ANDREJA GROM
PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH
UVOD
V Domu upokojencev na Vrhniki vodiva s
socialno delavko že vrsto let najrazličnejše
skupine (skupine po nadstropjih, interesne
skupine, informativne skupine...). Čeprav so
vsebinsko sila različne, pa za vse velja, da so
odprte. To pomeni, da so vabljeni vsi, ki si
želijo na ta način preživeti uro skupaj, in da
včasih šteje skupina tudi 30 članov. Ugotovili
sva, da skoraj v vsaki skupini sedi nekaj ljudi,
ki ostanejo nekako »praznih rok« in bi si želeli
bolj poglobljenega pogovora. Velikokrat se je
zgodilo, da je kdo načel zanimivo, občutljivo
ali zanj/o pomembno temo, pa se je zaradi
neodzivnosti ostalih članov, slabe slišnosti,
motečega člana ali iz drugih razlogov izgubila.
Tako sva prišli na misel, da bi te ljudi povabili
v manjšo skupino. V njej naj bi imeli možnost
v miru spregovoriti in poslušati drug drugega.
Zdaj skupina teče pod redno supervizijo že
četrto leto, je pol-odprta in heterogena glede
na spol, izobrazbo, diagnozo. Trenutno ima 9
članov in članic, ki večinoma prihajajo sami,
njihova povprečna starost pa je 78 let. Sre-
čujemo se enkrat tedensko za eno uro, po
vsakem srečanju ostaneva še 15 minut, da si iz-
menjeva svoja opažanja o dogajanju v skupini.
Teme nikoli ne pripraviva vnaprej, ker jih je
med povedanim mogoče izluščiti dovolj.
Svojo vlogo vidiva predvsem v tem, da
pobujava, lajšava in usmerjava interakcije med
člani skupine.
PSIHOTERAPIJA STAREJŠIH
Pozno življenjsko obdobje prinaša v storil-
nostno naravnani družbi socialno izolacijo,
občutja neustreznosti in anonimnosti.
Najrazličnejše oblike skupinskega dela že
same ponujajo priložnost za druženje, socialno
učenje, dejavno bivanje in medsebojne inter-
akcije, za katere sicer starejši v vsakdanjem
življenju nimajo prav veliko priložnosti.
Splošna definicija, po kateri je psihoterapi-
ja vsaka psihološka metoda, ki lajša ali odprav-
lja psihične ali telesne težave, ne opredeljuje
starosti udeležencev. Pa vendar je psihoterapi-
ja starejših veljala dolgo časa za neučinkovito,
ker da so ti ljudje osebnostno že preveč togi in
zato nesposobni, da se bi spremenili.
Tako je Freud zgornjo mejo za psihoana-
lizo še primerne starosti določil pri petdesetih.
Vendar so že nekateri njegovi nasledniki poro-
čali o uspešnih psihoterapevtskih obravnavah
starejših in pri tem dajali prednost drugim ka-
tegorijam pred starostjo (ugodne osebnostne
lastnosti, dotedanjo spolno in socialno učinko-
vitost, neobremenjeno sprejemanje svoje pre-
teklosti, ne pretirano zavidanje).
RAZLIČNI PRISTOPI K
SKUPINSKI PSIHOTERAPIJI STAREJŠIH
Tako kot individualno, avtorji tudi skupin-
sko psihoterapijo starejših delijo na analitsko
usmerjeno in suportivno.
RAZKRIVAJOČA PSIHOTERAPIJA
{INSIGHT ORIENTED PSYCHOTHERAPY)
Psihoanalitsko teorijo in metode je pri delu
s starejšimi vpeljal Linden (1953). Spočetka je
uporabljal bolj strukturirane metode (uvodna
predavanja, desetminutne predstavitve), poz-
neje pa svobodne asociacije in inteфretacije.
Grotjahn (1955; 1978) je analitsko skupin-
sko delo s starejšimi zelo priporočal in je videl
225
ANDREJA GROM
velike potenciale v interpretaciji transfera.
Berland in Poggi (1979) sta pri delu s sta-
novalci doma za stare iz suportivne obravnave
prešla na analitsko in ugotovila, da se starejši v
nasprotju s splošnim prepričanjem želijo spre-
meniti, lahko uporabljajo simbolni jezik in so
sposobni navezati tesne stike z drugimi.
Mnogi avtorji trdijo, da ni kronološka sta-
rost, pač pa je kontratransfer tisti, ki omejuje
psihoterapijo starejših.
določenem času pomembno rast samospoš-
tovanja, ki mu je sledil tudi večji napredek
splošne duševne skladnosti.
Na rezultat niso bistveno vplivali spol, izo-
brazba, diagnoza, ampak kontinuiranost su-
porta tudi izven seans ob vzajemni superviziji
osebja. Suportivna psihoterapija ugodno vpliva
na oslabljeno samospoštovanje stanovalca ob
prihodu v dom in prispeva k adaptaciji na
novo življenjsko situacijo.
LIFE REVIEW GROUP THERAPY
Dobo pozne odraslosti lahko razumemo
kot obdobje povišanega samoizpraševanja, de-
lanja obračunov, retrospekcije in življenjskih
odločitev.
Butler (1975) ugotavlja, da upadanje živ-
ljenjskih (praktičnih) zahtev in bližina smrti
dramatično vplivata na osebnostno rast starej-
šega človeka.
Te vrste skupin spodbujajo reminiscenco,
slovo od občutij krivde, posameznikove osebne
vrednote, razrešitev notranjih in medosebnih
konfliktov. Butler meni, da člani skupine lahko
oblikujejo, dopolnijo ali podprejo proces reval-
orizacije življenja ¡Ufe review processi.
SUPORTIVNA SKUPINSKA PSIHOTERAPIJA
VERBAL/SOCIAL GROUP THERAPY
V Zgodnjih petdesetih letih je več avtorjev
omenjalo táko terapijo za starejše kronične
bolnike v institucijah. Silver (1950) opisuje
skupino bolnikov 70-80 let, ki so po obroku
hrane obravnavali aktualne somatske težave,
spomine, pritožbe, osamljenost, fantazije, od-
klonitve. Poročal je o izboljšanju socialnih
stikov, razpoloženja in obnašanja.
Nekateri avtorji predlagajo določene teme,
o katerih naj bi bolniki govorili, pa tudi hrano
in pijačo, ki naj bi spodbudila socialne stike in
zmanjšala potrebo po zdravilih. Skupino imajo
za vir socialnih stikov, sprejemanja soglasij, in-
formacij, čustvenega izražanja in razumevanja.
Ross (1959) je priporočal suportivno grup-
no terapijo v podporo osamljenim starejšim po
akutnih krizah (upokojitev, zakonski problemi,
alkoholizem, izgube, preselitev).
Rejec v svoji raziskavi (1989) iz Doma sta-
rejših občanov Ljubljana-Šiška ugotavlja, da je
dosegla skupina, ki je dobivala psihoterapevt-
ski suport, v primerjavi s kontrolno skupino v
REHABILITATION!ACTIVITY GROUPS
V	okviru miljejske terapije so bile v geriat-
rične programe vključene različne terapevtske
skupine, ki so imele namen izboljšati samopo-
moč bolnikov in zvišati odstotek odpustev iz
bolnišnic.
Atkinson, Rechtchaffen in Freeman (1954)
poročajo o terapevtski skupnosti, kjer so kom-
binirali suportivno skupinsko in individualno
terapijo, rekreativno terapijo in delo na od-
delku.
Kahana (1975) je vodil skupine za razreše-
vanje problemov /problem-solving groups! tako
v institucijah kot v dnevnih centrih za stare.
Sandel (1978) poroča o psihoterapevtski
skupini starejših neorientiranih bolnikov, ki
vključuje tudi gibalno terapijo.
Koch (1977) poroča o literarnih delavnicah
za starostnike v negovalnih bolnišnicah.
Barnes, Sach, Shore (1973) vključujejo v
skupinsko psihoterapijo starejših psihodramo,
razgovore o aktualnih dogodkih, družabne ig-
re, sprehode, kuhanje, telesne vaje.
Vse več avtorjev poroča tudi o terapiji z u-
metnostjo ¡art therapy!, ki vključuje neverbalno
(plesno in likovno terapijo) in verbalno ustvar-
jalno komunikacijo (poetry groups).
V	svetu so v zadnjih letih vložili veliko v
razvoj programov za duševno zdravje starejših.
Ta populacija je lahko v nasprotju s stereotipi
odgovorna, pogovorljiva, inteligentna, občutl-
jiva in hoče več zase. Tako bi lahko rekli, da je
ta skupina ljudi ne le vedno starejša, ampak
tudi »vedno mlajša«!
ODHOD V DOM ALI PRIHOD V DOM?
Čeprav je po načelih socialne gerontologije
za starega človeka dobro, da čim dalj živi v
svojem okolju, je odhod v dom velikokrat edi-
na možnost. Vzroki so največkrat zdravstvene
226
PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH
in socialne narave (bolezen, nesamostojnost v
dnevnih aktivnostih, osamljenost, nesoglasja v
skupnem gospodinjstvu z otroki, slabe stano-
vanjske razmere itn.). Tudi v primeru, ko se
človek sam odloči za ta korak, ga lahko begajo
občutki odrinjenosti iz domačega okolja, strah
pred odvisnostjo, pred novim okoljem, pred
izgubo individualnosti, pred množico neznanih
ljudi in pred dnevnim redom, ki bo v marsičem
spremenil njegov vsakdan. Predstava o domo-
vih kot ubožnicah ali hiralnicah se le počasi
spreminja. V neki domači raziskavi so ugo-
tovili, da je komaj slaba petina starejših vedela
nekaj o domovih, komaj 5% pa se jih ogreva,
da bi starost preživeli v domu (Požarnik 1981).
Seveda odklonilno mišljenje starejših do
domov odraža mišljenje širše družbe in se
nanaša na starostnike in starost nasploh. V
družbi, ki je storilnostno naravnana in so njene
socialne vrednote narcisoidne (uspeh, moč,
mladost, zdravje, lepota, storilnost), pomeni
starost nemoč, odvisnost, nebogljenost, osam-
ljenost, bolezen. Počutje starega človeka je
odvisno tudi od tega, kaj okolica od njega pri-
čakuje. Zato predsodki o vsesplošni bolehnosti
in nemoči starih zagotovo ne prispevajo k nji-
hovemu boljšemu počutju.
Za človeka lahko pomeni prihod v dom
dokončen odhod iz aktivnega življenja. Izguba
socialnih stikov oz. spodbud ima za posledico
pešanje telesne in duševne dejavnosti. Pasiv-
nost zmanjšuje občutek lastne vrednosti. In
prav občutek lastne vrednosti in samospošto-
vanje imata odločilno vlogo pri oblikovanju
človekovega življenja v novem okolju.
Kako velika razlika je, ali človek ob neki
prikrajšanosti ugotavlja, kaj vse še zmore, ali
pa to, česa vse ne zmore več; kakšna je njegova
samopodoba, je njegovo telo del njega, ki ga
lahko do neke mere aktivira, ali pa je samo še
breme; bo v procesu terapije aktiven sodelavec
ali bo prevzel vlogo bolnika, objekta, ne-
močnega, nevrednega (Tomori 1990).
Naklonjeno okolje bolnega človeka spod-
buja k aktivnemu odnosu na telesnem, intelek-
tualnem in čustvenem področju. Vprašanje,
kako (če je sploh mogoče) motivirati človeka
za tak aktiven odnos, je morda največji izziv, ki
ga prinaša delo s starostniki.
Je mogoče dom videti ne kot »zadnjo po-
stajo pred smrtjo«, ampak kot »zadnjo prilož-
nost za življenje«? Ali lahko nekoč mojstri
velikih dejanj zdaj najdejo vrednost v majhnih
dejanjih in stvareh?
SKUPINSKE OBLIKE DELA V DOMU
UPOKOJENCEV VRHNIKA
V	Domu upokojencev na Vrhniki, kjer sem
zaposlena kot delovna terapevtka od 1. 1983,
smo tega leta začeli tudi s skupinskim delom.
V individualnih razgovorih so nekateri stano-
valci skeptično, nekateri pa s simpatijami spre-
jeli povabilo na srečanje v skupnem dnevnem
prostoru. Pojasnilo je bilo enostavno: ljudje, ki
živijo v isti hiši, imajo tudi nekatere skupne
probleme, želje, interese. Zato je dobro, da
včasih sedejo skupaj in se o njih pogovorijo.
V	nekaj mesecih so se začele enkrat teden-
sko za eno uro sestajati skupine stanovalcev, ki
živijo v istem nadstropju. Na urniku smo jih
imenovali pogovorne skupine, v vsakdanjem
pogovoru pa se je med stanovalci udomačil
izraz »sestanek«.
Od začetnih treh (zaradi vse bolj bolne
populacije se širi bolniški oddelek) še vedno
tečeta dve pogovorni skupini na dveh oddel-
kih.
Skupini sta odprti, ena šteje 10-14 članov,
druga 25-30 članov. Teme niso vnaprej dolo-
čene, zadevajo pa življenje v domu v najširšem
smislu: od vsakdanjega življenja na oddelku
prek obravnavanja konfliktov in izražanja ne-
zadovoljstva do načrtovanja različnih dejav-
nosti.
Cilj pogovornih skupin je, da se stanovalci
čim bolje spoznajo, da se učijo pogovarjati,
sodelovati, čim bolje zaživeti drug z drugim.
Na pogovornih skupinah so se kmalu po-
javile ideje o interesnih skupinah, tako da se
enkrat tedensko srečujejo tudi pevci, ljubitelji
knjig, kina in ročnega dela.
Skupina pevcev šteje 10-20 članov, poleg
rednih vaj jih družijo tudi nastopi na internih
prireditvah (praznovanje rojstnih dni, srečanja
s svojci, sokrajani, društvi), pa tudi na priredit-
vah izven doma (srečanja pevskih zborov do-
mov za starejše, obiski v drugih domovih itn.).
Na literarno uro pride 5-10 stanovalcev,
prebiramo izbrane zgodbe, pesmi ali odlomke.
Vsebina navadno vzbudi najrazličnejše spo-
mine in razmišljanja, o katerih se potem po-
govarjamo.
»Družabno dopoldne« smo poimenovali
227
ANDREJA GROM
Čas, V katerem se zbirajo ljubitelji ročnega dela
(20-30). Še zlasti spodbujamo družabništvo, sa-
moorganizacijo (ena od stanovalk skuha kavo
za vse), samoiniciativnost (sami izbirajo barve,
motive, materiale), kreativnost (oblikovanje
gline, testa, slikanje na steklo itn.).
Cilj vseh interesnih skupin je s pomočjo
različnih dejavnosti spodbujati komunikacijo.
Skupina s socialno delavko, ki teče od 1.
1990, je v začetku obravnavala aktualne do-
godke v domu, domá in po svetu. V zadnjem
času pa se bolj posvečajo dogajanju v domu:
kdo je ali bo prišel v dom, koga povabiti na
okroglo mizo, kako je s pokojninami itn.
Občasno pripravijo tematske pogovore in po-
vabijo koga od osebja ter razpravljajo o kon-
kretnih temah (jedilnik, zdravila itn.).
Spomladi 1. 1994 sva s kolegico pripravnico
začeh redno delati tudi z dementnimi bolniki
na zaprtem oddelku. Dvakrat tedensko sva jih
spremljali skozi različne dejavnosti in pogo-
vore, ki so vodeni veliko bolj direktivno kot v
ostalih skupinah. Usmerjeni so na orientacijo v
času, spominjanje preteklih dogodkov in navad
in ohranjanje preostalih sedanjih sposobnosti.
Poleg različnih dejavnosti delovne terapije sva
uporabljali tudi enostavne telesne sprostitvene
vaje ob meditativni glasbi.
Lahko rečem, da je bil po nekaj mesecih
opazen učinek predvsem na področju komu-
nikacije.
Vsakodnevno se 8-15 stanovalcev srečuje
na skupinski telovadbi, ki jo vodi fizio-
terapevtka ali pa katera od stanovalk.
Ob koncu leta 1991 pa so se stanovalci
začeli sestajati v mali pogovorni skupini.
MALA POGOVORNA SKUPINA
Predstavila bom skupino, ki je zorela že do-
bro leto pred dejanskim začetkom. Zamisel je
nastajala med razgovori s samo seboj, s ko-
terapevtko in pozneje tudi s supervizorjem.
priprava
Čeprav sva poznali formalne zahteve glede
prostora, razporeditve stolov, izbire in števila
članov, trajanja in frekvence srečanj, sva si že
od vsega začetka zastavljali številna vprašanja.
Kako bova sestavili skupino oz. izbrali člane?
Dotlej so bile namreč vse dejavnosti v
obliki nekakšnega urnika označene na vidnih
mestih v hiši in so si načeloma stanovalci izbi-
rali skupine. Dejstva, da morava sedaj sami
izbrati člane, ni bilo lahko sprejeti. Kako bova
skupino imenovali in kako jo bova vključili v
obstoječi urnik? Kaj se bo zgodilo z ostalimi
skupinami, jih bodo člani nove skupine zapu-
stili? Kako povabiti potencialne člane? Kako
seznaniti z novo skupino ostale stanovalce, da
se ne bodo čutili ali odrinjene ali pa povab-
ljene?
Kako informirati zaposlene, saj je znano,
da je seznanjeno in naklonjeno okolje zelo po-
membno za življenje skupine? Bo okolje spre-
jelo skupino, jo zavrnilo ali bo indiferentno?
In končno, kako bova medve, čeprav sicer
veliko sodelujeva, sedeli skupaj iz tedna v
teden? Zakaj se sploh lotevava tega dela, če že
pred začetkom prinaša toliko vprašanj, in
kakšen bo pravzaprav cilj te skupine?
Vprašanja o smiselnosti so bila še zlasti v
ospredju v dneh vojne, ko smo polni strahu,
negotovosti in dvomov razmišljali, kako bomo
preživeli, in ne, kako bomo živeli.
V teh, tako se mi je zdelo, neskončnih
pripravah sva postali v nekem trenutku že
nestrpni. Bova sploh kdaj začeli? Pomagala so
nama srečanja s supervizorjem. Čas, vložen v
priprave, ima svojo vrednost. Začeli bova tak-
rat, ko bova pripravljeni začeti.
Ko sva izbrali prostor in čas in ko sva
seznanili s tem ostale skupine in zaposlene, sva
pričeli vabiti. Izbrali sva trinajst stanovalcev
(skoraj vse sva poznali iz ostalih skupin), za
katere se nama je zdelo, da bi si želeli srečanj
in pogovora v manjšem krogu in da so sposob-
ni komuniciranja. Skupaj sva obiskali vsakega
posebej in mu v petnajstminutnem razgovoru
pojasnili osnovne podatke o novi skupini (kje
in kdaj bo potekala, zakaj sva si jo zamislili, da
jo bova vodili skupaj in da naj bi stvari, ki jih
bomo slišali v skupini, ohranili zase).
Večina je vabilo sprejela, nekatere pa je za-
nimalo, kdo bo še v skupini, o čem se bomo
pogovarjali, ali so ostali že povabljeni, ali bodo
ostale skupine še tekle; neka stanovalka je pri-
pomnila, da jo je vedno motilo, ker se nikoli
nismo do konca pogovorili, in druga, da se ji je
čudno zdelo, kako da v domu ni skupine, kjer
ne bi bilo kakšnega skleroznega bolnika. Neki
stanovalec je rekel, da bo prišel, če bodo
minile njegove težave z dihanjem, in drug, da
bo prišel, če bo utegnil.
228
PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH
Prvo srečanje sva pričakali z vedrim opti-
mizmom, čeprav se je včasih oglasil dvom: kaj
če bodo stoli prazni ali bo prišel kdo, ki ni bil
povabljen; kaj bova rekli, ko bomo sedli in
bodo vsi nekaj pričakovali od naju.
osnovni podatki o skupini
Skupina se je začela z desetimi člani, od
katerih jih šest še vedno prihaja. Od štirih
članic, ki so skupino zapustile, sta dve umrli
zaradi nenadne kapi, ena je zaradi oslabelosti
obležala v postelji, ena pa potem, ko ni več
mogla prihajati sama, ni želela več v skupino.
Vključili sva tri nove članice; tako ima skupina
zdaj devet članov, je polodprta, povprečna sta-
rost članov je 78 let (starost terapevtk je 30 in
38 let). Srečujemo se vsak teden za eno uro,
terapevtki se redno pogovoriva o dogajanju v
skupini, približno vsak mesec pa imava sre-
čanje s supervizorjem.
Ivica^ je upokojena šivilja, vdova brez ot-
rok, stara 83 let. V dom je prišla pred osmimi
leti, ker po moževi smrti (2 leti ga je negovala)
ni mogla več sama vzdrževati hiše. Sama je
urejala stvari v zvezi s sprejemom, se prej zani-
mala za razmere v domu in dve leti po prihodu
prodala hišo, da si lahko plačuje oskrbnino.
Dom sprejema kot (ne najbolj prijetno) da-
nost, ki jo je pač treba sprejeti. Zaradi mir-
nega in iskrivega značaja je priljubljena med
stanovalci in zaposlenimi. Zadnje leto je teles-
no oslabela, na skupino jo pripelje kdo od
zaposlenih. V skupini je bila vedno precej ak-
tivna, zanimala se je za druge, jim skušala po-
magati. Veliko je pripovedovala o življenju z
možem, o nekaterih željah, ki jih ni nikoU
uresničila, o zelo intimnih stvareh redko (o
tem, zakaj nista imela otrok, je spregovorila
šele po dveh letih in pol). Zdaj veliko govori o
tem, kako ji je žal, da se je selila s stanovanj-
skega na negovalni oddelek, kako težko je biti
odvisen od drugih in da bi rada čimprej umrla:
»Saj je nekaj groznega, da sem postala tako
pozabljiva, raztresena in brez moči!« Kljub
temu še vedno preseneti s kakšno duhovito ali
celo hudomušno domislico.
Slavko je frizerski mojster v pokoju, dva-
kratni vdovec 80-tih let. V dom je prišel pred
štirimi leti; živel je sam in zaradi kapi ni mogel
več skrbeti zase. Po nekaj mesecih je postal
spet bolj samostojen, prizadeta sta ostala vid
in govor. Veliko mu je pomenilo, da si je sam
urejal svojo sobo, zlasti pa je zelo skrbel za
svojo urejenost. Zaradi svojega poklica in nje-
govih poznanih ljubiteljskih dejavnoti (pel in
igral je v pevskih zborih in amaterskih gleda-
liščih) uživa med ljudmi določen ugled. Rečejo
mu »gospod D.«. Ima pomembno zvezo s pri-
jateljico iz domačega kraja, ki ga večkrat
obišče. Redno ga obiskujejo (in tudi vzamejo
domov) njegovi trije otroci. Družina mu je zelo
pomembna, o njej rad pripoveduje. O prazni-
kih veliko piše sorodnikom in znancem, ureja
stvari; pred dvema letoma je svoje stanovanje
oddal vnuku. V skupini se je rad pohvalil s
svojo čilostjo in urejenostjo, znal pa je dati
tudi kakšen kompliment kateri od članic, kar
so nekatere sprejemale z zadregljivim nasmeš-
kom, druge spet s presenečenim »hvala«.
Zadnje tedne je zaradi ponovne kapi vezan
na invalidski voziček. Na skupino se pripelje
redkeje in se tudi manj oglaša, ker ga ostali
težko razumejo. Naša ugibanja in »prevajanje«
njegovih kretenj so ga nekako utrudila. Sku-
pina je opazila njegovo potrtost zaradi lastne
nemoči, a o tem težko govori. Gospod D. zdaj
preživi več časa kot prej s sosedoma ob dru-
žabnih igrah.
Jana, 72-letna upokojena kriminalistka, je
prišla v dom pred štirimi leti skupaj z možem
zaradi njegove nenadne bolezni. Ves čas je
zelo sodelovala pri njegovem zdravljenju (ga
opazovala, spremljala na preglede, v zadnjih
tednih njegovega življenja je v svoji stiski kon-
trolirala negovalno osebje). Poleg tega je zelo
ustvarjalna in produktivna na področju ročnih
spretnosti. Z nekaterimi od zaposlenih je tudi
tako vzpostavila precej osebne stike in dobila
neki poseben status, kar se je pozneje izkazalo
kot ovira pri reševanju nekaterih konfliktov.
Tudi v skupini je imela poseben status, saj
»gospa M. ni prišla v dom zaradi sebe, ampak
zaradi moža«. Veliko je govorila o politiki,
rada je poučevala z najrazličnejšimi nasveti,
veliko se je pritoževala čez domsko prehrano.
O sebi je malo govorila, razen nekajkrat o svo-
jem poklicnem delu. Zdelo se je, kot da se ob
nenehni skrbi za moža ne more ustaviti ob
svoji žalosti in se še bolj angažira (samostojna
razstava, predsedovanje v domskem odboru...).
Imena članic in članov skupine so spremenjena.
229
ANDREJA GROM
Vloga močne, sposobne, iznajdljive gospe ji je
nekako onemogočila pokazati šibke plati.
Mož je pred nekaj tedni umrl in odločila se
je, da bo šla živet v hišo na deželi, ki sta jo z
možem zgradila zato, da bi v miru uživala po-
koj. V oporo sta ji sinova, s katerima ima ves
čas redne stike, ima pa tudi sosede, s katerimi
se je dobro razumela. Skupina je njeno od-
ločitev sprejela z mešanimi občutki. Preden bo
zares odšla, bomo še govorili o tem.
Marija je upokojena šivilja, stara 80 let. V
dom je prišla pred enim letom, takoj po mo-
ževi smrti, močno depresivna, z oteženo hojo
zaradi kapi. Stanovanje je obdržala, čeprav je
veliko stvari oddala bratu. S hčerjo, ki je zelo
mlada šla v svet, ima občasne telefonske stike;
snidenje ob moževem pogrebu jo je močno
pretreslo, saj je skoraj ni spoznala. Domu se,
kot pravi, še ni privadila, a se je vključila v ne-
katere dejavnosti. Močno ji pomaga druženje s
sostanovalko, s katero je prijateljevala že pred
prihodom v dom. Skupaj prideta tudi na sku-
pino. Ana je redkobesedna, a spremlja dogaja-
nje. Pripovedovala nam je o svojih spominih
na »mlada leta, ko smo bili še brez skrbi«.
Ana je vdova brez otrok pri 86-tih, brez
večjih telesnih težav. V dom je prišla pred šti-
rimi leti — najprej dvakrat samo za čez zimo,
potem pa je ostala, češ, da jo samota ubija. Še
vedno ima stanovanje, kamor gre občasno
»prezračit in pobrisat prah«. Ima krog znan-
cev, s katerimi se dobro razume, hodi na spre-
hode, rada bere in počne še marsikaj, še vedno
pa pogreša svoje stanovanje, »kjer je človek
sam svoj gospod«. Na skupino pride skupaj z
Marijo, pa tudi sicer skrbi zanjo. Kadar je prej
govorila o sebi, je bilo to življenje z možem,
njuna potovanja. Zdaj ji največ pomenijo izleti
s sorodnico, pri kateri včasih tudi prespi.
Eva, 74-letna vdova, invalidsko upokojena
pravnica, je prišla v dom, ker je ostala sama v
velikem stanovanju. Zaradi finančnega bre-
mena in pomanjkanja občutka varnosti se je
odpovedala stanovanjski pravici in večino
stvari oddala Karitasu. Pred prihodom v dom
se je večkrat zanimala za podrobnosti v zvezi s
sobo. S seboj je poleg osebnih stvari pripeljala
še svoj predalnik in možev naslanjač. Razen
težav s koleni, zaradi česar večkrat pade, je
relativno zdrava. Občasno je močno čustveno
povzdignjena in je bila dvakrat za krajši čas
hospitalizirana v psihiatrični bolnici. S svojci in
prijatelji vzdržuje bogato korespondenco, piše
tudi v domski časopis in se udeležuje praktično
vseh dejavnosti v hiši. Enkrat tedensko vodi
tudi bralno uro. Pred tremi leti se je navezala
na sostanovalca, s katerim pa ima zdaj samo še
bežne stike. Dom sprejema kot danost, ki jo je
treba čimbolje izkoristiti. V skupino prihaja
sama; je zelo aktivna, včasih s svojo gostobe-
sednostjo in spuščanjem v podrobnosti zbuja
pri ostalih članih nejevoljo in dolgočasje, a je
ne prekinjajo.
Mihaela, upokojena kuharica pri 85-tih, je
prišla v dom pred dvema letoma zaradi telesne
oslabelosti. Zadnja leta je živela sama v svoji
hiši. Nezakonski sin ji je umrl po vojni, skrbela
pa je za sestrine otroke — sirote, jih izšolala in
ima zdaj redne stike z njimi. Najraje se zadr-
žuje v svoji sobi, rešuje križanke, prebira revi-
je. Udeležuje se le skrbno izbranih prireditev,
npr. predavanj. Do razmer v domu ima kriti-
čen odnos, zna zagovarjati svoje pravice in tudi
pove, s čim se ne strinja. Na skupino prihaja
sama, a ne preveč redno, le kadar »se dobro
počuti«. V skupini jo zanimajo aktualne teme
v zvezi z domom pa dogodki, ki jih spremlja na
TV. V nasprotju z ostalimi veliko govori o se-
danjosti in prihodnosti. Je prijetna pripovedo-
valka, ves čas pa ohranja neko distanco.
Marko je star 54 let, v dom je prišel pred
štirimi leti, ker je za svojo skrbnico, starejšo
upokojenko, postal preveliko breme. Starši so
mu kmalu umrli, zanj so skrbeli daljni sorod-
niki. Kot otrok je prebolel meningitis, ostal
slep na eno oko in duševno manj razvit. Kon-
čal je štiri razrede OŠ, več ni zmogel. Bolj kot
delo na kmetiji ga je veselilo branje, petje in
kramljanje z domačimi, pozneje s skrbnico, ki
jo veliko omenja. V dom se je bal priti, mislil
je, da bo moral zaslužiti za hrano in stano-
vanje. Zdaj se je privadil, veliko mu pomenijo
sprehodi, skupinske dejavnosti in prireditve.
Stanovalci so ga kljub drugačnosti dobro spre-
jeli. V skupino je prišel nepovabljen, a ga
nekako nisva znali odsloviti. Pozneje se je iz-
kazalo, da je kljub najinim pomislekom po-
memben član skupine, saj prinaša stvari, o
katerih sicer morda ne bi govorili (npr.: »Če se
bom preveč pritoževal, me lahko ven posta-
vijo.«)
Marta, 82-letna gospodinja, je prišla v dom
pred enim letom zaradi telesnih težav, ki jo
spremljajo že dvajset let. Njena bolezen je tudi
230
PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH
njena osnovna preokupacija — pozna jo do
potankosti, preskuša najrazličnejša zdravila in
metode zdravljenja. Ima visoke zahteve o stan-
dardu v domu in zase pravi, da je bila vajena
živeti kot gospa. Težko sprejme svoj položaj,
bolezen in starost kot dejstvo, ki ga ni mogoče
spremeniti. V skupino je prinesla precej živah-
nosti, vendar je postala po nekaj tednih priha-
janja zelo veliko odsotna; s hčerko je bila na
morju, v zdraviliščih, na vikendu. V zadnjem
času je z odsotnostjo izražala tudi nezadovolj-
stvo s sosedo v sobi poleg njene.
prvo srečanje
Prišlo je devet stanovalcev, od tega eden, ki
ni bil vabljen. Dva sta vstopila šele skupaj z
nama. Nekaj časa je še trajal klepet o vre-
menu, nato je nekdo vprašal, kdo bo še prišel.
Povedali sva za tiste, ki sva jih povabili, in čez
nekaj časa ponovili, kar sva povedali že ob in-
dividualnih razgovorih. Dodali sva še to, da
misliva, da je dobro, da smo tukaj skupaj, da je
lažje, če se ljudje pogovarjamo med seboj — o
čemerkoli, kar se zdi komu pomembno, in da
vsak gotovo nekaj prinaša v to skupino.
Po krajši tišini Ivica pravi: »Spet čakamo,
kot na drugih skupinah, da bosta ved ve kaj
povedali.«
Terapevtka: »Medve sva že... Se tukaj vsi
poznamo?«
Vida pove, da pozna samo štiri, in vpraša
ostale v krogu, kako jim je ime in od kod so
doma. Na koncu se predstavi sama in pove, da
težko govori zaradi kapi.
Valentina: »Jaz pa vas skoraj ne vidim; vsak
dan mi daje vedeti, da ne vidim,« in nadaljuje
svojo zgodbo. Konča, da človek lažje prenaša
bolečino, če vidi bolj bolne od sebe, in doda:
»Kdor je dosti hudega skusil v življenju, mu ni
težko biti v domu.«
Marko, ki je prišel nepovabljen in je precej
izstopajočega videza: »Bal sem se, da se bodo
tukaj norčevali iz mene.«
Ivanka, negujoče: »Saj vas spoštujemo,
Marko.«
Slavko, ki tudi slabo vidi: »Voljo je treba
imeti, brez volje ni niČ, eni pa samo stokajo.«
Terapevtka: »Kje se pa voljo dobi?«
Ivica: »To je v človeku, mislim, prirojeno.
Človek več prenese, kot bi mislili.« Potem go-
vori o času, ko je negovala moža. Vsi so ji go-
vorili, naj bi šel raje v dom, pa ni hotel. Konča,
daje Človek v resnici bolj močan, kot je videti.
Breda asociira na taborišče med vojno.
Spominja se Poljakinje, ki jo je vso noč klicala,
naj jo prime za roko. Ko je zjutraj to storila, je
lahko umrla. Pripoved izzveni v vprašanje, kako
je umreti v domu. Je lažje, če je človek veren ali
če je pripravljen; ali sploh je kdaj lažje?
Na istem srečanju se je razvila tudi tema o
živalih, ki so jih pustili doma. Pripoved o nji-
hovi zvestobi, navezanosti, zaupanju in prijatel-
jstvu na simbolen način govori o Človekovih
Čustvenih potrebah.
Ob koncu dva člana skupine ugotovita, daje
ura minila. Izjave ob razhajanju: »Koliko misli
in želja je tukaj!« »In spominov!« »Od spomi-
nov živimo.«
Zadnja izjava je pravzaprav del odgovora
na vprašanje, ki sva si ga zastavili po nekaj
srečanjih, namreč, zakaj se nekatere teme tako
ponavljajo, čeprav so boleče. V skupini sva do-
bili odgovor: »Takrat smo v nekaj verjeli, tak-
rat smo imeli upanje.« Upanje in želja sta
temi, o katerih redko govorijo, a se mi morda
prav zato zdita toliko bolj dragoceni.
najpogostejše teme
Pravzaprav ne vem, o čem se še nismo po-
govarjali, ob čem vse smo se smejali ali bili
žalostni. Vendar pa so se v treh letih izluščile
nekatere teme, ki se bolj ali manj redno
ponavljajo.
Ena od njih je prav gotovo smrt, ki smo jo
na superviziji poimenovali kar »trinajsti član«,
saj je, lahko bi rekli, v tej starostni dobi neka-
ko bolj prisotna kot prej. Ob smrti znanca iz
domače vasi, sostanovalca iz prvega nadstrop-
ja, sorodnika ali enega od članov, se v skupini
neizogibno pojavljajo še mnoge druge smrti iz
njihovega življenja, do tiste zadnje, lastne.
Različni toni, v katerih se pogovarjajo o
smrti, so naju v začetku presenečali, saj nihajo
od težkih (»Zmeraj manj nas je.« — »Ne
morem pogledati tiste fotografije, samo jaz
sem še živa na njej.« — »Nič drugega nam ne
preostane kot čakati na smrt.«) do lahkotnih,
celo humornih, ki jih spremlja smeh — npr. o
tem, kako želijo biti pokopani in kdo bo
poskrbel za pogreb (»Sem vse naročila sosedi,
hčerka tako ali tako ne bo vedela, kje se je
glava drži.« — »Jaz imam že zlikano obleko.
231
ANDREJA GROM
nočem, da me opravljajo kot tisto Z. iz naše
vasi.« — »Najbolje, da greš zvečer zdrav spat,
zjutraj se pa mrtev zbudiš.«).
Nekajkrat so tudi omenili, »kako smo se
včasih s strahom pogovarjali o smrti, morda
zato, ker smo bili mlajši«.
Tema, ki jih prav tako okupira, morda še
bolj, pa je bolezen (»ki te priklene na pos-
teljo«) in z njo povezano trpljenje in odvisnost
od drugih ljudi ter izguba intimnosti.
V tem kontekstu se dostikrat dotaknejo
tudi vprašanja evtanazije. Razmišljanje ene od
članic: »Takšno življenje ni vredno človeka! Če
bi me zdajle nekdo vprašal, ali naj mi poma-
gajo umreti, bi rekla ja. Ampak nisem pre-
pričana, če bom takrat tudi tako hotela; najbrž
bo kar tako, kakor nam je namenjeno.«
Skozi razgovore o odnosih stari-mladi spre-
jemava sporočila o tem, kako naju doživljajo.
Skoraj vsi so več kot dvakrat starejši od naju.
Poleg stereotipa, da »tisti, ki ni doživel, ne
more razumeti«, sva bili v različnih srečanjih
»naraščaj«, »mladina«, »učitelj«, »mama«.
Kadar govorijo o otrocih in vzgoji, bolj kot
o svojih otrocih govorijo o lastnem otroštvu ali
pa o vnukih.
Ob pogovoru o tem, kaj so v življenju de-
lali, s čim vse je bilo izpolnjeno njihovo življe-
nje, je poleg vedrine in ponosa včasih čutiti
tudi boleč razkorak med željo in zmožnostjo.
Tema, ki se tudi navezuje na izgubo, se
izrazi tako: »Kaj vse smo pustili doma« (moja
muca, moj vrt, moje slike, moja miza, moja
njiva...).
Pogosta in hudo občutljiva tema so razmere
v hiši, ki kažejo na stopnjo kvalitete življenja:
kolikšna je njihova možnost svobodne izbire,
njihova samostojnost, vstopanje v odnose z
drugimi, kako (in ali sploh) ocenjujejo ravna-
nje osebja, prehrano, fizično okolje, pa tudi
odprtost hiše v širše okolje.
Pogosteje kot konkretno oceno hiše (ocene
stanovalcev so: zdravilišče, bolnica, hotel, za-
por, zadnja postaja, popravni dom, počitniški
dom) je slišati: »Najlepše je doma, ampak do-
bro je, da ima človek kam iti, ko ne zmore več
sam in če nima nikogar!«
Ne prav pogosto, pač pa pomembno se mi
zdi vprašanje o smislu naše skupine, ki smo se
ga dotaknili po nekajkratnem slabem obisku.
Trije komentarji na terapevtkino pripombo, da
se verjetno kdaj pa kdaj komu pač ne da priti:
»Saj človek res pomisli, kakšno zapravljanje
časa — takole sedeti brez dela!« — »Tukaj la-
hko vsaj nekaj poveš, ne da bi te kdo prekinil.«
— »Saj moramo priti, ko nas pa tako prijazno
povabite.«
Zadnja izjava sproža vprašanje, kolikšna
prisila je lahko pravzaprav za koga čisto
navadno prijazno povabilo; in naprej, koliko je
lahko pretirana prijaznost oblika manipulacije.
138. srečanje
Predstavila bom srečanje, na katerem je
bilo čutiti mavrico občutij: od strahu, jeze,
žalosti do hrepenenja, upanja.
Prisotnih je pet Članov in ena od terapevtk.
Ko ugotavljamo, kdo manjka in zakaj, Eva po-
jasnjuje odsotnost svoje sosede:
»Gospe J. ne bo — pri možu je, hudo je bo-
lan. Že par dni se nič ne izboljša niti ne po-
slabša. Ne je, ne pije, ne govori — kot da je že
umrl, samo srce mu še bije.«
Ana: »Najhuje je, če se Človek muči na pos-
telji, pa ne more umreti.«
Eva: »Ampak njegovi bližnji tudi trpijo, ko
mu ne morejo pomagati. V nekaterih državah je
dovoljena evtanazija — človeku pomagajo u-
mret. Ampak pri nas ni dovoljeno; Če bi cerkev
to prepovedovala, bi še razumela, ampak
država... saj zdravniki menda vedo, kako ljudje
trpijo.«
Nadaljuje o tem, kako je umrla njena mama,
njen mož, in potem o lastni smrti:
»Včasih me je strah, da tudi jaz ne bom mo-
gla umreti, ko imam zdravo srce. Padem pa
večkrat; če bi le lahko tako padla, da bi kar
umrla!«
Sledi dialog med Marijo in Ano o skupnem
znancu iz njune vasi, katerega epileptiČne na-
pade opisujeta nadvse dramatično. Marko je
videti vznemirjen, Slavko izraža odpor, Eva pa
pravi, da je to nekaj drugega, da ona pada
zaradi težav s koleni.
Čez čas nadaljuje: »Tukaj /v domu/ izpolnijo
zadnjo željo. Ena gospa si je za stoletnico zaže-
lela torto, druga pa vožnjo s kočijo po mestu.«
Marija: »Kaj je lahko torto jedla, če je bila
tako bolna?«
Čutiti je zadrego; pripomnim: »Kaj niso bile
to želje za rojstni dan?«
Eva: »Oh, saj res, kako sem neumna!« Os-
tali se nasmihajo.
232
PRIMER SUPORTIVNE PSIHOTERAPIJE STAREJŠIH
Vprašam: »Kakšne so pa vaše želje?«
Marija: »Jaz si ne želim ničesar veČ!«
Eva: »Oh, jaz imam pa kar več želja. Da bi
bila moja otroka bližje, da bi imeli več stikov;
hčerka mi sicer pošilja dolga tipkana pisma,
ampak redka. Sinu pošljem pa kar dopisnice z
mojim naslovom, ko ima tako malo časa.«
Marko: »Jaz bi pa rad, da bi Francka (nje-
gova skrbnica) večkrat prišla gledat, kaj delam
iz gline in kako naš pevski zbor poje.«
Eva: »Je poročena ali živi sama?«
Marko: »Vdova je. Ji pišem za BožiČ in
Veliko noč in ona meni tudi.«
Cez čas se spet oglasi Eva: »Se nekaj si
želim, bom kar povedala, čeprav se bo komu
čudno slišalo. Želim si, da bi se mi še enkrat
zgodilo, da bi se zaljubila.«
Marija in Ana se glasno zasmejeta.
Terapevtka: »Kako pa je z ljubeznijo v
starejših letih?«
Marija: »Trapasto.«
Ana: »Meni se zdi, da po vseh letih, ko si
poročen in daš vse sorte skoz — da je to kar
malo čudna želja.«
Eva: »Saj nisem mislila, da bi se poročila in
živela s kom. Samo tisti občutek si želim, ko se
zjutraj zbudiš, pa te obide misel na tisto osebo
— in dan je lepši.«
Marija in Ana zmajujeta z glavo, Slavko se
nasmiha, a kljub neverbalni spodbudi ne spre-
govori.
Nagovorim skupino: »Sem pa že večkrat sli-
šala, da ljubezen ne vpraša za leta in da ljudje
kar lažje živijo, če imajo koga ob sebi.«
Slavko: »Ja, to pa drži!«
Ana: »Saj je lepo, če si ljudje tako poma-
gajo, kot sta si vidva, Slavko; ampak ne ver-
jamem, da bi se meni to zgodilo. Jaz si edino to
želim, da bi bila zdrava, da bi lahko spet kmalu
obiskala sorodnico, da bi skupaj kam šli.«
Marija: »Tudi jaz bi šla še kdaj domov, k
bratu — pa je tako hudo nazaj priti.«
Ana: »Zato pa brat pride večkrat sem.«
Marija: »Ja. V soboto bo spet prišel.«
Ker je čas potekel, sklenem: »Mi se bomo
pa v sredo spet videli.«
koterapija; supervizija
Skupino sva začeli s sodelavko, s katero
tudi sicer veliko sodelujeva, o najinem delu ter
o hiši, kjer delava, podobno razmišljava in se o
tem tudi veliko pogovarjava. Začeli sva z en-
tuziazmom in vznemirljivim pričakovanjem.
Šele pozneje, ob izkušnjah, sva bolj razmišljali
o najinem so-vodenju, o dobrih, pa tudi manj
dobrih plateh. Med dobre plati štejem zlasti:
•	kontinuiranost skupine kljub občasni od-
sotnosti ene od terapevtk,
. deljeno odgovornost,
. različnost intervencij na skupini,
•	možnost izmenjave opažanj o dogajanju v
skupini in o posameznih članih.
Med manj prijetne plati pa sodi občasno
nestrinjanje ob določeni intervenciji kotera-
pevta, ki pa ga skušava razumeti, razjasniti po
skupini ali na superviziji.
Skupina je po slabem letu ostala z eno tera-
pevtko, ko je šla druga na porodniški dopust.
Poleg občutka, da zmorem sama, se je čez čas
pojavila želja ali potreba deliti to, kar se
dogaja v skupini, še s kom. Naenkrat sem po
skupini ostala sama s svojimi mislimi. Pojavilo
se je vprašanje: Koliko (če sploh) deliti doga-
janje v skupini z osebjem? Ob zavedanju, da je
propustnost meja skupine zelo pomembna, so
se pojavljale tudi dileme. Koliko povedati o
kom, da bo slika popolnejša in razumevanje
večje, in koliko ga/jo moram zavarovati (zaup-
nost)? Koliko so meje in ovire, ki jih čutim ok-
rog skupine, moje notranje meje in ovire?
Moje doživljanje skupine se je po dveh
letih spet spremenilo, ko sem začela novo
skupino zunaj hiše, kjer sem zaposlena. Zdelo
se mi je, da je skupina zrela, samostojna in ne
potrebuje več toliko pozornosti. Delno to se-
veda drži, ni pa naključje, da sem to začutila
ravno takrat — kot da tisto, kar po naši pred-
stavi potrebujejo oni, potrebujemo pravzaprav
sami.
In kakšni so cilji? Ko sva začeli skupino,
sva videli cilj v možnosti, da se ljudje v miru
pogovarjajo in poslušajo drug drugega. Ta cilj
seveda ostaja, drugačna so le najina pričako-
vanja o vsebini pogovorov. Veliko bolj jasno
vidiva tudi svojo vlogo v skupini. Med nami so
desetletja, ki nedvomno vplivajo na medseboj-
no doživljanje. Ob tem, da naju lahko doživ-
ljajo kot hčeri ali vnukinji, sva vendarle tudi
del osebja, ki tako ali drugače vpliva na življe-
nje v hiši. Veliko vprašanj v zvezi s tem naju ne
vznemirja več toliko, kot so naju v začetku.
Vprašanje, h kateremu se na supervizijah
nenehno vračamo, paje:
233
ANDREJA GROM
Zakaj imava to skupino? Čemu delava ne-
kaj, kar od naju pravzaprav nihče ne zahteva,
verjetno tudi ne pričakuje, in kar konec kon-
cev v instituciji, ki se nenehno ukvarja s po-
manjkanjem osebja za osnovno oskrbo, tudi ni
posebno cenjeno?
Zakaj vztrajava pri dodatnem delu, in zakaj
sploh delava v domu, v nenehnem soočanju s
smrtjo, v resničnosti, ki je težka, v klimi, ki je
veliko bolj naklonjena »konkretnemu« delu, ki
prinaša »konkreten« zaslužek?
In vendar ostaja neko zadoščenje, zadovolj-
stvo ob tem, kar omogočava. Ponujava mož-
nost (skupino), da se ljudje srečajo in govorijo
o stvareh, ki se jim zdijo pomembne. Prizade-
vava si razvijati vzdušje, v katerem je mogoče
govoriti o čemerkoli in je mogoče tudi molčati.
Kar nastaja med nami, ima svojo vrednost
— tudi zame. Moje delo se mi zdi vrednejše,
če lahko delam z ljudmi v skupini in jih spo-
znavam tudi prek odnosov, ki nastajajo in se
razvijajo med njimi.
SKLEP
V življenju skupine so se menjavala obdob-
ja »zatišja« in zelo intenzivnega dogajanja; s
tem so bila povezana najina obdobja malo-
dušja in obdobja vznemirljivega zanimanja.
Spominjam se srečanj, ko sva po uri ob-
sedeli in se spraševali o smiselnosti najinega
dela in o tem, kaj skupina pravzaprav pomeni
tem ljudem in kaj pomeni nama.
Spominjam pa se tudi srečanj, ki so, polna
čustev, za dobršen čas razblinila dvome.
Starejši ljudje so osamljeni — tudi v domu,
med množico ljudi.
Velikokrat sem se spraševala, ali je lahko
dom kot institucija — mesto, kjer je človek la-
hko svoboden in sprejet tak, kot je, in ne
zavrnjen zato, ker ni, kar naj bi bil.
In ker vsak institucionalni red lahko uklene
človeka v predpisane stereotipe, naj bi kultura
skupinskega dela pomagala k večji svobodi in
spontanosti.
Skupina naj bi ublažila vpliv institucije in
razvijala zanj in za drugega koristno svobodo
vsakodnevnega življenja.
Vsak naj bi našel v skupini oporo zase,
hkrati pa čutil, da je kljub tegobam starosti
sposoben tudi dajati drugim.
V skupini, tej »miniaturi življenja«, morda
lahko to spoznanje prinaša dragoceno izkuš-
njo, pa čeprav se življenje izteka.
Literatura
E. W. Busse, D. G. Blazer (1989), Geriatric Psychiatry. Washington: Am. Psychiatric Press.
A. Grom (1992), Mala pogovorna skupina. Zbornik Društva delovnih terapevtov Slovenije, Izlake.
A. Čuk (1994), Advantages and potential hazards of co-therapy approach in group psychotherapy. The Ljubljana DC
in Group Analysis (neobjavljeno).
J. kostnapfel (1983), Psihoterapija starih. Zbornik radova. Bled: 4. kongres psihoterapevtov Jugoslavije.
W. A. Myers (1984), Dynamic Therapy of the Older Patient. New York and London: Jason Aronson.
H. PožaRNIK(1981), Umetnost staranja. Ljubljana: CZ.
V. Rejec (1989), Vpliv suportivne psihoterapije na samospoštovanje med adaptacijo na dom starejših občanov. Zagreb:
MF (magistrska naloga).
S. Tross, e. j. Blum (1989), A review of group therapy with the older adult: Practice and research. V: W. B. MacLen-
nan, S. Saul, B. M. Weiner (ur.). Group Psychotherapies for the Elderly. Druga izdaja. Madison: AGPA (3-29).
M.Tomori (1990), Psihologija telesa. Ljubljana: CMZ (predavanje za delovne terapevte).
234