. " s';
liSli
Ogrlica kot tiralica
obližu je bilo napisano vo ime in datum uje«;)-, Metoda je za silo ustre-
Izhaja ob ietrtkih
Uredništvo In upr. v Ljubljani, Dunajska c. 29/1. Pošt. predal 345 Rač. pošt. hran. v Ljubljani 15.393.
Posamezna Itev. 2 Din
Naročnina I lete 80, V, leta 40, ',4 leta 20 Din. V Itf-liji na leto 40 lir v Franciji 60 Fr., v Ameriki 2 $.
IV. leto	V	Ljubljani,	dne	17.	novembra	1932	Štev.	47
»Ali si tudi res moj otrok?« — Tiralice za novorojenčki
Piše Greta C a rol
»Tudi jaz ne bi mogla ločiti svojih dvojčk druge od druge, če jima ne bi vsako jutro zavezala las eni z rdečim, drugi pa z modrim trakom...«
Vsaka mlada mati bo prisegla na vse, kar ji je sveto in drago, da bi svojega otroka spoznala iz tisoč drugih. Da boste matere videle, koliko to drži, poslušajte in berite: Neka velika londonska Ibolnica je dala pred kratkim znamenitemu raziskovalcu C. Bellu svoj ženski oddelek na razpolago za majhen, a zanimiv poskus. Predmet tega poskusa je bilo štirideset mater in njihovih štirideset novorojenčkov, ki so se vsi rodili zadnje tri, največ štiri dni pred poskusom.
Vsakateri teh štirideset mater so predložili štirideset en do tri dni starih novorojenčkov in jili pozvali.
Ameriški izum, ki se je pa udomačil tudi že v Evropi: v porodnišnici ne napravijo samo odtisa novorojenčkovih prstov nego tudi podplatov. —
Prišli so namreč do spoznanja, da so na podplatih »osebnostne < črte že v prvih urah po rojstvu izraziteje razvite kakor na prstkih, ki so za tako proceduro tako pre-vežobčutljivi.
naj s svojim zanesljivim materinskim instinktom poiščejo svojega otroka. In glej: od teh štiridesetih mater jih je samo šest spoznalo svoje lastno dete. Med temi šestimi so tri priznale, da jim je pri tem pomagalo to ali ono posebno znamenje: pri tej neka posebnost na nohtih, pri drugi svojeglavo zvit kodeina glavici, pri tretji spet kaj drugega. Le pri ostalih treh smemo torej, kakor uči gornji poskus, domnevati, da imajo nezmotljivi materinski instinkt. Štiri in trideset mater pa je videlo svoje dete — v najlepšem izmed ostalih otrok! Kje je torej materinski instinkt?
Dostikrat beremo v listih, da so tej ali oni materi zamenjali otroka, zlasti v Ameriki. Po tem, kar smo
zgoraj čuli, se temu ne moremo čuditi. V Ameriki so se ti zločini že tako razpasli, da so morali misliti na pravcate varnostne ukrepe. Tam imajo mlade matere navado, da gredo malo pred porodom v državni ali pa mestni materinski dom, kjer imajo sicer prvovrstno oskrbo, zato pa jo morajo deliti z mnogimi drugimi tovarišicami. Tam so tedaj varnostni ukrepi proti zamenjavi otrok še posebno potrebni.
Ena izmed metod, ki je stara že več ko deset let, je bila v tem, da so v porodnišnici nalepili novorojenčku na hrbet nekak nepremočljiv obliž. Na tem obližu je bilo
v ega
zala, toda v primeri z današnjimi, modernejšimi, je vendarle nekoliko
ni te porodnišnice imajo velikansko omaro, ki spominja na stavske omare v tiskarnah — samo da so v njej namestil črk drobne bele kroglice iz slonovine. Vsaka teh kroglic ima
Najnovejša metoda pa predpisuje odtis otrokove nožiče, ki ga spravijo v porodniško kartoteko. Mislijo namreč, da so pri novorojenčku črte na podplatih vsaj prve dni po rojstvu mnogo zhačilnejše od črt na rokah. Vrhu tega so ročice novorojenčkov dosti prenežne, da bi preuesle taki) . zločinsko« početje. Vsaka mati dobi na otrokovem rojstnem listu, ki ga podpiše zdravnik, tudi pravkar popisano »tiralico« svojega otroka s pripombo: »Pazite, da vam otroka ne zamenjajo ali ukradejo! Dajte si napraviti odtise prstov in podplatov zase in za svojce! Ti odtisi so skoraj važnejši kakor potni list!«
Res, ti odtisi so za mater važnejši od potnega lista. Medtem ko namreč obližna, ultravijolična in ogrlična metoda mater zavarujejo le pred zame-
na novorojenčkovem vratu
V San Frančišku obesijo novorojenčku, še preden so ga dobro oprali, okoli vratu urobno verižico, ki jo skrbno zvarijo. Verižica je sestavljena iz majhnih slonovinastih kroglic, ki imajo vsaka po (>no črko ali številko. Iz teli črk iii številk sestavijo ime in rojstne podatke na verižici, ki jo nosi novorojenček kakor nekakšno tiralico okoli vratu.
preveč primitivna in nerodna, da bi se uveljavila.
Eden izmed modernih načinov obstoji na primer v tako imenovanem ultravijoličastem žigu«, ki ga pritisne zdravnik s posebnim aparatom otroku na diskreten d'.'l telesa. Pod učinkom ultravijoličastih žarkov se vtisnejo na nežni otroški kožici znamenja, s katerimi vsaka porodnišnica na svoj skrivni način označi otrokovo ime in rojstne podatke. Čez deset dni ta znamenja počasi spet izginejo. Zdravniki so mnenja, da se v tem času osebnost otroka že toliko razvije, da je zamenjava popolnoma izključena.
Nič manj zanimiva ni ovratna verižica, ki so jo uvedli v največji porodnišnici v San Frančišku. V pisar-
svojo črko ali pa številko. V porodnišnici imajo posebno uameščenko samo za to, da pripravlja iz teh slonovinastih kroglic ogrlice, ki so tako zložene, da se na njih Iberejo ime in rojstni podatki novorojenčka. Ogrlica je nabrana na drobni vrvci iz posebno Iiigijenične snovi; otroku jo zvarijo« za vratom, še preden je dobil svoje prve plenice. Ko odpuste mater z otrokom iz porodnišnice, mora mati pismeno potrditi, da je dobila pravega otroka«...
Vse do zdaj naštete metode so porabite kajpada samo tedaj, če bi prišlo do slučajne zamenjave otroka — odpovedo pa tisti trenutek, ko n. pr. kdo otroka ukrade.
Žigosan z ultravijoličnimi žarki...
Največja newyorška porodnišnica se poslužu je tega varnostnega ukrepa, ki spominja nekoliko na — žigosanje konj z razbeljenim žigom. Samo, da tu nič ne boli. Novorojenčka zdravnik koj ko zadiha žigosa s tem aparatom, ki vtisne otroku z ultravijoličnimi žarki v kožo ime in dan rojstva. Cez 10 dni žig izgine — v tem času, pravijo ameriški zdravniki, se otrokova »osebnost« toliko razvije, da je vsaka zamenjava nemogoča.
njavo otroka, pa ddbi z odtisi svojega deteta v roke tudi orožje proti zločincem. Zakaj kakor ni na svetu dveh ljudi z enakimi prstnimi odtisi, tudi ni dveh otrok s popolnoma enakimi podplatnimi črtami.
V listih smo brali, da se je metoda podplatnih odtisov začela uveljavljati tudi v Evropi. Tako so jo poskusili že na Angleškem, v nekaterih severnih državah in v Nemčiji, in pravijo, da se je obnesla. Seveda pride v poštev le v velemestih, kjer so tatvine otrok tako rekoč na dnevnem redu.
Al,
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
I L U S T
A B AVO
Živ« plamenic« v jRcuenu
Tajinstvena smrt, ki je presunila vso Francijo. — Bogati meščan in njegova ljubica. — Vloga pokojnice. — Ali Je Faicout umoril gospo Bouttet? — Kdo
Je tožitelj, kdo toženec?
Francoska kriminalna kronika se je obogatila z novim zločinom, ki je zavit v temo. Glavni junak je nekdanji milijonar Faicout. Raymond Faloout je doma iz Južne Francije, toda že pred davnimi leti je prišel v Rouen in se tam naselil. Pečal se je z ukrcavanjem in izkrcavanjem blaga in pri tem zaslužil lepe milijone. Ko je bil Ibogat, se je seznanil z lepo gospo Bouttet. Faicout je bil samec. Mlada gospa ga je hitro premotila.
In ta mlada gospa je vedela, koliko so vredni njeni čari.
Znanje se je hitro razvilo v prijateljstvo in prijateljstvo v prisrčne odnošaje. Mož je bil s tem zadovoljen. Faicout je bil zelo darežljiv. Njegovo ženo je kar obsipal z darili. In tudi njemu je posodil precej denarja.
Ko se je Faicout naselil v Boutte-tovi vili, ga je mlada žena kmalu popolnoma dobila v svoje mreže. Za moža se ni dosti menila. Saj je bil njen mož zelo »liberalen« in ji je puščal neomejeno svobodo, vedoč, da se tudi njemu pri tem ne bo slabo godilo.
Tako je mineval čas in »trikotnik« je živel v najlepšem miru. Nihče se ni mogel nad drugim pritoževati. S pomočjo Falcouta se je Bouttet postavil na noge in začel -služiti denar v trgovini z oljem.
Faicout je porabil dosti denarja s svojo ljubico. Kupil ji je avto, obleke, bisere in celo neko posestvo. In pri tem ko je razmetaval svoj denar, ga je Bouttet nabiral. Toda Faicout je mogel razmetavati denar samo tako dolgo, dokler ga je imel v obilici, dokler so kupčije dobro šle. Potem je prišla kriza, ki je podrla tudi njega. Kupčija je skoraj ponehala in mu prinašala samo toliko, da je mogel sproti plačevati uslužbence ali pa še toliko ne. Vendar je Faicout še zmeraj razmetaval denar, da Ibi se prikupil svoji ljubici. Nenadoma pa je ostal brez beliča. Nekdanji milijonar si je moral nekega dne izposoditi od Boutteta pet sto frankov. Ko sta Bouttetova ugotovila, da je Faicout brez denarja, sta nenadoma postala hladnejša. Gospa Bouttetova ni bila več vanj zaljubljena. Začela se ga je ogibati. Faicout je opazil to nenadno izpremembo. Toda molčal je. Ponosen je bil.
Ko je gospa Bouttetova videla, da je vzlic vsemu ostal v njuni vili, mu je rekla, da se bo preselila. Faicout, pravi orjak, ki je sam lahko premaknil 900 kil, jo je debelo pogledal, toda rekel ni niti besedice, še tisti večer se je preselil v svojo leseno hišo, kjer je prej dolga leta stanoval. Bil je v dno duše užaljen, toda še zmeraj je ljubil gospo Bouttetovo. Ni je mogel pozabiti. To je povedal tudi svojim znancem in dodal, da se bo še kdaj maščeval. In maščevanje je prišlo, strašno maščevanje. Faicout noče priznati, da je bil maščevalec on. Toda mnogo indicijev govori proti njemu, več okoliščin kaže, da je morda kriv...
Gospa Bouttetova se je vračala v nedeljo zvečer okoli desete ure z avtom v svojo vilo. Spremljala je na postajo sorodnico, ki je potovala v
Pariz. Zelo vesela je bila. Pred garažo je avto ustavila. Tedaj pa se je prikazal iz teme nekdo, ki ga ni poznala. Z naglo kretnjo je zlil nanjo posodo, kjer je bilo nekaj litrov bencina, potem pa je prav tako hitro zažgal časnik, ki ga je nosil v žepu. Ko je zagorel, ga je neznanec vrgel na gospo Bouttetovo, da je postala v trenutku živa plamenica.
Imela je še toliko moči, da je zlbe-žala proti vrtu in poklicala dvakrat na pomoč. Potem je omahnila na tla. Domačini, ki so jo opazili, so prihiteli iz hiše. Posrečilo se jim je pogasiti plamene, toda gospa Bouttetova je že skoraj zogljenela. Prepeljali so jo v bolnico, kjer se ji je vrnila zavest. Tedaj je rekla: »Faicout je bil!« Policijski uradnik jo je vprašal:
»Zakaj naj bi bil on?« Nekaj časa je molčala, potem je tiho rekla:
»Osveta!« Kmalu je še enkrat ponovila Falcoutovo ime in potem umrla.
Zaradi teh besed so Falcouta takoj prijeli in ga zaslišali. Povedali so mu, kaj je rekla Bouttetova in razen tega je govorilo še več indicijev proti njemu. Dokazali so mu, da je tisti dan kupil pet litrov bencina. Na njegovi roki so videli sveže opekline. Vzlic vsemu je Faicout tajil.
»Prisežem vam, da nisem morilec
je dejal preisko-»Drugje ga iščite!
gospe Bouttetove!« vatnemu sodniku.
Nedolžen sem.«.
Te besede je izrekel s tako pretresljivim naglasom, da so globoko vplivale celo na sodnike.
Preiskava sedaj ni mogla dognati, ali je Faicout res kriv. V kratkem pride pred poroto. Kako se bo tam nadaljeval ta senzacijonalni proces? Težko je prerokovati, toda brez dvo-
ma bomo doživeli še velika presenečenja. Zanimivo je, da je javnost na obtoženčevi strani. Listi so prinesli hude obtožbe proti policijskim organom, ki so vodili preiskavo. Očitajo jim malomarnost in napake pri preiskavi. Šele energični intervenciji tiska se je treba zahvaliti, da so prišle na dan tudi važne podrobnosti, ki govore v korist obtoženca. Dejstvo je, da obtožuje Falcouta samo pokojnični soprog, toda tudi on sam ga ni videl, temveč samo sodi, da bi >>morak biti to Faicout. Poslednje besede gospe Bouttetove, ki jih je izgovorila, ko je bila že v agoniji, niso nikakšen dokaz, ker jih lahko razlagamo na več načinov. Vsi listi indirektno napadajo Boutteta, ki je igral v tein procesu izredno nesimpatično vlo^o. Bouttet je še isto noč, ko se je zgodila tragedija, prosil nekega rouen-skega odvetnika, naj ga zastopa in ni izpustil nobene prilike, da bi se branil, čeprav ga v začetku nihče ni obtoževal.
Proces pred poroto v Rouenu bo prava senzacija in nekateri že namigujejo, da se bodo pred njo tožitelji najbrž izpremenili v obtožence.
Milijonar, ki je dvakrat živel
Zadnje čase kar na debelo umirajo poslednji zastopniki lepih predvojnih časov. Deloma umirajo kot siromaki, deloma sami zase, kot starci, posebneži, ki se nočejo do poslednjega trenutka posloviti od svojih tradicij in se sploh niso mogli vživeti v sedanje čase.
Pred nekaj dnevi je umrl v Vadu-zu bančnik Sternberg d’Arnella. V glavnem mestu male lichtensteinske kneževine je imel svoja posestva. Bil je zelo bogat in eden najbolj značilnih obrazov iz časov nemškega cesarstva. Na Madžarskem so mu dali baronsko čast, Španija pa ga je imenovala za grofa. Leta 1900 je bil ena najbolj znamenitih osebnosti v Berlinu. Tedaj pa je v tamkajšnji družbi nastal velik škandal v zvezi z obsežno otroško prostitucijo. Glavni krivec je bil tedanji bančnik Sternberg. lastnik osemnajstih milijonov. Udeleženi pa so bili še drugi ljudje, ki jih je ve3 Berlin dobro poznal.
Med razpravo je nastala prava epidemija samomorov. Sternberg je tedaj dobil dve leti zapora, čeprav je imel najboljše zagovornike. Ko pa se je izvedelo, da je hotel podkupovati sodnike, da Ibi se tej kazni ognil, so mu priložili še pol leta.
Takrat so vsi mislili, da je njegovega sijaja konec. Prav tisti ljudje, ki so se najbolj pulili za njegovo naklonjenost, so ga najprej zapustili. Da Sternberg po odsluženi kazni ni položil orožja, da ni izginil po tem škandaloznem procesu, ki je šel o njem po vsej Evropi, dokazuje njegovo pravljično energijo. Res, da se je le redkokdaj še vrnil v Berlin, toda to je razumljivo, ker so ga tam najbolj poznali. Živel je največ sam zase in potoval po svetu. Njegovo obsežno obzorje in njegova trgovska podjetnost sta mu omogočila, da je z vrsto drznih računov rešil svoje premoženje in ga celo podvojil in potrojil. Tudi ob času inflacije v Nemčiji ni nič izgubil.
Poslednja leta je živel pri svoji družini v Vaduzu. Dosti anekdot so vedeli o njem, povsod so pravili o
njegovem neizmernem strahu pred boleznimi, pred bacili in o poizkusih, da bi svoje dragoceno življenje kar najbolj podaljšal. Nič mu ni pomagalo, čeprav je preživel biblijsko starost. Njegova stmrt je raztrgala enega najgrših listov evropske skan-dalne kronike.
Večni dolžnik
Ta zgodba naj bo tolažba, kapljica balzama na razbolela srca vseh tistih, ki so kaj dolžni, pa ne morejo plačati. Hudo je, če mora ostati človek dolžan teden, dva, ali celo mesec dni, kaj šele vse leto. Toda kaj je to proti dolgu, ki ga je napravil vvaleški princ in ki ga vse življenje ne bo mogel plačati, čeprav je njegov upnik samo siromašen godbenik? ...
Pred leti je obiskal princ na svo-
jem potovanju okoli sveta mesto Birmo v Indiji Tam so napravili njemu na čast veliko svečanost. Princ je bil dobre volje in hotel je pogostiti godbenike z vinom. Ti pa so prosili za pivo. Princ je velel prinesti sodček piva. Bilo ga je za vse dovolj, le eden je ostal brez njega. To je bil trobentač Frederic Deacen. Visoki gostitelj je obljubil, da bo svoj dol" poravnal, ko se z Deacenom drugič sreča.
Ko je olbiskal princ pied kratkim bolnišnico v Streathamu in slišal, da so nekega strežnika klicali za Dea-cena, se je spomnil svojega dolc;a. Dal je moža poklicati in ga vprašal, ali se še spominja obljube.
»Da«, je Deacen potrdil. »Vrč piva mi dolgujete.«
»Zdaj vam dolg lahko plačam!«
»Ne bo šlo«, je odvrnil Deacen. »Nikdar ga ne boste mogli plačati!«
»Zakaj pa ne?«
»Od včeraj sem namreč abstinent!«
Medaljon
Novela
»Prišel sem, da se vam zahvalim « dejal došlec, mečkaje v rokah umazan klobuk.
Tudi drugače je bil zelo zanemarjen: oblečen je bil v cape delomrž-nega postopača, ki se rajši klati po cestah, iščoč priložnosti, kje bi se dalo poceni priti do plena, kakor pa da bi si pošteno služil svoj kruh. Njegov obraz, porasel z že sivečimi rdečimi kocinami, je bil živinski: Izpod nizkega, nagubanega čela, ki so nanj padali zmršeni lasje, je gledala dvojica potuhnjenih oči z nemirnim izrazom ujete živali, ki išče izhoda.
Mrzlo in nedostopno je Maranges, nekdanji predsednik odvetniške zbornice in eden izmed najuglednejših kriminalistov, dvignil oči k neznancu; v njih se je bral neprikrit gnus.
Tak je bil zmerom; že sam pogled na kaznilniškega kandidata je zbujal v odvetniku fizično slabost, ki jo je z vso svojo voljo komaj premagal. Naj se je še tako trudil, občutka gnusa,
ki je mejil že na tesnobo, ni mogel pregnati. Tovariši so se mu čudili, ker ga niso razumeli; le malo jih je bilo, ki so poznali Marangesovo povest.
Bil je spomin na eno tistih strašnih doživetij, ki človeku še po dvajsetih letih — nekako toliko je minilo od tistih dob — puste v srcu žgočo bolečino. Zaradi nekaj skromnih dragotin in par frankov, ki jih je premogla njena denarnica, je ubila podla morilčeva roka mlado dekle, ki jo je ljubil takratni odvetniški pripravnik: bila je njegova prva ljubezen. Roparski umor je ostal nekaznovan; do tega dne zločinec še ni prišel v roke pravice.
Ostuden zločin. Vsako noč je stopila pred odvetnikove oči omržena podoba poživinjenega človeka, ki stiska z ogromnimi prsti nežni dekliški vrat. Še dolgo potem je že pogled na prostaški obraz, ki je bil količkaj sličen podobi iz morečih sanj, podžgal v njem besno poželenje, da bi
l/oUunUa
življenje in smrt angleške mojstrske vohunke Luize Marije Bettignie
Napisal Klaus Wille ml.
aSchichtovRadion
sam!
Ob obali Severnega morja blizu Anversa, tik ob kanalu, ki veže reki Maas in Scheide, gre proti jugu ,plot smrti*, neprehodna meja iz bakrenih žic, ki teče skoznje električna struja visoke napetosti. Tam vise časih cele dneve zogljenela trupla belgijskih ali francoskih vohunov. Ubežniki ta plot smrtno sovražijo. Toda nič ne pomaga. Dan za dnem se kopičijo na nemškem obmejnem poveljstvu listine s kratkimi pripombami: »Neznan mrtvec. Najden v ,plotu smrti* !<
Toda nekje — to vedo tudi nemška obmejna oblastva — nekje mora biti kraj, kjer sta človeški um in predrznost premagala tehniko. Nekje mora biti varen prehod. Kje je ta kraj? To vprašanje je bilo vzrok, da je prebil poveljnik precej noči brez spanja na trdi vojaški postelji.
Le nekdo pozna ta kraj. Neka ženska. Z e dostikrat je Luiza Marija de Bettignie, angl. mojstrska vohunka, predrzno zlezla na streho nekega svinjaka tik ob meji in se v krasnem skoku 'pognala čez leskečoče se bakrene žice. Opotekla se je, potem pa jo je vzela noč. Njo in njeno delo vodi le ena beseda: »Moram!« Tri-tisoč besed, napisanih z najdrobnejšo šifrirano pisavo na najtanjši papir, ki je prilepljen na stekla njenih naočnikov. mora prinesti v London. Mr>ra! Stotisoč življenj je v nevarnosti' Kaj pomeni pri tem eno samo — ni eno?
K^ko je nrišla Luiza Mariia de Ffittinrnie, hči starega francoskega plemiča, ki bi morala postati vzgojitelja otrok avstri iškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, k vohunstvu. temu razburljivemu poslu, ki uničuie živce in mori človeka? K tei i^ri za živlienie in smrt? Slučajno! Ko so Nemci zasedli mesto Lie^e, ie bežala k neki sorodnici v Anglijo in prišla v Folkestonu v roke po-
se vrgel nanj in ga zadavil, da ubije v njem nekaznovanega morilca.
ivako da ni v takih okoliščinah opustil svojega poklica? Od kod je jemal poguma, da je zagovarjal morilce? Skrivnosti človeške duše so nedoumljive. Najbrž niti Maranges sam ne bi znal razložiti tega protislovja.
Ostal je pri svoji stroki. Še več, specijaliziral se je v zagovorništvu najhujših zločinov, napravil karijero in se počasi in zanesljivo vzpenjal po stopnicah, ki drže do slave. Koliko glav je rešil! Koliko ljudi, podobnih morilcu, ki je ubil njegovo srečo! Posmeh usode! Njim se je moral zahvaliti za slavo in imetje. Ali je kdaj mislil na to?
Izvzemši minute, ko se je razvnel pri velikih obrambnih govorih, je bil njegov obraz zmerom leden. Odkar je strašna smrt zapečatila ljubljene ustnice, ni nihče več videl smeha na njegovem obrazu.
Toda zagovarjal je še zmerom. Polagoma se mu je posrečilo uspavati gnus in dobiti nazaj oblast nad živci; jidaj njegov obraz ni več drhtel, tudi če je stopil predenj še tako živinski morilec.
veljnika tamkajšnje angleške vohunske službe. Dva dni nato jo je spre-je polkovnik Thompson, šef angleškega vohunstva in ji ponudil ogromno nagrado, če bi hotela vohuniti za Anglijo...
Dolge mesece je vršila svojo razburljivo službo, hodila je po Londonu, Parizu in zasedenem Bruslju. Slednji ukaz je izpolnila v zadovoljstvo Thompsona in njene nagrade so rasle, kakor so rasli njeni uspehi, njena slava. Thompson ji je nekoč napisal, »da je vršila svojo službo, kakor lahko potrdi angleški glavni štab, tako vestno, da je ni nihče prekosil«.
Nemška oblastva v Bruslju so izgubila glavo. Neprestano so prihajali veliki, rumeni akti, ki so naročali takojšnja obvestila o neznani angleški vohunki in ukazovali, da jo je treba prijeti. Celo kopico detektivov, vojne policije in policijskih psov so pognali na njeno sled, toda vohunka je bila hitrejša, spretnejša in neskončno bol j prebrisana kakor njeni zasledovalci.
Dokler...
... dokler ni padla v past, ki si jo je sama nastavila! S svojim ženskim pobočnikom .Šarloto1, je šla čez meio. toda ori sebi je imela samo en potni list. Šla je mimo nemških straž in se na glas norčevala, kako so »Ger-
Vsaka Številka našeera lista ie nroinna s škrbin in liuheznjio. Vsaka številka zahteva dosti truda in denarnih izdatkov. Storite nam toro« nslueo in pokažite naš list svoiim nriiatoliein in znancem! Pnravnaite tožno dolžno naročnino! Tako boste naibolie dokazali, da ste z listom zadovoljni.
Mrzlo je gledal moža,, ki je še zmerom v zadregi mečkal klobuk v rokah: Prejšnji teden so ga oprostili in zdaj je prišel, da se mu zahvali.
»Od srca sem vam hvaležen, veste,« mu je govoril. »To pot sem bil res nedolžen ...«
|»Vem,« je mrzlo odvrnil Maranges. »Drugače vas ne bi bil mogel rešiti.«
>0. to samo tako rečete!... Saj ste najboljši zagovornik daleč naokoli. Porotniki so vas kar gledali... 0, tudi če bi bil kriv, bi me bili izmazali.«
»Ne verjemite tega!«
>0, pač!... Sicer pa mi je vseeno. Rešili ste me, to je glavno. Zatorej se vam, gospod Maranges, zahvalim. In potem...«
Neokretno je začel iskati po žepih in privlekel na dan nekaj v umazan papir zavitega.
»Vzemite ... To mi je prineslo srečo... spomin na moje ,prvo delo‘... Ne smete odkloniti... Tak je običaj ...«
Odvetnik je odmahnil.
»Cenim čuvstvo, kj vam to nare-
man soldier« neumni. Dva nemška kriminalna uradnika sta se nenadoma pokazala iz teme in zahtevala potne liste. Vjela sta angleško mojstrsko vohunko — slučajno!
De Bettignie taji vse. ,Šarlota‘ taji vse. Dokazov ni. Črni naočniki s šifriranimi poročili so se razbili in izgubili. Nemška vojaška oblastva v Bruslju si ne vedo pomagati. Naposled pride francoska pustolovka Ma-dame Tesellier, ki je v nemški službi. Posreči se ji dokazati, da se Luiza Marija de Bettignie in krasotica ,Šar-lota' poznata in da sta se v celici dogovorili, kako se bosta zagovarjali. To je dovolj. Vojaški sodniki se zbe-ro. Marijo Luizo obsodijo na smrt!
Glavni poveljnik von Bissiny pomilosti mojstrsko vohunko, ki je Ibila zelo zaslužna za svojo domovino, kakor je sam napisal in ji izpremenil smrtno kazen v dosmrtno ječo. V Sieburgu so bile skupaj zaprte; Angležinja Cavell. grofica de Belle-ville, ki je bila nekoč v nemški vohunski službi, ,Šarlota‘, Luiza Marija de Bettignie in nekaj manj nevarnih vohunk. Vse so poskušale, da bi pobegnile, toda ni se jim posrečilo. Nemci so nanje dobro pazili. Osemnajstega avgusta 1918 pa je zadela Luizo Mariio krogla nekega stražnika v trenutku, ko je hotela splezati čez zid jetnišnice, in jo nevarno ranila. Prenesli so jo v bolnišnico in jo operirali. Sedemindvajsetega septembra istega leta je mojstrska vo-
kuje. Toda vseeno ne morem sprejeti.«
Ta nepričakovana hvaležnost ga ni-genila. Pa tuai ne razžalila ne začudila. Ni bilo prvič, da se mu je oproščen zločinec hotel na tak način pokazati hvaležnega za njegovo pomoč.
Zato je vljudno, a odločno zavrnil sumljivo darilo.
»Ne morem... Nikar ne silite!«
Toda razcapanec je kratkomalo položil zavoj na mizo.
»To vam srečo prinese!« je dejal in si poveznil klobuk na glavo. »Morate vzeti... Imejte se dobro, gospod Maranges, in še enkrat hvala.«
To rekši je že izginil v vratih, še preden je odvetnik utegnil stopiti za njim.
Maranges je skomignil z rameni in malomarno pogledal po zavoju. Zdajci pa ga je prevzela nepremagljiva radovednost: kakšen bizaren spomin je mogel to biti, ki mu ga je prinesel oproščenec?
Prijel je zavoj s konci prstov in ga odmetal: preprost pozlačen medaljon, že potemnel in obtolčen, pripet na raztrgano verižico, ki je zgovorno pričala o morilčevi nasilnosti, in v me-
hunka umrla v vojni bolnišnici v Kolnu.
Pet mesecev nato je prikorakala četa angleških vojakov na kolnsko pokopališče. Med zvoki angleške himne »God save the King« so izkopali njeno truplo in prepeljali ra-kev, ki so jo pokrili z angleško zastavo, v njeno rojstno mesto Liege. Nad grobom v domači zemlji se je izgubil zvok častnih strelov, poslednji pozdrav mrtvi tovarišici, ki je dala življenje za svojo domovino.
Trgovske hiše na vlakih
Angleške železniške družbe se spomnijo vsako leto kakšne novosti, da zadovolji svoje odjemalce. Pri tem pa ne mislijo na duhovne užitke, kakor so razne vožnje »na slepo srečo«, ki jih uvajajo v Avstriji, ampak skrbe bolj za materialnost. Dogovorile so se s celo vrsto londonskih trgovin, ki bodo opremile posebne vagone s svojim blagom. Pri vsakem takem vlaku Ibodo trije vagoni. V dveh bodo prodajali, tretji bo skladišče. Prva poizkusna vožnja bo severna železniška mreža družbe »London — Midland — Sootch — Rail-way«, ki vozi skozi najbolj obljudena industrijska mesta. Trgovino na kolesih bodo na vsaki postaji odklopili in postavili na stranski tir. Tam bo ostala, dokler se je ne bodo ljudie naveličali. Če se bo ta poizkus obnesel, bodo take trgovine uvedli na vseh večjih progah.
daljonu slika mladega moža.
Hripav krik se je utrgal iz posine-lih Marangesovih ustnic. Medaljon mu je trepetal med prsti...
S spačenim obrazom je planil k mizi, odprl predal in potegnil iz njega revolver.
Nato se je zagnal k oknu, ga hlastno odprl in se sklonil na cesto.
Mož, ki je bil pravkar pri njem, je ravno stopil iz hiše in počasi šel svojo pot.
Odvetnik je pomeril... sprožil... Potepuh je zakrilil z rokami in telebnil na pločnik.
Maranges se je ne meneč se za vpitje, ki je vstalo s ceste, opotekaje se spustil na stol in srepo uprl oči v medaljon, ki ga je še zmerom držal s trepečočimi prsti.
»Moja slika!« je zaječal. »Slika, ki jo je ona nosila za vratom ... in ki jo ji je morilec iztrgail... Ta človek jo je umoril... jaz pa sem mu pomagal, da so ga oprostili!...«
V duhu je zagledal sodno dvorano, nabito polno ljudi. Videl je sodnika, videl porotnike in pred njimi svojega tovariša, ki ga bo branil. In nehote je zamrmral:
»Kakšen zagovor!,, .<
»Glavo ali odkupnino!"
V oblasti kitajskih razbojnikov. — Srednjeveške grozote v Mandžuriji. — se Je romantike na svetu!
Naši listi so na kratko poročali o dveh Angležih, ki so ju ujeli kitajski razbojniki. Angleški listi so o tem prinesli zelo zanimive podrobnosti, ki nam dajejo nazorno sliko o srednjeveških razmerah v novi man-džurski državi.
Trije razbojniški poglavarji Pej-patjen, Hši-šun in Čuj-Cu-Šeng, kii so pred nekaj tedni ujeli blizu čili jakega zaliva mladega Angleža in pravkar poročeno žene, so poslali svojcem obeh ujetnikov pismo, ki so v njem nad vse vljudno zahtevali tole odkupnino:
60.000 funtov šterlingov (okoli ln milijonov Din),
350 vojaških revolverjev z 200.000 naboji,
30.000 nabojev za puške,
100 zlatih prstanov,
30 zlatih žepnih ur in
30 zlatih zapestnih ur.
*
V začetku septembra je šestnajst do zob oboroženih razbojnikov ugrabilo 'in odpeljalo mr. Charlesa Cor-krana in 18-letno mrs. Pawleyevo, ko sta hotela na dirkališču mandžurske-ga mesta Nju-Čuanga premenjati konje. Tretjemu Angležu, Douglasu Mc Intoshu, ki so ga tudi ujeli, pa se je že čez četrt ure posrečilo pobegniti.
Tri in štirideset dni sta cstala oba jetnika v oblasti razbojnikov in skoraj štirinajst dni je minilo, preden so Evropci v Nju-Cuangu, Tientsinu in Mukdenu sploh dobili glas od mrs. Pawleyeve in Cc ekrana. Potem šele je prišlo svečano pismo z zahtevo po odkupnimi — in hkrati tudi prvo poročilo od ujetnikov samih. V Corkra-novem pismu prijatelju Melntoshu, ki se je srečno rešil, se bere:
»... Razbojniki nama sicer groze z nekakim tolmačem!, ki bo vse prebral, kar napiševa, in pravijo, da naju usmrte, če bova napisala kaj slabega o njih. Toda učeni tolmač zna le ne-
kaj angleških besed; dala sva mu v roke tiskano knjigo in sva videla, da komaj črke pozna.. .<
Z ujetnikoma so razbojniki zdaj ljubeznjivi, petem spet brutalni — kakor se jim pač zde šanse za odkupnino. Da, pohlep po denarju... Ne
kmalu odkupnina: najprej so ujetim Kitajcem porezali ušesa in prisilili oba belca, da sta morala to gledati. Nato so jih počasi mučiti na vse mogoče načine (Kitajci so v teh stvareh prvi na svetu) in jih naposled drugega za drugim zaklali.
V dneh, ko sta čakala odgovota od svojcev, sta morala Corkran in mrs. Pawley sprejeti nešteto obiskov domačinov iz bližnje vasi, in jim neprestano odgovarjati na zmerom ista vprašanja: koliko sta stara, kaj jima je
m
okupacijsko vojsko in kitajske razbojnike, da bodo oni odgovarjali za življenje ujetnikov. Toda dobil je kratek odgovor: >Plačajte odkupnino!«
Da sta se ujetnika razmeroma hitro rešila, gre zahvala nekemu angleškemu listu. Časopisni krallj lord Rother-mere je namreč prvi dal 10.000 funtov na razpolago in otvoril zbirko za od-k uprte v mrs. Pawleya in Charlesa Corkrana. In tisti dan, ko je neki japonski oficir prinesel odkupnino in zahtevane revolverje, prstane in ure — tisti dan so pred vsem fotografirali razbojnike, ujetnika in Japonce; tako je želel razbojniški poglavar. Potem je Pej-patjen sam spremil odkupljena ujetnika, ki sta bila zdaj draga mu . gosta, dc obali. Ob slovesu jima je še postregel s čajem in pecivom. Med spoštljivim priklanjanjem nad vse vljudnih razbojnikov sta Evropca stopila v oktopni vlak — da ju namreč ne bi malo pozneje spet zajela katera druga razbojniška tolpa....
pozna ga samo tolpa razbojniškega poglavarja Pej-patjena, o ne! O velikem dogodku se je kmalu razvedelo povsem gorovju naokoli, ki kar mrgoli razbojnikov — in tako se je zgodilo, da so neko noč drugi razbojniki navalili na hiše Pej-patjena. Toda napadalci so bili prešibki in so se morali umekniti ter prepustiti Pej-patjenu pet svojih ljudi, ki so bili prepočasni na begu. Pej-patjen jih je dal med strahovitim mučenjem usmrtiti.
Pet človeških življenj — kaj je to Pej-patjenu? Naj Evropci vidijo, kakšna smrt jih čaka, če ne pride
mož, kaj žena, kje so starši in drugi sorodniki; koliko premoženja in dohodkov imajo sorodniki, prijatelji in znanci, in tako dalje... Corkran je pozneje pravil, da mu je bilo to večno izpraševanje dosti hujše trpinčenje kakor neužitna hrana, umazanost stanovanja in surovost, ki sta ji bila izpostavljena tistih šest tedno\ ..
Med tem je prišla v čilijski zaliv angleška topničarska ladja in zagrozila, da bo začela kraj obstreljevati. Razbojniki pa se za to še zmenili niso. Britanski konzul v Mukdenu je opozoril mandžursko vlado, japonsko
Muha v vrču
Mož je tiho sedel pred vrčem piva. Zdajci je priletela muha in skalila harmonijo slike — še več: padla je v pivo. Mirni mož se je glede na to črne piko, ki je brez upa na rešitev zapravljala v rumeni tekočini svoje življenje, zatopil v filozofsko razglabljanje: Kaj ljudje store, če jim pade muha v pivo?
Nikakc vprašanje za anketo, samo za razmišljanje. Nemec bi muho spravil na dan in pivo mirno popil. Anglež bi vrč hladnokrvno odrinil proč, da si muha po mili volji uteši svojo žejo — zase bi pa naročil dTugega. Francoz, prav tako občutljiv, pa dosti varčnejši, bi se razburil in sporekel z gostilničarjem ter si naročil drugi vrč — na njegove stroške.
Škot bi — muha ali ne, postranska reč — pivo izpii, za odškodnino pa bi zahteval še en vrč zastonj. Kitajec se za pivo ne bd zmenil, zato pa bi muho požrl. In Madžar — da, Madžar: ta bi si pa že kar od kraja naročal vino in tako ne bi dal nobene priložnosti za prepir.
<Jc~(J[c>
Pravljica. — Napisal Janez Rožencvet*
Živel je deček v tako siromašnem stanovanju, da Miklavž na tesnem dvorišču še okna ni mogel najti. Včasih so ljudje take hiše zidali in nekatere še zdaj stojijo. In ker Miklavž ni našel dečkovega okna, mu tudi ni mogel nič prinesti. Deček je bil žalosten, ko je v šoli slišal, kaj je Miklavž součencem vse lepega prinesel, in da ga potolaži, mu je dal tovariš v klopi dve kolesci od svoje stare razbite igrače.
Deček je prinesel kolesci domov in očka mu jih je nasadil skupaj na vretence, da jih je lahko po tleh potakal. Ker so mu pa pri tem večkrat ušla v temen kot, odkoder jih je težko spet ven dobil, mu je dala mati nit, da je na en konec navezal vretence s kolesci, drugi konec pa v roki držal in igračo lahko k sebi potegnil. Pri tem se je nit večkrat navila na vretence, in deček je dvignil,nit visoko, da se je vretence spet odvilo. Ko se je pa nit po naključju navila ravno sredi vretenca, da so
* Avtor je baš sedaj izdal pri Mohorjevi družbi knjigo pravljic, na katero cenj. fitatelje opozarjamo.
bila kolesca v ravnotežju, se je jelo vretence s kolesci po odviti niti na drugo stran nazaj navijati. Deček je vdrugič dvignil roko in spet so se kolesca z vretencem konec niti obrnila in nazaj navijala. To se je ponavljalo, dokler je roko z nitjo pravi čas dvigal.
Ko se je ustavilo, je nit sam nalašč navil po sredi vretenca iii spet je šlo lepo, dokler niso prišla kolesca z ravnotežja. Deček je pa kmalu uganil, da kolesca ne pridejo z ravnotežja, če jih potisne na vretencu čisto blizu skupaj, da bo med njima samo malo presledka za navijanje niti. Storil je tako, in zdaj so kolesca po niti plesala gori in doli, da je bilo veselje. Roka je kar sama čutila, kako mora nit popuščati in poležati, da ostanejo kolesca živa.
To je bilo tako zabavno, da sta poskusila še očka in mama, ki jima ni bilo mar igranja, ker sta bila zmerom zelo žalostna. Kar hitro sta se privadila in obema je šlo na smeh, ko so kolesca plavala k tlom in nazaj k roki, kakor komar nad vodo. Deček je pa imel igračo, ka-koršne ni imel nihče, in kdor jo je
videl, ga je zavidal zanjo. Lepe in drage igrače so mu sošolci ponujali v zameno za čudežna kolesca, a se ni dal omamiti.
Kamor je šel, je kolesce še po poti poganjal po niti gori in doli, ljudje so pa ugibali, kakšna čarovnija mora ibiti ta igrača.
Živel je pa v onem mestu kralj, s hčerko, ki ni še nikoli spregovorila. Vsi imenitni zdravniki sveta so jo preiskovali in lečili, pa so samo dognali, da kraljeva hčerka dobro sliši, niso pa uganili, zakaj ne spregovori besede. Saj tudi niso vedeli, da je bila prva pestunja kraljeve hčerke čarovnica. Ker je malo kraljevo dete ponoči včasih jokalo, ji je rekla nekdaj nemarna čarovniška pestunja: Vretence naj ti jezik zaveže, dokler ti ga vretence spet ne odveže!
Odsihmal se ni kraljeva hčerka nič več oglasila. Zrasla je, ne da bi spregovorila in kralju je bilo silno hudo. Vsako popoldne jo je sam vodil v mesto in ji kupoval v trgo-* vinah karkoli si je poželela, samo, da se je nesrečno dete razveselilo.
In hodil je kralj s hčerko po mestu, da ji spet kaj lepega kupi. Ljudje so se spoštljivo umikali in vsak trgovec si je vroče želel, da bi kralj pri njem kaj kupil. Prišel je
pa po cesti nasproti deček, zaverovan v svojo igračo s kolesci na niti. Nič ni videl in še v kralja bi se bil zaletel, da ga ni zadnji hip stražnik za ramo udržal. Ko ga je pa kraljeva hčerka zagledala, je vzkliknila:
>Jo, Jo! Kakšno igračo ima ta fant!«
Vse je ostrmelo, kralj je bil pa tako vesel, da je dečku kolesca odkupil za debelo mošnjo cekinov.
Seveda kralj ni pustil, da bi se hčerka z umazanimi kolesci igrala, ampak je šel k zlatarju, ki je moral takoj napraviti taka zlata kolesca na rdeči svileni niti. Kraljična se je z njimi igrala, in tako se ji je igrača prikupila, da jo je jemala povsodi s seboj.
Deček je pa prinesel očetu mošnjo cekinov in povedal, kaj se je zgodilo. Oče je malo pomislil, potem je pa dejal: Cekinov naj se zaredi še več. Začel je izdelovati taka kolesca za igračo in jim dal ime »Jo-Jo«. po prvi besedi, ki io ie urečena kraljična spregovorila. Ljudje so kolesca kupovali, staro in mlado se je kratkočasilo z njimi, doma, na vožnji, po poti in povsodi, dečkov oče je pa silno zabogatel. Pozidal je novo hišo, kjer je Miklavž lahko našel pravo okno, da je sinu vsako leto kaj lepega prinesel.
MOST VZDIHOV
ZGODOVINSKI RO/AAN NAPISAL MICH EL ZEVACO
50. nadaljevanje
»ldimo!« je zamrmral. »Osvojitev, ki se nocoj pripravljam nanjo, ne bo preveč težka!«
Sandrigo je bil v zmoti. Kakor vsi ,lepotci’ je imel tudi on predobro mnenje o sebi — ali pa preslabo o drugih, kakor vzamete.
Zakaj najbrž bi mu bilo dosti laže kje na uličnem vogalu iz zasede ubiti Rolanda kakor pa uspešno izvesti osvojitev Biance. Zakaj t a osvojitev je bila Sandrigu na umu.
Ko ga je videla Juana, je ravno prihajal od Bemba.
In Bembo mu je bil povedal, da je vse pripravljeno za cerkveno slovesnost pojutrišnjem; danes je bil četrtek, poroka pri Sv. Marku pa se je imela vršiti v soboto.
Nocoj priredi Imperija veliko zabavo in je povabila nanjo v$e odlične beneške patricije in umetnike. Ta svečanost naj bi bila hkrati tudi proslavitev zaroke: nocoj bi Imperija oznanila bližajočo se poroko, o kateri se je v mestu že dosti šušljalo, in predstavila beneški družbi Sandriga in Bianco.
Zdaj bomo razumeli, zakaj se je Sandrigo tako vneto pripravljal na nocojšnji večer.
Toda Sandrigo ni bil edini, ki se je zanimal za to svečanost.
V hiši na Olivolskem otoku sta se tudi Roland in Scalabrino pripravljala, da se je udeležita.
Roland se je oblekel v podobno opravo, kakor jo je nosil tisto usodno noč, ko je rešil Imperijo na Olivolskem nabrežju.
Morda je hotel izzivati, ali pa mu je tako šlo v račun; Roland si ni obraza prav nič izpre-menil in se tudi sicer ni z ničimer skušal pretvarjati. Le črno žametasto krinko si je zavezal čez obraz. V tistih časih se v Benetkah ne samo ni nihče spotikal nad takimi krinkami, nego so v njih celo videli sestavni del obleke. Zale Be-nečanke so jih nosile o belem dnevu, da si zavarujejo obraz pred solnčno pripeko. Na mnogih prireditvah so si tudi moški nadeli krinke, bodisi zato, da jih nihče ne bi spoznal, bodisi iz same ljubezni do skrivnostnosti, ki je tako značilna za Benečane. Gostje so na taki prireditvi zelo radi ugibali, kdo neki more biti ta ali oni lepi kavalir, ki ga niso spoznali ne po postavi ne po opravi. Menda nam ni treba še posebej naglašati, da je na Imperijinih plesih večina povabljencev skrivala svoje obraze. Le mladi ljudje in taki, katerim se ni bilo treba bati posledic zlobnih jezikov, so prišli z razkritimi obrazi.
Ko si je Roland zavezal čez obraz črno žametasto krinko, ki je docela izpremenila njegovo obličje, je bil gotov, da ne bo pri nikomer zbudil pozornosti.
Zabava je bila napovedana za deseto uro zvečer, končala pa bi se ob dveh zjutraj. V Benetkah so že tri dni samo o njej govorili in tisti, ki so kaj vedeli, so že vnaprej pripovedovali o čudesih, s katerimi namerava Imperija kakor vselej ob takih prilikah presenetiti svoje goste.
Ko je bil Roland gotov, je bilo pol dvanajstih, to se pravi, veselica pri kurtizani je morala biti na višku.
Roland je stopil dol v pritličje, kamor mu je bil Scalabrino prejšnji večer pripeljal — ali bolje, prinesel — šefa policije Gennara.
Tam je bilo zbranih že več mož.
Če bi bil zraven tudi Gennaro, bi bil v njih spoznal ravno tiste može, ki so ga sodili in obsodili za glavnim oltarjem svetega Marka.
Vsakateri teh mož je moral že prej dobiti natančna navodila; zakaj Roland jih je samo vprašal:
»Ali,so vaši ljudje pripravljeni?«
»Ob dveh bodo na svojih mestih, gospodar.«
,/Prav. Točno o pol treh bom prišel iz palače. V tem primeru ostanete mirni. Če pa me
ne bi bilo, navalite na palačo v trenutku, ko bo ura bila poltretjo.«
Poglavarji so vstali in resno pozdravili njega, ki so ga imenovali ,gospodarja1. Nato so neslišno odšli kakor sence, ki se utrnejo v noč.
»Ali bomo uspeli, Visokost?« je s tresočim se glascm vprašal Scalabrino.
Roland se je nasmehnil.
»Naj se potolaži tvoje očetovsko srce, je odgovoril s tistim mehkim in nežnim, pa hkrati resnim glasom, ki je toli presunjal Scalabrina; »potolaži se, vrli moj tovariš: dve sto nas je, to bo vendar dovolj, da obkolimo palačo in zajamemo eno samo žensko...
»Prav pravite, Visokost; oprostite mi. Moral bi vam nocoj neomejeno zaupati, ko vem, da mi hočete vrniti mojo hčer; vaša obljuba mi je gotovost. Pa vendar... strah me je... bojim se kaj vem katere neznane nevarnosti.«
»Še ob osmih je bila Bianca v svoji sobi v Imperijini nalači; prepričal sem se o tem...
Scalabrino je umolknil.
Zdajci pa se je spet obrnil k Rolandu.
»Visokost.« je dejal, /.vsem ste dodelili svoje vloge, samo meni ne. Kakšno bo moje delo?
»Ti ne boš ničesar počel. Ostal boš na nabrežju pred glavnimi vrati Imperijine palače. Tam boš čakal do dogovorjene ure, to se pravi do pol treh.«
»Zakaj ravno meni niste določili nobene vloge?« je trepečoč vprašal Scalabrino.
Roland je položil orjaku roko na ramo.
»Zato, ubogi oče, ker tvoje misli omahujejo, ker ti roka trepeta. Misli na to, da še tako kratko obotavljanje lahko vse pokvari. Zaupaj meni, pusti nas, da tvoji tovariši in jaz vse opravimo. Kar se je že enkrat v neugodnih razmerah posrečilo, se mora toliko bolj posrečiti nocoj, ko so vse okoliščine z nami.«
Scalabrino je presunjen sklonil glavo.
»Visokost,« je dejal, »spet moram občudovati nežnočutnost, ki znate z njo stvari pripraviti in jih človeku pojasniti. Prav imate... Čutim, da vse v meni drgeta, in bojim se, da se ne bi mogel premagati in bi se slepo zagnal v palačo... Kakšno palačo, jamo razbojnikov!«
»O pol treh, misli na to!«
»Zanesite se, Visokost, obvladal se bom!?
Da, Roland se je bolj bal Scalabrinove jeze kakor pa njegovega obotavljanja.
Mladi mož je šel in še poslednjič pomignil Scalabrinu v slovo; pol ure nato, to se pravi malo po polnoči, ga je gondola izkrcala pred Im-perijino palačo.
Vrnimo se zdaj k Juani.
Vest o poroki med Sandrigom in Bianco. ki 'jo je morala čuti iz ust moža. ki ga je ljubila, jo je prvi mah kakor posekala.
Juana je bila impulzivna natura. Misel se ie še tisti mah pretvorila v dejanje, ki je izražalo to misel.
In po nrvem navalu solz in obupa je bila njena misel:
»Nemogoče, da bi Bianca vzela Sandriga.«
Zakaj nemogoče? Tako je sklenila, pri tem pa si ni niti v sanjah predstavljala, kaj naj stori, da se ta zaželena nemožnost izpremeni v dejansko.
Toda za to mislijo, ki ni imela nikake podlage, je vstaiala druga, ki jo ie še bolj obvladovala; ta pa je bila docela trdna in realna:
V soboto bo poroka, nocoj pa imamo že četrtek.«
Ti dve misli sta jo spravljali v obup. Potem pa si je rekla, da ie jalov sleherni odpor proti usodi in da najbolje stori, če umre.
V duhu se je že videla, kako stopa proti kanalu in se spušča v črno vodo. Malo bo zaplju-
skalo, to bo vse: potem pa bo konec njenega trpljenja.
Tako premišljajoč si je Juana obrisala oči, vse mokre od solz, potem pa je podzavestno, skoraj ne vedoč, kaj počne, odšla po stopnicah dol in na cesto.
Birič, ki ga je bil Sandrigo postavil na stražo pred njeno hišo, ji je sledil korak za korakom.
Tako je Juana slepo hodila tjavendan kake pol ure; in ves čas si je z mračno upornostjo ponavljala v duhu:
/■Nemogoče, da bi Sandrigo vzel Bianco.«
Zdajci pa se je ustavila: opazila je, da je na bregu Velikega kanala. Nekaj čolnarjev se je tam pogovarjalo in se prešerno smejalo; sedeli so na bregu kanala, noge pa so jim bingljale nau vodo.
Juana je prijela prvega od njih za ramo.
»Ali bi ml pokazali,« ga je prosila, »kje je imperijina palača?«
Čolnar je brez besede iztegnil roko.
Juana je pogledala v naznačeno smer.
Kakih sto korakov od ondod se je lesketalo v morju raznobarvnih luči marmorno pročelje velike palače.
»Ali je tisto Imperijina palača? je vprašala, kakor da hoče dobiti časa za razmišljanje.
»Da,c je prikimal čolnar. : Nocoj imajo veselico. Zdi se mi, da ima velika kurtizana hčer in da to hčer moži.
Čolnarji so se spustili v smeh.
Juana je vztrepetala. Vsa bleda je krenila proti palači, ki je dvigala v višnjevkasto noč svoje marmorne stebre, kopajoče se v dvojnih lučeh: v pravih in pa v tistih, ki so se odbijale v vode kanala.
Nedaleč glavnih vrat je stala skupina ljudi...
Berači, siromašne ženske, ki so prišli po svoj delež veselice: občudovat kurtizanove goste, ki so prihajali mimo njih; berači v nadi, da si izprosijo miloščino, mali meščani pa z namenom, da bodo potem pripovedovali svojim ženam o bajnih rečeh, ki so jih videli.
Ko se je Juana ustavila pri tej skupini, je ob znožju širokega marmornega stopnišča ravno pristajala neka gondola, in iz nje je stopil mož, oblečen z razkošnim sijajem, za njim pa trije nališpani lakeji. Z zanosom in samozavestno je krenil odličnik po stopnicah. Ker je imel odkrit obraz, so ga nekateri spoznali in njegovo ime je zletelo od ust do ust.
»Aretino! Znameniti pesnik Aretino!...«
Skoraj v istem trenutku je pristala kraj razkošne Aretinove gondole še druga, zelo preprosta; veslal jo je Nubijee v tuniki iz bele svile.
Mož. ki je stopil iz nje in odhitel po stopnicah v palačo, je bil zakrinkan; zato tudi ni nihče spoznal v njem beneškega kardinala — njegove Visokosti Bemba.
III
Mati ali kurtizana?
Za nocojšnjo zabavo se je Imperija odločila tisti večer, ko ji je Bembo povedal, kdaj bo poroka.
Krivo bi sodili, če bi si predstavljali življenje in početje Imperije po njenih vrstnicah iz sodobne družbe. Moderna velemestna kurtizana, pa tudi boljša ljubavnica, ki ima svojo »vilo in avto , kakor se narod izraža, nima tako rekoč lastnega življenja, zakaj le malo časa si more utrgati zase. Živi s svojim prijateljem ali pa s prijatelji, če jih ima več. Od časa do časa sicer priredi zabavo, povabi goste na večerjo ali na čaj, toda v splošnem je tujka v svojem lastnem stanovanju.
Kurtizana, kakršna je bila Imperija, je bila država v državi. Bila je del družabnega organizma. Ne samo da ni bila podložna muham in ka-
pričam ljubavnika, ki jo je plačal, nego je bila sama središče, okoli katerega se je vse vrtelo; ni bila planet, da bi si izposojala z'ati lesk od plemičev ali meščanov, ki so ji dvorili, nego zvezda, ki sveti sama od sebe. Posvetni velikaši so bili njeni lakeji. Njena palača se je štela v vrsto Dandolovih, doževih in inkvizitorjevih. Njen poklic ni imel skoraj nič manjšega ugleda kakor sodniški ali svečeniški. V nobeni drugi dobi, ne v starem ne v najnovejšem veku, ni kurtizana živela v tolikšnem sijaju in ugledu. Stari vek je častil lepoto telesnih oblik; v novem veku vidimo v kurtizani samo »sredstvo« za poceni ljubezen — za ljubezen brez ljubezni; Marguerite Gautier* je le ena izmed redkih izjem. Zato pa je za dobe renesanse uživala kurtizana v javnosti tem večji ugled.
Imperija, ženska, ki je ni nobena prekašala po lepoti, ne po bleščečih darovih duha in razuma, bi bila brez dvoma igrala pomembno vlogo, da je ni njena neobrzdana natura vse vrgla v naročje poltene strasti. Kot mati oboževanja vrednega otroka, ki je bil v nasprotju z njo utelešena sramežljivost, milina in skromnost, bi se bila mogla dvigniti iz nižav svojega razuzdanega življenja; toda blazna ljubosumnost, ki jo je vanjo pognala nenadno razpaljena strast, ji ni dala, da bi krenila na ravno pot poštenosti do lastnega otroka.
Pa nadaljujmo s svojo povestjo. Imperija je torej v treh dneh vse pripravila za veselico. Ti trije dnevi so ji zadoščali, da je izdelala program in naložila svojemu intendantu, da ga točko za točko izvrši.
V prostrani palači, ki jo je dobila od Gic-vanija Davile, je kar mrgolelo uslužbenstva: število njenih spletičen, sobaric, služkinj in maserk je dosezalo petnajst. Dvanajst nališpanih lakejev ni imelo drugega dela kakor paradirati in sprejemati goste. Imela je tri tajnike in njena korespondenca je bila res tolikšna, da so ji bili potrebni. Vzdrževala je svirače kitare in pesnike. Pri tem niti ne štejemo kuharic, peric, čolnarjev na njenih razkošnih gondolah in postranskega hišnega osebja. Vsi ti ljudje so stali pod oblastjo intendanta, ki si je do Imperijine smrti, kakor so pravili, prihranil sto tisoč zlatnikov.
Ko je napočil napovedani dan, je Imperija še enkrat z intendantom obhodila palačo od zunaj in znotraj, vse kritično pregledala, dala prestaviti enega ali dva kipa, eno ali dve stojali za cvetlice, velela razgrniti nekaj preprog in se naposled vrnila v svoje sobe.
Zdela se je nervozna; od časa do časa se je brez vzroka zasmejala, potem pa je ravno tako nenadoma prebledela in se zmračila.
Proti petim popoldne se je odpravila k Bi-anci. ki je imela, kakor že vemo. svoje sobe v dvoriščnem delu palače; tam je živela malone kakor jetnica.
To ietništvo se je še poostrilo, ko je Sandri-go pripelial deklico nazaj njeni materi. Ob tistih redkih prilikah, ko ie kurtizana vodila Bi-anco na iznrehode, ni bila nikoli brez spremstva oboroženih slug, zvečer pa je sploh ni več vzela s seboj.
Živiienje ob strani niene matere je bilo torej za Bianco zelo žalostno.
Deklica se je tudi res čutila nesrečno. Tem bolj. ker jo je jelo obhajati spoznanje, da vstaja med njo in Imperijo globok prepad. Poprej sta si druga drugi izlivali srce, imeli sta dolge nežno-čutne razgovore in edino, kar je Bianco vznemirjalo, je bilo to, da ne more odgrniti zastora s skrivnostnega življenja svoje matere. Zdaj pa ni bilo več razgovorov, nič več nežnih srčnih izlivov. Še več: Bianci se je dozdevalo, da se njena mati oddaljuje od nje.
Priprave za veselico so njen nemir še povečale. Cula je, kako liudje prihajajo in odhajajo; strežajke so ji povedale, da ji mati pripravlja veliko presenečenje.
Bianca je drgetala.
Ta dva, tri dni matere sploh ni videla.
Ko je stopila Imperija v Biancino sobo, je deklica uzrla na materinem obrazu trd in mrzel izraz, kakršnega ni še nikoli opazila pri njej.
* Nesrečna junakinja Dumasovega romana »Dama s kamelijami«.
V 24 URAH
barva, plisira i > kemično čisti obli ke, klobuke itd. Skri bi tn svetlolika srai-ce, ovratnike, zapestnice i.t. d. Pen, suši, monga in lika domače perilo
tovarna JOS. REICH
LJUBLJANA
V kurtizaninem srcu je divjala ljubosumnost.
Z njo je prišla sobarica z majhno skrinjico v roki.
>/Odlcžite jo,« ji je velela Imperija »in idite po ostalo.«
Sobarica je šla in se takoj spet vrnila. Prinesla je čudovito fino sešito žensko obleko iz bele svile in jo razgrnila na kanapeju; potem je šla še po druge manjše toaletne potrebščine, prepasko, ruto in svilnate nogavice.
Bianca jo je gledala malone z grozo v očeh. Ko je sobarica odšla, je poklicala Imperija hčerko k sebi, jo poljubila na čelo, nato pa je odprla skrinjico.
Iz nje je vzela biserno ogrlico neizrekljive lepote, glavnik okrašen z belimi biseri in zaponko za pas takisto posejano z biserjem. Naposled je položila pred hčerko še majhno krono, na kateri so se v eni vrsti lesketali dragoceni demanti in v drugi rubini; vrhu vsega pa je blestel orjaški biser.
Kaj rečeš na te dragulje, hčerka? ;: je vprašala kurtizana.
Čudoviti so, mati.
»Še čudovitejši bodo, ko bodo na tebi.«
»Na meni, mati?...«
»Da, rada bi videla — saj mi oprostiš to kaprico — kako se ti poda ta nakit in kakšna boš v tej beli toaleti...«
Kaj bi radi od mene, mati?« je vzkliknila deklica. »Oh, povejte mi vendar, ljubša mi je resnica, naj je še tako strašna...«
»Kaj je mar tako strašno, če pojdeš na najlepšo svečanost, kar jih je bilo zadnja leta v Benetkah?«
>Tore: se moram udeležiti svečanosti, in zato ste mi poslali vse te dragulje?«
»Da, otrok moj, hočem, da boš lepa, čeprav si tudi brez nakita že dovolj lepa. Hočem, da bodo gostje strmeli in da se boš predstavila Benetkam kakor pesnikov sen ali slikarjeva Madona. Hočem biti ponosna nate. Čuj, otrok moj, nič več nisi v dobi, da bi se zapirala pred svetom, kakor zdaj delaš; samotarstvo te bo še ubilo. Jaz pa hočem, da živiš! Saj dobro veš, da imam samo tebe na svetu, da si ti moja edina ljubezen...«
Te besede ljubezni in topline je Imperija izgovorila s srdom, ki je bil v čudnem nasprotju z njih zmislom. Vse v njej je kipelo od komaj premaeovane togote, ki se je ni upala izdati.
Zdajci r>a je prestala, globoko pogledala hčeri v oči in zamrmrala-
Da. lepa si!... Kdor te bo ljubil, kdor bo tvoj. te bo ljubil s pravo ljubeznijo... Jaz pa...«
Bianca se je zgrozila. Prijela je kurtizano za obe roki.
»Kaj vam je, mati?« je vzkliknila. Kaj pomenijo te čudne besede? Oh, s strahom me navdajate, vi, ki ste moja mati!«
Imperija se je z muko premagala.
Posrečilo se ji je, da se je nasmehnila in ublažila črte svojega obraza.
Res je, je Tekla z nasmehom, blazna sem; odpusti mi, otrok. Nervozna sem... to bo od misli, da se drevi prvič prikažeš pred ljudmi.«
Hlastno se je obrnila h kanapeju, kjer je ležala razprostrta obleka.
Poglej, Bianca, je dejala, še zmerom šileč se k nasmehu, ta obleka se ti bo čudovito podala. Sama sem nadzirala šivilje pri delu. in ko jo oblečeš, ko boš imela na sebi nakit, bos kakor kraljica... kaj pravim: še kraljice te bodo zavidale!... Toda morala se boš podvizati, hčerka... Sama ti bom pomagala pri oblačenju, da ne bo najmanjša malenkost pokvarila harmoničnega dela, ki sem ga sanjala zate...«
»Mati,« je zdajci vzkliknila Bianca, »ne pojdem na to svečanost!«
Imperija je vztrepetala. Žarek nade je izpreletel njen spačeni obraz. A vendar bo morala Bianco pregovoriti. Ljubosumnost in materinska ljubezen sta bili v njeni duši ogorčen boj.
Če bi bila Bianca v nevarnosti, bi se niti trenutek ne pomišljala umreti, da jo reši. Toda Bianco je ljubil Sandrigo in zato je bila v njenih očeh samo tekmica. In kakšna tekmica! V vsem sijaju svoje mlade lepote, ta trenutek še lepša v ognju, ki je gorel v njenih očeh, in v temni rdečici, ki ji je zalila drugače nekoliko bleda lica.
»Sami veste, mati,« je povzela deklica, »s kolikšno grozo so me zmerom navdajale veselice, ki ste jih prirejali v tej palači. Sami vestei koliko sem zato trpela in kako sem se trudila, da vas iztrgam iz tega življenja, ki me s svojo skrivnostnostjo tišči k tlom.«
»Oh, ko bi vztrajala v svojem odporu!« je goreče pomislila Imperija; »če bi se mogla k^rh skriti in ne bi prišla... da je o n ne vidi!,..«
»Kaj bom počela med ljudmi, ki jih pe poznam in jih ne maram poznati?« je nadaljevala deklica.	■	<.''
»Potrebno je, da prideš, otrok«, je odgovorila Imperija z zadušenim glasom.
»Potrebno! Ne razumem! To, vidite, ie tisto, kar me ubija, kar mi krade spanec z oči, kar mi ne da podnevi niti trenutka miru: ne razumem, kaj se dogaja okoli mene. Ne razumem, mati!«
Kai hočeš reči?« ie zajecljala kurtizana.
»Poslušajte, mati! Že dolgo, posebno pa i>o povratku iz Mestra me nekatere stvari duše, da vam jih moram povedati. Čutim, da je napočila usodna ura in da je čas, da z vami odkrito govorim. Razkrijva si srce, mati, in skušajva se razumeti.«
Bianca je govorila nenavadno odločno.
Mati je še nikoli ni videla take. Morala jo je občudovati, toda hkrati jo je obšel tudi čuden strah. Strašni dvoboj med ljubeznijo in ljubosumnostjo je stopal v odločilno stopnjo. Čutila je, da utegne že prihodnji trenutek postati usoden.
»Govori«, je rekla. /Odgovorila ti bom na tvoja vprašanja, kakor mi bo velelo srce.«
»Dobro. Pred vsem bi hotela vedeti, zakaj je na tej veselici potrebna moja navzočnost — vi sami ste to rekli. Zakaj danes bolj kakor kdajkoli prej? Zakaj nocoj hočete, da se udeležim vaše zabave, med tem ko ste doslej zmerom pazili, da niHniti jek teh bučnih prireditev prišel do mene?«	r
»Ker so se časi izpremenili, otrok; ker... ali res ne razumeš, da si prišla v leta, ko moraš misliti na druge reči? Včeraj si bila še otrok, danes si dekle; tak je naravni razvoj... in jutri boš že žena...«	<•
»To se pravi, da me hočete omožiti?« je prebledela Bianca.
»Ugenila si!«
»Če je tako, ste mi morali tudi že izbrati moža?«
»Tudi to si ugenila , je pritrdila Imperija in se zmračila.
»In če vaim povem, da ne maram, da sem srečna, če ostanem kar sem, če vas še enkrat prosim, da me odpeljete daleč iz Benetk in da greste tudi vi z menoj?«
Današnja številka je izšla v normalnem obsegu ne 8 straneh.
O prvi priložnosti, ki se nam bo ponudila, bodisi zaradi aktualnosti pripravljenega gradiva bodisi zaradi praznikov, bomo spet zvišali število strani, kakor smo to iz lastnega nagiba ta mesec že dvakrat storili.
Pri tej priliki se zahvaljujemo vsem tistim mnogoštevilnim naročnikom, ki so nam za naši zadnji dve številki v povečanem obsegu in z izbranim gradivom izrazili svoje priznanje. Gledali bomo, da svoj čitateljski krog čim večkrat tako razveselimo.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.
Zasanjane usfne
Film, ki ga je vsa evropska kritika proglasila za senzacijo letošnje sezone
Ati se spominjate filma »Ariane«, ki smo ga lani gledali v kinu Matici? Filma, ki je ganil toliko dekliških src, pni katerem se je orosilo toliko lepih oči? Bergner je v tem filmu igrala Ariano, skrivnostno in nedoumljivo rusko študentko, in napravila na nas vse velik in neizbrisen vtisk.
Eden najboljših filmov te sezone je spet film Elizabete Bergner in njenega stalnega partnerja, velikega umetnika Rudolfa Forsterja. To je film »Zasanjane ustne«.
Povedati vam hočem njegovo vsebino in vas bliže seznaniti z njim.
*
V bučnem Parizu stoji prijetna in liha hiša, kjer srečno živi mlad zakonski par: Romaine in Peter. On je prvi vijelinist filharmonične družbe, preprost, simpatičen človek, ona je nežna sanjava žena, ki ljubi svojega moža.
Pripravlja se svečan koncert. Parket je poln vedrili, veselih ljudi. Nenadoma vse utihne: instrumenti začno svirati. Roimaine sedi v parketu m vsa zamaknjena posluša zvbke gosli. V orkestru sedi njen mož, šteje takte in se od časa do časa ozre med občinstvo, tja, kjer iima svoj sedež njegova mlada ženica. Pred orkestrom stoji mož v fraku. To je virtuoz Mihael Maraden, ki prireja nocojšnji koncert. Romaine je zaverovana v igro in lice virtuoza^---------
Koncerta je konec. Navdušeno ploskanje strese dvorano. Umetnik se zahvaljuje s prijaznim priklanjanjem. Med člani orkestra je bil že prej spoznal Rcmaininega moža, prijatelja iz mladih dni. Prisrčno svidenje; zato ni čuda, da se stara prijatelja dogovorita, da skupno preživita nocojšnji večer.
Po končani predstavi išče Romaine svojega moža in pride do umetnikove sobe. Nenadoma se zagleda pred človekom, čigar umetnost jo je toli navdušila. Teda osuplost traja komaj sekundo. Kakcr bi jo bito vrglo iz sobe, se obrne in odhiti. —'-------
Elizabeta Bergner
Prijatelja iz mladih dni se prijetno zabavata v baru, pripovedujeta drug drugemu stare spomine in končno povabi Peter svojega prijatelja za drugi večer k sebi na dom. Pri tej priliki se Romaine in Mihael prepoznata. Teda oba utajita njenemu možu svoje prvo isrečanje in se dogovorita za sestanek. Romaine pride k virtuozu, a Mihael noče prijatelju žene izneveriti. Ko se poslavlja in že odpira vrata, pa jo brez besede stisne v naročje in pelje nazaj v sobo.
V elegantnem lokalu se sestanejo vsi trije. Mihael je ljubosumen na moža nje, ki jo tako zelo ljubi. Zalo zahteva, da se Romaine odloči: za n j e g a ali za m o ž a. Romaine obupuje, ker ljubi tudi moža. Ne more in noče človeku, ki ničesar ne sluti, prizadejati tolikšno bed.---------------
Umetnik se pripravlja na veliko turnejo. Romainin mož se poslavlja na peronu. Ona sedi v čakalnici in joče. Ne more na peron, ker ne more premagati solz. Vlak se zgane. Peter maha z roko, poslavljajoč se od prijatelja, ki odhaja v druge kraje in druge dežele. Mihael nenadno vznemirjen vrne pozdrav: za Petrom stoji Romaine in maha ljubimcu, ki odhaja.
Romaine obupuje. Njen mož je bolan, pa mu ne more reči, da umira od koprnenja po njem, ki ga tako dobro pozna, saj mu je prijatelj.
Ne mine dosti in Mihael se vrne. Ko jo vdrugič sreča, se še zmerom ni odločila. To ga vnovič odžene v svet. Noče varati prijatelja in zahteva od nje, naj se vrne k možu. Romaine je nesrečna; na kolena pade predenj in ga prosi, naj jo vzame s seboj, kamorkoli pojde, ker bi hotela biti zmerom
z njim in ga spremljati vsak korak. ----------—
Vlak vozi Romaine in Mihaela. On je utrujen in spi, ona pa preživlja hud notranji boj, v katerem zmaga čuv-stvo do moža. Na prvi postaji neopaženo izstopi iz zbeži čez tire in tračnice med vagoni v temno deževno noč...	■
V istem času njen mož doma obupuje. Ko se Romaine vrne, mu solze veselja zalijejo oči. Ne sluti, kako je ženi pri duši. Vesela je, smeje se, to-
da njen smeh je preglasen, da bi bil iskren... Uro nato sedi v kavarni in piše poslovilno pismo. Možu. — —
Na obali Seuiie se zbirajo ljudje okoli damskega plašča in pisma. Stražnik bere radovednežem poslovil 110 pismo, in tako postanejo tujci priče velike tragedije nesrečne žene.
*
To je sedmi film Elizabete Bergner. Sedeč po njegovem velikem uspehu in umetniški vrednosti, je številka sedem za Bergnerjevo srečna. Nemški listi brez izjem hvalijo »Zasanjane ustne« in jih imenujejo senzacijo sezone. V neki kritiki berem: »Redka in dragocena darila so filmi Elizabete Bergner. Za dobe zvočnega filma je to njen drugi film. Ko ga gledamo, strmimo, kake njena velika notranja sila suvereno obvlada očarljivo, čuv-stveno umetnost vživljanja v vlogo.«
S svoje strani naj naglasim samo to: prijetno presenečenje nam je, da nam, kakor čujemo, prav v kratkem prinese ta film Elitni kino Matica. »Zasanjane ustne« so mnogo boljše od »Ariane« in bedo napravile na vsakega obiskovalca globok in neizbrisen vtisk.	—	n
Rudolf Eorster
Charlie Chaplin je obolel
Iz Holly\vooda poročajo, da je Charlie Chaplin obolel na zastrupljanju krvi. Baje si je zastrupil kri, ko se je dotaknil mrhovine. Pravijo, da njegovo stanje ni nevarno. Čeprav smemo verjeti diagnozi enega najboljših zdravnikov, je vendar dobro, če se spomnimo, da je Chailie Chaplin hipohonder. Morda si le domišlja, da se je zastrupil z mrliškim strupom, med tem ko bo vzrok obolenja najbrž kaj drugega. U parno, da bo kmalu ozdravel. Sploh pišejo zadnje čase listi o njem zelo dosti, molče samo o tem, kaj novega dela.
Franc Lederer bolan
Pred kratkim sc listi javili, da pride Franc Lederer na; Dunaj. Žaiibog vzrck njegovega obiska ni bil razveseljiv. Priti je moral k operaciji na slepiču. Med potjo pa se je premislil in se je odpeljal v Prago, kjer ima sorodnike.
Operacija se je posrečila in umetnik je že skoraj zdrav. Baje se že v nekaj dneh vrne v London, kjer je zelo priljubljen.
Angleži se zanimajo za Daljni Vzhod
Kakcr poročajo iz Londona, je oddelek za izvozno trgovino izdal posebno poročilo o trgovini s filmskimi aparati v državah na Dal j n jem Vzhodu. Tc poročilo se peča pred vsem s tistimi državami, kamor angleška trgovina doslej še ni predrla.
Posebno dobri so izgledi za filmsko trgovino v holandski Zapadni Indiji. Tam je nad 60 milijonov prebivalcev, med njimi precej Evropcev, in komaj SCO kanov. Povprečen film daje tam 30—40.000 srebrnih tolarjev čistega dobička. Zdaj vladajo na tem tržišču Američani. Poročilo priporoča angleški filmski industriji, naj se zanima za to področje in naj prouči ameriške prodajne metode.
Kam naj pišem svojemu filmskemu idealu?
Leo Sleza k, Wien I., Opernring No 1; .
Svetislav Petrovič, Berlin W., Kurfurstendamm 164;
Szoke S z a k d 11, Berlin-Dahlem, Hohenzollerndamm 102;
Else El st e r, Berlin W., Kurfiir-stendamm 176/1 V.;
Jan K i ep ura, Berlin, Hotel Bri-stol, Unter den Linden.
Nežni mož
Elizabeta Bergner in Anton Edthofer v filmu »Zasanjane ustne«
HUMOR
Osveta je sladka
Ko je Ibila slavna gledališka igralka Sara Bernhardt že v visoki starosti, je sedel nekoč pri kosilu zraven nje neki gospod, ki je bil prejšnja leta njen vroč čestilec; toda Sara ga takrat ni uslišala. Tega ji še zmerom ni mogel pozabiti.
»Kakšno naključje!« je vzkliknil, ko so servirali pečenko. »Ravno sno-či se mi je sanjalo o vas: vdrl sem v vašo spalnico, ležali ste v postelji, v zapeljivi nočni srajčki«, in je začel navdušeno popisovati Sarino posteljo, sobo itd., dokler ga ni vprašala, ali je lepo priložnost tudi izrabil. Na to vprašanje pa je ravno čakal:
»To mi niti v sanjah ni prišlo na um!« je vzkliknil.
Tožitelj: »Seveda! Robec je že moj; v vogalu ima črko B.«
Sodnik: »To vendar še ni dokaz; jaz imam na primer tudi robec z B v vogalu.«
Tožitelj: . Bo že držalo. Pogrešam namreč dva.«
Nesposoben za diagnozo
Zdravnik: »Ko vas je snoči napadla vročica, ali so vam kaj šklepetali
zdbje?«
1
Ogenj v Zaplati
Pri pcžaru v Zaplati se nova brizgalka ni obnesla im hiša je pogorela do tal. Drugi dan je občinski pisar tole razglasil pod vaško lipo:
»Da se kaj takega kakor včeraj nič več ne pripeti, je župan odredil, da mora bili v bodoče brizgalka vselej 24 ur pred požarom popolnoma pripravljena za gašenje.
škotska
Neki farmar iz Grampiansa sa pelje v mesto. Z njim so v vagonu še trije njegovi rojaki.
Farmar potegne pipo iz žepa, si jo nabaše in prosi prvega sopotnika za ogenj.
»Nimam«, odvrne Škot.
Drugi takisto.
Prav tako tretji.
Prekleti umazanci«, zagodrnja kmet in — potegne svoj lastni kresilnih iz žepa.
»Pravite, da je tole mož, ki vas je okradel. Ali lahko pod prisego izpoveste, da je kateri izmed tu razloženih predmetov vaš?«
Bolnik: »Ne vem! Ležali so na nočni omarici!«
V ženitni posredovalnici
Kaj, en milijon dote? Sijajno! Ali bi lahko videl njeno sliko?«
Posredovalka: »Prav žal — od milijona navzgor danes nihče ne zahteva več slike!«
Fizika
»Toplota širi telesa, mraz jih krči. Kdo mi zna povedati kateri piri m er?«
Osemletni Jože: »Poleti, ko je vroče, so dnevi dolgi, pozimi, kc je mraz, so dnevi kratki.«
Optimizem
Včeraj sem bil spet pri Oblaku, da se mu predstavim.«
»Saj te je vendar že trikrat vrgel ven! Kako pa je bilo to pot?«
»To pot je šlo bolje; ni ga bilo namreč doma.«
Diagnoza
Zabita vas ima živinozdravnika, ki ga strašno rad pije. Kadar je v vinskem elementu, mu vsega sveta ni mar; sedi v gostilni, naroča četrt za četrtjo, srka in pije, dokler ne obleži.
Zadnjič pride k njemu v gostilno Jernač in mu pove, da njegovi kravi ni dobro. Če bi gospod prišel in pogledal, kaj ji je. Toda živinozdrav-nik ga samo posluša, mirno sedi in pije. Jernaču postane stvar preneumna, gre domov, odveže svojo Lisko in jo pripelje pred oštarijo. Hočeš nočeš mora živinozdravnik vstati in stopiti ven. Toda bil je še toliko pri sebi, da se je hotel nad kmetom maščevati, ker ga je motil pri pobožnem opravilu. Zato veli Jernaču, naj privzdigne kravi rep in naj pogleda proti njeni glavi. Med tem odpre sam Liski gobec in pogleda vanj, češ:
»Ali me vidiš?«
»Ne!« odgovori Jernač.
»Kravi so se čreva zapletla!« reče nato važno živinozdravnik in se odmaje nazaj v gostilno.
Iz otroških ust
Štiriletna Tanja stoji pred ogledalom in se občuduje. Nenadoma vzdihne:
»Oh, zakaj nisem moški, da bi se s seboj poročila!«
DNEVNO SVEŽE PRAŽENA
KAVA
L-3LJBUI3 AN >
rVOPuiKOV TPa »T.g
Oa ne pozabim!
še danes moram poslati naročnino za ..Družinski Tednik Romun"
©B
KUfUNAITDEU
Znižali smo cene
vsem čevljem domačega in tujega izvora za gospode in dame. Oglejte si naše blago in izbiro, predno kaj kupite.
A. Ž IB E R T
trgovina s Čevlji LJUBLJANA
PreSernova ulica
Spolne bolezni,
sifilis, kapavica, beli tok so ozdravljive brez strupenih vbrizgavanj, brez živega srebra in salvarzana. Tisoči žen in mož enodušno hvalijo svoje ozdravljenje (frajnoi na priroden način s preparatom ,,VlGI-TABL" brez motenj v izvrševanju poklica. Sijajna priznanja. Tisoče zahval. „V1GI-TABL" učinkuje zajamčeno, sigurno in prav hitro. Učinki so naravnost presenetljivi Prof. Herry se je o njih izrazit, da ,,delaio prave čudeže". Uporabljanje je za zdravje povsem neškodljivo. Cena Din 120'—, posebno za stare slučaje Din 200 —. Poskusna pošiljka Din 90'—. Pošilja diskretno le HAVELKOVA Pharm. laboratof AIDE, Praga-Vinogradi, Slezska 116-T. R. 801. Pošt. predal 28. C. S. R.
RUFF
ČOKOLADA BONBONI
• Veselje 'vsake družine I •
2abava zcc vse zimo
Lepo in prijetno zabavo za jesenske in zimske večere Vam nudimo. To je zaklad prekrasnih feljtonov, romanov, zgodbic, nešteto dobrih smešnic in obilo drugega zabavnega gradiva. To so celi letniki »Družinskega Tednika Romana«, ki so že marsikaterega razveselili in mu osladili mnoge ure in večere. Letnik I 1929 stane vezan Din 35-—. Letina 1930 stane vezan Din 90-—. Letnik 1931 stane ravno tako vezan Din 90-—•. Če pošljete Din 180-—, dobite poštnine prosto (velja za Jugoslavijo) vse tri letnike. Za inozemstvo računamo vezani letnik kot celoletni abonma za inozemstvo. Zahtevajte še danes naš izčrpni prospekt!
Uprava
»Družinskega Tednika Romana«, Ljubljana, Dunajska cesta 29/1.
Kupujte domače izdelke jugoslovanske ivoinice
Pr. A. Oetlterja
Zaklad v kuhinji
OetRer
ZMES ZA SARTELJ
Šarielj!
Zmešaj 12 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. '/« litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaščenem modlu pri srednji vročini.
Dr. Oetlkerjeve
špecijalitete se dobijo v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah.
Dr. Oelker, Maribor
Izdaja zp konzorcij »Družinskega tednika Romana« K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani;
za tiskarno odgovarja 0. Mihdlek, vsi v Ljubljani.