EVROPSKI MESEC KIUURE UUBUANA97 »mitov rc« -. - časopisi mm Iznanostij let. XXV. 19^7, et. 184 vsebina Darij Zadnikar 5 JARA GOSPODA EMK-LJU8LJANA 97 Marina Gr`ini} 9 Marina Gr`ini} 13 Marina Gr`ini} 39 Marko Hren 63 UVOD I. DEL – GENEALOGIJA MIKROZGODOVINE PROJEKTA EMK – LJUBLJANA 97 EVROPSKI MESEC KULTURE – LJUBLJANA 97 OD MIKROZGODOVINE DO GLOBALNIH VPRAŠANJ SLOVENSKE KULTURNE POLITIKE EMK – LJUBLJANA 97 OB PRIMERU METELKOVA 77 II. DEL – PISMO MICHAELU WIMMERJU LJUBLJANA, 4. MAREC 1997 Michael Wimmer 83 EVROPSI PROGRAM EVALVACIJE NACIONALNIH KULTURNIH POLITIK KULTURNA POLITIKA V SLOVENIJI PREVOD 5. SKLEPNEGA POGLAVJA Eda ^ufer 133 EMK – LJUBLJANA 97 137 DODATEK V ANGLEŠ^INI/APPENDIX 143 EUROPEAN CULTURAL MONTH – LJUBLJANA 97 Ulrich Beck 159 IZUMITEV POLITI^NEGA Kari Palonen 187 NAJNOVEJ[A IZNAJDBA POLITI^NEGA Wolf-Dieter Narr 209 BREZPOJMOVNA POLITIKA IN POLITI^NO REVNI POJMI Peter A. Berger 219 “LIFE POLITICS” O POLITIZACIJI @IVLJENJA V PO-TRADICIONALNIH DRU@BAH Čitalnica recenzije 235 Bojan Korenini BOLJ RESNIČNO OD RESNIČNOSTI Nataša Velikonja PASTORALA NE UKINE ŽELJE, PAČ PA ZELJA UKINE PASTORALO Mitja Velikonja ANALIZA KRISTOSLOVANSKE prikazi in pregledi 247 Rade Kalanj MODERNO DRU[TVO I IZAZOVI RAZVOJAMITOLOGIJE Nata{a Velikonja PROFEMINA NEVARNOST PROJICIRANJA MODERNIH KONCEPTOV V ANTIKO Daniel Pennac ^UDE@NO POTOVANJE povzetki 261 Jara gospoda Socialistične ideologije so v začetku devetdesetih razpadle v nacional-komunizem, ki je netil plenilske vojne, v njihovem zaledju je potekalo liberalno grabljenje družbene lastnine. Nacional-komunistično vojevanje “velikih” državic je slonelo na tihi koaliciji z “lastniškim prestrukturiranjem”, pri katerem je še razločljiva Proudhonova formula o lastnini kot tatvini. Do srede desetletja je bilo jasno, da militaristi še vojn ne znajo izpeljati tako, kot so načrtovali. Tudi te so postale domena tehnokratov. Srbi so (zaenkrat) poraženi, Rusi osramočeni. Koalicija uspešnih plenilcev zaledja in neuspešnih osvajalcev s fronte je razpadla. S tem se je končalo prehodno obdobje iz socializma v kapitalizem. Vprašanje je, kakšen je ta kapitalizem druge polovice devetdesetih, ki osrečuje ljudstva bivših srednje- in vzhodnoevropskih imperijev. Skupni mentalni imenovalec, ki se je vzpostavil v prvi fazi, je plenjenje. Ne samo plenjenje trupel in družbenih podjetij, tudi zasedba oblasti, ne glede na demokratične procedure, je dejanje razdeljevanja plena, kjer funkcije ne dobijo kompetentni, temveč “zaslužni”. Zato je imaginarij države izrazito ruralen: gre za konkreten grunt, ki ga omejujejo planki, in ne za kompleksen sistem abstraktnih pravnih razmerij. Vzpostavi se narodnjaški pojem države, ki je podlaga nove koalicije z liberalnimi plenilci. Narodnjaki si pridobijo državotvorne resorje, liberalci pa ekonomske, vzpostavi se narodnjaški liberalizem, sistem poznih devetdesetih. Slovenska dvostrankarska koalicija je tako analogna hrvaški dvofrakcijski HDZ. Na simbolni ravni ne gre več za analogije, kvečjemu za razlike v temperamentu: medtem ko je na eni strani v ospredju južnoameriški remake, pa na naši zremo v evropsko estetizacijo politike. Totalitarnost umetniške forme, pompoznost, spektakularnost in razsipništvo projektov pa zdaj nimajo več tiste subverzivne funkcije, da državi kažejo njeno lastno zatajeno totalitarno podobo. Umetniški spektakel ne provocira (razen najbolj zagovednih provincialcev in poklicnih klerikalcev), temveč evocira. Junaki osemdesetih, ki sedijo v prvih vrstah Cankarjevega doma, se spominjajo tesanja Titove štafetne palice pred Maximarketom ali pa tuhtajo o tem, kateri koncert Laibachov je bil najbolj kul. (PS: Mislim, da tisti v Festivalni.) Priča smo zanimivi dialektiki: ko je bila ta umetniška forma odrinjena, je bila subjekt (v klasičnem pomenu besede) kulturnega prostora, medtem ko je zdaj na odru državnih proslav le zato, da spominja gledalce na minule zasluge. Umetnost se hitro zave svoje ujetosti v politični spektakel in mu zoperstavi lastnega. A tudi Peter Mlakar in Laibachi skupaj ne morejo prepoditi več kot le peščice rahločutnežev. Ostali so bili prekaljeni prav v takšnih bojih, ki so jih zoperstavljali Beogradu, Jugi, JLA itd. Malcolmu McLarenu ni mogoče podtakniti nove rokenrol prevare! Je pa vse skupaj podobno drugi (sterilno posthumni) turneji Sex Pistolsov. Le da je bil Johnny simpatičen v svoji i$kreno$ti. Nastopajoči subjekt, ki se tega zaveda, niso zato tisti na odru, temveč tisti pred njim. Njihovo razkazovanje naj bi bilo bolj spektakularno od najbolj korpolentnega Poverottija. To razkazovanje je vnovično postavljanje razrednih razmerij. Razkazujoče se elite kažejo in odrejajo ljudstvu njihov prostor, ki ga ne smejo prestopiti, medtem ko si hkrati medsebojno ovohavajo riti, da bi se lahko prepoznali v plenilskih zvezah. Ima pa to narodnjaško-liberalno razkazovanje svoje značilno lokalne hibe. Armaniji so kupljeni na razprodajah, toalete so iz umetnih materialov ali pa jih je načela kritika moljev, kravate so neprimerne, obleke se bočijo nad pošvedranimi čevlji, iz uhljev štrlijo kocine, puder je razpokan, torbice oguljene, za šankom se drenjajo in pijejo karkoli, pogovarjajo se o denarju, brnijo jim mobiteli, šklepetajo proteze... Slovenski politik, ki se huduje nad kolegom, ki nima kravate, deluje kot liftboj, varnostnik pa kot urejen in umirjen gospod; ljubljanske gospe si pripovedujejo “dogodivščine” iz Trsta in Celovca, medtem ko ni težko najti prostitutko, ki ve kaj o Baudrillardu. Spektakularno postavljanje razrednih razmerij pa je tvegano predvsem za elite, ki morajo sprejeti tudi razredni boj na tej ravni. Tu pa jih ne ščitijo nikakršni represivni aparati in birokratske zvijače. Hči se bo skurbala z Neslovencem, sin bo poniknil v pankovsko podzemje, beemve bo na avtocesti prehitel japonec, zvečer ulice niso varne, na obrazih nasmeški, v srcih zloba. Zvedelo se bo, da so iz majhnega kraja, kjer se o njih vse ve. Prav zaradi tega omejenega manevrskega prostora mora jara gospoda zasesti polje kulture in ga definirati kot mesto razkazovanja oz. postavljanja elite vladajočega razreda. Na odru naj počno, kar hočejo, pred njim, v prvih vrstah, kjer se nas vidi, sedimo tisti, ki si bomo zastonj delili karte. To je naš plen! Kaj storiti? Karkoli, kar izide iz političnega dešifriranja vsakdanjosti! Tam, kjer gospoduje diskurz, je treba prakticirati rituale, tam, kjer nas hočejo ritualizirati, bomo postavili diskurz. Razkazovali se bomo tam, kjer nas nočejo videti. Spregledali bomo tisto, kar se razkazuje. Birokratsko uniformnost bomo ovirali z izjemami, ki tvorijo življenje. Kakovost življenja postavili kot imperativ, ki nam ga morajo izpolniti politiki. Motili se bomo pri izpolnjevanju formularjev. Kulturno kritiko podprli z gnilimi jajci. Salonsko teorijo in umetnost zaprli v geto malomeščanskih banalnosti. Naj le delajo okope pred Evropo, Evropa je najprej naša individualna in skupna ustvarjalnot, ki ogroža nacionalne mitomane! Naj le gojijo fantazme o svoji pomembnosti ti, ki jih čaka predčasna upokojitev po neuspeli reelekciji. Geto odrinjenega ljudstva je še vedno večji od bleščečega se sveta elit. In teme je v tem vesolju več kot luči. Prav tako v labirintih mest. Tam me srečajo in blišč toalet ne pomaga v golem mestu. Darij Zadnikar EVROPSKI MESEC KUUURE UUBUANA97 UVOD Pričujoči tematski blok besedil in dokumentacije z naslovom EVROPSKI MESEC KULTURE – LJUBLJANA 97 (tudi EMK – Ljubljana 97) bo na voljo bralcem Časopisa za kritiko znanosti in tudi vsem drugim delom slovenske javnosti deloma še v času, ko bo potekala v Ljubljani programsko-manifestativna raven projekta EMK – Ljubljana 97 oziroma ko se bo v Ljubljani (maj – julij 1997) predstavila množica različnih konkretnih umetniško-kulturnih dogodkov in ko se zdi, da je vsako nadaljnje razpravljanje o konceptu, organizaciji in navsezadnje tudi o programu EMK – Ljubljana 97 – odveč. In če bo ocena tega konkretnega programa šele prišla, pač bo; vse, kar pa se je dogajalo pred manifestativno-sklepno ravnijo EMK – Ljubljana 97, pa naj bi bilo pozabljeno. Šest urednikov pričujočega tematskega bloka EMK – Ljubljana 97, Eda Čufer, Marina Gržinić, Marko Hren, Mojca Kumerdej, Miran Mohar in Borut Vogelnik, pa meni drugače. Uredniki tega specifičnega bloka smo bili vsi tako ali drugače vključeni v prvo fazo projekta EMK – Ljubljana 97. Eda Čufer je bila kot članica programskega polja Scenske umetnosti članica Programskega sveta EMK – Ljubljana 97; Marina Gržinić je bila predsednica Programskega sveta EMK – Ljubljana 97 in koordinatorica programskega polja Likovna umetnost ter pozneje članica Programskega odbora projekta EMK – Ljubljana 97; Mojca Kumerdej je bila kot glavna koordinatorica projekta zaposlena v mestni upravi (Oddelek za kulturo MOL) prav zaradi izpeljave projekta EMK – Ljubljana 97, po približno enem letu je bila sprva premeščena s te delovne funkcije, potem pa se ji je posrečilo konsenzualno prekiniti delovno razmerje; Marko Hren je bil kot koordinator projekta Metelkova znotraj polja Kulturni in družbeni fenomeni član Programskega sveta EMK – Ljubljana 97 in pozneje tudi član Programskega sveta projekta EMK – Ljubljana 97; Miran Mohar je bil kot koordinator projekta NSK znotraj polja Kulturni in družbeni fenomeni ter član programskega polja Arhitektura/Oblikovanje/Urbanizem član Programskega sveta EMK – Ljubljana 97, pozneje tudi član Programskega odbora projekta EMK – Ljubljana 97, in Borut Vogelnik je bil kot član programskega polja Likovna umetnost član Programskega sveta EMK – Ljubljana 97. V različnih fazah in v različnih vlogah smo v prvem obdobju projekta zaradi narave dogodkov in smeri razvoja projekta istočasno izstopili iz njegovih posameznih organov ali nastopili skupaj, zahtevajoč, da se nepravilnosti ravnanja Mestne občine Ljubljana pri izpeljavi projekta korigirajo; v posameznih fazah pa smo pripravili tudi nekaj odprtih pisem javnosti, tiskovnih konferenc itd. Prvič je za razumevanje celotnega projekta EMK – Ljubljana 97 potrebno natančno razmejiti dve fazi, obdobji njegove realizacije. Prvo obdobje zaznamuje čas od 1. 3. 1995 do 1. 3. 1996, in drugo obdobje je čas od 1. 3. 1996 do zdaj. Obe obdobji imata veliko let predzgodovine; te se bomo zaradi analize dotaknili, nekatere faze tudi osvetlili, saj je bila, kot je razvidno iz priložene dokumentacije realizacije projekta EMK – Ljubljana 97, pobuda za realizacijo takega projekta dana že leta 1991. Prvo obdobje, tisto, ki ga datumsko zaznamujeta prva marčevska dneva in ki je trajalo natančno eno leto, od 1. 3. 1995 do 1. 3. 1996, je hkrati tudi “zgodovina” projekta EMK – Ljubljana 97, ki jo bomo predstavili, analizirali in sintetizirali. Pokazali bomo tudi, da je tisto, kar se je zgodilo in kakor se je zgodilo v tem prvem obdobju realizacije projekta, že napovedovalo njegovo drugo fazo, ki se začenja po 1. 3. 1996, oziroma da je bilo v prvem obdobju nastavljenih in izdelanih veliko mehanizmov, ki so predvsem Mestni Občini Ljubljana, njeni upravi z županom dr. Dimitrijem Ruplom na čelu omogočili popolno obstrukcijo tega prvega obdobja priprav projekta EMK – Ljubljana 97 in njegov prehod v drugo obdobje, po 1. 3. 1996. Prvo obdobje določa organizacijsko široka platforma strokovnjakov, ki so delovali v Programskem svetu projekta in predstavljali prav vse ravni umetniško– kulturne ustvarjalnosti v Sloveniji, toda to je obdobje, ki ga hkrati najbolj zaznamujejo (kar mislimo eksplicirati v tem bloku) netransparentni mehanizmi delovanja mestnih oblasti na področju kulture in posebej v okviru tega projekta. Ko bomo torej skušali povzeti dogajanje v prvem obdobju projekta, nam ne bo šlo za historiografsko povzemanje, ampak za nekaj bolj pomembnega, za detektiranje in analiziranje mehanizmov, ki so privedli do obstrukcije projekta v prvem obdobju; mehanizmov slovenske kulturne politike (ki obstaja v taki ali drugačni obliki), ki so pravzaprav dovolili oziroma ustvarili možnosti za samovoljno oblastniško in destruktivno delovanje posameznih segmentov mestnih oblasti, natančneje Mestne občine Ljubljana v okviru katere je prišlo do obstrukcije projekta EMK – Ljubljana 97. MOL je z avtoritarnimi mehanizmi, ki jih lahko opišemo tudi kot mehanizme zastarele ali neobstoječe kulturne politike, vodila načrtno in pospešeno akcijo skupaj z veliko bolj ali manj vidnimi dejavniki in agenti politične in kulturne infrastrukture v Ljubljani. Vse to je 1. 3. 1996 omogočilo županu dr. Dimitriju Ruplu, da je prvo obdobje projekta privedel “elegantno” do njegove sklepne točke (razpustitev Programskega sveta EMK – Ljubljana 97, legalno konstituiranega najvišjega organa projekta, in prav tako pozneje s strani MOL ustanovljenega Programskega odbora EMK – Ljubljana 97). Zapisala sem elegantno, pravzaprav, če odštejemo svetli izjemi analitičnega novinarstva Ženjo Leiler (Delo) in Tanjo Lesničar Pučko (Dnevnik), so mediji javnega obveščanja nemalokrat preveč zamegljeno in neobjektivno predstavili dogajanje v zvezi s tem. Posledica tega je bila oblikovanje pavšalnih ocen in mračnih scenarijev, ki so operirali z besednjakom obtožb na račun predvsem ljubljanske alternativne oz. subkulturne scene in celotno zadevo predstavili kot poskus posameznikov oz. pripadnikov alternative odtujiti in sprivatizirati javna sredstva. V medijih se tudi zdaj pojavljajo zapisi o teh dogodkih (Mag, Ljubljana – glasilo MOL), ki pred predstavitvijo sedanjega projekta EMK – Ljubljana 97 orisujejo njegovo zgodovino na način: Uspelo nam je rešiti projekt pred alternativci, ki so ga hoteli umestiti zgolj na področje alternative in ga povezati z narkomani, hippiji, socialno obremenjenimi marginalci – kakor se še danes označuje Metelkova oz. pred leti začeti projekt Mreže za Metelkovo. Nekateri tedniki in mediji pa so povsem ignorirali dogajanje v zvezi s projektom EMK – Ljubljana 97 in se v nasprotju s svojo novinarsko-raziskovalno dejavnostjo prav simptomatično umaknili iz celotne zadeve. Dejstvo pa je, da so posamične objave o projektu pa tudi odlični povzetki in problematiziranje projekta (Leilerjeva v Delu in Pučkova v Dnevniku) ter objave odstopnih izjav in odprtih pisem javnosti šesterice urednikov in hkrati članov Programskega sveta in/ali Programskega odbora v prvem obdobju delovanja EMK – Ljubljana 97 ali takoj po njegovi popolni obstrukciji 1. 3. 1996 preveč fragmentarno in diskontinuirano opozarjali na dogajanja, ravni in večslojno problematiko projekta, premalo pa je bilo tudi širših umestitev mehanizmov obstrukcije projekta v tako imenovano kulturnopolitično str ukturo slovenske države. Zato je treba pričujoči tematski blok razumeti kot analitično orodje, ki na enem mestu zbere, predstavi in analizira številne razprave, dokumentacijo, različne in zelo specifične faze projekta, ki so bile sicer predstavljene v javnosti, vendar so bile za zunanjega bralca preveč fragmentirane in zamegljene. Ta meglenost je tudi posledica zelo burnih reakcij MOL-a in župana mesta Ljubljana dr. Dimitrija Rupla, kateremu je bila tudi večina očitkov namenjena, saj je po pooblastilih in tudi po tem, kako je izpeljal, predstavil in razrešil posamične zaplete v zvezi s projektom, ne samo po funkciji, pač pa tudi osebno v veliko primerih kar najbolj odgovoren za obstrukcijo projekta. Čeprav drži, da se je projekt znašel tudi v mreži MOL-a in njegovih uslužbencev ter političnih bojev na občinsko-mestni ravni. Ker smo v tem obdobju zasedali tako rekoč najbolj notranjo pozicijo v projektu (bili smo njegovi notranji akterji), nam to pravzaprav šele omogoča njegovo sedanje zunanje kritično pozicioniranje. Kot je nekoč formuliral Slavoj Žižek, je vloga slehernega intelektualca in njegovega dela, da kaže na luknjo ali zev, ki se kaže med ravnmi sistema. Ta blok je sklepna točka zbranega gradiva, pogovorov, zapisanih stališč, številnih ustnih analiz in razprav o projektu omenjene skupine urednikov. Tematski blok EMK – Ljubljana 97 je razdeljen na dva medsebojno prepletena dela, pri čemer enega ni moč razumeti brez drugega. Blokoma sledi še dodatek v angleščini. Prvi del prinaša dve besedili Marine Gržinić, GENEALOGIJO MIKROZGODOVINE PROJEKTA EMK – LJUBLJANA 97, izpis zgodovine projekta s hkratno napotitvijo na obstoječo dokumentacijo (zbrali sta jo Mojca Kumerdej in Marina Gržinić), besedilo OD MIKROZGODOVINE DO GLOBALNIH VPRAŠANJ SLOVENSKE KULTURNE POLITIKE pa kontekstualizira EMK – Ljubljana 97 v širšem slovenskem kulturnem prostoru tako, da primerja kritične izsledke projekta med drugim tudi z ugotovitvami Poročila skupine evropskih ekspertov, ki jo je vodil Michael Wimmer in ima naslov Kulturna politika v Sloveniji (1996). Prvi del bloka sklene pogled na celotno dogajanje, ki ga poda Marko Hren z naslovom EMK – LJUBLJANA 97 OB PRIMERU METELKOVA, tako da dogajanje v zvezi z EMK – Ljubljana 97 primerja z dogajanjem v zvezi z Metelkovo; (mestna površina na Metelkovi ulici v Ljubljani, ki naj bi bila namenjena predvsem neodvisni kulturi, se je znašla v primežu različnih interesov, tranzicijsko paralizirane mestne uprave in njene administracije). V drugem delu bloka EMK – Ljubljana 97 objavljamo prevod 5. sklepnega poglavja Poročila skupine evropskih ekspertov – Kulturna politika v Sloveniji – poročila, ki prav v prvem delu tega bloka, v besedilu “Od mikrozgodovine do globalnih vprašanj slovenske kulturne politike”, služi kot osnova za analitičen spoprijem in interpretacijo dogodkov EMK – Ljubljana 97. Menimo namreč, da je v 5. (sklepnem) poglavju veliko napotkov glede tega, kako naj se v prihodnosti operacionalizira in oblikuje slovenska kulturna politika. V bloku sta objavljena tudi prevod pisma, ki smo ga naslovili na gospoda Wimmerja in v njem pojasnili, zakaj prosimo za objavo dela poročila v slovenščini, ter krajši avtorski pogled na celotno zadevo. Pismo in krajši avtorski pogled na projekt je pripravila Eda Čufer. Dodatek v angleščini prinaša povzetek in teze o dogajanju v zvezi s projektom, ki bodo v razmislek za morebiten analitični spopad s projektom v širšem evropskem kontekstu ter sinopsis koncepta projekta – izhodišča, finančno strukturo, program posameznih programskih polj – ki je nastal že aprila 1995 in je bil do 1. 3. 1996 kljub vsem diskreditacijam od MOL več kot solidna programska osnova prve faze projekta EMK – Ljubljana 97. Marina Gržinić Marina Gržinić I. del GENEALOGIJA MIKROZGODOVINE PROJEKTA EMK — LJUBLJANA 97 (izpis zgodovine projekta s hkratno napotitvijo na obstojeËo dokumentacijo)1 Projekt Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 (EMK — Ljubljana 97) se je po različnih pobudah in premestitvah datuma realizacije (dokument št. 4) zares konstituiral in operacionaliziral s sklepom o imenovanju članov Programskega sveta projekta EMK — Ljubljana 97 (v nadaljevanju tudi PS EMK — Ljubljana 97), ki jih je imenovala Branka Lovrečič, sekretarka tedanjega Mestnega sekretariata za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport Mestne občine Ljubljana (MOL), decembra 1994 (dokument št. 1). PS EMK — Ljubljana 97 pa se je dejansko konstituiral 1. 3. 1995 s sklicem prve seje Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 2). Izhodiščna organizacijska shema strukture projekta EMK — Ljubljana 97, na podlagi katere je Uprava mesta Ljubljane najprej konstituirala njegov Programski svet (dokument št. 6), je določala tudi ustanovitev Koordinacijskega odbora z delovnimi telesi institucij, kulturno-umet-niških društev, medijev, turizma itd. ter Častnega odbora projekta (dokument št. 7 ). Vse tri ravni (programsko, koordinacijsko in častno) naj bi koordiniral sekretariat projekta EMK — Ljubljana 97, ki naj bi deloval v okviru mestne uprave (dokument št.7 ). Programski svet EMK — Ljubljana 97 je kot osrednja programska raven projekta začel delovati 1. marca 1995 in je bil EMK — LJUB LJANA 97 13 1. Od številne nekaj sto strani obsegajoče dokumentacije sva z Mojco Kumerdej izbrali tisto najbolj topično, ki govori že sama zase, brez dodatne interpretacije. Večina dokumentov je objavljena v fak-similni obliki, v primerih, ko sva izbrano dokumentacijo našli še shranjeno v računalniku, sva jo uporabili v tej obliki, kljub obstoječemu dokumentu, ker sva hoteli varčevati z odmerjenim številom strani bloka v Časopisu za kritiko znanosti. Vsi objavljeni dokumenti so natisnjeni kronološko in imajo na začetku objavljeno zaporedno številko, ki se ponovi v tekstu, ki dokumentom sledi, jih interpretira, klasificira in postavlja v medsebojne odnose. Ob tem velja tudi opozorilo, da se lahko sprehodimo skozi tukaj natisnjeno dokumentacijo projekta EMK -- Ljubljana 97, ne da bi se ozirali na tekst, ki jo interpretira. Že sami kronološko objavljeni doku -menti so zgovorna mreža podatkov in branja. dokument št. 1/1 v približno šestih mesecih delovanja najširše konsenzualno in stroko-vno-operativno telo projekta. Programski svet projekta EMK — Ljubljana 97, ki je štel 70 članov strokovnjakov iz različnih umetniško-kulturnih okolij, različnih generacij in praks, delujočih v različnih kulturnih institucijah oziroma svobodnih kulturnih delavcev ali svobodnih umetnikov, je pri oblikovanju programa vzpostavil izjemno pluralno, heterogeno in zavzeto ustvarjalno ozračje. Delovanje Programskega sveta je razvidno iz zapisnikov Sej koordinatorjev posameznih programskih polj projekta in tudi Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 (1. in 2. plenarna seja PS EMK — Ljubljana 97, (dokument št. 3 in dokument št. 9). Programski svet EMK — Ljubljana 97 je v sodelovanju z Mojco Kumerdej, glavno koordinatorico projekta : 1. Sprejel izhodiščno načelo projekta, da je EMK — Ljubljana 97 avtonomen projekt, katerega program izoblikuje programski svet kot strokovno avtonomno telo (dokument št. 3). 2. Izdelal koncept oziroma izhodišča in programske predloge za vseh 9 programskih polj (dokumenti št. 5, 5a in 5b). 3. Opravil več pomembnih pogovorov na mestni in republiški ravni; med drugim je s projektom podrobno seznanil župana dr. Dimitrija Rupla in ga zaprosil, da projekt, ki je projekt mesta Ljubljane, tudi “simbolno”, kot župan, sprejme za svojega in ga kot njegov častni predsednik predstavlja ter zagovarja na vseh umetniško-kulturnih in družbeno-poli-tičnih ravneh mesta in republike (dokument št. 8). 4. Pripravil natančno finančno oceno projekta za leto 1995 in tako bistveno pripomogel k sprejetju finančne konstrukci- 14 E M K LJUB LJANA 97 je projekta za leto 1995 v času, ko je bil status projekta zaradi statutarnih in kadrovskih sprememb v mestni upravi povsem negotov (dokument št. 10). Programski svet projekta je pripravil koncept projekta po posameznih poljih, na podlagi katerega je Mestna skupščina Ljubljana odobrila 20 milijonov tolarjev za njegovo pripravo v letu 1995. Glede na koncept oziroma izhodišča in programske predloge za vseh 9 programskih polj projekta EMK— Ljubljana 97 (dokumenti št. 5, 5a in 5b) naj bi bil ta v okviru Ljubljane kot kulturne in državne prestolnice ter Republike Slovenija med najpomembnejšimi (če ne celo najpomembnejši) umetniško-estetsko-pro-dukcijski, infrastrukturno-institucionalni, medijski in nacionalno-mednarodni projekt v devetdesetih letih v Sloveniji. Projekt naj bi predstavil in reflektiral slovensko umetniško in kulturno produkcijo v širšem, predvsem evropskem (in ameriško-azijskem) kulturnem kontekstu; s hkratnim zagotavljanjem in oblikovanjem finančnih in drugih institucionalnih ter infrastrukturnih možnosti pa naj bi predvsem umetniško-kulturnemu ustvarjalnemu potencialu v Sloveniji omogočil številne nove produkcije. Pomembno je poudariti, da pri celotnem projektu EMK — Ljubljana 97, tako kot ga je zasnoval Programski svet EMK — Ljubljana 97, ni šlo samo za predstavitev že obstoječega programa, produkcije, ampak naj bi to bila priložnost za povabilo slovenskim ustvarjalcem, da sodelujejo pri njem z novimi produkcijami. Programski svet EMK — Ljubljana 97 je zastavil projekt kot tisti, ki bo ustvaril temelje za nove produkcije ter hkrati, pa čeprav v manjši meri, z mednarodnimi koprodukcijami omogočil ne le ustvarjalno soočenje in pre-EMK — LJUB LJANA 97 15 pletanje domače in tuje produkcije, marveč po končanem projektu EMK — Ljubljana 97 tudi kontinuirano predstavitev slovenske umetnosti in kulture po drugih evropskih prestolnicah. Drug pomemben vidik projekta EMK — Ljubljana 97 je bil njegov pomen za infrastruktur-no-institucionalno okrepitev prestolnice. Pri tako kompleksnem projektu naj bi se spletla specifična mreža institucij in neodvisnih ustvarjalcev. Navsezadnje naj bi projekt spodbudil tudi oživitev različnih arhitekturno urbanističnih lokacij v Ljubljani in s tem ustvaril kompleksno infrastrukturno in duhovno mrežo dogajanj v prestolnici. Programska osnova EMK — Ljubljana 97 je bila koncipirana tako, da jo sestavlja 9 programskih polj, ki pokrivajo različne vidike sodobnega slovenskega umetniškega kulturnega in širšega družbenega ustvarjanja. Tako naj bi bilo vzpostavljeno specifično razmerje in ravnotežje med t. i. klasičnimi vidiki sodobnega ustvarjanja (klasično gledališče, opera, balet, resna glasba, film) in vse bolj množičnomedijskimi novimi oblikami ustvarjalnosti (rock, jazz, pop, novi elektronski mediji, multimedijski projekti, sodobni ples). Oblikovanje tematskih deležev oz. določanje tematskih sklopov naj bi potekalo na dveh ravneh. Za prvo smo lahko ugotovili, da je nekaj teh tematskih projektov že zastavljenih, npr. predlagani simpozij na temo “realnega”, ki naj bi zaobjel praktične (umetniške) in teoretske vidike, podobno velja tudi za projekt Ambasada NSK, ki je že sam po sebi vseboval tematski sklop odnosa med umetnostjo in politiko, teritorijem in dematerializacijo objekta itn. Za drugo raven oblikovanja tematskih prireditev pa naj bi bil značilen LJUB LJANA 97 postopek združevanja ali programskega fokusiran-ja, po tem, ko bi bili dokončno izoblikovani program in potrjeni izvajalci, izbrani tudi na podlagi razpisa. Tematski sklopi naj bi se ustvarjali tudi z vzpostavljanjem skrbno izoblikovane in načrtovane mreže različnih projektov v času in prostoru. V projektu EMK— Ljubljana 97 tako ni bilo prostora za aprioristično favoriziranje institucionalne ali neodvisne kulture. Vodilo in merilo projekta EMK — Ljubljana 97, tako kot je to bilo koncipirano aprila 1995, sta bili namreč strokovnost in kakovost. Projektu EMK — Ljubljana 97 ni šlo za nobeno favoriziranje ali aprioristično podpiranje neodvisne kulturne produkcije. Tudi v izhodiščih Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 ni bil nikoli vzpostavljen dualen odnos, na eni strani institucionalizirana in na drugi neodvisna produkcija, saj so člani Programskega sveta menili, da je tak koncept v umetnosti in kulturi v devetdesetih zastarel ter pomeni socialistični atavizem. Načelno opredeljevanje za neinstitucional-no ali institucionalno kulturo ali proti njej ter njuno aprioris-tično ločevanje brez razprave o vsebini, kakovosti in pomenu je nesmisel, ki se ga je Programski svet EMK — Ljubljana 97 zelo dobro zavedal. Prav nasprotno se je PS EMK — Ljubljana 97 zavedal, da je sodelovanje s kulturno-umetniškimi institucijami bistvenega pomena za realizacijo projekta. Šlo naj bi za produktivno razmerje med umetniškim snovanjem in idejo ter mestom njene realizacije. Med institucionalno in neinstitucionalno kulturo naj bi bili pravzaprav edini možni le sodelovanje ter programsko dopolnjevanje in sinteza. To razmerje pa naj bi bilo, čeprav se sliši še tako paradoksalno, v korist institu-EMK — LJUB LJANA 97 17 dokument št. 3/1 MESTNA OBČINA LJUBLJANA Mestna uprava Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 Trubarjeva 5 61000 Ljubljana Tel: (061) 213 731, 125 33 54 int.220 (Mojca Kumerdej — glavna koodina-torica) Fax: (061) 131 41 79 št.: 10/95 dat: 3. marec 1995 ZAPISNIK 1. PLENARNE SEJE PROGRAMSKEGA SVETA PROJEKTA EVROPSKI MESEC KULTURE — LJUBLJANA 97 Seja je potekala 1. marca 1995 v Mali sejni dvorani na Magistratu, Mestni trg 1, . Seja se je pričela ob 10.30 in se končala ob 12.15. Prisotni: Andrej Blatnik, Matevž Kos, Eda Čufer, Simon Kardum, Diana Koloini, Mojca Kreft, Ženja Leiler, Blaž Lukan, Marina Gržinić, Taja Čepić, Jože Hudeček, Samo Toplak (namesto Zorana Kržišnika), Tomislav Vignjević, Tomaž Brate, Stane Bernik, Peter Gabrijelčič, Jurij Krpan, Braco Mušič, Peter Skalar, Boris Šušteršič, Aleš Vodopivec, Tomaž Bole, Lojze Lebič, Kaja Šivic, Igor Vidmar, Igor Bašin, Bogdan Beniger, Marjan Ogrinc, Brane Rončel, Brane Zorman, Uroš Prestor, Diana Andželić, Srečo Dragan, Marko Košnik Virant, Brane Kovič, Marko Peljhan, Jelka Stergel, Lara Štrumej, Koen Van Daele, Zdenko Vrdlovec, Marko Hren, Brane Mozetič, Klavdija Poropat, Emil Hrvatin ter Branka Lovrečič, Mojca Kumerdej in Boris Martinčič Opravičeni: Tomo Virk, Evald Flisar, Tomaž Toporišič, Nevenka Koprivšek, Alja Predan, Mateja Rebolj, Andrej Rozman, Zoran Kržišnik, Marjetica Potrč, Borut Vogelnik, Igor Zabel, Andrej Hrausky, Miran Mohar, Karel Pollak, Klemen Ramovš, Mitja Vrhovnik Smrekar, Mitja Prezelj, Stojan Pelko, Katra Mirović cionalne kulture. Vsi projekti, tisti, ki so jih predlagali predstavniki institucij v Programskem svetu, in tisti, ki so jih kot neodvisne umetniške produkcije predlagali posamezni ustvarjalci, kritiki, teoretiki itn., naj bi bili izpeljani predvsem v slovenskih nacionalnih in mestnih kulturnih institucijah. Te naj bi s tem soustvarjale projekte in naj bi bile torej bistvenega pomena za realizacijo in operacionalizacijo projekta EMK — Ljubljana 97. Vodilo pri oblikovanju programa EMK— Ljubljana 97 (dokument št. 14) je bilo predvsem kakovost v smislu esteske ino-vativnosti in raziskoval-nosti, k tej pa naj bi prispevale klasične in tudi najbolj avantgardne oblike sodobnega umetniškega izražanja. Klasične in tudi avantgardne produkcije so namreč del zgodovinskega konteksta in tudi hkrati konteksta sodobne, ne le slovenske, ampak tudi svetovne umetniške produkcije. Program naj bi bil namenjen vsem Ljubljančanom oziroma vsem slovenskim državljanom, kajti glede na velikost Slovenije smo pričakovali veliko obiskovalcev tudi iz drugih slovenskih mest in iz tujine. Občinstvo bi lahko v projektih prepoznalo stimulativen profesionalni in strokovni izziv, pa tudi splošen “zeitgeistovski” in specifičen urbani utrip mesta Ljubljana. Predvideno je bilo tudi sodelovanje z institucijami in ustvarjalci zunaj Ljubljane: SNG Maribor, slovenski muzeji, alternativni centri itn. Projekt EMK — Ljubljana 97 naj bi potekal na tako različnih mestnih lokacijah (odprtega in zaprtega tipa) in naj bi obsegal tako različne programske vidike, od klasičnega do avantgardnega, da bi se v njem lahko prepoznalo najširše občinstvo. 18 EMK LJUB LJANA 97 Skratka, naj bi projekt EMK — Ljubljana 97 bil v okviru Ljubljane kot kulturne in državne prestolnice ter Republike Slovenije pomemben produkcijski dejavnik, ki naj bi spodbudil slovensko umetniško ustvarjalnost, okrepil položaj slovenske prestolnice kot pluralnega, (ko)produkcijskega, informacijskega križišča v Evropi ter utrdil in oblikoval infrastrukturne ter institucionalne materialne možnosti za umetniško in kulturno produkcijo v Ljubljani in Sloveniji tudi v času po projektu. Prvi cilj projekta naj bi bil njegov raziskovalni naboj, kajti ukvarjal naj bi se s predstavitvijo sodobne umetnosti in njenim odnosom do širšega mednarodnega konteksta umetnosti in kulture. Drugi cilj naj bi bil novi produkcijski potencial za domačo produkcijo. Tretji cilj naj bi bil infrastrukturna izboljšava dosedanjih institucionalnih in neinstitucionalnih zmogljivosti slovenske kulture in umetnosti. Četrti cilj naj bi obsegal vzpostavitev mreže institucij in posameznikov, medijev in informacij, ki naj bi produktivno trajno zaznamovali slovensko kulturo in komunikacije ter izmenjave z mednarodno javnostjo, tržiščem in institucijami. Peti cilj pa: Ljubljana je že v Evropi, s projektom EMK — Ljubljana 97 pa naj bi svojo vključenost v ta svet tudi produktivno reflektirala (dokument št. 14). Od štirih strukturnih ravni, ki jih je za pripravo in izpeljavo projekta izdelala mestna uprava in s katerimi je bil seznanjen tudi Programski svet EMK — Ljubljana 97, se mestni upravi ni zdelo potrebno od 1. 3. do 3. 10. 1995 vzpostaviti EMK — LJUB LJANA 97 19 Odsotni: Damjan Ovsec, Janez Koželj, Damjan Prelovšek, Brina Jež, Ičo Vidmar, Majda Širca, Marcel Štefančič Potek: 1. Uvodni pozdrav Branke Lovrečič in predstavitev poteka kandidature mesta Ljubljana za projekt Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 (glej: priloga) 2. Predstavitev projektov Evropska prestolnica kulture in Evropski mesec kulture (Mojca Kumerdej) 3. Predstavitev in obrazložitev programsko organizacijske strukture na podlagi priloženih organogramov (Branka Lovrečič) 4. Razprava Marjan Ogrinc je zastavil vprašanje o trajanju projekta in njegovi izvedbi. Branka Lovrečič je poudarila, da je treba najprej oblikovati konceptualno vodilo in program ter se strinjala, da je nujno čim prej določiti tudi termin. Projekt je predviden konec pomladi oziroma v začetku jeseni leta 1997. Glede trajanja projekta je poudarila, da se verjetno ne bomo odločili za manj kot 4 tedne. Srečo Dragan je opozoril na programsko in organizacijsko strukturo in predlagal, da bi bil video v programskem polju Film/Fotografija/ Video in medijska umetnost zastopan kot samostojno področje in ne skupaj z medijsko umetnostjo. Pavle Toplak, ki se je udeležil Programskega sveta namesto opravičeno odsotnega Zorana Kržišnika, je opozoril na ustaljene prireditve, ki so v mesecu juniju, kot je denimo Mednarodni grafični bienale, katerega otvoritev je običajno od 15.—20. junija, zato predlaga začetek Evropskega meseca kulture — Ljubljana 97 v času kresne noči. Simon Kardum je prav tako opozoril na Mednarodni festival odrskih umetnosti, ki se začenja letošnje leto in se bo vsako leto odvijal od konca maja do začetka junija. Brane Kovič je opozoril na pomembnost promocije in na višino sredstev, namenjenih pripravi in izvedbi projekta. Mojca Kumerdej je odgovorila, da naj bi se eden od predvidenih sedmih oz. osmih zaposlenih v Sekretariatu EMK — Ljubljana 97 ukvarjal samo s stiki z javnostjo in promocijsko dejavnostjo. dokument št. 3/3 Branka Lovrečič je opozorila, da se gibljemo v začaranem krogu; sicer drži, da je za oblikovanje programa treba poznati višino finančnih sredstev, vendar pa je glede na to, da je mestni proračun trenutno v fazi priprav na postopek sprejemanja, sprejetje državnega proračuna pa je predvideno za konec marca, še toliko pomembneje pripraviti program, saj se bomo za sredstva lahko potegovali prav na osnovi zasnovanega koncepta in programa. Peter Gabrijelčič je omenil gradnjo Centra sodobne umetnosti kot promocijski projekt v smislu multimedijalne umetnosti; priprava in gradnja bi kot promocija Evropskega meseca kulture trajali dve leti. Center bi zgradili na osnovi mednarodnega arhitekturnega natečaja. Projekt Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 bi bil kot končna izvedba te aktivnosti osrednji dogodek. K temu je treba pritegniti tudi medije, saj je projekt pomemben za celo Slovenijo, ne le za Ljubljano. Konkretno izvedbo gradnje Centra sodobne umetnosti lahko priključimo na evropski projekt Europana. Stane Bernik je opozoril, da bi že na tej seji morali vedeti, kolikšna sredstva so na razpolago. Temeljno vprašanje je namreč samostojnost projekta. Predlagal je tudi, da bi se programsko polje Vizualna umetnost preimenovalo v Likovno umetnost, s čimer so se navzoči strinjali.. Branka Lovrečič je poudarila, da je projekt zastavljen kot avtonomen, koliko nam bo to uspelo, pa bo jasno v mesecu marcu. Sklep: Navzoči so se soglasno strinjali, da je z današnjo sejo Programski svet Evropskega meseca kulture — Ljubljana 97 konstituiran. Sklep: Predsedniško dolžnost Programskega sveta bo opravljala Marina Gržinić. Sklep: Podpredsednika Programskega sveta sta Peter Gabrijelčič in Tomaž Toporišič. Sklep: Koordinatorji programskih polj in nosilci programskih področij so: Tomo Virk — koordinator in nosilec področja literature Tomaž Toporišič — koordinator programskega polja Scenska umetnost in nosilec področja gledališča Simon Kardum — nosilec področja sodobnega plesa Mojca Kreft — nosilka lutkovnega področja Mateja Rebolj — nosilka področja baleta Marina Gržinić — koordinatorica programskega polja Likovna umetnost in nosilka področja sodobne likovne umetnosti še katere z njene strani začrtane ravni (dokument št. 7) . Programski svet EMK — Ljubljana 1997 pa se je vseskozi zavedal te pomembne strukturalne pomanjkljivosti, ki se je tedaj zdela bolj posledica birokratske nekompetentnosti, pa je pravzaprav omogočila prvo dejanje v načrtno zastavljeni občinski obstrukciji projekta. V tem času se je tudi B. Lovrečič, ki je bila od januarja 1995 po pooblastilu župana vodja projekta, aprila 1995 odločila za profesionalno delo mestne svetnice in se umaknila iz projekta EMK — Ljubljana 97. Nadomestila jo je mag. Daša Hribar, ki je postala načelnica Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL, v okviru katerega se je približno junija 1995 znašel po prestrukturaciji mestne uprave (prestrukturiranje prejšnjih sekretariatov MOL) tudi projekt EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 9). Zavedali smo se, da je oblikovanje programa projekta EMK — Ljubljana 97 več kot samo, metaforično rečeno, “lepo-rečno snovanje”, kajti izkušnje so kazale, da ga je iz sedanje izhodiščne oblike in programskih predlogov možno oblikovati v dokončen program samo s strokovno izdelanim elaboratom. To pomeni, da je bilo program mogoče dokončno oblikovati samo z natančnim načrtom potrebnih finančnih sredstev, ki naj bi bila tudi dejansko zagotovljena, ter z njegovo infrastrukturno in institucionalno umeščenostjo v širši kontekst prestolnice. Zato se je PS EMK — Ljubljana 97 odločil potrditi predlagano izdelavo elaborata projekta EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 9). Takšno vodilo pri oblikovanju dokončnega programa projekta naj bi pomenilo upoštevanje dejanskega finančnega in strukturnega stanja pri pripravi in realizaciji začrtanega programa. Programski svet EMK — 20 EMK LJUB LJANA 97 Ljubljana 97 je torej predlagal opustitev ustaljenih načinov koncipiranja tematskih projektov, ki v osnutku obljubljajo prav vse z najbolj bleščečo retoriko in nizanjem množice znanih imen, nato pa se izkaže, da je dejansko realizirani program le slabo tretjina v osnovi načrtovanega programa. Projekta EMK — Ljubljana 97 namreč PS EMK — Ljubljana 97 ni zastavil kot enega od številnih kulturnih projektov, ki se iz leta v leto (bolj ali manj uspešno) potegujejo za finančna sredstva, ampak smo ga uzrli kot največji kulturni projekt slovenske prestolnice in republike, ki je zahteval prav na vseh ravneh izpeljave posebna zagotovila (dokument št. 11). Toda konec avgusta 1995 je bilo delo v zvezi z elaboratom na odgovornost mag. Daše Hribar, načelnice Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL, nenadoma ustavljeno; načelni-ca je tudi napovedala zamenjavo Mojce Kumerdej kot glavne koordinatorice projekta na sestanku koordinatorjev Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 11. septembra 1995 (dokument št. 12). Dva dni po tem sestanku, 13. 9. 19952 (zapisnika koordinatorji PS niso nikoli prejeli, pisal pa ga je posebej za to določen uslužbenec Oddelka), je načelnica mag. Hribarjeva na predsednico Programskega sveta EMK— Ljubljana 97 naslovila 13 vprašanj (dokument št. 13). Gržinićeva je oblikovala STALIŠČA PROGRAMSKEGA SVETA do PROJEKTA EVROPSKI MESEC KULTURE — LJUBLJANA 97, ki so bila hkrati tudi odgovor na vprašanja, ki jih je mag. Daša Hribar, načelnica Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL, v zvezi s projektom naslovila na predsednico Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 14). dokument št. 3/4 Tomislav Vignjević — nosilec področja starejše likovne umetnosti Igor Zabel — nosilec področja sodobne likovne umetnosti Tomaž Brate — koordinator programskega polja Arhitektura/Oblikovanje/Urbanizem Stane Bernik — nosilec področja oblikovanja Janez Koželj — nosilec področja urbanizma Aleš Vodopivec — nosilec področja arhitekture Tomaž Bole— koordinator programskega polja Resna glasba Lojze Lebič — nosilec področja resne glasbe Igor Vidmar— koordinator programskega polja Rock/Etno/Jazz Igor Bašin — nosilec področja rock glasbe Bogdan Beniger — nosilec področja etno glasbe Brane Rončel — nosilec področja jazz glasbe Uroš Prestor — koordinator programskega polja Film/Fotografija/Video in medijska umetnost Marko Košnik Virant — nosilec področja videa in medijske umetnosti Brane Kovič — nosilec področja fotografije Majda Širca — nosilka filmskega področja Miran Mohar — koordinator projekta NSK Marko Hren — koordinator projekta Metelkova Katra Mirović — koordinatorica ustvarjalnosti mladih Brane Mozetič — koordinator ustvarjalnosti gay kulture Klavdija Poropat — koordinatorica skupine Youth Handicaped Deprivileged Emil Hrvatin — koordinator progrmskega polja Publikacije/Kongresi/Simpoziji Brane Rončel je opozoril, da sta terminsko najustreznejši dve obdobji, in sicer maj-junij ter september--oktober. Ker pa je junija veliko priredi-tev, sam predlaga jesenski termin, in sicer zato, da bi se prireditev odvijala izven utečen terminov, s čimer bi ustvarjalni potencial izkoristili za nov kulturni dogodek. Marko Hren je opozoril, da bi bilo treba do začetka prireditve urediti Metelkovo, ki pomeni izjemen potencial, ter predlagal, da se v Programski svet povabi še osebo z republiškega nivoja, npr. ga. Zimškovo, ki bi zastopala južni trakt Metelkove oz. nekoga od muzealcev. Branka Lovrečič je opozorila, da je Marko Hren v Programski svet povabljen kot predstavnik Metelkove kot družbenega gibanja in ne kot predstavnik institucije. 2. Podvajanje številke 13 je povsem kontingentno, toda psihoanalitično gledano upravičeno, kajti zgodovina je serija na videz naključnih dogodkov, ki vsi retrogradno zadobijo smisel, in se natančno umestijo v zgodovini. EMK — LJUB LJANA 97 21 dokument št. 3/5 Boris Šušteršič je predlagal skupnega koordinatorja tudi za programsko polje Kulturnih in družbenih fenomenov. Mojca Kumerdej je odgovorila, da je nepotreben koordinator za polje, v katerega so že tako vključeni koordinatorji kulturnih in družbenih fenomenov, saj gre večinoma za različne kulturne in družbene fenomene, ki bi jih težko zastopal en sam koordinator. Marjan Ogrinc je zastavil vprašanje, ali je treba najprej narediti program ali počakati na odobritev finančnih sredstev, in menil, da je treba določiti termin prireditve. Jelka Stergel je opozorila, da je vprašanje termina povezano z vprašanjem denarja, in sicer v primeru, da je sredstev dovolj, ima prednost jesenski termin, če pa je denarja premalo, potem spomladanski. Branka Lovrečič je še enkrat poudarila, da je treba najprej pripraviti koncept in program. V pripravo proračuna Mestne občine Ljubljana smo predložili 90 mio SIT, vprašanje pa je, koliko sredstev bomo tudi dobili. Tomaž Bole se strinja, da naj bi bil Evropski mesec kulture avtonomen projekt, obenem pa meni, da bi prireditev morala potekati v času, ko v Ljubljani ni veliko kulturnih dogodkov. Pomembno je, komu je projekt namenjen (Ljubljani ali Evropi) in če je projekt avtonomen, potem to pomeni, da bo treba za to priložnost v Ljubljano pripeljati novo publiko. Sam se zavzema, da bi bila prireditev septembra. In če je projekt avtonomen, potem to pomeni tudi več finančnih sredstev iz državnega proračuna. Pri sponzorjih pa je pomemben program, saj se ti odločajo na osnovi le tega. Vrstni red je torej naslednji: avtonomnost, določitev termina izvedbe, program. Brane Rončel, Srečo Dragan, Boris Šušteršič in Stane Bernik se strinjajo z avtonomnostjo projekta. Brane Rončel je poudaril, da je ta projekt priložnost, ki jo je treba čim bolj izkoristiti. Marko Košnik je opozoril, da se pogovarjamo o sredstvih, datumu prireditve in programu, to troje pa je med sabo povezano, zato je zelo težko govoriti o eni sami stvari, denimo o programu ali o datumu, če nič od tega trojega ni še jasno. Če je cilj te prireditve predstavitev Slovenije v srednjeevropskem, če že ne evropskem prostoru, bi bilo nujno treba vedeti, kaj se istočasno dogaja drugod po Evropi. Zastavil je tudi vprašanje, ali ni trenutno naloga Programskega sveta, da deluje kot organ pritiska? Peter Gabrijelčič je opozoril, da se mora država izjasniti, ali podpira projekt ali ne. Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 je namreč nacionalni in ne le lokalni projekt. Mesto Ljubljana v tem primeru prevzema vlogo PS EMK — Ljubljana 97 ni oblikoval le stališč do odgovorov, ampak je dal tudi usmeritve v zvezi s tem, kaj mora do tedaj povsem inertna struktura MOL opraviti, da projekt EMK — Ljubljana 97 še pravočasno izpelje v zastavljenem okviru. Predlagano je bilo, da se v tej fazi realizacije projekta EMK — Ljubljana 97 opravi takojšnja operacionalizacija vseh ravni predlagane programsko— organizacijske strukture, da se zagotovijo glede na programski elaborat potrebna sredstev in da se oblikuje čim širši organizacijski konsenz v zvezi s projektom na vseh umet-niško—kulturnih, družbenih in političnih ravneh v mestu in republiki. Programski svet EMK — Ljubljana 97 je predlagal mestni upravi, naj takoj nadaljuje izdelavo elaborata projekta, ki jo je ustavil MOL, ter se loti reševanja naslednjih vprašanj oz. nalog, ki naj bi prispevale k njegovi kakovostni in večplastni pripravi in izpeljavi: 1. Oblikuje sekretariat oz. pisarno projekta v okviru mestne uprave z natačno določenimi pooblastili in odgovornostmi vseh sodelavcev. 2. Vzpostavi vse načrtovane ravni organizacijske strukture projekta, ob programskem svetu čimprej oblikuje koordinacijski odbor z vsemi načrtovanimi telesi ter imenuje častni odbor . 3. Priskrbi jasna in dokončna zagotovila, da bo projekt financiran iz posebnih sredstev na mestni in republiški ravni, ki ne bodo bremenila sredstev rednega programa kulture in umetnosti. Kot pa je bilo razvidno iz vprašanj, ki jih je izoblikovala 22 EMK — LJUB LJANA 97 mag. Daša Hribar, se mračnemu scenariju obstrukcije projekta ni dalo izogniti; ni se dalo izogniti scenariju, utemeljenemu na strahu pred neodvisno produkcijo, na strahu pred mednarodno produkcijo, na strahu pred tem, da bo projekt, tako kot je bil zastavljen, zanemaril finančne “dolžnosti” do nacionalnih kulturnih institucij (dokument št. 13). Pojasniti je treba, da je bil v nasprotju s to insce-nirano skrbjo za usodo projekta, ki se je manifestirala tako, da je MOL šele septembra 1995 naslovila na PS EMK — Ljubljana 97 venček vprašanj, ta povsem prepuščen Programskemu svetu in njegovi koordinatorici ter njihovi skupni iznajdljivosti in akcijam. Torej je 13 zastavljenih vprašanj mag. Hribarjeve 13. septembra 95 prva konkretna akcija MOL v zvezi s projektom. Po sprejetju projekta EMK — Ljubljana 97 v okviru mestne skupščine in posebej po dodelitvi zagonskih sredstev na osnovi koncepta program projekta, ki ga je pripravil Programski svet EMK — Ljubljana 97(!) junija 1995 v višini 20 milijonov tolarjev se je mestna uprava šele septembra 1995 “nenadoma” začela “zanimati” za projekt in ga hkrati počasi, toda radikalno spreminjati. Na že sklicano 3. plenarno sejo Programskega sveta 3. 10. 1995 (dokument št. 15), ki je pomenila začetek javne ob-strukcije projekta, je župan dr. Dimitrij Rupel v sodelovanju z mag. Hribarjevo, načelnico Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL, povabil nekaj deset dodatno vabljenih (dokument št. 16). Seznam dodatno vabljenih — vsi so bili direktorji nacionalnih kulturnih institucij, ki so bile tako ali tako zastopane v tedanjem Programskem svetu EMK — Ljubljana 97 z najmanj enim ali celo več zaposlenimi iz teh istih institu-EMK — LJUB LJANA 97 23 dokument št. 3/6 Trojanskega konja, kajti projekt zadeva tudi samo državo Slovenijo. Evropski mesec kulture je priložnost, ko lahko posamezne stroke ustvarijo presežek. Sklep: Programski svet projekta Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 je konstituiran po organizacijski strukturi, ki je bila priložena kot delovno gradivo z organizacijsko strukturo EMK — Ljubljana 97 in strukturo Programskega sveta ter s predsednico, podpredsednikoma, koordinatorji programskih polj, nosilci področij in člani, kot so navedeni v sklepu o imenovanju Programskega sveta z dne 27. decembra 1994. Sklep: Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 naj bo avtonomna prireditev. Sklep: Čim prej je treba določiti termin prireditve. Sklep: Do 13. marca naj koordinatorji vseh programskih polj skličejo sestanke svojih programskih polj, na katerih bi poleg vprašanj, navedenih v posebnem tekstu, namenjenim koordinatorjem, obravnavali predvsem termin prireditve in konceptualno vodilo. dokument št. 4/1 cij, je razviden iz zapisnika 3. seje PS EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 17). Povabljeni so bili na pobudo dr. Rupla in mag. Daše Hribar, načelnice Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL, hkrati pa zaprošeni, naj postanejo člani PS EMK — Ljubljana 97; seznama in tega dodatnega povabila dotedanji člani PS EMK— Ljubljana 97 niso prejeli niti v vednost. Predsednica PS EMK — Ljubljana 97 je bila o tej odločitvi tudi sama dodatno obveščena ali, kot se je takšnim metodam reklo v socializmu, postavljena pred dejstvo, da se bomo “srečali na nekoliko širšem sestanku” (dokument št. 16). Direktorjem nacionalnih kulturnih institucij v Ljubljani sta župan in načelnica predstavila novo izhodišče oz. koncept ali mnenje mestne uprave glede nadaljnje, uspešnejše operacionalizacije projekta (dokument št. 17). Tako je Programski svet v svoji 3. plenarni (“razširjeni”) sestavi sprejel predloge za reorganizacijo projekta, ki sta jih predlagala župan in načelnica (dokument št. 17). Predlagala sta oblikovanje dveh novih teles, Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 in Koordinacijskega odbora — EMK Ljubljana 97 (dokumenta št. 17 in št. 19). Oblikovanje odborov je bilo v celoti zastavljeno v okviru MOL in brez sodelovanja članov PS EMK — Ljubljana 97. Dejansko oblikovanje Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 (v nadaljevanju tudi PO EMK — Ljubljana 97) bilo v popolnem nasprotju, prvič z ustno in nato pisno shemo oblikovanja projekta (dokumenti št. 19, št. 21 in št. 22). Posebej zaskrbljujoč za usodo projekta je bil Sklep o imenovanju Programskega odbora projekta EMK — Ljubljana 97, ki ga je dne 9. 11. 1995 podpisal župan dr. Dimitrij Rupel (dokument št. 23). 24 E M K LJUB LJANA 97 Ustanovitev Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 naj bi omogočal lažjo operacionalizacijo realizacije projekta; štel naj bi 15 članov in ne sedemdeset kot dotedanji PS EMK — Ljubljana 97. Iz debate na 3. plenarni seji PS pa je razvidno, da je bila reorganizacija projekta “potrebna”, predvsem ker naj bi v Programskem svetu obstajala močna avtonomi-stična tendenca in ker naj bi se v koncepciji projekta čutil močen zasuk v neodvisno sceno; nasprotno pa so nekateri na novo povabljeni člani zastopali t. i. integralistični koncept, pri katerem naj bi bil poudarek na kulturnih institucijah. Ob Programskem odboru pa naj bi Programski svet, kot je to bilo povedano na 3. plenarni (razširjeni) seji PS, postal vrsta foruma, skupščina projekta; sestavljalo ga je vendarle 70 strokovnjakov, ki so oblikovali 9 programskih umetniških in kulturnih polj projekta (dokument št. 17) . Za hipec si oglejmo, kakšno avtonomijo je zagovarjal Programski svet projekta EMK — Ljubljana 97. Avtonomijo Programskega sveta so njegovi člani vedno razumeli kot avtonomijo stroke, ki brez političnih igric, zakulisnih manevrov in trenutnih političnih interesov oblikuje program ter katere vodilo so kakovost, strokovnost, širina, estetska izzivalnost, poglobljenost itn. Programski svet je bil telo, ki naj bi strokovno in avtonomno odločalo o vsebini programa, in to samo v tesni povezavi z drugimi strokovnimi in organizacijskimi ravnmi, predvsem s tistimi telesi, v katera naj bi bile vključene institucije, in s t.i. sekretariatom EMK — Ljubljana 97. Tisto, kar pa je še pomembnejše pri tej avtonomiji in se je zaradi političnih potreb pozabljalo, pa ni bil samo poudarek na avtonomiji PS, ampak poudarek na avtonomiji pro-EMK — LJUB LJANA 97 25 dokument št. 5/1 MESTNA OBČINA LJUBLJANA Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 Trubarjeva 5 61000 Ljubljana Tel: (061) 213 731/125 33 54 TeL: (061) 131 41 79 Št. : 41/95 Dat: ll.aprill995 jekta. Ni šlo namreč zgolj za programsko, ampak tudi za finančno integriteto projekta, kar pomeni za zahtevo po zagotovilu, da bo projekt ne glede na trenutne zahteve politike deloval v skladu s sprejetimi načeli in realiziral sprejeti program, za katerega naj bi bila dana finančna zagotovila (dokumenti št. 3, št. 5 in št. 14). Toda ta razlaga je bila popolnoma preslišana, oblikovanje Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 pa s pozicije mestnih oblasti razumljeno kot discipliniranje “podivjane” neodvisne in/ali alternativne scene, ki naj bi si s pomočjo Programskega sveta hotela projekt prisvojiti. Mimogrede naj omenim, da so bili v Programskem svetu, ki je štel prvotno 70 strokovnjakov, ti v 90% primerih zaposleni v osrednjih slovenskih in mestnih kulturnih institucijah, res pa je, da je bila med temi strokovnjaki v PS samo peščica vodilnih ljudi oz. direktorjev. Drži tudi to, da je bila boljša operacionalizacija projekta EMK — Ljubljana 97 nujno potrebna, kajti v vseh mesecih delovanja PS EMK — Ljubljana 97 mestna uprava ni, in zdaj to lahko zavestno zapišem, načrtno spodbudila predvidene sheme delovanja projekta tudi na drugih ravneh. Na nepravilnosti oblikovanja Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 23) je trojica Gržinićeva, Hren, Mohar opozorila sprva s pismom, naslovljenim na župana dr. Dimitrija Rupla 23.11. 1995 (dokument št. 24). PROJEKT EVROPSKI MESEC KULTURE - LJUBLJANA 97 Sinopsis koncepta projekta: izhodišča, finančna struktura, program posameznih programskih polj. I. IZHODIŠČA Projekt Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 naj bi bil programsko, finančuo in organizacijsko avtonomen, kot vzporeduo dogajanje pa naj bi vključeval tudi nekatere že utečene prireditve v Ljubljani. Projekt, ki naj bi Ljubljano predstavil kot sodobno urbano produkcijsko središče in prestolnico države SloveuijeTbi kot prevodnik med domačo in tujo produkcijo utrdil umetniško produkcijo Ljubljane - in s tem seveda tudi Slovenije - ter njeno obstoječo sociako-kulturno mrežo delovanja v evropskem okviru. Osnovna teza je, da naj bi projekt utrdil in hkrati prevrednotil intermediamo pozicijo Ljubljane, hkrati pa prispeval k oblikovanju ujeue materialne inrrastruklurne mreže po zgledu evropskih mest (institucije, organizacijske oblike). Ljubljana naj bi s tem projektom reflektirala in konceptualizirala povabljene evropske produkcije, kar naj bi potekalo na izključno profcsionaino-prograniskili temeljili. Ljubljana se nahaja na križišču med različnimi krnturnhrii produkcijami, ki pa danes niso le polarizrrane na osi Vzhod-Zahod, pač pa tudi glede na odnos zunaj-zuotraj (multikulturalnost posameznih nacionalnih držav, neodvisna nacionalna kultura itd.) Koncept predstavitve in realizacije projekta Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 naj bi se osredotočil prav na te dinamične, produktivne (a-tipičue) polarnosti ter ravni umetniškega in kulturnega dogajanja v Evropi. "Integracija" v evropski prostor naj bi se izvršUa z dodatno urbanizacijo Ljubljane ter z njeno politiko odprtega produkcijskega mesta, ki z internacionalizacijo lastne produkcije še najbolj natančno zaobjame njen notranji specificum in identiteto. V pismu je trojica poudarila: 1. Imenovanje članov Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 ni niti vsebinsko niti formalno-proceduralno skladno z nobeno od predstavljenih shem preoblikovanja 26 EMK — LJUB LJANA 97 celotnega projekta. Pri tem sklepu nista upoštevana niti predlog, ki je bil ustno predstavljen na tretji (razširjeni) plenarni seji Programskega sveta EMK — Ljubljana 97, prav tako pa tudi ne pisni predlog, ki ga je izoblikovala mag. Daša Hribar, upoštevajoč drugi sklep tretje (razširjene) plenarne seje Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 19). 2. Ugotovili so, da so bila pri oblikovanju PO EMK — Ljubljana 97 kršena osnovna načela delovanja kakršnega koli javnega telesa v parlamentarni demokraciji. Na sejah zakonitega telesa v parlamentarnih demokracijah so brez pripombe sprejeti sklepi oblika obveznega nadaljnjega ravnanja in delovanja (!). 3. Trojica se je spraševala tudi o vsebinski in formalni ustreznosti drugega dela Sklepa o imenovanju Programskega odbora: A/ Kdaj je bil izoblikovan Izvršni odbor projekta, saj o takšnem odboru do pričujočega sklepa o imenovanju nikoli ni bilo govora. B/ Zakaj naj bi Programski odbor EMK — Ljubljana 97 pripravil osnutek programa projekta, ko pa je tega že izoblikoval Programski svet? C/ Če se bo Programski odbor v takšni ali drugačni sestavi vendarle lotil vnovičnega oblikovanja osnutka programa projekta, kdo bo potem oblikoval dokončni program projekta EMK — Ljubljana 97? D/ Kakšno je razmerje med vsemi temi telesi in Programskim odborom EMK — Ljubljana 97? (dokument št. 24) Po sklicu 1. seje Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 1. 12. 1995 (dokument št. 25) pa se je trojica odločila za EMK — LJUB LJANA 97 27 dokument št. 5/3 odstop. Glavni razlog za odstop Gržinićeve, Hrena in Moharja iz Programskega odbora 1. 12. 1995 je bila seznanitev z Osnutkom Poslovnika o organizaciji, pristojnostih in delu organov za izvedbo projekta na prvi seji PO EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 26). Poslovnik naj bi bil namreč, kot je bilo sklenjeno na 3. plenarni seji Programskega sveta, najpomembnejši dokument delovanja, formalna osnova za odločanje in ravnanje pri celotnem projektu, z njim naj bi bile natačno določene pristojnosti vsakega posameznega organa projekta. Pripravljen kot Osnutek in fotokopiran v nekaj izvodih je bil Poslovnik (gotovo z razlogom) prinesen na prvo sejo Programskega odbora 1. 12. 1995; čeprav na tej seji ni bil formalno razdeljen (razlog za to vidim v nepričakovanem poteku razprave trojice), so se posamezni člani Programskega odbora le seznanili z osnutkom Poslovnika. Osnutek Poslovnika (dokument št. 26), ki so ga potem hoteli skriti npr. z interpretacijami “po pomoti je prišel na sejo”, je na najbolj evidenten način nakazal smer razmišljanja in delovanja uprave MOL v smislu sistematičnega in dokončnega odpravljanja avtonomije stroke ter prvotnega koncepta projekta EMK — Ljubljana 97 kot sintetičnega strokovnega organizma, ki hoče na izključno strokovnih temeljih predstaviti najboljše v institucionalnem in/ali neodvisnem snovanju v Sloveniji, tudi v odnosu do mednarodne produkcije. Pomenbno je tudi to, da je osnutek Poslovnika vseboval člen, iz katerega je bilo jasno videti, da bo po sprejetju takega poslovnika sledila razpustitev Programskega sveta (!) — (dokument št. 26); način utemeljitve kompetenc posameznih organov v projektu pa je kazal na jasno netransparent- 28 EMK LJUB LJANA 97 nost projekta v prihodnosti in na njegovo premestitev iz prejšnjega strokovnega konteksta (ki ga je zagotavljal Programski svet EMK — Ljubljana 97) v politični kontekst oz. v vlogo paravana tudi za finančne in ne samo politične mahinacije mestne oblasti. Ker so bile spremembe, ki sta jih napovedovala Sklep o imenovanju Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 23) in Osnutek Poslovnika o organizaciji, pristojnostih in delu organov za izvedbo projekta (dokument št. 26), tako radikalne za nadaljnjo programsko, organizacijsko in finančno realizacijo projekta EMK — Ljubljana 97, se je predsednica PS EMK — Ljubljana 97 v dogovoru z glavno koordinatorico projekta in brez pooblastila župana odločila, prvič, z vso dokumentacijo seznaniti člane Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 28), ter drugič, sklicati 4. plenarno sejo Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 15. 12. 1995 (dokument št. 30). V kratkem času sta si sledila dva županova odgovora; eden je bil namenjen trojici in je v njem sicer “benevolentno”, toda jasno definiral kompetence teles znotraj EMK — Ljubljana 97 ter mestnoupravno prisvojitev prav vseh ravni odločanja v zvezi s projektom (dokument št. 29), drugi pa članom PS EMK — Ljubljana 97, katerim je odsvetoval udeležbo na legitimno sklicani 4. plenarni seji PS EMK — Ljubljana 97 ter prav tako jasno nakazal, da od zdaj naprej ne bo več pripravljen tolerirati sprememb ali nenapovedanih potez v zvezi z novo usmeritvijo projekta EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 31). Sporočilo za javnost z dne 10. 12. 1995, ki so ga ob Gržini-ćevi, Hrenu in Moharju podpisali tudi Čuferjeva, Kumerdeje-va in Vogelnik, je natančno seciral vsa programska in politič-EMK — LJUB LJANA 97 29 dokument št. 5/4 DJ. TROGRAM POSAMEZNIH PROGRAMSKIH POLJ Programski svet EMK-Ljubljana 97 od 1. plenarne seje, 1. marca 1995, deluje po posameznik programskih poljih. Doslej sta bili sklicani 2. seji koordinatorjev programskih polj in nosilcev področij ter dve seji skupine, ki pripravlja globalni koncept projekta in je tudi oblikovala sinopsis koncepta projekta, Posamezna programska polja so na svojih sejah oblikovala programske predloge za posamezna področja. LITERATURA - koordinator Tomo Virk Umestitev Evropskega meseca kulture v leto 1997 je priložnost za preseganje ustaljenih načinov književnih predstavitev in izmenjav, kot jih poznamo v Sloveniji ter obenem za odločnejši poseg v evropski književni prostor. Vsebinsko je program utemeljen na potrebi po povezavi med slovensko in tujo književno umetnostjo in na želji, da bi zaznamovala tudi občinstvo onkraj slovenskih meja. Program je zastavljen tako, da bi umestil slovensko književnost in. slovensko, a še posebej ljubljansko duhovno okolje v evropski horizont, ki bi ga kajpak načrtovane akcije opazno sooblikovale, Vzpostavljanje evropske mreže kjiževnih energij bo naletelo na dober odziv ne le v Sloveniji, temveč tudi v evropskem kulturnem prostoru, saj ustvarjalci iz najrazličnejših okolij in držav večkrat ugotavljajo, da je med njimi premalo stika in da se posvečajo bolj spoznavanju "velikih" literatur in kultur kot tistim, ki nas obdajajo, pa Če je to upravičeno ah Realizacija ciljev bi potekala v naslednjih fazah; I) Ustanovitev literarne revije Emona z mednarodnim uredniškim odborom, ki naj bi izhajala štirikrat letno. Ime Emona bi dovolj diskretno opozarjalo na zgodovinsko prisotnost Ljubljane skozi tisočletja, hkrati pa bi bilo sprejemljivo (izgovorljivo) za vse evropske jezike, kar nikakor ni nepomembno. Prva številka bi lahko izšla že letos jeseni tako da bi do leta 1997 zagotovili izzid vsaj 7 številk, s čimer bi bil skupni duhovni prostor že vzpostavljen. Začetek promocije revije bi lahko stekel že na ustreznih prireditvah letos jeseni (Vileuica, festival Mesto žensk...) Revija bi z izhajanjem nadaljevala po letu 1997, v ta namen bo mogoče pridobiti tudi ustrezno mednarodno podporo (Fundfor Central and East European Book Projects, Books and reading projekt pri Svetu Evrope, Phare ipd.). Za uredniški odbor člani polja že pridobivajo znana imena iz drugih dežel saj je najustrezneje, da ima revija v določenem kulturnem okolju svojega "predstavnika", ki skrbi za pritok literarnih besedil in hkrati predstavlja revijo bralnemu občinstvu v svoji državi. Posebna pozornost bo veljala srednjeevropskemu kulturnemu prostoru, katerega avtorji še niso dostopni v prevodih. Revija bo racionalno zasnovana, sodelavci bodo plačani z izvodi (kar je tudi način širitve publikacije v druga okolja), ključna stroška bosta tisk hi pošiljanje revije (poštnina), hi sicer na naslove evropskih pisateljskih društev, kulturnih centrov, ustreznih univerzitetnih programov, revij iti založb s sorodno zasnovo. Začetek projekta: Takoj, ko bodo zagotovljena sredstva. Po idealnem rokovniku bi prva številka lahko izšla septembra 1995. dokument št. 5/5 2)RačunahtiŠko literarno omrežje Projekt izhaja iz razmišljanj ob praktičnih težavah , s katerimi bi se utegnila srečati poprej opisana revija. Sodobna tehnologija namreč omogoča dostavo datotek po elektronskih zvezah prek modema, kar bi poenostavilo uredniško delo pii reviji, saj bi v Ljubljano prispela že besedila, pripravljena za tiskarski postopek - korekture so nepotrebne, saj besedilo korigirajo že v matični državi, kjer poskrbijo tudi za prevod v angleščino. Razmišljanje v tej smeri je pripeljo tudi do spoznanja, da novi mediji omogočajo demokratizacijo kulturnega prostora. Zbiranje literarnih besedil na računalniškem omrežju omogoča vsakemu bralcu, ki ima dostop do modema, da sam oceni kvaliteto literarnega dela, kije na voljo, in da mu doda tudi svoj komentar. V sodelovanju s strokovnjaki naj bi ustanovili računalniški naslov, na katerem bi bilo mogoče puščati svoje pisne izdelke za branje iu morebitne komentarje, in ki bo omogočal interesentom, da spremljajo literaturo v najrazličnejših oblikah in usmeritvah. Začetek projekta: takoj, ko bodo zagotovljena ustrezna tehnološka (računalniška in telefonska) sredstva in strokovna podpora. 3) Sklepno srečanje sodelavcev revije V času EMK- Ljubljana 97 je v načrtu skupno srečanje najpomembnejših sodelavcev revije v Ljubljani. Vsak bo predstavljen s svojim bralnim/govoinim programom, vsi skupaj pa bodo sodelovali na simpoziju, katerega natančna tema bo določena naknadno, dotikala pa se bo specifik evropske kulture, še posebej v razmerju na eni strani do Amerike, na drugi strani do preostalega sveta. Začetek projekta: Glede na izkušnje bi bilo treba ptičeti z vabljenjem sodelujočih najkasneje do konca leta 1996. na dogajanja v zvezi s projektom, način delovanja MOL in njenega župana pa označil kot obliko avtoritarne prakse (dokument št. 32). Odstopna izjava trojice in pozneje Sporočilo za javnost sta kot čisti etični dejanji spodbudili druge člane Programskega odbora, da so tudi oni zahtevali oblikovanje novega Poslovnika. Odstopna izjava je funkcionirala kot točka prešitja, ki je omogočila članom Programskega odbora EMK — Ljubljana 97, da zahtevajo jasno in legalno formalizacijo svojega dela in natačno določene pristojnosti. V tako spodbudnem ozračju se je trojica na povabilo Tomaža Toporišiča, novoizvoljenega predsednika Programskega odbora EMK — Ljubljana 97, odločila kljub še ne preklicanemu odstopu (pogoj za to je bil sprejetje ustreznega Poslovnika) sodelovati na sejah PO z drugimi člani, in sicer zato, da bi izoblikovali ustrezen poslovnik dela (preimenovan v Pravilnik), ki naj bi za naprej urejal projekt vsebinsko, organizacijsko in finančno projekt na strokovnih in politično transpare-ntnih temeljih. S skupnimi močmi je bil takšen predlog Pravilnika izoblikovan in soglasno sprejet na eni od rednih sej Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 v obdobju december 1995/ januar 1996 in poslan v podpis županu MOL. Po županovih zagotovilih, ki smo jih vsi dobili pred začetkom preoblikovanja Poslovnika, je bilo rečeno, da bo mestna uprava (in župan MOL) sprejela takšen pravilnik, kakršnega bo PO EMK — Ljubljana 97 izoblikoval. Toda ta “pulp-fiction” — kronologija je doživela svoj konec 5. februarja 1996, ko so člani Programskega odbora na redni seji PO nekaj več kot mesec dni po soglasnem spre- 30 EMK LJUB LJANA 97 jetju predloga Pravilnika dobili podpisan Pravilnik o organizaciji, pristojnostih in delu organov za izvedbo EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 33), ki je bil v vseh treh najpomembnejših elementih, vsebinskem, organizacijskem in finančnem, neustrezen oz. je vseboval povsem preoblikovane temeljne člene na seji PO EMK — Ljubljana 97 soglasno sprejetega predloga Pravilnika. V tej verziji podpisanega Pravilnika z dne 31.1.96 (dokument št. 33) spet ni bilo jasno, kot je pokazala razprava o Pravilniku na 11. seji Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 z dne 12. 2. 1996 (dokument št. 34), kdo sprejme dokončni program celotnega projekta, saj naj bi PO sprejemala in usklajevala samo predlog programa, direkcija projekta pa naj bi skrbela tudi za umetniško celovitost; v sestavi direkcije se je namreč pojavila instanca umetniškega direktorja (po predsednici PS in predsedniku PO ali kot pravijo, v tretje gre rado ...). V zvezi s financami je bilo v podpisanem Pravilniku z dne 31.1.96 (dokument št. 33) tudi veliko drugih nejasnosti. Za podpisnika računov iz sredstev, ki jih bo za projekt prispevala MOL, je bil določen župan, nikjer pa ni bilo razvidno, kdo podpisuje račune, ki bodo plačani iz drugih virov, recimo sponzorskih, državnih itd.; resno skrb je zbujal tudi povsem nov 15. člen pravilnika, ki je dajal županu nenavadno moč, saj se je glasil takole: “V primeru neupoštevanja členov tega pravilnika župan lahko razreši člana PO in ga zamenja z drugim” (dokument št. 33). Prav 15. člen v Pravilniku z dne 31.1.96 (dokument št. 33), ki ga v osnutku Pravilnika, kakršnega je sprejel PO EMK — Ljubljana 97, ni bilo, je omogočal dokončno izpeljavo že omenjene in spoznane avtoritarne drže župana MOL v okviru dela organov projekta. O EMK — LJUB LJANA 97 31 dokument št. 5/7 tem, da nekdo ne upošteva določil Pravilnika, se župan ne bi mogel osebno prepričati, ker ni bil član PO, sam pa se sej redno ni udeleževal. Da lahko župan deluje v skladu s 15. členom, mu “nekdo” mora opisati in pripraviti elemente za tovrstno ravnanje, ki bodo privedli do razrešitve in zamenjave člana PO. Ker pa takšna posredniško definirana instanca v 15. členu Pravilnika ni bila omenjena, mu je to omogočalo še bolj avtoritarno vedenje. Z druge strani je bilo takšno določilo nesmiselno (tudi s popravki), kajti delo PO je bilo strokovno in ne politično, strokovnega dela pa se ne da politično ocenjevati, disciplinirati ali popravljati. V okviru PO pa so bili na voljo proceduralni elementi, ki so samemu PO dovoljevali, da je v razpravi tudi s preglasovanjem “uskladil” delo članov PO. Po Pravilniku z dne 31. 1. 96 (dokument št. 33), ki tokrat ni bil na skrivaj odtujen ali po pomoti poslana naslov vsakega posameznega člana, kot je to bilo pojasnjeno v zvezi z Osnutkom Poslovnika, je bilo razvidno, da Programski odbor samo usklajuje predloge programa projekta, program pa bo očitno sprejel nekdo (neimenovani) drugi. Člani Programskega odbora so na svoji redni 11. seji dne 12. 2. 1996 (dokument št. 34) sklenili, da takega pravilnika ne bodo sprejeli, in zahtevali, da župan MOL podpiše soglasno sprejet predlog PRAVILNIKA. Postavljen pred zid ne samo od trojice ali šesterice članov, ampak od celotnega Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 se je MOL z županom na čelu odločilo za popolno obstrukcijo projekta EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 36) ter za razpustitev Programskega sveta in Programskega odbora projekta EMK — Ljubljana 97 (dokumenta št. 38 in št. 39). Župan je preklical ime- 32 EMK LJUB LJANA 97 dokument št. 5/8 novane člane Programskega odbora projekta in z napovedanimi spremembami načina, na katerega naj bi se v prihodnosti oblikoval program projekta in organiziralo njegovo vodenje, spodnesel dotedanji izoblikovani koncept projekta (dokument št. 36). S tem dokumentom je župan mesta Ljubljana, zato da bi prikril lastno odgovornost za popolno obstrukcijo projekta, ko je ta bila razkrinkana tudi javno, na okrogli mizi v Cankarjevem domu začel krimina-lizirati posamezne člane PO in PS EMK — Ljubljana 97. Dr. Dimitrij Rupel je s pismom z dne 29. 2. 1996 (dokument št. 36) začel prikrivati dejstva in blatiti posamezne člane PS EMK — Ljubljana 97, da bi tako prikril dejstvo, da je popolnoma uničil in izničil prvotno zastavljeni projekt EMK — Ljubljana 97. Ob razpustitvi programske strukture EMK — Ljubljana 97 je šesterica 4. 3. 1996 sklicala tiskovno konferenco. Pred njo je predsednica PS EMK — Ljubljana 97 vse člane tega legalno izvoljenega telesa obvestila o možnih scenarijih, ki naj bi tej popolni obstrukciji projekta sledili (dokument št. 37). Kot je to poudaril dr. Rupel že med okroglo mizo o projektu EMK — Ljubljana 97 v Cankarjevem domu v Ljubljani, organizirani tik pred popolno obstrukcijo projekta EMK — Ljubljana 97, naj bi se Gržinićeva — skupaj z Miranom Mohorjem in Markom Hrenom skušala finančno okoristiti s projekom in si prisvojiti za lastne potrebe 20.000.000 tolarjev. Delo članov Program-skega sveta in Programskega odbora je bilo oblikovati konkreten program. Predloge posameznih projektov, skupaj s finančno oceno projektov, ki so bili ovrednoteni glede na projekt, medij in mesto njegovega izvajanja, na od 1.000.000,00 do 30.000.000, 00 tolarjev, je pri- EMK — LJUB LJANA 97 33 dokument št. 5/9 ROCK/ETNO/JAZZ - koordinator Isor Vidmar Program bo vključeval vrhimske izvajalce jazza, ročka, etiio in telmo glasbe iz Slovenije in sveta in bo kot tak pomenil prvovrstno mednarodno atrakcijo za publiko in medije ter enega pomembnih označevalcev specifike EMK - Ljubljana 97 glede na pretekle Evropske mesece kulture v drugili evropskih mestih. Program hkrati nadaljuje in nadgraduje obstoječe prireditve in njihovo bogato tradicijo -Mednarodni jazz festival, Novi rock, Drugo godba. Tak program oz, tisti njegov deL ki presega okvire že obstoječih prireditev, se lahko v veliki meri (do 80 %) samofinancira , a le ob prepostavki investiranja v infrastrukturo (izboljšava, ureditev starih in novih prireditvenih prostorov) ter v domaČo in mednarodno promocijo/ propagando (Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška). Program ima zaradi svoje množičnosti (30 000 - 40 000 obiskovalcev, od tega 15-20% iz tujine) in societetne narave številne sekundarne gospodarske učinke. Program: 1) osrednja prireditev bi pomenila novo kvaliteta za Ljubljano in Slovenijo. Euo oz. dvodnevni festival na prostem (Stadion Bežigrad, hipodrom Stožice) bi vzpostavil prireditveni okvir, ki je v Evropi prisoten desetletja. 2) 3-4 srednj eveliki koncerti, v navezavi na obstoječe prireditve (Mednarodni jazz festival, Druga godba), ki bi jih bilo mogoče izpeljati v Križankah, Gallusovi dvorani CD-j a, Hali Tivoli. 3) Showcase - "izložbeni" koncert slovenskih izvajalcev novega ročka v Križankah, 4) Glasbeno scenski projekt skupine Laibach kot daleč najbolj zuane slovenske (in srednje/vzhodno evropske) mednarodne skupine (Križanke oz. Cankarjev dom). 5) 12-15 klubskih koncertov ter nastopov ua mestnih ulicah in trgih - projekt glasbene družabnosti v mestu 6) Evro-tehno-rave 7) Udeležba v pripravi in programu projekta Centra sodobne umetnosti/kulture 8) Program medijske animacije: snemanje video-spotov, radijskih spotov/oddaj o glasbenem programu EMK-Ljubljana 97 in o domačih izvajalcih, kar bi pomenilo promocijo v domačih in Še posebej tujih medijih, vključno na satelitski TV; projekt je mišljen v sodelovanju s TV Slovenija ter z zasebnimi mediji. 9) Okrogla miza - workshop z mednarodno udeležno na teme: - vpliv globalnih medijev, posebej MTV-ja na lokalno glasbeno produkcijo- reprodukcijo - vloga jazza-rocka-ema-tehna-množičue glasbe v socio- kulturni mreži srednjevropskih mest (Gradec, Dunaj, Praga, Bratislava, Zagreb, Reka , Budimpešta) 10) Program vzpostavitve računalniško - informacijske mreže, ki bi povezovala dvorane, klube, izvajalce in organizatorje v slovenskem in širšem prostoru 11) izdaja predstavitvenih publikacij o zgodovini jazza, ročka, tclina ... v Ljubljani in Sloveniji. pravila večina članov omenjenih teles. Niti eden od predlaganih projektov, ki so bili predlogi konkretnih članov omenjenih teles PS in PO, ti pa so hkrati direktorji institucij, umetniški direktorji, umetniški kritiki, režiserji, umetniki itd. ni bil takšen, da bi slednji ponujali v realizacijo svoj projekt; vsi omenjeni člani so bili predlagatelji zasnove ali ideje projektov, oz. ko so bili posamezni projekti predlagani kot produkcija določene institucije, je ta bila navedena tudi kot organizator projekta. Predlagani projekti so bili simpoziji, multimedijske razstave, pregledne razstave, gledališki in glasbeni festivali in drugo. To je bila tudi konkretna naloga Programskega sveta in Programskega odbora, ki sta bila imenovana za oblikovanje predloga programa, ne pa za to, da funkcionirata kot žirija. Razpis oz. povabilo za dodatne projekte EMK — LJubljana 97 je izšel v javnosti šele marca 1996. Gržinićeva je kot idejna nosilka in ne kot organizatorica projekta, predlagala v okviru polja LIKOVNA UMETNOST PS, katerega članica je bila skupaj z Z. Kržišnikom, I. Zabe-lom, T. Čepič, M. Potrč, B. Vogelnikom in J. Hudečkom, realizacijo multimedijske razstave. Predlagala je, da bi v okviru EMK— Ljubljana 97 izpeljali mednarodno multimedijsko razstavo z najnovejšimi dosežki na področju novih medijev : internet, CD-rom. Projekt je finančno ocenila v višini 20.000.000 tolarjev. Toda takšnih predlogov je bilo najmanj 100. Po tej logiki bi bilo možno zapisati, da si je M. Rotovnik, direktor Cankarjevega doma v Ljubljani, ki je bil član Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 in je v imenu Cankarjevega doma predlagal program in organizacijo projektov za EMK — Ljubljana 97 v višini približno 100.000.000 34 EMK LJUB LJANA 97 dokument št. 5/10 tolarjev, želel prisvojiti denar oz. se finančno okoristiti s projektom! Po tej logiki bi lahko rekli, da se je Tomaž Toporišič, predsednik Programskega odbora EMK — Ljubljana 97, ki je programsko in finančno predlagal realizacijo gledališkega festivala EXODUS (kot eden od njegovih idejnih nosilcev) v okviru EMK — Ljubljana 97, želel okoristiti s projektom. To so bili samo predlogi za program multistruktural-no zastavljenega koncepta EMK — Ljubljana 97, o katerih po PRAVILNIKU o organizaciji projekta, sprejetem in podpisanem 31. 3. 1996 od župana dr. Rupla, tako ali tako ne bi odločal Programski odbor, še najmanj Programski svet EMK —Ljubljana 97; po Pravilniku z dne 31. 1. 1996 je PO samo usklajeval predloge programa celotnega projekta, odločitev o dokončnem programu pa naj bi sprejel nekdo (neimenovani) drugi (dokument št. 37). Če bi bil župan zares zaskrbljen za projekt, oz. za možnost, da se, povzemamo, “Umetniki !? znotraj teles projekta finančno okoristijo s projektom za svoje zasebne potrebe” (dokument št. 36), potem bi moral pri imenovanju PO zahtevati, da ta funkcionira kot žirija. Pri tem pa niti eden od članov PO ne bi mogel v okviru svoje institucije ali samostojno predlagati kakršnega koli projekta za EMK — Ljubljana 97. EMK bi se zgodil brez programa Cankarjevega doma in drugih nacionalnih ustanov, saj so njihovi direktorji ali drugi zaposleni kadri v teh institucijah bili člani PO, in prav tako brez številnih drugih neodvisnih projektov, festivalov, razstav itd., ki so jih predlagali člani PO EMK — Ljubljana 97. Ob razpustitvi programske strukture EMK — Ljubljana 97 je šesterica sklicala tiskovno konferenco ter v Sporočilu za javnost št. 2 z dne 3. 3. 1996 natančno analizirala trenutno FILM/FOTOGRAFIJA/VID EO IN MEDIJSKA UMETNOST - koordinator Uroš Prestor 1) Premiera enega zanimivejših filmov v sodelovanju z evropsko akademijo F1PRESCI, na kateri bi bil prisoten tudi del filmske ekipe. 2) Organiziranje filmske šole-delavnice, ki bi jo vodil pomemben filmski ustvarjalec (režiser, scenarist), udeležili pa bi seje izbrani študenti-štipendisti evropskih akademij, kar vključuje mesečno Štipendijo in bivanje. 3) Mesec evropskega filma 4) Natečaj kratega filma 5) Gostovanje cue izmed velikih razstav ob 100 letnici filma 6) Izzid posebne številke Ekrana, lahko v koprodukciji z Masko, Formartom iu Mziiiom. 7) Skupni projekt likovnih umetnikov in mlajših slovenskih režiserjev: likovnik nariše plakat, režiser posname kratek spot. S)Soemanjc glasbenih spotov % lokalnimi skupinami pod pokroviteljstvom eiie velikih diskografškui hiš in njihovo ekskluzivno predvajanje na TV. Video Smiselne so samo prireditve, ki so naravnane tako, daje možna hkratna primerjava slovenske video in medijske umetnosti z evropsko. l)Avtorska predstavitev video del. Izbor se zaupa tujemu selektorju, ki izbere med slovensko in evropsko video produkcijo, nastalo v obdobju med 1995-97. 2) Projekt Telekinetične interaktivne lokacije, postavljene na različnih točkah mesta Ljubljane. Gre za avdiovideologovizijo v okviru IntArt - skupnega projekta Italije, Avstrije in Slovenije. Projekt-bi potekal na osi Jrst-Ljubljana- Dunaj, ob tem pa naj bi namesto klasičnega kataloga izšel katalog v obliki CD-roma. Projekt seje v eni točki že začel realizirati v delu Rotas-Cyberland, ki raziskuje in gradi digitalne modele Plečnikove arhitekture. To bi bilo mogoče pri dodatni obdelavi struktur dokončati kot Art Internet projekt in ga poslati v internet komunikacijsko omrežje. 3) projekt "Video informacijski stebri-skulpture" bi preko touch sereena prenašal naključnim pasantom stalne informacije o kulturnem dogajanju v času EMK-Ljubljana 97. 4)Simpozij "Digitalni vid govora" bi se realiziral v obliki interaktivne televizije, kar pomeni simultano vključitev različnih študijev doma in v tujini. Pod to točko bi bilo mogoče združiti tudi nekatere programe ostalih programskih polj. 5) Multiniedijski projekti, ki naj bi se realizirali posebej za ta dogodek. 6) EMK-Ljubljana 97 je edinstvena prilika, da se v Ljubljani vzpostavijo minimalni pogoji za spoznavanje neobstoječih praks, kot so : interaktivna, kibemetična in komunikaciska umetnost. V ta namen bi bilo treba z osnovno tehnologijo opremiti in povezati določene instutucije in dejavnosti (RTVS, FDV, US, CD, DTP-KUD). EMK-Ljubljana 97 naj ne bi bil glavni financer takšnega opremljanja, moral pa bi zagotoviti koordinacijo iu minimalno standardno kompatibilnost med naštetimi in tudi drugimi potencialnimi nosilci. Šele tako bi bil mogoč smiseln razpis za domače in tuje ustvarjalce, kot tudi začetek kontiuuiranega dela na tem področju. Fotografija 1) Razstava svetovno uveljavljenega avtorja 2) 2-3 razstave mlajše evropske inovativne fotografije 3) 2-3 razstave slovenske fotografije 4) Workshop! in mednarodni simpozij o kritiki in teoriji na področju fotografije 3. Mestne strukture so s pomočjo na novo izoblikovane Direkcije EMK -- Ljubljana 97 v okviru Programskega sveta EMK -- Ljubljana 97 napisan program in izhodišča, ki so bili avtorsko signirano delo članov PS EMK -- Ljubljana 97, tudi po obstrukciji projekta izkoriščale kot konceptual- EMK — LJUB LJANA 97 35 dokument št. 5/11 no osnovo projekta. Javnemu povabilu MOL za zbiranje predlogov za sofinanciranje projektov v okviru EMK -- Ljubljana 97 (rok za oddajo je bil marca 1996) so bila namreč priložena konceptualna izhodišča, ki so jih izoblikovali v Programskem svetu EMK -- Ljubljana 97 in jih je soglasno sprejel tudi v PO EMK -- Ljubljana 97, obe telesi pa sta bili v času, ko je javno povabilo še trajalo, ukinjeni z dopisom župana z dne 29. 2. 1996. To je ustvarilo popolno zmedo med ustvarjalci, ki so se prijavili oz. so se nameravali prijaviti, hkrati pa je šlo za upravno in moralno nedopustno ravnanje, saj so mestne oblasti ukinile dotedanjo programsko strukturo projekta, hkrati pa obdržale pr- stanje v zvezi s projektom EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 40). Dogajanje v zvezi s projektom EMK —Ljubljana. 97 lahko strnemo takole: 1. Pri reorganizacijski shemi za uspešno uresničitev projekta ni bila v ospredju resnična skrb za projekt, ki naj bi po analizah mestnih upravnih organov obtičal v Programskem svetu, in drugič (!), v Programskem odboru (zakaj neki potem samovoljna uvedba instance umetniškega direktorja v podpisanem Pravilniku z dne 31.1. 1996 ?). V prid takemu sklepanju govori tudi še eno perverzno dejstvo, da so bila konceptualna izhodišča projekta EMK — Ljubljana 97, ki naj jih je tokrat izoblikoval PO EMK — Ljubljana 97 (dokument št. 35), skorajda na las podobna izhodiščem celotnega projekta EMK — Ljubljana 97, sprejetim v okviru Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 aprila 1995 (dokument št. 5). Programski odbor EMK — Ljubljana 97 je sprejel z manjšimi popravki kot izhodišče celotnega projekta EMK — Ljubljana 97 besedilo, ki ga je podpisal Programski svet, pa čeprav je bil razlog za ustanovitev Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 očitek, da v času delovanja Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 ni bilo storjeno nič.3 2. Pravilnik, podpisan dne 31. 1. 1996 (dokument št. 33), je nepreklicni dokaz o tem, kaj si je pravzaprav Mestna uprava občine Ljubljana mislila o vseh telesih za realizacijo projekta, o Programskem odboru EMK — Ljubljana 97 in vseh prejšnjih organih projekta, ki jih je vsakih nekaj mesecev postavljala na novo. Programski odbor EMK — Ljubljana 97 je doživel popolnoma enako usodo kot Programski svet EMK — Ljubljana 97, pa čeprav je bil ustanovljen zato, da bi 36 EMK — LJUB LJANA 97 umiril “podivjano” alter-nativno-neodvisno sceno in vrnil celotnemu projektu njegovo institucionalno kredibilnost. Delo Programskega odbora EMK — Ljubljana 97 je bilo s Pravilnikom z dne 31. 1. 1996 povsem diskreditirano, tudi tukaj je uprava MOL nadaljevala avtoritativno prakso dela s popolnim sprenevedanjem in samovoljnim zanikanjem pravil igre, ki jih je sama določila. Z dvojno igro MOL se je po PS nadaljevala še destabilizacija PO. 3. To pa pomeni, da pri projektu EMK — Ljubljana 97 (in posebej pri delu Programskega sveta) ni nikoli šlo zares za konflikt med neodvisno in institucionalno kulturo, ta konflikt je bil umetno proizveden zato, da bi prikril avtoritarno ravnanje in specifične interese mestne politike v ozadju projekta ter določeno paradigmo kulturne politike v mestu in državi, ki jo mislimo v naslednjem besedilu tudi predstaviti in analizirati. Genealogija projekta EMK — Ljubljana 97 nam razkriva vse možne oblike politične travestije in avtoritarnosti MOL oz., kot je bilo formulirano v Sporočilu za javnost št. 2 šesterice sedanjih urednikov tega tematskega bloka: “Tisto, kar se je dogajalo v okviru projekta, je posledica ‘ponorele’ države oziroma njenih konstitutivnih mestnih struktur, ki so ob projektu spreminjale pravila igre takorekoč vsak mesec, pri tem pa rušile že opravljeno delo teles, ki jih je MOL sama ustanovila.” (dokument št. 40). Projekt EMK — Ljubljana 97 kar kliče po teoretični analizi in umestitvi dogajanja v zvezi s projektom v širši kontekst slovenske kulturne politike. dokument št. 5/12 METELKOVA - koordinator Marko Hren Metelkova je nova lokacija, ki rešuje prostorsko problematiko za program cca. 180-ih skupin in posameznikov. V osmih hišah, v skupni izmeri notranjih površin cca. 9000 in2, je prostora za Številne ateljeje, vadbene prostore, galerije, družabuostue, produkcijske in servisne dejavnosti. Na lokaciji bodo našle mesto etablirane skupine in posamezniki neodvisne kulture (ŠKUC, FORUM, Gledališče Glej, Plesni teater Ljubljana, Strip Core itd.), nekateri inštituti in družbene skupine (Youth Handicaped deprivileged, Ženski center, Maguus, Makedonsko društvo, ISH itd.) ter vrsta mlajših umetnikov, umetnic in skupin. V južnem delu bodo našle dom državne institucije: Etnografski muzej, Narodni muzej in Moderna galerija. Do EMK-Ljubljana 97 želimo lokacijo obnoviti, urediti in usposobiti za dejavnosti, in sicer do prve faze, kar vključuje; - osnovna vzdrževalna dela na vseh objektih, napeljava ah popravilo komunalnih vodov - ureditev dodatnih sanitarij - ureditev zaoderja, razsvetljave in ozvočenja v prireditvenih prostorih (notranjih in zunanjih) - ureditev novih vhodov, parkirišč in razširitev notranjih parkov - postavitev treh info-kioskov - celotno lokacijo urediti tako, da so prostori dostopni hendikepiranim - ureditev smetišč za ločene odpadke - uvajanje permakulture na terasah in okenskih policah - do prve faze usposobiti Mladinski Hotel v stavbi Zapori, pekarno Sonček in bio restavracijo v stavbi Hlev, vadbene gledališke prostore v stvabi Mah hangar ter ateljeje v stavbi Garaže - postavitev nove prodajne galerije vpodaljšku stavbe Garaže - usposobitev servisnih dejavnosti (informacijsko dokumentacijski center, knjižnica, DTP, videoteka, fotokopirnica, rent a byke ...) - usposobitev delavnic (mizarska, keramična, usnjarska, tisk, varihuca, mehanična) Opcija: Granja Plesno gledališkega centra Ob projektu EMK-Ljubljana 97 želimo Metelkovo, kot novi kare za kulturo mestnega in nacionalnega pomena, predstaviti domači in tuji javnosti. Program: l)Predstavitev permakulture pod naslovom Narava-Mesto, vključno s predstavitvijo nekaterih ekoloških in naravozuanstvenih projektov v Sloveniji (npr. multimedija Škocjanski zatok) 2) Na Robu - mednarodni humanistični simpozij o civilnem, vojaškem 3) Otvoritev projekta Sestava v Zaporu z arhivom Antropologija zaporniŠtva; Zaporniške celice domači in tiiji umetniki ter umetnice že eno leto prenavljajo v galerijsko-bivalne prostore 4) Festival v koprodukciji s Trans Europa Halles (združenje 18 multikulturnih centrov v Evropi); v to prireditev se vključujejo vsi sodelujoči ustvarjalci z Metelkove in njihovi gostje iz centrov TEH. votna programska izhodišča. Na temelju izhodišč in programa projekta, ki ga je izoblikoval PS EMK -- Ljubljana 97, so bila v Mestnem svetu Občine Ljubljana odobrena sredstva za realizacijo projekta EMK --Ljubljana 97 v višini 20 milijonov tolarjev sredstva so bila odobrena na osnovi konkretnega koncepta programa , izoblikovanega v PS -- EMK Ljubljana 97. Ženja Leiler je v članku "EMK PRED VRATI — Časovna koncentracija zbirke Za vsakogar nekaj" zapisala: "Proračun EMK: v letu 1995 je mestni svet projektu dodelil 20 milijonov SIT, ki v potrebnem proračunskem letu niso bili porabljeni, in ni jasno, kaj se je z njimi dogodilo". Prim. Delo, 7.4. 1997, str. 7. EMK — LJUB LJANA 97 37 dokument št. 5/13 38 EMK — LJUB LJANA 97 Marina Gržinić EVROPSKI MESEC KULTURE LJUBLJANA 97 od mikrozgodovine do globalnih vpra?anj slovenske kulturne politike Genealogija projekta EMK — Ljubljana 97 je podala najpomembnejše programske in organizacijske etape — diskonti-nuitete, preobrate in reze v projektu, ki so se zgodili v obdobju (natančno!) enega leta: v času od 1. 3. 1995, ko je bila sklicana 1. seja Programskega sveta EMK — Ljubljana 97, do 1. 3. 1996, ko je župan mesta Ljubljana dr. Dimitrij Rupel razpustil Programski svet EMK — Ljubljana 97 in razrešil Programski odbor projekta EMK — Ljubljana 97, s čimer je bila nekajmesečna sistematična obstrukcija projekta pripeljana do svojega sklepnega dela. Po 1. 3. 1996 je projekt EMK dobil čisto drugačne organizacijske, programske in finančne USTVARJALNOST MLADIH - koordinatorica Katerina Mirovič V okviru tega programa je problematika ustvarjalnosti mladih zastavljena čim širše, Poleg predstavitev mladih umetniških produkcijskih skupin (Strip Core ...) bo v tem sklopu prikazana problematika ustvarjalnosti mladili tudi z organizacijskega stališča. Nove oblike organizacije in komunikacije, s katerimi skušajo mladinske organizacije nadomestiti tradicionalne organizacijske in komunikacijske oblike, so poskus vpeljevanja novih, učinkovitejših modelov. Enega izmed teh poskusov predstavlja Zveza plemenskih skupnosti in vračev - "network" dela slovenskih mladinskih klubov, s katerim poskuša iuiciator Društvo prijateljev zmernega napredka (Koper) vzpostaviti Čimbolj pristen in kontinuiran pretok informacij ter kontinuirano sodelovanje med mladinskimi organizacijami, Poleg multunedijskih produkcijskih in organizacijskih skupin bodo v program uvrščene tudi nekatere umetniške zvrsti, ki so specifične za mladinsko kulturo ah pa so zapostavljene s strani kulturnih institucij (npr. strip, graffiti). V okviru predstavitve tovrstnih umetniških zvrsti je zelo pomembna tudi določitev prostora. V prhneru graffitov bi bila temu ustrezna Poslikava (zidu) Metelkove, ki bi hkrati simbolno ponazarjala tudi akt polastitve. Kot je v prhneru graffitov pomembna njihova prostorska določitev, je v primeru mladinskih organizacij, ki se ukvarjajo s kulturo, pomembna njihova Čimbolj celovita predstavitev. Poleg vizualne predstavitve bi morale ta del sooblikovati okrogle mize na to tematiko, vsekakor pa bi morala vsaka posamezna organizacija sama oblikovati svoj specifičen program oz. koncept predstavitve. Kot del programa je zanimiva tudi ideja postavitve panojev v slovenskih mladinskih klubih in centrih, na katerih bi se predstavljal program sorodnih organizacij. Seveda pa je mogoče popolen program Ustvarjalnosti mladih dokončno oblikovati le s pomočjo mladhiskih organizacij, zato je to le poskus oblikovanja koncepta, ki pa bo odvisen od nadaljnjega dogajanja na slovenskih kultmirih tleh, razvoja mladinskih organizacij, njihovega financiranja, hkrati pa tudi od finančnih sredstev, ki bodo temu programu namenjena. Če bo mesto Ljubljana (ah podobne institucije) ukinilo dotiranje društev in sorodnih organizacij, morda v letu 1997 ta program ne bo potreben oz. ga bo potrebno zastaviti s povsem drugega zornega kota. EMK LJUB LJANA 97 39 dokument št. 5/15 PUBLnCACUE/KONGRESI/SIMPOZIJI - koordinator EiuU Hrvatin Predvidena sta simpozija: 1) Sodobna umetniška produkcija je interdisciplinarna. Interdisciplinarnost se ne kaže le v prestopanju meja klasičnih umetniških področij, ampak tudi v povezovanju umetnosti s tehnologijo, znanostjo in teorijo. Zato je o sodobni umetnosti preozko razmišljati v mejah posamezne discipline, saj je njen največji domet prav "historizacija" neke konkretne prakse. V EMK-Ljubljana 97 kot projektu sodobne ustvarjalnosti je v načrtu njterdisciplinaiiii simpozij v obliki niza predavanj, v katerih bi o posamičnih umetniških fenomenih govorili iz perspektive humanističnih in tudi naravoslovnih znanosti, prav tako pa bi umetniki, estetiki in teoretiki kulture govorili o'znanstvenih in tehnoloških dosežkih ter njihovih etičnih in socialnih implikacijah. 2) Eden temeljnih teoretskih konceptov zadnjega desetletja je pojem Realnega. Skozi Baudrillardove razprave o simulakruniu in hipenealuem je sociološka teorija prispela do točke, v kateri o Realnem lahko reče le to, da je zakrito, zabrisano. Realno, kot gaje opredelil Lacau in kije eden temeljnih pojmov psihoanalistke teorije, je postal koncept, o katerem se govori v etiki, estetiki in spoznavni teoriji ne glede na paradigmo, iz katere izhajamo. Glede na pomemmbnost prispevka ljubljanske psihoanalitske šole v sodobni teoriji nasploh in še posebej v razpravah o Realnem, je v načrtu organizacija simpozija o konceptu Realnega. 1. Poudariti je treba, da je evalvacija slovenske kulturne politike, ki so jo opravili v okviru evropskega programa ocen ali prikazov nacionalnih kulturnih politik, utemeljena na preliminarnih postopkih in gradivu: na pripravi poročila, ki ga naredi vsaka posamezna država, ki se odloči za takšno oceno (v okviru Slovenije sta to nalogo — nacionalno poročilo — naredila predvsem Vesna Čopič in Gregor Tomc); temu pa sledi nekaj načrtovanih obiskov ocenjevalcev v Sloveniji, neposredni pogovori s kar najbolj različnimi strukturami oblikovanja kulturne politike (od uradnikov do umetnikov) pa tudi razprave med nacionalnimi oblikovalci poročila in zunanjimi ocenjeval- okvire, o katerih tukaj ne bomo razpravljali. Tudi zato ne, ker smo bili po 1. 3. 1996 o projektu informirani zgolj iz medijev ali z gradivom, pripravljenim za medije, torej smo bili in smo postavljeni zgolj v zunanjo pozicijo, v pozicijo zgolj sprejemajočega občinstva, kar nam onemogoča umestitev kritične interpretacije dogodkov in dogajanja po 1.3. 1996 tja, kamor jo je edino možno umestiti, če gre za kritično analizo, torej v precep med subjektom izjave oz. med množico informativnega in za medije pripravljenega materiala, in med subjektom izjavljanja, tistim, ki je vso to gradivo tudi pripravil. Obžalovanje, da se takšne analize ne moremo lotiti, je odveč. Prvič, ker je obdobje od 1. 3. 1995 do 1. 3. 1996 zaključena celota v izpeljavi projekta EMK v programskem in organizacijskem smislu. V tem času ni bila izpeljana le vrsta dejavnosti, v katero so bili aktivno vključeni kulturniki, javni delavci v kulturi, umetniki, direktorji najpomembnejših kulturno-umetniških institucij v mestu Ljubljana, njihovi namestniki ali predstavniki teh institucij ter predstavniki mestnih in republiških političnih in kulturno resorskih teles v Sloveniji, pač pa tudi, ker se je v tem času izoblikovala množica programskih, organizacijskih in finančnih shem, osnutkov in predlogov, ki to obdobje osvetljujejo v zelo specifični luči. Torej za to obdobje imamo na voljo številne materialne dokumente, ki zarisujejo, omejujejo in kodirajo projekt EMK — Ljubljana 97 na veliko več ravni, kot je samo raven nekega projekta s področja kulture. Obstaja tudi množica člankov, povzetkov, objav in delnih vpogledov v projekt, ki so bili v tem obdobju objavljeni v množičnih medijih. 40 EMK — LJUB LJANA 97 dokument št. 5a/1 Brina Jež Eutarjeva 5 61000 Ljubljana TeL 213 972 Obstaja tudi, kot se temu pogovorno reče — toda odvisno od tega, iz katerega kota gledamo na projekt, “škandal” v javnosti in za javnost ob projektu, saj je najprej trojica, potem pa šesterica članov Programskega sveta in/ali Programskega odbora projekta EMK odstopila iz projekta ter v javnosti predstavila najbolj evidentne vzroke za njegovo obstrukcijo. Ena od poti branja in analize dogodkov v zvezi s projektom EMK — Ljubljana 97 je ta, da posamezne ugotovitve v zvezi s projektom primerjamo z ugotovitvami iz Poročila evropskih strokovnjakov z naslovom Kulturna politika v Sloveniji, ki je leta 1996 izšlo pod avtorstvom in uredništvom Michaela Wimmerja. To je prvi takšen prikaz in ocena slovenske kulturne politike iz zornega kota Sveta za kulturno sodelovanje, znotraj katerega so se članice Sveta Evrope odločile oblikovati skupni evropski program za spremljanje nacionalnih kulturnih politik. Kulturna politika v Sloveniji je deveti takšen pregled v okviru Sveta Evrope; pred tem so svojo pripravljenost na takšno ocenjevanje izrazile Švedska, Francija, Avstrija, Nizozemska, Italija, Finska, Estonija in Ruska federacija.1 Za nas je pomembno, da evropski ocenjevalci poudarjajo, da je bilo Nacionalno kulturno poročilo, ki sta ga pripravila Vesna Čopič in dr. Gregor Tomc in je služilo kot osnova za oblikovanje ekspertize evropskih strokovnjakov, sicer izčrpno v podajanju zgodovinskih dejstev, ni pa se mu posrečilo podati ocene sedanjega stanja, kar je posledica pomanjkanja sistematične kulturne politike in hkrati še ne oblikovanega in torej ne implementiranega Nacionalnega kulturnega programa, ki naj bi ga pripravil Nacionalni svet za kulturo Republike Slovenije. Lj. 14.5.1995 Vsebinsko programski prispevek k projektu Evropski mesec kulture — Ljubljana, področje "resna glasba" Projekt vidim iz svojega zornega kota kot enkratno priložnost, da se sodobni glasbi v primerjavi z drugimi sodobnimi umetnostmi dodeli enakopravno mesto, kot ga uživa v "razvitem zahodnem" svetu, kamor si želimo gotovo kompleksno. Moj prvi predlog je zatorej, naj se področje razdeli v dva vsaj enakovredna deleža, torej sodobno glasbo in klasiCno glasbo. Tako bi na obeh področjih delovali dovolj samostojno. kar je zlasti pomembno za oblikovanje deleža sodobne glasbe, ki je v Sloveniji prireditveno minimalno zastopana. Glede na svoje dosedanje delovanje zlasti v Društvu za novo glasbo MUZINA. sem kompetentna za oblikovanje programa sodobna glasba. Sodobna glasba Glede na dolgoletni primankljaj zadostne promocije in tovrstnih prireditev mora biti oblikovanje programa Še zlasti domišljeno. V glob al u bi se držali treh programskih sklopov: 1.) Predstavitev domače ustvarjalnosti, prednost naj imajo nova, nelzvedena oz. naročena dela. Spodbuditi je treba deficitarne oblike, npr. glasbeni teater ali druge povezave s scensko postavitvijo. elektronsko glasbo, video s sodobno glasbo. 2.) Izvedbe tujih glasbenih del bi eksponlrale nekaj znanih skladateljskih imen generacije, ki je vzcvetela v 6o» 70. letih. Poleg njih pa mlajše ustvarjalce, ki so sedaj na svojih prvih vrhuncih umetniškega delovanja in iščejo nove. individualne smeri glasbenega iskanja 3.) Glede na dejstvo, da pri nas ni oblikovano nekoliko širše občinstvo te glasbe, bi morali pripeljati v Ljubljano tudi glasbeno scensko delo z spektakelsko izraženim momentom. Tako bi inicirali v zavest ljubljanske kulturne scene, da obstaja tudi sodobna glasba, ki jo je vredno spoznavati Ker postaja elektronika v današnjem življenju nepogrešljiv sestavni deL je neodpustna indolenca na glasbenem področju, saj se slovenski skladatelji Še vedno ne morejo regularno ukvarjati z elektronsko glasbo v elektronskem studiu, namenjenemu sodobni glasbi, ker ga v Slovenij pač ni! To problematiko bi bilo nujno aktualizirati in podpreti nastanek elektronske glasbe z razpoložljivimi možnostmi ( inicijativa za ustanovitev nekomercialnega elektronskega studia, plačilo studiev skladateljem, povezava z RTV— Slovenija. Pomemben,delež naj ima tudi predstavitev elektronske svetovne produkcije. ci. Temu pa sledi oblikovanje poročila. Zanimivo je, da je Poročilo evropskih ekspertov sicer bilo predstavljeno na tiskovni konferenci, toda vsa pozornost javnosti in medijev je bila namenjena predvsem domačemu nacionalnemu poročilu. Vtis je, da je Poročilo evropskih ekspertov šlo mimo javnosti oz. da se zdaj malo kdo zaveda njegovega obstoja. V Nacionalnem svetu za kulturo, katerega članica sem, smo na eni od zadnjih sej Sveta ob navzočnosti nekdanjega kulturnega ministra dr. Dularja debatirali o razlikah, pomenih in ciljih obeh poročil. Toda kljub temu javne, tehtne, vsebinske predstavitve ali debate o razlikah in podobnostih med Poročilom evropskih ekspertov in EMK — LJUB LJANA 97 41 dokument št. 5a/2 Zasnova konkretne programske sheme t.) Naročila slovenskim avtorjem Slovenskim skladateljem, bi se naročilo nova dela iz različnih področij. Predlog a.) Dve polvečerni glasbeno — scenski deli s poljubno "srednjo" zasedbo (do velikosti komornega ansambla). Možno vključevanje petja igre. plesa, instrumentala, elektronike. b.) Tri elektronska dela — samostojna ali z vključevanjem solo ali manjšin instrumentalnih. zasedb, možno se dodatno naročilo s kombinacijo z večjo zasedba orkester in (ali) zbor. c.) Tri komorna (solistična) dela, ki bi jih vključili v programe povabljeni tuji in domači sestavi. 2.) Koncerti komorno . solistično, orkestralno glasbe, glasbeno scenske prireditve a) Koncerti komorne glasbe Komorna glasba v svoji intimi in zvočni omejenosti nudi s pretanjenostjo zvoka in razpoznavnostjo strukture etc glasbenim. poznavalcem najčistejši glasbeni užitek. Ob bok najvidnejšim evropskim poustvarjalcem bi postavili tudi domača imena. Pomembno vlogo naj imajo mlajši interpret! Predlog koncertov — Rohan de Saram, Marianne Schroeder (violončelo, klavir) Oba umetnika sodita v vrh poustvarjalcev sodobne glasbe in sodelujeta na vseh pomembnih prireditvah sodobne glasbe. Čelist je član Arditti kvarteta pianistka pa igra večinoma solistično. Nedavno tega sta pričela nastopati v duu. — Ensemble Recherche (komorni ansambel) Vrhunski ansambel iz Freiburga specializiran za izvajanje sodobne glasbe. — Luisa Castell&ni (glas) Mlajše komorne zasedbo . ki v programe vključujejo precejšen delež sodobne glasbe ( pihalni trio. kvartet flavt, klavirski duo. etc). Godalni kvartet Muzina, oboist Matej Šare. violistka Svava Berhardsdöttlr. pianista Bojan Gorlšok in Tatjana OgnjanoviČ. kontrabosist Boris KontuSor etc. — Koncert simfoničnega orkestra Zaželjena tudi kombinacija z elektronsko glasbo, vključene koncertne forme s solisti, lahko igralci, vokalno skupino, etc. — Glasbeno scenska dela Predlog. izvedba dveh polvečernih glasbe eksperimentalnega značaja slovenskih skladateljev domačim nacionalnim poročilom o stanju na področju kulture ni bilo zaslediti. Takšna debata in kritična predstavitev bi bila bistvenega pomena zato, ker so zapisi v medijih, da je nacionalno kulturno poročilo prišlo do istih spoznanj kakor evropsko poročilo, varljivi. Poročilo evropskih ekspertov opredeljuje zelo natančno pomanjkljivosti slovenske kulturne politike (položaj kulturnih institucij, odnos med mestom in državo itd.), in tudi pomembna vprašanja na posameznih kulturno-umet-niških področjih ter radikalno in učinkovito postavlja vprašanja, hkrati pa ponuja tudi odgovore v smeri možnega razreševanja teh problemov. Pomen evropskega poročila je v tem, da prispeva mednarodni pogled ali perspektive, ki naj bi bili posamezni državi vodilo pri razvoju in implementaciji učinkovitega koncepta nacionalne kulturne politike. Evropski ocenjevalci so si bili edini v tem, da Slovenija nima elaborirane kulturne politike oziroma da so se pri Sloveniji, prav tako pa tudi pri nekaterih drugih državah, ki so same ponudile, da se jim izdela takšno evropsko poročilo o nacionalni kulturni politiki, morali odpovedati dosedanji metodologiji ocenjevanja, ki je upoštevala 4 kriterije: kreativnost, sodelovanje, decentralizacijo in demokratizacijo. Ti ocenjevalni kriteriji se lahko uporabijo, če obstaja kot so zapisali evropski eksperti, kakršna koli jasno začrtana kulturna politika. Ker takšne kulturne politike v Sloveniji ni bilo možno ugotoviti, so se evropski ocenjevalci odločili za oris družbeno-političnega okvira, znotraj katerega naj bi se takšna kulturna politika šele oblikovala. Poskušala bom povzeti tiste najbolj pomembne značilnosti oziroma oceno sedanjega stanja na področju kulturne politike v Sloveniji, tako kot so jih definirali evropski eksperti, in te ugotovitve primerjati z izsledki, postopki in oblikami ravnanja in usmerjanja projekta EMK — Ljubljana 97 v času od 1. 3. 1995 do 1. 3. 1996. 1. Prvič so se poti avtoritarne reorganizacije in preusmeritve strokovno in programsko začrtane avtonomnosti projekta Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 (EMK — Ljubljana 97) pokazale, ko je župan Mestne občine Ljubljana scenskih del z angažmajem pevcev, igralcev, instrumentalistov. vključevanje elektronske glasbe ipd. 42 EMK — LJUB LJANA 97 (MOL) dr. Dimitrij Rupel s podporo mestne kulturne administracije povabil direktorje poglavitnih kulturnih institucij v mestu Ljubljana na 3. plenarno sejo PS — EMK Ljubljana 97, da bi zaščitil, kot je zagovarjal to dejanje “legalnost projekta”. Pri tem pa so, pa naj se sliši še tako paradoksalno, nacionalne kulturne institucije imele v Programskem svetu EMK — Ljubljana 97 vsaj po enega ali celo več predstavnikov teh institucij, sicer ne direktorjev, ampak visoko cenjenih strokovnjakov, zaposlenih v teh nacionalnih kulturnih institucijah. Nacionalna kulturna politika v Sloveniji je kot v večini evropskih državah osrediščena na delo nacionalnih kulturnih institucij; te porabijo večino javnih sredstev, hkrati pa tudi sredstva za posebne namene. (Prim. Wimmer, 1996, str. 35.) Paradoks je tudi, da kulturne institucije, ki dobivajo zagotovljena sredstva za svoje redno preživetje in program, konkurirajo še s posebnimi projekti in se potegujejo za preostala sredstva skupaj z neodvisnimi institucijami. Evropski eksperti pravijo, da gre za atavizem, ki ni samo arbitraren, pač pa nepravičen, saj se, institucije, stoodstotno oskrbljene z državnimi sredstvi za svoj redni program in delovanje, potegujejo še za za tista preostala sredstva s svojimi posebnimi programi na enak način in z enakimi pravicami kot eksperimentalne in neinstitucionalne iniciative. Prav zato je sprememba, izhajajoča iz koncepta programa projekta EMK — Ljubljana 97, ki ni favoriziral institucije per se, pač pa je izhajal iz programov in ciljev celotnega projekta, “terjala” reorganizacijo in obstrukcijo ter avtoritarno ravnanje MOL v zvezi s projektom. ( Prim. Wimmer, 1996, str. 36.) In še več, kot je zapisano v Poročilu, je potr-EMK — LJUB LJANA 97 43 EVROPSKI MESEC KULTURE - LJUBLJANA 97 PROGRAMSKO POLJE RESNA GLASBA PREDLOG PROGRAMSKEGA POLJA ZA EMK Člani programskega polja Resna glasba so na svoji 2. seji dne 8.9.1995 sprejeli osnovna izhodišča za področje resne glasbe v okviru EMK - Ljubljana 97. Pri pripravi predloga so sodelovali: Kaja Šivic, Mitja Vrhovnik Smrekar, Srečko Meb, Veronika Brvar, Brina Jež, Klemen Ramovš in Tomaž Bole. Sklepi: K sodelovanju Smrekar. programskem polju se povabita še Tomaž Faganel in Borut 7. Koordinator programskega polja je Tomaž Bole. V Ljubljani, 8.9.1995 ditev direktorja posamezne kulturne institucije tisti edini nadzorovalni ključ, ki ga ima na voljo država pri nadziranju nacionalnih kulturnih institucij — “Občutek imamo, kot da država plačuje za neodvisnost teh institucij.” (Wimmer 1996, str. 36.) Čeprav ima vsaka institucija v svoji sestavi svet, ki je sestavljen tri-partitno (eno tretjino članov nominira država, drugo tretjino delavci, tretjino združenja od javnega interesa), ugotavlja Wimmer, da nobeden od teh svetov, po besedah samih institucij, ni funkcionalen; imajo zgolj reprezentativno funkcijo. Zato nastavljeni direktorji in za nedoločen čas zaposleno osebje v institucijah ni odgovorno nikomur, le morda, kot poudarja evropsko poročilo, tretji sili — medijem. Institucije so tudi precej nefleksibilne, ko gre za zamenjavo zaposlenih (prim. Wimmer, 1996, str. 36), toda kar se tiče njihovih aktivnosti, se jim ni treba podrejati nobeni politiki kulturnega planiranja. Institucijam ni treba sodelovati med seboj, pa čeprav delujejo na istem področju, in prav tako ne koordinirati svoje dejavnosti. Evropski eksperti poudarjajo, da so umetniki in kulturni delavci, ki delajo v kulturnih institucijah, med najbolj privilegiranimi zaposlenimi v Sloveniji, da imajo “dosmrtno” zaposlitev, ki jo podpirajo tudi različna združenja. Zato se implementacija bolj profesionalnih menedžerskih metod in bolj fleksibilnih zaposlitvenih shem na kulturnem področju ne more uveljaviti. Poročilo evropskih ekspertov poudarja, da se, čeprav si kulturne institucije kar najbolj prizadevajo, da bi bil tranzicij-ski prehod v kulturi čim manj boleč, domnevno zelo veliko javnega denarja vlaga v kulturne institucije, ne pa v kulturni Na področju resne glasbe načrtujemo naslednje prireditve: - sodobna operna predstava - noviteta - trije simfonični koncerti - mladinski simfonični koncert - mladinski koncert komornega orkestra - vsak dan EMK dva glasbena dogodka (od uličnih nastopov in koncertov do koncertov v novih in starih koncertnih ambientih v Ljubljani - glasbene delavnice Pri programskem načrtovanju bomo upoštevali naslednje: ¦ rdeča nit bo Ljubljana - izvajale se bodo skladbe, ki so bile napisane v Ljubljani ali posvečene našemu mestu - prizadevali si bomo za čimveč svetovnih krstnih izvedb - naročili bomo nekaj novih skladb - poudarek bo na mladih, tako pri skladateljih kot pri izvajalcih - k sodelovanju bomo pritegnili najboljše slovenske in tuje glasbenike - koncerti bodo kombinacija slovenskih in tujih izvajalcev s poudarkom na izmenjalnih koncertih v deželah in krajih, od koder bodo izvajalci - na vseh koncertih bo obvezna izvedba vsaj enega slovenskega dela - v programu bomo posvetili pomemben del tudi elektronski glasbi Na področju založništva bomo izdali CD plošče in video kasete s posnetki - slovenske sodobne glasbe (promocijska izdaja, ki bo izšla pred začetkom EMK) - najboljših izvedb, snemanih na koncertih v okviru EMK (izid po zaključku EMK) Z zavedanjem do pomena glasbe kot mednarodno izredno prodornega medija, ki pokriva celotno avdio-vizuelno področje, upoštevajoč močno tradicijo v glasbenem življenju mesta Ljubljane in pomanjkanje poudarka na sodobni glasbeni ustvarjalnosti v današnjem trenutku, želimo postaviti ob EMK področju resne glasbe tisto mesto, za. katerega menimo, da si ga nedvomno zasluži. EMK je naša priložnost, da Ljubljani vrnemo tisti ugled in blišč, ki ga je v glasbenem svetu nekdaj Že močno uživala. Groba ocena stroškov za izvedbo predloženega programa je po današnjih cenah 85.000.000,00 SIT. Zapisal: Tomaž Bole 44 EMK LJUB LJANA 97 razvoj. (Prim. Wimmer, 1996, str. 37.) Slovenska nacionalnost se je definirala s kulturo ali z lagodnim in udobnim življenjem kulturnih institucij. (Prim. Wimmer, 1996, str. 44.) In obratno, kot je zapisal Wimmer, “če skušaš spremeniti okvir teh institucij, to pomeni, da skušaš uničiti Slovenijo.” (Wimmer, 1996, str. 44.) Druga verjetna zadeva je, da te institucije delujejo tako, da zagotavljajo dosmrtno zaposlitev. Zato je, po skupini evropskih poročevalcev, tudi način financiranja institucij izjemno zanimiv, saj se zdi, da se institucije ne financirajo po programu, pač po številu zaposlenih, “zato ne preseneča interes direktorja takšne institucije, da ima čim večje število zaposlenih.”(Wimmer, 1996, str. 45.) Evropski eksperti poudarjajo, da je socialna varnost zaposlenih v institucijah pomemben dejavnik v kulturi. Z druge strani pa je to tudi oblika stagnacije razvoja družbe, kajti take države se lahko spremenijo v oaze “provincializma”. (Wimmer, 1996, str. 47) Usmeritev celotnega projekta EMK — Ljubljana 97 iz prvotno avtonomnega v integralistični koncept, kot je napovedal eden od direktorjev ene od nacionalnih institucij na 3. plenarni seji Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 oktobra 1995, je torej bila možna prav na podlagi te mreže odnosov in pozicije kulturnih institucij znotraj mehanizmov delovanja kulture in infrastrukture v Sloveniji, oz. prav to ozadje je zahtevalo spremembo avtonomističnega koncepta v integralističnega; župan in njemu vdane EMK — LJUB LJANA 97 45 dokument št. 7 mestne strukture so s pozneje posebej za to priložnost animiranimi oz. pogodbeno zaposlenimi delavci odpravili prvotno začrtan koncept projekta. To pa je bilo izpeljano z najbolj avtoritarnimi obrazci delovanja, ki so bili v teh okoliščinah tudi v celoti sprejeti. Sicer pa, kot je pokazala Wimmerjeva analiza, se podobno godi tudi svetom institucij, ki naj bi usmerjali delo institucij. Šesterici se je posrečilo identificirati in produktivno uporabiti prav trenutke ambivalence in strahu, ki so se pojavljali v avtoritarnih obrazcih in praksah mestne občine v tem obdobju postsocializma; onkraj enostavnega razlikovanja in z analizo teh avtoritarnih praks je možno proizvesti preformulacijo konceptov kot so kultura, kulturna politika itd. Kot je povedal Homi K. Bhabha, totalitarne kulture artikulirajo svoja protislovja z nenehnim paranoičnim raziskovanjem svojih lastnih mej oblasti (Prim. Hall in Wortham, 1996, str. 61). Te kulture mislijo, da so njihove meje oblasti kršene, prekoračene, tako da morajo uporabljati vedno več drastičnih ukrepov. Obstrukcija projekta je najprej šla v smeri vedno večje fragmentacije sprejetega poglavitnega programskega telesa in koncepta projekta EMK — Ljubljana 97, temu so sledili vse bolj drastični in očitni ukrepi v smislu prekoračitve oblasti, ki so se končali v popolnem izbrisu vseh instanc za oblikovanje programa (razpustitev PS in PO EMK — Ljubljana 97). Na te postopke lahko gledamo, kot poudarja Bhabha, kot na vse večjo totalizacijo oblasti. Po drugi strani pa pomenijo pričujoče aktivnosti šesterice — dokumentiranje, analiziranje in sintetiziranje postopkov povečane totalizacije oblasti, ki jih zaznavamo pri MOL in 46 EMK LJUB LJANA 97 drugih dejavnikih oblikovanja kulture v Sloveniji — obliko detektiranja novih avtoritarnih struktur, ki se v teh primerih izvajajo oziroma oblikujejo v postsocializmu. In če vseskozi poudarjamo formalno igro pravil, postavljenih v zvezi z EMK — Ljubljana 97, ki jih je MOL iz dneva v dan avtoritarno kršila in zanikala, ter to povezujemo z demokracijo, to ne pomeni, da je demokracija brez “vodje”. Demokracija se ne loči od avtokracije po tem, da v nasprotju s slednjo ne pozna vodje – župana. Pač pa se demokracija in avtokracija ločita po načinu izbire svojega vodje; kar naredi vodjo za vodjo (župana za župana) v demokraciji, ni substanca, pač pa gola forma. Za to funkcijo ga določi zakon, popolnoma formalen postopek, in ne njegova substanca, kakor je to v avtokraciji. (Prim. Šumič-Riha, 1996, str. 23.) Ali drugače rečeno, v nasprotju z avtokracijo, ki strukturno funkcijo izjeme legitimira s skritim zakladom, ki naj bi tičal v vodji, demokracija reducira vodstveno funkcijo zgolj na mesto v strukturi, na učinek diskurzivne vezi. Ključno pri tem je vprašanje razmerij. In prav na ta razmerja sta pozabila MOL in župan. Razkroj projekta EMK — Ljubljana 97 je, blago rečeno, oblika “državnega udara” v kulturi v smislu popolnega absolutiziranja in privatiziranja mesta odločanja o njej. To hkrati postavlja novo paradigmo funkcioniranja države in civilne javnosti in pomeni obrat dosedanjega delovanja le-teh na Balkanu: namesto tega, da bi rekli, da je tisto, kar se dogaja na Balkanu, posledica ponorele civilne javnosti, ki kar najbolj potrebuje državo in njene formalne strukture, za uvedbo reda na to področje, je metodologija uničevanja EMK — LJUB LJANA 97 47 dokument št. 8/1 MESTNA OBČINA LJUBLJANA Evropski mesce kulture - Lj ubij au Trubarjeva 5 61000 Ljubljana Tel.: (061) 213 731/131 41 79 Fax.: (061) 131 41 79 Št. : 40/95 Dat.: 11. april 1995 PROJEKT EVROPSKI MESEC KULTURE - LJUBLJANA 97 Spoštovani g. župan, dr. Dimitrij Rupel! Dovolite, da se Vam zahvalimo, da ste nas kljub obilici dela tako prijazno sprejeli ki, kar je najpomembneje, prisluhnili postopkom priprave projekta Evropski mesec kulture -Ljubljana 97. Veseli nas, da ste pripravljeni projekt vzeti pod svoje okrilje, Četudi je bil potrjen in sprejet v okviru delovanja prejšnje mestne skupščine. Glede na to, da ste v pogovoru omenili, da bi projekt lahko uvrstili med prioritetne projekte na področju kulture, umetnosti, turizma in promocije Ljubljane na sploh v evropskem kontekstu, Vam posredujemo natančne programske iu finančne elemente za pripravo in realizacijo projekta v okviru mestne uprave. Prav tako ste predlagali, da bi ga predstavili predsedniku vlade R Slovenije, dr. Janezu Drnovšku in ga hkrati povabili, da tudi Republika Slovenija finančno sodeluje pri realizaciji tega zahtevnega in pomembnega projekta. Vaše sodelovanje nam bo v veliko pomoč, ko se bomo v naslednjih dneh najavili na pogovorim dr. Drnovšku. Posredujemo Vam ves zahtevani material: izhodišča, program iu finančno strukturo, kar je Programski svet EMK-Ljubljana 97 pripravil v prvi fazi hitenztivnega dela. Prosimo Vas, da projekt EMK-Lj ubij ana 97 obravnavate kot projekt mesta Ljubljana iu obenem Vaš projekt, ter da ob predstavitvi projekta dr. Drnovšku posebej izpostavite finančno strukturo projekta, ki smo jo oceriili v vrednosti 350 mio SIT. To finančno strukturo bi bilo treba v razmeiju 50% Mesto : 50 % Republika vgradili v finančno poslovanje mesme in republiške uprave,' hi to tako, da ta sredstva ne bodo bremenila rednega programa na področju kulture ki umetnosti, ampak se bodo črpala iz posebnih sredstev, namenjenih za realizacijo prav tega projekta, V nasprotnem primeru bi projekt, namesto da bi Ljubljano obogatil in jo promovhal v Evropi in svetu, popolnoma ubobožal ljubljansko in slovensko kulturno umetniško produkcijo. dokument št. 8/2 projekta EMK — Ljubljana 97 zgodovinska oblika “ponorele države” oziroma njenih konstitutivnih mestnih struktur, ki si ji sedaj, pa čeprav brez politične moči, postavlja nasproti strokovna javnost. Toda ta angažma šesterice se ne bo iztekel v nove institucionalne forme. Ta politični anga-žma odpira vprašanja obstoječih konfiguracij oblastniških odnosov in je poskus instituirati nove konfiguracije kultur-no-političnega delovanja posameznika in skupnosti. Angažma šesterice je onemogočil politiki popolno totalizacijo odločanja in ustvarjanje popolno netransparentne-ga reda; ta angažma je morda vnesel v politiko institucij, države in političnega sistema zdravo mero ponižnosti. (Prim. Arditi, 1994, str. 23.) 2. Zanimivo pri tem je, da tedanje Ministrstvo za kulturo RS, čeprav soorganizator celotnega projekta (projekt EMK — Ljubljana 97 ni bil sprejet samo na mestni ravni, ampak je bil potrjen tudi na državni), ni reagiralo ob obstrukciji projekta. Ena od značilnosti nove slovenske države je transformacija prejšnjih 62 administrativnih mestnih regij v lokalne skupnosti, samostojne pravne osebe, ki jih je zdaj 147. Toda tisto, kar je bistveno in kar poudarja evropsko poročilo ter je omenjeno v slovenskih uradnih dokumentih, je, da “razdvojitev kompetenc med nacionalnimi in mestnimi oblastmi ni še končana in prav tako mestna administracija, ki je v službi mestnih svetov in opravlja naloge za župana, ne samo da ni v popolnosti oblikovana, pač pa tudi nima jasno izoblikovanih nalog.” (Wimmer, 1996, 48 EMK — LJUB LJANA 97 str. 21.) Zato medmestno sodelovanje ter sodelovanje med mestom in državo ter mestnimi in državnimi oblastmi, ne poteka zadovoljivo. (Prim. Wimmer, 1996, str. 21.) Tudi funkciji mestnega sveta in župana sta povsem nekoordinirani, obe strukturi sta izvoljeni na neposrednih volitvah in obe delujeta tako, da nobena ne sme vplivati na drugo. Evropska raziskovalna skupina je bila presenečena, ker med zelo natančno opredeljenimi mestnimi nalogami ni bilo ene, ki bi zagotavljala skrb za ustrezno kulturno infrastrukturo (Prim. Wimmer, 1996, str. 21). V zakonu ni natančne razmejitve oblasti med državo in mestom; evropski poročevalci opozarjajo, da je mogoče v tem primeru govoriti o starem načinu razmišljanja, v okviru katerega je prišlo do abstraktnega premika od ekstremnega centralizma k ekstrem-nemu decentralizmu, ob tem pa niso bile ustrezno in učinkovito razdeljene kompetence, ki bi omogočale nove oblike vertikalnega in tudi horizontalnega sodelovanja, s tem pa uspešno reševanje konkretnih problemov (Prim. Wimmer, 1996, str. 22). To pa ima posledice tudi za financiranje kulturnih institucij, država jih ustanavlja, mesto financira, toda nobena od navedenih instanc pa nima, kot poudarjajo evropski eksperti, nadzora nad načinom uporabe sredstev v kulturnih institucijah. Zato poudarjajo, da tudi nove institucionalne strukture ne bodo mogle uspešno delovati, ne da bi bilo poprej odpravljeno anarhično stanje nesodelovanja med mestom in državo. Posebej zanimiva je analiza kulturnih nalog mesta; te niso, kot so zapisali evropski eksperti, opredeljene z zakonom in prav zato ni možno jasno razdeliti kompetenc med EMK — LJUB LJANA 97 49 dokument št. 9/1 MESTNA OBČINA LJUBLJANA Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 Trubarjeva 5 61000 Ljubljana Tel.:061/ 213 731, 125 42 66 Fax.: 061/ 131 41 79 Dat.: 5. julij 1995 Št.:81/95 ZAPISNIK 2.PLENARNE SEJE PROGRAMSKEGA SVETA PROJEKTA EVROPSKI MESEC KULTURE — LJUBLJANA 97 Seja je bila 30.junija 1995 v Mali sejni dvorani na Magistratu, Mestni trg 1. Prisotni: Marina Gržinić, Tomo Virk, Andrej Blatnik, Nevenka Koprivšek, Mojca Kreft, Blaž Lukan, Stane Bernik, Peter Skalar, Brina Jež, Mitja Vrhovnik Smrekar, Igor Vidmar, Diana Andželić, Srečo Dragan, Brane Kovič, Jelka Stergel, Lara Štrumej, Marko Hren, Katra Mirović, Brane Mozetič in Mojca Kumerdej, Daša Hribar, Davor Buinjac. Dnevni red: 1. Seznanitev z opravljenimi dejavnostmi v času med 1. in 2. plenarno sejo EMK — Ljubljana 97 2. Aktivnosti, ki jih je treba opraviti do prihodnje seje, ki bo predvidoma septembra 3. Razno dokument št. 9/2 Dnevni red je bil sprejet brez pripomb, prav tako tudi zapisnik 1. plenarne seje. 1. Seznanitev z opravljenimi dejavnostmi v času med 1. in 2. plenarno sejo EMK — Ljubljana 97 Predsednica Programskega sveta, ga. Marina Gržinić je seznanila člane z dejavnostmi, ki so bile opravljene v času med 1. in 2. plenarno sejo Programskega sveta EMK — Ljubljana 97. Ga. Branka Lovrečič je konec aprila odstopila s funkcije vodje projekta EMK — Ljubljana 97, ki jo je v letu 1995 opravljala po pooblastilu župana. Po njenem odstopu se je 17.maja 1995 ožja konceptualna skupina Programskega sveta sestala s predsednikom Državnega zbora R Slovenije, g. Jožefom Školčem. Predstavniki Programskega sveta so g. Jožefa Školča seznanili s projektom EMK — Ljubljana 97, pogovori so potekali o možnostih financiranja projekta iz državnih in mestnih proračunskih virov ter gospodarskih in drugih virov. Predsednica programskega sveta, ga. Marina Gržinić in glavna koordinator-ica, ga. Mojca Kumerdej sta se sestali z g. županom, dr. Dimitrijem Ruplom in direktorjem Mestne uprave, g. Janezom Sodržnikom. Pogovor je tekel o višini sredstev projekta EMK — Ljubljana 97 (20 mio SIT) znotraj proračuna Mestne občine Ljubljana ter o organizacijski strukturi projekta. Člani polja Likovna umetnost so se 18. maja 1995 sestali z namenom, da bi z g. Zoranom Kržišnikom, članom tega polja in hkrati direktorjem Mednarodnega grafičnega bienala terminsko uskladili obe prireditvi. Sklenjen je bil dogovor, da se začetek projekta EMK — Ljubljana 97 prestavi v zadnji teden aprila. V tem času bi se začel tudi likovni program, ki bi se v glavnih prizoriščih za sodobno likovno umetnost (Moderna galerija, Cankarjev dom, Tivolski grad) zaključil zadnji teden v maju. Ožja skupina Programskege sveta na oblikovanju koncepta. G. Župan, dr. Dimitrij Rupel in direktor Mestne uprave, g. Janez Sodržnik sta po odstopu ge. Branke Lovrečič predlagala vodstvo projekta glavni koordinatorici, ge. Mojci Kumerdej. Na mesto vodje projekta se je samoiniciativno prijavil tudi g. Tomaž Bole, koordinator polja Resna glasbe. G. Tomaž Bole je na predlog ge.Marine Gržinić in ge. Mojce Kumerdej pripravil predlog vodenja projekta, ki je bil poslan v obravnavo vsem koordinatorjem projekta. državnimi in mestnimi oblastmi. Posamezne mestne ustanove, ki se ukvarjajo s kulturo, nimajo nobenih skupnih standardov. Rezultat tega je velika zmeda glede odgovornosti in obveznosti, mestne in državne ustanove ne ponujajo zadovoljivih rešitev. (Prim. Wimmer, 1996, str. 33.) Ko pa pride do sodelovanja, posebej državne ustanove ne vztrajajo pri dogovorjenih načelih vzajemnosti. Zato evropski eksperti poudarjajo, da lahko preseže slabosti mestne kulturne politike in njeno neizpolnjevanje obveznosti pri skupnih projektih samo jasna kulturna politika. V dosedanjih razmerah je nemogoče, da bi bili uporabljeni ukrepi, ki naj bi vzpodbudili mestne ustanove k promociji kulturnih aktivnosti. Kulturne ustanove so v takšnem položaju postale javni zavodi, zaposleni pa državni uslužbenci. Kulturne ustanove so se dobesedno čez noč organizirale kot javni zavodi. (Prim. Wimmer, 1996, str. 15). Po drugi strani je država ustanoviteljica okrog dvajsetih javnih kulturnih institucij, finančno pa podpira tudi nekaj takšnih, ki jih je ustanovilo mesto. Takšna razlaga “sodelovanja” med mestom in državo je torej odgovor na vprašanje, zakaj Ministrstvo za kulturo, ki naj bi bilo soorganizator projekta EMK — Ljubljana 97, sploh ni reagiralo na to, da ga je MOL obstruirala. Še več, po ugotovitvah o delu ministra za kulturo, ki so jih izoblikovali evropski eksperti, je ministrovo delo uresničevanje želj individualnih kulturnih institucij. (Prim. Wimmer, 1996, str. 27.) Te, kot je zapisano v ekspertizi, dobivajo vsa državna sredstva, tako da pravzaprav nič ne ostane za razvoj novih kulturnih perspektiv. (Prim. Wimmer, 1996, str. 27.) To je tudi razlog za to, da minister za kulturo ne more delovati 50 EMK LJUB LJANA 97 tako, da lahko zastopa ali lansira nove pobude ali razvije sodobne prvine na posameznih kulturnih področjih. Minister je bil, če se referiramo na EMK — Ljubljana 97, v vlogi ohranjevalca kulturne dediščine, hkrati pa tudi organizacijsko podedovanih struktur. (Prim. Wimmer, 1996, str. 27.) Vse to je po Wimmerju povzročilo, da je bil kulturni minister brez jasnega kulturno-političnega profila. Nacionalni kulturni svet pri vladi RS naj bi realiziral Nacionalni kulturni program. Glede na to so evropski eksperti zapisali, da čeprav je prav po zaslugi Ministrstva za kulturo in njegovega aparata bilo mogoče, da je večina pomembnih kulturnih operacij stekla tudi v času tranzicije, pa Ministrstvo za kulturo in druge državne institucije niso naklonjene novim usmeritvam v kulturni politiki, ampak se zavzemajo za ohranjanje statusa quo. (Prim. Wimmer, 1996, str. 29.) Poglavitno vprašanje, ki se zastavlja evropskim ekspertom, je vprašanje: čeprav se zdi kulturna administracija izurjena v razdeljevanju sredstev, kdo je tisti, ki odloča o dodelitvi preostanka sredstev – posebnih namenskih sredstev, ki so na voljo na Ministrstvu za kulturo, kdo nadzoruje programe in aktivnosti vsaj pomembnejših nacionalnih kulturnih institucij, ki jih prav to ministrstvo financira? (Prim. Wimmer, 1996, str. 30–31.) Če smo določili razloge oziroma predstavili sliko ozadja, na katerem je bilo šele možno izvesti obstrukcijo projekta EMK — Ljubljana 97 (čezmerna institucionalizacija, popolna kaotičnost kompetenc in obveznosti do določenih projektov med mestom in državo itd.), se le moramo vprašati, kako se je vendarle MOL posrečilo sodobno koncipiran osnutek programa projekta EMK — Ljubljana 97, ki ga je EMK — LJUB LJANA 97 51 Po sprejemu statuta Mestne občine Ljubljana sodi projekt EMK — Ljubljana 97 kot samostojen projekt v oddelek za kulturo in raziskavo, ki ga vodi mag. Daša Hribar. Ga. Mojca Kumerdej je sprejela predlog g. župana, dr. Dimitrija Rupla in direktorja Mestne uprave, g. Janeza Sodržnika in prevzela vodenje projekta. Ob tem se je direktor Mestne uprave, g. Janez Sodržnik strinjal z njenim predlogom, da se pri projektu pogodbeno zaposlita še dve osebi, in sicer ga. Metka Vedlin kot finančna svetovalka in planerka in še ena oseba kot strokovna sodelavka; ga. Metka Vedlin naj bi bila v projekt vključena s pogodbo o poslovnem sodelovanju preko zavoda Retina. Ga. Marina Gržinić, g. Tomaž Toporišič, ga. Nevenka Koprivšek in ga. Mojca Kumerdej so se konec maja v Ljubljani sestali z g. Travorjem Daviesom, direktorjem Evropske prestolnice kulture – Koepenhagen 1996. G. Travorju Daviesu je skupina predstavila projekt, ga seznanila z organizacijsko strukturo in finančnimi vprašanji, dogovorjeno pa je bilo tudi, da mu ga. Mojca Kumerdej pošlje angleški prevod Izhodišč in programskih predlogov Programskega sveta. G. Travor Davies je projekt podprl in obljubil pomoč z nasveti pri organizaciji in finančni izpeljavi projekta. 1. Sklep: Vzpostavitev organizacijske strukture: Člani Programskega sveta niso imeli pripomb, da projekt EMK — Ljubljana 97 odslej vodi Mojca Kumerdej, glavna koordinatorica projekta. Prav tako so se strinjali z njenim predlogom, da sestavi svojo ekipo, ki bo projekt EMK — Ljubljana 97 izpeljala finančno, organizacijsko in koordinacijsko. Člani programskega sveta niso imeli pripomb na to, da se za potrebe realizacije projekta takoj pogodbeno zaposlita strokovna sodelavka in pa ga. Metka Vedlin kot finančna svetovalka in planerka, ki bo pri projektu sodelovala s pogodbo o poslovnem sodelovanju preko zavoda Retina. 2. Sklep: Člani Programskega sveta so se strinjali, da se projekt EMK — Ljubljana 97 terminsko uskladi z Mednarodnim grafičnim bienalom, in sicer, projekt EMK — Ljubljana 97 bo potekal od zadnjega tedna aprila do začetka junija. dokument št. 9/4 2. Aktivnosti, ki jih je treba opraviti do prihodnje seje, ki bo predvidoma septembra Ga. Marina Gržinić in ga. Mojca Kumerdej sta predstavili aktivnosti do 3. plenarne seje programskega sveta: Glede na pripombe na junijskih sejah Mestnega sveta ga. Marina Gržinić in ga. Mojca Kumerdej s projektom seznanita mestne svetnike in še posebej odbor za kulturo Mestnega sveta. Vzpostavi se organizacijska struktura projekta EMK — Ljubljana 97 znotraj mestne uprave ter sklene pogodbe s posameznimi sodelavci za naloge, določene v organizacijski strukturi. Pri projektu se pogodbeno zaposli še go. Metko Vedlin in strokovno sodelavko oz. poslovno sekretarko. Po sprejemu proračuna MOL za leto 1995 se sklenejo avtorske pogodbe s člani programskega sveta in izplačajo honorarji za opravljeno delo. Do 1. septembra 1995 se izdela osnutek elaborata, ki ga pripravita ga. Marina Gržinić in ga. Mojca Kumerdej. Osnutek elaborata se predloži članom Programskega sveta, ki podajo svoje pripombe. Temu sledi razprava o elaboratu na 3. plenarni seji programskega sveta. Po potrditvi elaborata skupina članov Programskega sveta (g. Janez Bernik, g. Peter Skalar, g. Brane Kovič, g. Srečo Dragan ter ga. Marina Gržinić in ga. Mojca Kumerdej ) pripravi predlog razpisa in izpelje natečaj za celostno podobo projekta EMK — Ljubljana 97. Razpis bo v medijih objavljen po 1. oktobru.. V začetku jeseni (po 1. oktobru) se skliče tiskovno konferenco, na kateri se predstavi projekt EMK — Ljubljana 97. Jeseni se o projektu obvesti tudi vse kulturne institucije. Člani Programskega sveta so se strinjali, da se namesto izraza programski razpis uporabi termin vabilo k sodelovanju, ki bo oblikovan na osnovi jasno opredeljenih programskih smernic. Vabilo k sodelovanju bo v medijih objavljeno oktobra 1995. 3. Razno Programskemu svetu EMK — Ljubljana 97 se je predstavila načelnica oddelka za kulturo in raziskavo, ga. mag. Daša Hribar. pripravil PS EMK — Ljubljana 97, tako lahko “konsenzualno” zamenjati. Razlog za to je v zadevi, ki so jo evropski eksperti formulirali takole: navkljub deklariranemu in uravnoteženemu razvoju med tradicijo in inovativnostjo (tako vsaj je bil zasnovan v prvem uradnem dokumentu neodvisne države Slovenije) je bilo v praksi drugače, sodobni razvoj je kmalu izginil iz kompe-tenc kulturne politike v okviru Ministrstva za kulturo RS, največja skrb se je začela namenjati ohranjanju kulturne dediščine; to je postalo bolj pomembno kot sodobna umetnost in kultura. Pri celotni operaciji obstrukcije projekta EMK — Ljubljana 97 torej ni šlo za “uničenje” neodvisne kulturne scene, saj je bila ta v zadnjih petih letih, kot ugotavlja evropsko poročilo, deležna tako sistematičnega uničevanja, preimenovanja, vsrkavanja in finančnega discipliniranja, da se mestnim oblastem in političnim skupinam, ki jo nadzorujejo, ni bilo treba ukvarjati z njo, posebej, ker bo ta lahko v okviru projekta EMK — Ljubljana 97, kakor je zdaj že možno sklepati, opravila vlogo demokratičnega paravana (naj cveti tisoč cvetov) za različne politične mahinacije, družinska zaposlovanja in finančne transakcije v mestu. Gre pravzaprav za še bolj dramatičen udarec slovenski kulturi za obrat od inovativnosti in eksperimentalnosti v kulturi in umetnosti, ki ni izključno vezana na neodvisno sceno, v tradicionalno, meščansko pojmovanje sodobne umetnosti. Pomen alternativne kulture ali subkulturnega dogajanja v osemdesetih v Ljubljani, ki ni pomenilo samo privzema mednarodnega dogajanja na področju kulture, pač pa predvsem razvoj slovenske kulture in njeno primerjavo z 52 EMK LJUB LJANA 97 mednarodnimi trendi, dogajanji in kontekstom, se je izgubil. (Prim. Wimmer, 1996, str. 25, in Gržinić, 1996, str. 10.) Vzrok za to ni bil samo spremenjen politični in ekonomski kontekst, ki je v neodvisnem obdobju poslabšal možnosti za obstoj in delovanje alternativne kulture. (Prim. Wimmer, 1996, str. 25, in Gržinić, 1996, str. 14–15.) Temu je treba prišteti tudi drugačno usmeritev v kulturni politiki Slovenije po osamosvojitvi v devetdesetih letih; namesto napovedanega ravnotežja v razvoju (prim. Gržinić, 1996, str. 19–20), ki naj bi zagotovilo vsem umetnikom in institucijam, ki so bili v prejšnjem sistemu zapostavljeni, enake možnosti za razvoj, se je vzpostavljalo ravnotežja med tradicijo in inovacijo. (Prim. Wimmer, 1996, str. 25.) In prav ta zasuk, ki ne pomeni, kot ugotavlja Wimmer, enakih pravic za procese ohranjanja in modernizacije, ampak rajši sugerira, da si je v preteklosti slovenska kultura prizadevala in se razvijala v smeri modernističnih in eksperimentalnih umetnosti, zato se mora zdaj kulturna in umetniška sfera v Sloveniji obrniti k bolj meščanski evropski tradiciji in se usmeriti v razvoj naravne in kulturne dediščine (prim. Wimmer, 1996, str. 25), je med tistimi kriteriji in značilnostmi, ki so omogočili reorganizacijo in izbris sodobnega umetniškega programa projekta EMK — Ljubljana 97. Glede na te evidentirane procese skupina evropskih ekspertov ugotavlja, da je mogoče reči, da je bilo v osemdesetih letih več kulturnih novosti kakor v devetdesetih, v času nacionalne tranzicijske konsolidacije. Po sesutju osnovnega koncepta EMK — Ljubljana 97 (izoblikovanega leta 1995) bo ta dejansko opravil vlogo nekakšnega manifestativnega zbirnika elitnih in predvsem EMK — LJUB LJANA 97 53 dokument št. 9/5 Šlo je zgolj za informativno predstavitev ge. Daše Hribar, kajti ga. Daša Hribar je uvodoma povedala, da s projektom EMK — Ljubljana 97 nima nič, saj je projekt neposredno v pristojnosti župana. Predstavitev ge. Hribar je bila smiselna predvsem zato, ker je projekt EMK — Ljubljana 97 kot avtonomen projekt vključen v oddelek za kulturo in raziskavo, katerega načelnica je ga. Daša Hribar. Zapisala: Mojca Kumerdej Glavna koordinatorica Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 dokument št. 10/1 ,MESTNA OBČINA LJUBLJANA Mestna uprava Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 Trubarjeva 5 61000 Ljubljana Tel: (061) 213 731/125 33 54 Fax.: (061) 131 41 79 Št.: 68/95 Dat.: 3. julij 1995 Spoštovani mestne svetnice in mestni svetniki ! Posredujeva Vam uekaj osnovnih informacij o projektu Evropski mesec kulture-Ljubljana 97, ki naj bi vam pomagal pri Vaši osebni odločitvi ob sprejemanju mestnega proračuna Evropski mesec kulture je vzporedna kulturna prireditev Evropske prestolnice kulture, ki že dobro desetletje poteka v mestih držav članic Evropske unije. Evropski mesec kulture pa je projekt, ki v okviru nove evropske ureditve vključuje tudi evropska mesta in države, ki niso članice Evropske unije. Evropski mesec kulture - Ljubljana 97, ki bo v Ljubljani potekal od 22. aprila do 15. junija 1997, bo priložnost za predstavitev in mednarodno uveljavitev slovenske kulture in umetnosti. Čeprav bo projekt mednarodno zastavljen in bo v slovensko prestolnico privabil ne le mednarodno publiko, pač pa najprodomejše ustvarjalce sodobne evropske kulture in umetnosti, pa bo predvsem izpostavil ustvarjalnost slovenske sodobne kulture in umetnosti. posebnosti slovenske identitete in hkrati vpetost v evropsko tradicijo in kulturo Vodilo EMK-Ljubljana 97 je namreč predvsem uveljavitev slovenske kulture in umetnosti ter predstavitev njene specifičnosti v evropskem kontekstu. Gre za izrazito kompleksen projekt, ki skuša povezati različne ravni slovenske kulture, ki se manifestira tako skozi klasične kot sodobne oblike umetnosti in kulture. Kot ste verjetno seznanjeni, sta kandidaturo Ljubljane za nosilko Evropskega meseca kulture uradno podprla tako Mesto Ljubljana kot Republika Slovenija. Leta 1994 je Svet ministrov za kulturo Evropske unije sprejel sklep, da bo Ljubljana organizatorica projekta leta 1997. Decembra leta 1994 je Mesto Ljubljana uradno imenovalo 70 članski Programski svet, ki deluje od 1. marca 1995. V tem času je Programski svet pripravil predlog programa EMK-Ljubljana 97, izhodišča projekta in programske predloge po posameznih področjih. Finančna struktura projekta je glede na izkušnje mest, ki so za pripravo in izvedbo projekta porabila okoli 2 mio ECU-jec oz. 4 mio DEM, ocenjena na 350 mio SIT. Dinamika priliva in porabe sredstev projekta EMK-jLjubljana 97 je torej naslednja: Leto 1995 - 90 mio SIT Leto 1996 - 200 mio SIT Leto 1997 - 60 mio SIT iz rednega programa institucij zajetih projektov, ki bo vključeval še nekaj zvenečih mednarodnih imen in milostno izbrano peščico t. i. manj elitnih kulturnih projektov, oziroma namesto v sodoben program bo EMK — Ljubljana 97 usmerjen v t. i. meščansko kulturno tradicijo. Z druge strani evropska ekspertna skupina ugotavlja, da je kljub temu, da se je alternativna ali subkulturna scena iz osemdesetih let izpela, pomen neinstitucionalne kulture v devetdesetih še vedno aktualen, čeprav so se možnosti za njen razvoj radikalno spremenile. Toda kot ugotavlja skupina, čeprav napetosti nastajajo, ker tudi ne-institucionalno sceno financira država, po drugi strani pomeni odpiranje institucij v smeri inova-tivnih in eksperimentalnih programov edino možnost za preživetja tradicionalnih kulturnih institucij v prihodnosti. (Prim. Wimmer, 1996, str. 50.) Evropski eksperti ugotavljajo, da zaenkrat politično ni pričakovati večjih sprememb v kulturi. Sredstva zanjo znašajo 0,8 % DBP in ta znesek se da lepo primerjati z mednarodnimi standardi. Z druge strani neinstitucionalne kulturne skupine, ki so bile v osemdesetih pomembna vodilna kulturna in tudi politična sila, še vedno ne morejo vzpostaviti recipročnega odnosa s tistimi, ki ustvarjajo kulturno politiko, in s kulturno administracijo. Razmisliti bo treba o tem, da je dosedanje ločevanje oz. simplificirana opozicija med institucionalno in neodvisno kulturo, ki naj bi si samo stali nasproti, preživela; obe imata pravico do enakopravnega položaja in mesta v okviru nacionalnega kulturnega programa. Identiteto kot pravi Ernesto Laclau, je mogoče dojeti samo z njenim izgubljanjem. (Prim. Howarth in Norval, 1994, str. 47.) Hibridizacija 54 EMK LJUB LJANA 97 je usoda vseh družbenih identitet v sedanjem času. In ta paradoks obvladuje liberalne institucije: če so zares pluralistične, bodo morale sprejeti ko-eksistenco vrednot in načel, ki pripadajo drugim skupnostim, celo če so v nasprotju s tistimi načeli, ki so bila v bistvu usto-ličenja liberalne države. Z druge strani pa to ne pomeni, kot poudarja Laclau, da se bodo vse težave omenjenih skupin rešile, pač pa le to, da imajo možnost politične artikulacije. To pa hkrati pomeni, po Laclauju, razvijati nove možnosti in oblike identifikacije skupin, zajetih v procesu pogajanja, in s tem bogatenje strategij in taktik, ki so na voljo skupnosti kot celoti, da politično artikulira lastno nezmožnost. Opisovanje odnosa akademskih institucij v notranjem-zunanjem razmerju je na določen način zelo simplicistično, zato ker vsaka taka institucija konstituira kompleksno ekonomijo procedur, ki v glavnem niso avtonomne, ampak so v odnosu z raznimi drugimi ravnmi ter družbenimi in ekonomskimi procesi. Peter Stallybrass in Allon White sta ponudila dinamično perspektivo tega zu-nanjega-notranjega razvoja strukture institucij. (Prim. Stallybrass in White, 1986) Povzela sta Bahtinovo teorijo karnevala in jo predstavila v močen model simbolične inverzije: to je oblika premestitve, ki deluje na način simbolične substitucije iz ene domene v drugo. Stallybrass in White trdita, da dualizem “visokega” in “nizkega” kulturnega obrazca (institucije nasproti alternativni ali neodvisni kulturi itd.) strukturira celo vrsto praks, ki organizirajo družbo od začetkov buržoazne družbe do danes. Pravzaprav je ob takih razlikovanjih razredno razlikovanje premeščeno v smer kulturnih razlik kot civilizirano in divje EMK — LJUB LJANA 97 55 dokument št. 11/1 ter v smer konstitucije notranjega z izključitvijo zunanjega. To pomeni, da je visoka kultura paradoksalno rečeno še bolj ali globlje, kot se zdi, odvisna od nizke umetnosti in kulture. Zato je mogoče govoriti o inverziji tega odnosa, institucije ne funkcionirajo več kot speku-lativni moment, trenutek kulture, pač pa nasprotno, samo še reflektirajo totalnost kulturne zunanjosti. Družba ne uporablja institucije kot enote, ki hrani kulturno bogastvo, ampak jo uporablja (pomanjkanje kulturne politike, kaotičnost razmerij, avtoritarnost in hierarhija) kot obliko lastne samore-fleksije. Zato dogajanje v zvezi s projektom EMK — Ljubljana 97 razumemo kot paradigmatični kulturni projekt v neodvisni Sloveniji, ki dobesedno kondenzira nekatere očitne in zaskrbljujoče pomanjkljivosti kulturne politike v Sloveniji, kot so vse večja institucio-nalizacija kulture, nejasna odgovornost v kulturni politiki med centralizacijo na eni strani in decentralizacijo na drugi do splošnega pomanjkanja kulturne politike. NAČRT DE JAVNOSTI EMK - LJUBLJANA 97 OD 20. AVGUSTA 1995 DO 1. JULIJA 1996 - Sestanek z g. Miroslavom Klinetom, direktorjem agencije Kline&Kline 21. avgusta ob 10.00 uri. Namen sestanka je pogovor o sodelovanju pri elaboratu EMK-Ljubljana 97 Glede na pogovor g. Kline sestavi pisni predlog in predračun - Od 16. avgusta 1995 - izdelava elaborata. Elaborat, ki ga pripravijo strokovni sodelavci - med njimi so tudi Člani Programskega sveta - ima štiri segmente: I.) Vsebinsko programski del Vključuje izhodišča programa, hipotetično vse možne projekte in terminski plan n.) Finančni in organizacijski del V sodelovanju z go. Metka Vedlin, ki vodi plansko-finančno poslovanje projekta EMK-Ljubljana 97 HI.) Urbanistično arhitekturni del Glede na programski del strokovnjaki izdelajo načrt, kako bi Ljubljana v tem času živela, kateri objekt bi bili zasedeni, in sploh kako bi mesto funkcioniralo in izgledalo kot celostna struktura; gre za urbani utrip mesta: odnos center-periferija, državne in "neodvisne" institucije, rekonstrukcija in revitalizacija objektov itd. rv.)Odnosi z javnostmi in marketing Elaborat skupine izdelajo do 13. septembra 1995. 13. septembra se elaborat posreduje v branje ožjemu delu Programskega sveta (koordinatorjem in nosilcem), ki pripombe posredujejo pismeno. Pripombe se vnesejo v elaborat, ki se ga redaktorsko uredi do 25. septembra. 20. september - 3. plenarna seja Programskega sveta 21. september - 1. tiskovna konferenca Od 25. - 29. septembra se pripravi vloga na MZK. 29. september- izdelan elaborat in oddaja vloge na Ministrstvo za kulturo ter Mesto Ljubljana. 3. Dejstvo je tudi, da je obstajala, kot poudarja Wimmer, v Sloveniji v tem tranzicijskem obdobju neverjetna kontinuiteta političnih igralcev. (Prim. Wimmer, 1996, str. 14.) Tudi v tranzi-cijskem obdobju je včasih lažje zamenjati zakone kot določeno tradicijo, procedure ali mentaliteto, ki je v ozadju teh zakonov. (Prim. Wimmer, 1996, str. 14.) Čeprav se zdi, da obstaja kontinuiteta kulturne politike, ki jo prej lahko razumemo kot kontinuiteto s tistim, kar je potekalo v kulturi v preteklosti, pa je pomanjkanje kulturne politike med najbolj perečimi stvarmi na kulturnem področju. (Prim. Wimmer, 1996, str. 26.)2 56 EMK — LJUB LJANA 97 Država je v Zakonu za realizacijo javnega interesa na področju kulture leta 1994 izpričala svojo pripravljenost za angažiranje v kulturi, za določitev njenega okvira in participacijo v stroških. Državne in mestne skupnosti naj bi zagotavljale osnove za uravnotežen kulturni razvoj. (Prim. Gržinić, 1996, str. 15–16.) V tako široko zastavljenem seznamu je vprašanje vsebine ključno. Ker je v Nacionalnem poročilu o kulturni politiki Slovenije nacionalni kulturni program opisan kot dokument, ki bo samo na splošno oblikoval dokument kulturne politike na Slovenskem, to delo pa naj bi bilo v zadnji instanci prepuščeno Ministrstvu za kulturo, se eksperti sprašujejo, ali ne pomeni pravzaprav vse to ustvarjanje dokončnega statusa quo na kulturnem področju. dokument št. 11/2 V tednu od 2.-6.oktobra se elaborat s spremnim dopisom pošlje naslednjim: - Vsem Članom Programskega sveta; po prejemu elaborata člani PS oblikujejo svoje predloge, vključno z mednarodnimi koprodukcijami, kar pomeni, da vse potencialne tuje ustvarjalce tudi kontaktirajo. Vsi tovrstni kontakti potekajo preko pisarne EMK! - S projektom seznanimo kulturne institucije in jih povabimo k sodelovanju. Nekatere od predlaganih projektov bo EMK tudi finančno podprl, drugi pa bodo kot spremljevalni program vključeni v programske materiale EMK-Ljubljana 97. Ustanovi se koordinacijski odbor institucij, v katerega so vključeni predstavniki institucij, ki bi želele sodelovati pri realizaciji programa EMK. - S projektom seznanimo Oddelek za turizem in promocijo ter Nacionalno turistično zvezo Slovenije. - Z oddelkom za turizem in promocijo MOL se dogovorimo o finančnem vložku in načinu vključitve mesta Ljubljana v mrežo Art Cities in Europe. - S projektom seznanimo državne in lokalne politične organizacije. Določene politike - glede na njihov politični mandat oz. funkcijo - povabimo v Častni odbor. (V povabilu jih zaprosimo, naj nam odgovorijo, ali povabilo sprejmejo.) - Obvestimo vse tuje ambasade in diplomatska predstavništva v Sloveniji. - Obvestimo vsa slovenska diplomatska predstavništva v tujini. - Obvestimo gospodarstvo ter oblikujemo vloge generalnim sponzorjem, ki bodo objavljeni v vseh predvidenih Štirih publikacijah - S projektom seznanimo osnovne in srednje Sole ter obe univerzi, -Od 2.-6. oktobra se skliče komisijo za javni razpis za celostno podobo Člani komisije so Člani programskega sveta. Razpisi so v medijih objavljeni 10. oktobra - komisija določi zadnji rok za prijavo na razpis. - Po oblikovanju celostne podobe se projekt EMK-Ljubljana 97 lahko vključi v IFA Europe. (International Festivals Association Europe) - 24. oktober - 2. tiskovna konferenca (Na njej že tudi predstavimo člane častnega odbora) - 27. oktobra je v medijih objavljeno vabilo k sodelovanju - programski razpis; razpis traja do 27. decembra PR/Marketing organizacija od jeseni 1995 skrbi za PR in pridobivanje sponzorjev. Z druge strani prav zaradi večplastne analize stanja kulturne politike, ki ga projekt omogoča, lahko razumemo, paradoksalno rečeno, EMK — Ljubljana 97 kot relevanten projekt ali kategorijo za teorizacijo kulturne politike, ki je prav s takšno sistematično analizo slovenske kulture omogočil razvoj nekakšnega emancipatoričnega in kritičnega poteciala. V nasprotju z reaktualizacijo projekta EMK — Ljubljana 97, ki temelji na prehodu iz alternativnih političnih modelov v liberalno demokracijo, ali pa se sklicuje na marginalizirane in izključene skupine nasproti hegemonis-tičnim skupnostim, se bomo v sklepnem delu lotili utopične reaktualizacije tega projekta. Parafrazirajoč tezo Jelice 2. Zato objavljeni prevod petega poglavja evropske ekspertize v drugem delu tega tematskega bloka lahko razumemo kot seznam določenih priporočil za izhod iz sedanjega pomanjkanja kulturne politike in oblikovanja konsistentnih regulatorjev odnosa med različnimi strukturami in ravnmi produkcije, distribucije, predstavljanja idr. dogajanja v kulturi. EMK — LJUB LJANA 97 57 dokument št. 11/3 3. V tem sklepnem delu se v veliki meri opiramo na odlično besedilo “Nemožnost skupnosti in možnost demokracije” Jelice Šumič-Riha. Šumič-Riha, povzeto po A. Badiouju, eno od najbolj radikalnih tez sodobne politične misli, namreč da je “realno sveta skupnost, kolikor je nemožna” (prim. Šumič-Riha, 1996, str. 9, in Badiou, 1992, str. 216), je mogoče trditi, da je projekt EMK — Ljubljana 97 realno kulturne politike, kolikor je nemožen.3 Kako je torej mogoče trditi, da je ta projekt na način, kakor je bil sestavljen, nemogoč, ko je to okolje in tisto, kar se zdaj predstavlja kot program EMK, nič več in nič manj kot manifestacija njegove raznolike prezence. Toda ti na prvi pogled prepričljivi ugovori, v luči katerih se zdi teza o projektu EMK (kako je bil zastavljen do oktobra 1995) kot meji kulturno-umetni-ške produkcije na Slovenskem v devetdesetih, nesmiselna, postanejo brezpredmetni, brž ko ločimo ta projekt kot realno kulturno-umetniške produkcije od obstoječe kulturne politike na Slovenskem, od tistih projektov, ki tej kulturi pripadajo, to se pravi od projektov, za katere bi lahko rekli, da so po meri tega prostora. Ali drugače rečeno, kako je mogoče projektu EMK —Ljubljana 97 pripisati status lacanovskega realnega? Zato, ker je s tem, da se ni definiral, da se ni realiziral, EMK — Ljubljana 97 projekt, ki šele prihaja. Z drugimi besedami, kot to formulira J. Šumič-Riha, povzemajoč Derridaja in Agambena, ta projekt ni nikdar že tu, marveč mora zmerom šele priti. Njegov vznik je v danih “objektivnih” okoliščinah popolnoma negotov, kontingenten, in prav ta radikalna kontingentnost projekta upravičuje njegovo enačenje z lacanovskim realnim, saj je kot realno negotov, rezultat nehotenega, v zadnji instanci zgrešenega srečanja. (Prim. Šumič-Riha, 1996, str. 11.) Zdaj se lahko vprašamo tudi, kako je možno v tej sklep- 58 EMK — LJUB LJANA 97 dokument št. 12 ni besedi imenovati projekt EMK — Ljubljana 97 v obdobju 1. 3. 1995 — 3. 10. 1995 za mejo kul-turnopolitične realnosti in obstoječih produkcij na Slovenskem. Ta projekt ni meja kulturno-umetniško produkcijskega stanja in posebej sedanje realpolitike na Slovenskem zato, ker je kot nekakšna norma ali ideal nedosegljiv, ker njegovo uresničitev onemogočajo empirične razmere. Nič ne bi moglo biti bolj tuje temu projektu oziroma ideji projekta EMK — Ljubljana 97 od postmo-dernistične in do določene neke meje tudi liberalne teze, da je projekt nemogoč, ker njegovo “avtonomistično” pozi-cioniranje terorizira “legalistično” institucionalno podstat slovenske kulture. “Nemogoči” realni projekt torej ni etična obsodba projekta, ki je prišel po njem, niti ne razkrivanje laži sedanjega projekta EMK, razkrivanje neskladja med dejanskostjo projekta in razglašenimi ideali. Nasprotno, koncept realnega projekta že implicira zanikanje pertinent-nosti takih pojmovanj projektov. Taka pojmovanja že vseskozi potrjujejo, kar realpolitik trdi: da so takšni projekti nemogoči. Natančneje, trdijo, da so možni projekti, ki so v skladu z možnostmi in zakonitostmi tega prostora. (Prim. Šumič-Riha, 1996, str. 12.) Ob tem je treba opozoriti, da nemožnosti realizacije tega projekta ni mogoče razumeti niti kot nečesa prehodnega, kot začasno oviro na poti realizacije “pravega” projekta. Projekt EMK — Ljubljana 97 v svoji avtonomistični obliki je zanikal svet golega konsenza med ekonomijo in partikularnimi institucionalnimi interesi. Bil je negacija tistega, kar je mogoče reducirati na možnosti določene dobe ali sveta, ki smo jih orisali po zaslugi Wimmerjeve evrop- EMK — LJUB LJANA 97 59 dokument št. 13/1 ske ekspertize. In vse tisto, kar ni v skladu s temi možnostmi, je izključeno, razglašeno za nemogoče oziroma za neobstoječe. Sklep pa bi bil, da je gledano za nazaj pozitivna značilnost tega projekta ta, da je pravzaprav ponujal možnost realizacije projektov, ki pomenijo preseganje gole konsenzual-nosti in politike; zato nemožnost realizacije tega projekta v okoliščinah, ko je ta trčil ob svet dnevne politike, lahko razumemo kot pozitivno opredelitev. Zato lahko rečemo, da je ne-možnost realizacije tega projekta, ki se kaže kot možnost nemožnosti, odprla možnosti za radikalno kritiko različnih oblik prevlade v kulturi in za reformulacijo nekaterih drugačnih strategij kulturne politike. Nemožnost tega projekta daje možnost konceptualiziranja te strategije. Ta projekt je po drugi strani prav po meri konkretnega slovenskega kulturnega okolja in njegove kulturne politike, kajti razkriva radikalno kontingentnost, ne-ce-lost tega okolja in njegove kulturne politike. Nemožnost projekta kaže, kako ta politika potlači ali izključi prav svojo lastno ne-celost. Marina Gržinić je doktorica filozofije in video umetnica, ki dela kot raziskovalna asistentka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani. 60 EMK — LJUB LJANA 97 LITERATURA: ARDITI, B. (1994): Tracing the political, Angelaki, 1:3, London. BADIOU, A. (1992): Conditions, Seuil, Paris. GRŽINIĆ, M. (1996): Uvod, v: GRŽINIĆ, M. (ur.): Rekonfiguracija identitet: zgodovina, sedanjost in prihodnost neodvisne kulturne produkcije v Ljubljani, Forum za artikulacijo prostorov drugačnosti, Ljubljana. HALL G., in WORTHAM S. (1996): Rethinking Authority. Interview with Homi K. Bhabha, Angelaki, 2:2, London. HOWARTH D. in NORVAL J. ALETTA (1994): Contemporary Politics, Angelaki, 1:3, London. MCCLURE, K. (1992): On the Subject of Rights: Pluralism, Plurality and Political Identity, v: MOUFFE, C. (ur.): Dimensions of Radical Democracy. Pluralism, Citizenship, Community, Verso, London. STALLYBRASS, P., in WHITE A. (1986): The politics and Poetics of Transgression, Methuen, London. ŠUMIČ-RIHA, J. (1996): Nemožnost skupnosti in možnost demokracije, Filozofski vestnik, št.1, Ljubljana. YOUNG, J.C. ROBERT (1996): Dialectics of Cultural Criticism, Angelaki, 2:2, London. WIMMER, M. (1996): Cultural Policy in Slovenia, European Programme of National Policy Reviews, Council of Europe, CC—CULT (96) 22B. EMK — LJUB LJANA 97 61 dokument št. 14/1 Besedilo, ki sledi, je avtor dokončal za objavo v času, ko so se prvi programi v okviru EMK — Ljubljana 1997 že začeli in ko resnejšim spremembam na Metelkovi ni bilo več moč pripisati niti majhne možnosti. Poleg tega je 11. 4. 1997 uprava MOL nenadoma najavila rušenje štirih stavb na Metelkovi z začetkom 14. aprila in z argumentacijo, da gre za priprave na “izvedbo projekta EMK v Ljubljani” (čeprav so predstavniki zavoda Retina in uporabniki Metelkove obvestili MOL, da stavbe potrebujejo za izvedbo programa). Sledila sta razumljiva “mobilizacija” uporabnikov ter barikadiranje Metelkove, temu pa hitra in intenzivna pogajanja med MOL in Metelkovci. Rezultat pogajanj je, da je MOL v kratkem času, še pred uradnim začetkom EMK, odstranila eno poškodovano stavbo (na mestu katere naj bi se kar najhitreje gradil nov mladin ski hotel), v zameno za to pa naj bi MOL v roku dveh mesecev uredila stavbo Pešci, temeljito očistila zunanje površine in namestila javno razsvetljavo. Zgodil se je torej čudež, na katerega smo upali v besedilu, ki sledi; Metelkova je ujela zadnji EMK-jevski veter in stvari so se spremenile. Zahvala gre tako metelkovcem kot odgovornim v MOL, saj so se oboji potrudili in z obilico dobre volje našli kompromisno rešitev, ki je od obeh strani zahtevala precejšnje odrekanje. Nekateri to ocenjujejo kot hudo kompromisno šolo za ljubljansko neodvisno sceno in napovedujejo, da je s tem Metelkova dokončno poražena, drugi pa smo mnenja, da je bil doseženi kompromis med MOL in Metelkovci za Metelkovo morda zadnja priložnost, ki je nismo smeli zamuditi. Uspeh v pogajanjih je treba pripisati predvsem dejstvu, da je bil interes za to, da se Metelkova premakne iz mrtvega teka, jasno izražen na obeh straneh. EMK pa je preprosto v tem okviru deloval kot dovolj močen motiv. Ne glede na odločilno spremembo na Metelkovi pa prvotna ocena stanja ostaja še naprej veljavna, namreč, da bi EMK od Metelkove in Metelkova od EMK morala iztržiti precej več. Toda z druge strani se vsaj deloma uresničuje upanje, da po EMK ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred njim. Kljub opisanim spremembam avtor besedila, ki sledi, ni spreminjal, saj prav takšno najbolje služi dokumentiranju obdobja pred dokončno projektno ravnijo EMK. STALIŠČA PROGRAMSKEGA SVETA do PROJEKTA EVROPSKI MESEC KULTURE — LJUBLJANA ’97 (PS EMK — Lj. ’97) so hkrati tudi odgovor na vprašanja, ki jih je načelnica Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost Mestne občine Ljubljana v zvezi s tem projektom 13. septembra letos naslovila na njegov programski svet. I. Kakšen naj bi bil na podlagi programskih izhodišč PS EMK - Lj. '97 status projekta EMK v pomenu prikaza Ljubljane kot kulturne in državne prestolnice Republike Slovenije? Projekt EMK - Lj. '97 bo v okviru Ljubljane kot kulturne in državne prestolnice ter Republike Slovenija glede na svoje izhodiščne opredelitve med najpomembnejšimi (Če ne celo najpomembnejši) umetniško-estetskc-produkcijskmi, infrastrukturno-institucionalnimi, medijskimi in nacionalno-mednarodnimi projekti v devetdesetih letih v Sloveniji. Projekt bo predstavil in reflektiral slovensko umetniško in kulturno produkcijo v Širšem, predvsem evropskem (in ameriško-azijskem) kulturnem kontekstu; s hkratnim zagotavljanjem in oblikovanjem finačnih in drugih institucionalnih ter infrastrukturnih pogojev pa bo predvsem nacionalnemu umetniško-kulturnemu ustvarjalnemu potencialu omogočil številne nove produkcije. Ljubljano potrdil kot kulturno prestolnico, kot infrastrukturno, miljejsko in duhovno okolje, v katerem nastaja prav tista sodobna umetniška in kulturna produkcija, na podlagi katere je bila v evropskem kontekstu sprejeta kandidatura Ljubljane za projekt EMK - Lj. '97. Potrdil pa jo bo tudi kot evropsko prestolnico, ki je zmožna suvereno in avtonomno, po vseh evropskih profesionalnih standardih pripraviti celovito predstavitev in refleksijo nacionalne umetniške ustvarjalnosti v odnosu do najpomembnejših umetniških in kulturnih produkcij Zahodne, Srednje in Vzhodne Evrope, Amerike in Azije To bo potrditev Ljubljane kot duhovno odprtega mesta in njenih meščanov kot odprtih za nove informacije, izzive in soočanja. Pomembno je poudariti, da pri celotnem projektu EMK - Lj. '97, tako kot ga je osmisliJ programski svet, ne gre samo za predstavitev že obstoječega programa, produkcije, ampak bo to ludi priložnost za povabilo slovenskim ustvarjalcem, da sodelujejo pri njem z novimi produkcijami. EMK - Lj. '97 je programski svet zastavil kot projekt, ki bo ustvaril temelje za nove produkcije in jih predstavil ter hkrati, pa Čeprav v manjši meri, z mednarodnimi koprodukcijami omogočil ne le ustvarjalno soočenje in prepletanje domaČe in tuje produkcije, marveč po končanem projektu EMK - Lj. '97 tudi kontinuirano predstavitev slovenske umetnosti in kulture po evropskih prestolnicah Drug pomemben vidik projekta EMK - Lj. '97 je njegov pomen za infrastrukturno-institucionalno okrepitev prestolnice. Vsi projekti bodo predstavljeni in realizirani v tesnem sodelovanju z obstoječimi institucijami, kar bo hkrati pomenilo tudi infrastrukturno-tehnično oziroma programsko-materialno okrepitev številnih institucij in njihovih programov v Ljubljani Pri tako kompleksnem projektu se bo spletla specifična mreža institucij in neodvisnih ustvarjalcev Nenazadnje bo projekt spodbudil tudi oživitev različnih arhitekturno urbanističnih lokacij v Ljubljani in s tem ustvaril kompleksno infrastrukturno in duhovno mrežo dogajanj v prestolnici. Skratka, shematično bi projekt EMK - Lj. '97 v okviru Ljubljane kot kulturne in državne prestolnice ter Republike Slovenije definirali kot pomemben produkcijski dejavnik, ki bo spodbudil slovensko umetniško ustvarjalnost, okrepil položaj slovenske prestolnice kot pluralnega, produkcijskega, informacijskega križišča v Evropi ter utrdil in oblikoval infrastrukturne in institucionalne materialne pogoje za umetniško in kulturno produkcijo v Ljubljani in Sloveniji tudi v Času po projektu. Marko Hren, Ljubljana, 5. maj 1997 62 EMK — LJUB LJANA 97 Marko Hren EMK — LJUBLJANA 97 OB PRIMERU METELKOVA Metelkova in Evropski mesec kulture — Ljubljana 1997 (EMK 97) imata vsaj eno stično točko: z ambiciozno zasnovo in relativno dobro zbrano ter pestro dokumentacijo naravnost vabita k premišljevanju in raziskovanju. Na neki način oba odkrivata tako šibkosti kot potenciale v kulturnem okolju, ki so ga minula leta označevali vsaj tile atributi: območje ob vojnem žarišču, osamosvajanje, približevanje EU in tranzi-cija v smislu prehoda v sistem večstrankarske demokracije. Kratka argumentacija atributov obenem lahko — vsaj na načelni ravni — pomeni povzetek problematike, ki jo poizkušamo misliti skozi izbrana primera. Za to namreč gre, oba primera lahko opazujemo kot EMK — LJUB LJANA 97 63 dokument št. 14/3 4. Kakšen bo delež tematskih prireditev? Oblikovanje tematskih deležev oz. določanje tematskih sklopov bo potekalo na dveh ravneh. Za prvo lahko ugotovimo, da je nekaj teh tematskih projektov že zastavljenih - recimo predlagani simpozij na temo realnega, ki naj bi zaobjel tako praktične (umetniške) kot teoretske vidike, podobno velja tudi za projekt NSK Ambasada, ki Že sam po sebi vsebuje tematski sklop odnosa med umetnostjo in politiko, teritorijem in dematerializacijo objekta itn Za drugo raven oblikovanja tematskih prireditev pa bo značilen postopek združevanja ali programskega fokusiranja, potem ko bo dokončno izoblikovan program in bodo potrjeni izvajalci. Tematski sklopi se bodo ustvarjali tudi z vzpostavljanjem skrbno izoblikovane in načrtovane mreže različnih projektov v Času in prostoru. 5. Kakšna sta status in vloga t.i. neodvisne kulture EMK- Ljubljana '97? Kateri elementi neodvisne produkcije se želijo posebej poudariti? Kot je bilo že zapisano v uvodu in pod točko 2, projektu EMK - Ljubljana '97 ne gre nobeno favoririziranje ali aprioristično podpiranje neodvisne kulturne produkcije. Tudi v izhodiščih programskega sveta ni vzpostavljen dualen odnos, na eni strani institucionalizirana in na drugi neodvisna produkcija, saj menimo, daje tak koncept v umetnosti in kulturi v devetdesetih zastarel in predstavlja socialistični atavizem. Načelno opredeljevanje za neistitucionalno ali institucionalno kulturo ali proti njej in njuno aprioristično ločevanje, brez razprave o vsebini, kakovosti in pomenu, je nesmisel, ki se ga programski svet še kako dobro zaveda. Vodilo pri oblikovanju programa EMK - Lj, '97 je v prvi vrsti kakovost v smislu esteske inovativnosti in raziskovalnosti, k tej pa prispevajo tako klasične kot tudi najbolj avantgardne oblike sodobnega umetniškega izražanja Tako klasične kot avantgardne produkcije so namreč vpete v zgodovinski kontekst kot tudi v kontekst sodobne ne le slovenske, ampak tudi svetovne umetniške produkcije. Jasno pa je, > kulture. 1. Npr. poskus rušenja bivše vojašnice ob Metelkovi ulici 9. septembra 1993 in dejstvo, da ustvarjalci ter ustvarjalke na Metelkovi delujejo od tega datuma naprej brez osnovnih pogojev (elektrika, voda) in v nemogočih sanitarnih razmerah. Za obširno dokumentacijo o projektu Metelkova glej npr. M. Hren (1996): Dosje Metelkova, Retina, Ljubljana in K. Kaufman...(1995): Razvojni načrt Metelkove, Retina, Ljubljana. Projekt Metelkove je v javnosti dobro poznan in natanko dokumentiran, zato ga v tem besedilu niti ne povzemamo. 2. Glej npr. komentarje v člankih Tone Peršak, DELO, 25. novembra 1996, in Simon Kardum, DELO, 18. januarja 1997. časovno oziroma prostorsko zgostitev simptomov, ki označujejo slovenski kulturni prostor. Kratek (a nedvomen) dotik in potem dolgotrajna bližina vojne sta vplivala na spremembo stanja duha v Sloveniji na način, ki ga ne bo lahko raziskati in opisati. Tvegajmo trditev, da je navedena izkušnja povzročila bistvene spremembe na ravni subjektivnih presoj o etični dopustnosti oz. nedopustnosti posamičnih dejanj. Ko mednarodna skupnost dovoljuje v soseščini genocid, postanejo male lokalne lumparije1 v subtilnem in pogosto nezavednem mišljenjskem svetu tako rekoč zanemarljive. “Escape into the mikro”, porast ksenofobije in obenem politično motivirana in dokaj brezokus-na zagledanost v Evropo so bolj znane in obdelane teme, ki spremljajo nastajanje nove države z enim (maloštevilnim) narodom v absolutni večini. Pa vendar naj izpostavimo eno značilnost, ki je bila (končno in vendarle) večkrat izražena v javnem govoru2, namreč, da je kultura (tokrat pojmovana v ožjem smislu) ostala zanemarjena ali celo postala opustošena. Oba obravnavana primera, EMK 97 in Metelkova sta zgovoren dokaz za tako oceno. Nenazadnje navajamo kot enega odločilnih atributov spremembo strukture in neprestane kadrovske spremembe v upravnih organih na lokalni in na državni ravni. Prav kaotična razmerja med ravnmi upravljanja in pa prepogosto politično motivirano kadrovanje sta bistvena razloga za neučinkovitost in/ali nekompetentnost države, kar odločilno vpliva na potek tako široko zasnovanih projektov, kot sta obravnavana primera3. V projektu EMK - Lj. '97 ni prostora za aprioristično favoriziranje institucionalne ali neodvisne kulture. Vodilo in merilo projekta EMK - Lj. '97 sta namreč strokovnost in kakovost 6. Kakšna bodo vloga, pomen in sodelovanje z nacionalnimi kulturnimi institucijami na podlagi programskih izhodišč programskega sveta EMK-Ljubljana '97? Znova ponavljamo, da je sodelovanje z institucijami bistvenega pomena za realizacijo projekta Gre za produktivno razmerje med umetniškim snovanjem in idejo ter mestom njene realizacije; brez sodelovanja z institucijami, brez vpetosti programa v institucije oz. brez vzpostavitve telesa institucij, tako kot je bilo načrtovano v mestni upravi, preprosto povedano, ne more priti do realizacije programa EMK - Lj. '97. t vse to velja tudi za produkcijska središča in ti. "prostore drugačnosti" neodvisne 7. Kakšno bo razmerje med domačo in tujo produkcijo in kolikšen bo delež koprodukcij med domaČimi in tujimi ustvarjalci? 64 EMK LJUB LJANA 97 dokument št. 14/4 EMK IN METELKOVA, INTERDISCIPLINARNA PROJEKTA MESTNEGA IN DRAAVNEGA POMENA Obravnavana primera sta — zanimivo — z vidika iniciacije povsem nasprotna, prvi je par excellence državni in drugi skorajda reprezentativno civilno-družbeni. V neki točki (1993) pa sta oba projekta doživela potrditev od ustreznih vej oblasti (sklepi vlade RS in tedanje skupščine mesta Ljubljana). V normalnih pogojih bi v obeh primerih prišlo do (pravočasnega) man-datiranja ustrezne projektne vodstvene strukture, pravočasne izdelave projektne dokumentacije, ki bi bila osnova za dodelitev proračunskih sredstev, in nato do profesionalno vodene in nadzorovane izvedbe. Tako pa smo v položaju, ko še nekaj mesecev pred prestižno prireditvijo EMK 97 ni bilo jasno, ali denar bo ali ne, ko izvajalci programa do zadnjega niso imeli podpisanih pogodb in ko je ostala mestna površina ob Metelkovi ulici, katere namembnost je dolgoročno določena za kulturo in na 4 hektarih vsebuje 15 stavb4 in en večji ter dva manjša parka, povsem neurejena in nepripravljena za prvo javno mednarodno predstavitev. Morda se bo v mesecu dni, ki – od trenutka oddaje tega besedila – še ostaja do začetka EMK 97, zgodil čudež, dejstvo tega trenutka pa je, da mestna uprava v zvezi z Metelkovo, kljub vsakodnevnim pozivom in prošnjam, tako rekoč spi. Oddelek za kulturo MOL ni predstavnikov Metelkove, ki so z županom leta 1995 (glej Dosje Metelkova, 1996) podpisali Protokol o urejanju razmer na Metelkovi, kljub številnim prošnjam nikoli povabil na pogovor. Metelkova je bila v program EMK 97 vključena naknadno, po razpisanem roku prijav, in sicer na osnovi preprosto zastavljenega vprašanja vodstvu EMK 97: “Ali resni- Projekt EMK - Lj. '97 bo v prvi vrsti spodbudil, pospešil in rekontekstualiziral domačo produkcijo; vsak programski, infrastrukturni, arhitekturni, civilno-družbeni ali celo urbani premik/poseg v prostoru mesta Ljubljane v okviru projekta bo koncipiran kot bogatenje in kakovostno izboljšanje ustvarjalnih pogojev slovenske produkcije in s tem tudi mesta Ljubljana. Tuje produkcije bodo predstavljene v okviru projekta EMK - Lj. '97 predvsem kot koprodukcije in bodo tako z vključevanjem domače ustvarjalnosti v mednarodne tokove pravzaprav njena nadgradnja 8. Ali v določitvi programa EMK - Lj. '97 obstajajo prioritete in če, katere? Prioriteta so kakovost, estetska in vsebinska izzivalnost, raziskovalnost. Le s tako koncipiranim programom je mogoče utrditi Ljubljano kot prestolnico na novem zemljevidu Evrope. 9. Kaj bo na podlagi predloženega programa programskega sveta moto EMK - Ljubljana '97? Izoblikovanih je bilo že več različnih predlogov gesel, vendar pa smo nameravali geslo dokončno oblikovati v programskem delu elaborata. Večina gesel je osredotočenih na osmislitev pozicije Ljubljane kot duhovnega, teritorialnega, medijskega itn. križišča med Vzhodom in Zahodom. Cilj projekta EMK - Lj. '97 je tudi redefiniranje posameznih sklopov in pozicij, kot so zunaj-znotraj, utopično-topično, zasebno-javno, tudi v smeri vzpostavljanja nekakšnih medprostorov, sivih con in praznin. Geslo projekta je tesno povezano z njegovimi cilji dorečenimi v elaboratu projekta in bo del njegove celostne podobe. 10. Kako opredeljujete avtonomijo programskega sveta programa EMK - Ljubljana '97 in kako naj bi se ta zagotavljala9 Avtonomijo programskega sveta so njegovi člani vedno razumeli kot avtonomijo stroke, ki brez političnih igric, zakulisnih manevrov in dnevnopoltičnih interesov oblikuje program in katere vodilo so kakovost strokovnost, širina, estetska izzivalnost, poglobljenost itn. Programski svet je telo, ki v strokovnem smislu avtonomno odloča o vsebini programa in to samo v tesni povezavi z drugimi strokovnimi in organizacijskimi ravnemi, predvsem s tistimi telesi, v katere so vključene institucije, in s t.i. sekretariatom EMK - Lj. '97 Tisto, kar pa je še pomembnejše in je v vprašanju izpuščeno, je poudarek na avtonomiji projekta Ne gre namreč zgolj za programsko, ampak tudi finančno integriteto projekta, kar pomeni zagotovitev, da bo projekt ne glede na zahteve dnevne politike deloval v skladu s sprejetimi načeli in realiziral sprejeti program, za katerega so bila dana polna finančna zagotovila. 11. Ali bo program namenjen specifični publiki (specialne razstave, seminarje itd.) ali širši? Program bo namenjen vsem Ljubljančanom, ali bolje rečeno, vsem slovenskim državljanom, kajti glede na velikost Slovenije lahko pričakujemo veliko obiskovalcev rudi iz drugih slovenskih mest in iz tujine. 3. Tu se osredotočamo na strukturne probleme na ravni uprave. Vemo (in v nadaljevanju je vsaj nekaj primerov), da so kaotična tudi razmerja na ravni struktur (reprezentativnih in vodstvenih) znotraj kul-turno-umetniške scene. Ta tudi v primeru EMK ni dosegla širšega konsenza, “šesterica” protagonistov strukturnega zapleta ob projektu EMK 97 pa ni delovala mobilizacijsko-organizacij-sko, temveč kot inštanca ar-tikulacije problema. 4. Eno stavbo (Lovci) je jeseni 1996 adaptirala Mestna občina Ljubljana, in sicer za Ženski center, Youth Handicaped Deprivileged skupino, sekcije ŠKUC Magnus in Lilit, Makedonsko kulturno društvo, Kolektiv anarho-pacifistične akcije EMK — LJUB LJANA 97 65 dokument št. 14/5 Mimogrede predvideno je tudi sodelovanje z institucijami in ustvarjalci zunaj Ljubljane: SNG Maribor, slovenski muzeji, alternativni centri itn. Projekt EMK - Ljubljana '97 bo potekal na tako različnih mestnih lokacijah (odprtega in zaprtega tipa) in bo obsegal tako različne programske vidike, od klasičnega do avantgardnega, da se bo v njem lahko prepoznalo najširše občinstvo 12 Katera bo temeljna ciljna publika EMK - Ljubljana '97? Občinstvo v najširšem pomenu besede. Občinstvo bo lahko v projektih prepoznalo tako stimulativen profesionalen in strokoven izziv kot tudi splošen zeitgeistovski in specifičen urbani utrip mesta Ljubljana 13. Opredelitev roka EMK - Ljubljana '97, ki bo po zadnji varianti od 22. aprila do 15. junija, razlogi za in proti. Ker gre za mesec evropske kulture bo projekt EMK -Lj. '97 potekal formalno, datum je sprejel programski svet, od 15. maja do 15. junija 1997. Toda nekaj specifičnih projektov, posebej likovnih, ki so vezani na najpomembnejša likovna rastavišča v Ljubljani, naj bi doživelo krstno predstavitev že pred tem datumom. Datum otvoritve razstavnega dogajanja v osrednjih ljubljanskih razstaviščih smo uskladili z Mednarodnim grafičnim bienalom (na sestanku polja likovne umetnosti, katerega član je tudi dr. Zoran Kržišnik!), zato smo ga prestavili na 22. april 1997, Grafični mednarodni center pa bo za EMK - Ljubljana '97 pripravil posebno razstavo v svojih prostorih. Za projekte likovne dejavnosti to ne pomeni nikakršne težave, saj bodo razstave na ogled mesec dni. Pri tem pa bodo razumljivo vsi razstavni projekti predstavljeni in tematsko osmiŠljeni v okviru glavnega programa projekta EMK - Ljubljana '97 Podobno velja tudi za koncerte popularne glasbe, nekaj jih bo na programu šele julija 97, čeprav bodo sestavni del EMK - Ljubljana'97 14 O pomenu projekta, o njegovih ciljih? To vprašanje si zastavljamo sami, saj je po našem mnenju ključno, Prvi cilj projekta je v njegovem raziskovalnem naboju, kajti ukvarjal se bo s predstavitvijo sodobne umetnosti in njenim odnosom do Širšega konteksta umetnosti in kulture. Drugi cilj je v novem produkcijskem potencialu, ki ga odpira za domačo produkcijo, Tretji cilj je infrastrukturna izboljšava in dograditev dosedanjih institucionalnih in neinsritucionalnih potencialov slovenske kulture in umetnosti. Četrti obsega vzpostavljanje mreže institucij in posameznikov, medijev in informacij, ki bodo produktivno trajno zaznamovali slovenski prostor in komunikacijo ter izmenjave z mednarodno javnostjo, tržiščem in institucijami. (KAPA) in Društvo slovenskih likovnih umetnikov. MOL je delno usposobila tudi prireditveni dvorani Gala Hala in Chanell zero Klub. Ministrstvo za kulturo pa je v južnem delu kareja obnovilo prvo stavbo Slovenskega etnografskega muzeja in preko zavoda Retina še hišo Metelkova 6 za potrebe izbranih 20-ih produkcij uredništva kulturnih revij, plesno gledališke produkcije, NSK center itd. 5. O tem se strinjajo tako pristojni predstavnik gradbenega odbora za južni del centra (Ministrstvo za kulturo, g. Stanislav Mrvič) kot vodja projektne skupine za severni del (MOL, ga. Vida Stanovnik), ključni sedanji uporabniki (Etnografski muzej, Retina), izbrani čno nameravate ob festivalu EMK prezreti največji in novonastajajoči mestni prostor za kulturo, boste res prezrli tisto, kar bi po vsej logiki morali najbolj podpreti – največjo tekočo investicijo za kulturo v državi?” Tudi načeloma izražena dobra volja župana, podpora direktorja uprave in njegove svetovalke, ki vodi projektni svet za Metelkovo v okviru MOL, ne morejo odtehtati dejstva, da je uprava neoperativ-na, da so celo znotraj politične stranke, ki ima upravo “v rokah” huda konfliktna razmerja in da v taki atmosferi tako rekoč ni možno sklicati operativnega sestanka kompetentnih ljudi, kaj šele zastaviti projektno strukturo, podeliti mandate itd. Pri tem sploh ni potrebno omenjati, da so v mestnem svetu razmere še bolj podvržene golemu politikantstvu, ko o vsebini tako rekoč ni mogoče razpravljati. Dejstvo, da so bila sredstva za EMK izglasovana “tik pred zdajci” in z minimalno večino, je dovolj zgovorno. Atmosfera je na moč kafkovska – tudi v primerih, ko se vsi ustrezni naslovi strinjajo, je operativno zadeve tako rekoč nemogoče premakniti. Vlada RS, župan MOL in njegova ekipa ter ključni uporabniki severnega in južnega dela Metelkove, tako kot tudi na natečaju izbrani arhitekt za lokacijo, se strinjajo, da je nujno potrebno celotno lokacijo v smislu modernega urbanega kulturnega centra, odprtega za javnost, voditi enotno ter da je pri tem ključno vzpostaviti projektno strukturo5. Kljub vsesplošnemu strinjanju in motivaciji bližajočega EMK 97 ter velikemu zanimanju mednarodnih partnerjev pa se potrebni operativni koraki enostavno ne naredijo, ali pa nastopijo tako pozno, da časovna stiska enostavno prepreči želene rezultate. To besedilo zaključujemo v začetku aprila 1997. Večina 66 EMK — LJUB LJANA 97 dokument št. 14/6 dokumentacije, ki je zbrana v publikaciji, ki jo imata bralka in bralec v rokah, pa se nanaša na “zaplet” pri projektu EMK 97 v času od poletja 1995 do pomladi 1996. Tisto obdobje je sicer pomembno za analizo spremembe koncepta in metode (modela) vodenja projekta, a v tem prispevku želimo nakazati, da se ista logika neobvladovanja projektnega vodenja pri političnih in upravnih strukturah nadaljuje tudi naprej in tudi v drugih primerih. Milo rečeno je odnos do obravnavanih primerov neresen. Govorimo o izgradnji največjega urbanega kulturnega središča v prestolnici in o najpomembnejši mednarodni kulturni prireditvi. Žal moramo zapisati, da Metelkova od prireditve EMK 97 ne bo imela kaj dosti, velja pa tudi obratno - EMK ne bo imel kaj prida od Metelkove. Dejstva, da bo tačas in v koprodukciji z EMK stiskan promocijski plakat, da bo v okviru prireditve EMK 97 inavguracija Slovenskega etnografskega muzeja na Metelkovi in da se bo v času EMK zvrstilo več kulturnih dogodkov, kot bi se jih sicer, gotovo ne morejo odtehtati kompleksne priložnosti za temeljito mednarodno promocijo, ki bi dolgoročno lahko odigrala odločilno vlogo pri koncipiranju, financiranju in izgradnji novih naprav in kapacitet za kulturno umetniško produkcijo na lokaciji6. IZGUBLJENA PRILOŽNOST Oba obravnavana projekta sta tako nacionalnega kot mestnega pomena. Oba projekta sta interdisciplinarna oziroma medresorska. Vsak od projektov bo v letih 1995-1997 porabil približno 500 milijonov tolarjev. Govorimo torej o milijardi proračunskega denarja iz postavk za kulturo, pri čemer arhitekt (ing. Groleger, skupina Forum) in načeloma tudi pristojni ministri (Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za kulturo) in župan MOL. Naloge projektne strukture naj bi bile koordiniranje dejavnosti, ki so za vse uporabnike lokacije skupnega pomena, in sicer: promocija, varovanje, urejanje okolice in podoba centra (v smislu priporočil Habitat, Agenda 21 in zdravo mesto) ter programsko načrtovanje novih kapacitet, ki so v interesu obeh lastnikov parcele in več uporabnikov. 6. To velja predvsem za načrtovano izgradnjo t. i. centra sodobnih umetnosti, o katerem spregovorimo več v nadaljevanju. EMK — LJUB LJANA 97 67 dokument št. 15 7. V letih 1997/98 je v južnem delu vojašnice (proračun ministrstva za kulturo) načrtovana adaptacija centralne palače Slovenskega etnografskega muzeja, do leta 2000 pa obnova stavb za Moderno galerijo, Narodni muzej in Upravo RS za kulturno dediščino. V severnem delu pa je načrtovana gradnja Centra sodobnih umetnosti, nove Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter novogradnja oziroma adaptacija večih stavb za t. i. neinstitcional-no oz. alternativno kul-ur-no-umetniško produkcijo. je treba vedeti, da bodo sredstva, vložena v Metelkovo, v naslednjih letih še naraščala7. Za prvo de-kado slovenske države sta Metelkova in EMK 97 najbrž nesporno največja projekta. Kljub načelnemu optimizmu in vztrajnosti ter osebnemu prepričanju, da bo dolgoročno projekt Metelkova vendarle uspel, pa v tem trenutku ni mogoče presoditi drugače, kot da je priložnost za junkcijo obravnavanih primerov v smislu konstruktivne resonance izgubljena. Če malce parafraziramo neko staro geslo, bi v duhu optimizma na koncu prvega dela besedila zapisali: “Upamo, da po EMK 97 ne bo nič več tako, kot je bilo pred njim!” Ljubljana (in s tem Slovenija) je ob mandatu za organizacijo EMK 97 dobila predvsem priložnost, da na področju kulture izvede temeljito prevetritev. Tovrstno priložnost lahko vidimo kot zgostitev singularnih energij, kot presečišče interesov, kot osredotočanje pozornosti širokega polja kulturno-umetniške in intelektualne ustvarjalnosti v prostoru s ciljem, da oblikujejo in prenesejo avtentično sporočilo (program) v širši kulturni prostor. Pri tem je proces oblikovanja programa že del programa samega, saj metoda (pot) odseva stanje duha v prostoru. Kulturo na tem mestu razumemo v najbolj širokem smislu in vključuje okolje, arhitekturo, socialne fenomene, urbane specifike ter, seveda, vse klasične in sodobne discipline umetniškega izražanja. Tako interdisciplinarno zastavljen projekt, ki je nacionalnega in mestnega značaja, hkrati pa je po naravi stvari umeščen v mednarodno polje, je prava redkost in zato tako rekoč enkratna priložnost, da ustvarjalci poizkusijo uglasiti svoje – kakopak subjektivno – iskanje in izražanje s svojimi kolegi in kolegicami iz različnih ustvarjalnih praks in 68 EMK — LJUB LJANA 97 okolij. Naj zato na kratko spregovorimo o potencialih, ki so skupni obema obravnavanima primeroma in so hkrati osebni motivi, ki so avtorja v minulih letih spodbujali tako k sodelovanju pri projektu EMK 97 kot pri vztrajanju pri izgradnji urbanega kulturnega centra ob Metelkovi ulici. Vzpostavljanje relacij med ustvarjalci lokalno in globalno. Ker projekta vključujeta različne discipline, ponujata možnost, da se v interakciji in vsebinski povezavi znanosti, umetnosti, humanitarnih in etičnih vsebin vzpostavi mreža relacij, ki na eni strani služijo kvaliteti in poglobljenosti uvidov in artikulacij, na drugi strani pa vzpostavijo trajne komunikacijske poti. Artikulacija specifične izkušnje v času in prostoru. Slovenija je bila tako v odnosu do vzhodnih kot do zahodnih evropskih kulturnih miljejev v posebnem položaju. Doživljali in opazovali smo oba svetova, se v njih relativno svobodno gibali in ustvarjali, predvsem pa smo kulturniki, umetniki, humanisti in ustvarjalci različnih disciplin aktivno sodelovali v t. i. tranziciji ter pred tem bistveno prispevali k impregnaciji našega kulturnega prostora z vsebinami, ki so se kasneje soočile z apokaliptičnim valom nasilja. Za generacije ustvarjalcev, ki so sodelovale pri spremembah 80-ih in 90-ih let in jih spremljale, je bil projekt EMK 97 enkratna priložnost za artikulacijo in s tem vpliv na diskurz v Evropi in širše. Vemo, da so v krizi mišljenja praktično vsa evropska okolja – tako zahodna kot vzhodna. Navsezadnje to odslikuje tudi apatičen ali na drugi strani evforičen odnos do dogajanj v prostoru bivše Jugoslavije. Tisti, ki smo dogajanja v minulih letih spremljali od blizu, jih občutili in vsrkali, obenem pa nismo doživeli prehude travme, da ob tem ne bi mogli misliti neobremenjeno, EMK — LJUB LJANA 97 69 dokument št. 17/1 MESTNA OBČINA LJUBLJANA Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 Trubarjeva 5 61000 Ljubljana Tel.: 061/ 125 42 66 fax.: 061/ 131 41 79 Dat.: 19. oktober 1995 Št.: 95/95 8. Poučno branje o tej temi in zanimiva podlaga za nadaljnjo razpravo v: Čufer, Eda... (1994): “Umetnost vodenja umetnosti” in “Dosje o...”. Maska, letnik IV, št. 3/5, Ljubljana. 9. M. Gržinič (1996): Rekonfiguracija identitet: zgodovina, sedanjost in prihodnost neodvisne kulturne produkcije v Ljubljani, Forum za artikulacijo prostorov drugačnosti, Ljubljana 10. M. Wimmer (1996): Cultural policy in Slovenia, Report of a European panel of Examiners, Council for Cultural Cooperation, Council of Europe. 11. Zgovorno je dejstvo, da vse od leta 1990 na ravni mestne uprave ni prišlo do mandatiranja ustreznih posledic “zgodovinskih dejstev” za stanje duha še nismo ne artikulirali in ne reflektirali. Še več, vojna je v vedenjskem in mišljenjskem svetu gotovo pustila globoke sledi zlasti v polju nenapisanih vrednot in etičnih norm. Večina tega šoka najbrž niti ni ozavestila, kaže pa se v predominantno apatičnem ali celo odklonilnem odnosu do dogodkov, ki so po domino-efektu sledili na Hrvaškem, v Bosni in kasneje v Albaniji, obenem pa prihaja na plan v vsakodnevnih odnosih, kar je očitno tako v polju politike kot v polju gospodarstva, kulture in drugje. Leto 1997 je ponujalo dovolj časa, obenem pa je dovolj blizu izkušnji vojne in procesu sprememb, da bi stanje duha in stanje stvari lahko z dovolj pozornosti in z intenzivnostjo ter ekstenzivnostjo komunikacije, ter z različnimi komunikacijskimi mediji morebiti lahko osvetlili na tak način, da bi obenem osvobodili svoje lastne stiske ob doživljanju apokaliptičnega zdrsa etičnih norm, in hkrati na to opozorili širši kulturno-civilizacijs prostor. Ob tako široko zastavljenih projektih, kot sta obravnavana primera, je na preizkušnji zrelost kulturnega prostora za doseganje splošnega konsenza oziroma splošnega dobrega nasploh. EMK 97 je bil jasen indikator in test demokratičnosti kot kulturne in politične prakse. Prvotni način koncipiranja projekta je obljubljal vzpostavljanje modela odločanja in vodenja, ki bi upošteval širino ustvarjalnih praks, presegal obstoječe monopole (v našem primeru kulturnih) institucij in vzpostavljal nove kriterije in meje vrednotenja produkcij, upoštevajoč nove oblike produkcij in nove umetniške prakse. Z uspešnim uveljavljanjem transparentnega in demokratičnega modela ob projektu EMK 97, bi – ob dej- ZAPISNIK 3. PLENARNE SEJE PROGRAMSKEGA SVETA PROJEKTA EVROPSKI MESEC KULTURE — LJUBLJANA 97 Seja je bila 3. oktobra 1995 ob 12.00 uri v sejni dvorani št. 143 na Kresiji, Adamič-Lundrovo nabrežje in je trajala do 14.30 ure. Prisotni: Tomo Virk, Andrej Blatnik, Matevž Kos, Tomaž Toporišič, Eda Čufer, Simon Kardum, Diana Koloini, Nevenka Koprivšek, Alja Predan, Marina Gržinić, Taja Čepič, Zoran Kržišnik, Marjetica Potrč, Tomaž Vignjević, Borut Vogelnik, Tomaž Brate, Peter Gabrijelčič, Jurij Krpan, Karel Pollak, Boris Šušteršič, Aleš Vodopivec, Brina Jež, Kaja Šivic, Mitja Vrhovnik Smrekar, Igor Vidmar, Bogdan Benigar, Marjan Ogrinc, Brane Rončel, Ičo Vidmar, Brane Zorman, Srečo Dragan, Brane Kovič, Stojan Pelko, Jelka Stergel, Majda Širca, Miran Mohar, Marko Hren, Katra Mirović, Brane Mozetič, Klavdija Poropat, Emil Hrvatin in Mojca Kumerdej, župan, dr. Dimitrij Rupel ter načelnica oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, mag. Daša Hribar. Prisotni, vabljeni s strani župana: Aleksander Bassin ( Mestna galerija), Gregor Moder (Mestni muzej), Zvone Šedlbauer (Mestno gledališče Ljubljana), Petar Jovič (Slovensko mladinsko gledališče), Mitja Rotovnik (Cankarjev dom), Darko Brlek (Festival Ljubljana), Andrej Smrekar (Narodna galerija), Peter Krečič (Arhitekturni muzej), dr. Sergej Gomišček (Mestni svetnik), Branka Lovrečič (mestna svetnica), Barbara Berce (namesto Jožeta Ostermana, Ministrstvo za kulturo), Lilijana Rudolf (Cafe Teater), Adela Železnik (namesto Zdenke Badovinac, Moderna galerija). 70 EMK — LJUB LJANA 97 stvu, da so obstoječi modeli zastareli8 – trajno zaznamovali kulturno politiko v Sloveniji, s tem pa v smislu kulturnih vzorcev posredno in neposredno vplivali na uveljavljanje demokratične prakse nasploh. Enako velja za Metelkovo, kjer Ljubljani in državi do danes ni uspelo vzpostaviti enotne in premišljene strukture vodenja projekta. V primeru, da bi ob EMK in Metelkovi uspeli zastaviti učinkovit in hkrati odprt način vodenja, bi bilo precej laže koncipirati tudi prepotre-bne reforme na ravni nacionalne kulturne politike. Projekt EMK 97 bi lahko zgostil energije v taki meri, da bi Metelkova zaživela hitreje. Bivša kasarna, ki je stoletje gostila vojske, ki so jih vodili domačinom tuji gospodarji, bi lahko ob EMK 97 oznanila točko potrebnega obrata: nobena vojska in nobena vojna ne prinaša rešitve. Vojna uničuje prav kulturno dediščino, briše prepojenost prostora z ustvarjalnimi potenciali generacij in nasilno (z zatiranjem avtentičnega živega) vnaša prostoru tuje vzorce. Metelkova je prostor, kjer svoboda ustvarjalnosti premaguje preživeto paradigmo in obenem zagotavlja možnost, da se primanjkljaj infrastrukture kulturno-umetniških produkcij, ki se vleče še iz 80-ih let, popravi vsaj do tiste ravni, ki je začrtana v zborniku Rekonfiguracija identitet9. V projektu EMK 97 smo torej uzrli odlično priložnost za integracijo obstoječih potencialov, izkušenj in ustvarjalnih praks s ciljem, da domači in globalni prostor trajno zaznamujejo s korekcijo obstoječega vrednotenja: ta bi se lahko odražala tako v vplivu na diskurz evropskih intelektualcev kot v vzpostavljanju demokratičnih vzorcev doma in nenazadnje v manifestirani obliki v novem kareju (arheju), trajno namenjenem ustvarjanju. Metelkova bi bila v kul- dokument št. 17/2 Sejo je vodila dr. Marina Gržinić, predsednica Programskega sveta. Dnevni red: 1. Pregled in potrditev zapisnika 2. plenarne seje Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 2. Predstavitev in diskusija o stališčih Programskega sveta, ki so hkrati odgovori na 13 vprašanj, ki jih je na Programski svet EMK — Ljubljana 97 naslovila načelnica, mag. Daša Hribar 3. Predlog župana in načelnice oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost glede reorganizacije Programskega sveta in celotnega projekta EMK-Ljubljana 97. Predsednica Programskega sveta, dr. Marina Gržinić je pozdravila navzoče in povedala, da je župan po sklicu Programskega sveta na 3. plenarno sejo naknadno povabil tudi direktorje slovenskih kulturnih institucij, dva mestna svetnika in predstavnika Ministrstva za kulturo. 3. plenarna seja Programskega sveta je torej potekala v spremenjeni razširjeni sestavi. 1. Pregled in potrditev zapisnika 2. plenarne seje Programskega sveta EMK — Ljubljana 97. Sprejemu dnevnega reda so sledile pripombe v zvezi z zapisnikom 2. plenarne seje Programskega sveta. G. Marjan Ogrinc je predlagal, da se namesto povabilo k sodelovanju uporabi izraz razpis za sodelovanje pri EMK — Ljubljana 97. Na predlog g. Marjana Ogrinca ni bilo pripomb. 2. Predstavitev in diskusija stališč Programskega sveta, ki so hkrati odgovori na 13 vprašanj, ki jih je načelnica oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, mag. Daša Hribar naslovila na Programski svet. Dr. Marina Gržinić je na kratko predstavila in povzela stališča Programskega sveta, ki so vsebovana v odgovorih na 13 vprašanj, ki jih je na Programski svet naslovila načelnica oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, mag. Daša Hribar. Dr. Marina Gržinić je hkrati predlagala, da bi razpravo o stališčih povezali s predlogom župana in načelnice glede reorganizacije projekta EMK — Ljubljana 97. 3. Predlog župana, dr. Dimitrija Rupla in načelnice oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, mag. Daše Hribar glede reorganizacije Programskega sveta in celotnega projekta EMK — Ljubljana 97. Župan, dr. Dimitrij Rupel je pozdravil navzoče in dejal, da je na tej plenarni seji zbran cvet slovenske kulture, kar je dobro znamenje za uspeh našega skupnega podjetja, ki se mu reče Evropski mesec kulture. Ministrstvo struktur za vodenje projekta v celoti. Tako sedanji in bodoči uporabniki nepremičnin še danes ne vedo, na kateri naslov naj se obračajo. Projektni svet (ki ga vodi ga. Vida Stanovnik, ki je odlično vodila obnovo stavbe Lovci in delno usposobitev prireditvenih prostorov v stavbi Pešci na Metelkovi) se s posameznimi vprašanji ukvarja na neki način ad hoc in občasno, pri čemer se osredotoča izključno na vprašanja, povezana z investicijami in prostorskimi vprašanji, ne ukvarja pa se s programi, promocijo, organizacijo, mednarodnim sodelovanjem itd. 12. Potenciali se opirajo na dejstva, da je Metelkova: 1. eden ključnih prostorov tranzicije (1988 ...), 2. izraz odzivnosti in participacije EMK — LJUB LJANA 97 71 dokument št. 17/3 za kulturo je za leto 1996 za projekt predvidelo 40 mio SIT, mogoče je računati na sredstva mednarodnih skladov, pa tudi določeni ambasadorji so že pokazali pripravljenost za sodelovanje. EMK — Ljubljana 97 naj bi vseboval ožje mestne, državne in mednarodne razsežnosti. Želi si, da bi projekt Evropski mesec kulture uspel, da bi Ljubljana uspela pokazati tisto, kar je v Sloveniji najboljše, najbolj reprezentantno. EMK — Ljubljana 97 bo verjetno trajal več kot samo en mesec. Poudaril je, da je Programski svet imenoval ISSML (Izvršni sekretariat skupščine mesta Ljubljana), konkretno ga. Lovrečič v svojem prejšnjem mandatu. Ta Programski svet je torej kot novi župan podedoval in veseli ga, da je takšen kot je. Vendar pa je treba po njegovem mnenju v ta krog vključiti še nekatere ljudi, ki nam lahko pomagajo uresničiti projekt. Programski svet v razširjeni sestavi je poimenoval kulturni parlament, nekakšen kulturni forum, ki naj bi se sestajal dvakrat letno. Predlagal je vzpostavitev štirih odborov, in sicer, programski odbor –med njegovimi trinajstimi člani bo po en član iz vsakega polja Programskega sveta – ter koordinacijski odbor, nadzorni odbor in častni odbor. Na današnji sestanek je povabil tudi predstavnike mestnih in državnih nivojev. EMK — Ljubljana 97 je zvezdni dogodek, ki bo pokazal tisto, kar je v Ljubljani res najbolj reprezentativno, vanj je treba vključiti že obstoječe, zelo pa bi ga veselilo, da bi bili v program vključeni tudi posamezni dogodki. Leta 1997 se bo dogajal Mednarodni grafični bienale, to je dogodek, ki bi ga želel vključiti v Evropski mesec kulture. Naše likovne prireditve bo treba povezati s tem, kar je že reden program. Ne vidi nobene možnosti, da bi bil Evropski mesec kulture nekaj posebnega, najbolj smiselno je, da se to, kar že imamo, med seboj poveže. Podobno kot o Mednarodnem grafičnem bienalu meni tudi o Festivalu Ljubljana, ki ga je prav tako treba vključiti v Evropski mesec kulture. Zastavil je tudi vprašanje časa dogajanja Evropskega meseca kulture v Ljubljani. Projekt naj bi se dogajal v času, ko je v Ljubljani študentska populacija, po drugi strani pa naj bi vseboval tudi turistično komponento. Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 bo prireditev, ki bo povezala vse in ne bo izključila nikogar. V tem najširšem telesu naj bi potekala široka razprava o idejah, organizacijske posle pa bomo opravljali v ožjih telesih. To bo ena imenitna prireditev! Čim več dogodkov, dejavnosti in utripa, to Ljubljana potrebuje zato, da se nariše na evropski zemljevid. Načelnica oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, mag. Daša Hribar je podrobno predstavila predlagano reorganizirano organizacijsko strukturo projekta. Sedanjemu sedemdesetčlanskemu Programskemu svetu se bodo priključili še predstavniki mestnih in nacionalnih kulturnih institucij, predstavnik Ministrstva za kulturo ter predstavnika Mestnega sveta, ki so bili civilne družbe (pri tem se šteje kultura kot medij par-ticipatorne demokracije); 3. doživela soočenje s štirimi vandalizmi: JLA (od 1988 do 1991), vandalizem funkcionarjev ISSML (rušenje Metelkove 1993), vandali-zem ulice (absorbcija deli-kvence in socialnih urbanih problemov na Metelkovi po zasedbi) in očem nevidni vandalizem neusmiljene logike kapitala (gradbeni lobi); 4. preplet muzejskih in ateljejskih/ produkcijskih programov na lokaciji Metelkove, sobivanje tradicionalnega/etnografskega in sodobnega ustvarjanja; 5. plurikulturna mreža najbolj raznovrstnih ustvarjalnih praks, 6. inkluziv-nost in ne ekskluzivnost v odnosu do ustvarjalcev in do publike, kar pomeni turnem smislu kvalitativni presežek in realni rezultat prizadevanj vrste kreativnih potencialov in bi – navsezadnje – še kako upravičila porabo proračunskih sredstev. Skratka, realizacijo Metelkove smo videli kot vrednoto, ki bo v prostoru ostala tudi po zaključku EMK 97, kvalitetno izpeljan EMK 97 pa kot medij, ki bo sporočilno vrednost Metelkove prenesel v svet. SVARILO IN MOBILIZACIJSKI EFEKT Menim, da destrukcija polja konsenza strokovne javnosti ob primeru EMK ‘97 niti najmanj ni nedolžen eksces ob tem, da tovrstni ekscesi postajajo v Sloveniji praksa. Avtonomija stroke je pomemben, če ne ključen dejavnik za doseganje širšega družbenega konsenza, s tem pa pogoj za udejanjanje širšega družbenega dobrega. Z drugimi besedami, avtonomija stroke je temelj civilne družbe. Konsenz civilne družbe je podlaga kulturne, duhovne, ekonomske in politične avtonomije določenega prostora in obenem medij njegove zaščite. Rušenje točk in struktur neodvisnega razpravljanja in odločanja ter onemogočanje polj konsenza sta v neposredni funkciji tistih, ki si na področju Slovenije ne želijo kulturno, duhovno, intelektualno, ekonomsko in politično relativno uglašene in s tem suverene in avtonomne entitete. Lahko si mislimo, da je praktično vsem (bližnjim in daljnim) sosedam bolj kot avtonomna v interesu pohlevna dežela, ki bo ponujala poceni tranzit med vzhodom in zahodom ter med panično požrešnim severom in izčrpanim jugom. Če se ne bomo osredotočili na vzpostavljanje kulturnih, znanstvenih, izobraževalnih in drugih centrov ustvarjalnosti, bo dežela v kratkem razprodana, in preden se bomo zavedeli, bo postala avtoces- 72 EMK — LJUB LJANA 97 ta in poceni krmišče za mednarodno trgovino. Matevž in repa, slap Savica in Triglavski park, Štanjel, Betontanc, Ljubljansko barje in Mura, Postojnska jama in Valvazor-jev grad na Bogenšperku pa bodo zgolj ocvirki pri pojedini, ki si jo bo v deželi privoščil kapital. V primeru, da bi uspeli neizprosni logiki kapitala nadeti uzdo v Sloveniji, bi s tem najbolje pomagali tudi širšemu okolju v smeri jugovzhodno. Dogajanja ob projektu EMK 97 in ob Metelkovi so v tem kontekstu jasno svarilo in klic kulturnikom ter izobražencem vseh strokovnih disciplin. Mar je naključje, da je ob odsotnosti konsenzualne-ga strokovnega in političnega odločanja o Metelkovi ključni akter pri načrtovanju prav garažni gradbeni lobi? EVROPA Nisem pristaš pretirane zagledanosti v Evropo. V precejšnji meri se strinjam s tistimi, ki trdijo, da je Evropa utrujena, njen ustvarjalni naboj pa šibek. Na ravni sprememb kulturne politike in razprav, ki bodo s tem povezane, pa je treba računati z dejstvom, da bodo evropske inštitucije igrale pomembno vlogo. Zato distanca do zagledanosti v Evropo ne pomeni, da vključevanje v razprave med evropskimi kulturnimi produkcijami in sodelovanje v procesih, ki jih vodijo komisije Evropskega sveta, niso smiselne, kolikor jih spremlja enaka odprtost za razprave z drugimi kulturnimi in političnimi okolji. V tem smislu je branje poročila o kulturni politiki v Slove-niji10 obenem poučno in mobilizacijsko, saj mestoma razkriva prav tiste šibke člene v slovenski kulturni politiki in prak- dokument št. 17/4 povabljeni na 3. plenarno sejo. Programski odbor bo sestavljalo 13 članov: 9 članov iz 9 polj, ki so lahko koordinatorji, nosilci ali zgolj člani posameznih programskih polj. Tem devetim članom bodo priključeni še predstavnik mestne kulturne institucije, denimo Mestne galerije, predstavnik nacionalne kulturne institucije, denimo Narodne galerije, predstavnik Mestnega sveta oziroma član sveta za kulturo in pa predstavnik Ministrstva za kulturo. Programski odbor bo vodila dr. Marina Gržinić. Koordinacijski odbor bo vodil direktor, v njem pa bodo poleg direktorja še predstavnik Mestne občine Ljubljana, koordinator z mediji, predstavniki mestnih in nacionalnih institucij, predstavnik Ministrstva za kulturo, predstavnik za turizem, predstavnik Urada vlade za informiranje, predstavnik Evropske unije. Glede nadzornega odbora se je treba še dogovoriti, v častnem odboru pa bodo župan, predsednik republike, predstavnik Evropske unije itd. Oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost ima za ta projekt predvidena 4 delovna mesta, in sicer za opravljanje dela v okviru Mestne uprave, za koordinacijo z mediji, mesto tehničnega direktorja ... Ga. Marina Gržinić je odprla razpravo glede na predstavljena izoblikovana stališča Programskega sveta, ki so hkrati odgovori na 13 vprašanj, in predloge župana ter načelnice glede reorganizacije Programskega sveta in projekta EMK — Ljubljana 97 v celoti: Ga. Brina Jež je kot zastopnica za sodobno glasbo predlagala, da se polje Resna glasba deli na staro in sodobno glasbo. G. Andrej Smrekar (Narodna galerija) je Programski svet pozval, naj določi, koga s tem projektom nagovarja, ali Evropo ali samega sebe. Ta orientacija bi bila zelo koristna. Dr. Marina Gržinić je odgovorila, da je to zapisano v stališčih prvotnega Programskega sveta, in sicer, da je poudarek na domači produkciji in mednarodni koprodukciji. Ob tem je poudarila, da je izpeljava novih produkcij v tehtni povezavi z infrastrukturo posameznih institucij. Dr. Marina Gržinić je še enkrat podrobno razčlenila osnovne strokovne usmeritve projekta, katerega vodilo je raziskovalnost, sodobnost in mednarodna odmevnost domačih avtorjev in pri tem poudarila, da je ločevanje med institucionalno in neinstitucionalno kulturo nesmiselno, saj bo glavni kriterij pri oblikovanju programa kvaliteta. Župan dr. Dimitrij Rupel je poudaril, da podpira vse, kar je povedala dr. Marina Gržinić. Strinja se, da je treba dati poudarek slovenski ustvarjalnosti, vendar tisti ustvarjalnosti, ki bo pritegnila Evropo. V izložbo bomo, kot je vključevanje margin in socialno šibkih okolij, kar vključuje socialne aspekte, soočanje z vsemi oblikami urbane krize, kriminala in delinkvence, in aspekte iskanja novih oblik motivi-ranja in zaposlovanja zlasti mladih; 7. odprta za možnosti in načrte za okolju prijazno načrtovanje na samem začetku (v smislu programov zdravih mest, Agend 21 in drugih smernic t. i. urbane ekologije). 13. Tako je Metelkovo označil gospod Michel Marcus, predsedujoči Evropskega foruma za urbano kulturo in urbano varnost ob zaključnem govoru na ustanovnem srečanju foruma v Pariškam La Villette oktobra 1996 in kasneje v pismu županu MOL, dr. Dimitriju Ruplu. EMK — LJUB LJANA 97 73 dokument št. 17/5 dejal, postavili najbolj reprezentativne dogodke, morda tudi tiste, ki so najbolj nenavadni. Projekt je torej orientiran navzven. Ne le nam samim, tudi komu drugemu bomo skušali pokazati, zakaj je Evropska unija Evropski mesec kulture ponudila Ljubljani, ki bo okrog leta 2000 postala tudi Evropska prestolnica kulture. Poudaril je, da si je treba prizadevati, da bi bil projekt zanimiv navzven, Evropejci morajo biti prijetno presenečeni, vzburjeni ... G. Mitja Rotovnik (Cankarjev dom) je dejal, da očitno obstaja temeljni nesporazum: po eni strani naj bi šlo za avtonomen projekt, vse, kar govori župan, pa govori proti temu. Sam se zavzema za integralističen in ne avtonomističen projekt. Avtonomističen projekt pomeni poskus ekskomunikacije kulture, integralis-tičen, kot ga zagovarja župan, pa pomeni integrativen projekt. Vse institucije delujejo po evropskih pravilih umetniških hiš, v katerih so umetniški direktorji zelo suverene osebnosti. V dosedanjem konceptu EMK — Ljubljana 97 pogreša misel subjektivnega prispevka institucij. Glede na povedano ugotavlja, da gre za hud razkol med županom in dr. Marino Gržinić. Tu ne bo pomagala nobena avtonomija Programskega sveta, ki je tudi kadrovsko postavljena zelo enostransko. Poleg tega, je poudaril, smo tudi že zelo pozni, Cankarjev dom namreč v svoj program vključuje projekte že za leto 2003. Sam podpira g. župana in se zavzema za integralističen koncept. Edini termin je junij, morda teden dni preje ali teden dni kasneje. Ocenil je, da finančna sredstva za letošnje leto – 20 mio SIT – ne pomenijo nič, Turandot v Cankarjevem domu npr., je vključno s ponovitvami stal 56 mio SIT. Župan dr. Dimitrij Rupel je poudaril, da stoji tako za dr. Marino Gržinić kot za g. Mitjo Rotovnikom. Glede termina se strinja z g. Rotovnikom, da naj bi Evropski mesec kulture potekal junija leta 1997. Glede finančnih sredstev je dodal, da ve, da je g. Rotovnik navajen na velika sredstva, za razliko od nas, je dejal, ki smo navajeni manjših vsot. Leta 1996 bomo sredstva povečali, leta 1997 pa sploh. En del sredstev bo prispevalo mesto, večji del pa država. Strinja pa se z g. Rotovnikom, da smo pozni in da se moramo čim prej organizirati. Dr. Marina Gržinić je dejala, da jo veseli, da jo je g. Rotovnik postavil ob bok g. županu, škoda le, da nima toliko moči kot g. župan. Poudarila je, da so bili člani Programskega sveta v Programski svet povabljeni s strani mesta Ljubljana. Od začetka delovanja je Programski svet, ki si je vseskozi prizadeval za čimprejšnjo realizacijo projekta, v zvezi s tem opravljal tudi naloge, ki niso v njegovi pristojnosti, hkrati pa je apeliral, da se čimprej vzpostavi koordinacijski odbor, v katerem bodo vodstveni predstavniki kulturnih institucij na ravni mesta in države. 14. Poučen primer slabe pripravljenosti na vselitev v nove prostore je stavba Metelkova 6 (vanjo naj bi se vselila vrsta plesno-gledališ-kih in multimedijskih produkcij), ki naj bi služila kot upravna hiša za produkcije, ki bodo ključne pri uporabi novih načrtovanih kapacitet na lokaciji. Bodoči najemniki do zadnjega niso verjeli v “realnost” prostorov (imam občutek, da podobno gledajo tudi na “realnost” t. i. centra sodobnih umetnosti) in so o “umetnosti” vodenja in soupravljanja začeli razmišljati šele v trenutku, ko so jim bila odprta vrata prostorov. Prišlo je do idiotske situacije: produkcije, ki se jim s selitvijo močno mudi, so za pogajanja z lastnikom (ministrstvo za kultu- si, ki smo jih navajali kot najpomembnejše v analizi obravnavanih primerov. “Overinsti-tutionalization” ali čezmerno vztrajanje pri rigidni monopolni shemi obstoječih institucij ne ohranja samo statusa quo institucij, temveč tudi status quo metode. Prav zato se je tako težko (ali celo nemogoče) prebiti v kulturno polje z novimi modeli organiziranja, produkcije in financiranja. Ali drugače: prav zato politika ne ve, kako naj se loti projekta Metel-kova11, in prav zato se je panično otresla prvotno zasnovane strukture projekta EMK 97. Poročilo je mobilizacijsko toliko, da podaja dobro osnovo za zahtevo po temeljitem pretresu struktur znotraj in medsebojnih povezav med kulturnimi inštitucijami in državo. Če v primeru EMK ‘97 preboj iz stare paradigme ni uspel, potem Metelkova (pa ne samo Metelkova) pomeni izziv, ki ostaja. Metelkova lahko h kulturni politiki prispeva največ že s tem, da vztraja. In v kontekstu Evrope ima dovolj zglednih primerov; pestra paleta teh je zbranih v Trans Europe Halles, ki poleg 24 urbanih kulturnih centrov (večinoma v opuščenih industrijskih objektih) vključuje tudi ljubljansko Metelkovo in mariborsko Pekarno. Prav urbani kulturni centri, ki so zasnovani interdisciplinarno (od umetnosti do socialnega aktivizma) in rastejo neposredno iz potreb mlajših generacij ustvarjalcev, podprtih z izkušenimi civilno-družbenimi aktivisti, so pogosto ključni faktor sprememb v kulturni politiki tudi državnih inštitucij. Če so bili socialni angažma, privabljanje marginalnih publik in odprtost za nove kulturne (zlasti urbane) prakse doslej zgolj v domeni manjših alternativnih kulturnih inštitucij, zdaj pa počasi, a 74 EMK — LJUB LJANA 97 vztrajno postajajo pomembna izhodišča tudi za kulturno politiko etabliranih in doslej skorajda hermetično zaprtih ustanov. Želja po premiku iz modela zaprtosti v model odprtosti kulturnih ustanov je že spodbudila resno in strukturi-rano razpravo, in sicer v European Forum for Urban Culture and Urban Security, v katerem poleg dobrega ducata večjih urbanih kulturnih centrov sodeluje tudi Metelkova. Pri tem gre prav za vprašanje, kako koncipirati kulturno politiko tako, da bodo kapacitete čimbolj odprte za širšo publiko, in s tem povezano vprašanje vloge kulturnih centrov pri soočanju s krizami urbanih okolij pri vzpostavljanju “civilnega” sektorja in zavesti o vlogi državljanstva. Izkazalo se je, da je Metelkova – z zasnovo, zgodbo in programom – lahko v svetovnem merilu tudi v tem primeru atraktivna partnerica. Pri tem je že skoraj mitološko dejstvo, da potenciale12 Metelkove laže in hitreje odčitajo zunaj kot znotraj meja Slovenije. Metelkova je emblematska za premišljevanja o scenariju utrdbe ali scenariju javnega, odprtega prostora kulturnega delovanja13 in enako za premik v modeliranju vodenja, financiranja in nadzora kulturnih inštitucij, ki so deloma ali v celoti v lasti ali proračunu države. To pa je ključnega pomena pri oblikovanju nove kulturne politike, kar predpostavlja, da se centri kulturne politike odprejo najširšim spektrom ustvarjalcev in publike. EMK 97 je poizkus spremembe modela vodenja in organiziranja dejavnosti v kulturi krčevito odbil kljub izjemno dobro zastavljeni priložnosti, ki je razvidna iz dokumentacije, zbrane v tej knjigi. Pred ustvarjalno sceno in kultur-političnim menedžmentom pa je nov test, in sicer koncipiranje, izgradnja ter programska, organizacijska in dokument št. 17/6 Še vedno pa so tudi odprta vprašanja glede finančne konstrukcije, priliva finančnih sredstev itd. G. Miran Mohar je dejal, da so bili člani Programskega sveta izbrani kot strokovnjaki, da gre za ljudi, ki so v zgodovini svojega dela izpeljali resne projekte, tako domače kot tudi mednarodne. Polovica članov Programskega sveta deluje v institucijah in torej institucije predstavljajo skozi svojo stroko. Poudaril je avtonomnost projekta, kar pomeni, da so člani Programskega sveta, ki so pripravili programske predloge, tudi odgovorni za program. Tujcev namreč ne zanima zgolj seštevek obstoječega. Že v 80. in 90. letih so se v Sloveniji oblikovali civilni principi družbe, ki pa nekako zamirajo. Prav v projektu Evropski mesec kulture pa vidi možnost, da se ta opcija ohrani. Ob tem je poudaril, da stališča, ki jih zagovarja kot predstavnik Programskega sveta, nikakor ne izključujejo institucij. G. Marjan Ogrinc je dejal, da je bilo g. Rotovniku odgovorjeno v 10. odgovoru Stališč Programskega sveta, ki so hkrati tudi odgovori na 13 vprašanj, naslovljenih na Programski svet. 10. Kako opredeljujete avtonomijo Programskega sveta programa EMK — Ljubljana 97 in kako naj bi se ta zagotavljala? Avtonomijo programskega sveta so njegovi člani vedno razumeli kot avtonomijo stroke, ki brez političnih igric, zakulisnih manevrov in dnevnopolitičnih interesov oblikuje program in katere vodilo so kakovost, strokovnost, širina, estetska izzivalnost, poglobljenost itd. Programski svet je telo, ki v strokovnem smislu avtonomno odloča o vsebini programa in to samo v tesni povezavi z drugimi strokovnimi in organizacijskimi ravnmi, predvsem s tistimi telesi, v katere so vključene institucije, in s t.i. sekretariatom EMK — Ljubljana 97. Tisto, kar pa je še pomembnejše in je v vprašanju izpuščeno, je poudarek na avtonomiji projekta. Ne gre namreč zgolj za programsko, ampak tudi finančno integriteto projekta, kar pomeni zagotovitev, da bo projekt ne glede na zahteve dnevne politike deloval v skladu s sprejetimi načeli in realiziral sprejeti program, za katerega so bila dana polna finančna zagotovila. ( op.zap.) V tem projektu gre za iskanje skupnih interesov, presekov, kjer naj bi institucije in EMK — Ljubljana 97 našli skupni jezik. Sam se zavzema za prvotni datum, ki ga je sprejel Programski svet (15.maj –15. julij ); junij je namreč najbolj obremenjujoč mesec za študente in dijake, ki v tem času zaključujejo ro) in upravljalcem (zavod Retina) mandatirale predstavnice inštitucij, ki se jim s selitvijo niti najmanj ne mudi, prostori so ostali prazni več mesecev (stroški so upravljalca potisnili na rob preživetja), reprezentativna (organizacijska) shema pa je bila postavljena na glavo; namreč, zavod Retina, ki je nadaljeval poslanstvo društva Mreža za Metelkovo in opravil vsa potrebna dela (vključno z dogovarjanji z lastnikom in z investicijami) za vselitev najemnikov, je bil nenadoma potisnjen v pozicijo nasprotnika najemnikom, ki so tik pred podpisom pogodb na hitrico inovirali nov “Center najemnikov”, ministrstvo za kulturo pa potisnili v vlogo pogajalca med upravnikom in najemniki ter s tem de facto EMK — LJUB LJANA 97 75 dokument št. 17/7 šolo, ki pa pomenijo pomemben del občinstva. G. Peter Krečič (Arhitekturni muzej) je dejal, da je, četudi je na seji Programskega sveta prvič, očitno, da se je na tej seji nekaj prelomilo. Zdi se mu, da je smer, v katero gre projekt, pravilna. Temu, kar je že storjeno in narejeno, je treba priključiti nekaj, kar že obstaja. Pravilna smer je torej predstavitev celote. Treba je iznajti razmerje med enim in drugim. Predlagal je, naj se ustanovi odbor, ki bo kvalificirano razsojal o kvaliteti programov, obenem pa se morajo v projekt vključiti tudi institucije in tempirati svoje termine. Predlagal je tudi ustanovitev sklada, za čigar sredstva naj bi kandidirale tako institucije kot posamezniki. G. Peter Gabrijelčič je poudaril, da se je ves čas priprav na projekt jemalo v obzir, da bodo v Evropski mesec kulture vključene tudi institucije. Ob tem se je treba zavedati, da česar ne dajejo institucije, lahko ponudi alternativno povezovanje, zato je treba alternativo podpreti. Alternativno povezovanje pomeni tudi povezovanje z drugačno ciljno publiko, ki je perspektivno bolj zanimiva celo za same ustvarjalce. Dr. Sergej Gomišček (mestni svetnik) meni, da je bil Mestni svet pri sprejemanju mestnega proračuna prej restriktiven kot spodbujevalen. To mnenje pa se bo spreminjalo glede na gradiva, ki jih bodo mestni svetniki prejemali. Kultura v Ljubljani je bila, je in bo, in to ne le leta 1997, ampak tudi kasneje. Evropski mesec kulture bi moral biti obrnjen navzven, svetu je treba pokazati najboljše, kar zmoremo. Moramo zbrati tisto, kar že imamo, to bo najbolj racionalno. Iz posameznih dosedanjih dobrih projektov bo prišlo tisto najboljše, kar bo slovenska kultura prezentirala. Strinja se z g. županom glede prihodnjih smernic delovanja Programskega sveta. Finančna sredstva so sicer majhna, z zbiranjem pa bodo postala večja. V znanosti pa bi bila še tako majhna sredstva velika. Moramo biti racionalni, obenem pa poskušati reprezentirati nacionalno in ljubljansko kulturo, že obstoječemu pa je treba dodati še kaj avantgardističnega. Župan dr. Dimitrij Rupel je sklenil, da Programski svet ostane takšen kot je, s tem da se mu priključijo predstavniki, ki jih je danes povabil na plenarno sejo. V Programski svet bo vključil še nekaj novih ljudi, nato pa bo napisal nov sklep o imenovanju Programskega sveta. Programska polja je zaprosil, naj imenujejo po enega svojega predstavnika v Programski odbor, na osnovi katerega bo podpisal tudi sklep o imenovanju članov Programskega odbora. Programski odbor bodo ustanovili do srede oktobra, ne želi namreč sam imenovati predstavnikov polj. Ob tem je poudaril, da se strinja s predlogom g. Krečiča, da bi program oblikovali na podlagi konkur-zov, saj bi bili v nasprotnem primeru lahko obtoženi ideološke pristranosti. G. Ičo Vidmar je podal kritiko poteka seje, in namreč g. župana opozoril, odvzeli mandat inštituciji, ki so jo vzpostavili sami. Kdo pri tem izgublja, je najbrž jasno. Navedeni primer je tako rekoč šolski, in če bo scena lekcijo obvladala, bo imela v rokah spričevalo za kandidaturo za vodenje Centra sodobnih umetnosti. finančno-menedžerska shema načrtovanega centra sodobnih umetnosti na Metelkovi. Vsa leta doslej smo se strinjali, da Ljubljana tovrstni center potrebuje, in končno je na ravni prostorskega načrtovanja (arhitekturno urbanistični natečaj za Metelkovo) sklop vadbenih in prireditvenih prostorov za sodobne ustvarjalce (scenske umetnosti, multimedija, novi mediji, manjša koncertna dvorana, dokumentacijski center itd.) našel mesto v severozahodnem kotu Metelkove, nasproti železniške postaje. Lokacija in namembnost sta vendarle določeni. V smislu projektnega vodenja izvedbe in priprave na kasnejše upravljanje pa so bili doslej storjeni samo nadvse skromni koraki. Lahko se zgodi, da se bo tako dolgo pričakovani center začel graditi tako stihijsko, kot se je krojil EMK 97, in bomo mesec dni pred otvoritvijo zrli v nova vrata, ne vedoč, kdo pije in kdo plača. Da se ne bi razumeli napak: resnično mislim, da je ljubljanska ustvarjalna scena srednjih generacij že s primeri, ki so skozi reference navedeni v tej knjigi, pridobila dovolj izkušenj, da bi lahko za nove prostorske kapacitete zastavila dober oz. zadovoljiv model vodenja. Pravim pa, da je za to dejansko skrajni čas14 ; tisti, ki jih center sodobnih umetnosti zanima, se morajo vanj navidezno vseliti danes in med seboj komunicirati tako resno, kot da center že vodijo. Marko Hren je pobudnik in dolgoletni predsednik Mreže za Metelkovo, predsednik sveta Retina, zavoda za podporo civilnodružbenih iniciativ. 76 EMK — LJUB LJANA 97 II. del Pismo Michaelu Wimmerju Ljubljana, 4. marec 1997 Dragi g. Wimmer, smo skupina umetnikov in kulturnih delavcev iz Ljubljane, ki smo prejšnjo pomlad odsto-pili od sodelovanja v projektu Ljubljanski mesec kulture — EMK 97. Razlog za naš odstop sta bili dve viziji organizacije in implementacije projekta v obstoječo slovensko kulturno in politično stratifikacijo. V projektu smo začeli sodelovati leta 1994, ko je Branka Lovrečič, tedaj odgovorna za kulturo pri mestnih oblasteh, povabila Marino Gržinić in Mojco Kumerdej, da bi napravili konceptualni in organizacijski načrt projekta. M. Kumerdej, ki je postala uslužbenka mesta kot glavna koordi-natorica, in M. Gržinić, ki je bila imenovana za dokument št. 17/8 da je že dvakrat dal besedo dr. Marini Gržinić, četudi je formalno dr. Gržinić kot predsednica Programskega sveta tista, ki sejo vodi. G. Marko Hren je dejal, da gre za dva izrazito različna pristopa: Programski svet EMK — Ljubljana 97 je skušal vzpostaviti interakcijsko polje, ki bi ostalo po letu 1997 in bi tako ustvarilo kulturni presežek, s katerim bi se Ljubljana vpisala na zemljevid Evrope. G. županu je zastavil vprašanje, kakšna bo funkcija novega Programskega sveta. Medtem ko je g. Hren naslavljal vprašanje na g. župana, je g. župan zaradi obveznosti sejo zapustil. G. Srečo Dragan je dejal, da prav alternativna oziroma drugačna kultura deluje najbolj povezovalno, in sicer v smislu povezovanja z znanostjo, zgodovino, itd. Prav zato očitki, da je šlo za izključujoč koncept, nikakor ne držijo. G. Boris Šušteršič se je najprej zahvalil organizatorjem, da 3. plenarna seja poteka v prostoru, ki je dostopen invalidom. Predlagal je, da se v izhodišča projekta vključi, da je eden od ciljev tega projekta tudi ta, da bodo vsi glavni prostori dogajanja Evropskega meseca kulture dostopni invalidom. Predlagal je tudi, da se kulturna prireditev invalidov vključi v EMK — Ljubljana 97. G. Darko Brlek (Festival Ljubljana) je prosil za kratek oris, kako je prišlo do določitve datuma Evropskega meseca kulture — Ljubljana 97 (od 15. maja do 15. junija). Ga. Jelka Stergel je dejala, da je nujna preformalizacija Programskega sveta in programskega odbora. To preformalizacijo je treba temeljito pre-diskutirat, saj namreč ni jasen odnos med programsko avtonomnostjo projekta in izvedbo institucij. Katera je torej tista instanca, ki bo imela zadnjo in odločilno besedo o izboru programa? Če v javnosti objavimo razpis, kdo bo torej tisti, ki bo potrdil program? Dr. Marina Gržinić je izrecno poudarila, da so na današnji plenarni seji zaradi novo ustvarjenih razmer postavljena pod vprašaj začetna izhodišča in s tem vse, kar smo doslej sprejeli na plenarnih sejah Programskega sveta EMK — Ljubljana 97. Poudarila je, da je termin EMK — Ljubljana 97 (15. maj-15. junij 1997) po razpravah in tehtanju argumentov in protiargumentov sprejel Programski svet. Pri določitvi termina so bile upoštevane različne komponente. Tako so člani polja Likovna umetnost imeli pogovor z g. Kržišnikom, prav tako članom Programskega sveta ter hkrati direktorjem Mednarodnega grafičnega bienala in sklenjen je bil dogovor o terminski uskladitvi obeh prireditev. G. Zoran Kržišnik je ob tem tudi predlagal, da bi v programu EMK — Ljubljana 97 Mednarodni grafični likovni center sodeloval z manjšim, posebnim projektom. Kot predsednica Programskega sveta je še enkrat poudarila, da so vprašanja ge. Jelke Stergel o kompetencah odločanja še kako legitimna. EMK LJUB LJANA 97 77 dokument št. 17/9 Doslej je namreč o programu odločal Programski svet. Ga. Nevenka Koprivšek je zastavila vprašanje, kdo je direktor projekta in kdo je odgovoren za projekt. Načelnica oddelka za kulturo in raziskavo, mag. Daša Hribar je odgovorila, da bo o programu odločal Programski odbor, ki ga bo vodila dr. Marina Gržinić. Koordinacijski odbor pa bo vodila direktorica projekta, in sicer ga. Lilijana Rudolf, sedaj direktorica Cafe Teatra, po besedah načelnice izjemno uspešnega projekta. Ker se bo Programski svet razširil, bo treba programska stališča doreči in dopolniti. Glavno vlogo pa bosta imela programski odbor in koordinacijski odbor. G. Marjan Ogrinc meni, da je treba nadaljevati to, kar je bilo doslej že narejeno. G. Petar Jović (Slovensko mladinsko gledališče) je dejal, da imamo brez dvoma zelo močno kulturno ponudbo, vprašanje pa je, komu smo projekt namenili. Vprašanje je, ali se obračamo Evropi in pa, kako to ponudbo Evropi približati? O programu kot ga je zastavil prvotni Programski svet, pa meni, da je izjemno dobro zasnovan. Dr. Sergej Gomišček (mestni svetnik) je predlagal poziv ustvarjalcem, da ponudijo program, s katerim bodo sodelovali pri Evropskem mesecu kulture. Poudaril je, da ne gre pozabiti, da se bliža sprejemanje mestnega proračuna. Hkrati je podal tudi svoje opažanje, da očitno obstaja nasprotje med tradicionalno in avantgardistično umetnostjo. Tam nekje v Angliji, je nadaljeval, je Shakespearovo gledališče, in kljub temu, da igrajo Shakespeara, je gledališče vsak dan polno. (S temi besedami se je dr. Gomišček poslovil in zaradi nadaljnih obveznosti sejo zapustil.) G. Zoran Kržišnik je opozoril na prostorske kapacitete, saj če bo Mednarodni grafični bienale istočasno kot projekt Evropski mesec kulture, bo, kar zadeva prostore, to pomenilo precejšnjo težavo za koordinacijski odbor. Prav zato si je treba zagotoviti nove prostore. G. Mitja Rotovnik (Cankarjev dom) je dejal, da ta projekt pomeni radost in dogodek za to mesto. Če je že bila, kot je nadaljeval, s strani prejšnje mestne vlade storjena napaka, je treba zdaj to napako popraviti. Mi smo to napako, kot je nadaljeval, požrli in bomo kljub storjeni napaki pri projektu sodelovali. Meni, da je prvotni termin izključeval Mednarodni grafični bie-nale, jazz festival, pa celoten Festival Ljubljana. Predlagal je, da se čim prej, že na tej seji dogovorimo o novem terminu. Naj bo to junij, je predlagal, saj če bo projekt potekal od 15. maja do 15. junija, vanj ne bo vključen jazz festival, pa Mednarodni grafični bienale ... G. Borut Vogelnik je zastavil vprašanje, kdo bo torej tisti, ki bo odločal o programu. Ali nova situacija morda pomeni, da so programska polja zgolj predsednico ustanovljenega programskega sveta, sta pripravili koncept, organizacijsko shemo in sinopsis logistične implementacije projekta. V času, ko so že začeli delati tudi vsi organi (vabljeni strokovnjaki), so bile na mestni ravni volitve. Nekaj mesecev, zelo pomembnih za razvoj projekta, v mestnih oblasteh ni bilo ljudi, ki bi sprejemali odločitve. Na pisma, ki sta jih Kumerdejeva in Gržini-ćeva, pošiljali vladi — različnim ministrstvom in vladnim uradom — in v njih prosili za sodelovanje, podporo in dialog o finančnih opcijah, kul-turnopolitični kontekstu-alizaciji in pomenu projekta za slovensko notra--njo in zunanjo politiko, ni bilo konkretnejšega odziva. Nov župan, dr. Dimitrij Rupel, in mag. Daša Hribar, ki je zamenjala Branko Lovrečič, sta potrebovala nekaj mesecev, da sta oblikovala jasno izjavo o svojem mnenju in načrtih s projektom. Imela sta mnogo pripomb, nekatere so bile tudi relevantne, večinoma pa so zadevale nejasna vprašanja, npr. kdo dejansko predstavlja projekt v javnosti, kdo je glavni direktor ali kdo je odgovoren za povezovanje političnih in kulturnih lobijev ter kulturnih delavcev v programskih telesih. Marina Gržinić, predsednica Programskega sveta, ki ga je sestavljalo več kot sedemdeset ljudi, ki so predstavljali institucije ter neodvisne projekte in posameznike, je imela civilna, ne pa politično potrjena pooblastila nad projektom. Nejasno vodstvo projekta je bilo rezultat nekajmesečnega čakanja na dialog z vladnimi oblastmi ter na jasno navodilo, kaj ta projekt predstavlja v okviru njene kulturne politike. Nova politika D. Rupla in D. Hribar je postala jasna, ko je Hribarjeva prosila M. Gržinić, naj odgovori na 78 EMK LJUB LJANA 97 vprašalnik, ki je zadeval razmerje med institucionalnimi in neinstitu-cionalnimi projekti ter individualnimi iniciativami, ki so bile do tedaj vključene v projekt. Hkrati je ustavila delo pri elaboratu o logistiki implementacije projekta, ki naj bi ga razvijalo ugledno svetovalno podjetje Kline&Kline. Pojavile so se govorice, da hočejo EMK — Lj. ‘97 prevzeti t. i. “alternativci”. Rezultat je bila famozna 3. seja programskega sveta; na njej je župan Rupel povabil vse direktorje najpomembnejših mestnih institucij (gledališč, muzejev, kulturnih centrov), čeprav so vse že bile zastopane v programskem svetu in programskih odborih s hierarhično nižjimi, a za pripravo programa (kar je namen programskega sveta) bolj relevantnimi profesionalci, tj. programskimi direktorji in menedžerji istih institucij. Na omenjeni seji je župan predlagal ustanovitev manjšega telesa, t.i. programskega odbora (ki je že obstajal v prejšnji shemi). Edina novost je bila, da so bili ti novi člani programskega sveta — “direktorji” — naenkrat večina v preoblikovanem programskem odboru, kar je poseben paradoks, ki se je pokazal čez nekaj dni, ko je župan kratkomalo odslovil celoten programski svet. Predloge za konkretne ljudi, ki smo jih volili na 3. seji v nov programski odbor, je dal župan. S tem dejanjem je župan javno prenesel pooblastila odločanja od popreje večinsko strukturirane javne sfere, zastopane v programskem svetu, v sfero kulturnih institucij. M. Gržinić je, seveda, izgubila vsa pooblastila in pozicijo v projektu po več kot letu resnega dela. Mitja Rotovnik, eden od novih članov na novo ustanovljenega programske- dokument št. 17/10 posvetovalna telesa? Ali bo potemtakem o programu odločal programski odbor? Načelnica oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, mag. Daša Hribar je na zadnji dve zastavljeni vprašanji odgovorila pritrdilno. G. Igor Vidmar je opozoril, da ta Programski svet še zdaj nima svojega poslovnika, hkrati pa je dejal, da takšno razpravljanje ni konstruktivo, ampak kultur-politično. Navzočim je predlagal, naj bodo čim bolj konkretni in se odločijo za termin, denimo od 1. junija do 1. julija. Poudaril je, da sprenevedanje nima nikakršnega smisla. G. Simon Kardum je ocenil, da se je Programski svet očitno demokratično razširil. Zastavil je vprašanje, kdaj bo izdelan elaborat, obenem pa je predlagal, naj programski odbor vodi projekt, Programski svet pa naj se razpusti. Ob koncu je izjavil, da izstopa iz Programskega sveta, se poslovil in sejo zapustil. G. Marko Hren je dejal, da glede na županovo predstavitev novih smernic projekta predlaga, da župan članom Programskega odbora pošlje vabilo k članstvu, kateremu pa naj bo priložena shema delovanja. Projekt pa naj nato pelje Programski odbor. G. Igor Vidmar se ne strinja z g. Hrenom. Župan je povedal, kakšen je njegov odnos do projekta. Dejstvo je, da tako kot je, stvari ne morejo funkcionirati. Župan je jasno rekel, da stoji tako za dr. Marino Gržinić kot za g. Mitjo Rotovnikom. G. Peter Gabrijelčič je dejal, da se lahko v institucije sicer vlaga ogromno denarja, pa se pri tem doseže zgolj povprečje, po drugi strani pa je mogoče sredstva tudi vložiti v cenejše projekte, ki imajo lahko neprimerno večji učinek kot projekti institucij. Načelnica oddelka za kulturo in raziskavo, mag. Daša Hribar je navedla primer polja Resna glasba, ki je predlagani program ocenilo na 85 mio SIT. Poudarila je, da je prav zato potreben nek odbor, ki bo koordiniral program. G. Petar Jović (Slovensko mladinsko gledališče) je za konec še enkrat podprl že oblikovani program. Ga. Nevenka Koprivšek je predlagala, da se v Programski odbor ali pa v Programski svet povabi strokovnjaka iz tujine. G. Aleksander Bassin (Mestna galerija) pa je opozoril, da je treba upoštevati prireditve, ki v času EMK — Ljubljana 97 potekajo drugod po Evropi. Na koncu razprave je dr. Marina Gržinić, predsednica Programskega sveta, glede na razpravo oblikovala naslednje sklepe: EMK — LJUB LJANA 97 79 dokument št. 17/11 Sklepi: 1. V skladu s predlogi se oblikuje programski odbor. Člani vsakega polja čimprej določijo svojega predstavnika v programski odbor. 2. Mestna uprava v pisni obliki pripravi preoblikovano strukturo projekta ter oblikuje vse ostale odbore. To novo shemo v pisni obliki čimprej posreduje vsem članom Programskega sveta. 3. Mestna uprava pripravi pravilnik, ki bo urejal razmerja med Programskim svetom ter vsemi na novo ustanovljenimi odbori, določal način njihovega delovanja, obenem pa bo določal postopek imenovanja. 4. V tednu od 16. do 20. oktobra se skliče 1. sejo programskega odbora. 5. Pripravijo se pogodbe, ki se pošljejo v podpis in izplačilo vsem prvotnim članom Programskega sveta za opravljeno delo od 1. plenarne seje, 1. marca 1995, do 3. plenarne seje, 3. oktobra 1995. Na sklepe ni bilo pripomb. Zapisala: Mojca Kumerdej ga odbora in ena od najbolj vplivnih direktorskih figur v mestu (šef Cankarjevega doma), je ta prenos pojasnil kot nujni prenos od obstoječe avtonomistične politike projekta — pri kateri bi o programih odločali profesionalci, ki naj bi projekt realizirali s pomočjo in ob podpori ustanovljenih svetovalnih teles — k integralistični politiki, pri kateri bi bil projekt pod okriljem integrirane kulturne politike in pod kulturnimi standardi obstoječih kulturnih institucij. V novih okoliščinah je skupina posameznikov, ki so podpisali pismo, odstopila za tem, ko je poskusila uporabiti nekaj javnih postopkov, da bi izrazila svoj javni protest proti odločitvi mestnih oblasti. Vsi mi imamo osebne spise svoje dejavnosti v tako imenovani sferi slovenske “neodvisne kulture”; spremljajo jih mnoga razočaranja in neuspehi, ki jih je po osamosvojitvi povzročil kaotičen in netransparenten razvoj v slovenski kulturi in politiki. G. Wimmer, pišemo vam po tem, ko smo prebrali dokument “Kulturna politika v Sloveniji”, poročilo Evropskega panela ekspertov, ki nam je pomagalo razumeti nekatere globje plasti obstoječih tendenc po status quo tendenc v slovenski kulturni politiki. M. Gržinić nas je, kot članica Nacionalnega sveta za kulturo, ki ga je ustanovila slovenska vlada, in torej posredno kot akterka v kontekstu slovenskega Ministrstva za kulturo, obvestila o vašem poročilu, ki bi ga radi predstavili (delno) prevedenega v določenem kontekstu. Maja 1997 nameravamo izdati številko Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo o Evropskem mesecu kulture 97, ki bo predstavila dokumentacijo razvoja projekta do našega 80 EMK LJUB LJANA 97 odstopa in naše spremne komentarje. Ali nam dovolite, da objavimo dele omenjenega dokumenta, da bi tako osvetlili določene globlje vzroke o omenjeni stvari, večinoma o “pomanjkanju konsistentne kulturne politike” in pomanjkanju profesionalno razvitih kulturnih modelov, ki temeljijo na jasnih kulturnopolitičnih usmeritvah, raziskavah in anali-zah objektivnih podatkov? Zaradi velikega kul-turnopolitičnega pomena takega projekta, kot je EMK — Lj. 97, ki je dejansko prvi večji kulturni projekt Slovenije, projekt, ki jo je spodbudil, da se dokaže kot enakopravna partnerica v spletu evropskih kultur, in je zato v vlogi paradigme sprememb določenih notranjih pravil izpeljave večjih nacionalnih projektov, menimo, da bi bila naš tematski blok, ki bo opredelil nekatere kritične vidike razvoja projekta ter ga predstavil javnosti, pravo mesto za javno predstavitev vašega poročila. Prosimo, da nam, takoj ko bo mogoče, sporočite svoje mnenje in pravno osnovo za objavo določenih delov Poročila Evropskega panela ekspertov o kulturni politiki v Sloveniji. Lepo Vas pozdravljamo, Eda Čufer, dramaturginja, članica kolektiva NSK in članica ex-Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 (neodvisna kulturna delavka) Dr. Marina Gržinić, filozofinja, video umetnica, teoreti-čarka novih medijev in kulture, predsednica ex-Program-EMK — LJUB LJANA 97 81 dokument št. 19/1 skega sveta EMK - Ljubljana 97 (zaposlena na Filozofskem inštitutu Znanstveno raziskovalnega centra SAZU), Marko Hren, matematik, eden od ustanoviteljev Mirovnega inštituta v Ljubljani, Mreže za Metelkovo, direktor Retine in član ex-Pro-gramskega sveta EMK -Ljubljana 97 (honorarno zaposlen kot predsednik sveta Retine), Mojca Kumerdej, filozofinja, pisateljica in nekdanja koordinatorica EMK - Ljubljana 97 (svobodna kulturna delavka), Miran Mohar, slikar, član Irwinov in kolektiva NSK in član ex-Program-skega sveta EMK - Ljubljana 97 (neodvisni kulturni delavec), Borut Vogelnik, slikar, član Irwinov in kolektiva NSK in član ex-Programskega sveta EMK - Ljubljana 97 (neodvisni kulturni delavec). 82 EMK — LJUB LJANA 97 Michael Wimmer EVROPSKI PROGRAM EVALVACIJE NACIONALNIH KULTURNIH POLITIK KULTURNA POLITIKA V SLOVENIJI prevod 5. sklepnega poglavja 5. ODLO»ILNA VPRA©ANJA, POSAMEZNI PROBLEMI IN PRIPORO»ILA Na koncu popotovanja, ki jih je med intenzivnim programom vodilo v mnoge kraje slovenske kulturne pokrajine, bodo poskušali eksperti razviti nekaj splošnih priporočil. Štiri poglavitna problemska področja trenutne slovenske kulturne politike, za katero so razvili predloge za ustvarjalen nadaljnji razvoj, so: 1. splošno pomanjkanje kulturne politike, 2. nejasna kulturno-politična odgovornost med visokimi ravnmi centralizacije in decentralizacije, 3. trajajoča čezmerna EM K — LJU BLJ ANA 83 dokument št. 20 institucionalizacija in 4. omejitve obstoječega sistema javnega financiranja v luči izzivov tržnega gospodarstva. Eksperti se zavedajo lastnega “zunanjega pogleda”, vendar so se vsak in vsaka, skladno s svojimi izkušnjami, kar najbolj trudili, dobronamerno, kritično in brez presodkov, opazovati trenutno stanje, pa čeprav so v analizah priložnosti in problemov lahko šli le v tiste podrobnosti, ki so jim dovoljevali gradivo in podatki, ki so bili na voljo. Kljub temu upajo, da bo mogoče njihove, včasih morda preveč kritične pripombe produktivno uporabiti v javnih razpravah in v procesu odločanja o kulturni politiki v prihodnosti. 5.1 SPLO©NO POMANJKANJE KULTURNE POLITIKE Od vseh izkušenj ekspertov v njihovih stikih s predstavniki sedanje Slovenije je vzbujalo največjo pozornost splošno pomanjkanje kulturne politike in celo pomanjkanje volje za pripravo takšne politike. Politične agende za slovensko kulturno politiko ni mogoče najti. Mogoče je to posledica kontinuitete, mogoče preostanek visoko fragmentiranega samoupravnega sistema, pomešanega z ostanki stare ideologije, mogoče pomeni obsesijo posameznih institucij s preživetjem, ali pa je to izraz splošne negotovosti, ki pušča večino ljudi v zaskrbljenem čakanju? Kateri koli razlog bi že bil za to, sedanji sistem vse bolj trpi zaradi pomanjkanja jasnih perspektiv in smernic. Niti v posameznih strankah niti v Ministrstvu za kulturo niso izoblikovali kulturnega progra- 84 EMK — LJUB LJANA 97 ma, o katerem bi se lahko javno razpravljalo. Prav tako niso politični predstavniki prepričljivo izrazili svoje pripravljenosti, da bi dejansko usmerili obstoječo kulturno infrastrukturo na način, ki bi dopuščal uresničenje jasne volje v kulturni politiki. Enega od rezultatov tega pomanjkanja lahko vidimo v Nacionalnem poročilu o kulturni politiki Slovenije, katerega avtorji marsikdaj niso mogli opraviti znanstvene evalvacije v pravem pomenu besede zaradi pomanjkanja javno for-muliranih ciljev kulturne politike in ustreznih kul-turnopolitičnih ukrepov. 5.1.1 Posledica kontinuitete Pri pozornem branju Nacionalnega poročila je mogoče odkriti, da so značilno številnejši prispevki, ki se ukvarjajo z zgodovinskimi vidiki slovenske kulturne politike, kot pa z evalvacijo sedanjega razvoja. Seveda je minilo šele nekaj let od tedaj, ko je Slovenija postala neodvisna in je obrnila list svoje zgodovine. Vendar bolj kot je skupina ekspertov šla v potankosti, močnejša je bila domneva, da se vsaj glavni tok še ni resnično spremenil. Standardno vprašanje ekspertov je postalo: “Kaj se je dejansko spremenilo?” Najpogostejši odgovori izpraševancev so bili: “Pravzaprav ne veliko” ali celo “Skoraj nič”. Ti odgovori so v veliki meri ustrezali splošnemu vtisu ekspertov, ki ga lahko označi beseda “zamrznjeno”: slovenska kulturna politika se zdi nekako zamrznjena. Poglavitni izziv za posamezne odločevalce bi bil odmrzniti stanje, staliti ne zgolj določene procedure, temveč tudi stališča, ki so za njimi. Medtem ko se zdi, da zamrznjenost zagotavlja kontinuiteto, pa hkrati izraža tudi pomanjkljivo sposobnost EMK — LJUB LJANA 97 85 dokument št. 22/1 učenja, ki bi jo bilo treba v prihodnje spodbuditi. Seveda se je dejansko marsikaj spremenilo. Kulturne skupnosti so bile odpravljene, samoupravni sistem je preminil, financiranje je večinoma prešlo od občin (vsaj formalno) k ministrstvu, v parlamentu je bilo sprejetih mnogo novih, za kulturo specifičnih zakonov. Vendar vsi ti delčki ne dajejo jasne slike sedanjega kultur-nopolitičnega sistema. Ker se je Slovenija v osemdesetih letih (ne zgolj v gospodarskem pogledu) imela za avantgardo Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je mogoče pojavilo prepričanje, da ne bo treba vpeljati toliko temeljitih sprememb. Slovenija naj bi se znebila diktata beograjske dominacije in se obrnila od vzhoda proti zahodu, drugo pa naj bi ostalo kot po navadi. V luči te kolektivne samopodobe ni nenavadno, da je takoj po osamosvojitvi kljub resnemu ekonomskemu nazadovanju politični aparat večinoma ostal v službi, glavne institucije pa so nadaljevale delo. Ta vrsta kontinuitete, ki je uskladila različna zgodovinska obdobja, je vidna tudi v sedanji slovenski kulturni politiki, mogoče celo bolj kot drugje. Ni pa zgolj Nacionalno poročilo iz leta 1996 tisto, ki izrazito ilustrira to dejstvo. To je tudi kontinuiteta osebja kulturnih institucij in ministrstva ter večinoma nespremenjen okvir institucij, ki proizvajajo kulturni program, zelo podoben tistim pred desetimi leti. Ta pojav razpira koncept kulturne politike, v širšem smislu, ki bo vključeval odprto in kontroverzno razpravo o nedavni slovenski zgodovini. V tej zvezi bi se lahko ponudila takale hipoteza: nobenega konsistentnega sodobnega koncepta slovenske kulturne politike ne bo brez temeljne 86 EMK LJUB LJANA 97 razprave o nedavni slovenski zgodovini. Kot tudi v drugih evropskih deželah, se pripravljenost za začetek takšne razprave lahko v glavnem izmeri v mar-ginaliziranih sferah kulture. Obenem pa je treba reči, da kulturne institucije do zdaj niso našle sprejemljivega partnerja v ministrstvu, ki se — kot je videti — omejuje zgolj na vlogo birokracije, ki zagotavlja denar. Glede na to, da prevladujoč glavni tok, ki ga sestavljajo tradicionalne kulturne institucije, preprečuje vsa prizadevanja za nadaljnji razvoj, bi bilo najprej treba začeti široko in kontroverzno razpravo o prioritetah kulturnopolitičnih ciljev. Po prepričanju ekspertov se ta razprava še ni niti začela. 5.1.2 Pomanjkanje kulturnih programov politiËnih strank Zdi se, da je artikulacija ključnih kulturnopolitičnih interesov zelo nenavadna. Do zdaj slovenske politične stranke niso razvile ustreznih kulturnopolitičnih programov. Zato v resnici ni presenetljivo — kot je to dognal predsednik odbora za kulturo pri državnem svetu — da v parlamentarnem procesu kulturnopolitične razprave nimajo pomembnejše vloge. Zelo malo poslancev je specializiranih v kulturnopolitičnih zadevah; na tem področju tudi lobiranje ni spodbudno. Enako kot kulturne politike ni na politični agendi, tudi ustrezna izvršna telesa niso sposobna zapolniti takega vakuuma. Določena raven politične razprave o kulturno-političnih zadevah je v veliki meri nujna za izboljšanje sposobnosti določanja in artikuliranja javnih interesov na EMK — LJUB LJANA 97 87 dokument št. 23 tem področju in njihovega zadovoljevanja. Ministrstvo za kulturo kot glavno izvršno telo očitno deluje kot stabilizator kontinuiranih procesov, ni pa sposobno izraziti jasnih smernic nadaljnjega razvoja. V navezi navzdol pa posamezne kulturne institucije v glavnem čakajo, kaj bo prišlo od zgoraj, nepripravljene za skupno delo ali za oblikovanje krovnih teles, ki bi artikulirali njihove skupne interese. Celo predstavniki neinstitucionalcev so morali v intervjujih priznati, da njihova krovna organizacija ne deluje. 5.1.3 KulturnopolitiËna zakonodaja med aeljami in stvarnostjo Poslanci so na tem področju trdo delali. Od razglasitve nove slovenske države je slovenski državni zbor sprejel stotine novih zakonov, nekateri od teh zadevajo tudi kulturo. Veljajo pa tudi drugi, sprejeti v nekdanjem sistemu. Skladno s tem večina izpraševanih sogovornikov verjame, da je potrebna ustrezna zakonska struktura. Obenem pa se v resnici ne čutijo zavezani veljavnim uredbam. Zato se na zakone s področja kulture gleda kot na “mehke” zakone. Čeprav so pogosto zelo podrobni, pa vseeno dopuščajo različnim interesnim skupinam veliko odklonov pri njihovi interpretaciji. Rezultat je določeno shizofreno obnašanje med sprejemanjem in nezaupanjem. V nasprotju z določenimi pričakovanji so eksperti prepričani, da novi kulturni zakoni niso edini način reševanja obstoječih problemov. Mogoče bi bilo npr. treba spremeniti tradicionalne administrativne procedure z uvajanjem ustreznih metod menedžmenta, spodbuditi zasebno pobudo in promovirati institucionalne iniciative. Potrebno je 88 EMK LJUB LJANA 97 odgovoriti na problem sedanjih razlik med zakonodajo in njeno implementacijo. Slovenski kulturni zakoni so včasih formulirani kot zelo podrobna navodila in zato neprimerni za različne okol-i-ščine; ni jih mogoče upoštevati dobesedno (zakon o zadovoljevanju javnih interesov se npr. ne omeji na določanje splošnega okvira za kulturne institucije, temveč opredeljuje vrsto podrobnosti o tem, kako bi morale biti vodene). Ekspertom se včasih ni zdel dovolj transparenten proces oblikovanja zakonov. Kdo dejansko sklene, da je treba pripraviti nov zakon? In kdo je udeležen v procesu priprave? Ustrezne procedure ostajajo nejasne. Zato je tudi ministrstvo priznalo, da je zaradi količine in hitrosti, s katero so sprejemali nekatere zakone, mogoče, da so ti včasih slabše kakovosti. Demokracija deluje le, če so zakoni splošno spoštovani. Nespoštovanje sprejetih zakonov slabi dosežke demokracije. Ministrstvo za kulturo bi kot demokratično potrjena institucija moralo imeti poseben interes ne samo za pripravo zakonov, temveč tudi za njihovo uresničevanje. Sankcije niso edino primerno sredstvo za to; najprej bi bilo treba uporabiti ustvarjalne metode, kot so udeležba, trening, stiki z javnostjo (PR) ali pa lobiranje. Med obiskoma ekspertov skorajda ni bilo nobenega intervjuja brez stereotipnih stavkov: “Za to potrebujemo nov zakon” ali pa “Za to se pripravlja nov zakon”. Dejansko presenetljivo je bilo dejstvo, da so se po eni strani vprašani partnerji večinoma strinjali, da potrebujejo zakonsko osnovo za svoje delo, po drugi pa so le redki sprejemali dejstvo, da bi ti zakoni dejansko lahko imeli EMK — LJUB LJANA 97 89 posledice za to delo. Poudarjeno je že bilo, da je npr. zelo pomemben Zakon o zadovoljevanju javnega interesa v kulturi iz leta 1994 ostal brez odločilnih konse-kvenc. Zakon določa kul-turnopolitični okvir, ki pa ga ekspertna skupina v stvarnosti ni zaznala. Eksperti so bili soočeni tudi s pripravljalnim delom za nov zakon o kulturni dediščini, ki bo nadomestil zakon iz leta 1981. Čeprav je bil osnutek že objavljen, ga nekateri direktorji tako imenovanih “regionalnih” institutov niso niti prebrali. Vseeno pa so bili globoko prepričani, da bi nov zakon pripomogel k rešitvi njihovih problemov. Ali je razlog za to v starem in shizofrenem načinu razmišljanja? Ali gre mogoče za to, da tisti, ki imajo pooblastila, ustvarjajo zakone brez konsek-venc, medtem ko drugi poizkušajo najti luknje, ki ne bodo ovirale njihovih osebnih ambicij? V vsakem primeru se zdi, da stanje ni zadovoljivo. Če se zakoni ne spoštujejo, postanejo odvečni. Niso pa zgolj sankcije tiste, zaradi katerih je implementacija zakonov uspešna. Uspešnost je rezultat aktivne udeležbe profesionalcev v pripravljalnem procesu. Zato se morajo razviti nove procedure za aktiviranje ustreznih forumov v pripravljalni fazi, ki bodo spremljali proces z nenehnim nadziranjem in zagotavljanjem jasnih sankcij za kršenje veljavnih zakonov. Če sklenemo: ob zahtevi po novih zakonih je treba tudi upoštevati, da zakoni ne morejo rešiti vseh problemov. Še posebej v tej fazi tranzicije je treba videti glavni izziv v pripravljenosti posameznikov, da prevzamejo pobudo, kajti zakon ne more predpisati kooperacije. Če posamezniki niso pripravljeni sodelovati, potem tudi zakon ne koristi; LJUB LJANA 97 pomaga lahko le pozitivna spodbuda državnih oblasti v obliki promocije in motivacije. 5. 1. 4 Pomanjkanje nacionalnega kulturnega programa Splošna frustracija zaradi trenutnega manka kulturne politike se kompenzira s splošnim pričakovanjem, da bo problem rešil nacionalni kulturni program. Vlada je ustanovila nacionalni kulturni svet, da bi formuliral ustrezne smernice. Vendar pa je naloga ministrstva za kulturo in njegovega osebja pripraviti koncepte kulturnega razvoja. Kolikor je lahko skupina ekspertov dognala, je v zdajšnjih razmerah težko pričakovati, da bi bilo teh 18 izvedencev nacionalnega kulturnega sveta sposobnih izpolniti nerealistično visoka pričakovanja. Nič jim ni bilo dano, da bi lahko napredovali, nimajo profesionalnega sekretariata, hkrati pa je, kot je bilo povedano, sodelovanje z ministrstvom zelo šibko. V zadnjem trenutku je bilo ekspertom sporočeno, da je nacionalni svet že pripravil prvi predlog kulturnopolitičnih smernic. Oblikovali so “Izhodišča za pripravo nacionalnega kulturnega programa” s sledečimi mednaslovi: • Ustava Republike Slovenije naj med pozitivne človekove pravice uvrsti tudi pravico državljanov do kulture. • Ustanovitev nacionalne države zahteva potrditev in dopolnitev temeljnih nacionalnih kulturnih institucij. • Razvojni procesi v kulturi morajo vzpostavljati ravnovesje med tistim, kar je nujno zavarovati pred zunanjo konkurenco v imenu ohranjanja nacionalne kulturne identitete, ter tistim, kar je potrebno izpostaviti mednarod-EMK — LJUB LJANA 97 91 LJUBLJANA C LAV NC MESTO Republike slovenije dokument št. 25 Stev.i Datumi 3653/DR-95 27.11.1995 Spoštovani! Vabim Vas na 1. sejo Programskega odbora projekta Evropski mesec kulture 1997. Sestali se bomo v petek, 1. decembra 1995 ob 11. uri v banketni dvorani na Magistratu, Mestni trg 1. Lepo pozdravljeni, Zr *—, / /u^_y\ dr. Dimitrij RUPEL dokument št. 26/1 ni konkurenci. • Kulturna politika mora krepiti mnogosredi-ščnost v duhu demokratične decentraliziranosti in skladnega kulturnega razvoja. • Potrebno je vzpostaviti tudi regionalno raven zagotavljanja kulturnih dobrin. • Ohranjanje in razvoj skupnega slovenskega kulturnega prostora je trajna naloga slovenske države. • Demokratizacija na področju kulture je bistvenega pomena za razvoj demokracije in kulture. • Razdržavljanje javnega sektorja: institucionalna organiziranost kulture, ki izhaja iz preteklosti, mora dobiti svojo protiutež v civilni družbi in v ravnotežju med javnim in zasebnim sektorjem. • Kulturna politika ne sme biti odvisna od dnevne politike in posameznikov na oblasti, ampak mora težiti k čim večjemu družbenemu in političnemu soglasju. • Pristojni državni organi in organi lokalnih skupnosti morajo zapolniti praznino, ki je na področju kulturne politike nastala z ukinitvijo kulturnih skupnosti. Kulturna politika mora postati predmet interesa in odgovornosti vseh pristojnih organov na državni in lokalnih ravneh ter pristojnih organov kulturnih zavodov. • Uveljavitev izhodišč in usmeritev za oblikovanje nacionalnega kulturnega programa se mora odraziti tudi v strateški prerazporeditvi sredstev za kulturo znotraj državnega proračuna in znotraj posameznih kulturnih dejavnosti. • Krepitev mecenske vloge države: odmik države od umetniške in strokovne presoje k zagotavljanju kulturnih procesov. • Mecenska vloga države in pomen kulturnega trga se morata dopolnjevati in ne izključevati. 92 EMK LJUB LJANA 97 • Država mora z dodatnimi finančnimi sredstvi zagotoviti, da bodo na tistih kulturnih področjih, ki še ne dosegajo Unescovih standardov, ti doseženi. • Davčna politika mora postati instrument kulturne politike. • Država je po mednarodnih konvencijah neposredno odgovorna za stanje kulturne in naravne dediščine kot celote. • Programsko načrtva-nje mora postati večletno. • Slovensko združevanje v Evropsko skupnost mora ohraniti slovensko kulturno samobitnost kot ključno sestavino nacionalne prihodnosti. • Slovenska kultura se mora po razpadu jugoslovanskega kulturnega prostora močneje utrditi v evropskem kulturnem prostoru. Ta obširen okvir spremljajo splošne smernice za pripravo Nacionalnega kulturnega programa. Kolikor lahko eksperti ocenijo, je svet naredil vse, da bi Ministrstvo za kulturo lahko izoblikovalo Nacionalni kulturni program. Vendar ni v ministrstvu nikogar, ki bi lahko zagotovil spoštovanje rokov (program naj bi bil narejen do konca leta 1996). Postopki za implementacijo, spremljanje, nadzorovanje in vrednotenje rezultatov so še vedno nejasni. Kakor koli že, pripravljanje tega nacionalnega kulturnega programa ne bi smelo biti opravičilo za neizražanje politične volje. 5. 1. 5 Nove naloge za Ministrstvo za kulturo V razvrščanju javne podobe posameznih slovenskih ministrstev je te dni Ministrstvo za kulturo na zadnjem EMK — LJUB LJANA 97 93 dokument št. 26/3 mestu. Seveda se to lahko ne zdi tako pomembno, ker dejansko zajema to ministrstvo manj kot odstotek skupnega državnega proračuna. Vendar, ali so vsi Slovenci pozabili, da je bila kultura glavna spodbuda za spremembo političnega sistema? Očitno so nekatere nejasnosti, ki zadevajo vlogo ministrstva, zasenčile prejšnji pomen tega polja. Mogoče — to se pogosto domneva — sedanja dominacija ekonomije otežuje uveljavitev drugih političnih zadev. Mogoče pa so — vsaj delno — razlogi za to negotovost notranji. Minister sam je govoril o tem, kako spremenjena vloga države povzroča vrsto negotovosti. V prejšnjih časih, je rekel, je imela država jasno vlogo voditeljice družbe. Zdaj pa se lahko zgodi, da gredo politiki, skupaj s svojimi birokracijami, v drugo smer kot družba, vključno z njenimi umetniki in drugimi kulturnimi aktivisti. Nujna – upajmo začasna – centralizacija sistema financiranja je prav tako prinesla nove probleme, kar ob vsem skupaj pojasnjuje, zakaj deluje minister zelo previdno, zakaj ne pokaže jasne slike kulturne politike. Kar zadeva ministrstvo, so se eksperti soočili z nezadostnim uveljavljanjem pravic ustanovitelja. Stanje je precej obskurno in nezadovoljivo. V mnogih primerih ministrstvo financira kulturne institucije skoraj v celoti, nima pa nobenih ustanoviteljskih pravic. (Razen pri enem gledališču, filharmoniji, filmskem studiju, restavratorskem centru in nekaj muzejih je država hkrati ustanoviteljica in financerka.) V drugih primerih je vpleteno veliko ustanoviteljev, ki ne uresničujejo svojih ustanoviteljskih pravic zaradi razdrobljenosti občin. Zaradi tega sploh še niso bili ustano- 94 EMK LJUB LJANA 97 vljeni ustrezni nadzorni odbori; nekateri so nepopolni ali pa preprosto ne delujejo. V vsakem primeru je treba ugotoviti resno pomanjkanje nadzora. Mogoče so pravice ustanoviteljev postale ana-hronizem. To ne pomeni, da ni potrebe po nadzoru, temveč da bi bilo morda treba nadzorne pravice prenesti na javno telo, ki je glavni financer. Pri opazovanju posegov ministrstva je mogoče dobiti vtis, da uradniki in minister v glavnem delujejo kot gasilska brigada, kot krizni štab, na katerega pritiskajo sindikati in kulturne institucije, ali v najboljšem primeru kot upravljalci slabo delujočega stroja za distribucijo denarja. Ob tej nujnosti delovanja ministrstva kot “gasilske brigade” ostajajo vedno bolj pereča temeljna vprašanja: Kakšna vloga je namenjena ministrstvu v prihodnje? Kako bo ministrstvo artikuliralo politično voljo in izrazilo svojo pripravljenost za resnično jasno slovensko kulturno politiko? Kako lahko uspe pri uveljavljanju svojih političnih odgovornosti? Nihče znotraj ministrstva ni mogel izraziti kratko-, srednje- in dolgoročnih smernic te osrednje upravljalske oblasti. Namesto tega so se vsi naslavljali na bodoči nacionalni kulturni program, za katerega vsi upajo, da bo kmalu na voljo. Nič ne more bolje izraziti negotovosti osebja o teh vprašanjih, kakor njihovo premišljevanje, ali naj postanejo del osrednjega upravljalskega organa in/ali del eksekutive, katalizator ali mogoče le institucija, ki bi usklajevala različne interese. Kot konkretno priporočilo eksperti predlagajo sledeče obnovitvene korake: ker vprašanj — zlasti v zvezi z načrto-EMK — LJUB LJANA 97 95 dokument št. 26/5 vanjem in razvojem kulturne politike – ne bi smeli obravnavati povsem zunaj ministrstva, bi bilo treba ustanoviti oddelek na ministrstvu, ki bi bil v glavnem odgovoren za te naloge. Ta oddelek bi podpiral proces odločanja v kulturni politiki, s tem da bi zagotavljal potrebni osnovni input. Pripravljal bi predloge za bodočo strukturo, svetoval ministru in igral osrednjo vlogo v nujni racionalizaciji in objek-tivizaciji kulturnopoli-tičnih odločitev. Moral bi razvijati, hkrati pa tudi varovati, sočasne kultur-nopolitične usmeritve, ki pa bi jih realizirali drugi oddelki. Ta oddelek bi moral tesno sodelovati z nacionalnim kulturnim svetom in pripraviti manjkajoče kulturnopolitične dokumente. Bil bi tudi glavni sodelavec pri spremljevalnih raziskavah, ki bi se morale opraviti na tem področju. Zapolnjevanje vrzeli koherentne kulturne politike, ki bo, kot se zdi, najpomembnejši izziv, začasno lahko opravi kratkoročna specialna enota ministrstva, po potrebi pri določenih zadevah podprta z zunanjimi izvedenci. Zato eksperti ne priporočajo samo restrukturiranja notranjih nalog ministrstva, temveč tudi izboljšanje medmi-nistrske kooperacije in koordinacije. Glede na poročila, ki so jih dobili eksperti, se zdi, da so te povezave še zelo šibke. Ta prizadevanja ne bi pripomogla samo k podobi ministrstva, temveč tudi formulirala nedvoumno politično voljo, ki je potrebna, da bi se jasno in razločno pokazalo, kaj bistvenega je ministrstvo pripravljeno napraviti za zdajšnji razvoj Slovenije. Obenem se njegovi klienti ne bi več smeli obravnavati kot prosilci, temveč kot profesionalni partnerji, s katerimi 96 EMK LJUB LJANA 97 se povezuje v splošnem interesu in s pogodbami. Še posebej s kulturnimi institucijami je treba vzpostaviti jasno pogodbeno osnovo. Zaradi tega je treba implementirati menedžerski know-how tudi v ministrstvu in ne zgolj v kulturnih institucijah. Prav tako je v ministrstvu in ne samo v zunanjih kulturnih dejavnostih nujno vpeljati kontrolne mehanizme in procedure vrednotenja. Obenem je treba na ravni ministrstva izboljšati pozicije svetovalnih teles. Ministrstvo za kulturo ima osrednjo javno funkcijo, funkcijo kredi-bilnega zagovornika slovenskega kulturnega razvoja. To podobo je vredno vzdrževati s prepričljivo močjo, ki pa lahko izvira le iz pripravljenosti za spremembe. 5. 1. 6 Pomanjkanje permanentne spremljajoËe evalvacije Strokovna osnova slovenske kulturne politike je še vedno precej šibka. To ne zadeva le kvantitativnih statističnih pregledov in kvalitativnih ocen, npr. glede sodelovanja različnih plasti slovenske populacije; to zadeva tudi jasne poslovne povezave v obliki natančnih pogodb med, npr., Ministrstvom za kulturo kot klientom in kulturnimi institucijami kot izvajalci storitev. Nacionalno poročilo in intervjuji so pokazali, kako je sedanja slovenska kulturna politika še vedno zapletena v svojo preteklost. Zunanji opazovalci potrebujejo številne razlage zgodovinskega konteksta, da bi lahko razumeli, kako danes stvari delujejo. Zato so mednarodne primerjave težavne. EMK — LJUB LJANA 97 97 dokument št. 27/1 V mnogih evropskih državah so kulturnopoli-tične odločitve zelo odvisne od neformalnih kanalov in osebnih zvez. Kulturna politika se v glavnem pogosto obravnava kot rezultat osebnih izkušenj posameznikov, ki o tem odločajo. Slovenija je napravila prvi korak k “objektivi-zaciji” s tem, ko je sprejela številne, za kulturo relevantne zakone. Toda ta nujni proces morajo spremljati znanstveni viri. Ni veliko smisla v tem, da se oblikujejo novi zakoni, ne da bi obstajali instrumenti za njihovo uresničitev. Razvoj ustreznih scenarijev zahteva znanstveno osnovo. V Nacionalnem poročilu, ki v Sloveniji prvič poskuša podati ne le zgodovinski, ampak tudi sodobni in izčrpni opis kulturnopoli-tičnega okvira, očitno manjka zanesljivih podatkov. Dokler te podlage niso na voljo, so ustrezne kulturno-politične odločitve arbitrarne. Mogoče je razlog za to, da uradna kulturna politika včasih vztraja pri kontinuiteti, prav pomanjkanje alternativ, ki jih je mogoče razviti le na znanstveni osnovi. Čeprav je toliko razmeroma neodvisnih dejavnosti, pa ni nikogar, ki bi imel pregled nad relevantnimi objektivnimi podatki. Da bi rešili to vprašanje, se morajo ustvarjalci kulturne politike dogovoriti za skupno strukturo in na njeni osnovi zagotoviti vse nujne podatke. Medtem ko bi moral to nalogo delno opraviti kompetenten oddelek ministrstva, eksperti predlagajo ustanovitev raziskovalnega centra za kulturno politiko, ki bi bil ustrezen instrument zbiranja in vrednotenja teh podatkov. Zdi se, da bi tudi Nacionalni kulturni svet zelo potreboval objektivne temelje za učinkovito delo. Lahko bi svetoval 98 EMK LJUB LJANA 97 takemu centru v določenih pripravljalnih raziskovalnih nalogah. Tak raziskovalni center je nujno potreben tudi zato, da bi bila slovenska kulturna politika mednarodno primerljiva in torej Slovenija predvidljiva in zanesljiva partnerica tudi v mednarodnem kulturnopolitičnem delu. S takim centrom bi bilo veliko lažje izdelati profesionalen evalvacij-ski program, ki ga je izvirno razvil Kulturni odbor Sveta Evrope, ter ga redno prilagajati novemu razvoju. Posebna priporočila: • politične stranke naj artikulirajo kulturnopoli-tične programe; • minister naj dvigne raven parlamentarne razprave o kulturi; • minister naj prevzame pobudo v kultur-nopolitičnem razvoju; • oblikuje naj se visoka strokovna specialna enota ministrstva pod pokroviteljstvom ministra, ki mu mora biti tudi neposredno odgovorna, in začne proces kulturnopolitične-ga razvoja; • izboljša naj se sodelovanje med ministrstvi; • izboljšajo naj se delovne možnosti Nacionalnega kulturnega sveta, ki naj postane izvirno svetovalno telo, kot ga opredeljuje zakon; • znotraj ministrstva naj se ustanovi oddelek za kulturni razvoj; • ustanovi naj se raziskovalni center za kulturno politiko. EMK — LJUB LJANA 97 99 dokument št. 28 5. 2 PRIMERNA POT MED CENTRALIZACIJO IN DECENTRALIZACIJO Slovenija je veliko in hitro spremenila svoj ustavni okvir. Nekateri problemi, ki izhajajo iz tega, so relevantni tudi za polje kulturne politike. Mogoče je diagnosti-cirati nekaj značilnosti: • do zdaj ni bilo regionalne infrastrukture; • večje število občin spodbuja medobčinsko sodelovanje in usklajevanje; • med občinami in državnimi oblastmi ni jasne razdelitve kompetenc; • pomanjkljivo je horizontalno in vertikalno sodelovanje. Medtem ko so glavni razlogi za te težave v procesu tranzicije, jih je nekaj treba videti kot ostanke stare samoupravljalske miselnosti, ki pogosto preprečuje razvoj ustreznih oblik sodelovanja. Upoštevati je treba tudi vztrajno dominacijo podeželja. Eksperti so razpravljali o splošnem ustavnem okviru, ker slovensko kulturno politiko zelo ovirajo nejasna delitev pooblastil med državnimi oblastmi in občinami ter pomanjkanje kakršnih koli regionalnih struktur. Bilo je veliko ostrih kritik na račun obstoječe razdelitve odgovornosti med državnimi oblastmi in občinami. Zlasti predstavniki občin, ki so leta 1994 izgubili večino finančnega vpliva, so protestirali in označili nove uredbe za katastrofalne. V novi razdelitvi niso mogli najti nikakršne logike; lokalne in nacionalne odgovornosti ter nacionalne prioritete so nejasne. Centralizacija je bila neposredno usmerjena proti policentričnim tradicijam in ni škodovala le kulturi, ampak tudi znanosti in izobraževanju. Občine, ki so bile nekoč nekakšne paradržavne entitete 100 EMK — LJUB LJANA 97 v okvirih nekdanje republike, zdaj večinoma nimajo nikakršnega vpliva in so brez javnega denarja za ustrezno kulturno-politično ukrepanje. Odločitev za obrat za 180 stopinj, k popolni centralizaciji političnega okvira, je bila mogoče pomembna za ohranitev ekonomskega in finančnega sistema, vendar je resno oškodovala samozaupanje in iniciativo občin, ki zdaj čakajo v frustrirani defenzivi. Očiten je hud razkol med državnimi oblastmi in občinami. Obstajajo kulturne institucije, ki prevzemajo večji del sredstev ministrstva, ki je zato vedno manj sposobno skrbeti za druge kulturne pobude. Obenem institucije ne morejo najti ustreznih partnerjev v ministrstvu ali v občinah; sklenjen je začaran krog. So pa bili časi, ko so obstajale oblike sodelovanja. Splošno pomanjkanje denarja v osemdesetih letih je nujno vodilo k delnemu sodelovanju med republiko in kulturnimi skupnostmi. Obe sta financirali številne kulturne institucije v razmerju 50:50. Po reformi leta 1994 večino tako imenovanih “nacionalno pomembnih” institucij v celoti financira ministrstvo. Pri nekaterih občinskih institucijah mesto plača stavbo, ministrstvo pa prispeva plače zaposlenih. Pri javnih knjižnicah so “modeli sodelovanja” drugačni. Splošni vtis je bil, da vsi gledajo na te uredbe kot na začasne. Nihče pa nima jasne predstave o prihodnji delitvi pooblastil. Vsa prizadevanja za ustrezne rešitve ovirajo ostanki starega sistema ekstremne decentralizacije, ki prispevajo k trajni bojazni pred vsemi uredbami, ki prihajajo od centralnih oblasti. Problem seveda ni postal nič lažji, ko je iz 62 občin nastalo 147 sedanjih. Povsem nasprotno, ker so neenake v EMK — LJUB LJANA 97 101 Ljubljana Glavno Mesto Župan Republike Dr. Dimitrij Rupel Slovenije dokument št. 29 Mestni trg I 61000 Ljubljana. Slovenija tel 061 21 28 20. 125 54 24 faksOöl 125 65 04 Datum: 5.12.1995 Gospa dr. Marina Gržinič Gospod Marko Hren Gospod Miran Mohar Spoštovani člani Programskega odbora EMK! Ob pozornem branju Vaše izjave (4.12.1995) je mogoče skleniti, da nimate nobenega razloga za odstop. Pobuda, legitimno vodenje, organizacija, odgovornost in nadzor v zvezi z EMK izvirajo iz ustreznih mestnih organov, če ne neposredno od župana, oz. tem organom pripadajo - to pa Vam je bilo že večkrat razloženo. Povabljeni ste bili k sodelovanju pri projektu EMK in vabilo velja tudi za naprej. Želim si, da bi sodelovali v Programskem odboru, kolikor pa Vam to ni mogoče, prosim, da namesto sebe predlagate v Odbor koga drugega. Pripravljen sem se o zadevi pogovoriti tudi osebno, zato Vas vabim, da pokličete moj kabinet in da se o odprtih vprašanjih čimprej pogovorimo. Lep pozdrav, dr. Dimitrij RUPEL dokument št. 30 MESTNA OBČINA LJUBLJANA Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 Trubarjeva 5 61000 Ljubljana Tel.: 061/125 42 66 Fax.: 061/131 41 79 Dat.:6. december 1995 Št: 106/95 VABILO NA 4 PLENARNO SEJO PROGRAMSKEGA SVETA PROJEKTA EVROPSKI MESEC KULTURE - LJUBLJANA 97 Spoštovani i Na predlog predsednice Programskega sveta, ge. dr. Marine Gržinič, Vas vabim na 4. plenarno sejo Programskega sveta EMK-Ljubljana 97, ki bo v petek, 15.decembra 1995, ob 13.00 uri v Mali sejni dvorani, Magistrat, Mestni trg 1. Na seji bomo obravnavali delovanje Programskega sveta v okviru projekta EMK-Ljubljana 97 in odnos Programskega sveta do novo ustanovljenih odborov - Programskega odbora in Izvršnega odbora. Nekaj gradiv za to* sejo smo Vam že posiredovaii, in sicer: 1) Dopis načelnice, ge. mag. Daše Hribar z dne 5.10.1995 2) Dopis ge. dr. Marine Gržini6, predsednice Programskega sveta, g. Marka Hrena, koordinatorja projekta Metelkova in g. Mirana Moharja, koordiantorja NSK (oba člana programskega polja Kulturni in družbeni fenomeni Programskega sveta EMK-Ljubljana 97) 3) Osnutek Poslovnika o organizaciji, pristojnostih in delu organov za izvedbo Evropskega meseca kulture Ljubljana 1997 4) Odstopna izjava ge. dr. Marine Gržinič, g. Marka Hrena in g. Mirana Moharja iz Programskega odbora Vsa nova gradiva Vam bomo posredovali na sami seji. Obenem sta z namenom, da bi Vam predstavila poslovnik projekta EMK-Ljubljana 97, na predlog predsednice Programskega sveta, ge. dr. Marine Gržinič na sejo vabljena tudi predsednik Programskega*dbora, ki je hkrati tudi podpredsednik Programskega sveta, g. Tomaž Toporišič in pa direktorica projekta EMK-Ljubijana 97^-ga. Lihjana Rudolf. geografski in demografski velikosti, so nesposobne vzpostaviti lastno kulturno infrastrukturo in nepripravljene za ustrezno horizontalno sodelovanje. Tudi centralne državne oblasti ne dajejo vtisa, da delujejo kot učinkoviti koordinatorji pri izenačevanju zelo različnih možnosti. Ne glede na to predstavniki občin večinoma čakajo na rešitve od zgoraj. Celo 11 mestnih občin ima zelo različne poglede na nadaljnji razvoj, npr. na to, kako sodelovati s svojim “zaledjem”. Glavni rezultat splošnih posvetovanj županov je bil zahtevek po večji količini denarja. Obstaja okoli 26 občin, ki imajo nekakšen osrednji pomen za okoliško področje. Ustanovitev regij je podrobno opredelil Zakon o lokalni samoupravi iz 1993/94. Uredbe o regijah pa niso bile opredeljene na obvezujoč način: “Občine se lahko združujejo v regije, da bi urejale in izvrševale lokalne zadeve širšega interesa” Slovenske ekspertne skupine so napravile prve predloge za razvoj sedem do dvanajst regij v dveh do treh letih, vendar se odgovorni politiki niso strinjali. Mogoče so se bali, da bi te regije kot posebne pravne entitete, ki imajo kompetence države in občin ter potrebujejo lastne institucije, lahko povzročile velike stroške. To pomeni tudi volitev, imenovanje voditeljev in zakonodajnih teles. Nadaljnji razvoj delitve pooblastil med državo, nekaterimi regionalnimi strukturami in občinami presega namen kratkega poročila ekspertov. Ta zadeva splošni ustavni okvir in ne zgolj posebnega kulturnega področja. Treba pa je izrecno poudariti, da ima pomanjkanje jasnih uredb na tem temeljnem področju državne organiziranosti za kulturo veliko, v glavnem negativnih posledic. Kolikor so mo- Županu, g. dr. Dimitriju Ruplu NaČelnici oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost, ge. mag. DaŠi Hribar Ge. Barbari Berce (Ministrstvo za kulturo) Ge. Tanji Orel Šturm (Ministrstvo za zunanje zadeve) Predsedniku Programskega odbora, g. Tomažu Toporišiču Direktorici projekta EMK-Ljubljana 97, ge. Lilijam Rudolf 102 EMK — LJUB LJANA 97 gli zaznati eksperti, sta veliko bolj potrebni horizontalna in vertikalna kooperacijska shema, kot pa ustanovitev novih in neodvisnih administrativnih ravni, te bi namreč peljale k še večji kooperativni togosti in zahtevale precejšnja dodatna javna sredstva. Ko politični predstavniki govorijo o ustreznem restrukturiranju slovenske politične krajine, bi morali upoštevati, da je cela Slovenija manjša kot mnoge regije v drugih evropskih državah. Treba je reči, da to stališče nima nič opraviti z določenim ideološko pristranskim stališčem – ki je preživelo bivši samoupravljalski režim – po katerem se morajo kulturne zadeve obravnavati le v majhnih entitetah, državne oblasti pa bi morale delovati le kot pomoč. Ima opraviti le z željo po jasni določitvi tega, katero javno telo bi moralo biti za kaj odgovorno. Upati je, da bo nacionalni kulturni program razjasnil bodoče nacionalne prioritete. V vsakem primeru je nujen program “nacionalnih” kulturnih dejavnosti, ki jih bo organizirala država, in ki bodo (v glavnem) predstavljale slovensko kulturo, upoštevaje mednarodno primerljive standarde kakovosti. Vendar je potrebna tudi javna razprava o tem, kako sprožiti gibanje od spodaj navzgor. Katere so izvirne kulturne naloge občin, ki pa jim je treba omogočiti, da jih same tudi izpeljujejo? Katere naloge bi preobremenile posamezne občinske proračune in bi zato morale biti uresničene združeno, npr. na regionalni ravni? Da bi se rešili taki problemi, je treba proučevati evropske modele, kakršen je finski. Tam je 19 regij oblikovalo zelo šibko birokracijo tako, da so občine delegirale svoje predstavnike v EMK — LJUB LJANA 97 103 UUBLIANA GLAVNO MESTC župan republike Dr. Dimitrii Rupel Slovenije dokument št. 31/1 61000 Ljubljana, Slovenijo tel. 06! 21 28 20. 125 54 21 :aks061 12565 04 Datum: 8.12.1995 Članom Programskega sveta EMK - Ljubljana 1997 Spoštovana članica, spoštovani član Programskega sveta! Iz naše pisarne ste 6. decembra 1995 (štev.106/95) dobili vabilo na 4. plenarno sejo. Podpisala ga je gospodična Mojca Kumerdej. Želim Vam sporočiti, da je bila seja sklicana brez vednosti pristojnih oz. odgovornih za organizacijo EMK, deloma pa tudi v nasprotju z mojimi željami. Pobuda, legitimno vodenje, organizacija, odgovornost in nadzor v zvezi z EMK izvirajo iz ustreznih mestnih organov, Če ne neposredne od župana, oz. tem organom pripadajo. Me želim se neposredno mešati v delo Programskega sveta in dopuščam, da se seveda svobodno sestaja. Vendar se boste strinjali, da je zaradi svoje širine in števila članov takšno telo neoperativno in je kvečjemu lahko posvetovalni parlament našega projekta EMK. Tako ga bc opredelil tudi Poslovnik, ko bo pripravljen. V zvezi s tem Poslovnikom Vam moram sporočiti, da doslej ni mogel biti predmet nobenega spora in da tudi poslej ne more biti povod za ločevanje duhov in moči, ki jih potrebujemo za uspešno uresničitev projekta EMK. dokument št. 31/2 regionalna telesa. Kultura potrebuje različne vire financiranja. Skoraj povsod v Evropi imajo občine pomembno vlogo pri financiranju kulture. Na splošno zagotavljajo različno kulturno infrastrukturo v ustreznem delu države. Zato eksperti predlagajo novo delitev oblasti, in sicer tako, da ni preveč koncentrirana v eni roki. Le če bo možno najti novo, ustreznejše ravnovesje med državnimi oblastmi in občinami, bodo tudi občine lahko poiskale nove oblike sodelovanja. Kulturne institucije so večinoma umeščene v mestnih občinah; svoje programe ponujajo prebivalcem ustreznih mest, pa tudi ljudem z okoliških področij. Nove oblike medobčinskega sodelovanja so nujne zaradi finančnega izenačevanja, in sicer skupaj z jasnim mandatom države, da bo vzdrževala in razvijala to temeljno infrastrukturo. Večina udeležencev v glavnem čaka. Gotovo obstajajo razlogi za njihovo defenzivnost, ni pa to optimalen prispevek k demokratičnim spremembam. Nezainteresirane za ustanoviteljske pravice so zlasti občine, ki so postopoma izgubile nadzor nad kulturnimi skladi ter zato puščajo kulturne institucije brez kakršnega koli nadzora. Kulturne institucije, ki hočejo preživeti v takšnih okoliščinah, imajo samo en cilj: postati nacionalne institucije in zato v celoti financirane od Ministrstva za kulturo. Izguba zvez z občino se zdi manjša težava. Z vidika ekspertov je nujno domnevati, da konstrukcija trajnega in stabilnega okvira za atraktivno slovensko kulturno infrastrukturo ni verjetna brez jasneje opredeljene razdelitve pooblastil med različnimi javnimi organi. 104 EMK — LJUB LJANA 97 S takšno strukturo bi pridobile zlasti tiste kulturne pobude, ki niso omejene na eno, temveč svojo dejavnost ponujajo več občinam. Ne bi bilo treba, da se take institucije avtomatsko oblikujejo kot “nacionalne”; namesto tega bi ustreznega sodelavca za določene zadeve našle na regionalni ravni. Na ugovor, da bi bila taka struktura za sedanjo Slovenijo predraga, je mogoče odgovoriti s konceptom “šibke” regionalizacije. S takšno regionalno strukturo bi bilo lažje najti novo delitev dela med državo in občinami. Ministrstvo za kulturo, ki je zdaj obremenjeno z večino procedur financiranja in zato povsem zasedeno, bi se lahko osredotočilo na zadeve nacionalnega pomena, medtem ko bi občine lahko bolje skrbele za posamezne finančne transakcije. Posebna priporočila: • najti novo delitev pooblastil med državnimi oblastmi in občinami; • najti novo ravnotežje pri financiranju kulture; • sprožiti proces regionalizacije od spodaj navzgor, npr. okoli mestnih občin; • izboljšati horizontalno in vertikalno sodelovanje med različnimi ravnmi. 5.3 »EZMERNA INSTITUCIONALIZACIJA Tretje problemsko področje je tisto, ki se ukvarja s kulturnimi institucijami. Veliko dokazov sugerira, da te institucije — EMK — LJUB LJANA 97 105 SPOROČILO ZA JAVNOST Po 1. seji Programskega odbora projekta Evropski mesec kulture — Ljubljana 97 (v nadaljevanju EMK- Ljubljana 97) dne 1. decembra 1997, so dr. Marina Gržinić, predsednica Programskega sveta EMK — Ljubljana 97, Marko Hren, koordinator projekta Metelkova, in Miran Mohar, koordinator NSK, nepreklicno odstopili iz Programskega odbora projekta. V odstopni izjavi so kot razlog navedli neskladje postopkov Mestne občine Ljubljana s sklepi Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 in avtoritarnost ravnanja Mestne občine Ljubljana ob spreminjanju prvotno zasnovanega koncepta te pomembne kulturne prireditve. Potem, ko se je že nekaj mesecev težišče strukturne in konceptualne politike EMK 1997 opazno prevešalo v smer avtoritarne prakse, katere cilj je varovanje že vzpostavljenih centrov moči ter reprodukcija obstoječega kulturno-političnega sistema (na kar smo nekateri člani PS župana sproti pismeno in ustno opozarjali), se je na 1. seji novoustanovljenega Programskega odbora jasno pokazalo, da so dosedanji koncept in kriteriji, ki jih je v svojem polletnem delovanju vzpostavil Programski svet EMK- Ljubljana 97, dokončno ogroženi. Po dolgoletnem javnem opozarjanju posameznikov in skupin, da je obstoječi sistem kulturne politike, ki ga določajo kulturni centri moči, preozek in nesprejemljiv (predvsem za obsežen segment kulture in umetniških praks, ki so se izoblikovale v 80-ih letih, in ki v 90-ih letih upravičeno zahtevajo možnosti razvoja novih produkcijskih pogojev in odnosov), smo ob prvotno zastavljenem konceptu projekta EMK- Ljubljana 97 verjeli, da je projekt EMK — Ljubljana 97 priložnost za kvalitativno spremembo togega sistema slovenske kulturne politike in za vzpostavitev manjkajočih oblik sodobnih produkcijskih razmerij. Zanašali smo se na zrelost akterjev slovenskega kulturnega prostora – od vodstvenih struktur, do umetnikov in strokovnjakov - da bomo znali vzpostaviti nove, transparentne kriterije pri oblikovanju kulturnih projektov širšega javnega pomena. Transparentni kriteriji namreč zahtevajo odgovornost posameznikov, da se pri oblikovanju projektov širšega javnega pomena držijo strokovne etike in dogovorjenih pravil, ki urejajo odnose in interakcijo med različnimi partikularnimi interesi. To pomeni, da v imenu vsebin širšega javnega dobrega vzpostavijo racionalen odnos do potreb po neposredni zadovoljitvi materialnih in simbolnih interesov lastnih projektov in inštitucij, saj logika zadnjega vodi v že znan iztek igre in reprodukcijo obstoječih pozicij moči. dokument št. 32/2 Prvi znanilci, da Mestna občina Ljubljana ne namerava zagotoviti s sklepom Programskega sveta dogovorjene avtonomije projekta EMK — Ljubljana 97, ter se odloča za samovoljno ravnanje, so se pokazali že avgusta 1995, ko je Mestna uprava neargumentirano ustavila delo na elaboratu, ki naj bi artikuliral vsebinske in metodološke postopke priprav in izvedbe projekta EMK — Ljubljana 97. Temu je sledilo: - županovo vabilo 16-im novim članom na 3. plenarno sejo Programskega sveta (ki kljub županovim obljubam o takojšnjem imenovanju, še danes niso uradno imenovani člani Programskega sveta); - v odnosu do sklepov Programskega sveta nekonsistentna kadrovska sestava Programskega odbora; - preimenovanje s sklepom Programskega sveta potrjenega Koordinacijskega odbora v Izvršni odbor, ki je v sedanji sestavi popolnoma politično telo in ki mu novi predlog Poslovnika o urejanju razmerij med telesi EMK — Ljubljana 97 daje odločilne kompetence v nadzorovanju in izvedbi programa projekta EMK — Ljubljana 97. Skratka, potek dosedanjih priprav na izvedbo projekta EMK — Ljubljana 1997, lahko strnemo v naslednje zaključke. 1. Prvotna – v sodobnem evropskem smislu zastavljena – metoda vzpostavljanja produkcijske politike je bila z ukinitvijo civilnega principa širokega konsenza in avtonomije stroke abortirana. 2. Prvotna vizija je strogo ločevala med pristojnostmi Programskega sveta za oblikovanje programa in njegovo izvedbo, centri politične moči pa so bili po funkciji opredeljeni kot struktura, ki mora za izvedbo zagotoviti finančne in infrastrukturne pogoje. 3. Prvotno zamišljena pluralnost projekta, ki bi ob koncipiranju programa enakovredno upoštevala širok konsenz ustvarjalcev in strokovnjakov, se je sprevrgla v koncept čiste reprodukcije obstoječe strukture obvladovanja kulturno-umetniškega polja. 4. Sistematično so bili onemogočeni strukturni in personalni elementi, ki so uravnotežali etablirane pozicije moči z neetabliranimi. Sem sodi: ustavitev elaborata projekta, ki ga je predsednica Marina Gržinić začela pripravljati v sodelovanju z glavno koordinatorico, s strokovnimi sodelavci in PS , odvzem kompentenc PS kot polja konsenza, izključitev dveh polj PS – Kulturni in družbeni fenomeni ter Publikacije, kongresi, simpoziji v predlogu Poslovnika projekta ter sistematično onemogočanje glavne koordinatorice projekta, Mojce Kumerdej, kot edine profesionalno zaposlene za koordiniranje in vodenje projekta v Mestni upravi. ki so temelj kulturne infrastrukture — v resnici sploh niso vodene. Kot že rečeno, splošno pomanjkanje kulturne politike otežuje razvoj ustreznih razmerij med državnimi oblastmi in kulturnimi institucijami, ki imajo pomembno vlogo v slovenski kulturni infrastrukturi. Rezultat je pomanjkanje smeri, vodstva, jasnih pogodb, nadzora, vrednotenja in presoje. Te institucije, ki so redno financirane, a brez vodstva, so prepuščene same sebi; le redke so resnično uspešne, večina deluje s skromnimi rezultati, nekatere so postale dejansko “mrtve”. Vse pa ministrstvo obravnava enako. V večini institucij ne poznajo sodobne metode upravljanja, kar daje sindikatom neustrezno veliko moč vplivanja. Zato so njihovi predstavniki tisti, ki dejansko ustvarjajo personalno politiko. Do zdaj niso bili oblikovani jasni cilji za kulturne institucije. Njihova prihodnja vloga je nejasna. Dokler se bo nadaljevala ta negotovost, bo splošna drža, izogibanje tveganju, močnejša od želje po iniciativi. Vsi ti vtisi so eksperte pripeljali do diagnoze o “čezmerni institucionalizaciji”, ki jo je treba na kratko razložiti. 5.3.1 Najti ustrezna razmerja med draavnimi oblastmi in kulturnimi institucijami Posamezni predstavniki kulturnih institucij so največkrat rekli, da se čutijo zelo omejeni z veljavnimi sporazumi o socialnem partnerstvu med sindikati kot predstavniki zaposlenih in Ministrstvom kot zaposlovalcem. Na te sporazume ne morejo vplivati. Po drugi strani pa pravijo, da od 106 EMK — LJUB LJANA 97 ministrstva ne dobijo jasnih navodil, ki bi bili relevantni v smislu kulturne politike. Zato so eksperti dobili vtis, da posamezne kulturne institucije ohranjajo samoupravljalsko obnašanje. Brez jasnih ciljev bo tako imenovana “triada državnih nalog” — odločanje, implementacija in nadzor — ostala v rokah same institucije, katere dela niti ni mogoče oceniti. Praktična nuja tako lahko zavede k zožitvi kulturne politike na kulturno administracijo. Tudi od samih kulturnih institucij je pogosto slišati poziv po političnem vodstvu v kulturnih zadevah. Očitna je potreba po jasnih kultur-nopolitičnih perspektivah, ki se identificirajo s političnim vodstvom ministrstva. Toda samo razvoj takšnih kulturnopolitičnih ciljev, ki so uresničljivi, lahko na kulturni sceni vodijo v nove in plodne odnose. Vodstvene zmogljivosti v večini kulturnih institucij zdaj niso najboljše. Njihov status državnih institucij z državnimi uslužbenci označuje bolj kontinuiteto kot pa ustreznost. Z evropskega gledišča bi bilo treba tudi v Sloveniji preučiti načelo vpliva oblasti. Dolgoročno bi bilo treba premisliti, katere kulturnopolitične naloge bi imela centralna vlada. Državne oblasti in njihovi državni uslužbenci pa bi jih morali izvrševati tudi v prihodnje. Strokovne organizacije (skladi, sveti, privatna podjetja ali druge primerne entitete) pa bi lahko opravljale druge naloge. Ali je res brezpogojno nujno, da ena osrednja državna oblast podpira posamezne umetnike, druga državna institucija organizira kulturne prireditve in tretja organizira workshope (delavnice) za zaščito kulturne dediščine? Je zdajšnja akumulacija državnih aktivnosti edino jamstvo za EMK — LJUB LJANA 97 107 dokument št. 32/3 Netransparenten, nedemokratičen, subverziven in žaljiv način, na kakršne se spremembe izvajajo v okviru Mestne občine Ljubljana, je nesprejemljiv. Zavedamo se, da ima župan formalno vse pristojnosti, da projekt EMK — Ljubljana 97 oblikuje v skladu s svojo vizijo kulturne politike mesta. Od župana pričakujemo jasno artikulacijo nove vizije in ciljev projekta EMK — Ljubljana 97, ter jasno opredelitev kriterijev in metode odločanja o vsebinah. Ne sprejemamo pa manipulacij, s katerimi se projekt navznoter izvaja avtoritarno, navzven pa – z ohranjanjem in vzpostavljanjem strokovnih teles, ki so po predlogu Pravilnika brez vsakršne moči -poizkuša dajati videz demokratičnosti. dr. Marina Gržinić predsednica Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 Marko Hren koordinator projekta Metelkova Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 Miran Mohar koordinator projekta NSK Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 Eda Čufer članica programskega polja Scenska umetnost Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 Borut Vogelnik član programskega polja Likovna umetnost Programskega sveta EMK — Ljubljana 97 Mojca Kumerdej glavna koordinatorica projekta EMK — Ljubljana 97 pri Mestni občini Ljubljana kakovost? Ali pa bi bilo učinkoviteje in obenem bolje, če bi se razvila jasna delitev pooblastil, ki bi državnim oblastem omogočila, da se osredotočijo na uresničevanje kulturnopolitičnih zadev, strokovnim organizacijam pa na njihovo implementacijo. Te organizacije bi morale biti dokaj neodvisne v svojem delovanju in ne tesno zvezane z uradnimi postopki. Tako kot v drugih deželah bi morala biti razmerja med državnimi oblastmi in strokovnjaki jasno pogodbeno opredeljena. Te pogodbe ne bi smele vsebovati samo obsega in rezultatov dela, temveč tudi vzajemne odgovornosti, vire, roke in oblike spremljajočih procesov nadzora. Ta oblika vzajemnih pogodb je v Sloveniji, kot so lahko ugotovili eksperti, še vedno na začetku. Pogodbe s kulturnimi institucijami, ki prejemajo od ministrstva znatna sredstva, so zelo kratke, nenatančne in so že več let ostale deloma nespremenjene. Posebne sklade so do zdaj ustanovili samo na dveh področjih: Slovenski filmski sklad, ki je bil ustanovljen šele leta 1995 in Sklad za amatersko kulturo, ki ga pravkar ustanavljajo. V obeh primerih je očitno, da implementacija takšnih novih kulturnopolitičnih instrumentov pomeni pomemben iziv, za katerega je upati, da bo vodil k vzajemnemu učenju. Pomemben in trajen izziv je jasna razdelitev del in nalog: politiki naj se zavzemajo za jasne perspektive in cilje kulturne politike, uradniki naj urejajo kulturnopolitični proces sprejemanja odločitev na temelju veljavnega pravnega okvira, kulturni menedžerji pa naj bodo pooblaščeni za uresničevanje ustrezne kulturne dejavnosti. Trud pa naj bo poplačan z večjo samoiniciativo in — kot rezultat — z LJUB LJANA 97 ustanovitvijo modernega kulturnopolitičnega okvira po evropskem standardu. I. ekskurz: moani prispevek kulturnih institucij k rastoËi evropski zavesti Direktor slovenske opere je omenil, da mora v okrožju 200 km tekmovati še s sedmimi drugimi srednje velikimi opernimi hišami. Če ne bi bili “umetno” vzdrževani pri življenju (popolno financiranje države), bi bila glavna menedžerska naloga v tem, da analizira prednosti in šibkosti posameznih hiš, se poskuša z njimi uskladiti in sodelovati ter doseči ustrezno delitev dela za največjo učinkovitost ali se usmeriti v specializacijo umetniškega osebja, da bi dosegel najvišjo raven kakovosti. V vsakem primeru bi šlo za tekmovanje, ki bi bilo v korist zainteresiranega in radovednega občinstva, ki potemtakem lahko izbira. Mnoge slovenske kulturne institucije morajo napraviti vsaj dva koraka. Prvi je opredeljen s tem, da slovenska kultura ni več regionalna, temveč nacionalna zadeva. Drugi je določen s slovensko željo, da se vključi v Evropsko skupnost. Čeprav so določene institucije še obremenjene z iskanjem mesta v novem nacionalnem kontekstu, se jih že poziva, naj upoštevajo evropsko razsežnost. Tudi v drugih državah članicah Evropske skupnosti mnogi kulturni predstavniki verjamejo, da je dovolj služiti zgolj nacionalnim interesom. Nacionalna dimenzija pa je npr. v ekonomskih, tehnoloških in celo socialnih terminih vedno bolj šibka, zaradi internacionalizacije, ki poteka (najmanj) na evropski ravni. Kultura je v nevarnosti, da ostane (zadnja) nacionalna trdnjava, slaven, a nemočen simbol EMK — LJUB LJANA 97 109 skupne pripadnosti. Kot staromodno pa je treba razumeti idejo o kulturi, ki v glavnem služi za politično legitimacijo, da bi bila tako zagotovljena enotnost, ki je ni mogoče doseči z drugimi političnimi sredstvi. Kultura, ki je vedno pod vplivom produktivne napetosti med tradicijo in socialno avantgardo, ni izključno primerna za krepitev nacionalne identitete. Zato lahko pride do precejšnje napetosti med kulturnimi tradicionali-sti, ki delajo zdaj tako kot prej, le s to razliko, da nekoč v slavo slovenske republike kot dela Jugoslavije in zdaj v slavo slovenske nacionalne države, in inovatorji, zavzetimi za razvoj novega in pripravljenimi sprejeti nove izzive kot nove priložnosti. Gotovo bodo ti novi izzivi v kombinaciji z novimi priložnostmi nadaljnjega razvoja prišli v glavnem iz mednarodnega okolja. Ni nenavadno, da so najbolj zanimivi kraji, ki v Sloveniji gojijo kulturne dejavnosti, hkrati zelo zainteresirani za pospešitev mednarodne menjave izkušenj in predstav, sodelovanja in partnerstva. Njihovi predstavniki iz kulturnih središč, in tudi iz off-scene menijo, da slovenska kultura več pridobi s tem, da se spoprime z mednarodnimi umetniškimi predstavami, kot pa da bi obtičala sama zase. Do zdaj uradna nacionalna kulturna politika ni upoštevala velikih priložnosti v zvezi z internacionalizacijo nacionalne kulturne scene. Mednarodni oddelki različnih ministrstev še vedno delujejo v glavnem na diplomatski ravni. Niso še odkrili priložnosti, povezane s tem, da bi bili privlačen mednarodni sodelavec. 110 EMK — LJUB LJANA 97 5.3.2 Kadrovska politika V kulturnih institucijah je zaposlenih okoli 1700 državnih uslužbencev, ki jih financira država; drugih 900 jih dela v kulturnih institucijah, ki jih večinoma financirajo občine. Ti skupini “kulturnih delavcev” bi lahko imeli pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju zunanje podobe slovenske kulture. Toda do zdaj dajeta preveč vtis zaprte trgovine. Ni kadrovske politike, naravnane v prihodnost, politike, ki bi dovolila razvoj kadrov, in ustreznih programov usposabljanja osebja. Do zdaj sindikati, v katerih so zaposleni večinoma organizirani, omejujejo svoje naloge na brezpogojno varovanje obstoječih državno zagotovljenih služb. Prednosti, ki jih daje dosmrtna varnost za omejeno število ljudi, nujno vodi k povečevanju negativnih strani, npr. rastoče neučinkovitosti in zato tradicionalizacije institucij, v katerih so zaposleni zaščiteni delavci. Omenjeno je že bilo, da vodstvo institucij zdaj skorajda nima vpliva na delovna razmerja. V najboljšem primeru uresničujejo dogovore s pogajanj med Ministrstvom za kulturo, ki se obnaša kot glavni zaposlovalec, in sindikati, ki se obnašajo kot predstavniki kulturnih delavcev. Rezultat: plače zaposlenih določi država tako, da ne pusti dovolj možnosti za motivacijo ali priznanje individualnih dosežkov. Ni mogoče odpustiti osebja, ki je očitno na napačnem mestu; izključena je tudi naravna fluktuacija, ki bi lahko vnesla nove pobude v organizacijo. Ob finančnih obvezah pri plačevanju osebja je treba omeniti še nedenarne nagrade. Kot del reorganizacije institucij bi bilo treba zasnovati razumen sistem nedenarnih EMK — LJUB LJANA 97 111 dokument št. 33/5 spodbud, ki nagrajujejo iniciativnost. Za zaposlene člane osebja bi se morale povečati priložnosti, da, vsaj začasno, delajo v drugih kulturnih institucijah v Sloveniji in zunaj nje. Obenem pa so še vedno zelo omejene možnosti za angažiranje tujih umetnikov po mednarodnih tržnih pogojih. Ker so letne dotacije institucij strogo povezane s številom zaposlenih, število osebja ni povezano z vlogami in nalogami. Vodstva niso motivirana za to, da bi prihranili stroške osebja. Nasprotno, spodbujeni so k temu, da delajo s čim večjim številom ljudi – kvalificiranih ali ne – ker to v glavnem določa njihov letni proračun. Skrajno nesocialno je dejstvo, da sedanji sistem kontinuirano onemogoča dostop mladim umetnikom in drugim kulturnikom. V zadnjih letih so se poslabšale njihove možnosti za zaposlovanje v kulturnih institucijah. Daleč največji delež celotnega državnega proračuna gre kulturnim institucijam s stalnim številom zaposlenih. Kulturna politika — soočena z vedno večjo letno rastjo – bo v vedno večji nevarnosti, da bo imela obrobno socialnopolitično funkcijo čezmerne zaščite skupine nadprivilegiranih zaposlenih in zavračala rastoč preostanek, ki bo prepuščen samemu sebi brez kakršne koli javne zaščite. Vendar, da bo jasno, to je vprašanje, ki ni značilno samo za Slovenijo. Ker takšna kulturna politika nima perspektiv, so bile dogovorjene previdne prilagoditve. Na določenih področjih, npr. v Drami, so bile vpeljane različne kategorije pogodb (pogoje še vedno določajo sindikati): • stalni zaposleni, kot poprej; 112 EMK — LJUB LJANA 97 • omejene pogodbe, zlasti za določene umetnike; • pogodbe za umetnike na projektni osnovi. Ti preurejeni sporazumi lajšajo angažiranje gostujočih umetnikov. Ne glede na to so plače fiksne; včasih je direktorju omogočeno, da svojim zaposlenim umetnikom izplača bonus v največji višini 20% fiksne plače. Mnogi direktorji so se pritoževali, da ne morejo ohraniti niti profesionalnih standardov, kaj šele, da bi dosegali mednarodno priznanje. Visoko usposobljeni ljudje so se manj pripravljeni pridružiti kulturnim institucijam, ki so slabo plačan sektor. Obračajo se bodisi k zasebnemu sektorju, na katerem lahko zaslužijo več, ali pa si poiščejo ustrezne namestitve v tujini. Po drugi strani se posamezniki iz drugih držav – razen mogoče z izjemo revnejših vzhodnoevropskih dežel - v takšnih razmerah navadno niso pripravljeni za daljši čas pridružiti slovenskim kulturnim institucijam. Zato bi sindikati in druge pogodbene strani morali upoštevati ne le pozitivne učinke takšne neenake zaščite zaposlenosti v preteklosti, temveč tudi negativne učinke, ki postajajo vidni v sedanjosti. Obe strani bi morali imeti kar največji interes za razvoj odločnega modernizacijskega programa, za implementacijo ustreznih metod vodenja, vključno z motivi-ranjem osebnega vodenja, ne pa voditi kulturnih institucij še naprej vzvratno. Zato te pomembne institucije ne smejo postati samoreferenčne, temveč se morajo prilagoditi zdajšnjim in prihodnjim spreminjajočim okoliščinam. Za eksperte je še vedno odprto vprašanje, ali je res primerno, zlasti za gledališke institucije, da se njihovi umetniki obravnavajo kot državni uradniki. EMK — LJUB LJANA 97 113 dokument št. 33/7 //. ekskurz: majhna dežela s številnimi “nacionalnimi” institucijami Zaradi česa je kulturna institucija v Sloveniji nacionalna ali vsaj “nacionalno pomembna”? Je to odličnost njenega programa, zaradi katerega postane vizitka za narod? Je to mednarodnost v sestavi umetniškega osebja in njihovih programov ali dejstvo, da svoje kulturne dejavnosti ne ponuja le lokalnemu ali “regionalnemu” občinstvu, temveč vsej državi? Na ta vprašanja eksperti niso mogli dobiti odgovora. Ko so potovali po deželi, so na vsakem koraku srečevali nacionalne, ali vsaj od države financirane institucije: nekatere velike, druge male, nekatere z ambicioznim razponom programov, druge take, ki v glavnem iščejo programe, ki naj bi jih predstavili, nekatere spet take, da jih je mogoče razumeti le v “regionalnem” kontekstu, in nekatere brez kakršnih koli pomembnih dejavnosti. Kjerkoli pa so eksperti obiskali majhen preostanek še ne-nacionalnih institucij, so se njihovi predstavniki pritoževali, da jim zanikajo ta tako želeni vzdevek: “nacionalen”. Razlog za to, da si vse te institucije želijo postati nacionalne, je pragmatičen: vse takoimenovane “nacionalne” institucije financira država, ki je zdaj najpomembnejši finančni vir. V političnem strahu, da bi se soočili z nekaterimi “nacionalnimi” institucijami, je videti razlog za težnjo po ohranitvi sedanjega mnoštva takšnih “nacionalnih”institucij, čeprav pomanjkanje standardov kakovosti pelje v daljnosežno izgubo odličnosti. Mnoge večje države nimajo nobenega nacionalnega gledališča. Slovenija premore dve. Lahko bi domnevali, da so 114 E M K LJUB LJANA 97 dokument št. 34/1 tuji eksperti zavistni, vendar ko so ministra spraševali po razlogih, je odgovoril: Če bi ministrstvo poskusilo odpraviti “nacionalno” ureditev, bi prišlo do upora osebja. Kulturna politika je znova izzvana. Kolikor so bili eksperti obveščeni, je namen Nacionalnega kulturnega programa določiti prioritetno listo. To najbrž ne bo dovolj; država mora jasno povedati, s katerimi institucijami naj bo zvezano njeno ime, to pa zahteva jasno specifikacijo nalog, ki naj bi jih opravljala taka institucija. Če slovenska država hoče biti prepoznana, med drugim s pomočjo kulturne “vizitke”, potem se mora osredotočiti na določene ključne dejavnosti. Te dejavnosti pa morajo izpolnjevati določene kulturnopolitične standarde, ki ne zadevajo zgolj estetske plati posameznih programskih prvin, temveč po možnosti njegov mednarodni pomen, zaščito evropske dediščine ali pa njegovo inovativnost. Razloge za in proti bi morali pretehtati kulturnopolitični izvedenci, predvsem tem pa je potrebna politična odločitev o splošni smeri teh meril. Le po takšni odločitvi je možno uspešno nadaljnje uresničevanje nacionalnega kulturnega programa. Razločitev nekaterih institucij kot nacionalnih institucij nima zveze z razvrednotenjem drugih kulturnih institucij, ki so načeloma enako pomembne, le da njihove aktivnosti niso nujno umeščene v nacionalni kontekst. Namesto tega bi bilo treba izdelati delegatski sistem, ki bo dopuščal, da bodo prihodnji regionalni in drugi javni organi skrbeli za ohranjanje in razvoj drugih javnih kulturnih dejavnosti, ki niso nacionalnega pomena. ZAPISNIK II. SEJE PROGRAMSKEGA ODBORA PROJEKTA EVROPSKI MESEC KULTURE - LJUBLJANA 1997 Seja je potekala 12. februarja, 1996 s prieetkom ob 14. uri v Mestni hiši (Banketna dvorana) in bila zaključena obl6 uri 45 minut. Seja je bila zvočno snemana. Seje so se udeležili: g. Barbara Berce, g- Andrej Blatnik, g. Tomaž Brate, ga. Marina Gržinič, g. Marko Hren, ga. Daša Hribar, g. Brane Kovic, g. Primož Lorenz, g. Miran Morhar, g. Mitja Rotovnik, ga. Lilijana Rudolf, ga. Jelka Stergel, g. Tomaž Toporišič, g. Igor Vidmar, g. Igor Zabel g. Emil Hrvatin. Seje so se udeležili tudi: g. Srečo Dragan, ga. Mojca Hrovatič, ga. Nevenka Koprivšek, ga. Jana Mlakar in gdč. Katerina Mirovič, ga. Veronika Brvar. Odsotnost opravičili: g. Zoran Kržišnik, g. Marko Letonja Dnevni red: L Potrditev zapisnika 10. seje PO. 2. Pregled Pravilnika o organizaciji, pristojnostih in delu organov za izvedbo EMK, 3. Razprava o "javnem razpisu" za program EMK. 4. Razno. G. Tomaž Toporišič prične sejo. 1. točka: Potrditev zapisnika 10. seje PO G. Tomaž Lorenz pripomne, da želi pojasniti 5. tč., kjer govori o formiranju skupine 100 ljudi, ki bo zadolžena za nemoten funkcionalni, komunalni in infrastruktumi potek EMK. Župan naj bi namreč ustanovil odbor 15 ljudi, tako da to telo ne bo tako obsežno. Bistveno se mu tudi zdi, da bo ta skupina zelo operativna. Drugih pripomb ni. 2. točka: Pregled Pravilnika o organizaciji, pristojnostih in delu organov za izvedbo EMK. G. Tomaž Toporišič pove, da obžaluje, daje Pravilnik že podpisan, saj te, zadnje verzije, predsednik PO ni dobil v pregled pred podpisom. Tako je prišlo do sprememb, ki zmanjšujejo preglednost pravilnika, prav tako pa v bistvenih točkah spreminjajo kompetence PO, ter onemogočajo odločanje le-tega o programu EMK. Predlaga, da PO poda svoje utemeljene pripombe na bistvene spremembe, ter da Lilijana Rudolf in Daša Hribar poskrbita, da bi bila do naslednjega ponedeljka izvedena dokončna uskladitev med verzijo, ki jo je pripravi! PO, ter Pravilnikom, ki ga je podpisal župan, dr. Dimitrij Rupel. Za nadaljno delo je namreč nujna zagotovitev minimalnih pogojev za kvalitetno izvedbo projekta. Ključne problematične točke po njegovem mnenju so: • 5. člen, kjer je na začetku spuščeno število imenovanih članov PO, niso opredeljene zadolžitve članov PO, ki niso zadolženi za posamezna programska področja. • 7. člen, kjer so zmanjšane kompetence PO, je pa nejasno, kdo sprejme program EMK. • 8. člen, direkcija naj bi skrbela za umetniško celovitost projekta, to nalogo pa naj bi po osnutku, ki gaje sprejel PO, tudi imel PO. EMK — LJUB LJANA 97 115 dokument št. 34/2 • 9. člen, kjer se pojavi "umetniški direktor", njegova vloga in kompetence pa niso določene, niti ni član PO. • kdo je podpisnik računov, ki bodo plačani iz drugih virov (Ministrstvo za kulturo, pokrovitelji...) Nato g. Tomaž Toporišič odpre razpravo Ga. Jelka Stergel pove, da si ne moremo privoščiti časovnega razkošja, da bi novi umetniški direktor šele sedaj pristopil k projektu, ko je program že precej definiran. G. Emil Hrvatin meni, da bi prišlo do konflikta med umetniškim direktorjem - članom direkcije in PO. G. Mitja Rotovnik predlaga, da PO pripombe posreduje županu in počaka na razrešitev situacije. Ta projekt je bil namreč zavožen že v začetku in tak projekt je nemogoče rešiti. Funkcijo umetniškega direktorja naj bi prevzela Marina Gržinič in Tomaž Toporišič, z vsemi programskimi kompetencami. Novi umetniški direktor bi tudi zelo težko opravljal svojo vlogo, saj njegove kompetence niso opredeljene. Direkcija tudi ne more zagotavljati umetniške celovitosti, ravno tako direktor ne more skrbeti za kvaliteto, saj za to skrbijo izvajalci. Prav tako je nemogoče, da bi župan podpisoval vse račune. Programski odbor naj bo izvršilni kolektivni umetniški direktor projekta, ki deluje na načelu konsenza, umetniški direktor pa naj bosta Marina Gržinič in Tomaž Toporišič. Nato je tudi opozoril, da so njegovemu sodelavcu, ki je bil za teden dni povabljen v Stockholm, tam že natančno razložili program Evropske kulturne prestolnice Stockholm 1998, mi pa še vedno ne vemo, kaj se bo naslednje leto dogajalo v Ljubljani, ker se zapletamo v tovrstne težave. Ga. Marina Gržinič podpira te zahteve, pove tudi, da sta se ob sestanku s Tomažem Toporišičem dogovorila, da Tomaž Toporišič uvrsti razpravo o Pravilniku, saj bi tak Pravilnik izničil delo, ki je bilo že opravljeno. Ne strinja se tudi z avtoritativno prakso župana, ki lahko zamenja kateregakoli Člana PO. Sprejme naj se sklep z zahtevo po sprejemu Pravilnika, kot gaje pripravil PO, in sicer do 26. februarja. Tudi sama razmišlja o odstopu in sklicu PS, ki naj bi še zadnjič pod njenim predsedovanjem opravil funkcijo, ki jo mora opraviti. Ga. Daša Hribar predlaga, da zaprosita Tomaž Toporišič in Mitja Rotovnik za sprejem pri županu, in mu posredujeta pripombe PO. G. Igor Vidmar opozori, da bi bilo prav, da bi se PO srečal z županom, da bi ugotovili, kje je nesporazum (premajhno zaupanje...?). G. Mitja Rotovnik opozori na stisko župana, ki Čimprej pričakuje rezultate dela PO, vendar pa tudi pove, da imenovanje programskega direktorja ne bo rešilo zapletene situacije. Predlaga hitrejše delo PO. G. Tomaž Toporišič pove, da sta z Marino Gržinič bila pripravljena opraviti pregled evidentiranih prijav, vendar sta ob Pravilniku sklenila, daje treba najprej rešiti zaplet s Pravilnikom. Nato predlaga SKLEP: Ugotovitve ob Pravilniku, ki jih je predstavil na tem sestanku, bosta z g. Mitjo Rotovnikom na sestanku z županom, dr. Dimitrijem Ruplom, argumentirala in predlagala podpis Pravilnika, kot ga je pripravil PO. Sklep je soglasno sprejet. Posebna priporočila: • implementirati sodobne metode vodenja; • zagotoviti ustrezno usposabljanje osebja; • spodbujati prevzemanje tveganja; • postopna obnova obstoječih pogodb zaposlovanja; • razjasniti vlogo in cilje posameznih kulturnih institucij • utrditi načelo varovanja; • večati osebna pooblastila posameznih menedžerjev; • presoditi ustreznost zaposlovanja umetnikov kot državnih uradnikov v kulturnih institucijah; • zvečati manevrski prostor za ustrezne finančne odločitve vodstva; • postopni prehod od financiranja institucij k financiranju programov; • zmanjšanje “kame-ralizma” (načela, po katerem se letne dotacije porabijo v celoti, drugače jih je treba vrniti — zaradi tega ni prave spodbude za ekonomično ravnanje); • vpeljati vsaj triletna proračunska obdobja. 5.4 OD DOTIRANJA K FINANCIRANJU: KULTURA IN TRANO GOSPODARSTVO Zadnji sklop problemov je povezan s splošnim defenzivnim odnosom mnogih kulturnih predstavnikov do tržnega gospodarstva. Trajajoča prevlada dotiranja brez razvoja spodbude je vodila v pomanjkanje samoiniciative, ki je potrebna v tržnem gospodarstvu. Zelo verjetno je, da bo kulturna politika povzročila izgubo velikega potenciala samoiniciativnosti mlade generacije. 116 EMK — LJUB LJANA 97 5.4.1 Potreba po implementaciji novih metod menedamenta – vodenja V glavnem so eksperti ugotovili, da se ukvarjanje s kulturo v Sloveniji še vedno dojema predvsem kot administrativna in ne vodstvena naloga. Ne samo na Ministrstvu za kulturo, kjer je administrativno obravnavanje očitno, ampak tudi v kulturnih institucijah se direktorji navadno obnašajo kot administratorji, ker se tako vključijo v sistem. Njihova operativna svoboda je omejena s številnimi restrikcija-mi, zaradi katerih so institucije okorne in neprilagodljive. Prevladujoč sistem državnega dotiranja – kot že rečeno – pušča direktorjem zelo malo manevrskega prostora, kar onemogoča spremembo števila (državnih) uslužbencev ali prilagoditev finančnih prioritet spremenjenim okoliščinam. Edina možnost za doseganje sprememb je prošnja ministrstvu za dodaten javni denar za posebne projekte. V takem sistemu kakovost umetniškega programa ne šteje. Direktor je dober, če se “ne dogaja nič”, če je brez težav pravilno implementiran letno obnovljen finančni plan. Samoiniciativnost ni zaželena. Da bi se stanje izboljšalo, člani ekspertne skupine predlagajo dogovor o novih oblikah delitve dela med financer-jem in posameznimi vodstvi. Nova razmerja bi morala odgovornim direktorjem omogočiti vzpostavitev takega modela vodenja, ki jim bo omogočal sprejemanje odločitev. To pomeni tudi vzpostavitev lastnih prioritet glede porabe državnih skladov, skladno s sočasnimi tekočimi zahtevami njihovih institucij. Po drugi strani bi morali imeti direktorji jasne naloge glede implementacije ustreznih kultur-EMK — LJUB LJANA 97 117 dokument št. 35/1 KONCEPTUALNA IZHODIŠČA PROJEKIA EMK - LJUBLJANA '97 EMK - Ljubljana '97 je projekt, ki temelji na programski avtonomnosti. Finančno je podport s strani Mesta Ljubljana ter Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, ob tem pa številnih partnerjev (ambasade držav Evropske skupnosti ter drugih držav v Ljubljani, mednarodne institucije ter fondacije za podporo kulturnega sodelovanja...) in sponzorjev. Organizacijsko ga vodi ter izpeljuje MOL, ki zagotavlja tudi kompletni organizacijski aparat za izvedbo projekta. Projekt bo Ljubljano predstavil kot sodobno urbano produkcijsko središče države Slovenije ter kot prevodnik med domačo in tujo produkcijo utrdil umetniško produkcijo Ljubljane in Slovenije ter razširil obstoječo socialno-kulturno mrežo delovanja v evropskem okviru. EMK bo tako prispeval k utrditvi in prevrednotenju intermediarnega položaja Ljubljane ter k nadaljnemu oblikovanju njene materialne infrastrukturne mreže po zgledu evropskih mest (institucije, organizacijske oblike). Ljubljana bo s tem projektom postala prostor refleksije ter re-konceptualizacije predstavljenih evropskih umetniških praks. Koncept predstavitve ter izvedbe EMK - Ljubljana '97 se bo na podlagi izhodišča o Ljubljani ter Sloveniji kot križišču različnih kulturnih fenomenov ter umetniških produkcij osredotočil na dinamične, produktivne (a-tipične) polarnosti ter ravni umetniškega in kulturnega dogajanja v Evropi. "Integracija" Ljubljane ter Slovenije v evropski kulturni prostor bo izhajala prav iz fenomena križišča, ki ni več polarizirano zgolj na osi Vzhod-Zahod, pač pa tudi glede na odnos zunaj-znotraj (multikulturalnost posameznih nacionalnih drŽav, multimedialnost umetniških ter kulturnih fenomenov), Izvršila se bo z dodatno urbanizacijo Ljubljane ter nadaljnim razvojem v smeri odprtega produkcijskega mesta, ki z internacionalizacijo lastne produkcije še najbolj natančno zaobjame njeno notranjo specifiko in identiteto. Prav položaj Ljubljane kot Križišča ponuja posebne možnosti, pogoje in vpoglede. Ljubljana je hkrati križišče in most, ki si sicer želi tudi formalno vključitev v zahodnoevropsko polje, obenem pa zavestno ohranja svojo posebnost. Ta ni zgolj produkt domnevnega vzhodnoovropskega pod(kon)teksta, pač pa proizvod in medijski učinek specifične mišljenjske, umetniške ter produkcijske konstelacije, ki se je v tem mestu najočitneje in veliko kot znotraj vzhodnoevropskega konteksta vzpostavila v osemdesetih letih. EMK Ljubljana '97 bo zavestno vzpostavil dialog med slovensko sodobno kulturno-umetniško produkcijo ter prezentacijo na eni strani, in "zunanjo", evropsko produkcijo (v transpolitičnem kulturološkem smislu) na drugi Btrani. Sprožil bo proces njune rekontekstualizacije, realizacijo ter koprodukcijo nekaterih nopolitičnih ciljev državnih oblasti. Zato je treba vpeljati ustrezen sistem nadzora, kombiniran z evalvacijo rezultatov. Glede na posledice pomanjkanja jasnih nalog je lažje razumeti omejitev samoiniciativnosti vodstvenega osebja s številnimi restriktivnimi uredbami. Očitno se nekateri odgovorni uradniki zelo močno bojijo, da bi mened-žerji počeli, “karkoli hočejo”. Obenem pa niso sposobni dati jasnih smernic. Kakor koli že, obstoječa razmerja so bolj zaviralna kot pa spodbudna za nadaljnji prilagodljivi razvoj. Edina rešitev bi bila v tem, da se institucijam dajo jasne naloge in zveča pomen obstoječih nadzornih odborov. Potem bi bolj svobodni menedžerji lahko izposlovali ustrezne ukrepe za uspešen razvoj svojih institucij. Podjetniško vodenje kulturnih institucij je vroča tema kul-turnopolitičnih razprav. Morali bi ga razumeti kot ustrezen profesionalni način dela, ki uspešno spreminja možnosti za vse sodelavce v kulturi. Seveda govori ta uspeh tudi nekaj o prednostih, ki jih prinaša sprejemanje tržnega okvira za kulturne dejavnosti. To ne pomeni nujno, da mora država opustiti svojo udeležbo v kulturi, ampak le to, da je treba razjasniti, kakšna je ta udeležba in kakšni so rezultati. V nasprotju s številnimi strahovi pa takšna profesionalna implementacija nima nobene zveze z novimi omejitvami ustvarjalne suverenosti posameznih umetnikov, zato pa veliko z najbolj učinkovitim vodenjem posameznih kulturnih institucij po najvišjih možnih kakovostnih merilih. V tej zvezi je treba omeniti, da so zlasti nekateri kulturni centri že razvili ustrezne poslovne strategije, da bi bili bolj neodvisni od državnega financiranja. Cankarjev dom, eden največjih centrov ne le v Sloveniji ampak v Evropi, je npr. leta 118 EMK — LJUB LJANA 97 1986 90 odstotno podpirala država, v letu 1996 je obsegala ta podpora le 55%. Ostanek pridobijo s prodajo kart, organizacijo dodatnih kongresnih dejavnosti in s sponzor-skim denarjem zasebnih podjetij. Tudi Narodni dom, glavni kulturni center v Mariboru, poskuša v celoti uresničiti vodstveno svobodo, ki jo še dovoljuje obstoječi administrativni sistem. Leta 1996 bo celo 65% skupnega dohodka zagotovljenih z zasebno iniciativo. Skladno z geslom, da mora biti obseg posla dovolj velik, da privabi sponzorje, ponuja center velik razpon kulturnih storitev za vse, da bi tako dosegel najširšo možno publiko, kar je potem privlačno tudi za zasebne sponzorske investitorje. Kulturni razvoj potrebuje samoiniciativo, ki se najbolje izrazi v spodbudnem okolju. V tem kontekstu je treba omeniti, da je v Sloveniji zelo malo znanja o tem, kaj je kulturni menedžment, obenem pa so še zelo omejene zmogljivosti usposabljanja, med katerim bi se lahko ustrezno razpravljalo o predsodkih in prednostih. Potrebni so trije različni aspekti usposabljanja: razvoj veščin vodenja, usposabljanje kulturnega menedžmenta in usposabljanje javnih uslužbencev, ki se ukvarjajo predvsem s kulturo. Možna je povezava s številnimi mednarodnimi pobudami in omrežji, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki usposabljanja v kulturnem menedžmentu. 5.4.2. K novemu kulturnemu partnerstvu Tuji opazovalec težko dobi pregled nad številnimi dejavnostmi in operacijami, ki jih vodi relativno maloštevil-EMK — LJUB LJANA 97 119 dokument št. 36/1 Datum: 29. februar 1996 Predsedniku Odbora m kulU.ro MS MOL prof. Seriji «omit»i. Predsedniku (Tomažu Toimriaiču) in članom Programskega odbora EMK Predsednici Prusrimiskeg» sveta EMK Marini (iržlnič Direktorici projekta EMK LjUjani Uiidoll' Načelnld oddelku i» kulturo MOL PuSl Hribar Po pogovorih o poteku priprav na Livropski mesec kulture Ljubljana 1997 (v nadaljevanju EMK) in po premisleku o nekaterih problemih v zvezi s pristojnostmi, načinom vodenja, notranjo demokracijo med sodelavci bMK itn. Vam sporočanj naslednje: 1. Mestna uprava in mestna občina, ki jo predstavljam, predvsem pa Mestni svet kot zadnja instanca odločanja o finančni» zadevali, morajo v zvezi z EMK pripraviti - oh evropskem in državnem svoj, ljubljanski delež programa in poskrbeti za njegovo ustrezno financiranje. V MOL moramo skrbeli a at-ganizacijo prireditev in za usklajevanje mestnega deleža z drugimi, pri čemer je naSr, rifiln ludi zbiranje projektov; njihovo ocenjevanje glede na izvedljivost, glede na finančne možnosti itn. Nasa naloga m anmnjau ...^j >w..i___.i««;.»; projekti, njihovimi nosilci in umetniškimi nazori. Niti župan niti Mestni svet ne moreta bili naslovnika za morebitna nesoglasja med skupinami in avtorji, kakor tudi ne moreta jamčiti za notranjo demokracijo med kulturnimi ustvarjalci samimi. Pač pa bo Mestni svet na podlagi predlogov Oddelka za kulturo in strokovnih mnenj, predvsem pa na podlagi mnenj svojega odbora za kulturo in svcuiikov odločal o financah. no osebje zdajšnjega Ministrstva za kulturo. V tem kontekstu je najbolj zanimiva kakovost dela, ki bi se lahko izboljšala. Zdi se, da je sedanja negotovost v zvezi s tem, kdo kaj dela in zakaj, včasih rezultat zahtev sindikatov in tradicionalnih kulturnih institucij. Vsak predlog za novo, modernejšo in zato primernejšo delitev dela bi moral pretehtati, če imajo vsi postopki enak pomen. Ministrstvo je kot politično vodena avtoriteta obenem glavni izvršni instrument zakonodaje. V tej vlogi v glavnem izvršuje osrednjo oblast in po drugi strani pristojnosti, ki sodijo v zasebno pravo. Večina dejavnosti ministrstva, zlasti dotiranje kulture, temelji na zasebnem pravu in zato ne potrebuje posebnih administrativnih pravil. Posledice: zunaj področja osrednje oblasti se lahko ministrstvo predstavlja kot pomemben, a v bistvu enakopraven, partner na kulturnem tržišču, ki ima določene možnosti in vire, pa tudi določene potrebe. S takšnim novim prijemom bi se končalo tradicionalno in paternalistično razmerje med uporabniki, ki prosijo, in tistimi, ki dajejo. Treba je najti novo ravnotežje z jasnimi in preglednimi pogodbenimi temelji. Kot je bilo v drugih evropskih državah že urejeno z načelom “ocene”, bi moralo ministrstvo samo ali ustrezna varovalna organizacija pooblastiti ustrezne kulturne institucije in iniciative, naj izpolnijo določene naloge v kulturi. Zato je treba opraviti naprejšnja pogajanja o obsegu, kakovosti, času in pričakovanih učinkih skupnega projekta. Pogodba, ki obsega vse nujne podrobnosti, bi bila razumljena kot vzajemno obvezujoča. Dopolnjena bi morala biti z nadzornim sistemom, ki naj bi spremljal proces realizacije. O vsaki 120 EMK — LJUB LJANA 97 spremembi bi se bilo treba dogovoriti pravočasno, tako da bi bili lahko opravljeni potencialni popravki pogodbe. Rezultati redne znanstvene evalvacije bi morali podpirati kakovost sprejemanja odločitev in pomagati odkriti nova področja delovanja. Ta nova oblika sodelovanja, ki seveda ni enako primerna za vse kulturne dejavnosti, bi pripomogla k novi kakovosti, preglednosti in spodbudila vodstvene kompetence ljudi na obeh straneh, prav tako pa tudi osebno požrtvovalnost in samoiniciativnost. Javni denar bi se uporabljal učinkoviteje, pospešila pa bi se tudi vpeljava vzajemno obvezujočih standardov. Obenem bi morali odgovorni politiki pretehtati razveljavitev nekaterih zdaj neustreznih uredb in poenostaviti omejujoč pravni okvir, da bi tako ustvarili nujne možnosti za izražanje umetniške svobode. Poleg tega bi bilo za državne uradnike lažje, če bi se osredotočili na nadzor in ustrezno načrtovanje dela ter tako sprejeli nujne jasne smernice glede nadaljnjega kulturnega razvoja. Zato ni dovolj pretehtati samo družabništvo med ministrstvom in institucijami. V prihodnje bo potrebno tudi povečano sodelovanje z zasebnim sektorjem. Ta oblika sodelovanja ne prispeva le nekaj dodatnega sponzorskega denarja, ampak ponuja tudi seznanitev z upoštevanjem vrednega vodstvenega know-howa. EMK — LJUB LJANA 97 121 dokument št. 36/3 5. Kot ugotavljam, nekateri kulturni ustvarjalci in potencialni sodelavci EMK niso zadovoljili s "Pravilnikom o organizaciji, pristojnostih in delu organov /a izvedbo KMK Ljubljana J997" t. dne 30. 1. 1996. Zalo ta "Pravilnik" prek-litujeni, zainteresirani kulturni ustvarjalni pa si lahko sestavijo svnj pravilnik, ki t>0 urejal njihove medsebojne odnose. Ti odnosi se ne tičejo in se. nt: morejo dotikali MOL. Naša direkcija, Oddelek za kulturo in Odbor MS iic bodo posegali v notranje odnose med ustvarjalci, ampak bodo sprejemali že izoblikovane in usklajene predloge, ki jih bodo poskušali realizirati ßlcde na možnosti. Prof. dr. Oiinilrij Rupel /f.v,, 5.4.3 Kultura med samopredstavljanjem in samoiniciativo V slovenski kulturi se veliko stori za samopred-stavitev. Eksperti so prejeli zelo kakovostne publikacije: umetniške kataloge, vladne brošure, resne revije zelo visoke kakovosti (najbrž so tudi drage). Celo projekt “Metelkova”, zadnji spomin na alternativno kulturo osemdesetih, se lahko ponaša s fascinantno knjižico, ki opisuje njene razvojne načrte. Izražanje samozavesti je v ostrem nasprotju z razširjenim občutjem na kulturni sceni. Mnogi intervjuvanci so izjavili, da ne morejo izboljšati svojih konkretnih delovnih razmer: omejujejo jih uredbe in zato lahko čakajo le na odločitve “od zgoraj”. Ne verjamejo, da oblasti, ki bi morale nujno sprejeti nove smernice, upoštevajo njihove predloge. Nekakšno neplodno godrnjanje je nadomestilo voljo, da bi vzeli zadeve v svoje roke. Ugotovljeno je že bilo, da so oblasti v zadnjih letih porabile veliko energije za to, da bi zagotovile kontinuiteto. Ta prizadevanja so bila plodna v tem, da so zaščitile kulturno infrastrukturo osemdesetih, v obdobju vseh političnih sprememb. So pa tudi povečali pomanjkljivosti, ki zdaj čakajo na rešitev. Kulturna scena ne bo preživela, če njeni glavni predstavniki vztrajno verjamejo, da so zadnja obramba pred prihodom republikanskega liberalnega duha, povezanega s tržnimi silami v slovenski kulturi. Da bi se uprli takšni obliki tradicionalizma, je potrebna široka javna razprava o novih izzivih za kulturo v novem družbenoekonomskem okviru. 122 EMK LJUB LJANA 97 Na kulturo, ki ni omejena na metodo ohranjanja, se lahko gleda kot na pomembno mesto za razpravljanje o novih družbenih perspektivah; tu lahko najdeta strah in pogum za preseganje starega mišljenja svoj ustrezni estetski izraz. Taka kultura je laboratorij za preizkušanje državljanskih drž znotraj novih demokratičnih struktur. Za ta namen potrebuje slovenska kultura nove in privlačne oblike arti-kulacije. Odpraviti je treba toge uredbe, ki izvirajo v starem sistemu in so do zdaj resno omejevale številne kulturne dejavnosti. V kulturnih institucijah mora novo menedžersko mišljenje in delovanje nadomestiti stare in toge administrativne oblike. Ustrezno temu je treba modernizirati tudi podobo državne oblasti. Iinstitucijsko mišljenje še vedno prevladuje nad neizbežnim razvojem nove kulturne paradigme. Vendar ta lažna varnost vse bolj zatira vse oblike samoiniciative v kulturni ustvarjalnosti. Glavna naloga kulturne politike mora biti, kako vzgojiti kulturno ustvarjalnost dveh milijonov Slovencev. To najprej pomeni ponovno vrednotenje vseh neinstitucionalnih prizadevanj, ki so zdaj v globoki senci institucij. Zato so pomembne naloge redefinicija neinstitucionalne umetniške produkcije, ter načrtovanje in uveljavitev njej ustrezne podpore. Mladi umetniki, ki zdaj nimajo nobenih možnosti za uresničitev svojih umetniških zmogljivosti, potrebujejo dovolj prostora za izražanje. Ne gre za samo eno spremembo. Izdelati je treba cel paket različnih ukrepov, ki zadevajo različne probleme. Najprej pa je potrebno pokazati jasno politično voljo za EMK — LJUB LJANA 97 123 dokument št. 37/2 koncepta EMK-Lj.97, o katerih po PRAVILNIKU o organizaciji projekta, sprejetega in podpisanega dne31.3.1996, s strani župana dr. Rupla, tako ali tako nebi odločalPO, Se manj PS; po Pravilniku z dne 31.1.1996 je PO samo usklajeval predloge programa celotnega projekta, odločitev o dokončnem programu pa naj bi sprejel nekdo (neimenovani) drugi!! Delo članov tako Programskega sveta kot Programskega odbora je bilo oblikovanje konkretnega programa. Predloge posameznih projektov, skupaj s finančno oceno projektov, ki so bili ovrednoteni glede na projekt, medij in mesto njegovega izvajanja, od 1.000.000,00 do 30.000.000,00 SIT, je pripravila večina članov omenjenih teles. Niti eden od predlaganih projektov, ki so bili predlogi konkretnih članov omenjenih teles PS in PO ni bil predlog, v katerem bi slednji ponujali v realizacijo svoj lasten projekt; vsi omenjeni člani so bili predlagatelji zasnove ali ideje projektov, v primeru, ko so se posamezni projekti predlagali v okviru določene institucije, pa je bila ta navedena tudi kol organizator projekta. Predlagani projekti so bili simpoziji, mu&imedijske razstave, pregledne razstave, gledališki in glasbeni festivali itd- To je bila tudi konkretna naloga Programskega sveta in Programskega odbora, ki sta bila imenovana za oblikovanje programa, ne pa da funkcionirata kot žirija. Če bi bil župan zares zaskrbljen za projekt oz. za možnost, da se, karikiram, "Umetniki!? znotraj teles projekta finančno okoristijo s projektom za svoje zasebne potrebe", potemtakem bi moral pri imenovanju Programskega odbora zahtevati, da ta funkcionira kot žirija. Pri tem pa niti eden od Članov PO ne bi mogel v okviru svoje institucije ali samostojno predlagati kakršnegakoli projekta za EMK-Lj'97. EMK bi se zgodil brez programa Cankarjevega doma in drugih nacionalnih his, saj so njihovi direktorji ali drugi zaposleni kadri v teh institucijah bih' Člani PO, prav tako pa tudi brez številnih drugih projektov, festivalov, razstav itd., ki so jih predlagali člani PO. Poskus diskvalifikacije dela PO in PS ni le laž, ampak navadno obrekovanje in hkrati zadnja poteza Župana mesta Ljubljana, da prikrije lastno odgovornost za popolno obstrukcijo projekta, ko je ta bila razkrinkana tudi javno na okrogli mizi v Cankarjevem domu. Natačno sem vas opozorila prav na tisti del županovega dopisa z dne 29.2.1996, v katerem so nastavki za nadaljni in popolni razkroj projekta in moralno diskvalifikacijo obeh teies. Mislim, da je projekt EMK taksen, kakršnega smo si zastavili, zavedno izgubljen. Toda nam, članom PS bo kljub vsemu ostalo nekaj: etična čtsta drža in oblika konstruktivnega, civiliziranega in potrpežljivega sodelovanja, ki je lahko paradigma novih odnosov stroke v Sloveniji v prihodnosti. Žal pa tudi večina nas ni dobila izplačanega honorarja za delo v PS, pa čeprav smo si po nekaj mesecih napornega moledovanja uspeli izboriti pogodbe in čeprav so bile s strani mestne uprave in župana vse postavke znižane za skoraj 50% odstotkov. Za konce pa samo tole: dejstvo je, a/ daje napisan program in izhodišče projekta v okviru PS avtorsko signirano delo, ki ga ne more odtujiti prav nobena uprava. Veljalo bi vprašati za moralne avtorske pravice, ki iz tega izhajajo v okviru mednarodnega prava, soočenje z izzivi sedanje Slovenije tudi v kulturi. Javna razprava, usmeritev, menedžment, usklajevanje, sodelovanje in tudi tekmovanje so vodila tranzicije, ki mora biti opravljena tudi v kulturni politiki. Tudi od ustvarjalnosti javnih oblasti bo odvisno, ali bodo v slovenski kulturi odkrile ustrezne načine za uspešno spodbuditev takega procesa. Posebna priporočila: • intenzivirati sodelovanje s skupnim sektorjem; • spodbujati samoiniciativnost; • zagotoviti poslovno usposabljanje; • spodbujati spon-zorske pobude; • zagotoviti posojila z državnim jamstvom; • modificirati veljavna davčna pravila; • implementirati nove marketinške metode; • implementirati nove metode posredovanja; • razviti izčrpno politiko obiskov; • izpolniti posebne potrebe po usposabljanju, ki zadevajo razvoj upravljanja, kulturni menedžment in uradniš-tvo, ki se ukvarja predvsem s kulturnimi zadevami. 5.5 KAJ V SLOVENIJI OMOGO»A SPREMEMBE? NEKAJ ZAKLJU»NIH PRIPOMB Ob koncu priporočil ekspertov je treba opozoriti na nekaj perspektiv. Zdi se, da je najpomembnejši izziv “odmrznitev stanja”, ki bi spodbudila učne potenciale v celotnem kultur-nopolitičnem sistemu. Nova kakovost povezav bo možna le, če se bo poskušala zvečati pretočnost struktur. Ker je zelo očitno pomanjkanje horizontalnega in vertikalnega sodelo- 124 EMK — LJUB LJANA 97 vanja in usklajevanja, bi ustrezne oblike povezovanja lahko vodile k precejšnjim sinergetičnim učinkom ter k izboljšanju umetniške kakovosti in učinkovitosti. Povezovanje je splošna drža, ki zahteva odprtost na temelju samozau-panja. Golo izogibanje tveganju ne odpira perspektiv. Zato je bilo eno od glavnih vprašanj, o katerih so razpravljali eksperti, vprašanje, kako preseči preostanke defenzivnih drž, ki ne omogočajo sprejemanja izzivov prihodnosti. Zato so nujno potrebne spodbude za nove učne povezave. Gotovo bodo glavni izzivi rezultat nadaljnje integracije Slovenije v skupnost evropskih držav. V zadnjih letih je Slovenija pogosto izrazila pripravljenost za sodelovanje v evropskem kontekstu. Zdaj je čas za tehtanje priložnosti in tveganj, ki so rezultat nove kakovosti evropskega kulturnega sodelovanja. 5.5.1 Zagovor ali k novemu ravnotežju med ohranjanjem kulturne dediščine in promocijo novih oblik umetniške ustvarjalnosti Slovenija je lahko ponosna na svojo kulturno dediščino. Lahko pa je ponosna tudi na svoje inovativne in ustvarjalne umetniške sile, ki niso samo pritegnile pozornosti evropske kulturne skupnosti do Sloveniji, ko je ta še bila del jugoslovanske federacije, ampak so tudi bistveno prispevale k političnim spremembam. Kmalu po osamosvojitvi je slovenska vlada objavila politično besedilo za parlamentarno razpravo, ki je med drugim zagovarjalo “načelo ravnotežja med tradicijo in inovacijo”. Vendar pa namen dokumenta ni bil izboljšati mož- EMK — LJUBLJANA 97 125 dokument št. 37/3 b/ daje bfl denar v vLini 20.000.000,00 SIT, ki gaje Mestni svet Mestne občine Ljubljana izglasoval za projekt v letu 1995, odobren na osnovi konkretnega koncepta programa izobükovanegav PS. Ta denar sedaj čaka na posebnem računu Cankarjevega doma, vprašanje je,kdotadenar lahko uporablja in za kakšne projekte, glede na dejstvo, da so bik sredstva odobrena na osnovi konkretnega izoblikovanega koncepta programa projektavPS. Prisrčen pozdrav v upanju, da bomo se naprej sodelovali pri različna drugft umetniških in kulturnih projektih in seveda prijateljevali, Marina Gržinic [ ,LU>trtct h'-^^~ V vednost i i Županu, dr. Dimitriju Ruplu Predsedniku Državnega zbora R Slovenije, Jožefu Školjču Ministru za kulturo, dr Janezu Dularju Ministru za zunanje zadeve, Zoranu Thalerju Ministru za okolje m prostor, dr. Pavktu Gantarju Direktorju Urada vlade za informiranje, Borutu Sukljetu Nacelnici oddelka za kulturo m raziskavo MOL, mag. Daši Hribar Direktorici projekta EMK-Ljubljana 97, ge. Lilijam Rudolf Predsedniku Odbora za kulturo MS MOL, prof. Sergeju Gomiscku Mestni svetnici, ge. Branki Lovrečič dokument št. 38 MESTNA OBČINA LJUBLJANA ŽUPAN Ljubljana, Mestni trg 1 Številka: 533/DR-96 Datum: 1.3.1996 Na podlagi 49. člena Statuta Mestne občine RS, št. 32/95) izdajam naslednji Ljubljana (Ur. list U G 0 T 0 V I T V E MI S K L E P Programski svet projekta ki ga je imenoval Mestni valno dejavnost, kulturo 631/94 z dne 27.12.1994, EVROPSKI sekretar in šport preneha MESEC KULTURE - LJUBLJANA 97, iat za izobraževanje, razisko-Mesta Ljubljane s sklepom štev. s svojim delom. 2UPAr. dr . Dimitrij RUPEL L — K' t~~t^\ nosti za kulturno avantgardo; predvsem je šlo za uradno obžalovanje v smislu trditve, “da se je v zadnjih nekaj desetletjih razmerje med tradicijo in inovacijo preveč prevesilo k modernističnim in eksperimentalnim umetniškim smerem”. Čeprav parlament o tem dokumentu ni razpravljal in ga ni sprejel, pa izraža prevladujoče razpoloženje na začetku mlade države; ta je v glavnem skušala ohraniti svojo tradicijo. Posledice tega so bile v poročilu nekajkrat obravnavane. Želeni rezultati ne bodo doseženi tako, da bi poizkušali najti nekaj takega, kot je slovenska nacionalna kulturna identiteta, predvsem z oziranjem na preteklost ali pa vsaj z zagotavljanjem kontinuitete. Nasprotno, z evropskega stališča je treba na takšno izhodišče gledati kot na prizadevanje proti razvoju moderne države v skupnosti evropskih držav; države, ki večini prebivalcev nudi najštevilnejše možnosti za aktivno umetniško in kulturno udeležbo. Obstaja nevarnost, da bi kulturna politika, ki ni pripravljena vzpostaviti novega ravnotežja med ohranitvijo kulturnih tradicij in pluralnostjo sodobnih konceptov, iz Slovenije lahko naredila regionalni kulturni muzej. Eksperti so slišali veliko predlogov za izboljšanje položaja zlasti neinstitucionalnih umetnikov. Eden od najpomembnejših je gotovo sprememba zdajšnjega sistema financiranja. Zaradi toge prevlade kulturnih institucij postajajo neinstitucionalci nekakšna obrobna kategorija. Medtem ko njihovi predstavniki zahtevajo poseben sklad za eksperimentalno, avantgardno in mogoče celo množično kulturo, pa eksperti priporočamo, da se vsaka umetniška disciplina opremi z določenim, v vsakem primeru večjim 126 EMK — LJUB LJANA 97 deležem razpoložljivih dotacij, namenjenim neinstitucionalnim dejavnostim. To bi se moralo izraziti v Nacionalnem kulturnem programu. Enako velja tudi za kritje nein-stitucionalnih umetnikov. Financiranje ni dovolj. Potrebna je tudi politična podpora. Politični predstavniki bi morali izoblikovati ne le jasno in prepričljivo stališče do slovenske kulturne dediščine, ampak tudi do novih, eksperimentalnih in inovativnih oblik kulture, tako da bi bil mogoč poln razpon kulturnih izrazov, povezanih z umetniško svobodo; oboje sta bistvena stebra demokratičnega razvoja. In nenazadnje: za Metelkovo, ki je bila stalna javna provokacija, je treba najti kmalu ustrezno rešitev, ki bo zadovoljevala kulturne potrebe vseh vpletenih, z obnovo pogajanj, ki so usmerjena k rezultatom. 5.5.2 Povezovanje ali kje so strateška zavezništva za sistematično spremembo Eden od poskusov pritegnitve novih učnih zmogljivosti je lahko iskanje zavezništev. To je še pomembnejše, ker se zdi, da mnogi odgovorni v kulturi v svojem besednjaku nimajo besede “sodelovanje”. Na uradni ravni je Ministrstvo za kulturo v glavnem prepuščeno samo sebi pri svojih prizadevanjih za izboljšanje in nadaljnji razvoj sedanjega kulturnopolitičnega sistema. Njihovi medresorski odbori, ki so bili ustanovljeni zato, da bi usklajevali določene kulturno relevantne zadeve, so neučinkoviti. Izboljšati bi bilo treba sodelovanje z Ministr- EMK — LJUBLJANA 97 127 dokument št. 40/1 Sporočilo za javnost ob razpustitvi programske strukture Evropski mesec kluture — Ljubljana 1997 (v nadaljevanju EMK — Ljubljana 1997) 1. Župan je z dokumentom z dne 29. februar 1996 razpustil Programski odbor EMK — Ljubljana 1997 (v nadaljevanju PO) in preklical Pravilnik o organizaciji, pristojnostih in delu organov za izvedbo EMK — Ljubljana 1997 (v nadaljevanju Pravilnik). To je storil po tem, ko je PO na svoji seji 12.2. 1996 s soglasjem sprejel sklep, v katerem zavrača Pravilnik, ki ga je župan izdelal in podpisal 31.1.1996. PO v istem sklepu zahteva sprejem takega Pravilnika, kot ga je PO (po tem, ko je za to nalogo dobil mandat župana) s konsenzom oblikoval in sprejel januarja 1996. 2. Župan razpustitev PO in preklic Pravilnika argumentira s predpostavko, da stroka, ki je vključevala tako ustvarjalce kot managerje, ne zmore najti skupnega konsenza, saj naj bi posamezniki zastopali lastne interese. Iz dokumentacije dela Programskega sveta (v nadaljevanju PS) in PO je razvidno, da je stroka ves čas, tako v PS kot v PO, dosegala soglasja o ključnih vprašanjih, povezanih s projektom, in sicer o konceptualnih izhodiščih programa, organizacijski shemi in načinih pridobivanja ter distribucije financ. To velja tako za prvotni PS, ki ga je MOL mandatirala decembra 1994, kot za razširjeni PS (oktober 1995) in kasneje (november 1995) PO, ki je vključeval tudi direktorje kulturnih intitucij. Vsa omenjena strokovna telesa so dosegala soglasja in zagotavljala kontinuiteto. PO je v celoti potrdil izhodišča projekta, izoblikovana v PS, kakor tudi programska izhodišča za posamezna polja. Soglasna zavrnitev županovega Pravilnika z dne 31.1. 1996 s strani PO je samo zaključni dokaz sposobnosti in zrelosti stroke, da avtonomno odloča o projektu kljub temu, da je politika (in uprava MOL) v času od decembra 1994 dalje nenehno spreminjala pravila igre, obenem pa ji ni uspelo doseči soglasja o ključnih vprašanjih: določitev proračunskih sredstev, zagotovitev organizacijske strukture in opredelitev transparentnih in demokratičnih pravil odločanja. 3. Argumentacije župana iz dokumenta z dne 29. februar, "da je pri delu PS in PO prišlo do težav predvsem zato, ker so člani forumov (EMK — Ljubljana 1997, op.p.) tudi zainteresirani kulturni ustvarjalci, ki se potegujejo za uresničitev in promocijo lastnih projektov", zavračamo. PS in PO je ustanovila MOL z mandatom, da oblikujeta in usklajujeta program, ne pa da delujeta kot žirija. To pomeni, da so bili člani obeh teles poklicani, da predlaga- stvom za šolstvo in kulturnim oddelkom Ministrstva za zunanje zadeve. Ministrstvo za kulturo je preobremenjeno s sodelovanjem s posameznimi občinami, ki zdaj očitno niso sposobne horizontalnega dela. Nemogoče je vzpostaviti 147 različnih kanalov sodelovanja in usklajevanja, ne da bi izgubili pregled nad splošno usmeritvijo. Zato so potrebne ustrezne in ohlapne regionalne strukture, s katerimi bi bilo mogoče vzpostaviti vertikalne oblike sodelovanja. Predlagali smo že ustanovitev oddelka za posebne naloge znotraj ministrstva. Takšna delovna skupina, ki bi jo, vsaj začasno, lahko podpirali tudi zunanji strokovnjaki, bi lahko presegla ozke miselne kategorije in spodbudila ustreznejše konceptualne ideje. To bi bilo izhodišče nadaljnjega procesa kulturnopolitičnega odločanja. Kar zadeva kulturne institucije: čeprav zahtevajo boljše sodelovanje z ministrstvom, pa same niso sposobne oblikovati delujočih in učinkovitih mrež, ki bi izražale njihove skupne strokovne interese. Obstoječa združenja – razen mogoče sindikatov – niso dovolj močna, da bi izražala svoje skupne perspektive, kaj šele, da bi jih mogla uresničiti. Zato je nujno potreben nov odnos do mrežnega povezovanja; doseči je treba, da bodo posamezne institucije pripravljene sodelovati. Odgovorne osebe v kulturi, ki jih vodi želja po zagotavljanju kontinuitete in individualnega preživetja, še niso navajene sodelovanja. Potreba po spremembah in omejeni viri pa bodo nujno zahtevali iskanje sinergetskih učinkov. Poskus modernizacije slovenske kulturne politike po- 128 EMK — LJUB LJANA 97 meni iskanje strateških zavezništev. Te nove oblike sodelovanja se ne spodbujajo le s pozivi, ampak tudi z ustreznimi ukrepi. 5.5.3 Kulturna identiteta ali kako se sooËiti z mednarodnimi implikacijami slovenske kulture? Ob koncu premišljevanj ekspertov je treba še enkrat postaviti vprašanje o možnostih za nadaljnji razvoj slovenske kulture. S pridobitvijo neodvisnosti je dežela prešla iz regionalnega v evropski kontekst. Na to je treba gledati kot na velik izziv, ne le politični, ekonomski in socialni, ampak tudi kulturni. Slovenija se je odločila, da bo sama zase, neodvisna, obenem pa se je odločila, da se bo odprla novim evropskim izzivom. Ti dve nalogi sta pozitivni priložnosti za družbe vseh držav članic, ki morajo poiskati v zvezi s tem svoje individualne odgovore. V tem smislu igra kultura vedno dvojno vlogo. Po eni strani obljublja stabilnost, trajne družbene vrednote in zato kontinuiteto. Po drugi strani mora kultura zagotoviti tudi nujno potrebne možnosti za inovacije in družbene eksperimente, ki so seveda omejeni z estetskimi pojmi. Kultura je vedno oboje: nekaj, kar vztraja in zagotavlja stabilne vrednote, in nekaj, kar odpira nove perspektive in priložnosti. Kaj ustvarja specifični kulturni značaj Slovenije? Je to v glavnem njena kulturna preteklost? Je to njen jezik? So to njeni umetniki, ki eksperimentirajo s perspektivami? Ali je to kompleksna kombinacija tradicije in moderne, preteklih, sedanjih in prihodnjih prvin, ki slovensko kulturo oblikujejo hkrati kot izvirno, mednarodno primerljivo in konkurenčno? EMK — LJUB LJANA 97 129 jo konkretne programe celotnega projekta. Po predlogu Pravilnika, izoblikovanega decembra 1995 in soglasno sprejetega v PO, naj bi PO program projekta sprejel konsenzualno. Po županovi verziji pravilnika z dne 31.1. 1996 pa o dokončnem programu tako ali drugače ne bi odločal PO, temveč nekdo neimenovani tretji. Zahteva po transparentnosti odločanja o projektih, ki jo je zastavil PO v soglasno sprejetem predlogu Pravilnika, je hkrati zahteva po transparentni logiki odločanja o financiranju celotnega projekta. Kot je razvidno iz povedanega, obstrukcija projekta ni rezultat nezmožnosti dogovarjanja in konsenzualnega odločanja med strokovnimi člani PS in PO, kot to razlaga župan v dokumentu z dne 29.2. 1996, ampak nasprotno, izraz nezmožnost mestne oblasti, da zagotovi ključne pogoje za realizacijo projekta. 4. Tisto, kar se dogaja v okviru projekta, torej ni posledica "ponorele" javnosti in stroke, temveč je posledica "ponorele" države oziroma njenih konstitutivnih mestnih struktur, ki so spreminjale pravila igre takorekoč vsak mesec, pri tem pa rušile že opravljeno delo teles, ki jih je MOL sama ustanovila. Strokovna in civilna javnost je ob tem pokazala profesionalen odnos, strpnost in spoštovanje pravne države. Županova sodba, da se ustvarjalci med seboj ne znajo dogovarjati, je neposredna preslikava stanja v politiki. Očitno županu po tem, ko MOL ni uspelo za projekt vzpostaviti ključnih pogojev, ni preostalo drugega, kot da uniči tisto, kar je za projekt storila stroka in nanjo zvali vso krivdo. Ob dejstvu, da do EMK očitno ne bo možno zbrati bistvenih dodatnih sredstev, temveč bo večinoma izpeljan program, ki ga oblikujejo institucije iz rednega programa, to pomeni, da bodo mestni odločevalci zgolj podprli že obstoječe centre kulturno-umet-niške produkcije. Namesto da bi projekt sledil sodobnim evropskim standardom organiziranja državnih projektov (mandatiranje stroke itd.), stanje projekta EMK — Ljubljana 1997 kaže na zasuk v t.i. post-socialistično vzdrževanje netransparentnosti. 5. Županov dokument z dne 29. februar vzpostavlja nov – trenutno edini veljavni model projekta EMK — Ljubljana 1997. EMK — Ljubljana 1997 po novem ni enovit projekt, temveč je razdeljen na projekte Evropske Unije, države Slovenije in posebej mesta Ljubljana. Iz županovega novega modela je jasno samo to, da bo o mestnem delu programa odločala MOL (odbor za kulturo, oddelek za kulturo), tej pa naj bi svetovali neimenovani eksperti in neimenovani zastopniki, ki naj pri projektu ne bi imeli osebnih interesov. Ni pa jasno ne po kakšnih kriteri- dokument št. 40/3 jih ne po katerih izhodiščih. Sprašujemo, kdo bo vodil Evropski del in kdo bo vodil državni del projekta? 6. Dejstvo je, da je v javnosti še vedno veljavno "Javno povabilo MOL za zbiranje predlogov za sofinanciranje projektov", rok za oddajo pa je 8. marec 1996. Povabilu so bila priložena konceptualna izhodišča, ki jih je izoblikoval PS in jih je soglasno sprejel tudi PO. Gre za cinično potezo mestne oblasti, ki je preklicala Pravilnik in ukinila PO ter s tem ukinila tudi celotno programsko strukturo projekta, hkrati pa z ohranjanjem veljavnosti navedenega povabila v celoti ohranila prvotna konceptualna izhodišča projekta, ki so avtorsko signirano delo članov PS in PO. Ljubljana, 3.3.1996 Eda Čufer, Marina Gržinić, Marko Hren, Mojca Kumerdej, Miran Mohar, Borut Vogelnik Kulturna identiteta ni stabilna vrednota. Ker gre bolj za normativen kot pa deskriptiven pojem, stabilne in nespremenljive kulturne identitete ne obstajajo, oziroma ne bi smele obstajati. Njena konkretna realizacija zahteva stalno udeležbo. Ni se mogoče zanesti nanjo, če se stalno ne razvija naprej. Ta nadaljnji razvoj izpeljuje nove spremembe iz mednarodnih primerjav, izmenjave izkušenj in skupnega dela. Osamitev slovenske kulture iz mednarodnega razvoja držav ne bi zagotovila njene kulturne identitete. Resnica je po vsej verjetnosti nasprotna. Dva milijona Slovencev ni veliko za državo, so pa lahko zelo velika stvarjalna moč, ki čaka spodbud tudi v mednarodnem priznanju, sodelovanju in tekmovanju. Zato bi bilo pri oblikovanju sodobnega kulturnopoli-tičnega programa treba upoštevati mednarodno uveljavljene rešitve za Slovenijo kot mlado, moderno in demokratično evropsko državo. 5.5.4 Odprtost ali kako izbolj?ati mednarodno sodelovanje v kulturi Kako je mogoče prepričati ljudi, ki so se tako dolgo borili za nacionalno neodvisnost, da zgolj nacionalni kulturni projekti niso primerni za nov evropski okvir? To bi bil lahko podnaslov razprav ekspertne skupine, ko je bil govor o krepitvi mednarodne izmenjave, v kateri bi lahko in bi tudi morala sodelovati slovenska kulturna politika. Za ta kontekst je značilno, da tudi Nacionalno kulturno poročilo ugotavlja, da je “vedno močnejši vzajemen vpliv med nacionalnimi in 130 EMK — LJUB LJANA 97 mednarodnimi kulturnimi politikami”. Zdi se, da je bila do zdaj mednarodna kulturna politika v glavnem diplomatska zadeva. Neodvisna Slovenija je seveda članica vseh kulturno pomembnih mednarodnih organizacij, npr. UNESCA in Sveta Evrope. Sklenila je že precej multi- in bilateralnih kulturnih sporazumov, ki mladi državi zagotovo večajo diplomatsko veljavo. Implementacija teh sporazumov je v glavnem naloga kulturnega oddelka Ministrstva za zunanje zadeve, ki je bilo v teh nekaj letih očitno dokaj učinkovito pri vodenju povečanega števila mednarodnih programov. Upati je, da bo v bližnji prihodnosti rešeno tudi vprašanje nastavljanja kulturnih atašejev v slovenskih diplomatskih predstavništvih. Ni pa samo ta oddelek pooblaščen za mednarodne kul-turnopolitične zadeve. Vsak drugi mesec se zaradi medsek-torskega usklajevanja in sodelovanja sestane skupina za kulturno koordinacijo, ki jo sestavljajo predstavniki ministrstev za kulturo, šolstvo, znanost in za zunanje zadeve. Ne glede na to pa ostaja še mnogo težav, npr. v zvezi z učinkovito delitvijo dela med Ministrstvom za kulturo in Ministrstvom za zunanje zadeve. Medtem ko kulturni oddelek Ministrstva za zunanje zadeve sklepa v glavnem okvirne sporazume, mora podrobnosti razviti Ministrstvo za kulturo. Toda Ministrstvo za kulturo – kot se pritožuje Ministrstvo za zunanje zadeve – ni dovolj pripravljeno uresničiti ustreznih predlogov, npr. na področju filma (EURIMAGES) ali medijske politike. Ker Ministrstvo za zunanje zadeve ne more porabiti svojega denarja za kulturne dejavnosti, je vse odvisno od razvoja znotraj Ministrstva za kulturo. Pomanjkanje sodelovanja in usklajevanja posameznih kompetentnih ravni oblasti je samo eden, mogoče celo manjši del problema. Glavni problem je treba videti v dejstvu, da se do zdaj skoraj nobeno področje kulture ne vidi umeščeno v ustrezno mednarodno kulturno politiko. Za njihov večji del kakšne mednarodno usmerjene kulturne politike sploh ni. Za eksperte dejansko ni razumljivo, zakaj Slovenija sklepa kulturne sporazume, nima pa jasnih načrtov, kako izboljšati svoje mednarodno kulturno sodelovanje. Za vizualne umetnike mednarodni trg ni dostopen; na kulturnopolitične odgovore čakajo vprašanja v zvezi z objavljanjem slovenske literature zunaj in tuje v Sloveniji, pa tudi s tem povezana vprašanja prevajanja; glavne kulturne institucije se niso pripravljene spoprijeti z mednarodno konkurenco; mednarodno primerljivi standardi kakovosti še niso razviti. To je še bolj obžalovanja vredno, ker bi določene nejezi- EMK — LJUB LJANA 97 131 kovne umetniške oblike, npr. različne vizualne umetnosti, ples ali druge oblike interdisciplinarnih uprizoritev, lahko bile zelo privlačne za sodobno kulturno podobo Slovenije v tujini. Nacionalno poročilo se nanaša na številne cilje in usmeritve, ne da bi opredelilo, kdo bo odgovoren za njihovo implementacijo in realizacijo. Na tem mestu je treba tudi omeniti, da imajo Slovenci na tujem in njihove kulturne potrebe pomembno vlogo v obravnavah, ki zadevajo prioritete mednarodno usmerjene kulturne politike. Ena tema pa se ne pojavlja na teh prednostnih listah. To je sposobnost Slovenije, da bi delovala kot kulturna posrednica do drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, ki še čakajo na predstavitev preostali Evropi. Prej ko si bo Slovenija pridobila svoje nacionalno in kulturno samozaupanje, prej bo pripravljena izročiti svoj pomembni prispevek k miroljubni Evropi. Vsebinsko redakcijo prevoda je opravila M. Gržinić. 132 EMK — LJUB LJANA 97 Eda Čufer EMK – LJUBLJANA 97 [esterica, ki je jeseni leta 1995 so~asno odstopila z razli~nih funkcij v programskih in organizacijskih telesih projekta EMK – Ljubljana 97, ni nikakr{na homogena ali trajna kulturno politi~na iniciativa. V priprave projekta EMK – Ljubljana 97 smo vstopili kot posamezniki ali predstavniki skupin z razli~nimi kulturnimi in ustvarjalnimi interesi. Na{a skupna iniciativa ne temelji na enostranskem nasprotovanju prvotni programski in organizacijski zamisli projekta nasproti sedanji, ~eprav smo si enotni v mnenju, da je bilo prvotno zavzemanje za organizacijsko in programsko avtonomijo projekta smiselno in konstruktivno. Odlo~itev, da smo v dolo~enem trenutku razvoja oz. zastoja projekta nastopili skupno in da zdaj kot skupina posredujemo javnosti dokumentacijo o prvi fazi priprav projekta, temelji predvsem na konsenzualnem nestrinjanju z netransparentno izvr{no in intervencijsko politiko odgovornih oseb pri MO Ljubljana. Prvo obdobje priprav projekta je sovpadalo z reformo slovenskih ob~in in z volitvami na mestni ravni. Odlo~ilna faza pravne in organizacijske konstitucije projekta je sovpadala s tranzicijsko stihijo MO Ljubljana, zaradi ~esar zami{ljenega koncepta izvr{ne in organizacijske avtonomije projekta EMK – Ljubljana 97 v tistem ~asu pravno-formalno ni bilo mogo~e realizirati. Kljub mnogim kompleksnim dejavnikom, delno tudi zaradi voluntarizma in neznanja, s katerim smo se lotevali projekta, smo EMK – LJUBLJANA 97 133 podpisniki odstopne izjave menili, da konstruktiven izhod iz pravne, organizacijske in vrednostne stihije v slovenski kulturi omogo~ajo prav prizadevanja za nove kulturne, programske in organizacijske modele, ki bodo upo{tevali in re{evali ne samo obstoje~e probleme in zastoje, temve~ bodo ustvarjali pravne, organizacijske in vsebinske modele za prihodnost. Skratka, {lo nam je za legitimizacijo in podpiranje tak{nega prizadevanja in ne za takoj{nje idealne mo`nosti. Zaradi izjemnega daljnose`nega kulturnopoliti~nega pomena projekta EMK – Ljubljana 97, ki je prvi ve~ji mednarodni kulturni projekt Slovenije po osamosvojitvi, notranjesistemska reforma ob~in ne more biti izgovor za neizrabljene ali celo zapravljene mo`nosti, to je predvsem za mo`nosti zavestnega in na~rtovanega oblikovanja novih kulturnih modelov in za prevrednotenje obstoje~ih kulturnih infrastruktur. EMK – Ljubljana 97 je prvi resnej{i izziv slovenski kulturni politiki, da doka`e sposobnost enakovrednega partnerstva v mednarodnih mre`ah evropskih nacionalnih kultur. Ta sposobnost se nikakor ne ka`e samo v razmeroma ble{~e~i mednarodni zasedbi sodelujo~ih v programih, temve~ iz mnogih drugih dejavnikov. V mednarodni kulturni politiki se namre~ vrednost dolo~ene kulturne identitete meri na podlagi vsebinske in organizacijske samozavesti, daljnoro~nega pomena na~rto-vanih akcij, ciljev in predvsem trajnosti navezanih stikov, to je po daljnose`nem pomenu odprtih mednarodnih kulturnih poti. Konstitutivna kriza EMK – Ljubljana 97 jeseni leta 1995 je odkrila zna~ilno neustvarjalno mentaliteto obstoje~e kultur-nopoliti~ne volje, ko se “ne–obstoj” dolo~enega kulturno-organizacijskega modela, potrebnega za razre{itev zastoja in pospe{itev razvoja, ne re{uje analiti~no, transparentno, dialo{-ko, temve~ se obstoje~i “manko”, {e “ne–obstoj”, potla~uje in zabrisuje s politiko kadriranja lojalnih partnerjev/sodelavcev, s katerimi jo dru`i interes po ohranjanju obstoje~ega stanja stvari. Silnice in vzroki, ki silijo v kompromise ve~ino novih, nestan-dardiziranih vsebinskih in organizacijskih iniciativ (npr. Gledali{-ko-plesni festival Eksodos, Festival Mesto `ensk in druge), so veliko globlje in usodnej{e, kot se zdi na prvi pogled. Vsaka pobuda po novem institucionalnem modelu, ki naj bi organiziral predvsem tisti del ustvarjalnih dejavnosti, ki so prav tako nestan-dardizirane, nove, sodobne – po vsebini in formi, pa tudi po ~asu nastanka – slej ali prej tr~i ob `e omenjeno “obstoje~e stanje stvari”. O tem, kaj je to “stanje stvari”, kak{ne so njegove zna~ilnosti, slabosti, nezadostnosti, smo posamezniki – podpisniki odstopne izjave od projekta EMK – Ljubljana 97 in kot tudi mnogi drugi kulturni delavci in umetniki – v letih po osamosvojitvi Slovenije `e veliko pisali in opozarjali. Oblikovanje kulturnih modelov in kulturne politike zahteva na~rtovano, daljnose`no, strokovno, 134 EMK – LJUBLJANA 97 projektno obravnavo, celostno profesionalno sodelovanje usposobljenih posameznikov in strokovnih skupin. Tak{nega mnenja je tudi skupina evropskih ekspertov, ki v svojem poro~ilu o Kulturni politiki v Sloveniji (Cultural Policy in Slovenia) opozarja: “Razvoj ustreznih scenarijev zahteva znanstveno osnovo. V Nacionalnem poro~ilu, ki v Sloveniji prvi~ posku{a podati ne le zgodovinski, ampak tudi sodobni in iz~rpni opis kulturnopoli-ti~nega okvira, o~itno manjka zanesljivih podatkov. Dokler te podlage niso na voljo, so ustrezne kulturno-politi~ne odlo~itve arbitrarne. Mogo~e je razlog za to, da uradna kulturna politika v~asih vztraja pri kontinuiteti prav pomanjkanja alternativ, ki jih je mogo~e razviti le na znanstveni osnovi. ^eprav je toliko razmeroma neodvisnih dejavnosti, pa ni nikogar, ki bi imel pregled nad relevantnimi objektivnimi podatki. Da bi re{ili to vpra{anje, se morajo ustvarjalci kulturne politike dogovoriti za skupno strukturo in na njeni osnovi zagotoviti vse nujne podatke. Medtem ko bi moral to nalogo delno opraviti kompetenten oddelek ministrstva, eksperti predlagajo ustanovitev raziskovalnega centra za kulturno politiko, ki bi bil ustrezen instrument zbiranja in vrednotenja teh podatkov.” Odlo~itev, da z odobritvijo Michaela Wimmerja, objavimo prevod zaklju~nega poglavja Poro~ila o kulturni politiki v Sloveniji, utemeljujemo s konsenzualno sprejetim mnenjem, da je to prva relevantna ocena poosamosvojitvene slovenske kulturne politike, ki celostno predstavlja vpra{anja in vzroke zastojev v slovenski kulturi, s tem pa posredno ponuja tudi izhodi{~a za analiziranje konfliktov, ki se pojavljajo pri organiziranju in izvajanju predvsem tistih novej{ih organizacijskih in programskih iniciativ, ki slovensko kulturo povezujejo z mednarodnim kulturnim dogajanjem. Mo~ opa`anja, analiti~nost in elokventnost omenjenega poro-~ila o~itno izhajajo iz `e vzpostavljenih strokovnih standardov in kulturnopoliti~nih izku{enj zahodnoevropskih demokracij. Ob tem pa je zaskrbljujo~e predvsem nesorazmerje med zunanjim pogledom, izra`enim v omenjenem poro~ilu evropskih ekspertov, in podobo, ki jo o svojem kulturnem modelu gojimo Slovenci. Nacionalno poro~ilo o kulturni politiki Slovenije, nekak{na predhodnica evropskega poro~ila, je kot eden prvih dokumentov te vrste verjetno opravilo svojo funkcijo, to je predvsem funkcijo evidence o pomanjkljivosti podatkov in pregleda nad stratifikacijo odnosov v slovenski kulturi. Pomanjkljiva evidenca o sebi pa lahko v aktualni zunanji in kulturni politiki Slovenije pomeni veliko {ibkost in ranljivost v pogajanjih z mo~nej{imi in razvitej{imi partnerji sodobne Evrope. Nerazumevanje sebe vodi v negotovost, ta pa v izbiro EMK – LJUBLJANA 97 135 neuravnote`enih, ekstremnih pozicij, ki se ob~asno `e izra`ajo, npr. kot zavra~anje t. i. evropskega in ameri{kega kulturnega imperializma in pozivanje k samobitnosti in kulturni identiteti, utemeljeni na kulturnem modelu 19. stoletja, ali kot nekriti~no, stihijsko privzemanje in mno`enje zahodnih kulturnih vzorcev; pri ~emer ena in druga pozicija vodita v siroma{enje in lokaliziranje slovenskih kulturnih umetni{kih zmogljivosti. Pot do kulturnega partnerstva z drugimi evropskimi in zunajevropskimi narodi je samo ena; omogo~a jo razvoj sodobnega, profesionalnega, znanstveno in tehnolo{ko opremljenega kulturnopoliti~nega aparata, ki bo sposoben analizirati in definirati svoje realnokulturno zgodovinsko in geopoliti~no mesto. To je mesto malega naroda s svojim jezikom in avtohtono kulturo, izborjeno na prese~i{~u temeljnih evropskih kulturnih tokov, naroda, ki si je leta 1990 izboril svojo dr`avo. V svoji dr`avi se kulturi ni treba ve~ boriti izklju~no za dokazovanje pravice do obstoja nasproti drugim, ve~jim, mo~nej{im kulturam. Dr`ava prina{a neodtujljivo suverenost in pozicijo, ki omogo~a povsem druga~no, samozavestnej{e in ekspanzivnej{e odpiranje lastne kulture proti kulturam drugih. 136 EMK – LJUBLJANA 97 DODATEK V ANGLEŠČINI/ APPENDIX Summary The European Cultural Month – Ljubljana 97 By Marina Gr`ini} “The European Cultural Month – Ljubljana 97” is a cultural-artistic project due to be held in Ljubljana from 15th of May to 5th of July 1997. The event could be seen as a case study. The background of the event allows one to analyse the situation, questioning not only the cultural and artistic productions in Slovenia but it’s compression with the international artistic scene. More importantly, it allows one to question the notion of Slovenian cultural policy and the strategies of cultural, artistic and social life in Slovenia. The project European Cultural Month was proposed by the European Community in the begging of the nineties in an attempt to fill the gap between the “United Western European Region” and what was at the time the “Eastern European World”. The Council of Europe proposed the Cultural Month as a parallel event to the European Cultural Capital held by towns and cities within the European Community. Several towns from ex-Eastern Europe have already taken part in the project The European Cultural Month. In 1991 Ljubljana, proposed itself as host for the event. The project was accepted by the city assembly and the Republic of Slovenia but due to political and mostly economic reasons (a EMK – LJUBLJANA 97 137 “ping-pong” relationship between the city of Ljubljana and the Slovenian Republic versus the European Council) it has been postponed twice. Now on the 15th of May 1997 the project will reach fruition. The postponing and re-confirming of new dates for the project has had an effect on the history of project. In December 1994 the City Council through its Secretariat for Culture and School affairs (as the City Cultural Department was named in 1994 – a legacy of it’s socialist past) finally established a 70 member council called The Programme Council for the project of European Cultural Month – Ljubljana 97. This body was established for the preparation, selection and curation of the Ljubljana – 97’s Cultural Month. This action took place just before the election of the new mayor of Ljubljana, Dr. Dimitrij Rupel, a candidate of the Liberal Democrats, the left -central ruling party in Slovenia. At the Programme Council’s first meeting on the 1st of March 1995, the body decided to act autonomously and to prepare the programme and financial structure of the whole event. It is important to mention that the “so called” municipal administration which was responsible for the project and who had established The Programme Council for European Cultural Month – Ljubljana 97, in the meantime, designed also the whole, on different level projected, organisational structure of the project. Beside the Programme Council, three other organisational levels would be created, for example – The Council of Cultural, Media and Sponsor Institutions, etc. The four levels would be co-ordinated by the Secretariat of European Cultural Month – Ljubljana 97. The Programme Council members were to be selected from art and cultural professionals and public personalities. No one was selected as a pure representative of any specific (national or non-institutional) cultural or artistic organisation; although suffice to say most of the members, (at least 85 %) were professionals (art historians, artists, critics, theatre directors, actors, dancers, theorists, intellectuals, etc.) employed in the most important national and municipal cultural and artistic institutions in Slovenia. Just 15% of the members of the Programme Council were intellectuals, writers, artists or people coming from non-institutional organisations, associations or from the so called independent or alternative cultural movement. However, no directors of the national cultural institutions per se were invited or proposed to take part in The Programme Council. They had their place reserved in the proposed although not yet by the municipal administration established, Council of Cultural, Media and Sponsor Institutions of the European Cultural Month – Ljubljana 97. From early March to October 1995 The Programme Council 138 EMK – LJUBLJANA 97 developed “THE BASIC PRINCIPLES AND FRAMEWORK PROGRAMME FOR THE INDIVIDUAL PROGRAMME SPHERES OF EUROPEAN CULTURAL MONTH – LJUBLJANA 97”. In August 1995 the Programme Council also voted for the preparation of a special PROGRAMME ELABORATION – a study which would include organisational, structural and financial details, ensuring that the project would be evaluated in a serious manner. It is important to note that the first phase of the project was carried out during the early post-socialist reorganisation of the Ljubljana municipal structure. A new head and a new structure of the municipal administration were implemented parallel to the first period of the realisation of the project. The people involved with the Programme Council felt that all the responsibility had been placed upon the shoulders of the Programme Council. The situation was further exacerbated as the municipal administration made little effort with regard to the project and consequently did not establish the other three structural levels of management. A dramatic turning point occurred on the 3rd of October 1995, when at the third plenary meeting of the Programme Council, the mayor of Ljubljana and the new city administration invited ten to fifteen directors from the main national cultural and artistic institutions in Slovenia to take part at this meeting and to be members of the Programme Council. One of the directors argued that the Programme Council was overbearingly autonomous and that this structure, etc. should be changed. After a half year of the Programme Council’s existence a complete restructuring of the project by the mayor and the city administration happened. It was proposed that the structure should be changed in a way that the Programme Council will be a kind of a general assembly body, and instead of the Programme Council a Programme Board will be established. This Board would comprise approximately 15 people to oversee the whole project. The board would also consist of some representatives from the Programme Council together with some new members, to include directors of the main national and cultural institutions. This turning point at third plenary meeting on the 3rd of October 1995 was followed by two previous obstructions. Firstly the municipal administration delayed, without any reason, the preparation of the already mentioned special PROGRAMME ELABORATION – a study which would include organisational, structural and financial details, ensuring that the project would be evaluated in a serious manner. Secondly, in September 1995, instead of actively engaging in the realisation of the project, the new municipal administration asked the President of the Programme Council (Marina Gr`ini}) to answer EMK – LJUBLJANA 97 139 1. Marina Gr`ini}, Marko Hren and Miran Mohar. 2. Gr`ini}, Hren and Mohar together with Eda ^ufer, Mojca Kumerdej and Borut Vogelnik at that point resigned from the project. 13 questions!! From the nature of the questions it was obvious that the municipal administration suffered from a serious preoccupation concerning the presence of the non-institutional members (i.e. “the alternative scene from Ljubljana”) in the Programme Council. They believed that these members would take the project away from the national cultural institutions or would be more appropriate to say that the municipal administration were preoccupied with the fact that none of the directors from national institutions were members of the Programme Council. Although 85% of the Programme Council members were employed in these same national cultural institutions. The municipal administration still functioned in a deeply socialist manner, its perceptions and actions were coloured by strong hierarchical relationships. For the municipal authoritarian administration the logic of functioning of the Programme Council and the already prepared draft of the Program of the project were completely unimportant. The mayor and the city administration not only proposed new regulations which were fully accepted without any critical resistance from those involved! The archived documents reveal that of the Programme Council members, only few reacted against the proposed changes. Three of the members of the Programme Council1 protested by publishing an open letter in the media. Beyond a few journalist, the media did not react. Even those media and some investigative television programmes that are famous for developing and pursuing critical and investigative journalism did not cover or comment on the event. Ironically, another turning point in the “play”occurred soon after. At the first meeting in November 1995 of the newly established Programme Board some copies of the Statute of the European Cultural Month (proposed and conceived by the municipal administration) came, as was said, by “mistake” into the hands of the members of the Programme Board. From the the Statute outline it was obvious that the mayor and the administration wanted to dispose of The Programme Council.2 At that point, the group of six (^ufer, Gr`ini}, Hren, Kumerdej, Mohar, Vogelnik) not only resigned from the project but publicly declared that the project was being run in an overbearingly authoritarian manner by the mayor and the municipal administration and that the situation needed to be changed. As the six publicly discussed the authoritarian manner in which the project was being conducted, this meant the Programme Board could not by-pass the publicity. The Programme Board asked for the main document, the Statute of the European Cultural Month – Ljubljana 97, to be changed and re-written to reflect the more autonomous principals that had 140 EMK – LJUBLJANA 97 been previously expressed by the Programme Council. The revision had to take place in January 1996. I will not pause to reflect on the long and detailed negotiations which followed the project and the conclusions which after a publicly organised round table (February 1996), clearly show the authoritarian policy of the mayor and of the city administration. The mayor refused to accept the new statute and disbanded the Programme Council and the Programme Board. The group of six also prepared critical and analytical texts based on the documents relating to the first phase of the realisation of the project, from the 1st of March 1995 to the 1st of March 1996. A specific reading of the events was proposed by them. Readings that surpass superficial presentation of the cuts and changes that occurred during the first phase of the project. The intention of such analysis is to re-contextualise the project as a specific paradigm in a context of the Slovenian cultural policy in general. The results of the analysis of the methods, political decisions and actions of the city administration concerning the European Cultural Month – Ljubljana 97 allow to establish a relationship between the project and the different artistic, cultural, political and social structures (institutions, associations and media) in Slovenia. Among different analysis of the project European Cultural Month – Ljubljana 97 one of the most important was to establish a parallel between the project and the Reports on Slovenian Cultural Policy undertaken by a team of European experts and written by Michael Wimmer. This excellent and archetypal report by the European experts drew a very precise picture of the characteristics of the so called cultural policy situation in Slovenia. The first conclusion reached was that Slovenia had no real cultural policy, (i.e. one with a clear programme platform). What Slovenia has is a cultural policy that exists chaotically at different structural levels, trying to develop what is thought to be a cultural polica. The second most important conclusion of European expects was the “over – institutionalisation” of the field of culture in Slovenia. The report concluded that Slovenian cultural and artistic life is largely ruled and consumed entirely by national cultural institutions in which in most of the cases employees’ appointment is for life. In this way the institutions present a specific but hierarchically powerful element in the way culture is perceived and practised in Slovenia. The role of the Ministry of Culture was perceived in the report as largely existing to satisfy the wishes of the national cultural institutions and their directors. The report also highlighted the completely chaotic relationship between the city level and the level of the Slovenian state in dealing, developing and realising projects in the field of culture. EMK – LJUBLJANA 97 141 Although we have documented in this summary some of the most important conclusions of the European report it is not difficult to perceive how it was possible for the mayor and municipal administration to develop their authoritarian methods and to apply them to the project. The position of the alternative groups was exaggerated. They were “demonised” and their portrayal as a real threat to the project was nothing more than a carnivalesque game. The European Report comments that independent Slovenia succeeded in the nineties in completely paralysing the “alternative culture” that had enjoyed such a fruitful existence in the eighties. In this respect it is possible to state that such drastic general (thah such drastic general tendencis) tendencies in the Slovenian cultural policy provided a fruitful terrain for the complete obstruction of the first conceived phase of The European Cultural Month – Ljubljana 97 (from the 1st of March 1995 to the 1st of March 1996). Another tendency or direction was individuated by the experts in the cultural and artistic strategies supported by the Slovenian Ministry of Culture. A turn towards the direction of traditional art and culture or what is understood as the high European humanistic tradition in art and culture. For Slovenia this represents a radical turning point. This tendency – is radically different from the flourishing modern and experimental art and cultural productions in Slovenia of the eighties. According to the European report, the imaginary humanist art tradition is the way in which art and culture (i.e. against modern and experimental production) is redirect in Slovenia. This tendency is clearly reflected also in the programme peaks of the European Cultural Month – Ljubljana 97 conceived after the 1st of March 1996, i.e. after the obstruction of the first phase of the project. This is why articles analysing the European Cultural Month – Ljubljana 97, with reference to the works by Homi Bhabha, Ernesto Laclau, Alain Badiou, Jelica [umi~-Riha etc., recognise that the European Cultural Month – Ljubljana 97 is of strategical, cultural and theoretical importance. Such writings seek to foster the development of critical readings of the general principles of the Slovenian cultural policy and also to encourage the development of new perspectives, options and hypothesis for progressive cultural and artistic strategies in a future Slovenia. 142 EMK – LJUBLJANA 97 EUROPEAN CULTURAL MONTH – LJUBLJANA 97 history of the project, basic principles and framework programme for individual programme spheres 0. HISTORY OF THE PROJECT EUROPEAN CULTURE MONTH AND CANDIDATURE OF THE CITY OF LJUBLJANA The decision on the European Culture Month was taken by the Council of Ministers of Culture of the European Community on 18th May 1990. This is an annual event which can be organised by all European cities of countries based on democracy, pluralism and the rule of law. The Council of Ministers of Culture selects a city with sufficient cultural and organisational facilities and significance for the organisation of this major and demanding cultural project under the auspices of the European Union. So far, the project has been organised in Krakow (1992), Graz (1993), Budapest (1994), Nicosia (1995) and St. Petersburg (1996) while the organiser of the project in 1997 is Ljubljana. The candidature for the project European Culture Month – Ljubljana 97 was proposed by the then city secretary for education, research, culture and sports, Ms Branka Lovre~i~ to be in 1995. The Assembly of the City of Ljubljana discussed the proposal for the candidature of Ljubljana for the European Culture Month in 1995 at its 17th session, held on 19th December 1991, and gave it unanimous support and authorised the City Secretariat for Education, Research, Culture and Sports EMK – LJUBLJANA 97 143 to supervise all relevant activities. With the approval of the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia, the city of Ljubljana applied for candidature at the Council of Ministers on 14th January 1992, but the Council suggested that the candidature of the City of Ljubljana should also be supported by the Government of the Republic of Slovenia. The Government of the Republic of Slovenia discussed the candidature at its 53rd session, held on 4th November 1993, gave its support and took a decision to provide the means for the implementation of the project in 1995 or 1996. The Government of the Republic of Slovenia authorised the Ministry of Foreign Affairs to inform the Council of Ministers of the European Union of the support given by the Government of the Republic of Slovenia to the candidature of the city of Ljubljana for the European Culture Month. The Council of Ministers of Culture of the European Union decided at the session held on 5th November 1993 that the organisers of the European Culture Month in 1995 would be both Nicosia and Ljubljana. But after thorough consideration, Ljubljana asked for the postponement of the candidature to the year 1997 for the following reasons: firstly, at least two years were necessary for the preparation of this project, secondly, the reform of local self-government in Slovenia and local elections in 1994, and thirdly, the media attention would have been dispersed if the organisation had been shared with Nicosia. On 17th June 1994, the Council of Ministers of Culture of the European Union selected Ljubljana as the organiser of the project European Culture Month in 1997. Mojca Kumerdej Chief Coordinator European Culture Month – Ljubljana 97 Ljubljana, 5th April 1995 I. BASIC PRINCIPLES The project of the European Culture Month – Ljubljana 97 should be independent with regard to the programme, finances and organisation and it should include some of the established regular events in Ljubljana as accompanying activities. As an intermediary between local and foreign cultural activity, the project, which would present Ljubljana as a modern urban cultural centre and the capital of Slovenia, would assert the artistic activity of Ljubljana – and Slovenia – and its existing social and cultural network of events on the European scale. The basic objective is for the project to assert and at the 144 EMK – LJUBLJANA 97 same time re-evaluate the intermediary position of Ljubljana and at the same time contribute to the forming of its material infrastructure network according to the example set by European cities (institutions, forms of organisation). With this project, Ljubljana would reflect on and conceptualise invited events from European cultural activity, which would be implemented on an exclusively professional programme basis. Ljubljana is located at the meeting point of various cultural trends which are today not polarised simply in terms of the East-West axis, but also in terms of the outside-inside relationship (the multiculturality of individual national states, independent national culture, etc.). The concept of the presentation and realisation of the project of the European Culture Month – Ljubljana 97 (EMK – Ljubljana 97) would be centred on this dynamic, productive (non-typical) polarity and the level of artistic and cultural activity in Europe. “Integration” into Europe would be implemented through additional urbanisation of Ljubljana and through its policy of an open cultural city which with the internationalisation of its own activity increasingly embraces its inner specific and identity. It is this meeting-point position of Ljubljana which offers the city special opportunities, conditions and insights. Ljubljana is at the same time a meeting point and a bridge, which wishes to become a part of the Western European sphere, but at the same time, it acknowledges its special character – which has not been formed only by the former Eastern European sub(con)text but is also a material product and media effect of a specific artistic constellation. Local contemporary-culture arts activity should establish a dialogue with the “external” European production, while both would enter the process of recontextualisation. As a result, several projects would be carried out in cooperation with international European artistic circles in the form of a coproduction process which would be presented in other European galleries and venues after the finished EMK-Ljubljana 97 project. The other basic direction of the EMK – Ljubljana 97 project is the desire for the event to make a long term contribution not only to the Ljubljana cultural programme but also to its infrastructure, which includes the construction of the Contemporary Arts Centre (proposal by Ms. Branka Lovre~i~) and the renovation of a number of buildings intended for culture. At the programme level, the process of project forming would proceed from principle programme viewpoints to the actual planning of the programme according to individual programme spheres. At the organisational level, the founding of the Programme EMK – LJUBLJANA 97 145 Board (as the highest body for decision-making and forming of the programme) would be followed by the founding of other organisational working bodies and committees for individual events. Written by: Marina Gr`ini} President of the EMK – Ljubljana 97 Programme Council Ljubljana, 5th April 1995 II. FRAMEWORK PROGRAMME FOR INDIVIDUAL PROGRAMME SPHERES Ljubljana, 5th April 1995 LITERATURE – coordinator Tomo Virk Setting 1997 as the year for the European Month of Culture represents an opportunity for the surpassing of regular methods of presentation and exchange of literature, as are known in Slovenia, and at the same time, for a more decisive step forward into the European spheres of literature. Contextually, the programme is based on the need to establish a link between Slovene and foreign literary art and the desire to reach the readership beyond the Slovene borders. The objective of the programme is to assert Slovene literature and the Slovene – particularly that of Ljubljana – spiritual environment in the European horizon, which would also be visibly shaped by the planned events. The establishing of the European network of literary energies would be favourably received not only in Slovenia but also in European cultural circles, for authors from various environments and countries often find that links between them are insufficient and that more attention is paid to the research of “great” literatures and cultures than to the research of those surrounding us, whether this is justifiable or not. 1. The founding of the Emona literary magazine with an international board of editors, which would be published four times a year. The title, Emona, would discreetly point to the millennia of the historical presence of Ljubljana and, significantly, it would at the same time be acceptable (pronounceable) in all European languages. 2. Literary computer network. The collecting of literary texts in a computer network would allow every reader who has access to a modem to appraise the quality of a literary work available and add his or her comment. In cooperation with experts, a computer address would be set up, under which 146 EMK – LJUBLJANA 97 literary texts for reading and possible evaluation could be entered and which would enable all those interested to follow literature of various forms and trends. 3. Final meeting of the associates of the magazine During EMK – Ljubljana 97, a meeting of the most important associates of the magazine is planned in Ljubljana. Each of them would be introduced with his or her reading/speech programme and all of them would participate at a symposium, the precise theme of which will be defined later, but it will concentrate on the specific feature of European culture, particularly in comparison with the USA on one hand and the rest of the world on the other. PERFORMING ARTS – coordinator Toma` Topori{i~ The programme of various spheres of performing arts will be based on specific characteristics of the relevant contemporary Slovene activity in various spheres, which will also serve as the criteria for the selection of guest performances and signing of coproduction contracts. Only in this way can the identity of the entire event be formulated. The programme consists of three segments: 1. Slovene productions The implementation of coproductions and productions would stem from determined interests and conceptual basis. This would encompass all the highest quality institutional and non-institutional partners, who would participate in negotiations with European partners. The programme would be determined by the end of 1995. Possible new performance spaces include the historical part of Ljubljana (the puppet project, ambience project by the Ana Monro theatre), industrial premises (independent productions) and Ple~nik’s Kri`anke. 2. Guest appearances of foreign theatres It would be sensible to have preview shows by major names from various disciplines, which need to be decided upon by the end of this year. The programme envisages one major name from the theatre, one from (new) opera, one from contemporary dance, new relevant names from Eastern and Western Europe and one theatre name from Asia (Japan). As a part of foreign guest appearances, cooperation would be established with the EXODOS Festival of Contemporary Performing Arts, the concept of which corresponds with that of EMK – Ljubljana 97. A special section of the presentation of recent European production would be carried out in cooperation with the Glej theatre and EXODOS. EMK – LJUBLJANA 97 147 EMK – Ljubljana 97 would be a coproducer of a new production within the framework of JUNGE HUNDE, produced by several major European production houses. This demands cooperation with Cankarjev dom, Festival Ljubljana and certain Ljubljana theatres which as partners of EMK – Ljubljana 97 would provide the infrastructure for guest appearances, workshops and preview shows. 3. Symposiums, workshops The programme also envisages the organisation of workshops within various spheres, which would be led by and participated in by foreign and Slovene artists. Results of some workshops would be presented in the form of premieres in Ljubljana and a selection of them would move to other towns. In cooperation with the programme section of Publications/ Congresses/Symposiums and EXODOS festival, a symposium on the phenomena of contemporary performing arts is planned, which would also be participated in by foreign experts. Considering the European orientation of the project, a symposium on lobbying within the European Union for Slovene artists and producers would be organised in cooperation with the department for theatre at the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia, the Dutch theatre institute, ONDA from France and other relevant organisations. FINE ART – coordinator Marina Gr`ini} Contemporary fine art 1. East-West Exhibition; a mixed curator group from the former Eastern Europe would set up an exhibition, presenting and interpreting new Eastern European avant-garde trends from the 1960s and 1970s to the present. 2. Exhibition of contemporary Slovene art in the form of an introspection – establishing of parallels between contemporary Slovene works of art and works from Western Europe; Slovene artistic originals in comparison with those from Western Europe; artefacts from European museums and galleries and also Slovene national and private collections would be presented in a dynamic and polemic dialogue; differences and similarities between Slovene and European contemporary art. 3. Authorial exhibition by two custodians (a Slovene and a foreigner); an exhibition of works by artists from the whole of Europe (Eastern and Western). At the exhibition, not only major but above all conceptually and artistically the most influential names from fine art would be presented, namely, what is here 148 EMK – LJUBLJANA 97 and now (within the entire European context) most topically, provocatively and (multi)conceptually formed. The project would originally be presented in Ljubljana and would move to other European galleries after the end of EMK – Ljubljana 97. 4. Custodians/representatives/critics of a number of European galleries would introduce several highly representative/best known artists from these galleries at a joint exhibition in Ljubljana Older fine art Three projects have been proposed in connection with the National Gallery: 1. Gothic art in Slovakia – in cooperation with the Bratislava National Gallery 2. Cultural ties between Slovenia and Kärnten – from the Romanesque period to 20th century art – in cooperation with the Klagenfurt Landesmuseum. 3. Exhibition contributed by a Western museum. ARCHITECTURE/DESIGN/CITY PLANNING – coordinator Toma` Brate The programme encompasses the following segments: 1. Intensification of activities already in implementation – Renovation of the castle – the finishing of works and the setting up of the exhibition “Urban development in Ljubljana”; – Ljubljana – my city; renovation of Metelkova 2. Exhibition activity – Exhibition at the Ljubljana castle “Urban development in Ljubljana” – Moving of the Ple~nik exhibition to Ljubljana 3. Publications This includes already existing publications which would prepare special issues following an agreement between EMK – Ljubljana 97 and editors; preparation of a photo-monograph, with the emphasis on architecture, and guides on the architecture of Ljubljana. 4. The arranging of “ephemeral settings” For the EMK – Ljubljana 97 project, presently neglected points in the city centre must be arranged. This would be an attempt at the temporary arrangement of settings for activities of EMK – LJUBLJANA 97 149 EMK –Ljubljana 97 in the city centre “gray zones” – the “distribution” of events (and electronic information). 5. Contemporary Art Centre Membership of Europan and with this, access to tender projects; a workshop with ten relevant architects and their students who would work on the project in Ljubljana for a month. 6. International cooperation The opening of institutions by inviting major international lecturers during this time, the implementation of relevant thematic/conceptual coproductions. SERIOUS MUSIC – conceived by Brina Je` CONTEMPORARY SERIOUS MUSIC The project is a unique opportunity to put contemporary music in an equal position to other contemporary arts, as it enjoys in the “developed Western” world. 1. Commissions for Slovene artists Slovene composers would be commissioned to write new works from different spheres. Proposal: a) Two shorter stage musical works with a “medium” number of musicians by choice (not more than the size of a chamber orchestra). Possible incorporation of singing, acting, dance, instrumental section and electronics. b) Three electronic works – independent or with the incorporation of soloists or smaller instrumental sections, possible additional commission, combined with a higher number of musicians: orchestra and (or) choir. c) Three chamber (solo) works which would be contributed to the programme by invited foreign and Slovene ensembles. 2. Concerts of chamber, solo and orchestra music and stage musical events a) Concerts of chamber music With its intimacy and limits, the subtle sound and specific structure of chamber music offers the purest musical pleasure to connoisseurs of music. Slovene names would be presented along with major European artistes. An important role would be played by younger musicians. Proposed concerts: – Rohan de Saram, Marianne Schroeder (violoncello, piano) 150 EMK – LJUBLJANA 97 Both artists rank among the supreme performers of contemporary music and have participated at all major events. The cellist is a member of the Arditti quartet, while the pianist chiefly performs solo. They recently began to perform as a duet. – Ensemble Recherche (chamber orchestra) A top orchestra from Freiburg, specialising in contemporary music – Luisa Castellani (vocal) – Younger chamber orchestras would contribute a large portion of contemporary music to the programme (wind trio, flute quartet, piano duet, etc.). Muzina String Quartet, oboist Matej [arc, violinist Svava Berhardsdöttir, pianists Bojan Gori{ek and Tatjana Ognjanovi~, double bass Boris Kantu{ar and more. – Concert of a symphonic orchestra We would welcome a combination of electronic music, incorporated concert forms with soloists, possibly actors, a vocal group, etc. – Stage musical works Proposal: two shorter performances of experimental stage musical works by Slovene composers, engaging singers, actors and musicians and including electronic music. Guest appearance of a foreign group (concrete proposal will soon be presented). 3. Series of events promoting electronic music Since electronic music is little present in the creativity of Slovene composers and concert programmes, concerts of this kind of music should be accompanied by additional promotional activities. Round table discussions and seminars on the position of electronic music in Slovenia and abroad, the influence and representation of electronic music and new techniques, approaches, programmes and equipment of electronic studios would be organised. A number of experts and representatives of studios would be invited to participate in round table discussion and introduce studio production. Papers must be published in two languages (English and Slovene). The concert part would be partially informative and partially accompanied with the elements of the setting, movement, music theatre, etc. The proposal for the opening of the project: The event would open with a concert of the city bells. Mr Lorenzo is involved with similar projects (additional information is available). The project incorporates all church bells performing a certain “composition”. European cities have employed this kind of opening for events or celebrations of anniversaries. This would be an original way of drawing attention to the event and its incorporation in and dependency on the present moment, place and city. EMK – LJUBLJANA 97 151 ROCK/ETHNO/JAZZ – coordinator Igor Vidmar The programme will include top performers of jazz, rock, ethno and techno music from Slovenia and abroad and would therefore represent an exceptional international attraction for the public and media and of the important characteristics of EMK – Ljubljana 97 in comparison with European months of culture organised in other European cities. At the same time the programme represents a continuation and addition to the already existing regular events and their long tradition – International Jazz Festival, Novi rock, Druga godba. Due to its mass (30,000 to 40,000 visitors, 15-20% of which would come from abroad) and social character, the programme would have numerous secondary economic effects. Programme: 1. a central event would represent a new quality for Ljubljana and Slovenia. A one or two-day open-air festival (Be‘igrad stadium, Sto‘ice hippodrome) would create an event framework, which has been present in Europe for decades. 2. 3-4 medium size concerts in connection with existing regular events (International Jazz Festival, Druga godba), which could be organised in Kri‘anke, Gallus Hall of Cankarjev dom and Tivoli Hall. 3. Showcase – “display” concert by Slovene musicians of new rock in Kri‘anke. 4. Musical stage project by Laibach, the best known Slovene (and Central/Eastern European) international band (Kri‘anke or Cankarjev dom). 5. 12-15 club concerts and events in city streets and squares – project of musical socialising in the city 6. Euro-techno rave 7. Programme of media animation: making of video clips, radio recordings/broadcasts on the music programme of EMK-Ljubljana 97 and Slovene musicians, which would make up a promotion in the Slovene and particularly the foreign media, including satellite TV; the project is envisaged in the cooperation with TV Slovenia and privately owned media. 8. Round table discussion – workshop with international participation on the following subjects: – influence of global media, particularly MTV, on local music production – role of jazz-rock-ethno-techno-popular music in the social and cultural network of central European cities (Graz, Vienna, Prague, Bratislava, Zagreb, Rijeka, Budapest) 10. Programme of establishing a computer information network which would connect halls, clubs, musicians and organisers in Slovenia and elsewhere 152 EMK – LJUBLJANA 97 11. Issuing of presentation publications on the history of jazz, rock, techno and other types of music in Ljubljana and Slovenia. FILM/PHOTOGRAPHY/VIDEO AND MEDIA ART – coordinator Uro{ Prestar Film 1) Premiere of one of the more interesting films in cooperation with the European FIPRESCI academy, which would be attended by a part of the film crew. 2. Organisation of a film school – a workshop led by a major film artist (director, screenplay writer), which would be participated in by students from European academies enjoying a month’s grant and accommodation. 3. Month of European film 4. Short film competition 5. Guest presentation of one of the major exhibitions on the 100th anniversary of film 6. Special issue of Ekran magazine, possibly in coproduction with Maska, Formart and Mzin. 7. Joint project by fine artists and young Slovene directors: artist designs a poster, director makes a short clip. 8. Filming of music clips with local groups under the sponsorship of a major record company and exclusive viewing on TV. Video 1. Authorial presentation of video works. The selection of Slovene and European video production from the period 1995-97 would be entrusted to a foreign selector. 2. Project of Telekinetic Interactive Location set up at various points in the city of Ljubljana. This is audiovideologovision as a part of IntArt – a joint project of Italy, Austria and Slovenia. The project would be carried out on the Trieste-Ljubljana-Vienna axis and would be accompanied with a CD-rom catalogue in place of an ordinary catalogue. The implementation of a part of the project has already started with Rotas-Cyberland, which researches and builds digital models of Ple~nik’s architecture. After an additional processing of structures, this could be finished as an Art Internet project and entered in the internet communication network. 3. Project “Video Information Columns-Sculptures” would inform incidental passers-by of cultural events of EMK – Ljubljana 97 with the help of a touch screen. 4. Symposium “Digital Vision of Speech” would be implemented in the form of interactive television, which represents a simultaneous incorporation of various studios in EMK – LJUBLJANA 97 153 Slovenia and abroad. This could also include certain programmes from other spheres. 5. Special multimedia projects which would be carried out for this event. 6. EMK – Ljubljana 97 represents a unique opportunity to create minimum conditions for becoming acquainted with unknown practices in Ljubljana, such as: interactive, cybernetic and communication art. For this purpose, certain institutions and services (RTVS, FDV, IJS, CD, DTP-KUD) should be linked and equipped with basic technology. EMK – Ljubljana 97 is not supposed to be the main sponsor for this equipment, but it should provide coordination and minimum standard compatibility among the listed and other potential centres. In this way, a public tender for the participation of local and foreign artists and the beginning of continuous work in this sphere would be feasible. Photography 1. Exhibition of an internationally famous artist 2. 2-3 exhibitions of recent European innovative photography 3. 2-3 exhibitions of Slovene photography 4. Workshops and an international symposium on critique and theory in photography CULTURAL AND SOCIAL PHENOMENA NSK STATE, LJUBLJANA – coordinator Miran Mohar The event itself is a synthesis of recent NSK projects, including the conception of the State in Time. It would take place in a specially created collapsable and movable architectural environment which can be incorporated into other environments. The visitor would enter the NSK state through a border crossing and move around the interior of the planet. During the setting up of the NSK State, Ljubljana project, exhibitions, concerts and shows would take place in this environment. The event would be designed in an interactive way, in order to make the space accessible for public use. Lectures by and debates with local and foreign theoreticians and artists are also planned. METELKOVA – coordinator Marko Hren Metelkova is a new location which solves the problem of space by contributing space for the programme of approximately 180 groups and individuals. Eight buildings with 154 EMK – LJUBLJANA 97 a total ground surface of some 9,000 square metres offer sufficient space for numerous studios, rehearsals, galleries, social events, production activities and services. Programme: 1. Presentation of a permaculture entitled “Nature-City”, including a presentation of some ecological and natural science projects in Slovenia (such as [kocjanski zatok multimedia) 2. On the Edge – international symposium on the civil and military 3. Opening of the project Prison Corps, accompanied by the archives Anthropology of Prison; Slovene and foreign artists have been turning prison cells into galleries and living areas for the last year. 4. Festival in coproduction with Trans Europa Halles (association of 18 multicultural centres in Europe); the event would be participated in by all active artists of Metelkova and their guests from TEH centres. YOUTH HANDICAPPED DEPRIVILIGED – coordinator Klaudija Poropat The programme will be formed in cooperation with other programmes of EMK – Ljubljana 97: 1. in cooperation with the fine arts programme – an exhibition of works by the association of painters who paint using their mouths and feet (VDMFK-Vereinigung der Mund und Fuss malenden Kunstler, Liechtenstein) – 2 smaller exhibitions 2. in cooperation with the performing arts programme: – guest theatre performance – guest dance performance 3. in cooperation with the publications/congresses/ symposiums programme: – publication of a special issue of Awola (theoretical magazine for social studies) – series of lectures on handicaps and social studies 4. in cooperation with the film/photography/video and media art programme: – mini film festival on handicaps All listed projects would be coproduced by various local and foreign organisations. GAY CULTURE – coordinator Brane Mozeti~ The aspect of artistic creativity and culture defined by the sphere of different sexual practices and bringing a special expression of gay culture (denoting both male and female homo-eroticism) should also be presented within EMK – Ljubljana 97. EMK – LJUBLJANA 97 155 The relevant programme includes: 1. Artistic and photographic exhibition by artists from Slovenia and abroad 2. Days of film art: films on gay and lesbian subjects from the countries of the former Eastern Europe 3 Three club concerts: appearances of pop and rock bands which explicitly express their adherence to this specific culture YOUTH CREATIVITY – coordinator Katerina Mirovi} Within this programme, the issue of youth creativity is presented as broadly as possible. Apart from the presentations of young artistic groups (Strip Core, etc.), the programme would also introduce the organisational aspect of youth creativity. Apart from the multimedia production and organisational groups, certain types of art specific for youth culture or ignored by cultural institutions (such as strip cartoons and graffiti) would be included in the programme. In the presentation of this kind of art, the location is of extreme importance. The spraying of (a wall at) Metelkova, which would at the same time symbolise the acquisition act, would be highly suitable. Apart from the visual presentation, this part should be accompanied by relevant round table discussions and each organisation should form its own specific programme or presentation concept. An interesting part of the programme would be the setting up of panels in Slovene youth clubs and centres where the programme of similar organisations would be introduced. PUBLICATIONS/CONGRESSES/SYMPOSIUMS – coordinator Emil Hrvatin Planned symposiums: 1. Contemporary artistic production is interdisciplinary. Interdisciplinarity is not revealed only in the crossing of the limits of classic artistic spheres but also in the connecting of art with technology, science and theory. Therefore, to discuss art within the limits of individual disciplines would be excessively narrow, for its widest range is the “historisation” of a certain practice. 2. One of the basic theoretical concepts of the last decade is the notion of Reality. With Baudrillard’s essays on simulacrum and hyperreality, the theory of sociology has arrived at the point where reality can only be described as concealed and hazy. Reality as defined by Lacan and as one of the basic notions of the theory of psychoanalysis has become a concept which is discussed in ethics, aesthetics and cognitive theory regardless of the original paradigm. 156 EMK – LJUBLJANA 97 Izymitiu DQliticnKa a ¦pJl f2 T?V., J ^R n cd i Ulrich Beck Izumitev politi~nega1 To stali{~e je treba ubraniti in precizirati nasproti vsaj trem ugovorom. Prvi~, kdor ukine mejo med politiko in nepolitiko, odvzame s tem tudi podlago svojemu argumentu. ^e je nekako vse politi~no, potem nekako tudi ni ni~esar ve~, kar bi bilo po-liti~no. Ne gre mar tu za to, da se celo nujo politi~nih odrevenelosti po motu šker ne gre ni~ ve~, gre nenadoma zopet vse’ sprevrne v odliko subpoliti~ne gibkosti in razgibanosti? “Spoznanje, da je vse politika”, pi{e Klaus von Beyme, “je zavajajo~e, ~e ga ne dopolnimo s spoznanjem, da je vse tudi ekonomija ali kultura.” Drugi~, se mar subpolitika ne kon~uje ravno tam, kjer se za~enja politika, namre~ tam, kjer gre za “prav{njost”, za klju~no vpra{anje mo~i – voja{ke mo~i, zunanje politike, gospodarske rasti in brezposelnosti? Je torej poudarjanje subpolitike druga~en na~in anti-cipirane pokor{~ine? Tretji~, mar subpolitika ne sega le tako dale~ in `ivi le tako dolgo, dokler je lahko prepri~ana o podpori politike – prava in denarja? Ne bi bilo treba zato argument obrniti: ali razvoj sub-politike ne predpostavlja reaktiviranja politi~nega centra in sistema? Vsiljuje se dvom, da gre pri izrazu “izumitev politi~nega” le Besedilo je prevod VII. poglavja knjige Die Erfindung des Politischen, Suhrkamp Verlag, Frankfurt/M (op. ur.). IZUMITEV POLITIČNEGA 159 Ulrich Beck za pobo`no `eljo, ali {e slab{e: ne gre mar za zarotovanje in prizadevanje, da bi se od mrtvih obudil “etatisti~ni reformni absolutizem” (Thomas Schmid)? Vse te ugovore bomo sku{ali prestre~i in ovre~i s pojmovnimi in tipolo{kimi diferenciacijami politi~nega in politizacije. Politika politike Nasprotje med Vzhodom in Zahodom je bila edina cementacija politi~nega: vloge so bile trdno dolo~ene in vse so obvladovala nasprotja. Normalnost in odstopanje, “vodstvo”, “partnerstvo” in “nevtralnost” so imeli svoje meje zarisane tako v malem, vsakdanjem kot tudi v velikem, svetovnopoliti~nem oziru in so dolo~ali {e tako majhne podrobnosti industrijske, komunalne in dru`inske politike ter tehnolo{ke politike in politike razvojne pomo~i. To je bila ureditev velikega nasprotja in njegovega ovekove~evanja s trojnim u~inkom: napetost, jasne orientacijske mo`nosti in svetovna ureditev politike, ki se je lahko delala za nepoliti~no. ^e si dovolimo primerjavo nebrzdanosti politi~nega z bitjem iz `ivalskega sveta, potem lahko re~emo tole: Lev je pole`aval v `ivalskem vrtu in zehal. Njegovi oskrbniki so mu ~istili kletko in pregledovali njeno varnost in mu v veselje od povsod zgrinjajo~ih se obiskovalcev sem ter tja vrgli nekaj kosov krvavega mesa. [te-vilne bistre glave so to medijsko u~inkovito hranjenje leva, ta politi~ni zoolo{ki cirkus poimenovale z izrazom “simboli~na politika”. Dresura je bila splo{na in vseprisotna. Politika je bila po-litkica. Dramaturgija je bila vse. To, kar se je tako ali tako dogajalo, in njegova javna predstavitev sta potekala po zakonitostih obratne proporcionalnosti: ~im manj{i so manevrski prostori politike in ~im manj{a so nasprotja med strankami, toliko ve~je je {irokoustenje. Zlom nasprotja med Vzhodom in Zahodom je imel za posledico nastanek paradoksne situacije: politika se namre~ odvija {e naprej v starih kletkah. Vendar pa v njih ni ve~ leva! @ivalski vrt se igra – brez leva. Prosto naokrog tekajo~i levi se obravnavajo kot levi iz `ivalskega vrta. In ~e se le-ti sami od sebe ne podajo in zaprejo za re{etke miroljubnosti, ob~utimo to kot narcisti~no obolenje. V Evropi je nastal del nekak{ne politi~ne divjine, neinstitucionaliziran pragozd, pragozd brez vseh institucij, in sicer v vseh vidikih, v vseh sferah politike, celo v tistih, ki so doslej kot nepolitika lahko upale na svojo v glavnem gladko uveljavitev, kot npr. tehnologija, industrija in znanost. Zgoraj smo razlikovali med uradno, etiketirano politiko (po-liti~nega sistema) in subpolitiko (v smislu subsistemske politike). Vra~anje politi~nega onkraj nasprotja med Vzhodom in Zahodom in onkraj starih gotovosti industrijske dobe pa zahteva in upra-vi~uje {e nadaljnje, pre~no razlikovanje, namre~ razlikovanje med 160 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega s pravili vodeno politiko in pravila spreminjajo~o politiko. Prva je lahko povsem ustvarjalna in nonkonformisti~na. Vendar pa se giblje znotraj sistema pravil igre, ki jih dolo~ata na nacionalni dr`avi temelje~a industrijska dru`ba in dru`ba izobilja (ali, kot temu re~emo, enostavna moderna). Nasprotno pa meri pravila spre-minjajo~a politika na “politiko politike” v smislu spremembe samih pravil igre. S to vrsto meta- ali superpolitike je povezano dvoje: po eni strani sprememba sistema pravil igre, po drugi pa vpra{anje, kateri naj bo tisti novi sistem pravil igre, ki bo nadomestil starega. Tudi znotraj enostavne politike – igra skata – imamo celo vrsto bolj ali manj rafiniranih variant soloigre. Z razli~no spretnostjo in nasprotujo~im si uspehom lahko igramo npr. pika, granda, bera~a itn. Toda povsem druga~na situacija nastane, ko je treba spremeniti in zamenjati sama pravila igre, pri ~emer dobimo vi{ek zme{njave takrat, ko se hkrati igra oboje: skat in igra za zamenjavo pravil igre. Igramo z zamenjanim sistemom pravil za spremembo samih sistemov pravil. Eni igrajo {e naprej skat, medtem ko drugi v svoje ogor~enje hkrati poizku{ajo med igranjem skata me{ano izumiti in uveljaviti nova pravila igre. In ravno s tak{nim kri`anjem in prekri`avanjem normalnosti in absurdnosti imamo danes opraviti prav povsod. Igra klasi~ne industrijske dru`be – nasprotja med kapitalom in delom, med levico in desnico, nasprotja med interesnimi zdru`enji in politi~nimi strankami – te~e dalje. Hkrati mnogi zahtevajo in za~enjajo sami preobra~ati sistem pravil igre, pri ~emer pa ostaja povsem nejasno (mi{ljeno v prenesenem pomenu), ali se bo v prihodnje igrala dama, ~lovek ne jezi se ali pa nogomet. S pravili vodena politika in pravila spreminjajo~a politika se medsebojno prekrivata, me{ata in kri`ata. Tako imamo obdobja, ko prevladuje prva, in nato zopet obdobja, ko prevladuje druga. Medtem ko Evropa do`ivlja padec v rigidne, krvave nacionalisti~ne variante igre enostavne moderne, se Amerika podaja na novo celino izuma politi~nega, preizku{a – in pre`ivlja – politiko politike. Razlikovanju med uradno politiko in subpolitiko, ki se ravna po sistemski ~lenitvi dru`be, je torej treba postaviti nasproti razlikovanje med enostavno (s pravili vodeno) in refleksivno (pravila spreminjajo~o) politiko. Podlaga temu drugemu razlikovanju je stopnja, kakovost politi~nega. Formule o politiki politike ali o izumitvi politi~nega, ki meri prav na to, ne smemo nikakor razumeti normativno. Izra`a le to, kar bi se moralo zgoditi, ~e bi postalo resni~no to, o ~emer je povsod govor (tudi v smislu obrambe!) – ne glede na to, ali so to sanje, more ali le ideje na poti svoje uresni~itve. Mi{ljeno minimalisti~no, imamo danes opraviti z realno u~inkujo~o idejo izuma politi~nega – mi{ljeno maksimalisti~no, pa se k njej podaja dru`ba kot celota in njene posamezne skupine. To razlikovanje med enostavno in refleksivno politiko lahko IZUMITEV POLITIČNEGA 161 Ulrich Beck uporabimo tudi za uradno politiko in subpolitiko ter pogoje politizacije, pri ~emer dobimo spodnjo tabelo. Kategorije politi~nega (vodoravno) Kakovost oz. doba politi~nega (navpi~no) Mesto in vrsta politi~nega Enostavna (uporaba pravil) Refleksivno (spreminjanje pravil) Politika politi~nega sistema Simboli~na politika, gospodarska rast, polna zaposlitev, tehni~ni in socialni napredek Reaktiviranje oz. preobrazba dr`ave, razko{~i~enje politi~nega Sub(sistem-ska) politika Enostavna ekspertna racionalnost, prevlada tehnokratskega, birokratskega delovanja; zasebnost Reforma racionalnosti, politi~ni podjetnik, poklic kot politi~no delovanje Pogoji politizacije [trajk, parlamentarna ve~ina, dr`avna pobuda, kolektivno-individualisti~ne re{itve (npr. avto, zavarovanja) Zastoj, blokada in kot ena varianta prizadevanje za konsenz in reforme modernizacij znotraj in zunaj politi~nega sistema Politi~no se – kolikor se obna{a mirno, kolikor ga je mogo~e obdr`ati mirnega – v na nacionalni dr`avi temelje~em razumevanju demokracije, ki ga ima enostavna moderna, odvija izklju~no kot s pravili voden boj strank za krmna korita in krmilne vzvode mo~i, katerega cilji so gospodarska rast, polna zaposlitev, socialna varnost, zamenjava vlade v smislu zamenjave osebja, zamenjave strank. To je, tako se odvija, tako se uresni~uje demokracija. Toda politika v smislu spremembe vladnega sistema, vladne transformacije, samorazkroja vlade navzdol in navzgor, medtem ko se pristojnosti odlo~anja po eni strani prena{ajo na zdru`enja, po drugi pa na globalne akterje – nikoli! Povedano druga~e: politika znotraj strukture in sistema pravil, ki jih dolo~a nacionalna dr`ava, ni odhod v novo de`elo politi~nega, svetovnopoliti~nega, v de`elo 162 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega svetovne dru`be tveganja. Je spor okoli vnov~itve in zavarovanja demokrati~nih in gospodarskih pravil igre nacionalne dr`ave. Ta model politike je vpra{ljiv iz {tevilnih razlogov; nenazadnje zaradi dvojnega inflacioniranja aspiracij: dr`avna politika mora biti pristojna za vse in vsi morajo in ho~ejo biti pri njej udele`eni. Z obstoje~imi, zastaranimi in{titucijami pa to nikakor ne uspeva. ^e pa si pred tem nismo ve~ pripravljeni zatiskati o~i, potem moramo zapustiti okvir politike statusa quo, ga odpreti, raz{iriti, premisliti in nanovo skomponirati; in ravno to je tisto, na kar meri izumitev politi~nega. Enako velja za Evropo, Evropsko skupnost, za svet po koncu hladne vojne, za pri tem odkrito in radikalno izstopajo~a nasprotja med bogatimi in gladujo~imi, sestradanimi de`elami in regijami, za probleme mobilnih reve`ev in politi~nih beguncev, ki oblegajo evropsko trdnjavo, itn. itn. Izumitev politi~nega pomeni ustvarjalno, samoustvarjalno politiko, ki ne kultivira in generira starih nasprotij, ki iz njih ne ~rpa in ostri sredstev mo~i, temve~ snuje in kuje nove vsebine, oblike in koalicije. Mi{ljena ni nikakr{na renesansa politi~nega, ki – ~e naj govorimo s Fichtejem – “postavlja samo sebe”, ki svojo aktivnost razvija in spro{~a iz aktivnosti in se tako reko~ za lase vle~e iz mo~virja pogrezanja. Mi{ljena ni tudi “politika prepri~anja” (Max Weber) ali politika verbalnih opredelitev. Izumitev politike nasprotno potrebuje machiavellisti~no realistiko. Vendar pa se v tem ne iz~rpa, temve~ se bori za prostore, oblike in forume iskanja in tvorjenja stilov in struktur zunaj in znotraj politi~nega sistema. Razko{~i~enje politi~nega Skicirano videnje politikuma moderne v evropskem vakuumu pa ni skregano le z empirijo in teorijo politike, temve~ tudi z vse splo{nej{im izkustvom nemo~i spri~o vedno {tevilnej{ih, nas-protujo~ih si izzivov. Je v podo`ivljajo~em smislu sploh {e mo`no govoriti o pravila spreminjajo~i politiki? Mar ne bi bilo treba nasprotno – kot to najlep{e, najdrasti~nej{e stori Hans Magnus En-zensberger – politi~nemu izdati mrli{ki list? Dr`ava blaginje je – kot se glasi {iroko raz{irjena diagnoza – zaradi svojih uspehov postala politi~no otopela, ~e ne `e kar zadu{ena. Njene politi~ne in socialne institucije niso bile ve~ kos dinamiki gospodarskih sil. Ravno razprave o alternativah – spri~o nara{~ajo~e brezposelnosti, ekolo{kega uni~enja in kroni~no praznih javnih blagajn – v sedemdesetih in osemdesetih letih so v zadostni meri pokazale, kako zelo je dr`avni aparat postal nez-mo`en za gibanje. Tu in tam – {e zlasti pri dajatvah socialnega zavarovanja, ki jih ni bilo ve~ mogo~e financirati – so se v na~rte sistematiziranih mest javne uprave integrirale pobude dr`avljanov za zmanj{evanje stro{kov. Toda gledano v celoti lahko ravno to IZUMITEV POLITIČNEGA 163 Ulrich Beck obleganje obstoje~ega z alternativami velja kot dokaz, da je ta na~in samoosve`evanja dr`avne politike, pa naj bo {e tako zelo za`elen s katerega koli stali{~a splo{nega blagra, gledano z nje-govega vidika bodisi odve~en ali nevklju~ljiv (nonintegrabel), najverjetneje pa kar oboje. Kot se zdi, ga bo teko~a recesija ob prvi prilo`nosti ponovno izvrgla, seveda le z malo{tevilnimi ele-menti. Vzkalilo ni niti to semen~ece spreminjanja pravil, politi~ni sistem pa se je znova skr~il na svoj lastni in dejanski smoter, na zamenjavo politi~nega osebja. “Institucionalna struktura Zvezne republike Nem~ije”, kot pi{e Claus Koch, “povezuje minimum politi~ne mobilnosti z maksimumom fleksibilne stabilnosti. Sprememba bi morala potekati po mrav-lji~nem na~elu: vsakdo nosi po eno pe{~eno zrnce po nekak{nem instinktivnem na~rtu iz starega na novo mesto. Gledano tako je bil prevzem mikroelementov alternativne kulture v politi~ne aparate ob njihovi hkratni izklju~itvi dobra vaja za skorajda brezpoliti~no integracijo Vzhodne Nem~ije v Zahod. To isto dobromisle~o prizadevnost, ki pu{~a vse pri starem, ka`e tudi navidezni nasprotni primer, namre~ razprava o ustavi v novi Nem~iji.” ^etudi v mislih pregledamo te vodilne ideje in teorije, pa dobimo vendarle isto podobo: nasprotja politi~nega sveta, ki vladajo v glavah, strankah, parlamentih, v politi~nih izobra`evalnih in{titucijah, izhajajo iz nastajajo~e industrijske dobe: liberalizem, socializem, nacionalizem, konservativizem. Te politi~ne teorije govorijo o uni~evanju okolja v svetovnem merilu, vendar pa tudi o feminizmu, ekspertni in tehni{ki kritiki in o znanstveni alternativnosti, torej o modernizaciji moderne, in sicer tako kot slepec o barvah. To, kar pogojuje in utemeljuje ta nasprotja v temeljnih ocenah, so razlike v pojmu politi~nega. Vendar pa gre {e za nekaj ve~: s koncem hladne vojne mislimo in delujemo v jezikovnih razvalinah, v katerih za ble{~e~imi besednimi fasadami povsod gnezdijo, se razmno`ujejo in odpirajo nove realnosti. To bi lahko imenovali izumitev politi~nega kot politike statusa quo: norme klju~nih poli-ti~nih in{titucij ohranjamo nespremenjene in zato lahko politi~ne smernice nanovo postavljamo skorajda brez vsake legitimacije, mimo pozornosti javnosti. Pri tem gre za dobesedno razko{~i~enje politi~nega, ki ga omo-go~a zlom polarizacije med Vzhodom in Zahodom in s tem povezane ureditve. To podobo nam zelo natan~no ponazarja arhitektura. Biedermajerske fasade stare zahodne republike se konzervirajo in hkrati se za tem – pod pragom vidnega in kritike – zamenjujejo stene in eta`e, na svojem starem mestu ne ostane tako reko~ noben kamen, nobeno na~elo. Primer voja{ka politika: Zvezna vojska je zvezna vojska (Nato je Nato itn.). Hkrati pa se stara zvezna domobranska vojska (Bundesheimwehr) pretvarja v zvezno svetovno vojsko (Bundeswelt-wehr). Zvezna vojska se “razko{~i~uje”. Ostaja njen biedermajerski 164 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega videz, druga~e pa je le {e zelo malo podobna voja{ki organizaciji z istim imenom. Primer zunanja politika: V konstelaciji med Vzhodom in Zahodom je veljalo predvsem na~elo nevme{avanja v zadeve drugih dr`av. Kdor je – npr. iz moralnih razlogov – zahteval voja{ka posredovanja, je bil – na obeh straneh `elezne zavese – osumljen in grajan vojnega hujskanja. Danes pa (pod pokroviteljstvom Zdru`enih narodov) velja ali domnevno velja nasprotno na~elo vme{avanja iz humanitarnih, moralno-politi~nih razlogov, torej neke vrste pozitivno obrnjena Bre`njeva doktrina nekdanjega Zahoda. Le-ta `igosa samega sebe za {ibkega in strahopetnega, ko v drugih dr`avah ne brani ~lovekovih pravic – kje in kdaj, na podlagi kak{nega neodvisnega sodnega izreka? Ker pomeni ta “obramba” vkorakanje v druge dr`ave, torej napad in vojno, si moramo dovoliti vpra{anje, kako je postal mogo~ ta osni zasuk politike in politi~ne svetovne konstelacije, kako naj se upravi~uje in uporablja v svetu nasilja. Oboje je primer politike politike, pravila spreminjajo~e politike, ki pa se vendarle ka`e kot nepoliti~na, saj se odvija v nespremenjenih in{titucijah z nespremenjenimi imeni. Opraviti imamo torej s paradoksnim primerom pravila spreminjajo~e nepolitike ali celo s politiko nepolitike, kar velja {e posebej takrat, ko kons-tantnost in{titucij in imen slu`i kot kamufla`a, za katero se zamenjavajo vsebine. To velja tudi za druga podro~ja politi~nega in dru`be: za stranke, sindikate, uprave, industrijska podjetja, zasebnost itn. “Izumitev politi~nega” se pogosto odvija neformalno po vzorcu biederma-jerskega razko{~i~enja. Da je to treba v posameznem primeru dokazati in se ne more uporabljati kot empiri~ni alibi, se razume samo po sebi. Vse to izpri~uje neko temeljno stanje stvari, ki ga je z obi~ajnimi enozna~nimi pojmi le te`ko izraziti: spremembo kakovosti po-liti~nega ob nespremenjenih in{titucijah politi~nega sistema, ne-zamenjane elite oblasti in delovanja, torej nedotaknjena sistemska podoba funkcionalno diferencirane dru`be. Ta sprostitev politi~-nega ob nespremenjeni organizacijski dru`bi diagnosticira in komentira bistvo teorije refleksivne modernizacije. Poleg teh zakritih in prikritih oblik izumitve politi~nega obstajajo seveda tudi odkrite oblike. Metamorfoza dr`ave O moderni dr`avi lahko govorimo v nasprotjih: Po eni strani odmira, po drugi pa jo je treba nanovo izumiti. Oboje pa ima seveda zelo dobre razloge. Nemara to niti ni tako zelo nesmiselno, kot se sprva dozdeva. ^e to zdru`imo v formulo, potem lahko IZUMITEV POLITIČNEGA 165 Ulrich Beck re~emo, odmiranje plus izumitev je enako metamorfoza dr`ave. Tako lahko naka`emo, za~rtamo podobo dr`ave, ki si – kot ka~a – sle~e staro ko`o svojih klasi~nih nalog in oble~e novo “ko`o globalnih nalog”. “Politiki so u`aljeni, ker se ljudje vse manj zanimajo zanje,” pi{e Hans Magnus Enzensberger, vendar “pa bi se morali raje vpra{ati, kaj je vzrok temu. Domnevam, da stranke nasedajo samoprevari, da imajo napa~no definicijo politike ... Bistvo dana{nje politike je sposobnost za samoorganizacijo ... To se za~enja `e pri najbolj vsakdanjih stvareh: {olska vpra{anja, najemni{ki problemi, prometni predpisi ... Dr`avi stojijo danes nasproti vse mogo~e skupine, manj{ine vseh vrst, ... in ne le stare organizacije, kot so sindikati, cerkve, javna ob~ila. Tudi {portniki so visokoorganizirani. Homoseksualci, trgovci z oro`jem, vozniki avtomobilov, invalidne osebe, star{i, dav~ni utajevalci, lo~enci, naravovarstveniki, teroristi itn. V na{i dru`bi lahko pomenijo na tiso~e in{tanc mo~i.” “V stari Evropi se je ob~estvo vselej opisovalo po modelu ~lo-ve{kega telesa. Vrh, glava je bila vlada. Ta metafora pa je dokon~no passé. Sredi{~e, ki predvideva, usmerja in odlo~a o vsem, ne obstaja ve~. Mo`ganov dru`be ni ve~ mogo~e lokalizirati, inovacije, odlo~itve o prihodnosti `e dolgo ne izhajajo ve~ iz politi~nega razreda. Nasprotno, {ele ko neka nova ideja postane banalnost, jo opazijo tudi stranke in vlade ... Zvezna vlada je sorazmerno stabilna in uspe{na, vendar ne zato, temve~ kljub temu, ker jo vodijo ljudje, ki se re`ijo iz predvolilnih plakatov. ^eprav po{tni minister dela prav vse, da bi uni~il po{to, pa {e vedno dobivamo pisma. ^eprav se predsedujo~i kancler vede kot slon v trgovini s porcelanom, pa trgovina z Vzhodom uspeva. In tako naprej ... Ta paradoks dovoljuje le eno samo razlago: Zvezna republika Nem~ija si lahko privo{~i nekompetentno vlado, saj konec koncev ljudje, ki nas dolgo~asijo v televizijskih poro~ilih, sploh niso bistveni.” S samoorganizacijo pri tem ni mi{ljen – na to opozarja Hermann Schwengel – “stari liberalni topos svobodnih dru`benih sil”, kajti le-te so se obrnile ravno proti politi~ni aspiraciji dr`ave. “Samoorganizacija natan~neje pomeni ponovno zdru`itev teh svobodnih sil v najglobljih plasteh dru`be, v gospodarski, komunalni in po-liti~ni dejavnosti.” Samoorganizacija pomeni (refleksivno) sub-politizacijo dru`be. “Mesto in subjekt definicije skupnega blagra, specifi~ne tehnike politi~ne mo~i, garanta javnega mira in izzivalnega uveljavljanja politi~ne zgodovine te in samo te dru`be sta potegnjena narazen. Ekonomskim in kulturnim in{titucijam sta prav tako dostopna kot politi~nim.” Na mesto dr`ave delovanja stopi pogajalska dr`ava, ki aran`ira oder in dialoge ter re`ira. “Pogajalska sposobnost sodobne dr`ave je verjetno celo pomembnej{a od hierarhi~ne enostranske sposobnosti delovanja, ki postaja vse problemati~nej{a.” V pozni moderni iztekajo~ega se stoletja “odmira (tradicionalna) dr`ava kot 166 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega šposebno bitje’, kot tvorba suverenosti in kot hierarhi~ni koordinator”. Izraz šodmirati’ pa ne pomeni nujno isto kot izraz šzatajiti’, ki se v raznih variacijah vzdol` in poprek pojavlja v to`bah o “strankarski nejevolji”. Nasprotno, tudi uspeh ubija. Odmiranje dr`ave je pogosto druga plat samoorganizacije, subpolitizacije dru`be, je celo del~ek vnov~ene utopije. Na simboli~no zvedena politika ozna~uje neki vmesni {tadij, v katerem se klasi~ne dr`avne naloge enostavne moderne deloma (na~elno) re{ujejo v go{~avi aktivne dru`be, deloma pa zamirajo, dr`avni izzivi refleksivne moderne pa se sploh {e ne zaznavajo. Dru`boslovci imajo te`ave s pojmom smrti. Da sploh lahko obstaja nekaj takega kot dr`avna kap, je pokazal zlom Vzhoda. Kdor izklju~uje pojem “institucionalne smrti”, spregleduje, s ~im imamo povsod opraviti ravno v teh ~asih epohalnih sprememb: zombi in{titucije, ki so zgodovinsko `e dolgo mrtve, a kljub temu ne morejo umreti – npr. razredne stranke brez razredov, vojske brez sovra`nikov ali dr`avni aparat, ki na {tevilnih podro~jih spravlja in dr`i v gibanju to, kar se tako ali tako dogaja. ^e je resni~no to, da dr`avne naloge odmirajo in je treba definirati in konstruirati nove, potem se nam zastavlja vpra{anje, škako’ in škatere’. Carl Böhret je v tej zvezi predlagal nekaj zanimivega: kriterij “pogajalske sposobnosti” dru`benih interesov. Za ta kriterij namre~ meni, da obstaja tam, kjer so se interesi sposobni samo-organizirati, kar pomeni, da jih v dru`benih in politi~nih arenah artikulirajo in uveljavljajo organizirani akterji. Temu nasprotno pa je za nove dr`avne naloge, naloge, ki jih je treba {ele odpreti, zna~ilno to, da niso pogajalsko sposobne in jih je sploh {ele treba izlu{~iti iz difuzne splo{nosti, jih oblikovati in narediti za predmet uradne politike; npr. kr{enje `ivljenjskih interesov in interesov za pre`ivetje {e nerojenih, sveta kot naravnih soljudi ali oblikovanje nadnacionalne, idealne ter globalne ureditve. “Vsa problemska obmo~ja, o katerih se je med posameznimi skupinami in organizacijami na~eloma šmogo~e pogajati’, se lahko špodru`-bijo’, kar tu pomeni, da jih je – ob sodelovanju dr`ave – mogo~e odpraviti v sistemu multilateralnih pogajanj. To v vse ve~ji meri zadeva tudi pravno oblikovanje, kjer dr`avni akter ohranja prednostno vlogo kontekstnega usmerjanja.” Povedano druga~e, kla-si~na podro~ja simboli~ne politike se lahko izpraznijo, prenesejo nazaj na organi-zirano subpolitiko dru`be. “Vendar pa se vsi tisti aspekti, o katerih se šni mogo~e pogajati’, ker bodisi manjka neposreden partner ali pa partner ne more u~inkovito in ob primernem ~asu zastopati svojega interesa, na-~eloma obravnavajo kot dr`avno-funkcionalne naloge. To velja vselej takrat, ko gre za šmaksimo pre`ivetja’ in ko obstaja domneva o šgeneracijski odgovornosti’ ali o varstvu zanamcev, vendar pa tudi ko gre za špo~asno in neopazno nevarnost katastrofe’. Deregulacije so tu mo`ne na kratek rok in le za ceno katastrof. Dr`ava IZUMITEV POLITIČNEGA 167 Ulrich Beck se zato na tem podro~ju posve~a dru`beno sprva nekonkuren~-nim temam – npr. v ekologiji. Za ta namen si lahko lasti procesni monopol. Dr`ava mora dopu{~ati in hoteti, da ji vsakokratna dodeljena naloga ne pripada za vselej, temve~ se vedno znova odpravlja (torej špodru`blja’) s konstituirajo~imi se konkurencami.” Pri tem ne gre le za predefiniranje dr`avnih nalog, temve~ za radikalno vpra{anje tega, ali niso nemara dolo~ene navidezno “ve~ne” naloge in zanje pristojne in{titucije postale zastarane. Refleksivna politika torej ne pomeni le izumitev, temve~ izpraz-njenje politi~nega. Ali ~e se izrazimo povsem odkrito: umor in{titucij – kako naj umorim mrtve? Ali sodi npr. vojska k bistvu dr`ave (kot ho~ejo to dokazati vse teorije dr`ave od Hegla preko Maxa Webra pa vse tja do Carla Schmitta), je vsekakor vpra{ljivo in mora v dobi ambivalentnosti tudi postati vpra{ljivo. Vidimo torej, da ne gre naprimer za zavzemanje za nove dr-`avne naloge znotraj starih oblik. Nasprotno, bistvo argumenta je, da ta nova naloga dr`avo obenem sili v novo obliko opravljanja nalog. Dr`ava mora prakticirati samoomejevanje, vzdr`nost, opustiti monopole in za dolo~en ~as osvojiti druge. “Operacijskim pogojem visokodiferencirane sodobne dru`be ne ustreza niti šlaissez faire’ dr`ave kot no~nega ~uvaja niti avtoritativno vseob-segajo~e na~rtovanje intervencijske dr`ave ... Cilj je konstrukcija tak{nih dejanskosti, v katerih bo prostor tudi za konstrukcije dejanskosti drugih sistemov. Spri~o interno ne ve~ nadzorljivih eks-ternosti gre za samoomejevanja izdiferenciranih funkcijskih sistemov s procesom nadziranja (supervision), v katerem se perspektiva vzajemnih intervencij – npr. politike v znanost, znanosti v politiko – dopolnjuje s perspektivo izumitve medsebojno zdru`-ljivih identitet.” Tretja pot v dru`bo dr`avljanov: Kaj bo nastalo iz strank? Velike politi~ne stranke v zahodnih demokracijah – dolgo ~asa blagovna znamka uspelega povezovanja razli~nih interesov in stali{~ dr`avljanov – so v zadnjih letih dramati~no pri{le na slab glas. Vse ka`e, da se bli`a pravi vihar: stranka nevolivcev je v vseh “participativnih demokracijah” edina stranka, ki bele`i ob~uten porast svojega ~lanstva. Sledijo ji desni~arske ali celo skrajno des-ni~arske stranke, ki volivce bolj ali manj odkrito pridobivajo z razpihovanjem sovra{tva in gonje proti tujcem. Med etabliranimi konkuren~nimi strankami ne deluje ve~ igra mo~i, pri kateri so vlo`ki, izgube in dobi~ki enako ni~ (Nullsummenspiel): Izguba mo~i vladnih strank se ne izra`a ve~ v porastu {tevila glasov opozicije. V skoraj vseh zglednih demokracijah imamo nasprotno opraviti z nekak{nimi dvojnimi krizami: Vlade in opozicija, ki si 168 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega prizadeva za njihovo zamenjavo na oblasti, se soo~ajo z izgubo glasov, bolehajo in se pogrezajo v vse ve~jo krizo. Svojo vlogo pri~enjajo igrati izra~uni {ibkosti. Pozornost se ne posve~a ve~ temu, da bi se konkurent prehitel in prekosil z obljubami in nagradami, temve~ temu, da bi se razse`nosti kriz in {kandalov obdr`alo pod ravnjo zatajitve in odtegnitve zaupanja, ki pesti nasprotnika. Volitve se ne dobivajo s podpornimi ve~inami, torej s tem, da ena stranka predstavi bolj{e kandidate in programe, temve~ s tem, da z razse`nostjo svojih {kandalov in svoje zatajitve manj pove~a potencial nevolivcev kot konkuren~na stranka. O razlogih za tak{en razvoj `e lahko slutimo nekak{en konsenz: Stabilnost strank je med drugim temeljila na njihovi pripadnosti medsebojno sorazmerno jasno razmejenim in za stranke izra-~unljivim socialno-moralnim okoljem (v Zvezni republiki Nem~iji npr. socialdemokratsko, klasi~no delavsko in sindikalno okolje in katoli{ko okolje, s katerim sta lahko ra~unali stranki unije). V tak{-nih pogojih je bilo mo`no na pokonci postavljeno metlo postaviti klobuk in volilo se je zanjo. Povedano druga~e, velikim strankam ni bilo treba vzpostavljati konsenza, lahko so ga odpoklicale, kar {e zlasti velja za elementarna temeljna vpra{ana velike in majhne politike. To seveda ni omogo~alo le poti v oligarhijo strank, nad katero se zdaj na splo{no tarna. Omogo~alo je tudi jasno kon-trastiranje programov in kandidatov po stereotipni levo-desni shemi, pri kateri so vsi, tako reko~ vnaprej vedeli, koga so volili. Povedano druga~e: to je bila ureditev v smislu ali-ali, ki jo zdaj zamenjuje in ukinja ureditev v smislu ina. Od zunaj je grozil skupni sovra`nik in ideolo{ki tekmec, ki je hkrati stabiliziral notranja nasprotja. Pojmovanje dinamike stare Zvezne republike Nem~ije v lo~enosti od Nem{ke demokrati~ne republike in obratno je bilo v tem smislu napa~no. Ti dve nem{ki dr`avi sta `e od samega za~etka tvorili nekak{no “prirojeno nasprotje”, nekak{no negativno enotnost, namre~ enotnost, znotraj katere je bilo mogo~e z vidika voja{ke konfrontacije med Vzhodom in Zahodom uveljavljati in organizirati notranjepoliti~no opozicijsko shemo “levi~arstva in desni~arstva”: druga za drugo sta utele{ali protidr`avno opozicijo. NDR ni bila le dr`avno, temve~ tudi “notranjepoliti~no” anti-ZRN in ravno tako je bila ZRN proti-NDR, kar je tako tu kot tam dolo~alo in polariziralo politi~ne konflikte. Tudi v tem smislu – in ne le z vidika jezika, kulture in skupne zgodovine – je bil razcep vselej irealen. Ker je bil Vzhod utele{enje “levi~arskega eksperimenta”, hkrati pa je imel v voja{kem konfliktu med Vzhodom in Zahodom pozicijo sovra`nika, je bilo levi~arsko politiko in kritiko na Zahodu mogo~e zelo enostavno strangulirati in stigmatizirati s sumom, da v najbolj{em primeru naivno opravljata nasprotnikovo stvar. Kritika sistema je spadala `e skoraj v pristojnost proti{pijona`e, in zato sploh ni zahtevala resnega ukvarjanja. V tem prekrivanju Vzhoda in Zahoda z levi~arstvom in desni~arstvom sta se demokrati~no in IZUMITEV POLITIČNEGA 169 Ulrich Beck voja{ko razmi{ljanje in jezikovna igra medsebojno pome{ala in izigravala drug proti drugemu. To stanje stvari zelo dobro odseva lapidarni stavek, s katerim se je v Zvezni republiki Nem~iji o{tevala socialisti~na opozicija: “Potem pa pojdite vendar tja ~ez.” V shematiko Vzhoda in Zahoda ujeta razprava je torej v razdeljeni Nem~iji potekala v precepu dr`avnega utele{enja vsakokratne sistemske opozicije onstran `elezne zavese s tole posledico: socializem NDR je bil po eni strani nekak{no nakovalo, na katerem se je lahko tolkla levi~arska politika na Zahodu, po drugi strani pa je bila opozicija na Zahodu levi~arska in se je bila v tem oziru prisiljena razmejiti od stalinisti~ne NDR, obenem pa braniti tudi levo usmeritev NDR pred “imperialisti~nimi sovra`nostmi” pozno-kapitalisti~nih “kriznih mened`erjev”.* Ta zakon protidr`avne opozicije je pokazal svoje sledi v interni opozicijski politiki. SPD je postala “dr`avotvorna” {ele po svoji godesber{ki prisegi na zahodni zavezni{ki sistem in njegova gospodarska pravila igre. Tudi socialno-liberalna reformna politika se je morala stalno boriti proti sistemati~no podpihovanemu sumu, da na~rtuje NDRizacijo Zvezne republike Nem~ije. Svoja jadra je lahko razvila {ele pod zahodnim praporom (vklju~itev v NATO, {vedski model, demokrati~ni socializem).** ^etudi se tak{na ureditev in mehanika tega ali-ali, ~e se ozremo nazaj, dozdeva {e tako nenavadno zlikana in nagubana, pa ima vendarle veliko prednost, ki bi jo bilo treba danes `e skorajda poveli~evati: ponujala je tisto prisilno stabilizacijo igre politi~nih sil, ki jo nepreglednost ina, ki danes vlada povsod, ne more ve~ zagotavljati. V dobi ina ne postajata vse bolj neverodostojna, skurilna le medsebojno razmejevanje in profiliranje strank, vzporedno s tem ** V tem nem{ko-nem{kem precepu je bila intelektualna opozicija stare Zvezne republike Nem~ije hitro proti šZa’, in to je takrat pomenilo: analiza kapitala, socialisti~ni modeli, ki so se iz kljubovanja proti izena~evanju z NDR vselej pretehtavali in utemeljevali le pav{alno in nikoli na podlagi dejanskega ukvarjanja z realno obstoje~imi mo`nostmi barbarskega socializma. Tako je levi~arska inteligenca Zvezne republike Nem~ije prav tako malo resno jemala analize totalitarizma pri Hannah Arendt kot tudi obto`be Sol`enicina, Bulgakova, Mandel{tama ali izpovedi Arthurja Koestlerja. Medtem pa je vsak strel, ki je padel vzdol` zida, priletel v srce marksisti~nega humanizma. Zato ni te`ko predvideti, da te grenke potla~itve na teorijo ponosnega razumni{kega in protestnega socializma niso ravno najbolj{e izhodi{~e za za~etek in nadaljevanje nujno potrebnega dialoga z bole~imi izku{njami vzhodne Evrope. ** Najpozneje zdaj, gledano nazaj, lahko in moramo re~i tole: Kdor bi hotel prou~evati, analizirati Zvezno republiko Nem~ijo, bi moral prou~evati in analizirati tudi NDR in obratno. Osredoto~anje le na en, navidezno samostojni del (medtem ko je bil drugi bolj ali manj politi~no konformno izklju~en) je {olski primer ujetosti dru`bene vede v samoumevnosti njenega “predmeta”. To ne velja le za marksisti~no sociologijo vzhodnih kadrov, temve~ na druga~en, podtalen na~in tudi za zahodnonem{ko sociologijo. Ne poznam namre~ nobene knjige, nobene analize politi~ne scene v Zvezni republiki Nem~iji, ki bi se nana{ala na protidr`avno opozicijo v NDR in sistemati~no obdelala vpliv tega dr`avno mejo presegajo~ega nasprotja na socialno in politi~no dinamiko obeh dr`av. 170 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega postaja namre~ zaradi procesov individualizacije vse te`avnej{e tudi njihovo dodeljevanje nazorskim skupnostim v dru`bi in politiki: To, kdo pri kateri temi in katerem kandidatu zakaj in kako voli, ne sledi ve~ nobeni predvideni, vnaprej izdelani shemi. Indi-vidualizacija od znotraj navzven destabilizira sistem velikih strank, ker ukinja njihovo tradicionalno povezanost (z dolo~enimi dru`-benimi skupinami - op. pr.), jo dela odvisno od odlo~itev ali, gledano z vidika stranke, odvisno od njene vzpostavitve, kar je pri vsej razpr{enosti interesov, mnenj in tem isto, kot ~e bi sku{ali paziti vre~o polno bolh. Vsi ti radikalno spremenjeni osnovni pogoji – ukinjanje vnaprej izdelanih politi~nih kalupov konsenza, s katerimi se lahko v politiki trguje in pogaja, izguba poenotujo~ega idealnega sovra`nika in zabrisavanje enozna~nosti, ki so opredeljevale levico in desnico – povzro~ajo tudi tu povratek negotovosti. Velike politi~ne stranke se zdijo kot dinozavri izzvenevajo~e industrijske dobe, v kateri je vladal ali-ali razreda, nacije in napredka. So muzeji, ki so – {e – na oblasti. Ne nazadnje zato, ker sistem strank ni neposredno od-poklicljiv in so stranke povsod zasedle in dr`ijo oblast. Kajti uspelo jim je izvotliti delitev dr`avne oblasti in si polastiti pravosodje, parlamente in ministrstva. “Stranke,” kritizira Dieter Grimm, “medsebojno kooperirajo v razli~nih vlogah.” In kljub temu jih lahko ~aka brechtovska usoda, da si bodo – po potrebi – morale izbrati drugo dru`bo. V tem smislu je bil primer Italije napreden. Prikazana povezava med odpravljanjem in novim ustvarjanjem dr`ave bi imela seveda tudi odlo~ilne posledice za interesne in strankarske organizacije v liberalnih demokracijah. Premaknitev dr`avnih nalog – preusmeritev organiziranih interesov nazaj v dru`bo, postavitev neorganiziranih interesov, ki vendarle ogro`ajo ali varujejo skupni blagor, za centralne naloge in koordinate po-liti~nega sistema – bi lahko revitalizirala politi~no politi~nega sistema. Vendar pa je ta realna utopija nemara obsojena na neuspeh `e samo zato, ker spada v primer, na katerega se nana{a: izhaja iz globalnega interesa, za katerega je v vladajo~i oligarhiji strank komajda mogo~e zbrati dovolj mo~i za njegovo uveljavitev. Njena uresni~itev bo mo`na le toliko, kolikor se bo uveljavilo to, kar se zarisuje kot {e povsem neverjetna varianta: tretja pot v dru`bo dr`avljanov. Da bomo dosegli okrepitev plebiscitarnih elementov, nam sploh ni potrebno ubrati v Nem~iji tako zelo priljubljene ustavnopravne kraljevske poti (uvedba referenduma itn.). Na to pot lahko namre~ stopimo tudi posredno s strukturno demokratizacijo politi~nih strank in drugih velikih organizacij industrijske dru`be (sindikati, podjetni{ka in poklicna zdru`enja itn.), pri ~emer pa ta pot – mi{ljena do konca – ne pomeni ni~ drugega kot njihovo razko{~i~enje. To pomeni, da se – ob ohranitvi in skrbi za konstantnost fasade – od znotraj izpraznijo in preuredijo. To bi bilo na dolo~en na~in inverzija IZUMITEV POLITIČNEGA 171 Ulrich Beck simboli~ne politike. ^e se tam dela dim, da bi se simuliral ogenj, se tu demonstrira konstantnost, da bi se participativno razko{~i~ilo stran-karskopoliti~no “posedovanje dr`ave”. Za to potrebne elemente vna{a v razpravo v zadnjem ~asu celo zvezni predsednik. “Pri nas,” pravi Richard von Weizsäcker, “ni poklicni politik na splo{no niti strokovnjak niti diletant, temve~ univerzalne`, ki ima posebno vedenje o tem, kako poraziti po-liti~nega nasprotnika.” Njegov predlog je zato naslednji: ve~ja udele`ba volivcev pri imenovanju kandidatov. Claus Offe stori {e bistven korak dalje in zahteva, naj bi na volilne liste strank postavljali tudi ljudi, ki niso ~lani strank in bi jim celo z dolo~itvijo kvot pomagali priti na oblast. Cilj teh in drugih navidezno nepomembnih na~rtov in elementov znotrajstrankarskih sprememb (npr. posredne volitve kandidata za slu`bo kanclerja) je strankarski kartel narediti prepusten za dr`avljane in dr`avljanke, za strokovno vedenje in nove ideje. V isto smer merijo tudi znotrajstrankarska frakcioniranja, ki potekajo vzdol` obetavnih klju~nih tem (`enske, okolje, socialna politika, renacionalizacija), ki omogo~ajo medstrankarsko sodelovanje. ^e domislimo ta razvoj, potem postane isto druga~no. [e naprej obstajajo~a strankarska imena in organizacije se polnijo z novimi vsebinami, ki strankarstvo strank ukinjajo v njihovi stari shematiki. Na ta na~in bi bilo mogo~e (~e individualizirana dru`ba ne bo velikim strankam ob prvi naslednji prilo`nosti naklonila hitrega konca) transmisijsko jermenje oblikovanja politi~ne volje odpreti za subpoliti~no dru`bo dr`avljanov. Podobno lahko mislimo tudi za razko{~i~enje sindikatov, zdru-`enj podjetnikov, zdravnikov, in`enirjev itn., njihovo odpiranje za nove teme ter prepletene interese in izzive. Obleganje nase naravnanih in{titucij z alternativami je lahko uspe{no le toliko, kolikor se na ta na~in od spodaj navzgor pove~a in zagotovi prepustnost. Ta podoba nergavih, pluralnih zbiralnih strank, ki izgubljajo svoj profil in se odpirajo za~asnemu, tematsko specifi~nemu in od oseb odvisnemu oblikovanju konsenza, ki razvijajo podforume, ki raznolikosti interesov dr`avljanov na vseh ravneh dru`be ponujajo mesta za njihovo izra`anje in soo~anje ter sodelovanje pri odlo~anju, seveda predpostavlja vzporedno krepitev in razvoj neodvisnosti in{titucij velike javnosti (televizija, radio, dnevni tisk). Ni potrebno le to, da se zmanj{a dostop strank do tega vzvoda ~etrte mo~i in intenzivira soudele`ba dr`avljanov. Pomembno je tudi, da se (sorazmerna) neodvisnost javnopravnega sistema obvaruje pred njegovo smrtjo zaradi komercializacije in razdrobitve. Skupno delovanje skupin dr`avljanov in javnosti mno`i~nih ob~il je (ne da bi napak poenostavljalo komplikacije) na dnevni red politike postavilo teme globalne ogro`enosti. Le s tak{nim skupnim delovanjem bo mo`no oblikovati in kriti~no spremljati tudi demokraciji prijazno spremembo strankarske panorame in dr`avnih nalog. 172 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega Povedano druga~e, demokratizacija kritike, ki bo postala mo`na v dru`bi tveganja, pomeni, da morata nujna pozornost in enoz-na~nost kritike v protiigri vlade in opozicije popu{~ati, ~e naj kritika in tudi radikalna kritika ohranjata in razvijata svoja merila in svoje mesto v javnih mno`i~nih ob~ilih. Antidr`avni nacionalizem? Leto 1989, leto ina, je hitro zbledelo. Renesansa politi~nega, ki izra{~a iz ru{evin vzhodnega bloka, na grozljiv na~in potrjuje Carla Schmitta. Emancipacija izpod komunisti~nega centralizma, njegovo razbitje in razkosanje temelji na revolucionarni sili etni~nih diferenciacij in nacionalizmov, za katere se je menilo, da so mrtvi. Sklep je tale: Opraviti nimamo s koncem, temve~ z zamenjavo podob sovra`nikov. Na mesto starega velikega sovra`nika, komunizma, stopa mno{tvo nacionalnih konfliktov s potencialno vojno razse`nostjo. Jugoslovansko dramo je treba resno jemati kot bliskanje pred pravim neurjem, ki se pripravlja nad ozemljem nekdanje Sovjetske zveze ter ogro`a Evropo in ves svet. Vendar pa ravno ta ogro`enost ka`e, do ~esa lahko pripelje splo{na miselna togost. Opraviti imamo z vojnami in izbruhi nepredstavljive brutalnosti, vendar tudi – {e! – z nacionalizmom, katerega podobe sovra`nika se, prvi~, ne usmerjajo navzven, temve~ navznoter, in ki, drugi~, gledano z vidika zgodovine, temelji na sintezi naroda in samoodlo~anja. Nacionalizem, ki pljuska v Evropo nekdanjega Vzhoda, ~rpa svojo zgodovinsko silo in legitimnost iz zmage nad komunisti~no centralno oblastjo. ^e naj se izrazimo ostreje, potem lahko re~emo, da komunizma ni odpravil Zahod, temve~ zatirani nacionalizmi. Iz te zmage se poraja in napaja skrivnost nacionalisti~ne fascinacije, ki grozi, da bo z novimi strahotami ponovno utopila Evropo v njeni lastni krvi. Wir sind das Volk! /Mi smo narod!/ Wir sind ein Volk! /Mi smo en narod!/ To so bili stavki, ki so privedli do padca berlinskega zida. Simptomati~no je – gledano z vidika Zahoda: grozljivo – stopnjevanje, ki prihaja do izraza, izbruha v zamenjavi dolo~nega ~lena šdas’ z nedolo~nim ~lenom šein’. Zaleta in skoka, grundiranja demokracije in izpraznitve v nacionalizmu z besedami ni mogo~e bolj jedrnato in neposredno izraziti. Beseda šdas’ je izra`ala demokracijo in obnovo NDR. [ele beseda šein’ je zru{ila oboje: NDR in socialisti~no utopijo. Prav tako zanimivo je tudi zaporedje: Ne šein’ Volk, temve~ šdas’ Volk je premagal urok nemo~i, je na{el pogum za zavzetje ulic. Nekateri zahodni opazovalci so se zgrozili, ko so videli, da je besedo šdas’ pregazila beseda šein’. Vendar pa se je ta zgro`enost kaj kmalu izgubila v navdu{enosti nad dogodki. [ele postopoma je postajalo jasno, da besede šein’ ne bo mogo~e tako enostavno spremeniti nazaj v besedo šdas’. V vzhodnonem{- IZUMITEV POLITIČNEGA 173 Ulrich Beck kih izgredih proti tujcem {e vedno odzvanjajo poporodni popadki antidr`avnega “nacionalizma”, ki ~rpa svojo avtoritarno avtoriteto iz stavka šWir sind ein Volk’. To je, povedano druga~e, etni~ni obrat in obarvanje na~ela samoodlo~be, ki delata nacionalizem za Evropo po koncu hladne vojne za tako zelo usodnega. To na~elo, ki ga mnogi blatijo kot relikt starodavne me{~anske etike in me{~anske dru`be, ga zasmehujejo kot goli videz v ideolo{kem prepletu sistemov, se zdaj po koncu in s koncem voja{kih blokov izka`e za oster, dvorezen me~ v notranjih odnosih in odnosih med dr`avami Evrope in sveta. To, kar so prej zmogle le vojne (premikanje meja med dr`avami, uni~enje ravnote`ja mo~i celotne hemisfere), je danes na povsem miren in u~inkovit na~in mo`no tako, da etni~ne skupine in posamezne dr`avne enote znotraj ve~jih dr`avnih tvorb izto`ijo in uresni~ijo demokrati~no izvirno pravico do samoodlo~be. Raz-dru`itev ^e{koslova{ke je zaenkrat zadnji tak primer. S tem pa je povezano {e nekaj drugega. Vsaj z vidika izvora gre tako reko~ za neke vrste neonacionalizem z navznoter obrnjeno podobo sovra`nika, ki ga lahko spet pregazi agresivni, ekspanzivni neonacionalizem. To se nakazuje povsod tam, kjer – tako kot v Srbiji – stalinisti~no-nacionalisti~na reakcija poizku{a izgubljeno ponovno osvojiti z uporabo voja{kih sredstev. Mno-gonacionalnost na Vzhodu in posledi~no tudi zahodna Evropa se soo~ata z gro`njo “neosovjetske zveze”. To je tipi~na reakcija na uspehe nacionalisti~no-versko obarvanega separatizma, ki je iz-podkopaval asimilacijske poizkuse v komunisti~nem centralizmu. Seveda pa se lahko to zelo zlahka izka`e le za eno od {tevilnih vmesnih oblik, ki jih zamenjujejo novi avtoritarno-diktatorski re-`imi. ^e upo{tevamo, kako hitro po`re revolucija svoje star{e, potem za to govorijo strah vzbujajo~i simptomi. Onkraj levice in desnice Poizkus uporabe kategorij “levo” in “desno” na to zgodovinsko razpr{enost ponazarja “pojmovno solato”, ki jo je pripravila zgodovina: Ali je prevedba komunisti~nega sistema v kapitalisti~ni “levi~arski” ali “desni~arski” projekt? Ali je s tem povezan upor, torej ohranjanje “pridobitev ostanka socializma” “konservativno” ali “progresivno”? Ali tisti, ki moti in uni~uje levi~arsko grobno ti{ino, medtem ko neusmiljeno razkriva perverzije socializma v vseh njegovih oblikah, {e vedno opravlja stvar “razrednega sovra`nika” ali pa `e opravlja nalogo “postsocialisti~ne levice” in utemeljuje njeno vlogo v prihodnji Evropi? Levi~arska in desni~arska politika sta v stari svetovni ureditvi imeli svojo klasi~no klientelo, lastne jezikovne oblike, rde~e cunje, konstelacije zavezni{kih partnerjev, nasprotnikov in blama`, v 174 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega katere se je lahko vstopalo namerno ali nenamerno in z vnaprej predvidenimi efekti. V enakem obsegu namre~, v kakr{nem pokajo strune tega klavirja, postaja tudi glasba, kljub enaki perfekciji prstne spretnosti, kljub istemu notnemu zapisu, vse manj glasba. Politika postaja – z izgubo leve-desne orientacije – nemi film, ali ~e smo natan~nej{i, zvo~ni film, pri katerem je izpadel zvok. Premikamo usta, udarjamo na tipke, pa kljub temu ni~! Imamo nemara v Evropi {e staro panoramo strank industrijskih dru`b ali pa se `e ka`ejo znaki in znamenja tega, da bo v prihodnjih letih pri{lo do njenega erodiranja, ki jo bo na~elo vse tja do njenih najve~jih globin? Bo torej refleksivna modernizacija podobna dolgotrajnemu potresu, ki bo spremenil “strankarsko geologijo”? Je nemara celo ves nemir, ki nam `e danes jemlje dih, le zati{je pred viharjem? Ali pa velja to, s ~imer se dosega ravno nasprotno: ker ljudje izgubljajo to zadnjo oporo levo-desne ureditve, restavrirajo ravno to levo-desno ureditev? Morda ima ta metafora kraja dejansko nenadomestljive prednosti: Velja vselej in povsod, njen prenos na politi~no je zgodovinsko ugla{en in izglajen, (preobremenjujo~o) kompleksnost prire-zuje bipolarno, torej tako, da je delovanjsko zmo`na, dragocenost, ki svojo vrednost pove~uje ravno s propadom svetovne ureditve. Relevantnost in signifikantnost levo-desne sheme v zaznavanju ljudi potrjuje empiri~na politologija. Toda najbr` so anketiranci na istem kot politolo{ki anketarji: nimajo nobenih alternativ. V tej svoji zbeganosti si pomagajo s pojmovnimi berglami preteklosti, katerih neprimernost in zastarelost `e tudi sami dobro ~utijo. Metafora politi~ne levice-desnice, ki se je rodila z me{~ansko dru`bo, je br`kone nepremostljiva, razen ~e je ne “detronizirajo” alternative. Politi~ne in konfliktne koordinate prihodnosti so bile ume{~ene in spravljene v treh dihotomijah: varno-nevarno, znot-raj-zunaj, politi~no-nepoliti~no. Pri tem gre za tole “odlo~ilno vpra{anje”: “Kaj meni{, prvi~, o negotovosti, drugi~, o tujcih, tretji~, o mo`nosti oblikovanja dru`be?” Zakaj ravno ta in ne kak{na druga “odlo~ilna vpra{anja” in nasprotja? Zato, ker imajo z vidika tu razvite teorije ve~je mo`nosti uveljavitve, oziroma ~e smo natan~nej{i, ve~je mo`nosti stilizacije in insceniranja kot druga. Kajti ta vpra{anja so odlo~ilna in niso, denimo, nekak{ne interne zakonitosti in karakteristike omenjenih dimenzij in kategorij. Na podlagi orisane teorije refleksivne modernizacije lahko upravi~eno predpostavljamo, prvi~, da se bodo lahko tudi v prihodnosti uspe{no vodile nacionalisti~ne proti-modernizacije, drugi~, da bo napredovanje samouni~enja poglabljalo konfliktno lo~nico med varnim in nevarnim, in tretji~, da bo “konflikt dveh modern” politi~no in subpoliti~no {ele pokazal in razvil vso svojo brizantnost. V pomenu nasilnega zoperstavljanja med zunaj in znotraj, med mi in oni za prihodnost je zelo malo presenetljivega. Za postavitev IZUMITEV POLITIČNEGA 175 Ulrich Beck tak{ne prognoze skorajda ne potrebujemo teorije refleksivne modernizacije (spri~o nacionalisti~nih vojn in groze~ih migracijskih gibanj v Evropi). Razlog bi lahko veliko prej iskali v škako’. Kjer propadajo in{titucije, se ~ez delujo~e usujejo plazovi mo`nosti. V enakem obsegu nastaja nepote{ljiva potreba po enostavnosti in novih rigidnostih. ^e niso na voljo alternativne in{titucije, ki omo-go~ajo in razbremenjujejo delovanje, se za~enja beg v ma{karado starih gotovosti. Le-te se morajo tako reko~ obuditi iz svojega izginotja. Temu slu`ijo “kostumiranja” (v povsem dobesednem pomenu), ki kombinirajo dvoje: dodeljenost (kot najmo~nej{i protistrup proti dezintegraciji) in vzpostavljivost. Kajti te praznine ni mogo~e zapolniti na druga~en na~in. To pomeni, da ne do`ivljamo renesanse ljudstva, temve~ renesanso njegove inscenacije (ali inscenacijo renesanse ljudstva). Leta postaja vse mo~nej{a, saj so drugi na~ini spremembe blokirani, nacionalno pa – ~etudi zveni to za marsikoga {e tako grenkobno – oddaja mamljivi vonj samoodlo~anja. Pri tem pa se lahko razli~ne mo`nosti protimodernizacije dopolnjujejo, me{ajo, prekri`avajo, krepijo in si medsebojno konkurirajo. Kaj pomaga opozorilo na inscenirano naravo neonacionalizma? Ali neonacionalizem izgublja svojo nevarnost? Ne, vendar pa postaja bolj nemo~en, heterogen, za~asen, nestabilen, dobiva tako reko~ postmoderne poteze in s sebe sla~i fatalnost, demoni~nost, ki zavaja v anticipiran sonacionalizem. Ta neonacionalizem, ki ga je mogo~e dolgoro~no uspe{no inscenirati, je po{ast, ki, ~e ho~e delovati kot po{ast, potrebuje tako kot druge po{asti svoje mesto na televiziji in mirujo~o subpolitiko manj{ine, ki je vsaj na Zahodu ({e) demokrati~na. Podobno lahko v bistvu povemo tudi za drugi dve polarizaciji. Nasprotja med varnim in nevarnim se vkopavajo s kontroverzami okoli proizvedenih nevarnosti. Politizacija je o~itno tematsko spe-cifi~na, kar pa pomeni tole: kdor se na enem mestu po~uti varnega, se na drugem znajde med ogro`enimi. Niklas Luhmann je iz tega oblikoval sklep, da nam postavljanje nasproti ne omogo~a niti njegove institucionalne podrobne obdelave niti nas ne pripelje do jasnega razmejevanja front. Posledica tega bi bil fluktuirajo~ konfliktni potencial, ki pa ga ni mogo~e niti zamejiti niti zaostriti v politi~ne spore. Pri tem ostaja seveda premalo osvetljeno dejstvo, da varnostne in varovalne in{titucije same vsebujejo in vzdr`ujejo merila, s katerimi se jim lahko dokazuje nezavarovana nevarnost. Ravno to pa odpira poti v subpolitizacijo, spro`a kontraimpulz tega štako dalje’, kontraimpulz nepolitike. Postavljanje nasproti stare in nove moderne je vendarle sunek, ki zajema in elektrizira vsa obmo~ja delovanja sodobne dru`be. Odpiranja naletijo na odpor rutin in rutizirancev. Organizirati se mora refleksivna, in ne enostavna subpolitika. Za ta namen lahko sondiramo dva vzorca: blokado in koalicijo. 176 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega Subpolitizacija poraja vsesplo{no nemo~. Vsi, tako moderni-zatorji kot njihovi kritiki stopajo na mestu in se zapletajo v go{~avi stali{~ in interesov. Vendar pa ta proces upo~asnjuje ravno to pojemanje nekdaj s konsenzom podmazanega procesa uveljavljanja industrializacije, ki je nekak{na predhodna oblika anarhisti~-nega samoomejevanja in samokontrole doslej neobrzdane industrializacije po vzorcu štako dalje’. Vsesplo{en nered in postavljenost nasproti znotraj in zunaj in{titucij zahtevata in pospe{ujeta nastajanje osebno povezanih in vzdr`evanih podpornih mre`, ki presegajo meje posameznih sistemov in in{titucij. Na dolo~en na~in ustvarja torej propadanje in{titucij prostor za refevdalizacijo socialnih odnosov. S tem se odpirajo vrata neomachiavellizmu na vseh podro~jih dru`benega delovanja. Ustvariti in izoblikovati je treba ureditve. Oblikovanje mo~i in protimo~i omogo~ajo le mre`e, ki jih je treba vzdr`evati in medsebojno povezati in ki imajo svojo lastno “valuto”. Life and death politics Pojem politike enostavne moderne temelji na koordinatnem sistemu, katerega prva koordinata se izteka v polih levica-desnica, druga pa v polih javnost-zasebnost. Politizacija pomeni, da se zasebno zapu{~a v smeri javnosti ali da, nasprotno, aspiracije strank, vladne politike prodirajo v vse ni{e zasebnega. ^e dr`avljan ne pride k politiki, pride politika k dr`avljanu. Anthony Giddens imenuje ta model “emancipacijska politika” in jo razmeji od “life politics”: “Life politics concerns political issues which flow from processes of self-actualisation in post-traditional contexts, where globalising influences intrude deeply into the reflexive project of the self, and conversely where processes of self-realisation influence global strategies.” Zanimivo pri tem stali{~u je, da se politika – v nasprotju s Christopherjem Laschem in njegovo “narcisti~no kulturo” – dose`e oz. da politika vdira tako reko~ naskrivaj tudi s prehodom skozi zasebno. Vse, kar v levo-desnem okviru politike industrijske dru`-be velja za izgubo, nevarnost, odpadlo in propadlo, ukvarjanje s samim seboj, vpra{anja škdo sem’, škaj ho~em’, škam me `ene’, skratka, vsi izvirni grehi individualizma vodijo v druga~no identiteto politi~nega: life-and-death-politics. Ta nova kakovost politi~nega bo nemara postala razumljiva, ~e si najprej ogledamo pri tem nastajajo~e histerije. Onesna`evanje zraka, vode, hrane nedvomno pove~uje alergi~nosti v medicinskem, vendar pa tudi psiholo{kem in politi~nem pomenu besede. Vsi smo ujeti v najrazli~nej{ih obrambnih bojih in s svojim na~inom `ivljenja in prehranjevanja anticipiramo sovra`ne snovi, ki nas obdajajo. Te nevidno, vseprisotno pre`ijo prav povsod. Povedano IZUMITEV POLITIČNEGA 177 Ulrich Beck druga~e, v ekolo{ki kulturi se v najve~jih globinah zasebnega neposredno in neizbe`no kratkosti~no povezujeta najsplo{nej{e in najintimnej{e. Zasebnost postaja v bistvu igra~a v rokah znanstvenih posledic in teorij, javnih kontroverz in konfliktov. Vpra-{anja oddaljenega sveta kemi~nih formul krvavo resno in na na~in, ki ga ni mogo~e ignorirati, vznikajo v globini lastnega na~ina `iv-ljenja kot vpra{anja sebstva, identitete in eksistence. V mikro-kozmosu zasebnosti je torej {e enkrat vsebovana svetovna dru-`ba, v jedru zasebnosti gnezdi in vali politi~no. Kaj je politi~no, tisto politizirajo~e v life politics? Prvi~ je to ne-izbe`nost, ki je, drugi~, v protislovju z na~eli zasebne suverenosti in se, tretji~, za svoje utemeljevanje ne more ve~ sklicevati na karakter naravnih nujnosti (v prvotnem pomenu besede). V protislovju s pretenzijo individualizirane moderne po razpolaganju in odlo~anju nastaja nekak{no novo prisilno izkustvo, ki ne sovpada niti z odvisnostjo prej{njih stoletij od narave niti z razrednim izkustvom industrijske dobe in se z njima ne sme zamenjavati. To je izkustvo civilizacijsko proizvedene “naravne usode”, v kateri refleksivna kultura jaza do`ivlja in prestaja neizprosnost svoje tehni~ne konstruktivnosti, svoje svetovne dru`benosti. Mi-krokozmos lastnega na~ina `ivljenja je zdaj nenadoma kratkosti~no spojen z makrokozmosom globalnih problemov zastra{ujo~e ne-re{ljivosti. ^e ho~emo brez pomislekov zajeti sapo, moramo – bi morali! – slednji~ spremeniti svetovno ureditev. Pri tem se prebuja eksistencialni pre`ivetveni interes za znanstvene kategorije, izvore napak, na~ine gledanja, o katerem so stari humanisti lahko le sanjali. Naprimer filozofska vpra{anja eksistencializma postajajo nekaj povsem vsakdanjega. Ukvarjanje Sö-rena Kierkegaarda s strahom kot drugo platjo svobode, vpra{anja, kdo kako definira smrt in `ivljenje, odlo~a o smrti in `ivljenju, se v nuji odlo~anja vsiljujejo vsakomur, postajajo velike teme, ki elek-trizirajo prav vse. Ta nova simbioza filozofije z vsakdanjikom izstopa {e posebej jasno v vpra{anjih, ki jih ljudem v odlo~anje diktira medicina raz-mno`evanja in genetika ~loveka. Tak{en razvoj ne pomeni ni~ drugega kot demokratizacijo Boga. Ljudi sili v vpra{anja, ki so jih prej{nje kulture in religije projicirale v Boga in bogove. Uspehi medicine razmno`evanja in genetike ~loveka bodo star{em in zdravnikom kmalu omogo~ili negativno in nemara tudi pozitivno selekcijo lastnosti zanamstva. Dolo~ene, oziroma kot se temu re~e, “gensko pogojene bolezni” je `e zdaj mogo~e prepoznavati v njihovem zgodnjem stadiju in v kombinaciji s splavom prepre~iti rojstvo otroka s tak{nimi verjetnostnimi karakteristikami. ^e ne bodo sprejete izrecne, pogosto zelo te`ko nadzorljive prepovedi, ki najve~krat veljajo le za dolo~en kulturni krog, bo mogo~e na ta na~in v zelo doglednem ~asu “krmiliti” izbiro mo{kega in `enskega potomstva. Pri tem pa je vse to {ele za~etek dolgoro~ne serije znanstvenih revolucij. 178 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega Medicina razmno`evanja in genetika ~loveka odpirata vrata k druga~ni kakovosti politi~nega. Ta kakovost se sprva odlikuje z odsotnostjo vseh dolo~il uradno politi~nega: ni izvr{ne oblasti, ni parlamenta in uprave, ki prestreza sleherno politiko. Tu vsak vlada nad seboj in svojim potomstvom in lahko v lastni re`iji (skupaj z “genskim svetovalcem”, ki skrbi zanj) neposredno uresni~uje vrednote (borniranosti, podobe tujcev, bojazni), ki mu vladajo. Na mesto delitve oblasti na eksekutivo, legislativo in judikaturo stopi neposredna izvr{ba v lastni zadevi, zdravstveno varstvo zase in svoje. Vendar pa je ta eksekutivna zasebnost, vzeta sumarno, ravno pot, vrata, skozi katera se lahko udejanji mora oz. sen o “novem ~loveku”. Po koncu socializma in njegove more o novem ~loveku se za~enja nova mora, tokrat v splo{ni zasebnosti in izrecni svobodni volji za oblikovanje resni~nosti po lastni podobi. Za to zlitje narave in politike, biolo{ko oblikovanje dru`be, ki tu postaja mo`no, je karakteristi~en vnovi~en razmah obljub stare, zastale politike. Stari vzgojni ideal bo z genetiko ~loveka `e zelo kmalu “izbolj{an”, razvodenel, spodkopan. Zakaj bi {li po dolgi, te`avni daljnici vzgoje, izobra`evanja, pedagogike, ~e lahko s selekcijo in oblikovanjem genetske podlage – vsaj na~elno – odpravljamo pomanjkljivosti nezadostne u~ne zmo`nosti ter nemara celo usmerjamo in zagotavljamo eno ali drugo pozitivno ocenjeno lastnost? Napredki genetike ~loveka konkurirajo z izobra`evalno politiko, in ~e smo natan~nej{i, omogo~ajo dolgoro~no biopoliti~no dispozicijsko politiko, ki ima ogromno prednost v tem, da prihranja stro{ke in negotovosti v rezultatu nadome{~a z “u~inkovito pre-dispozicijo”. In tako bi lahko na{tevali {e naprej. Upati si moramo le odpahniti zapah misli in pustiti vsemu, kar postaja mo`no, vstopiti tako kot doslej vsaj v anticipirajo~i misli: z genetskimi testi kandidatov za zaposlitev je mogo~e dopolniti, nadomestiti politiko dela, ukrepe varstva pri delu. To pa v pragmatizmu svobodne volje znova pripelje do anticipacije v predrojstvenem stadiju, kar pomeni, da ljudje z dolo~enimi diskriminiranimi (verjetnostnimi) karakteristikami ne bodo izginevali, temve~ se sploh ne bodo ve~ rojevali. Vzemimo katero koli konvencionalno podro~je politike (eko-lo{ko politiko, gospodarsko politiko, tehnolo{ko politiko, boj proti nasilju in seveda zdravstveno politiko, ki vendarle utemeljuje sprva sploh nevidne velike uspehe), in videli bomo, da brez izjeme najdejo in razvijajo svoja dopolnila, nadomestila v mo`nostih zasebnega delovanja, ki jih ponuja razvoj spoznanj in odkritij genetske tehnike. Raziskujejo se `e genske karakteristike, ki – seveda v kovarianci z “vplivi okolja” – spodbujajo nasilno vedenje. Eko-lo{ka politika se lahko “naredi u~inkovitej{a” (in to se seveda `e dogaja) z vzgojo rastlin in `ivalskih vrst (celo to razlikovanje postaja staroevropsko), ki `rejo strupe, ki so odpornej{e proti strupom. Linearna racionalizacija genetskega koda odpira politi~ni pros- IZUMITEV POLITIČNEGA 179 Ulrich Beck tor, za katerega posebnosti je zna~ilno to, da so ravno nasprotje stare politike: tu imamo javnost, tam zasebnost, tu sporazumno `ive~e osebe, tam v predrojstveni temi epruvete evgenike, tu v dolgi tuniki zakona in prava, tam v obleki zdravja, tu z vsemi potmi uveljavljanja, tam neposredno v zasebnem dosegu. Posamezniku izra{~ajo punktualne mo`nosti poseganja in oblikovanja, ki so diktatorjem prej{njih dob bile zaprte: mo`nost izbiranja lastnosti ~lovekove narave in s tem mo`nost sooblikovanja na podlagi individualne kolektivnosti podobe nastajajo~e dru`be: zasebna evgenika. Dovolimo si tole prognozo: ravno zato, ker te mo`nosti oblikovanja vznikajo v zasebnem (in ne v politi~nem sistemu), so uspe{ne in se bodo po vsej verjetnosti uresni~evale skoraj brez odpora, skoraj brez vsake javnosti. Ustrezno se spreminjajo tudi pri~akovanja in vrednote. Kar se nam danes {e dozdeva kot iz-mi{ljene strahote iz eksperimentalne mu~ilnice dr. Mabuseja, bo u`ito, do`ivljeno izgubilo svojo spektakularnost in tako kot mnogo drugega, sprva s strahom, zatem pa s koristjo, nato nemara ponovno s strahom, ki ne more shajati brez koristi, {lo svojo pot. Nedvomno, to so sanjarije, more. Toda roko na srce, kaj nas varuje pred tem lepim novim svetom? Gledano realisti~no, ni to niti morala, niti zakon ali prepovedi, niti samoodrekanje (~etudi vsega tega ne gre podcenjevati), temve~ predvsem eno: nezadostnost raziskovanja, ki dela in vrta, vendar ne pride tako dale~ kot “upanje”, ki ga spremlja in nosi. Pomanjkljivost ter notranja in zunanja kritika in alternativnost so poslednji realisti~ni kamni spotike, ki nas varujejo pred drsenjem v paradi` genetike ~loveka. K {tevilnim osrednjim paradoksom sodi, da morajo znanstveniki, ki s svojim izumiteljskim darom nosijo naprej ta proces, narediti za njegovo zavarovanje oboje: privla~evati morajo z obljubljanjem bli`njih uspehov ter hkrati z brezplodnostjo svojih prizadevanj omeh~ati in udu{iti vse od tod izhajajo~e ugovore. “Eksekutiva” na genetiki ~loveka temelje~e kulturne in dru`-bene revolucije prihodnosti je odlo~itev vsakokratnega “zasebnega individua”. Revolucija genetike ~loveka je izvenparlamen-tarna revolucija. Formula – zasebno je politi~no – dobi tako postranski smisel genetike ~loveka, ki ga je mogo~e zelo hitro narediti za glavni smisel. Kot re~eno: zgodovina ~loveka, njegovo ogro`anje, njegova tragedija se {ele pri~enja. Kajti v genetiko potencirana tehnika postaja zibelka verskih vojn, ki jih ni ve~ – tako kot njihove verske prednike v iztekajo~em se srednjem veku – mogo~e dr`avno nevtralizirati. Prve slutnje fundamentalisti~nih konfliktov, ki ~akajo pozno moderno genetske tehnike, je mogo~e `e danes razbrati iz sporov legalizirani prekinitvi nose~nosti. Na razpotjih “politike telesa”, ki je nabita z vpra{anji identitete, se tako zarisujejo verske vojne med sovra`nimi skupinami razli~nih `iv-ljenjskih stilov. 180 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega Poklic kot politi~no delovanje Eno od odlo~ilnih vpra{anj je, v kolik{ni meri ta nasprotja vplivajo na varuhe racionalnosti, eksperte. Kajti vpra{anje mo~i v in{titucijah se postavlja, ko so izdelane alternative in vsebinsko rivalizirajo~e skupine ekspertov tr~ijo druga ob drugo. “Empiri~no dokazljivo je,” pi{e Elisabeth Beck-Gernsheim, “da se med eksperti s podro~ja genetike ~loveka v Zvezni republiki Nem~iji razplamteva razprava o dolo~itvi pozicije stroke, o mo`-nostih in obetih njenih mejah in nevarnostih. Vzemimo, ~e naj navedemo dva aktualna primera, stali{~a za in proti odpravi starostne indikacije v predrojstveni diagnostiki ali porajajo~i se dialog med skupinami za samopomo~ in eksperti s podro~ja genetike ~loveka, ki ga vodijo prominentni predstavniki stroke. Tu poteka anga`iran in strasten, deloma celo ogor~en boj za vsebine in postopke, odpirajo se tudi neprijetna vpra{anja in ugovori. Na pod-ro~ju tehnologije razmno`evanja imamo komajda opraviti s tak{no razpravo. To je nemara ne nazadnje povezano s tem, da se je v obravnavanju sterilnosti veliko mo~neje uveljavil profesijsko notranji razcep in imamo tako na eni strani tehni~no, na drugi pa psihosomatsko usmeritev.” Poklici, profesije – razumljeni kot “blagovna znamka” na trgu delovne sile, kot blagovna, licencirana pristojnost – so varuhi dolo~ene oblike normalizirane subpolitike: V teh “vzorcih delovne sile” se osebno-socialna identiteta povezuje s pravico in dol`nostjo oblikovanja delovnih vsebin. Poklicne skupine imajo produktivno inteligenco, oblikovalsko mo~ v dru`bi. To ima lahko seveda raz-li~ne pomene. Nekateri se s politiko pe~enih `emljic udele`ujejo pri skupnem blagru, drugi se ukvarjajo s politiko zdravja in tretji z “izbolj{anjem sveta” na podlagi genetike ~loveka. Oblika poklica nas {~iti – pred te`avami trga delovne sile – s tem, da varuje mo`nosti strate{kega delovanja pred podjetji, kupci delovne zmo`nosti. S tem je povezano {e nekaj drugega: Poklic in profesije so (mo`na) mesta dr`avljanske “antipolitike” (Konrad). Samozavestni individualist ima tudi (poleg socialne varnosti, pravne varnosti, volilne pravice, svobode zborovanja itn.) centralno podlago svoje svojeglavosti. Heterogenost inteligence, razli~nost njenih pozicij, namenov in nazorov, njeni neprestani medsebojni spori, vse za-ni~evanje in neupo{tevanje v njenem medsebojnem odnosu, vse to je delo za vse, vendar pa ne za “razred” v kakr{nem koli politi~no mo`nem pomenu besede. Tretji~: Profesije so de facto akterji v svetovni dru`bi strokovnjakov in ta realno obstoje~a nadnacionalnost jih predestinira za akterje globalnih re{itev. ^etrti~: Subpolitizacija ekspertov poteka ravno v tak{nem ob- IZUMITEV POLITIČNEGA 181 Ulrich Beck segu, kot se v poklicnih in ekspertnih podro~jih proizvajajo mo`-nosti alternativnega delovanja in postavljajo druga nasproti drugi. Tehnokracija preneha z alternativami, ki vznikajo v tehni~no-ekonomskem procesu in ga polarizirajo. ^e in br` ko te alternative postanejo na~elne in detajlirane, profesionalne in profitne, utemeljujejo kariere, odpirajo tr`i{~a, nemara celo svetovna tr`i{~a, na ta na~in medsebojno razdelijo tudi blok gospodarske mo~i in s tem med in{titucijami, strankami, interesnimi zdru`enji in raznovrstnimi javnostmi in znotraj njih samih omogo~ijo in izsilijo nove konflikte in konstelacije, se razblini podoba delovanja raz-re{ene samoreferen~nosti socialnih sistemov, ki postanejo oblikovni. Tako kot socialni razredi zbledijo med procesom refleksivne modernizacije tudi socialni sistemi. Njihov obstoj postane odvisen od odlo~anja, legitimiranja in je spremenljiv. Mo`nosti alternativnega delovanja so torej rezilo, ~ez katerega ska~ejo od indivi-duov odvisni sistemi. Pri tem igra bistveno vlogo vpra{anje, kako globoko ta alter-nativnost zadeva in cepi ekspertno racionalnost. To je bilo doslej nepredstavljivo ali vsaj ni pomenilo realne gro`nje. To pa so spremenili trije pogoji: prehod z enostavne na refleksivno poznan-stvenitev, ekolo{ko vpra{anje in vdiranje feministi~nih usmeritev v razli~ne profesije in podro~ja poklicnega delovanja. Tam, kjer znanosti in ekspertne discipline vzajemno napadajo in osvetljujejo svoje podlage, posledice in napake, se z ekspertno racionalnostjo dogaja ravno to, kar se je z enostavnim poznan-stvenjem dogodilo pri lai{ki racionalnosti: v svojih pomanjkljivostih postane prepoznavna, vpra{ljiva, mo`no jo je oblikovati in preoblikovati. Ekolo{ko vpra{anje prodira v vsa poklicna podro~ja in se tu odra`a v vsebinskih kontroverzah o metodah, ra~unskih postopkih, standardih, modelih in rutinah. Obstoj ekolo{kih razcepov v poklicnih skupinah in ekspertnih krogih postaja nedvomno poglavitni indikator in kazalec stabilnosti klasi~ne industrijske dru`be. Enako velja na druga~en na~in tudi za feministi~no kritiko znanosti in profesij, kolikor se ne zadovoljuje s kritiziranjem poklicne izklju~enosti `ensk, temve~ kritizira bistvo, namre~ poklicno monopolizirano racionalnost in prakso ter z znotrajprofesionalno bistroumnostjo in metodiko nanovo in druga~e definira in kom-ponira strokovno pristojnost, seveda ne le individualno, temve~ povezano in organizirano. Na ta na~in pride do razbitja ideala: eksperti lahko – kot se na splo{no domneva – razlike v mnenjih razre{ujejo s sredstvi svoje metodike in svojih znanstveno-tehni~nih standardov. Potrebno je le dovolj dolgo raziskovanje in nasprotni argumenti obmolknejo, zavladata enozna~nost in soglasje. Nastopilo pa bi lahko ravno nasprotno: raziskovanje, ki postavlja vedno nova in ko~-ljivej{a vpra{anja, ki se spoprijema z vsemi ugovori in si jih sku{a prilastiti, tovrstno refleksivno raziskovanje ukinja svoje enozna~- 182 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega nostne in monopolske aspiracije in obenem povzdiguje uteme-ljitveno odvisnost vseh argumentov in njihovo negotovost. Pri tem se nam ponuja ugovor, da so vse to {pekulacije, ki jih vstran potiskajo stroge maksime tr`nogospodarskega uspeha. [lo naj bi vendarle – kot pore~ejo, upajo mnogi – za be`na mnenja, soglasja, ki jih enkrat damo, spet drugi~ pa odtegnemo, in katerih prapori plapolajo v vetru gospodarske klime. Huda gospodarska kriza v kombinaciji z masovno brezposelnostjo, ki na~enja substanco in samozavest ljudi, pre`ene te prikazni in omogo~i, da se stare minimalne postavke pomo~i klasi~ne industrijske modernizacije pojavijo v vsem svojem novem bli{~u. Ta ugovor je nemara to~en v dolo~enih, prej{njih pogojih ekolo{ke kritike, vse manj pa takrat, ko gospodarstvo samo pro-fitira od po njem ustvarjenih uspehov in nevarnosti. ^e nastajajo panoge, ki svoj obstoj in svoja tr`i{~a gradijo na priznavanju in odpravljanju teh nevarnosti, se tudi centri gospodarske mo~i cepijo v pravoverne`e in reformiste, reformatorje, okoljske protestante, ekolo{ke konvertite itn. ^e se uveljavi stali{~e, da ekolo{ke re{itve, ekolo{ka kompetentnost in inteligenca na vseh podro~jih dru`be niso le vrednostno konformne, temve~ tudi tr`no konformne in dolgoro~no celo svetovnotr`no konformne, se ve~ajo prepadi med zmagovalci in pora`enci v ekolo{kem boju za (gospodarsko) pre`ivetje. Ekologija postaja hit, solist – vsaj kot ekolo{ka kozmetika, embala`a. Upor enega dela gospodarstva, dru`be ali narodov in kulturnih krogov zadeva ob velike koalicije alarmirane javnosti, ekolo{kih dobi~karjev in karieristov v industriji, upravi, znanosti in politiki. To pa seveda pomeni porajanje alternativ, negotovost sodelovanja, koalicije, ki se polarizirajo, pa je treba znova oblikovati, utrditi in uveljaviti. In ravno to je tisto, kar pos-pe{uje propadanje mo~i in{titucij. Hkrati s to nevarnostjo in njenim splo{nim zaznavanjem nastaja visokolegitimen interes za njeno prepre~evanje in odpravljanje. Ekolo{ka kriza proizvaja sprva nekak{no kulturno zavest rde~ega kri`a. To, kar je vsakdanje, minljivo, nepomembno pretvarja v preizkuse pogumnosti, v katerih je mogo~e dokazovati juna{tvo. Ekolo{ke nevarnosti, dale~ pro~ od tega, da bi zaostrile in okrepile splo{no nesmiselnost in pomensko praznino moderne, ustvarjajo vsebinsko smiselni horizont prepre~evanja, obrambe, pomo~i, moralno klimo in okolje, ki se zaostrujeta skladno z velikostjo nevarnosti in kjer dobivajo dramske vloge junakov in lopovov nov vsakdanji pomen. Nastajajo legende o Sizifu. Pri tem je celo negativni fatalizem – ni~ ve~ ni mo`no, vse je prepozno – konec koncev le ena od variant. In ravno to je zakulisje, ki omogo~a poklic, kariero Kasandre. Ekolo{ko vpra{anje, zaznavanje sveta v koordinatnem sistemu ekolo{ko-industrijskega samoogro`anja, omogo~a, da morala, religije, fundamentalizmi, brezperspektivnost, tragika, samomor, IZUMITEV POLITIČNEGA 183 Ulrich Beck smrt (v vselej{nji povezavi s svojim nasprotjem: re{itev, pomo~), postanejo univerzalna drama. Gospodarstvo ima na izbiro, da v tem realnem teatru, v tej neprestani drami, v tej vsakdanji srhljivi komediji bodisi prevzame vlogo lopova in struparja ali pa smukne v vlogo junaka in re{itelja in ju javno celebrira. Kulturni odri eko-lo{kega vpra{anja modernizirajo arhaiko: Tu imamo zmaje in njihove ubijalce, Odiseje, bogove in demone, le da se tokrat igrajo, razdeljujejo, dodeljujejo in zavra~ajo z razdeljenimi vlogami na vseh podro~jih delovanja – v politiki, pravu, upravi in ne nazadnje tudi ravno v gospodarstvu. Postmoderna, utrujena, zasi~ena, fata-listi~na in pomena prazna kultura gosjih jeter si z ekolo{kim vpra-{anjem zadaja herkulsko nalogo, ki nas vse in povsod pod`iga in gospodarstvo cepi v “podgangsterje” ali “Robine Hoode”. V ekolo{kem konfliktu lahko sistemati~no – z Volkerjem von Prittwitzem – razlikujemo dve konstelaciji: prva je konstelacija blokade; tu si ekskluzivno in spektakularno stojijo nasproti industrija kot povzro~itelj in skupine prizadetih. Gibanje pride v to konfrontacijo {ele v drugi konstealaciji, v kateri (a) se prebudijo interesi re{iteljev in (b) pri~ne pokati koalicija molka med pov-zro~itelji in pora`enci. To se dogaja toliko, kolikor deli gospodarstva, vendar pa tudi profesionalne inteligence (tehniki, raziskovalci, odvetniki, sodniki) smuknejo v vloge re{iteljev in pomo~nikov, kolikor se torej ekolo{ko vpra{anje odkriva kot konstrukcija, kot ekspanzija trga in mo~i. To pa seveda predpostavlja, da industrijska dru`ba postane industrijska dru`ba slabe vesti, da industrijska dru`ba sama sebe razume in obto`uje kot dru`bo tveganja. Kajti le tako lahko industrije in kariere pomo~nikov in re{iteljev razvijajo same sebe in svojo heroi~nost, ki motivira in pobira dobi~ke. To pa seveda zahteva zasuk pro~ od gole kritike in prehod na obleganje obstoje~ega z alternativami. Ekolo{ko vpra{anje je treba obdelati v drugih vpra{anjih, v vpra{anjih tehnike, razvoja, oblikovanja proizvodnje, politike proizvodov, na~ina prehranjevanja, `ivljenjskih stilov, pravnih norm, organizacijskih in upravnih oblik itn. [ele dru`ba, ki se prebudi iz letargije in pesimizma konfron-tacijskih konstelacij in ekolo{ko vpra{anje razume kot nebe{ki dar univerzalne samoreformacije doslej fatalisti~ne industrijske moderne, lahko iz~rpa potencial vlog pomo~nikov in junakov in v njih dobi zagon za to, da se ne bo ukvarjala le z velikopotezno ekolo{ko kozmetiko, temve~ tudi dejansko zagotovila svoje prihodnje mo`nosti. Ekologija odpravlja nevtralnost, stvarno nepoliti~nost ekonomske sfere. Ta se cepi v svoji gre{nosti, postaja razcepljiva – vse tja do mened`menta, osebnosti, identitete oseb na vseh ravneh delovanja. Ta razcep in razcepljivost na tisto, kar je gre{no, in tisto, kar je greha opro{~eno, omogo~a “politi~no trgovanje z odpustki”, vra~a politiki instrumente mo~i “pape{kega izrekanja krivde in nekrivde”, javnega razkazovanja in samotrpin~enja velikih indus- 184 IZUMITEV POLITIČNEGA Izumitev politi~nega trijskih gre{nikov in celo javne mu~ilne instrumente “ekolo{ke inkvizicije”. Pred tem se ve~ina politikov zgro`eno umakne v svojo javnosti konformno dobroto. Da bi lahko za izsiljenje prostovoljnosti iz zaboja politi~nih instrumentov potegnili samo njo, manjkata profesionalnim plavalcem ekolo{ke politike, ki plavajo proti toku, politi~na karizma in politi~ni realizem. Prevedel Alfred Leskovec IZUMITEV POLITIČNEGA 185 Kari Palonen Najnovej{a iznajdba politi~nega ’Novi slovar politi~nega’ Ulricha Becka kot prispevek k zgodovini pojma Iznajdba politi~nega Ulricha Becka provokativno posega v diskusijo o pojmu politi~nega. Po tendenci je ta spis mogo~e primerjati z znanim delom Pojem politi~nega Carla Schmitta, ki je leta 1927 napovedal nov, po-dr`avni pojem politike. Tako kot Schmitt takrat, tudi Beck danes meni, da je pri{el konec neke dobe in za novo obdobje predvideva tudi novo opredelitev pojma politike. Pri tem pa se, podobno kot Schmitt, ne spu{~a v podrobnej{o diskusijo drugih koncepcij. Da bi lahko presodil, do kolik{ne mere je Beckova koncepcija nekaj novega, bi `elel njegov prispevek postaviti v pojmovnozgodovinsko perspektivo, ki sem jo razvil `e pri svojih {tudijah o zgodovini pojma politike v Nem~iji in Franciji (prim. Palonen, 1985, 1989b). Pri tem se sicer ne ukvarjam z raziskovanjem pojmovnozgodovinskih podlag, temve~ svoje prej{nje {tudije hevristi~no uporabljam za vrednotenje razumevanja zgodovinskosti nekega pojma oz. konstrukcije špodro~ja izkustev politi~nega’ (prim. Koselleck, 1979), ki ga predpostavljamo pri Beckovi koncepciji. Tako lahko pred ozadjem pojmovne zgodovine izvirnost in pomen Beckove IZUMITEV POLITIČNEGA 187 Kari Palonen šiznajdbe’ druga~e presodimo in morda tudi druga~e ocenimo kakor prek Beckovega lastnega razumevanja samega sebe. Moj namen je strogo nominalen: Politika je to, kar imenujemo špolitika’. Zato torej ne gre za to, da bi preverjali špravilnost’ politi~nih koncepcij v odnosu do šresni~nosti’, temve~ za to, da se vpra{amo, kako je bil dolo~en pojem dejansko uporabljen, kak{ne vrste spremembe v besednjaku, v sklicevanju na zgodovinske paradigme in v interpretaciji koncepcije politi~nega je mogo~e zaslediti. Beckovo prizadevanje je zato zanimivo, saj Beck expresses verbis zahteva nov slovar politi~nega: “V hipu je zastarel cel slovar politi~nega in dru`benega in ga je potrebno napisati na novo. Prav to predstavlja Iznajdba politi~nega” (Erfindung des Politischen, str.17; v prihodnje EdP). Na tem mestu `elim pojmovnozgodovinsko novost Beckove koncepcije obravnavati izklju~no s tega vidika. Njegove besedne igre, tj. njegovi neologizmi in retori~ne oblike v uporabi špoliti~nega besednjaka’, mi dajejo izto~nice za novo interpretacijo pojmovnega obzorja, katerega pomen je mogo~e z upo{tevanjem pojmovne zgodovine, tako vsaj trdim, ovrednotiti bolje od Becka samega. Moje nominalno postopanje vklju~uje na~elo, da politiko razumem šiz politike same’; to je premisa, ki je uperjena v prvi vrsti proti obi~ajni predstavi, da je politiko mogo~e uvrstiti pod pojem šdru`be’. Ta imperializem jezika sociologov, ki vselej in povsod uporablja vpra{ljivo enovito in celostno kategorijo šdru`be’ – kot pojem subjekta ali neke vrste metaprostora –, {e danes preveva ve~ino novej{ih pogledov nem{kega govornega podro~ja na pojem politike (prim. npr. von Beyme 1991; Negt/ Kluge 1992; Sloterdijk 1993; Brunkhorst 1994). Pri razumevanju politi~nega pa njegova navezava na šdru`bo’ kljub vsemu predstavlja usodno oviro, saj onemogo~a podrobnej{o tematizacijo vsake izmed specifi~nih politi~nih operacij. Izvirne koncepcije politi~nega – misliti moramo predvsem na Webra, Arendtovo in Sartra – shajajo tudi brez pojma dru`be: politi~no v njih nastopa kot perspektiva ravnanja, ki konkurira z šdru`benim’. Neologizmi v besednjaku 20. stoletja, kot na primer angle{ki politicking ali prav tako angle{ki politicization, pomenijo zanimive vzgibe za razvoj te te`nje. Tudi Ulrich Beck je sociolog. Tudi pri njem se šdru`beno’ in špoliti~no’ (glej omenjeni citat) pojavljata v tesni medsebojni zvezi, tako reko~ vzporedno drug z drugim. Ali ta vzporednost {e pomeni nekak{no implicitno podrejenost politi~nega dru`benemu ali pa, nasprotno, `e pomeni korak k osvoboditvi iz celostne kletke dru`benega, je vpra{anje, ki se mu `elimo posvetiti. 188 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega Podro~je izkustva politi~nega @e v delu Rizi~na dru`ba (Risikogesellschaft, odslej RG) je Beck zahteval prelom z uveljavljenim razumevanjem politike (str. 371); z Iznajdbo politi~nega pa se je lastnoro~no lotil dela. Zgodovinska perspektiva pojma politi~nega je formulirana takole: “Vsako novo obdobje politi~nega ima svojo klju~no izku{njo. Z napadom na Bastiljo v letu 1789 se je kon~alo špravno onostranstvo’ monarhov, njegova bo`ja izvoljenost; in švlada ljudstva’, demokracija v mejah nacionalne dr`ave je pri~ela svoj vedno bolj vpra{ljiv zmagoviti pohod. Dve stoletji kasneje se napoveduje zlom le-tega in pomenljivo kar prek dveh izku{enj: reaktorske katastrofe v ^ernobilu in padca berlinskega zidu. Tam izku{nja globalne rizi~ne dru`be spodkopava ali-ali-institucije industrijske dru`be, njihovo stremljenje po gotovosti in nadzoru. Tu se je zdrobil šali-ali’ vzhodno-zahodno in desno-leve ureditve politi~nega.” (EdP, str. 9–10.) Tu je zabele`ena nekak{na vzporednost med svetovno zgodovino in zgodovino pojma politi~nega, ne da bi bila pav{alnost teze utemeljena z besedilnimi citati. Z vidika pojmovnozgodovinske empirije pa je po moji izku{nji izredno pomembno, da šrealnozgodovinskih’ dogodkov nikakor ne obravnavamo kot pojmovnozgodovinskih lo~nic politi~nega. Koncepcijski prelomi v pojmu politi~nega se pojavljajo mnogo bolj implicitno, pogosto tudi veliko bolj neopazno, kot to predpostavlja Beck; pogosto so vidni {ele z zgodovinskega gledi{~a. Beckova teza predpostavlja tudi nekak{no relativno enotnost razumevanja politike od napada na Bastiljo do ^ernobila. Vendar lahko – vsaj v nem{kem in francoskem govornem prostoru – o pojmovanju politike v smislu pojma dejavnosti in gibanja (prim. Koselleck, 1972, 1979) govorimo {ele od zgodnjega 20. stoletja dalje, pri ~emer nikakor ne moremo govoriti o enem samem, uveljavljenem pomenu besede špoliti~no’ (glej Palonen 1985, 1989b, 1993); v veliko ve~ji meri je praviloma mogo~e ugotoviti prav neenotnost rabe te besede (glej npr. uvod v Rohe 1978/1994). šVe~pomenskost politi~nega’ je Walter Leisner (1961) zasledil celo v besedni rabi nem{kega Zveznega ustavnega sodi{~a. Govorjenje o nujni iznajdbi politi~nega predpostavlja interpretacijo stanja, ki ne izhaja le iz enotnega pomena politi~nega, temve~ tudi iz njegove stagnacije. Beck v tej zvezi govori o “uradno politi~nem” (EdP, str. 237) ali o “obi~ajnih institucijah, pojmih in koncepcijah politi~nega” (prav tam, str. IZUMITEV POLITIČNEGA 189 Kari Palonen 18). Pri tem opa`a “akcijsko izpraznjenost politi~nih institucij” (str. 155), “razblinjanje politike” (str. 166) oz. “kr~enje in pomanj{evanje politike” (prav tam). Ta zaostrujo~a se in posplo{ujo~a analiza stanja {ele pojasni tuje zvene~o zamisel o šiznajdbi politi~nega’. Kdor pa ne sprejema Beckovih pogledov, temu se zdi iznajdba politi~nega škot taka’ vsekakor problemati~na oz. bo v njej zaznal tudi nevarnost nove šureditve’, ki razlo~no odzvanja v metafori šnovega slovarja’. Ta prvi, morda prehitni vtis o Beckovi koncepciji bi `elel na podlagi sistemati~nega pregleda, predstavitve in ovrednotenja Beckove rabe politi~nih izrazov ali spremeniti ali pa {e poglobiti. Od sistemskega pojma politike k ’subpolitiki’ Uveljavljeno pojmovanje politike je izhodi{~e, ki ga Beck sku{a prese~i. A kak{no je pravzaprav to prevladujo~e razumevanje, Beck bolj naka`e, kakor da bi eksplicitno opredelil. Namige na to, kaj pod tem razume, daje njegovo razlikovanje med špolitiko’ in špoliti~nim’. Za razliko od Schmitta, Juliena Freunda (1965) idr. Beck špolitike’ ne razume v smislu nekak{ne policy, temve~ tako kot Luhmann (npr. 1981, 1993) v smislu nekak{nega špodsistema’ – in to je razlog, zakaj se ne trudi, da bi v špoliti~nem’ videl nekak{en stabilizirajo~i moment – pesateur pri Freundu –, temve~ v njem vidi špolitikum’. Pri Becku je špolitika’ sistemski ali sferi~ni pojem, medtem ko špoliti~no’ ka`e bolj na dejavnost in gibanje. šSistemskemu pomenu’ politike Beck sicer pridaja okrasne pridevke, ki postavljajo na la` njegovo danost: o “monopolu politike v politi~nih institucijah” (prav tam, str. 156) govori kot o ne~em dvomljivem. Politi~na naveli~anost (prav tam, str. 165) ne velja za politiko na splo{no, temve~ le za šstaro’ (str. 18, 159, 170) oz. šuradno’ politiko (str. 201, 206, 207, 237), za špolitiko od zgoraj’ (str. 156) ali tudi za politiko politikov (str. 17). V tem pogledu se Beck razlikuje od zagovornikov uveljavljene politike, o ciljih katere dvomi, kakor to na primer po~neta tudi sistemska teoretika Luhmann in Willke (npr. 1993). Becku se zdi s stali{~a subpolitike mogo~a tako “ponovna politizacija politike” (EdP, str. 202) kot tudi nekak{na “renesansa politi~nega” (str. 155, 207). To pomeni, da tudi uveljavljena politika ni povsem izgubljena. Dejansko je mo`nost njene revitalizacije prek subpolitike ena od osrednjih tem Iznajdbe politi~nega. Poizkus, da bi podro~je politi~nega raz{irili s pomo~jo predpon oz. ga tako precizirali, ni povsem nov. @e pri Edgarju Morinu (1965) najdemo predlog, naj bi z uporabo vrste 190 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega predpon – kot so micro-, méso- in macropolitique – pri{li do šmultidimenzionalne’ politike. Specifi~no Beckov neologizem je subpolitika. Pojem je uvedel `e v delu Rizi~na dru`ba, in sicer sprva zato, da bi ponazoril relativnost meje med politiko in nepolitiko: “Tehni~no ekonomski razvoj spada torej nekam med kategorijo politike in nepolitike. Je nekaj tretjega, s ~imer si pridobi mu~ni dvospolni status nekak{ne subpolitike, v kateri se doseg povzro~enih dru`benih sprememb vede obratno sorazmerno z njihovo legitimacijo.” (RG, str. 304.) Na nekem drugem mestu vidimo, da je s subpolitiko mi{ljeno politi~no izven sferi~nega in sistemskega pojma špolitike’. “^e ta proces uresni~evanja ~love{kih in osnovnih pravic v vseh njegovih stopnjah pojmujemo kot proces politi~ne modernizacije, postane razumljiva tudi trditev, ki na prvi pogled deluje paradoksalno: politi~na modernizacija odvzema oblast, razmejuje politiko in politizira dru`bo – ali natan~neje: s tem dodaja tako ustvarjenim in pravkar vzpostavljenim sredi{~em in podro~jem delovanja subpolitike {e mo`nosti izvenparlamentarnega so- in protinadzora.” (RG, str. 315–316.) Zakaj pa Beck potem govori o subpolitiki, namesto da bi uveljavljenemu pojmovanju politike odrekel status špolitike’? eksplicitno priznava, da je potrebno šdruga~no razumevanje politike’ oz. da se razmerje med špoliti~nim’ in šnepoliti~nim’ spreminja: “Prihaja do ko~ljivega obrata politike in nepolitike. Politi~no postaja nepoliti~no, nepoliti~no postaja politi~no.” (RG, str. 305.) Govorjenje o subpolitiki je malo prepri~ljivo, saj `e v zgodnjem 20. stoletju pri literatih kot Kurtu Hillerju (prim. zbirki iz leta 1913 in 1922) in Ludwigu Rubinerju (1912 in drugi prispevki, Rubiner 1976) lahko odkrijemo za~etke politi~nih koncepcij, ki vse aspekte, ki jih Beck pripisuje subpolitiki, opredeljujejo kot politiko (prim. Palonen 1985, pos. str. 57–67, 120–124; 1989a). Kot politiko od spodaj lahko eksplicitno razumemo tudi Webrovo formulacijo politike kot “stremljenja po oblasti” (1919, str. 506–507): le-ta vsebuje koncepcionalno asimetrijo, ki je v prid stremljenju po mo~i uperjena proti ohranjanju mo~i (o tem Palonen 1994). Zakaj Beck v primerjavi s to starej{o jezikovno rabo napravi le polovi~ni korak? Za tem se v prvi vrsti skriva ideja o šdru`bi’ IZUMITEV POLITIČNEGA 191 Saj Kari Palonen kot nekak{ni figuri, ki predstavlja nekak{en dani nadpojem za vse samostalni{ke pojme, ki so prikazani kot podsistemi: (glej pos. EdP, str. 207; prim. tudi RG, str. 108). V Iznajdbi politi~nega so navedena nasprotja med tema dvema vrstama politike: “tudi akterji izven politi~nega in korporativnega sistema”, in tudi “individumi” so lahko tak{ni akterji (EdP, str. 164). Proti sistemskemu pojmu je re~eno: “šSubpolitika’ pomeni oblikovanje dru`be od spodaj” (EdP, str. 164). Na subpolitiko se pri Becku navezujejo tudi druge predpone, namre~ “mnogopoliti~ni spekter glavne, stranske, sub- in protipolitike” (Politika v rizi~ni dru`bi, odslej PiR, str. 77). Vztrajanje pri šglavni politiki’ daje vtis, da moramo Beckovo razumevanje politike najprej uvrstiti v okvir konvencionalne, sektorske koncepcije polity, da bomo nato ta okvir lahko iz najrazli~nej{ih smeri vendarle zrahljali. Kot razli~ica tak{nega rahljanja pa subpolitika – ali sub(sistemska)politika (EdP, str. 209) – nikakor ni posebej subverzivna. Tako lahko sicer s subpolity, subpolicy in subpolitics (EdP, str. 162–163) – in {e posebej s subpolitizacijo (EdP, str. 164) – kar nekaj izrazimo, a angle{ki izrazi vendarle {e zdale~ niso tako enozna~ni in enotno uporabljivi, kakor to, vsaj tako se zdi, predpostavlja Beck (prim. npr. Rohe 1978/1994; Heidenheimer 1986; Rohe /Dörner 1991; Palonen 1989b, 1993). Retorika subpolitike je vendarle produktivna toliko, kolikor Becka vodi do formulacij, ki so neobi~ajne in implicitno kriti~ne do konvencionalnih kriterijev vrednotenja politike. Beck politiko, ki {e ostaja v okviru nasprotja med Vzhodom in Zahodom, imenuje politkica (str. 205) in temu postavlja nasproti mo`nosti nekak{ne (pravila spreminjujo~e) meta- ali superpolitike (str. 206). S tem so tesno povezani izrazi kot politika politike (str. 208) ali tudi politika nepolitike (str. 214), ki politiko samo razumejo kot špolitikum’. Temu se pridru`ujejo {e vrednostne kvalifikacije kot npr. oblikovalna politika, politika stvarjenja, ustvarjalna, samoustvarjalna politika, ki ponovno o`ivljajo stari topos špolitike kot umetnosti’ (prim. Palonen 1985, 4. poglavje) v smislu nekak{ne ina~ice ustvarjalne dejavnosti. Na to Beck navezuje predvsem idejo o politiki, ki šspreminja pravila’. Vse to je povezano z zamislijo iznajdbe politi~nega: “Kaj torej pomeni iznajdba politi~nega? Pomeni politiko, ki pravila ne samo izpolnjuje, temve~ jih spreminja, ne gre le za politiko politikov, temve~ tudi za politiko dru`be, ne le za politiko mo~i, temve~ tudi za oblikovalno politiko, umetnost politike.” (EdP, str. 17–18.) 192 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega V Beckovem besednjaku lahko najdemo tudi nikalne in razmejevalne oblike. Za razliko od sistemskih teoretikov in drugih sferi~nih mislecev, Beck pojmov, ki predstavljajo nasprotja politike, ne ozna~uje z nazivi kot šgospodarstvo’, šmorala’ ali škultura’, temve~ raje uporablja izrecno nikalne izraze, ki se, tako kot nonpolitika – “Kako je mogo~e subpolicy tako popredmeteno sklavzulirati, pritirati in spremeniti v nonpolitiko?” (str. 163) – ali nepolitika (str. 204, 213), pojavljajo pogosteje kot izrazi nasprotnikov njegove koncepcije. Pomen tak{nega izra`anja je med drugim v tem, da se na ta na~in tudi v samostalnik špolitika’ vna{a šgibanje’. Politika se postopoma osvobaja policy dr`ave, vlade ali stranke, tj. te`nje po poenotenju, ki vse posamezne odloke in ukrepe koordinira v en sam program ali na~rt (prim. EdP, str. 162–163) in zamenjuje z odtenkom politickinga. Natan~neje kakor z razlikovanjem med politiko in subpolitiko lahko policy opredelimo kot mejni primer politickinga, ki ga vodijo pravila in po katerega kvalitetah pri izrabi spolitiziranega oz. za politiziranje namenjenega prostora se tukaj natan~neje vpra{ujemo (prim. Palonen 1993). S tem je vsekakor mogo~e uskladiti navezavo na špolitikum’. Ta ponem~ena latinska beseda je v Iznajdbi politi~nega uporabljena dvakrat. Na nekem mestu Beck govori o “politikumu modernosti” (EdP, str. 210), na nekem drugem mestu pa pi{e, v zvezi z omalova`evanjem tveganja, o “tem epohalnem politikumu” (str. 43). šPolitikum’ je torej to, kar je bilo spolitizirano, posebej v smislu predmeta spora. šIznajdba politi~nega’ se navezuje na to izku{njo špolitikuma’. O zgodovini politi~nega Da bi razumeli naslov Beckove knjige, je potrebno poznati zgodovinsko ozadje tako pridevnika špoliti~en’ kot tudi njegove substantivacije špoliti~no’, ~eprav in prav zato, ker se zdi, da Beck o tem bolj malo ve. Prvi~, špoliti~no’ ni star izraz, temve~ je, kakor je mogo~e razbrati tako v nem{kem kot tudi francoskem govornem podro~ju 19. stoletja, mo`en {ele na podlagi diferenciacije politi~nega kot sfere. Kot diferenciacijo lahko razumemo na primer špojem politi~nega’, ko je bil kot izraz koncepcijsko {e podrejen dr`avi, in sicer v Jellinkovem delu Allgemeine Staatslehre (1900, str. 158). V franco{~ini sem izraz le politique v tem smislu zasledil {ele v dvajsetih letih, in sicer po eni strani v sektorskem pomenu poleg l’economique, le moral itd. in na drugi strani vrednostno, v povezavi z nem{ko rabo besede (prim. Palonen, 1989b, str. 43– IZUMITEV POLITIČNEGA 193 Kari Palonen 45). [ele v povojnem ~asu je bila ta oblika pravzaprav sprejeta kot obi~ajna, ~eprav je ostal odnos do la politique {e vedno sporen. V zvezi s Schmittom je le politique pri nekaterih avtorjih pridobila nekak{en vidik stabilizacije (prim. Ricoeur 1957; Freund 1965), kar je bilo kasneje tudi kritizirano pod imenom la politique (prim. Badiou 1985). V italijan{~ini se zdi, da se je il politico v tem smislu pri~el uporabljati od sedemdesetih dalje v zvezi s Schmittovo renesanso (npr. Esposito 1988). Tudi v angle{~ini je the political v zadnjih letih postal obi~ajen naslov knjig ali ~lankov (npr. Howard 1989; Heller 1991; Mouffe 1993). Prav odnos med dr`avo in politi~nim je, kot je znano, Schmitt leta 1927 v prvem stavku Pojma politi~nega emfati~no zaobrnil. S špojmom politi~nega’ je {e posebej poudaril konceptualizacijo. S tem smo od diferenciacije politi~nega kot sfere pre{li na kvalifikacijo politi~nega kot vidika (prim. Palonen 1989b, str. 17–18). Schmittov decidizem v pojmu politi~nega, v katerega se uvaja razlikovanje med prijateljem in sovra`nikom, spreminja razpr{ene konflikte v jasno nasprotje (prim. Palonen 1985, str. 137–140). ^e to opredelimo kot osnovni kriterij politi~nega, potem odlo~itev med prijateljem in sovra`nikom vklju~uje tudi nekak{no okamenitev špolitikuma’ v vpra{anje dolo~ene ureditve. Nedvoumnost škonfliktne ureditve’ omejuje konflikte na spore med notranje homogenimi špoliti~nimi enotami’. S tem je špoliti~no’ kot kvaliteta zopet povezano s sfero špolitike’, pri Schmittu v imenu špoliti~ne enotnosti’. Ureditev ka`e na zgodovinsko ozadje besednega pomena politi~nega, ki se Becku zdi šuradni pomen’. Uveljavljeno pojmovanje politi~nega razume kot triumf Schmittove politi~ne koncepcije. V nasprotju s prevladujo~im samorazumevanjem zahodnonem{ke politi~ne vede (glej npr. Buchstein 1992) je po Beckovem mnenju Schmittova enoumna odlo~itev med prijateljem in sovra`nikom postala šurejen’ konflikt. Beck eksplicitno trdi, da obstaja strukturna podobnost med Luhmannovo sistemsko teorijo in med razlikovanjem med prijateljem in sovra`nikom, saj obe uporabljata retoriko šali-ali’ (EdP, str. 74). Jasna ureditev prijateljsko-sovra`nih enot je predstavljala osrednji vzorec za identifikacijo politi~nega. Po Beckovem mnenju je uspeh Schmittovih sprememb pojma ti~al v dvojnem navezovanju na resni~nost vzhodno-zahodnih in desno-levih ureditev. Prav temu nasprotuje Beck s svojo paradigmo o ^ernobilu in Berlinu: “Tu se je zdrobil šali-ali’ vzhodno-zahodne in desno-leve ureditve politi~nega” (EdP, str.10). 194 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega Teza vklju~uje perspektivo, v kateri se izmenjujeta fazi ustvarjalne politizacije in normalizacije te politizacije preko navezave na realno zgodovino. V tem cikli~nem smislu Beck govori o šrenesansi politi~nega’ (EdP, str. 155, 210) ali celo o švra~anju politi~nega’ (str. 206). Podrobnej{i pregled besedi{~a oz. posameznih koncepcij politi~nega pa te cikli~ne perspektive ne podpira: samostojnost politi~nega kot pojma dejavnosti je tako nova, da ga ne moremo uvrstiti v vrsto ponavljajo~ih se faz, in povezava z resni~nostjo je veliko bolj problemati~na, kot to predpostavlja Beck. Na to situacijo ka`e Beckova parodija govora o “dokazanem’ koncu” politike (str. 155, prim. str. 89), ki pa je po njegovi razlagi kljub vsemu nekaj drugega, in sicer konec šzacementiranosti’: “Nasprotje med Vzhodom in Zahodom je bilo ena sama zacementiranost politi~nega: vloge so bile trdno dolo~ene, nasprotja so vladala v vsem. V majhnem, vsakdanjem, kot tudi v velikem, v svetovno politi~nem so bile normalnosti in odstopanja, švodenje’, špartnerstvo’ in šnevtralnost’ zakoli~ene postavke in so bile trdno dolo~ene celo v vseh podrobnostih industrijske proizvodnje, komunalne politike, dru`inske politike, tehnolo{ke politike, politike razvojne pomo~i itd. To je bila ureditev velikega nasprotja in njegove trajnosti, ki je povzro~ila troje: napetost, jasne mo`nosti orientacije in svetovno orientacijo politike, ki si je lahko nadela videz nepoliti~nega “ (EdP, str. 205.) S tem je pojasnjena zveza z obema klju~nima dogodkoma: pri Becku ne gre za šodsev’ šrealnosti’ s pojmi, temve~ bolj za to, da sta ^ernobil in Berlin omogo~ila odklon politi~nega od zacementirane ureditve, da sta ustvarila novo podro~je delovanja – politickinga. S tem svoje funkcijske podrejenosti niso osvobojena le posamezna vpra{anja, temve~ je pojem politi~nega na sploh prost vsakr{nih kategorij ureditve. Odpiranje v politi~no Kot protiute` šureditvi’ je prikazana prav šiznajdba’ politi~nega “po koncu urejenega nasprotja med Vzhodom in Zahodom” (EdP, str. 11). “Zgodovina politi~nega je v tem smislu zgodovina iznajdbe politi~nega (...)” (EdP, str. 18). ^ernobil in Berlin torej po Beckovem mnenju uvajata neko IZUMITEV POLITIČNEGA 195 Kari Palonen novo “obdobje politi~nega” (str. 9). Ka`eta tisto diskontinuiteto in inkomenzurabilnost, ki sta zna~ilni za spremembe paradigem. V zvezi s tem Beck i{~e nekak{en nov na~in branja politi~nega: “Politi~no i{~emo na napa~nem kraju, z napa~nimi pojmi, v napa~nih nadstropjih, na napa~nih straneh dnevnega ~asopisja” (EdP, str. 157). Kaj je torej opu{~enega od politi~nega v starem smislu? Kaj je tisto novo, kar stopa na mesto le-tega? Kako je postavljeno na to mesto? Beck uporablja besedne zveze kot “spremembe v pojmu, kraju in subjektu politi~nega” (EdP, str. 14), “nova opredelitev politi~nega” (str. 90) in “spremembe kategorij politi~nega” (str. 157). Dvojni zna~aj nove opredelitve se ka`e v dvojni metafori prehoda in prevrata: “V politi~nem ne glede na formalne pristojnosti in hierarhije prihaja do novega prehoda in prevrata” (EdP, str. 156). Ta destruktivni vidik je prikazan z ve~ metaforami. Beck govori o “razjedritvi politi~nega” (str. 212), o “razvezi, osvoboditvi politi~nega” (str. 214) in tudi o “pospravljanju politike” (str. 218). S temi oblikami so špripravljene’ nove prostorske mo`nosti za politi~no: s tem se politi~no osvobaja zacementiranosti stare, predvsem vzhodno-zahodne ureditve. To pa po Beckovem prepri~anju poteka tako, da na to mesto ne stopa nobena druga, prav tako zacementirana paradigma, temve~ je potrebno odkriti in sprejeti “nevezanost politi~nega” (str. 205). V tem smislu šiznajdba politi~nega’ ni zgolj krizni pojav, ki ga bo oz. naj bi ga sklenila nova paradigma; pri Becku gre v veliko ve~ji meri za koncepcijo politike brez te`nje po monopolu. S tega vidika oblike odpiranja in prehoda, ki se ka`ejo v naslednjih citatih, niso le fazne oblike, temve~ namigi na šnevezanost politi~nega’: “(...) odpreti pojem politi~nega za izzive globalne industrijske civilizacije na prehodu v 21. stoletje “ (EdP, str. 19). “(...) se celotna dru`ba znajde v gibanju (...) se institucije odprejo politiki vse do svojih temeljev, tako da jih je mogo~e oblikovati ter so odvisne od posameznikov in koalicij” (str. 55). “(...) zapustiti okvir politike status-quo, ga na vsak na~in odpreti, raz{iriti, na novo osmisliti in predelati” (str. 209–210; prim. tudi str. 64–65). 196 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega Tu torej ne gre za osvobajanje politi~nega iz njegovega zacementiranega polo`aja, temve~ za odpiranje v politi~no. To pa vendar ne pomeni – ali ne v prvi vrsti – razrahljanja meja šnepoliti~nih sfer’ (prim. v povezavi z ekonomijo, str. 197–198). Politi~no je pri Becku opredeljeno s figuro odpiranja. V tem smislu gre za nekaj nezavezujo~ega, in na to ka`ejo tudi retori~ne oblike renesanse in vra~anja. Pojmovnozgodovinsko lahko to koncepcijo pove`emo z neko linijo, ki s kriterijem podro~ja delovanja razlikuje politiko od uprave. To kvalifikacijo politi~nega najdemo `e pri Albertu Schäffleju (1897, str. 589), ki razlikuje med politiko in teko~im dr`avnim dogajanjem. Jasno v prid odpiranju govori tudi Max Weber (pos. 1918, 1919), ki kriterij politi~nega opisuje s pojmi kot stremljenje, prilo`nost in boj (o tem Palonen 1994). Apologet na~rtovanja Karl Mannheim (1929, str. 99–100) pa nasprotno podro~je delovanja razume kot nekaj širacionalnega’, kot prostor, ki se mu sicer ni mo~ izogniti, ki pa te`i k zapiranju. Tudi Schmittovo koncepcijo kon~ne odlo~itve suverena oz. nadome{~anje mnogih razpr{enih konfliktov z razlikovanjem med prijateljem in sovra`nikom lahko razumemo kot zapiranje podro~ja delovanja (prim. Palonen 1985, str. 140). S kriterijem odpiranja se Beck ne postavlja le proti Schmittu, temve~ implicitno stopi na Webrovo stran. In dejansko: v Beckovem jeziku gre prav za nasprotje med šali-ali’ razmi{ljanjem a la Schmitt in razmi{ljanjem v smislu šin’-a: “@ivimo v nekem svetu, mislimo v povsem drugem. @ivimo v svetu in-a in mislimo v kategorijah ali-ali” (EdP, str. 61). Figura odpiranja ne pomeni smrtne napovedi šstari politiki’, temve~ obstaja mo`nost sobivanja le-te z novo vzpostavljenimi podro~ji delovanja. V tem smislu odpiranje v politi~no ne pomeni revolucije; zdru`ljivo je s starimi institucijami. “Tu ni potreben zaton, temve~ sprememba scene, to~neje: dvojno gledali{~e” (str. 82) na kratko, nastane nekak{en podvojeni svet (...), svet simbolno usmerjenih politi~nih ustanov in svet vsakodnevne politi~ne prakse (konflikti, igre mo~i, instrumenti in prizori{~a), ki pripadata dvema razli~nima obdobjema (...)” (str. 155). Ta dvojna igra politike je brezvrednostna v smislu, da lahko odpiranje kot prilo`nost izkoristi tudi `e uveljavljena politika. To se je, po Beckovem mnenju, zgodilo prav v Nem~iji po padcu zidu. Beck imenuje to situacijo iznajdba politi~nega kot politike statusa quo (str. 212). Klub temu pri Becku ne moremo govoriti o kak{ni IZUMITEV POLITIČNEGA 197 Kari Palonen neprera~unljivosti in diskontinuiteti politi~nega. Figura in-a ne relativira opozicije med obema oblikama politi~nega razumevanja, temve~ ponazarja, da je prehod iz enega obdobja v drugo nujno povezan z novo opredelitvijo politi~nega: “Politi~na konstelacija industrijske dobe postaja nepoliti~na, medtem ko to, kar je bilo v industrializmu nepoliti~no, postaja politi~no” (prav tam, str. 157). Inkomenzurabilnost je v tem, da špoliti~no’ na eni strani ka`e na to~no dolo~eno paradigmo, medtem ko z odpiranjem nastaja nekak{na šrazparadigmacija’ politi~nega. Politi~ne koncepcije se navezujejo na pojave vseh vrst. Pojmovnozgodovinsko re~eno: Beck koncepcijo polity zamenja s koncepcijo politizacije. Pri tem politi~no pri polity {e naprej ostaja špoliti~no’, a ne v smislu paradigme, temve~ kot mejni primer prej{njih oblik politizacije, ki z novimi podro~ji delovanja sicer ne postaja razpolitizirana, v mnogih pogledih pa vendarle raztematizirana (prim. Palonen 1993, str. 10–12). Na~in politizacije pri Becku se ujema z njegovo figuro in-a. Na za~etku Iznajdbe politi~nega je mnenje Kandinskega o nasprotju med ali-ali ter in predstavljeno takole: “Tam: lo~evanje, specializacija, prizadevanje za enozna~nost, prera~unljivost sveta – tu: sobivanje, mnogoterost, negotovost, vpra{anje povezanosti, skupnega, poskus izmenjave, izklju~evanje tretjega, sinteza, ambivalenca” (EdP, str. 9). šPoliti~no obzorje ~lenic’ pa ne zajema le nasprotja med aliali ter in. Potrebno je namre~ upo{tevati {e dve drugi implicitni alternativi, in to sta niti-niti in tako, kakor. Tako lahko veznik in postavimo nasproti ne samo jasnemu kierkegaardovsko-schmittovskemu ali-ali, temve~ tudi obliki niti-niti. V o~i bode, da pri Becku figure zanikanja, izklju~evanja in druge oblike radikalne alternative ostajajo povsem neupo{tevane. S tem pa izpred o~i izgubimo politi~no obzorje zahodnonem{kih šgibanj’ oz. individualnih na~inov `ivljenja v sedemdesetih in osemdesetih letih. Gotovo lahko danes kriti~no ocenjujemo mo`nosti tovrstnih miselnih in vedenjskih vzorcev in po pravici ugotovimo, da je vsaka radikalna alternativa prej ali slej izpostavljena normalizaciji preko integracije ali preko marginalizacije. Kljub temu ne moremo zanikati, da so se prav z izstopom ali odstopom od uveljavljenih politi~nih oblik oblikovala podro~ja delovanja politi~nega, ki jih `e uveljavljeno te`ko razume in jih je zato tudi te`ko nadzorovati. Beckova figura in pomeni nekak{no nivelizacijo alternative v soobstoj. Ta nivelizacija postane razumljiva {ele 198 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega spri~o radikalnosti oblike niti-niti. Mo`nosti izigravanja (fr. déjouer) uveljavljene politike v Sartrovem smislu (prim. Palonen 1992) je te`ko slediti le s politiko in-a. Druga ambivalenca in-a zadeva odnos do zveze tako kakor. Naj in razumemo kot inkluzijo ali kot adicijo? Govor o sintezi oz. o izklju~enem tretjem ka`e na retoriko inkluzije, ki in tendenciozno vklju~uje in normalizira, hkrati pa le-ta implicitno ka`e na nekaj, kar je nedvomno izklju~eno. Kot polemi~na oblika je lahko u~inkovit le aditivni in, ki prav tako stoji v opoziciji s tako kakor: le-ta pu{~a meje zabrisane, ohranja ambivalenco, ohranja podro~je dejavnosti v gibanju. Samo ta in deluje kot figura politizacije preko subverzije. Figure odpiranja ter in-a so pri Becku tesno povezane med seboj. Politizacija nekega novega, {e prostega podro~ja delovanja, ki jo ustvarjajo, se zdi bolj stranska posledica kot namen. V nasprotju s politizacijo v znamenju niti-niti lahko tu komajda govorimo o stremljenju po politizaciji. Ne glede na to pa se zdijo tudi alternative, ki jih in postavlja ob bok drugim, v primerjavi z obstoje~imi vsekakor politizirajo~e. S politizirajo~im odpiranjem se torej ustvarjajo nove dimenzije (EdP, str. 159) in kvalitete (str. 90, 237) politi~nega v smislu novih podro~ij delovanja – podro~je mora biti tu razumljeno metafori~no: lahko zadeva tudi ~as, jezik itd. – za špoliti~no po~etje’, angle{ko politicking (prim. Gallie 1973; Palonen 1993). S tem je izra`en performativni vidik politike kot tipa dejavnosti, katere namen je skrit v njej sami, tako kot na primer Arendtova (pos. 1968, str. 153–154) politiko primerja z izvajanjem umetnosti. Za politi~no koncepcijo je pomembno, katere vrste politickinga so s tem na novo omogo~ene. Beckovo figuro subpolitike lahko torej razumemo le kot obliko izrabe spolitiziranih podro~ij delovanja izven špoliti~nih sistemov’. In prav ta je “dosegla povsem neverjetno tematsko zmago” (EdP, str. 158). V tej zvezi Beck po pravici poudarja švsebinsko’ nevezanost politizacije, ki nastopa kot subpolitika. Nemiri mr`nje do tujcev v Rostocku (med drugim) so tudi izraz subpolitike: “Subpolitika je na voljo ve~ stranem” (EdP, str. 159). Z vidika pojmovne zgodovine je to samoumevno: vsakr{na politizacija lahko kratkoro~no najprej slu`i tistemu, ki jo je ustvaril. Kasneje se teh novih podro~ij delovanja lahko poslu`i tudi nasprotna stran. Vsaj deloma asimetri~na pa so vpra{anja politi~nih oblik, ki jih omogo~ajo nove politizacije. S tem se vra~am k Beckovim okrasnim pridevkom glede politike z vidika odpiranja. Del tega se navezuje na konvencionalni pomen policy, drugi pa namiguje na neke vrste IZUMITEV POLITIČNEGA 199 Kari Palonen politicking, ki se Becku, z njegovega stali{~a, zdi bolj{i. Sem sodijo umetni{ko navdihnjene formulacije, kot na primer špolitika oblikovanja’ (prim. citat zgoraj) in šustvarjalna politika’: “Iznajdba politi~nega pomeni: ustvarjalno, samoustvarjalno politiko, ki za razliko od drugih ne goji in obnavlja starih nasprotij, da bi iz njih ~rpala sredstva mo~i in jih zaostrovala, temve~ ustvarja in kuje nove vsebine, oblike in koalicije” (EdP, str. 210). Stara, v bistvu `e od weimarske republike prakti~no izpraznjena opozicija med špolitiko kot znanostjo’ in špolitiko kot umetnostjo’ (prim. Palonen 1985, pogl. 4) je tu prikazana v novem smislu. Beck se zavzema za umetnosti podobno politiko in implicitno nasprotuje (naravoslovno) znanstveni, upravni politiki. Kriterij ustvarjalnega najdemo `e pri Schäffleju (1897). Opozicijo med politiko, ki jo vodijo pravila oz. ki jih izvaja, ter politiko, ki pravila spreminja, lahko razumemo kot nadaljevanje oz. preseganje diskusije o kriterijih policy. Hkrati natan~neje opredeljuje tudi nasprotje med policy, ki te`i k poenotenju, ter od tega odstopajo~im oz. to prenavljujo~im politickingom. Tudi zadnje pa je seveda vezano na figuro pravila. “Nasprotno je namen politike, ki pravila spreminja, prav špolitika politike’ v smislu same spremembe pravil igre” (EdP, str. 206). Zakaj pa ne? Prakti~ni optimizem se Becku kljub vsemu {e vedno zdi nekoliko sumljiv. Politika ’refleksivne moderne’ Teza Ulricha Becka o povezavi med šiznajdbo politi~nega’ in omenjenimi klju~nimi dogodki razlo~no ka`e, da je njegova tematizacija pojma politi~nega povezana z neke vrste globalno analizo situacije. Imenovanje klju~nih dogodkov to analizo potrjuje kot tudi nadalje precizira. Eden izmed vidikov te situacijske analize je odklanjanje pesimisti~nega tolma~enja svetovne situacije. “Sit sem pesimizma. Da bi {e pod~rtoval splo{no ~rnogledost, se mi ne zdi preve~ privla~no. (...) Intelektualno in dru`boslovno imamo povsod opravka z mi{ljenjem, ki vsako dejavnost obsodi na brezizhodnost. Posebej v Nem~iji. (...) Govor o škoncu zgodovine’ (...) to~no ka`e prevladujo~e samorazumevanje. Celotni pogled je zgre{en in postaja vedno bolj zgre{en. Najve~je mo`no nasprotje se glasi: 200 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega delovanje je mogo~e in polno mo`nosti. To je ~udovito naivno. Ima me, da bi to razkril – mimo vsake verjetnosti” (EdP, str. 33.) Beck prisega na mo`nosti, ki se ka`ejo v kontekstu nastajajo~e šsvetovne rizi~ne dru`be’. Te mo`nosti so odvisne od njihove izrabe v dejavnosti. Beckova kritika je naslovljena na totalitetne mislece staro-leve ali sistemsko teoreti~ne smeri. Tvegati `eli svoj lastni miselni poizkus, v katerem se globalna situacija ka`e kot situacija, ki dejavnosti ne hromi, temve~ preko povsod dostopnega podro~ja delovanja k dejavnosti celo spodbuja. To ni le neka šdruga moderna’ (prim. RG) ali nekak{na radikalizacija moderne (EdP, str. 20), temve~ tudi špoliti~na moderna’: “Refleksivne moderne si ni mogo~e zami{ljati, ne da bi se zru{ile konstrukcije odmaknjenosti od dejavnosti. Na vseh podro~jih in na vseh ravneh dru`be nastajajo šsubpoliti~ne’ mo`nosti delovanja in oblikovanja. Moderna, ki je bila vsaj v glavah fatalisti~na, se spreminja v politi~no moderno, v kateri bodo stalnice premaknjene, spremenjene in zamenjane” (EdP, str. 196–197.) Beckovega stali{~a od totalitetnih mislecev marksisti~ne in sistemsko teoreti~ne usmeritve ne lo~i ugotovitev, da za politiko obstajajo podro~ja delovanja. Odlo~ilen je njegov upor proti temu, da bi ta podro~ja delovanja funkcionalisti~no marginalizirali, jih razglasili za drugotna, iluzorna ali samopou`ivajo~a in nanje gledali le kot na gole momente nekak{ne švi{je’ ureditve ali vse vklju~ujo~ega procesa. S tem se – kot profesionalni sociolog – obra~a proti vladajo~im miselnim vzorcem sociologije. To, kar je bilo prej v sociolo{kem jeziku – s pojmi, kot so strukture, funkcije, procesi, vloge itd. – opisano kot špolitiko presegajo~e’, je v Beckovem tolma~enju spolitizirano in temu ustrezno te`i k novemu razmisleku politi~nega: “V tej knjigi ne gre za splo{no in primerjalno teorijo refleksivnih modernizmov, temve~ za njihove posledice za politi~no delovanje, za sam pojem politi~nega” (EdP, str. 14). Kot vzgib za prehod iz enega v drugo obdobje je navedena Webrova figura stranskih posledic. S tem je izra`ena odpoved planskemu modelu etatisti~ne politike in neposredno to tudi potrjuje, da ne gre za nikakr{no odpoved politiki nasploh oz. za njeno marginalizacijo, kakor to razgla{ajo sistemski teoretiki (glej Willke 1993). Prav “vlada stranskih posledic” (EdP, str. 13) pomeni izziv za preobrazbo oblike politike, ki se mora igrati s pojmom tveganja. IZUMITEV POLITIČNEGA 201 Kari Palonen “Prehod iz industrijskega v rizi~no obdobje moderne poteka nehote, nevidno, po sili razmer v teku osamosvojene dinamike modernizacije po vzorcu latentnih stranskih posledic” (prav tam, str. 36). Beck v zahtevi po ponovnem razmisleku politi~nega torej vidi šposledico’ šrefleksivne modernizacije’. Asimetri~no nasprotni pojem refleksivne moderne je pri Becku enostavna moderna, ki se ka`e na primer v odnosu med politiko in ekonomijo. “Ekonomsko delovanje, ki je v enostavni moderni dominantno ekonomsko prisotno, mora v refleksivni moderni pridobiti in vklju~evati na~ela politi~nega. Postane torej potrebno utemeljevanja in odvisno od dogovorov” (prav tam, str. 197). Za enostavno oz. industrijsko moderno (str. 64–64) je zna~ilno sferi~no mi{ljenje, medtem ko vodi refleksivna moderna v odpiranje sfer šv politi~no’. S tega vidika lahko v opoziciji med politiko in subpolitiko odkrijemo {e eno potezo sferi~nega razmi{ljanja, ki je povezana s subsumpcijo politike pod šdru`bo’. Razlikovanje med politiko, ki ji vladajo pravila, in tisto, ki pravila spreminja, se zdi torej (prim. tudi tabele kategorij na str. 209 v EdP) nekak{na vzporednica opoziciji med enostavno in refleksivno moderno. S tem to razlikovanje pridobi ~asovni indeks, postane razlikovanje med obdobji. “Razlikovanju med uradno politiko in subpolitiko (...) moramo torej postaviti nasproti opozicijo med enostavno (od pravil vodeno) in refleksivno (pravila spreminjajo~o) politiko. Ta se meri tudi s stopnjo, s kvaliteto politi~nega.” (Prav tam, str. 207.) Tovrstna globalna interpretacija je, pojmovnozgodovinsko gledano, nesmisel. Kot re~eno, lahko vzgibe, da bi politi~no razumeli škvalitativno’, odkrijemo `e na za~etku tega stoletja, naprimer pri ekspresionistih Hillerju in Rubinerju, pri Maxu Webru in poudarjeno v tezi Carla Schmitta, da politika ni šnikakr{no samostojno strokovno podro~je’ (1927/1932, str. 38). Kriterij intenzitete politi~nega zastopata Rubiner in mladi strokovnjak mednarodnega prava Hans Morgenthau (1929, 1933), od katerega ga je Schmitt o~itno privzel v drugi nakladi Pojma politi~nega. Povezava med šiznajdbo politi~nega’ in univerzalno zgodovinskim tolma~enjem svetovne situacije v znamenju razlike med industrijsko in rizi~no dobo (oz. med enostavno in 202 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega refleksivno moderno) se zdi pri Beckovi koncepciji nepotrebna in tudi {kodljiva. Prav tu ostaja Beck – kljub vsemu govorjenju o individualnosti – zavezan sociolo{kemu totalitetnemu mi{ljenju, ki tvori okvir diskusije o politi~nem. Zdi se, da ne more priznati, da se v okviru nove interpretacije politi~nega ukvarja bolj z besednimi igrami kot z re{evanjem svetovnih problemov. Pri tem igra Beckova brezskrbna raba pojma dru`be usodno vlogo. Sicer politi~nega ne dolo~a s pomo~jo dru`benega, vendar pa oboje v najrazli~nej{ih oblikah povezuje med seboj. Politika se odvija “v rizi~ni dru`bi”, stremi po “oblikovanju dru`be”, govor je celo o “politiki dru`be” (EdP, str. 17), in tudi v odpiranju šdru`be’ v politi~no (str. 55) je dru`ba prikazana kot primarna instanca. Kot retori~na figura je šdru`ba’ tako uporabljena hkrati kot meta-kraj, predmet in subjekt politi~nega. Vse to govori o trajni Beckovi strokovni ujetosti v sociolo{ki jezik, v figuro šdru`be’ kot vsesvetovne formule. Za interpretacijo samostojnosti politike bi tu nujno potrebovali Occamov brivski no`. Tveganje in kontingenca Kar se ti~e pojma tveganja, Beck prav tako ni opravil nikakr{nih pojmovnozgodovinskih {tudij. Zadovoljil se je z opombami, na primer s tisto, ki pravi, da je bila ta kategorija Maxu Webru tuja (EdP, str. 47). Uvajanje tveganja v politi~no teorijo pa vendarle ni nikakr{na nova iznajdba. Predvsem v francoski razpravi, od Humanisme et terreur Merleau – Pontysa (1947) preko Edgarja Morina (1958) do Le risque politique Pierra Lenaina (1989), se o tem vseskozi razpravlja kot o momentu kontingence politi~nega. Pri Becku lahko govorimo predvsem o globalizaciji tveganja. Politi~ni pomen pojma v prvi vrsti ti~i v nekak{nem šizogibovalnem imperativu’: “Tveganja so namre~ povedala, ~esa se ne sme po~eti, in ne, kaj je potrebno delati. Z njimi vladajo izogibovalni imperativi. (...) Raz{iritev in stopnjevanje hotenega nadzora le-to obra~a v njihovo nasprotje. (...) Tveganja ne samo predpostavljajo odlo~itve, temve~ jih na koncu tudi spro{~ajo.“ (EdP, str. 48–49.) Beckova formulacija šrizi~ne dru`be’ je bila v recepciji pogosto napa~no razumljena kot zagovor stro`je špolitike varnosti’ (npr. Lafontaine, v PiR). V Iznajdbi politi~nega Beck vsaj uvidi, da so vse celostne obljube gotovosti iluzorne. Zato naj bi ne bilo druge mo`nosti, kakor da se nau~imo `iveti z negotovostjo: IZUMITEV POLITIČNEGA 203 Kari Palonen “S to krizo samozavesti, ki jo do`ivlja industrijska dru`ba, se odpirajo mo`nosti delovanja kot tudi prisile, med katerimi se moramo odlo~ati permanento in brez stremljenja po definitivnih re{itvah – to pa je zahteva, preko katere bo `ivljenje in delovanje v negotovosti postalo neke vrste osnovna izku{nja” (EdP, str. 53). Korelat tej izku{nji je – pogojena z nepremostljivo negotovostjo in povsod navzo~o šnujnostjo’ odlo~anja – politizacija ~love{ke `ivljenjske situacije: “Iz zavedanja nevarnosti, ki izhajajo iz odlo~itev, se poraja politi~no” (str. 56). Kontingenca tveganja ne pomeni le brezdanjosti in neobhodnega propada vseh projektov, temve~ na drugi strani vodi v aktualizacijo individualnosti. To se ne dogaja povsem brez patosa, saj je enostavna ne-dejavnost prav tako izpostavljena tveganjem kakor premi{ljeno ravnanje. Nadaljnji aspekt kontingence tveganja je v tem, da je situacija, ki je nastala s tveganjem, tako nova, da zanjo nimamo na voljo {e nikakr{nih trdnih švzorcev normalizacije’; odlo~itve moramo torej v veliki meri sprejemati individualno: “Tovrstna individualizacija ne ostaja zasebna, temve~ v dolo~enem, novem smislu postaja politi~na: individualizirani individuumi, oblikovalci samih sebe in svojega sveta, niso ve~ šnosilci vlog’ (...). V veliko ve~ji meri je prav nasprotno: institucije postajajo v svoji programatiki, v svojih temeljih neresni~ne, polne nasprotij in zato odvisne od posameznikov.” (Str. 154.) Z vse bolj globalnimi tveganji, ki se od eksistencialnih mejnih situacij raz{irjajo na v vsakdanu stalno prisotni `ivljenjski vidik, Beck navaja utemeljitev za kvalitativni, sferi~no neodvisni pojem politi~nega. Lahko bi ga ozna~ili tudi kot šeksistencialista aprés la lettre’. V tem smislu posega po Sartrovi miselni figuri šobsojenca na svobodo’: “(...) Individualiziacija ne temelji na svobodni odlo~itvi posameznikov. ^e re~emo z Jean-Paul Sartrom: ljudje so na individualizacijo obsojeni. Individualizacija je nujnost, sicer paradoksna nujnost po vzpostavitvi, samooblikovanju, samoinscenaciji ne le lastne biografije, temve~ tudi njenih sadov in prepletanj, in to med spreminjajo~imi se preferencami odlo~itev in `ivljenjskih obdobij, torej: v okvirnih pogojih socialne dr`ave (...)” (Str. 145–146.) 204 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega S tem hkrati postane jasno, da Beckov zagovor individualnosti ni šliberalen’ ali šnraven’ v smislu Hobbsa, Locka ali anarhistov. Individualnost sama je, kot pri Sartru, tako situacijska kot tudi odnosnostna. Predvsem je treba priznati, da je tudi na ekstremno ozkih podro~jih delovanja potrebno izbirati, pa ~eprav le “omako, v kateri nas bodo pojedli”, kot je to izrazil Sartre v svojih Cahiers (str. 344) iz povojnega ~asa. Prav to izku{njo ponovno aktualizira Beckov pojem tveganja. Beck to povezuje z eksistencialnim jezikom politi~nega, ki se vrti okrog pojmov, kot so individuum, dejavnost, odlo~itev, situacija itn. Politi~no pri Sartru nastopa kot šdimenzija osebe’ (prim. Palonen 1988), ki se pojavlja z eksistencialno suverenostjo posameznika – kot politi~ni vidik obsojenca na svobodo –, in ki se je ni mogo~e otresti, temve~ se ji lahko le odtujimo: suverenost in odtujenost tvorita pojmovni par v Sartrovi Critique de la raison dialectique (glej Palonen 1992, pogl. 5). Nasprotno pa je obsojenost na individualnost pri Becku historizirana, tj. vezana {ele na postindustrijsko dobo: “Ker je vse trdno in stanovsko tudi znotraj industrijske moderne šizpuhtelo’, ker institucionalni in organizacijski sklopi industrijske dru`be izgubljajo samostojnost in postajajo negotovi, propada mre`a vlog, šohi{je podlo`nosti’ (Max Weber), ki je ustvarilo in utrdilo industrijsko moderno. To ohi{je razpada na odlo~itve posameznikov. (...) Stranska posledica stranske posledice je osvoboditev individuumov iz kletke vlog v institucijah, to je renesansa pojmov kot so dejavnost, subjektivnost, konflikt, znanje, refleksija, kritika, kreativnost.” (EdP, str. 63.) Z Webrom bi lahko nasprotno dejali, da tudi šohi{je podlo`nosti’ temelji na odlo~itvah posameznikov z njihovimi razli~nimi stranskimi posledicami. In na podlagi tega vidika je Weber pri~el vzpostavljati svoj lastni šslovar politi~nega’, ki po mojem mnenju ni prav ni~ manj aktualen od Beckovega. Za razliko od Webra, ki je izhajal iz dominance birokratizacije, bi lahko v Beckovem pojmu tveganja nasprotno odkrili neke vrste vrnitev k Machiavellijevi figuri fortune, brezdanje naklju~nosti v razporejanju sre~e in nesre~e, in poizkus, da bi se nau~ili poigravati z njo. Facit ^eprav je zanimanje za pojem politi~nega zdaj tudi v francoskem in angle{kem jezikovnem prostoru postalo `ivahnej{e (npr. Ranciere 1990; Honig 1993), je mogo~e v IZUMITEV POLITIČNEGA 205 Kari Palonen sodobni razpravi odkriti komaj kak nov vzgib glede samega pojma politi~nega. Ko govorimo o pojmu politike, {e vedno raje pi{emo opombe k Webru, Schmittu ali Arendtovi, kot da bi poizkusili za~eti na novo. Tisti, ki pa to vseeno poizku{ajo, vse prepogosto zapadejo iluziji, da se ukvarjajo neposredno z vsakdanjo izku{njo politi~nega, ne da bi pri tem upo{tevali implicitno prisotne pojmovnozgodovinske vidike. Beck zaenkrat sodi bolj v zadnjo kategorijo, ~eprav je njegova ambicijska raven vsekakor visoka. V zvezi z zgodovino pojma politi~nega je njegov pristop v mnogih pogledih diletantski – s patosom se ponovno zaletava v `e odprta vrata. Tega pa ne bi smeli jemati preve~ resno: nepoznavanje zgodovine lahko pri novih za~etkih pogosto pomeni celo prednost. Beck znamenja sedanjega sveta razbira sve`e in samosvoje. V tem smislu je odli~en dobavitelj klju~nih besed in besednih iger, ki bi jih strokovnjaki politi~nega pojma vsekakor lahko natan~neje izdelali in uporabili v lastnem raziskovanju. Vsebinsko je njegova odvrnitev od razmi{ljanja v okviru ureditev v prid pogledu, ki v odpiranju vidi šjedro’ politi~nega, in jo je potrebno pohvaliti kot izvirno konceptualizacijo in formalizacijo idej šalternativnih gibanj’. Pri tem pa bi se bilo potrebno vendarle jasneje od Becka postaviti po robu zamisli o švladajo~em’ politi~nem razumevanju in se zavzeti za perspektivizem odpiranja v politi~no. Poleg zgoraj kritizirane sociolo{ko-globalizirajo~e te`nje me pri Becku najbolj moti njegova te`nja po poenotenju politi~nega razumevanja, tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Je Beck enakega mnenja kot Schmitt, ki implicitno zahteva, naj bi nekega dne njegov lastni pogled na pojem politike zamenjal mnoge konkuren~ne poglede? Je mogo~e v znamenju individualizacije, pripravljenosti na tveganje, tolerance idr. sploh govoriti o šslovarju’ v smislu ene same normirajo~e nove ureditve jezika? Zato menim, da naslov Iznajdba politi~nega vsebuje tudi ironi~no nianso, ki je ne gre podcenjevati. ^e je politi~no pri Becku pre`eto z odpiranjem, pa gre pri šslovarju’ verjetno tudi za retoriko ironije (prim. Seery 1990), s pomo~jo katere je ideologija ureditve opu{~ena tudi pri slovarju. Zamisel o zavezujo~em, normativnem slovarju bi bila tako zavr`ena v prid retori~ni in politizirajo~i koncepciji, v kateri bi bilo dovolj prostora tudi za vzporedne pomene. Kontingenca tveganja pri pojmu politi~nega tako sega vse do pretolma~enja slovarskega `anra. LITERATURA: ARENDT, Hannah, 1968: Between Past and Future, Harmondsworth: Penguin 1977. 206 IZUMITEV POLITIČNEGA Najnovej{a iznajdba politi~nega BADIOU, Alain, 1985: Peut-on penser la politique?, Pariz: Seuil. BECK, Ulrich, 1986: Risikogesellschaft, Frankfurt a.M.: Suhrkamp. BECK, Ulrich in dr., 1991: Politik in der Risikogesellschaft, Frankfurt a.M.: Suhrkamp. BECK, Ulrich, 1993: Die Erfindung des Politischen, Frankfurt a.M.: Suhrkamp. BEYME, Klaus von, 1991: Theorie der Politik im 20. Jahrhundert, Frankfurt a.M.: Suhrkamp. BRUNKHORST, Hauke, 1994: Demokratie und Differenz. Vom klassischen zum modernen Begriff des Politischen, Frankfurt a.M.: Fischer. BUCHSTEIN, Hubertus, 1992: Politikwissenschaft und Demokratie, BadenBaden: Nomos. ESPOSITO, Roberto, 1988: Categorie de l’impolitico, Bologna: Mulino. FREUND, Julien, 1965: L’essence du politique, Paris: Sirey 1981. GALLIE, W.B., 1973: An Ambiguity in the Idea of Politics and its Practical Implications, v: Political Studies 21, str. 439–452. HEIDENHEIMER, Arnold J., 1986: Politics, Policy and Policey as Concepts in English and Continental Languages, v: Review of Politics 48, str. 1-26. HELLER, Agnes, 1991: The Concept of the Political Revisited, v: David Held (izd.), Political Theory Today, Oxford: Blackwell, str. 330–343. HILLER, Kurt, 1913: Die Weisheit der Langeweile, zv. 1-2. Ponatis Nendeln: Kraus 1973. HILLER, Kurt, 1922: Der Aufbruch zum Paradies. Ponatis Nendeln: Kraus 1973. HONIG, Bonnie, 1983: Political Theory and the Displacement of Politics, Ithace: Cornell UP. HOWARD, Dick, 1989: Defining the Political, London: Macmillan. JELLINEK, Georg, 1900: Allgemeine Staatslehre, Berlin: Häring. KANDINSKY, Wassili, 1929: in, v: Essays über Kunst und Künstler, Zürich: Benteli 1981. KOSELLECK, Reinhart, 1972: Einleitung, Geschichtliche Grundbegriffe, zv. 1, Stuttgart: Klett-Cotta. KOSELLECK, Reinhart, 1979: Vergangene Zukunft, Frankfurt a.M.: Suhrkamp. LAFONTAINE, Oskar, 1989: Leben in der Risikogesellschaft, v: Ulrich Beck in dr., Politik der Risikogesellschaft, Frankfurt a.M.: Suhrkamp 1991, str. 205–215. LEISNER, Walter, 1961: La conception du špolitique’ selon la jurisprudence de la Cour constitutionnelle allemande, v: Revue du droit public et de la science politique 78, str. 754–796. LENAIN, Pierre, 1989: Le risque politique, Pariz: Economica. LUHMANN, Niklas, 1981: Politische Theorie im Wohlfahrtsstaat, München: Olzog. LUHMANN, Niklas, 1993: Die Unbeliebtheit der politischen Parteien, v: Siegfried Unseld (izd.), Politik ohne Projekt?, Frankfurt a.M.: Suhrkamp, str. 43–53. MANNHEIM, Karl, 1929: Ideologie und Utopie, Frankfurt: Schulte & Bulmke 1978. MERLEAU-PONTY, Maurice, 1947: Humanisme et terreur, Paris: Gallimard. MORGENTHAU, Hans, 1929: Die internationale Rechtspflege. Ihr Wesen und ihre Grenzen, Leipzig: Noske. MORGENTHAU, Hans, 1933: La notion du politique et la théorie des différends internationaux, Pariz: Sirey. MORIN, Edgar, 1958: Dialectique et l’action, v: Arguments 7, str. 8–17. MORIN, Edgar, 1965: Introduction á la politique de l’homme, Pariz: Seuil 1969. MOUFFE, Chantal, 1993: Return of the Political, London: Verso. NEGT, Oscar in Alexander Kluge, 1992: Maßverhältnisse des Politischen, Frankfurt a.M.: Fischer. PALONEN, Kari, 1985: Politik als Handlungsbegriff. Horizontwandel des IZUMITEV POLITIČNEGA 207 Kari Palonen Politikbegriffs in Deutschland 1890–1933, Helsinki: Societas Scientarum Fennica. PALONEN, Kari, 1988: Das Politische als Dimension der Person, v: Traugott König (izd.), Sartre. Ein Kongress, Reinbeck: Rowohlt, str. 437–449. PALONEN, Kari, 1989a: Korrekturen zur Geschichte von šPolitisierung’, v: Archiv für Begriffsgeschichte 30, str. 224–234. PALONEN, Kari, 1989b: Die Thematisierung der Politik als Phänomen. Eine Interpretation der Geschichte des Begriffs Politik im Frankreich des 20. Jahrhunderts, Helsinki: Societas Scientarium Fennica. PALONEN, Kari, 1992: Politik als Vereitelung. Die Politikkonzeption in JeanPaul Sartres šCritique de la raison dialectique’, Münster: Westfälisches Damfboot. PALONEN, Kari, 1993: Introduction: From Policy and Polity to Politicking and Politization, v: Kari Palonen in Tuija Parvikko (izd.), Reading the Political, Helsinki: The Finnish Political Science Association. PALONEN, Kari, 1994: Streben, Kampf und Chance. Komentar dela šPolitik als Beruf’ Maxa Webra, rokopis. RANCIERE, Jacques, 1990: Aux bords du politique, Pariz: Osiris. RICOUR, Paul, 1957: Le paradoxe politique, Esprit 26/I. ROHE, Karl, 1978/1994: Politik. Begriffe und Wirklichkeiten, Stuttgart: Kohlhammer. ROHE, Karl in Andreas Dörner, 1991: Politische Sprache und Politische Kultur. Diachronkulturvergleichende Sprachanalyse am Beispiel von Großbritannien und Deutschland, v: Manfred Opp de Hipt in Erich Latniak (izd.), Sprache statt Politik? Beiträge zur politikwissenschaftlichen Semantik-und Rhetorikforschung, Opladen: Westdeutscher Verlag, str. 38–65. RUBINER, Ludwig, 1912: Der Dichter greift in die Politik, v: Der Dichter greift in die Politik, Izbrana dela 1908–1919, Frankfurt a.M.: Röderberg 1976, str. 251–264. RUBINER, Ludwig, 1976: Der Dichter greift in die Politik. Izbrana dela 1908– 1919. Frankfurt a.M.: Röderberg. SARTRE, Jean-Paul, 1960: Critique de la raison dialectique I, Pariz: Gallimard 1985. SARTRE, jean-Paul, 1983: Cahiers pour une morale, izdala Arlette Elkaim - Sartre, Pariz: Gallimard. SCHÄFFLE, Albert, 1897: Über den wissenschaftlichen Begriff der Politik, v: Zeitschrift für die gesamte Staatswissenschaft 53, str. 579–600. SCHMITT, Carl, 1922: Politische Theologie, Berlin: Duncker & Humblot 1979. SCHMITT, Carl, 1927/1932: Der Begriff des Politischen, Berlin: Dunckler & Humblot 1979. SEERY, John Evan, 1990: Political Returns. Irony in Politics and Theory from Plato to the Antinuclear Movement, Boulder: Westview Press. SLOTERDIJK, Peter, 1993: In demselben Boot. Versuch über die Hyperpolitik, Frankfurt a.M.: Suhrkamp. VOLLRATH, Ernst, 1987: Die Grundlegung einer Philosophie des Politischen, Würzburg: Königshausen + Neumann. VOLLRATH, Ernst, 1989: Politik III, v: Historisches Wörterbuch der Philosophie, vol. VI, Basel: Schwabe, str. 1056–1075. WEBER, Max, 1918: Parlament und Regierung im neugeordneten Deutschland. Gesammelte Politische Schriften, Tübingen: Mohr 1971, str. 306–443. WEBER, Max, 1919: Politik als Beruf. Gesammelte Politische Schriften, Tübingen: Mohr 1971, str. 505–560. WILLKE, Helmuth, 1992: Ironie des Staates, Frankfurt a.M.: Suhrkamp. WILLKE, Helmuth, 1993: Abwicklung der Politik, v: Siegfried Unseld (izd.), Politik ohne Projekt?, Frankfurt a.M.: Suhrkamp, str. 54–85. Prevod Amalija Mergole 208 IZUMITEV POLITIČNEGA Wolf-Dieter Narr Brezpojmovna politika in politi~no revni pojmi Dodatni zapisi o Beckovi “Iznajdbi politi~nega” Se je vredno vra~ati k Beckovi kratko~asni “Iznajdbi”? Konec koncev sta od izida te, z levo roko napisane knjige pretekli `e dve leti, kar je `e skoraj preve~ spri~o modnega ciklusa, ki so mu podvr`ene tudi dru`boslovne publikacije in njihove teme. šCatch-words’ se medsebojno preganjajo. Stefan Breuer je v neki recenziji `e zelo zgodaj opozoril na to, da esteticizem pomeni “skrivno gonilo” knjige in da njen avtor ponuja nekak{no “Marlboro-filozofijo” (“Ko šin’ odpravi šali-ali’ “, v: FAZ, {t. 214, 15.9.1993). Trije razlogi obstajajo, ki me kljub tem ugovorom, za katere bi – ~e govorimo v oksimoronu – v posladkanem besedilu lahko na{li ni~koliko podkrepitev, spodbujajo, naj se z jedrnatimi opombami vendarle povrnem k Beckovi knjigi o nekak{nem novem pojmu politi~nega. Prvi~ ~asopisu, ki si je nadel ime “Leviathan”, pristaja, da s svojim politi~nim pojmovanjem vedno znova odseva š~as’ oz. da na novo predstavljene politi~ne pojme bere kot ogledalo ~asa (in njegove dru`boslovne vede). Zato bodo tej reprizi Becka sledili {e drugi tovrstni prispevki. Drugi~: Beckov lahkomiselni esej je v mnogih pogledih simptomati~en za stanje dru`boslovne teorije in analize. Z IZUMITEV POLITIČNEGA 209 Wolf-Dieter Narr zaledjem zagotovljenega prostora za umik znotraj podr`avljenega, a {e vseeno dokaj uglednega akademizma se dru`boslovci s tr`no preverjenimi formulami igraje odpravljajo “iskat resni~nost”. Bistrim miselnim poizkusom sicer ni mo~ veliko o~itati, nezrelo besedno maza{tvo dru`boslovnega porekla pa zato v toliko ve~ji meri ni le znamenje `e dolgo navzo~e “krize dru`boslovnih ved” (Alvin Gouldner je `e leta 1970 objavil knjigo z naslovom “The Coming Crisis of Western Sociology”). Nespo{tljivo ravnanje z besedo danes spada k temu, kar bi lahko poimenovali šbanalna trahison des clercs’. Kon~no je Beckova “iznajdba” v obdobju, ki je obsedeno z inovacijami, simptomati~na za celo vrsto novej{ih tez, po katerih naj bi “politika” postala dru`beno univerzalna in ki se zgledujejo po Giddensu in vse do Grevena, pa naj bodo po kakovosti in utemeljenosti {e tako razli~ne. Zdi se, kot bi `iveli v obdobju ekspanzivnih politizacij. Ti trije razlogi me silijo, naj pojmovnozgodovinskemu prispevku svojega kolega in prijatelja Karija Palonena dodam perspektivno in metodolo{ko druga~en pogled na politiko. Kaj tvori “politi~no resni~nost”, kako je mogo~e to resni~nost dojeti? Pri opisu le-te moramo neobhodno govoriti o osebah, saj so osebe tiste, ki “politiko ustvarjajo”. Kljub svojim pogosto skorajda radikalnim razlikam so si v tem edini vsi politi~ni pojmi. To pomeni, da predpostavljajo osebe v smislu akterjev, ki postajajo osebe prav preko zmo`nosti delovanja. Kljub razli~nim ciljem in razli~nim postopkom, pa naj bodo avtoritarni in/ali elitni in/ali demokrati~ni, gre za “politiko” vedno {ele, ko so podani prostori delovanja, ne le abstraktna “kontingenca”, ki jo lahko skupine ljudi z zavestnimi odlo~itvami tako ali druga~e izkoristijo; pri ~emer je vseeno, kak{ne rezultate lahko te odlo~itve in z njimi povezana dejanja povzro~ijo. Politika povzema spor o mo`nosti odlo~anja ali neodlo~anja o danih problemih z ozirom na to, kar je resni~nega in u~inkovitega. Zato je politika, kot je to to~no formuliral Hugo von Hofmannsthal (v “Knjigi prijateljev”), “sporazumevanje”, natan~neje: trajni spor “o resni~nem” in o obliki, v kateri naj bi bil ta spor izbojevan. Konstrukcija politi~nih pojmov je zato špolitikum’ prve vrste. Kot koncepcija politi~nega se le-ta preko besednega udejstvovanja aktivno vklju~uje v politi~ni posel, in je zato po svoje v veliki meri dol`na nositi odgovornost. 1. Beckova knjiga, ki je na trenutke skoraj podobna recimo Huttenovemu pozivu – vse je politi~no, ukvarjanje s politiko je prava slast –, je privla~na zaradi mnogih formulacij, ki se ble{~ijo kot dragi kamni, in zaradi v njih odsevajo~ih nazorov. @e avtorjeva dr`a ugaja. Breme kulturno kriti~ne fundamentalisti~ne analize tu profesorja ne pritiska k tlom, tako 210 IZUMITEV POLITIČNEGA Brezpojmovna politika in politi~no revni pojmi da bi bil zmo`en diagnosticirati le {e klavrno kle~e ali pa obupano godrnjati v temno prihodnost. Namesto ozko in togo kanalizirajo~ega ali-ali je na koncu terorizma z obliko ali-ali, nekak{ne intelektualne hladne vojne, v sredi{~u mladostno sve`i in. Raznovrstne mo`nosti se zdijo za vselej dane. [iroki spekter sega od popolne ~rnine preko skoraj neskon~ne vrste medtonov do absolutne beline. Toliko so Beckovi pogledi osvobajajo~i; ka`ejo relativni zna~aj danih problemov in odpirajo mnogo vrat, ki so se zdela zaklenjena. Poziva k boju proti sklerozam uveljavljenih institucij, skupaj z njihovimi uveljavljenimi pojmi in njihovo prav tako uveljavljeno kritiko. Nekateri, tako pravi Beck, zapravljajo politi~ne re{itve tako, da podobno kot lemingi obupano capljajo po uhojeni stezi industrializirane, zgolj v rast usmerjene moderne, in ~e ogromnih stro{kov v obliki tako imenovanih zunanjih dejavnikov `e ne odobravajo, jih vsaj brez domi{ljije sprejemajo. Drugi oslepijo v togem pogledu na Meduzino obli~je moderne. To pomeni, da v dialekti~no blokirani kritiki spregledajo vse prilo`nosti, ki se odpirajo med protislovji prevladujo~e psevdopolitike, prilo`nosti, ki bi jih lahko izkoristili za to, da bi iz moderne zavestno pre{li v “refleksivno moderno” (Beckova najljub{a beseda). “V vse ve~ pogledih smo v situacijah, ki jih dane institucije, pojmi in koncepcije politi~nega ne morejo dojeti, niti nanje ustrezno odgovoriti. To pa spet ni tako novo.” (Str.18) Tako Beck uvodoma ori{e neznosno stanje, ki ga sili k novi iznajdbi “politi~nega”. “Globoko institucionalno krizo industrijske dru`be” (str. 46) alias “naivne” moderne naj bi presegli s prizadevanjem za politiko, ki uvaja nekak{no novo umetnost mogo~ega. “Novo umetnost” zato, ker bo {ele v splo{ni “svetovni rizi~ni dru`bi” (str. 21) in njeni sekularni “individualizaciji” poleg nevarnih zapiranj (etnocentrizmi vseh vrst) vzklilo veliko novih mo`nosti oblikovanja. Ko Beck navaja obse`ni katalog izmi{ljenih politi~nih mo`nosti, se hkrati sam skepti~no ozira nazaj. Zato se bomo v naslednjem odstavku spomnili Montaigna. Le kdo danes ne bi `elel po~astiti Montagna? Seveda: na za~etku in na koncu bomo naznanili skoraj radostni “dvomim, zato sem dejaven”, sangvini~ni moto ali estetsko geslo zavezujo~e nevezanosti, ki je velikemu dvomljivcu na za~etku moderne vcepila grozo. 2. Beckov temperament utemeljevanja je mogo~e {e najbolje ozna~iti kot optimizem, obdan z dvomom, kot zavezujo~o nevezanost. Nenavadno neizku{eno in brezskrbno si je zavihal rokave. S tem postaja skoraj pravi pobudnik nekak{nega novega intelektualnega špozitivizma’. Njegovi gesti škon~no biti spet pozitiven’ ustreza pav{alni odklon od vsega, kar se imenuje IZUMITEV POLITIČNEGA 21 Wolf-Dieter Narr “dialektika razsvetljenstva” kot sr~ika izku{enj 20. stoletja, stoletja totalitarnega vladanja (prim. tudi simptomati~no odklanjanje Adornovega “negativizma” pri Axlu Honethu v 1. zvezku Leviathana 1994, str. 81 in nasl.). “^isto preprosto. Sit sem pesimizma. Da bi {e pod~rtoval splo{no ~rnogledost, se mi ne zdi preve~ privla~no. To je vendar o~itno. (...) Intelektualno in dru`boslovno imamo povsod opravka z mi{ljenjem, ki vsako dejavnost obsoja na brezizhodnost. (...) Najve~je mo`no nasprotje se glasi: delovanje je mogo~e in polno mo`nosti. To je ~udovito naivno. Ima me, da bi to razkril – mimo vsake verjetnosti.” (Str. 33.) Mo`nosti, ki jih prikazuje Beck, temeljijo predvsem na treh med seboj tesno povezanih domnevah. Na domnevi sekularno globalnega procesa individualizacije (a); domnevi o “protistrupih”, ki so jih spro`ili ekolo{ki izzivi (b); in domnevi “refleksivne moderne” kot nekak{nega ~udnega pleteni~enja, ki je zakoreninjeno v zahodno-akademskem svetu (c). a) Diagnoza individualizacije, poglavitne vsebine “Rizi~ne dru`be”, kot vzrok in posledica moderne, je siva od starosti; ima pa mnogo prista{ev. Z razli~nimi dokazi in razli~nimi poudarki so zavezujo~o logiko te moderne v njeni srhljivo fascinantni ambivalentnosti vsi opredelili kot “negativno podru`bljanje”, kakor tudi kot “emancipacijo” (pri Mannheimu se imenuje “temeljna demokratizacija”). Beck to individualizacijo predpostavlja in hkrati propagira nekaj tak{nega kot individualizacijo druge stopnje. “Danes ljudje niso švr`eni’ v svet industrijske dru`be iz zavetja stanovskih, versko transcenden~nih gotovosti, temve~ so iz industrijske dru`be gnani v vrtince svetovne rizi~ne dru`be. Nenazadnje jim je namenjeno `ivljenje z najrazli~nej{imi, med seboj nasprotujo~imi si globalnimi in osebnimi tveganji.” (Str. 39.) Brez nadaljnje utemeljitve – pa ~eprav s povsem to~nimi pripombami o komunitaristi~nem govori~enju (str. 151 in nasl.) – Beck za korak naprej od zgodnjih liberalcev predvideva neke vrste univerzalno zmo`nost delovanja vseh, v svojih dru`benih pogojenostih nikjer natan~neje opredeljenih in po svetu begajo~ih individuumov. “Mala pofrancoska revolucija” kot “boj za individualizacijo” (str. 30) se, kot se zdi, ne odvija povsod. Odpira prostor “in”-a. “Ker je vse trdno in stanovsko tudi znotraj industrijske moderne šizpuhtelo’, ker institucijski in ogranizacijski sklopi industrijske dru`be izgubljajo samostojnost in postajajo negotovi, propada mre`a vlog, šohi{je podlo`nosti’ (Max Weber), ki je ustvarilo in utrdilo industrijsko moderno. Leto se cepi na odlo~itve posameznikov “ (str. 63). Kakor da bi se iz “prilo`nostnega decidizma” avtoritarne oblasti Carla Schmitta, 212 IZUMITEV POLITIČNEGA Brezpojmovna politika in politi~no revni pojmi ~igar prazni, odlo~ni eksistencialni gestus do`ivlja presenetljiv preporod, porodila decidivna prilo`nost za ne{tete individuume, ki pohajajo v praznem prostoru mo`nega. Beck govori o abstraktnem individuumu, ki je zmo`en izbiranja, odlo~anja in delovanja, ~igar prostor, sredstva in obzorje ostajajo povsem neopredeljeni. b) Kdor si spri~o tak{nih dejavno mogo~nih univerzalnih individuumov za~udeno mane o~i, bo moral mobilizirati {e ve~ vere v ~ude`e spri~o neverjetnega re{ilnega delovanja “protistrupov”. Hölderlinova, tako pogosto neokusno izven konteksta pesmi citirana beseda – “Kjer pa je nevarnost, tudi re{ilno raste” – odzvanja tudi pri Becku in je tako rojstna ura “protistrupov”. “Radikalizacija moderne” – “namen Iznajdbe politi~nega” (str. 20) – odkriva in izkori{~a te “protistrupe”. “Menim, da ekolo{ko vpra{anje tvori ~udovito moralno okolje. Popolnoma zgre{eno je, ~e re~emo: vse vrednote se razblinjajo. Nasprotno je res: z nevarnostmi in posledicami, ki jih poraja industrializacija, je nastal vir modernizacije, ki ne posplo{uje le konsenza, temve~ tudi spor” (str. 28). In {e neposredneje, {e bolj pozitivno: “Obstaja le ena mo~ in oblast, ki je tega zmo`na (postaviti pod vpra{aj “racionalni in moralni monopol industrijske civilizacije” WDN), in to je diktatura dejanskih nujnosti – ekonomije, tehnike, politike, znanosti –, torej absolutizem same industrijsko dru`bene moderne. To je teza, oz. brez la`ne skromnosti, teorija, filozofija, ki bi jo tu `elel vzpostaviti, razviti in raziskati v nekaj pogledih: modernizacija zaradi svoje osamosvojitve industrijsko dru`beni modernizaciji krade njene temelje in koordinate.” (str. 58.) Ker Beck v nadaljevanju ne razvije teorije in tudi ne opravi vsaj kolikor toliko verodostojne vzro~ne analize, nejeverni bralec ne izve skoraj ni~ ve~ kot le to, da se poraja nekak{na “druga moderna”, “katere obrisi so nejasni, saj v njej vlada ‘in’, njegove dileme in ambivalentnosti. To je trditev, ki bo zmedla in iritirala marsikatero uho” (str. 58 in nasl.). Tako tudi moje. Ker ne verjamem, ne morem dojeti budnice dru`bi; dru`bi, ki “dojema ekolo{ko vpra{anje kot nebe{ko darilo samopreoblikovanja doslej fatalisti~ne industrijske moderne” (str. 247). Bes nad temi praznimi gestami, nad izpraznitvijo vseh problemov se povezuje z ob~udovanjem tega, kako lahko “oprijemljivi” dru`boslovec, ki je med drugim v reviji “Soziale Welt” in v 70-ih letih v~asih tudi v “Leviathanu” prispeval pomembna odkritja, postane tak a-sociolog. Antisociolo{ki anga`ma bi bil, po mo`nosti brez resentimenta Helmuta Schelskega, spri~o stanja sodobne “dru`be” in njenih dru`boslovnih ved dovolj razumljiv. A ponujanje trezne IZUMITEV POLITIČNEGA 213 Wolf-Dieter Narr resnicoznanstvene analize, ki naj bi postavila pod vpra{aj strukturo zamujenih ne-odlo~itev – kako nenavadna dru`boslovna prezentacija samega sebe. c) Ah, to govorjenje o “tej” moderni in njenem “projektu”. Kako nejasni pojmi. Tudi tu zaman upamo na analizo. “Tej” moderni, za katero Beck predpostavlja dominantno logiko, in ki je zmo`na protistrupno homeopatsko prelisi~iti samo sebe, sledi “refleksivna moderna”, ki na hibridne prevare “te” moderne nalaga {e nove. “Na konici modernosti” (Nietzsche), kjer je po svojem mnenju seveda vsak posamezni avtor, je refleksivnost triumf. In ~e `e sami sistemi in nenazadnje birokracije postajajo “refleksivne”, kako potem tak{na refleksivna zrelost ne bi veljala za vso moderno? “Zdaj se pribli`ujemo trdnemu jedru refleksivnostnega argumenta: ta teza se zoperstavlja vrojenemu špogledu v svet’ enostavne modernizacije, njenemu nameravanemu optimizmu vnaprej dolo~ene, isto~asno od Boga hotene mo`nosti nadzora nad tistim, ~esar ni mogo~e nadzirati” (str. 83). Le kdo bi temu ugovarjal? Vendar: kje so navedeni razlogi, da bi bila dominantna logika “te” moderne s svojo latov{~ino na koncu in bi se, razcepljena na milijarde, utele{ena v individuumih, zdaj porajala kot trajna refleksija? “Refleksivna moderna” po Beckovem mnenju pogojuje “obdobje delovanja” (str. 83), ki bi ga ustvarile dejanske nujnosti, ki pa jih hkrati presega. Da, kot nadsubjekt se uresni~uje v milijardah individumov “v nekak{ni diskurzivni modernizaciji”. šDru`ba diskurza’ (Jürgen Habermas) spreminja okvirne pogoje gospodarsko-tehni~nega delovanja, ne pogojuje le druga~nega šsloga odnosov’, drugih oblik in forumov samopredstavitve; vrednoti tudi dosedanje organizacijsko in strate{ko znanje in nujno pogojuje nove notranje oblike delovanja in potrjevanja” (str. 200). Samo ~udimo se lahko, ~esa vsega ne zmore “refleksivna moderna”! Da se ne bi pojavili kakr{ni koli dvomi o njenih zmo`nostih, prevladuje v Beckovem besedilu indikativ. Nobena jezikovna distanca, noben vpra{aj ne ote`uje “refleksivne moderne”. Hipoteze imajo vrednost raritet, oprezni konjunktiv kot izraz irealnega in potencialnega je Becku po{el. [e celo tam, kjer glagol “morati” izsili prihodnost, nastopa s te`kim {kornjem samoumevnosti. O sancte Montaigne. Ta pozitivisti~na slogovna posebnost ne dopu{~a natan~nej{ega utemeljevanja nere{ljive povezave med “moderno” in “postmoderno” – ali v Beckovem jeziku: “drugo”, razgaljeno moderno. Analize Zygmunta Baumanna se sicer tu in tam vpletajo. Kjer pa njegove analize ne ka`ejo le radikalne ambivalence moderne, temve~ tudi stalno prisotnost genocidnih 214 IZUMITEV POLITIČNEGA Brezpojmovna politika in politi~no revni pojmi “re{itev”, ki so pogojene s skupnimi strukturami in funkcijami moderne in – tej v najbolj{em primeru z druga~nim poudarkom slede~e – “postmoderne”, njegove ugotovitve niso upo{tevane. To je, kar povzro~a, da se zdi Beckovo govorjenje o velikem subjektu “refleksivne moderne” tako puhlo. Skorajda sistemati~no se pozablja poglobiti v kapitalisti~ne, od nikogar vladane globine moderne in se sistemati~no spoprijeti z njeno logiko, ki je ni mogo~e zaobjeti s teorijo dejavnosti, niti dejavno izni~iti. 3. Beckova politika mora biti dejansko “izmi{ljena”, da lahko omogo~a pozitivizem. Proti temu, da bi ta “iznajdba” dobila dejansko mo~ in se ne bi izkazala le kot prihodnost neke politi~ne iluzije, ne govori le Beckov nepoliti~ni pojem politike, proti temu pri~a predvsem to, da Beck, utrujen od analiz, za to mo~ ne more navesti nobenih verodostojnih razlogov – razen svojega protistrupnega placeba. Vsekakor ne smemo spregledati, da se Beck nad vladajo~o psevdopolitiko spravlja tudi z dobro merjenimi udarci: glede njene dr`avne fiksacije (vsekakor v Nem~iji), ki je dolgo prepre~evala vsakr{no politiko “od spodaj” ali izven uveljavljenih institucij; glede shematsko zgre{enega lo~evanja med “javnim” in “zasebnim”, ki v zavesti in ravnanju daje zmotno podobo dru`bene resni~nosti; glede izmali~ene sferi~ne cepitve na “politiko”, “ekonomijo”, “tehniko” in “okolje”, kar prispeva k napa~nemu tolma~enju njihovih stalnih prekrivanj in “notranje politike” formalno nepoliti~nih prizori{~. Tu Beck po pravici {iri prostor potencialno in aktualnopoliti~nega. Povsod se skrivajo “odlo~itve”. To~neje: dani rezultati so posledica konfliktov med strukturno neenakimi interesi. Na podlagi domneve z blagoslovom pre`etem delovanju “protistrupov” ter o osvobajajo~em poreklu nepreverjene individualizacije – nota bene: ve~inoma je govora o “individualizaciji”, komaj kje o individuumih, kaj {ele o tem, kako v dru`bi postanejo osebe –, Beck prihaja do domneve o svetu, ki je vedno in povsod na razpolago, ki je dostopen za dejavnost in ki ga dejavni individuumi lahko spreminjajo. “Kako je mogo~e (politi~no) oblikovanje?” spra{uje v analogiji s Kantovim “Kako je mogo~e spoznanje?” (str. 65); in odgovarja mimo vsake analogije in vsakr{ne utemeljitve: delovanje, oblikovanje je povsod mogo~e. Vsi ljudje imajo mo`nost, da si z ro~nimi spretnostmi zgradijo `ivljenje. “Politika ro~nih spretnosti”, se glasi pravilni odgovor: “Pod za pro~elji in ru{evinami v~asih celo sijo~e zlo{~ene stare industrijske ureditve se dogajajo preobrati in izbruhi – ne povsem zavestno, a tudi ne nezavedno in namenoma, prej podobno kolektivu slepih brez palice za slepe in psa vodnika, a z dobrim nosom za to, kar je osebno pomembno in je, ~e gledamo na splo{no, lahko tudi zgre{eno. Ta tiso~noga IZUMITEV POLITIČNEGA 215 Wolf-Dieter Narr nerevolucija se odvija. (...) To so torej špopadki’ neke nove dejavne dru`be, dru`be samooblikovanja, ki bo morala vse nekako “iznajti”, a ne ve: kako, zakaj, s kom; temve~ morda le: kako ne, proti ~emu in s kom na noben na~in” (str. 161 in nasl.). Kro`e~i voluntarizem. Nenadoma obstaja mo`nost, “da tehniko re{imo iz spon (tudi ponotranjenih lastnih navezanosti) ekonomije in dr`ave ter jo izpostavimo hladnemu vetru dvoma” (str. 180). Tako je s ~arobno pali~ico mogo~e sle~i s sicer komaj obravnavane ekonomije (ostaja zakoreninjena v mehani~ni po{asti, “industrijski dru`bi”) njeno lastno dinamiko ter jo politi~no omejiti. Uganka. Da, pa kljub vsemu nih~e ne bi mogel ujeti ~arobnega {krata izmi{ljene politike, mora biti najden~ek kar takoj pobotan s svojimi star{i, s “politiko, ki ji vladajo pravila”. Znotraj njenih, prav tako neopredeljenih meja se lahko po mili volji igra. “Igra klasi~ne industrijske dru`be – nasprotja med delom in kapitalom, med levico in desnico, interesna nasprotja povezav in politi~nih strank – se nadaljuje” (str. 297). Torej vendarle? A nobenega stavka ne smemo jemati dobesedno. “Isto~asno se mnogi sistemi pravil igre `elijo in se tudi pri~enjajo prekopicevati, pri ~emer ostaja povsem nejasno – v prenesenem pomenu –, ali naj v prihodnje igramo karte, ~lovek (ne?) jezi se ali nogomet. Politika, ki ji vladajo pravila, in pravila spreminjajo~a politika se prekrivata, me{ata in kri`ata. V nekem obdobju prevladuje ena, v drugih obdobjih spet druga. Medtem ko Evropa do`ivlja nazadovanje v rigidne, krvave nacionalnodr`avne ina~ice igre enostavne moderne, se Amerika pribli`uje novemu kontinentu iznajdbe politi~nega, preizku{a – in prena{a – politiko politike (morda)” (str. 207). Bi ob tem Karlu Krausu pri{lo na misel {e kaj? 4. Postmoderna, kot je znano, ni ~isto prava postmoderna. Le kdo se ni zgledoval po Foucaultu, Lyotardu in drugih, pa se je moral od njih samih spet in spet u~iti tudi negotovosti? Estetizirajo~a poljubnost Ulricha Becka pa – njegovi miselni prevali, stalno menjavanje ravni in brazgotinasto scefrani jezik v nepremi{ljenem indikativu – zapu{~a podro~je intelektualnega po{tenja (v smislu Nietzscheja in Webra). Pri tem kljub vsemu predpostavljam, da Beck pi{e v dobri veri, da, skoraj v nekak{nem navalu vere in prepri~anja. To, da se velikopotezno skorajda ne meni za tradicijo politi~nih pojmov, teoretskih stali{~ in bojev, bi lahko ovrednotili kot osve`ujo~e, ~e ne bi bilo njegovo utemeljevanje tako popolnoma osvobojeno “dru`bene materije”, globalne “prevlade dejanskih povezav” (Musil), prosto tudi vsakr{ne institucijske analize. Zato pri njem – tako reko~ po sili razmer – manjka dru`beni pojem dana{njega individuuma in njegovih globalno lokalnih pogojenosti, kakor tudi pojem dru`be v ~asu somraka nacionalne dr`ave. In manjka predvsem 216 IZUMITEV POLITIČNEGA Brezpojmovna politika in politi~no revni pojmi pojem politi~nega sredi “pohlepa trga” in “nemo~i dr`ave v boju svetovnega gospodarstva”, ~e malo spremenjeno citiramo naslov knjige Clausa Kocha, ki govori o tem. V po smrti objavljenem ~lanku (šPhilosophy and Politics’), ki je iz{el leta 1990 v “social research”, je Hannah Arendt dejala takole: “^e filozofi kljub svoji potrebni distanci do vsakdanjih ~love{kih dogajanj vseeno v~asih zmorejo s pojmi zaobjeti resni~no politi~no filozofijo, potem bi morali mnogostranost ~loveka (“the plurality of man”) povzdigniti v predmet svojega ob~udovanja. Iz tega namre~ raste celotno kraljestvo ~love{kih dogajanj – njihov blesk in njihova beda.” Morda je prav Beckovo pomanjkanje distance do vsakdanjega `ivljenja in do aktualne (psevdo)politike to, kar mu prepre~uje, da bi se pribli`al pojmu politi~nega, ki bi ustrezal zahtevam ~asa? Beckovi individuumi tonejo v toku globalne individualizacije. Ti individuumi sicer niso majhni nakracani mo`ici, a v vznemirljivi negotovosti svoje, v vseh postavkah vnaprej dane biografije in politike ro~nega dela ravnajo vendarle presenetljivo konformno. Nimajo niti trohice skupne javnosti. Dru`bena podlaga vsake politike, pri Hannah Arendt samoumevna, je izginila. Beckovi radostni politiki ro~nega dela se lahko v konsekventni iluziji vsi po~utijo “kot zvezni kanclerji”, tudi in prav zato, ker in ~e njihovo “delovanje” ni~esar ne povzro~i. Becka so v nekem volilnem oglasu, ki je bil objavljen 5.10.1994, citirali s temle stavkom, zopet v indikativu: “Vsi smo zvezni kanclerji. Volite sami sebe – volite spremembo.” “Iznajdba politi~nega” in samoizum ro~nodelskega sociologa. Odgovornost? Individualna nezmo`nost, da bi nosili odgovornost, predstavljena kot hibridna ikariada, je stopila na mesto “organizirane neodgovornosti” (Beck). Prevod Amalija Mergole IZUMITEV POLITIČNEGA 217 Peter A. Berger “Life politics” O politizaciji `ivljenja v po-tradicionalnih dru`bah1 “Life politics centres on the problem: how shall we live after the end of nature and the end of tradition?” (Giddens 1994, str. 246) I. V najnovej{ih delih Anthonyja Giddensa je”life politics” vse bolj vodilni pojem njegovih {iroko zastavljenih diagnoz ~asa in dru`be. S tem ho~e zaobse~i predvsem nove vrste izbirnih mo`nosti in prisilnih odlo~itev, ki se pojavljajo na “zasebnih” podro~jih `ivljenja in vzporedno z eksistencialnimi `ivljenjskimi vpra{anji, ki pa jih v “supermodernih” dru`bah ni mogo~e omejiti na zasebno podro~je niti v njihovih pogojnih konstelacijah niti v njihovih posledi~nih u~inkih, in zato – vsaj v {ir{em smislu – lahko veljajo za “politi~ne”. V navezavi na pojem “life politics” lahko zato Ulrich Beck (1993, str. 235) v svoji “Iznajdbi politi~nega” prikazuje, kako je “v ekolo{ki kulturi (...) v najglobljih plasteh zasebnega neposredno in neobhodno pri{lo do kratkega stika med najsplo{nej{im in najintimnej{im”. Najrazli~nej{e, neposredne in posredne navezave na ta koncept pa lahko zasledimo tudi v delih, ki prikazujejo izoblikovanje 1 Pri~ujo~e besedilo se navezuje na predavanje, ki sem ga imel 29. junija 1994 pred habilitacijskim kolegijem Dru`boslovne fakultete na Univerzi Ludwig-Maximilian v Münchnu. IZUMITEV POLITIČNEGA 219 Peter A. Berger 2 Ker so preve~ neposredni prevodi tega izraza v nem{~ino (sloven{~ino) -kot na primer “`ivljenjska politika”-lahko hitro napa~no razumljeni, se bom odrekel vsakr{nim tovrstnim prevodnim poizkusom. 3 O napetostih v odnosu med pri- in odsotnostjo, ki prisotnost v visokomodernih dru`bah postavlja pod vpra{aj tako kot potrebni kot tudi zadostni pogoj za komunikacijo, identiteto in zaupanje, glej Berger (1995). 4 Tu se ne moremo podrobneje ukvarjati z ob{irnim in hitro rasto~im Giddensovim zbranim delom (glej seznam literature). Poizkus sistemati~ne rekonstrukcije, ki seveda ne more povsem zakriti prelomov v teoreti~nem razvoju in upo{tevati najnovej{ih del, najdemo pri Hans-Petru Müllerju (1992). “Prakti~no filozofske” vsebine v Giddensovi “teoriji strukturiranja” kot tudi nejasnosti v njegovem dejavno teoreti~nem okviru je obdelal Hans Joas (1992). regionalisti~nih protestnih gibanj (Schmidtke/Ruzza 1993), se ukvarjajo z dvoreznimi posledicami reproduktivne medicine (Honer 1994) ali se na primeru dr`avnih vstaj ukvarjajo z ambivalencami “re-politizacije” `ivljenjske dr`e (Hitzler 1994). Za za~etek je mogo~e to, kaj je mi{ljeno z izrazom “life politics”2, morda precej dobro zaobse~i z metaforo, ki jo tudi sam Giddens vedno znova variira. V svoji {tudiji o “Preobrazbi intimnosti” (1993a, str. 43, poudaril A. Berger) pi{e: “Razen skrajno revnih je v de`elah blaginje danes vsakdo ’na dieti’. Z rasto~o u~inkovitostjo svetovnih trgov ne razpolagamo le z veliko koli~ino hrane, temve~ tudi s celo paleto `ivil, ki so kupcem na voljo skozi vse leto. V teh pogojih postaja to, kaj kdo jé, vpra{anje `ivljenjskega sloga, na kar vplivajo in kar nedvomno sooblikujejo {tevilne kuharske knjige, popularne medicinske razprave, priro~niki za dobro prehrano in {e marsikaj.” Metafora diete seveda ne ka`e le tega, da se je {e posebej v tistih premo`nih, zahodnih in daljnovzhodnih dru`bah, kjer so sredstva (delovanja) mo~no prisotna, in kjer nasprotno grozi, da bo (smiselnih) ciljev vedno manj (prim. Schulze 1993, 1994), tudi in prav na zasebnih `ivljenjskih podro~jih pokazala obilica doslej neznanih mo`nosti in nujnih izborov. Hkrati vsebuje namige na osrednje vire, s katerimi Giddens (1991, str. 20) povezuje dinamiko moderne: z geslom “u~inkovitost svetovnih trgov” namiguje na procese globalizacije ali “delovanja na daljavo”, ki za razliko od oblik dru`bene integracije, ki so vezane na fizi~no prisotne konkretne druge – njihovo soprisotnost – omogo~ajo ohranjanje dru`benih povezav v {irokih krajevnih in ~asovnih razse`nostih.3 Mehanizmi sistemske integracije med odsotnimi so tako po eni strani simboli~ni komunikacijski mediji – kot npr. denar –, po drugi strani pa sistemi strokovnjakov, ki oboji v enaki meri “izlo~ajo” interakcijo iz lokalnih kontekstov in dajejo ve~jo te`o dejavnim povezavam na daljavo (Giddens 1992, str. 80 in nasl.). Lo~evanje integrativnih mehanizmov iz lokalnih kontekstov, iz njihove “ugnezditve” v vsak dan izku{enih ~asovno-krajevnih povezavah - za Giddensa osrednje znamenje procesov modernizacije – nas zato vse bolj sili k temu, da se tudi na zasebnih `ivljenjskih podro~jih in v intimnih `ivljenjskih vpra{anjih zana{amo na strokovnjake in njihovo strokovno znanje, v primeru diete npr. na kuharske knjige ali “priro~nike za zdravo prehrano”. Vendar je v Giddensovi obse`ni teoreti~ni zgradbi, v kateri se je v~asih te`ko znajti,4 sámo védenje o lastnostih obdajajo~ega nas dru`benega sveta konstitutivni del organizacije in transformacije tega “dru`benega sveta”: ~love{ko delovanje je pri njem vedno “refleksivno vodeno” z znanjem, pri ~emer dru`bene strukture za razliko od obi~ajnega razumevanja ne pomenijo le 220 IZUMITEV POLITIČNEGA Life politics “zunanjih” omejitev, temve~ isto~asno vedno tudi prakti~ne meje znanja ali prej “notranje” prepreke zavednega (Giddens 1992, str. 335 in nasl.). Vsakdanje prakti~ne vsebine znanja, utrjene, pogosto v “nezavednem” zasidrane rutine in na tem slone~e tradicije, ki so podobne “kolektivnemu spominu” in ki vsakodnevnemu `ivljenju odvzemajo permanentno nujo odlo~anja, so zato {e posebej pomembne5 : v njih – in ne na primer v institucijah ali organizacijah, v jasno zarisanih pozicijskih vzorcih ali trdno dolo~enih vlogah – vidi Giddens bistvene podlage za stabilizacijo dru`be. In zato tudi “na~ela radikalnega dvoma”, ki je vendarle osrednje znamenje poznomodernih dru`b (Giddens 1991, str. 2 in nasl.; prim. tudi Beck 1993, str. 249 in nasl.), ni mogo~e omejiti na “znanstveno védenje”. V veliko ve~ji meri posega dvom, kakor posegata kritika in protikritika – na primer v obliki povsem razli~nih, a vedno znanstveno utemeljenih predlogov prehranjevanja, a tudi v obliki ezoteri~nih predlogov za iskanje smisla, ki na~eloma ne zaupajo zahodnemu znanstvenemu modelu, a se vseeno pogosto poslu`ujejo (psevdo)znanstvene oblike argumentiranja (prim. npr. Shusterman 1994) – neposredno v na{ vsakdan. [tevilna vpra{anja in protivpra{anja, na katera ni ve~ mogo~e (dokon~no) veljavno odgovoriti, tu vedno pogosteje vodijo v globoke negotovosti, ki se lahko razrastejo v dvom v samega sebe ter v manifestne krize identitete. V potradicionalnih dru`bah namre~ “nimamo druge izbire, kot da se odlo~imo, kak{ni ho~emo biti in kako ho~emo delovati” (Giddens 1993b, str. 450).6 Ker pa “naravne” zapovedi in “posve~ene” tradicije niso daljnose`no izgubile svojega samoumevnega pridiha resnice in svoje orientacijske funkcije le v vi{avah filozofske refleksije, temve~ tudi v vsakdanu, si moramo zdaj zavedno izbirati `ivljenjske sloge in na~ine `ivljenja, identitete moramo zavedno oblikovati ali jih “refleksivno proizvajati” (Giddens 1991, str. 214; prim. tudi: Wagner 1994, str. 154 in nasl.). “Life politics” je kot specifi~no postmoderno politi~no obliko torej mogo~e neposredno povezovati z vpra{anji vsakdanje `ivljenjske dr`e in samouresni~evanja, pri ~emer tako razumljena “politika `ivljenjskih slogov” (prim. Berking/Neckel 1990) ponuja dve izhodi{~i, ki ju je potrebno analiti~no razlikovati: Po eni strani lahko “zasebne” odlo~itve o `ivljenjskem slogu mnogih posameznikov dolgoro~no vplivajo na `ivljenjske pogoje drugih ljudi, ki si svoje `ivljenje (`elijo ali morajo) voditi druga~e – pomislimo samo na procese “gentrifikacije”, torej na izrivanje starih prebivalcev iz velikih, starih stanovanj v sredi{~u mesta, v katerih je nenadoma “nobel” stanovati za pla~ilno zmo`ne neporo~ene mlade (prim. npr. Felde /Alisch 1992; Blasius 1994; Dangschat 1994). Po drugi strani se tudi v domnevno “zgolj” zasebne izbore in odlo~itve, v na{e osebne 5 Glede sorodnega razumevanja “`ivljenjske dr`e”, ki se za razliko od vse bolj priljubljenega pojma “`ivljenjskega sloga” ne osredoto~a tako zelo na ekspresivne ali estetske momente, temve~ poudarja splo{ni “delavni” ali “dejavni zna~aj” vsakdanje prakse in njene omejenosti z `ivljenjskim potekom in biografijo, glej Voß (1991), Jurczyk/Rerrich (1993) in Kudera (1995). 6 S tem poudarjanjem potrebe po odlo~anju in prisilnega izbiranja kot znamenja “visoko-” ali “poznomodernih” dru`b je Giddens v dobri dru`bi, saj podobni vzorci argumentiranja, ki ka`ejo na rasto~e {tevilo in raznolikost “ponudb” (prim. Dahrendorf 1994, str. 29 in nasl.), ne igrajo pomembne vloge le znotraj modela “do`ivljajske dru`be”, ki ga propagira Gerhard Schulze (1992), temve~ tudi v diskusiji o “individualizaciji” (prim. npr. Beck/Beck-Gernsheim 1993). IZUMITEV POLITIČNEGA 221 Peter A. Berger diete, vme{avajo mnogi vplivi od zunaj, ki nas silijo, da zaupamo znanju strokovnjakov – ali protistrokovnjakov: vsaj do potrditve nasprotnega moramo v svojem osebnem okolju zaupati priro~nikom, kot tudi strokovnjakom in strokovnjakinjam v mno`i~nih medijih, ki nam prav to “dieto” priporo~ajo kot posebej u~inkovito ali pa nam prav ta `ivljenjski slog predstavljajo kot posebej zdrav, presti`en ali “smotrn”. Tudi pod pogoji {tevil~nej{ih mo`nosti izbire zato velja, da “vsa podro~ja vsakdana prina{ajo situacije odlo~anja, pri katerih moramo v mnogih primerih na ta ali oni na~in posegati po znanju strokovnjakov. Kdo sprejema te odlo~itve in kako so sprejete, je ve~inoma vpra{anje razporeditve mo~i” (Giddens 1993b, str. 450). II. Najkasneje s tem namigom na (definicijsko) oblast strokovnjakov, ki (so)oblikuje na{ na~in `ivljenja v smislu politizacije vsakdana in nas lahko pri neredkih definicijskih konfliktih med strokovnjaki in protistrokovnjaki tudi spravi v negotovost, postane jasno, da govor o “life politics” kot novi fazi politi~nega implicira izredno “{iroko” razumevanje politike: ne gre – oziroma kve~jemu ob strani – za politi~ne institucije, za dr`avo, stranke ali za organizirane kolektivne akterje v smislu dru{tev. V veliko ve~ji meri so s tem mi{ljene vse vrste sprejemanja odlo~itev pri vrednostnih in interesnih nasprotjih ali v eksistencialnih `ivljenjskih vpra{anjih, zaradi ~esar za razliko od “o`jega”, na institucije vezanega pojma politike, ki je obi~ajen v politi~ni znanosti, za neposredno “politi~ne” veljajo tudi zasebne odlo~itve o `ivljenjskem slogu in osebni identitetni problemi. Poleg tega izraz “life politics” ozna~uje tudi oblike odlo~anja, ki so zgodovinsko gledano izredno mo~no pogojene: kakor ponazarja prva shema, pri “life politics” za razliko od “emancipatorske” politike ne gre v prvi vrsti za ohranjanje ali za raz{irjanje `ivljenjskih mo`nosti, ki jih v smislu Dahrendorfa (1994, str. 22 ) lahko razumemo kot kombinacijo pravic, ponudb in povezav. Tudi se v prvi vrsti ne zavzema za redukcijo neenakosti in zatiranja, za uresni~evanje normativnih zahtev po pravi~nosti, enakosti in participaciji ali za osvoboditev od tradicionalnih omejitev, s tem se “life politics” torej ne opredeljuje neposredno proti “predmodernim” ostalinam ali svetovnim nazorom, ki se prena{ajo iz roda v rod. Modernizacija in njeni delni procesi – ~e jih razumemo na primer kot “ukinitev, ki je naperjena proti izvornim svetovom v dru`beni strukturi (in v šsemantiki’!)”, kot “funkcionalno diferenciacijo špridobljenih 222 IZUMITEV POLITIČNEGA Life politics podro~ij delovanja’”, kot “racionalizacijo diferencialnih podro~ij” in kot “imperativ k stalni rasti dose`kov” (J. Berger 1988, str. 227) ali kot paradoksne procese diferenciacije, racionalizacije, individualizacije in domestikacije (prim. van der Loo/van Reijen 1992, str. 28 in nasl.) – so v veliko ve~ji meri izhodi{~e za “life politics”, ki se tudi zato zdijo sestavni del “refleksivne modernizacije”.7 Emancipatorska politika “Life politics” 1. Osvoboditev dru`benega `ivljenja iz omejitev tradicije in navad 1. Politi~ne odlo~itve kot izraz svobodne izbire in mo~i oblikovanja (mo~i kot “transformative capacity”) 2. Redukcija ali odprava izkori{~anja, neenakosti ali zatiranja. Ukvarja se s konfliktno razporeditvijo mo~i in/ali potencialov 2. Ustvarjanje moralno opravi~ljivih oblik `ivljenja, ki spodbujajo samouresni~evanje v kontekstu globalnih soodvisnosti 3. Sledi zapovedim, ki jih nalagajo etike pravi~nosti, enakosti in participacije 3. Razvija etike, ki zadevajo vpra{anje “Kako naj `ivimo?” v posttradicionalni ureditvi in v kontekstu eksistencialnih vpra{anj 7 Tu se ne morem spu{~ati v razlike v razumevanju “refleksivne modernizacije”, ki se zdi pri Giddensu prej zadeva “razmi{ljujo~ih” akterjev (in se od ~asa do ~asa tudi navezuje na raven delovanja), pri Becku pa je nasprotno zasnovana bolj kot “strukturna kategorija”, s pomo~jo katere bi bilo potrebno zaobse~i trk med modernizacijo in njenimi (stranskimi) posledicami. Shema št. 1: Emancipatorska politika in “life politics” (Po: Giddens 1991, str. 215) “@ivljenjsko-politi~na” vpra{anja, kakor na primer vpra{anja o “moralno opravi~ljivih oblikah `ivljenja, ki spodbujajo samouresni~evanje v kontekstu globalnih soodvisnosti”, se lahko tako razvijejo {ele, ko je na podro~ju politi~nega v o`jem smislu dose`ena dolo~ena mera pravic in ponudb, svobo{~in in mo`nosti sodelovanja, ko so torej institucionalno zagotovljene na primer splo{ne dr`avljanske pravice, politi~ne pravice sodelovanja in minimum socialnih pravic (prim. Marshall 1992). Uspehi “emancipatorske” politike, kakor na primer razvoj demokrati~nih oblik vladanja, raz{iritev izobra`evalnih mo`nosti, zagotovitev mno`i~ne blaginje ali vzpostavitev in izgradnja institucij socialne dr`ave, so neobhodne predpostavke za to, da “life politics” pridobi pri pomenu, saj so tu v ospredju tako eksistencialna kot tudi vsakdanja vpra{anja, pa tudi vpra{anja o oblikovanju in opravi~evanju individualnih kot tudi kolektivnih identitet (Giddens 1994, str. 90 in nasl.). IZUMITEV POLITIČNEGA 223 Peter A. Berger 8 V predstavi “izlo~anja” iz tradicionalnih kontekstov (“disembedding”) pravzaprav ne najdemo le nadaljnjih skupnih to~k z “individualizacijsko tezo” (Beck 1986; Beck/Beck-Gernsheim 1994; prim. tudi: Berger 1993), temve~ tudi s “klasi~nim” raziskovanjem modernizacije v 60-ih in 70-ih letih, v katerih je npr. Karl W. Deutsch (1979, str. 329 in nasl.) razvil svoj koncept “dru`bene mobilizacije”. Ker v teku modernizacijskih procesov “naravne” povezave izgubljajo svoj zna~aj trdnih stalnic in so tradicije izgubile svoj ~ar, lahko seveda tak{na identitetna in `ivljenjska vpra{anja vedno redkeje “re{imo” ali vsaj za~asno uti{amo z napotkom na “zunanje” gotovosti in splo{no veljavna vrednostna merila. V kontekstu globalizacijskih procesov, lo~evanja iz poznanih lokalnih kontekstov8 in univerzalizacije dvoma postaja zato tudi vsakdanje znanje vedno bolj prepu{~eno samo sebi: postaja interno, navezuje se samo nase, ali “refleksivno” – in se prav s tem odpira za odlo~itve in za politizacijo v {ir{em smislu, za katero si prizadeva “life politics”. III. Ve~plastnost “life politics” ote`uje precizni opis tega koncepta kot tudi preizkus njegove trdnosti na enem samem primeru. @e v metafori z dieto se je pokazalo, da se Giddens nenazadnje zaradi posebnega pomena, ki ga pripisuje individualnemu védenju kot tudi osebnim, pogosto le “polzavednim” rutinam, nagiba k temu, da zasebne negotovosti in probleme z identiteto, ki so povezani s telesom, postavlja v ospredje: zato lahko na primer namensko stradanje kot tipi~no “poznomoderno” bolezen povezuje s stremljenjem, da bi si v svetu mnogovrstnih, a tudi nasprotujo~ih si mo`nosti preko ekstremne oblike nadzora nad telesom zagotovili nekaj takega kot “stabilno”, “gotovo” nepremi~no te`i{~e (prim. Giddens 1991, 1993a). Kakor lahko razberemo iz druge sheme, gre Giddensu v prvi vrsti za tista “eksistencialna” vpra{anja, ki se v dolo~eni meri postavljajo na “prelomu” med ~lovekom in naravo in imajo zato opravka s telesnostjo ~lovekovega bivanja in z navezanostjo identitete na telo (prim. tudi: van der Loo/van Reijen 1992, str. 196 in nasl.). Ena izmed njegovih osnovnih tez v skladu s tem pravi, da eksistencialna vpra{anja o samem sebi, o `ivljenju, bolezni in smrti ne morejo biti ve~ potisnjena in s tem odrinjena iz vsakdana v strokovne sisteme in na strokovnjake – kot npr. bolni{nice in zdravnike (Giddens 1991, str. 144 in nasl.). V veliko ve~ji meri se vedno pogosteje vra~ajo v vsakdanjo prakso prizadetih in tam – tako vsaj predpostavlja Giddens – skoraj “sama od sebe” vodijo v moralizacijo eksistencialnih vpra{anj: javna diskusija o mo`ganski smrti in presajanju organov, ki se je nedavno zopet razplamtela, je dober primer za to. ^e so v tak{nem razmi{ljanju v prvi vrsti poudarjene tiste konsekvence modernosti in procesa modernizacije na osebnem in telesnem podro~ju, kjer globalno deluje na lokalno, kjer 224 IZUMITEV POLITIČNEGA Life politics Področje Moralna šprizori{~a’ “Ustrezni sistemi” “Substan~na” moralna vpra{anja “Ekolo{ki” vidiki Tveganja Možnosti Obstoj Pre`ivetje in “biti” Narava 1. Kak{no odgovornost do narave nosijo ljudje? 2. Kaj so to na~ela okoljevarst-vene etike? Zastrupitev, šdegradacija’ okolja Ponovno varstvo sveta izven ~loveka Končnost Transcen-denca Reprodukcija 1. Kak{ne pravice imajo nerojeni? 2. Kak{ne pravice ima zarodek? 3. Katera eti~na na~ela naj usmerjajo gensko tehnologijo? šNaklju~na’ genska manipulacija, evgenika Pozitivno sprejemanje `ivljenja in spolnosti Individualno in ob~estve-no `ivljenje Sodelovanje Globalni sistemi 1. Kak{ne meje naj postavimo znanstveno-tehnolo{kemu napredku? 2. Kak{ne meje naj postavimo uporabi sile? Velike katastrofe; nesre~e, ki izhajajo iz šproizvedenih’ tveganj Globalno sodelovanje in šdolgotraj-ni razvoj’ (sustainable development) Lastna identiteta Osebnost Mi sami in telo 1. Kak{ne pravice ima individuum glede svojega telesa? 2. Katere razlike med spoloma naj ohranimo? 3. Kak{ne pravice imajo `ivali? Z okoljem pogojene gro`nje zdravju, “brez-smiselnost”, odvisnosti šCelosten’ pristop k samemu sebi in telesu Shema št. 2: “Life politics”, moralna vprašanja, “ekološka” tveganja in možnosti raz{irjanje strokovnih sistemov pogojuje negotovost vsakdanje `ivljenjske prakse in hkrati spro`a “eksistencialna” ali “moralna” vpra{anja, lahko perspektivo analize seveda tudi obrnemo. S tem si lahko predo~imo tiste daljnose`ne posledice, ki so povezane z lokalnimi `ivljenjskimi odlo~itvami (tako npr. “ekolo{ke” mo`nosti in tveganja v drugi shemi) ali z o~itno vse bolj zapletenimi poizkusi, da bi ustvarili vsaj deloma trajne individualne in kolektivne identitete. Ob tem zastavljajo~em se vpra{anju, kako se mnoge posamezne odlo~itve spet lahko strnejo v “kolektivne u~inke”, v IZUMITEV POLITIČNEGA 225 Peter A. Berger za`elene in neza`elene, predvidljive in neprera~unljive “celostne rezultate”, kako “zasebno” torej spet postaja “politi~no”, pa pri Giddensu najdemo le raztresena in sorazmerno pi~la razmi{ljanja: tako na primer, ko omenja skupine za samopomo~ na podro~ju zdravstva ali poudarja pomen `enskega gibanja, a oboje enakovredno razume kot dru`beno gibanje, ki ima svoje sredi{~e v “life politics”. Zato bom s pomo~jo nekaj primerov zdaj spregovoril o nekaterih poteh, po katerih bi “posttradicionalne” `ivljenjske odlo~itve in iskanje osnutkov identitete, ki bi jih bilo mogo~e `iveti, lahko pripeljali do, po mo`nosti novih, posledic na globalni in vsedru`beni ravni. I V. Prvi primer povzemam po {tudiji “@ivljenjski slogi in ekologija” (Reusswig 1994, str. 101). Tu je med drugim prikazano, kako zmotno lahko sklepanje na podlagi “zeleno-alternativnih” politi~nih dr` vpliva na dejanske ekolo{ke konsekvence v vsakdanjem `ivljenju, saj “(...) se okoljevarstveno ravnanje potro{nikov (...) (v mnogih gospodinjstvih) prepleta s konservativno usmerjenostjo, razmi{ljanjem o var~evanju, zavestjo o dol`nosti in skrbjo za lastno zdravje ali zdravje dru`ine. (...) sprememba vrednot sem, sprememba vrednot tja: Ernst Mosch, Roger Whittacker, barok iz Gelsenkirchna, Ottov katalog in Zdru`enje rejcev perutnine so lahko (...) bolj{i zagovorniki okoljevarstvenega `ivljenjskega sloga kot kak{en kölnski koncern, neobdelano pohi{tvo iz smrekovega lesa, gibanje Global 2000 in stalni volilci ZELENIH”. Ta opazka ne `eli opozoriti le na to, da se v obdobju “life politics” obi~ajne politi~ne koordinate “konservativnega” in “progresivnega” kaj lahko pome{ajo med seboj – ni naklju~je, da je Giddens svojo najnovej{o knjigo (1994) naslovil “Beyond Left and Right”. Isto~asno je ta opazka lahko tudi primer ne-nameravanih, v primerjavi z dejanskimi ali izra`enimi nameni delovanja pogosto paradoksnih “kolektivnih u~inkov”: ne ali slabo koordinirane odlo~itve in delovanje mnogih posameznikov imajo lahko, kakor je vsem znano, stranske posledice, ki se razvijejo {ele v okviru dolgih ~asovnih in prostorskih razse`nosti in so nenazadnje zato tudi komaj predvidljive. Pri tem pa ne moremo misliti le na ekolo{ke daljne in stranske posledice, za katere se vendarle zdi, da rastejo sproti, kolikor bolj se moderni dru`bi posre~i, da preko raz{iritve in pomno`itve “ponudb” omogo~a ve~ “`ivljenjskih mo`nosti” (prim. Dahrendorf 1994), temve~ na primer tudi na to, da je 226 IZUMITEV POLITIČNEGA Life politics odpoved prvim ali preostalim otrokom prav tako izraz “`ivljenjsko-politi~ne” odlo~itve, saj prihajajo~e generacije konfrontira z rasto~im “starostnim bremenom”. Kljub vsej individualni “refleksivnosti” in “zavedanju”, ki jih lahko vsakdanje `ivljenje dose`e v obdobju “life politics”, moramo torej {e naprej ra~unati z nena~rtovanimi stranskimi posledicami. Ve~ina teh nenameravanih posledic bo pri tem seveda prav spri~o rasto~e globalizacije in spri~o velikega {tevila mo`nih stranskih posledic presegla zavest posameznih akterjev. Zato domnevno tudi zelo ob{irna “re–moralizacija” individualnih odlo~itev – za katero pa spet lahko najdemo le pi~le emipiri~ne namige – ne bo zadostovala, da bi te stranske posledice spravili pod nekak{en “refleksivni nadzor”. Pri ~emer pa tudi, kakor naj bi to prikazoval pravkar predstavljeni primer, nikakor ni re~eno, da se bodo kognitivna spoznanja kar “sama od sebe” zagotovo spremenila v moralne sodbe in da bodo “osebne” etike lahko dokon~no urejale vso mnogovrstnost zasebnih dejanj. V veliko ve~ji meri slej ko prej potrebujemo informacije o dejanskih in mo`nih daljnose`nih u~inkih, ki jih ne moremo dobiti s stali{~a lokalnega, moralno “intaktnega” `ivljenjskega sveta, temve~ le z – vedno bolj fiktivnega – zunanjega ali “globalnega” gledi{~a, torej z nadindividualno veljavnimi, znanstvenimi metodami in s poseganjem po strokovnih sistemih – kar Giddens (1994, str. 208) tudi sam poudarja: “Yet science and technology are the only means of bringing their own damage into view. Ecological thinkers develop their critique only by presuming an apparatus of science and the whole social infrastructure which goes with it.” Poleg tega pa morajo biti tudi na visoki ravni individualnega zavedanja o posledicah in ob celostni moralizaciji vsakdanjega `ivljenja sprejete tudi kolektivno zavezujo~e odlo~itve o tem, kateri izmed `e poznanih posledi~nih u~inkov naj veljajo za {e sprejemljive in kateri za `e ne ve~ dopustne. Prav s tem pa tudi v obdobju “life politics” “politika” v institucionalnem ali “klasi~nem” pomenu ni odve~: saj lahko samo ta zagotavlja tisto sfero javnosti, v kateri lahko razpravljamo o mo`nosti posplo{evanja zasebnih odlo~itev o `ivljenjskem slogu in individualnih osnutkih identitete – in je spri~o s tem povezanih gro`enj telesni nedotakljivosti drugih ljudi na drugih krajih ali v drugih ~asih o tem tudi potrebno razpravljati. In le politika daje, na primer v obliki ve~inskega principa, na razpolago postopke in pravila, ki dovoljujejo legitimacijo splo{no zavezujo~ih odlo~itev tudi pred tistimi, ki bi bili s tem lahko ogro`eni v svojem zasebnem na~inu `ivljenja ali bi morali sprejeti odpoved “`ivljenjskim prilo`nostim”: pomislimo ob tem le na vpra{anje omejitve hitrosti na nem{kih IZUMITEV POLITIČNEGA 227 Peter A. Berger avtocestah, ki se kljub raz{irjenemu, v smislu “life politics” morda celo “moralnemu” so~ustvovanju z umirajo~imi drevesi pa~ nikakor ne re{uje “samo od sebe”. V. ^e ta razmi{ljanja ka`ejo, da “politizacija” vsakdanje `ivljenjske dr`e, ki jo v bistvu lahko razumemo kot individualno moralizacijo, ne more nadomestiti “klasi~nih” politi~nih institucij in postopkov, temve~ jih lahko v najbolj{em primeru dopolnjuje, pa naj sklepni primeri na kratko opozorijo {e na eno konsekvenco “life politics”, ki ostaja pri Giddensu bolj v senci: namre~ na to, da tudi “refleksivne” konstrukcije identitete, ki jih vse pogosteje preizku{amo spri~o razvrednotenja tradicionalne samoumevnosti, ne vodijo “avtomati~no” v oblikovanje posplo{ljivih norm, vrednot in etik. V veliko ve~ji meri lahko lete, s predznakom “protimoderne” (prim. Beck 1993, str. 99 in nasl.), ki jo je vedno treba upo{tevati in ki se vedno na novo vzpostavlja, v danih okoli{~inah spodbujajo tudi politi~ne te`nje, ki niso zdru`ljive niti z moralnimi merili “life politics” niti z normativnimi predstavami “klasi~ne” emancipatorske politike. Tako je na primer Sighard Neckel (1994, str. 11) v neki raziskavi “re-etnizacije” v ZDA obravnaval novosti strate{ko refleksivne oblike dru`bene konstrukcije identitete, ki zavedno upo{teva obstoje~e politi~ne institucije in pravila odlo~anja: “Etni~ne manj{ine se danes poslu`ujejo prepri~anja, da je v politi~nih demokracijah, kot so ZDA, odlo~ilno pravilo prevlade {tevil~nej{ega gibanja. V skladu s tem pravilom oblikujejo etni~no ve~je skupine z namenom, da bi tako oja~ali svoj politi~ni vpliv.” In v {tudiji o oblikovanju “regionalnega protestnega gibanja” – severnoitalijanske “lega lombarda” – Oliver Schmidtke in Carlo Ruzza (1993) med drugim prikazujeta, da se za uspeh tega protestnega gibanja ne gre zahvaliti poseganju po obstoje~ih “regionalnih tradicijah”. V veliko ve~ji meri mu je o~itno uspelo precej difuzno “nelagodje modernosti” (Berger/Berger/Kellner 1975) na eni ter kritiko neu~inkovitosti politi~nega sistema in javne uprave na drugi strani povezati z namensko novo konstrukcijo specifi~no “lombardske” identitete, ki se tonamensko poslu`uje tudi medijev. Strate{ko-refleksivna konstrukcija kolektivne identitete, ki v primeru “lega lombarda” posega tudi po rasisti~nih strategijah diskriminacije, je temu gibanju omogo~ila, da je uspe{no tudi na podro~ju “politi~nega” v o`jem smislu, torej na primer pri volitvah. Na podlagi tega zadnjega primera postane posebej jasno, da “refleksivna” konstrukcija kolektivne identitete lahko uspe tudi v strate{kem namenu in pri tem tradicionalne predsodke in 228 IZUMITEV POLITIČNEGA Life politics prikrite mr`nje ne le namensko povzema, temve~ jih lahko celo zavedno okrepi. ^e tak{en na~in postopanja ozna~imo za “fundamentalisti~nega”, je {e premalo, ~e ho~emo “fundamentalizem” z Giddensom (1994, str. 85 in nasl.) razumeti kot “obrambo tradicije s tradicionalnimi sredstvi”: tragi~na “ironija” tak{nih konstrukcij kolektivne identitete je dozdevno prav v tem, da se lahko deloma poslu`uje izrecno “modernih”, “postmodernih” ali celo “refleksivno modernih” sredstev, da bi dosegle, okrepile in reproducirale tradicionalno-askriptivne vzorce dojemanja in diskriminacije (prim. npr. Kellner 1994). In prav navezava na telesno pri “life politics”, s katerim se povezuje njena eksistencialno-moralna eksplozivnost v ekolo{kih vpra{anjih, lahko v dimenzijah dru`beno-kulturnih konstrukcij identitete vodi v ponovni pojav naturalisti~nih ali biolo{kih prijateljsko-sovra`nih shematik, za katere smo mislili, da so `e prese`ene. Kljub vsej moralizaciji eksistencialnih in identitetnih vpra{anj, ki jih Giddens vidi dane kot mo`nost v poznomoderni “politizaciji” na~ina `ivljenja, tako “life politics” ostaja v moralnem ali “normativnem” smislu nadvse ambivalenten pojem. Pu{~a namre~ odprto vpra{anje, kako je mogo~e razumno odlo~ati o tem, katere vidike individualne in kolektivne identitete je mogo~e posplo{iti, ne da bi bili s tem ogro`eni osnutki identitete ali celo `ivljenje drugih. ^e je v tem smislu torej tudi politika “life politics” konec koncev spet soo~ena s klasi~nimi politi~nimi vpra{anji, pa seveda ne smemo spregledati, da je bil ta koncept tudi osnovan z namenom, da bi z njim kot politi~na vpra{anja obravnavali celo vrsto novih, eksistencialnih problemov odlo~anja. Za sklep tega kratkega besedila, ki je `elelo prikazati le izbrane vidike mnogoplastnih pomenov “life politics” in o njih razpravljati, bi na to vendarle `elel na kratko opozoriti – pri ~emer si bom pomagal s poljskim avtorjem znanstvene fantastike Stanislawom Lemom (1978, str. 234 in nasl.): v svojih “Zvezdnih dnevnikih” opisuje te`avnost odlo~anja neke morda ne ve~ tako dale~ v prihodnosti obstajajo~e dru`be, v kateri napredek biolo{ke in medicinske tehnologije omogo~a izbiro poljubnih oblik telesa. Da bi odpravili pri tem porajajo~o se zme{njavo, so neke vrste nadra~unalniku naro~ili, naj naredi osnutek nekak{ne “popolne” telesne zgradbe. Ta “strokovni sistem” pa se je vendarle izkazal za pomanjkljivega in – tako nadaljuje Lem – tudi “popravilo ra~unalnika ni prineslo uspeha – imenovali so ga “Kaputter” – (kaputt – nem.: pokvarjeno; op. prev.), in so ga konec koncev razstrelili. Olaj{anje, ki je zavladalo za tem, ni dolgo trajalo, saj se je pere~e vpra{anje, kaj naj se v bodo~e dogaja s telesom, vedno znova zastavljalo. Tudi v tem smislu lahko torej “enostavna” modernizacija, lahko “napredek” znanosti in tehnike pospe{i osvoboditev iz IZUMITEV POLITIČNEGA 229 Peter A. Berger “naravnih” omejenosti (prim. Beck 1988). Kako pa bomo seveda mi hoteli `iveti po “koncu” narave in tradicije v obdobju “refleksivne” modernizacije, se bomo morali pa vendarle sami odlo~iti – in niti tehni~no–zemeljski niti ne- ali celo nadzemeljski “strokovnjaki” nam te odlo~itve ne bodo odvzeli z ramen. LITERATURA BECK, U., 1986: Risikogesellschaft. Auf dem Weg in eine andere Moderne, Frankfurt a.M. BECK, U., 1988: Gegengifte. Die organisierte Unverantwortlichkeit, Frankfurt a.M. BECK, U., 1993: Die Erfindung des Politischen, Frankfurt a.M. BECK, U. in E. Beck-Gernsheim, 1993: Nicht Autonomie, sondern Bastelbiographie. Anmerkungen zur Indiviudalisierungsdiskussion am Beispiel eines Aufsatzes von Günther Burkart, v: Zeitschrift für Soziologie, letnik 22., str. 178–187. BERGER, J., 1988: Modernitätsbegriffe und Modernitätskritik in der Soziologie, v: Soziale Welt, letnik 39., str. 224–236. BERGER, P. A., 1993: Statusunsicherheit und Erfahrungsvielfalt. Sozialstrukturelle Individualisierungsprozesse und Fluktuationsdynamiken in der Bundesrepublik Deutschland, München (habilitacijsko delo). BERGER, P. A., 1994: Soziale Ungleichheiten und sozio-kulturelle Milieus. Die neuere Sozialstrukturforschung šzwischen Bewußtsein und Sein’, v: Berliner Journal für Soziologie, letnik 3., str. 249–264. BERGER, P. A., 1995: Anwesenheit und Abwesenheit. Raumbezüge sozialen Handelns, v: Berliner Journal für Soziologie, letnik 4, str. 99–111. BERGER, P. L., B. Berger in H. Kellner, 1975: Das Unbehagen in der Modernität, Frankfurt a.M./New York. BERKING, H. in S. Neckel, 1990: Die Politik der Lebensstile in einem Berliner Bezirk. Zu einigen Formen nachtraditionaler Vergemeinschaftung, v: P.A.Berger in S.Hradil (izd.), Lebenslagen, Lebensläufe, Lebensstile. Posebni 7. zvezek revije Soziale Welt, Göttingen, str. 481–500. BLASIUS, J., 1994: Verdrängungen in einem gentrifizierten Gebiet, v: J. Dangschat in J. Blasius (izd.), Lebensstile in Städten. Konzepte und Methoden, Opladen, str. 408–425. DAHRENDORF, R., 1994: Der moderne soziale Konflikt. Essay zur Politik der Freiheit, München. DANGSCHAT, J., 1994: Segregation – Lebensstile im Konflikt, soziale Ungleichheiten und räumliche Disparitäten, v: isti in J. Blasius (izd.), Lebensstile in Städten. Konzepte und Methoden, Opladen, str. 426–445. DANGSCHAT, J. in J.Blasius (izd.), 1994: Lebensstile in Städten. Konzepte und Methoden, Opladen. DEUTSCH, K. W., 1979: Soziale Mobilisierung und politische Entwicklung (angl. 1961), v: W. Zapf (izd.), Theorien des sozialen Wandels, Königstein, str. 329–350. GIDDENS, A., 1971: Capitalism and Sozial Theory, Cambridge. GIDDENS, A., 1972: Politics and Soziology in the Thought of Max Weber, London. GIDDENS, A., 1979: Klassenstruktur fortgeschrittener Gesellschaften (angl. 1973), Frankfurt a.M. GIDDENS, A., 1981: A Contemporary Critique of Historical Materialism, London. GIDDENS, A., 1984: Interpretative Soziologie. Eine kritische Einführung (angl. 1976), Frankfurt a.M./New York. GIDDENS, A., 1985: The Nations State and Violence. Vol.II of a Contemporary Critique of Historical Materialism, Cambridge. 230 IZUMITEV POLITIČNEGA Life politics GIDDENS, A., 1990: The Consequences of Modernity, Cambridge. GIDDENS, A., 1991: Modernity and Self-Identity. Self and Society in the Late Modern Age, Cambridge. GIDDENS, A., 1992: Die Konstitution der Gesellschaft (angl. 1984), Frankfurt a.M. / New York. GIDDENS, A., 1993a: Wandel der Intimität. Sexualität, Liebe und Erotik in moderner Gesellschaft, Frankfurt a.M. GIDDENS, A., 1993b: Tradition in der post-tradionalen Gesellschaft, v: Soziale Welt, 44. letnik, str. 445–486. GIDDENS, A., 1994: Beyond Left and Right. The Future of Radical Politicity, Cambridge. HITZLER, R. 1994: Mobilisierte Bürger. Über einige Konsequenzen der Politisierung der Gesellschaft, v: Ästhetik & Kommunikation, 23. letnik, {t. 85/86, str. 55–62. HONER, A., 1994: Reproduktionsmedizin als technisches und politisches Problem, v: Ästhetik & Kommunikation, 23. letnik, {t. 85/86, str. 120– 124. JOAS, H., 1992: Einführung. Eine soziologische Transformation der Praxisphilosophie – Giddens’ Theorie der Strukturierung, v: A.Giddens, Die Konstitution der Gesellschaft (angl. 1984), Frankfurt a.M./New York, str. 9–23. JURCZYK, K. in M. S. Rerrich (izd.), 1993: Die Arbeit des Alltags. Beiträge zu einer Soziologie der alltäglichen Lebensführung, Freiburg. KELLNER, D., 1994: Populäre Kultur und die Konstruktion postmoderner Identitäten, v: A. Kuhlmann (izd.), Philosophische Ansichten der Moderne, Frankfurt a.M., str. 214–238. KUDERA, W., 1995: Lebenslauf, Biographie und Lebensführung, v: P. A. Berger in P. Sopp (izd.), Sozialstruktur und Lebenslauf, Opladen, str. 85–105. KUHLMANN, A. (izd.) , 1994: Philosophische Ansichten der Moderne, Frankfurt a.M. LEM, S., 1978: Sterntagebücher, Frankfurt a.M. MARSHALL, T. H., 1992: Staatsbürgerrechte und soziale Klassen (1950), v: isti, Bürgerrechte und soziale Klassen. Zur Soziologie des Wohlfahrtsstaates, Frankfurt a.M./New York, str. 33–94. MÜLLER, H.-P., 1992: Sozialstruktur und Lebensstile. Der neuere theoretische Diskurs über soziale Ungleichheit, Frankfurt a.M. NECKEL, S., 1994: Politische Ethnizität. Das Beispiel der Vereinigten Staaten. Manuskript eines Vortrages beim 18. Salzburger Humanismusgespräch, Salzburg, 10./11. junij 1994. REUSSWIG, F., 1994: Lebensstile und Ökologie, v: J. Dangschat in J. Blasius (izd.), Lebensstile in Städten. Konzepte und Methoden, Opladen, str. 91– 103. SCHMIDTKE, O. in C. E. Ruzza, 1992: Regionalistischer Protest als šLife Politics’. Die Formierung einer sozialen Bewegung: die Lega Lombarda, v: Soziale Welt, 44. letnik, {t. 1, str. 5–29. SCHULZE, G., 1992: Die Erlebnisgesellschaft. Kultursoziologie der Gegenwart, Frankfurt a.M./New York. SCHULZE, G., 1993: Soziologie des Wohlstands, v: Ernst .–Ulrich Huster (izd.), Reichtum in Deutschland. Der diskrete Charme der sozialen Distanz, Frankfurt a.M./New York. SCHULZE, G., 1994: Gehen ohne Grund. Eine Skizze zur Kulturgeschichte des Denkens, v: A. Kuhlmann (izd.), Philosophische Ansichten der Moderne, Frankfurt a.M., str. 79–129. Prevod Amalija Mergole IZUMITEV POLITIČNEGA 231 v ¦*S8S r 8 c 8 nzij g Bojan Korenini Bolj resnično od resničnosti Heinz Buddemeier: Življenje v umetnih svetovih Navidezna resničnost, videospoti in vsakdanje gledanje televizije Inštitut za trajnostni razvoj Ljubljana, 1996, 111 strani Današnja, s tehnološkim optimizmom prežeta družba se le redko sprašuje po stranskih učinkih in posledicah uporabe tehničnih novosti. Pri odnosu do tehničnih inovacij izhaja iz tihe predpostavke zgolj instrumentalne funkcije tehnike (Feenberg, Andrew, Critical Theory Of Technology, 1991 [WWW dokument]), torej prepričanja, da je tehnika le sredstvo za (lažje) doseganje nekega cilja; cilj pa je še pred nastopom neke tehnične inovacije oziroma je od nje neodvisen. Takšen instrumentalen odnos v sebi nosi idejo, da je vsa tehnika v bistvu dobra, stranski učinki, ki jih najpogosteje artikulira zdravstveni diskurz, pa se dojemajo kot nekaj, kar bo z nadaljnjim razvojem tehnike preseženo. Drugi vidiki stranskih učinkov, na katere pogosto opozarja družboslovje (in tudi nova družbena gibanja), so marginalizirani, in kot navaja Buddemeier, pogosto izpostavljeni kritikam. Obsojajo jih predvsem sovražnosti do tehnike in kulturnega pesimizma, ki poveličuje staro in se upira novemu. Instrumentalnemu odnosu do tehnike, ki kot glavno merilo izpostavlja učinkovitost, se torej pridružuje prepričanje, da se mora družba, v imenu te iste učinkovitosti, prilagoditi tehničnemu razvoju. Prav tako posameznik. Poleg posledic, ki sledijo iz nevprašljive rabe novih tehničnih dosežkov in novih tehnologij, se Buddemeier osredotoči na nova področja realnosti, ki jih vzpostavljajo novosti tehničnega razvoja. Predvsem na področju množičnih medijev. Pri tem Buddemeier zavrne idejo množičnih medijev kot posrednikov, ki na nevtralen način prenašajo informacije do gledalca. Prikazi v informativnih oddajah niso “okno v svet”, niso podaljšek naših pomanjkljivih čutnih organov; daleč od tega. So umetno konstruirana področja resničnosti. Buddemeier množične medije obravnava kot tehnične sisteme, ki zaradi visoke stopnje kompleksnosti že kažejo značilnosti organizma. In kakšni so množični mediji? Buddemeier-jevo analizo, ki jo opravi na ravni oddaje, na primeru analize TV poročil, bi lahko morda razčlenili v tri ravni. Na prvi ravni je bistven stil samega sporočanja. Ta stil se bistveno razlikuje od drugih stilov sporočanja (časopisnega, radijskega...) in je bistveno pogojen s samim medijem, prek katerega sporočanje poteka. Za umetni svet informativnih oddaj je značilna večplastnost, sestavljenost iz najrazličnejših elementov: slika iz televizijskega studia, slika s prizorišča dogajanja, originalni zvok, glas komentatorja, ki včasih prihaja tudi iz “offa”, grafija... Ob tem je, kot Buddemeier pokaže na primeru mikroana-lize prispevka v informacijski oddaji, hitrost menjavanja slik precejšnja, tako da ima gledalec vtis, da je videl nekaj zanimivega. Vendar, kaj je tisto, kar pokažejo filmski inserti v prispevku? Čitalnica 235 recenzije Mikroanaliza pokaže, da so slikovni prikazi informacijsko šibki, da praktično ne pokažejo ničesar, čeprav bi od slike pričakovali, da bo poglobila razumevanje povedanega, piše Bud-demeier. Znajdemo se torej v situaciji, kjer je količina ponujenih informacij (zvok, slika, gra-fija) precej velika, končna informacijska vrednost tega pa je precej majhna; manjša kot pri časopisu. Omeniti moram, da drugi avtorji v zvezi z razmerjem med govorjeno besedo komentatorja in filmskim prispevkom, torej sliko, ponujajo drugačne razlage, ki relativizirajo Buddemeierjevo razmišljanje. Dr. Jože Vogrinc tako razkriva drugačno funkcijo slike v TV poročilih. Kljub temu, da je lahko v posameznih primerih slika informacijsko šibka, opravlja pomembno funkcijo; služi kot dokaz za resničnost govorjenega. Ker sta slika in govor hkratna, dobi gledalec čutno-nazorno potrditev, da je tisto, o čemer teče beseda, resnično. Slika torej avtentificira govorjeno besedo (Jože Vogrinc, predavanja na Filozofski fakulteti pri predmetu teorija televizije, 1996/97). Buddemeier navaja še mnoge druge ovire pri razumevanju filmskih prikazov v poročilih; razdelitev gledalčeve pozornosti med gledanje in poslušanje, velika hitrost govorjenja, kratki govorni premori, oteženo kritično preverjanje slike zaradi uporabe specialnih snemalnih tehnik z uporabo širokokotnega ali teleobjektiva... Z uporabo takšnih snemalnih tehnik gledišče, kot ga doživlja gledalec, ni enako gledišču kamere, ki v realnosti beleži neko dogajanje. Oddaljeno dogajanje (npr.), ki ga opazuje kamera, gledalcu ni posredovano v totalnem planu, temveč v bližnjem planu. Bližnji plan pa je z vidika gledalčevega doživljanja prikazanega nekaj povsem različnega od oddaljenega totalnega plana. V realnosti, na lastne oči, “bližnji plan” ponavadi doživimo v stanju močnih emocij; ko se ljubimo ali na smrt sovražimo. Kamera torej bistveno “pregnete” realni svet; odslikave, ki jih ponujajo množični mediji, niso pristne odslikave realnega sveta. Kot drugo raven Buddemeierjeve analize bi lahko obravnavali odnos medijev do realnosti, ki jo le-ti poizkušajo odslikavati; odslikavati jo poizkušajo na način, ki ga narekuje imperativ objektivnosti novinarskega sporočanja. V svetu se vsak dan zgodi veliko dogodkov, vendar le nekateri od njih postanejo novice. Ker so množični mediji, zlasti elektronski, finančno odvisni od oglaševalcev, morajo h gledanju pritegniti čim večje število gledalcev - zato imajo mediji velike apetite po objavljanju sen-zacionalističnih novic. Prav ti apetiti pa v veliki meri omogočajo manipulacijo z mediji. Buddemeier trditev podpre s primerom iz zalivske vojne: ameriška reklamna agencija Hill & Knowlton je od vladajočih kuvajtskih šejkov prejela nekaj milijonov dolarjev za to, da je medijem podtaknila lažno zgodbo o pomoru novorojenčkov. Namen te propagandne laži je bil, da v ameriški javnosti zbudi gnus in tako poveča možnosti za vstop ZDA v vojno proti Iraku. V poskusu objektivnega odslikavanja realnosti se srečamo še z drugo zanko - dogodki-senzacije se zgodijo le zato, da bi mediji o njih poročali. Brez medijev se takšni dogodki ne bi zgodili. Obilico primerov lahko najdemo na področju terorizma. Nekako podobno v svojem delu The Unreal World of Television News ugotavlja Henry Fair-lie. Piše, da televizija v določenih situacijah preprosto ni sposobna posredovati realne odslikave sveta, saj že kamera s svojo prisotnostjo animira dogajanje. Tako se npr. demonstranti ob prisotnosti televizijske kamere odločajo za izgrede, pričnejo igrati za kamero. Po drugi strani pa televizija zelo rada prikazuje posnetke, ki prikazujejo akcijo. Na ta način se ustvarja videz večje intenzitete dogodka. Fairlie, Henry (ur. White Manning David), Sight, Sound and Society, The Unreal World of Television News, Beacon Press, 1986: 127. Omeniti velja tudi odnos med realnostjo in medijsko realnostjo na mnogo bolj subtilni, neopazni ravni. Dogodki, ki se niso uspeli prebiti v medijsko posredovane novice, ne obstajajo; razen za ozek krog ljudi, ki so dogodku prisostvovali neposredno. Komaj preboj dogodka v novice mu podeli status realnega obstoja. Informacija o dogodku, podana v obliki novice, 236 Čitalnica recenzije lahko celo nadomesti druge informacije, ki izvirajo iz drugih virov, npr. iz medosebne komunikacije. Tako postane medijska podoba bolj realna od realnosti same. (Chomsky, Noam, Media Control: The Spectacular Achievements Of Propaganda, September 1991, Open Magazine Pamphlet Series.) Ugotovimo lahko tudi, da so v televizijski informativni oddaji vse novice razvrščene v tematske sklope, ti pa so razporejeni po pomembnosti; tako se v začetku oddaje pojavljajo teme, ki so vezane na notranjo politiko, sledijo novice iz zunanje politike... novice iz kulture in na koncu, morda, ekološke teme ipd. Tematski sklopi se v oddaji pojavljajo v strogo določenem zaporedju, ki se lahko poruši le izjemoma; notranjepolitične teme so lahko s prvega mesta v oddaji izrinjene le ob npr. velikih škandalih ali naravnih nesrečah. Prav to zaporedje nam daje kanon za razumevanje pomembnosti posameznih tem (dr. J. Vogrinc 96/97). V tretjo raven analize umetnih svetov, ki jih ustvarjajo mediji, bi lahko strnili Buddemeierjev opis vplivov umetno konstruirane medijske realnosti na gledalce. Ti vplivi so v prvi vrsti nedemokratični, saj oblikujejo javno mnenje na osnovi lažne propagande (kot v primeru zalivske vojne), prepričujejo z emocijami (bližnji plani, določeni koti kamere) in ne z argumenti... Bud-demeier veliko pozornosti posveti pasivnosti TV gledalcev; trditve pa podkrepi zlasti z izsledki s področja raziskovanja človeških možganov (meritve možganskih valov, teorija hemisfer). Buddemeier je avtor, ki rad zavzame radikalna stališča. Vzgoja za medije in razne oblike “medijskega opismenjevanja” poizkušajo omiliti vplive opisane medijske realnosti s pripravo gledalca na gledalsko izkušnjo; razumevanje odnosa med realnostjo in medijsko realnostjo, razumevanje mehanizmov konstrukcije pomenov in načinov kodifikacije realnosti naj bi bila orodja za obvladovanje popačene medijske realnosti. Buddemeier takšne ideje ostro zavrača, z razlogom, da takšni poizkusi pripeljejo le “do izida, da se oblikujejo iluzije v odnosu do temeljnih značilnosti medija”. Takšno zavračanje je razumljivo ob upoštevanju izhodišča, ki pravi, da tehnične odslikave sveta taisti svet zakrijejo in nas pri zaznavanju slednjega naravnost ovirajo (str. 32). Če bi bile napovedi tehnoloških optimistov točne, bi morale biti z napredkom tehnike pomanjkljivosti sveta množičnih medijev presežene v svetu navidezne resničnosti. Zdi se, da je pasivnost televizijskih gledalcev z napredkom tehnike na neki način presegla že televizija sama, s pojavom interaktivnih oddaj, kakršna je bila oddaja Presodite na TV Slovenija. V navidezni resničnosti pa lahko opazimo še radikalnejši prelom s pasivnostjo: funkcionalni inter-aktivnosti, kjer je sistem/program zgolj odgovarjal na uporabnikove zahteve, je sledila adap-tivna interaktivnost. Zanjo je značilno prilagajanje programa uporabniku, in sicer tako, da je meja med avtorjem in uporabnikom zabrisana; uporabnik lahko umetni svet, v katerega vstopa, spreminja po lastni želji. Ker je bila knjiga Življenje v umetni realnosti napisana pred pojavom adaptivne interaktiv-nosti, moramo ob branju upoštevati, da se avtorjeve analize navidezne resničnosti nanašajo na funkcionalno interaktivnost. Takšni obliki in-teraktivnosti Buddemeier še vedno pripisuje značaj pasivnosti in doda: “Človek je v domišljijskem svetu, ne da bi zaposloval svojo domišljijo” (str. 88). Primerjajmo umetni svet televizije in svet navidezne resničnosti še v eni točki. Če za televizijo (povečini) velja, da je antisocialen medij, ali lahko enako rečemo tudi za navidezno resničnost? V virtualnem svetu so vendar tudi drugi ljudje, z njimi prihajamo celo v interakcije; izkušnja v navidezni resničnosti ni robinzonska izkušnja. Kaj pa virtualni ljudje (programi), kot npr. virtualna psihologinja Eliza, številni virtualni zdravniki... Ali ne bo v prihodnosti navidezne resničnosti naseljevalo čedalje večje število virtualnih ljudi, se sprašuje Buddemeier. Ali so avtorjeve napovedi točne, preverite sami. Knjiga Heinza Buddemeierja Življenje v umetnih svetovih je vsekakor vredna branja, saj navaja h kritičnemu premišljanju o tistem, kar ponavadi razumemo kot nevprašljivo. V navdušenju nad tehničnimi iznajdbami niti ne opa- Čitalnica 237 r 8 c 8 nzij g zimo, da so umetni svetovi, ki jih tvorijo tehnični sistemi, že kolonizirali naše vsakdanje življenje do te mere, da so naši izstopi iz teh svetov le še redki izleti v “umazano realnost”. Bojan Korenini Nataša Velikonja Pastorala ne ukine želje, pač pa želja ukine pastorala Dr. Dušan Rutar: TELD IN OBLAST - Sociologija in filozofija telesa v XIX. in XX. stoletju Avtor Dušan Rutar že v predgovoru definira svoj tekst Telo in oblast (Založba Dan, Ljubljana 1995) kot marksistični in freudovski. Marksizem - kot teorija nelinearnega družbenega in zgodovinskega dogajanja - opredeljuje bistvo kot vedno zgodovinsko posredovano, člo-veka pa v navezavah z zgodovinskim kontekstom. Psihoanaliza se prav tako ukvarja s strukturnimi mehanizmi, ki so formalni pogoji človekove psihične ekonomije, in ugotavlja, da gre učinke makro ravni iskati na mikro ravni posameznika. Rutar, izhajajoč iz marksistične, psihoanalitske in foucaultovske analize, v omenjeni knjigi govori o ideoloških mehanizmih in načinih vzpostavljanja oblastnih odnosov prek teles žensk, norcev 238 Čitalnica 7116 recenzije in invalidov – prek hendikepa – od konca 19. stoletja do danes. Avtor izhaja iz predpostavke, da je hendikep preizkusni kamen sleherne civilizacije, še predvsem tiste, ki skrbi za ohranjanje profitne stopnje kapitala. Ta umešča hendikep v telo ali dušo posameznika, kar je smiselno le z vidika profita ter ohranjanja in vztrajanja pri danih odnosih moči, identiteti in odvisnosti. Hendikep je nekaj simbolnega, javnega, političnega, socialnega, ekonomskega, nekaj, kar zadeva diskurz, je socialna in politična kategorija, ne osebna značilnost niti naravna danost, je proizvod politike, znanosti in ekonomije. Skratka, hendikep se tiče simbolnega, socialnega in političnega statusa ljudi. Avtor navaja več razlogov za ukvarjanje s tematiko hendikepa: prvi je posledica njegovega večletnega dela z duševno in telesno hen-dikepiranimi ljudmi ter ugotovitve o odsotnosti kulture hendikepiranih ljudi, odsotnosti kakršnegakoli resnega razmisleka o položaju hen-dikepiranih ljudi v polju družbenega, zanemarjanju hendikepiranih ljudi od države in njenih institucij ter pojavu močnega civilnodružbenega gibanja oziroma mreže za neodvisno življenje hendikepiranih ljudi, ki se bojuje za pravice do drugačnosti, za partikularne pravice in možnosti za uveljavljanje specifičnega načina življenja in kulture. Naslednji razlog je vzpon socio-biologije in holističnih konceptov o kvalitetnem načinu življenja, novega transcendentalizma kot prevladujočega odgovora ljudi na nelagodje v kapitalizmu ob koncu 20. stoletja. Tretji razlog tiči v odnosu med znanostjo, politiko in telesom oziroma v razcepu med znanstvenimi diskurzi o politiki telesa in njihovimi materialnimi učinki na socialno politiko in vsakdanje življenje ljudi. Kot primer navaja znanstvene koncepte o seksualnosti in reprodukciji, ki se dotikajo teles žensk, kar jih vzpostavlja kot enega najbolj ek-sploatiranih objektov politike. Navedenim, znanstveno podprtim stereoti-pom in predsodkom avtor ugovarja z alternativnimi tezami. Prva definira pojem identitete kot reprezentacije, ki ne zastopa realnosti kot nečesa empiričnega, objektivnega, nevtralnega, temveč je posledica diskurza, označevanja, re-dukcionističnega koncepta. Druga teza govori o telesu kot o podobi, v katero individuum investira vso svojo identiteto: o telesu kot privilegiranem mestu vzpostavljanja, ohranjanja in prenašanja oblastnih razmerij. Tretja teza je zastavljena kot poskus senzibilizacije za vprašanja določenih načinov življenja hendikepi-ranih oziroma marginaliziranih skupin ljudi, to je tistih, ki so izpadli iz procesa normalizacije. Hendikep je politična tema: hendikepiran je tisti človek, ki ne more govoriti o sebi in zase v hegemonistični družbi, kjer venomer poteka in-terpretacijski boj za podobo sveta. Nujna rein-terpretacija sveta pomeni tudi rekonstrukcijo sveta. Izhod iz hegemonične strukture sveta ni možen v sprejemanju drugačnosti, temveč v razširitvi in rekonstrukciji interpretacijskega horizonta; v uveljavljanju drugačnosti, v doseganju enakosti pri zadovoljevanju specifičnih potreb in uveljavljanju specifičnih pravic, ne pa prilagajanju univerzalnim normam, ki slejkoprej temeljijo na izključitvi posameznih skupin ljudi; v odpiranju prostora kulture, ki predstavlja možno polje delovanja ljudi, ki ne bo obremenjeno z logiko profita; v priznanju in uveljavljanju razlike kot notranje; v fragmentiranosti, partikularnosti, razcepljenosti, odtujenosti, skratka, v zlomu uni-verzalistične paradigme humanizma. V nadaljevalnih poglavjih avtor z izjemno potrpežljivostjo in dragocenim znanjem razgrne pred bralstvom zgodovino znanstvenega tema-tiziranja telesa, ki od 19. stoletja dalje zarisuje tako socialno polje kot posameznikovo skrb zase. Na analizo povezanosti ideologije in znanosti nas tako napoti že v prvem delu knjige, imenovanem Telo kot stvar. Poudarjanje telesnega, premik od duše k telesu kot temelju duševnega, premik razlaganja človekove narave od mistike in filozofije k biologiji, nastajanje novodobne psihologije ob sklicevanju na fiziko, fiziologijo in biologijo, je – prek vodilnih, sledečih si, ideoloških paradigem zadnjih dveh stoletij, biološkega determinizma, ekonomsko-tehnološkega determinizma in socialnega de-terminizma – uvedlo koncept telesa kot nevro-fiziološkega stroja. Tako biotehnologija s konca Čitalnica 239 recenzije 19. stoletja kot sociobiologija 20. stoletja sta si podobni najprej v tem, da vzpostavita koncept o razcepljenosti na dušo in telo in nato potrebo po njuni sintezi: da torej povežeta motnje telesa z motnjami v duševnosti, da postavita koncept motnje v področje, imanentno posameznikovi notranjosti, brez uvida v njegove ideološke funkcije, pa tudi v tem, da spregledujeta diskurzivni moment telesa, kar je ujela Freudova psihoanaliza: človek je simbolni stroj in telo je tek-stura, katere Realno je posledica interaktivnosti, odnosov z drugimi. Biologistične teorije telesa in uma so v 19. stoletju preko interpretacij Darwinove teorije ter skozi vitalistične koncepte koncipirale družbeno evolucijo kot način prilagajanja univerzalnim normam, na katere se posameznik prilagodi ali pač ne prilagodi. Tako vzpostavljena teorija je pravzaprav ideologija reda, saj predstavlja okolje/naravo kot neposreden, urejen, racionalen sistem, v katerem je edini dejavnik sprememb človek. Ta mora zato svoje ravnanje racionalizirati, racionalnost pa postane vrednota in kriterij hierarhičnega razvrščanja razvitosti. Teorija rekapitulacije konec 19. stoletja denimo definira višje sisteme kot tiste z višjo kompleksnostjo, koordinacijo in specializacijo. Biolo-gizem je bil v obdobju vzpenjajočega se kapitalizma skrajno funkcionalen, saj je s postavitvijo naravnih neenakosti kot razvojnih nujnosti prispeval k ohranjanju položajev posameznih skupin in odnosov med njimi. Povezanost biologizma oziroma tako zastavljenega socialnega sistema z industrijskim kapitalizmom ter študija človeka s študijem kapitalističnih zakonitosti trga je tako na dlani. Poraz mišljenja ob koncu 19. stoletja, zaton razsvetljenstva z vzpostavitvijo novih oblik pod-ložnosti med znanostjo in ideologijo ter politiko je ob nemoči racionalističnih in determinističnih konceptov še toliko bolj očiten. Zlom kulture kot tehnologije dobi najprej svoj simptom v histerikovem telesu. Vzpostavitev kulture telesa namreč postavi Oblast kot notranjo posamezniku: telo postane eno od praznih mest, kamor se umesti subjekt, kar omogoči delovanje institucij. Oblast je najmočnejša ravno tam, kjer je ljudje ne doživljajo kot oblast, vendar pa je ukvarjanje s telesom podpiranje in ohranjanje imaginarnega scenarija o podobi, ki jo Oblast želi. V modernih časih je telo zastopnik subjekta, ta pa je substanca institucijam in hkrati tečaj, okoli katerega se oblikuje sinteza tehnologije, politike in narave. V potrošniški družbi, ki je skoraj v celoti vključena v polje tržne ekonomije, ima ustrezno razvita osebnost odločilno vlogo pri zagotavljanju in ohranjanju pravih odnosov med posameznikom, tržno kulturo, tržno družbo, ekonomskim trgom in državo. Vednost o telesu postane najbolj eksploatirano področje kapitala v 20. stoletju: njena naloga je, da nenehno dokazuje nepopolnost in necelost telesa, ki za svojo dopolnitev potrebuje tehnološke dodatke in dodatno ukvarjanje s telesom. Telo je (postalo) uporabno: osebnost/identiteta/posameznik postane standardiziran, tipiziran, tipičen in statistično merljiv, prilagojen zahtevam proizvodnje in potrošnje, hkrati pa tehnologiji odpovedovanja in racionaliziranja. Scientizem 20. stoletja povsem obvladuje logika funkcionalnosti, racionalnosti in standardizacije, ki izključuje iz sistema vse neracionalne in nefunkcionalne elemente: tehnologija telesa postane tehnologija resnice, zdravja, tehnične virtuoznosti in bolezni in hkrati resnica moči in politične moči. Zamiranje govora o iracionalnosti družbenega polja je hkrati prineslo tudi zapiranje družbenega prostora. Biologija kot vladajoča paradigma 19. stoletja in psihologija kot vladajoča paradigma 20. stoletja, primat naravoslovnih znanosti nad pojasnjevanjem sveta in človeka, njihova simbioza s tehnologijo in zavračanje filozofije zakoličijo humanizem kot ideologijo Velike sinteze. Takšen humanizem je ideološki stroj, saj namesto univerzalne heterogenosti predpostavlja univerzalno en(ak)ost, namesto posamičnosti predpostavlja kolektivno telo, hkrati pa je teoretski kolaps, saj nista niti okolje niti organizem tista, ki opredeljujeta ravnanje, temveč je to kodirana mreža pomenov, preplet interakcij, zaznavanje sveta prek konceptov. Nasproti determinizmu, nujnosti in probabilizmu lahko torej nastopimo s konceptom potencialnih možnosti, z možnimi 240 Čitalnica recenzije povezavami, z interakcijskostjo. Problem humanizma je torej kontrola vedenja, zato ga mora doseči kritika, ki je kritika dehumanizacije človeka. Ali tudi odpiranje novih horizontov zgodovine: rahljanje pritiska dominantnega slovarja, ki zmanjšuje polje svobode posameznikov in omogoča reproduciranje obstoječih razmerij moči. Vendar pa je – opozarja Rutar – senzi-bilnost za probleme odvisna od etike tistih, ki so sposobni artikulirati še neartikulirano. Kulturo telesa v moderni družbi vzpostavljajo podobe telesa. Drugi del knjige, Podobe telesa, zato obravnava produkcijo in reprodukcijo podob ter njihovo funkcionalno vrednost, ki je predvsem v oblikovanju in utrjevanju identitete, v povezovanju v občestvo. V sodobnem svetu podobe prevladujejo nad besedami in predvsem so to podobe, ki se vežejo na telo. Podobe, privezane na telo, so tako nova oblika sinteze in hkrati tudi novi moment obsesije, saj se le-te hkrati kažejo kot celovite, po drugi strani pa se celovitost premika. Na kakšen način je telo reprezentant realnosti, opora identitete in medij, prek katerega se oblikujejo vzorci obnašanja in skozi katerega se uveljavljajo koncepti regulacije in racionalizacije življenja ter odnosi moči, je avtor temeljito prikazal v prvem delu knjige. Skozi telo se torej uveljavljajo tisti koncepti, ki bodo dovolj poenostavljeni, da jih bo mogoče prevesti v podobe in ponuditi na tržišču. Skratka, podoba je poenostavljen, upodobljen koncept, za katerim stoji logika, ki ga proizvaja: preko novodobnih podob telesa teče linija regulacije občestva in družbenega polja; medi-kalizacija telesa sledi racionalizaciji in spektaklu, ki ga izvaja kapital: zdravo telo je zdrava delovna sila. Vendar pa prevlada podob nad besedami ustvarja množico nepismenih ljudi: premik od učenosti k občestvu nepismenih je tako hkrati premik v smeri norosti. Spektakel (kot simuliranje nepričakovanega) civilizacije 20. stoletja torej zasleduje logika norosti. V nadaljevanju se Rutar spusti v analizo mehanizma fascinacije, ki v sodobni dobi doleti žensko telo in hendikepirano telo. Ženska je objekt fascinacije “moškega” pogleda in je hkrati objekt vednosti – vedno je oblikovan natančen scenarij o ženski in njenih socialnih vlogah in ga kot takšnega artikulira določen diskurz, za katerega je značilna logika izključevanja, selekcije, cenzuriranja. Omenja tri podobe ženske, žensko kot mater (prek katere se reproducira logika varnosti in doma/funkcija humaniziranja sveta), aristokratsko žensko (njena “nenaravnost”, distanciranost) in žensko z očali (kot tisto, ki gleda, kar je v nasprotju s tisto žensko, ki je podvržena logiki pogleda, ki je le gledana). Vsi trije tipi žensk so značilni v obdobju moderne kapitalistične družbe, kjer so se spremenile koordinate sveta, zunaj/javno je svet profita, mrzel, krut, funkcionalen, kamor se podaja oče; znotraj/zasebno je svet družine, topel, intimen, katerega steber je mati. Vendar pa mora družina vzgajati za “zunanji” svet, za potrebe kapitala, otroke za državljane: ženska/ mati torej reproducira zunanji red. Hendikepirano telo pomeni grožnjo vsaki hegemoniji, saj kaže neuspeh podobe, točko zloma popolnosti v nepopolnost, je mesto, ki pokaže na arbitrarnost kriterijev lepote in zdravja ter konstrukcije normalnosti in idealov. Je na obrobju, saj – po eni strani – ni dovolj produktivno, zato težko spodbudi katero od pozitivnih ideoloških mašinerij, ki bi v njem lahko videla izziv. Zato je odnos do njega negativen. Po drugi strani pa je na margini tudi zato, ker je identiteta odvisna od imaginarnega jaza, od podob telesa, in ne od subjekta. Vendar pa negativnost pri identifikaciji hendikepiranega telesa omogoča razvoj podob lepega, zdravega in produktivnega telesa, hkrati pa utemeljuje in ohranja pastoralno moč, ki ga obkroža, t.j. medicinske, politične in ekonomske institucije kot mesta, na katerih se oganizira oblast. Moderna oblast namreč ni zatiralska, temveč humanistična: govori o kvaliteti življenja, o osvobajanju, ne o zatiranju, je pastoralna, njeni zastopniki so svetovalci. Neskončno ukvarjanje in izpopolnjevanje telesa, sodobna kultura telesa – ki je definicija kulture v celoti – pa kaže hendi-kepirano telo kot nepopolno telo, zato je njegova podoba odsotna, samo hendikepirano telo pa je disciplinirano in molčeče, obstaja le podoba usposobljenega (uporabnega) telesa. Čitalnica 241 recenzije Vendar pa je telo vedno tudi mesto refleksije, ki uide strategijam discipliniranja, saj samo po-tuji tisto, kar se mu vsiljuje kot znano, univerzalno. Mesto, ki ga telo zavzema v prostoru, oblikujejo želje, govorica, jezik, fantazme, ver-jetja, verovanja: telo je mesto želje, iracionalnosti, emocij, seksualnosti, je mesto upora proti strategijam reda, discipline in racionalnosti. Rutar tod opomni na De Sada, Batailla, Foucaulta, Masocha. Naloge v družbi, pred katerimi se znajde telo, reprodukcija, samoomejevanje, regulacija in reprezentacija (ki so hkrati makro naloge družbe in mikro naloge posameznikov), ter institucije, ki so se razvile kot odgovor na omenjene naloge, patriarhalnost, asketizem, panoptika in komodifikacija (t. i. Turnerjeva shema), torej ne zadevajo le idealov zdravja in lepote, temveč oblikujejo odnose med moškimi in ženskami, vzpostavljajo identitete, konstruirajo realnost, stereotipe, verovanja, skratka, celo družbeno polje. Vendar pa je hendikepirano telo vozlišče, kjer se zlomijo vsi podsistemi omenjene sheme, saj se zaradi njega neko polje ne more homogenizirati oziroma ne more več proizvajati homogene podobe. Zato je hendikepirano telo travma in zato tudi najbolj primerno mesto za reguliranje in nadzorovanje duha in zato se prek njega lahko uresničujejo oblastni mehanizmi, oblike gospostva (strokovnjakov nad hen-dikepiranimi). Vednost je torej povezana z močjo in sploh ne služi razsvetljenskim idealom, proti njej pa lahko nastopimo le z drugo vednostjo, z bojem za pravo interpretacijo ali s konstituiranjem samih sebe za strokovnjake, z zavrnitvijo identitete, družbenega statusa, ki ga določa družbeni imaginarij, a s hkratnim opozarjanjem na arbitrarnost vednosti in na njeno gospostveno ozadje. Kateri ljudje bodo veljali za hendikepirane, je namreč odvisno od oblike hegemonije, ki vzpostavlja občestvo. Zato je potrebno postaviti pod vprašaj družbeno celovitost, sprejeti dejstvo, da ni celote, enosti, homogenosti, sprejeti simbolno kastracijo – sprejeti, da se omejenost, hendikepiranost tiče omejenosti, hendikepiranosti želje, ne telesa. Psihoanaliza je bila pravi prelom v razu- mevanju ženske, njenega telesa, duše in njene seksualnosti, poudarja Rutar v tretjem delu knjige, naslovljenem Kultura telesa. Zavrača očitke psihoanalizi, da je podaljšek psihiatrije, da je falocentrična, ter trdi, da je Freud gotovo bil feminist, saj je pozornost, ki jo je namenil ženskam, pomenila kraljevsko pot do nezavednega: pot, ki je pokazala, kako se mehanizmi makro, družbenega nivoja, reprezentirajo na mikro, posameznikovem nivoju: skozi analizo sanj in skozi pogovor s histeričarkami: skozi interpretacijo, skozi tekst, besede, govor, in ne skozi preštevanje simptomov in odklonov od norme. Prvi Freudov obrat, obrat od naivnosti k modrosti, je bil v tem, da je znal in hotel poslušati histerične ženske, katerih telesa so se upirala diskurzu, ki je v njih in njihovih telesih videl dark continent. Nelagodje tako ni uvrščal v patologijo, temveč je poudarjal, da je za človeka konstitutivno, vendar pa je treba najti način, kako v tem nelagodju vztrajati, ne da bi ga poskušali harmonizirati s to ali ono ideološko prakso (v nasprotju z medicinskimi načini soočanja z ne-lagodjem, ki sledijo logiki zdravja po poti počitka, diete/bioprehrane in telesnih vaj, torej neke vrste servisa, po katerem se vrneš v krogotok doma in dela). Položaj ženske – ali subjekta nasploh – Rutar osvetli z analizo dveh filmov režiserja Ridleyja Scotta, Blade Runner in Thelma and Louise, nato pa še filma Martina Bresta Scent of a Woman. Film Blade Runner se začne s pogledom, katerega drža je že oblikovana, de-tajlirana, izdelana že vnaprej, vendar pa drža pogleda ne implicira le gledanja: Blade Runner je film o nostalgiji, o spominih na daljne dogodke in o njih pripovedi, o subjektih kot replikantih, konstruktih, ki se jih sestavi košček za koščkom, vključno s preteklostjo, spomini in emocijami. V filmu Thelma and Louise tako obe igralki postopno izgubljata iluzije, na katere opirata svojo identiteto; po zavrnitvi vseh iluzij ostane samo še subjekt, katerega mesto je v prehodu, v odprtosti, spreminjanju (zaključek filma, ko avto zapelje čez rob in leti skozi zrak). Po drugi strani pa film Scent of a Woman govori o etiki: slep polkovnik govori ravnatelju šole – 242 Čitalnica recenzije subjekt sam s svojo distanco pokaže na nasilne na telo nujno poteka prek duše. Družba ne vpli-rituale oblasti, ki se trudijo okrog jaza. va neposredno na telo, pač pa na intelekt: na Preko različnih pojmovanj subjekta – kot uni- telo vpliva šele takrat, ko mu da pomen, tega verzalnega subjekta, katerega izgubo nado- pa da skozi koncepte, ki jih ohranjajo – ki jim mesti telesni jaz, nato humanistični jaz ter ne- ohranjajo moč in avtoriteto – institucije. Vendar nazadnje psihosomatski jaz ali v sodobnosti pa – piše Rutar – je nemoč vednosti v tem, da pojem življenjskega stila – Rutar poudari sub- zastopniki institucionalizirane vednosti ne vedo, jekt kot razcep. Namesto univerzalnega Sub- da so hlapci institucije, ki je tudi sama le delček jekta ostajajo partikularne subjektne pozicije, večjega mehanizma, prek katerega se prena-na katerih se subjekt nenehno srečuje z mož- šata moč in vednost. nostjo lastnega zloma in z lastno nemočjo. Ne- Labirint samote – pravi ob zaključku knjige pomirljivost/odprtost je strukturni element vsake Dušan Rutar – je v dandanašnjem svetu najprej identitete, zato je nesmiselno razpravljati o tem, cesarstvo podob. Politiki anksioznosti in politiki kako jo odpraviti. Problem hendikepiranih ljudi instrumentalne racionalnosti je tako dodana je predvsem v tem, da so še vedno zavezani politika podob: vse tri tvorijo glavne koordinate logiki abstraktnega državljana, ki se z obrobja sodobnega sveta, v katerem nastajajo identitete skuša boriti za enake pravice; s tem sprejemajo ljudi – v knjigi so omenjeni invalidi, norci in univerzalne norme. Pravica do drugačnosti pač ženske – ki jih družba premešča skladno s svo-zahteva drugačno, alternativno narativno repre- jimi funkcionalnimi zahtevami. Knjiga Telo in zentacijo, drugačen diskurz, novo artikulacijo oblast je izredno precizna v analitskem raz-odnosov v svetu. grajevanju sodobne družbe in še posebno priPrav v tem je nepomirljivost med psihoana- poročljiva za radovedno bralstvo zaradi anga-lizo in kapitalizmom, saj slednjega zanimajo žirane teoretske alternative, ki je – kljub obilici podobe, fantazmatske podobe telesa in ima- sorodne literature, ki zmore prispevati k mo-ginarni konstrukti o organski skupnosti. Kapi- drosti – na tem prostoru nerazumljivo redka. talizem vztraja pri proizvodnji vedno novih potreb, medtem ko se psihoanaliza drži ravni sub- Nataša Velikonja jektove želje; kapitalizem podpira koncepte ega in osebnosti, medtem ko psihoanaliza vztraja pri subjektu. Nelagodje v kapitalizmu je subjekt, kolikor vztraja v svoji želji. V zadnjem delu knjige, Duh kot fenome-nologija telesa, nas avtor še enkrat spomni na odnos med telesom in oblastjo. Telo je – še enkrat poudari avtor – oporišče naše identitete, zato njeno harmoniziranje zadeva najprej videz. Harmonijo na makro ravni zastopa telo na mikro ravni, tako nastaja videz, da se posameznik lahko vklopi v družbeno telo: ker je makro nivo zastopan v mikro nivoju, lahko posameznik brez težav prepoznava makro nivo in njegove zahteve. Kljub temu, da ni nobene podobnosti med posameznikom in njegovim telesom ter družbo kot celoto, nastaja in se ohranja videz, da družba deluje kot stroj, skladen red. Divje, neukro-čeno, naravno telo naj preide v kulturo: kul-tiviranje telesa, discipliniranje telesa, vplivanje Čitalnica 243 recenzije Mitja Velikonja Analiza kristoslovanske mitologije MICHAEL A. SELLS: THE BRIDGE BETRAYED - RELIGION AND GENOCIDE IN BOSNIA; University of California Press; Berkeley, Los Angeles, London; 1996; 244 strani Glavni vzroki za vojno v Bosni in Hercegovini so bili gotovo politični: srbski in nato tudi hrvaški ekspanzionizem, želja po ozemeljski širitvi na svoja “zgodovinska”, “etnična” oz. “strateško pomembna” ozemlja. Za to pa je bilo potrebno v njihove osvajalne napore vključiti, mobilizirati tudi druge razsežnosti družbenega in nacionalnega življenja, zavesti in kulture: religijo, mitologijo, medije, celo umetnost in znanost. Meču se je pridružilo pero, vojaškim specialkam ozemelj militantno branje svetih knjig, pozivom k pogromom njihovo “zgodovinsko” upravičevanje, uničevanje se je dogajalo v zlo- veščem siju verskih in kulturnih simbolov posameznih narodov. To je bila “uvožena” vojna, vojna, ki je prišla v multinacionalno, multireligijsko in multikul-turno okolje od zunaj, iz vodilnih krogov grabežljivih “krščanskih” sosed in njihovih bosansko hercegovskih slednikov, hujskačev, pro-vokatorjev. Prvi cilji uničenja so bili zato tisti, ki so dokazovali enkratno sožitje različnosti, stoletja relativno mirne koeksistence ter spoštovanja drugačnosti, o kateri v zgodovini ostale Evrope ni sledi. V prvih mesecih vojne so tako v Sarajevu najprej pogoreli Narodna knjižnica, Orientalski inštitut in Nacionalni muzej; tudi drugod so bili sistematično uničevani najprej verski in kulturni objekti, pokopališča, pomniki povezanih usod različnih narodov, religij, tradicij in kultur. Srbskim in kasneje hrvaškim napadalcem je uspel veliki podvig ne le na bojnih poljih, ampak predvsem v tujini: prepričali so svetovno diplomacijo, medije, vrsto mirovnih posrednikov in vojaška poveljstva, da gre preprosto za državljansko vojno, starodavna sovraštva, nepomir-ljiva nasprotja, enako krivdo vseh, etnično vojno, skratka za notranjo stvar, kar je prispevalo k ekvidistanci svetovne javnosti do vseh strani. Za dosego tega pa je bilo potrebno izbrisati materialne in nematerialne dokaze skupnega življenja na tleh Bosne in Hercegovine v preteklih stoletjih. Posledica tega je bil psevdo-pacifizem, strahovita neinformiranost (eden od posrednikov Thorwald Stoltenberg je še aprila 1995 izjavil, da so Muslimani pravzaprav Srbi!), lažni humanitarizem, pristranskost in moralno izenačevanje pri vseh tistih svetovnih dejavnikih, ki bi lahko že na samem začetku – in ne šele v mesecih pred Daytonom – tudi s silo preprečili njeno osvajanje in uničevanje. Samo zato lahko govorimo tudi o verskih in mitskih razsežnostih te vojne. Poglavitni cilj raziskovanja pričujoče knjige Michaela A. Sellsa, priznanega ameriškega sociologa religije, po materi srbskega rodu, iz kolidža Haverford, je religiozni nacionalizem v vojno vpletenih strani. Agresivno mitologijo srbskega in hrvaškega naroda posrečeno poimenuje kristoslavizem 244 Čitalnica recenzije (Christoslavism). Zlasti pri Srbih je prišlo do enačenja zgodovine njihovega naroda s tisto svetopisemsko. Kosovsko bitko, prelomnico srbske preteklosti, so prevedli v biblične termine: to je srbska Golgota, križanje, v mitskem spominu povišani car Lazar pa Kristus. Tako so postali nasprotniki naroda sovražniki krščanske (pravoslavne) religije, Lazarjevi morilci pa obenem tudi morilci Boga. Torej konsekventno kristoslovanska mitologija prikazuje slovanske muslimane na dva načina. Prvič, kot Kristusove morilce, saj so soverniki Lazarjevih krvnikov. In drugič, kot izdajalce naroda. Spreobrnjenci v muslimansko vero postanejo izdajalci, slabiči, oportunisti, vetr-njaki, odpadniki, imajo jih za Turke. Kristosla-vizem temelji na mitski dogmi, da so namreč Slovani že po naravi kristjani ter da je konverzija iz krščanstva izdaja slovanstva. Muslimanska vera naj bi bila južnim Slovanom tuja. Problematično je torej le spreobrnjenje iz krščanstva v islam, ne pa tudi iz prejšnje staroslovanske religije v krščansko. Na ta način je v Bosni in Hercegovini prišlo do dehumanizacije muslimanskih vernikov in muslimanskega naroda kot celote. Zlasti prepričljiva je Sellsova analiza naraščajoče pomembnosti kosovskega mita v srbski nacionalni mitologiji. Medtem ko v stoletjih po bitki ta motiv ni bil na prvem mestu (pred-njačil je kraljevič Marko s svojimi pustolovščinami), pa je to postal v 19. stoletju kot plod intencionalne akcije srbskih piscev, likovnih umetnikov in politikov. Apoteoza Lazarja in kosovskih junakov je šla vštric z demonizacijo sovražnikov (predvsem muslimanov in Muslimanov, Turkov, Albancev ter katolikov in Hrvatov). Kot v kristološki drami naj bi tudi srbski narod “umrl” na Vidovdan 1389 in “vstal od mrtvih” v 19. stoletju. Srbsko reconquisto v 19. in 20. stoletju je spremljala redefinicija njihovega mitskega samopredstavljanja. Glavna protagonista takega redefiniranja sta bila – ob opaznem navezovanju na Herderjevo “viharništvo” – srbski prosvetitelj, jezikoslovec in “zgodovinar” Vuk Stefanović Karadžić ter Peter Petrović II. Njegoš, črnogorski vladika in pesnik. Med motivi prevladujejo tudi takšni: iztrebljanje poturčencev postane sveto dejanje, ki ga blagoslovi duhovščina; Lazarjeva usoda kliče po maščevanju; (slovanski) muslimani so strahopetci in izprijeni sadisti; “krščanski”, posebej srbski bojevniki so nepremagljivi... Sells omenja tudi druge, tiste iz 20. stoletja (npr. jugoslovansko usmerjenega bosanskega Hrvata Iva Andrića in Vuka Draškovića, tendenciozne pisce in karikaturiste iz novejših srbskih literarnih revij – npr. iz beograjskih Književnih novin, akademike in teologe). Sells upravičeno očita cerkvenim organizacijam v vojno vpletenih južnoslovanskih narodov njihovo predajo militantni politiki, ekstre-mističnim stališčem, ki so popolnoma omajale njihovo kredibilnost. Drugače rečeno, zopet so padle na zgodovinskem izpitu, kot v 2. svetovni vojni: povečini so postale okvir, instrument in opravičilo ekstremistični politiki. Mogoče se je vprašati, kaj pa bi lahko storile, in odgovor je: mnogo več, kot so. Razen požrtvovalnih posameznikov na vseh ravneh cerkvenih hierarhij ali zgolj neobvezujočih, presplošnih izjav njihovih vrhov k strpnosti se cerkve niso distancirale od zlorab verskih simbolov v vojaške namene, koketiranja s “priročnimi transcendentalijami”, niso se oddaljile od zlonamernega branja reli-gijske zgodovine lastnega naroda itn. Odtegnitev legitimnosti osvajalni politiki bi lahko vsaj omejila njene uničujoče posledice. Z upanjem, da bo nacionalistični fundamentalizem omogočil tudi verskega, so jih pogosto celo spodbujale ali molče tolerirale. Aktivno ali pasivno spodbujanje verskega ekskluzivizma je pomenilo njihov prispevek k smrtni obsodbi Bosne in Hercegovine, kot je nekoč bila. Avtor naniza štiri argumente, ki izdajajo tudi religijsko te vojne: ljudje so nastradali zaradi svoje verske pripadnosti; morilce so pogosto blagoslavljale njihove cerkvene organizacije; nasilje je temeljilo tudi na verski mitologiji; vse skupaj se je odvijalo ob vednosti zahodne, “krščanske” civilizacije. Preganjanje religije drugih pa je potrebno preučevati v širšem kontekstu: zgodovinskem, torej znotraj (religijske) preteklosti bosansko hercegovskih narodov; kot tudi Čitalnica 245 recenzije s stališča dogajanj v vojnih letih. Religiocid je bil povezan z drugimi nezaslišanimi dogajanji: etnocidom, urbanocidom, elitocidom (poboji elit na zasedenih ozemljih), ginocidom (tudi posilstva so bila oblika boja) in kulturnim genocidom. Naracije tradicionalnih in novejših ideoloških mitov so seveda galaksije daleč od zgodovinskih dejstev: otomansko cesarstvo – in Bosna in Hercegovina pri tem ni bila izjema – je bilo glede verske in kulturne tolerance na zavidljivo visoki ravni, daleč nad takratno krščansko Evropo (o čemer pričajo tudi najbolj cenjeni južno-slovanski medievalisti, npr. Wayne S. Vucinich). Nemuslimanske monoteistične cerkve se pod Otomani niso le ohranile, pač pa tudi krepile in širile svoje pristojnosti na novo osvojena ozemlja (znan je rek Dokle Turska dotle Srbija). Hujši spori so se začeli šele v zadnjem obdobju, zenitu otomanske vladavine. Michael A. Sells je svojo knjigo oblikoval na temeljih številnih raznovrstnih virov, od znanstvene literature, ki je o vojni izšla med juž-noslovanskimi narodi in na Zahodu, srhljivih reportaž iz morišč in izjav gospodarjev vojne, (ne)objavljenih poročil različnih v dogajanja vmešanih mednarodnih organizacij (OZN, Helsinki Watch, Zdravniki brez meja, Amnesty International, Mednarodni komite Rdečega križa, Mednarodno sodišče za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije idr.), sporočil z interneta in osebnih stikov s prizadetimi, tudi z razseljenimi bosanskimi begunci po svetu. Viri, opombe, kronologija dogodkov, priporočljiva literatura ter stvarni in imenski indeks tako zavzemajo več kot tretjino knjige. Glavna pomanjkljivost te sicer odlične knjige je, da kristoslavizma ne obravnava tako temeljito kot pri Srbih tudi pri Hrvatih ali sosednjih “krščanskih” narodih. Morda bi avtor lahko več pozornosti posvetil tudi mitologijam religijskega etnocentrizma kot zelo pogostega pojava (tudi) v zgodovini. Primerjalna zgodovinska analiza – ali pa vsaj v to smer naravnani teoretični uvod – bi knjigo obogatila in relativizirala razširjena prepričanja, da gre pri vsem skupaj zgolj za fenomen tistega dela sveta. 246 Čitalnica prikazi in pregledi Rade Kalanj Moderno dru{tvo i izazovi razvoja Splošni, vseobsegajoči pompozni naslovi nas radi spravljajo ob popoldansko (predbralsko) razigranost, saj nosijo v sebi nedefinirano grožnjo, da bo avtor razmišljal o vsem, po malem za vse, predvsem pa za sebe. Še zadnjo kapljo upanja pa lahko upari uvod, v katerem izvemo, da je knjiga dopolnjena (...), predelana (...) zbirka tekstov (...), ki so že izšli tukaj in tam, ob različnih priložnostih. Spominja me na zadnje slovenske trende izdajanja že objavljenih komentarjev in člančičev v lepo dišečih knjigah, kot da bi si vsebina ne zaslužila le enodnevne slave množičnega tiska. Toda z določenimi izjemami v knjigi je tudi knjiga sama izjema med sebi podobnimi. Avtorju je uspelo svoje tekste lepo harmonizirati, tako da dobimo (z malce domišljije) zaključeno celoto, ki skuša predstaviti najvažnejše probleme razvoja in napredka v današnjem času. Predstaviti in zbrati različne teorije in protiteorije, pa seveda ne gre mimo večjih socioloških avtoritet, ki tvorijo jedro. Značilnost znanstvenih avtoritet (morda so ravno zato “avtoritete”) pa je, da jim tudi pri najboljši volji ne moremo jasno reči NE, kot tudi ne DA. Avtorjevo lastno mnenje se tako izgublja in končno ponikne v zgodovini, resnica pa postane tisto, kar meni (!) relativna večina prisotnih v knjigi in na “znanstveni” sceni. Tudi to je demokracija. Poskušajmo torej sestaviti zgodbo, ki nam jo sporoča na osem problemskih sklopov razdeljena knjiga, ki je že pred nekaj časa (1994) izšla kot prva v zbirki “Razvoj i okoliš” Hrvaškega sociološkega društva in Zavoda za sociologijo pri njihovi filozofski fakulteti. Pri tem pa le skušajmo izpustiti poglavje o krščanskem pojmovanju napredka, ki že meji na pravno analizo enciklik. Rdeča nit zbranih tekstov je drugačnost današnje, morda “postmoderne” dobe glede na preživelo moderno dobo. Postmoderna doba, v kateri živimo, ima določene elemente diskontinuite-te glede na prejšnjo dobo znanstveno tehnološkega napredka, onesnaževanja in reificiranega racionalizma. Zdi se, da je vzrok različnih sprememb (spremembe politične moči, nastanek družbe rizika, drugačen status subjektov) spremenjen odnos do narave, predvsem zavest o njeni uničljivosti in iz-rabljivosti. K temu so veliko pripomogla neposredna percepcija ekoloških kriz ter zavedanje možnosti katastrof. Večji prelomni dogodki so bili poročilo Rimskega kluba (začetek sedemdesetih) o izrabi naravnih resursov v primeru neomejene rasti, černobilska katastrofa ter konferenca v Rio de Janieru (1992). Avtor poudarja, da je zaradi naštetega potrebna nova družbena pogodba, ki bi vključevala poleg zaščite političnih, državljanskih (op. ekonomskih, avtorskih) pravic še zaščito narave same. Potreben je torej kak “ekokontrakt”. Tako kot označujemo nekdanje družbe kot tradicionalne, lahko današnjo imenujemo “družbo rizika”. Pomen rizikov je v tem, da vplivajo na strukturo in lastnosti skupnosti. Medtem ko so bili riziki včasih le začasni problemi, za katere se je vedelo, da jih bo kmalu odpravil znanstveno-racionalni um (Durkheim, Weber, Parsons o tem ne dvomijo), je treba danes z njimi živeti, saj smo se ljudje zavedali, da ti niso dokončno rešljivi. Znanje o gradnji atomske bombe, kot tudi države, ki z njim razpolagajo, se lahko v prihodnosti le še širi. Skozi oči verjetnostnega računa je konec človeštva samo vprašanje časa. Prej kot slej bo kakemu zagnanemu biologu ušel zmutiran gen, verjetno pa tudi tankerjem z nafto na širnih morjih ne bo usojena večna sreča. Zavedanje o nerešljivosti določenih problemov, o omejeni moči razuma (in premoči “usode”), pa je povzročilo in povzroča “deavrizacijo racionalnih mitov”, same znanosti, kot tudi njene legitimnosti za njen predmet. Mimogrede, morda se je na mesto praznine, kjer je včasih bil trdno zasajen reificiran znanstveni um, vrnila, kot eni pravijo, nova religija 20. stoletja – nacionalizem – v funkciji nekakšne višje avtoritete in opore. Potencial razvoja ni več objektivni, vztrajni in vsemogočni UM, ampak občutljiva narava. “Mišljenje ni poraženo, pričelo je le priznavati svojo krhkost.” Porušena legitimnost znanstvenih avtoritet, t. i. “tehnoznastveno razočaranje”, pa pomeni ponovno subjekti-vizacijo družbe. Premešča se v razsvetljenstvu nastali razcep med sferama razuma in subjekta (vsakega avtonomnega posameznika, “podrejenega”, vse družbe...), ki do nedavnega ni imel racionalne osnove za sodelovanje v razpravi. Fenomen današnje dobe je prav premik k subjektu, od države k razredom, političnim strankam, interesnim skupinam in končno k posamez- Čitalnica 247 prikazi in pregledi niku. Politična moč postaja “kapilarna”, razpršena (o tem npr. piše Michel Fo-ucault), pluralizirana. Kljub temu, pa zaradi “zgodovinsko določenih ciljev” posameznik še vedno ostaja v prvi vrsti ekonomski, interesni (in distributivni) subjekt. Ideja napredka implicitno zahteva določen cilj, h kateremu gibanje pomeni napredek. Glede na ta cilj lahko seveda tudi hierarhiziramo različne družbe in kulture, kar je v družboslovju že od nekdaj problem. Potem se ustvarjajo lestvice (prvi, drugi, tretji svet) glede na ta “objektivni” cilj, ki že sam v sebi in po sebi implicitno nosi rešitev problema “nerazvitosti”. Impulz, motivacija “drugih” družb, da bi postale takšne, kot smo “mi”, mora priti “od znotraj” (endogenost). Če je v začetku bila na prvem mestu preučevanja nerazvitosti ekonomija, je danes področje preučevanja družba, kultura, zgodovina. Ekonomija vsekakor ni zmogla storiti tistega, kar si je zadala: “razviti nerazvite”. Če so bili “razviti” v šestdesetih letih, ki so jih Združeni narodi proglasili kot desetletje napredka, tridesetkrat bogatejši od “nerazvitih”, so v devetdesetih letih stopetdesetkrat. Vzrok za ekonomsko inferiornost je v postmoderni dobi definiran kot kul-turno-družben, morda v smislu Webro-ve protestantske etike. (Tudi na moderne konflikte se v sodobnem času gleda iz te perspektive, npr. članek oz. lanskoletna pop-knjiga Samuela Hun-tingtona – The Clash of Civilizations. Vzrok konfliktov je nerazumevanje in nepoznavanje drugih navad in kultur. Kot piše v pred kratkim v slovenščino prevedeni knjigi Politika med narodi Hans J. Morgenthau, je ravno zaradi tega bil ustanovljen UNESCO. Z informiranjem in spoznavanjem “drugačnosti” naj bi preprečevali “izvor” konfliktov. Toda sam je mnenja, da ravno preveč informacij, preveliko poznavanje – kar pa tudi ni razumevanje – po- vzroča napetosti.) Hierarhizacija se je trdno zakore-ninila v postmoderni zavesti in tudi odprt in toleranten družboslovni diskurz lahko kdaj pa kdaj pokaže na svojo dvojno moralo. Primer: po eni strani se demokratično enačijo vse alternative možnega razvoja (vse kulture so enako kompleksne, imajo enako dolgo zgodovino in enako množico izkušenj), na drugi strani in v isti sapi pa ustvarjamo hierarhijo med kulturami, tudi z različnimi prispodobami o nemoralnih Evropejcih, ki danes eksploatirajo, kot so včeraj povzročali genocide in etnocide. Cilj napredka so “zgodovinsko določene želje”, ideja napredka pa pre-ferira in daje legitimnost le določeni vrsti moči (to jasno poudarjajo Comte, Domenach, Nisbet, Shelsky, Faucault, Galbraith). Zaradi spremenjenega odnosa do narave in napredka se npr. spreminja pomen politične moči kot moči, usmerjene proti družbi, za razliko od teh-noznanstvene moči, ki je usmerjena proti naravi. Politična moč dobiva ekološko dimenzijo, narava sama postane objekt odločanja, ki v javno politično sfero pride iz sfere predpolitičnega. Demistifikacija politike, ki začenja iskati racionalno legitimnost, vključuje tudi že omenjeno večjo participativno voljo. Politična moč se pluralizira. Ni več dileme o decizionistični politični moči (odločajo lahko le politiki), teh-noznanstveni (odločajo lahko le “razsvetljeni”), ampak stopa v ospredje pragmatičen model odločanja. Resnice ni, ta se sproducira v sodelovanju vseh subjektov, tudi tistih, ki do pred kratkim niso bili upravičeni dajati mnenja in vplivati na odločitve o kaki točno določeni stvari. Dva različna načina dosega dogovora o ozonski plasti sta se npr. pokazala med Francijo in ZDA. Medtem ko v francoski verziji dogovora ni bilo nobenega vidnega sodelovanja z znanstveniki, so v Ameriki sodelovali akterji treh strok (združenja, industrialci in Agencija za zaščito okolja). “Izziv razvoja” pa so vsekakor tudi prihodnji konflikti. V smislu razvrednotenja racionalnosti se izgubi tudi naj-pomembejši element ideologij, te postanejo brezpredmetne. To je že znana teza omenjenega Samuela Huntingtona, da prihodnji konflikti ne bodo imeli svojega ekonomsko-ideološkega vzroka, ampak kulturnega. Razlike med kulturnimi entitetami – civilizacijami so resnične in temeljne, oblikovale so se skozi stoletja in ne morejo kar tako izginiti. V tem oziru to pomeni tudi dekonstrukcijo bipolarne svetovne ureditve po drugi svetovni vojni. Če gre avtorju verjeti, potem lahko rečemo, da so najnovejše ruske grožnje proti širitvi NATA le še zadnji trzljaji umirajoče bipolarnosti, ali pa imajo popolnoma drug – na neki način nepolitičen, torej civilizacijski (če obstaja razlika med politiko – kulturo) vzrok. Napredek in prihodnost sta široka pojma in stična točka mnogih stvari. Verjetno kar vseh. Tisti, ki govorijo, da so dolgoročne predikcije nesmiselne in nenatančne, se vsaj v eni točki motijo: s popolno gotovostjo lahko trdimo, da nas čez dolgo časa več ne bo. Morda zaradi rizikov, umirajočega sonca ali pa kar tako, naključno. Snovi, primerne za znanstveno obdelavo, pa je v malce krajšem roku neskončno, zato se vseh seveda ne da niti predstaviti v eni knjigi. Če že, potem so to samo inserti mnogih in različnih problemov in nenehnih fokusi-ranj na takšne in drugačne teorije, kar tudi ta knjiga je. Zapuščamo jo z že znanim občutkom, da pa je naš čas resnično nekaj prelomnega in posebnega. Borut Mekina 248 Čitalnica prikazi in pregledi Nata{a Velikonja ProFemina ^asopis za `ensku knji`evnost i kulturu, broj 5-6, zima-prole}e 1996, Beograd V pričujoči Čitalnici z nekolikšnim časovnim razmikom predstavljamo, dvojno, 5./6. številko ProFemine, časopisa za žensko književnost in kulturo. Revijo ProFemina v Beogradu izdaja B 92, ureja jo Svetlana Slapšak, izhaja štirikrat letno, dostop do nje pa je možen tudi preko interneta (http:// www.OpenNet.org). ProFemina je seveda povsem samostojen projekt, revija, ki javnosti predstavlja umetnosti in teorije, ki jih — iz feminističnega zornega kota — večinoma ustvarjajo avtorice. Kot takšna sodi v kontekst široke feministične akcije, ki v zahodni civilizaciji, z močnejšimi ali šibkejšimi valovi, poteka že vsaj dve stoletji, torej toliko kot civilni boji za približevanje razsvetljenskim idejam enakosti in svobode, emancipacije individualnosti ali posebnosti ter enakopravne participacije. Po drugi strani pa revije ProFemina ne moremo iztrgati iz situacije, v kakršni so se omenjeni boji znašli v dandanašnji Srbiji, Jugoslaviji ali sploh v mestu Beograd. V času vojne, ki je zajela področje nekdaj skupne jugoslovanske države, je v Srbiji in Črni gori potekala še vedno ne do konca izpisana zgodba. Obe republiki namreč formalno nista doživljali vojnega nasilja ali njenih “materialnih” posledic, kot jih skozi kvote razdejanja beleži zgodovina. “Neuradna” drama se je odvijala drugje: najočitneje v množičnem eksodusu srbske in črnogorske nekonformistične inteligence in v obubožanju vsakdanjega socialnega življenja ter eksistenčnega standarda ali v rezultatih, ki jih je prebivalstvo ob očitni in jasni vpletenosti države v vojno doživljalo skozi retradicionalizacijo prioritetnih mentalitetnih orientacij kolektiva. Oblast se je seveda sprenevedala. Interpretacije “civilno nedotaknjenega” življenja v “vojaško nedotaknjenih” republikah so bile najmočnejši del uradne medijske manipulacije, s katerimi je vladajoči režim v vseh letih vojne uspeval rehabilitirati svoje poteze tako v matici kot v tujini. Vendar pa kljub agresivnemu neravnovesju pri možnosti podajanja informacij vse bolj prihajajo pred oči javnosti druge slike preteklih let, slike, ki izpod bombastičnih in negibnih kompleksov dominantne ideologije kažejo stvarno civilno de-strukcijo in kontra-kulturno vztrajno, živo, urbano, svobodnjaško, razumniško “podzemlje”, slike, ki so jih skozi vse obdobje artikulirano sestavljale mreže neodvisnih medijev, organizacij, posameznikov in posameznic, skupin, projektov in akcij. Ena takšnih kulturniško-intelektu-alnih omrežij se je ustvarila okrog beograjskega radia B 92, ustanovljenega leta 1989. B 92 je do dandanes že postal simbol medijske in civilne upornosti državnemu režimu, ne le kot neodvisna radijska postaja, temveč kot institucija z verigo mnogih javnih akcij, protestov ter kulturnih dogodkov, ki se dotikajo vseh manjšin, političnih, nacionalnih, kulturnih, spolnih, seksualnih itd. Poleg revialnih (reviji ProFemina in Reč) in knjižnih izdaj (omenimo naj le zbirko Apatridi, ki ponuja aktualne analitske refleksije dogajanja v bivši Jugoslaviji, z deli avtorjev/ic, kot so Sve-tlana Slapšak, Mihajlo Pantić, Rada Iveković, Biljana Jovanović, Maruša Krese in Radmila Lazić idr.) sodeluje pri produkciji CD plošč že legendarna kompilacija Radio Utopija z izborom skupin (Boye, Overdose, Dead Ideas, Darkwood Dub, Obojeni Program, Eka-tarina Velika idr.), ki so obeležile ro-kersko plat nepokorščine; samostojni albumi skupin (Partibrejkers, Plejboj, Eva Braun, Rambo Amadeus, Električni Orgazam) in filmske ter video umetnosti (filmi Dupe od mramora, Geto itd.) ter pri organizaciji posebnih projektov (spremljevalni projekt ob demonstracijah leta 1992, imenovan Rimtuti tuki – besedna igra iz “turim ti kitu” – iz katere je izšel singl Slušaj vamo/Mir, brate, mir, skupno delo skupin Eka-tarina Velika, Partibrejkers in Električni Orgazam, ki je postal neke vrste himna odpora; akcije Prva beograjska barikada, Črni trak za Sarajevo, Vsi predsednikovi otroci idr.). B 92 ima od leta 1994 v Beogradu, na Jevrejski 16, svoj kulturni center, Cinema Rex, z bogato ponudbo koncertov, razstav, gledaliških, literarnih, filmskih predstav, predavanj, ki daje prostor tako beograjski ali sploh jugoslovanski alternativni kulturi kot tamkajšnjim nevladnim organizacijam. B 92 je ravno tako pripomogel k vzpostavitvi dolgo časa edinega internet strežnika v bivši Jugoslaviji. Opis akcij B 92 je le ilustracija ene od mnogih povezanih kon-trakulturnih front — a naj spomnimo še na močno feministično gibanje, ki sega od skupine za lezbične človekove pravice Labris, mešane gejevsko-lezbične skupine Arkadija, gibanja Žene u cr-nom protiv rata, Avtonomnega ženske- Čitalnica 249 prikazi in pregledi ga centra proti seksualnemu nasilju Centra za ženske študije, raziskave in komunikacijo, Beograjskega ženskega lobija do obilice izvrstnih feminističnih revij, poleg ProFemine še publikacij Feminističke sveske, Žene za mir Ženske studije, idr. - ki je nenazadnje pripeljala do širokega državljanskega odpora in upora politični vladavini preteklih let, ki je dosegla enega svojih vrhuncev ob lanskih in letošnjih demonstracijah v srbskih mestih. Revija ProFemina se začne z rubriko Književnost v gibanju, s proznimi ali pesniškimi teksti avtoric Berte Bojetu (Hiša noči), Diane Wakoski (What do you do?), Mirjane Pavlović (Tačkina zapeta), Ljiljane Đurđević (Zapis o ćutanju), Angele Carter (The Tiger’s Bride), Klare Hanes (Tesnoba), Irene Dische (The Passion of Nanny Jackie), Tanje Ristovski (Insinuacije), Vesne Cimbaljević (Figure), Elizabete Novak (Čudesna šuma), Ljiljane Jokić Kaspar (Četiri male žene) in Fione Pitt-Kithley (That Word). Izrednega pomena in gotovo eden najodličnejših momentov revije je naslednji blok, Književna preteklost: kontinuitete in diskontinuitete, posvečen Julki Hlapec Đorđević, jugoslovanski feministki iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Poleg enega njenih tekstov, Sudbine žene, se v refleksijo njenega dela spuščata Svetlana Tomin (Julka Hlapec Đorđević ili o feminizmu) in Svetlana Slapšak (Julka Hlapec Đorđevič: iz skandalozne istorije zataškavanja feminizma među Južnim Slovenima). Julka Hlapec Đorđević (1882-1969), književnica, aktivistka ženskih združenj, filozofinja in sociologinja, je bila prva ženska, ki je v tedanjem avstro-ogrskem prostoru dosegla doktorsko izobrazbo. Njena dela o feminizmu (Sudbina žene: kriza seksualne etike, 1930; Studije i eseji o feminizmu, 1935; Studije i eseji o feminizmu II: feminizem u modernoj književnosti, 1937) spadajo med os- novne feministične tekste; študije zgodovine feminističnega gibanja pa gotovo ne morejo iti mimo njenega imena. V zgodovini feminističnega gibanja, boja žensk za enakopravnost v družbi, ki ga je v srbskem prostoru začela Draga Dejanović (1840-1871), je Julka Hlapec Đorđević ena najprogre-sivnejših avtoric in aktivistk, s teksti, ki so še vedno aktualni: Đorđevićeva je v svojem času postavila definicije feminizma - kot težnje žensk po svobodnem individualnem razvoju v občečlo-veških sferah in po zaščiti pri izvajanju generativnih funkcij; kot boj idej, ki je nastal ob modernem razumevanju bistva enakosti in neenakosti med spoloma; kot biološki in psihološki preporod, skozi katerega prehajajo ženske, da po stoletnem ždenju v mraku, ponižane s kompleksi manjvrednosti, stopijo v družbo kot samostojna, enakopravna bitja, zavedajoča se lastnega človeškega dostojanstva; kot protest in upor, ki odmevata v celotni družbi in imata izvor v neuravnoteženem odnosu med spoloma in ki se morata izteči v reformo same družbe, v delitev dela in socialnih dobrin glede na individualne karakteristike posameznika/ce, ne pa glede na spol - ki so še vedno iztočne, kar nenazadnje pomeni tudi to, da je zanemarjanje tako feminističnih ugovorov kot raziskovanja prav na tem področju vse doslej in še vedno -kot pravi Slapšakova - škandalozno: feminizmu in njegovim nosilkam ter nosilcem se še vedno odreka pomen, ki ga ima nasploh v kulturnem življenju tako v preteklosti kot v sedanjosti. Sama revija je s preglednimi predstavitvenimi bloki hvalevredno bogata: v isti številki so bralstvu približane ustvarjalnosti Katalin Ladik, Mage Magazinović, Katherine Mansfield in Goranke Matić. Med Velikimi knji-ževnicami je predstavljena pisateljica Katherine Mansfield (1888-1923) z avtorskimi teksti (A Dill Pickle, Leves Amores, njena korespondenca z Virginio Woolf), njen čas in predvsem njen odnos z Woolfovo pa pred bralstvom razgrinja Claire Thomalin (The Feeling of Resemblance). Predvsem Katalin Ladik - predstavljena v Portretu sodobnice s ciklusom pesmi Žudnjo, mračna škrinjo in skozi tekste Radmile Lazić (Mesto žudnje: Katalin Ladik), Svetlane Slapšak (Katalin Ladik: Osvajanje opscenosti) in Zorana Đerić (Ah, taj rez!) - je javnosti v slovenskem prostoru dokaj nepoznana, ne le skozi njeno umetnost, marveč tudi skozi samo obliko, skozi katero jo podaja. Katalin Ladik (1942), multimedialna, avantgardna umetnica, književnica, filmska in gledališka igralka, je v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih zrevolucionirala jugoslovansko kulturo: svojo avantgardistično poezijo, dramo ali prozo združuje s performansi, happeningi in body artom, glavna tema pa je ženska erotika, naslonjena na žensko pisavo, na feminizem in rušenje meščanske orto-doksije. Vse to jo, umetnico “destruktivne in demonične” ženskosti, katere dela postanejo zbirni prostor vseh pro-vokativnih postopkov, erotizma, avto-erotizma, poliseksualnosti, sle, ženske seksualne nadvlade, transseksualno-sti, igre, umešča med gotovo najbolj izvrstne pesnice (osem zbirk pesmi, med katerimi naj omenimo La Sfinge, 1983; Bludna metla, 1984; Erogen Zoon, 1987; Veridba, 1994) Erosa v tisti moderni jugoslovanski literaturi, ki ne cenzurira telesa, ne potlačuje želje in kjer užitek - tako kot pri De Sadu ali Bataillu - triumfira. V Portretu predhodnice je predstavljena še ena jugoslovanska feministka in kulturnica, plesalka, koreo-grafinja, ena prvih predstavnic teorije in prakse modernega plesa v dvajsetih letih in pisateljica Maga Magazinović, s teksti Mime Orlović (Plastička umetnost Mage Magazinović) in Dubravke Đurić (Maga Magazinović: kontekst značenja rada) ter z avtorskima 250 Čitalnica 0234 4498 prikazi in pregledi tekstoma Magazinovićeve same (Telesna kultura kao vaspitanje i umetnost in Školovanje u Beogradu). Maga Magazinović (1882—1968) je bila — v času, ko je to bilo za ženske praktično nemogoče — prva diplomantka srbske Filozofske fakultete, kar je sama smatrala kot svoj prvi korak v boju za ženske pravice, za feminizem, bila je prva sodelavka Politike in prevajalka tekstov Klare Zetkin, preden jo je po prvem desetletju stoletja povleklo v plesno, baletno in igralsko kulturo (rezultat česar so tudi njene tri knjige, Telesna kultura kao vaspitanje i umetnost, 1932; Vežbe i studije iz savremene gimnastike, plastike, ritmike i baleta, 1932; Istorija igre, 1951). To je bilo tudi obdobje, ko je na mednarodni ravni prihajalo do velikega kolapsa “klasičnih” umetnosti, podrejenih formalizmu, in do umetniške inovativnosti, ki je pro-movirala reformo in emancipacijo samega umetniškega izraza od družbene funkcionalnosti ali sploh od navezave z neposredno, “naravno” stvarnostjo. Del tega gibanja je bila Maga Magazi-nović, ki je v širši okvir emancipator-nega pristopa k umetnosti in življenju dodajala feministične tone; poudarjala je, denimo, pomen pogleda na telo izven spolnih ali seksualnih konotacij, pomen aktivnih pozicij umetnic, ki delujejo v družbi kreativno in intelektualno, opozarjala je na nujnost radikalne kritike dominantnih umetniških vrednot tradicionalistične kulture. Zadnja v krogu predstavitev tokratne ProFemine je še ena, v krogih srbske alternativne kulture izjemno cenjena umetnica. V Likovni prilogi se namreč, s ciklusom fotografij Portreti umetnica i umetnika, predstavlja Go-ranka Matić, ena najaktivnejših fotogra-finj in aktivna sodelavka beograjskih opozicijskih kultur. Njeno fotografsko poetiko razčlenjuje Miško Šuvaković (Logika fotografskog ponora). Fotografsko delo Goranke Matić (1949) je prešlo skozi več faz, skozi snemanje sveta množične kulture (rock, moda, film, urbana senzibilnost), skozi visoko umetnost (samostojne razstave, portreti, monografije) in, nenazadnje, skozi politično fotografijo (urednica fotografije v tedniku Vreme); vse to je tudi zabeleženo v več monografijah (Ulep-šani svet Goranke Matić, 1986; Noćne beleške i osobeni znaci, 1989; Dani bola i ponosa, 1995). Portreti Goranke Matić ne prikazujejo identitete umetnikov in umetnic, temveč obrat figur, ki same sebe vpisujejo v svet umetnosti; prikazujejo figure umetnikov/ic na sceni sveta, kar je hkrati tudi svet umetnosti sam. Vpisovanje v svet umetosti je akcija fikcionalizacije, s katero umetnik ustvarja sebe kot umetnika za Drugega: s katero se umetnik preobrne iz biološkega organizma, subjekta, bitja, v izjemno figuro kulture. Umetnost je torej še edino možno področje izjemnosti. Ob koncu svojega analitskega eseja nam Šuvaković predstavi še svoj pogled na razliko med umetnostjo “ženske za fotoaparatom” in “moškim za fotoaparatom”: moški s kamero kot da hoče predstavljati resnico za vsakogar Drugega, beležiti končno zgodovino in transcendentalni zakon preko simetričnih odnosov urejenega, centriranega sveta. Ženska s kamero izpisuje asimetrične odnose, prikazuje asimetrični odgovor na odkritje resnice oziroma asimetrični odziv na nemož-nost, da bi le-ta postala zakon. Ženska s fotografskim aparatom se zoper-stavlja logiki moške resnice z odkloni, z melanholijo spričo izgubljenega raja, izgubljenega mita, z ne-celostjo, z anti-iluzionizmom. S črnim soncem. S posebno pozornostjo je potrebno omeniti še dva teksta. Prvega najdemo v rubriki Odprti diskurz, gre pa za tekst Amor veneris, vel dulcedo ap-pelletur Thomasa V. Laqueurja, ameriškega zgodovinarja in urednika revije Representations. V svojem delu, Making Sex: Body and Gender from the Greeks to Freud (1990) in drugih teks- tih, se ukvarja z raziskovanjem predstav o spolu in spolnosti v zgodovini evropske medicinske literature. Pričujoči tekst se ukvarja s kulturno oziroma družbeno povzročeno “migracijo erotične senzibilnosti s klitorisa k vagini”; zgodovina predstavljanja klitorisa je del zgodovine spolne razlike ter del zgodovine socializacije telesnih užitkov; je zgodba o družbi in o seksu. Izjemno dragocen spis, še posebno v vedno aktualnem momentu zavedanja o ženskem seksualnem užitku in njegovih vztrajnih prepeljavah v seksualni užitek (za) Drugega. Uredništvo revije ob tem opozori na nekaj tekstov T.V. Laqueurja, ki jih je v lanskem letu, v svoji drugi številki, objavila še ena odlična srbska feministična revija, Ženske studije. Naslednji tekst, iz rubrike Feminizem v gibanju, je prevod pomembnega teksta o ženskah in cenzorstvu, skupinskega dela Meredith Tax in skupine avtoric (The Power of The Word). Gre za pamflet, katerega podpisnice predstavljajo skupino politično angažiranih žensk iz različnih krajev sveta, ki delujejo v okviru svetovne organizacije za ženske pravice, književnost in razvoj, Svet žensk, in ki so zavoljo svojega spola, pa tudi zaradi političnih prepričanj, ki jih zagovarjajo, bile v preteklosti prepuščene religioznim ali državnim cenzuram, ujetništvu, življenjskim nevarnostim, begunstvu, cenzuri, ki jo povzroča funkcioniranje svobodnega tržišča kot takega, bil jim je onemogočen dostop do izdajateljskih centrov, bile so marginalizirane, getoizirane in spravljene pod različne stereotipe. Pamflet postopno, jasno in razvidno, skozi posamezna podpoglavja, pred nami razgrne “stanje sveta”, vzroke za globalno krizo, ki so v onesnaževanju; v krizi obstanka v tretjem svetu ob propadu modela rasti in razvoja; v migracijah iz vasi v mesta, iz juga na sever; v triumfu diskurza kapitalizma svobodnega tržišča in padcu socialne ali sindikalne baze; Čitalnica 251 prikazi in pregledi v epidemiji vojn in militarizaciji družbe; v rastoči dominaciji transnacionalnih kor-poracij kot globalne moči; v porastu religioznega fundamentalizma, etničnih nacionalizmov in komunalizmov itd. V nadaljevanju predstavi tri vizije prihodnosti: prva je “novi svetovni red”, katerega tvorci so transnacionalne kor-poracije, Svetovna banka in Mednarodni monetarni fond, ki predstavljajo utelešenje nove mednarodne elite in ki niso odgovorni nikomur, razen lastnikom delnic. V takšnem redu je profit edina gibalna sila in zamenjava za vse intelektualne ali duhovne aktivnosti; regionalne in kulturne razlike bodo polagoma izginile in prepustile mesto edini razliki, razliki med bogatimi in siromašnimi, in globalni monokulturi, katere vrednote so seks, nasilje in kupna moč. Druga možnost “razvoja” se obeta ob rastoči mreži konservativnega klerikalizma in politike. Česar pa takšen konglomerat nima, je ekonomska moč, s katero bi lahko spodmaknili “novi svetovni red”, zato skuša z njim skleniti pogodbo skozi postavitev sveta, ki bi bil razdeljen med izvozno-proizvodne cone, kjer vladajo transnacionalne družbe, in tradicionalne enklave, v katerih bi vladali njihovi zastopniki. V tretjo vizijo imajo avtorice največ upanja: v razvijanje zavezništva med globalnim ženskim gibanjem in drugimi progresivnimi družbenimi gibanji, ki jih veže skupna fronta: boj proti “novemu svetovnemu redu”, ki podpira tako sodobne diktatorske režime kot reakcionarni tradicionalizem, in skupna vizija prihodnosti, slika sveta, v katerem bosta skrajno bogastvo in skrajna revščina izginili, v katerem bodo človekove pravice, neobhodna sredstva za življenje, univerzalna pismenost in kulturna raznolikost, prerasli v normo, in kjer se bodo tako odločitve kot spori reševali z dogovorom, ne pa s silo, premočjo ali preglasovanji. Vendar pa kljub takšni skupni viziji progresivna gibanja niso nujno tudi zaveznice gibanj za emancipacijo žensk, saj puščajo spolno in družinske hierarhije nedotaknjene ali le kot “sektorski problem”, nadaljujejo politike moči, dominacije in podrejanja ter rešujejo družbene in osebne spore z nasiljem in represijo. Ker je velik del spon - pišejo avtorice - ki vežejo ženske, postavljen v tradiciji, ne pa v čisti politiki ali ekonomiji, mora biti v boju za transformacijo družbe vključen boj za kulturo. Programi, ki se tičejo kulturnega, političnega in ekonomskega razvoja morajo delovati skladno. Prav pri področju kulture prihaja do novih zagat, saj nove oblike kulturne dominacije, globalna komercialna mo-nokultura, katere proizvodnja je koncentrirana v rokah nekoliko transnacionalnih konglomeratov, promovirajo le takšen uredniški okus, katerega namen je uresničevanje interesov, ki jih ti konglomerati zastopajo. Ena od posledic je monopol bestsellerjev in “Velikih” avtorskih imen, odrivanje “malih” ali kvečjemu njihova pretvorba v uporabno blago, češ, “vaše zgodbe so zelo lepo napisane in morda jih bomo nekoč objavili, vendar pa, ali ne bi mogli sedaj napisati zgodbe na to in to temo?” Na ta način prihaja do periodičnega objavljanja knjig na isto temo, točno po načrtu, knjig, ki so polne zgodb z enako dolžino stilom pisanja in temo. Cilj takšnega pisanja je ustvarjanje predvidljive proizvodne linije, torej nadzora Ena od reakcij na komercialno kulturo, predvsem iz virov konservativne politike, je cenzura, ki ni sprejemljiva predvsem zaradi zlorab, ki bi se jih vlade posluževale tudi pri svobodi izraza in drugih človekovih pravicah na splošno. Vendar pa je cenzura tudi vsako sredstvo, ki preprečuje, da do ciljne publike pridejo ideje in umetnosti, ki izražajo poglede, ki so v neskladju s prevladujočo ideologijo. Cenzuro lahko pogojuje sama spolna pripadnost, kar lahko razumemo kot del strategije s tistimi ekonomskimi in političnimi prioritetami, ki še dalje zagotavljajo žensko nepismenost, izobrazbeno ali pro- fesionalno podrejenost. Boj proti cenzuri, ki jo pogojuje spolna pripadnost, lahko poteka z vztrajnostjo pri ukvarjanju s tabu temami, v predstavljanju kritičnih pogledov na svet in objavljanju svojih del. Avtorice s svojimi deli in življenji simbolizirajo svobodno izražanje in življenje, ki ga ženske morajo doseči zase: ženske imajo pravico, da živijo v celibatu ali da ne rojevajo otrok, imajo pravico, da se ločijo, da so lezbijke, da imajo mnogo ljubimcev Demokracija se namreč definira s stališča njene sposobnosti, da tolerira različnosti. V Teoretičnem diskurzu je predstavljen del psihoanalitskega toka slovenskega teoretskega feminizma z eseji Eve D. Bahovec (Žensko telo), Vesne V. Godina (Drugost ženskega pogleda ali zakaj nisem feministka) in Mateje Gajgar (Heglova dialektika, mesto uživanja in ženske). Avtorice so v slovenskem bralskem prostoru gotovo dovolj poznane, Eva D. Bahovec je med drugim tudi urednica revije za ženske študije, Delta. Revija ProFemina se zaključuje z recenzentskim blokom, Kritiko na tekočem traku, z Beležkami o nekaterih kulturnih dogodkih ter s spominskima posvetiloma dvema, v letu 1996 preminulima pisateljicama, Biljani Jovano-vić in Marguerite Duras, katere tekst Un Homme est venu me voir je objavljen v rubriki Biblioteka ProFemina Revija ProFemina je zelo aktivisti-čna revija. Več tekstov v njej je jasnih, komunikativnih, strokovnih, ekstraver-tiranih, polnih revolucionarnosti, “jeznih”, ki najverjetneje bralstva ne bodo pustili pasivnega. No, odvisno seveda, kakšna je njihova pozicija. 252 Čitalnica 4555 36 66650968 1 prikazi in pregledi Nevarnost projiciranja modernih konceptov v antiko Jean-Pierre Vernant, Pierre Vidal-Naquet: Mit in tragedija v stari Gr~iji Prevodi, 1996, 155 str., cena: 2.100 SIT Prevod Mythe et tragédie en Grece ancienne v slovenščino ni prvo srečanje slovenskih bralcev z avtorjema. V zbirki Studia Humanitatis imamo prevedeno Vernantovo delo Začetki grške misli in Vidal-Naquetovega Črnega lovca. Krt je l. 1993 izdal Ženska v grški drami, zdaj pa imamo pred seboj njeno predhodnico, saj je misel obeh avtorjev spudbudila in vplivala na razprave o ženski v grški tragediji in komediji. Knjiga Mit in tragedija v stari Grčiji je sestavljena iz razprav, ki so bile med leti 1968 in 1972 objavljene v različnih strokovnih revijah; pričujoča zbirka razprav je izšla daljnega leta 1977, nadaljevanje je sledilo l. 1986. Knjiga obsega pet Vernantovih razprav in dve Vidal-Naquetovi, kratek dodatek in slikovno gradivo, ki ilustrira dodatek Vidala-Naqueta, na koncu je spremna študija Svetlane Slapšak, ki proble- matizira kontekst razprav. Knjigo sta prevedli Suzana Koncut in Agata Šega, uredila pa Nataša Homar. Zgodovinski trenutek tragedije v Grčiji: nekaj družbenih in psiholoških okoliščin je prva razprava. Vernant omeni teze, ki jih bo v naslednjih razpravah v knjigi podrobneje obdelal. Zavrne teorije o izvoru tragedije kot manj pomembne, vsekakor ne toliko kot problem tragiške maske, razmerja igralca in zbora. Pomembno se je zavedati edinstvene časovne umešče-nosti tragedije: v enem stoletju doživi svoj razcvet in propad, od konca 6. do konca 5. stol. pr. n. št. Snov tragedije je družbeno mišljenje mestne države s poudarkom na pravnem mišljenju, ki se je v tem času postopoma izoblikovalo. Vernant prikaže, kako sta božanski in človeški princip povezana, a iz njune ločenosti in nasprotovanja izvira tragična krivda. Tragedija je dialog mestne države s herojsko preteklostjo, je problematizacija mita, soočanje religioznega načina mišljenja z novimi oblikami, ki zaznamujejo nastop prava. Napetosti in dvoumnosti v grški tragediji je naslov druge razprave. Vernant raziskuje kontekst tragedije, v katerem se je vzpostavljala komunikacija med avtorjem in občinstvom. Psihološke in družbene okoliščine enega stoletja grške tragedije tvorijo referenčni okvir, ki ga je pri interpretaciji treba imeti pred očmi. Zavedati se moramo, da univerzum pomenov tragedije ni enak univerzumu pomenov, ki jih razbira sodobni gledalec ali bralec. Vernant se ne skrije v luknjo skeptika, češ da je potemtakem za nas grška tragedija nerazumljiva in se raje sploh ne lotevajmo interpretacije. S pomočjo semantične analize in rekonstruiranja odnosa družbe do tragedije skuša razkriti pomene, ki jih je antično občinstvo jasno razbiralo. Tragedija je nasledila ep in lirsko poezijo ter izginila v času zmagoslavja filozofije. Kot literarna zvrst je grška tragedija doživela svoj enkratni trenutek kot zlitje dveh prvin epičnega in liričnega, a ima povsem drugačen odnos do obeh vsebin in oblik izraza. Tragedija problematizira junaške vrednote in dejanja, lirski elementi pa se izrazijo v zborskih spevih, kjer zbor izraža čustva gledalcev: sočustvuje s tragično osebo, ji svetuje, jo svari. Junaška oseba iz epike se znajde v drugačnem prostoru, tu sta tragično mišljenje in svet zaznamovana z napetostmi in dvoumnostmi, kakršnih ep ni poznal. Vernant odklanja razlago, da tragedija odseva družbeno realnost, kljub temu, da se ta zvrst kaže še najbolj ukoreninjena v njej. Na tej točki bi mu lahko oporekali, tudi komedija in lirika tega časa se povsem nanašata na določen trenutek, lirika še ni konvencionalna kot kasneje v helenizmu, pesnik piše za določeno priložnost v svoji družbi: npr. himne bogovom, ki so jih peli ob praznikih, pesniki grajajo može, ki škodijo skupnosti, celo simpoziastične pesmi so tesno povezane s svojo družbeno realnostjo. Vernantova teza je takšna: “Ko se pod pokroviteljstvom prvega arhonta v istem mestnem prostoru in upoštevajoč vse institucionalne norme kot ljudske skupščine in sodišča pojavi vsem državljanom namenjeni spektakel, ki ga vodijo, igrajo in ocenjujejo kvalificirani predstavniki mestnih tribusov, postane mestna država gledališče; na nek način se pokaže kot predmet predstave in pred občinstvom igra samo sebe” (str. 19). Snov, ki jo mestna država odigrava na odru, pa je neverjetna: če na kratko in vulgarizirano povzamem Ojdipa, Medejo in Antigono, gre za očetomorilca, ki je zagrešil incest, morilko otrok in samomorilko. Nič čudnega, da Vernant nasprotuje tezi, da tragedija s tem, da jo kaže polno razpok in razdvojeno, ne odseva družbene realnosti, trdi, da jo predvsem problematizira. Vernant našteva napetosti in nasprotja tako na vsebinski kot na oblikovni ravni: preteklost/ realnost, mitsko/državno-politično, zbor/ junak. Zbor je skupinska in anonimna oseba, kolektiv, s katerim se gledalec lahko poistoveti, tragični junak je individualizirana oseba iz drugega časa. Toda na ravni izraza je obratno: jezik in verz zbora sta nadaljevanje lirske tradicije, Čitalnica 253 prikazi in pregledi jezik in verz junaka pa se bližata prozi in vsakdanji govorici. Dvojnost identifikacije gledalcev s protagonistom se najbolje pokaže, ko je tragična oseba s pomočjo maske in igre zelo oddaljena od državljana, ki sedi v gledališču, a se mu s svojo govorico najbolj približa. Oseba na odru je časovno dvodimenzionalna – zdaj pripada preteklemu, mitskemu, zdaj sedanjemu, političnemu. Vernant opozarja na nihanje pomena iste besede. Dveh nasprotnih pomenov besede krátos v Prošnjicah ne uporabi ista oseba: kralj Pelazg s krátos misli zakonito oblast, Danaidam pa krátos pomeni surovo silo in nasilje, ki je najbolj nasprotno pravici in pravu. Zgovoren primer, kako grščina dopušča dvojno razumevanje ne le posameznih besed, ampak tudi stavkov, je znani Heraklitov izrek: ethos anthropo daímon. Pri človeku je njegov značaj tisto, kar imenujemo daímon (božanska sila), in obratno: pri človeku je tisto, kar imenujemo značaj, v resnici daímon. Ta izrek je značilen za tragično zavest, ki živi od dvoumnosti, od drsenja od enega do drugega pomena, od igre na dve karti. Grk v gledališču je imel oba pomena pred očmi, za nas se problem zaostri, ko hočemo besedilo s tolikimi nasprotnimi in dvoumnimi pomeni prevesti v moderne jezike. Če že pri prevajanju iz angleščine v slovenščino izgubljamo pomenske odtenke, je izguba pri prevajanju stare grščine v moderne jezike še večja, semantična polja se še manj prekrivajo. Ta oddaljenost in nedostopnost jezika omogoča različne in med seboj nasprotne interpretacije, tretja različica zgornjega stavka je prevod Francija Zoreta: Domovanje je človeku usodonosje. Izvirno, ni kaj. V antiki so drame predvsem igrali in jih niso v tolikšni meri kot danes brali in pisali semantičnih analiz, zato se mi zdi primeren način razumevanja grške tragedije gledanje uprizoritve, kjer se ponovno vzpostavlja komunikacija med igralci in gledalci, a v drugačnem referenčnem okviru. Spominjam se upri- zoritve Smoletove Antigone v Drami, ko Ivo Ban v vlogi Kreona avtoritarno razglasi, naj njegov sin Haimon “orje drugo zemljo”. Iz glasu, poudarka in drže kralja je bilo moč razbrati dva pomena, saj ta metafora iz poljedelstva lahko pomeni, naj si Haimon poišče drugo žensko ali naj “orje” v seksualnem smislu. S to besedo je Dominik Smole ohranil Sofoklov način izražanja, orati v prenesenem pomenu pomeni v grščini seksualno dejavnost; igralec je to dvoumnost odlično izrazil. Dvoumnosti in nasprotij v grški tragediji je še več: spor med Antigono in Kreontom ni spor vernice in brezverca, ampak konflikt med zasebno religijo, ki se osredotoča na družino in čaščenje mrtvih, in državno religijo. Pravno-politično mišljenje mestne države, ki se na tragiškem odru konfrontira s starim religioznim, ne pomeni sistema, kot ga je poznal Rim. Pravni sloji, stadiji, ki pripadajo trenutku tragedije, se deloma prekrivajo. Prisotna sta dva elementa, pravo uzakonja dejansko oblast in temelji na prisili, a obenem meji na religijo, sklicuje se na svete sile, na Zevsovo pravico. Tragedi zelo radi uporabljajo pravni besednjak – a skoraj vedno zato, da bi se poigrali z njihovo nejasnostjo, z nasprotji, ki vladajo znotraj pravnega mišljenja. Nikoli ne prevlada napetost niti sprava po konfliktu, tragedija je vprašanje, ki ne prinaša odgovora. Victor Goldschmidt v Le Probleme de la tragedie d’apres Platon poudari, da Platon zavrača tragedijo, ker predstavlja akcijo in življenje, resnice pa ne. Tragični človek ne ravna po principu Platonove dialektike, ni ostre zareze med resničnim in neresničnim, ampak je njegovo ravnanje bližje sofistični logiki dvoumnosti, saj so sofisti skušali oblikovati dvojne oziroma nasprotne diskurze, in po potrebi prevlada eden nad drugim. Tretja razprava Zasnove volje v grški tragediji analizira antične pojme hotenja in volje ter odkriva, da so pomeni besed le od daleč podobni sodobnim. Klasična grščina sploh nima besede za voljo, a za filologe, ki so proučevali tragedije, to ni bila ovira, da ne bi tragični osebi pripisovali svobodno voljo, zmožnost svobodnega odločanja in s tem tudi odgovornosti za svoja dejanja. Vernant nas opozarja, da sodobnih konceptov ne smemo projicirati v antiko, samoumevnost in “naravnost” nas ne smeta zapeljati v zmoto o univerzalni in stalni psihološki funkciji volje. O podobnem problemu govori tudi Paul Veyne v spisu Kako pisati zgodovino, ki predlaga prehod od dogodkovne k strukturni zgodovini: “Ta razvoj pa je mogoče takole shematizirati: dogodkovna zgodovina sprašuje, kdo so bili ljubljenci Ludvika XIII., strukturna zgodovina pa bo najprej zastavila vprašanje, kdo je sploh to – ljubljenec” (Vsi Tukididovi možje, str. 36). Najprej se je treba vprašati, kaj Grku svobodna volja sploh lahko pomeni, preden mu jo pripišemo. Vernant opozarja, da v tragedijah ni razbrati svobodne izbire delovanja, ampak junak vedno le spozna religijsko nujnost. Klitajmnestrino odločitev, da bo umorila svojega moža Agamemnona, Vernant razloži z dvema komponentama: Agamemnonov umor zahteva rodbinska Erinija in Zevs, nad družino visi prekletstvo, ki so ga družini nakopali predniki s svojimi zločini, a poleg božjih sil vodijo Klitajmnestro tudi njeni lastni razlogi, ki so v skladu z njenim značajem. Pri obravnavi odsotnosti koncepta volje Vernant prikliče na pomoč Aristotela – a ne Poetike, ki je bila napisana v času, ko je tragiška zvrst že usihala. Kljub temu, da Aristotel piše o tragediji, je ne razume več, pravi Vernant, oziroma jo razume izrazito monosemično. Z analizo zametkov volje v Nikomahovi etiki avtor pokaže, da so volja, samostojna odločitev in odgovornost novost v grški kulturi Aristotelove dobe in se šele počasi vzpostavljajo znotraj kazenskopravnega sistema. Vernantov pristop je drugačen od predhodnih v tem, da obravnava Nikomahovo etiko kot interpretacijo etične misli v tragediji, čeprav te zvrsti delo ne obravnava. 254 Čitalnica prikazi in pregledi Zadnji dve Vernantovi razpravi sta posvečeni mitu o Ojdipu. Ojdipus brez kompleksa je kritika projiciranja psihoanalitičnih konceptov na grške mite. Začne se s kritiko površne Freudove razlage Sofoklove tragedije Kralj Ojdip. V Razlagi sanj Freud pripiše Ojdipu Ojdipov kompleks. Vernant pokaže, kako in v čem se je Freud zmotil, in nadaljuje s kritiko postfreudovskih interpretacij. Avtorjem očita predvsem površno branje grške mitologije, da berejo zgolj poljudne povzetke in ne pravih virov, in to, da tlačijo legende v psihoanalitične modele in kalupe. Elegantno zavrača Freudove in Anzieujeve sklepe o grški mitologiji. Vernant se ne strinja z Anzieujem, ki išče in najde ojdipovske fantazme v vsakem mitu, očita mu, da pomeša dva tipa ljubezni v Grčiji: filijo – ljubezen v družini in eros, spolno željo. Napetosti in dvoumnosti v grški tragediji je zadnji Vernantov članek v knjigi. Obravnava Sofoklovo tragedijo Kralj Ojdip, v kateri analizira dvoumnosti, ki so drugačne od tistih v Oresteji. Če Klitajmnestra v Agamemnonu (1. del Oresteje) uporablja podton, da bi v diskurz s sogovornikom skrila še drug diskurz, se pokaže njena dvoličnost in dvoumnost simboličnih vrednot (npr. škrlatna preproga, ki jo kraljica ukaže pogrniti pred palačo). Nič takšnega ni v Kralju Ojdipu, dvoumnost kraljevih besed izraža njegovo lastno dvojnost. Ojdipov diskurz pomeni prepletanje človeškega in božanskega dis-kurza, oba se spojita takrat, ko je Ojdipova uganka rešena. Besedi, s katerima Ojdip oznani, da bo našel morilca kralja Laja, lahko razumemo na dva načina: ego phano pomeni: jaz bom razkril zločinca in – sebe bom razkrinkal kot zločinca. Tragedija o tistem, ki je rešil Sfingino uganko, je zgrajena kot uganka. Ojdip je znal razrešiti uganko, ki se giblje v semantičnem polju njegovega imena (ojdípous – otekla noga, Sfinga sprašuje, kdo je dípous, trípous, tetrápous), a ne ve, da se uganka nanaša nanj. Na koncu se božanski kralj Ojdip razkrije kot umazani zločinec. Postopek tragične ironije je tak, da se Ojdipov prestopek izkaže za miasmo, božanski kralj Ojdip je phar-makós, ki ga je treba izgnati iz mesta. Vernant pokaže, da je komplementarno nasprotje med tiranom in farmakom vpisano v institucijah in politični teoriji Grkov, tragedija pa problematizira to strukturo. Na koncu razprave opozori na odprtost te tragedije za različne interpretacije glede na to, kako se v določeni družbi zastavlja koncept človekove dvojnosti. Mislim, da naš način razumevanja antičnih sporočil vedno izraža nas same in metode, s katerimi se interpretacije lotevamo. Popolni referencialni okvir antike je za nas izgubljen, vsaka doba ali družbena formacija po svoje razlaga antične junake. Vzemimo primer iz rimske antike: meščanska literatura opisuje zarotnika Katilino kot povzpetnika in rušitelja republike, marksistična interpretacija pa vidi v Katilini revolucionarja. Glede na to, kako bomo znake iz antike razumeli, je moč spoznati tudi naš ideološki filter, skozi katerega beremo antične znake. Ojdip je razumel metafore, ki nastopajo v Sfingini uganki, v ožjem smislu, tisti, ki zjutraj hodi po štirih, je otrok, ki se plazi; jutro je prispodoba za človekovo mladost, a Ojdip ni vedel tako kot Aristotel, da so uganke pravzaprav dobro sestavljene metafore. Če se oprem na Aristotelovo pojmovanje metafore v širšem smislu, se pravi kot spoznavni proces, je tragedija Kralj Ojdip metafora za človeka. P. Vidal-Naquet v razpravi Lov in žrtvovanje v Ajshilovi Oresteji analizira lovske metafore pri žrtvovanju. V Oresteji sta Orest in Agamemnon izmenoma lovca in žrtvi, podoba breje zajklje, ki jo raztrgata orla, napeljuje k žrtvovanju Ifigenije. Pri Ajshilu živali kot simboli ustrezajo Sofoklovi tragični ironiji, Ifigenijin umor je prikazan kot vzrok in posledica drugih podobnih dejanj. S trojansko vojno se ponavlja umor zajklje, Agamemnonov umor je ponovitev žrtvovanja Ifigenije in smrti Tiestovih otrok. Agamemnonovo usodo Vidal-Naquet razloži kot žrtvovanje žrtvovalca, a motiv sprevrženega žrtvovanja se izgubi, ko Orest izpolni voljo preročišča in ubije svojo mater Klitajmnestro. V sedmi razpravi Sofoklov Filoktet in efebija avtor razlaga tragedijo preko iniciacije efeba Neoptolema v hoplita. Le Neoptolemu kot efebu je dovoljeno, da z zvijačo Filoktetu odvzame lok. Vidal Naqet opozori, da ni nujno, a možno, da v Odisejevih besedah: “Ti nisi ... na prisego vezan” vidimo namig na prisego, ki je efebe povišala v hoplite. Neoptolema oseminšestdesetkrat pokličejo z “moj sin” ali “otrok”, a potem, ko razkrije, s kakšno prevaro je spravil Filokteta v past, ga imenujejo “mož”. To preobrazbo so opazili že pred Vidal- Naquetom, a nihče je ni povezal z efebsko iniciacijo. Hoplit Odisej je v Filoktetu predstavljen kot sofist in hiperciviliziran človek v primerjavi z divjakom Filoktetom, ki izpostavljen živi proč od civilizacije, in efebom Neoptolemom. Sledi še kratek dodatek O vazi iz sirakuškega muzeja, v katerem Vidal-Naquet razlaga ikonografijo treh grških vaz, na katerih je upodobljen Filoktet. Spremno študijo Grška tragedija in zgodovinska antropologija je napisala Svetlana Slapšak. Gre za problematizacijo konteksta raziskovanja grške tragedije. Svetlana Slapšak razbira podobnosti Vernantovega in Vidal-Naquetovega pristopa s sočasno nemško teorijo recepcije, opozarja na revolucionarne novosti v raziskovanju tragedije: povezovanje semiotike in zgodovine, to, da oba avtorja ne razumeta Poetike kot ključni tekst za razlago tragedije. Skupne točke obeh avtorjev vidi v razumevanju pomena tragiškega zbora, antične religioznosti, glavna tema razprav je referenčni okvir tragedije. Avtorica pritrjuje imanentni kritiki antične antropologije kot nasprotju predhodne “neobremenjenosti” klasičnih filologov s tem, da so bile njihove študije izrabljene v ideološke namene. Spremna študija ni nič Čitalnica 255 prikazi in pregledi manj inventivna v interpretaciji kot razprave, ki jim sledi. Pričujoče razprave so odličen uvod v spoznavanje dela Centra Louisa Gerneta v Parizu, ki sta ga ustanovila Vernant in Vidal-Naquet. To je center za primerjalne raziskave antičnih družb, toda del, ki je obravnaval arhaično in klasično Grčijo, se je zelo razširil. Center je poimenovan po Vernantovem učitelju Louisu Gernetu, ki je bil grecist in poznavalec antičnega prava, drugi Vernantov učitelj je Ignace Me-yerson, utemeljitelj historične psihologije. Sodelavci Centra Louisa Gerneta se ukvarjajo s historično antropologijo, njihovo delo temelji predvsem na kombiniranju različnih pristopov do študija antike: klasična filologija, umetnostna zgodovina, semiologija, filozofija, arheologija in zgodovina. Raziskujejo drugačnost grških konceptov. Marsikatero misel, ki v pričujoči knjigi ostane neraziskana, so temeljiteje proučili sodelavci obeh avtorjev. Vernant sam je razvijal teze iz Mita in tragedije v stari Grčiji v teh knjigah: npr. problem koncepta identitete v Mythe et pensee en Grece ancienne in obširneje v L’individu, la mort, l’amour. Françoise Frontisi Ducroux, sodirektorica Centra Louis Gernet, ki je maja in junija 1996 predavala na ISH v Ljubljani, se je v knjigi Du masque au visage. Aspects de l’identité en Grece ancienne (Pariz, 1995) posvetila vprašanju tragiške maske in identitete. Izhodišče njene knjige je, da maska v grški kulturi ne skriva obraza, ampak ga razgalja in identificira. Grki so isto besedo to prosopon (tisto, kar je pred očmi, se pravi, to kar drugi vidijo) uporabljali za obraz in masko. Človekova oseba se oblikuje v zrcalnem razmerju z drugimi, z “alter egom”, Grki ne poznajo koncepta človekove notranjosti, kot se je vzpostavil s krščanstvom. Frontisijeva je z ikonografsko analizo nadaljevala proučevanje problema, ki ga Vernant v pričujoči knjigi odpre, se pravi identitete in “notranjosti” grškega človeka. Kaj povezuje dva misleca, prvi je filozof, drugi zgodovinar, da njune razprave izidejo pod istim naslovom? Oba preiskujeta grške oblike religioznosti in arhaične usedline v danem, ukvarjata se z izrednim pojavom, grško tragedijo, in izstopata iz dotedaj začrtanih okvirov razlag te zvrsti. Vernant raziskuje več kot le tragedijo, spoznavati je treba družbo, katere produkt je tragedija, medtem ko zgodovinar Vidal-Naquet svojega raziskovanja ne zastavi tako široko. Pri branju njunega dela moramo imeti pred očmi namen, ki sta ga opisala v predgovoru h knjigi: “S temi analizami ne skušamo razkriti neke skrivnosti. Ali je Sofokles pri pisanju svojih iger mislil na ostrakizem ali na efebijo? Ne vemo in nikoli ne bomo vedeli: pa tudi nismo prepričani, ali ima takšno vprašanje kakšen smisel. Pokazali bi radi, da sta v komunikaciji, ki se je vzpostavljala med pesnikom in njegovim občinstvom, ostrakizem in efebija predstavljala skupni referenčni okvir, ozadje, ki je omogočalo razumevanje samih struktur igre.” (Str. 9.) Darja Šterbenc 256 Čitalnica prikazi in pregledi Daniel Peiuiao Daniel Pennac ^UDE@NO POTOVANJE Knjiga o branju ; Zalo`ba Julija Pergar ; Ljubljana ; 1996 ; prevod in spremna beseda Evald Flisar ; 152 strani ; cena 3150,00 SIT “Sedi pri oknu, vrata za njim so zaprta. Stran 48. Ne upa si niti pomisliti, koliko ur je potreboval, da pride do te strani. Knjiga jih ima štiristo štirideset — lahko bi jih imela tudi petsto. 500 strani. Ko bi v njej bilo vsaj par dialogov. ... Stran oseminštirideset, ko bi se vsaj lahko spomnil, kaj se je zgodilo na prejšnjih sedeminštiridesetih.” To je le ena od situacij, ki jih v svojem delu Čudežno potovanje: knjiga o branju bralcu prislika ali celo prikliče v spomin francoski romanopisec in učitelj Daniel Pennac. Dolgoletna učiteljska praksa ga je naučila, kaj je tisto, kar mlade bralce vodi v zgoraj opisano situacijo, kakšne so napake staršev, da mladega bralca odvrnejo od knjige, kakšne so napake profesorjev, in nenazadnje, kakšne so napake bralcev samih. Vse to avtor v svojem pisanju pojasnjuje na prikupen, zabaven in moder način, zato bi ta knjiga, kot je v predgovoru zapisal Evald Flisar, morala biti obvezno branje tako za otroke kot za starše in učitelje. Knjiga, ki se bere “comme un roman”, ima štiri dele: Rojstvo alkimista, Moraš brati, Dar branja in Neoskrunljive pravice bralcev. Čeprav bi lahko govorili o relativni samostojnosti teh enot, temu nasprotuje vsaj dvoje. Prvo, da knjigo, hočemo ali nočemo, preberemo na mah, kar pomeni, da jo “pogoltnemo” kot celoto, in drugo, da se vsa naslednja poglavja vračajo k prvemu poglavju, še posebej k njegovemu prvemu stavku, ki se glasi : “Glagol ‘brati’ se upira velelni obliki.” Pennac na začetku knjige trešči v bralca z odporom do branja, branje pri-slika kot muko, kot nekaj, zaradi česar se je treba odpovedovati in nekaj žrtvovati. Pomanjkanje ljubezni do branja opravičuje s televizijo, računalniško tehnologijo, neomejenim porabništvom in bralca navaja na strinjanje z njim, a že v naslednjem trenutku mu pove, da vse to ne drži. Bralec ostane odprtih ust, avtor pa na lahkoten način prislika obred pripovedovanja zgodbe pred spanjem, ko starši otroke vsak večer popeljejo na potovanje skozi pravljice in jim s tem zbujajo lakoto po branju. Pripovedujejo oziroma berejo jim na glas ter zastonj in tako med sabo in otrokom ustvarjajo intimen prostor. Otrok raste, sledi šola, učenje pisanja in branja; in bralcu se tako zdi povsem samoumevno, da bo otrok, ki je bil prej idealen poslušalec, tudi idealen bralec, da bo torej odslej bral sam in prebrano tudi razumel. Logično! Vendar Pennac ponovno poskrbi, da logika odpove, otrok noče brati in ne razume, kaj bere. A logika odpove le bralcu, avtorjevo pero s pre-finjenim tonom pojasni, da sta dogmi “moraš brati” in “razumeti kaj bereš” tako pri osnovnošolcih kot pri srednješolcih največji nasprotnici branja. Enako lahkotno in prepričljivo nato ponudi rešitev za spravo med knjigo in otrokom: Berite mu na glas, zastonj, njegove najljubše zgodbe. Da pa vse skupaj ne bi zvenelo preveč enostavno, profesor Pennac bralca opozarja, da v zameno za spravo med knjigo in otrokom ne sme pričakovati ničesar, šele takrat bo ta formula delovala. Knjige namreč niso napisane zato, da bi o njih pisali komentarje, ampak predvsem zato, da bi nam pripovedovale zgodbo. Profesor bralcu zagotovi, da bo otrok kmalu sam posegel po knjigah, sprva slabih, nato dobrih in slednjič bo pripravljen o njih tudi govoriti in jih komentirati. V zadnjem delu knjige avtor bralcem podeli deset neoskrunljivih pravic: da ne beremo, da preskakujemo strani, da knjige ne končamo, da ponovno beremo, da beremo kar koli, da ‘bovariziramo’, da beremo kjer koli, da listamo po knjigah, da beremo na glas in da o prebranem molčimo. “Otrok nima posebne želje, da bi se izpopolnil v uporabi mučilne naprave, toda spremenite branje v sredstvo užitka, pa mu ga kmalu ne boste več mogli preprečiti.” To je pred več kot dvesto leti zapisal Jean-Jacques Rousseau in isto nam na pragu 21. stoletja pojasnjuje Daniel Pennac. Meni, da užitka in ljubezni do branja nikoli nismo izgubili, ampak le založili, in da je vprašanje le, ali bomo v sebi in drugih to ljubezen znali ponovno prebuditi. In Pennac to zna. Zapeljuje k branju, prislika ga kot pustolovščino, kot “čudežno potovanje”, tako da bralec, ki prebere Čudežno potovanje, poseže po vsaj enem književnem delu, omenjenem v tej knjigi. Tisti ki so prvič slišali za Su¨skinda in njegov Parfum, brž tečejo ponj v knjižnico, tisti ki so pred leti s preskakovanjem strani prebrali Zločin in kazen, ga zdaj preberejo od prve do zadnje strani, in tisti, pri katerih Tolstojeva Ana Karenina že dve leti na polici lovi prah, se še isti večer zabubijo v porumenele liste, da bi odkrili, ali ga je res ljubila, Vronskega namreč. Pennacovo delo Čudežno potovanje: knjiga o branju ne dobiva zaman slovesa bralske biblije, kajti avtor ne le da zagovarja, da v slehernem od nas tičita tako ljubezen kot tudi užitek do branja, ampak ju zna s to knjigo v bralcu tudi prebuditi. Maja Grgič Čitalnica 257 1 1 . i ¦ K ,:¦{; CÜ §rl ; iS i ^p-K-^ ¦¦&& % .:i! ' K, r ' jlV * ^¦s^".-. ¦J^Jaj ¦** t %j ^. : .*- ¦ ¦ F9Tm If >«=L*L ^-is1-* ft-äfe* POVZETKI ABSTRACTS Marina Gr`ini} EVROPSKI MESEC KULTURE - LJUBLJANA 97 OD MIKROZGODOVINE DO GLOBALNIH VPRAŠANJ SLOVENSKE KULTURNE POLITIKE (Povzetek) V genealogiji projekta EMK - Ljubljana 97 avtorica podaja najpomembnej{e programske in organizacijske etape enoletnega obdobja, od 1. marca 1995, ko je bila sklicana 1. seja Programskega sveta EMK - Ljubljana 97, do 1. marca 1996, ko je `upan mesta Ljubljana dr. Dimitrij Rupel prekinil dotedanje delo na projektu. Avtorica analizira dogodke v zvezi s projektom in jih primerja z ugotovitvami iz Poro~ila evropskih strokovnjakov, ki je leta 1996 iz{lo v uredni{tvu Michaela Wimmerja z naslovom Kulturna politika v Sloveniji. Klju~ni pojmi: kulturna politika, Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 Marko Hren EMK - LJUBLJANA 97 OB PRIMERU METELKOVA (Povzetek) Avtor primera Metelkove in Evropskega meseca kulture - Ljubljana 97 analizira kot ~asovno oziroma prostorsko zgostitev simptomov, ki ozna~ujejo slovenski kulturni prostor v okolju, ki so ga ozna!~evali bli`ina vojne, osamosvajanje, pribli`evanje EU in tranzicija. Ti simptomi ka`ejo na odsotnost kulturne politike oziroma nekom-petentnost dr`ave, kaoti~na razmerja med ravnmi upravljanja, politi~no motivirano kadrovanje ipd. Klju~ni pojmi: kulturna politika, Evropski mesec kulture - Ljubljana 97 Marina Gr`ini} EUROPEAN MONTH OF CULTURE - LJUBLJANA 97 FROM MICROHISTORY TO THE GLOBAL ISSUES OF SLOVENIAN CULTURAL POLICY (Abstract) In the genealogy of the EMC Ljubljana 97 project - The author provides the most important programme and organisation phases for a one-year period from 1 March 1995 when the first meeting of the EMC Programme Council was called to the 1 March 1996 when the Dr. Dimitrij Rupel, Mayor of Ljubljana, terminated the work until that time on the project. The author analyses events in connection with the project and compares them with findings from the Report of European Revisers which was published in 1996 and edited by Michael Wimmer under the title Cultural Policy in Slovenia. Key words: cultural policy, European Month of Culture - Ljubljana 97. Marko Hren EMC - LJUBLJANA 97 THE CASE OF "METELKOVA" (Abstract) The author analyses cases of Metelkova and the European Month of Culture - Ljubljana 97 as a temporal and spatial concentration of symptoms that characterise the Slovenian cultural space within the background of neighbouring war, independence, approaching Europe and transition. These symptoms show the lack of cultural policy, i.e. the incompetence of the state, the chaotic conditions between levels of administration, the politically motivated policies for cadre, etc. Key words: cultural policy, European Month of Culture - Ljubljana 97. POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 261 ZUSSAMENFASSUNG Marina Gr`ini} EUROPÄISCHER KULTURMONAT - LJUBLJANA 97 VON DER MIKROGESCHICHTE BIS ZU GLOBALEN FRAGEN DER SLOWENISCHEN KULTURPOLITIK (Zusammenfassung) In der Genealogie des Projekts „Europäischer Kulturmonat - Ljubljana 97“ führt die Autorin die wichtigsten organisatorischen und programmatischen Etappen in dem einjährigen Zeitraum vom 1. März 1995, als der Programmausschuß des Projekts „Europäischer Kulturmonat - Ljubljana 97“ zum erstenmal zusammentrat, bis zum 1. März 1996, als der Bürgermeister der Stadt Ljubljana, Dr. Dimitrij Rupel, seine Mitarbeit bei diesem Projekt abbrach. Die Autorin analysiert die Ereignisse und vergleicht sie mit den Erkenntnissen des Berichtes europäischer Fachleute, der im Jahr 1996 unter der Redaktion von Michael Wimmer mit dem Titel „Die slowenische Kulturpolitik“ erschien. Schlüsselwörter: Kulturpolitik, Europäischer Kulturmonat - Ljubljana 97 Marko Hren EUROPÄISCHER KULTURMONAT - LJUBLJANA 97 DER FALL METELKOVA (Zusammenfassung) Der Autor analysiert den Fall Metelkova und das Projekt „Europäischer Kulturmonat - Ljubljana 97“ als eine sowohl zeitliche als auch räumliche Konzentrierung von Symptomen, die für die Kultur im slowenischen Raum charakteristisch sind, der durch die Nähe des Balkankrieges, der Verselbst-ständigung, der Annäherung an die EU und die Transition gekennzeichnet wurde. Der Ursprung dieser Symptome ist in der Abwesenheit einer Kulturpolitik bzw. in der Inkompetenz des Staates, in den chaotischen Verhältnissen zwischen verschiedenen Verwaltungsebenen, in einer politisch motivierte Personalpolitik, u. s. w. zu finden. Schlüsselwörter: Kulturpolitik, Europäischer Kulturmonat - Ljubljana 97 262 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN