi posebnega zastopnika, ki bo tabor pozdravil. Pozdrav naj bo čim krajši, da se cela prireditev preveč ne zavleče. Javite nam, kdo bo pozdravil in s kakimi besedami. Z Bogom za narod!« — Na to povabilo smo odgovorili: »Prejeli smo vaš cenjeni dopis z dne 20. t. m. Dobro se zavedamo važnosti prireditve narodnega tabora, zato smo na seji predsedstva dne 2. t. m. sklenili, da se tabora ZZD udeleži naš predsednik tov. Prezelj France, ki bo tabor pozdravil v imenu slovenskega katoliškega delavstva. Bog živi!« — In ker je bil predsednik medtem zadržan, smo poslali pripravljalnemu odboru sledeči dopis: »V zvezi z nedeljsko proslavo dvajsetletnice osvobojenja v Kamniku vam vljudno sporočamo, da bo istega v imenu Zveze združenih delavcev pozdravil namesto tov. Preži ja Franceta tov. podpredsednik Pirih Milko. Vsebino pozdrava vam po vaši želji priloženo pošiljamo. Bog živi!« — Naš podpredsednik tov. Pirih Milko se je pred taborom zglasil pri predsedniku pripravljalnega odbora g. županu Nandetu Novaku; ta mu je pa izjavil: »Na sinočnji seji smo sklenili, da se pozdravi ne bodo vršili, ker bi se preveč zavleklo.« Tov. Pirih mu je to verjel, ker se je zborovanje itak pozno začelo. — Ko pa je g. Novak zborovanje otvoril, so se za njim vseeno vrstili pozdravni govori, in sicer so nastopili zastopnik dijaške zveze »Bistrica«, »Kmečke zveze« itd. Tov. Pirih je zato ponovno interveniral, ali kakor hitro ga je g. Novak zagledal, mu je dejal, da so pozdravni govor zastopnika JSZ-e pregledali in ta ne bo nič takšnega govoril, kar nam ne bi bilo všeč, sicer pa bo itak govoril v imenu krščanskega delavstva. Vendar je pa zastopnik JSZ-e v svojem govoru močno podčrtal, da govori v imenu krščansko socialističnega delavstva, in imenovano frazo večkrat ponovil. Pripominjamo še, da se je med odličniki na tribuni nahajal tudi urednik Slovenca g. dr. Ahčin, ki je na vprašanje, zakaj med pozdravnimi govori ni zastopnika katoliškega delavstva, dobil odgovor, da ZZD ni. Vendar moramo ugotoviti, da so bili na taboru tudi člani naših podružnic iz kamniškega okraja, kjer imamo 4 podružnice s čez 300 člani. Več stvari je pri tej zadevi omembe vrednih. Kolikor nam je znano, so pozdravljali le zastopniki skupin, ki so se samostojno udeležile tabora. JSZ je bila do lastnega pozdrava popolnoma upravičena, saj je bila največja skupina, močnejša ko vse ostale skupaj. ZZD na prireditvi ni bila zastopana. To je sicer škoda, saj bi marsikdo rad (DtImysita •LASILO Ishaja vsak četrtak popoldne, v primera pni-alka dan prej. — Uredništvo in oprava Jt v Ljubljani, Miklo&ičeva cesta 82-1. — Oglaai, reklamacije in naročnina n« opravo, MiUoii-5eva oeata 82-1 — Oglasi po ceniku — Telefon it 4848. — Številka čekovnega računa 14.»00 Posamezna Številka stane 1 din. — Naročnina: xa 1 mesec 4 din, u četrt leta 10 diu, n pol leta to din, ta colo leto 40 din. Naročnina sa tuje driave na mesec 7 din, na loto pa 70 din. Odgovorni urednik Peter Lombardo, Ljnbljana. Izdaja M konzoroij »Delavske pravice« Srečko Žumer, Ljubljana. — Tiska Zadružna tiskarna, Ljubljana, Tyršova cesta St. 17 (Maks Blejao) videl tistih 300 njihovih članov iz kamniškega okraja in prav gotovo bi tak nastop ZZD kaj blagodejno vplival na tiste, ki jim je padala megla na oči ob pogledu na dolge vrste krščansko socialističnega delavstva. To je bila prva napaka zelencev. Da njihov govornik ni prišel do besede, je samo nasledek te prve napake. Drugo je zadeva z zastopstvom katoliškega delavstva. »Slovenski delavec« se moti, če misli, da katoliško delavstvo na taboru ni bilo zastopano. Bilo je, in še prav močno zastopano, saj je bilo tu 756 članov JSZ-e. Tudi g. župan Nande Novak je prav storil, ko je v uvodu pozdravil tudi »katoliško delavstvo, organizirano v Jugoslovanski strokovni zvezi«. Zaradi tega je bila popolnoma odveč tudi intervencija dr. Ahčina, glavnega urednika »Slovenca«. Popolnoma brez koristi je bil tudi molk »Slovenca« in »Slovenskega doma« o našem nastopu. Ze to samo dovolj dokazuje, da je prišla intervencija dr. Ahčina zares iz srca in da imajo zelenci v njem dobrega prijatelja in zagovornika. Seveda pa mora sedaj »Slovenski delavec« nekomu naložiti krivdo za vso to točo. Spravil se je na g. župana Nandeta Novaka. On seveda pri tej zadevi ne nosi nobene krivde. Glavno krivdo nosijo zelenci sami, ker jih ni bilo blizu — še večjo pa katoliško delavstvo, včlanjeno v JSZ-i, ki ni hotelo ostati doma, ampak se je odzvalo povabilu pripravljalnega odbora in kamniškega okrožja JSZ-e. »Slovenskega delavca« zvonenje po toči pa je res prišlo prepozno. Ker pa že »Slovenski delavec« trdi, da so bili tudi njegovi pripadniki v Kamniku, smo veseli, da jih kljub skrbnemu iskanju nismo mogli najti. Pa še kar 300 jih je v kamniškem okraju! Kje so se neki potikali? Volan H (Jžazgled fi& £aeiu. Mednarodni položaj V zadnjih dneh je postalo še očitneje, da je ves položaj v rokah voditeljev angleške in nemške politike. Angleži so prisiljeni do vedno večje jasnosti. Njihov zunanji minister mora proti svoji volji govoriti vedno glasneje in odločneje. Konflikt s Češko bi pomenil nedogledne posledice v vsem britanskem imperiju. Zato je razumljivo, da se Angleži vedno bolj odločajo za jasen odpor proti Nemcem, posebno po zaključku Hitlerjevega govora v Niirnbergu. Končni govor Hitlerja je kljub mnenju nekaterih časopisov ustvaril mnogo jasnejšo podobo od dosedanje, kajti vsi politiki so dobro razumeli njegove nekatere taktične nejasnosti v govoru. Najbolj sta to razumeli Francija in Rusija, ki zadnje dni nič več ne govorita, ampak le zvišujeta mobilizacijske kvote. Francija postaja notranje vedno bolj enotna, čut življenjske ogroženosti jo navdaja. Pri njih se več ne govori o zavezniški dolžnosti do Cehov, ampak o nujni samoobrambi. Češko državno vodstvo kaže z ljudstvom vred občudovanja vredno zre- lost. Ni ga bilo še slovanskega naroda, ki bi bil tako zavestno in enotno zbran in tako politično požrtvovalen za rešitev Evrope in veličino demokracije, kakor je danes narod Cehov. Cehi bodo nekoč še z večjim ponosom kakor danes kazali na velik in moder govor predsednika Beneša. V tem govoru nakazuje Beneš na novo sožitje državnih narodov z manjšinami in izraža zgodovinsko važno upanje, da bodo njihove demokratične postojanke posnemale vse prizadete države. Nervozno življenje, ki je prevladovalo zadnje dni v Belgiji in Švici, to sta dve zahodni državi, ki sta najbolj govorili o nevtralnosti, o tako imenovani absolutni nevtralnosti. Obe sta budno na straži in pripravljeni braniti svojo nevtralnost, kar je bilo slutiti pametnemu človeku že pred meseci. Ostale države na jugu in vzhodu bodo iz te lekcije morale potegniti koristen nauk. Poleg tega se zanimivo vedeta Italija in Poljska, posebno zadnja, ki bo morala ubrati mnogo bolj slovansko pot. Po naši državi Vsa pozornost je sedaj obrnjena na razvoj zunanje politike. Vsi se zavedamo, da stojimo pred usodnimi odločitvami. Odločilo se ne bo samo, ali pride do nove svetovne vojne, ampak se bodo odločila tudi vprašanja, ki bodo neposredno dala pravec vsem notranjim politikam manjših držav v Evropi. Ali je res vse ena celota? Minister dr. Krek je na prosvetnem taboru v Dobrniču razpravljal o ugovorih proti temu, da on in njegovi tovariši prihajajo na prosvetne tabore držat govore, in izjavil: »Onim, ki imajo take pomisleke, povem, da smatram vse naše javno življenje kot eno samo zra-ščeno organizacijsko celoto. Naši mladci in mladenke, članice in člani po mladinskih organizacijah, člani naših hranilnic in konsumov, možje, ki vodijo občine in tisti, ki odločujejo v državni politiki, vsi smo ena celota. In le tistega, ki je v vseh teh panogah z nami, imamo za svojega.« To so težke besede. Vsi se sicer zavedamo, da morajo vsi javni delavci delati poko- ro za napake, ki jih naredc politični delavci, vendar je preveč zahtevano, da bi kar tako prevzeli tudi izrecno solidarno odgovornost kar v naprej zanje. Velikanska večina slovenskih kulturnih in drugih javnih delavcev tako odgovornost in povezanost odklanja. »Slovenec« in demokracija. »Slovenec« je prinesel 7. septembra 1.1. uvodni članek »Rušilci demokracije«, v katerem pravi tudi: »In to umazano brozgo najbolj sebičnih nagonov, strasti in teženj, ki se za silo med seboj začasno pobotajo, imenuje evropski socialistični tisk in framasonski podrepniki socialistične levice, takozvani svobodomiselni in liberalni listi — demokracijo.« Iz celega članka se vidi, da »Slovencu« demokracija ni pri srcu, da z užitkom kaže na njene zlorabe, ki so pri nedemokratičnih strankah prav tako običajne in morda že v večji meri. To ugotavljamo zaradi tega, ker je »Slovenec« o demokraciji imel že prijaznejše mnenje in ga bo še imel, kakor smo trdno prepričani. Ocvidd... PRAVICA KRŠČANSKEGA DELOVNEGA LJUDSTVA Andreja Križmana najnovejši utrinek: »Kaj pomeni znak kladivo nad križem? Kladivo razbija križ, socializem pa krščanstvo.« (Slovenski delavec, št. 36.) K resolucijam Jugorasa piše glasilo Zveze združenih delavcev: »Navedene zahteve so popolnoma upravičene in se tudi naša ZZD bori za njih uresničenje.« Ne pozabimo tega, morda bodo kdaj hoteli še tajiti! Svojo največjo željo je »Slovenski delavec« izrazil v zadnji številki, ko se razburja nad našo stvarno kritiko nedoslednega pisanja nekaterih »elitnih« slovenskih katoliških listov, na koncu pa pravi: »Pravici se ne čudimo, predobro jo poznamo. Mi bi pa vendar radi vedeli, kdaj bo pri poklicanih mera polna.« Prav dobro vemo, kaj bi radi, toda take želje nas ne bodo preplašile, da ne bi vedno in ob vsaki priliki pisali resnice. »Naš kovinar«, ki izhaja na Jesenicah, poroča med drugim, da je organizacija stavbinskih delavcev za Slovenijo (socialistična — op. pisca) dosegla za vso Slovenijo enotno kolektivno pogodbo za vso stavbinsko stroko. Mi bi skromno pripomnili, da je k^ temu delu veliko doprinesla tudi JSZ. V sončno Italijo na obisk k fašističnim sindikatom je odpotovala številna delegacija Jugorasa. Slovesno je bila sprejeta v Benetkah in Milanu, kjer je jugorasovski pevski zbor ob sprejemu na kolodvoru zapel tudi fašistično himno »Giovinezzo«. Kolikor nam je znano, se je izleta udeležil tudi predsednik ZZD France Prezelj. Društveno poročilo Volan bo kmalu imel 200 članov, kar lahko zaznamujemo kot lep napredek. Člani naj se zavedajo svoje dolžnosti in naj skrbe, da še ostale poklicne šoferje pridobimo za organizacijo. Zato naj jim zlasti služi »Delavska pravica«. Ko jo prebereš, je ne vrzi v kot, ampak jo daj naprej svojemu znancu, da se tudi on seznani z našim delom. Naš tajnik tov. Jakomin Stane je odšel začasno v Maribor. Njegove posle bo pravljal do vrnitve tov. Janc Ivan. Že meseca maja smo predložili policiji v' Ljubljani pritožbo in zahtevo kontroliranja tovor, vozil. Za odgovor smo prejeli pisemce, v katerem beremo, naj navedemo konkretne primere. To smo tudi storili, a rezultata ni nobenega. Stara in preobtežena vozila so vir nesreč Ce pregledamo kroniko nesreč, takoj spoznamo, da velik del teh povzroče slabe naprave na vozilih: izrabljene ali zamaščene zavore, zastarele in ne več uporabne krmilne naprave, slabe osi ita. Kriza je! To je res in lastniki nimajo dovolj sredstev za popravila takih vozil, še celo pa ne, da bi stara vozila zamenjali z novimi. Zaradi tega bi mi morali molčati in ne pisati o tem vprašanju. Ljudje si žele zaslužka. Zakaj naj bi jim mi šoferji škodovali? Naj služijo! Vsak ima to pravico! Ali vsak ima tudi pravico do življenja in pravico, da ne postane pohabljenec. Da ne bo v napotje sebi in OKolici, da ponesrečenec ne pripade v vzdrževanje drugim, ampak da naprej živi od svojih žuljev. Zaradi tega je treba vzeti iz prometa vsa stara, izrabljena vozila, ker so ta vzrok pogostih nesreč. Pri takem vozilu ne vemo ne ure ne dneva, kdaj, se bo kaj polomilo, kdaj se bo vozilo izneverilo šoferju, povzročilo nesrečo in neprecenljivo škodo. Ce je človek navzoč pri vsakoletnih pregledih avtomobilov, se mora vprašati, ali so ti pregledi potrebni. Pri nas se pregledajo številke, plača denar, nekaj odtisov štampiljk in zbogom. Pri stanju naših cest bi morali biti ti pregledi še posebno strogi. To zahteva varnost imetja in življenja. Nič manj važna ni ta zahteva za Ljubljano (prim. pogoste karambole zaradi slabih zavor). Take ukrepe zahteva sam po sebi promet, ki je vedno večji. Brzino 30 in več kilometrov v Ljubljani tolerirajo, ne glede na to, da mora biti varnost pešcev, voznikov in šoferjev, posebno poklicnih šoferjev, zavarovana. Prometno redarstvo bi moralo večkrat pregledati tudi tovorna vozila, ki so večkrat hudo preobtežena. Pravi čudež je, da zaradi teh preobteženih vozil ni več nesreč. Pod pretežkim tovorom kaj rade popuste zavore in ne* sreča je neizogibna. Guštanj Redna odborova seja naše strokovne skupine kovinarjev se bo v prihodnje vršila vsako prvo nedeljo po 15. v mesecu. Po potrebi pa jo bomo sklicali tudi 1. nedeljo v mesecu. Vse tovariše odbornike in funkcionarje skupin prosimo, da na seje redno prihajajo in v polni meri izvršujejo svoje dolžnosti. Križe Skupina čevljarskih pomočnikov bo imela v nedeljo ob 9. dopoldne v gostilni Perko v Tržiču sestanek. Pridite vsi in pripeljite še neorganizirane tovariše. Važno! SETNIKAR 101CT mesar Brdo 30, podružnica Ollnce priporoča vedno sveže meso In lastne Izdelke KALCIC ANTON PEKARNA/DRAVLJE se priporoča posebno opekarskemu delavstvu na Brdu