Oton upani:
Nae pismo.
I\ visoki molitvi je sklepala roke
zamaknjena pesem v rodu vnebovzetje
za praznik astitljivi strnjenih du . . .
Taas pa struparji zavdali so bratstvu,
in genij ljubezni je v meni zblaznel,
in pesem-molitev prevraa se v kletev . . .
O vi, vi z naim pismom,
vi z nao besedo moje
kam, kam ste pahnili sebe in nas?
Narod vas bo preskual kakor vre lonar: Ne zvoni mi, ne poje, nisi mi ognja prestal, v pei, vr, si poil pro med repinje, rep!
Narod vas bo preskual vse po vrsti kot strune: Na srd sem vas navil, na trdi dur ubral kaj mi svira sladko, kaj se laska in lie? Pro, godalo prihuljeno!
Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 12. 45
618
Oton upani: Nae pismo.
Kaj je z naim pismom? Kaj je z nao besedo ? Kje ste nam moje?
Narod vas bo izpljunil
kot zavrelico.
O, skaeno vino!
O, vi poeni vri!
Strune brez naega glasu!
Zvite strune brez glasu!
Prazni, poeni vri]
Vino-zavrelica!
Vse je bilo pripravljeno za lepo slavje bratovsko pa ste razbratili brate.
A sodba pojde,
e enkrat pojde
od moa do moa,
od due do due
pojde sodba neusmiljena.
Na vsake prsi bo trkala,
na vsake prsi, na vsako vest:
Oglasi se izpod reber,
s svojim oglasi se glasom.
brez krinke mora biti glas!
Kako bo vam?
Kam ste zapravili pismo?
Kam potajili besedo?
tako bodo govorili Trije,
ki bodo kakor En Sam . . .
A danes, danes . . . Kako je nam?
Kot njemu takrat:
po hudih bojih,
po trudnih vonjah
priel je v snu na udeni ladji
Odisej hrepenei na Itako drago . . .
In v hii domai,
Igo Gruden: V poldnevu.
619
na dedini stari
sedel je v pepelu
zasramovan . . .
Ni smel govoriti,
krotil si je iloma miice ljute,
gnev goltal v grlo,
a z gnevom globoko zalito
mu je v prsih lajalo srce . . .
Da, bratje, nam danes ni drugega:
vsa srca zdaj,
vsa zvesta srca pri nas,
vsa prava srca pri nas
lajajte, lajajte, lajajte zdaj!
Da jim izlajamo pismo,
da jim izlajamo nao besedo,
ho tem naim moem!
Igo Sruoen:
U poldneuu-
Gled am drevo, ki trepee v poldnevu, biserne kaplje na njem se bleijo; v zraku prozornem, v njih arkem odsevu, lastovke bene visoko letijo.
Gledam ivljenje, ki diha krog mene zdravo in ivo prekipevajoe; e moje misli v poldan vriskajoe veter vigaje na svobodo ene.
45*
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si